DANAŠNJI PROBLEM I EVO LUCIJE ČLOVEKA B. Škerlj V tem kratkem pregledu o današnjem stanju problema­ tike evolucije človeka ne morem popisati posameznih naj- denin podrobno, temveč moram opozoriti na to, kar je bilo o njih pri nas po vojni že objavljeno.1 O naravnem izvoru člo­ veka danes ne dvomi več noben strokovnjak. Odveč bi bilo tu naštevati anatomske in fiziološke dokaze, ki so, kakor mi­ slim, vsesplošno znani in ki jih tudi nihče, ki dejstva lahko stvarno presoja, ne izpodbija. Problematika se suče danes samo okoli načina evolucije, okoli vprašanja, kako se je ute­ gnil razvijati človek od davnih mladoterciarnih dob do danes. Za gotovo lahko danes sodimo, da se je evolucija v dvonožca in človeka začela že vsaj v pliocenu, ako ne celo v miocenu, da je ta evolucija trajala mnogo dlje, kakor so mislili še pred četrt stoletja, t. j. morda deset do dvanajst milijonov let. Do leta 1932 je imel v antropologiji veljavo nazor o eno- linijski evoluciji človeka iz hipotetičnega prednika preko pi- tekantropa in neandertalca do današnje oblike. Ta nazor sta od najvidnejših antropologov branila zlasti Hrdlička1 2 in W e i n e r t.3 Toda Boul e4 je že tedaj, ko so v Čoukou- 1 Škerlj, B.: Izvor in razvoj človeka. SKZ, Ljubljana 1947. — Splošna antropologija. DZS, Ljubljana 1948. — Razvoj človeka (Antropogeneza). DZS, Ljubljana 1950. Polenec, A.: Razvoj živega sveta. DZS, Ljubljana 1947. Razni članki in poročila v X.—XIII. letniku »Proteusa« itd. Hrdlička, A.: O pûvodu a vÿvoji lidstva i budoucnosti lidstva. Praha 1924. — The Neanderthal Phase of Man. The Huxley Memorial Lecture for 1927. (Royal Athropological Institute, London.) 3 Weinert, H.: Ursprung der Menschheit. Stuttgart 1952. — Entstehung der Menschenrassen. Stuttgart 1958. 4 Boule, M.: Le Sinantrope. L’Anthropologie 48, Paris 1957. tjenu odkrili ožgane in umetno razklane kosti sinantropa [Homo (Pithecanthropus) pekinensis] in ko se je uveljavljala domneva, da je bil sinantrop kanibal, postavil nasprotno mnenje, češ da je sinantrop postal žrtev više razvitega sodobnega lovca-človeka. Weinert je prepričeval svet s svojo šimpanzno teorijo, češ da izvira človek iz šimpanzu in njemu skupne praoblike. Tedaj problem avstralopitecinov še ni bil aktualen, ker je bil takrat znan le en primerek, mla­ doletni Australopithecus africanus D art, ki res ni dovoljeval daljnosežnih sklepov in je povzročal le nesoglasja, ali je bolj gorili ali šimpanzu podoben mladič; redkokdo pa je mislil na možnega neposrednega prednika človeka.5 6 7 Seveda so tudi te­ daj že bile znane nekatere najdenine, ki jih ni bilo možno uvrstiti v to evolucijsko »teorijo«, kakor Olino, Clichy, Fox­ hall, Galley Hill in Eoanthropus.0 Toda to mnogih znamenitih antropologov ni motilo, češ da te najdenine zaradi negotove starosti ali dvomljive rekonstrukcije ničesar ne dokazujejo. Y letih 1952/33 se je začel spor ob Leakeyevih najd­ bah iz Kanama in Kanjere, ko je bilo javljeno, da so našli ostanke človeka z razvitim obradkom in visoko obokano lo­ banjo brez nadočesnih obokov v staropleistocenskih plasteh Vzhodne Afrike. Leakey (in njegovi zagovorniki) so za­ časno izgubili bitko. Na eni strani je triumfirala reakcija, češ, Leakeyeve najdbe dokazujejo, da se človek »vendar ni razvil iz opice«, na drugi strani je triumfiral v znanstvenem svetu nazor, da se je človek razvil popolnoma v skladu z vla­ dajočo teorijo, češ da so Leakeyeve najdbe napačno da­ tirane. Malo nas je bilo tedaj, ki smo zagovarjali Leakey a in videli rešitev problema v premaknitvi izhodne točke daleč nazaj v pliocen ali celo v miocen, trdno opiraje se na dokazani naravni izvor človeka, zlasti na gotovo nepobitni dokaz krv­ nega sorodstva človeka z gorilo, šimpanzom in orangutanom.1 5 Abel, W.: Kritische Untersuchungen über Australopithecus africanus Dart. Morph. Jahrb. 15, Leipzig 1931. 6 Boule, M.: Les hommes fossiles. (I.eA) Paris 1923. 7 Leakey, L. S. B.: The Stone Age Races of Kenya. London 1935. Boswell, P. G. H.: Human Remains from Kanam and Kanjera, Kenya Colony. Nature, 9. III. 1955. Škerlj, B.: Homo kanamensis. Proteus 3, Ljubljana 1936. Najnovejša odkritja — kakor se zdi — potrjujejo vendarle prvotno datacijo teh najdenin, da sodijo namreč v stari plei- stocen; in tudi Hoot on je že 1 . 