Rok Čož



NASLEDNJI KORAK

POT DO BOLJŠEGA ŽIVLJENJA





Platonova prispodoba votline

Človek je celo svoje življenje v votlini, kjer stoji pred zidom in gleda vanj. Za njim je ogenj in pred ognjem so predmeti, rastline, ljudje in živali, od katerih vidi samo sence. Te sence so zanj resničnost.

Po naključju zagleda v zidu majhno razpoko. Če je vedoželjen, gre do razpoke in jo začne raziskovati. Za razpoko vidi prehod, ki vodi do svetlobe, in ko hodi po prehodu, je ta svetloba čedalje močnejša. Na poti ven ga svetloba zaslepi. Ker njegov vid na to ni navajen, se spotakne, udari, potolče, a po vztrajnem prebijanju proti svetlobi pride iz votline in se prvič zazre v prelepo naravo. Šokiran je, kako lepo je zunaj, in ne razume, zakaj mu tega prej nihče ni pokazal. Nekaj časa preživi zunaj, kjer prekipeva od sreče in lepote, ki mu je bila dotlej popolnoma nepredstavljiva. Ker želi srečo deliti z ostalimi, se vrne v votlino. Na poti proti zidu se mora ponovno prilagoditi na temo, saj votlina ni več njegova realnost.

Ko prispe nazaj in začne ostalim razlagati, kaj je videl in kako lepo je lahko življenje, ga začnejo zasmehovati, zaničevati in postanejo nasilni. Mislijo, da je nor in da jih hoče speljati na kriva pota.

Ljudje takšnim pripovedim ne verjamejo, razen če vidijo na lastne oči, zato je človek spoznal, da je bolje, če ostalim pokaže samo razpoko v zidu in pusti, da jih ven vodi lastna radovednost.





Moja izkušnja

Pred dvema letoma sem se prvič resnično zavedel, da hočem od življenja nekaj več in da se zame svet ne bo spremenil, zato moram ukrepati sam in spremeniti sebe. Od nekdaj sem že imel občutek, da sem na tem svetu zato, da ustvarim nekaj izjemnega. Nekaj, kar bo spremenilo svet na bolje. Vedel sem, da se niti približno nisem približal svojemu potencialu in da je čas, da tempo svojega napredka pospešim. Dovolj sem imel povprečnosti – odločil sem se, da bom našel pot do uspeha in sreče.

To je bil začetek moje poti in preobrazbe, spoznavanja samega sebe in pot do notranje moči, suverenosti in sreče. Sprememba, ki sem jo uspel narediti v sebi, navdušuje mene, moje bližnje in vse, s katerimi stopim v stik, zato sem se odločil, da svojo izkušnjo delim s tabo ter tudi tebi pomagam iz ječe, ki si jo ustvarjamo sami.

Če želiš od življenja nekaj več in sam pri sebi veš, da lahko svetu ponudiš več, kot mu nudiš zdaj, pri tem pa postaneš še boljši človek, sem prepričan, da lahko s pomočjo moje zgodbe spremeniš pogled na svet in si srečnejši.

Bistvo knjige niso metode in prakse, ki ti omogočajo boljše življenje, ampak razumevanje samega sebe in spoznanje, da lahko vsak dan postaneš boljši, kot si bil včeraj. Z resničnim razumevanjem samega sebe, svojih vrednot, emocij, ega in resnice lahko začneš pot do svojih sanj in ambicij.

Da se bova skupaj razvila v človeka, kakršna hočeva biti, je nujno, da si odprte glave in mi zaupaš, da je vse napisano popolnoma res in da delim to s teboj zgolj zato, da rasteva skupaj.

Pot do boljšega sebe sem razdelil na 16 poglavij, ki te brez olepševanj vodijo naprej in vključujejo predvsem ‚težke‘ tematike, ki se jih večinoma izogibamo. Vse lekcije in spoznanja so napisana v točnem vrstnem redu, kot sem jih doživljal jaz, saj vem, da je znanje vedno treba dozirati po nivojih, da lahko eno spoznanje odklene drugega. Cilj knjige ni božanje našega ega, ampak napredek in boljše življenje.

»Rana je mesto, skozi katero vate posije svetloba.« Rumi





Življenje v temi

Pozdravljen oz. pozdravljena, naj se ti najprej predstavim! Moje ime je Rok Čož, star sem 32 let in prihajam iz majhne vasi v Savinjski dolini. Od svojega devetnajstega leta že živim v Ljubljani in sem sam svoje sreče kovač. Vsaj tako sem mislil. Prihajam iz podjetniške družine, kjer so mi že od malega ‚pumpali ego‘, da sem poseben, talentiran in da bom zaradi svoje pameti in talentov zagotovo uspešen.

O smislu življenja se doma nismo preveč pogovarjali, saj je bil vedno cilj imeti čim več denarja in se na ves glas hvaliti s svojimi dosežki. V srečo se nikoli nismo preveč poglabljali, češ da to pride samo od sebe in če si dober v tem, kar delaš, si bogat in živiš v izobilju. Ko smo bili dobre volje, smo se smejali, dražili drug drugega in se igrali igro, kdo je boljši, pametnejši in bolj sposoben. Starša sta bila od nekdaj ponosna na naju z bratom in sta naju z veseljem primerjala med seboj in z ostalimi otroki. Vsa negativna čustva smo seveda tlačili ali pa jih izražali z jezo ali tišino. Kot večina slovenskih družin.

Vedno smo se imeli za dobre ljudi s pravimi vrednotami. Pa smo bili res?

Res je, da sva bila z bratom vzgojena tako, da pomagava, drugim ne škodujeva, ne kradeva, ne laževa … No, kar se laži tiče, je že druga zgodba oziroma lahko to zapakiramo kot ‚sivo cono‘. Kot dober prodajalec moraš zgodbo lepo oblikovati, dodati še kakšno prednost in prikriti vse slabosti. Ko si na razgovoru za službo, se najprej pozanimaš, kaj želijo slišati, in jim to zrecitiraš tako suvereno, da za kratek čas verjameš tudi sebi. Nikoli nisem rad lagal, vendar sem bil prepričan, da kdaj ne gre drugače, kot da stvari prikažemo v boljši luči, kot dejansko so.

Resnico sem večkrat ‚olepšal‘ in priredil tako, da mi je služila. To mi je skozi leta prišlo v kri. Številke sem rad zaokroževal navzgor, krivdo za svoje neuspehe pa večkrat zvalil na druge in igral mučenika. Da sem se izognil konfliktom, sem se večkrat zlagal ali krepko priredil resnico. Takrat sem mislil, da je to neke vrste ‚free pass‘ oz. dovolilnica, ki je mogoče rahlo moralno sporna, a vseeno deluje.

To sem verjel v dno duše in krepko izkoriščal. V desetih letih sem tako zelo hitro napredoval od prodajalca do vodje prodajne ekipe, nato do direktorja prodaje in kasneje tudi izvršnega direktorja podjetja, ki posluje v petnajstih državah in ustvarja milijonske dobičke. Na papirju in v očeh marsikoga sem bil že uspešen manager, vendar sem sam v sebi vedel, da je slika precej drugačna.

Povprečno sem v vsakem podjetju ostal eno leto, saj mi je skoraj povsod že čez pol leta motivacija upadla in sem že začel gledati za drugimi, ‚boljšimi‘ opcijami. Najdlje sem v enem podjetju zdržal tri leta in pol. Svoj hiter odhod iz podjetij sem vedno zagovarjal s tem, da niso spoštovali dogovorov, me niso poslušali in da sem se kot Don Kihot boril z mlini na veter. Resnica je takšna, da mi je takoj, ko sem osvojil branžo in začel delati res dobre rezultate, delo postalo preveč enolično in ponavljajoče se.

Sploh nisem vedel, kaj dejansko hočem od življenja. Imel sem prazne ambicije, brez definiranih ciljev ali želja. Vse, kar sem vedel, je, da hočem gor, naprej in več. Čim sem neko stvar vsaj približno osvojil, je nisem hotel več početi, saj mi delo ni bilo več izziv in mi je bilo že pod častjo. Vztrajnost in potrpežljivost nista bili na spisku mojih vrednot.

Ha ha, vrednote … zakaj bi jih sploh imel? Kdo to sploh potrebuje? Vrednote sem videl kot omejitve, ki ti preprečujejo lažjo pot skozi življenje. V politiki vedno poudarjajo njihovo pomembnost, drži pa se jih ne nihče. Vsak dan sem po televiziji spremljal, kako so najvplivnejši ljudje na svetu popolnoma brez vrednot. Videl sem, kako jim večkrat dokažejo, da so se lagali pred kamero, vidi se na posnetku, neizpodbitno je, vendar vseeno zanikajo in narod jim to oprosti. Mislim, da že veš, o kom govorim. Trump, Orban, Putin, Janša … Malo morje je zloglasnih vodij, ki služijo kot dober primer, da so vrednote omejitev in da je iskrenost nekaj, na kar moraš pozabiti, če hočeš kam priplezati v tem pokvarjenem svetu. Večkrat sem že slišal, da se pri pisanju knjig ni preveč dobro politično opredeljevati, saj nikoli ne veš, kdo bo to bral in katera vrata se ti bodo zaprla. Slišal sem tudi, da pokornih glav sablja ne seka. Oboje je res – če si šibek, kot sem bil jaz.

Ves čas sem si govoril, da je moje življenje super, da sem ok, čeprav sem globoko v sebi vedel, da nisem. Na svoje življenje sem gledal kot na serijo krivic, ki so se mi zgodile. V vsaki službi sem krivdo vedno našel v drugih in v vsaki zvezi je bil vedno problem v moji partnerki. Vse svoje šibkosti sem nenehno prikrival in se na zunaj kazal, kot da sem nekaj več. Počutil sem se, kot da je svet skoval zaroto proti meni in mi vztrajno meče polena pod noge. Nisem verjel, da lahko v življenju uresničim svoje sanje, saj sem v ozadju vedno slišal glasek: »Tudi če ti to uspe, boš prej kot slej opeharjen in boš pahnjen na začetek svoje poti.«

Kar sem verjel, se je tudi uresničilo. Moje življenje je bilo serija vzponov in padcev, brez nekega konstantnega napredka. Ko sem že mislil, da sem uspel, mi je življenje kaj kmalu pokazalo, da niti približno še nisem v mirnih vodah, in me pahnilo nekaj korakov nazaj. Ja, pri tridesetih je bilo moje življenje boljše kot desetletje nazaj. Imel sem nekaj več delovnih izkušenj in višje prihodke, boljše prijatelje in boljšo zvezo, vendar sem deset let prej pričakoval, da bom do sedaj že veliko bolj uspešen, imel več lastnine in srečnejše življenje. Pričakoval sem boljše življenje, čeprav se mi razen materialnih dobrin ni ravno sanjalo, kaj boljše življenje sploh pomeni. Vedel sem samo, da s trenutnim stanjem nisem zadovoljen.

Zakaj je tako? Zakaj po vsem tem prebijanju po družbeni lestvici še vedno nimam občutka uspešnosti? Ali mi svet dela krivico ali pa jaz delam nekaj narobe … Mora biti tisto prvo, saj sam vem, da se trudim po najboljših močeh. Pa sem se res? Ja, če se primerjam s povprečnim državljanom, sem dal več od sebe, se izobraževal in imel sunke produktivnosti, kjer sem večkrat z rezultati pozitivno presenetil tudi samega sebe, vendar so bili to še vseeno zgolj sunki, ki so hitro popustili in sem kmalu padel v staro rutino dela po liniji najmanjšega odpora. Postal sem strokovnjak v iskanju izgovorov in prelaganju obveznosti na jutri.

Vedno sem iskal idealno razmerje med vložkom in izkupičkom – kako lahko za svoje delo čim več iztržim. Bil sem mnenja, da sem za svoj doprinos plačan premalo, in to mnenje sem večinoma zadržal zase. Za plačo se nikoli nisem znal prav dobro pogajati, saj sem imel pred tem vedno nek strah, da lahko s tem, da predlagam boljše plačilo, uničim svoj odnos z delodajalcem. Zato sem raje drugje iskal nove priložnosti, kjer bi svoje obstoječe znanje lahko prodal za več denarja, a žal moja vrednost na trgu ni rastla po mojih pričakovanjih.

Vseeno je bilo življenje ‚ok‘. Nisem živel svojih sanj, a sem vseeno nadpovprečno zaslužil, nisem imel nasilja v družini, nisem imel težav z alkoholizmom in lahko sem jedel tudi v boljših restavracijah, ne da bi gledal na ceno.

Pa vendar, če se primerjam z resnično uspešnimi ljudmi, kot so na primer Mark Cuban, Oprah Winfrey ali Tony Robbins …, uf, tu so pa svetlobna leta razlike. Ti ljudje živijo življenje do maksimuma, dosežejo vse, kar si zadajo, so samozavestni in videti je, kot da so popolnoma brez omejitev. Kaj jih loči od mene? Kaj ti ljudje počnejo drugače in kako lahko dosežejo toliko? Kako razmišljajo? Vsa ta vprašanja me težijo že nekaj let in v zadnjih dveh letih sem si odgovoril na marsikatero od njih, kar mi je zelo pomagalo pri napredku in poti do srečnejšega življenja.





Omejujoč pogled na svet

Moja resnica

je edina resnica.

To je pogled, ki me je definiral skozi celo življenje. Vsakič, ko mi je kdorkoli razlagal svojo izkušnjo, sem nanjo vedno gledal skozi svoje oči. Nisem se znal vživeti v kožo prijatelja, brata, staršev ali sodelavcev. Z veseljem sem delil nasvete, brez resničnega razumevanja njihovih težav. Razumel sem jih s svoje perspektive, brez čustvene vpletenosti v težavo, zato mi je bila rešitev njihovega problema vedno popolnoma enostavna in logična.

Če je imel prijatelj težave s punco, ki jo je imel rad, sem mu preprosto rekel: »Izkorišča te, ne pusti ji, da manipulira s tabo, in najdi srečo v drugi partnerki, ki te bo spoštovala.« Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi se poglobil v težavo, razmislil, zakaj se njegova punca do njega obnaša tako, kot se. Je mogoče vzrok v njem? Se mu to dogaja prvič ali je to vzorec iz preteklih odnosov? A bil sem tam, da mu nudim podporo in sem na njegovi strani, zato je bila moja rešitev problema skoraj vedno: »Zaslužiš si več, vsaka druga te bo bolj cenila.« Te to kaj spomni na mojo karierno pot? Če postane težko ali pa se naveličaš, se umakni in išči srečo drugje. Linija najmanjšega upora je najlažja, torej tudi najboljša pot.

Ljudje radi vidimo, da nas nekdo potreplja po rami in nam pomaga krivdo zvaliti na nekoga drugega. Obdamo se z ljudmi, ki so slepi za naše pomanjkljivosti, in si skupaj mečemo pesek v oči. Ekipno tečemo na mestu in skupinsko ustvarjamo zgodbe, ki nas prikažejo v najlepši luči. Bolj kot resnica nas zanima njen ovoj. Kakor da bi lahko s prirejanjem resnice in valjenjem krivde kakorkoli spremenili dejansko stanje. Ni pomembno, kaj se je dejansko zgodilo, pomembno je le, da na koncu izpadem kot zmagovalec ali pa nekdo, ki se mu je zgodila krivica. Takšen je bil moj pogled in takrat sem bil prepričan, da je pravilen.

Vsak od nas vidi svet na popolnoma unikaten način. Zakaj? Zaradi preteklih izkušenj. Na tem svetu ni niti dveh oseb, ki sta si enaki ali pa sta imeli popolnoma enako življenje. Vsi smo imeli svoje travmatične izkušnje, ki so spremenile tako nas kot naš pogled na svet. Če te je v mladosti hudo ugriznil pes, se boš psov bal celo življenje, medtem ko bo nekdo drug navdušen nad kužki, saj je imel z njimi samo lepe izkušnje. Resnica je, da ni treba, da je tako. Ko se enkrat zaveš izvora svojih težav in vidiš, da te pes ni ugriznil zaradi zlobe, ampak zato, ker je bil verjetno sam trpinčen ali nevzgojen, ugotoviš, da psi niso zlobni, ampak imajo tudi oni svoje izkušnje, ki jih oblikujejo. Ko se tega zaveš, lahko postopoma spremeniš svoj pogled in razrešiš težavo. Sprememba ne pride čez noč, vendar lahko z razumevanjem izvora težave preoblikujemo svoj pogled na prepričanje, ki nas omejuje v življenju in nam povzroča nepotreben stres.

Stvari, ki se jih bojimo, so večinoma tiste, ki jih ne razumemo. Šele z razumevanjem nečesa, kar se bojimo, lahko svoj strah premagamo. Podobno izkušnjo je imel tudi ustanovitelj PayPala, Tesle in SpaceXa, Elon Musk. Ko je bil še majhen, se je kot večina otrok zelo bal teme. Ker je hotel premagati strah, se je odločil, da bo temo podrobneje raziskal in jo poskušal razumeti. Ko je doumel, da je tema le pomanjkanje fotonov na valovni dolžini med 400 in 700 nanometri, je prišel do spoznanja, da je strah pred temo popolnoma odveč. Pomanjkanja fotonov se pa res ne bo bal. Po tem spoznanju je strah premagal in se na podoben način loteval premagovanja še ostalih strahov.

Žal se premagovanja svojih strahov na takšen način lotevajo le redki. Marsikdo svoje strahove sprejme in se nauči z njimi živeti ter se jih na vsak način izogiba. Za premagovanje svojih strahov in kompleksov je potreben zelo visok nivo samozavedanja, kar je pa v teh časih redka lastnost.

Samo ljudje z odprto glavo so pripravljeni sprejeti kritiko in pomisliti, da obstaja možnost, da je njihova resnica izkrivljena in je samo konstrukt njihovih kompleksov. »Ah kje, jaz pa že nisem zakompleksan!« Če je to tvoj pogled, potem imam slabo in dobro novico zate. Slaba novica je, da si. Vsi smo, na svoj unikaten način. Dobra pa, da je komplekse mogoče odpraviti, kot tudi ostale težave v našem življenju. Beseda kompleks je sama po sebi zaznamovana z negativnim tonom in v Sloveniji je to tabu tema. Bog ne daj, da bi se o tem kdorkoli pogovarjal. Svoje mentalno stanje vsi skrivajo, saj se bojijo, da bi si kdorkoli mislil, da so nori, čudni ali pa kakorkoli drugačni. Namesto da bi drugačnost cenili, jo zatiramo na vse možne načine. Bojimo se, da bi se kdo norčeval iz nas. Resnica je pa žal takšna, da se prav zato, ker se o teh stvareh ne pogovarjamo in ne odpravljamo problemov, kompleksi kopičijo in velikokrat povzročijo tudi hujše težave, kot sta depresija ali pa celo samomor.

V Ameriki se tega precej dobro zavedajo in obiskovanja psihoterapevta nihče ne vidi kot šibkost, ampak prej kot pokazatelj želje po izboljšavi, moči in samozavesti, saj si upajo vzeti stvari v svoje roke. Pri nas se reševanje svojih kompleksov in šibkosti obravnava, kot da si se že sprijaznil s tem, da si poraženec. Raje vztrajaj v nesreči, kot da si priznaš, da nisi popoln in nimaš vsega pospravljenega pod streho. Razreševanje svojih mentalnih omejitev je težko delo in težkemu delu se raje izogibamo.

Vedno je lažje najti nekoga, ki je v še slabšem stanju, kot smo mi, s prstom pokazati nanj in se mu posmehovati ter si na tak način dvigovati lažno samozavest. Žal nam ta pristop nikoli ne bo dejansko dvignil samozavesti. Primerjava z drugimi ni rešitev, sploh če se primerjamo z razlogom, da si napihujemo samozavest. To nas poleni in nato, namesto da bi se želeli izboljšati, po spletu, v medijih in svoji okolici raje iščemo ‚norčke‘, iz katerih se norčujemo, ter upamo da se nam samim s seboj ne bo treba soočiti.

Raje preberemo ducat knjig na temo ‚kako se izogniti težavam‘ kot eno na temo ‚kako razrešiti svoje težave‘. Ampak tu nimava kaj, vpliv družbe le naredi svoje in na nas je, da se dvignemo nad to in vzamemo življenje v svoje roke.

Sam sem bil včasih samozavesten samo na videz, v sebi pa sem se bal marsičesa. Bal sem se zavrnitve, bal sem se neuspeha, bal sem se izraziti sebe, v strahu da ne bom kul in me bodo ostali zavračali. Bal sem se javnega nastopanja ali kakršnegakoli izpostavljanja. V šoli sem se najraje usedel v zadnjo klop, čim dlje od dogajanja. Ker nisem bil pripravljen, sem se vprašanjem učitelja poskusil izogniti tako, da sem bil čim bolj neopazen.

Samozavest sem kazal s hvaljenjem in agresijo, večinoma pa z brezbrižnostjo. Kadarkoli stvari niso šle po mojem načrtu ali željah, sem se obnašal, kot da mi ni mar. V sebi pa sem poznal resnico, da mi je mar in da sem vse prej kot samozavesten. Upal sem, da se bom lahko reševanju svojih težav izognil s tem, da bom vse ostale pretental, da bodo imeli o meni boljše mnenje, kot ga imam sam. Bolj mi je bilo pomembno, kako se kažem navzven, kot moja lastna sreča. Mislil sem, da če se navzven obnašam, kot da vem, kaj delam, in imam stvari pod kontrolo, kažem samozavest in prikrijem vse svoje šibkosti, potem se bodo stvari same od sebe zložile skupaj tako, kot je treba. Mogoče dobim še nekaj mišic in s tem še dodatno povečam svojo samozavest ter spoštovanje drugih.

Moški smo zaradi vpliva družbe sprogramirani tako, da moramo vsako šibkost prikriti, saj v nasprotnem primeru nismo pravi moški. To seveda velikokrat vodi v prikrivanje vseh svojih ranljivosti, kar je približno tako, kot da bi puščanje vode v ladjo poskusili zaustaviti z lepilnim trakom. Prej ko slej bo voda prodrla skozi šibek trak in odprla možnost, da se potopi cela ladja. Prikrivanje šibkosti ni pravi način za rast, ampak je prej recept za katastrofo, ki nas bo globoko prizadela. Vsi naši kompleksi in strahovi prej ko slej udarijo ven v obliki apatičnosti ali pa agresije. V zelo veliko primerih pa v obliki težjih bolezni, saj je stres med glavnimi vzroki za nastanek raka. Težave je vedno bolje odpraviti kot prikriti in vedno je bolje odpraviti vzrok kot zdraviti simptome.

Idejo samozavesti sem črpal od ljudi, ki sem jih poznal. Videl sem njihovo držo, način govora in suverenost ter si tudi sam želel priti do tega, a nikakor ni šlo. Težava je v tem, da sem vedno videl samo njihovo zunanjost in obnašanje, nikoli pa se nisem dovolj poglobil v to, kaj se dejansko dogaja v notranjosti samozavestnih ljudi. Kako tečejo njihove misli in zakaj mene moje tako zelo omejujejo pri napredku? Čez nekaj časa mi je postalo jasno, da se stvari same od sebe ne popravljajo tako, kot sem si želel, da samozavest kljub dosežkom in mišicam ni prav veliko višja ter da še vedno živim v strahu. 30 let sem potreboval, da sem spoznal, da tako ne bo šlo naprej in da nikoli ne bom napredoval, če ne bom začel odpravljati svojih kompleksov ter se soočil z realnostjo.

Skozi knjigo bova skupaj ‚prehodila‘ mojo pot in intenzivno reševanje kompleksov, saj vsaka razrešitev kompleksa pokaže novo težavo, ki se je prej sploh ne zavedaš in te v življenju neizmerno omejuje. Pot k boljšemu sebi ni enostavna, ampak verjemi mi, da ko se osvobodiš okovov, ki te držijo nazaj, se počutiš kot prerojen. S tem postaneš drug človek. Boljši človek. Srečen človek.





Prvi korak

Po desetih letih razburkane in povzpetniške karierne poti, ob tem pa še razpadlih zvez in razmerij, sem se odločil, da moram spremeniti nekaj stvari pri sebi. Manjše spremembe sem delal že prej, vendar nič drastičnega. Večina se jih je končala zgolj pri govorjenju ali pa je moja novo razvita navada, na primer branje člankov, trajala samo kakšen mesec ali dva. Do prvega upada motivacije ali prve distrakcije. Vsekakor je bila vztrajnost ena od mnogih težav, ki si jih nisem priznal in sem se sam sebi opravičeval, da se itak vsi vsake stvari prej ko slej naveličajo. Konsistentnost mi je bila popolnoma tuja.

Najbolj dosledna stvar pri delu na sebi je bila ta, da sem hodil na fitnes. Sezonsko. Kakor večina semi-fitneserjev sem začel nekje spomladi, se napumpal do poletja, da bo postava kul za na plažo, in potem jeseni spet začel jesti sladkarije in se rediti, ker itak ni bilo več pomembno, saj me čez zimo nihče ne bo videl v kopalkah. Za svoje telo nisem skrbel zaradi sebe, čeprav sem tako govoril ostalim. Kdor hodi na fitnes od spomladi do poletja, skozi jesen in zimo pa to dejavnost opusti, mu je bolj kot zdravje in dobro počutje pomemben videz. To počnemo večinoma zaradi drugih in zaradi pritiska družbe. V očeh naše družbe je obnašanje velikokrat bolj pomembno kot počutje in postava bolj kot pamet.

Sčasoma se mi je začelo svitati, da žal tako več ne bo šlo naprej, saj sem se vrtel v krogih in nikakor nisem napredoval. Imel sem občutek, kot da tečem na mestu. Hotel sem več od življenja. Nisem se hotel zgolj prebijati in preživeti. Res je, da nisem ravno životaril, vendar sem živel zelo povprečno življenje. Nisem si mogel privoščiti počitnic na Fidžiju ali pa smučanja v Aspnu. Nisem imel veliko stvari ali pa dosežkov, na katere bi lahko bil ponosen. Nisem bil samozavesten in živel sem v strahu. Ne, to ni dovolj. S tem se ne bom kar sprijaznil. Hočem živeti polno, uspešno življenje. Vendar kje začeti? Kaj sploh hočem?

Nisem točno vedel, zato sem začel raziskovati, kako čim prej uspeti v poslu. Več denarja zagotovo ne bo škodilo. Prepričan sem bil, da bi me to lahko celo osrečilo. Več denarja, več svobode. 'Raje jokam v ferarriju kot pa v cliu'. Poznamo to štorijo, kajne?

Zavedal sem se, da pot, po kateri grem, ne pelje do bogastva in da samo napredovanje ali pa menjava službe ne bo dovolj. Po internetu sem kar nekaj časa raziskoval, kako do uspeha, in večkrat sem zasledil, da je branje knjig o samopomoči ena najboljših poti. Več ko znaš, več veljaš – in odločil sem se, da bom to pot ubral tudi sam. Začel sem s knjigo 7 navad zelo uspešnih ljudi. Učenje od ljudi, ki so uspešni in so nekaj dosegli v svojem življenju, je vsekakor smiseln prvi korak. Knjiga je name takrat sicer naredila vtis, ampak je ta vtis trajal samo kakšen mesec, nato je moj fokus spet odtaval drugam. Spremembe sem se lotil resno in začel pisati dnevnik, si organiziral svoj urnik, postal proaktiven in vpeljal še ostale navade, ampak je tako kot vse ostalo v mojem življenju tudi to trajalo le kratek čas. Vse na novo pridobljene ‚navade‘ so bile sčasoma pozabljene.

Knjigo res toplo priporočam, saj vsebuje nekaj res dobrih tehnik in navad, s pomočjo katerih lahko izboljšamo svoje življenje, vendar jaz nanjo takrat še nisem bil povsem pripravljen. Sta mi pa v glavi ostali dve stvari, ki sta se kasneje izkazali kot zelo pomemben faktor v mojem življenju. Prva stvar so bile vrednote. Takrat tega nisem še popolnoma razumel, vendar sem vedel, da si želim postati poleg uspešnega tudi dober človek. Sam pri sebi sem potihoma vedel, da mi na tem področju precej manjka. Želel sem si delati dobro, vendar sem zaradi želje po vključitvi v družbo še vedno delal stvari, na katere nisem ponosen. Še vedno sem opravljal in s prstom kazal na druge. Z zasmehovanjem drugih sem sebi višal navidezno samozavest, kot to dela večina tistih, ki na televiziji gledajo Jerryja Springerja.

Ker se nas večina ves čas primerja z drugimi, smo zaradi tega čedalje bolj nesrečni. Če se primerjamo z Elonom Muskom, se nas verjetno večina počuti neuspešne in kot da nimamo pojma. Ampak če se primerjamo z nekom, ki nima končane osnovne šole, prodaja drogo in je poročen s svojo sestrično, pa smo kar naenkrat vrhunski primerek uspeha in odličnosti. Najlažja pot do trenutne višje samopodobe je primerjava z ljudmi, ki so še na slabši poti, kot smo sami.

Primerjava z drugimi nikoli ne pokaže realne slike, to pa nam na dolgi rok onemogoča napredek in srečo. Ker svoje poglavje številka 2 velikokrat primerjamo s poglavjem številka 10 nekoga drugega, dobimo občutek manjvrednosti. Vsak ima svojo pot, ki je ne more primerjati z nikomer drugim. Če z vsakim tekmujemo v tem, kdo ima lepše lase, večjo hišo ali boljši avto, potem se zapletemo v dirko, ki jo je nemogoče zmagati. Ljudje, ki se vedno primerjajo z drugimi in so nezadovoljni s svojim življenjem, izkoristijo vsako možnost, da druge obsojajo ter si na ta način ‚nabirajo točke‘ pri sebi in svojih prijateljih. Žal se ob tem ne zavedajo, da s tem delajo največjo škodo sami sebi.

Dobro sem se zavedal, da vedno hodim po liniji najmanjšega odpora. To je pot, ki ni tlakovana z vrednotami, ki odlikujejo dobrega človeka, ampak z brezbrižnostjo, neiskrenostjo, čustveno otopelostjo in šibkostjo. Na poti najmanjšega odpora se ne moremo utrditi. Moč se nikoli ne razvija v lagodnem okolju, pogum ne raste sam od sebe, brez premagovanja preprek in stopanja iz cone udobja. Lagodno in brezbrižno življenje proizvede šibek in brezbrižen karakter. Vedel sem, da nočem ostati takšen človek, saj so bili vsi ljudje, ki sem jih občudoval, nasprotje tega.

Trudil sem se po svojih najboljših močeh, vsaj tako sem takrat mislil, vendar sem še vedno lagal in nisem sprejemal popolne odgovornosti za svoje življenje. Imel sem mentaliteto žrtve, saj sem bil mnenja, da si zaslužim več in da se mi je večkrat v življenju zgodila krivica. Vedno sem raje krivdo zvalil na druge ljudi ali okoliščine, kot pa da bi odgovornost za svoja dejanja prevzel sam. Takšno razmišljanje je zelo omejujoče, saj nam preprečuje prevzeti nadzor nad svojim življenjem. Kako bom lahko kadarkoli postal res dober človek, če vajeti svojega življenja ne držim v svojih rokah? Če nekaj obljubim, a se tega ne držim, ker mi je bolj priročno prelomiti obljubo? Tukaj ne govorim zgolj o obljubah do drugih ljudi. Največja težava je kršenje obljub, ki smo jih dali sami sebi.

Večkrat sem odložil kakšen opravek na jutri in si rekel, da bom jutri zagotovo naredil, kar bi moral že danes, jutri bom zagotovo šel na fitnes, jutri bom zagotovo naredil predstavitev … Ko je prišel jutrišnji dan, sem samo ponovil obljubo in ponovno prestavil za en dan. Ni se mi dalo. Rekel sem si, kaj bo še en dan? Saj imam čas. Jutri je kot polica, na katero lahko odložim vse, s čimer se ta trenutek nočem ali pa ne upam soočiti. Ko sem stvari prestavljal na jutri, sem ob tem vedno dobil kanček slabe vesti, a je nisem poslušal. Upal sem, da bo, če jo bom le dovolj dolgo ignoriral, kar sama od sebe izginila. Takrat sem bil pač še vedno v fazi, ko sem v sebi tlačil vsa čustva.

Vedno sem čakal na zadnje minute, ko se mi je že zelo mudilo, in sem potem na hitro spacal vse stvari skupaj. Že na faksu sem se vedno učil v zadnjih minutah, kljub temu da sem si vsakič rekel, da se moram za naslednji izpit začeti učiti že prej. Izgovor, da sem pač eden tistih, ki se kampanjsko učijo, je bil del moje identitete, pa še ponosen sem bil na to, da sem izpite opravljal s tako malo učenja. Seveda so bile namesto desetk v mojem indeksu večinoma šestice in sedmice ter nekaj osmic, vendar sem prišel skozi večino izpitov po liniji najmanjšega odpora – in to je bil vedno moj cilj.

Odgovornosti sem se izogibal in pravila so bila vedno zato, da se kršijo. Predvsem moja lastna pravila, ki so se spreminjala iz dneva v dan. Iskal sem pot, kako z najmanj dela dosežem minimum, ki se od mene zahteva za napredek. Mislil sem, da bom na ta način lažje srečen, vendar zdaj vidim, da je takšno življenje kot brezciljno tavanje, ki ne vodi k sreči ali uspehu.

Kako bom karkoli dosegel v življenju, če se ne držim lastnih obljub? Zdaj vem, da je kršenje svojih vrednot vedno korak stran od zadanega cilja. Če hočemo postati dober človek, z vsako kršitvijo vrednot skrenemo s poti. Zdaj so vrednote, ki sem si jih postavil, pravila, ki jih ne prekršim pod nobenim pogojem. Zdaj vem, da me ne omejujejo, ampak osvobajajo. Ampak več o tem v naslednjih poglavjih. Gremo po vrsti.

Druga stvar, ki sem se jo naučil iz knjige in resnično prepoznal njeno vrednost, je konstanten napredek. Stephen Covey v svoji knjigi razloži, da je za napredek ključnega pomena to, da ves čas delamo na sebi in brusimo svojo žago. Koncept je razložil na primeru žaganja drv: če si vzameš vsak dan pol ure časa, da nabrusiš svojo žago, žagaš drva bistveno hitreje, kot če tega ne narediš in jih žagaš s skrhano žago. Ta del je name naredil velik vtis in odločil sem se, da začnem res redno delati na sebi. Resno sem začel s projektom BOLJŠI JAZ, kar je pomenilo, da sem redno raziskoval, kaj bi bilo dobro izboljšati na sebi. Začel sem z branjem knjig in zelo všeč mi je bilo, da sem začel hitreje napredovati. Še vedno sem večji poudarek namenil uspešnosti kot sreči, a ključno je bilo, da nisem takoj odnehal kot pri vsaki drugi stvari, ki sem se je lotil do takrat. Projekt ‚boljši jaz‘ je še vedno aktiven in nikoli ne bo zaključen.

Se ti je že kdaj zgodilo, da si naletel na rek, ki ti v preteklosti ni pomenil popolnoma nič, vendar je pravi pomen dobil kasneje, ko si doživel neko intenzivno izkušnjo, ki ti je spremenila pogled na svet? Meni se je to v zadnjem letu zgodilo najmanj 50-krat. Ko začneš napredovati in spoznavati samega sebe ter na tem delaš res vsak dan, ne napreduješ z enakim tempom kot prej. Napreduješ veliko, veliko hitreje. Napredek je eksponenten, saj ti izboljšava na enem področju ali pa razrešitev enega kompleksa reši še deset drugih težav, za katere se sploh nisi zavedal, da jih imaš. Sprememba se odvija čedalje hitreje in lažje ter kmalu začneš postajati človek, ki je vsak mesec bolj funkcionalen. Bolj ko napreduješ, bolj vidiš, da suverenost, odločnost in kredibilnost niso naravno dane lastnosti, ampak rezultat trdega in dolgotrajnega dela, ter da jih lahko pridobiš tudi sam.

A vse to je mogoče le, če se zavedaš, da nisi popoln.





Ego in jaz

Po enem letu intenzivnega dela na sebi in rednega branja knjig sem se že začel oblikovati v boljšega sebe. Vsaj v teoriji. V teoriji so mi bile stvari dokaj jasne. A če sem se česa do sedaj naučil v življenju, je to, da sta teorija in praksa dve popolnoma različni stvari. Pri vseh stvareh. Se ti je že kdaj zgodilo, da si mislil, da razumeš nek segment svojega življenja, nakar ti je ena izkušnja ta pogled zelo spremenila in si s prakso dejansko prišel do praktičnega razumevanja?

Eno od področij, za katerega sem takrat mislil, da ga dobro razumem, je ego. V teoriji sem mislil, da ima vsak svoj ego in da je to nekaj, kar udari ven, ko se kdo preveč hvali ali pa misli, da je najboljši v vsem. Tako mi je bilo vsaj predstavljeno s strani staršev, učiteljev in ljudi, ki so me obkrožali. V teoriji sem ego poznal, v praksi pa ga precej težje spoznaš, ker je to nekaj neoprijemljivega – ne moreš ga videti, prijeti in logično analizirati. Nisem si mislil, da bom kadarkoli imel priložnost videti, razčleniti in razumeti, kaj ego sploh je v resnici. Življenje je polno presenečenj in nekatera nam lahko resnično odprejo oči. Meni se je to zgodilo s popolnoma nepričakovano izkušnjo, ki mi je obrnila življenje na glavo. V pozitivno smer.

Nekega dne sem se z zelo dobrim prijateljem, s katerim se že nekaj mesecev nisva videla, dobil na kosilu. Sedela sva zunaj na terasi pred restavracijo, jedla in debatirala, kaj se nama dogaja v življenju, nakar mi reče, da je že večkrat poskusil nekaj, kar mu je popolnoma spremenilo pogled na svet. Ujel me je v pravem trenutku, saj je bilo to ravno tisti čas, ko sem vzljubil učenje in imel neizmerno željo po napredku. Ko mi je povedal, da je bil v zadnjih mesecih na nekaj spiritualnih popotovanjih s pomočjo psihedeličnih gobic, sem ga z vsem zanimanjem poslušal, saj sem ravno pred kratkim prebral nekaj člankov na to temo in na YouTubu pogledal nekaj videov uspešnežev, ki so s pomočjo LSD-ja in ostalih substanc, ki vsebujejo psilocibin, razvijali nove ideje in si odpirali um. Imel sem veliko strahospoštovanje do psihedeličnih drog, saj sem slišal, da se s to izkušnjo ne more primerjati nobena druga.

