109 ZORAN POLIČ: MOJA POT! Preteklost naj politiki prepustijo zgodovini. Urednik Marko Polič, samozaložba, Ljubljana 2024, 379 str. Slovenski pravnik, partizan, prvoborec in politik Zoran Polič (partizansko ime Marko Skalar) se je rodil 20. decembra 1912 pri Sv. Lenartu v Slovenskih gori- cah, umrl pa 12. junija 1997 v Ljubljani. Leta 1937 je diplomiral na Pravni fakul- teti v Ljubljani, kjer je bil predsednik Društva študentov PF in poleg tega iz- redno dejaven tudi v sokolski organiza- ciji. Po aprilski okupaciji jugoslovanske Slovenije leta 1941 je postal aktivni udeleženec NOB 1941–1945. Po drugi svetovni vojni je opravljal pomembne politične funkcije v republiki Sloveniji in v jugoslovanski federaciji; dejaven je bil tudi na športnem področju, saj se je že kot otrok vključil v dejavnost Soko- la v Lenartu (v njem je bil njegov oče Davorin Polič športni vaditelj in tesni sodelavec dr. Milana Goriška) in bil le- ta 1937 v Ljubljani v ožjem krogu levega krila Sokola, ki je 26. aprila leta 1941 vstopilo v organizacijo OF kot ena od ustanovnih skupin. Avtor, ki ga najstarejši Lenartčani in nekateri še živi člani predvojnega Soko- la dobro poznajo, je na začetku spomi- nov, ki jim je dal pomenljivi podnaslov »Nekaj bežnih zapisov iz ne preveč raz- burljivega pa vendar prijetnega življe- nja, kakor sta ga dali usoda in lastna prizadevnost«, orisal svoje otroštvo in mladost, ki ju je preživljal v Sv. Lenar- tu v Slovenskih goricah. Zapisal je, da se je rodil v malomeščanski družini, ki se je komaj iztrgala iz kmetstva, saj so bili očetovi starši še trdni kmetje, ki so prišli do zemlje z delom in potikanjem po raznih – celo graščinskih – službah, kot so delavci, oskrbniki ali najemniki, ki pa so imeli pred seboj eno samo že- ljo – čimprej imeti svoj košček zemlje. Kratki odlomek je namenil predstavit- vi trga Sv. Lenart v Slovenskih goricah, ki je gospodarsko dolgo le životaril, saj se je večina prebivalstva ukvarjala s kmetijstvom, medtem ko je bilo sre- dišče trga izrazito uradniško. Gospo- darsko Lenart dolgo ni bil pomemben in je imel po prvi vojni tudi meščansko p o r o č i l a i n o c e n e – r e p o r t s a n d r e v i e w s 110 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/2 šolo. Čeprav je v trg v tem času prišlo kar nekaj intelektualcev, je njegov utrip vendarle odrejalo predvsem razpolože- nje, ki je vladalo (dobro ali slabo) med kmetskim delom prebivalstva. »To se je kazalo tudi v političnem življenju, ko je bil trg po prvi svetovni vojni dolga leta po zaslugi intelektualcev v trgu in še posebej sokolskega društva v rokah liberalcev. Šele po uvedbi diktature v stari Jugoslaviji so tudi v Lenartu za nekaj časa zagospodarili klerikalci, kot privesek (po zaslugi dr. Korošca) enotne jugoslovanske stranke JRTZ. V takšnem ozračju in splošnem razpoloženju so se pričeli oblikovati tudi moji pogledi na življenje.« V spominih na mladostna leta v Lenartu in na gimnazijsko šola- nje na mariborski realki omenja dru- ženja z vrstniki in odnose med dijaki in profesorji na gimnaziji ter tudi utrip rojstnega Lenarta, v katerem je društvo Sokol pod Goriškovim vodstvom igra- lo pomembno družbeno-kulturno in politično vlogo. Knjigo spominov politika in sloven- sko goriškega rojaka iz Lenarta Zora- na Poliča je uredil njegov sin Marko Polič. Prinaša zanimivo branje av- torjevih avtentičnih pogledov in raz- mišljanj o času, ki ga je sodoživljal in sooblikoval, tako v predvojnem levem krilu Sokola kot predvsem med okupa- cijo 1941–1945, ko je bil med vodilnimi člani OF in nosilci narodnoosvobodil- nega gibanja na Slovenskem. Za bral- ce bo še posebej zanimivo prebiranje njegove korespondence s političnimi in vojaškimi voditelji NOB, s katerimi se je včasih v nekaterih pogledih tudi razhajal. Knjiga prinaša nekaj zanimi- vih, celo novih dejstev oz. dopolnitev vedenja o tem času, ki ga je dodobra osebno zaznamoval prav Zoran Polič. Ne samo v Sloveniji, pač pa tudi v nek- danji Jugoslaviji, saj je opravljal mnoge odgovorne funkcije v organih federa- cije v Beogradu. Ta osrednji del knjige, ki ga je urednik Marko Polič, v celoti objavil tako, kot ga je oče Zoran napi- sal, v sklep nem delu dopolnjuje veliko dragocenega dokumentarnega in foto- grafskega gradiva, Poličeva korespon- denca s političnimi somišljeniki in sodelavci pred in med drugo svetovno vojno, časopisni