2 KRONIKA	62
OCENE IN POROČILA, 329-345	2014
podrobno navedeni pogoji kuratnega beneficija. V nadaljevanju pa sta transkript in prevod podrobnega liturgičnega koledarja ter prihodkov vikarja pri posameznih cerkvenih opravilih.
Monografija se zaključuje z geografskim in upravnim orisom kraja, ki je delo Aljoše Bizjak Pitamic. Oris je razdeljen na tri dele, in sicer: Geografske značilnosti črnuškega poselitvenega območja, Zemljiška gospostva in podložniki na Črnučah in v Nadgorici ter Demografska gibanja na Črnučah 1754—2002.
Članke obdaja bogato fotografsko gradivo, ki bralcu približa besedilo. Celotna monografija pa sestavlja smiselno celoto, ki predstavlja bogato preteklost in sedanjost župnije ter daje priložnost tako domačim župljanom kot tudi priložnostnemu bralcu, da se seznani z raznoliko črnuško preteklostjo.
Marija Cipič Rehar
Mihael Petrovič ml.: V Kočevje pa že ne. 75 znamenitih kočevskih in s Kočevsko povezanih osebnosti. Kočevje: Društvo Peter Kosler, 2013, 272 strani.
Pokrajina, ki leži v zahodnem delu Dolenjske in je v večini prekrita z gozdom, skriva v sebi bogato tako naravno kot kulturno dediščino. Je ponosna lastnica domovanja rjavega medveda, najstarejšega odkritega jantarja in zibelka romance Friderika Celjskega in Veronike Deseniške. Kočevska se ponaša s svojevrstno zgodovino, ki so jo v veliki meri izoblikovali bodisi davno izseljeni kočevski Nemci ali pa različne plemiške rodbine, ki so jo imele v zakupu, nekatere pa so postale njene lastnice, kot je to uspelo Auerspergom. Prezreti pa ne smemo tudi med drugo svetovno vojno ustanovljenega partizanskega gibanja. Kočevsko in njeno zgodovino pa niso oblikovale le rodbine ali organizacije, temveč so pomemben delež prispevali tudi prenekateri posamezniki, ki so ali pa so bili z njo povezani na tak ali drugačen način, in eden izmed njih je zagotovo Mihael Petrovič ml.
Poznavalec lokalne zgodovine, prevajalec, turistični vodič in avtor številnih člankov (Ko se vzdigne puntarija: Kočevski protifrancoski upor leta 1809, »Ko-čevci smo prekinili molk!« sta le dva od mnogih) nam tokrat predstavlja Kočevje na malce drugačen način, in sicer iz perspektive raznovrstnih osebnosti, ki so bili na kakršen koli način povezani s Kočevjem. Nekateri so imeli tu svoje korenine, druge je sem zanesla poklicna pot, spet nekateri so bili primorani obiskati kraj prisilno. Kakorkoli že, vsak je s svojim obiskom pripomogel k oblikovanju zgodovine »mesta ob Rin-ži«, kot se pisatelj rad izrazi. Mihael Petrovič ml. je v pričujoči knjigi izbral 75 ljudi, prav toliko različnih
zgodb, dodal pa jim je še odlomke iz časopisja, ki se nanašajo na Kočevsko in so v nekaterih primerih tudi humorne narave, tekst pa je obogatil še z različnimi starimi fotografijami Kočevske in pa za bolj oseben prikaz tudi slikami vseh 75-ih predstavljenih oseb. Osebe si ne sledijo kronološko niti po kakšnem drugem vrstnem redu, kar pa naredi knjigo še privlačnejšo, saj nikoli ne veš, kdo te bo pričakal na naslednji strani. Ker je napisana poljudno, je namenjena širšemu krogu bralcev, čeprav bo verjetno bolj pritegnila kočevske, in pa tiste, ki se na sploh zanimajo za lokalno preteklost. Kočevje poskuša avtor prikazati v drugačni, lepši luči, kot ga poznajo ostali državljani, in pokazati, da njegov domači kraj ni le mesto, ki se spopada z najvišjim procentom brezposelnosti in slabimi prometnimi povezavami, temveč da premore tudi bogato zgodovino ter kulturno in naravno raznolikost. Avtor je več let iskal, zbiral in urejal podatke in jih na koncu strnil na 270 strani zanimivega branja, ki je hkrati zabavno in poučno, poleg tega pa nas domačine navdaja s ponosom.
