Slovenska akademija znanosti in umetnosti Academia scientiarum et artium Slovenica
Razred za filološke in literarne vede Classis II: Philologia et litterae
2 4 i 84
TRADITIONES
Zbornik
Inštituta za slovensko narodopisje in
Glasbenonarodopisnega inštituta
Acta Instituti ethnographiae et Instituti ethnomusicologiae Slovenorum
28/1
Ljubljana
1999
■
ISSN 0352-0447 TRADITIONES 28/1, 1999 Jubilejni zbornik ob 80-letnici dr. Milka Matičetovega
Slovenska akademija znanosti in umetnosti Academia scientiarum et artium Sloveniea
Razred za filološke in literarne vede Classis II: Pliilologia et litterae
TRADITIONES
___________________________Zbornik_________________________
Inštituta za slovensko narodopisje in
Glasbenonarodopisncga inštituta
Acta Instituti ethnographiae et Instituti ethnomusicologiae Slovenorum
28/1
Ljubljana
1999
Uredila - redegit Helena Ložar-Podlogar
Sprejeto na sejah Razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 23. novembra 1999 in na seji predsedstva 6. decembra 1999
Tiskano z denarno pomočjo Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU
KAZALO / INDEX
9 Ob osemdesetletnici dr. Milka Matičetovega (Tone Cevc)
MILKO MATIČETOV - RAZISKOVALEC LJUDSKE USTVARJALNOSTI
13 Narodopisna bibliografija Milka Matičetovega (Sinja Zemljič-Golob)
29 Jurij Fikfak: »In principi je bila Basida« - in njen po-ustvarjalec - »Atn Anfang war das Wort... •— und sein Nachdichter
35 Roberto Dapit: Tradizione orale a Resia. Un tentativo di confronto fra lo stato attuale e la ricerca di Milko Matičetov - Ustno izročilo u Reziji. Poskus primerjave sedanjega stanja z delom Milka Matičetovega
51 Inga Miklavčič-Brezigar: Pomen Milka Matičetovega za zahodne Slovence - The importance of Milko Matičetov’s work for Western Slovenes
65 Alberto Mario Cirese: Milko Matičetov e i paesi slavi del Molise - Milko Matičetov in slovanska naselja v Moliseju (Italija)
73 Katalin Munda-Hirnök: Porabske poti dr. Milka Matičetovega - Maticetov’s Roaming in Porabje
81 Boris Pahor: O rojenicah ob Milkovi zibki
85 Vilko Novak: Teden dni pod cincalicami z Milkom Matičetovim
LJUDSKO IZROČILO
89 Tone Cevc: Pripovedno izročilo iz kamniškega kota - Narrative Tradition from Kam>liski kot
101 Janez Dolenc: Neznani stari zapisi tolminskih ljudskih izročil - Unknown Old Records on Folk Tradition from Tolminsko
111 Monika Kropej: Maskiranje v ljudskih pravljicah in povedkah - The Meaning of Masks in Folk Tales
119 Anja Štefan: Folklorni raziskovalec Peter Jakelj-Smerinjekov - Folklore Narrator Peter Jakelj-Smerinjekov
129 Aleksandra Popvasileva: The Motive of a Pregnant Man - Kaj vemo o motivu -noseči mož-
137 Giovanni Battista Bronzini: La letteratura popolare in Italia al bivio tra riforma e controriforma - Ljudsko slovstvo v Italiji na razpotju med reformacijo in protireformacijo
147 Laura Oretti: Te la dico, te la scrivo. Un testo della narativa tradizionale tra oralitä e scrittura - “Povem ti, napišem ti." Tradicionalna pripoved povedana in zapisana
159 Zmaga Kumer: Gregorčičev »Izgubljeni cvet« kot ljudska pesem - Die Dichtung -Izgubljeni cvet« von S. Gregorčič als Volkslied
165 Marija Kozar-Mukič: Se niška pesmarica iz 1864 - The Felsöszölnök Hymnal from 1864
171 Zmago Šmitek: Romanje k »sveti smreki» na Paki pri Vitanju - Pilgrimage to the “Sacred Spruce" at Paka by Vitanje
179 Nikolai Mikhailov: Epitetni značaj slovanskih poganskih teonimov kot hipotetična razlaga polikefalnosti nekaterih božanstev - Der epithetische Charakter der slawischen heidnischen Theonyme als eine eventuelle Erklärung der Polyceplialie einiger Gottheiten
185 Leopold Kretzenbacher: Zu einem geistlich stilisierten Historien-Gemälde in der franziskanischen Wallfahrtskirche zu Nazarje - O duhovno stilizirani sliki v frančiškanski romarski cerkvi v Nazarjah
195 Emilijan Cevc: Slavoločna kapitela v župnijski cerkvi v Špetru - I due capitelli nella chiesa parrocchiale di San Pietro al Natisone
205 Gian Paolo Gri: Intorno alla friulanitä - O furlanstvu in o etnični bitnosti
215 Stanislav Hafner: O »Spisovniku za Slovence« Matije Majarja - Der -Spisovnik za Slovence- von Matija Majar-Ziljski
225 Liliana Spinozzi Monai: Un esempio minimale di etnolinguistica ispirato al pensiero di Jan Baudouin de Courtenay - Droben primer s področja etnolingvistike, navdihnjen z idejami Jana Baudouina de Courtenaya
239 Franc Jakopin: »Eno gredo bom kopala, vsega furma rože sjala...« - Furm - ein slowen isches Lehwort
245 Dušan Ludvik: Ljudski izposojenki akovnik in možer - Zwei slowenische Volkslehnworte
251 Giovanni Frau: Ertano Col de la Ottiva e altre uccellande — Toponim Col de la Ottiva in druga ptičja lovišča
259 Mitja Zupančič, Vera Smole: Fitogeografska delitev Slovenije in leksična raznolikost slovenskih narečij - Phytogeographical division of Slovenia and lexical diversity of Slovene dialects
269 Janez Keber: Osebna imena v ljudskih pesmih - First Names in Folk Songs
281 Mirko Ramovš: Hišna imena v vaseh Ježica, Kleče, Mala vas, Savlje in Stožice -House Names in the Villages of Ježica, Kleče, Mala vas, Savlje, and Stožice
293 Marija Makarovič: Prispevek k zbiranju ledinskih in parcelnih imen - A Contribution for the Collection of Plot and Place Names
299 Silvo Torkar: Nekaj posebnosti iz govora Hudajužne in Oblok na Tolminskem -Some Characteristics of the Local Speech from Hudajužna and Ohloke in Tolminsko
309 Pavle Merkü: Unejci, Onejci, Vnejci?
311 Bruno Volpi Lisjak: Nabrežinska ribiška pot - II sentiero deipescatori di Aurisina
323 Gorazd Makarovič: Barska atuca. Hiša s konca 15. stol. ali zgodnjega 16. stol. -Barska Atuca. A House from the End of the 15"' or the Beginning of the 16"' Century
331 Mojca Ravnik: Družina in sorodstvo v slovenskem Porabju, v Prekmurju in slovenski Istri - Family and Kinship in Porabje, Prekmurje and Slovene Istria
343 Jelka Radauš Ribarič: Ukrasno nabiranje na košulji u ženskom tradicijskom ruhu zapadne Istre - Decorative Pleats on Blouses on Women ’s Traditional Costume of Western Istria
36l Maja Godina-Golija: Primorski begunci in njihov vpliv na prehrano v Mariboru pred drugo svetovno vojno - Immigrants From Primorsko and Their Influence on the Changes in the Food Culture of Maribor Residents Prior to World War 11
369 Martina Piko: Vlačenje ploha v Pliberku in okolici - Das Blochziehen in Bleiburg und Umgebung
383 Naško Križnar: Vlačenje ploha v Pliberku. Vizualna analiza - Das Blochziehen in Bleiburg (Kärnten)
401 Polona Šega: Pritožbe nad krošnjarji na Slovenskem med svetovnima vojnama -Complaints against Peddlers in Slovenia between World Wars I and II
409 Andrej Vovko: Udje Družbe sv. Mohorja v videmski nadškofiji do leta 1900 - St. Mohor’s Association Members in the Udine Archdiocese Prior to 1900
RAZGLEDI IN GRADIVO
437 Vesna Moličnik, Špela Pogorelec: Interaktivno pripovedništvo - Interactive Narrative
443 Naško Križnar: Besede in slike
449 Marija Stanonik: Zrno do zrna ... kamen do kamna ... (Zbirka folklornih obrazcev iz Žiro v)
465 Tabula gratulatoria
467 Sodelavci / Prevajalci
Ob osemdesetletnici dr. Milka Matičetovega
V poznem poletju je praznoval osemdeset let življenja akademik dr. Milko Matiče-tov, upokojeni znanstveni svetnik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Rodil se je 10. septembra 1919 v Koprivi na Krasu, maturiral na gimnaziji v Gorici in nato študiral klasično in moderno filologijo v Radovi. Leta 1955 je doktoriral na SAZU z obrambo folklorne študije Sežgani in prerojeni človek. Od leta 1945 do 1952 je bil kustos v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in več let sourednik Slovenskega etnografa; od leta 1952 do upokojitve leta 1985 pa se je kot odličen raziskovalec in znanstvenik, nekaj let tudi upravnik, uveljavil v Inštitutu za slovensko narodopisje. Bil je soustanovitelj in urednik (1974-1985) inštitutskega zbornika Traditiones. Leta 1995 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predlog za to častno priznanje smo utemeljili sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje glede na njegov prispevek znanosti: več kot 200 objavljenih razprav in strokovnih del, od tega vsaj tretjina v italijanščini, nemščini ali kakšnem drugem tujem jeziku. Za svoje delo je dobil več domačih in tujih priznanj.
Matičetove znanstvene sadove je ob njegovi sedemdesetletnici strokovno osvetlila sodelavka v inštitutu dr. Marija Stanonik (Traditiones 18, 1989), kot dopolnilo omenjeni študiji pa lahko štejemo prispevek dr. Jurija Fikfaka v letošnjem jubilejnem zborniku. Sam naj dodam le še nekaj osebnih misli k jubilantovemu strokovnemu portretu.
Iz Matičetove osebnosti izžareva radoživo spoštovanje življenja in narave, ki izvira iz doživetij, ki so se mu vtisnila v zavest z rodnega Krasa. Po srcu Kraševec, po znanstveni širini svetovljan, sta temeljni življenski drži našega slavljenca.
Naj tu povzamem, kar sem zapisal na drugem mestu ob slavljenčevi osemdesetletnici - saj ponovljena misel pomeni njeno potrditev! Najbrž ni naključje, da je dr. Matičetov med svoje različne znanstvene cilje uvrstil tudi raziskavo cvetličnega imena bec/enice, pesniško in obredno izročilo o cvetici, ki jo bolje poznamo z imenom narcisa. Ob pretresu slovenskih sinonimov za to cvetje se mu je razkrilo neznano bogastvo ljudske ustvarjalnosti (obdelava mnogih drugih imen cvetlic še čaka posne-mavce!), pri čemer pa avtor raziskave ni ostal neprizadet za odkrivanje lepot tega rastlinja. V naravo zazrtega ga je pritegovalo z zvezdami osvetljeno nočno nebo in o
zvezdah je nastala izjemna študija Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slovenci. Na eni teh raziskovalnih poti v vasi pod kamniškimi gorami sem ga spremljal in občudoval širino njegovega astronomskega znanja in kultiviranost pogovorov z informatorjem. To je bila učna ura, ki bi jo privoščil vsakemu mlademu etnologu, če se je odločil za znanstveno pot.
Ker dr. Milko Matičetov pri svojih raziskavah rad sledi prirojenim naravnim nagnjenjem, ni nič čudno, da je vrsto let obiskoval gorato Rezijo v slovenski Benečiji, slovenski otok v furlanski soseščini. Poletje za poletjem je z družino preživljal pod šotorom, v vabljivem gorskem okolju in v stalnih stikih z domačini. V urah, ko Rezijani niso bili obloženi z delom, je snemal na magnetofonski trak njihovo pripovedno in pesemsko izročilo. Ko je obvladal posebnosti rezijanščine in se priučil narečja, so se mu odprli bogati vrelci, ki niso usahnili do današnjih dni.