Razložil mi je, da so mu gobice dale samozavedanje, ki ga prej ni imel. Takoj mi je povedal, da to ni za vsakogar, ker moraš biti za vstop v ta svet odprte glave, in da je mnenja, da sem jaz pripravljen na to. Po najinem kosilu sem se še dodatno pozanimal o učinkih psilocibina in prebral več različnih zgodb o uporabi psihedelikov, kar je še dodatno vzbudilo moje zanimanje. Dogovorila sva se, da se dobiva čez nekaj dni po službi pri meni doma: on bo pripravil prostor, vzdušje, glasbo in gobice … in greva raziskovat svojo psiho.

Povedal mi je, da je ključ do dobre izkušnje s psihedeliki sproščeno vzdušje in varno okolje. Če hočeš doživeti res pristno izkušnjo, se moraš popolnoma sprostiti, kar je ob tako potentni substanci kar izziv. Če si v primežu strahu, lahko kar pozabiš na to, da se boš sprostil, in se lahko panika v tebi hitro še poveča. Ključno je, da si v družbi ljudi, ki jim popolnoma zaupaš, in da upoštevaš navodila svojega vodiča.

Pred izkušnjo nisem tisti dan ničesar pojedel, saj sem moral biti tešč in čim bolj sproščen. Razložil mi je, da to ni ‚party drug‘ (droga za zabavo), ampak substanca, ki nam pokaže pot, ki jo iščemo. Ker je bilo to moje prvo spiritualno popotovanje, je bil prijatelj ob meni samo kot vodič in ni pojedel gobic. Vse skupaj se je začelo kot nek indijanski obred z glasbo, dihalnimi vajami in meditacijo. Pojedel sem dobra 2 grama gobic in med čakanjem na njihov učinek meditiral. Vse skupaj se je začelo z rahlim krčenjem želodca, a mi je prijatelj že vse to prej opisal in me zato ni presenetilo. Tako sem lahko ostal sproščen in se jim popolnoma prepustil, namesto da bi razmišljal o tem, ali je to normalno in ali se mi lahko karkoli zgodi. Do psihedelikov velja imeti veliko spoštovanje in jim hkrati zaupati, da ti bodo dali točno to, kar potrebuješ. Po dvajsetih minutah ležanja na postelji v skoraj popolni temi sem se ob zelo prijetni glasbi začel počasi poglabljati vase z bežnimi vizualizacijami. Slika se mi je že začela rahlo spreminjati, v stvareh sem začel videvati geometrijske vzorce in se čedalje bolj sproščati. Občutek je bil zelo lep in počutil sem se neverjetno dobro, zato sem zaprl oči in se spustil v svojo domišljijo. Ko sem se upal popolnoma prepustiti in spustiti kontrolo svojih misli, kar je bilo zame zelo težko, saj vedno poskušam vse nadzorovati in analizirati, se je začelo drugo poglavje v mojem življenju.

Izkušnjo je nemogoče opisati nekomu, ki je ni doživel, saj je brez osebne izkušnje to popolnoma nepredstavljivo. Vseeno pa bom poskusil ubesediti svoje občutke in odkritja, ki sem jih doživel tisti dan. Ko sem se lahko popolnoma prepustil, sem z vsem srcem začutil glasbo v ozadju, ki me je popeljala v drugo dimenzijo. Dimenzijo, ki je še nisem videl in jo zato zelo težko opišem, ker ni podobna ničemur v svetu, kot ga poznamo. Izgledalo je, kot da sem nekje, kjer je vse narejeno iz nekakšnih ‚kač‘, ki se prepletajo in premikajo. Kar naenkrat me je posrkalo noter in skozi moje možgane so informacije letele tako hitro, da jih v vsakdanjem stanju niti približno ne bi mogel dohajati. Takrat sem se počutil popolnoma povezanega z zemljo, drugimi bitji, naravo in čutil sem neizmerno ljubezen. Imel sem popolnoma odprte oči, iz katerih so mi skoraj ves čas tekle solze, in vse informacije sem dojemal skozi čustva.

Ko gledaš film, se pogovarjaš ali bereš knjigo ali se učiš, prejemaš informacije v teoriji. Nekatere stvari so ti na videz jasne, vendar so to le informacije, ki jih prejmeš in počasi procesiraš v svojih možganih. V višjem stanju na gobicah pa informacije razumeš v trenutku in v celoti, saj jih dojameš celostno, tudi skozi čustva. Ne prejemaš samo podatkov in informacij, prejemaš spoznanja. Najlepše se lahko izrazim s tem, da izkušnjo opišem kot doživljanje življenjskih spoznanj.

Celo svoje življenje sem se bal smrti. Bal sem se neznanega, saj nisem vedel, kaj me čaka na drugem koncu. Nihče mi tega tudi ni mogel povedati in vse, kar sem lahko na to temo izvedel, so bile trditve raznoraznih ver in religij, kar pomeni, da znanstvene razlage, ki ji bom lahko popolnoma zaupal, najverjetneje nikoli ne bom dobil. Vedno sem se spraševal, kaj se zgodi, ko umremo. Ali je kar konec vsega in izginemo? To pomeni, da se pot zame takrat konča? Ob misli na to me je vedno zmrazilo in vedno sem začutil strah. Gobice so mi pokazale, da je moj strah odveč. Kar naenkrat se mi je razblinil strah pred smrtjo, saj sem se zavedel, da se naša pot ne konča s smrtjo, ampak je neskončna in brez omejitev. S tem spoznanjem sem pridobil veliko poguma in začutil sem neizmerno ljubezen do sebe, narave in vseh ljudi.

Videl sem, da smo vsi med seboj povezani in da smo povezani s tem svetom in vsem na njem. Nisem se počutil več samega, ampak sem prvič začutil, da sem del nečesa večjega od mene. Celotna izkušnja me je popolnoma razbremenila, olajšala …, in ko se je spiritualno popotovanje končalo, sem se počutil izjemno. Ne zaradi tega, ker bi otopil svoje čute, kot delamo s cigaretami, alkoholom in drogami, ampak zato, ker sem se znebil strahu pred neznanim. Počutil sem se, kot da mi je tisti trenutek vse popolnoma jasno in sem lahko brez strahu. Še vedno ne vem točno, kaj se zgodi po smrti, vendar se tega niti približno ne bojim toliko, kot sem se bal prej. Recimo, da imam zdaj zdravo spoštovanje do smrti, predvsem zato, ker veliko bolj cenim to življenje in priložnost, ki mi je dana.

Pred to izkušnjo sem se imel za ateista ali, kot sem si takrat govoril, za izjemno racionalnega in praktičnega človeka. Zelo sem bil ponosen na to. Vernikov nikoli nisem razumel. Kako veš, da obstaja bog? Zakaj se ne pokaže, če je res tam? Kako je lahko nekdo tako naiven, da temu verjame? Verjamem, kar vidim in česar se lahko dotaknem. Nikoli nisem bil veren in bil sem mnenja, da so svetovne religije zelo uspešna podjetja, ki so skozi tisočletja preživela s pomočjo odličnega marketinga. Prodajala so tolažbo in navidezno odrešitev od strahu pred smrtjo in svojimi grehi. Da ne bo pomote. Še vedno se zavedam, da je Cerkev skozi tisočletja zagrešila največ zločinov v zgodovini, pobila ogromno ljudi in zavirala napredek z inkvizicijo. Ne ne, moja izkušnja niti približno ni imela nobene zveze z religijo kot organizacijo, je pa v meni prebudila spiritualni del, ki sem ga takrat zelo potreboval in do te izkušnje popolnoma zanikal. Zdaj vem, da obstaja nekaj več od mene. Da nisem sam, ampak da smo vsi skupaj v tem. Vsi smo povezani. Ne vem čisto točno, kako in katere načine vse, ampak vem, da smo. Tega se popolnoma zavedam, ker sem to začutil in dojel skozi čustva. Šel sem preko teorije v prakso. V tistem trenutku mi je bilo to tako jasno, kakor mi je jasno, da mi je že od rojstva ime Rok, in me nihče ne more prepričati, da sem v resnici Miha in da to vedo vsi razen mene.

Moderna psihologija že vrsto let raziskuje pozitivne učinke psilocibina, substance, ki jo vsebujejo psihedelične gobice. Ameriški nacionalni inštitut za zdravje, inštitut Usona, COMPASS Pathways in še marsikatera druga inštitucija s področje psihologije redno izvajajo klinične študije, kjer testirajo učinke psilocibina na človeške možgane. LSD in ostali psihedeliki so še vedno na seznamu prepovedanih drog, kljub temu da obstaja vsako leto več študij, ki dokazujejo, da lahko že samo z eno pravilno izvedeno terapijo s psilocibinom duševni bolniki odpravijo hujše oblike depresije in tesnobnosti.

Velik del psihološke srenje podpira legalizacijo psilocibina za uporabo v medicinske namene, saj se zavedajo številnih pozitivnih učinkov psihedelikov. Ogromno ljudi ima še vedno veliko predsodkov do teh substanc in tudi sam sem imel strah pred nečim, kar se lahko poigra z mojim umom. Vsekakor je do substanc, ki jih ne poznamo, pametno imeti strahospoštovanje. Tudi sam še vedno zelo spoštujem psihedelične substance, kljub temu da sem z gobicami imel zelo pozitivne izkušnje.

Spiritualna popotovanja z gobicami so me ogromno naučila in mi pomagala pri spoznavanju samega sebe ter razumevanju življenja. Od prve izkušnje sem veliko bolj strpen, razumevajoč do ostalih, predvsem pa bolj funkcionalen. Zdaj imam veliko bolj odprt um in stvari lažje pogledam z drugega zornega kota, saj mi je izkušnja pokazala, kako je, če za nekaj trenutkov stopim iz sebe, se analiziram in tako lažje odpravim svoje komplekse, ki me držijo nazaj.

Druga izjemna stvar, ki mi je omogočila še hitrejši napredek pri razvoju, pa je bilo spoznanje, da sta v mojem telesu in umu dve entiteti. Prva sem jaz in druga je moj ego. Kakor sem že prej omenil, sem prej ego zelo bežno poznal v teoriji, pod vplivom gobic pa sem si ga lahko zelo dobro ogledal, ga prepoznal in razumel. Spoznal sem njegov namen in kakšno oviro mi lahko predstavlja. Videl sem, da je veliko bolj kompleksen pojem, kot sem ga dojemal prej. Poskusil ti bom na čim bolj logičen način razložiti.

Ego je ščit, ki ga v mladosti zgradimo okoli sebe, da nas ščiti pred svetom, saj smo še šibka bitja, ki niso dovolj močna, da bi se spoprijela z neverjetno težkimi ovirami in problemi, ki nas lahko doletijo v življenju. Ego prikrije naše ranljivosti in s pomočjo ega se kažemo močnejši, kakor dejansko smo. Ko smo še čisto majhni, stari nekje do pet let, smo neverjetno kreativni, znamo izražati svoja čustva, uživamo, ustvarjamo, se smejimo, jokamo, se igramo in živimo življenje do maksimuma. Ego takrat še ne igra tako velike vloge, saj je vse, kar počnemo, izražanje sebe. Če nam česa primanjkuje, se jočemo. Če se igramo in se imamo lepo, se smejimo na ves glas. Srečni smo. Ko pa prvič pridemo iz varnega okolja svoje družine – vsaj tisti, ki smo imeli to srečo – v vrtec in šolo, takrat pa v igro resneje vstopi naš ego. Prvič stopimo v družbo in zelo hitro pademo pod njen vpliv. Začne se s tekmovalnostjo in primerjanjem z drugimi. Ko pišemo test in dobimo enko, smo razočarani ne samo zato, ker smo slabo ocenjeni, ampak tudi zato, ker nas to po šolskih standardih segmentira in postavi med manj sposobne, neumnejše otroke. Počutimo se manjvredni. Vsaj tako sem te stvari začutil jaz.

Šolski sistem nas začne med seboj deliti v skupine bolj ali manj sposobnih ter ga naš resnični potencial pravzaprav ne zanima prav dosti. Vse nas vlijejo v isti kalup, in kar od kalupa odstopa, pa hitro odrežejo. Sistemsko nas začnejo ločevati od naših individualnosti in zatrejo marsikateri dar, za katerega lahko kasneje potrebujemo tudi 20 let, da ga ponovno odkrijemo. Po zgledu sistema se seveda začnemo obnašati tako tudi sami.

Ko se trije sošolci norčujejo iz četrtega, se velikokrat postavimo na stran večine in skupaj zasmehujemo manjšino. Ne postavimo se na stran šibkejših, saj nas potem večina hitro ožigosa z nazivom ‚zguba‘. Hočemo pripadati večini, biti ‚kul‘ in se vklopiti v družbo, od katere se večkrat počutimo odrezani. Takrat so le redki tako močni, da se postavijo na stran zasmehovanega, saj se večina vedno priključi večini. Zakaj? Ker nas žal starši niso že v rani mladosti naučili pravih vrednot in kaj pomeni biti dober človek. Kako le, saj v veliki večini še sami ne vedo, kako pomembne so prave vrednote. V današnji družbi je velikokrat bolj pomembno biti uspešen kot dober človek. Zato se tudi sami obračamo po vetru in poskušamo priti skozi življenje po liniji najmanjšega odpora, s čim večjo podporo vrstnikov. Sistem in družba sta naravnana tako, da že v naši rani mladosti spodbujata grajenje ega in debelih mask, ki jih marsikdo celo življenje ne odvrže.

V odraslem življenju nam ta ščit ne služi več, saj je naš cilj, da se razvijemo v dovolj močne osebnosti, da se lahko maksimalno izrazimo in smo suvereni v tem, kar počnemo. To potrebujemo, da smo lahko resnično srečni. Najverjetneje se ega nikoli ne bomo v celoti znebili, vendar je zelo pomembno, da se ga zavedamo, ga prepoznamo in vemo, da nas zdaj zelo omejuje pri razvoju, saj nam ni več cilj samo se vključiti v družbo, ampak biti to, kar v resnici smo. Dobri ljudje, ki imamo svetu ponuditi marsikaj. Nočemo več zgolj preživeti, ampak želimo biti srečni! Čas je, da nehamo nositi masko in ščit ter si upamo izraziti sebe. Le tako bomo lahko resnično srečni in uspešni.

Oprah Winfrey je rekla, da njen cilj ni uspeti in biti uspešna v očeh drugih, ampak živeti življenje do maksimuma in biti najvišja oblika same sebe. Ko sem to slišal nekaj let nazaj, sem pomislil: »Jah, sliši se smiselno« in pozabil čez nekaj sekund. Ni mi dalo kaj posebej misliti. V resnici sem si mislil: »Ja, lahko je njej, s polno ritjo je lahko srat.« In takoj pozabil na to. Nisem bil dovzeten za takšne informacije, saj me je ego ohranjal nevednega. Ego je okoli mene zgradil filter. Filtriral je moje obnašanje, pa tudi katere informacije dam iz sebe in kako pridejo informacije noter.

Vse informacije je oblikoval tako, da so najbolj ustrezale mojemu trenutnemu stanju. Ko sem od več uspešnih ljudi slišal, da je treba za polno življenje imeti vizijo svoje prihodnosti, je ego to preoblikoval v: »Ne išči vizije, itak še ne moreš vedeti, kaj bi počel. Vizija te bo našla sama. Oni so imeli pač to srečo, da jih je našla že prej.« Ko mi je prijatelj rekel, da je moje hvaljenje s tem, s koliko puncami sem že bil, stvar mojega ega, je moj ego to filtriral v: »To ti govori zato, ker ti zavida.« Zdaj vem, da je realnost drugačna.

Ego je naš zaščitnik, naša potuha in naša največja omejitev. Ego nas drži sredi Gaussove krivulje in poskrbi, da ne izstopamo v nobeno smer. Zakaj? Zato, ker je na sredini vedno najbolj varno. Na sredini nas je največ in imamo na svoji strani večino ter skupaj zatiramo manjšine. Zaradi ega si mislimo: »Ah, jaz pa itak ne morem biti milijonar, ker to ni realno.« V resnici si želimo več od življenja, ampak nas ego vsak dan vztrajno drži nazaj. Nikoli ne počiva in ne gre na dopust. Ego je vedno tam, ko je čas akcije, da nam reče: »To pa ni pametno …, utrujen boš. Ne izpostavljaj se, ker te bodo zasmehovali. Ah, saj ne rabiš tega. Ne sanjaj.« Ko se odločimo storiti nekaj glede svoje postave in si rečemo, da bi bilo dobro začeti delati malo kardiovaskularnih vaj, da izgubimo nekaj nezdravih maščob, nam ego reče: »Tek je težek, tega se nama ne da. Ampak nič hudega, usedi se na kavč, odpri si čips in začni še tretjič gledati Friendse. Boš jutri tekel. In nič ni narobe s tem, kakšen si, saj še nisi tako debel.« Ego nas tolaži in nam posledično zbija motivacijo. Ko začnemo gledati TV, se sprostimo in pustimo, da spet mine dan brez akcije. Naslednjič, ko se pogledamo v ogledalo, pa si ponovno rečemo: »Želim si biti bolj fit. Zakaj vedno odlašam? Moral bi nekaj narediti na tem.« Ta cikel ponavljamo v nedogled in nič se ne spremeni. Nikoli.

Ključno je, da greva še bolj v podrobnosti, kako nas ego omejuje. Rad bi, da resnično razumeš, ne samo tako, kot sem to včasih ‚razumel‘ jaz. Hočem, da prideva zadevi do dna. Če želimo napredek, se moramo najprej problema zavedati, ga prepoznati, predelati in z vztrajnostjo poskrbeti, da ga izločimo iz svojega življenja. Ko to storimo, se počutimo, kot da smo 10 kg lažji, in strah pred mnenjem drugih počasi izginja, hkrati pa nam rasteta pogum in suverenost. Da ne bo pomote, spoznanje je le prvi korak. Implementacija spoznanja in novih navad je težji del.

Ego sem od izkušnje z gobicami naprej videl popolnoma drugače. Nisem ga videl več samo kot hvaljenje in izbruhe jeze. Zdaj ga vidim takšnega, kakršen v resnici je. Vidim ga kot nedoraslega otroka, za katerega je čas, da se z vozniškega sedeža presede nazaj in utihne. Seveda bo še kdaj spregovoril, vendar ne smemo pustiti, da nas pri čemerkoli omejuje. Ego glasu nikoli ne bo izgubil, vedno nas bo poskušal speljati na lažjo pot, vendar smo zdaj končno dovolj močni, da mu rečemo odločen NE! in naredimo, kar je prav in bolje za nas ter za svet.

Veliko je različnih načinov, s katerimi nas ego lahko drži nazaj.

S pomočjo sramu nas osami in nas prepriča, da nas nihče ne more ljubiti takšnih, kot smo. Kadar se sramujemo sebe ali svojih dejanj, poskušamo to prikriti in o tem ne govorimo. Bojimo se izpostavitve sramu, zaradi česar smo vedno previdni in nikomur resnično ne zaupamo. Zaradi tega se počutimo sami na tem svetu in se počasi odmikamo od drugih ljudi. Kaj sploh pomeni zaupanje? To, da verjamemo, da nas bo oseba, ki ji zaupamo, sprejela v celoti, v dobrem in slabem. Če mislimo, da nas nekdo ne bi sprejel, če bi vedel o nas tudi slabe stvari, ki smo jih naredili, potem tej osebi nikoli ne bomo resnično zaupali in bili 100-odstotno sproščeni ob njej. Koliko imamo ljudi v življenju, za katere smo prepričani, da jim lahko razkrijemo tudi najtemnejše kotičke svoje preteklosti, brez skrbi, da nas bodo obsojali in zavrnili?

Ko se sramujemo svoje preteklosti in jo pred ostalimi skrivamo, s tem krepimo svoj ego in zakrivamo svoj pravi jaz. Protistrup za sram je njegova izpostavitev. Ko enkrat s svojimi bližnjimi delimo dogodke ali lastnosti, ki se jih sramujemo, ter z njihove strani nazaj dobimo podporo in razumevanje, se sramu razbremenimo in se počutimo svobodnejši ter egu vzamemo moč. Več o tem bova rekla še v poglavjih o resnici in ranljivosti.

Lahko nas zavira tudi z dvomom in s pomočjo lenobe. Vsi si želimo napredka, vendar to pomeni, da moramo dati nekaj od sebe. Potrebujemo disciplino in trdo delo, da lahko uresničimo svoje sanje. Sploh v začetnem obdobju, še preden svoj posel dobro štartamo, je nujno, da držimo visok nivo motivacije. A ravno ko začnemo izvajati aktivnosti, ki bi nas na dolgi rok lahko popeljale do uspeha, nam ego v misli vstavi dvom in nam začne šepetati: »Zaman se trudiš, tudi tokrat ti ne bo uspelo. Sprijazni se že, da nisi iz pravega testa, in si najdi službo, primerno tvojim sposobnostim.« Takoj za tem pa sledi: »A ne bi zdajle raje gledal TV?«, »Pojdi na Facebook in poglej, če te je kdo opazil in všečkal katero od tvojih fotografij ali objav«, »Raje odpri hladilnik in pojej tisti puding, ki te čaka že od včeraj«, »Ne sekiraj se, sprejmi svoje omejitve, pač nisi za to.« Vedno nam v um posadi seme dvoma, ki se razraste in nam počasi uniči motivacijo in disciplino. Njegova osnovna naloga je, da nas obrne na lažjo pot, brez bolečine, a dejstvo je, da neizpolnjene sanje in povprečno življenje bolijo veliko bolj kot disciplina. Disciplina je težka samo na začetku, nato z vsakim dejanjem postaja lažja. Po nekaj mesecih je lahka kot peresce in nas navdušuje ter polni s ponosom. Obžalovanje pa z vsakim letom postaja večje in težje, kar lahko vodi v res hudo psihično bolečino.

Okoli nas zgradi nek imidž, ki je pri veliki večini drugačen od realnega stanja. Zato nam je velikokrat bolj pomembno, kako izpademo, kot kakšni v resnici smo. Bolj nam je pomembno, da obvelja naše mnenje, kot da pridemo resnici do dna. Raje zmagamo, kot sodelujemo. Z viška gledamo na druge ljudi in se vedno bolj oddaljujemo od vseh. In kdo smo v resnici? Zaradi vseh laži niti sami ne vemo, kdo sploh smo in kaj hočemo. Živimo v svojih zablodah, polnih izgovorov in izkrivljenih resnic. Tesnoba in stres postaneta del našega vsakdana, saj grajenje in ohranjanje našega imidža terja večji davek kot grajenje samega sebe. Ne zavedamo se, da je edina pot do boljšega življenja naša sprememba. Ego sovraži spremembo in proti vsaki spremembi se je pripravljen boriti. Vsako novo koristno navado, ki jo bomo poskusili vpeljati, bo ves čas diskreditiral in jo poskušal izpodbiti z odlašanjem in izgovori. Nikoli si ne vzame prostega dne in je vedno v nizkem štartu, da se bori proti trdemu delu z odlašanjem in distrakcijami.

Ego nam povzroča manjvrednostni kompleks in gnanje za materialnimi dobrinami, s pomočjo katerih si nikoli ne moremo zapolniti globoke luknje v srcu, ki si jo sproti večamo sami, saj se primerjamo z ostalimi ljudmi, ki imajo več materialnih dobrin in so na videz bolj srečni od nas. V dobi socialnih omrežij nam je mnenje drugih še toliko pomembnejše, saj neprenehoma tekmujemo med seboj, kdo je bil v lepšem hotelu, kdo je jedel boljši steak, kdo je videl lepši sončni zahod in kdo je naredil lepši selfi. Veliko ljudi se celo življenje žene za materialnim bogastvom v upanju, da bodo enkrat zaradi tega postali srečni. Starejši ko smo, bolj dojemamo, da nas zgolj materialne dobrine in produktivnost kot statusni simbol ne bodo osrečile. Brez ljubezni in napredka na ostalih področjih ne moremo doseči srečnega življenja. In ko na stara leta ugotovimo, da nimamo nikogar, s komer bi lahko bogastvo delili, je velikokrat žal že prepozno, saj je večina našega življenja že mimo. Materialnega bogastva ne moremo nesti v grob, in če je to glavni smisel v našega življenja, bomo zelo težko srečni.

Zaradi strahu pred izgubo in zavrnitvijo nas ego naredi nedostopne in nikomur ne pusti blizu, kar nas pahne v življenje brez ljubezni. Takoj ko zaradi strahu začutimo, da bi nas kdo utegnil zapustiti, ga namesto da bi sanirali odnos, zapustimo prvi. Ko začutimo v službi, da stvari ne gredo po naših željah, krivdo valimo na druge in damo odpoved, še preden bi nas lahko odpustili. Če mislimo, da s tem, ko od težav odkorakamo prvi, kakorkoli spremenimo situacijo, se močno motimo. Rezultat je enak. Ostanemo sami, ostanemo brez službe, ostanemo brez prijateljev. Vse zaradi strahu pred zavrnitvijo. A ni to žalostno?

Najbolj žalostno se mi zdi to, da je koncept ega znan že vrsto let, a nam tega nihče ne pove. Več let raziskovanja je bilo potrebnih, da sem ga doumel. V šolskem sistemu je bila ta tema popolnoma spregledana in tam naj bi nas pripravili na življenje. Kako je lahko bolj pomembno, da nas naučijo računati odvode in integrale, od tega, da nas naučijo razumevanja in spoznavanja samega sebe? Koliko super idej je bilo nerealiziranih zaradi tega? Koliko ljudi se nenehno bori z depresijo? Koliko ljudi hodi po svetu nesamozavestnih in se bojijo druge pogledati v oči? Koliko bi lahko bil svet boljši, če bi namesto ega in slave promovirali sprejemanje in ljubezen? Vsekakor nas vsega v šoli ne morejo naučiti, a vseeno bi bilo super, če bi dali malo več poudarka resnično pomembnim stvarem, kot so kakovost življenja, ljubezen, osebnostna rast, razumevanje sebe in drugih, dobrodelnost in spiritualnost.

Pri sebi sem opazil, da je ego najbolj vplival na to, da mi je dajal potuho pri vseh stvareh. Ko sem se odločil narediti spremembo, za katero je bila ključna vztrajnost, me je ves čas poskušal speljati na krivo pot. Spodbujal me je k pregrehi in cenenim užitkom, kot so pijančevanje, norčevanje, varanje, obrekovanje, lenarjenje … in še mnogi drugi. Ko sem hotel prenehati s kajenjem, sem si kmalu zatem vsakič, ko mi je nekdo ponudil cigareto, rekel, da samo še to, potem bom pa res nehal. Dal sem si izgovor, da če gremo s prijatelji ven žurat in bomo pili alkohol, da je takrat ok, tudi če kadim. Kakor da je v situaciji, ko delam že eno stvar, ki mi škoduje, okej, da delam še vse ostale slabe stvari. Kot da takrat dobim tisti ‚free pass‘, ko mi je vse dovoljeno. Zdaj končno razumem to. Ko se našemu egu prepustimo, pridobi samozavest in si privošči veliko več kot ponavadi. Kmalu postane požrešen in nas lahko popolnoma prevzame. Ob pijančevanju to najbolj pride do izraza. Takrat si upamo skoraj vse. Pijemo, kadimo, deremo se, smo nasilni, potrebni, nastopaški, prepričani, da vemo o vsem vse, v trenutku smo užaljeni … To večkrat potem opravičujemo s tem, da smo pač takrat bolj sproščeni. Pa je res tako? Zdaj to vidim bolj kot neke vrste pobeg pred realnostjo, ker se v vsakodnevnem življenju ne upamo izražati, se ves čas zaviramo, ne povemo, kaj si v resnici mislimo, in smo z življenjem na splošno nezadovoljni. V vsakodnevnem življenju živimo v strahu pred izražanjem samega sebe, in ko nam v glavo udari alkohol, ta strah popusti. Počutimo se mogočni in samozavestni. Vsa naša čustva pridejo desetkrat bolj do izraza in velikokrat gremo čez mejo.

Ob večji količini alkohola nam velikokrat popustijo vse zavore in počnemo stvari, za katere vemo, da niso pravilne, in smo nanje vse prej kot ponosni. Drugo jutro se nam nato večkrat zgodi, da ko se zbudimo, se le delno spomnimo, kaj vse smo počeli prejšnji dan, in se tega sramujemo, upajoč, da nas je pri početju bedarij zalotilo čim manj ljudi. Ko se nečesa sramujemo, skušamo to prikriti in se večkrat o poteku dogodkov celo zlažemo ali pa jih zamolčimo ter živimo v strahu pred izpostavitvijo. S tem še bolj okrepimo svoj ego, saj je naš imidž še korak dlje od resnice … in začarani krog se nadaljuje.

Skupaj bova prekinila ta začarani krog, in če je prekinitev tega začaranega kroga edina stvar, ki jo boš odnesel od te knjige, ti zagotavljam, da bo kakovost tvojega življenja veliko večja.

Med zelo pogostimi težavami, ki nam jih tudi povzroča ego, je težava z izražanjem svojih želja. Večkrat, ko me je kdo od znancev, prijateljev ali družine klical po telefonu in me vprašal za uslugo, sem rekel ja, kljub temu da sem sam pri sebi vedel, da bi bilo veliko bolje, če bi tisti dan izkoristil za projekt, na katerem sem delal. Ego pa mi je medtem v uho zašepetal: »Prav je, da mu ustrežeš, sicer si bo o tebi mislil, da si sebičen, in mu ne boš več kul. Tvoja naloga je, da si vsem všeč in da si ustrežljiv.« Ko sem telefonski pogovor zaključil, sem bil jezen sam nase, ker sem privolil, kljub temu da sem imel v resnici drugo delo, ki sem se mu moral nujno posvetiti. Ko sem prišel pomagat, sem bil znerviran in nejevoljen, saj sem vedel, da mi ta odločitev hodi zelo narobe.

Strah pred tem, da odločno rečemo ne, pri večini izvira že iz otroštva. Ko so nam starši naložili delo, smo ga morali sprejeti kljub svojim načrtom. Odločen ne takrat ni bil opcija in to se nas drži še v odraslem življenju. Drugi razlog, zaradi katerega si ne upamo reči ne, je ta, da si želimo biti drugim ljudem všeč. Bojimo se, da bomo pri njih z zavrnitvijo izgubili ‚točke‘ in poslabšali odnos ali pa celo izzvali konflikt. Tisti trenutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, v igro stopi naš ego in odgovori namesto nas. Včasih se mi je dogajalo, da sem na takšna vprašanja odgovoril, kot da sem na avtopilotu, kasneje pa sem se jezil sam nase, zakaj ne znam reči ne.

To, da sem se naučil reči ne brez slabe vesti, je bil dolgotrajen proces in še zdaj včasih ob tem dobim rahlo nelagoden občutek. Vendar je vsakič šibkejši in že zdaj bistveno manjši kot samo dve leti nazaj. Skoraj ga ni več. Počasi izgineva strah pred zavrnitvijo in vsak dan je lažje. Zdaj vem, kje so moji cilji, časa ne zapravljam, ampak ga investiram in mi ni težko reči ne, če vem, da takrat ne morem. Zdaj si z veseljem vzamem čas za pomoč, ko lahko pomagam. In ko pridem na pomoč, sem poln energije in imamo vsi več od tega.





Strah pred spremembo

Strah je najboljši prijatelj ega. Skupaj poskrbita, da ostajamo v svojem mehurčku varnosti, ki mu drugače pravimo tudi cona udobja. Bolj ko se približamo robu cone udobja, glasnejši je glas strahu. Ko se bližamo robu, strah začne vse bolj kričati in nam kmalu otopi razumski del možganov. Poveča se nam utrip srca, začnemo plitko dihati in preklopimo z razuma na plazilski del možganov, funkcija katerega je preživetje in ne sreča ali uspeh. Ego s pomočjo strahu skrbi za našo varnost in okoli nas postavlja navidezno mejo, preko katere si večkrat ne drznemo iti. Na drugi strani te meje je nepoznan in nepredvidljiv svet, ki se ga bojimo.

Dlje ko ostajamo znotraj cone udobja, bolj se meja utrdi in bolj nas je strah prečkanja. Za prečkanje meje potrebujemo pogum. Večkrat ko jo prečkamo, bolj nam raste pogum … Šele takrat, ko pridemo enkrat do nivoja, kjer nam prečkanje ne povzroča več tesnobnosti, ampak nas napolni z navdušenjem in adrenalinom, lahko rečemo, da smo resnično razvili pogum v sebi in prišli do samozavesti, ki si jo želimo. Pot do tega je vse prej kot enostavna, polna je strahu in tesnobnosti, a se zagotovo splača, saj le tako lahko pridemo do polnega življenja. Najlepše stvari v življenju nas vedno čakajo na drugi strani strahu.

Teorijo torej poznava, ampak praksa je spet nekaj drugega.

Psihedelična izkušnja mi je res odprla oči in mi pokazala ključno slabost, na kateri moram delati. Prvič sem svojo psihološko omejitev videl in razumel. Ampak to, da sem se zavedel, da je ego ločen del mene in moja omejitev, je le eden od mnogih korakov, ki jih moram narediti, če hočem biti res funkcionalen človek. Počasi sem se že začel spreminjati, vendar sem se zavedal, da je pot pred mano še dolga. Vedno bolj sem se zavedal vrzeli med mano in egom, ampak kljub temu še vedno nisem vedel, kako pobegniti iz starih vzorcev.

Bal sem se, da osebnosti ne morem kar tako spremeniti na bolje. »Jaz sem Rok Čož in vsi me poznajo takšnega, kot sem bil celo življenje. Če bom zdaj drugačen, bodo vsi mislili, da sem prevarant, ker me poznajo že od prej in vedo, da zdaj poskušam biti nekaj drugega.« Še ena od pametnih opazk mojega ega, ki je kot vedno skrbel, da bo mir v hiši.

Za lažje razumevanje si predstavljaj, da je cona udobja hiša, ki je v lasti našega ega. Dokler živimo v tej hiši in si je ne upamo zapustiti, igramo po pravilih ega. Šele ko se osamosvojimo in si upamo oditi iz hiše, smo lahko resnično svobodni. Šele takrat se lahko v celoti izrazimo in smo, kdor v resnici želimo biti. Ego skrbi, da s svojo masko zakrivamo svoj pravi jaz ter vse svoje ranljivosti in drugačnosti. Naša zgodba mora biti usklajena in bojimo se, da bi s spremembo obnašanja drugi ljudje zaznali, da ni tako, kot je ponavadi. To lahko povzroči kakšno neljubo reakcijo, pred katero nas ego ščiti. Ego ne mara sprememb in njegova primarna naloga je, da ostanemo takšni, kot smo, kljub svojim napakam in pomanjkljivostim.

V sebi imamo vsi po naravi visoko potrebo po konsistentnosti. Definiramo se, kakšni smo, in takšni ostanemo. Govorimo si, kaj zmoremo in česa ne, kaj delamo in česa ne. Rečemo si, da smo leni, da ne maramo branja knjig in nikoli ne bomo tega počeli, ker nam ni treba. Če verjameš, da je branje knjig ključ do uspeha, in če verjameš, da si strasten bralec, ti ne bo težko si vzeti uro časa na dan, da delaš na sebi. Na začetku bo malo upora, ker bo ego še vedno šepetal: »Kaj delaš? To nisi ti …, itak se ne boš naučil nič pametnega iz ene knjige. Raje si prižgi TV in glej serijo ali pa kak film, to te bolj zanima.« Ampak sčasoma bo postajalo vse lažje in več časa, kot bomo posvečali branju knjig in učenju, bolj bomo videli pozitivne spremembe in bolj bomo začeli uživati v tem. Vsak začetek je težek, sploh prvi korak, ampak le do takrat, dokler ne postane to naš novi standard. Ko nekaj postane naša nova realnost in vidimo, da deluje, potem to sprejmemo in nam ni več težko. Enako je z negativnimi prepričanji. Če si sami govorimo, da nismo sposobni postaviti in voditi svojega podjetja, potem temu tudi verjamemo. Vedno bomo o tem sanjali, a bomo zaradi strahu raje ostali v okviru ‚varne‘ zaposlitve pri nekom drugem. Družba nas skozi leta zdresira, da je finančna varnost veliko večja pri zaposlitvi kot pri lastnem podjetju. Vsakič, ko nam naša babica reče, naj ne sanjamo in naj si raje najdemo stabilno in dobro plačano službo, temu verjamemo malenkost več. Tudi če smo pri dvajsetih še navdušeni nad tem, da ustanovimo svoje podjetje, nam pri vsakem propadlem poskusu zagona podjetja vsi naokrog pridigajo, da je že čas, da se zresnimo in dobimo zanesljivo službo ter vzamemo kredit, si kupimo stanovanje, se poročimo in ‚pridelamo‘ enega ali dva otroka. Prvih nekaj let se še borimo in poskušamo realizirati svoje ideje, a jih zaradi mentalne šibkosti ne izpeljemo do konca in po nekaj mesecih propadejo. Po tridesetem letu pa nas veliko že obupa in se zaposlimo v podjetju za neko nadpovprečno plačo ter s tem ubijemo svoje sanje. To je glavna past 21. stoletja, v katero se ujame zelo veliko mladih.

Tony Robbins je to zelo dobro opisal s prispodobo slona v cirkusu. Slone dresirajo tako, da zatrejo njihovo voljo, že ko so mladički. Ko je slonček še majhen, mu okoli noge zavežejo vrv, ki jo z velikim kolom pritrdijo v tla. Slonček se upira in upira ter poskuša pobegniti, nazadnje pa se vda, misleč, da je prešibak in ne more strgati vrvi. Ko slon odraste, je to prepričanje še vedno v njem. Kljub temu da bi zdaj tisto tanko vrv s kolom utrgal v sekundi, je v glavi še vedno majhen slonček, ki kola ne more izruti, ker so mu to prepričanje vgradili v um. On zdaj ‚ve‘, da tega ne more spremeniti in da takšen pač je – šibek.

Enako je z nami. Vsak ima svoja prepričanja, kakšen je, in veliko teh prepričanj nas omejuje. Govorimo si: »To bi bila moja sanjska služba, samo ne morem delati tega, ker nimam prave šole«, »Jaz itak ne morem uspeti, ker nisem dovolj pokvarjen, da bi hodil po ljudeh«, »Celo življenje sem že debel, takšna je pač moja genetika« in tako naprej. Z vsakim takšnim prepričanjem si postavimo zid, čez katerega niti nočemo preplezati, saj si že v štartu priklenemo verigo, ki nas drži na tleh. Postavimo si izgovor, ki nam govori, da je ok, če ostane tako. Sami sebi dajemo potuho samo zato, da lahko ostanemo v svoji coni udobja. Namesto da bi sami sebe spodbujali, raje iščemo izgovore, da lahko ostanemo na mestu. Najpomembnejši pogovor, ki ga bomo imeli kadarkoli v življenju, je pogovor, ki ga imamo sami s seboj.