Naj v nekaj stavkih predstavim nekatere izmed omenjenih osebnosti in njihove povezanosti s Kočevsko. Verjetno bi vsak, in v tem tudi jaz nisem izjema, najprej omenil brata Grimm. Na gradu Fridrihštajn se ni namreč odvijala samo ljubezenska zgodba Friderika in Veronike, temveč je grad buril domišljijo tudi slovitima pravljičarjema. V njuni zbirki Nemške pripovedke je med drugim izšla tudi ta o fridrihštajn-skem grajskem lovcu, ki naj bi tu naletel na duhove nekdanjih lastnikov. Vendar pa je omenjena pripovedka veliko bolj pomembna iz zgodovinskega stališča. Razširjeno je namreč splošno prepričanje, da je je bil grad opuščen že okoli leta 1650, vendar pa Grimmov opis Kočevske konec 18. ali pa v začetku 19. stoletja to tezo zavrača.
Skoraj nujno je omeniti, od kod izvira posrečen naslov knjige »V Kočevje pa že ne«. Kočevska je imela namreč včasih večkrat negativen prizvok, zato se jo je držal vzdevek »slovenska Sibirija«. Sploh po drugi svetovni vojni zaradi koncentracije političnih kaznjencev, odmaknjenosti kulturnih središč, zaprtih območij in množičnih grobišč, piko na i pa dodata še ostro podnebje in vlažno ozračje zaradi bližine reke Rinže. Vendar pa se jo je vzdevek prijel že prej, ko je konec 19. stoletja zavel val nacionalizma. Prej strpno ozračje med Slovenci in kočevskimi Nemci se je spremenilo v pritiske in medsebojne napade, zato Kočevska ni veljala za sanjsko destinacijo. Avtor romana Pod svobodnim soncem Fran Saleški Finžgar je bil le eden od mnogih, ki si ni želel obiskati tega kraja, vendar ga je pot pripeljala ravno sem. Kot duhovnik se je nekoč s prijatelji šalil in izgovoril slavne besede »Za vse, kar hočete, bom pripravljen, samo za Kočevje ne!«, vendar pa je bil, bodisi zaradi liberalnosti ali pa rojstva nezakonskega otroka, kazensko premeščen ravno v Kočevje. Kljub neprijetnim izkušnjam pa je ohranil tudi dobre in Kočevja ni zapustil le s slabimi
333
2 KRONIKA
OCENE IN POROČILA, 329-345
62
2014
spomini. Po njem pa se imenuje tudi brinovo žganje in sicer t. i. Finžgarjev brinjevec. Finžgar se je namreč hotel preventivno zavarovati pred tifusom, ki je takrat razhajal, vendar mu je uživanje preveč hitro prišlo v navado, zato je neki dan dve steklenici zalučal v Rinžo, kjer se najbrž nahajata še danes, če nista bili uničeni ob čiščenju struge.
Ena izmed vidnejših osebnosti, ki je bila prav tako povezana s Kočevsko, je zagotovo Leopold Hufnagl. Deželi, ki je v 90% pokrita z gozdom, je skoraj moralo biti usojeno, da bo postala začetnica slovenskega naravovarstva. Gozdarski in posestni upravitelj je bil zaposlen pri knezu Auerspergu, kar je mladega Avstrijca kar hitro povezalo s Kočevsko. Auersper-gi so tu namreč imeli eno izmed mnogih posestev, tu pa velja poudariti, da je bila Kočevska v tem času (19. in 20. stoletje) vojvodina, Auerspergi pa kočevski vojvode. Tu je Hufnagl leta 1891 prevzel vodenje 23.000 hektarov gozdne veleposesti. Njegove zasluge so predvsem pri uveljavi prebiralnega načina gospodarjenja in zavrnitve golosečnega izkoriščanja gozdov, poleg tega pa je bil prvi na Slovenskem, ki je zavaroval ostanke pragozdov. Njegovo delo obsega še druge spektre, vendar na kratko lahko rečemo, da velja za prvega uradno priznanega naravovarstvenika.
