ALOJZIJ PAVEL FLORJANČIČ, JURE SVOLJŠAK ALEJA ZNAMENITIH LOČANOV Tone Logonder - 2000 Ideja o aleji znamenitih Ločanov se je porodila leta 1992, ko smo se prijatelji Toneta Logondra namenili postaviti spomenik akademskemu kiparju Tonetu Logondru ob te danji peti obletnici njegove smrti. Po večletnih težavah, predvsem z iskanjem primer ne lokacije, smo postavili spomenik Tonetu Logondru leta 2000 (29. junija) v Šolski uli ci. Knjižico Spomenik Tonetu Logondru smo izdali leta 1998 v dvesto izvodih. Leto kasneje, 1999, je Vili Eržen izdelal idejni projekt za alejo. Istega leta je Mu zejsko društvo Škofja Loka pripravilo izbor devetnajstih zaslužnih osebnosti, ki so se zdele članom Izvršilnega odbora Muzejskega društva primerne, da se jih postavi v alejo. Iz širšega nabora petinsedemdesetih "kandidatov", ki so jih pripravili za to zadolženi odborniki, so bili na redni seji lO MD 19. aprila 1999 izbrani naslednji, ka kor slede po abecednem seznamu: Anton Ažbe, Pavle Blaznik, Tine Debeljak, Ivan Dolenec, Cvetko Golar, Ivan Gro har, Anton Hafner, Fran Jesenko, Andrej Kalan, Andrej Karlin, Lovrenc Košir, Ja nez Evangelist Krek, Tone Logonder, France Mihelič, Gabrijel Stupica, Ive Šubic, France Planina, Ivan Regen in Ivan Tavčar. Občni zbor Muzejskega društ va Škofja Loka je na svojem zase danju 21. oktobra 1999 omenjeni izbor potrdil. France Planina -2001 Pri postavitvi prvega kipa, ki je bila zasebna iniciativna, finan čna in organizacijska akcija, so se v zaključnem delu aktivno vključili tudi nekateri občinski funkcionarji. Poleg Muzejskega društva se je projektu aleje pri družila Občina Škofja Loka, ki je V ateljeju kiparja Metoda Frlica - ogled podloge v glini Z leve MetodPrlic, dr. Janez Planina, Ljudmila Planina, župan Igor Draksler, Ana Florjančič 293 LOŠKI RAZGLEDI 49 naslednje leto, 28. septembra 2001, iz svojih finančnih sredstev postavila v alejo dru gi spomenik. Posvečen je bil stoletnici rojstva profesorja Franceta Planine. Predlaga telj je bilo Muzejsko društvo Skofja Loka, katerega soustanovitelj je prof Planina bil. Istega dne je Muzejsko društvo organiziralo v Kašči Blaznikov večer, posvečen prof Francetu Planini, na katerem so o profesorju spregovorili dr. Jurij Kunaver, dr. Bran ko Berčič in dr. Janez Planina. Ogledali smo si tudi film dr. Andreja Ranta o prof Pla nini. Knjižnica Ivana Tavčarja je v zbirki Bibliografije pomembnih osebnosti s Škofje loškega izdala priložnostno knjižico Bibliografija profesorja Franceta Planine 1901-1992 v petsto izvodih. V zahvalo za našo aktivnost sta dr. Janez in Ljudmila Planina podarila Muzejske mu društvu Skofja Loka osebni arhiv prof Franceta Planine v desetih fasciklih. Ive Šubic-2002 Pri prvih dveh spominskih obeležjih v aleji, zlasti pri dru gem, ki je bil narejen z občin skim denarjem, se je izkazalo, da je potrebno urediti posamezne postopke in odločitve pri izboru in izvedbi postavitev. Na občin skem svetu je bil 13. decembra 2001 sprejet Odlok o Aleji zna menitih Ločanov in 20. junija 2002 Pravilnik o postavitvi spo minskih obeležij znamenitih Lo čanov in o postavitvi drugih umetniških del na območju obči ne Skofja Loka. Na javni razpis Odbora za družbene dejavnosti Občine Skofja Loka z dne 17. avgusta 2002 je pris pelo šest predlogov, ki jih je poslalo pet predlagateljev. Odbor je 29. avgusta 2002 Občinskemu svetu Občine Skofja Loka predlagal, da se v Aleji znamenitih Ločanov iz proračuna Občine Skofja