Dopisi, V Zagrebu 3. febr. A. K-s. Pretekle ste dve leti, odkar je slavil naš narod stoletnico Vodnikovo. Veselje je bilo prebirati imena darovnikov, ki so darovali vsak po /svoji moći in zmožnosti prineske za spomenik, ki bi se imel postaviti na slavo pervaka naših pesnikov. Tudi bratje naši na Horvaškem so obhajali z nami vred stoletni rojstni dan Vodnikov, ter so doprinesli tudi svoj del v njegovo poslavljenje. Ni toraj čuda, da poprašujejo: kaj nameravamo napraviti z nabranim dnarjem?*) Ne dajmo se dolžiti ne-hajstva, temveč pokažimo, da nam je mar za poslavljenje našega Vodnika. Naj se določi, kaj in kako se ima zgoditi, in položi naj se račun, potem se pa lahko kapital vloži makar na deset ali dvajset let na obresti, če je še zdaj prentajhen, da bi se kaj častitega napraviti dalo. Med tem se še bo našla tu ali tam blaga duša, ki še bo kaj darovala v ta namen. Poznam visoke gospode, ki pravijo, da ravno zatega del nočejo nič darovati, ker ne vejo, kaj se bo zgodilo z dnarji. Kar je zagrebških darovnikov, se vsi potegujejo za spomenik materialen, kakošnega je gospod dr. Toman že ori početka v mislih imel, in teh misli je gotovo tudi večina Slovencov. Predlogi o štipendiji itd. so le domoljubne misli poedinih domorodcov, ki so sicer vse hvale vredne, pa niso praktične. — Drugo izdanje „Leptira" za 1860 troškom gosp. Stojšića je že dogotovljeno. — Pod tiskom se nahaja prestava Wenzigove brošure „Razmišljenje austrijanskega podanika o carskom pismu od 9. rujna 1857". Z Ljubljane. V nedeljo je bil letni zbor pripomoč-nega družtva obertnikov in rokodelcov, kterega so počastili Njih ekscelencija prečastiti gospod deželni poglavar grof Chorinskv s svojo nazočostjo iu se ga je udeležila obila množica častnih in djanskih družbenikov. Iz nagovora neutrudljivega predstojnika gosp. Janeza Horak-a smo zvedili, da družba krepko napreduje in se čedalje bolj dobrotno in potrebno skazuje malim obertnikom in roko-delcom, ki dnarne pripomoči potrebujejo, kterim je preteklo leto 72.787 fl. izposodila. Res lepa pripomoć! Razun tega pa, da je ta kapital obernila na 435 posojil, je z varčnim gospodarstvom družbino matico pomnožila za 562 gold. 31 kr., ktera ima zdaj v vsem 1933 gld. 26 kr. lastnega premoženja. Dopadalo nam je še posebno slišati, da ta družba ne preiskuje obist in čev človeku, kteri jo posojila prosi, in da ne zasleduje njegovega premoženja do desetega urbarja, preden mu kaj posodi; če je kakošen rokodelec v potrebi in je družtvu znan, da je pošten in priden človek, da mu, česar želi, če le more, brez vseh ovinkov in sitnih potov. S tem prav se skazuje milodarno napravo, ne pa le spekulativno dnarnićarko. Pa še nekaj druzega lepega imamo od te družbe povedati. Na predlog gosp. Horak-a je nabrala lani s tem, kar je tudi z svojega premoženja dodala, od svojih družbenikov 360 gold. Ta znesek je podarila rokodelski nedeljski in realni šoli in pa družbi rokodelskih pomočnikov iu s tem pokazala, da ji je tudi mar za omiko svojih ljudi. Poslednjič se je zahvalil gosp. predsednik družtvenemu pravosredniku gosp. dr. B. Costa-tu za neutrudljivo in nesebično podporo v vseh druž-tvenih zadevah in mu je v spoznanje teh zaslug v imeuu družtva podal pismo častnega družtvenega uda; dalje je očitno zahvalo izgovoril vsem gosp. odbornikom, ki so se tako marljivo poganjali za prid družtva, in so lani bili: gosp. Rudholzer Vilhelm, urar, predsednika namestnik, gosp. Klemenčič Anton, hišni posestnik, računar, in pa gospodje: Drašler Fr., čevljar, Freiberger Jur, klepar, Jelačič Fr., čevljar, Mikuš Lor., fabrikant dežnikov, Milic Jož., bukvo-tiskar, Rost Vilh., sodar, Sere Fr., kerzuar, Tambornino Kari, zlatar, in pa Waidinger Feliks, glažar, — zlasti pa še gospod kasirju Antonu Heidrich-u za veliko delavnost njegovo. — Potem so bile mnoge dnarne reči zbora na znanje dane. — Na povabilo gospod predsednika: naj se oglasi, ako ima kdo kako željo ali kaj druzega na sercu, ni nihče nič omenil, tedaj je zbor s tem poterdil, da je vse *) Gospod dr. Toman, ki ima vso to reč v rokah, nam je obljubil, da bo stopil z računom in predlogom kmali na dan. Vred. - 54 — 55 — prav, kakor se ravna. Ko je bila tudi nova volitev nekterih odbornikov končana, je gosp. dr. E. Costa besedo poprijel in omenivši nove razmere obertnijskega in rokodelskega staoii, ki se bojo z vpeljavo nove