BRUNO — FR. JORDAN:
Jurij Stephenson.*
i.
red sto leti je živel mož vztrajnega dela, preprost rudniški delavec — Jurij Stephenson. Zaradi nes umornega dela je postal iz navadnega delavca bo« gataš; a ne samo to; izumil je parni stroj — loko* motivo. Sto let mineva, odkar je stekla prva želez= nica, najprvo na Angleškem, v domovini Jurija Stephensona, pozneje tudi pri nas. Leta 1859. je stekla železnica skozi Ljubljano od Zidanega mosta ^*-^°         proti Trstu.
Ne bo odveč, če se s tem duševnim delavcem natančneje sezna? nimo; njegov zgled more čitatelju le koristiti.
Jurij Stephenson je bil sin ubogega rudarja. Kot deček je pasel krave na pašniku, ki je mejil na rudnik, kjer je bil zaposlen njegov oče. Pozneje je dobil delo v rudniku. Bil je tako dober delavec, da so mu zaupali vedno težja in važnejša opravila. Ko je dosegel 16. leto, so mu izročili v oskrbo parni stroj.
Jurij je imel za stroje posebno nagnenje. Kmalu so opazili, v kako dobrem stanju so bili rovi, ki so bili njemu izročeni v oskrbo. Jurij ni nikoli počival; hotel je razumeti tudi umeten ustroj raznih strojev, ki jih je nadzoroval. Kadar je izvršil 12 ur dnevnega dela, je opazoval čudesno kolesje parnega stroja, ki so rau ga zaupali.
K nesreči ni znal Jurij, ki je bil tedaj star že 17 let, niti brati niti pisati. Starši so mu bili ubožni in ga niso mogli pošiljati v šolo. Hitro
* Izgovori:  Stefensen.
135
je izprevidel, da bodo ostali stroji, ki jih je tako ljuibil, zanj neraz? rešljiva uganka, dokler bo tako neveden. Kupi si abecednik. Ob ve# čerih je hodil k vaškemu učitelju, podnevi v urah počitka se je sam učil. Pogostokrat so ga videli delavci, kako je med odmoroin potegnil čitanko ali tablico iz žepa, da je poizkušal čitati, pisati in račumiti. Za učenje je imel toliko voljo, da je po dokončanem dnevnem delu začel delati ponoči, da je popravljal stare črevlje svojim tovarišem, da bi zaslužil potreben denar za nabavo knjig.
Stephenson je bil jako nadarjen, razumen in duhovit, toda vkljub tem lastnostim ne bi dosegel svoje velike slave, če bi ga ne pod* pirale pri njegovem globoko zaisnovanem delu še druge lepe lastnasti: odločnost, pogumnost, vztrajnast in treznost. O teh lastnostih nam daje ta mladi mož najlepši zgled.
Jurij Stephenson se je poročil, ko je bil še mlad. Da bi v potrebi podpiral svojo družino, je moral delati več kot kdaj prej. Ob nedeljah je porabil prosti čas za učenje; čital in računil je brez prestanka, pro* učaval je na risbah sestavo vseh novih strojev, da je tako napredoval pri vseh rečeh, ki so se tikale njegovega posla.
II.
Ogenj je nastal nekega dne v Jurjevem stanovanju. Utrpel je veliko škodo. Med drugim je bUa tudi njegova ura tako poškadovana, da je ni mogel več pripraviti do tega, da bi šla in kar je bilo še huje: ni bilo denarja za urarja. Stephenson je storil tedaj za svojo drago* ceno uro*kukavico to, kar je storU za svoje -stroje: razstavil jo je pre* vidno, jo osBažil in jo nanovo sestavil tako razumno, da je šla odslej bolje kakor prej. »Dobro!« si je mislil naš spretni delavec, »namesto da bi samo popravljal črevlje v nočnem čaisu, bom popravljal poleg tega še ure.« In res, odslej mu je izročala vsa vas še ure v popravilo.
Medtem se je širil glas o Stephensonu kot strojniku in njegovi spretnosti. Poslali so ga v notramjost Anglije, da bi popravil važen stroj. Namesto da bi se peljal, je pogumno korakal s palico v roki. »Ce bom tako varčeval,« si je mislU, »bom lahko plačeval mesečno šolnino za svojega sina.« Jurij je imel res sina, ki mu je dal ime po svojem starem očetu Robertu. Jurjeva največja želja je bila, da bi mogel mladega Roberta dobro vzgojiti. In ravno v ta namen je že toliko časa združeval nočno delo z dnevnim. Pokvarjeni stroj, ki ga je šel Stephenson gledat, je začel zopet svojo službo. Za plačilo je dobil Jurij 700 frankov. »Glejte, pa sem bogat!« reče mladi delavec; »prišel sem peš, pa se vrnem tudi peš, da ne bo treba načeti mojega zaklada.« Zdelan od napora je prišel v selo, kjer je prebival njegov
136
oče. Grozen dogodek se je bil izvršil. Stari Stephenson je oslepel, strašno opečen od sopare, ki jo je vanj brizgnil stroj. Poleg tega je zabredel v popolno uboštvo. Mladi Stephenson je porabil takoj polo* vico svojih 700 frankov, da je poplačal dolgove svojega očeta. Potem ga je prepeljal iz ubožne koče v čedno hišico, le malo oddaljeno od njegovega bivališča. Slepec je tu živel srečno dolgo vrsto let.
Stephensona je že prej. zadela nesreča, da mu je umrla žena, ki jo je izredno ljubil; ostal mu je le še mali Robert in stari slepi oče.
V tem času je pozvala Angleška, ki je bila v obupni vojni s Fran* cijo, vse sposobne moske pod orožje. Vojne službe niso bili oproščeni niti delavci, ki so preživljali svojo družino. Jurij, prisiljen iti pod orožje ali plačati nadomestnika, je porabil svoje zadnje prihranke, da se oprosti vojaščine, zakaj moral je služiti kruh za očeta in sina. Tako ni zanj ostalo nič po tolikem delu, po toliko prečutih nočeh. Če pre« nehajo tvornice z obratom ali če pride bolezen — pade v najgroz* nejšo bedo. Toda šel je na delo še z večjo vnetostjo; delo in učenje sta mu nudila tolažbo.
Nov stroj so postavili v rudniku. Ta stroj bi moral odstranjevati vodo, ki se vedno nahaja v votlinah rovov, toda bil je slabo postav* ljen in ni hotel delovati. Poklicali so učene inženirje, da bi popravili stroj. Ni se jim posrečilo. Leto dni je preteklo, ne da bi imel kdo korist od stroja. Stephenson je porabil vsako možno priliko, da se je približal trdovratno upornemu stroju. Hotel je najti oviro, ki je za* drževala delovanje. Njegov duh ni nič počival. Ko ga je neke sobote večer dolgo ogledoval, je vzkliknil veselo: »Jaz vem, kako bi se ga pripravilo do delovanja!«
Ta pripomba je došla do ušes rudniškemu ravnatelju, ki brez po< misleka izroči popravo Stephensonu. Nekaj dni pozneje je deloval stroj tako dobro, da je iz rova izčrpal vso vodo in da so delavci lahko odšli na delo. Jako zaoudeni so Stephensona nazivali »zdravnika strojev«.
Hvaležni ravnatelj je imenoval Stephensona za rudniškega inže* nirja in mu izboljšal plačo.                                                  (Konec.)
137
Sveti Vid —
črešenj sit,
tudi jagod se ne brani,
deco z njimi žejno hrani.
138