Loka za leto 2002 financira postavitev spominskega obeležja akademskemu slikarju in častnemu občanu Ivetu Šubicu ob osemdesetle tnici njegovega rojstva. Predlagala sta ga Združenje umetnikov Skofja Loka in Območno združenje borcev in udeležencev NOB Skofja Loka. Glavni govornik ob odkritju spomenika 24. oktobra 2002 je bil pesnik Tone Pavček. Izvedba ,jj Vse tri dosedanje bronaste portrete v aleji je izdelal akademski kipar Metod Frlic. Zamislil in izdelal je zanje tudi kamnite podstavke. Snovalci aleje smo si kamnite podstavke zamislili kot dodatno sporočilo, tako glede portretirancev, kakor tudi gle de posebne vloge, ki naj jo ima aleja v razmerju do sosednje Osnovne šole Skofja Loka - Mesto, kateri je kamen eden od pomembnih dodatnih izobraževalnih pro gramov. :,.'-' . -. . ..^^ v ' , j^ jrt ,)>./at^.i l*jjl//j''. iilU-AH,,-* ^..ifVtj l.?j* Ob odkritju spomenika Ivetu Šubicu v Aleji zna menitih Ločanov 294 ALEJA ZNAMENITIH LOČANOV Za Toneta Logodra je bil izbran kaninitničan, domač arhitektonski kamen grobe strukture in tople barvitosti. Enostavno obdelan. Logonder ga je nameraval svojčas uporabiti za podstavek vrtnega znamenja pri Rezki v Podlubniku. Portret Franceta Planine je na hotaveljčanu, najbolj razpoznavnem kamnu ško fjeloškega ozemlja, katerega velik opisovalec je bil portretiranec. V treh načinih ob delave površine odprtosivega apnenca slutimo značajske in profesionalne lastnosti profesorja Planine. Za Iveta Šubica je bil izbran repenjski apnenec. Ta kamen je bil nekdaj pogost v memorialnem kamnoseštvu pri nas. Jedra umerjeno siva kamnina se zgleduje po či sti liniji in umerjeni paleti umetnika. V tem kraškem kamnu lahko vidimo tudi dinar sko poreklo velikega Poljanca in njegovo zavezanost izročilu ter njegovo odprtost. Za vnaprej Z dosedanjimi portretiranci postaja Aleja znamenitih Ločanov tista škofjeloška kulturna os, na kateri tehtamo dosežke naših predhodnikov, preverjamo naše vede nje in puščamo sporočila zanamcem. Morda je bila z nevključitvijo predlaganega stalnega predstavnika Muzejskega društva, najstarejše in matične domoznanske in stitucije na Škofjeloškem, idejne ga tvorca aleje, v Odbor, ki odlo ča o vsakokratni izbiri kandida tov, zamujena priložnost, da bi se izognili morebitnim aktual nim političnim in drugim zaple tom, ki lahko neprimerno vpli vajo na odločitve. Prihodnje leto se bo ob profesorju Planini poja vil še dr. Pavle Blaznik in upam, da ob obeh še tretji "podnunc", dr. Tine Debeljak. Naj nam bo splošni konsenz ob letošnjem slavljencu Ivetu Šubicu dobra popotnica za to. Pesnik Tone Pavček - slavnostni govornik ob od kritju spomenika Ivetu Šubicu Ive Šubic: Pričevalec hudega in prinašalec lepega (govor pesnika Toneta Pavčka ob odkritju spomenika Ivetu Šubicu v Aleji zaslužnih Ločanov) Škofja Loka, to lepo zgodovinsko in slikarsko mesto je od danes bogatejše za še eno likovno obeležje. Tu, na tem lepem mestu bo odslej stal doprsni kip slikarja, grafika, borca in lepega človeka Iveta Šubica. In dogajalo se bo nekaj, kar pomeni drugačno sožitje Ločanov in drugih z njim. Za življenja je on tod hodil, tekal, lovil v zrklo in zenico svojih, lepote žejnih oči, darove narave, neba in ljudi, zdaj bomo mi hodili ne le za njim in za njegovimi podobami, ampak k njemu, sem na ta kraj, k nje govemu spomeniku. Ljubimci se bodo zmenili za sestanek pri njem, ki mu je bila ljubezen življenja vir in navdih v umetnosti, utrujeni potohodci se