Kočevska pa poleg pisateljev in naravovarstveni-kov skriva tudi druge talente. Med njimi je recimo kar nekaj športnikov, ki so dosegli izjemne rezultate. Eden izmed njih je Peter Šumi, sicer rojen v Kranju, a šolan v Kočevju, ki je leta 1926 v francoskem Lyo-
nu dosegel prvo mesto na svetovnem gimnastičnem prvenstvu, svoj rekord pa je obdržal kar osemdeset let. Potem je tu Tomaž Hren, čigar rod izhaja iz Kočevja in ga vsi poznamo po sežiganju protestantskih knjig in rušenju cerkva, vendar pa je storil tudi marsikatero dobro stvar, kot sta recimo pospeševanje in spodbujanje umetnosti. Prav po njegovi zaslugi so se namreč ohranili številni izvodi Dalmatinove Biblije. Ker je Kočevska polna tudi raznih prazgodovinskih najdb, je bilo skoraj nujno, da pot sem pripelje tudi kakšnega arheologa. Mitja Brodar je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odkril verjetno najpomembnejše slovensko najdišče, t. i. gravettienske kulture, ki sega približno 20.000 let v preteklost, in sicer v Zeljnskih jamah v vasi Zeljne pri Kočevju. Kočevje pa je bilo tudi domovanje enega vidnejših slovenskih igralcev 20. stoletja. Bert Sotlar je poleg tega, da je bil izvrsten gledališki igralec, prav tako uspešen tudi na filmskem platnu. Verjetno se ga najbolje spominjamo po vlogi Lovra v kultnem filmu Ne joči Peter. Kočevskega rodu je bil tudi, mogoče bralcem manj znani, Viljem Pfeifer. Bil je poslanec in dolgoletni krški župan, pomembno vlogo pa je odigral pri ohranitvi vinogradništva, saj se je boril proti trtni uši, ki je konec 19. stoletja prizadela stare sorte v vinorodnih krajih. Zagovarjal je sajenje novih, odpornejših vrst, kar mu je prineslo ne preveč laskavi vzdevek »trtna uš«. Ker je v Kočevju leto 2014 razglašeno za Kozlerjevo leto, je primerno, da se spomnimo tudi na Petra Kozlerja, po rodu kočevskega Nemca, vsem znanega kot avtorja Zemljovida slovenske dežele in pokrajin, kjer je leta 1864 prvič določil meje slovenskega etničnega ozemlja. Bil je tudi ustanovitelj Pivovarne bratov Ko-zler oziroma današnje Pivovarne Union, malo manj znano dejstvo pa je, da je skupaj z Antonom Globoč-nikom izbral tudi barve slovenske zastave.
Morda bi se kakšnemu bralcu zazdelo, da avtor v svojem delu dela krivico ženskam, saj jih je predstavljenih bistveno manj kot moških, vendar mu ne gre zameriti, saj so ženske relativno pozno stopile v javno sfero življenja. Kljub temu pa imamo nekaj izvrstnih posameznic, ki so se zapisale v zgodovino. Le kdo ne pozna Zofke Kveder iz Loškega Potoka ali pa slavne Muce Copatarice izpod peresa Ele Peroci.
Knjiga poleg omenjenih zgodb ponuja še veliko drugih, nekatere bolj, nekatere manj znane, vendar je vsaka zanimiva po svoje. Zdi se, da je odziv bralcev precejšen, zato lahko pričakujemo, da bo izšel naslednji del, kajti obstaja še veliko potencialnih kandidatov, ki si v njej zagotovo zaslužijo svoje mesto. Naj omenim narodnega heroja in organizatorja NOB na Kočevskem Jožeta Šeška ali pa kočevskega akademskega kiparja in grafika Staneta Jarma, za katera upam, da se bo v morebitnem nadaljevanju našla kakšna stran.
Za konec naj dodam še osebno noto, in sicer meni najbolj pretresljivo in ganljivo zgodbo Mirana Jarca. Mladega pesnika so namreč ubili med roško ofenzi-
242
62
2014
2 KRONIKA
OCENE IN POROČILA, 329-345
vo, vendar njegovega trupla niso nikoli odkrili in se še vedno skriva nekje v Rogu. Kot bi že prej začutil svojo usodo, je v eni svojih pesmi zapisal: »In šum gozdov, ki vse vedo, naj poje ti popotnico...«
Jana Pintar
Franc Lazarini: Zgodovina rodbine Lazarini: kronika, dokumenti, genealogija, komentarji, zgodbe. Radovljica: Didakta, 2013, 403 strani.