Če hočemo biti srečni, moramo ves čas napredovati, vendar to v coni udobja ni mogoče. Večina se tega ne zaveda in upa, da se bo življenje spremenilo na bolje samo od sebe, tudi če bodo do smrti ostali prav takšni, kot so že celo življenje. To prepričanje je eno najbolj omejujočih, ki nam preprečuje pot do uspeha, napredka in sreče. Že Albert Einstein je rekel: »Definicija norosti je delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate.« In tu ni nič drugače. Če hočemo živeti bolje, moramo spremeniti sebe in svoje navade, saj se bo le tako spremenilo tudi naše življenje.

Omejujoča prepričanja zgradimo zaradi več razlogov. Velikokrat se primerjamo z ljudmi okoli sebe in žal je pri večini tako, da se obdajamo s podobno mislečimi ljudmi, kar nas ne ravno spodbuja k napredku. Skupaj se trepljamo po rami, se pritožujemo in si govorimo: »Ah, danes se mi pa takooooo nič ne da. Izgleda, da je tak dan …«, »Komaj čakam na petek, ker se mi tako ne da več delati v tej službi«, »Vesel bodi, da imaš službo v teh časih, zdaj ko razsaja korona, na veliko odpuščajo in ni služb«, »Fak, ne morem verjeti, da je danes že nedelja! Jutri pa spet safr.«

Igramo igro, komu se godi večja krivica, in tekmujemo, kdo bolj trpi. Ne zavedamo pa se, da s takšnim načinom razmišljanja samo še krepimo svoje negativne vzorce in krivdo prelagamo na druge. Sami sebe prepričamo, da je to naša realnost, iz katere ne moremo stopiti, in da smo obsojeni na življenje povprečnosti. Obsojeni smo na službe, ki nas ne navdušujejo in kjer imamo obupne odnose s sodelavci. S tem, ko krivdo prelagamo na okoliščine, druge ljudi ali globalno pandemijo, sebi jemljemo moč za spremembo.

Ponoviva to še enkrat. S tem ko krivdo in odgovornost za svojo nesrečo prelagamo na druge, sebi vzamemo moč za spremembo. Svoja dejanja opravičujemo, kar pomeni, da nismo pripravljeni nič narediti za boljšo prihodnost, razen tega da se pritožujemo. Ko se enkrat resnično zavemo in začnemo to upoštevati v svojem življenju, se v nas zbudi moč, da spremenimo svoje življenje na bolje.

Za boljšo prihodnost je ključno, da fokus iz zunanjega sveta obrnemo vase ter nehamo iskati izgovore. Čas je, da se nehamo ukvarjati z drugimi ljudmi in se raje skoncentriramo nase, saj je to stvar, na katero imamo daleč največ vpliva. Ker nimamo dovolj moči, da bi se spremenili, raje svoje vedenje opravičujemo z izgovori, kar pa nam ne prinese nič dobrega.

Ko hoče nekdo od naših znancev narediti korak naprej, ga velikokrat zaradi svoje slabe vesti obsojamo: »Matic je začel vstajati ob petih zjutraj, zato ker je prebral eno knjigo ... Eni ljudje so pač tako labilni, da jim lahko že ena knjiga spere možgane.«

Zakaj v resnici to počnemo? Druge potiskamo dol, da se sami počutimo bolje glede sebe. Ne zavedamo pa se, da si s tem delamo medvedjo uslugo, saj si z vsakim takšnim dejanjem otežujemo svoj napredek. Igranje te igre nas potegne v cikel, ki se ga pozneje bojimo prekiniti. Ker smo pri takšnih pogovorih soudeleženi, se tudi sami bojimo spremembe, saj vemo, da se bo enako govorilo tudi o nas. Obrekovanje in negativnost se nam vedno dvakratno vrneta. Če se temu želimo izogniti, je ključno, da s takšnim vedenjem prenehamo in namesto tega raje začnemo druge spodbujati k pozitivnim spremembam.

Najprej se pogovorimo o labilnosti in svojem dojemanju tega. Mnogi spremembo mnenja jemljejo kot labilnost. »Ta se samo obrača po vetru in je brez hrbtenice!« Sprememba mnenja ne pomeni, da si labilen. Če živiš v zmoti glede neke teme celo življenje, kaj je pomembnejše? Da ohraniš svojo ‚hrbtenico‘ oziroma konsistentnost in v zmoti živiš še naprej? Ali je bolje, da pogledaš stvari tudi z druge perspektive ter si priznaš, da si živel v zmoti, sprejmeš, kar je res, in imaš veliko večjo kakovost življenja od te točke naprej? Jaz izberem drugo opcijo vsak dan v letu. Tudi moj pogled na življenje je bil dve leti nazaj zelo drugačen od pogleda, ki ga imam zdaj. Prej sem živel v strahu, negotovosti, nenehni tesnobi. Bal sem se izraziti svoje mnenje, ker me je vedno skrbelo, kaj si bodo mislili drugi. Užival sem v skupinskih krožkih pritoževanja in tekmovanja, komu se dela večja krivica. Na ta način sem čutil, da nisem sam v tem in da nisem edini, ki je nezadovoljen s svojim življenjem. Namesto da bi se z drugimi povezoval s pozitivnim razmišljanjem in globokimi pogovori, sem ostajal v krogu ljudi, kjer nam je bilo jamranje ljubše.

Pogled na to sem popolnoma spremenil. Zdaj hodim drugače, govorim drugače, mislim drugače in delam drugače. Zdaj sem 100-krat bolj samozavesten, suveren, skorajda popolnoma brez stresa in prvič v življenju vem, kaj hočem od življenja. Nič več mi ni težko in sem prvič lahko srečen. Sem zato človek brez hrbtenice? NE. S spremembo samega sebe mi je 'zrastla' nova hrbtenica, imam bolj funkcionalne vrednote in sem veliko močnejša osebnost, ki se bori za boljši svet. Ko si enkrat dovolj močan, da se ne obremenjuješ s svojim egom, nočeš več nadvladati drugih. Pomembno ti je samo, kar je prav, in iščeš področja, kjer lahko še izboljšaš svoje znanje in si odpreš oči glede stvari, pri katerih si prej gledal v temo. Vsak dan hočeš biti boljši in bolj funkcionalen, kot si bil včeraj. In to je pot, ki vodi do srečnega življenja.





Ne bo šlo drugače

Prišel sem do točke, ko sem že aktivno delal na sebi, ves čas razmišljal, kaj me drži nazaj, ampak še vedno nisem ugotovil, kje tiči glavni problem. Nisem znal spremeniti svojih prepričanj in imel sem občutek, da sicer napredujem, ampak zelo počasi. Prepočasi. Še vedno so me zavirala moja prepričanja. Prepričanje, ki sem se ga najbolj bal, je bilo, da me pri javnem nastopanju vedno napade trema. Že takrat sem bil večinoma dober sogovornik ena na ena, saj sem se skozi leta naučil ‚brati‘ sogovornika in debato peljati tako, da sem vedno izpadel v najboljši luči. Pogovor sem vedno prilagodil odzivom sogovornika ter sproti prilagajal ton glasu in način govora. Če sem videl, da je sogovornik razburjen, sem se takoj potegnil nazaj in svoje mnenje prikrojil njegovemu ter vedno iskal nek kompromis.

Vsak dan sem prodajal po telefonu in na terenu, komunikacija je bila moja velika prednost, in tega sem se zavedal, zato mi to nikoli ni bil problem. Tudi manjše skupine ljudi, ki sem jih poznal, mi niso predstavljale prevelike težave, saj sem se jim lahko sproti prilagajal. Včasih sem sicer tudi tam že kdaj začutil rahlo tesnobo, ampak je še nekako šlo. Pri večjih skupinah pa se je zalomilo.

Težava je eskalirala, ko sem imel za enega od svojih projektov predstavitev pred zelo kompetentno publiko. S tremi prijatelji smo organizirali delavnico in predavanje na temo kitajske metafizike in njene povezanosti z umetnostjo na enem od slovenskih Rotary klubov. Publika ni bila velika, bilo jih je samo osem, ampak zavedal sem se, da so vsi uspešnejši od mene. Med njimi dekan ene od ljubljanskih fakultet in nekaj najuspešnejših slovenskih podjetnikov, ki imajo v svoji lasti več večmilijonskih podjetij. Vedel sem, da so to zelo razgledani ljudje, ki bodo takoj zaznali moj strah.

Že nekaj dni pred tem, ko sem se pripravljal na svoj del predstavitve, je v meni počasi rastla tesnoba. Mislil sem, da se bom s pripravo na predstavitev lahko vsaj malo rešil tega občutka, ampak nikakor ni šlo. Doma sem večkrat ponovil svoj del in že sama misel na govorni nastop mi je vlivala strah, ki se je vsako uro večal in večal. Ko smo se pred predstavitvijo dobili spodaj v baru, sem na hitro spil dva viskija za samozavest, da bom preizkušnjo lažje prestal. Upal sem, da mi bo alkohol otopil občutek tesnobnosti, vendar tega učinka ni bilo. Tesnoba še vedno ni izginila, postajalo je samo čedalje bolj vroče. Pekel se je že začel.

Predstavitev je začel Dušan, ki je suveren pri vsem, o čemerkoli govori, in je bistveno izkušenejši javni govorec od mene, zaradi česar je bil začetek predstavitve dober. Ko sem ga opazoval, sem razmišljal o vseh možnih trikih, o katerih sem dan prej bral na internetu, ki bi mi lahko pomagali glede treme, vendar je bilo vse zaman. Naslednja je bila na vrsti Sara, ki je svoj strah in dvom izpostavila že pred predstavitvijo, ampak je kljub temu zelo lepo odvodila delavnico osebnostne analize po kitajski metafiziki ter v debato vključila prav vse poslušalce. Odrezala se je odlično in med njenim vodenjem delavnice je v meni čedalje bolj rastla tesnoba, saj sem vedel, da se bliža moj del predstavitve. Začel sem se potiti in srce mi je razbijalo na polno. Sara je s svojim delom končala in prišel je trenutek, ko sem moral na oder stopiti jaz. Rekel sem si: »Povej, kar si si pripravil, in mogoče bo šlo ok. Upam!« Stopil sem na oder, se nasmehnil in začel s predstavitvijo.

Bilo je grozno! Takoj na začetku so bili trije poslušalci še v debati glede delavnice, in ko sem začel govoriti, nisem takoj dobil njihove pozornosti. Moj plan je šel po zlu. Nisem vedel, ali naj počakam, da vsi končajo govoriti, ali naj nadaljujem zaradi tistih, ki že čakajo na moj govor. Videl sem, kako me vsi gledajo, in predstavljal sem si, da vidijo tudi kapljico potu, ki mi polzi po čelu. Čutil sem, da se mi na vsake toliko časa zatrese glas, in bil prepričan, da slišijo tudi to. Bal sem se jih pogledati v oči, da ne bi videli moje šibkosti, zato sem raje tri četrt časa gledal v prezentacijo, čeprav sem vedel, da niti to ni ok. Po kratkem času sem se zalotil, da govorim del, ki sem ga povedal že prej, in takoj se mi je v glavi pojavila misel: »Šit! To so sigurno opazili!« Ker sem se tako zelo obremenjeval, kako me vidijo drugi, sem kar naenkrat pozabil vse, kar bi moral povedati. Moja sposobnost razmišljanja je v hipu padla na 5 %. Moj spomin je nehal funkcionirati in vodenje je prevzel moj plazilski del možganov, ki se vključi v primeru visokega stresa ali strahu. Nisem si vzel časa za razmislek in rekalibracijo, saj sem se bal, da bom izpadel povsem amatersko. Iskal sem možnost za pobeg. Vsekakor zmrzniti nisem smel, saj bi s tem zafrknil tudi svojo ekipo, tega pa na noben način nisem hotel. Naslednji na vrsti je bil Nik, ki je vrhunski umetnik in slikar ter fenomenalen govorec, med drugim pa tudi TV-voditelj na eni izmed slovenskih televizij. Po treh minutah svojega dela predstavitve – pripravljenih sem imel sicer za deset minut govora – sem edino možnost rešitve videl v tem, da sem na hitro predal besedo Niku. »O sliki pa najbolje, da vam razloži kar Nik, ki jo je tudi naslikal in pozna vse detajle te čudovite oljne slike.« Nik je pobudo prevzel in predstavitev mojstrsko odvodil do konca, jaz pa sem se hitro usedel na stol in skorajda umrl od sramu. Bil sem ves prepoten, srce mi je tako bilo, da sem mislil, da mi bo odpelo srajco, vrtelo se mi je in samo čakal sem na konec večera. Bil sem omotičen in ne pomnim, kdaj me je že kakšna stvar tako psihično izčrpala v tako kratkem času. Komentar publike na našo predstavitev je bil sicer pozitiven in izgledalo je, kot da moj del ni uničil celote, saj niso vedeli, koliko sem imel v resnici pripravljeno, ampak vedel sem jaz. Svojim prijateljem sem se po predstavitvi na pijači opravičil in jim povedal, da se počutim grozno zaradi svojega dela. Ker so dobri ljudje, ki jih ne vodi ego, so me potolažili, da se moja živčnost ni tako zelo videla in naj se ne sekiram preveč, ker bo vse ok. Vseeno me to ni potolažilo, saj se mi počutje ni izboljšalo. Bil sem popolnoma izžet. Stres je terjal svoj davek in svoj strah pred javnim nastopanjem sem samo še okrepil.

Ko sem prišel domov, sem bil sicer še vedno zelo anksiozen, ampak sem zaradi psihične izčrpanosti lahko kmalu zaspal. Naslednje jutro sem se zavedel, da je to omejitev, ki se ji nikoli ne bom mogel izogniti, in če hočem kadarkoli resneje uspeti na kateremkoli področju, mimo javnega govorstva žal ne bo šlo. Ne morem se do konca življenja zapreti v klet in se sprijazniti s svojimi pomanjkljivostmi. Nočem se omejiti in bati dogodkov, ki so lahko v moji karieri velik korak naprej. Vedel sem, da me nekaj drži nazaj, in bil odločen, da bom stvar raziskal in razrešil svoj kompleks. Prvič sem dobil resnejšo motivacijo, da se aktivno lotim raziskovanja na to temo in da ne bom odnehal, dokler ta težava ne bo preteklost. Prvič sem kljub strahu pokazal odločnost – to pa je sprožilo potek dogodkov, ki so me osvobodili.





Resnica

Takoj po dogodku sem ponovno prebral vse članke o trikih, ki naj bi mi pomagali pri javnem nastopanju. Triki, kot je na primer ‚predstavljaj si, da so vsi v publiki goli‘, žal tu ne bodo pomagali. Pogledal sem si malo morje motivacijskih videov, ampak to še vedno ni naredilo drastičnega premika, ki sem ga potreboval. Vse to sem delal že pred tem nastopom, ampak mi očitno ni prav veliko pomagalo. Še vedno je bil že ob misli na javni nastop prisoten strah. Svojo težavo sem analiziral, razčlenil in jo napisal na papir. Pri tem sem si rekel, da bom čim bolj iskren in si ne bom metal peska v oči. Napisal sem sledečo analizo:

PROBLEM: javno nastopanje

REAKCIJA: potenje, vročica, pozabljivost, nerodnost, težje dihanje, blokada možganov

MOŽNI RAZLOGI: nizka samopodoba, nepripravljenost, težnja po perfekciji, fokus na to, kako me vidijo drugi, samokritičnost

REŠITEV:

1. Samozavest (sprejmi to, kar si, in zaupaj vase, ker si top!).

2. To baziraj na tem, da imaš več znanja kot poslušalci in da vidiš napake samo ti.

3. Pripravi se (vsaj prvih 20 govorov, po točkah).

4. Upočasni tempo in govori počasneje – nikamor se ti ne mudi!

5. NE OBREMENJUJ SE Z IZIDOM, TAM SI, DA DELIŠ IN POMAGAŠ!

To so bile moje ugotovitve takrat. Upal sem, da bom s tem rešil težavo, ampak kljub razmišljanju o teh stvareh me je že samo misel na javni nastop napolnila s stresom in tesnobo. Spet sem ostal pri teoriji in zavedal sem se, da se bo v praksi ponovno pojavila težava. Samozavest, samozavest, samozavest …, kako naj jo zgradim, če vem, da je nimam. Imam jo samo navzven, navznoter pa sem šibek in na smrt me je bilo strah, da bi to videli tudi drugi.

A nisem se vdal. O tem sem razmišljal ves čas, vendar mora pri nekaterih stvareh v naših mislih narediti KLIK, ki nam razjasni težavo, da lahko povežemo vse v celoto ter dokončno rešimo problem. Tega klika žal nisem in nisem dobil, zato sem se odločil, da se ponovno potopim v svoj um in s pomočjo gobic skušam priti do rešitve. Potreboval sem ključ do te ključavnice in nisem nameraval odnehati, dokler ga ne dobim.

Čez nekaj tednov sem si s tem namenom vzel dan zase. Punco sem prosil, da je do večera pri svojih starših, in ji obljubil, da jo pokličem, ko zaključim z ritualom. Ponovno sem na tešče vzel gobice, tokrat malenkost več kot zadnjič, se sprostil in se poglobil vase.

Trip se je začel zelo intenzivno in popolnoma drugače kot zadnjič. Tokrat sem imel pred začetkom namen in točen cilj, da raziščem, kaj me drži nazaj in kako to odpravim. Začetek je bil super, ekstatičen. Pokazalo mi je, da se mi spremembe ni treba bati in da se lahko kreiram v človeka, kakršen hočem postati. Počutil sem se kot Ironman v svoji delavnici, ko nase pritrjuje dele oklepa in se sestavlja v superheroja. Aktivno sem začel razmišljati o tem, kakšne vrednote želim in kako bom lahko bolj funkcionalen. Že sama ideja me je navduševala in veselil sem se spremembe.

Takoj ko sem se aktivno lotil težave javnega nastopanja in samozavesti, pa se je občutek obrnil za 180 stopinj. Kar naenkrat sem se počutil zelo slabo, dobil sem ogromno kepo stresa v svojem želodcu, ki nikakor ni šla stran. Občutek je bil, kot da bi imel drisko in bilo mi je istočasno še slabo, potil sem se po celem telesu, usedel sem se na školjko, vstal, šel nazaj do postelje, potem spet na WC in tako naprej. Hodil sem gor in dol po stanovanju in želel, da občutek mine. Počutil sem se, kot da imam najhujšega mačka v svojem življenju, ki se nikakor ne konča. Po nekaj urah trpljenja sem spoznal, da to ni maček, ki ga imam zaradi gobic ali nečesa, kar sem pojedel, ampak vsa potlačena čustva, ki jih držim v sebi.

Vedno sem bil človek, ki je vse potlačil, ker se nisem mogel soočiti z realnostjo. Prilagajal sem svoje mnenje in želje, ker sem hotel ugajati drugim. Če zdaj pomislim, moj strah pred izražanjem samega sebe izvira že iz otroštva. Starši so bili pri vzgoji zelo strogi in pri vseh stvareh sem moral vedno popustiti. Nikoli nisem imel občutka, da se lahko za karkoli pogajam, saj je beseda staršev vedno obveljala nad mojo. Če sem se z očetom dogovoril, da grem do prijatelja in da se moram vrniti do 18:00, vrnil pa sem se ob 18:01, sem bil kaznovan s tem, da en mesec nisem smel več tja na obisk. Če sem nekaj ušpičil in sem bil kaznovan s prepovedjo računalnika ter sem se temu uprl, sem dodatno dobil še prepoved televizije; če sem se še vedno upiral, pa sem dobil hišni pripor. Po nekem času sem kot slonček v cirkusu popustil, nehal sem se boriti in sem preprosto začel vse zadrževati v sebi, sprejemati kazni in jih izvajati brez protesta. To se je zavleklo tudi v moje odraslo življenje, kjer sem vsa čustva vedno potlačil in se na ven kazal kot nekdo, ki mu nič ne pride do živega. Ko nečesa nisem mogel doseči, sem sogovornikom vedno pokazal obraz brezbrižnosti in jim na ta način izrazil svoj upor, kar je v njih večkrat izzvalo jezo in frustracijo. V tem sem našel svojo moč. V svetu, ko je ljudem za vse mar, sem imel fasado jeklenih živcev in brezbrižnosti. Globoko v srcu je bilo tudi meni mar, a sem postal mojster tlačenja svojih čustev. Jezo in razočaranje sem se naučil preleviti v brezbrižnost in oboje potlačil. To masko sem držal z lažmi in prevarami, kar je tudi terjalo svoj davek. Zaradi tega sem zelo težko s komerkoli navezal tesne stike in z nikomer nisem mogel biti 100-odstotno iskren. Vedno sem imel občutek samote, saj svojih čustev nisem znal izražati. Ne samo, da niti ena oseba ni poznala mojega pravega jaza, tudi sam se nisem poznal.

Ko sem se v tripu moral soočiti z realnostjo, je bila to zame popolnoma nova situacija, saj sem se do tedaj težavam vedno izognil. Nisem vedel, kako se znebiti kepe v želodcu. Trpel sem že pet ur in nisem vedel, kako naj to končam. Hotel sem pobegniti pred sabo, pred resnico. Iskal sem vrata, nad katerimi bi pisalo ‚Izhod v sili‘, kakor vedno pri vsaki težavi, ki me je v preteklosti doletela. A k sreči me ni pustilo po enostavnejši poti. Bila so samo ena vrata in ni bilo možnosti pobega ter izogiba problemu. Ta problem bom moral razrešiti sam in pri tem mi ne bo pomagal nihče. Naenkrat sem se zavedel, da je to v bistvu priložnost, da razrešim svoj kompleks in travme, ki me že celo življenje držijo nazaj. Iskal sem lahek izhod, kako pobegniti iz zagate, ampak tu so bila vrata samo ena. Zavedal sem se, da dokler jih ne odprem, bom za vedno ostal v krizi. Zato sem začel analizirati svojo kepo, svoja potlačena čustva.

Kmalu sem odkril, da tu enostavne poti ne bo in se bom moral soočiti z resnico in s svojo preteklostjo. Ko sem ugotavljal, kakšen človek želim postati, sem videl, da brez iskrenosti ne bo šlo. Končno sem našel prepreko, ki me je držala v primežu že celo življenje. Ugotovil sem, da me je na smrt strah, da bi drugi ljudje videli, kdo v resnici sem in kaj vse sem storil v preteklosti. V mislih sem šel nazaj skozi svoje pretekle grehe in stvari, za katere me je bilo najbolj sram. Prelistal sem celotno knjižnico svojih grehov, ki jih je bilo kar precej, in odkril, da me je bilo najbolj strah, da bi moja punca Vesna izvedela za moje laži in prevare. Ko sem podoživel te dogodke, sem se počutil še huje. V svoji glavi sem šel skozi vse možne rešitve, kako se soočiti s to oviro, in kmalu zatem dobil idejo: »Kaj pa, če ji vse povem in priznam ter neham skrivati resnico?«

Še isti trenutek, ko sem pomislil na to, se mi je po telesu razlil občutek ljubezni in olajšanja, a je trajal samo nekaj sekund, saj se je ponovno v igro vključil moj ego in mi rekel: »A SI NEUMEN? TEGA NE SMEŠ POVEDATI POD NOBENIM POGOJEM! TE SKRIVNOSTI NESEVA V GROB!« Takoj me je ponovno prevzel občutek tesnobe, slabosti …, kepo v želodcu pa sem občutil še bolj kot prej. Notranji boj sem nadaljeval in čez nekaj časa spoznal, da brez resnice ne bom mogel napraviti naslednjega večjega koraka naprej, zato sem sprejel najboljšo odločitev v svojem življenju. Odločil sem se, da ji priznam vse svoje pretekle grehe. Zavedal sem se, da brez tega, da v celoti razčistim svojo preteklost, ne bom mogel biti iskren v sedanjosti, kar bi pomenilo, da napredka ne bo. Vedel sem, da kadarkoli bi se v kakšnem pogovoru dotaknila najine preteklosti, bi moral spet lagati in prikrivati resnico, kar bi me ponovno pahnilo v starega sebe.

Takoj ko sem sprejel odločitev, da ji vse povem, me je prevzel čudovit občutek ljubezni, ki je trajal kakšno minuto in nato se je trip končal. Svet se je vrnil v normalno stanje in učinek gobic je popolnoma popustil.

Vzel sem v roke telefon, da jo pokličem, in v tistem trenutku je telefon že zazvonil. Klical me je moj oče. Povedal sem mu, kaj sem spoznal in kaj moram narediti, za kar mi je takoj dal nasvet: »Jaz tega ne bi naredil na tvojem mestu.« V preteklosti bi ta nasvet z največjim veseljem sprejel, samo da bi se izognil soočenju, a takrat sem imel jasno sliko, da je to težava, s katero se moram soočiti ter sprejeti posledice za svoja dejanja. Povedal sem mu, da vem, da to moram narediti, ker je tako prav.

Poklical sem Vesno in ji rekel, da sem zaključil z ritualom in da lahko pride domov, ker ji moram nekaj povedati. Takoj ko je prispela, sva se usedla na kavč in povedal sem ji: »Spoznal sem, kaj me drži nazaj. Resnica. Nisem bil iskren do tebe. Prevaral sem te in lagal sem ti.« Pojasnil sem ji, kdaj in kje se je zgodilo, in medtem so začele iz mene liti solze. Počutil sem se, kot da se mi je pri srcu odmašil največji čep in so se ven po vseh letih ulila čustva. Solz sploh nisem mogel ali hotel ustaviti. Prvič po nekaj letih sem jokal in bilo je osvobajajoče. Stvar, ki sem se je najbolj sramoval, sem priznal in bil prvič v življenju pripravljen sprejeti vse posledice.

Bila je potrpežljiva in me je poslušala, pa čeprav s hladnim pogledom. Medtem ko sem ji priznaval prevare in laži, so me tako preplavila čustva kot še nikoli. Prvič se nisem zadrževal in tlačil svojih čustev kot v preteklosti. Prišla je do mene in me objela, ker je videla, da govorim iz srca. Šele ko sem se ji do konca izpovedal, je prišlo vse skupaj za njo in takrat ni vedela, ali naj gre ali ostane. Pred tem mi je že stokrat povedala, da če bi jo kadarkoli prevaral z drugo žensko, bi me v trenutku zapustila. Nato je zlomilo še njo in začela je jokati ter mi povedala, da je imela ves čas najine zveze v ozadju občutek, da nisem bil popolnoma iskren do nje. Ker je zelo ponosna ženska, je pobrala svoje stvari in šla ven, se usedla v avto …, a se ni odpeljala. Sedela je v avtu, se jokala in razmišljala. Po nekaj minutah sem šel do nje in jo prosil, da pride z menoj nazaj v stanovanje, ker bi ji rad pojasnil celo zgodbo.

Razložil sem ji, da se mi je spremenil pogled na svet in da sem prvič v življenju videl pravo vrednost iskrenosti. Pred to izpovedjo je najin odnos počasi razpadal, saj je bil velik del osnovan na lažeh, ki bi ga lahko takoj zrušile. Priznal sem ji, da sem bil slep, ker tega nisem videl že prej, in da mi je za vse žal, vendar preteklosti ne morem spremeniti. Lahko ji samo povem vse laži in prevare ter od zdaj naprej odnos gradiva na pravih temeljih.

Da si je lažje predstavljala, kaj mislim, sem ji situacijo razložil z gradbeno prispodobo. Rekel sem ji: »Predstavljaj si, da je grajenje najinega odnosa kot gradnja nove hiše. Dve leti sva že skupaj in postavila sva že kar nekaj temeljev, ampak zavedal sem se, da so nekateri temelji povsem gnili. Moja podzavest ve, da na gnilih temeljih ne morem graditi hiše, ki se lahko kadarkoli zruši. Zato nikoli niti nisem želel investirati več energije v to zvezo, saj sem potihoma vedel, da ne pelje nikamor. Bal sem se investirati svojo energijo v naju, ker sem vedel, da bom vedno živel v strahu pred izpostavitvijo in nikoli ne bom mogel biti iskren do tebe, dokler imam te skrivnosti. Spoznal sem, da je edina možnost za najin napredek ta, da izrujeva vse gnile temelje in jih nadomestiva z novimi, močnejšimi, ki bodo odlična podlaga za visoko in čudovito hišo. Vem, da si super punca in resnično dober človek, rad te imam in rad bi dal najini zvezi pravo priložnost.«

Pred tem, ko sem med tripom razmišljal, ali naj ji vse priznam ali ne, mi je po mislih hodila tudi opcija, da jo pustim in da bom z naslednjo punco že od začetka iskren. Prišel sem do ugotovitve, da brez soočenja z resnico ne bom nikoli naredil pravega premika naprej, saj bi s tem ubral lažjo pot. Ponovno bi pred težavo pobegnil. Priznanju se zaradi želje po napredku nisem mogel izogniti in popolnoma sem se zavedal, da če tega ne bi storil, bi se zgodba najverjetneje ponovila. Vedel sem, da sem ji zlomil srce in da tega nikoli več ne bom ponovil. S priznanjem sem sprejel polno odgovornost za vsa pretekla in bodoča dejanja ter si prisegel, da laž nima več kaj iskati v mojem življenju. Postavil sem si nov standard, za katerega sem vedel, da ga moram obdržati za vsako ceno. Na začetku sem se rahlo bal, da me bo ta novi standard omejeval, vendar sem kmalu videl, da me je resnica popolnoma osvobodila. Počutil sem se, kot da je moja notranjost sestavljena iz cevi, po katerih tečejo čustva in s pomočjo čustev lahko predelamo svoje težave in gremo naprej. Lahko smo srečni, saj po ceveh teče veselje, navdušenje, spokojnost, včasih tudi žalost in jeza. Ključno je, da imajo cevi pretok in da nam čustva pomagajo iti skozi življenje. Laži vse skupaj zamašijo. Laži so kot čep v teh ceveh in nam ne pustijo čutiti. V nas se kopičita tesnoba in stres, ki prej kot slej vodita v hujše bolezni, kot je rak. Vsaka laž, lahko še tako majhna, je obloga na teh ceveh, in šele ko laž priznamo in povemo resnico, se laž lahko odlepi in nas ne bremeni več. Čustva se lahko zdaj zdravo pretakajo po mojem telesu in končno lahko začutim pravo ljubezen in živim srečnejše življenje.

Pogovarjala sva se cel dan in bilo je zelo čustveno. Prvič sva imela zares iskren pogovor in kljub težkim temam sva oba imela občutek, da po dolgem času napredujeva. Odločila sva se, da si dava še eno priložnost – tokrat zares.

Kaj kmalu zatem sem ugotovil še eno ključno stvar. Polovična iskrenost ne obstaja. Ali si iskren ali pa nisi. Ne moreš resnice govoriti samo takrat, ko ti je prikladno, kadar pride do situacije, ko se z lažjo lahko izogneš nelagodju, pa se zlažeš. Takšno razmišljanje me je pripeljalo do točke konstantnega stresa, saj sem moral celo življenje gledati čez ramo in skrbeti, da so bile laži usklajene. Laži so kot drobtinice, ki jih puščamo za seboj in imajo lahko katastrofalne učinke na naše življenje. A od vseh slabih učinkov, kot so razpad zvez, prijateljstev, poslovnih odnosov, je daleč najhujša slaba vest. Slaba vest nam krati spanec, zmanjšuje nam voljo do življenja, odriva nas stran od drugih ljudi in na koncu lahko zaradi slabe vesti ostanemo sami. Ljudi, ki jim lažemo, sčasoma nehamo spoštovati in jih začnemo odrivati stran, saj v njihovi družbi nismo več sproščeni. Namesto da bi nas pogovor z njimi napajal, iz nas črpa energijo, to pa večinoma zato, ker je naša podzavest ves čas zaposlena s strahom pred izpostavitvijo. Življenje z lažjo nikoli ne bo sproščeno.

Drugi dan sem se pri pogovoru spomnil še ene velike prevare, ki sem ji jo že dlje časa tajil. Spet sem najprej avtomatično pomislil, da ji zamolčim ali pa ji povem čez čas, ko se vse skupaj malo ohladi. Nisem vedel, če lahko prenese še eno bombo, ker jih je v enem dnevu ‚pokasirala‘ veliko več, kot sem si kadarkoli mislil, da jih lahko prenese. Ponovno sem se skušal resnici izogniti ali pa jo prilagoditi, da bo lažje sprejeta. Moj avtopilot oziroma moj ego je bil še vedno nastavljen na izogibanje težavam, zato se mi je njegov predlog slišal razumljiv.

Sedela sva za mizo, se pogovarjala in od trenutka, ko sem se spomnil dogodka, za katerega ji nisem povedal, sem začutil stres in tesnobo. Nisem se mogel sprostiti, nisem se mogel pogovarjati, mislil sem lahko samo še na to. »Kaj je fora, da si ji priznal vse, če ji spet ne poveš po pravici in se ji lažeš? BODI DEC IN JI POVEJ!« Prekinil sem debato, ji priznal, da sem naredil še eno stvar, za katero sem ji prejšnji dan pozabil povedati, in sprejela je tudi to. Želela je vedeti vse podrobnosti vseh prevar. Kje, kdaj, s kom in zakaj. Vse sem ji povedal in odgovoril na vsa vprašanja. Nič več nisem želel skrivati. Tudi ona mi je povedala nekaj stvari, ki mi jih je zamolčala ali olepšala v zadnjih dveh letih, in povezala sva se še bolj. Z vsako sprejeto resnico sva se počutila bolj povezana.

Pred izpovedjo sva se lahko pogovarjala najdlje eno uro v kosu, saj sem potem velikokrat izgubil interes, ker je nisem jemal resno, saj sem bil mnenja, da najino razmerje zaradi slabih temeljev nikamor ne pelje. Pogosto sem ji rekel kar: »Ne da se mi več pogovarjati, utrujen sem, poglejva raje kak film.« In tako sva večino večerov preležala na kavču pred televizijo. Kadarkoli se je katera od tem približala nezaupanju ali drugim puncam, sem doživljal tako močno tesnobo, da sem na koncu že čutil bolečine v ledvicah. Bal sem se izpostavitve, zato sem zelo previdno izbiral svoje besede, se še bolj lagal in poskušal spremeniti temo. Najini pogovori so se velikokrat končali v izbruhih jeze in z vsakim prepirom sva se oddaljila drug od drugega. Včasih sva bila tudi žaljiva, ker je vajeti večkrat prevzel ego …, in ko ni bilo več nobenega izgovora, sva postala napadalna. Nikoli ni prišlo do fizičnega obračuna. To je ena od vrednot, ki sem jo k sreči imel že od prej, a kdaj pa kdaj me je imelo, da bi vrgel kakšno stvar po tleh. Namesto izražanja jeze z agresijo pa sem jo večkrat izrazil tako, da sem se v trenutkih stresa odzval z aroganco, žaljivostjo ali umikom. Če pogledam nazaj, vidim, da se sploh nisem znal pogovarjati s svojo partnerko.

Po izpovedi pa te težave ni bilo več in prvič v življenju sem bil resnično sproščen ob njej.





Nisem več sam

Skrivnosti, ki jih držimo v sebi, so breme, ki se ga lahko znebimo samo z izpovedjo. To je praksa, ki so jo ugotovili že stoletja nazaj in jo uvedli v več religij. Katoliška cerkev si je s prodajo odpustkov neizmerno povečala svoje premoženje. Ljudje so se že od nekdaj zavedali, da brez izpovedi ne morejo naprej v svojem življenju, in za to so bili pripravljeni tudi mastno plačati. Skrivnosti in laži hranijo naš ego, saj je z vsako lažjo naša zunanja podoba bolj drugačna od našega pravega jaza. Tudi če se našega ega zavedamo, ga bomo z lažmi hranili in vedno bo imel vajeti v rokah.

Zakaj sploh lažemo? Ker smo mnenja, da drugi resnice ne bodo mogli sprejeti in da nas ne bodo mogli sprejeti, kakršne smo. ‚Fake it until you make it‘ (pretvarjaj se, dokler ti ne uspe) je rek, ki ga slišim vsaj enkrat na mesec. Še eden od vplivov družbe, ki redno programira naš um, da bomo lahko druge pretentali do uspeha. Žal s takšnim pogledom na življenje pretentamo edino sami sebe in izgubljamo dragoceni čas.

Laž jemljemo kot obvoz nelagodja ali konflikta. Kot otroci ugotovimo, da se lahko s pomočjo laži izognemo kazni. Veliko otrok to zasvoji in nato tehniko izkrivljanja resnice uporabljamo celo življenje. Skozi leta se naučimo mojstrsko lagati. Prikrivamo, olepšujemo, napihujemo, pretiravamo in uporabljamo še marsikatero tehniko laganja, ki leži v sivi coni in za katero lažemo še sami sebi, da smo samo ‚zaokrožili navzgor‘ ali pa da tako ali tako nikomur ne škodi. Laži, majhne ali velike, škodijo predvsem nam samim, saj nam izkrivljajo lastno sliko realnosti, krepijo ego in povzročajo čedalje več stresa.

Sam sem se na smrt bal, da bi kdorkoli izvedel, kako šibek sem v resnici. S tem, ko sem gradil svojo fasado laži, napihovanj in olepšav, sem se oddaljeval od vseh drugih in nikoli nisem nikomur pustil resnično blizu. Nikogar nisem resnično ljubil in nobeni punci nikoli nisem dal priložnosti, da osvoji moje srce. Resnica je bila, da tudi sebe nisem ljubil. Kako bi se lahko, če sem se sramoval in menil, da me nihče ne bo sprejel takšnega, kot sem? Okoli sebe sem zgradil zid, preko katerega nisem pustil nikomur. Moje srce je bilo zaklenjeno in ključ sem vrgel nekam, kjer ga tudi sam nisem več našel. Tako zelo sem se bal zavrnitve in neuspeha, da sem skozi leta čustveno otopel. Nisem čutil ne žalosti, ne veselja, ne povezanosti. Čutil sem večinoma brezbrižnost s pridihom tesnobnosti.