Prav sedaj v inštitutu presnemavamo in transkribiramo njegove magnetofonske zapise rezijanskega ljudskega izročila. Ob tem s spoštovanjem in občudovanjem ugotavljamo, s kakšno potrpežljivostjo, vztrajnostjo in raziskovalno zavzetostjo je nastajala taka zakladnica pripovednega izročila. Šele sedaj je tudi mogoče dojeti širino in globino narodopisnega bogastva, zbranega na trakovih, ki ga lahko le po obsegu, ne pa tudi po pomenu, izmerimo z več kot sto urami govorjene besede.
Do obdelave zbranega gradiva prihaja akademik dr. Matičetov postopno. Do sedaj se mu je posrečilo z veliko intuicije in široko preglednostjo obdelati nekaj izbranih primerkov pripovednih motivov, pripravil pa je tudi dve lični knjigi o rezijanski duhovni dediščini: Rezijansko liriko z naslovom Rožice ziz Rezije (v rezijanskem narečju, vzporedno pa »presajene« v knjižno slovenščino) in živalske pravljice Zverinice ziz Rezije. V obeh komentiranih izdajah se razkriva njegova znanstveno kritična temeljitost in prirojena senzibilnost za ljudsko ustvarjalnost in narečno bogastvo slovenskega jezika. V tem času pa naš jubilant svoje moči posveča skrbi za natis rezijanskega slovarja, ki ga bo SAZU izdala v sodelovanju z rusko akademijo znanosti in umetnosti.
Pravijo, da se pesnik rodi in prav tako bi lahko tudi rekli, da se znanstvenik rodi. Seveda ne mislim, da se rodi učen, pač pa da je njegovo življenje usmerjeno k posebnemu načinu razmišljanja, ki ga lahko opredelimo kot znanstvenega. Ta misel še posebej velja za našega jubilanta, ki ga ne zaljša samo osebna skromnost, pač pa pravšnja mera raziskovalne samozavesti.
O Matičetovem kot raziskovalcu bi lahko rekel, da ni kabinetni znanstvenik. Gradivo za svoja znanstvena dela je večinoma pridobival na terenu, med ljudmi, med ustvarjalci. Nikoli se ni lotil večjega, zgolj teoretičnega dela, pač pa so teoretiki radi jemali v roke njegove znanstvene razprave za postavljanje svojih teorij o slovenski folkloristiki. Zato lahko upravičeno zapišem, da je postavil akademik dr. Milko Matičetov slovenski folkloristiki, še posebej pa Inštitutu za slovensko narodopisje, skupaj z akademikoma dr. Ivanom Grafenauerjem in dr. Nikom Kuretom, znanstvene temelje, na katerih še danes stoji inštitut, ki bo v kratkem slavil petdesetletnico rodovitnega znanstvenega delovanja.
Dr. Milko Matičetov tudi danes zavzeto spremlja življenje inštituta, bodisi kot predsednik Znanstvenega sveta bodisi kot redni sodelavec v inštitutskem zborniku Tradi-tiones, ki ga je skupaj z rajnkim dr. Nikom Kuretom ustanovil pred skoraj tremi desetletji. Njegovo dobro sodelovanje z inštitutom pa greni »bolečina«, ki smo mu jo, ne da bi to hoteli, prizadejali inštitutski sodelavci. Leta 1994 smo se namreč odločili, da se Inštitut za slovensko narodopisje razdeli v dva inštituta: v Glasbenonarodopisni inštitut in Inštitut za slovensko narodopisje. Pri tem so nas vodile želje in upanje, da
bosta dva samostojna inštituta lahko delovala strokovno kar najbolj uspešno in tudi finančno trdno. Morda pa bo čas pokazal drugače! Seveda pa je ostalo sodelovanje med obema inštitutoma dobro tudi po osamosvojitvi Glasbenonarodopisnega inštituta; dokaz je tudi skupni jubilejni zbornik, letos posvečen dvema znanstvenikoma, ki sta sicer vsak v svojem inštitutu, v stroki pa skupaj, pomagala zidati trdne temelje slovenski folkloristiki in etnologiji.
Tone Cevc
Karikatura: Miki Muster, september 1999
Imena narcis je v šopeljnabrak, zvezde in storže po domače imen 'vaC. In ko so škržadi v zboru zapeki, za črkarsko pravdo so brž p/a opjreki.
(Uk. L. T.)
MILKO MATIČETOV- RAZISKOVALEC LJUDSKE USTVARJALNOSTI
Narodopisna bibliografija dr. Milka Matičetovega
1939
Slovenski pregovori, reki in prilike. Misli ob Šašljevi zbirki. - Mentor, 27, 1939/40, 31-36. (Podpis: Vane Orel).
1940
Koledovanje v tomajski župniji na Krasu in v Trebčah. - Dom in svet, 52, 1940, 37-45, 101-107. (Podpis: Milko Ukmar).
Nove smeri v raziskovanju slovenskih ljudskih izročil in Lepa Vida. - Dom in svet, 52, 1940, 405-412. (Podpis: Milko Ukmar).
Sant’Andrea nasce due volte in un canto narrativo dal Carso triestino. - Lares (Roma) 11, 1940, 172-175 (Podpis: Bogomilo Omari).
Stare žalostne. Zbral in uredil Joža Glonar. - Dom in svet, 52, 1940, 368-370. (Podpis: Milko Ukmar).
1944
Rezijanska pripovedna pesem. - Etnolog, 17, 1944, 26-33-
1946
Problemi ljudskega gledališča pri Slovanih. Predavanje P. Bogatyreva, prof. folklore na moskovski univerzi. - Slovenski poročevalec 26. II. 1946.
Iz žive govorice beneških Slovencev. - Trinkov zbornik, 1964, 99-108.
1947
Renata Steccati in njeni zapisi beneško-slovenskih ljudskih pesmi. - Razgledi, 2, 1970, 120-128 (s popravki na ovitku št. 6).
Pomlad, velika noč, pirhi. - Ljudski tednik IV. 1947.
1948
Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore. - Razgledi (Trst) 3, 1948, 449-457.
O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev. - Slovenski etnograf, 1, 1948, 9-56.
Attila fra italiani, croati e sloveni. - Ce fastu? (Udine) 24/25, 1948/49, 116-121.
Ob Novakovi etnografski študiji: Ljudska prehrana v Prekmurju. - Ljudska pravica 6.
III.	1948.
Sovjetska etnografija 1947. - Slovenski etnograf, 1, 1948, 121-125.
Etnografski spomeniki sežanskega okraja. - Varstvo spomenikov, 1, 1948, 26-28.
1949
Francesco di Toppo in noša Kraševcev. - Slovenski etnograf, 2, 1949, 70-71.
En dan v Socerbu. - Ljudski tednik 2. in 9- XII. 1949.
Slovenci v delu furlanskega folklorista V. Ostermanna. - Razgledi, 4, 1949, 479-480, 563-568.
Möderndorferjeve zbirke koroških ljudskih pripovedk. - Slovenski etnograf, 2, 1949, 137-140.
Dve zbirki makedonskih ljudskih pesmi. - Slovenski etnograf, 2, 1949, 147-149.
E. V. Gippius & V. 1. Čičerov: Trideset let sovjetske folkloristike. - Slovenski etnograf, 2, 1949, 71-93- /prevod/.
Terensko delo Etnografskega muzeja v Ljubljani v letu 1949- - Varstvo spomenikov, 2, 1949, 99-102. (Soavtor: Boris Orel.).
1950
Testi friulani su labbra slovene. - Ce fastu? (Udine) 26, 1950, 21-25.
Utrinki iz ljudskega pesništva. - Novi svet, 5, 1950, 263-270, 379-384.
Folklorna anketa v Furlaniji 1946: Odgovori slovenskih šolarjev. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 297-330. (Soavtor Gianfranco D’Aronco).
Zagovarjanje pri dveh slovenskih književnikih. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 331-342.
Golijeve predelave ljudskih pesmi. - Slovenski poročevalec 29. IX. 1950.
Ivan Grafenauer: Legendarna pesem »Spokorjeni grešnik« in staroalpska krvno-duhovna sestavina slovenskega naroda. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 425-432.
Ob Jadranu. Etnografski zapiski in študije. Uredil Rado Lenček. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 439.
Arturo Cronia: Poesia popolare degli Slavi meridionali. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 439-444.
Milovan Gavazzi: Dva motiva iz narodne poezije gradiščanskih Hrvata. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 446—447.
Gaetano Perusini: Antiche usanze friulane. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 457-458.
Raffaele Corso: Ivanu Koštialu v spomin. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 390-392. /prevod/.
Bala kraške neveste pred 100 - 130 leti. - Ljudski tednik 9. VI. 1950.
Pripomba /k objavi N. Peršiča: Dve pravljici iz Črneje/. - Slovenski etnograf, 3/4, 1950/51, 357.
1951
Le rotelle infuocate nelle Alpi Orientali. - Ce fastu? (Udine) 27/28, 1951/52, 111-127.
Tudi na Robediščih poznajo Kralja Matjaža. - Soča 7. VII. 1951.
1952
Per l’interpretazione di usi di confine. - II tesaur (Udine) 4, 1952, 26.
Slovensko Primorje. Etnografski pregled. - Istra i Slov. Primorje (Zagreb) 1952, 37-44. V slovenščini: Istra in Slovensko Primorje, 1953, 33—39-
“Sv. Tilih s Krasa«. - Razgledi, 7, 1952, 179-181.
Rezija in Rezijani v romantični povesti iz leta 1827. - Razgledi, 7, 1952, 335-342.
Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu. - Slovenski poročevalec 15. VI. 1952.
Kazala k I. in II. delu /narodopisja Slovencev/. - Narodopisje Slovencev, 2, 1952, 239-266.
Žganje pusta pred sto leti. - Slovenski Jadran 29. II. 1952.
1953
Deklica menih. Pripovedna pesem iz Južne Dalmacije. - Zbornik Etnografskog muzeja u Beogradu 1901-1951, 1953, 292-299.
K prekopavanju mrličev pri Slovanih. - Slovenski etnograf, 6/7, 1953/54, 195-196.
Poprtnik. - Slovenski etnograf, 6/7, 1953/54, 223-239.
Ime Kentavrov in konji v robiški pravljici. - Slovenski etnograf, 6/7, 1953/54, 239-240.
Ivan Grafenauer: Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu. - Slovenski etnograf, 6/7, 1953/54, 311-320.
Giuseppe Vidossi: Canzoni popolari narrative dall’Istria. - Slovenski etnograf, 6/7, 1953/54, 359-360.
Ivan Grafenauer: Origine, sviluppo e dissoluzione della ballata popolare slovena "I-epa Vida« (La bella Vida). - Lares (Roma) 19, 1953, 8-18. /Poskus obnove prevoda italijanskaga povzetka h knjigi I. Grafenauer, Lepa Vida (1943)/.
1954
Ljudska kultura in učiteljstvo. - Naši razgledi, 3, 1954, št. 5, 19.
Povodom ove zbirke slovenačkih narodnih pripovjedaka. Prevod Hamid Dizdar. -Slovenačke narodne pripovjetke (Sarajevo), 1954, 5-9- Izvirnik tega uvoda kot spremna beseda: K drugi izdaji slovenskih pravljic. - Slovenske narodne pravljice, 1955, 199— 202; 1959, 186-189; 1964, 201-203.
G. B. Corgnali: Popravki k Pominal’niku B. de Courtenaya. - Slavistična revija, 5/7, 1954, 353-354. /prevod/.
1955
Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih. - Slovenski etnograf, 8, 1955, 231-254.
Arturo Cronia: Nel 150° anniversario della morte di Alberto Fortis. - Slovenski etnogaf, 8, 1955, 276.
Gianfranco D’Aronco: Indice delle fiabe toscane. - Slovenski etnograf, 8, 1955, 276.
Branislav Rusič: Nemu.šti jezik u predanju i usmenoj književnosti Južnih Slavena. -Slovenski etnograf, 8, 1955, 291-292; 9, 1956, 320.