1946 menil, da bo Leake- yeva sodba obveljala.8 Oakley e v fluorski test tu ni bil uporaben (prim. op. 12!). Leto 1935 je prineslo nov o znamenito najdbo Svvanscombe,9 ostanke visoko obokane lobanje iz ašelskih kulturnih plasti, torej iz druge medledene dobe, v kateri bi smeli in mogli (po tedaj prevladujoči teoriji) pričakovati le neandertalca ali pitekantropa. Toda — tudi to najdbo so izpodbijali, češ da ena temenica in zatilnica ničesar ne dokazujeta. Nekateri so se pač spomnili Galley Hilla (odkritega že 1888) in eoantropa (odkritega tik pred prvo svetovno vojno), ker so bile lobanj­ ske kosti iz Svvanscomba prav tako nenavadno debele in po­ dobno oblikovane. Toda na splošno je še vedno obveljala teza o pitekantropu in neandertalcu kot neposrednem predniku sedanjega človeka. Toda fluorski test ne nasprotuje temu, da bi ta lobanja v resnici bila iz druge medledene dobe (prim. op. 12!). Šele leto 1947 je prineslo novo najdbo, ki je spor — vsaj za večji del strokovnjakov — Tešila v tem smislu, da je bil pravi človek vendarle sodobnik neandertalca in celo starejši od njega: Fontéchevade (Charente).1 0 Ostanke dveh lobanj brez neandertalskih znakov so našli tik pred jamo pod debelo plastjo sige, pod mustjersko kulturo, ki jo — na splošno — še danes pripisujejo zlasti neandertalcu, dasi moramo vzeti tudi to cum grano salis. Gotovo je, da je ta — recimo vsaj — ne-neandertalec, ki kaže skoraj vse znake sodobnega človeka, doslej najstarejši človek v Franciji, starejši od vseh v Fran­ ciji in sploh na zapadu v razmeroma velikem številu najdenih neamdertalcev. Tej visoki starosti ne nasprotuje niti Oakle- 8 Hooton, E. A.: Up from the Ape. New York 1946. Broom, R.: Finding the Missing Link. London 1950. 0 Oakley, K. P. und G. M . Morant: Ein Menschenschädel altpaläolithi- schen Alters von Swanscombe, Kent. Quartär 2, Berlin 1939. 1 0 Hallam Movius, L. : Tayacian Man from the Cave of Fontéchevade (Charente). Am. Athrop. 50, Nr. 2, 1948. Garrod, D.: New Linght on man’s Remote Ancestry. 1 1 1 . London News, June 1949, p. 782/>. y e v a fluorska reakcija (določitev količine fluora, ki nado­ mešča kalcij v kosteh).1 1 Tudi ti kxbanji sta imeli izredno de­ bele kosti in popolnejša od njiju spet spominja na swan- skombsko in na eoantropa. Prav v zadnjih letih — torej že po drugi svetovni vojni — pa so ponovno revidirali najdbi Galley Hill in Eoanthro- pus.1 1 1 2 Za Galley Hill danes sodijo, da je vendar mlajši in da je ležal v sekundarnem ležišču. Za eoantropa trdi Oakley, da je po kemični preiskavi na odstotek fluora v kosteh znatno mlajši, namreč da ga je za enkrat uvrstiti pač v Riss-Wür- mien, medtem ko so mu prej pripisali starost višaj 500 000 let. O pravilnosti metode same ni mogoče dvomiti. Oakley je z njo tudi dokazal, da kažeta čeljust in lobanja enako starost in da sodita verjetno skupaj, o čemur so nekateri še vedno dvomili. Seveda omenja tudi meje možnosti nove metode; vedno je treba upoštevati tudi najdiščne okolnosti, ki pa prav pri eoantropu niso jasne. Če ima Oakley prav, bi to po­ menilo, da je živela ob koncu ledene dobe v Zapadni Evropi oblika človeka s šimpanzoidmo mandibulo, da je ta oblika očitno sodobna s pravim človekom n. pr. orinjaške in kroma­ njonske oblike, pa seveda tudi — prej — z neandertalcem. Tu se odpira nov prezatnimiv problem. Problem evolucije človeka se pa je kompliciral tudi z najdbami v Vzhodni Aziji, kjer sta v zadnjili letih posebno uspešno izkopavala Weidenreich v Čoukoutjenu in v.Koe- 1 1 Weiner, J. S.: Physical Anthropology at the Fifth International Ana­ tomical Congress, Oxford, July 1950. (Report.) Man 50, 237, Nov. 1950. Trotter, M.: The International Anatomical Congress, Oxford, July 24— 28, 1950. Yearbook of Phys. Anthrcp. 1949, Viking Fund, New York 1950. 1 2 Oakley, K. P.: Testing the Antiquity of the Piltdown Sktdl. 111. London News, Dec. 1949, p. 908. Oakley, K. P. and M . F. Ashley Montagu: A Recondiseration of the Galley Hill Skeleton. Bull. Brit. Mus. (Nat. Hist.) Geol. I. No. 2, London 1949. Oakley, K. P.: Relative Dating of the Piltdown Skull. The Advancement of Science, Vol. VI, No. 24, 1950. Oakley, K. P. and C. R. Hoskins: New Evidence on the Antiquity of Piltdown Man. Oakley, K. P.: The Fluorine-Dating Method. Yearbook (Viking Fund) 1949, New York 1950. nigswald na Javi.1 3 Ne glede na številne primere pitek- antropa v Čoukoutjenu je Weidenreich odkril v više le­ žeči jami (Upper Cave) tudi tri lobanje modernega paleolit­ skega človeka, od katerih je ena moška in dve ženski, tako različnih tipov, da se kar čudimo, kako jih je mogel najti na istem mestu; od žensk spominja ena na eskimske, druga na melanezijske lobanje, medtem ko kaže moški (po Weiden­ reich u) nekaj znakov sodobnih kitajskih lobanj. Wei­ s t 1. Lobanje iz »Zgornje jame« (Upper Cave) v Čoukoutjenu. A moška, B in C ženski (C »eskimskega tipa«), — The three skulls from “Upper Cave” of Choukoutien. Po