članki in fotografski utrinki o njegovem delovanju v pred- vojnem Sokolu in v povojnih športnih organizacijah. Med njimi naj omenimo jugoslovanski Olimpijski komite, ki ga je Polič vodil kot predsednik. Knjigo na svojevrstni, lahko rečemo tudi simbo- lični način zaključuje Poličevo pismo prvemu predsedniku samostojne in demokratične Slovenije Milanu Kuča- nu leta 1994. V njem se je dotaknil tudi sprave na Slovenskem in praznovanja 50-letnice zmage nad fašizmom leta 1995. »Sem odločno za spravo med Slo­ venci. Toda povsem zgrešeno je graditi spravo na nekem pomirjenju med par­ tizani in belogardisti. To bi bilo iskanje rešitve v preteklosti; graditi le na zgodo­ vini, ne pa na sedanjosti, pa je zgreše­ no in nerealno (in razen tega, preveč je bilo krvi in žrtev na obeh straneh, toda ne po krivdi partizanov). Sprava mora biti akt sedanjih nosilcev političnega življenja (torej strank), ki z njim ugo­ tavljajo najpomembnejše stične točke gospodarskega, političnega, kulturnega in sploh celotnega družbenega življenja Slovencev in s tem trasirajo pot v bodoč­ nost. Preteklost naj politiki prepustijo zgodovini. V dokumentu o spravi, ki bi ga moral sprejeti parlament (in morda podpreti sindikati, zbornica in razna združenja), bi se sicer morali dotakniti POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 111 globalno tudi preteklosti z nekaj dejstvi, toda le kot tiste resnice za današnji čas, ki nas vse s to preteklostjo povezuje in nam kot Slovencem dajejo pomembno mesto v svetovni protifašistični združ­ bi,« je zapisal Zoran Polič o slovenski spravi leta 1994. Zelo zanimiv pogled enega od nosilcev proti fašističnega od- pora in komunistične revolucije med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Poglede na spravo med Slovenci v pi- smu predsedniku Milanu Kučanu leta 1994 je zaključil z razmišljanjem: »me­ nim, da je skrajni čas, da nekdo jasneje in odločneje zastavi besede za pravo re­ snico o preteklosti in da s tem tudi za­ ustavi parlament v tistih dejanjih, ki z bruhanjem nestrpnosti in sovraštva (na primer Pučnik) grozijo s še večjo in bolj poglobljeno delitvijo med Slovenci, kot pa je bila ona izpred vojne med staro in mlado Slovenci oziroma med klerikalci in liberalci.« Naj ob koncu izpostavim še uredniko- ve besede, da so »spomini njegovega oče­ ta, sokola, partizana in politika Zorana Poliča nastajali z občasnimi dnevniškimi in podobnimi zapisi, z dopisovanjem s tovarišicami in tovariši pred in med voj­ no, s predvojnimi in medvojnimi objava­ mi in gradivi ter potem v prvih povojnih letih, ko je napisal jedro teh spominov. Oče je svoje spomine dopolnjeval vse do svojih zadnjih dni s preverjanjem različ­ nih podatkov in dodajanjem zapisov ter premišljanjem o vzrokih za propad SFRJ in samoupravnega socializma. Spomini sicer obravnavajo predvsem medvojno obdobje 1941–1945, v razmeroma manj­ šem obsegu pa posegajo tudi v predvoj­ na in povojna leta,« je zapisal urednik Marko Polič. Poličevi spomini bodo kot vir pri- šli prav tudi zgodovinarjem. Ne sicer zaradi novih podatkov o različnih dogodkih in pojavih, ki jih avtor opi- suje, pač pa predvsem zaradi njegovih osebnih pogledov o vzrokih za neka- tere odlo čitve, kot je vstop levega krila Sokola in Zorana Poliča osebno v OF aprila leta 1941. Zanimiva so tudi raz- mišljanja o delovanju v tej organizaciji in še bolj o medsebojnih odnosih vpliv- nih funkcio narjev ustanovnih skupin znotraj OF od njene ustanovitve in Do- lomitske izjave in vse do konca vojne leta 1945 ter kasnejšega preoblikovanja v SZDL, v kateri je bil med vplivnimi funkcionarji tudi Zoran Polič. Marjan Toš 38. MAISTROVE SPOMINSKE PRIREDITVE V OBČINI LENART Dr. Milan GORIŠEK, slovenski narodnjak in liberalni politik, lenarški župan 1925–1936, voditelj Sokola, lovski in gasilski funkcionar in odvetnik pri Lenartu v Slov. goricah Letošnje, sicer pa že 38. Maistrove spominske prireditve v občini Lenart, so letos posvetili spominu na dr. Mi- lana Goriška, ki je pred 120 leti prišel v Lenart in v tem kraju pustil globoke sledi. Ob tej priložnosti so mu na hiši, v kateri je uradoval na današnji Ptuj- ski cesti 1 nasproti stare šole, odkrili spominsko ploščo in nato v lenarškem domu kulture pripravili še proslavo v počastitev dneva Rudolfa Maistra. Pri- zorišče letošnjega dogajanja je bilo na- mesto na Zavrhu v Lenartu, v katerem