1956
Dr. Karel Štrekelj. - Jezik in slovstvo, 2, 1956/57, 120-123.
Brat in ljubi. - Zbornik Primorske založbe Lipa (Koper), 1956, 35-62.
Pregovori in uganke. Ljudska proza. - Zgodovina slovenskega slovstva, I, 1956, 115-138. Okrajšano: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do 1848, 1963, 29-49.
Posvetovanje vzhodnoalpskih folkloristov v Ljubljani marca 1956. - Slovenski etnograf, 9, 1956, 279-282.
1957
Alberto M. Cirese: Canti popolari dalle colonie slavo-molisane, pubblicati colla collaborazione di Giovanni Maver e Milko Matičetov. - Rieti, 1957, 71 str. (Estratto da I canti popolari del Molise, Volume II, pp. 191-216)
Tri zbirke preoblečenih »pripovedk“. - Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje, 1, 1957, 23.
1958
Der verbrannte und wiedergeborene Mensch. - Fabula (Berlin) 2, 1958, 94-109-
Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in novih raziskavanj. - Razprave SAZU, II. razred, 4, 1958, 101-156.
Uz nove varijante Vukove priče »Carigrad-. - Treči kongres folklorista Jugoslavije (Cetinje) 1958, 179-184.
Slovensko etnografsko društvo. - Slovenski etnograf, 11, 1958, 7-10.
Dobra zbirka slovenskih pripovedk iz leta 1970 slabo izdana 1956. - Slovenski etnograf, 11, 1958, 187-200 (Soavtor Maja Boškovič-Stulli).
Gianfranco D’Aronco: Le fiabe di magia in Italia. - Slovenski etnograf, 11, 1958, 248.
1959
La costola di legno. Di un tema narrativo diffuso nel territorio alpino orientale. -Alpes Orientales (= Dela SAZU, II. razred, 12) 1, 1959, 79-90.
Pravljica o bobovi črni krpi v rokah W. Grimma, Levstika, Finžgarja in Tratarja. -Slovenski etnograf, 12, 1959, 121-134.
Vinko Möderndorfer. - Slovenski etnograf, 12, 1959, 221-222.
1960
Ljudsko pripovedništvo danes na Gorenjskem. - Rad VI. kongresa folklorista Jugoslavije, Bled 1959 (Ljubljana) I960, 41-43.
Leopold Kretzenbaeher: Die Seelenwaage. - Slovenski etnograf, 13, I960, 254-255.
Alberto M. Cirese: 1 canti popolari del Molise. - Slovenski etnograf, 13, I960, 255-256.
Giovanni Bronzini: La canzone epico-lirica nell’ Italia Centro-Meridionale. - Slovenski etnograf, 13, I960, 256.
Na sledi Kralju Matjažu: pravljica iz Beneške Slovenije. - Glasnik Slovenskega etnografskega društva, 3, 1960/61, 4-5.
1961
Sežgani in prerojeni človek. - Ljubljana, SAZU, 1961, 278 str. (Dela SAZU, II. razred, 15 = Inštitut za slovensko narodopisje, 4).
Sopravvivenze e modificazioni di usi e tradizioni popolari nelle valli deli’ Isonzo dal’500 ad oggi - II. - Alpes Orientales (Graz) 2, 1961, 68-70.
Gefahren beim Aufzeichnen von Volksprosa in Sprachgrenzgebieten. An slowenischen Beispielen dargestellt. - Internationaler Kongress der Volkserzählungsforscher in Kiel und Kopenhagen; Vortrage und Referate (Berlin) 1961, 179-187. (V nemščino prev. Niko Kuret).
Nekaj besed o Ircih in njih pravljice. - Irske pravljice, 1961, 129-135.
Jože Gregorič: Venček ljudskih pripovednih pesmi. - Slovenski etnograf, 14, 1961, 234-235.
Niko Kuret: Ciganske pravljice. - Slovenski etnograf, 14, 1961, 235-236.
Maria Gladyszowa: Wiedza ludowa o gwiazdach. - Slovenski etnograf, 14, 1961, 236-237.
Giuseppe Vidossi: Saggi e scritti minori di folklore. - Slovenski etnograf, 14, 1961, 237.
1962
Štrekljeva zapuščina in korespondenca s Francem Kramarjem. - Slovenski etnograf, 15, 1962, 223-242.
Löl Kotlič - Krpan iz Rezije. - Sodobnost, 11, 1963, 249-256; Pionir, 18, 1962/63, 260-261.
Tretje posvetovanje vzhodnoalpkih narodopiscev v retoromanski Švici. - Slovenski etnograf, 15, 1962, 260-262.
Maja Boškovic-Stulli: Istarske narodne priče. - Slovenski etnograf, 15, 1962, 285-286.
Walter Anderson: Novelline popolari sammarinesi. - Slovenski etnograf, 15, 1962, 287.
Rezijanska pravljičarka Rozalija Di Lenardo. - Glasnik Slovenskega etnografskega društva, 4, 1962, 10.
Šolarja pri Matjažu v gori. Nova zgodbica z Bovškega. - Glasnik Slovenskega etnografskega društva, 4, 1962, 16.
1963
»Pesme Rezianske« Stanka Vraza (1841). - Slovenski etnograf, 16/17, 1963/64, 203-215.
Pri slovenskih pravljičarjih. - Pionir, 19, 1963/64: Lojze Tratar (8 - 9), Resnik iz Petruše vasi (43 - 44), Marinčič Pod skalo (75 -76), Katra Jovžovka iz Trente (108 -109), Peter Jakelj Smerinjekov (138 - 139), Mica Štanfelnova z Rečice (170 - 171), Bepo Malnar (202 - 203), Rozalija iz Bile v Reziji (234 - 235), Bicelj iz Podjune (266 - 267).
Max Lüthi: Volksmärchen und Volkssage. - Schweizerisches Archiv für Volkskunde (Basel) 59, 1963, 125-126.
Internationaler Kongress der Volkserzählungsforscher in Kiel und Kopenhagen. -Schweizerisches Archiv für Volkskunde (Basel) 59, 1963, 239-240.
1964
Sulla metempsicosi in Europa nella narrativa e nelle credenze popolari odierne. -Actes du VIeme Congres International des Sciences Anthropologiques et Ethnologiques (Paris) II/2, 1964, 241-243.
Ivan Grafenauer. - Letopis SAZU, 15, 1964, 65-71.
Scritti resiani. - Ricerche Slavistiche (Roma) 12, 1964, 123-144.
1965
Schichten und Strömungen im Erzählschatz der Resiataler. - IV. International Congress for Folk-Narrative Research in Athens; Lectures and Reports (Athens) 1965, 282-286.
Pitanje vetra pri Slovencih. - Narodno stvaralaštvo - Folklor (Beograd) 15/16, 1965, 1211-1214.
Peto Abano. Racconto resiano del tipo AT 756 B. - Schweizerisches Archiv für Volkskunde (Basel) 6l, 1965, 32-59-
Pri treh Boganjčarjih, ki znajo »lagati«. - Slovenski etnograf, 18/19, 1965/66, 81-114.
1966
Linčica Turkinčica. Pubblicazione per nozze Maria Micelli - Roberto Longhino, San Giorgio di Resia. A cura di ... - Udine, samozaložba, 1966, 8 str.
Sui mascheramenti nella narrativa popolare. - Alpes Orientales (Firenze) 4, 1966, 91-94.
Ivan Grafenauer. - Fabula (Berlin) 8, 1966, 113-116.
The Concept of Folklore in Yugoslavia. - Journal of the Folklore Institute (Bloomington) 3, 1966, 219-225
Makedonska povedka o razmejitvenem teku. - Narodno stvaralaštvo-Folklor (Beograd) 20, 1966, 1440-1443.
Un nuovo anello nelle tradizioni popolari sulla eorsa per il confine. - Schweizerisches Archiv für Volkskunde (Basel) 62, 1966, 62-76.
»Barzaletis Furlanis a la Boccaccio« di Achille 'Fellini. - Atti del V. Congresso Ladino 1966, (Udine) 1967, 49-61.
Folklora v Jugoslaviji in kratek pripis. - Sodobnost 14, 1966, 627-634.
Genevieve Massignon: : Contes corses. - Vidyä (Trapani) 3, 1965, 54-56; Journal of the Folklore Institut (Bloomington) 3, 1966, 84-88.
Paska Dülica: Mataj iz Rezije. - Zaliv, 1966, št. 2/3, sir. 62-67, 70-75.
1967
Co robia folklorylci w Jugoslawii. - Konferencja folklorystyki slowianskiej, Warszawa 1966 (Literatura Ludowa 11, 1967, 45-59).
Rezijanska pravljičarka Tina Vajtova. - Pionir, 23, 1967/68, št. 7, str. 8-9.
Tina Vajtova: Dvanajst ujcev. - Primorski dnevnik 31. XII. 1967. Ponatis in hrvaški prevod: Dvanaest ujaka. - Pionir, 24, 1967/68, št. 4, str. 4-5.
1968
Folklora Slovencev v Reziji (Italija), preskusni kamen slovenske folkloristike I. - VI. Mezinarodnt sjezd slavistu v Praze 1968, (Praha) 1968, 363.
Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija). - Slavistična revija, 16, 1968, 203-229.
II furto del fuoco a Resia, in Sardegna e nel mito prometeico. - Studi in onore di Carmelina Naselli (Catania) 1, 1968, 165-191 + ilustracije.
Die Legende von »Josaphat und Barlaam« in Resia. Typisches Beispiel absteigender Iradition. - »Volksüberlieferung”, Festschrift für Kurt Ranke (Göttingen) 1968, 197— 209.
Contributi allo studio del tema narrativo »corsa per il confine«. - Ce fastu? (Udine) 44/47, 1968/1971, 53-77.
Pravljica o smrti ob Nadiži in pod Kaninom. - Trinkov koledar 1968, 111-137.
Tyna Wajtawa: Ta hcy, ki na tela wbot nji otroka - Dekle, ki je hotela ubiti svojega otroka. - Zaliv, 1968, št. 12/13, str. 144-147. Francoski prevod: La fille qui voulait tuer son pelit. - Le livre slovene, 8, 1970, 147-148. Italijanski prevod: La ragazza ehe voleva uccidere la propria creatura. - Ce fastu? (Udine) 48/49, 1972/73.
1969
Riflessioni introduttive sul sostrato etnico nelle Alpi Orientali. - Alpes Orientales (= Dela SAZU, II. razred, 24) 5, 1969, 13-18.
Elementi preslavi nella narrativa popolare slovena. - Alpes Orientales (=Dela SAZU, II. razred, 24) 5, 1969, 207-208.
I canti narrativi del popolo sloveno. - »Valori e funzioni della cultura tradizionale« -Atti e documentazione ... (Gorizia) 1969, 185-188. Neavtoriziran prevod: Primorski dnevnik 3- X. 1968.
Tri ljudske iz Rezije za pokušnjo. - Sodobnost, 17, 1969, 197-206.
1970
II friulano parlato dai resiani riflesso nella loro narrativa. - Atti del Congresso internazionale di linguistica e tradizioni popolari (Udine) 2, 1970, 32-64 + 4 priloge.
Les contes et les conteurs slovenes d’aujourd’hui. - Le livre Slovene, 8, 1970, 118— 120. (Prevedla Elza Jereb). - Današnja slovenačka narodna priča i njeni pripovedači. -Narodno stvaralaštvo-Folklor (Beograd) 10, 1971, 42-44. Neavtoriziran prevod B. V.
Litterature populaire Slovene 1970. - Le livre slovene, 8, 1970, 118-180. (Prevedla Elza Jereb) — Slovenačko narodno stvaralaštvo 1970. — Narodno stvaralaštvo-Folklor (Beograd) 10, 106-108. Neavtoriziran srbski prevod B. V.
Slovenska ljudska pravljica. - Slovenske ljudske pripovedi, 1970, 5-17.
1971
V začetku je bila poezija? - Sodobnost, 19, 1971, 183-188.
1972
Rožice iz Rezije. Nabral in presadil Milko Matičetov. S podobami povezal Miha Maleš. - Koper & Trst & Ljubljana, Založba Lipa & Založništvo tržaškega tiska & Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, 1972, 207 str.