F. Weinclenreichu, Apes, Giants, and Man, 1 . c. denreich je tako — in še bolj s tem, da zagovarja »kitaj­ ske« znake celo na sinantropu! — postal avtor (ali vsaj so­ avtor) t. im. policentrične teorije (bolje hipoteze), po kateri naj bi se razvil sodobni Kitajec iz sinantropa, Avstralec iz pitekantropa (preko Wad jak a in Cohune)? črnec pa iz nean­ dertalca iz Broken Hilla v Južni Afriki. O tej hipotezi bomo kasneje še govorili, ker je sedanje stanje najdb sprožilo po­ dobne nazore tudi pri Valloisu ob najdbi iz Fontéchevada. Na Javi so odkrili med drugo svetovno vojno in tik pred njo mnoge zanimive primerke naših davnih prednikov v šir­ šem pomenu besede. Ne glede na nove primerke pitekantro- pov naj tu omenim zlasti megantropa in gigantopiteka. Me- 1 3 Weidenreich, F.: Six Lectures on Sinanthropus pekinensis and Rela­ ted Problems. Bul. Geol. Soc. China, 19, 1939. — Apes, Giants, and Man. Chicago 1946. ganthropus palaeojavanicus je po v. Koenigswaldu in Weid e n r e i c h u velikanska oblika pitekantropa, približne velikosti kot današnja gorila, ki — kakor znano — po svoji telesnosti zelo prekaša človeka. Giganlopithecus blacki (v. K o e ­ n i gswald) je znan le po treh meljakih, in to ne izkopanih, temveč najdenih v raznih južnokitajskih drogerijah, kjer zbi­ rajo in prodajajo »zmajeve« zobe kot zdravilne amulete. Ne­ sporno je, da kažejo ti zobje močno človeške znake, zato meni Weidenreich, da bi se moral njih nekdanji lastnik ime­ novati Gigantanihropus. Vsekakor je morala biti opica (ali človek?), ki jih je imela, skoraj dvakrat večja od današnje gorile in Weidenreich sodi, da so bili med. našimi pred­ niki pravi velikani, na katere se je ohranil spomin v mnogih bajkah. Toda večina antropologov in anatomov je previdnejša in zaradi teh zob še ne dela tako daljnosežnih sklepov.1 4 Ashton in Z u c k e r m a n zavračata Weidenreichovo mnenje, da bi bili zobje človeški, tako po svoji velikosti ka­ kor po obliki, ki da se — razen dolžine — značilno ne razli­ kuje od ustreznih zob moškega gorile.1 5 Sicer pa velja v bio­ logiji splošno pravilo, da so velikani specializirane, končne oblike, ne pa začetne. Tudi tu se je torej odprl nov problem, ki se bo dal rešiti le z novimi najdbami. Nihče ne zanika veli­ kanskih zaslug in velikega znanja Weidenreicha, ki je 1949 umrl, toda tu je v svojih sklepih vendar zašel predaleč. Kar zadeva starost javanskih najdb, sodijo danes geologi, da so pitekantropi živeli nekako v začetku druge medledene dobe.1 6 Ugotoviti starost plasti je na Javi zaradi vulkanskega terena zelo težavno. Trenutno pa so se, kakor je videti, stro­ kovnjaki vendar zedinili, da so javanske najdbe nekaj sta­ 1 4 Hooton, E. A. : gl. op. (8) ! Le Gros Clark, W . E.: Early Man and Apes in the Far East. Nature Vol. 158, Nr. 4015, 1946. — History of the Primates. London 1949. 1 5 Ashton, E. H. and S. Zuckerman: Some Quantitative Dental Charac­ ters of Fossil Anthropoids. Philos. Transact., Ser. B. Nr. 617, Voi. 234, London- New York 1950. 1 0 Movius, Hallam L.: Early and Pleistocene Stratigraphy in Southern and Eastern Asia. Pap. Peabody Mus. XIX, Cambridge, Mas., 1944. — Zur Archaeologie des Unteren Paläolithikums in Südasien und im Fernen Osten. Mitt. Wr. Anthr. Ges. 80, Nr. 1—2, 1950. rejše od Čoukoutjena. Še starejše utegnejo biti oblike megan- tropa in problematičnega gigantopiteka. Mnogo novega je v zadnjih 10 do 15 letih prinesla Južna Afrika, zlasti po zaslugi R. Broom a ,1 7 neumornega teren­ skega raziskovalca, ki je 1 . 1946 slavil že svojo 80-letnico! Od leta 1956 odkriva vedno nove važne najdenine, ki sodijo oblike, katere danes združujemo v subfamilijo Australopithe­ cinae; ta obsega (vsaj začasno) rodove Australopithecus, Plesi- anthropus in Paranthropus. lu ne bom ponavljal posamezne opise, važno je to. da gre v tej subfamiliji za oblike, ki so ne­ dvomno hodile pokonci, a so imele le majhno lobanjsko kapa­ citeto, ženske nekako med 450 do 600 cm3 , moški pa menda 550 do 750 cm3. Višina je ustrezala približno današnjim pig­ mejcem. Na pokončno hojo sklepamo lahko tako iz lege za- tilne rupe kakor iz delov posameznih kosti. n. pr. komolčnega sklepa, kolenskega dela stegnenice, talusa, zlasti pa medenice itd. Lobanja iz Makapansgata, ki jo je 1948 odkril zopet R. Dart,1 8 je imela os lncae, ki ga ne najdemo na antropomorf- 1 7 Eiseley, L. C.: Early Man in South and East Africa. Am. Anthrop. 50, Nr. 1, 1949. Broom, R.: The Ape-Man. Scient. American, Nov. 1949. — The Most Per­ fect Prehuman Skull Ever Found. 