S svojo prvo punco sem bil v zvezi sedem let. Živel sem dvojno življenje, brez iskrenosti ali odgovornosti. Na punco sem se seveda po dolgem času navezal, postala je del moje družine, vendar je nisem resnično ljubil. Toleriral sem jo. Držal sem v sebi stvari toliko časa, da mi je nazadnje prekipelo in takrat sem postal zelo hladen, brezbrižen in žaljiv. Sčasoma sva izgubila medsebojno spoštovanje, živela sva v nenehnem nezadovoljstvu in se pritoževala drug nad drugim. Sam v sebi sem vedel, da to ni to, vendar sem se jo bal prizadeti z resnico. Vsaj tako sem si govoril, v resnici pa se nisem zavedal, da lahko zvezo spremenim na bolje, zato sem krivdo vedno iskal v partnerki. Menil sem, da pač ni prava zame in da bom enkrat spoznal partnerko, ki bo moja sorodna duša. Za to bo že še čas. Mlad sem in nikamor se mi ne mudi. Po sedmih letih sem končno zbral pogum in zvezo končal, saj sem se v sebi zavedal, da tratim njen in svoj čas.

Moja zveza z Vesno se je začela zelo strastno. Zelo sva se privlačila in na začetku sva se imela super, ampak bolj ko sva se zapletala, bolj se je večalo število laži in slabši občutek sem imel ob njej. Nisem bil več tako sproščen kot na začetku in strast je počasi začela izpuhtevati. Začel sem se oddaljevati od nje, zapirati vase in imel sem čedalje večjo željo po preživljanju časa v samoti ali s prijatelji. Kakor svojih bivših, sem se po nekem času naveličal tudi nje in videl, da gre ta zveza po isti poti kot moja prejšnja. Vedel sem, da je zelo dober človek s čudovitim srcem in da ima veliko lastnosti, ki jih iščem v svoji življenjski sopotnici, vendar se nisem zavedal, kaj mi preprečuje srečo. Spet mi je po mislih hodilo, da mogoče ni prava zame in da moram srečo poskusiti drugje. S tem, ko sem to misel ohranjal v glavi, se nisem ljubezni nikoli prepustil. Nikoli nisem šel ‚all in‘, torej s srcem in dušo, kar je čutila tudi Vesna. Najin odnos je počasi propadal in pred izpovedjo sva bila že precej na robu potrpljenja.

Vesel sem, da sem nehal iskati krivdo v njej in se namesto tega poglobil vase ter odkril, kaj mi onemogoča srečno zvezo. Odkar sem se ji odprl in sva stoodstotno iskrena drug z drugim, pa sva kot prerojena. Imava odlično komunikacijo, z vsakim dnem sva bolj povezana in prvič v življenju se počutim, kot da nisem sam proti vsemu. Zdaj imam partnerko, ki ji zaupam in s katero sem lahko resnično sproščen. Zdaj se z veseljem pogovarjava ure in ure, brez izpadov ali tesnobnosti. Počutiva se povezana in svobodna. Sprejela sva drug drugega in postala ekipa, ki gre lahko skozi vse izzive.

Pred tem sem imel občutek, da sem sam na tem svetu. Od malega sem se počutil kot črna ovca v družini, saj za šport nisem bil tako zelo talentiran kot mlajši brat, kar so starši tudi večkrat poudarjali. Oba sva istočasno začela trenirati smučanje, in ker sva približno enako hitro napredovala, je bil on v svoji starostni skupini veliko bolj konkurenčen kot jaz. Starši so v njem videli večji potencial in se posledično z njim veliko več ukvarjali, zato sem se počutil zapostavljenega. To je zelo vplivalo na mojo samozavest in odmaknil sem se tudi od svojih staršev ter komaj čakal, da se pri osemnajstih odselim in postanem sam svoj šef. Takoj po srednji šoli sem se odselil v Ljubljano in začel živeti svoje življenje. Našel sem si službo, plačeval svoje stroške in na nikogar se mi ni bilo treba več zanašati. Prepričan sem bil, da sem samotar in da potrebujem veliko časa zase, kar je bilo vedno jabolko spora z vsemi puncami. Nisem se zavedal, v čem je težava, vedel sem samo, da sem z zvezo nezadovoljen in da mi gre vsaka punca čedalje bolj na živce ter da se je bom kmalu naveličal.

Odkar sem z Vesno iskren, se mi je življenje obrnilo na glavo. Prvič resnično vidim skupno prihodnost in občutek je odličen! Prej sem puncam to samo govoril, ker sem vedel, da nobena ne bo ostala z mano brez možnosti za prihodnost, ter s tem samo zavlačeval neizbežen konec. Bil sem čustveno zavrt in nisem znal izražati svojih čustev. Nič čudnega, saj so mi laži zamašile vsa čustva, ki sem jih tako dolgo samo tlačil. Zdaj imam končno pogum, da se odprem in si pustim čutiti ljubezen.

Prvič imam v življenju nekoga, ki me pozna in sprejema takšnega, kot sem, ter mi pomaga pri tem, da sem vsak dan boljši človek. Prvič ne razmišljam o drugih možnostih, saj sem se sposoben predati in ji pokazati vse svoje ranljivosti ter stopiti v naslednji korak najinega življenja. Po nekaj mesecih od izpovedi se že pogovarjava o otrocih in z veseljem planirava skupno prihodnost. Ko jo objamem, imam prvič občutek, da je ona moj dom in da nisem več sam. Z veseljem naredim karkoli zanjo in nič mi ni več težko. Ne preračunavam več, koliko dam in koliko dobim, ampak samo dajem, brez pričakovanj, saj v zameno dobim še več. S pomočjo iskrenosti lahko gradiva odnos po najinih željah, ni se nama treba drug drugemu podrejati, saj sva enakovredna partnerja, ki sva skupaj močnejša. Prvič s ponosom govorim o svoji zvezi in partnerki, ki me navdušuje ter vsak dan napolni z ljubeznijo in energijo, ki mi prej ni bila dostopna. Z Vesno sem zapolnil veliko praznino v svojem srcu, ki je bila do zdaj vedno prazna. Počutim se veliko srečnejšega in ponosen sem na svojo partnerko.

Laži pa niso vplivale samo na moje ljubezensko življenje. Pred izpovedjo sem imel že kar nekaj časa težave z zdravjem. Imel sem hujše prebavne težave. Driska in zaprtje sta se vsakih nekaj dni izmenjevala in prepričan sem bil, da je z mano nekaj resno narobe. Šel sem na pregled, in ko me je zdravnica vprašala, če imam stresno življenje, sem ji zatrdil, da to gotovo ni vzrok, saj se za nič na svetu ne sekiram. Brezbrižnost sem enačil s sproščenostjo. Kljub temu da nisem imel nobenih pričakovanj, mi je bilo vseeno mar. Svoje podzavesti ne moremo pretentati. Pri svojih 30 letih sem imel v 14 dneh gastroskopijo in kolonoskopijo, saj sem hotel na vsak način ugotoviti, kaj mi povzroča prebavne motnje in slabo počutje. Ves čas sem bil brez energije in vsaka dva meseca sem zbolel. Po obeh zelo neprijetnih in invazivnih pregledih smo prišli do zaključka, da je z mano fizično vse v najlepšem redu in naj samo pazim na prehrano – in to je to, kar lahko naredimo. Odločil sem se, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da stvari obrnem na bolje. Spremenil sem svoje prehrambne navade ter iz diete izločil gluten in laktozo. Stanje se je rahlo izboljšalo, vendar razen tega, da sem v pol leta shujšal za 10 kg, večje spremembe ni bilo. Šele ko sem se sprijaznil sam s seboj in svojo preteklostjo ter se izpovedal svoji partnerki, so se stvari čez noč spremenile. Prebava mi ne dela več nobenih težav in od takrat nisem zbolel niti enkrat. Driska, ki se je prej pojavila dvakrat tedensko, je popolnoma izginila. Ne trdim, da so potlačena čustva povzročitelj vseh zdravstvenih težav, vendar se je pri meni izkazalo, da je bil razlog točno to. Odkar sem iskren in čustev ne tlačim, se ves čas počutim bolje in zdravje mi ne niha več.

Biti iskren in imeti nekoga, s komer lahko deliš svoje življenje, je res nekaj najlepšega in to vidim šele sedaj. Pred tem sem bil prepričan, da sem skoraj popolnoma brez emocij in da nisem sposoben ljubezni. Sprijaznil sem se s tem, da nisem čustven in da sem pač bolj racionalen človek, ki bolj razmišlja z glavo kot s srcem. Živel sem otopelo življenje in več ljudi mi je že povedalo, da sem hladen človek. S tem se mi ni zdelo nič narobe, saj sem si mislil, da manj ko mi pride do živega, lažje bom prišel čez življenje. Raje nisem ljubil, kot da bi dopustil, da me kdorkoli prizadene. To mi je prišlo v podzavest in na nikogar se nisem navezal. Ne zares. Na ljudi sem se navadil, to je pa bilo to. Zaradi strahu pred izgubo sem bil čustveno popolnoma nedostopen, pa še ponosen sem bil na to. Na noben način se nisem hotel predati in pustiti, da ima kdorkoli možnost, da me prizadene. Si že slišal za rek ‚komur je manj mar, ta ima v zvezi vso moč‘? To je mogoče na nek način tudi res, vendar ali hočemo v zvezi moč ali ljubezen? Hočemo enakovrednega partnerja, ki ga ljubimo, ali nekoga, ki si ga podredimo in ves čas ustrahujemo z odhodom? Zdaj menim, da je ljubezen tista prava moč, ki nam vliva motivacijo za napredek in boljše življenje. Brezbrižnost vsekakor ni moč in je večinoma le del našega obrambnega mehanizma, ker ne znamo pravilno procesirati svojih čustev. Biti sposoben ljubiti je veliko težje kot biti brezbrižen, saj zahteva pogum. In ni večjega poguma od tega, da smo sposobni odpreti svoje srce.





Iz fanta v moškega

Odkril sem, da je iskrenost ključ do srečnega življenja, ki povezuje vse ostale elemente. Brez iskrenosti nas vodi ego, tlačimo svoja čustva, smo tesnobni, bojimo se izpostavitve, obremenjeni smo z mnenjem drugih, nismo spoštovani, ne spoštujemo sami sebe, izgubimo se v množici povprečnežev, nimamo motivacije za delo, nimamo motivacije za preživljanje časa s svojo družino, predvsem pa ne moremo stopiti iz svojih starih vedenjskih vzorcev, saj smo prepričani, da moramo biti z lažno zgodbo konsistentni, in si govorimo, da takšni pač smo.

Pri neiskrenosti se zgodi še ena stvar. Za vsak dogodek, ki se je zgodil in nismo bili iskreni, moramo voditi dvojno ali celo trojno evidenco v možganih. Za vsako verzijo zgodbe, ki smo si jo izmislili ali priredili, si moramo zapomniti točen potek izmišljenih dogodkov, saj če nas oseba, ki smo se ji zlagali, kadarkoli vpraša po tem dogodku ali o čemerkoli v zvezi z njim, moramo biti konsistentni z originalno zgodbo. Z lažjo pride vedno v paketu tudi strah pred izpostavitvijo. Partnerka me je večkrat spraševala o dogodkih, ki ji niso bili čisto jasni in za katere je sumila, da nekaj ni ok, in vsakič sem se trudil zgodbo povedati na enak način, kot sem jo prvič. Spomin mi je sčasoma začel že precej pešati, saj je bilo paralelnih zgodb vedno več. To zelo dobro opiše rek ‚človeku, ki ne laže, si ni treba zapomniti, kaj je rekel‘. Včasih se mi je celo zgodilo, da nisem bil več prepričan, kdaj sem govoril po resnici in kdaj sem se lagal. Kadar je Vesna ugotovila neskladje med prvo in drugo verzijo, sva se vedno sprla in nikoli nisva stvarem prišla do dna, saj sem vedno pobesnel ali pa se zaprl vase.

Kmalu sem se zavedel, da če hočem resničen napredek v življenju, moram sprejeti popolno odgovornost za vsa svoja pretekla dejanja, jih dati na plano in biti popolnoma iskren ter se kot klop držati novo postavljenih standardov. Laganje ni več opcija, prikrivanje ni več opcija, edino, kar je, je resnica. To je bila tista sprememba, ki sem se je bal. Ne morem si več privoščiti laži. Niti najmanjše. Z vsako lažjo dajem egu možnost, da pripleza nazaj, saj takoj vidi priložnost, da se zasidra v moji zavesti, in jo bo tudi izkoristil.

Verjetno se ti sliši smešno, da o egu govorim, kot da je druga oseba. Odkar se ga resnično zavedam, je ključno, da ga prepoznam v svojih odzivih, motivih in dejanjih, zato ga dojemam kot lopova, ki si z vsako mojo nečastno potezo utira pot nazaj. Dal sem mu obliko, videz in lastno osebnost. Če bi ga opisal kot človeka, bi rekel da je slabič, brez vrednot, ki išče lagodje in sovraži delo. Vsak dan išče 1000 in en način, da bi prišel iz svoje celice, kamor sem ga zaprl. Vem, da če mu prepustim vajeti, se bo ponovno čedalje težje upreti lažem, hvaljenju in sebičnosti. Bolj ko se nekdo laže, krade in počne podle stvari, bolj se ego razpase in težje ga je ukrotiti. Pri nekaterih ljudeh pride ego tako daleč, da so pripravljeni ubijati, da jih ne bi kdo izpostavil.

Zdaj sem drug človek in s svojim umom ravnam pazljivo ter sem pozoren na vse njegove trike. Zavedam se nevarnosti ega. Odrasel sem, nisem več otrok, zato ega v takšni obliki ne potrebujem več in mi samo še škoduje. Zato ga zatiram v kali. Nikoli ne bo popolnoma odšel, zato z njim ravnam kot z majhnim razvajenim otrokom, ki sedi na zadnjem sedežu in je tiho. Na plano ga spustim samo še na kratko ob kakšnih tekmovalnih aktivnostih. Še vedno mi daje predloge in nekateri so zelo subtilni, zato moram biti nenehno pozoren. Opazil sem, da se kdaj refleksno odzove, ko se s prijatelji zbadamo ali pa pohecamo iz kakšne stvari. Na to sem pozoren in nikoli ne pozabim, kakšne so lahko posledice. Izpadov mojega ega je zdaj čedalje manj, saj sem se spremenil kot človek. Zdaj sem veliko bolj pristen in počutim se odlično.

S tem, ko sem iskren do sebe in drugih, se mi je odprl popolnoma nov svet, saj se lahko kompetentno pogovarjam z ljudmi, ki so na visokih položajih in so že marsikaj dosegli v življenju. Tega sem se prej kar malo bal, saj sem vedel, da nisem na istem nivoju. Prepričan sem bil, da vidijo skozi mojo masko. Ne obremenjujem se več z izpostavitvijo, saj ni ničesar več za izpostaviti. Vse sem dal na svetlo, in če pride do kritike mojega vedenja ali dejanj ter je kritika konstruktivna, jo z veseljem sprejmem, razmislim o njej in implementiram izboljšave v svoje življenje. Hvaležen sem vsakomur, ki mi odpre oči na kateremkoli od področij, in bom posledično zaradi tega jutri boljši. Če je izvor kritike prizadet ego mojega sogovornika, to v trenutku prepoznam in nima več nobenega vpliva name. Ne počutim se več prizadetega, ampak se mi velikokrat sogovornik celo malo zasmili, saj vem, da živi v temi, kjer sem tudi sam preživel prvih 30 let svojega življenja. Takšnim ljudem želim pomagati z resnico, in kljub temu da kdaj pride do konflikta, ne izpostavim samo njihove šibke točke, ampak poleg tega ponudim tudi rešitev. Končno lahko informacije procesiram takšne, kot so, in si ne dajem potuhe ter si ne mečem peska v oči. Rad se obkrožam z ljudmi, ki so objektivni in mi povejo vse v obraz, ter ne prenašam več ljudi, ki jih vodi ego in namesto resnice v pogovoru vedno iščejo zmago.

Nočem več imeti prav, hočem samo resnico. Ko to postane cilj vsakega pogovora, se dinamika vseh debat popolnoma spremeni. Ko nekdo ne sprejme ali ne razume mojega mnenja, nisem več užaljen, jezen ali pa nervozen, kot sem bil prej, ker ni bilo po moje, ampak mirno analiziram situacijo in imam vedno na razpolago samo te opcije:

– Mnenja ne sprejme, ker mu je bolj pomembno, da ima prav, kot pa da pride zadevi do dna.

– Mnenja ne sprejme, ker ga nisem podprl z dovolj dejstvi in ga ne razume.

– Govoriva o isti stvari, ampak z različnih zornih kotov

– Se ne razumeva in govoriva o različnih stvareh

– Moje mnenje je napačno.

Če gre za prvo možnost, takoj vidim, da je za volanom ego. Hitro se vidi, komu je pomembno, da zmaga argument, komu pa, da zadevi pride do dna. Čim ti gre za zmago argumenta, si že v štartu izgubil. Sogovornika ne poslušaš, ga ne poskušaš razumeti in vse, za kar ti je mar, je uveljavljanje svoje volje.

Če gre za drugo možnost in vidim, da razumevanja ni zaradi premalo podanih informacij, ponovno razložim situacijo z drugega zornega kota in jo še dodatno argumentiram.

Če po tehtnih argumentih spoznam, da je moje mnenje napačno in resnica ni na moji strani, sprejmem prava dejstva in svoje mnenje spremenim. Vedno sem vesel, če se naučim nečesa novega. Win-win. Torej zmagava oba.

Kako vidiš, da nekdo, ki želi na vsak način imeti prav, vidi, da nima prav in tega še vedno noče sprejeti? To pokaže z eno od teh reakcij:

– začne se šaliti,

– želi spremeniti temo,

– podaja argumente, ki niso neposredno povezani z vprašanjem,

– hoče končati pogovor,

– napade ali postane žaljiv.

Večina teh reakcij pride zaradi tega, ker se ljudje ponavadi bojimo izpasti, kot da govorimo o nečem, o čemer nimamo prav veliko pojma ali pa imamo napačno mnenje. Človeški možgani so sprogramirani tako, da v veliko primerih poskušamo doseči nek kompromis; če to ne gre, pa želimo s smehom, distrakcijo, prekinitvijo ali napadom zakriti svojo nevednost.

Dostikrat v tem primeru sogovornika prevzamejo negativna čustva, ki so posledica obrambnega mehanizma njihovega ega. V kolikor je tvoj cilj vedno resnica, se lahko čustveni reakciji z lahkoto izogneš, saj je resnica nasprotnik ega. Takoj ko vidiš, da ima sogovornik boljše argumente, jih brez težav sprejmeš, saj vedno iščeš rešitev. Sebe lahko izboljšamo le z več znanja in ne z zmago v pogovoru. Če je tvoj cilj pogovora nadvlada sogovornika, te lahko hitro doleti stres ali neprijetna čustva, kot so jeza, užaljenost ali pa brezbrižnost.

Kadar se tvoje mnenje razlikuje od sogovornikovega in je tvoj cilj nadvlada in ne učenje, lahko svoj cilj dosežeš ali pa ne. Zavedaš se, da če cilja ne boš dosegel, boš razočaran, zato se proti temu boriš. To je zate lahko hitro tudi stresno, sploh če ne gre po tvojih načrtih. Če pa je tvoj cilj priti zadevi do dna in ti ni relevantno, ali je pravilno tvoje mnenje ali sogovornikovo, svoj cilj dosežeš v vsakem primeru. V vsak pogovor lahko tako vstopiš in ostaneš popolnoma neobremenjen z izidom.

Na to, ali bo sogovornik sprejel naše mnenje ali pa ostal pri svojem, velikokrat vežemo tudi svojo samozavest, kar nas v primeru ‚izgube‘ argumenta še dodatno boli. Mislimo, da s spremembo mnenja pokažemo svojo šibkost, a je v primeru, ko se strinjamo s sogovornikom, dejansko ne pokažemo. S tem, da smo pripravljeni premagati svoj ego in sprejeti resnico, ki je drugačna od našega prvotnega mnenja, pokažemo svojo moč in tega se ne smemo sramovati.

Prihajam iz družine, kjer je ego zelo zakoreninjen v naših umih, zato se debate zelo hitro razgrejejo. Prej tega nisem toliko opazil, a zdaj mi je jasno, da se resnica le redko išče in gre ljudem bolj za to, kdo ima prav. Včasih, ko se z nekom spustim v debato o nestrpnosti, segregaciji ali politiki, hitro vidim, da je veliko argumentov puhlih in da so čustva zelo hitro prizadeta. Ne gre za to, da bom vse okoli sebe poučeval, kaj je prav ali narobe, razlika je samo v tem, da če nekdo z mano začne debato o nečem in je njegov namen vsiliti mi svoje mnenje, se ne bom strinjal z njim ali spremenil mnenja samo zato, da bo mir v hiši. Moj cilj je vedno resnica in ne božanje tujih egov.

Ne bojim se več poglobiti v nobeno temo in se ne izogibam težkih pogovorov. Odkar sem videl, da z razrešitvijo problemov drastično napredujem v življenju, jih z veseljem razrešujem – in razrešim jih čim prej. Z ničimer več ne odlašam. Dve leti nazaj me je bilo strah soočenja s težavami, zdaj pa v tem velikokrat celo uživam, saj vem, da bom na ta način izboljšal kakovost svojega življenja. In vse to zaradi resnice.

Mislim, da je to razlika med fantom in moškim. Moški je pripravljen sprejeti odgovornost in narediti, kar je prav, medtem ko fantje bežijo pred odgovornostjo ter iščejo hitre in lahke zmage. Pravi moški ve, da se težavam ne izogibamo, ampak se z njimi soočimo. Celo življenje sem preživel tako, da sem iskal enostavne in hitre rešitve. Čim se nekatera vrata niso enostavno odprla, sem takoj poiskal druga, ki so se odprla lažje. Če nisem takoj našel drugih vrat, sem čutil stres. Postal sem mojster iskanja plana B. Ko sem nekomu poskušal nekaj povedati in tega ni sprejel, sem prilagodil zgodbo. Če še vedno ni sprejel moje resnice, sem se vdal in sprejel njegovo. Ne zato, ker bi menil, da je njegova pravilna, ampak ker velikokrat nisem imel energije ali moči, da bi vztrajal pri svojem ali pa vsaj izrazil svoje nestrinjanje. Kdaj drugič sem, ravno obratno, na vsak način hotel dokazati svoj prav, in takoj ko sem videl, da ne gre, se je vklopil moj obrambni mehanizem, kjer sem izpostavljal lastnosti in napake sogovornika. Nikoli se po takšnem pogovoru nisem počutil dobro, saj če ne govoriš resnice, čutiš stres. V sebi veš, da ni prav, kar počneš, a si hkrati prešibek, da bi se soočil z realnostjo.

Kot sem že na začetku knjige omenil, je ključno, da si za srečno življenje postavimo prave vrednote. In ena od glavnih vrednot je, da smo dobri ljudje, ki delamo dobro. Če imamo v vseh pogovorih in soočenjih z drugimi ljudmi cilj biti dober človek, ki dela dobro, potem se izognemo prizadetosti našega ega, saj se borimo na strani dobrega in dobro vedno zmaga. V kolikor nam kdorkoli odpre oči, da kar počnemo, ni dobro, ampak je zgolj odraz našega ega in želje po nadvladi sogovornika, to z lahkoto sprejmemo, saj je naš cilj biti vsak dan boljši.

Ugotovil sem, da je ključno, da sprejmemo, da naša resnica ni vedno prava resnica, in smo odprti za dobre predloge in argumente, ki nas lahko postavijo na boljšo pot. Če mislimo, da imamo vedno prav samo zato, ker smo tako zelo pametni, potem smo mnenja, da že vse vemo. Ob takšnem razmišljanju sami zaviramo svoj napredek in odklanjamo drugačne poglede na svet, kar pomeni, da ostajamo v svoji coni udobja in ne napredujemo.

Še nedolgo nazaj sem bil prepričan, da včasih ne gre brez laganja, da je pri prodaji bolje produkt napihniti in ga predstaviti lepšega, kot je v resnici. Prepričan sem bil, da je bolje lagati kot prizadeti čustva nekoga drugega ter da druga pot včasih ne obstaja. Zdaj vem, da nič od tega ni res in da je olepševanje resnice laž, ki zavira napredek. K sreči sem se zavedal, da ne vem vsega na tem svetu, in si dopustil spremeniti svoje mnenje.

Če debeli osebi govorimo, da je močna namesto debela, kljub temu da se slabo počuti glede svojega telesa, ji delamo škodo. Ta oseba bo z našo pomočjo še vedno tolažila sebe, da sploh ni debela, kljub temu da ima 140 kilogramov, namesto da bi se soočila z resnico in naredila spremembo, ki bo pozitivno vplivala na njeno samozavest, predvsem pa na njeno zdravje. Vsekakor je njeno zdravje njena stvar, a če nas vpraša za mnenje je prav, da smo iskreni. Če resnico povemo na pravi način, s pravim tonom, ki ni pokroviteljski ali žaljiv, lahko s tem zelo pomagamo. Če bo nekdo varal svojo ženo in mu bomo rekli, da se pač zgodi in da ni mogel kaj, ker je bil itak pijan, ne bo nikoli popravil svojega vedenja. Res je, da ga ne bomo spravljali v neprijeten položaj in se bomo izognili nelagodju, vendar mu s tem samo pomagamo opravičevati dejanja, ki mu škodijo. Ko drek zavijemo v celofan in ga povežemo z lepo pentljico ter polepimo s samolepilnimi zvezdicami, se notranjost paketa ne spremeni v nekaj čudovitega. Notri je še vedno drek, ki smrdi. Iskrenost je edini pravi način za napredek. Predvsem pa moramo biti iskreni sami do sebe. Ne smemo si govoriti, da smo zadovoljni s svojo postavo, če smo v resnici nezadovoljni. Če smo zadihani, ko prehodimo deset stopnic, če se ne stlačimo v hlače, ki so nam bile še pred dvema mesecema popolnoma prav, če se pogledamo v ogledalo in smo si neprivlačni, potem rešitev problema ni: »Ne sekiraj se, super si takšen, kot si. Si pač malo močnejše postave.« Če se v svoji koži ne počutimo dobro, je čas, da ukrepamo, spremenimo svojo dieto iz hitre v zdravo prehrano in začnemo s treningom, kar bi morali početi v vsakem primeru. Ko se sprijaznimo s trenutno situacijo, si okoli sebe postavimo zid, preko katerega ne moremo. S tem se oviramo pri napredku in ne verjamemo v svojo moč.

Ko ne živimo svojih sanj, nimamo finančne svobode in smo pod nenehnim stresom, hkrati pa si govorimo: »Ah, saj ni tako slabo. Saj je ok. Veliko ljudi je še precej na slabšem,« si na ta način nikoli ne bomo dali moči, da spremenimo svoje življenje na bolje. Če se delamo, da smo 'ok', to ni ok za nas. Hočem biti super, nonstop, vsak dan. To je moj cilj in ne bom se sprijaznil z manj. Vsekakor pridejo tudi dnevi, ko mi nič ne gre po načrtih, a to še ne pomeni, da se bom s tem sprijaznil in obupal. Ko naletim na ovire in pasti, takoj začnem iskati način, kako jih premagati. Če jih lahko porušim, jih napadem z glavo naprej, včasih, če je treba, pa pivotiram v drugo smer, ki še vedno pelje proti mojim ciljem. Nikoli se ne sprijaznim s situacijo, ki mi ni všeč in pri kateri lahko kaj spremenim. Nikoli.«

Dobro postavljene vrednote so temelji, ki nam omogočajo napredek brez slabe vesti in dvoma glede naših odločitev. Če se katera od naših odločitev kasneje izkaže za napačno, nas ta ne bo bremenila, saj vemo, da je bila storjena v dobri veri. Zdaj je to zgolj izkušnja, iz katere smo se nekaj novega naučili. Ena od ključnih vrednot je odgovornost. Sprejeti odgovornost za vsa pretekla in bodoča dejanja, brez nenehnega valjenja krivde na druge, je vrednota, ki nam pokaže naše primanjkljaje ter nam omogoča, da se ves čas izboljšujemo. Če se zavedamo, da nismo popolni, potem skušamo svoje primanjkljaje izkoreniniti in ne prikriti. S tem sprejmemo tudi to, da se konstantno spreminjamo in da nikoli ne pridemo na svoj cilj. Človek, ki je mnenja, da je že zdaj popoln, bo vedno obstal na mestu in nikoli ne bo napredoval.

Sprejeti popolno odgovornost pomeni sprejeti resnico kot svoj glavni interni kompas – eno brez drugega žal ne gre. Sprejetje popolne odgovornosti pomeni tudi to, da egu ne pustimo dihati, saj ko nam zaradi lastne koristi predlaga laž, se zavedamo, da bomo za to laž morali sprejeti odgovornost. To bo korak nazaj pri našem napredku, česar pa nikakor nočemo, zato preprečimo ta zločin, še preden se zgodi. Sprejetje popolne odgovornosti je, kot da bi sami s seboj podpisali pogodbo. Pogodbena kazen za kršitev: slaba vest v kombinaciji z jezo in tesnobo ter en korak stran od naših sanj.

Odkar sem sprejel popolno odgovornost, nisem izpustil niti enega dne jutranjega treninga, saj vem, da če pri tem popustim, sam sebe zaviram pri napredku, pri tem pa bi me še nekaj časa mučila slaba vest. Rezultati spoštovanja te pogodbe so odlični in resnično ponosen sem na nivo svojega počutja. Imam postavo, o kateri sem prej lahko samo sanjal. Ko enkrat začneš uživati v rezultatih svojih na novo postavljenih vrednot, nočeš nikoli več nazaj. Vsaka kršitev te boli še desetkrat bolj, kot te je bolela prej. Vsaka najmanjša laž te žge v želodcu, saj veš, da to ni v skladu s tvojimi vrednotami in da si s tem naredil deset korakov nazaj. Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si si rekel, da nečesa ne boš več počel, in je imela potem kršitev te zaobljube hujše posledice kot prej? Kolikokrat si se počutil kot slabič, ki se ne more upreti eni majhni skušnjavi, kot je cigareta, pivo, pica ali laž? Odraslost ni povezana s starostjo, samozavestjo ali videzom. Biti odrasel pomeni sprejeti popolno odgovornost za vsa pretekla in bodoča dejanja. Pomeni držati svojo besedo.





Brez ranljivosti ni povezanosti

Zresnico sem sprejel vse svoje pretekle grehe in jih delil s svojo drago. S tem sem naredil zelo velik korak naprej in kar izžareval sem srečo. Postal sem drug človek in na ta premik sem še vedno zelo ponosen. Počutil sem se osvobojenega in z resnico na svoji strani tudi nepremagljivega.

Kmalu sem opazil, da sem se začel od nekaterih ljudi oddaljevati. In to po lastni želji. Dobil sem občutek, da sem začel izgubljati povezavo s svojo družino. Nisem več zdržal na kupu desetih ljudi, ki jih vodi ego in se ves čas hvalijo s preteklimi dosežki ali pa pritožujejo nad trenutno situacijo. Ko sem bil v takšni situaciji in mi je vse skupaj postajalo čedalje bolj moteče, sem imel na izbiro dve možnosti. Prva je, da sem tiho, ko vidim, da se nekdo že 15 minut v kosu hvali z dejanji, ki so izraz ega in ne dobronamernosti, ter se vzdržim komentarja. A to me je ponavadi spravilo v slabo voljo in mi kradlo energijo, saj sem s tem tajil samega sebe. Druga opcija je bila, da izpostavim, kako se hvali in da s tem, ko ima takšno potrebo po potrditvi od drugih, dela škodo samemu sebi, saj s tem še dodatno krepi svoj ego.

Da ne bo pomote, vsak se kdaj pohvali in nič ni narobe s tem. Sploh če se pohvali, da je naredil nek velik premik pri čem, s čimer se je mučil dolgo časa. Prav je, da smo ponosni nase. Težava se pojavi, če se nekdo hvali, da je v nečem boljši od nekoga drugega, ki po možnosti še sedi zraven, ter ga ob tem še ponižuje. Tega enostavno ne morem več poslušati. Nekajkrat sem ego izpostavil in je hitro postalo zelo razburkano. Vklopili so se vsi obrambni mehanizmi naenkrat, od ‚zdaj si prebral eno knjigo in misliš, da vse veš‘ do ‚DOVOLJ JE! DOST DEBATE!‘. Nekdo, ki se svojega ega ne zaveda, to dojema kot napad nanj, saj verjame, da je ego on. Ego se na smrt boji izpostavitve in se bo na vsak način branil. Hitro sem odkril, da bom s tem naredil še večjo razdvojenost med nami in mi bo samo še težje priti domov na obisk. Z mnenji ostalih ljudi se ne obremenjujem več, a želja po povezanosti z družino seveda ni izginila.

Imel sem dve možnosti. Ali se oddaljim od večine ljudi, ki jih imam rad, ali pa najdem način, da kljub drugačnemu razmišljanju in pogledu na svet ohranim vezi, ki mi veliko pomenijo. Želel sem pomagati ljudem, ki jih imam rad. Ne zaradi tega, da njihov pogled prilagodim svojim visokim pričakovanjem, ampak zato, ker nisem želel, da živijo v nenehni bitki z nesrečo, ki je bila pri nekaterih še kako vidna. Zdaj vem, da je življenje na strani resnice veliko lepše, in želim na to stran pripeljati čim več ljudi, saj čutim, da je to moje poslanstvo. To je tudi eden od glavnih razlogov, da sem se odločil napisati to knjigo. Za to temo sem si vzel veliko časa za razmislek, saj sem vedel, da rešitev ne bo enostavna.

Pomislil sem, kaj je povzročilo v meni, da sem naredil ta preskok, in ugotovil, da se je moj ego vdal šele, ko je bil soočen z resnico in je sprevidel, da me laži skupaj z mojo masko držijo nazaj. Ok, kako to razložim nekomu, ki sploh ne pozna koncepta ega in misli, da ga svet nikoli ne bi sprejel takšnega, kot je? Začel sem z brutalno iskrenostjo in izpostavljal neresnice v pogovorih ter poskusil s pomočjo lastne izkušnje deliti, da je resnica in sprejetje popolne odgovornosti boljša pot. Eksperiment je pogrnil na celi črti, saj je velikokrat prišlo do sporov kljub mojemu namenu sprožiti iskreno debato. Če jim resnično hočem pomagati, bo potreben mehkejši pristop. Videl sem, da se na tako direkten način ne bomo bolj povezali, saj so se ob meni večkrat zaradi tega počutili slabo. In kaj ego naredi, ko se ob nekom počuti slabo? Oddalji se.

Vsi se po naravi raje obkrožamo z ljudmi, ki nas tolažijo in trepljajo po rami: »Saj bo. Ne sekiraj se. Boš že naredil to, ko boš dobil voljo. Saj se ti nikamor ne mudi ...« To slišimo veliko raje, čeprav za napredek bolj potrebujemo te besede: »Stvari se ne bodo spremenile na bolje same od sebe. S tem sam sebi delaš škodo. Sprejmi odgovornost in naredi, kar čutiš, da je prav.« Redki želijo slišati resnico, dokler ne sprevidijo, da jih je laž pripeljala na dno. Vsi si po naravi, preden spoznamo globoko željo po napredku, svoje napake in pomanjkljivosti raje opravičujemo, kot pa jih rešujemo. Ko svojo težavo komu omenimo, od njega pričakujemo sočutje, trepljanje po rami in skupno valjenje krivde na tretjo osebo. Ko rečemo: »Zdajle za praznike sem se spet zelo zredil. Vem, da imam visok holesterol in mi je zdravnik svetoval neko dieto, samo si ne morem pomagati, če je pa hrana doma tako dobra,« pričakujemo od sogovornika odgovor, kot je na primer ta: »Bolje umreti sit kot lačen, hehe.« Ljudje imajo radi takšne dialoge, ki jim zagotavljajo, da je z njimi vse ok in da so super takšni, kot so. To želijo slišati kljub temu, da s takšnim ravnanjem ogrožajo svoje zdravje in lahko zaradi tega izgubijo zadnjih 20 let svojega življenja. Žal takšnega odgovora od mene ne morejo več pričakovati, saj se s tem ne strinjam in to vidim zgolj kot sprenevedanje. Bil sem v dilemi, ali se v takšnih primerih komentarja vzdržim ali pa naj raje vedno povem, kar mislim. Iskrenost je velikokrat vodila v spore, zaradi česar so se moji odnosi z družino začeli počasi krhati.

Začel sem iskati drugačno pot in kmalu prišel do strategije, kjer najprej izpostavim svojo ranljivost in šibkosti, ki sem jih premagal v zadnjih nekaj letih, saj se s pomočjo ranljivosti gradi zaupanje. Vedel sem, da moram za napredek ustvariti varno okolje za pogovor. S tem, ko samo govorim, kaj je prav in kaj narobe, tega definitivno ne bom ustvaril, saj se oseba na drugi strani ne bo počutila povezana z mano. Zavedal sem se, da so me velikokrat dojeli kot pokroviteljskega in se je napetost v vzdušju višala z vsakim obiskom. Veliko pozornosti sem dal tonu svojega glasu, saj sem opazil, da lahko s pravim tonom lažje vzpostavim iskren pogovor in pravo vzdušje za napredek. Ko nekomu, ki ga imaš rad in mu zaupaš, izpoveš svojo ranljivost, začuti tvojo iskrenost in se čuti še bolj povezanega s teboj. Mogoče tudi on deli s teboj kakšno svojo ranljivost, ko zazna, da se lahko pred teboj sprosti, saj vidi, da se tudi ti ne bojiš deliti svojih ranljivosti in šibkosti. Za kratek čas lahko tako spusti svoj ščit in postavi ego bolj v ozadje. Šele takrat je sogovornik dovzeten za resnico in predloge izboljšav svojih vedenjskih vzorcev.

Ranljivost je lahko neverjetna moč, ki se je prej nisem zavedal. S tem, ko ti svojih pomanjkljivosti ni treba več skrivati, ampak si jih upaš izpostaviti, pridobiš notranji mir in strah ni več tvoj vladar, ki te drži nazaj. Kadar prikrivamo svoje ranljivosti, preko njih položimo oklep, sestavljen iz laži in izgovorov, ter s tem okrepimo svoj ego. Ego se boji izpostavitve in se bo na vsak način boril, da oklep ne bo izpostavljen. Ko nas vodi ego, bomo svoj oklep vedno zagovarjali kot del sebe, kljub temu da je v resnici laž in da je realnost drugačna od imidža, ki ga projiciramo navzven. S tem prikrivamo svoje ranljivosti, namesto da bi jih izpostavili in začeli z izboljšavami.