bodo tod ustavl- 295 LOŠKI RAZGLEDI 49 jeli za počitek, postanek in pomenek, mimobežeči hitreci pa se bodo morda le ozrli nanj in rekli, kar tudi mi pravimo: Ni slab, tudi sedaj ne v bronu, kot ni bil nikoli. In tako odslej ne bo le nekaj likovnega bogastva več v Loki, a tudi nekaj več spomina na rojaka, umetnika Iveta Šubica. In prav je tako, pa tudi spodobi se. To mesto in ti kraji so, so bili in najbrž še bodo zapisani zvenu in pomenu podobarske likovne tradicije, ali na kratko rečeno šumu mnogih Šubicev v bežečem času. Zaznamovali so ga za zmeraj s svojim delom in s svojim življenjem. Priimek, ki ga je Ive dobil daljnega dvaindvajsetega leta v prejšnjem stoletju ob rojstvu, je bil že tedaj, od kmeta, mlinarja in rezbarja Pavla dalje, več kot dolgo stolet je zavezujoč: nič drugega ne moreš biti, nič drugega si ne moreš izbrati - pot je vnaprej določena. In potem greš, prapravnuk Blažev, po tej neblaženi poti podobarjev, slikar jev, umetnikov. Greš v klanec, navkreber, navzgor v lepo in hudo, da izpolniš, kar ti je namenjeno in potrdiš ime, ki terja veliko, mnogokrat več, kot je mogoče. Priimek in kraj sta bili torej dobri in zahtevni rojenici ob Ivetovi zibelki. Vrsta prednikov je stala ob njima, vsi možati, trdni in trdi, z nežno ranljivo dušo v sebi in vsi v vrsti so se - kako tudi ne - veselili svojega nadaljevanja: tudi ta se ne bo iznev eril tradiciji, tudi ta bo ostal zvest rodu, rojenicam, narodu in talentu in seveda samemu sebi. Ni izneveril, ni umanjkal, zvest je ostal, bil je mož, kot so bili možje njegovi pred niki pred njim. Rod Šubicev se je potrdil tudi z njim. O tej potrditvi priča delo: skice, risbe, grafike, olja, mozaiki. Mnogo lepo, ali že kar blesteče, opravljenega dela. In pričajo dejanja: navezanost na svojo pokrajino, na slovenstvo, na zvestobo domovini. Ni treba govoriti, da se je v usodnem času, še zmeraj mlad študent likovnih umetnosti, odločil za partizanski boj, da je partizanil ne le s puško, a tudi z delom v partizanskih tehnikah, da je ostal borec do kraja. Boril se je tedaj ne le s tujim okupatorjem, ampak tudi za človeško poštenost boja, boril se je kasneje s tujstvom okrog sebe in boril se je s samim seboj. Kajti boj bije umetnik vse življenje: za resnico svoje biti, za ravnotežje v sebi, za ideal, ki mu podreja svojo voljo, svoj talent, svojo energijo in svojo ljubezen. Ta cilj, ki je vsake mu postavljen visoko, ostaja isti, pa četudi: v času, ko to veleva domovinska zavest, si borec za svobodo, potem si borec s časom v sebi za zvestobo samemu sebi in za naklonjenost lepote, zmeraj pa je težko in nikoli lahko. Hitro klecneš, zgrešiš, še zaveš se ne, pa si že na neki čudni poti, ne svoji poti, ne več v iskanju rože čudotvorne, a priložnostne varajoče uspešnice. Ive, kot vemo in kot nam povedo njegova dela, ni hodil po bližnjicah in ne k lažjim in lažnim uspehom, imel je svoj podpis in svoje, Šubičevo ime. Tako se je vedelo magari tudi brez podpisa na sliki, kdo je avtor, avtor, ki je zvest svojemu poklicu in svoji poklicanosti. Ive je bil v tem velik in čudovit. Preprost in enostaven: brez velikih besed, brez hvalisanja, brez pričakovanja nagrad in priznanj, zgolj predan svojemu delu, slikan ju, izročilu prednikov. Zagotovo je bil v tem tudi srečen; o sreči namreč govorijo slike, ki jih je zapustil. Gledam te slike in vidim. Ive je gorel polno, z živim plamenom strasti in čustev in z dobrotno iskro skrivnosti, ki hoče biti