1 1 1 . London News, 210, Nr. 5659, 1947. — Scient. American, Febr. 1950 (Report). Broom, R., and J. T. Robinson: Further Remains of the Sterkfontein Ape-Man, Plesianthropus. Nature Nr. 4065, Voi. 160, 1947. — Photographs of Some Recently Discovered Specimens of Australopithecinae. Yearbook (Vi­ king Fund) 1949, New York 1950. — The Lower End of the Femur of Plesi­ anthropus. Ann. Transvaal Mus. XXI, 2, 1949. (Repr. in Yearbook, Viking Fund, 1950.) Robinson, J. T.: Some Observations on the Systematic Position of the Australopithecinae. Yearbook (Viking Fund) 1949, New York 1950. Le Gros Clark, W . E.: Significance of the Australopithecinae. Nature Voi. 157, Nr. 4000, 1946. — The Pan African Congress of Prehistory. Nature Voi. 159, Nr. 4053, 1947. — A New Light on Man’s Early History. Picture Post 36, 1947. — History of the Primates. London 1949. — New Palaeonto­ logical Evidence Bearing on the Evolution of the Hominoidea. Quart. Journ. Geol. Soc., Vol. C V, 2, 1949. (Repr. in the Yearbook, Viking Fund 1949, New York 1950.) — Barbour, G. B.: Ape or Man? An Incomplete Chapter of Human Ancestry from South Africa. Ohio Journ. of Science, Voi. 49, No. 4, 1949. (Repr. in the Yearbook, Viking Fund, 1949, New York 1950.) 1 8 Dart, R.: The Australopithecus of Makapansgate. Man 48, 164, Lon­ don 1948. nih lobanjah, pač pa na človeških. Dart je imenoval ta pri­ merek Australopithecus prometheus zato, ker je našel sledove, ki so ga prepričali, da je ta avstralopitecin že uporabljal ogenj, dasi Broom o tem dvomi. Broom sodi po palcu, da je Australopithecus že uporabljal prava (t. j. izdelana) orodja. Gotovo je, da je uporabljal kamen ali kost (pa tudi krepelca) kot slučajna, dobrodošla orodja (orodja »ad hoc«), kakor to Sl. 2. Plesianthropus transvaalensis Broom (Sterkfontein No. 5). Po R. Broomu in J. T. Robinsonu, Yearbook of Physical Anthropology 149 (Viking Fund), New York 1950. delajo tudi višje opice; kajti lobanje majhnih pavijanov, ki so jih našli pri ostankih avstralopitecinov, so bile vse na isti način razbite (preluknjane), in sicer na levi strani; tako je videti, da je udarila desna roka napadalca. Ni dvoma, da so avstralopitecini prešli tudi že na mesno hrano, kar je za evolucijo primata v človeka bistveno važno. Na drugi strani poudarjajo nekateri avtorji (Kern in Straus za femur, Ashton in Zuckerman za zobe,1 9 da Australopithecinae ne kažejo jasnih znakov, da bi jih smeli uvrstiti med Homi- nidae, kakor že predlaga L e Gros Clark. Femur, pa tudi odlomek humera po njih ne dopuščata sklepa na pokončno hojo. Toda medenica nam jo odločno potrjuje. In zobje se po svojih merah ujemajo z zobmi današnjih antropoidov (vštevši orangutana). Vendar L e Gros Clark prepričljivo Sl. 3. Plesianthropus transvaalensis Broom: Medenica. — Innominate bone. Po R. Broomu in J. T. Robinsonu, Yearbook of Physical Anthropology 1949 (Viking Fund), New York 1950. ugovarja, da mere ne morejo ovreči morfoloških podobnosti.2 0 Vse to tudi ne nasprotuje zelo centralni poziciji avstralopite- cinov v rodovniku hominidov, kajti Australopithecinae so ne­ dvomno zelo generalizirana oblika, mnogo bolj od katerega 1 9 Sauter, Marc R.: Les aiistralopithécidés sud-africains. Arch, des Sci­ ences 3, Geneve. Ashton, E. H., and S. Zuckerman: gl. op. 15! 2 0 Kontraverza Le Gros Clark vs. Zuckerman, Man 5/, 57, 58, 60, 61, 1951. koli daines živečega antropomorfa, pa tudi bolj od pitekan- tropov! Naj bo že v podrobnostih karkoli še nejasno, gotovo je, da so Australopithecinae (ki jih poznamo danes po približno 30 primerkih) sijajno potrdilo že več kakor sto let stare teo­ retične zahteve, da je bila rešitev problema evolucije opice v človeka v vzravnavnosti. Šele dvonožno bitje, ki je imelo od lokomocije stalno oproščene sprednje končine, se je moglo razviti v bitje z više razvitimi možgani in rokami, ki so spo­ si. 4. Primerjava medenice gorile, človeka in avstralopitecina. — Comparison of innominate bones of Gorilla, Man, and Plesianthropus. Po Sautera 1 . c. sobne za delo. Kakšne daljnosežne posledice je imela ta te­ lesna sprememba za evolucijo človeka v smeri do edinega bit­ ja, ki je ustvarilo družbo in zgodovino, je tako znano, da tega tu ni treba ponavljati.2 1 Leto 1949 je prineslo nova odkritja, od katerih je posebno zanimiva velika oblika avstralopitecina, imenovanega Paran- thropus crassidens, ki po velikosti ustreza približno megan- tropu z Jave in torej morda nekako današnji gorili (?). Toda njegova mandibula, ki ima pa Broomu celo rudimentären obradek,2 2 ni opičja in zobje še manj, dasi so zlasti molari 2 1 Škerlj, B.: Dvonožec. Proteus XI, Ljubljana 1947. 