Elementi di cultura pastorale nei racconti del popolo sloveno. - Alpes Orientales (München) 6, 1972, 87-93- '
Slovenska ljudska imena zvezd in predstave o njih. - Anzeiger für slavische Philologie (Wiesbaden & Graz) 6, 1972, 60-103.
Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji. - Osmi seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1972, 291-304.
Ljudsko pripovedništvo v slovenski Istri. - Rad XVII kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Poreč 1970, (Zagreb 1972, 131-135. Ponatis: Obala, 17, 1972, 42-44.
Koroško zvezdno ime »Škopnjekovo gnezdo-. - Traditiones, 1, 1972, 53-64.
Rezijanski zagovor proti kačjemu strupu. - Traditiones, 1, 1972, 186.
Opombe k Merkujevim beneškoslovenskim legendam. - Traditiones, 1, 1972, 194.
Iz rezijanske ljubezenske lirike. »Sbuhan sbuhan usize«. - Prostor in čas, 4, 1972, 281-286.
(Uvodnik, brez naslova). - Traditiones, 1, 1972, 5-7.
T. Vajtova: La ragazza ehe voleva uccidere la propria creatura. (Napisal spremno besedo). - Ce fastu? (Udine) 48/49, 1972/73, 164-166.
Tri ljudske izpod Kanina. - Obala (Koper) 15/16, 1972, 37.
1973
Zverinice iz Rezije. Ujel in udomačil Milko Matičetov. S podobami približala Ančka Gošnik-Godec. - Ljubljana ik Trst, Mladinska knjiga & Založništvo tržaškega tiska & Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, 1973, 242 str.
Godovčičaci. Zur Deutung slowenischer Varianten vom Typ AT 480. - Dona Ethno-logica. Beiträge zur vergleichenden Volkskunde L. Kretzenbacher (Basel) 1973, 407-415.
La fiaba di Polifemo a Resia. - Festschrift für Robert Wildhaber (Basel) 1973, 407-415.
Duhovin v Brkinih. Tristo let pričevanj o otroku, rojenem v kačji podobi. - Traditiones, 2, 1973, 63-78.
Opombe k Merkujevim tarčmunskim zgodbicam. - Traditiones, 2, 1973, 215-216.
Duhovna kultura v gornjem Posočju. - Zbornik 18. kongresa jugoslovanskih folkloristov, Bovec 1971, (Ljubljana) 1973, 43-54. Ponatis: Tolminski zbornik, 2, 1975, 179— 187.
Jenkova kratkočasnica o ukradenem oslu. - Jezik in slovstvo, 19, 1973/1974, 96-98.
Pesem in pravljica v Reziji. - Novi list 20. XII. 1973-
Ob rožicah iz Rezije. - Slovenski koledar, 1973, 86-89.
Ob obletnici Rožic in ob izidu njih dvojčka - Zverinic iz Rezije. - Zaliv, 44/45, 1973, 369-375.
Mazedonische Volksmärchen. - Narodna umjetnost (Zagreb) 10, 1973, 446-447.
Lisica in petelin. Ljudske pravljice. Zapisal in poknjižil Milko Matičetov. Ilustrirala Ančka Gošnik - Godec. - Ljubljana, Mladinska knjiga, 1973, 16 str. /Čebelica 164/.
1974
Old and new animals tales from the Resia Valley. - VI Congress of ISFNR. Abstracts (Helsinki) 1974, 67.
(Spremna beseda k postumni objavi članka I. Grafenauer, Nekaj o značaju našega narodnega pesništva). - Traditiones 3, 1974, 5-6.
II bimbo rapito dalla culla e sostituito con uno spurio. Contribute allo studio di lina ballata centro-europea. - Demologia e folklore. Studi in memoria di Giuseppe Cocchi-ara (Palermo) 1974, 209-231.
Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slovenci. - Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 2, 1974, 43-90.
Vecchie e nuove fiabe d’animali dalla Val Resia. - Ce fastu ? (Udine) 50/51, 1974/ 1975, 110-118.
Lepa Vida iz Rezije. - Dan (Trst), 4.111. 1974, 23.
Pesem iz Rezije. Dan (Trst), 4. VI. 1974, 24-25.
E. B. Virsaladze: Gruzinskie narodnye predanija i legendy. - Narodna umjetnost (Zagreb) 11-12, 1974/1975, 595-597.
Dvanajst ujcev. Ljudska pravljica iz Rezije. Povedala Tina Väjtova, posnel in v knjižni jezik prepisal Milko Matičetov. Ilustrirala Ančka Gošnik - Godec. - Ljubljana, Mladinska knjiga, 1974, 16 str. /Čebelica 170/.
1975
Per la conoscenza degli elementi tedeschi nel dialetto sloveno di Resia. - Grazer Linguistische Studien 2. Festschrift für N. Denison, 1975, 116-137.
»Tožna esen» - samorastniška VIS iz Osojan v Reziji. - Dan (Trst) 3, 1975, št. 9, 14-15.
Duhovna kultura v Zgornjem Posočju. - Tolminski zbornik (Tolmin) 2, 1975, 179-187.
1976
Predujem iz druge knjige Slovenske ljudske pesmi. - Sodobnost, 24, 1976, 873-885.
Dvoje gledanj na zvezdna imena. - Jezik in slovstvo, 22, 1976/77, 249-251.
Grdina in rusica. Rezijanska pravljica. Povedala Jelica v Borovičju, zapisal Milko Matičetov. - Ljubljana, Mladinska knjiga, 1976, 16 str. (Mala slikanica) - (Druga izdaja: 1980).
Lisica pridigala kokošim. Povedala Dorina Čunkina, zapisal /in prevedel/ Milko Matičetov. - Ljubljana, Mladinska knjiga, 1976, 16 str. /Vsebuje tudi: Petelin, volk in lisica./ (Mala slikanica). - (Druga izdaja: 1980).
3 (tri) botre lisičice. Povedal Štifen taw mlinu, zapisal Milko Matičetov. - Ljubljana, Mladinska knjiga, 1976, 24 str. (Velika slikanica). - (Druga izdaja: 1983).
1977
Bär (Wolf) im Gespann (AaTh 1910). - Enziklopädie des Märchens (Berlin-New York) 1, 1977, zv. 5, str. 1204-1207.
Čas. Un essere mitico dalla Val Resia. - Etnologia slavi ca (Bratislava) 7, 1977, 221-226.
Appunti sulla raccolta e lo studio delle tradizioni popolari tra i ladini del Sella. -L’entita ladina dolomitica (Vigo di Fassa) 1977, 155-176.
Prikaznata na Naumovata mečka (AT 1910). - Makedonski folklor (Skopje) 8, 1977, št. 15/16, 129-145.
Perusini etnografo. - Ce fastu? (Udine) 53, 1977, 13-18.
Gaetano Perusini (1910 - 1977). - Österreichische Zeitshrift für Volkskunde (Wien) 31, 1977, 305-306.
1978
»Vede - vecuwat«. Tracce di diritto consuetudinario sloveno a Resia. - Ce fastu? (Udine) 54, 1978, 162-184.
Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji. - Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji (Špeter Slovenov - Trst) 1978, 57-80.
Accanto alia culla della poesia popolare lirica in Resia. - Lingua, espressione e letteratura nella Slavia italiana (San Pietro al Natisone - Trieste) 1978, 63-88.
Boškovic - Stulli Maja. - Enzyklopädie des Märchens (Berlin - New York) 2, 1978, 634-636.
Kras in Kraševci v očeh sosedov. - Jadranski koledar (Trst) 1978, 165-169. - Izšlo tudi v Zbornik 24. kongresa jugoslovanskih folkloristov, Piran 1977 (1979), 81-85.
1979
Bovec - Bovčan - bovški. - Goriški letnik (Nova Gorica) 6, 1979, 29-36.
"Bedenice«. Imena, pesniško in obredno izročilo o tem cvetju na Slovenskem in pri sosedih v hrvaški Istri. - Traditiones, 5/6, 1976/77 (1979), 277-300.
Sv. Jožef ne more plačati štibre. - Jezik in slovstvo, 25, 1979/80, 18-21.
1980
Lino Legiša. - Delo 2. VI. 1980.
Dieb als Esel (AaTh 1529). - Enzyklopädie des Märchens (Berlin - New York) 3, 1980, zv. 3, 640-643.
Slovenska ljudska pravljica. - Slovenske ljudske pripovedi, 1980, 5-17. - (Druga izdaja: 1985).
1981
Resia. Bibliografia ragionata 1927 - 1979. - Udine, Graphik Studio, 1981, 40 str.
Slovenske ljudske pesmi. Druga knjiga. - Ljubljana, Slovenska matica, 1981, 672 str. (Redakcija rezijanskih besedil in 9 pesemskih tipov).
Dell’archivio parrocchiale di S. Maria Assunta: Camerari resiani del ’300. - All’ombra del Canin = Pod Tjanynowo Sinco (Na Ravanci) 15, 1981, št. 2, 3-4. - Ponatisnjeno v faksimilirani izdaji župnijskega lista (Udine) 3, 1981, 323-324.
Pubblicazioni resiane e su Resia 1927 - 1979. Bibliografia ragionata. - All’ombra del Canin = Pod Tjanynowo Sinco (Na Ravanci) 15, 1981, št. 3, str. 6; št. 4, str. 6.
1982
Gaetano Perusini. - Traditiones, 7/9, 1978/80 (1982), 276-278.
Poesia d’autore nel dialetto sloveno della Resia. - La Battana (Fiume) 18, 1982, št. 63/64, 115-128.
Diskusija I. (Sekcija za narodna literatura). - Makedonski folklor (Skopje) 13, 1982, 156-158.
Sulla »Lingua Illirica, o sia Reseana». - Metodi e ricerche (Udine) 1, 1982,št. 2, 94-95. - Ponatis v: All’ombra del Canin = Pod Tjanynowo Sinco (Na Ravanci) 16, 1982, št. 4, str. 5.
1983
»In principi je bila Basida«. Star obredni tekst, ki je uradno utihnil, poniknil v ustno izročilo in leta 1966 na Solbici spet priplaval na površje. - Trinkov koledar (Gorica -Čedad) 1983, 116-123. - Ponatis: Nova družinska pratika za prestopno leto 1984 (Celovec) 1983, 47-52.
1984
II friulano parlato dai resiani, riflesso nella loro narrativa. - Manlio	Cortelazzo,
Curiosita linguistica nella cultura popolare (Leece) 1984, 169-183.
Prezrta objava devet ziljskih pesmi, z vtisi I. I. Sreznevskega	ob	reju	pod	lipo,
zbijanju soda ipd. - Slavistična revija, 32, 1984, 337-355.
»Te dve ste rozeanski.» Cafov zapis iz leta 1844. - Traditiones, 10/12, 1981/83, (1984), 233-243.
»Ti dilaš po kalvinsken.« Sled iz časov reformacije v rezijanski katehetični pesmi. -Traditiones, 10/12, 1981/83 (1984), 269-271.
Pesmi o Marku (Knezu, Kraljeviču ipd.) na Slovenskem. - Traditiones, 13, 1984, 49-
58.
Čudne navade za klicanje dežja - 2: Z ognjem na vodi v Kotu. - Traditiones, 13, 1984, 195-196.
»Juzda žausperska«. - Traditiones, 13, 1984, 196—199-
Tina Vajtova (1900 - 1984). - Traditiones, 13, 1984, 187-190.
Alojzij Bolhar (1899 - 1984). - Traditiones, 13, 1984, 191-194.
»Poslušaj me no malo». Un vecchio canto resiano. - All’ombra del Canin = Pod Tjanynowo Sinco (Na Ravanci) 18, 1984, 6.
1985
Per un Giuseppe Pitre europeo. - Etnostoria (Palermo) 2, 1985, št. 1/2, 17-22.
La raccolta di Ugo de Rossi nel quadro della narrativa alpina orientale. - Mondo Ladino (Vigo di Fassa) 9, 1985, št. 3/4, 23-34.
O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o Kurentu. - Traditiones, 14, 1985, 23-32.
