PRIPOVEDKA
Z Usorezi ilMtriral E. JUSTIN
Kitajski cesarič je po svojih krepostih, po svoji krasoti in nadar* jenosti miljenec kralja dobrih duhov, ki ga je že tisočkrat rešil kano« vih zased in hudobnih naklepov. Videč, da ga ne more ugonobiti, se je kan zatekel v čarobo, da bi ga ločil od njegovih podanikov in na« mesto njega vladal Nebe.škemu carstvu. Pač si je želel kan, da bi bil ta čar neporušljtv, a tega ni mogel doseči vkljub svojemu čudovitemu poznavanju čarovništva. Kralj dobrih duhov se je po robu postavil njegovi zli nameri, in če ni mogcl povsem obrezuspešiti njegovih zakletev in zagovorov, jim je vsaj znal odvzeti velik del učinkovitosti.
Cariču, dasi preobraženemu v ptiča, je podelil možnost, da ponoči zadobiva svojo pristno postavo. Tudi mu je pripravil dvorec, kjer more živeti v vseh časteh in čislih, ki pri= tičejo njegovemu vzvišenemu poreklu. Navsezadnje si je izposloval njegovo odkletev, če se izvrše nastopni po« goji. katere je kan smatral za neiz« vršljive.
Prvi pogoj, že uresmčen, je tale: dvajsctletna skromna mladenka iz najnižjih slojev naroda mora v njili prekrasni palači zalotiti tri začarane fante, Id so najbrhkejši pod solncem, pa jim ne sme izdati svoje navzoč« nosti. Ta preizkušnja bi morala na< ' stopiti v pomladanskem enakonočju.
Drugi pogoj se je tudi že udejstvil: princ, ki se sme pokazati samo trikrat, in sicer v ptičji podobi, naj bi vzbudil ljubezen, toliko mogočno in neomadeževano kako.r neodoljivo, kraljični svojega stanu.
Tretji pogoj pa se izteka sedaj: kraljična naj se polasti tega pisma in jaz naj ji ga razložim.
Četrti in zadnji pogoj, pri katerem boste sodelovale vse tri mlas denke, ki me poslušate, je pa takle: Samo dve minuti mi je še živeti, vendar vas pred smrtjo postavim v caričevo palačo. Tja pridejo ptiči in se oprhajo v vodi, nakar se izpremene v prezale junake. Vsaka od vas mora  ljubiti enega izmed  treh s sveto ljubeznijo. Kraljična že
146
ljubi kitajskega cesariča, perica pa oprodo. Obe sta dokazali nesebič* nost in nežnost svojega nagnjenja. Sedaj je potreba, da se šc prince* sina družabnica zagleda v tajnika na isti način. Kadar krenejo za= čarani mladeniči v obednico, pojdete neopažene za njimi ter ostanete ondukaj, dokler ne poprosi princ za škatlo svojih razvedril in ne reče, poljubivši vrvco:
»Aj vrvca moje gospe! Ko bi jo mogel sedaj videti!« Kraljična in vedve z njo, tačas se pokažete in vsaka bo dala nežen poljub svojemu izbrancu na levo lice. Pri tej priči bo čar oddelan, tatarski kan bo mahoma izdihnil in kitajski princ bo posedoval ne le Nebeško cesarstvo, marveč bo podedoval tudi vse kanate, kraljevine in pokrajine, ki po vsem pravu sedaj pripadajo vražjemu čarodeju.«
Toliko da je puščavnik izustil te besede, se je nenavadno namrdnil, priprl usta, iztegnil noge ter ostal mrtev.
Kraljična in njeni tovarišici so iznenada stale v prelepem caričevem gradu.
Vse se je zgodilo, kakor je puščav* nik napovedal. Zato so bili raladeniči takoj razčarani. Kitajska in Tatarska sta bili zadovoljni pod novim žezlom. Kraljična in njeni prijateljici so živele srečno poročene z onimi prekrasnimi možmi. Srečni kralj se je odpovedal; nastanil se je pri svojem zetu v Pekingu. General, ki je usmrtil tatar= skega kanoviča, je dobil vsa kitajska odlikovanja, naslov prvega mandarina in obilno pokojnino zase in za svoje dediče.
Pripovedujejo, da sta srečna princesa in kitajski cesar živela dolga, dolga leta. Dobila sta šestero malčkov, enega lepšega od dru= gega. Perica in družabnica sta vsaka s svojim soprogom neprestano uživali naklonjenost Njihovih Veličanstev ter bili največja gospoda v oni deželi.
(Juan Valera: El Pajaro Verde. Priredil dr. A. Debeljak.)