obertnijske in rokodelske postave začele, je iz nje povzel veliko važnost tistega razdelka, ki določuje družtva. Od sv. pisma začemši, ki pravi, da ni dobro, ako je človek samec, je glede na mnoge dobe starih, srednjih in novih časov, lepo izpeljal očividno potrebo, da se ljudje enega opravilstva združijo in z zedinjeno močjo sami sebi in svojim pomagajo. Al da tako zedinjenje tekne, mora prostovoljno biti, ne pa prisiljeno. „Živa priča, da je to mogoče — je sklenil gosp. govornik — je ta naša družba, ki se pod skerbnim vodstvom z dušo in telesom njenemu pridu udanega predsednika gosp. Horak-a po pravici šteje ljubljanskim obertnikom in rokodelcom v čast". Z Ljubljane. V pondeljek zvečer je napravila tu-kajšna pevska družba pod vodstvom gosp. Nedved-a svojim družbenikom prav vesel večer. Zasukala je celo „besedo" (koncert) nekoliko po pustni pratiki in s tem je vsem močno vstregla. Pelo se je največ reči v zboru (koru); narodne štajarske pesmi so peli štirje gosp. pevci v narodni šta-jarski obleki; štirje za „popotne muzikante" oklicani umetniki so godli pustu na čast četveroglasno burkico; nek iz-versten gledišen igravec je govoril smešnico itd. Obila množica pa je poslušala mične pesmi, godbo in deklamacijo sede pri mizah, s kterih je dišala pečenka pa gnjat in so zvonili kozarci z vinom in pivom. Tako je bilo za vse skerb-ljeno, da je bil naslov tega večera res „utile dulci". Če nas pa vprašate: kako pa so pesmi dopadle? vam lahko rečemo, da vse prav dobro, ker so bile res — hvala gospodu vodju! — lepo izbrane, in — hvala vsem gospodom pevcom! — izverstno prepevane; zvonec pa so nosile zraven štajarskih slavenske, ki so tako globoko v serce segale, da bolj znane so poslušavci s pevci vkupaj peli in je včasih tak vesel hrup bil, da so se gosp. pevci mogli možko deržati, da niso iz „konteksta" prišli. Ko bi še le vsi domači, kterim je dan dober glas, se udeleževali z dušo in telesom domačega petja, ktero vselej, kadar koli in kjer koli se sliši, izbuja največjo radost, oj! kako bi potem še le slovele mile slavenske pesmi. Gomiljski zdravnik. V Gomilji bil je kdaj zdravnik. Dekletam ni dajal zdravih Nikogar ni ozdravil; Vedril jim je glavice, Če bil je tudi zdrav bolnik. Skrivnosti take jim drobil. Na noge ga ni spravil; Da speklo jih je v lice. Bolne za zdrave je spoznal, Tako je mož, zdravnikov cvet, Za zdrave pa se grozno bal, Skerbel za ta in uni svet Brez šal! Već let. Oj oj, aj aj, oj oj, aj aj, Oj oj, aj aj, oj. oj, aj aj , Zdaj ni zdravnika takiga Zdaj ni zdravnika takiga Ni ga! Ni ga! Kdorkolj zašel mu je v roke, Pretekel ni nobeden dan, Je mogel kri preliti, Da ni se kdo odlomil; Izžel je vse ko arenke, Cerkvenikom poboljšal stan, Se mogli so postiti; Zaslužka jim naklonil; On pa se z vincom je krepcal. Solznih jim rekel je očes: Ko kapljo spraznil je bokal Bolezen bila je zares Do tal. „Malios!" Oj oj , aj aj , oj oj, aj aj , Oj oj, aj aj , oj oj, aj aj , Zdaj ni zdravnika takiga Zdaj ni zdravnika takiga Ni ga! Ni ga! Katerim ni dišala jed, Na kmete šel je vsigdar rad, Je svetval jim čišćenje; Dišale so mu krače, Kdor ni po tem prišel u red. Prinesel dostikrat je gnjat Mu dal je za potenje; Saboj in kos pogače, Od zunaj je kaj rad flaštral. Čez to pa še gotovi groš; Divjino pridno porez'val Vse stisnil je premodri mož In žgal. V svoj koš. Oj oj, aj aj, oj oj , aj aj, Oj oj, aj aj, oj oj, aj aj, .Zdaj ni zdravnika takiga Zdaj ni zdravnika takiga Ni ga! Ni ga! Kjerkoli on je obtičal, Prišla pa po-nj je grenjka smert Se deržal je ko smola, Strašno sta se metala! Poprej iz mesta ni ustal, Al mogel je pod rušev pert. Prem ni ga bila volja, Z njim vednost je zaspala; Če bil bi tudi sam župan Gomiljčani se vesele, Alj fajmošter ali kaplan Enakiga si ne žele Bolan. Dosle. Oj oj, aj aj, oj oj, aj aj, Oj oj, aj aj, oj o j , aj aj, Zdaj ni zdravnika takiga Zdaj ni zdravnika takiga Ni ga! Ni ga! Njegovi ključ alj pelikan Pred letom so dobrotniku Ne džl se prehvaliti, Postavili spominek. Cele zobe je drel iz škranj, Načerkali popotniku Po tem so šli nagnjiti; Sledeči opominek: Zavil mož je ključ in, hrust hrust! „Mojster-skaza o j! tu leži, Prinesel zob je in čeljust Vsakteri naj od tod beži, Iz ust. Meži!« Oj oj, aj aj, oj oj , aj aj, Oj oj , aj aj , oj oj , aj aj, Zdaj ni zdravnika takiga Zdaj ni zdravnika takiga Ni ga! Ni ga! V. Kurnik.