Klicanje dežja z ognjem na vodi. - Traditiones, 14, 1985, 169-170 (Avtorji: Milovan Gavazzi, Milko Matičetov, Vilko Novak).
Jozafat in Barlaam v Reziji. - Trinkov koledar (Gorica - Čedad), 1985, 122-157.
1986
Alla riscoperta di un autore goriziano. - Anton Mailly: I.eggende del Friuli e delle Alpi Giulie. Edizione critica a cura di M. Matičetov (Gorizia), 1986, 13—44, 175-253. (II bian-cospino. Collana di studi e testi etnografici, 2.) (Predgovor, opombe, krajevno kazalo.)
Sint ut sunt. - Traditiones, 15, 1986, 249-254.
Kurent malo drugače. - Delo, 25.11. 1986.
1987
Alla riscoperta di un autore goriziano. - Anton von Mailly: Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. 2a ed. (Gorizia), 1987, 13-44, 175-253- (II biancospino. Collana di studi e testi etnografici, 2.) (Predgovor, opombe, krajevno kazalo.)
Le tre eomari volpi. - Ljubljana, Mladinska knjiga; Firenze, Giunti, 1987, 16 str.
Po sledovih medveda s Križne gore (Mednarodni pravljični motiv AT 1910 etc.). -Loški razgledi (Škofja Loka) 34, 1987, 163-200.
3 lesičice gotrice. - Ljubljana, Mladinska knjiga; Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1987, 24 str.
Bajeslovje. - Enciklopedija Slovenije, 1, 1987.
1988
Commento folklorico - Folklorni komentar. - Jan Baudouin de Courtenay, Materiali
IV.	Testi popolari in prosa e in versi in Val Natisone nel 1873 = Ljudska besedila v prozi in verzih, zbrana v Nediških dolinah leta 1873 (Trst, Gorica) 1988, 215-238.
Divji nageljc, »Ognjenec« in še kaj. Na rob literarnim prevodom iz rezijanščine. -Sodobnost (Ljubljana) 36, 1988, 536-542.
Lanita. - Jezik in slovstvo (Ljubljana) 34, 1988/89, št. 4/5,81-88. /Latiničnemu naslovu sledi faksimile prvih znanih pričevanj v cirilici in glagolici./
Grafenauer Ivan. - Enziklopädie des Märchens (Berlin, New York) 6, 1988, 1.
1989
Alla riscoperta di un autore goriziano.- Anton von Mailly: Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. 3a ed. ampliata (Gorizia) 1989, 13-44, 175-253. (II biancospino. Collana di studi e testi etnografici, 2.) (Predgovor, opombe, krajevno kazalo, imensko *n stvarno kazalo.)
In margine alla terza edizione. - Anton von Mailly: Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. 3a ed. amplicata (Gorizia) 1989, 255-275. (II biancospino. Collana di studi e testi etnografici, 2.) (Predgovor, opombe, krajevno kazalo, imensko in stvarno kazalo.)
Lanita. Un relitto lessicale paleoslavo. - Metodi e ricerche (Udine), n.v., 8, 1989, št. 1, 94-106 + ilustr.
Lun(j). - Primorska srečanja (Nova Gorica), 13, 1989, 571—573-
Lun(j). - Traditiones, 18, 1989, 119-124.
Nel regno dello Zlatorog = V kraljestvu Zlatoroga = Im Reich von Zlatorog. - Avgust Ipavec: Zlatorog. Mito delle Alpi = Alpski mit = Alpenmythos (Gorica) 1989, 9-10, 17-18, 25-26.
O mifičeskih suščestvah u Slovencev i special’no o Kurente. - Slavjanskij fol’klor (Moskva) 1989, 88-100.
Še k "laniti“. - Jezik in slovstvo (Ljubljana) 35, 1989/90, št. 1/2, str. 35.
Karel Štrekelj. - Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica), 1989, 15.
1991
Čudna ugibanja, kdo je bil Kralj Matjaž. - Sodobnost (Ljubljana) 39, 1991, 210-220.
Ivan Koštial e Raffaele Corso. Dalla storia dei contatti folkloristici italo-sloveni. -Etnostoria (Palermo) 1991.
Kralj Matjaž nad ideologijo. - Sodobnost (Ljubljana) 39, 1991, 709-711.
Narrativa popolare in prosa. Quesiti della sua storia in Italia. - La Lapa. Argomenti di storia e letteratura popolare (1953-1955), (Isernia) 1991, 85-86.
Pismo avtorju Erazma Predjamskega. - Sodobnost (Ljubljana) 39, 1991, 707-709.
Zakaj ruvati Matijo Korvina iz našega ustnega izročila? - Tradiliones, 20, 1991, 199— 207.
Traditiones dvajsetič. - Traditiones, 20, 1991, str. 8.
1992
Dalla poesia di tradizione orale alla poesia di autore nella Val Resia. - Ce fastu? (Udine) 68, 1992, št. 2, 269-288.
Mornica. - Primorska srečanja (Nova Gorica) 1992, 213-214.
"Šetandreš“. Una variante resiana della fiaba internazionale AT 788. - Studi slavistici offerti a Alessandro Ivanov (Udine) 1992, 231-244.
Živa bresa. - Primorska srečanja (Nova Gorica) 1992, 169-174.
Od koroškega gralva 1238 do rezijanskega krajaua 1986. -Jezik in slovstvo (Ljubljana) 38, 1992/93, 169-174.
Beseda ni konj, lepa beseda še celo ne. - Delo, 30. L 1992. (Književni listi).
Nekaj nujnih pojasnil h Kazalu slovenskih pravljic. - Delo, 19. BI. 1992. (Književni listi).
Smešenje resnih prizadevanj z otročjo metaforo. - Delo, 2. Vil. 1992. (Književni listi).
Še o zagovarjanju iz Ščigli. - Dom (Čedad) 15. L 1992.
Asquini Girolamo, Barazzutti Alfonso, Barbarino Gilberto. - Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica), 1992, 18.
Ljudska proza (soavtor). - Enciklopedija Slovenije (Ljubljana) 6, 1992.
1993
Alla riscoperta di un autore goriziano. - Anton von Mailly: Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. 4a ed. ampliata (Gorizia), 1993, 13-44, 175-253- dl biancospino. Collana di studi e testi etnografici, 2.) (Predgovor, opombe, krajevno kazalo, imensko in stvarno kazalo.)
Le frontiere delle Alpi. - SM Annali di San Michele (San Michele aü’Adige) 1993, št. 6, 297-299.
Per un resiano grammaticalmente corretto. - Fondamenti per Lina grammatica prat-ica resiana (Udine-Padova) 1993, 67-84.
Pesemski odmevi o davnem podoru v hribih Rezije. - Pahorjev zbornik (Trst) 1993, 217-227.
Resia. I. Dimensione linguistica. - La cultura popolare in Friuli - »Lo sguardo da fuori* (Udine) 1993, 57-94.
France Bezlaj in slovansko svetišče na Ptujskem gradu. - Delo, 4. XI. 1993. (Književni listi).
Francetu Bezlaju v opombo. - Traditiones, 22, 1993, 147-150.
Pegam in Lambergar v tretje. - Delo, 11. III. 1993- (Knjževni listi).
1994
Dvanajst ujcev. Rezijanska ljudska pravljica. - Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994, 16 str. (Čebelica 353).
Toponimi resiani in una stampa per liti della line del Settecento. - Linguistica (Ljubljana) 34, 1994, št. 2, 81-126. (Soavtor).
Slovenskim Orlicam pristrižene peruti. - Delo, 10. in 17. III. 1994. (Književni listi).
1995
Prefazione = Spremna beseda. - Roberto Dapit: La Slavia Friulana. Lingue e culture. Resia, Tone, Natisone. Bibliografia ragionata = Beneška Slovenija. Jezik in kultura. Rezija, Ter, Nadiža. Kritična bibliografija (Cividale = Čedad, S. Pietro al Natisone = Špeter) 1995, 5-7.
Uvodna beseda. - I. Chiabudini, R. lussa: Sada te povien = Adesso ti racconto (Čedad = Cividale) 1995, 4-5.
V mednarodni okvir vpeta slovenska ljudska pravljica. (Sporočilo treh izbranih zgodb). ~ 31. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana) 1995, 219-231-
Niko Kuret. - Delo, 1. II. 1995. (Nekrolog).
Oboi Štreklju ob stoletnici prvega snopiča SNP - Delo, 9- XI. 1995, 13-14.
Z Nikom Kuretom v »Slovenskem narodopisnem inštitutu». Prijatelju posvečeni spominski utrinki. - Traditiones, 24, 1995, 469-476.
Hišna imena v krajevni skupnosti Štanjel. - Pozdrav iz KS Štanjel, št. 8, dec. 1995, 2-4.
V Solkanu: Ženski priimki. - 1001 - Solkanski časopis, leto II/7, 21.12. 1995, 9-
1997
Car zelenja - skrivnosti krinke - sredozimke (in drugo pod Kuretovim drobnogledom). - V: Niko Kuret, Opuscula selecta. Poglavja iz ljudske kulture (Uvodni prispevek). Ljubljana, SAZU, 1997, 7-12.
Uredniško in redakcijsko delo
Slovenski etnograf, 1, 1948 - 20, 1967. (Sourednik).
Slovensko berilo IV. Tretja, spopolnjena izdaja. 1951. (Sourednik).
Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje, 1, 1956/57. (Sourednik).
Glasnik Slovenskega etnografskega društva, 3, 1960/61. (Sourednik).
Alpes Orientales, 1, 1959 (=Dela SAZU, II. razred, 12 = Inštitut za slovensko narodopisje, 3); 5, 1969 (=Dela SAZU, II. razred, 24 = Inštitut za slovensko narodopisje, 10. Sourednik).
Narodno stvaralaštvo - Folklor (Beograd), 15/16,1965 (Memoriae Ioannis Grafenauer. Sourednik).
Le livre slovene, 8, 1970, št. 4 (številka posvečena slovenskemu ljudskemu slovstvu).
Slovenske ljudske pesmi. Prva knjiga. - Ljubljana, Slovenska matica, 1970, 440 str. (Souredniki: Z. Kumer, B. Merhar, V. Vodušek.)
Traditiones. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje, 1, 1972; 2, 1973; 3, 1974. (Sourednik.)
Slovenske ljudske pesmi. Druga knjiga. - Ljubljana, Slovenska matica, 1981, 672 str. (Redakcija rezijanskih besedil in 9 pesemskih tipov. Uredili Milko Matičetov, Zmaga Kumer in Valens Vodušek.).
Anton von Mailly: Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. Terza edizione ampliata. -Gorizia, Editrice Goriziana. 1989, 275 str. (II biancospino. Collana di studi e testi etnografici, 2.) (Ureditev knjige, predgovor, opombe, krajevno, avtorsko in tematsko kazalo ter spremna beseda.)
Uroš Krek: Canticum resianum. (Besedila = Testi). - Ljubljana, Društvo slovenskih skladateljev. 1990. (Edicije Društva slovenskih skladateljev, 1224.) (Redakcija, opombe, prevod v italijanščino.)
Venetovanje. Prispevki k razmerju Veneti - Slovani /recte: Slovenci/. - Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo. 1990, 144 str. (Archeo, 1990/10.) (Glavni urednik; prispeval predgovor, satirične legende k ven. ilustracijam, nekaj nepodpisanih antislovenetskih komentarjev.)
Niko Kuret, Opuscula selecta. Poglavja iz ljudske kulture. Ljubljana, SAZU, 1997.
Prevodi
Roberto Dapit: Nekaj pesmi iz repertoarja Cirile Madotto Preščine. Živ zgled rezijanskega »govorjenja v stihih«. - Traditiones, 24, 1995, 309-329-
Sestavila Sinja Zemljič-Golob
Jurij Fikfak
»In principi je bila Basida« (in njen po-ustvarjalec)
V članku avtor osvetljuje nekatere, doslej manj izpostavljene prvine raziskovalnega dela dr. Milka Matičetovega. Posebej je dragocen Matičetov posluh za ustvarjalno moč informatorja, sobesednika na terenu in za izvirnost in bogastvo ljudske besede in besedišča.