2 2 Broom, R.: Jaw of the. Ape-Man Paranthropus crassidens. Nature, Voi. l(x>, 905, 1949. Cf. Yearbook Phys. Anthrop. 1949 (Viking Fund). New York 1950. (Rep. Charles I. Shade: Publications in Physical Anthropology 1949.) Sl. 5. Paranthropus crassidens Broom: Spodnja čeljustnica. — Mandible. Po R. Broomu in J. T. Robinsonu, Yearbook of Physical Anthropology 1949 (Viking Fund), New York 1950. izredno veliki. Lobanja približno sedemletnega mladiča te vrste je velika nekako kakor pitekantropova in bi torej moral imeti odrasli primerek nekako 850 ccm možganske prostornine. Razen tega so v Južni Afriki našli še spodnjo čeljustnico, o SI. 6. Telanthropus capensis Broom and Robinson: Spodnja čeljnstnica. — Mandible. Po R. Broomu in J. T. Robinsonu, Yearbook of Physical Anthropo­ logy 1949 (Viking Fund), New York 1950. kateri sodita Broom in Robinson, da je pripadala kakšnemu vmesnemu členu med avstralopiteki in človekom; zaenkrat nosi ime Telanthropus capensis.2 3 Starost vseh teh južnoafriških najdb še vedno ni natanko določljiva; sodijo, da je nekako na meji med pliocenom in * 1 0 2 3 Broom, R., and J. T. Robinson: Man and Ape-Man. 111. London News, 1 0 . nov. 1949. — A New Type of Fossil Man. Nature, Voi. 164, p. 322/5, 1949. pleistocenom; verjetneje pa so te najdbe staropleistocenske. Io bi pomenilo, da so Australopithecinae še živele, ko se je — mogoče mimo njih, mogoče iz njih — razvil že človek (v raznih oblikah). Vsekakor so Australopithecinae po obliki mnogo ver­ jetnejši neposredni predniki človeka kakor pa pitekantropi in neandertalci. Naj tu opozorim samo na razmeroma skromno 2.-------------- . ï » " “ ....... 4» — 1 ---1 —- t ---(-- 5_____________ Sl. 7. Primerjava sagitalnih profilov lobanj: 1 . šimpanza, 2. avstralopitecina, 3. pitekantropa, 4. neandertalca in 3. modernega človeka. Približno % nar. vel. — Comparison of sagittal cuts of skulls of 1 . Chimpanzee, 2. Australo- pithecine, 3. Pithecanthropus, 4. Neandertalian, and 5. Modern Man. Po raz­ nih avtorjih kombinirano. razvite nadočesne oboke avstralopitecinov v primerjavi s šim­ panzom in gorilo na eni ter s pitekantropi in neandertalci na drugi strani. Vendar zija prav tu v našem znanju še velika vrzel: pitekantropi in avstralopitecini so bili lahko sodobne oblike, dasi so doslej najdeni primerki pitekantropov verjetno mlajši. Med tema dvema oblikama pa so bistvene razlike, ki jih je mogoče premostiti le, če bi našli avstralopitecine v za­ nesljivo pliocenskih plasteh. Potem bi bilo mogoče izvajati iz njih tako pitekantrope, ki so se zgodaj specializirali in so v pleistocenu izginili, in modernega človeka, ki je kot manj spe­ cializirana oblika ostal bolj plastičen ter preživel vse hude nevšečnosti ledene dobe. Mogoče pa je tudi, da so Australopi- thecinae, ki imajo mnoge še generalizirane lastnosti, izhodišče tudi sedanjim antropoidom (dasi je to po zelo podrobnih pre­ iskavah L e Gros Clarka prav malo verjetno). Vseka­ kor so ti bolj specializirani, kakor pa je človek. V tej zvezi je zanimivo pomisliti, da je človek po številu generacij mnogo mlajši in torej bližji generalizirani izhodni obliki, kakor pa so antropoidi, ki mnogo prej dosegajo spolno zrelost.2 4 Če računamo, da ima n. pr. šimpanz v sto letih lahko deset generacij, človek pa največ pet, potem se je šimpanz oddaljil od svojega, recimo mogoče tudi s človekom skupnega prednika v milijonu let za 100 000 generacij, človek pa le za 50 000. Jasno je, da se je lahko šimpanz v isti dobi bolj spe­ cializiral in da je človek »mlajši«. To pomeni, da je ohranil človek lahko več generaliziranih, primitivnih znakov, večjo plasticiteto in prilagodljivost. Anatomi preradi snujejo svoje sklepe le na primerjavi končnih znakov, ne pomislijo pa na važne biološke momente. Osman Hi I I bi samo s tega vidika lahko imel prav, ko trdi, da pravega prednika (izhodišča) člo­ veka, ki je vsekakor bil primat, še ne poznamo in da ga ne smemo iskati med višjimi primati, ki da so mnogo bolj specia­ lizirani od njega. Toda tudi to stališče, ki ga še potencirano zagovarja Štraus, je enostransko in problem se močno kom­ plicira, če pomislimo na skupne krvne lastnosti višjih pri­ matov in človeka, ki jih n. pr. pri tarsioidih in lemuroidih, pa tudi pri nižjih pravih opicah ne poznamo! Toda Straus je anatom in teh in drugih fizioloških lastnosti sploh ne ome­ nja. Res pa je vsekakor, da je človek po generacijah gotovo mlajši od vseh živali s krajšimi generacijskimi dobami (in to so skoraj vse!) in da mu je tako ohranjena plasticiteta po- Osman Hill, W . C.: Man’s Relation to the Apes. Man 50, 257, 1950. Straus Jr., W . L.: The Riddle of Man’s Ancestry. The