Ljudje smo v osnovi sprogramirani, da se na smrt bojimo, da bi drugi izvedeli za naše strahove ali šibkosti. Kar mi vidimo kot izpostavitev naše šibke točke, drugi vidijo kot pogum in neustrašnost. Se ti je kdaj zgodilo, da si bral pripoved, kako se je nekdo nečesa na smrt bal in je potem uspel premagati svoj strah, ti pa si si mislil sam pri sebi: »Haha, kakšna šleva!!!« Močno dvomim. Takšne zgodbe vedno občudujemo in lahko ob njih začutimo ponos ter spoštovanje do popolnega neznanca. V takšnih zgodbah prepoznamo pogum in si večkrat želimo, da bi lahko takšne strahove premagali tudi sami.

Poskusi to storiti najprej v varnem okolju, ob nekom, ki mu zaupaš. Deli s prijateljem svojo ranljivost, ki je še nisi zaupal nikomur. Nekaj težkega. Stori to ena na ena. Naredi ta eksperiment in verjemi mi, da ti ne bo žal. S tem boš storil več stvari:

– Premagal boš svoj strah, kar pomeni, da boš še korak bliže temu, da ti bo vedno lažje stopati iz cone udobja in premagovati ostale strahove.

– Svojo pomanjkljivost boš sprejel in boš odstranil komponento sramu ter naredil prvi in najpomembnejši korak k razrešitvi svojega kompleksa. Ko kompleks povemo naglas, izgubi svojo moč.

– Videl boš, da se ti tega sploh ni treba sramovati, in ti bo lažje pri srcu.

– Začutil boš pogum in neverjetno energijo, ki pride skupaj s tem.

– Počutil se boš bolj povezanega s sogovornikom in še dodatno zgradil medsebojno zaupanje.

– Predvsem pa boš videl, da to sploh ni tak bavbav.

Sogovornik bo na drugi strani:

– Dobil občutek, da si se mu odprl in da tudi on lahko s teboj deli svoje ranljivosti.

– V tebi bo videl pogum in čutil bo čast, da si si upal to stvar deliti z njim.

– Bolj ti bo zaupal.

– Ponudil ti bo svoj pogled na tvojo težavo in ti mogoče podal uporaben nasvet.

Na način, ko s svojimi bližnjimi delimo svoje komplekse, lahko marsikaterega odstranimo že samo z iskrenim pogovorom. S tem postajamo vse bolj pogumni in samozavestni. Svoje rane spremenimo v modrost, s pomočjo katere lahko pomagamo drugim, ki imajo enako težavo. Če imaš nek kompleks, pa naj se sliši še tako čuden in unikaten, verjemi, da ga ima še vsaj 100.000.000 ljudi na tem svetu. Nikoli nismo sami in velika verjetnost je, da ob delitvi kompleksa s sogovornikom ugotovimo, da se obremenjujemo z enakimi stvarmi ter da je to breme popolnoma nepotrebno.

Z očetom 30 let nisva imela globlje povezave, saj nikoli nisva bila popolnoma iskrena drug z drugim. Šele ko sva si delila zelo občutljive informacije in ranljivosti drug drugega, sva lahko spletla vez in sva se lahko pogovarjala iskreno. Povedal sem mu o svoji neiskrenosti in kako me je celo življenje vodil ego ter da se nikoli nisem počutil dovolj dobrega za našo družino. Povedal sem mu, kako sem se počutil zapostavljenega, saj sta se starša v otroštvu bolj posvečala mlajšemu bratu. Povedal sem mu, kako sem prišel do točke, kjer me je od stresa pred izpostavitvijo resnice bolela cela notranjost in da je bil to vzrok vseh mojih zdravstvenih težav. On se mi je odprl glede njegovih težav z mamo in svojih kompleksov. S pomočjo ranljivosti sva spletla zaupanje in šele takrat sva se lahko pogovarjala o egu in resnici.

Če ljudem dajemo občutek, da s prestola s prstom kažemo nanje, se v takšnih trenutkih počutijo slabo in velikokrat ven udari ego s svojo napadalnostjo. Počuti se ogroženega in kot ranjena žival napade. S tem, ko ljudem izpostavimo njihove težave ali omejen pogled na svet, nas hitro dojamejo kot pokroviteljske in postanejo gluhi za vse, kar jim želimo povedati. Na začetku knjige sem s Platonovo prispodobo votline želel opisati ravno to. Če nekdo prejme preveč informacij naenkrat, če prejme nekaj, kar na tej stopnji še ne more razumeti, se bo tem informacijam uprl – in vse bo zaman. Ljudem ne moremo svojega pogleda na svet vsiliti in pričakovati, da ga bodo takoj sprejeli in razumeli. Če hočemo nekomu, ki nam je blizu, pomagati k spremembi, tega nikoli ne smemo početi pokroviteljsko. Ne smejo se počutiti manjvredne, saj tudi niso. Vsi smo enakovredni in vsak je v različnem obdobju svojega življenja, vsak ima svoje izkušnje in svoj pogled na svet. Vsak od nas je na svoji poti in vsak si svojo pot izbere sam.

Ugotovil sem, da je vrstni red doziranja informacij ključen. Da lahko oseba razume širšo sliko, morata najprej zgraditi zaupanje, nato sledi pogovor o omejujočih prepričanjih, nato spoznata pojem ega in kako nas ego drži nazaj, nato resnico in kako brez resnice ni napredka. Razumevanje omejujočega pogleda na svet in razumevanje koncepta ega še nekako gre. Že to je pri komu res ogromen korak naprej, vendar je popolno odgovornost za vsa pretekla in bodoča dejanja še zelo težko sprejeti. Skoraj nemogoče je verjeti drugemu, da je to v bistvu lažji način življenja in da boš s sprejetjem samega sebe ter iskrenim izražanjem lahko veliko bolj srečen. Jaz lahko delim svojo izkušnjo in svoje omejitve, ki sem jih premagal, ter povem, kako mi je to pomagalo do sreče, vendar je to še vseeno zgolj moja perspektiva in ne morem pričakovati, da jo bodo vsi razumeli. Ker ljubim svojo družino in jim privoščim boljšo kakovost življenja, sem odločen, da najdem pravi način pomoči, kljub temu da si marsikdo ne prizna, da jo potrebuje. Pravilno doziranje informacij je že prava umetnost, saj smo lahko z doziranjem prehitri in tako izgubimo pozornost sogovornika. Sprejetje samega sebe in ugotovitev, da se lahko spremenimo v boljšega človeka, je proces, ki se ne zgodi čez noč in terja razumevanje več različnih delov naše osebnosti in uma.

Ego je zelo močno zasidran v nas in odločitev, da odvržemo masko, je ena najtežjih odločitev, ki jih lahko sprejmemo v svojem življenju. Zame je bila najtežja, a tudi najbolj osvobajajoča poteza, brez katere nisem mogel naprej. Kako nekoga, ki ga imaš rad, pripraviti na to? Kako naj nekdo spozna, da je vredno izpostaviti vse svoje ranljivosti in skrivnosti, se sprijazniti z njimi in iti naprej? Meni so pri tem pomagale gobice, ki so mi pokazale rešitev in me niso spustile mimo trpljenja, dokler težave nisem odpravil, a to ni rešitev za vsakogar.

Ravno zato sem se odločil napisati to knjigo. S tabo delim svojo izkušnjo, ker želim, da do rešitve prideš po še hitrejši in jasnejši poti, kot sem prišel jaz. Res si želim, da se te moje besede dotaknejo in ti odprejo pogled ter da s pomočjo te knjige odpraviš vsaj eno od omejujočih prepričanj, ki te držijo nazaj. Verjamem vate in prepričan sem, da boš tempo svojega napredka od zdaj naprej samo še stopnjeval.

Kako torej odvreči masko in sprejeti resnico kot pravo pot? Kdaj smo pripravljeni v življenju narediti veliko spremembo ter spremeniti svoje življenje na bolje? Kdaj rečemo: »Dovolj je bilo! Grem naprej in ne bom več gledal nazaj! Tako enostavno ne morem več naprej! Od življenja hočem več!«? Pri nekaterih je to trenutek, ko padejo na dno, ali pa ovira, preko katere ne morejo in se zavedajo, da bo za napredek potrebna sprememba. Ta korak terja res velik pogum. Za to potrebuješ razlog. Razlog, ki bo dovolj močan, da boš pripravljen na težko potezo, ki te čaka. Potrebuješ res močno željo po napredku.





Razlog

Do tega, da je rešitev, ki jo potrebujem, resnica, sem na prvi pogled prišel povsem naključno. Zdaj, ko gledam nazaj, pa vidim, da se je tudi pri meni vse začelo z razlogom. Vse se je začelo s tem, da sem imel željo po napredku. Želel sem nekaj več od življenja, ker s trenutnim stanjem nisem bil zadovoljen. Odločil sem se poslušati svoj notranji glas, ki mi je vedno govoril, da sem sposoben svetu dati veliko več, kot mu dajem sedaj. Kmalu zatem sem spoznal, da sem največja ovira sam sebi in da je čas, da neham za vse kriviti druge ter stvari vzamem v svoje roke. Zavedal sem se, da se bojim javnega nastopanja in da moram to oviro razrešiti, če hočem iti naprej. Tudi sanjalo se mi ni, da bom z iskanjem rešitve za to težavo našel rešitve, s pomočjo katerih sem izboljšal kakovost svojega življenja na vseh področjih in drastično zmanjšal stres. Zelo sem hvaležen za to!

Odvreči svoj ego ali masko, ki smo jo gradili celo življenje, je izjemno težko. Večja ko je, bolj se nas drži. Problem je, da nam maska zamegli pogled in percepcijo sveta, v katerem živimo. Ego drži vse vajeti v rokah, dokler ga ne prepoznamo. Si že slišal za rek ‚največji trik hudiča je bil, da nas je prepričal, da ne obstaja‘? Če se ne zavedamo, kaj je izvor naših težav, iščemo razloge drugje. Živimo v svetu laži. Lažemo drugim in sebi. Ker lažemo sebi, si s tem preprečujemo napredek, saj svoje pomanjkljivosti prikrivamo, namesto da bi jih reševali.

Izgovori, izgovori, izgovori … Kaj je bolje, postati dober v reševanju problemov ali postati mojster v iskanju izgovorov? Kot mojster obeh področij ti lahko iz prve roke povem, da je reševanje problemov edina prava pot k napredku. Večina nas skozi leta postane mojstri iskanja izgovorov. Tukaj se je treba vprašati, ali nas je večina srečnih in uspešnih? Ne, ni. Mojstrstvo iskanja izgovorov vodi do nesrečnega in povprečnega življenja. Ljudje, ki instinktivno iščejo rešitve, so 1000-krat bolj uspešni od ljudi, ki instinktivno iščejo izgovore. Svoje napake opravičujemo, namesto da bi jih priznali ter se zavezali, da jih ne ponovimo več. Želimo si shujšati, ampak je pica pač predobra, da bi se ji odrekli. »Raje umrem debel in srečen kot suh in lačen.« Želimo prenehati s kajenjem, vendar se tolažimo: »Saj bom enkrat že nehal, zdaj mi pač še ni treba. Če bi hotel, bi lahko nehal.« In ja, res je to. Če si nekaj resnično želiš, lahko to tudi dosežeš. Težava je v tem, da si teh stvari ne želimo dovolj, saj nam tista kratka uteha pomeni več kot konstantna sreča in zdravje. Z vsemi težkimi stvarmi odlašamo. »To spremembo bom naredil, ko jo bom moral.«

Ali res moramo čakati, da nam zdravnik poda diagnozo pljučnega raka, da prenehamo s kajenjem? Zakaj moramo za spremembo velikokrat doseči čisto dno, da sprevidimo? Zakaj že boljše počutje ni dovolj, da opustimo slabe razvade, ki nam ne dajejo čisto nič drugega, kot omamljajo naš um? Omamljamo se s cigaretami, socialnimi omrežji in gledanjem TV-ja, zato ker je naše življenje preveč povprečno in nezanimivo, da bi v njem resnično uživali. Velik del svojega življenja sem preživel za televizijo, kjer sem večinoma gledal serije in filme, od katerih nisem prav veliko odnesel. Ko zdaj pomislim, koliko časa sem vrgel stran za stvari, ki mi niso dale nič drugega kot odklop od svojega nezanimivega življenja, sem vesel, da sem zdaj obrnil stvari na glavo in se rešil kradljivcev svojega časa, kot so Facebook, Instagram in večkratno gledanje Friendsov. Socialna omrežja uporabljam zdaj zgolj za komunikacijo s prijatelji in promocijo svojega posla. Še eno leto nazaj sem se večkrat na dan izgubil v gledanju slik ljudi, ki živijo na videz srečno življenje, in zapravljal dragocene ure časa, ki ga nikoli ne bom dobil nazaj. Včasih sem čas brezglavo zapravljal za stvari, ki so me kratkočasile. Zdaj svoj čas investiram premišljeno. Včasih je bila televizija del mojega vsakdana, zdaj pride na vrsto enkrat tedensko za dve urici, ko si z Vesno zaželiva se malo stiskati med dobrim filmom. Gledanje filma je zdaj investicija v dober odnos in ne pobeg od realnosti.

Včasih mi je bilo vseeno, kje zapravljam svoj čas, ker nisem vedel, kam ga naj investiram. Nisem se zavedal, da je življenje lahko tako zanimivo. V delu, raziskovanju in učenju nisem nikoli tako užival, kot uživam zdaj. Pristni odnosi in napredek so mi zdaj veliko pomembnejši kot kratkočasenje. Nočem se več kratkočasiti. Ne želim si več, da čas mineva, ne da bi ob tem napredoval. Zdaj nočem več omamljati svojega uma s cigaretami, alkoholom, televizijo in videoigrami. Zdaj vse delam s popolnoma jasnim namenom. Če zdaj igram videoigre, jih igram zato, ker sem si za zabavo namenil dve uri v tednu in mi to predstavlja zabavno druženje s prijatelji. To je moja investicija časa v zabavo in povezovanje s prijatelji. Točno vem, koliko časa bom temu namenil in kaj bom od tega dobil. To ni več impulzivna odločitev, kot je bila včasih, ko sem se usedel za računalnik nekajkrat tedensko in ob igranju iger preživel tudi pet ur ali več. Svoj čas zdaj zelo cenim in točno vem, kako ga razporejam. Ne izgubljam več časa ob stvareh, ki ne služijo mojemu napredku.

Nočem več odlašati s spremembami, za katere vem, da bodo pozitivno vplivale na moje življenje. Ampak zakaj so nam te stvari po naravi tako težke? Zato, ker nas ego tolaži in nam daje potuho, da je tako čisto ok. Ego nam govori, da je bolje imeti povprečno življenje s skoraj nič truda kot biti srečen s trdim delom. Ego nas zagovarja pred samim seboj, kar upočasnjuje spremembo in nas dela šibke.

Ko si rečemo: »Jutri zjutraj bom vstal že ob petih in začel dan z akcijo!« je to le prvi korak. Drugi korak je ta, da gremo v posteljo pravočasno. Tudi ta korak je še lahek. Ko zjutraj zvoni budilka, pa pride na vrsto tretji in najtežji korak. Tukaj ponavadi začnemo s svojim notranjim dialogom, ko nas ego vsako jutro znova prepričuje, da lahko še 10 minut poležimo, ker tako zelo paše. »Prestavi budilko še za 10 minut no …, saj ne bo naredilo takšne razlike. Veš, da to hočeš …« Budilko nato prestavimo, in ko se drugič zbudimo, se zgodba ponovi. Spet jo prestavimo za 10 minut, nato spet za 10 in tako naprej, dokler se končno vsi polomljeni ne dvignemo iz postelje uro kasneje in moramo jutranjo rutino skrajšati ali pa jo celo izpustiti, saj se nam že mudi v službo. Tudi sam sem bil dolga leta ujet v ta krut krog prestavljanja jutranje budilke, ker sem bolj od napredka cenil udobje. Vedno sem spal do zadnje minute. Če se mi je služba začela ob 8.00 in sem do nje potreboval 15 minut, sem se zbudil ob 7.30, se na hitro stuširal s toplo vodo, zajtrkoval in letel v službo, kamor sem večinoma še zamudil akademskih 15 minut.

Imel sem trenutke inspiracije, ko sem si rekel, da bom zjutraj vsaj pol ure investiral v učenje in zato vstal že ob 6.00. A ko je budilka zazvonila, nisem zbral moči, da bi vstal takoj, ampak sem vsako jutro igral enako igro prestavljanja zvonjenja. V 90 % primerov tako sploh nisem uspel česarkoli prebrati, saj se mi je že mudilo v službo. Bil sem šibek in nikakor nisem mogel pobegniti iz svojih starih vzorcev. Zdaj vem, zakaj. Za to nisem imel pravega razloga. Ni mi bilo treba in zato sem izbral linijo najmanjšega odpora. Bil sem brez močne volje, saj se nisem zavedal, da je močna volja navada, ki jo lahko razvijem z rednim treningom in disciplino. Pustil sem, da me življenje pelje po svoje in da bo, kar pač bo.

Za spremembo je velikokrat potreben res močan razlog. Pri meni je bila to želja po napredku in zavedanje, da brez te spremembe ne bom mogel napredovati. Bilo mi je grozno storiti ta korak, a zdaj, ko vidim, kaj vse sem pridobil, sem zelo vesel, da sem to naredil. Moja vzpodbuda je bil travmatičen dogodek, kjer sem spoznal, da brez odprave kompleksa ne bom mogel napredovati. Za nekoga drugega je razlog lahko slaba komunikacija s partnerjem, izguba motivacije, odpoved v službi ali pa nenehen občutek tesnobe. Vse to so negativni razlogi, pri katerih moramo žal večkrat priti na dno, da spoznamo, da potrebujemo spremembo. Kaj pa dejansko stoji za tem? Za vsemi naštetimi razlogi je želja po napredku. Želja po napredku v karieri, ljubezenskem razmerju, počutju ali pa v odnosih. Ali je možno, da spremembo naredimo brez travmatičnega dogodka, ki nas pahne čez rob?

Ko sem odstranil okove, ki so me držali nazaj, sem se počutil svobodnega in bistveno bolj funkcionalnega, vendar še vedno nisem čutil vztrajne motivacije, ki bi me vlekla naprej. Nisem vedel, kam grem, vedel sem samo, da če bom redno delal na svoji osebnostni rasti, bom nekam že prišel. Odkar sem sprejel resnico v svoje življenje, sem totalno iskren do sebe in ves čas gledam, kaj še lahko izboljšam pri sebi. Odločen sem, da vsak dan postanem boljši človek. Ideja po tem, da nimam omejitev in da se lahko izdelam v človeka, kakršen hočem postati, me je začela navduševati. Iskal sem svoje pomanjkljivosti in jih poskušal izbrskati čim več.

Začel sem s svojim telesom, torej s prehrano in treningom. Odločil sem se, da ne pijem več alkohola, opustim kajenje, se začnem bolj zdravo prehranjevati in vsak dan brez izjeme naredim jutranji trening. In res, odkar sem sprejel popolno odgovornost za svoje življenje, lahko brez kakršnihkoli težav vpeljujem v svoje življenje navade, ki me izboljšujejo. Spremembe, ki so se mi še leto nazaj zdele izjemno težke in skoraj nemogoče, se mi zdaj ne zdijo več nič takšnega. Odločim se in svojo odločitev izpeljem. Odkar sem se odločil za spremembo, nisem niti en dan izpustil jutranjega treninga. Res je, da vadbo izvajam samo od 10 do 30 minut na dan, ampak še vseeno so rezultati po več kot pol leta nad pričakovanji. V 200 dneh sem opravil 200 treningov, izgubil vso maščobo in sem v telesni formi kot še nikoli. Prvih 30 dni sem še bil notranjo bitko, ker se mi večino juter sploh ni dalo trenirati, zdaj pa mi ni več težko, saj je to postalo del mene in ne pride v poštev, da bi kadarkoli izpustil trening. Jutranjega treninga se zdaj veselim, saj vem, da bom imel po njem več energije in moči skozi dan. Če pa slučajno kdaj pride do tega, da nisem ravno pri volji, je pa irelevantno, saj izpust jutranjega treninga ne pride v poštev. S svojim egom se o teh stvareh ne pogajam več, ampak se lotim in izpeljem, kar sem si zadal. Vpeljevanje novih navad mi postaja vse enostavnejše in počutim se, kot da imam prvič vse vajeti v rokah. Življenje postaja igra, kjer imam popoln nadzor nad seboj in nič več ni nemogoče.

Kako opustiti slabo razvado? Vprašanje za 1.000.000 €. Bitka, ki jo bije večina ljudi na tem svetu. Zakaj večina in ne vsi? Zato, ker le redki sprejmemo popolno odgovornost za svoja dejanja. Ko to enkrat storimo, opustitev slabih navad postane enostavna. Ko prepoznamo svoj ego, ki nam daje potuho in nas poskuša speljati na krivo pot, mu preprosto rečemo odločen NE in se ne oziramo nazaj. Večkrat, ko se upremo svojemu egu, lažje je. In to se nam začne poznati na vseh področjih. Tudi sam sem imel prej vedno izgovor: »Ni mi še treba nehati s kajenjem. Bom že nehal, ko bom to začutil. Ne kadim tako dolgo in še ni nevarnosti za raka.« Takšno razmišljanje me je vedno peljalo k temu, da nikoli ni prišlo do pravega trenutka, ko bi začutil, da je čas, da preneham, in tako sem vse svoje slabe razvade obdržal. Čakanje na pravi trenutek je še ena od pasti, v katero se hitro ujamemo in izgubimo zelo veliko dragocenega časa.

Odlašanje težkih odločitev, kot so na primer menjava službe, opustitev kajenja, razhod s toksičnim partnerjem, prekinitev pogodbe z zaposlenim ali selitev v boljše stanovanje, je nekaj, kar imamo vsi skupnega. Radi ostajamo v coni udobja in se pustimo voditi svojemu egu, saj nam neutrudno pomaga pri iskanju izgovorov, da ostanemo v starih vzorcih. »Saj ni tako slabo v tej službi. Boš že zamenjal, če boš dobil boljšo ponudbo nekje drugje, drugače pa kar ostani tu.« »Ni ti treba še zdaj opustiti kajenja, enkrat se ga boš naveličal in boš lahko odnehal brez truda.« »Tudi če nimata ravno najboljšega odnosa, nič hudega. Mogoče se bo situacija sama od sebe spremenila, počakaj še malo.« In tako naprej.

Poznam veliko ljudi, ki to govorijo že celo življenje. Tudi sam sem bil eden izmed njih. Z metanjem peska v oči sem ponavadi vztrajal, dokler se ni problem tako povečal, da je občutek nelagodja prerasel občutek varnosti. Šele ko sem začutil, da tudi moji nadrejeni čutijo moj padec motivacije in se je začelo poznati že na našem odnosu, sem se odločil, da začnem raziskovati druge opcije. Zveza z mojo bivšo je morala postati nevzdržna in polna prepirov, da sem jo lahko prekinil po več letih slabega odnosa. Izgubljal sem velike količine svojega časa – in to se dogaja večini ljudi.

Po spoznanju, da hočem polno življenje na vseh področjih, sem se končno odločil, da imam dovolj šibkosti, ter odločno naredil ta korak. Z danes na jutri sem prenehal s kajenjem. Nisem čakal na pravi občutek ali pa poskušal postopoma nehati. To sem počel že v preteklosti in vedno sem se vrnil v stare vzorce. Če se ob kakšni stvari dobro počutimo, ker omamlja naš um, se nikoli ne bo zgodilo, da nam enostavno ne bo več prijala. Vedno nas bo vodila v skušnjavo, in če bomo čakali na pravi moment, da nas skušnjava mine, se ji nikoli ne bomo mogli upreti. Če se resnično odločimo, da hočemo dolgo in srečno življenje v zdravem telesu, je to dovolj dober razlog, da se znebimo vseh slabih razvad. Zame je bil.

Uvedba discipline v vsakdan je bil ključ, ki je mi je odklenil marsikatera vrata v življenju. Svoje telo sem spravil v red in začel redno delati na svojem mindsetu oz. miselni naravnanosti. To, da vsak dan treniram, živim zdravo in se izobražujem, je super, ampak kaj bom naredil glede financ in svoje prihodnosti na drugih področjih? Pred nekaj meseci sem končal svojo službo direktorja prodaje v tehnološkem start-upu, kjer sem po dveh letih dela skoraj popolnoma izgubil motivacijo, pred kratkim pa nas je vse doletel še covid-19 in nova gospodarska kriza. Spoznal sem, da želim veliko več kot le službo z lepo plačo in prijaznimi sodelavci. Vedno sem si želel ustvariti nekaj svojega in nikoli ni bil pravi čas za to.

Zaradi slabega odnosa do denarja sem vse, kar sem zaslužil, sproti zapravil, zato sem bil vedno pod finančnim pritiskom in v strahu pred izgubo službe. Zadnjih nekaj let, ko sem z eno službo končal, sem bil primoran takoj poiskati drugo, saj sem imel vmes le dvomesečno okno, dokler mi ni zmanjkalo denarja. Ker sem se tega zavedal, sem zadnji dve leti privarčeval dovolj, da si lahko vzamem eno leto časa ter se v miru odločim, kako bom začel svojo samostojno pot. Odločil sem se, da bom to prosto obdobje maksimalno izkoristil in brez prestanka delal na sebi ter se v miru odločil za naslednji korak v svoji karierni poti.

Ko sem začel razmišljati o svoji naslednji potezi, sem ugotovil, da sploh ne vem, kaj točno bi rad v življenju počel. Ugotovil sem, da skačem iz priložnosti v priložnost in res počasi lezem naprej. Če svojo pot opišem z navtično prispodobo, sem zadnjih nekaj let investiral v grajenje hitre in zmogljive ladje, ki pa sploh še nima destinacije in pluje s tokom malo desno, malo levo, malo naprej, malo nazaj. Ne stojim na mestu, vendar niti približno ne napredujem tako hitro, kot bi lahko.

Če zdaj pomislim, je bil eden od razlogov, da si v življenju nisem postavil destinacije, tudi strah pred neuspehom. Ko pred seboj nimaš cilja, ne moreš izgubiti, saj sploh ne igraš igre. Ne postaviš si nobenih meril, po katerih bi meril svoj uspeh, torej je vse, kar narediš, ok. Resnica je žal povsem drugačna, saj izgubljaš ves čas, ampak se tega sploh ne zavedaš. Ko enkrat sprejmeš odgovornost in resnico, si takšnega metanja peska v oči preprosto ne moreš več privoščiti. Videl sem, da je skrajni čas, da izdelam načrt svoje nadaljnje poti. Dovolj je bilo tega, da me življenje nosi okoli in da sem prepuščen usodi. Čas je, da svoje življenje vzamem v svoje roke v vseh pogledih. Čas je za odločitev, kam grem.





Vizija

Vedno sem se videl kot uspešen manager v nekem zasebnem podjetju, z dobro plačo in službo, ki bo ravno po mojem okusu. Delal bi od 8.00 do 16.00, vikende bi seveda imel proste, imel bi tudi neko odgovornost ter ekipo ljudi, za katere bi skrbel, da so motivirani in dosegajo dobre rezultate. Mislil sem, da je to moj maksimum, ki ga lahko dosežem. Nisem sanjal na veliko, saj nisem imel v družinskem krogu nikogar, po komer bi se lahko zgledoval in ki bi bil resnično uspešen, kaj šele multimilijonar. Kljub temu da so vsi člani moje družine podjetniki z nadpovprečnimi prihodki, nihče ne živi svojega sanjskega življenja, vsi igrajo loto in se velikokrat pritožujejo nad svojem življenjem in drugimi ljudmi. Tudi sam nisem videl preko tega – bil sem rezultat svojega okolja. Nikoli nisem imel vizije.

Ko me je kdorkoli vprašal, kje se vidim čez deset let, sem mu znal na to odgovoriti le: »Bil bi direktor v uspešnem podjetju in imel bi svojo hišo.« Klasične slovenske sanje. Sanjalo se mi ni, kaj si sploh želim. Vse, kar sem vedel, je, da si želim napredka in finančne svobode, da lahko delam, karkoli bom hotel. Tudi sanjalo se mi ni, kaj bi sploh počel, če bi se mi ta želja uresničila. Večkrat sem že pomislil, da sploh ne vem, kaj hočem, in vedno sem upal, da se mi bo prava pot pokazala sama od sebe. Da se bom lotil enega posla, kjer bom nekako uspel in se bom potem, ko bom imel dovolj denarja, lahko odločil, kaj sploh hočem delati. Videl sem, da sta prodaja in vodenje področji, ki mi ležita, in verjel sem, da če bom počasi nadgrajeval svoje znanje, bom prej ko slej uspel. Desetletje kasneje imam znanja na teh področjih veliko več, vendar še vedno niti približno nisem tako uspešen, kot bi si želel.

V vsakem primeru bom čez deset let star 41 let. To je dejstvo, ki ga ne morem spremeniti. Zdaj imam na izbiro dve opciji:

– Prva opcija je, da delam vse stvari tako, kot sem jih delal do sedaj, in še vedno upam, da me bo življenje nekam pripeljalo ter da mi bo destinacija všeč. Še vedno bom delal na tem, da se nenehno izboljšujem, ampak če še vedno ne izdelam načrta za svojo prihodnost, se mi niti sanja ne, kakšna bo situacija čez deset let. Če sklepam po zadnjem desetletju svojega življenja, je največja verjetnost to, da se bo zgodba ponovila in bom pri 41 letih še vedno nezadovoljen s svojim življenjem, saj še vedno ne bo kreacija, na katero bom lahko ponosen.

– Druga opcija je, da izrišem točen načrt svoje želene prihodnosti ter aktivno delam na uresničitvi. Če si izrišem podroben načrt z vmesnimi koraki in točno določeno smerjo življenja, je možnost, da dosežem svoje sanje, precej višja, kot če vse prepustim naključju. Če bom imel načrt, bom lahko za vsak svoj korak ocenil, kako se sklada z mojim načrtom, in poskrbel, da naredim čim več korakov v smeri, ki vodi do mojega cilja. Če cilja ne poznam, tavam v neznano in so lahko vsi koraki napačni.

Svojega življenja sem se do sedaj loteval kot grajenja hiše brez kakršnegakoli načrta. Če želimo zgraditi svoj sanjski dom, moramo hišo ‚izdelati‘ že pred začetkom gradnje. Izrisati moramo načrt, izbrati prave materiale, predvideti stroške in najti ljudi, ki nam bodo pri tem pomagali. Nikoli se ne lotimo gradnje tako, da gremo v trgovino, kupimo 300 opek in začnemo s polaganjem. Če pristopimo h gradnji na tak način, je velika verjetnost, da s končnim izdelkom ne bomo ravno zadovoljni. Hiša se nam utegne porušiti že med gradnjo ali pa na polovici poti ugotovimo, da nam zaradi slabih temeljev vse leze narazen in ni nobene stabilnosti.

Žal nas večina svoje življenje živi na takšen način. Skozi leta začnemo pridobivati raznorazna znanja, ne da bi najprej postavili močne osebnostne temelje. Naučimo se več jezikov, igranja klavirja, računanja zahtevnejših funkcij, uporabe modelirnih programov, a preskočimo razumevanje samega sebe in upravljanje svojih čustev, saj se sploh ne zavedamo pomembnosti teh področij. Podimo se za denarjem in slavo, namesto da bi se najprej naučili biti srečni. Veliko ljudi nato pade v krizo srednjih let ali pa v depresijo, saj ugotovijo, da so prvo polovico svojega življenja preživeli nesrečni. Odločil sem se, da bom že zdaj poskrbel, da se meni to ne bo zgodilo. Namesto slave in denarja lovim srečo in odločil sem se, da si na podlagi tega izdelam jasno vizijo.

O tem sem začel prvič resneje razmišljati, ko sem imel razgovor preko Skypa za vodjo socialnih omrežij in vodjo zvestobe pri eni večjih multinacionalk na področju prodaje hišnih in modnih dodatkov. Razgovor sem imel z iskalko talentov iz Nemčije, njej pa me je priporočila poslovna partnerica, s katero sem sodeloval zadnji dve leti. Po enournem razgovoru sva ugotovila, da imam za to področje premalo izkušenj iz marketinga in da iščejo nekoga, ki je bolj ‚plug&play‘ (torej lahko takoj poprime za delo) ter ima že večletne izkušnje na podobnih delovnih mestih. Povedala mi je, da moj profil težko priporoči neki multinacionalki, ker imam tako raznolike izkušnje, kar kaže na to, da sploh ne vem, kaj bi počel. Razložila mi je, da moja generacija ponavadi začne v enem podjetju in se nato znotraj tega podjetja prebija po lestvici navzgor, za kar jaz nikoli nisem imel potrpljenja. Vedno sem za višjo pozicijo raje zamenjal službo, kot pa v podjetju brez zagotovil ostal več let v upanju po napredovanju. Potrpljenje in vztrajnost v preteklosti definitivno nista bili moji vrlini. Če mi nekaj ni bilo zagotovljeno že v začetku, se za to sploh nisem želel potruditi. Zdaj vem, da tudi to izvira iz mojega ega ter strahu pred zavrnitvijo in zavezo. Prej sem bil prepričan, da so krivci za padec moje motivacije vedno moji delodajalci, ki ne prepoznajo mojega potenciala. A z iskanjem izgovorov sem končal, tako da nima smisla več karkoli olepševati. Stvari so, kakršne so, in dajmo jih rešiti. Metanje peska v oči me do sedaj ni pripeljalo prav daleč, tako da s tem ne mislim več nadaljevati.

Ko sva razgovor zaključila, sem se odločil, da si moram za boljšo prihodnost izdelati načrt ter da je bilo dovolj skakanja iz ene stroke v drugo. Čas je, da izberem pot, ki se je bom držal še nadaljnjih deset let. Poskusil sem ugotoviti, kakšno pot želim, in videl, da me čaka še precej dela. Ponovno sem si na desetih zavihkih odprl deset različnih člankov in začel s prebiranjem ‚kako si ustvariti svojo vizijo‘. Večkrat sem od zelo uspešnih ljudi, kot so Tony Robbins, Arnold Schwarzenegger in Oprah Winfrey, slišal, da moraš imeti vizijo, če želiš napredovati. Brez tega ne gre, ker brezciljno tavaš in te življenje nosi po svoje. Ok, vse lepo in prav, ampak kaj pa, če ne vem, kaj točno bi počel? Po nekaj prebranih vsebinah na spletu sem spoznal, da večina ljudi tako ali tako v začetku ne ve točno, kaj bi počeli, in da s pisanjem vizije ugotavljajo prav to.

Najprej sem si izpisal svoje veščine in vrednote ter začel tvoriti svojo vizijo. Skopiral sem nekaj vzorcev vizij s spleta in se nazadnje odločil za hibrid različnih vzorcev, ki vključuje segmente, ki so se mi zdeli pomembni. Večjo težavo kot s strukturo vizije sem imel z lastnimi željami. Nikakor se nisem mogel odločiti, kaj bi delal. Prodajo ali management? Mogoče razvijanje in optimiziranje uporabniških vmesnikov? Ali pa mogoče mentoriranje? Vse to sem že delal, vse to mi gre dobro, vse to je na trgu iskano. Kaj naj izberem? Nisem se mogel za nič odločiti, a sem kmalu zatem naletel na super trik za iskanje svojega smisla.

Predstavljaj si, da si na svoj račun prejel 10 milijard evrov. Tri leta kasneje, ko si prepotoval že cel svet in res neumorno zapravljal, si porabil zgolj 1 milijardo. Popolnoma si se spočil od dela in zmanjkuje ti idej, kaj zdaj. Odločiš se, da boš svoj čas namenil nečemu, kar te res veseli, saj si se kupovanja, potovanj in počivanja že naveličal. Potrebuješ nov izziv in denar ni nikakršen pogoj, saj imaš na računu še 9 milijard. Česa bi se lotil in kakšen človek bi rad postal?

Ko sem se res vživel v to in si predstavljal svoje življenje takrat, sem začel pisati svojo vizijo. Zaprl sem oči in se z mislimi postavil v prihodnost, ki si jo želim, ter začel pisati, kaj vidim. Pisanje mi je res steklo in v nekaj urah sem imel spisan svoj življenjski načrt, razdeljen na osem segmentov. Za takšno strukturo sem se odločil, saj nisem hotel izpustiti nobenega dela svojega življenja. Bolj kot na to, kaj hočem doseči, sem se fokusiral na to, kdo hočem postati, saj v življenju ne dobimo, kar hočemo ali pa kar potrebujemo. V življenju dobimo, kar si zaslužimo, in če hočem življenje, polno sreče, uspeha in ljubezni, moram postati človek, ki si bo to zaslužil.

Pri pisanju vizije je priporočljivo, da ciljamo zelo visoko in da smo čim bolj specifični. Tukaj ni prostora za skromnost, saj je namen vizije, da te želja po njeni izpolnitvi vleče naprej. Biti uspešen direktor s hišo definitivno ni dovolj spodbudna vizija za zgodnje vstajanje in zagon, ki te na krilih ponese skozi dan, poln aktivnosti. Skromno vizijo moraš naprej porivati sam in je težko držati visoko motivacijo. Hočem vizijo, ki me vleče in mi ne bo težko narediti karkoli za to, da jo uresničim. Pisanje dobre vizije lepo razloži rek ‚če se drugi ljudje ne smejijo tvojim ciljem, si jih postavil prenizko‘.

Spisal sem vizijo, ki me sama vleče naprej in je skladna z mojimi vrednotami. Če svoje še nimaš, bom za vzorec delil s tabo še grob oris svoje vizije.

Moj življenjski plan: vizija & namen

Pri pisanju svoje vizije se nisem osredotočil samo na finančni in materialni del, ampak sem dal največjo pozornost zdravju, sreči in temu, kakšen človek sem. Za napredek potrebujem močne temelje in te je treba redno vzdrževati.

Svojo vizijo sem razdelil na:


1. MOJE TELO

Zdravje (CILJ: Vitalen, brez zdravstvenih zapletov)

– V telo vnašam hrano, ki je zdrava in ustreza moji genetiki. Skrbim za pravi nivo mineralov in vitaminov. Ne jem laktoze, glutena in hitre hrane.

– Ne kadim in ne pijem alkohola (zelo redko, v majhnih količinah, namensko), ker omamlja moj um in nisem več v alfa stanju.

– Skrbim za redno rekreacijo in vsak dan opravim trening z lastno težo.