The author pointed out some less known attributes of the research of Milko Matičetov, a researcher at the Institute of Slovenian Ethnology. Especially valuable and important is his attention for creative potential of informants in the field and for originality and richness of folk vocabulary.
Kaj napisati o dr. Milku Matičetovemu, izrednem članu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, znanstvenem svetniku SAZU, oh njegovi osemdesetletnici? Marija Stanonik je slavljenčev znanstveni opus nadrobno predstavila pred desetimi leti [1989]. Delo dr. Matičetovega je bilo v veliki meri obravnavano tudi v disertaciji Ingrid Slavec Gradišnik ° zgodovini slovenske etnologije (in o delu posameznih etnologov in folkloristov) v dvajsetem stoletju [1998].
Vendar se po svojem počelu vsako delo, vsak opus izmakne še tako temeljitemu raziskovanju in analizi. V presegajoči razsežnosti vsakega dela in človeka je tako vedno nikoli izpolnjen prostor, ki je ambivalenten in omogoča analizo in občudovanje, presojo in navdušenje ... Zato se zdi piscu teh vrstic potrebno poudariti le nekatere, drugod manj ali drugače obravnavane teme slavljenčevega življenja in dela ali jim dati drugačen lesk ali opozoriti na nekaj temeljnih dosežkov in osnovnih dilem.
Ni moj namen, presojati slavljenčevega dela. Ne le zato, ker gre za polja in širjave, ki se izmikajo enemu horizontu opisa, ampak tudi zato, ker je dragotin toliko, da bi jih Matičetov upravičeno zaokrožil v kar nekaj knjig razprav. Glede na to, kako in kje vse so raztreseni njegovi spisi, od slovaške Ethnologie slavice, slovenskega Trinkovega koledarja v Benečiji, furlanskega Ce fastuf v Nemčiji izdajanih Enzyklopädie des Märchens do ameriškega Journal of the Folklore Institute v Indiani, bi urejena edicija
razprav dala vpogled v širino raziskovalčevih razmislekov, razrešila marsikatero raziskovalno zadrego in vprašanje, po svoje pa hi odgovorila tudi tistim, ki so si marsikdaj zastavili vprašanja o pomenu njegovega dela. Da so bile tujini razsežnosti slavljenčevega dela bistveno prej razvidne, kažejo ne le različne nagrade in priznanja (npr. Pitrejeva in druge), kažejo jo tudi drobni komentarji o znanstvenosti in izjemni pomembnosti njegovega dela, kakor jih je bilo mogoče slišati na obiskih na evropskih ustanovah.
»Kakšno vrednoto pomeni določeno znanje?« Na vprašanje Nobelov nagrajenec, teoretični fizik Steven Weinberg kratko odgovarja: »Za samo iskanje ni nobenega logičnega argumenta. Ali ga občutite kot vrednoto ali pa ga ne občutite.“' Gotovo je za dr. Milka Matičetovega iskanje odgovorov na vprašanja o ljudski ustvarjalnosti glavni »spiritus movens«; največkrat jih je iskal z uporabo t. i. historične geografske metode,2 ki jo lahko razumemo tudi kot princip odkrivanja belih lis na zemljevidu ljudskega izročila. Ob vseh terminoloških zadregah s poimenovanji in s samim razumevanjem pomena in možnosti te metode je verjetno najbolj pomembno izhodišče, da je samemu raziskovanju podlaga ali vrednostna predpostavka preprosto, a nezanemarljivo dejstvo, da je vsaka informacija iz ljudskega izročila svetinja, brez katere je naše vedenje siromašnejše. Brez našega vztrajnega iskanja in prizadevanja so neponovljivi zakladi ustnega, ljudskega zakopani ali izgubljeni. Neslišani, pozabljeni glasovi izginjajočih svetov in kultur nimajo priložnosti in kdo, če ne raziskovalec poetike ljudskega ustvarjanja, mora biti tisti, ki zmore in zna človeku in tem glasovom prisluhniti. Znotraj teh dimenzij in znotraj nasprotovanja nekaterim takrat prevladujočim teorijam seveda drugače gledamo na znamenito, večkrat izgovorjeno misel: »Ljudje umirajo, teorija nam ne uide;« ki jo je povedal Niko Kuret v pogovoru [Fikfak 1985: 184].
Želja po izobraževanju, prav tako ali še posebej šola sama, ki po svoji zasnovi navadno nima preveč posluha za bogastvo razlik in ki poskuša civilizirati »ubogo« ljudstvo, sta dala temu jeziku v zadnji petdesetih, sto letih poenoteno podobo, v marsičem tudi neobčutljivost za posebno, posebej za narečja. »Govorimo po domače, ne znamo po slovensko,« se informatorji še marsikod opravičijo tujcu. Ko raziskovalec ljudskega izročila odpira vprašanja jezika in narečij, navadno povzroči neprijetnost, saj opozarja na nepotrebne unifikacije, v katere sili vztrajanje pri določeni podobi jezikovnega sistema; zanj je razumljivo, da se je na terenu nujno in vredno naučiti jezika informatorjev, saj tako bistveno bolje spozna pisanost realizacij, posebej še ohranjeno leksikalno bogastvo, ki bogati sam jezikovni sistem. Za bedenice, cvetice na Golici rabimo zgolj poimenovanje narcisa, a kje so sugalice, ključavnice za nagrobne cvetice martinke ali jesenke ... zgolj izraz krizanteme; namesto škrgada, škrgata, čvrčka, škrliča imamo naenkrat samo še črička in škržata. Jezikovno prilagajanje okvirom standardne govorice je šlo tako daleč, da je sam slavljenec doživel, kako so v nekem kraju pripoved njemu na čast prevajali (»kajkali«) [Matičetov 196la: 180], ali da lahko danes v istem kraju od devetdesetletnika za rdečekrilega žužka s sedmimi črnimi pikami slišiš besedo »pikapolonica« namesto »ruolca polca« ...
Za dr. Milka Matičetovega je bila, lahko rečemo, na samem začetku beseda, njena poetična, etimološka in stvarna dimenzija; njej velja posebno mesto, pa naj jo pove preprost domačin, ki jo je slišal od svojih starih staršev, ali univerzitetni profesor.
1 Spiegel-Gespräch: -Die Welt ist kalt und unpersönlich.- Physik-Nobelpreisträger Steven Weinberg über den Traum von der Weltformel, Spiegel 30, 1999, 191-194.
2 O tem izčrpno govori Stanonikova v svojem Članku [1989].
Raziskovalec mora biti njeni podobi, ki je njegov izhodiščni vir, zvest; kakršnakoli teoretska pravila mu ne dajo nobene pravice, spreminjati jo.
Prav tako pomembno mesto ima v njegovem delu oblikovalec, stvarnik in poustvarjalec besede, kar je najbolj razvidno v enem njegovih najpomembnejših prispevkov, v besedilu za Matičino zgodovino slovenskega slovstva [1956], Ne prej ne kasneje niso bili ljudsko pripovedništvo, predvsem pa sami ljudski pripovedovalci, deležni tolikšne pozornosti. V času, ko so se nekateri literarni teoretiki spraševali o tem, kaj naj bi pravzaprav lahko počelo ljudsko pesništvo znotraj samosvojega, posebnega razvoja evropske ali slovenske literature, je Milko Matičetov ljudskega pripovednika izenačil z drugimi mojstri besede, pripovedovalcu je prvič, in na tako eminentnem mestu, posvetil poseben prostor, mu dal ime, ga opremil s podobo, nenazadnje ga je izpostavil s svojimi primerjavami med npr. Jurčičevo in pripovednikovo tehniko pripovedovanja.
Vsakemu delu se lahko približamo na več načinov: ugotavljamo posamezne vsebine, knjigovodsko evidentiramo ideje; lahko pa iščemo zasnutke ali počela teorije glede na samo zasnovo besedila in glede na logiko raziskave, ki je do neke mere razvidna iz komentarjev. Navadno se v slovenskih etnoloških raziskavah, posebej tistih avtoreferencialne narave, v najboljšem primeru zgodi, da je na začetku krajši ali daljši uvod, ki nam predstavi vse mogoče teorije in ponudi različne možnosti raziskave, v osrednjem, glavnem delu pa gre za manj ali bolj načrtno deskripcijo določenega segmenta ljudske kulture znotraj pri nas uveljavljene retorične tradicije. Pri Matiče-tovem je razprava o nekem vprašanju vedno večravninska, naj primerja ali pa kontrasti-ra različne ugotovitve; raziskovanju dajo ustrezen okvir šele mednarodne dimenzije posameznih pojavov in raziskovanj.
Obstaja pa še en vidik, ki kaže na avtorjevo očaranost nad poetičnostjo besede. Ko je Matičetov napisal predgovor svojemu delu Sežgani in prerojeni človek [ 1961 b], je uporabil nenavaden uvod, saj je zapisal pogovor med glavnim objektom/subjektom raziskovanja in raziskovalcem. Dialog razpira tiste domneve in znanja, ki jih raziskovalec ni mogel kot dovolj zanesljiva vključiti v samo delo; gre za vprašanja, ki so se Porajala in ostajala neodgovorjena; avtor govori o osebnih dilemah, občutjih, zaznavah, ki jih pri raziskovanju opazi in občuti vsak raziskovalec, a jih navadno ne pove, saj v znanosti sami ni (bilo) prostora za osebne travme; v glavno delo sme in mora priti le tisto, kar naj bi sto-, dvestoodstotno držalo. Dr. Milko Matičetov je tako med prvimi v svoja dela vnesel pričevanja o osebni perspektivi, s katero načenja karizmo vsevednega avtorja; s poetičnim uvodom si je dovolil veliko mero svobode, ki je pokazala na temeljne dileme raziskovalnega procesa.
Omeniti moram še eno bistvenih odlik slavljenčevega dela. Dr. Milko Matičetov ne pozna danes tako priljubljene oblike dela, ki se ji reče pisanje za potrebe in po meri naslovnika ali prakticiranje različnih jezikovnih zvrsti ... Najsi beremo spise v zborniku Internationaler Kongress der Volkserzählungsforscher in Kiel und Kopenhagen ali Jeziku in slovstvu ali Primorskih srečanjih ali Traditiones ali v Anzeiger für slavische Philologie ali v Sodobnosti in Razgledih, povsod nas prevzame avtorjeva zagnanost za Znanstveno resnico, njegova erudicija, posluh za podrobnosti in sposobnost za primerjave, ki presegajo regionalne ali nacionalne okvire. Zato je brati njegove recenzije 'Jel ali protivenetske polemike prav tako poučno kot študirati njegove znanstvene razprave, saj zanj pisanje pomeni zavezo, da mora naslovniku razložiti ali razjasniti nekatera vprašanja ali svoje poglede. Pri Matičetovem so tudi navidezne digresije ali ekskurzi poučna priložnost za odpiranje in razreševanje vprašanj, ki bi jih v naši premočrtnosti sicer (radi) obšli. Zaradi te zahtevnosti do sebe in do raziskovalcev, ki
morajo znati ubesediti svoja dognanja, je bilo njegovo urednikovanje v zbornikih Traditiones in drugod za vse avtorje velika in dobra šola pisanja.
Gotovo imajo folkloristi včasih, naj ironično poudarim, svoja merila o tem, koliko je o različnih uporabljenih tehnikah ali o teoriji potrebno povedati bralcu. Tako je Matija Valjavec v Kresu ob robu zapisani povedki in primerjavi mirno zabrusil: »Ta sličnost zdi se mi dosti znamenita, da jo tukaj objavim. Ali obširnih besed mi ni treba dodajati: kajti kdor se s takimi stvarmi ukvarja, ve brez vsakega komentarja, kaj je, druge bralce pa mika sama pripovedka.» [Valjavec 1886: 154] Prav tako je dr. Matičetov na diskusiji o razmerju med slavistiko in etnologijo na vprašanje o teoriji folkloristike povedal: »Samemu sebi ne boš pisal učbenika, ker veš, kako se tej stvari streže« [Matičetov 1980: 115].