Quart. Rev. of Biol., Voi. 24, No. 3, 1949. (Repr. Yearbook 1949, Viking Fund, New York 1950.) magala v razvoju, dà, morda mu celo zagotovila talco supe­ riorno stališče v naravi. I u je treba omeniti tudi hipotezo o pedomorfozi (G e r ­ s t a n g , d e Beer), Jci domneva, da nastopajo razvojni na­ predni znaki zlasti v mladosti (pedomorfizem) in da iz »geron- tomorfnih« znakov, kakor so n. pr. močno razviti nadočesni oboki neandertalcev, ne smemo sklepati, da ti zaradi tega ne bi mogli biti naši predniki. Neandertalski otroci tega »odra­ slega« znaka namreč niso imeli, kakor ga nimajo mladiči so­ dobnih antropomorfov. Seveda, kakor priznava sam d e Beer,2 3 močni nadočesni oboki niso edini razlog, da bi morali izklju­ čiti neandertalce kot naše neposredne prednike (dasi sam ver­ jame, da so bili). Ne glede na ta detajlni problem neander­ talcev je seveda hipoteza o pedomorfozi, gerontoimorfozi, mladostni plasticiteti (ki jo je v podobni obliki izrekel že S e v e r e o v) upoštevanja vredna. Tudi tu torej naletimo na prezanimiv, morda danes najvažnejši problem načina razvoja. Omenil sem že problem policentrizma in monocentrizma. Najdbe — zlasti novejše — zapeljujejo mnoge tehtne stro­ kovnjake k nazoru, da se je človek razvil na mnogih krajih zemlje neodvisno in samostojno iz predniških oblik in da je sedanje človeštvo tako enotno bodisi (a) po preživetju le ene, najsposobnejše, ali (b) po intenzivnem mešanju raznih oblik ali (c) po konvergencah, povzročenih po podobnem načinu življenja. Omenil sem že We i d e n r e i c h o v nazor, ki je iz­ razito policentričen. Podobno, dasi ne tako jasno, je menda stališče V a 11 o i s a ,2 5 2 6 ki izvaja iz pitekantropov (prehomin- dov, kakor jih označuje bolj splošno) neandertalsko obliko Jave, znano iz najdišča Ngandong. Tej priključuje — ne Val­ lo i s , temveč Weinert — neandertaloidno obliko Wad jak in Cohuna ter sodobnega Avstralca, o katerêm nekateri antro­ pologi menijo, da predstavlja s svojimi posebnostmi na lo­ banji, ki ima močnejše nadočesne oboke, večjo debelino, slabše razvit obradek itd., bodisi neposrednega potomca neander­ talca, ali vsaj mešanca modernega človeka z neandertalcem. Res je, da so neandertaloidi, kakor Wad jak in Cohuna, raz- 2 5 de Beer, G. R.: Embryology and the Evolution ot Man. R. Broom Commemoration Volume 1948 (p. 181—190). Pretoria. 2 6 Gl. op. 10! meroma mladi. Ne glede na to sodimo danes za gotovo, da sta bila neandertalec in moderni človek v pleistoceni! sodobnika in da so utegnila nastati križanja, o čemer bomo še govorili. Druga V a 11 o i s o v a linija bi izvirala iz Mauerja (hei- delberžana) in bi vodila preko Steinheima, ki ni ne neander­ talec ne človek v modernem smislu, temveč ima znake obeh tipov, na eno stran v palestinske najdbe, na drugo stran pa v prave neandertalce tretje medledene dobe in zadnje zalede­ nitve. Tretja linija bi izvirala iz Piltdowna (Eo&nthropus) in bi preko Swanscomba in Fontéchevada, združujoč se nekako s palestinskimi oblikami (Skhul, Tabun), peljala k mladopa- leolitskim »rasam« modernega človeka.2 7 Res je, da poznamo nekaj najdb, ki združujejo znake ne­ andertalcev in modernega človeka. Toda teh zaradi časovnih neprilik (neandertalci so izumrli pred nekako samo 100000 leti, največ pred 5000 generacijami) ne moremo imeti za prehodne, temveč za mešance. To mnenje dobiva med antropologi, kakor se zdi, vedno več privržencev. Zlasti ga zagovarjajo tisti, ki imajo za gotovo, da sta neandertalec in človek bila v pleistocenu res sodobnika — za zadnjo medledeno dobo in vsaj Würm I o tem menda res ni več mogoče dvomiti. Vendar to mnenje nekateri še vedno in ponovno izpodbijajo,2 8 dasi trenutno verjetno nimajo mnogo upanja za zmago. V alloi- s o v e m u nazoru, da bi bil Eoanthropua izhodišče modernih oblik, ostro nasprotu je jo Oakleyevi kemični dokazi o sta­ rosti te oblike. Posebno stališče do teh vprašanj zavzema sovjetska antro­ pologija,2 9 ki n. pr. postavlja Tešik-Taš (Uzbekistan), kjer so našli lobanjo približno pet- do sedemletnega »neandertalca«, v drugo medledeno dobo in pripisuje neandertalcem sposob­ nosti (n. pr. ritualen pokop, lov na kozoroge itd.), ki jih drugi antropologi prisojajo pač šele pravemu človeku.3 0 Razen tega nam v Zapadni Evropi niso znani zanesljivo ritualni pokopi v drugi medledeni dobi. Tako se sovjetska antropologija še 2 7 Gl. op. l! 2 8 Pittioni, R.: Das Alter der Menschenfunde von Swanscombe (Galley Hill) und Piltdown. Mitt. Anthr. Ges., Wien, 80, Nr. i—2, 1950. 2 9 Debec, G. F.: Paleoantropologia SSSR. Moskva-Leningrad 1948. 