– Spim 7 ur na dan in skrbim za to, da sem spočit.

– S pravilnim procesiranjem svojih čustev skrbim za to, da ne doživljam preveč stresa.

– Živel bom 100 let in že zdaj delam na tem.

– Enkrat mesečno naredim vsaj 24-urni post, da prečistim svojo prebavo.

Počutje (CILJ: Poln energije skozi cel dan)

– Z vsakodnevno jutranjo rutino (dihalne vaje, meditacija, vadba, zajtrk, učenje) skrbim za dober začetek dneva in dobro počutje.

– Jem uravnotežene obroke in se ne nažiram.

– Jem hranila, ki me napolnijo z energijo, ampak samo v zdravih okvirih (samo ena kava na dan).

Postava (CILJ: 85 kg in 10 % telesne maščobe)

– Z vadbo (20 minut vsak dan) skrbim za nenehen napredek in rast mišične mase.

– S pravo prehrano poskrbim za nizek nivo telesne maščobe.

ZAKAJ?

KER BREZ ZDRAVEGA TELESA NIMAM ENERGIJE ZA POLNO ŽIVLJENJE.

Telo je edini prostor, v katerem moramo živeti, zato je ključno, da zanj skrbimo. Moje telo je moj dom, za katerega želim, da mi optimalno služi do smrti. Brez zdravega telesa in dobrega počutja niti nimamo energije, da bi karkoli spremenili ali pa dosegli svoje življenjske cilje. Zdravstveni zapleti in bolezen nas lahko takoj vržejo iz ritma, zato je zdrava prehrana prvi korak, ki ga lahko naredimo, da izboljšamo svoje zmogljivosti. Zelo sem pozoren, kaj dam v svoje telo. Odkar imam pred seboj vizijo in zelo veliko željo po izboljšavi, sem veliko raje v treznem kot opitem stanju, zaradi česar sem vse nezdrave aktivnosti, kakor so kajenje, pitje alkohola ali vnos sladkarij, popolnoma opustil. Odkar sem naredil to spremembo, se počutim bistveno bolje.

Zadal sem si vsakodnevno jutranjo rutino, ki je nikoli ne izpustim. Začnem z 20 minut meditacije, temu sledi jutranja kava in nato še 10–30 minut treninga. Po treningu sledi zajtrk, ki vsebuje ogljikove hidrate (ovseni kosmiči) in beljakovine (proteinske palačinke ali jajca). Po zajtrku vsaj 30 minut namenim učenju. Poslušam avdioknjigo, berem ali pogledam kakšen zanimiv intervju. Ko opravim jutranjo rutino, se stuširam z ledeno mrzlo vodo, s čimer še dodatno krepim svoj imunski sistem in trdno voljo, saj s tem že navsezgodaj svojemu egu pokažem, kdo je šef. Ego seveda sovraži mrzlo vodo in se vedno še rahlo upira. S tem, ko mu pokažem, da mi za njegove proteste ni mar, se tudi čez dan upira manj, kot se je prej. Po prhi se počutim odlično in sem pripravljen ter motiviran za karkoli, kar imam v planu tisti dan. Vse to storim že pred sedmo uro zjutraj. Po nekaj mesecih vzdrževanja te jutranje rutine so rezultati zelo opazni. Toliko energije, kot je imam zadnjih nekaj mesecev, nisem imel prej nikoli. Zjutraj praktično skočim iz postelje in tudi um mi deluje veliko bolje. Ko se pogledam v ogledalo, sem ponosen na to, kar vidim, in nimam več kančka slabe vesti glede svojih prehrambnih navad. Zdrava hrana ima zdaj boljši okus in hitra prehrana z ojačevalci okusov mi ne diši več. Vadbe se veselim, saj vem, da se po njej vedno počutim odlično. Ugotovil sem tudi, da mi disciplina pri skrbi za svoje telo omogoča lažje discipliniranje tudi na drugih področjih in sem zato tudi pri delu bolj dosleden ter lažje ohranjam fokus.


2. UM & EMOCIJE

Vrednote

– Popolna odgovornost – sprejmem vso odgovornost za vsa pretekla in bodoča dejanja.

– NIKOLI NISEM ŽRTEV – SAM SEM KREATOR SVOJEGA ŽIVLJENJA.

– NE ODLAŠAM NA JUTRI, AMPAK NAREDIM TAKOJ!

– Sem iskren do sebe in drugih, ker je resnica edina prava pot!

– Ne živim v strahu, ampak svoje strahove redno premagujem.

– Sem empatičen in razumevajoč.

– Sem samozavesten in asertiven ter mirno z argumenti razložim dejstva ali situacijo, brez obrambnih mehanizmov in agresije.

– Disciplina mi omogoča napredek, zato je to moj način življenja.

– Sem kreativen in drzen.

– Uspešnim ljudem ne zavidam, ampak iz njih črpam navdih.

– Ne obremenjujem se z mnenjem drugih.

– Vedno izberem nelagodje pred obžalovanjem.

Emocije

– Sem pozitiven človek in se ne zadržujem v negativnosti.

– Poskušam razumeti svoja čustva, jih ne tlačim, ampak jih zdravo izražam in se na tem področju nenehno razvijam.

– Sovraštvo, ljubosumje, dvom, frustracije, strah, negativizem in pesimizem so čustva, ki jih kontrolirano predelam in opuščam.

– Živim polno življenje in si pustim čutiti veselje, ljubezen in ranljivost ter vsa pozitivna čustva, ki me osrečujejo in polnijo z energijo.

Prepričanja

– Imam neomejen potencial.

– Vem, da nimam omejitev in sem vsak dan boljši, ker vsak dan delam na tem.

– Mnenje drugih je zgolj njihovo mnenje. Najpomembnejše je, kaj si o sebi mislim jaz!

– Sem dober človek in delam dobro.

– S svojimi dejanji kreiram svojo prihodnost in si življenje oblikujem po svojih željah.

– Talent ni pomemben, pomembna sta samo delo in vložen trud.

– Cenim svoj čas, ga ne zapravljam, ampak ga investiram.

Kompleksi

– Z iskrenostjo do samega sebe bom izbrskal vse komplekse in jih razrešil.

– Vsak kompleks je začasna ovira, ki ob razrešitvi izgine.

– Prvi korak k razrešitvi kompleksa je, da ga povem na glas.

ZAKAJ?

KER SEM ZARADI MORALNEGA KOMPASA SREČEN IN NIMAM SLABE VESTI.

Um in emocije so najpomembnejše in najobčutljivejše področje v našem življenju, zato je ključno, da se na tem področju nenehno izobražujemo in napredujemo. Moj um je lahko moja največja moč ali pa moja največja omejitev, zato skrbim, da mi ves čas služi in ga vsak dan treniram. Kakor za telo je tudi za um potrebna vsakodnevna skrb. Trening uma vključuje redno izobraževanje in vsakodnevno branje ali poslušanje knjig, jutranjo meditacijo in zdravo procesiranje čustev v težkih situacijah. S pravim pristopom lahko poskrbimo, da je tudi naš um vsak dan močnejši.

Nova študija s kanadske univerze Queens ugotavlja, da imamo ljudje več kot 6000 različnih misli v enem dnevu. Od tega se jih več kot 90 % ponavlja iz dneva v dan. Ljudje skozi življenje oblikujemo miselne vzorce in navade, ki lahko na naš napredek in srečo vplivajo negativno ali pozitivno. Če smo ujeti v negativnih vzorcih, to pomeni, da moramo nekaj v zvezi s tem ukreniti, saj bomo v nasprotnem primeru za vedno ostali v teh vzorcih. Ker nam je 90 % današnjih misli po možganih švigalo že včeraj, pomeni, da sprememba v pozitiven način razmišljanja ne bo mogoča v enem dnevu. Lahko pa vsak dan 10 % svojih negativnih misli nadomestimo z dobrimi. Za izkoreninjenje slabih vzorcev in navad potrebujemo nekaj časa, a ko utrdimo svoj um, lahko svoje misli nadzorujemo in poskrbimo, da slabe vzorce sproti nadomeščamo z dobrimi. Če spremljamo svoje misli in smo pozorni na negativizem, dvom in strah, lahko svoj ego ustavimo, še preden se misli razvijejo v slabo voljo in stres.

Na ta način lahko zelo hitro vplivamo na svoj pogled na svet. Ko opazimo, da se prepuščamo jezi zaradi nečesa, kar nam ni šlo po načrtih, je ključno, da to opazimo in misli nadomestimo z iskanjem rešitve in pozitivizmom. Sčasoma takšno razmišljanje postane avtomatski odziv in ego je čedalje šibkejši. Negativnost si lahko iz možganov izrinemo samo s pozitivnostjo.

Vrednote so moralni kompas, ki nas vodi v pravo smer in nam zagotavlja, da se svojih dejanj ne sramujemo ter smo lahko nase ponosni v vseh pogledih. Ko je naš cilj vedno narediti, kar je prav, nimamo več obžalovanj. Ker hočem delati dobro, je moj cilj vedno resnica in ne nadvlada drugih. Pomembno je, da si postavimo dobre temelje in vrednote, ki jih nikoli ne prekoračimo. Nočemo enostavnejše poti ugajanja drugim, ampak imamo vedno v mislih, kdo smo in kam gremo. Prava pot je skoraj vedno težja, ampak nas z vsakim korakom nagrajuje s srečo in ponosom. Obvladovanje svojih čustev in njihovo razumevanje je najpomembnejša sposobnost, ki jo lahko pridobimo. Brez čustvene stabilnosti ne moremo voditi drugih, saj večino svoje energije porabimo za notranjo bitko, namesto da bi ta čas in energijo namenili svojemu napredku in pomoči drugim.

Vsak od nas ima v sebi zakoreninjene travme iz preteklosti. S 100-odstotno iskrenostjo in opazovanjem samega sebe lahko počasi prepoznavamo komplekse, ki nas držijo nazaj. Prepoznavanje svojih kompleksov je nujno, če jih želimo razrešiti. Pri veliko stvareh imamo nepraktičen pogled na svet, ki nas polni s tesnobo in nas ovira pri napredku. Če te komplekse raziskujemo in aktivno delamo na njihovi razrešitvi, potem smo z vsakim mesecem veliko boljši človek, kot smo bili prej. Ko odstranimo komponento sramu, premagovanje kompleksov postane bistveno lažje in nam to postane izziv, ki nas izpopolnjuje. S pomočjo resnice skušam v svojem umu izbrskati vse travme, ki mi povzročajo prepričanja, ki me danes omejujejo, ter jih deliti z drugimi, saj vem, da lahko na ta način poleg sebe pomagam še nekomu, ki je na podobni poti kot jaz.


3. ODNOSI

Partnerka

– Skupaj skrbiva za razvoj najine zveze.

– Sem ji vedno v oporo.

– Razumeva drug drugega ter si dajeva svobodo in prostor, ki ga potrebujeva.

– Osrečujeva se in gledava bolj na to, kaj dava drug drugemu, kot kaj dobiva.

– Imava popolno iskrenost in si vse poveva.

– Vse težave/nejasnosti sproti razrešujeva.

– Sem ljubeč in strasten.

– V svoji partnerki imam prijateljico, zaupnico, ljubimko in partnerico – vse v eni osebi.

– Enkrat tedensko greva na zmenek.

– Skrbim za to, da najin odnos ne postane monoton in da se redno pozitivno presenečava.

Otroci

– S partnerko otroke vzgajava v dobre ljudi.

– Za otroke si vzamem čas in sem prisoten v njihovem življenju.

– Moja misija je biti najboljši oče, ki otroke opremi z vsem, kar potrebujejo za srečno življenje (s tem ne mislim na materialne dobrine, ampak na prave vrednote).

Družina

– Za starše in brata si vzamem čas vsaj enkrat na 14 dni.

– Skrbim za dobro komunikacijo in jim pomagam, kakor jim lahko.

– Sem vključen v družinsko življenje in skrbim, da razvijamo naš odnos.

Prijatelji

– Obkrožam se s prijatelji, ki so sposobni, se razvijajo, rastejo in od katerih se lahko kaj naučim.

– Ne družim se z ljudmi, ki jih vodi ego, so žrtve okoliščin ali menijo, da so za vse krivi drugi.

– Sem dober prijatelj in skrbim za ohranjanje stikov z ljudmi, ki so mi blizu in mi nekaj pomenijo.

– S prijatelji tudi poslovno sodelujem, saj so uspešni ljudje, ki so na podobni poti kot jaz.

Sodelavci

– Do sodelavcev imam profesionalno mentorski odnos.

– Skrbim za njihov razvoj, sem vedno iskren, dajem jim izzive in zaupanje.

– Za doseganje ciljev jim nudim vso svojo podporo, znanje in nasvete.

– Glede upoštevanja navodil in doseganja ciljev sem dosleden in konsistenten.

– Bolj mi je pomembno, da me spoštujejo, kakor pa da sem jim všeč.

ZAKAJ?

KER SMO SKUPAJ MOČNEJŠI.

Dobri odnosi so lahko naš glavni vir energije, slabi pa nas lahko popolnoma izčrpajo. Ključno je, da prevzamemo pobudo tudi na tem področju in nehamo druge kriviti za svojo nesrečo ter nekaj naredimo, da se odnosi izboljšajo. Meni je najpomembnejše, da so moja partnerica in moja družina tudi moja ekipa, s katero se še hitreje premikam naprej.

Moja življenjska partnerica je najpomembnejša oseba v mojem življenju in ključno je, da je najin odnos iskren ter poln ljubezni. Intenzivno vsak dan gradiva najin odnos, se pogovarjava in vsako težavo sproti razrešiva ter se še dodatno poveževa. Življenje planirava skupaj in vsak poskuša čim več prispevati k najinemu odnosu. Skupaj sva veliko močnejša kot vsak posebej. Napisal sem tudi, da si želim dva otroka, ki ju bom vzgojil v dobra človeka. S tem, ko si vizualiziram celotno družino in ne samo naju, me to motivira tudi v težjih trenutkih, ko je pomembno, da imam v mislih širšo sliko.

Naslednji v vrsti so najini starši, bratje in preostali del družine. V vsak družinski odnos sem pripravljen investirati svoje znanje in energijo, da odnose izboljšamo ter da jim pomagam do sreče. Odkar sem začel tok pogovorov iz obrekovanja in pritoževanja aktivno spreminjati v reševanje težav in željo po srečnem življenju, se stvari obračajo na bolje in vidim učinek tudi pri ostalih družinskih članih. S staršema sem drastično izboljšal svoj odnos in v zadnjem letu sta osebnostno zelo napredovala, imata manj tesnobe in večjo voljo do življenja. Zavedam se, da moram biti potrpežljiv in da nekateri potrebujejo več časa kot drugi, saj je ego pri nekaterih že celo življenje za volanom. Moj cilj jim je pokazati, da so tudi oni lahko srečni, če spremenijo pogled na svet.

Pri prijateljih pa je zgodba drugačna. V zadnjih dveh letih sem zmanjšal krog ljudi, s katerimi se družim in jim namenim svoj čas. Iz kroga sem odstranil ljudi, ki mi pijejo energijo, in ostali so mi samo še pravi prijatelji, ki jih res cenim in se skupaj razvijamo. Imamo samo iskrene pogovore in drug drugemu pomagamo z debato in nasveti, ki niso trepljanje po rami ‚saj bo‘, ampak ‚vzemi se v roke in spremeni stvari na bolje, ker si dovolj močan za to‘. Skupaj si izpostavljamo svoje komplekse ter jih s pomočjo debate razrešujemo. Vsak takšen pogovor me napolni z energijo in še dodatno motivira, da dvigujem svoj tempo in še hitreje napredujem. Poleg napredka so pravi prijatelji tudi odličen vir sprostitve, smeha in zabave, kar prav tako potrebujemo v življenju.

V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem se v novih delovnih okoljih takoj na začetku poskusil vklopiti v krog sodelavcev in se spoprijateljil z vsemi v podjetju, kar me je potem omejevalo pri vodenju. Želja po tem, da sem sodelavcem všeč, namesto da bi jih vodil in mentoriral, me je večkrat omejevala pri razvoju plodnih partnerskih odnosov in napredku. Še vedno sem človeški in jih poskušam razumeti, vendar so mi bolj kot ohranjanje miru pomembni napredek in rezultati mojih ekip. Zdaj veliko lažje pridobim njihovo spoštovanje in kljub mojim mladim letom hitro vidijo, da se lahko od mene marsikaj naučijo, kar mi omogoča boljše vodenje. Zaradi tega, ker se moj posel zdaj sklada z mojo vizijo, lahko konstantno držim visok nivo motivacije in energije, kar mi omogoča bistveno boljše rezultate. Zdaj končno lahko vodim z zgledom in posledično imam tudi boljše poslovne odnose.


4. POSEL

Poslovna pot

– Počnem kar me veseli.

– Sem lastnik in partner podjetij na področju komunikacije, osebnostnega razvoja, optimizacije in avtomatizacije.

– Sem vrhunski strokovnjak in svetovalec na področju komunikacije, prodaje, marketinga, osebnostnega razvoja, optimizacije in avtomatizacije.

– Sem vizionar, izumitelj in pionir na področju prodajne komunikacije, kjer postavljam svetovne trende, ter pomagam milijonom ljudi pri doseganju njihovih ciljev.

– Sem inovator in poskrbim, da dobre ideje pridejo na trg.

– Sem pisec vsebin in knjig na temo prodaje, prodajne komunikacije in osebnostne rasti.

– Svoje znanje delim preko knjig in spletnih kanalov, kjer lahko moje vsebine najdejo tiste ljudi, ki jih najbolj potrebujejo.

– Delam, ker uživam v tem in ne zato, ker moram.

– Zavedam se svoje vrednosti in skrbim, da lahko svetu ponudim vsak dan več!

ZAKAJ?

KER SE Z DOSEGANJEM SVOJIH POSLOVNIH VIZIJ IN CILJEV POČUTIM IZPOPOLNJENEGA.

Posel je področje, kjer lahko svoje znanje in izkušnje delim z drugimi ter sem za to tudi finančno nagrajen. Delo predstavlja polovico mojega življenja, zato je ključno, da v njem uživam, ter mi omogoča stalno rast in napredek. Odkar sem ugotovil, kaj me zanima in vleče naprej v življenju, komaj čakam, da lahko naredim naslednji korak na poti do uspeha. Zjutraj se zbudim poln elana in takoj po jutranji rutini začnem s pisanjem knjige ter se poglabljam v teme, ki me resnično zanimajo. Takoj ko pridem do ugotovitev in spoznanj, ki mi pozitivno spremenijo življenje, komaj čakam, da jih lahko delim z drugimi in tudi njim pomagam pri napredku. Napredek nas osrečuje in zato moramo skrbeti, da takoj ko eno nalogo opravimo, vedno naredimo naslednji korak in ne spimo na lovorikah.

Ključno je, da držimo svoj zagon in ne odnehamo pri prvih težavah. Svojih prvih 30 let sem ogromno časa porabil za delo, ki me ni pretirano veselilo. Delo mi je bilo zanimivo na začetku, ker sem se učil novih stvari, a mi je potem zanimanje kaj kmalu upadlo. Nisem bil motiviran in sem čakal, da mine 8-urni delavnik, da grem lahko domov in dam možgane na ‚off‘ ter pogledam nekaj po televiziji ali pa kako drugače zapravim svoj čas. Vsak dan sem bil že okoli 16.00 zelo utrujen. Svojega časa nisem cenil, zato sem ga brez težav zapravljal. Vedno je prej ko slej temu sledila slaba vest. Zdaj imam disciplino in za vsakim korakom sledi naslednji. Vedno vem, kakšen je naslednji korak in kaj sledi po opravljeni nalogi, ki si jo zadam. Cenim svoj čas in ga pametno investiram.

Postavil sem si zelo ambiciozne cilje in še eno leto nazaj bi se mi zdeli ti cilji za lase privlečeni in sanjaški. Zdaj na vse gledam drugače in vem, da so ti cilji dosegljivi. Ne bo enostavno, vendar jih bom s trdim delom in vsakodnevnim nadgrajevanjem svojega uma lahko dosegel. S poglabljanjem v posamične dele svojega uma sproti odkrivam raznorazne povezave in ugotovitve, ki mi pridejo zelo prav pri vsakodnevnem življenju, kar me še dodatno motivira k napredku. Napredek je kot krogla snega, ki se vali po hribu in se čedalje hitreje veča in veča.


5. FINANCE

Finančna svoboda & izobilje

– Sem popolnoma finančno neodvisen in mi denar ne predstavlja ovire pri doseganju kakršnihkoli ciljev.

– Živim po principu, da je vsega v izobilju in da za to, da imam jaz več, ni treba nikomur imeti manj. Win-win.

Bivališče

– Sem lastnik čudovite hiše z bazenom v predmestju Ljubljane in vikenda na Braču.

Sredstva

– Sem milijonar.

– Imam reden pasiven in aktiven prihodek, ki vedno znaša veliko več, kot porabim, zaradi česar se moja sredstva stalno povečujejo.

Odnos do denarja

– Denar je vavčer za vrednost, ki jo dam svetu.

– Nikoli ne priplava sam od sebe in od nikogar ga ne bom dobil zastonj.

– Z denarjem delam preudarno in ne razmetavam z njim. Kupujem samo stvari, ki izboljšajo kakovost mojega življenja.

– Ničesar ne kupim za to, da bi kogarkoli impresioniral s svojo lastnino.

– Denar ni odraz moje vrednosti, ampak je samo surovina.

–

ZAKAJ?

KER SI S FINANČNO DISCIPLINO IN RASTJO ZAGOTAVLJAM SVOBODO.

Odkar pomnim, sem si želel finančno svobodo. Svobodo, da lahko delam, kar me veseli, in ne, kar moram. Možnost, da si lahko vzamem dopust, kadar želim, in da lahko rečem odločen NE, kadar mislim, da je to prav, ne glede na finančne posledice. Zdaj vidim, da za vse to ne potrebujem milijonov na računu, ampak preprosto začnem z delom, ki me veseli in kjer lahko dam naprej nekaj, kar drugim spremeni življenje na bolje. Ko smo dovolj močni, da lahko dajemo tudi drugim, ljudje prepoznajo našo vrednost in zaslužek ni več vprašljiv, saj hočejo od nas še več in so pripravljeni za to pošteno plačati. Zdaj vem, da me do bogastva ne bodo popeljali ne sreča, ne poznanstva, ne nek neverjeten enkraten dogodek, ampak samo delo, ki me veseli.

Vse si sproti beležim in vodim evidenco. Nato pregledam svojo strategijo, jo dopolnim in sem pri zastavljenih korakih dosleden ter ne iščem izgovorov. Uživam v poti do uspeha in vsak dan sem nase bolj ponosen. Včasih se mi je zdel pojem postati milijonar nekaj skoraj nemogočega, nekaj, za kar bom potreboval veliko sreče. Zdaj vem, da je vse odvisno od mene in bo plod mojega trdega dela. Loterije ne igram in na srečo ne računam. Zdaj igram igro življenja in vem, kakšen je moj naslednji korak, ki me vodi do tja. Vsak evro bom zaslužil s tem, da bom svetu dal nekaj vrednega. Nekaj, kar lahko dam samo jaz.


6. SOCIALNO ŽIVLJENJE & ZABAVA

Družina

– Dvakrat letno gremo skupaj na tedenske počitnice na vikend.

– Enkrat letno gremo na 14-dnevni dopust nekam daleč (Amerika, Azija ali Afrika).

– Svojim otrokom posvetim vsaj dve uri svoje polne pozornosti dnevno.

– Z družino imamo svoj bralni krožek, kjer vsakih 14 dni preberemo neko knjigo in se o naših ugotovitvah skupaj pogovorimo.

Prijatelji

– Enkrat letno gremo skupaj s prijatelji na jadranje.

– Z vsakim od bližnjih prijateljev se dobim minimalno enkrat na mesec.

– Vsak mesec v svoj krog dodam novega prijatelja, ki je na podobni poti kot jaz.

Zabava

– Dvakrat tedensko si vzamem po dve uri za zabavo (šport, paintball, streljanje, videoigre, samostojna zabava in zabava v družbi).

– Z družino vsaj enkrat tedensko polovico dneva posvetimo aktivnemu druženju, katerega namen je zabava, smeh in veselje.

Dogodivščine

– Redno skrbim za to, da svojo življenjsko pot polnim z raznoraznimi dogodivščinami in enkratnimi izkušnjami, kot so:

• skok s padalom,

• maraton,

• kanjoning,

• let z akrobatskim letalom.

ZAKAJ?

KER MI SOCIALNO ŽIVLJENJE PREDSTAVLJA UŽITEK IN SPROSTITEV IN TUDI TO POTREBUJEM V SVOJEM ŽIVLJENJU.

Nočem, da je moje življenje samo delo, ampak si hočem vzeti čas tudi za užitek in sprostitev. Brez tega lahko hitro vse ostalo izgubi smisel, saj je dobro vsake toliko časa tudi malo odklopiti, prevetriti svoj um in za kratek čas spremeniti tok svojih misli. Hočem biti oče, ki si vzame čas za svoje otroke in jim daje zgled, da se ne vrti vse okoli dela. Namesto z denarjem jih zasipam s svojo pozornostjo. Hočem, da imajo srečno otroštvo, polno igre in veselja, ter družino, ki se še dodatno poveže skozi igro.

Pomembno mi je tudi, da se obkrožam s prijatelji, ki spodbujajo mojo rast in s katerimi čas kar leti ob druženju. Vem, da je v to treba investirati čas in skrbeti, da se stiki s pravimi ljudmi ne ohladijo, zato mi ni problem večkrat prevzeti iniciativo in dati pobudo za druženje. Ne kalkuliram več, kdo je na vrsti za klic ali kdo je nazadnje povabil na pijačo. Ko je čas, da se spet kaj slišimo, dvignem telefon in pokličem. Ponos me ne ovira več pri vzdrževanju dobrih stikov.

Prav tako sem začel pisati seznam stvari, ki jih želim izkusiti, preden umrem. Večkrat v preteklosti se je že zgodilo, da sem za nekaj dobil priložnost, a sem jo izpustil, ker sem si rekel, da bo za to že čas kasneje. To je past, v katero se hitro ujamemo. Nočem teh stvari početi, ko bom star 80 let, ampak jih bom s seznama prečrtal že prej ter redno dodajal nove. Pomembno je, da napademo svoje strahove in jih premagamo, saj se takrat počutimo najbolj žive in neustavljive. Želim si življenje, polno dogodivščin, in na tem aktivno delam.


7. DOBRODELNOST

Namen

– Pomoč drugim me osrečuje, zato redno pomagam, dajem in skrbim za srečno življenje.

– Ker se borim za skupno dobro, so moje težave miniaturne in jih z lahkoto razrešujem.

– Pomoč je brezpogojna.

Projekti

– Pomagam ljudem, ki jih imam rad:

• S tem, da sem dober zgled pomagam vsem v svojem socialnem krogu (družina, prijatelji in poslovni partnerji).

– Pomagam lokalni skupnosti:

• hodim na volitve,

• sem v stiku z oblastmi glede izboljšave lokalnih razmer in delam spremembe.

– Pomagam živalim:

• financiram organizacije za pomoč živalim,

• imam svojo fundacijo za pomoč divjim živalim v ujetništvu.

ZAKAJ?

KER MI DOBRODELNOST DAJE SMISEL IN ME MOŽNOST, DA SPREMENIM SVET, DELA NEPREMAGLJIVEGA, SAJ SE BORIM ZA DOBRO!

Pred kratkim sem odkril, da me zelo osreči, če komu pomagam do boljšega življenja. To lahko storim z nasvetom ali s tem, da ljudi v stiski povežem z ljudmi, ki jim lahko pomagajo. Rad pomagam ljudem in skrbim za to, da vsem, s katerimi sem v stiku, pomagam z resnico in iskreno komunikacijo. Ljudem pomagam reševati težave, ki jih ne vidijo jasno in kjer si mečejo pesek v oči. Na tem področju moje življenjsko poslanstvo sovpada z dobrodelnostjo. Cilj, ki ga želim doseči, je, da vsa svoja podjetja strukturiram tako, da se velik del dobička vsako leto nameni pomoči šibkejšim. Da ne ostanem samo pri ljudeh, sem kot svoje glavno področje pomoči izbral pomoč živalim v stiski. Ljudem lahko pomagam s svojimi vsebinami ter jih naučim, da si lahko pomagajo sami.

Za živali bom moral narediti več in pomagati tudi na drugačen način. Povsod po svetu ljudje nehumano ravnajo z živalmi in zato sem si zastavil cilj, da pomagam pri grajenju infrastrukture, ki bo lahko naredila veliko spremembo v svetu ter pomagala milijonom živalim, ki so popolnoma nemočne.


8. SPIRITUALNOST

Verjamem v vesoljni načrt

– Nenehno raziskujem smisel življenja in svojo vlogo v svetu.

– Verjamem, da sem tukaj z namenom, da spremenim svet in da mi je to usojeno.

– Vem, da me svet potrebuje.

Služim skupnemu dobremu

– Širim pozitivno energijo in dobro v svetu, saj želim, da je svet zaradi mene boljši.

– Ne hodim po ljudeh, ampak jim pomagam doseči njihov potencial.

Meditiram in raziskujem svojo spiritualnost

– Dnevno skrbim za svojo povezanost s samim seboj in s svetom, zato vsakodnevno meditiram.

– Skrbim za svojo duhovno rast, saj vem, da mi to daje neizmerno oporo in stabilnost ter moč da premagam vse prepreke, ki mi jih nameni življenje.

– Redno si vzamem čas za duhovna potovanja.

ZAKAJ?

KER ME POVEZANOST Z VESOLJEM PRIZEMLJI, STOPNJUJE DOBRO V MENI IN MI POMAGA PRI ISKANJU SMISLA TER DAJE NAMEN.

Spiritualnost sem do dobrega leta nazaj popolnoma zanemarjal. Bil sem ponosen na svojo ‚racionalnost‘ in na to, da verjamem samo v to, kar vidim. Izkušnja z gobicami mi je odprla oči, ki jih nikoli več ne bom zaprl. Zavedam se, da smo vsi povezani in da je bog v vsakem izmed nas in povsod okoli nas. Bog, energija, vesolje, kakorkoli že temu rečemo. Okoli nas in v nas samih se dogaja veliko več, kot si predstavljamo, zato bom redno skrbel za napredek na tem področju. Ostal bom raziskovalec spiritualnosti in svoje ugotovitve delil s svetom. Borim se za dobro in še naprej bom to počel aktivno.

V svojem krogu ljudi ne dopuščam nasilja, izsiljevanja, norčevanja ali poniževanja šibkejših, zato se postavim na stran šibkejšega, ker sem dovolj močan za to. Spiritualnost nam pomaga vzpostaviti stik z dobrim v sebi ter odkleniti svoj poln potencial, zato ti svetujem, da raziščeš tudi ta del svojega življenja z meditacijo, saj ga preveč ljudi popolnoma zanemarja. Sam sem bil popoln primer tega, ampak sem imel srečo, da mi je življenje pokazalo, koliko mi lahko spiritualnost da, ter s tem v meni odklenilo potencial, za katerega si nisem mislil, da obstaja.

Kot vidiš, pri viziji nisem bil skromen in sem si zamislil svoje sanjsko življenje. Takoj ko sem jo spisal, sem bil že korak bliže temu, kaj hočem od življenja. Prvič sem resnično začutil svoje poslanstvo in svojo globoko željo, da delam dobro. Prvič sem se počutil, da nimam omejitev in da mi je sanjsko življenje popolnoma na razpolago. Postavil sem si zelo visoke standarde in cilje – in samo od mene je odvisno, ali se jih bom držal ali ne. Eden od ciljev je tudi napisati in izdati svojo prvo knjigo, za kar sem si prvotno dal na razpolago šest mesecev. Zadal sem si, da vsak dan napišem vsaj 1000 besed, in ker zdaj poznam svojo destinacijo, sem z vsako napisano besedo korak bliže svojemu cilju. Odkar sem začel, sem cilj vsakodnevno presegel, kar ne pomeni, da sem potem kakšen dan prost, ampak samo to, da bom knjigo hitreje končal. Rok sem s šestih mesecev skrajšal na štiri, saj sem napredoval veliko hitreje, kot sem načrtoval.

Popolna odgovornost nad svojim življenjem pomeni, da ne izpuščaš dni, ko se ti ne da delati, ne prelagaš, si ne lažeš in skrbiš, da gredo stvari po planu.

Ko sem na začetku o svoji viziji govoril z ljudmi, ki me poznajo, so jo le redki podprli. Večina je nanjo gledala zelo skeptično in komentirala, da cilji niso realni. Sploh ko so prišli do finančnega dela vizije. Tam se je velikokrat zataknilo pri: »Kako boš postal milijonar? Nisi realen.« Mogoče za nekoga z omejenim načinom razmišljanja. Živimo v najboljših časih za uspeh. Od svojih strank smo oddaljeni samo nekaj klikov.

Biti realen je pesimizem 21. stoletja. V današnji družbi ‚biti realen‘ pomeni ostati v okvirih, v katerih živimo že celo življenje. In ja, strinjam se z njimi. V tem pogledu cilji definitivno niso realni. Postavljeni so zelo visoko in za starega Roka popolnoma nedosegljivi. Če je za volanom ego in smo sužnji svoje preteklosti, z lahkoto visoke cilje ovržemo kot nedosegljive. S postavljanjem nizkih ciljev si zmanjšamo možnost za neuspeh, a se hkrati oropamo motivacije, ki bi nas vlekla naprej, saj se za povprečno življenje nihče noče kaj preveč pretegniti. Ciljal sem visoko, saj sem za takšen rezultat pripravljen plačati potrebno ceno. Zdaj je to le pogodba, ki sem jo sklenil s sabo, in na meni je, da jo spoštujem. Zdaj imam na svoji strani orodja, kot so vizija, motivacija in disciplina, rešil pa sem se tudi ovir, kot so ego, laganje in odlašanje. Zdaj ni več čas za ‚biti realen‘. Čas je za trdo delo in uresničitev svojih sanj.

Najpomembnejše je, da svojo vizijo jasno vidimo mi sami, saj je njeno doseganje odvisno samo od nas in od nikogar drugega. Skeptiki bodo vedno okoli nas in samo na nas je, da ostanemo zvesti svoji viziji ter sami skujemo svojo prihodnost. Če bomo motivacijo črpali od podpore drugih ljudi, nam bo po vsej verjetnosti hitro upadla, saj ne moremo računati, da nas bodo drugi ves čas motivirali in da bodo tudi po nekaj mesecih še vedno tako navdušeni nad našimi projekti. Motivacijo moramo črpati iz samih sebe, saj imamo le na to 100-odstoten vpliv.





Novi standardi

Prvič v življenju vem, kaj hočem, in za to sem pripravljen storiti vse, kar bo potrebno. Postavil sem si zelo visoke cilje, kar bo zahtevalo visok tempo vsakodnevnih aktivnosti. Leto nazaj bi se tega ustrašil. Nisem verjel, da bom kadarkoli lahko tako fokusiran in motiviran vsak dan. Bal sem se, da mi bo kot do sedaj po nekem času motivacija začela upadati.

Kaj zdaj to pomeni? Da moram vsak dan vstati ob 5.00, 20 minut meditirati, nato 20 minut trenirati, pojesti zajtrk, se stuširati z ledeno mrzlo vodo, se 30 minut učiti – in vse to že pred začetkom dneva? Kako bom držal ta tempo? Na začetku, ko sem naredil to spremembo, je bil v meni še vedno kanček dvoma, da bom sposoben držati tempo. Še vedno je bil nekje v ozadju glave strah, da bom prej ko slej padel v stare navade poležavanja, utrujenosti, lenobe, laganja in prelaganja stvari na jutri. Kako se lahko človek spremeni tako drastično v tako kratkem času? Kljub dvomu sem se zavedal ene stvari. Da je vse odvisno od mene in da če si nekaj resnično želim, bom našel moč, da to tudi izpeljem. Nihče drug mi ne more več preprečiti uspeha. To lahko naredim samo sam. Izpuščanje nujnosti ne pride več v poštev.

Velikokrat se mi je zgodilo, da sem si zadal nek opravek, ampak tisti trenutek preprosto nisem imel energije, zato sem opravek prestavil ter čakal na pravi nivo energije in želje. To pa se je velikokrat vleklo tudi več dni ali tednov. Tega nočem več. Ko pride do trenutka, da se mi ne da narediti, kar sem si splaniral, imam vedno pred seboj odločitev, ali izpeljem stvari po načrtu ali pa preložim na jutri. Ker se s svojim umom ne pogajam več, je odločitev zdaj enostavna. Kar sem si zadal, to izpeljem – in to je to.

Če kdaj nisem ravno pri volji pri operativnem delu, kot je opravljanje klicev, pospravljanje stanovanja ali pošiljanje e-maila, uporabim 5-sekundno pravilo od Mel Robbins, kjer enostavno samo začnem odštevati od 5 do 1 in potem avtomatsko začnem delati, ne glede na svoje počutje. Takoj ko pomislim, da je prav, da nekaj storim, a se moj ego začne pogajati z menoj, da se nama ne da, da bova drugič, prekinem tok misli in začnem z odštevanjem. Ko pridem do 0, enostavno začnem delati – in ko enkrat pričnem, mi enostavno ni več problem nadaljevati, saj je prvi korak vedno najtežji. Drugi je že lažji, tretji in četrti sta še lažja, potem pa delo že teče in se ne ustavljam več. Dvom in šibkost izpuhtita in ponovno imam vajeti v rokah jaz. Včasih nam lahko že tako enostaven trik, kot je odštevanje od 5 do 0, prinese velike rezultate.

Pri kreativnem delu, kot je pisanje knjige ali grafično oblikovanje, enostavno ne morem tega narediti na silo, saj potrebujem sproščen um in veliko energije. To, za kar sem ugotovil, da meni pomaga, se bo morda tebi slišalo malo smešno, ampak pri meni deluje. Na YouTubu si nastavim glasbo, za katero vem, da me vedno spravi v boljšo voljo. Poleg poslušanja zraven včasih še plešem, se smejim in pojem ter se tako popolnoma sprostim. Vse skupaj traja 15–20 minut, nekajkrat še skočim v zrak, spijem en naravni pomarančni sok in sem pripravljen za akcijo. Ko se usedem za računalnik, nekajkrat globoko vdihnem in delo kar steče iz mene.