Vendar je pomembno še eno dejstvo: Kdor objavlja pretežno v tujini ali se predolgo brani z molkom, mora sprejeti nase breme, da postane za našo javnost nekaj drugega, kot v resnici je. Tako je postala ena od krilatic o folkloristiki njena brezteorijskost; kako je bilo v resnici z njo, z njeno temeljitostjo in sistematičnostjo, koliko teorije je bilo implicirane v samem delu, je razkrila že Stanonikova pred desetimi leti. Posredno je o tem spregovoril tudi slavljenec v svojem intervjuju, objavljenem v Glasniku SED, v katerem govori o svojem šolanju v Padovi in drugod. Delo dr. Milka Matičetovega je podprto in vezano na prenekatere teoretične koncepte, katerih temeljno počelo sta dve stvari, ki ju nakazuje naslov tega besedila In principi je bila Basi tla' (in njen poustvarjalec). Besedo govori, poustvarja pripovednik, za katerega ni pomembno, ali se piše Jurčič ali Kramarjeva, edino merilo je žlahtnost, izvirnost, dramatičnost podane besede, je pripovedni dogodek, katerega tako značilno opisuje v spisu Pri treh boganj-čarjih, ki znajo »lagati- [1966]. Ti pripovedovalci, pa naj je to Tone Mrcina ali Tina Wajtova ali Peter Smerinjekov, so kot goba, saj srkajo, vlečejo nase spoznanja, domislice, anekdote, drobne pripovedi; največkrat trivialnim zgodbicam posameznikov s svojo poustvarjalno močjo podelijo smisel in status izbrane besede.
Seveda pa je ob živahnih polemikah v sedemdesetih letih ostalo to dejstvo spregledano. Zaradi različnih ravni, na katerih so se polemiki pogovarjali, med družbeno sprejemljivo, angažirano etnologijo in folklorističnim raziskovanjem, pri čemer naj bi šlo za razliko med razsvetljenskim zanimanjem za človeka kot nosilca kulture in romantičnim opevanjem kulturnih prvin, ni bilo mesta za spoznanje, da je dr. Milko Matičetov že kakšnih dvajset let prej tega nosilca postavil na najznamenitejše mesto, v zgodovino slovenskega slovstva. Res je, da ga je zamikala in očarala umetniškost ljudskega pripovedništva, njegovi izjemni ustvarjalni dosežki in primerljivost z dosežki umetnostnega ustvarjanja, da ga nista zanimala povprečje in trivialnost vsakdanjega pripovedovanja. A slednja je bila na primer pri literarnih zgodovinarjih odkrita šele v osemdesetih letih, pri Miranu Hladniku; navsezadnje je tako, da je tudi trivialnost razvidna šele v razliki do izjemnosti.
Marsikdaj se govori o družbeni neangažiranosti etnologije in folkloristike. Osemnajsti letnik Etnologa je nastal v mislih na konkretna razmejitvena vprašanja na pariški konferenci leta 1946. Obležal je v predalih za presojo ideološke pravilnosti, dve leti kasneje so ga po naključju našli in ga morali objaviti pod novim imenom Slovenski etnograf in z novim oštevilčenjem. Zgovorno je dejstvo, da je bil znanstveni glas, ki naj bi imel neustrezen ideološki predznak, pospravljen in izgubljen v predalu funkcionarja. Za zbornik je Matičetov prispeval eno najtemeljitejših del O etnografiji in folklori
■' Trinkov koledar 1983, 116-123.
zapadnih Slovencev, ki bi lahko marsikateremu postavljalcu meje olajšalo zadrege pri oblikovanju razmejitvene črte. Ironija se zdi, da so po tolikih naporih etnologije za njeno družbeno odmevnost za današnjo politiko njena spoznanja prav tako malo pomembna, kot so bila tista, objavljena leta 1948.
Marsikaj bi se dalo povedati o družbenem in drugačnem razumevanju ljudske kulture; o ljudskem, kakor so si ga ideologije priličile po svoji meri in potrebi s tem, da so povzdignile njegovo razredno naravo in radirale morebitno ideološko subverzivnost ali drugačnost ljudske kulture; o neposluhu družbe in politike za znanstvena spoznanja, nenazadnje o nejasnosti vizij, v katerih so znanosti, posebej tiste, katerih glavna vsebina je lastna identiteta, na obrobju prizadevanj in zanimanja. Slavljenec bi ob teh marnjah verjetno zamahnil z roko in odvrnil: »Postorimo raje kaj pametnega na terenu.«
Želimo mu, da bi svoja spoznanja o Reziji, o pravljicah in o pripovedovalcih, o poetiki ljudskega ustvarjanja in ustvarjalnosti zaokrožil tako, kot jih zna le on sam.
Literatura:
Matičetov, M. 1948: O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev. SE 1, 9-56.
Matičetov, M. 1956: Ljudska proza. L. Legiša in A. Gspan (ur.) Zgodovina slovenskega slovstva 1. Do začetkov romantike. Ljubljana, 119-138.
Matičetov, M. 196la: Gefahren heim Aufzeichnen von Volksprosa in Sprachgrenz-gehieten. Internationaler Kongreß der Volkserzählungsforscher in Kiel und Kopenhagen. Walter de Gruyter & Co., Berlin, 179-187.
Matičetov, M. 1961b: Sežgani in prerojeni človek. Dela 15. Sazu, Ljubljana.
Matičetov, M. 1966: Pri treh hoganjčarjih, ki znajo «lagati«. SE 18-20, 81-114.
Matičetov, M. 1980: Diskusija na zborovanju Etnologija - slavistika. Glasnik SED 20/ 2, 115.
Matičetov, M. 1983: “In principi je hila Basida«. Trinkov koledar, 116-123-
Fikfak, J. 1985: Pogovor z Nikom Kuretom. Traditiones 14, 180-187.
Slavec Gradišnik, I. 1998: Med narodopisjem in antropologijo. Teoretsko-metodološka vprašanja in odgovori v etnologiji na Slovenskem. Doktorska naloga, Ljubljana.
Stanonik, M. 1989: Slovenska različica primerjalne slovstvene folkloristike. Oris raziskovalnega dela dr. Milka Matičetovega. Traditiones 18: 7—54.
Valjavec, M. 1886: Prinesček, kako in od kod se narodnepripovesti razširjajo. Kres 6: 151-154.
Zusammenfassung
“Am Anfang war das Wort ... « — und sein Nachdichter
Der am Institut für slowenische Volkskunde tätige Dr. Milko Matičetov hat sein Lehen und sein Werk der Erforschung der Folklore (und insbesondere der Volkserzählung) gewidmet. Dabei ist er jedoch in seinen Studien nicht von dem lange Zeit so populären romantischen Weltbild einer aurea aetas ausgegangen. Vielmehr hat er in innovativer Weise das Erzählen und die Volksdichtung als von der Forschung noch zu entdeckende kreative Potentiale verstanden, die über in der Gegenwart noch präsentes bzw. bereits verschwundenes Wissen Auskunft geben können.
Dem nicht gehörten sog. »Volksmund« in der Öffentlichkeit einen Raum zu verschaffen, sieht er als seine Aufgabe. So hat er als einer der ersten den Informanten, dessen schöpferische Potentiale und dessen Andersartigkeit entdeckt und in der Geschichte der offiziellen slowenischen Literatur [1956] hat er als Erster auch Bilder und Biographien der Erzähler der Volksprosa publiziert.
Insgesamt - so kann gesagt werden - galt sein Bemühen jenen Feldern des kulturellen Lebens, die oft nur am Rande oder im Schatten des anerkanten Geschehens liegen. Was durch vereinheitlichende Tendenzen in unserer Gesellschalt (etwa Schule und Ausbildung) unterdrückt oder marginalisiert wird, hat Milko Matičetov dabei besonders interessiert. Es geht ihm um die Suche und die Dokumentation der »Wahrheit« des Volkslebens. Oder anders ausgedrückt. Milko Matičetov hat mit reichem Ertrag die Entdeckung und Bekanntmachung dieses nur wenig anerkannten Bereiches vorangetrieben.
Roberto Dapit Tradizione orale a Resia
Un tentativo cli confronto fra lo stato attuale e la ricerca di Milko Matičetov
Z rezultati svojega terenskega dela skuša avtor ugotoviti sodobno stanje ustnega izočila v Reziji in jih primerja z izredno bogatim gradivom, ki ga je tam Milko Matičetov snemal od leta 1962 naprej. Kljub bistvenim spremembam ekonomskega in družbenega, torej tudi kulturnega čtiva, je Rezija še vedno privilegiran prostor, kjer je ljudska kultura močno zakoreninjena. Dokaz za to je v tem članku novo gradivo v rezijanščini, ki je bilo že predmet raziskovanja dr. Milka Matičetovega.
Based on his research work the author tries to establish the present situation of oral tradition in Resia, comparing it with the extremely rich material which has been recorded by Milko Matičetov in Resia since 1962. Despite numerous economic, social and cultural changes Resia remains a privileged territory in which the roots of folk culture are still firm. This is further proved by the new material in the Resian language described in this article which has already been researched by Dr. Milko Matičetov.
L’attivitä di ricerca svolta a Resia dal dott. Milko Matičetov segna un momento fundamentale per gli studi resiani contemporanei dal momento ehe, grazie al suo lavoro svolto sul catnpo, viene tramandata un’imponente quantitä di materiale, di estremo valore non solo dal punto di vista etnologico ma anche linguistico. II dott. Matičetov oltre a do ha realizzato numerosi studi prevalentemente di carattere etnologico - anche in generale riguardanti la cultura locale della Slavia Friulana - oppure ^omparativi, mettendo a confronto e valorizzando le relazioni fra le culture, pure a livello internazionale1.
La preziositä del materiale dell’archivio Matičetov deriva anche dal fatto ehe la ■accolta e stata effettuata nell’ultima fase di autentica vitalitä in cui si trovava la
Cfr. la bibliogrut'ia etnologica dell’autore (fino al 1995) riguardante la Slavia Friulana in Dapit R., La Slama Friulana. Lingua e culture. Resia, Torre, Natisone. ISibliografia ragionata / Beneška Slovenija. Jezik in kultura. Rezija, Ter, Nadiža. Kritična bibliografija, Čedad, 1995.
comunita resiana, ossia dall’anno 1962, prima del profondo mutamento verificatosi nella struttura socio-economica della stessa. Tale processo, anche in segnito al terre-moto del 1976, ha condotto a un profondo decadimento non solo del sistema econo-mico tradizionale ma anche in generale di gran parte dell’economia locale. L’economia si fondava infatti sull’allevamento e la pastorizia, 1’agricoltura e lo sfruttamento clei boschi, oltre ehe sul lavoro degli emigranti stagionali e degli artigiani ambulanti. Oggi queste attivitä si sono drasticamente ridotte. I pochi resiani ehe si occupano di alleva-mento o pastorizia lo fanno per attaccamento alia propria terra, cercando di conservare uno stile di vita ehe rispeeehia i canoni tradizionali resiani ma ehe purtroppo non assieura la sopravvivenza economica e finanziaria.
II crollo dell’economia, eondizionato anche da una forte emigrazione, ora non piü solo stagionale, ha provoeato inevitabilmente anche un processo di eslinzione del patrimonio di tradizione spirituale. Tale processo, che fortunatamente risulta piü lento di quello economico, e rilevabile anche in altre aree europee, ed essendo tuttora in corso non possiamo prevederne 1’andamento presso la comunita resiana. Per certo si sa ehe il complesso di aspetti relativi alla cultura spirituale attestati nel corpus di Milko Matičetov vengono tramandati solo in parte dalle generazioni presenti attualmente a Resia. Quando cio avviene, dipende principalmente da una situazione individuale determinata da una congerie di fattori quali: spiccato senso di appartenenza alla comunita, interesse per la propria tradizione (ehe puo manifestarsi anche attraverso forme di studio), conservazione di determinate credenze, memoria viva, ecc. Tuttavia l’aspetto funzionale della tradizione orale e dei vari complessi di credenze risulta essere, nelle condizioni attuali, fortemente limitato e in certi casi addirittura neutraliz-zato. Infatti la struttura armonica, dove gli elementi della vita materiale e di quella spirituale potevano trovare ognuno la propria giusta collocazione, e ormai smembrata e nell’ambiente resiano non si liesce piü a raggiungere un equilibrio o perlomeno una situazione in cui si possano ristabilire determinate relazioni fra questi elementi.