blizu lepega, ujeti v svoj ris, v svoj krog in 296 ALEJA ZNAMENITIH LOČANOV udomiti V sebi čimveč lepote. Gorel je v sebi in do vsega okrog sebe, do pokrajine, ljudi, živali, rož in ptic, do vsega, kar biva. Gorel je, ne da bi pomislil, kako se niža stenj življenja, ne da bi hotel videti, kako se ta stenj kadi in dimi in da sam postaja plen poslednji zimi. Vedel je predvsem za osnovno, prvinsko zapoved, ki pravi umetniku: dati, razdati se do kraja, kolikor zmore in dokler more. Potem padeš, obstaneš, odideš v nikamor ali v neskončne dalje, da bi tisto, kar si našel in dal, živelo dalje. Pravijo, da pesnik, ko umre, odide med žive. Zagotovo je to tako tudi s slikarjem ali z glasbenikom, z vsakim umetnikom pač. Le pri enih umre glas, nastane tišina, molk, dolga cenzura, nakar se čez čas glas spet oglasi in ostane kot je bil, eden svo- jskih, neponovljivih, med vsemi glasovi sveta, pri drugih onemi podoba, potemni, se zabriše, da bi nato zadobila lesk nekdanje in nove svežine in govor lepote. Ta priča o njem, ki jo je ustvaril. Ivetu je to pričevanje zgovorno in prijazno. Govori o slasti in naporu za skladje barv, za ploskve čustev, ki so osnova, in za črte razuma, ki iščejo osnovo vsega, kar je v muki in slasti vnašal na platno, na papir iz sebe, iz ogledala duše. Prvinska moč kot neuničljiva energija in sled lepote živita; prehajata na gledalce, občudovalce, vidce, na vse, ki to hočejo in niso slepi. Tako Ivetove pokrajine ne žive le na stenah mnogih domov, uokvirjene in udoml- jene, ampak tudi svobodne in proste tam zunaj, od koder jih je čarovnik čopiča jemal in preoblikoval v svoje videnje, skladje in izpoved. Zdi se, ko hodiš po teh krajih, da se vsi ti pejsaži hočejo še kar naprej družiti z njegovimi, upodobljenimi, kot da je obojim skupaj lepše in resničnejše. In kako čudežno, kakor iz zmeraj na novo odkrivane preteklosti, živijo njegove slike, grafike in mozaiki z vojno tematiko! Še v partizanih ust varjena Kolona v snegu pa potem slike o človeškem trpljenju in veličini Na pogorišču, Dražgoške matere. Utrujeni, Pieta. Še je na slikah sled groze časa, zarisan z veščo roko in s čutečo dušo, vendar se hkrati že tudi širijo prostori - prizori postajajo nadčasovni, kot sta večna človekovo trpljenje in njegovo hrepenenje po odrešitvi. Ive je tem podobam vdihnil širino in globino, večnočloveško ranljivost in s tem nadčasnost. Zdaj je na njih dih večnosti, kot na vsem lepem, in ta združuje časno in večno, zemeljsko in nadzemeljsko in minljivo spreminja v trajno. Tako se je tudi Ive trajno zapisal v nas, v to pokrajino in v slovensko umetnost. Naj nazadnje rečem še eno, bolj tiho, osebno besedo: kot mnogi drugi sem imel Iveta rad. Bil je čist, lep človek, ki je lepoti, tej izjemnici in vzporednici z večnim, služil zvesto in nesebično, da mu je lahko bila družica in sopotnica. Ne vem, v kater- ga boga je veroval, koga do muke ljubil, vem pa, kako lep je pogled z njegovega okna v Poljanah na hribe, na božje stvarstvo, na drevesa, na malo rožo ali ptico in slišim, kako pravi: Ta lepota je tudi moja! In je šla po čudežu lepota na platno, če že ne v vsej svoji neskončnosti pa v vsem njegovem čutenju in dojemanju veličine lep ega. Tako nas je razvajal z lepim. Tako delajo po njem zdaj njegova dela. Tako pravi tudi zdaj: Ne zvenim v bronu, moja pesem gre po pokrajini Šubicev in če hočete, bo odzvanjala tudi nam. Rad bi, da bi jo, tudi z vsemi vami, še dolgo poslušal. 297