Postavil sem si nove standarde, ne samo glede svoje jutranje rutine, ampak tudi glede svojega uma in ega. Ne bom se več prepuščal negativnim čustvom, kot sta strah in dvom. Odločil sem se, da se naučim ostati pozitiven in držati visok nivo motivacije ne glede na zunanje vplive. Svoji jutranji rutini sem dodal tudi poslušanje in gledanje videov, kjer se učim ostajati pozitiven in svoj um sem začel trenirati na vsakodnevni bazi. Um je kot katerakoli druga mišica v telesu. Brez treninga in aktivnosti začne počasi usihati in izgubljati svojo moč in sposobnost. Če svoj um zanemarimo, velikokrat izgubimo voljo, se začnemo predajati negativnim mislim in ego se že začne počasi prebijati na vozniški sedež.

Trdna volja ne pride sama od sebe, treba jo je zgraditi. Najboljši način za trening trdne volje so vsakodnevne zmage nad svojim egom. Sami sebi smo največji nasprotnik, in ko smo sposobni premagati samega sebe, smo sposobni premagati cel svet. Ego je naš največji nasprotnik, saj pozna vse naše šibkosti do potankosti. Pozna vsako travmo in vsak greh, ki se ga sramujemo. Ko se enkrat sprijaznimo sami s seboj in s svojo preteklostjo, ego izgubi moč nad nami in se proti njemu lahko borimo veliko lažje. Večkrat kot ga premagamo, šibkejši je. Ko začnemo gledati s tega zornega kota, je jasno, da moramo začeti zbirati zmage proti lastnemu egu, da okrepimo svojo voljo in samozavest. Sam že navsezgodaj zjutraj pridobim čim več zmag nad svojim egom in tako poskrbim, da se mi čez dan vedno manj upira.

Ko zjutraj zazvoni budilka, skočim iz postelje, kljub temu da me prosi, če še podaljšava za vsaj deset minut. Nato naredim meditacijo, ki mu tudi ni ravno pogodu, saj mi zbistri um. Da bo dan še boljši, po zajtrku skočim pod ledeno mrzel tuš, kar ego naravnost sovraži. Vsakič me prepričuje, naj se raje stuširam s toplo vodo, nakar mu trdno odgovorim, da to delam samo zato, da ga dotolčem, in da se zaman pregovarja z menoj. Skozi to rutino vsak dan razvijam svojo trdno voljo, ki mi pomaga tudi pri vseh ostalih aktivnostih in interakcijah z drugimi ljudmi. Trdnejšo voljo ko imam, več poguma čutim in lažje mi je premagovati vse ostale strahove. Lažje se soočim z nelagodnimi situacijami, ki sem se jim prej izogibal, kar mi je grenilo življenje. Če imam kakšen problem, ki ga moram rešiti, se ga lotim takoj in ne odlašam, ker bi se bal konflikta.

Prevzel sem popolno odgovornost, ne samo nad svojimi aktivnostmi, ampak tudi nad svojimi mislimi. Kmalu sem ugotovil, da misli ne morem povsem nadzorovati. Vseeno me kdo ali kaj kdaj še spravi do tega, da občutim stres, ampak zdaj so to le misli, ki jih v najkrajšem možnem času spravim iz svoje glave. Negativne misli nas hitro prevzamejo. Hitro se prikrade naš ego in smo jezni na nekoga drugega, hitro smo razočarani nad kakšnim potekom dogodkov, ampak na nas je, da si rečemo: »Ok, zgodilo se je, kako bom to rešil?« Nato spremenimo tok misli v pozitivno smer, se s težavo soočimo, jo razrešimo in se potem počutimo odlično. Prej sem mislil, da je nemogoče ostati ves čas pozitiven, ampak zdaj sem vsak mesec bolj prepričan, da se da. Svoje misli imam čedalje bolj pod kontrolo in čedalje bolj delajo meni v prid. S svojim umom se ne pogajam več, ampak ga uporabljam, da služi meni in ne obratno.

Eden od načinov, kako tudi ob težjih trenutkih obdržati pozitivne misli, je s pomočjo globokega dihanja. Kadar smo pod stresom in nas določena situacija znervira, se naše telo odzove s hitrim bitjem srca in plitkim dihanjem. To sproži še nadaljnjo reakcijo, ki nas vrže v plazilski del možganov, ki nam prepušča samo tri opcije reševanja situacije. Lahko napademo, zmrznemo ali pobegnemo. Te reakcije so v našem DNK-ju zapisane že od pamtiveka, ko so na nas v grmovju prežale še zveri in nam ob njihovem napadu racionalna ocena situacije in pretirano razmišljanje nista preveč služila. Ko se je zver pognala za nami, je bil hiter odziv našega telesa nujen za preživetje. Zdaj nam ta starodaven mehanizem v vsakodnevnem življenju dela veliko več škode kot koristi. Med pogovorom nočemo zmrzniti, pobegniti ali pa napasti, saj lahko hitro rečemo nekaj, kar lahko kasneje obžalujemo, saj sogovornika nismo želeli prizadeti. Tisti trenutek ne razmišljamo trezno, in če se naši plazilski možgani odločijo za napad, postanemo žaljivi, dvignemo glas in za volan se usede naš ego. To lahko prekinemo tako, da se svoje reakcije zavemo že takoj na začetku in namesto plitkega dihanja začnemo z zelo globokimi in počasnimi vdihi ter izdihi. Vdih naj traja sedem sekund in nato sedem sekund še izdih. To izvajamo, dokler je potrebno, in večinoma bomo že po tridesetih sekundah začutili, da imamo spet kontrolo v rokah in lahko racionalno razmišljamo. Upočasni se nam tudi srčni utrip in svoj ego spet z lahkoto utišamo. Kot vse ostale navade je tudi to trik, ki ga moramo izvesti večkrat, da ga lahko učinkovito vpeljemo kot avtomatski odziv na stres.

Če želimo živeti polno življenje, kjer imamo vajeti vedno v svojih rokah, je ključno, da spoštujemo svoje nove standarde. Prvi korak je, da si postavimo pravila. Moji standardi so sveti in na vso moč se bom boril, da jih obdržim. Če se bom držal svojih novo postavljenih standardov, bom lahko dosegel katerikoli cilj in uresničil svoje sanje. Jutranji trening, meditacija, učenje in pisanje so standardi, ki jih najlažje držim, saj je edina protiutež temu moja lastna lenoba. Nihče mi teh opravil noče preprečiti, zato bom to delal konsistentno in vestno. Ko nam preide v navado in nam ta navada postane všeč, razvijemo v sebi disciplino, ki nam pomaga tudi na ostalih področjih.

Malo težje je pri standardih drugih ljudi. Zdaj ne toleriram več opravljanja in pritoževanja, kar včasih pripelje do nelagodja, ko ljudem izrazim svoje mnenje glede tega. Kar se dogaja, je to, da ljudje, ki so to pripravljeni sprejeti, ostajajo v mojem življenju in me še toliko bolj cenijo, ljudje, ki tega ne morejo sprejeti, pa so se iz mojega življenja umaknili. Svojega časa mi tako ni treba več tratiti s pogovori, ki me ne zanimajo. Moj čas je moja glavna surovina in ključno je, da ga razporejam in porabljam pametno. Opazil sem, da se, ko se pogovarjam z nekom, ki se pritožuje nad svojim življenjem in opravlja druge – jaz pa ne ukrepam in mu ne takoj povem, da s tem dela škodo samemu sebi –, počasi spuščam na njegov nivo in se ne držim svojih standardov. Negativnost nas lahko počasi povleče nazaj v svoj objem, če se ne upremo in je ne prepoznamo dovolj zgodaj.

Najlažje si to predstavljaš s prispodobo kuhanja žive žabe. Ne, ne mislim ti deliti kulinaričnih nasvetov, ampak na praktičnem primeru pokazati, kako nas slab vpliv potegne nazaj, ne da bi opazili, kaj se z nami dogaja. Če žabo vržemo v vrelo vodo, bo takoj skočila ven, saj bo vedela, da jo bo to ubilo. Če pa jo damo v mlačno vodo, ki jo zelo počasi segrevamo, počasnega dviga temperature ne bo opazila in se bo počasi skuhala. Enako se lahko zgodi z nami in s slabo družbo, zato je nujno, da se obkrožamo s pozitivnimi ljudmi in negativnosti ne dopuščamo.

Ker sem se zavezal, da se bom svojih novih standardov držal, imam po vsaki interakciji, kjer dopuščam negativnost in negativne misli, slabo vest. Nočem več življenja, kjer mi vlada slaba vest, zato poskrbim, da se naslednjič to ne bo več ponovilo. Res je, da se z nekaterimi ljudmi redkeje vidim kot prej, ampak zdaj igram svojo igro življenja, kjer grem na naslednji nivo in s sabo ne morem potegniti na silo nikogar. S partnerko skupaj drviva naprej, in tudi če koga pustiva zadaj, nič hudega. To ne pomeni, da sva nad njimi obupala, ampak samo, da sva sprejela, da nekateri za to potrebujejo več časa kot drugi. Odločila sva se, da se obkrožava z ljudmi, ki gredo po isti poti, z ljudmi, ki hočejo več od življenja in se niso sprijaznili s trenutno situacijo, ampak hočejo napredek.

Življenje je kot ekipni šport. Pomembno je, da ko naš um in ambicije presežejo člane ekipe, gremo naprej in okoli sebe tvorimo ekipo, ki je bolj kompetentna in nam doprinese več. Ne razumi me narobe, to ne pomeni, da se preprosto odpovemo celi svoji družini in krogu prijateljev ter se izoliramo od sveta. Pri ožjem družinskem krogu je prav, da jih skušamo sprejeti takšne kot so, ali pa jih zmotivirati, da naredijo korak naprej, vendar se moramo zavedati, da nihče ne more tako velikega preskoka narediti znotraj enega samega pogovora. To zahteva čas, vztrajnost in veliko potrpljenja. Vsekakor je to bitka, ki se jo splača biti in ji posvetiti več časa. Ključno pa je, da napredujemo mi. To pomeni, da svoj čas preživljamo z ljudmi, ki nam pomagajo pri razvoju in rasti, iz kroga pa odstranjujemo ljudi, ki nas vlečejo nazaj, ali pa vsaj z njimi zelo omejimo preživljanje svojega časa.

Na tem področju obstaja ogromno rekov. Si že slišal kdaj za ‚pokaži mi, s kom se družiš, in pokazal mi boš, kdo si‘, ‚veriga je le tako močna kot njen najšibkejši člen‘, ‚si povprečje petih ljudi, s katerimi se največ družiš‘ in ‚če si najpametnejši v sobi, si v napačni sobi‘? Prepričan sem, da si slišal še za marsikateri drugi rek na to temo. Kljub močni volji in izražanju samega sebe okolje še vedno igra zelo pomembno vlogo v našem življenju. Pomembno je, da nas ljudje v naši bližini napajajo z energijo in znanjem, namesto da nas vedno izčrpajo in se po vsaki interakciji počutimo izžete, ker nas pogovori z njimi preprosto ne zanimajo več. Čas je dragocen in ključno je, da ga investiramo v ljudi, ob katerih napredujemo in se dobro počutimo.

Ok, kje pa spoznam takšne ljudi? Ko prideš enkrat na višji nivo razumevanja življenja, si sposoben igrati igro na višjem nivoju in igralci višje igre se takoj prepoznajo med seboj in drug drugega vključijo v svoj krog. Se ti je zgodilo že kdaj, da si spoznal nekoga, s katerim si se takoj ujel in imel res super pogovor, nakar te je takoj povezal še z nekaj ljudmi, za katere je bil mnenja, da se boste res super ujeli? Meni se to zadnje čase dogaja zelo pogosto in res čedalje hitreje širim svojo mrežo pravih poznanstev. Tudi sam povežem med seboj vedno več ljudi, za katere sem mnenja, da si lahko med seboj pomagajo. Ko imaš nekaj za ponuditi, se ti vrata odpirajo hitreje kot prej. Več ljudi hoče poslovno sodelovati s teboj in dobro plačati za tvoje nadstandardne storitve.

Če ostaneš v množici povprečnežev, več od povprečnega življenja s povprečnimi ljudmi in povprečno službo ne moreš pričakovati. Svet se ne bo spremenil zate. Svet ne bo naenkrat za tvoje storitve pripravljen plačati več. Tvoje povprečno mnenje, brez poglobljenega znanja, ne bo kar naenkrat postalo cenjeno samo zato, ker meniš, da je pravilno. Za napredek moramo raziskovati samega sebe in tematike, ki nas zanimajo. Moramo se resnično poglobiti vanje. Naše znanje in praktično razumevanje sebe ter sveta je ključen faktor, ki nas ločuje in povezuje med seboj. Če hočemo priti v višjo ligo, moramo svetu ponuditi več – in to je dejstvo, ki ga moramo sprejeti, če želimo napredovati. Obvladovanje svojih čustev nas loči od množice, ki so sužnji svojega življenja, namesto da bi mu vladali. Ko znaš enkrat upravljati svoj um, imaš dovolj močne temelje, da lahko ustvariš prihodnost, ki si jo želiš.





Sprememba okolja

Že v prejšnjih poglavjih sem na kratko opisal, da vsaka sprememba terja svoj davek. Glavni davek, ki ga plačamo pri spremembi samega sebe, je opustitev preteklega življenja. Ko spremenimo toliko stvari pri sebi in nam uspe odvreči svoje okove, spustiti masko, se soočiti z resnico in sprejeti popolno odgovornost, ne spremenimo samo nekaj svojih lastnosti, ampak postanemo drug človek.

Ko sem sprejel resnico, popolno odgovornost in napisal svojo vizijo, sem videl, da moram spremeniti 90 % svojih navad. Tudi prej nisem samo poležaval na kavču, gledal TV in se norčeval iz drugih ljudi, ampak sem vsakodnevno počel zelo veliko stvari, ki si jih zdaj nočem več privoščiti. Ne smem več 300-krat na dan pogledati na telefon in pobrskati po socialnih omrežjih. Ves čas se moram zavedati, katere stvari služijo napredku, s katerimi pa zapravljam svoj dragoceni čas. Obdržal sem zgolj 20 % navad iz prejšnjega življenja, ostalo sem nadgradil in izruval ves plevel. Za 80 % sem spremenil svoj pogled na svet in ni mi žal. Sprememba je bila zelo osvobajajoča in prvič imam v rokah vajeti svojega življenja.

Skozi transformacijo postajamo drugačni. Ne samo drugačni od preteklega sebe, ampak tudi od ljudi, ki nas obdajajo. Ko naredimo te spremembe in prepoznamo ego v sebi in v drugih ter se s pomočjo resnice spopadamo z njim, hitro to za koga od naših bližnjih postane nepredstavljivo in se nam začnejo zoperstavljati z jezo, dvomom in zasmehovanjem. Kot v Platonovi prispodobi, po vrnitvi v jamo ne moremo kar naenkrat deliti vsega, kar smo spoznali, in pričakovati, da nas bodo ljudje, ki jih imamo radi, sprejeli v naši novi obliki. Ves čas se moramo zavedati, da je za razumevanje takšnega pogleda na svet potrebnih več težkih korakov in korenitih sprememb v miselnosti.

S tem, ko premagujemo vse ovire, ohranjamo trdno voljo in hitro napredujemo, se v drugih velikokrat zbudi ljubosumje. Ko vidijo naš napredek, kmalu spoznajo, kako šibki so sami in da za svojo žrtveno miselnost in lenobo ne morejo kriviti sveta ali svoje preteklosti. V nas lahko vidijo, da je ob trdem delu mogoč napredek in sprememba ter da so si za vse krivi sami. Kakor sem to počel včasih tudi sam, tudi oni iščejo vse možne izgovore, da svojo miselnost in pogled na svet obdržijo, ter še vedno upajo, da se bo svet spremenil zanje, ne da bi se kakorkoli spremenili oni. Takšnega pogleda na silo ne moremo spreminjati, saj se bodo temu samo še bolj uprli. Ko izrazijo svoj dvom in te hočejo prepričati, da so tvoje sanje nerealistične, s tem samo kažejo svoj pogled na svet, ki je omejen samo na njihove pretekle izkušnje. Ljudje, ki ne gledajo v prihodnost in nimajo želje po polnem življenju, se ne zavedajo svojih ali tvojih neomejenih potencialov ter tako delijo s teboj tisto, kar poznajo. Dvom, strah, ljubosumje in jezo.

Najboljši način, da jim odpremo oči, je s svojim lastnim uspehom, prizemljenostjo in brezpogojno ljubeznijo. Včasih se ti bo zdelo, da je ob negativnosti, ki ti jo dajejo, to skoraj nemogoča naloga, ampak takrat se spomni, da nimaš omejitev in da lahko prestaneš še tako težke situacije. Z veliko močjo pride tudi velika odgovornost in na tebi je, da si boljši človek ter da se ne spuščaš na nivo dvomljivcev. Tudi ob zasmehovanju naših načrtov in novega pogleda na svet lahko z resnico ohranimo mirno kri in mirno prestanemo vse takšne izzive.

Zavedati se moramo, da sta dvom in zasmehovanje orodje nekoga, ki ga vodi ego, zato mnenje takšnega človeka pri nas nima nobene teže. Jaz vem, da sem se povzpel nad to in da mnenje, ki ga vodi ego, name nima negativnega vpliva. Sprejemam konstruktivno kritiko, dvom, ki temelji na egu, pa odbijem kot teniško žogico z loparjem in ne razmišljam več o tem.

Dvom drugih nas ne more ustaviti, ustavimo se lahko le sami, če pustimo, da se ta dvom prenese na nas. Ko pustimo, da v nas zagori dvom, lahko s tem uničimo ves svoj napredek, saj izgubimo svojo suverenost in samozavest. Večkrat se nam zgodi, da v nas začne tleti dvom, a z iskrenostjo do samega sebe in z opazovanjem svojih misli lahko to takoj prepoznamo in dvom pogasimo, še preden se razplamti in nam ubije motivacijo. Ko se pojavi dvom, je najboljši način za njegovo uničenje nov korak proti svoji viziji. Še vedno me kdaj, ko stvari ne grejo po mojih načrtih, za trenutek oblije dvom, a sem odločen, da ga takoj zatrem. Ko mi nekdo iz moje družine, ne da bi karkoli od napisanega sploh prebral, reče: »Kaj pa če nihče ne bo hotel kupiti tvoje knjige, ker ne bo dobra?« in v meni začne netiti dvom, se temu uprem najprej z mislimi. Zavem se, da iz kritika govori ego in njegov omejen pogled na svet. Ljudje, ki živijo v strahu, se bojijo sprememb in novih poslovnih poti. Tovrstni komentarji, brez prave podlage, ne smejo negativno vplivati na našo motivacijo. Moj cilj je napisati knjigo, ki bo potiskala svet v stran dobrega, in ne bom odnehal, dokler tega ne storim! Drugi korak pri borbi z dvomom je pa ta, da se usedem za računalnik in natipkam novih 2000 besed ter postanem še bolj ponosen na svoje delo in viden napredek.

Ko dvignemo svoje standarde, se moramo zavedati, da nismo več skladni z večino. Večina ljudi živi v dvomu in črpa svojo prihodnost samo iz svojih preteklih izkušenj. Ne verjamejo, da se lahko spremenijo in drastično izboljšajo svoje življenje. Večina ljudi je tako povprečnih, da sploh ni potrebno veliko, da izstopamo. Samo za 10 % smo boljši od povprečja na nekem področju in že nas obravnavajo kot strokovnjake. S pravim pristopom, pravo filozofijo in disciplino je ta razlika lahko bistveno večja, kar pomeni, da pot do izjemnosti sploh ni tako težka. Pot do uspeha zahteva le pravi pogled na svet, odgovornost, disciplino in vztrajnost. Vse to lahko spremenimo in popravimo v obdobju enega leta ali še manj. To je res zelo majhna investicija svojega časa za to, da živimo preostanek življenja v sreči in izobilju.

S spremembo načina razmišljanja skorajda nimamo več skupnih tem z nekaterimi iz naše prejšnje družbe in imamo popolnoma drugačen pogled na svet od večine. Lahko bi rekli, da druženje ob opravljanju drugih ljudi in debate o tem, ali je boljši Messi ali Ronaldo, niso več nekaj, kar nas izpopolnjuje. Ob spremembi pogleda na svet lahko vidimo, da je to izguba našega dragocenega časa, in si želimo pogovorov, ob katerih napredujemo. Želimo si pogovorov, kjer se naučimo nekaj novega in kjer s poslušanjem in nasveti pomagamo drug drugemu. Kljub temu da smo drugačni od večine, v tem nismo sami. Ko najdeš somišljenike in družbo, ki se med seboj podpira in žene naprej, je življenje veliko slajše. Veliko hitreje napreduješ ob ljudeh, ki vedno iščejo pozitivne stvari v življenju, kot ob ljudeh, ki so vedno negativni. Ob napredku smo srečnejši in se čutimo bolj izpopolnjene, kar pomeni, da lahko tudi svetu ponudimo več.

Čas je, da se iz opazovalcev prelevimo v igralce in odvržemo strahove, ki nas omejujejo. Ko se zavemo, kdo smo in kaj hočemo, je čas, da pokažemo svetu, kaj mu lahko ponudimo, in to naredimo velikopotezno. Zdaj je čas, da prevzamemo odgovornost in začnemo s pomaganjem drugim. Postanemo ponosni sami nase in nismo več omejeni s kompleksi ter nas sram ne drži več nazaj. Ne bojimo se več izpostavljati, kar nam omogoča hitrejši preboj na trg. V zgolj enem letu lahko dosežemo, za kar bi prej potrebovali vsaj pet let. Življenje kar naenkrat postane igra.





Vzdrževanje novih navad in vrednot

Ob vsakem velikem napredku v življenju dobimo občutek nepremagljivosti. Se ti je že zgodilo kdaj, da si zmagal na nekem tekmovanju ali pa dobil službo, ki si si jo res želel, ter se takrat počutil, kot da ti nič ne more do živega? Takrat se počutiš kot neustavljiva sila narave, ki lahko dobi, karkoli si želi v življenju. To je zato, ker smo tisti trenutek resnično srečni, počutimo se kot zmagovalci in takrat kar kipimo od življenja.

Kaj pa če bi se lahko tako počutili vsak dan? Ali lahko vsak dan nekje zmagam ali pa naredim res velik napredek v svoji karieri? Ja, lahko se tako počutimo in lahko delamo velike premike vsakodnevno. Na olimpijskih igrah res ne moremo zmagati vsak dan, lahko pa vsak dan naberemo cel kup malih zmag, ki nas bodo popeljale naprej na krilih samozavesti. Svojo prvo zmago lahko zabeležimo že ob pisku budilke, ko ne pritisnemo na ‚snooze‘ in jo še petkrat prestavimo, ampak se izstrelimo iz postelje, ker komaj čakamo na začetek dneva. Drugo zmago lahko zabeležimo, ko namesto da zjutraj pred službo brskamo po socialnih omrežjih, raje izkoristimo jutranji mir in tišino za meditacijo in jutranjih trening. Tretjo zmago dosežemo, ko namesto da za zajtrk pojemo kruh z nutello, raje pojemo ovsene kosmiče z mlekom in sadjem ter se napolnimo z energijo, ki jo potrebujemo čez dan. Četrto zmago zabeležimo, ko se namesto s toplo stuširamo s hladno vodo. Svoje prve štiri zmage dosežemo že pred osmo uro zjutraj in si zagotovimo prednost pred ostalim svetom, kar nas potem vodi naprej v zmage v službi in zmage v odnosih. S tem poskrbimo, da smo lahko čisto vsak dan ponosni nase.

Največji nasprotnik našega napredka je naš ego. Če mu že takoj zjutraj ubijemo vso moralo s kopico manjših zmag, tudi čez dan nima več toliko moči, da bi se nam neumorno upiral. Sčasoma čedalje hitreje popusti naši trdni volji in se oglasi vedno redkeje. Najboljši občutek pa je, ko skozi čas opaziš res velike spremembe v moči lastne volje. Ko nam ego prišepne, naj z delom raje počakamo do jutri, mi pa se mu postavimo po robu in z delom pričnemo takoj, mu vzamemo majhen del moči, ki jo ima nad nami. Po nekaj tednih opaziš, da tvoja volja postaja veliko močnejša od volje tvojega ega in da ego ostaja le še tih šum v ozadju. Takrat se boš predlogom za obotavljanje, odlašanje in laganje lahko samo še nasmehnil in vseeno naredil, kar je prav, saj boš vedel, da si za volanom ti, tvoj ego pa nemočno z zadnjega sedeža poskuša dobiti kanček pozornosti.

Pozitivna sprememba nas vedno dodatno motivira za delo in ključno je, da ob pozitivnih spremembah in dosežkih ne zaspimo na lovorikah. Ni dovolj, če zgodaj vstanemo samo dvakrat na teden, preostale dni pa poležavamo. Ni dovolj, če pojemo en zdrav obrok, ostale tri pa se bašemo s krofi in picami. Pri sebi sem ugotovil, da polovični pristop ne deluje. Vsaj pri meni ni. Če jem zdravo, jem zdravo. Če treniram, treniram vsak dan. Če zgodaj vstajam, zgodaj vstanem vsak dan. Če govorim resnico, vedno govorim resnico, ne samo takrat, ko mi je to priročno. Za napredek potrebujemo pravi recept življenja, prave vrednote, pravi pogled na svet, ki se ne spreminja zato, da nam je bolj lagodno. Življenje in ostali ljudje nas hitro lahko speljejo na krivo pot, še prej pa se na to pot lahko speljemo sami. Takoj ko izpustimo del svoje dnevne rutine, naš ego pridobi na moči in to razume, kot da je ok. Kar naenkrat smo spet tam, ko se z egom pogajamo o tem, ali bomo vstali iz postelje ali pa poležavali še nadaljnji dve uri. To je zame zdaj postalo nesprejemljivo. Pri sebi sem ugotovil, da ko sem nehal popuščati na vseh področjih, mi je bilo čedalje lažje ostati discipliniran. V svoji viziji sem si zastavil zelo visoke cilje in jasno mi je, da se ne bodo dosegli sami od sebe. Ne bom jih dosegel z načinom življenja, ki sem ga imel prej. To bo zahtevalo veliko trdega dela, kreativnosti, načrtovanja in discipline na vseh področjih. In vsak korak na tej poti z veseljem opravljam, saj vem, kam me pelje.

V glavi nam vedno poteka dialog med tem, kar vemo, da je prav, in tem, kar je lažje. Ko smo mlajši, se naučimo izbirati lažjo pot in to kasneje postane naš avtopilot. Lažjo pot izbiramo, ker smo še šibki in se ne moremo postaviti zase. V mlajših letih si še oblikujemo pogled na svet in smo kot goba, ki vase vsrka vse informacije ter si iz njih ustvari svojo percepcijo sveta. Naša družba nas z raznimi loterijami, nagradnimi igrami in hitrimi zgodbami uspeha počasi skozi leta programira, da verjamemo v hitre in lahke uspehe, ter nam na ta način podaja plan B, ki je praktično nedosegljiv, a nas vseeno odvrača od plana A. Večina ljudi sploh nima plana A, saj potihoma verjamejo, da se bo enkrat tudi njim nasmehnila sreča in da bodo uspeh dosegli brez trdega dela. Zaradi tega igrajo loto in stalno sodelujejo na nagradnih igrah. Kličejo v radijske oddaje, klikajo na oglase za seks ali hiter zaslužek brez truda. Padajo na vse marketinško postavljene vabe, ki se pojavljajo povsod.

Velikani, kot sta Google in Facebook, merijo vsak naš korak, ogled ali klik ter nas poznajo bolje, kot se poznamo sami. S sporočili in oglasi nas programirajo in počasi spreminjajo v potrošnike, saj se zelo dobro zavedajo, da smo ljudje sužnji svojega ega, zaradi česar smo zelo predvidljivi. Konglomerati se hranijo z našo pozornostjo in denarjem ter iz leta v leto beležijo višje dobičke.

Kaj dobimo v zameno? Dostop do instantnih informacij in možnost opazovanja drugih ljudi ter hitre injekcije dopamina. Ko vidimo, da nam je nekdo všečkal objavo na Facebooku, občutimo nekaj sekund navidezne sreče, ki izpuhti tako hitro, kot je prišla. Dobimo sekundo pozornosti, zaradi česar se počutimo relevantne, in dobimo občutek, kot da je nekomu mar za nas ali našo objavo. Seveda se to ne more primerjati s pravimi interakcijami z ljudmi, kjer je izkušnja veliko intenzivnejša in pristnejša.

Kaj izgubimo? Največji izgubi pri uporabi socialnih omrežij sta dragoceni čas in samozavest. Na Facebooku lahko porabimo tudi nekaj ur, preden se zavemo, da smo zamudili precejšen del dneva, prelep sončni zahod ter da je že nekaj časa trdna tema. Ko sedimo za računalnikom in smo zatopljeni v delo, nam možgani vsakih nekaj minut pošljejo opomnik: »Nekaj si objavil danes, preveri, če ti je kdo kaj komentiral ali pa mogoče všečkal.« Ne da bi se zavedali, kliknemo na zavihek, kjer imamo odprt Facebook, in preverimo, če smo prejeli kakšno obvestilo. Ko se pogovarjamo z nekom v živo in za trenutek izgubimo njegovo pozornost, takoj v roke vzamemo telefon in začnemo pregledovati Facebook novice. Sploh ne znamo biti več sami s seboj in s svojimi mislimi. Ljudje te včasih že skoraj čudno gledajo, če medtem, ko nekoga čakaš, samo sediš in razmišljaš. »S tem nekaj ni ok, ker ne gleda v svoj telefon. Čudak.« Pred nekaj časa sem se zavestno začel odvajati od svojega konstantnega priklopa na socialna omrežja in moram priznati, da ni bilo najenostavnejše. Še vedno kdaj kar podzavestno v roke vzamem telefon in preverim, če je ‚kaj novega‘. Ko se pri tem zalotim, sem kdaj kar presenečen, kako podzavestno to počnem. Odkar sem na to pozoren, se mi dogaja veliko manj, poleg tega pa sem svoj čas na socialnih omrežjih omejil striktno na poslovno uporabo. Zdaj lažje držim fokus pri delu in ne čutim več tolikšne potrebe po pregledovanju obvestil. Kadar nekoga kje čakam, pa skušam namesto gledanja v telefon gledati naokoli in opazovati okolico ter razmišljati o svojem življenju. Ta čas zdaj izkoristim za premislek, saj mi ob natrpanem urniku vsaka minuta samote pride prav.

Poleg časa in fokusa pa izgubljamo tudi svojo samozavest. Medtem ko brskamo po socialnih omrežjih in opazujemo navidezno srečne ljudi s popolnimi postavami, se podzavestno primerjamo z njimi in se počutimo inferiorne. Veliko ljudi zaradi tega postane tudi nesrečnih, saj v sebi ne najdejo moči, da bi stvari, s katerimi so nezadovoljni, spremenili. Na socialnih omrežjih vsi gradimo svoj imidž, ki je v veliki večini veliko lepši od življenja, ki ga v resnici živimo. Težava se pojavi, ker pri opazovanju teh popolnih ljudi namesto navdiha v veliko primerih čutimo zavist, kar pa v nas sproža negativnost in nesrečo.

Čas je, da temu naredimo konec in se namesto z drugimi ljudmi začnemo primerjati z včerajšnjo verzijo sebe. Poskusi se za nekaj dni odklopiti od socialnih omrežij in se skoncentriraj nase ter na svojo prihodnost. Začni s tovrstnim eksperimentiranjem. Začni poslušati svoje telo, svoje potrebe in želje. Sam si lahko svoj največji učitelj.

Ker ne znamo poslušati sebe, poslušamo svoj ego, ki tako iz leta v leto postaja močnejši. Poudarja nam, da je pomembneje, da poslušamo druge kot pa sebe. Bolj je pomembno, kaj si o nas mislijo drugi, kot kar vemo sami. S tem se naš ego krepi iz dneva v dan in kmalu nam je pri ljudeh bolj pomembno, kaj imajo kot kdo so. Tudi sebe začnemo gledati tako in kmalu si bolj želimo materialnih dobrin, kot pa da postanemo resnično dobri ljudje. Tako se ujamemo v past naše družbe in ega, iz katere le redki uspejo pobegniti.

Dialog, ki ga imamo s svojim egom, lahko spremenimo v kratkem času. S tem, ko se trdno odločimo, da si ustvarimo boljše življenje, pridobimo voljo, da se lahko lastnemu egu upremo. Postavimo si cilj, da mu bomo ubili voljo, in prenehamo s popuščanjem. Skupaj s strahom, sramom, ljubosumjem in ostalimi prijateljčki se lahko nekam speljejo. V naših glavah zanje ni več prostora. Z vsako akcijo in odločnim NE se jim močno zoperstavimo in hitro ubijemo njihovo voljo. Pri meni je ta proces trajal pol leta in še vedno se kdaj oglasijo, vendar desetkrat manj in veliko tiše.

Včasih, kadar imam res veliko aktivnosti skozi dan in sem konkretno utrujen, grem zdaj preprosto spat in naslednji dan vstanem še bolj zgodaj. Še eno leto nazaj sem se egu hitro vdal in si prižgal TV, zdaj pa se gledanju televizije zaradi utrujenosti izogibam. Vse stvari, ki jih počnem, so namenske in morajo vedno služiti temu, da me pripeljejo korak bliže moji viziji. Na motivacijo več ne čakam, ampak že zjutraj poskrbim za to, da je prisotna vsak dan.

Pri sebi sem opazil, da je včasih motivacija prišla v kosih. Imel sem dneve, ko sem se zbudil poln energije, šel v službo, opravil 50 klicev, dosegal super rezultate in prišel domov poln energije. Težava je bila v tem, da so se ti dnevi pojavili samo enkrat na teden ali pa celo na dva. Večino ostalih dni sem s težavo vstal iz postelje, se zvlekel v službo, v službi delal vse po liniji najmanjšega odpora in komaj čakal, da pridem domov in se vržem na kavč. Najbolj žalostno je to, da sem kljub temu še vedno pozitivno izstopal po rezultatih, kar je bilo še vedno dovolj, da so bili delodajalci zadovoljni z mojim delom. Tako me nikoli ni nihče skušal motivirati, da bi dosegel več, sam sem pa še naprej ostajal v svoji coni udobja.

Motivacije nisem nikoli uspel držati dlje časa. Vedno je bila najvišja na začetku, ko sem s službo komaj začel in je bilo delo polno učenja in novosti. Čez čas, ko je delo začelo postajati ponavljajoče, je motivacija začela upadati, dokler mi ni popolnoma upadla in se samo vsake toliko malo dvignila. Ko sem ugotavljal, zakaj mi motivacija pade, sem se sprijaznil s tem, da sem pač tak človek, ki se vsega naveliča. Zdaj vem, da ni tako. Manjkali sta mi vizija in disciplina. S pomočjo discipline lahko poskrbimo, da je dvig motivacije del naše jutranje rutine. Ko vsak dan poskrbimo za to, potem motivacija ne prihaja več samo v kosih, ampak postane neprekinjen tok odličnih rezultatov, ki nas popelje do uspeha.

Kaj sploh je disciplina? Jaz to razumem kot držanje obljube, ki smo jo dali samemu sebi. S tem, ko sprejmemo popolno odgovornost za svoje življenje, nam držanje obljub postane vse lažje. Ko se zavedamo, da ne iščemo več enostavnejše poti, ampak so nam pomembnejši rezultati, je disciplina nekaj, kar postane del nas. Ko se prenehamo pogajati s svojim egom, disciplina postaja vse bolj enostavna. Doseganje mojih življenjskih ciljev zdaj izgleda tako:

1. Najprej se vprašam, kaj hočem, zakaj to hočem in kako to sovpada z mojo vizijo.

2. Ko svojo novo željo dodam v svojo vizijo, si točno vizualiziram svoj cilj.

3. Naslednji korak je sestava strategije in vizualizacija moje poti do cilja za uresničitev te želje.

4. Svojo pot razdelim na manjše korake in aktivnosti, ki mi bodo omogočile doseganje cilja.

5. Začnem z izvajanjem korakov, brez izgovorov, ne odneham.

6. Dosežem svoj cilj in sem na to ponosen.

Ko imamo postavljene prave vrednote in ko razumemo sami sebe, je to povsem mogoče. Pred tem sem zaradi svoje neodločnosti prišel samo do želje ter naredil nekaj aktivnosti, ki naj bi me do cilja popeljale, ter ob prvih nevšečnostih začel počasi popuščati, dokler si nisem našel nekega izgovora in projekt opustil. Bil sem šibek. Sprejetje resnice in popolne odgovornosti za svoje življenje je bila daleč najboljša odločitev v mojem življenju in sem s tem sem pridobil vztrajnost, ki jo za doseganje ciljev nujno potrebujem.

Da si boš to metodologijo lažje predstavljal, ti razložim na praktičnem primeru. Najbolje, da začneva pri nečem splošnem, kot je zdravo in fit telo. Za zdrav um potrebujemo tudi zdravo telo in menim, da je to super začetek za učenje discipliniranosti in postavitev dobrih temeljev. Ko se spraviš v formo, imaš več energije, bolje se počutiš in tudi lažje napreduješ na vseh ostalih področjih.

Tako sem se tega lotil jaz:

1. Hočem zdravo telo, ker hočem boljšo kakovost življenja in več energije za doseganje svojih življenjskih ciljev. Bolje se bom počutil in bom ponosen vsakič, ko se pogledam v ogledalo.

2. Hočem vitalno telo, zdrava pljuča, zdravo srce in visoko odpornost na bolezni. Moj ideal za mojo višino 185 cm je mišičasto telo, ki tehta 85 kg ob 10 % telesne maščobe. (Točno si predstavljam končni cilj in vem, kako izgledam, ko ta cilj dosežem).

3. Ker sem o tem že marsikaj prebral, se zavedam, da je še bolj kot trening za to pomembna prehrana in kaj vnašamo v telo. Kaj lahko naredim ta trenutek? Najprej vedno začnem z opuščanjem navad, ki mi škodijo pri doseganju cilja. Takoj preneham s kajenjem in pitjem alkohola. (Ne bom nehal postopoma, ker se s svojim egom ne pogajam. Odneham ta trenutek, ker vem, da z vsako cigareto škodujem svojemu telesu. Alkohol je substanca, ki še okrepi moj ego, prav tako pa zelo škoduje mojemu zdravju, zaradi česar bom tudi s tem odnehal takoj. Ker je alkohol del kulture, v kateri živim, lahko nekajkrat na leto ob res posebnih priložnostih s kom nazdravim. To si dopuščam in sprejmem.) Iz prehrane bom izločil kruh (gluten), sladkor in mlečne izdelke z laktozo, saj vem, da slabo vplivajo na moje počutje in s tem samo zamaščujem svoje telo. Po vsakem obroku se hočem počutiti močnejšega in polnejšega energije, zato bom jedel veliko zelenjave, rib in mesa. Kruh, testenine, cvrtje in ostale težke ter nezdrave stvari odstranim z jedilnika. Začnem z vsakodnevnim treningom, saj vem, da mi je lažje držati vsakodnevno disciplino in bom to vključil v svojo jutranjo rutino. Ker želim tudi zdravo srce in prekrvavitev, bom začel tudi s tekom.