Konec leta 2013 je vse raziskovalce in ljubitelje zgodovine plemstva iz slovenskega prostora razveselil izid knjige o rodbini Lazarini, v 18. in 19. stoletju eni najvidnejših in najpomembnejših plemiških rodbin na Kranjskem. Knjiga je toliko bolj dobrodošla, ker so po eni strani Lazariniji ena redkih plemiških rodbin, katere člani še danes živijo v Sloveniji, po drugi strani pa tudi zato, ker je bila nad njimi v času po drugi svetovni vojni izvedena skorajda damnatio memoriae. Čeprav je bila družina zelo razvejena in je sodila med večje zemljiške posestnike, posamezni člani pa so bili pomembni tudi s kulturnega in političnega vidika, smo podatke o njih zaman iskali v vseh enciklopedičnih pregledih, kot sta npr. Slovenski biografski leksikon ali Enciklopedija Slovenije, da o morebitnih obsežnejših znanstvenih publikacijah ali vsaj strokovnih člankih niti ne govorimo. Pričujoča knjiga o rodbini Lazarini tako zapolnjuje to vrzel in pred bralcem razgrne pisano paleto rodbinskih zgodb vse od prve polovice 17. stoletja, ko se je v Benetkah rodil Francesco Lazarini kot začetnik plemiške rodbine, pa vse do konca 20. stoletja, ko se je rodbina po večdesetletnem molku znova začela pojavljati v javnosti.
Zanimivo je, da je bil tekst za knjigo napisan veliko pred njenim izidom. Avtor je bil namreč tudi sam član rodbine Lazarini, ugledni in priznani kemik dr. Franc Lazarini, ki je v delovni nesreči umrl leta 1992, torej pred več kot dvajsetimi leti. Čeprav se je rodil leta 1940, torej v času, ko je bilo plemstvo formalnopravno odpravljeno in se je mentaliteta, ki je plemiško elito ločila od drugih ljudi, že počasi izgubljala, zaradi česar tudi sam ni bil več deležen prave plemiške vzgoje, je Lazarini zvesto sledil vsaj eni od temeljnih vrednot, ki so določale plemiško družbo -zanimanju za prednike in ohranjanju rodbinske tradicije. Tako je v prostem času, kolikor sta mu dopuščala njegovo raziskovalno in pedagoško delo, vneto zbiral vse, kar je bilo povezano z zgodovino njegove rodbine, od vsakovrstnih arhivskih virov in drugih dokumentov iz slovenskih in tujih arhivov do starih fotografij in drugih materialnih ostankov. Dodatno
Franc Laznnni
ZGODOVINA KO D Bt NE LAZARINI
* nniimi v.........................¿j&MlMTAlIlt itonsh

vrednost je njegovim raziskavam dalo gradivo iz lastnega in širši javnosti nedostopnega rodbinskega arhiva ter vključevanje ustne rodbinske tradicije, ki pomaga razumeti določene vidike preteklosti, ki jih uradni viri v javnih arhivih ne morejo razjasniti. To rodbinsko tradicijo je avtor še nadgradil z dopisovanjem z drugimi rodbinskimi člani izven slovenskega prostora. Tako je na svoj način ohranjal rodbinsko mrežo, ki se je v 20. stoletju že močno natrgala, kar pa ni bila samo posledica novih družbenih razmer, ki so rodbino razpršile po svetu, pač pa tudi dejstva, da so se posamezne veje zaradi svoje številčnosti že pred tem oddaljile in z vsako generacijo tudi odtujile druga od druge.
Zbrano gradivo je Lazarini preoblikoval v rodbinsko kroniko v štirih zvezkih, ki je zaradi njegove prezgodnje smrti obležala v rokopisu. Šele pred nekaj leti sta se njegova vdova Evgenija in sin Franci odločila, da moževo oz. očetovo zapuščino znova potegneta iz predala in jo v obliki monografije predstavita javnosti. Tako je nastala več kot 400 strani obsežna knjiga, ki jo bogatijo množica zelo zanimivega in do danes povsem nepoznanega slikovnega gradiva, pa tudi genealoške preglednice in daljši zaključek, v katerem sta predstavljena avtorjeva življenje in delo.
Knjiga je razdeljena na pet glavnih poglavij, v katerih avtor predstavi rodbino po posameznih obdobjih oz. generacijah, od prvega, sredi 17. stoletja na Kranjsko priseljenega prednika Francesca Lazarinija, do svojega časa, torej do druge polovice 20. stoletja.
335