Oče jo je dolgo gledal, nato pa odšel brez besed. Čez čas se je vrnil in nosil v eni 
roki njene izgubljene čevlje, v drugi pa škatlo. Postavil je izgubljene čevlje pred njo 
in vprašal: 
»No, ali jih poznaš?« 
Marjanko je oblila rdečica. 
»Ko mi je na pomlad zmanjkovalo stelje, sem šel v gozdiček po listje in našel 
tvoje čevlje. Ni bilo prav, da si raje hodila bosa po snegu in potem hudo zbolela. Tako 
si se sama dovolj in še preveč kaznovala. Prav pa imaš toliko, da so ti stari čevlji dobri 
le za doma, zato sem ti za v cerkev in šolo kupil nove.« 
Odkril je škatlo in v njej je Marjanka zagledala lepe nove čevlje. Planila je k 
očetu, ga objela in vsa v solzah presrečna klicala: 
»Oče, vi ne veste, kako bom zdaj pridna!« 
Ines je med pripovedjo spet zaspala in Marjana si je potihem rekla: »Ja, koga pa 
danes še zanimajo take pravljice! Glavno je, da se je deklica tako pozdravila in si 
opomogla. Kako bodo starši presenečeni in veseli, ko bodo čez dva tedna prišli 
ponjo!« 
(Neobjavljeno) 
LIPA SREDI VASI 
Mogočna, častitljiva lipa si stara 
in rod se za rodom ob tebi menjava. 
Stoletja prešla so, ko si se rodila, 
življenja vso težo z vasjo si delila. 
Med vejami krošnje romani brstijo 
in zgodbe, povesti ti v listju šumijo. 
Naj usedem se podnjo, ko v cvetju dehti, 
in pestri zrem film zaprtih oči, 
ki kaže mi zgodbe preteklih rodov, 
veselje, trpljenje teh kmečkih domov. 
Vonj lipe cvetoče prevzame me vso -
ali naj vzamem v roke pero? 
(Neobjavljeno) 
ŽELJA 
Dež, dež. 
Nevihte in dež... 
Sončni dnevi, 
le kje ste ostali? 
Ste črnih misli 
se mojih zbali? 
V srcu je mraz 
in v čudni bolesti 
dnevi moreči 
me spremljajo zvesti... 
Oblaki se temni 
mi razmaknite, 
zlatemu soncu 
pot svetlo odprite. 
133