4. Vsak dan zjutraj opravim 10–30-minutni trening z lastno težo in nekaj utežmi, vsak dan za drugo mišično skupino. Jem vsaj trikrat na dan. Zajtrk pojem takoj po treningu (moj zajtrk vsebuje ovsene kosmiče s kokosovim mlekom, nekaj sadja + proteinski napitek), drugi obrok jem okoli 14.00 in tretjega okoli 19.00. Vsi obroki so polnovredni, vsebujejo čim več zelenjave ter rib in mesa. Sladkarij ne jem. Enkrat mesečno za zdravo prebavo izvedem vsaj 24-urni post.

5. Z izvajanjem korakov začnem takoj in sem pri njih dosleden. Če sem nekje, kjer nimam na voljo živil, ki so po mojih standardih, ampak za energijo potrebujem hrano, improviziram tako, da se čim bolj približam svojim standardom. Če ne gre drugače, obrok izpustim. Kruha in cvrtja ne jem pod nobenim pogojem.

6. V šestih mesecih takšnega načina treninga in prehrane sem prišel že skoraj do svoje sanjske forme. Imam 10 % telesne maščobe in se odlično počutim. Vsak dan imam ogromno energije. Čutim, da imam večjo kapaciteto pljuč kot prej, ko sem kadil. Kajenje in pitje alkohola nista več moji skušnjavi. Po kosilu se mi nikoli ne spi in ni mi treba spiti tri kave, da lahko normalno funkcioniram, kakor se mi je dogajalo prej, ko sem si za kosilo večkrat privoščil kakšno pico, lazanjo ali kaj podobnega. Za nov način življenja potrebujem več energije in prava prehrana mi to omogoča. Nad rezultati sem navdušen!

Za ta korak v svojem življenju nisem potreboval fitnes trenerja ali nekoga, ki bi mi sestavil dieto. Nisem potreboval nikogar, ki bi me dnevno motiviral in gnal naprej. Za to sem odgovoren sam in za to se lahko zahvalim spoznanjem, ki sem jih pridobil v zadnjih dveh letih. Vse informacije so dostopne na internetu in v tej dobi se splača biti dober raziskovalec. Vsekakor, če nimaš izkušenj s treningom ali pa se ne spoznaš na prehrano, je ok, da si pri tem poiščeš pomoč oz. nekoga, ki ti bo pokazal, kako začeti. Pravilno je, da se na začetku poučiš o pravilni tehniki treninga, da ne pride do poškodb. Lahko ti tudi nekdo razloži energijske vrednosti hranil, vendar boš vsako žlico hrane v usta ponesel sam in vsak dvig na drogu boš izvedel sam. Pri tem nam žal ne more pomagati nihče. Samokontrola in samomotivacija sta ključ do uspeha. Vsak trening je zmaga za dober začetek dneva, vsak zdrav obrok je zmaga, ki me nagradi z veliko energije, zdravjem in ponosom. Včasih sem tudi trikrat na teden jedel v McDonaldsu, ker mi je bilo to pač priročno, poceni in tudi okus mi je bil všeč. Občutek razočaranja in slabega počutja, ki je prišel po takšnih obrokih, sem jemal kot nekaj običajnega, kar se pač zgodi, ko veliko pojem. Zdaj svoj um in telo konstantno opazujem in tovrstno počutje zame ni več sprejemljivo. Zdaj vem, da se ob zdravi prehrani lahko vedno počutim odlično in poln energije ter se temu nikakor ne mislim odpovedati zaradi priročnosti, nizke cene ali umetnih ojačevalcev okusa.

Vsak mora v sebi najti moč, da naredi premik v svojem življenju – in če je želja po uspehu dovolj velika, nam te moči ni problem najti. Ljudje izkoriščamo samo 10 % svojega potenciala, kajti za 20 % je že potrebna iskrenost do sebe in drugih, za 30 % je potrebna disciplina, za 40 % je treba premagovati svoje strahove, za 50 % je potrebna vizija, za 60 % in več pa popolna odgovornost in nepremagljiva volja za nadzor nad svojim življenjem. Verjamem, da lahko s pravim pristopom in voljo vsak doseže svoj potencial ter živi polno življenje brez obžalovanj. Tudi jaz in ti.

Vsak dan se lahko že zjutraj odločimo, ali bo naš dan prispeval k doseganju našega potenciala ali pa bomo ponovno čakali na jutri. Če želimo spremembo, stavki kot: »Ah, danes bom raje malo dlje spal, se jutri lotim tega«, »Danes še pavza, jutri pa res začnem z delom« in »S treningom pričnem 1. januarja« ne pridejo več v poštev. Odlašanje na jutri je past, v katero se ujame veliko ljudi. Čakanje na pravi trenutek, ko se bo motivacija za spremembo čudežno pojavila, je laganje samemu sebi. S tem marsikdo misli, da kupuje čas, ampak le malo se nas zaveda, da ga dejansko izgubljamo. Resnica je takšna, da jutri nikoli ne pride. Vedno imamo na voljo samo danes.

Stari rek ‚kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri‘ je bil eden tistih, ki sem jih v mladosti sovražil, saj sem ga vedno slišal od svojih staršev, ko sem moral opraviti kakšno meni neljubo opravilo. Žal večina rekov pride brez dodatne razlage in naj bi nas pri delu motivirali, vendar pa ne delujejo, če ne razumemo, zakaj. Naredi danes, da boš jutri prost, ni dovolj dobra razlaga, da bi jo razumel osnovnošolec. Ja, saj razume, kaj te besede pomenijo, vendar se ne zaveda, ZAKAJ. Nihče nam ne razloži, da si s tem, ko stvari, ki smo si jih zadali, naredimo takoj, sprostimo kapaciteto možganov in se popolnoma izognemo slabi vesti. Delo opravimo in namesto slabe vesti čutimo ponos in svobodo, hkrati pa ob tem gradimo še močno voljo ter zmagujemo bitko proti svojemu egu. Kadar svoje težave razrešujemo takoj, veliko hitreje napredujemo in smo ob tem lahko srečni. Kadar pa se izmikamo dolžnostim in težavam, se jim nikoli ne moremo popolnoma izogniti. Vedno nam ostanejo v glavi in nam iz ozadja šepetajo: »Časa ti bo zmanjkalo za učenje« ali »Kako se lahko zabavaš, če veš, da te čaka delo, ki bi ga moral že opraviti!«

Sladico nam z razlogom postrežejo na koncu. Predstavljaj si, da prideš v restavracijo in ti namesto juhe in ribe najprej postrežejo odlično čokoladno tortico z dvema kepicama sladoleda. Ko to poješ in si ves zadovoljen, ti nato postrežejo še ribo. Bi še imel apetit? Verjetno ne več takšnega, kot če bi bil vrstni red jedi drugačen. Enako je z vsemi stvarmi v življenju. Kadar po nagradi posežemo pred delom, se oropamo motivacije, ki jo potrebujemo za odlično opravljeno delo.

Za lažjo predstavo ti dam še malo drugačen primer. Kakšna je kakovost tvojega dela, kadar dobiš plačilo vnaprej, v primerjavi s tem, ko plačilo prejmeš po opravljenem delu? Lahko iskreno rečeš, da ni popolnoma nobene razlike? Pri sebi sem večkrat opazil, da če prejmem nagrado pred opravljenim delom, se težje spravim k delu kot obratno. Ravno pred kratkim sem govoril s prijateljem, ki je za izdelavo svoje spletne strani plačal vnaprej. Spletna stran ni zelo zahtevna, a se kljub temu dela že več kot eno leto. Izvajalka mu je sama priznala, da ima trenutno veliko projektov, ki še niso plačani, in da je za njegovo spletno stran že prejela plačilo, zaradi česar ima sedaj manjšo motivacijo, da jo dokonča. Ker nima discipline in je slaba vest ne moti dovolj, se najprej posveča projektom, kjer jo nagrada še čaka, saj ve, da je tam nihče ne bo čakal tako dolgo in bo plačilo ob zamudi roka vprašljivo. Prijatelj bo tako za izdelavo spletne strani izgubil veliko več časa in živcev, kot če bi plačal na koncu.

Zelo pomembno je, da z opravki ne odlašamo, ampak jih opravimo čim prej. Enako pravilo velja tudi pri poteku vsakega dneva. Ključ do produktivnega dne je njegov začetek. Če nimamo jutranje rutine, nas stres, dvom in strah hitro prehitijo in nastavijo tempo dneva že pred nami, zato je ključno, da temu rečemo že v štartu: »Ne ne, tako pa danes ne bo šlo. Danes sem jaz šef!« in jim ne damo niti najmanjše možnosti, da nam zameglijo um. V zadnjem letu sem razvil jutranjo rutino, ki mi ustreza, me napolni z energijo in vero, da lahko premagam vse ovire. Za lažji razvoj jutranje rutine ti zelo priporočam knjigo Čudežno jutro, ki jo je napisal Hal Elrod. V knjigi lepo razloži namen zgodnjega vstajanja in pravilnega začetka dneva. Mogoče se zdaj tega še ne zavedaš, ampak tempo tvojega dne je odvisen od začetka. Menim, da brez jutranje rutine ne moremo popolnoma vzeti življenje v svoje roke, saj smo že takoj v začetku dne prepuščeni naključjem in pustimo, da nas v dan popelje ego. Svoje rutine ti ni treba povsem skopirati od mene ali Hala. Bistveno je, da najdeš svojo, ki ti ustreza in se poravna s tvojo vizijo. Za lažjo predstavo bom svojo jutranjo rutino delil s tabo:

5:00 Vstanem (Ob prvem pisku budilke se izstrelim iz postelje, ne poležavam, ampak grem takoj v akcijo. Naj bo gumb za ponovitev bujenja še tako vabljiv, vem, da bom s prvo potezo zjutraj določil, kako bo potekal moj dan. Verjamem, da se ti mogoče zaenkrat zdi to nemogoče, sploh če vstajaš ob 8.00 ali kasneje, vendar ti zagotavljam, da sčasoma postane popolnoma enostavno. Jutro postane tvoj najljubši del dneva, ne glede na to, koliko ga zdaj sovražiš. Dokazano pri vseh, ki imajo svojo jutranjo rutino.)

5:01 Spijem 0,5 l vode (Občutek zaspanosti v veliki meri povzroča dehidracija, zato je pitje vode moj prvi korak v dnevu. Ko spijem 5 dcl vode, občutek zaspanosti hitreje mine.)

5:02 Umijem si zobe in obraz z mrzlo vodo (Če se počutim, kot da imam usta in obraz zlepljen skupaj od tega, ker sem se ravnokar prebudil, težko storim karkoli drugega. Osvežitev obraza je nujna.)

5:05 10-30 minut jutranje meditacije (Meditacija je ključen del moje jutranje rutine, saj me spravi v višje stanje, kjer se počutim napolnjenega z energijo, brez stresa in brez dvomov. Prakticiram meditacijo hvaležnosti, saj hvaležnost vedno razblini strah in frustracijo. Z meditacijo mi je bilo na začetku malo čudno začeti, saj nisem takoj začutil njenega učinka, zdaj se vsake meditacije veselim, saj me napolni s pozitivno energijo in samozavestjo.)

5:35 Jutranja kavica z Vesno (Preden se odpravi v službo, se še na kratko pogovoriva, skupaj načrtujeva dan ter spijeva vsak eno lahko kavico. Poskrbiva za to, da sva oba dobre volje.)

6:30 10–30 minutni trening (Vsak dan v tednu treniram drugo mišično skupino. Na koledarju vodim dnevnik treningov, da vedno vem, katera skupina je na vrsti. Treningi niso dolgi, so pa zato intenzivnejši. Za telo skrbim v celoti in mišičnih skupin ne izpuščam. S tem ko vsakodnevno krepim svoje telo, poskrbim, da se ves čas odlično počutim v svoji koži.)

7:00 Zajtrk (Takoj po treningu spijem proteinski šejk, ki mi omogoča rast in regeneracijo mišic, za tem pojem skodelico ovsenih kosmičev in zraven še kakšno banano ali breskev. Dober in zdrav zajtrk je gorivo za učinkovit začetek dneva. Obrok je vedno obilen, saj me mora držati pokonci do kosila, ki ga imam okoli 14.00.)

7:20 Hladna prha (Po zajtrku grem takoj pod hladen tuš, ki me še dodatno zbistri. Ker se ego mrazu upira, s hladnim tušem še dodatno poskrbim, da ga premagam že navsezgodaj zjutraj, saj se potem bistveno manj upira čez dan. Za močno voljo je treba trenirati vsak dan, saj ob udobju začne sama od sebe popuščati.)

7:40 Učenje (Vsak dan nujno investiram vsaj 30 minut v novo znanje in širjenje svojih obzorij. Berem knjigo, poslušam avdioknjigo ali pa pogledam kakšen intervju z ljudmi, ki jih občudujem. S tem se nenehno nadgrajujem in vsak dan bolje funkcioniram.)

8:10 Pregled vizije in dnevnih ciljev ter vizualizacija (Po učenju pregledam svojo življenjsko vizijo in kaj imam tisti dan v planu, oboje si na kratko vizualiziram ter grem čez dnevne aktivnosti. To, da se v mislih sprehodim skozi vse načrte, ki jih imam tisti dan, mi pomaga obdržati fokus ves dan. Daje mi še dodatni zagon in motivacijo za dan, poln aktivnosti.)

8:20 Pisanje knjige, scenarijev ali bloga (Postavil sem si dnevni cilj vsaj 500 besed, kar v eni uri včasih težko dosežem, saj imam nekatere dni večji navdih kot druge. Da ne zaostajam za svojim planom, manko nadoknadim popoldan ali med vikendom, ko imam več časa.)

9:20 Začetek dela (Zdaj sem opravil vse za super začetek dneva. Napolnjen sem z energijo, napisanih imam vsaj 500–1000 novih besed za knjigo in naučil sem se že nekaj, zaradi česar bom bolj funkcionalen človek ter bom lažje napredoval v življenju. Ko vsak dan začneš tako, imaš občutek, kot da imaš neverjetno prednost pred vsemi, ki se zbudijo tik pred službo in se tja komaj privlečejo. Medtem ko so oni spali, sem jaz že poskrbel za svoje telo in um ter naredil velik prispevek k svoji prihodnosti s pisanjem vsebin, s katerimi pomagam drugim. Dan začnem s ponosom in prepričanjem, da ni nič nemogoče.)

Moja jutranja rutina traja štiri ure, ker delam od doma in si sam razporejam svoj čas. Če se ti služba začne ob 7.00 ali 8.00, lahko svojo jutranjo rutino skrajšaš na dve uri ali manj ter še vedno vključiš vse ključne komponente (meditacija, trening, zajtrk, hladna prha, učenje in planiranje) in jih prilagodiš svojim zmožnostim in potrebam. Najpomembneje je, da jutranjo rutino prilagodiš sebi in da jo izvajaš vsak dan. Sčasoma to postane nepogrešljiv del tvojega dne, brez katerega si ne boš več predstavljal svojih juter.

Predstavljaj si, da vsak dan začneš, kot da si ravnokar zmagal na tekmovanju. Kdo te bo lahko ustavil pri uresničitvi svojih sanj?





Povzetek

Da boš od branja te knjige odnesel čim več, bova naredila še enkrat hiter pregled skozi spoznanja, ki so meni pomagala pri napredku. Eno spoznanje odklene drugega, zato je dobro, da greva še enkrat čez vrstni red spoznanj, ki nama omogočajo razumevanje širše slike.

1. Od življenja hočem nekaj več

Prvi korak je vedno spoznanje, da s trenutno situacijo nisem povsem zadovoljen in da hočem od življenja nekaj več. Čeprav mogoče še ne vem, kam grem in kako bom tja prišel, vem, da trenutna situacija ni moja končna destinacija. Imam željo po več. Odločim se, da bom poiskal informacije, ki mi bodo pomagale k boljšemu življenju. S tem postanem radoveden in sprejmem učenje kot nekaj, v čemer uživam, saj se učim stvari, ki me zanimajo.

2. Moja resnica ni edina resnica

Več ko se naučim, bolj vidim, da se moj pogled na svet v veliko pogledih razlikuje od ljudi, ki jih občudujem. Sprejmem, da mogoče nimam pravega pogleda na svet in da me ravno to drži nazaj. Zavem se, da ne vem vsega na tem svetu, in sem pripravljen spremeniti svoj način razmišljanja, ker se zavedam, da moram za napredek in srečo spremeniti nekaj stvari pri sebi. Nisem popoln in nikoli ne bom. Lahko se samo učim in si širim obzorja.

3. Imam prepričanja, ki me omejujejo

Poglobim se v svoja prepričanja in poskusim najti tista, ki me najbolj omejujejo. Pogled na svet težko spremenim na hitro, ampak s tem, ko se izobražujem in vidim tudi drugačne poglede drugih ljudi, lahko začnem primerjati svoje poglede s pogledi uspešnih in srečnih ljudi. Neham si lagati glede svojih kompleksov, ampak se poskušam vanje poglobiti in odkriti njihov izvor. Ko izvor kompleksa odkrijem, ga analiziram in začnem iskati rešitve ter preizkušati načine, kako premagati svoj strah. Hkrati začnem z vpeljevanjem pozitivnega načina razmišljanja in iskanjem osvobajajočih prepričanj.

4. Ego je na vozniškem sedežu

Na svoj um začnem gledati kot na dve entiteti. Dobro (jaz) in slabo (ego). Če nisem zadovoljen s svojim življenjem, popuščam pod pritiski, se znašam nad drugimi in sem velikokrat tesnoben, ugotovim, da pri odločitvah prevladuje ego. Že samo to, da se tega zavem, je ogromen korak naprej. Šele ko se zavedam svojih težav, jih lahko rešim. Poglobim se vase in poskušam ugotoviti, na katerih področjih me ego drži nazaj in kako vpliva na moje odnose do drugih. Svoj um začnem podrobneje analizirati in ugotavljati, kako ego z vozniškega spraviti v otroški sedež.

5. Z resnico premagam svoj ego in se osvobodim

Ko se zavem, kje vse me ego ovira, se odločim, da ga premagam z resnico. Najbolj me ovira pri tem, da mi govori, naj svoje življenje prikazujem v lepši luči, kot dejansko je. Sprijaznim se s svojo preteklostjo in vsemi svojimi preteklimi grehi. Le tako se lahko popolnoma osvobodim. Ego je vedno najbolj razraščen tam, kjer smo neskladni sami s seboj. Tam, kjer si ne upamo izraziti svojega pravega mnenja, in tam, kjer nas v zanki drži strah, da bi kdo izvedel stvari, ki se jih sramujemo. Odločim se, da govorim samo še resnico in se popolnoma odrečem laži. Na ta način se popolnoma razbremenim in sprostim polovico kapacitet svojih možganov. Mogoče se sliši težko, ampak se splača. Svoboda se vedno splača.

6. Prevzem popolne odgovornosti za svojo preteklost in prihodnost

Vse, kar se je zgodilo v preteklosti, se je že zgodilo in tega ne morem ne prikriti ne spremeniti. Lahko samo sprejmem in prevzamem odgovornost ter se iz preteklih napak veliko naučim. Ker hočem boljše življenje, sprejmem tudi odgovornost za vsa bodoča dejanja in se zavestno odločim, da delam samo dobro. Moj cilj ni biti samo uspešen človek, ampak hočem biti uspešen človek brez tesnobe in s čisto vestjo. Hočem delati dobro in imeti na svoji strani resnico, saj je veliko boljši zaveznik kot laž.

7. V ranljivosti je moč ter sposobnost premagovanja strahov

Ne bojim se več raziskovati svojih ranljivosti, jih izpostavljati in razreševati. Na razrešitev preteklih ranljivosti sem izredno ponosen in mi jih ni več problem deliti z drugimi. Prikrivanje ranljivosti in tlačenje čustev ni več moj cilj. Ko se ne bojim več izpostavitve, mi strah in dvom ne vladata več. Zdaj sem lahko odločen in neustrašen. Ranljivost mi omogoča tudi vzpostavitev zaupanja z ljudmi, ki jih cenim in jih imam rad. Prvič v življenju sem resnično svoboden in imam vsa orodja za srečno življenje.

8. Stvaritev svoje vizije ter postavitev svojega moralnega kompasa in vrednot

Zdaj, ko sem si postavil prave osebnostne temelje in vem, da hočem biti poleg uspešnega tudi dober človek, si ustvarim in napišem vizijo svojega sanjskega življenja, ki me vleče naprej v boljšo prihodnost. Ne napišem samo, kaj želim, ampak tudi KDO hočem biti. Prvič začutim, da mi je usojeno veliko več, kot so me učili celo življenje, in prvič resnično verjamem, da je to mogoče. Zdaj sem popolnoma osvobojen svoje preteklosti in začnem gledati v prihodnost. Postanem arhitekt svojega življenja in začnem graditi sebe po svojih idealih, ne glede na svojo preteklost in mnenje drugih.

9. Za izpolnitev svojih sanj moram dvigniti svoje standarde

Ker sem si postavil zelo ambiciozne cilje in od življenja hočem veliko več, kot sem imel do sedaj, moram dvigniti svoje standarde na vseh področjih. Aroganca, laž in sprenevedanje nimajo več kaj iskati v mojem življenju. Standarde si postavim tudi pri svojih odnosih z drugimi ter njihove prekoračitve ne dopuščam več. Le tako lahko postanem človek, kakršen si želim postati.

10. Odločno sledim svojim sanjam in od standardov ne odstopam

Vsak dan si vizualiziram svojo prihodnost in vse korake, ki vodijo do izpolnitve mojih sanj. Z vsako odločitvijo s seboj sklenem pogodbo, ki je ne prekršim. Na ta način krepim svoj karakter in svojo notranjo moč ter vsak dan zmagam nad svojim egom. Z vsakodnevnim premagovanjem ega si ga popolnoma podredim in prevzamem nadzor nad svojim življenjem. Premagovanje ega in strahov postaja vse lažje in lažje. Prvič imam občutek, da sem popolnoma brez omejitev in da lahko dosežem, karkoli sem si zadal.

11. Zavežem se h konstantnemu napredku in izboljševanju samega sebe

Napredek me osrečuje in zato bom vsak dan skrbel, da se naučim nečesa novega in se izboljšujem na vseh področjih svojega življenja. Z vsako izboljšavo in z vsakim spoznanjem se počutim močnejšega in lažjega, zato bom ohranjal svoj hiter tempo osebnostne rasti. Stagnacija ne pride v poštev, saj to dojemam kot nazadovanje. Zavedam se, da nikoli ne bom popoln, lahko pa sem vsak dan boljši. S postavitvijo pravih temeljev se je moja pot šele dobro začela. Vedno bo na vrsti naslednji korak in veselim se pridobivanja novih znanj ter razumevanj.

To je vrstni red spoznanj, kakor sem do njih prišel jaz, ni pa nujno, da bo tudi tvoja pot šla po tem vrstnem redu. Lahko, da boš imel drugačno pot. Lahko, da ti je vse zgoraj našteto že popolnoma jasno in si s to knjigo znanje samo še utrdil. Vsekakor pa se s tem, ko si si vzel čas in prebral to knjigo, že zavedaš, da hočeš od življenja nekaj več in da ne veš vsega na tem svetu, kar je super izhodiščna točka. Želja po novem znanju je želja, ki odklene vse poti in ti omogoča napredek in spremembo.

Večina ljudi se najbolj bori z razumevanjem svojega ega in se izogiba resnice ter odgovornosti. Sam sem 30 let živel v temi in šele s tem, ko sem začel ločevati svoj ego od sebe, so se mi odprle nove možnosti napredka. Z resnico sem našel način, kako ego premagati, in z vizijo sem svojemu življenju dal smisel. Spoznanje resnice in postavitev pravih vrednot sta mi omogočila ustvariti vizijo, ki me vodi v življenje, kjer se ne podim za denarjem in materialnimi dobrinami, ampak se zavedam, da je moj um veliko dragocenejši od česarkoli, kar lahko kupi denar. Denar je vedno samo posledica in vavčer za vrednost, ki jo dam svetu. Ker stremim k temu, da lahko vsak dan svetu ponudim več, se moji uri vsak dan dvigne vrednost.

Ko to združiš z delom, ki te veseli, služenje denarja postane zabava in ni več nuja. Če imaš že zdaj idejo, kakšen človek želiš biti, lahko začneš svojo pot tudi z vizijo, ki te bo motivirala za nadaljnji napredek, nato pa raziščeš sebe, svoj ego in zbereš pogum še za resnico. Ko enkrat premagaš svoj ego, sprostiš pot ranljivosti in se nehaš obremenjevati z mnenjem drugih, se ti kakovost življenja drastično izboljša.





Naslednji korak

Vzadnjih nekaj letih sem naredil nekaj velikih in težkih korakov naprej. Popravil sem svoje temelje in izruval svoj plevel. Prvič sem resnično ponosen nase in nič mi ni težko narediti. Odkar sem sprejel popolno odgovornost nad svojim življenjem, si spisal vizijo in se držim planov, s svetlobno hitrostjo napredujem.

Uživam v pogovorih, predvsem v takšnih, ki sem se jih prej izogibal. Obrekovanje in redno obujanje ‚zlatih‘ časov me ne zanimata več. Vsak dan izkoristim maksimalno in sem aktiven od jutra do večera – in v tem uživam na polno. Če primerjam razmerje svojega razpoloženja, ki je bilo pred tem 50 % dobro in 50 % slabo, je zdaj 90 : 10 v prid dobrega, kar je drastična izboljšava.

Še vedno se zgodijo stvari, ki nas ganejo in rahlo iztirijo. Slabim trenutkom se ne moremo izogniti, lahko pa s treningom svojega uma poskrbimo, da so res kratki. Ko nas doleti kakšna večja življenjska ovira, kot je izguba sanjske službe ali zavrnitev s strani osebe, ki jo ljubimo, je pomembno, da tega ne ignoriramo in da se ne delamo, kot da se ni zgodilo. Pomembno je tudi, da ne iščemo izgovorov in pogledamo situacijo takšno, kot je. Če je krivda na naši strani, to priznamo in se iz tega nekaj novega naučimo. Lahko si pustimo začutiti bolečino, jo predelamo v najkrajšem možnem času in se zavemo, da je to samo trenutno stanje, ki bo trajalo, dokler ne najdemo lekcije in gremo naprej.

Zdaj se zavedam, da je vsaka težava rešljiva, in nimam več občutka nemoči. Ni več tako pomembno, kaj se mi zgodi, ampak vem, da je najpomembnejše, kako se bom sam odzval na to in poskrbel, da se težava ne bo ponovila. Postal sem glavni igralec svojega življenja in veselim se vsakega naslednjega koraka. Življenje živim z zelo visokim tempom in imam energijo, ki mi je bila prej nepredstavljiva. Ne zgodi se mi več niti en dan, da se mi nič ne da. Vsako jutro se zbudim z veseljem, da imam pred seboj super dan, in ko grem spat, sem ponosen na to, da sem korak bliže izpolnitvi svoje vizije. Delo mi zdaj predstavlja izziv in veliko veselje, saj veliko raje raziskujem svoja čustva in psihologijo ter se poglabljam vase, kot pa gledam TV, brskam po socialnih omrežjih in zapravljam svoj čas.

Denar ni več moja prva prioriteta, kar mi je zelo olajšalo izbiro poklica. Če bi imel ta trenutek opcijo, da imam eno leto časa, da delam, karkoli hočem, in bi na koncu leta prejel plačilo 1 milijon €, bi delal točno to, kar počnem sedaj. Ne bi celo leto gledal v zrak in čakal, da mine čas in da prejmem svoj nezasluženi denar. Ne ženem se več za denarjem, ampak želim vsak dan vedeti več, biti vsak dan boljši človek in imeti vsak dan boljši odnos s svojo partnerico, svojo družino in prijatelji. Denar bo zgolj posledica vsega tega. Prvič v življenju si želim napraviti svet boljši in prvič v življenju resnično verjamem, da imam to možnost. Čas sem začel ceniti bolj kot denar – in to me neizmerno osrečuje.

Za to spremembo sem porabil dve leti. Nikjer nisem imel napisane formule, vedel sem samo, da hočem več. Še vedno pa se zavedam, da je življenje polno presenečenj in da nad njim nikoli ne bom imel popolnega nadzora. Kar imam, je zelo močna volja in močan vpliv na svoje življenje ter možnost oblikovanja svoje prihodnosti. Svoje ugotovitve sem se odločil zapisati v tej knjigi in še komu drugemu omogočiti, da do teh spoznanj pride po hitrejši poti. Upam, da si tudi ti zdaj korak bliže svoji sreči in imaš pravo izhodišče za razmislek ter postavitev pravih temeljev.

Večina ljudi celo življenje gradi na šibkih temeljih, zato jih lahko vsaka sprememba zamaje in se na smrt bojijo izgube kontrole. Ker ne verjamejo vase, se bojijo izgube prihodkov, saj ne vedo, kako bodo ustvarili nove. Zato vrsto let vztrajajo v službi, ki jih ne osrečuje in je samo njihov vir dohodka. Ko pridejo domov, so že popolnoma izčrpani in tudi druge polovice dneva ne izkoristijo. Odnosi z njihovimi življenjskimi partnerji posledično trpijo, saj so ves čas brez energije in se jim nič več ne da. Leta in leta vztrajajo v zvezah, s katerimi niso zadovoljni zato, ker se bojijo ostati sami ali pa se bojijo prizadeti svojega partnerja. Po nekem času se vdajo in se začnejo tolažiti: »Pa saj ni tako slabo. Marsikomu gre še veliko slabše.« Začnejo se veseliti časa, ko se bodo lahko upokojili in jim ne bo treba več delati. Nato bodo samo še malo vrtnarili, drugo polovico bodo pa preživeli pred televizijo in čakali, da mine dan. Počasi bodo izgubili še zadnjo voljo do življenja … in umrli.

Tvoja zgodba je lahko drugačna. Ko se enkrat opremiš s pravim razumevanjem samega sebe in ugotoviš, kaj si želiš v življenju, potem lahko nadaljnje korake delaš brez strahu. Ne bojiš se spremembe, ampak jo sprejmeš kot del življenja, brez katerega ne gre. Svoja čustva lahko iz negativnih pretvoriš v pozitivna, strah zamenjaš s pogumom, nervozo s spokojnostjo, živčnost z navdušenjem, jezo z odločnostjo in brezbrižnost z veseljem. Zavedanje, da lahko vplivaš na svoje misli in čustva, ti spremeni pogled na svet in v tebi odklene potencial, za katerega se ti tudi sanjalo ni, da ga imaš.

S to knjigo si pridobil osnovno razumevanje, kako deluje naš um in kako lahko vzameš vajeti v svoje roke. To je le prvi korak k napredku. Za spremembo bo potrebno veliko dela, vztrajnosti in zavedanja, da se nič ne bo zgodilo čez noč. Sprememba bo potekala po korakih, in da ti bo lažje, ti lahko ta knjiga služi kot zemljevid, po katerem lahko spremljaš svoj napredek. Vsak človek je unikaten in vsakega pestijo različni kompleksi, ki so tu zato, da jih premagamo. Knjiga naj ti služi kot pomoč pri premagovanju vseh svojih kompleksov, pa naj bodo še tako unikatni. Pot premagovanja kompleksov in strahov je pot, ki je polna razburljivosti, vzponov in padcev, žalosti in sreče. Definitivno ti na tej poti ne bo dolgčas. Meni vsekakor ni.

Kako sploh lahko definiramo uspeh? Uspešen ni nekdo, ki ima veliko denarja in materialnih dobrin. Nekdo, ki zadene na loteriji, ni zaradi tega uspešen. Večina teh dobitnikov je že po nekaj mesecih nesrečnih, ker se samo oklepajo tega, kar so nezasluženo dobili, vsi, ki jih poznajo, pa hočejo nekaj od njih. Kar naenkrat dobijo cel kup bratrancev, za katere sploh niso vedeli, da jih imajo, in malo morje neiskrenih prijateljev, ki v njih vidijo samo denar. Po nekaj letih izgubijo ves denar, prijatelje in so še veliko bolj nesrečni, kot so bili prej. Če dobiš nekaj, kar si nisi zaslužil, pride s tem tudi strah po izgubi premoženja. Si že slišal za ‚hitro pride, hitro gre‘?

Če pa do uspeha prideš postopoma, s trdim delom, z zdravim umom in telesom ter se sproti naučiš ravnati z denarjem in znaš iz veliko ustvariti še več, potem pa je zgodba drugačna. Uspešen človek je nekdo, ki je na poti napredka. Nekdo, ki se ne boji svojega padca, ampak se veseli novih izzivov in jih napade kljub strahu. Takšen človek ne potrebuje začetnega kapitala ali srečnega spleta okoliščin, da uspe. Takšen človek ve, da je vse, kar potrebuje, njegova močna volja in želja po učenju. Zaveda se, da je vse odvisno od njega. Tudi ti lahko postaneš takšen človek. Ko se enkrat zaveš, da je glavna naloga tvojega ega, da te drži v povprečju ali 'zlati' sredini, potem se lahko odločiš, ali hočeš ostati tam ali pa hočeš od življenja nekaj več. Zdaj imaš možnost sprejeti to odločitev, ker nevednost ni več tvoj izgovor. Vzemi vajeti v svoje roke, reci egu DOVOLJ! in začni sam voditi svoje življenje v smer, ki si si jo izbral.

Vsak si v življenju izbere svojo pot in tudi ti imaš moč, da si kreiraš življenje po svojih željah. Ne zadovolji se s povprečnostjo. Višje ko boš ciljal, višje boš prišel. Človek, ki je prvi stopil na luno, ni tja prišel zato, ker je bil njegov končni cilj biti vremenar na lokalni radijski postaji. Človek, ki je izumil žarnico, ni tega storil v službi, kjer je komaj čakal, da gre domov ležat na kavč. Človek, ki je ustanovil vodilno podjetje na trgu mobilnih telefonov in računalnikov, ni tega storil na način, da so vse ves čas financirali njegovi bogati starši. Vsak od teh ljudi je imel izredno disciplino, vizijo in motivacijo in vse te ljudi poznaš, tudi če ti ne povem njihovega imena. Tudi ti imaš moč dati svetu nekaj, kar lahko daš samo ti. Verjemi vase in spremeni svoje življenje že danes. Začni spreminjati svoje življenje in že jutri začni svoj dan z novo jutranjo rutino. In ne popuščaj. Ne meči več časa stran. Svet te potrebuje. Potrebuje te v tvoji najvišji obliki in prepričan sem, da lahko svet spremeniš na bolje.

Jaz verjamem vate.





Pridruži se nam

Prvi koraki so vedno najtežji in vpeljevanje novega načina življenja ni enostavno. Največji izziv ti lahko predstavlja opustitev slabih navad, sploh če so del tvojega življenja že več desetletij. Ob tem ti bo prav prišla vsaka koristna informacija in opora somišljenikov.

Za to lahko obiščeš spletno stran (naslednjikorak.si), kjer so na voljo še dodatne vsebine in članki, ki ti lahko pomagajo pri tvoji osebnostni rasti. Na spletni strani imaš dostop tudi do raznoraznih vsebin, kot so spletni tečaji za dvig samozavesti in kratki videi, ki nam nudijo boljše razumevanje ega, čustev, resnice, popolne odgovornosti, discipline, vizije in potencialov.

Poleg teh vsebin sta ti na voljo tudi Facebook in Instagram profila z imenom naslednjikorak, kamor ego nima vstopa in kjer lahko med seboj delimo svoje izkušnje ter se iskreno pogovarjamo o svojem napredku. Pridruži se nam in svoj napredek deli z nami, saj boš s tem lahko pomagal nekomu, ki je prav tako še na začetku svoje preobrazbe.

Največjo skupnost smo ustvarili na TikTok-u, kjer je kanal @naslednjikorak zbral že skoraj 10.000 sledilcev. Tam imaš za ogled na voljo preko 500 kratkih videoposnetkov, katerih namen je dvig motivacije in znanja za lažje soočanje z življenjskimi izzivi.

Vsekakor pa bom vesel, če se boš odločil, da stopiš v stik in z menoj deliš svojo življenjsko izkušnjo. Od izida 1. izdaje knjige so minila že 3 leta in v tem času sem se imel priložnost pogovarjati z ogromno zelo zanimivimi in dobrosrčnimi ljudmi, ki so mi še danes v navdih.

Zaradi vas lahko živim svoje poslanstvo, še naprej ustvarjam osvobajajoče vsebine in mentoriram izjemne ljudi, ki so se odločili narediti spremembo v svojem življenju.



Hvala za tvojo pozornost in neprecenljiv čas, ki si ga namenil branju te knjige. Resnično upam, da si od branja odnesel nekaj, kar ti bo omogočilo lažje premagovanje svojih strahov in srečnejše življenje.

Če ti je bila knjiga resnično všeč, jo priporoči še komu od svojih bližnjih ali pa ji podaj oceno na spletu, da lažje najde pot še do koga, ki jo potrebuje. Hvala ti.





Vsebina

Platonova prispodoba votline

Moja izkušnja

Življenje v temi

Omejujoč pogled na svet

Prvi korak

Ego in jaz

Strah pred spremembo

Ne bo šlo drugače

Resnica

Nisem več sam

Iz fanta v moškega

Brez ranljivosti ni povezanosti

Razlog

Vizija

Novi standardi

Sprememba okolja

Vzdrževanje novih navad in vrednot

Povzetek

Naslednji korak

Pridruži se nam





Naslednji korak

Pot do boljšega življenja

Avtor: Rok Čož

Naslovnica: Rok Čož

Uredil: Rok Čož

Prelom: Sašo Irt

Lektura: Nives Mahne Čehovin

Založnik in izdajatelj: Izdano v samozaložbi

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.beletrinadigital.si

Rečica ob Savinji 2024

Prepovedano je kopiranje ali kakršnokoli razmnoževanje dela brez dovoljenja avtorja.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 203511299

ISBN 978-961-07-2239-7 (ePUB)