3 0 Gremjackij, M . A. i M . F. Nesturh : Tešik-Taš. Moskva 1949. vedno drži starega nazora, da se je moderni človek nujno razvil iz pitekantropa preko neandertalca, pač morda z ome­ jitvijo, da kaže zapadnoevropski neandertalec neke speciali­ zacije, ki ne potrjujejo neposredne evolucije v sodobnega člo­ veka. Tudi uvrstitev musterjena (n. pr. Tešik-Taš) v drugo medledeno dobo se nikakor ne ujema z najdbami in dataci­ jami drugod po svetu in zlasti tudi ne pri nas (Betalov spod­ mol itd.). Isto velja za najdbo v jami 'Aman-Kutan (Uzbeki­ stan),3 1 ki ji D. N. L e v po samo zgornjem delu femurja z vratom in glavico prisoja, da spada k »človeku neandertal­ skega ali mustjerskega tipa«. Vse te najdbe, vštevši tudi Pod- kumok, so zelo verjetno znatno mlajše.3 2 Toda tudi v najnovejših delih sovjetska antropologija še ni zavzela stališča do novejših najdb drugod po svetu. Zlasti pogrešamo poročilo in morebitno kritiko Fontéchevada — vsaj v nam dostopnih delih in poročilih do 1 . 1949. Pač pa je 1949 izšlo važno delo Roginskega o poli­ centrizmu in monocentrizmu,3 3 v katerem avtor — s primer­ jalnimi meritvami — prepričevalno pobija policentralizem. V tem ima gotovo prav. Nastanek človeka ni tako vsakdanja stvar, da bi se lahko izvršil kjerkoli na svetu in kar na več krajih ter iz več različnih primatov. Toda zakaj ne izreče Rogin s k i dosledne sodbe takoj iz svojega prvega zaključ­ ka, da »ni morfoloških enakosti med lokalnimi oblikami naj­ starejših in starih hominidov na eni ter sedanjimi človeškimi rasami na drugi strani«? Sploh se z njegovimi tezami prav lahko strinjamo, samo: zakaj ni zadnjega doslednega sklepa, da neandertalci niso naši neposredni predniki, vsaj ne naši edini? Mogoče je namreč, kakor sem že omenil, da so se nean­ dertalci pomešali s sodobnim pravim človekom, tako da bi se dale prav lahko razložiti oblike, kakor jih kažejo posamezne paleolitske lobanje (Afalou-bou-Rummel št. 28, Skhul, Tabun, Predmosti št. 3 itd.) ter današnji Avstralci in tu pa tam po vsem svetu sporadično se pojavljajoči »neandertaloidi«. Res 3 1 Lev, D. N.: Priroda št. 6, Moskva 1949. 3 2 Primerjaj tudi F. Weidenreich v Amer. Journ. Phys. Anthrop. N. S. 3, No. 2, 1945! 3 3 Roginski, J. J.: Teorii monocentrizma i policentrizma v probleme pro- izhoždenja sovremenogo čeloveka i ego ras. Moskva 1949. je — na drugi strani —, da ni nujno, da razlagamo te oblike prav samo z mešanjem, temveč da se lahko pojavljajo tudi po podmeni, da sta tako neandertalec kakor moderni človek po­ tomca sikupne predniške oblike v pliocenu ali začetnem plei- stocenu. Za ta del postavlja Robinson3 4 zanimivo hipotezo, da so se iz kakšnih miocenskih praprimatov lahko razvile na eno stran oblike s tendenco h gerontomorfnim znakom (ki jih kažejo današnje opice), na drugo pa oblike s tendenco, da se ohranijo pedomorfni znaki (ki jih kaže človek). S tega vidika, pravi dalje, avstralopitecini pač ne bi imeli mesta v rodov­ niku današnjih antropomorfov. Daši bi za ta nazor veljali isti ugovori na podlagi fizioloških sorodnosti, ki smo jih že zgoraj navedli, lahko vidimo v samih avstralopitecinih izhodne oblike za razne hominide, od katerih bi se veja, ki je razvijala geron- tomorfne znake, končala z neandertalci, druga pa, ki je bila sposobna ohraniti pedomorfne znake, bi pripeljala do današ­ njega človeka. Vsekakor bi se dala tako razumeti enotna osnovna dedna masa vseh hominidov. Še pri današnjih mikro- kefalih lahko včasih spoznamo neandertalske oblike zlasti mo­ žganskega dela lobanje z močnimi nadočesnimi oboki! Sodobna antropologija je, kar zadeva način evolucije člo­ veka, pred mnogimi težko rešljivimi problemi; slej ko prej velja, da nam bodo mogle odgovoriti nanje le nove najdbe, dasi z vsako najdbo lahko nastanejo tudi nova vprašanja. Vsekakor nam antropološka tipologija v teh vprašanjih le malo pomaga, ako sploh kaj (po­ polnoma nasprotno z mnenjem Pittionija in morda še drugih)! Morda nam, kakor smo omenili, celo nove metode preiskav (kakor je n. pr. fluorska analiza) prinesejo nove odgovore ali — spet nove probleme. Tako je paleantropolo- gija, ki raziskuje način evolucije človeka, prav v naših dneh zelo živa veda in je njen hitri razvoj kar težko slediti. Stvari, ki so se zdele pred nekaj leti (ko smo imeli mnogo manj pale- ontološkega dokaznega gradiva!) že kar povsem jasne, se za­ meglijo, vprašanja postajajo bolj zamotana. Toda najdbe se zdaj tako hitro množijo, da bo veda nedvomno, morda kmalu, rešila probleme o evoluciji človeka, ako bo le dialektično upo- števala vse vidike. Ljubljana, aprila 1951. 3 4 Gl. op. 17, J. T. Robinson! Summary SOME IMPORTANT PROBLEMS OF MAN’S EVOLUTION 1 . New light has been thrown on the problem of Eoanthropus by Oakley’s fluorine test. Eoanthropus seems to have been con­ temporary with the Neandertalians (non-Sapiens) and the Sapiens forms of the Riss-Wiirm interglacial. 2. I agree with the authors who do not consider the “giants ’ (Weidenreich) as real and direct ancestors of the Hominidae. Giant forms — normally — are specialized “end-forms”, and they are sure not to be ancestors of more “plastic” or “paedomorphic” oines. But in any case, at the end of Pliocene and the beginning of Pleistocene there lived some big Primates, even though not giants as claimd by We i d e n r e i c h (cf. Ashton an d Zuckerman !). 5. Now it seems quite sure that the Australopithecinae were a type walking upright and having only a small brain capacity. An australopithecinelike form may have taken a central position in our family tree, despite of the fact that the actually discovered Austra­ lopithecinae are probably too young for this position. It is empha­ sized that — in comparison with the Pongidae on the one side, and the Pithecanthropi (including the Neandertalians) on the other — the Australopithecinae had apparently only low and relatively undeveloped brow ridges. There are, of course, some more important generalized characters which enable us to consider the Australo­ pithecinae as possible ancestors in our family tree. In my opinion, it is beyond doubt that the real forerunner of ours is to be found among forms near to the Hominoidea and not among the lower monkeys or even Tarsioids and Lemuroids. Despite of the fact that — considering the last million years or so — e. g. the Chimpanzee may have had 100 000 generations and Homo some 50 000 only; de­ spite of the fact that just this makes Man about half as young as the Chimpanzee; that this relative youth of Man. his “fetalization , his “paedomorphism”, and the relative “plasticity” are of greatest impor­ tance to protect such a being during all the troubles of the Pleisto­ cene; despite of all this, there remains the fact of the blood relation documented by the serological reaction and by the bloodi groups. This blood relations tells about a common ancestor of all Hominoidea. I fully agree with Va 11 o i s who asks Straus, if (considering the blood factors, serological re­ action, menstruation etc.) these physiological characters ought to be convergences too.3 " Considering all this, de Beer s paedomor- 3 5 3 5 Vallois, H. V.: Straus Jr. (W . L.), The riddle of man’s ancestry. The Quart. Rev. of Biol. voi. 24, 1949, pp. 200—223. — Ref. L’Anthropologie 54, pp. 495/6, Paris 1950. phosis theory is quite acceptable, though we may not agree with his view that the Neande italiana were the direct ancestors of Homo sapiens. In any case, our remote ancestry is still considerably que­ stionable, even if not so much as estimated by Straus (cf. 24!). We may imagine that we have to search for our ancestors in the Pliocene among the higher developed but not gerontomorphic apes. 4. I cannot agree with some polycentric theories' about our remote ancestors. Despite of all respect to the late Dr. Weiden­ reich, I cannot imagine that the modem Chinese have developed from Sinanthropus, the Australians from Pithecanthropus etc. The evolution of Man is not such a simple event as to have taken place in different parts of the Earth and at different times from various ancestors. I cannot imagine that all the similarities of the living “races” have been acquired by convergences from various Primate ancestors. In this respect I fully agree with Roginski. The living mankind is of a single remote ancestry, and Sinanthropus, Pithecan­ thropus, the Neadertalians etc. are far too specialized and geronto­ morphic types to develop into the much more paedomorphic types of ours and especially into Chinese. 5. The Soviet anthropology seems to be hitherto quite out of contact with the great events in human evolution in the world. The Soviet anthropologists still hold the view that the Neander­ talians must be our direct ancestors, and put the Mousterian (e. g. of Teshik-Tash and Aman-Kutan) into the Second Interglacial. If the facts don’t agree with the “theory” once accepted — the worse for the facts ... The anthropologists are facing some important problems of human evolution. The one thing seems sure today, namely that the anthropological typology is of a very low value for dating our remote ancestry, quite contrary to P i t ­ ti o n i’ s opinion expressed in Mitt. d. Wr. Anthrop. Ges. LXXX, 1—2, 1950.