E’ opportuno tuttavia sottolineare ehe per altri versi, nonostante la frattura culturale, divenuta piü profonda in seguito al terremoto del 1976, determinati aspetti hanno ottenuto nuovi impulsi, anche perche la coscienza della perdita materiale ha reso piü acuto il problema della conservazione, in generale, di tutti gli aspetti della tradizione culturale. Eclatante appare il caso della lingua resiana: in base a ricerche sul campo e studi scientifici si sta elaborando una lingua resiana standard. Poiche tale iniziativa, assieme ad altre, viene sostenuta in primo luogo dalPamministrazione comunale di Resia, non si conoscono ancora le ripercussioni di una simile politica linguistica sull’intera comunita resiana. Tali processi di normalizzazione linguistica richiedono tempi di applicazione o adattamento piuttosto lunghi e di conseguenza l’osservazione degli effetti non sarä immediata. Da un lato tali iniziative sono possibili anche grazie a una legge speciale ehe permette di finanziare progetti riguardanti la cultura delle aree di confine, riflettendo un atteggiamento generale di volontä di recupero della tradizione. Dall’altro lato si puo facilmente intuire ehe iniziative di questo tipo scaturiscono probabilmente anche dalla coscienza di trovarsi in un processo inesorabile di mutamento culturale, dove conninque la lingua risulta l’elemento piü significativo per la conservazione dell’identitä: e percio necessario fare di tutto per salvarla, innanzitutto fissandola come lingua scritta, quindi diffondendola, e poi raccogliendo materiale, che serve da riferimento per la continuazione della vita stessa della lingua.
Ritornando all’aspetto specifico della tradizione orale, e implicito ehe in qualsiasi momento e condizione una comunita si esprime attraverso determinati mezzi e forme.
Nell’ambito specifico della narrativa a Resia ci e dato ancora di raccogliere interessante materiale e se consideriamo la raccolta di Milko Matičetov come esempio di massimo splendore del periodo resiano del racconto, poiche concretamente ne conosciamo l’essenza, possiamo tentare tin con fronto con i risultati delle atluali ricerche. Accade infatti ehe determinati filoni siano ancora vivi e si possano registrare oggi come tin tempo. Sebbene non sia stato ancora effettuato un lavoro sul campo sistematico riguardante la narrativa, si puö percepire lacondizione attuale, rispetto alia conoscenza specifica dei resiani, in seguito a vari test da me effettuati in diversi punti della valle. Rare ad esempio ehe un genere di racconto, le cui risorse sembrano inesauribili, sia quello riguardante il mondo dell’aldila. Quasi ognuno ha esperienze da raccontare, proprie (oniriche, visioni in stato di veglia o altro) opptire riferite da altri2. Per contro il genere della fiaba ampia e complessa sta letteralmente scomparendo e le possibilitä di raccogliere unitä di questo tipo sono assai limitate. Tale situazione e dovuta al fatto ehe innanzitutto non vivono piü in terra resiana narratori come Tina Wajtawa, Marija Raletti Rozaljina o la famiglia dei Čunkini, inoltre, la fiaba o comunciue i racconti mollo lunghi non hanno piü occasione di essere narrati. La maggior parte dei resiani ammette di aver ascoltato i racconti dei vecchi, ‘pravice’, ma di averle dimenticate poiche da molti anni non vengono piü raccontate. Infatti non esistono piti le condizioni e le esigenze ehe determinavano l’evento del raccontare, ossia un pubblico interessato, la famiglia o una comunita ristretta, e nemmeno esiste l’atmosfera comunitaria in cui era calata un tempo la .societä rurale. In una fase di rapidi e profondi mutamenti sociali e nei processo di chiusura sul piano comunicativo in cui e coinvolto l’individuo (o I’unita minima ehe e la famiglia) nei confronti della societä circostante3, la narrazione trova oggi spazi moltro ristretti e la funzione a valenza di intrattenimento o educativa vierte assunta prevalentemente da altri mezzi di comunicazione. Altri fattori, ehe del resto risultano in stretta connessione, incidono in una eerta misura sul processo ehe determina la scomparsa della tradizione orale. Per esempio, la riduzione della cotnpe-tenza alliva della lingua fra le generazioni piü giovani restringe ulteriormente il pubblico potenziale del racconto in resiano3. L’invecchiamento della societä crea inoltre forti squilibri fra le generazioni e con il calo della presenza dei giovani la narrazione trova sempre meno motivo di esistere.
Di fronte ai vari mutamenti e squilibri ehe sono appena stati messi in evidenza la societä resiana ha reagito trovando piü o meno inconseiamente soluzioni a livello individuale e collettivo, finalizzate in generale al mantenimento della tradizione nei suoi vari aspetti. Voglio subito sottolineare che l’attivitä poetica dell’aulrice Silvana Raletti, i cui inizi risalgono agli anni prima del terremoto, seguiti da una ampia attivitä
1 Cfr. R. Dapit, ManifestazUmi dell'cildilci attraverso le testimonianze dei resiani, in Studia mythologica slavica, II, Ljubljana - Udine, pp. 99-144, 1999.
Fatto che si puh riscontrare in Friuli andre in condizioni di societä che da poco hanno superato la fase rurale, dove molta impoitanza aveva la solidarietä sia sul piano economico sia per la convivenza nell’ambito della comunitä minima di appartenenza.
Nell’ambito della scuola dell’obbligo a Resia esistono iniziative finalizzate alla conservazione della lingua e della tradizione ma non fanno parte del programira scolastico ufficiale. Negli Ultimi anni e stato pubblicato vario materiale per bambini (libri e videocassette), cfr. in particolare le seguenti opere: nella varietä oseacchese ton la grafia standard Ta prawd pravied od lisici! tul Rezija, Circolo Culturale -Rozajanski Dum-, 1997; nella varietä di San Giorgio Rele na veselost. Traducjun od Silvane Paletti, Udine, Universitä degli Studi, 1996; in resiano standard il libretto illustrate) AA.W., Po nds. Plimo libro di lettura in resiano, Comune di llesia, 1998; audiocassetta con versione resiana del testo Bielscrivint. Den usne vijač law te svit od pisanja, Universitäd ta tuw Vidne - Istitüt Ladin-Furlan Fre Checo Flacerean, 1997.
sia poetica ehe traduttiva (testi religiosi, scolastici), continua con regolaritä. Anehe Renato Quaglia,che nel 1985 ci ha offeito la raecolta Bas ide, continua la propria ricerca serivendo testi poetici ehe ci auguriamo vengano presto pubblicati. Oltre a queste presenze poetico-letterarie, ehe usando la lingua resiana dal punto di vista espressivo e comunicativo oltrepassano sicuramente il livello della comunitä ristretta, come al-trove si verificano anche a Resia fenomeni caratterizzati principalmente da uno spirito folcloristico. 11 gruppo folcloristico «Val Resia» esiste giä dall’Ottocento e il coro maschile ■■Monte Canin» dal 1971; nel 1993 e nato anche il coro femminile «Rože majave» con un repertorio esclusivamente resiano di canti tradizionali lirici e religiosi5. Da diversi anni e stata perfino avviata un’iniziativa riguardante la narrazione intitolata ‘La settimana del racconto’ e indirizzata in particolare a un pubblico giovane. Durante 1’estate vengono invitati dei resiani a narrare in pubblico dei racconti originali del luogo ma solo in parte in lingua resiana e ormai soprattutto in italiano. L’iniziativa e itinerante e tocca vari luoghi della valle. Nel 1995 e stato istituito infine il Museo della gente della Val Resia, i cui progetti sono molto ampi e prevedono qualsiasi attivita riguardante la cultura e la tradizione resiana.
Nonostante la premessa, ehe mette in rilievo il processo di profondi mutamenti, non si deve dimenticare ehe esiste ancora un ampio patrimonio popolare presso le comunitä di origine slovena del Friuli. Si puö accedere a tale patrimonio culturale in vari modi, uno fra questi e proprio il racconto. In questo senso, dato il potenziale forte-mente ridotto dei narratori, non ci possiamo aspettare forse ehe, come un tempo, affiorino aspetti di particolare interesse estetico o contenutistico. Fortunatamente il lavoro sul campo offre risultati che sono di per se imprevedibili e l’unico modo per verificare la situazione attuale e di continuare le ricerche ampliando il raggio di interesse, introducendo nell’indagine generi a cui finora e stata prestata poca atten-zione. Attraverso il racconto autobiografico, per esempio, si possono individuare entitä materiali e spirituali endemiche utili alla ricostruzione della visione del mondo da parte dei resiani. 11 racconto basato su esperienze proprie o della comunitä contiene sia gli elementi arcaici e tradizionali conservatisi nella struttura cognitiva dell’individuo sia quelli innovativi e contemporanei. In ogni modo e interessante osservare come i due elementi si fondono insieme, cjuale dei due e prevalente, la ricettivitä o la impermeabilitä dei resiani nei confronti della cultura contemporanea e quindi il livello di conservativitä nelle concezioni degli stessi. Si apre cosi un genere che e di per se inesauribile e al quale non mancano nemmeno gli aspetti estetici. Determinati narratori si esprimono infatti spontaneamente con uno stile e lessico ricercati, inoltre, usando la voce e i gesti in modo appropriato, sono capaci di creare situazioni interessanti sia dal punto di vista estetico ehe comunicativo. I resiani infatti comunicano volentieri e simili situazioni nascono con una certa facil-itä. Si percepisce inoltre una pili limitata presenza di tabu rispetto alle altre comunitä che li circondano. Cio permette di instaurare situazioni comunicative ampie raggiun-gendo sfere ehe altrove rimarrebbero escluse da questo scambio fra persone non legate da particolari relazioni.
Anche a quanti come me percorrono oggi la valle, cereando di osservare molto da vicino la comunitä resiana, sono riservate delle sorprese, sebbene in se non rappresen-
' 11 coro femminile ha pubblicato due audiocassette di canti del proprio repertorio e una raccolta seritta di canti dal titolo: Kože Majave, Te Rozajanske niže/1 Ceniti Neslani, Tolmezzo, 1995.
tino delle novitä vere e proprie. Appare infalli quantomai interessante che determinate tradizioni giä rilevate da M. Matieetov risultino ancora conservate. Poiche lo studioso si e interessato alla tradizione orale resiana in modo tale da non trascurare generi come il canto lirico0 o quello sacro e nemmeno quello leggendario, voglio presentare qui alcuni esempi di testi popolari fra cui anche dei canti leggendari, raccolti di recente. Il primo rappresenta una versione del 1994 del famoso canto Sveti Santi Läwdec, racco-lto intregralmente per la prima volta da Milko Matieetov nel 1940 a Ter/Pradielis, nell’alta Val Torre, e	recitato da una donna di Uccea7.
Nel 1994 il canto	e stato quindi registrato a Oseacco,	l’unica	volta che mi e stato
possibile raccoglierlo in forma ampia. Spesso accade invece di sentire i versi iniziali in una variante piuttosto diffusa e scherzosa ma senza continuazione: Sveti Santi Läwdid / e sow po	ni potice / e sritow clvi hčarice /	t’e šlo	tej clvi	lisice. In	un
pomeriggio di agosto mentre stavo registrando, assieme al collega R.	Frisano,	dei
canti religiosi eseguiti a due voci con molta bravura dalla niina Cekawa (Anna Pusca) e da Marcellina Madotto Čikarinawa, quest’ultima, quasi alla fine dell’incontro, dopo aver recitato il canto narrativo Tičica Joličica, si ricorda ancora di qualcosa di particolare e pronuncia la tipica frase: Hej, čun pravit šče cino! / “Beh, ne raccontero ancora una!», parole che sempre creano fra i presenti attesa ed emozione per la novitä in arrivo. In realtä non si trattava di una novitä assoluta ma del riaffiorare della tradizione di Sveti Santi Läwdec. Marcellina inizia cantando ma forse per la limitata frequenza delle esecuzioni preferisce usare la forma del racconto. Il canto richiedeva probabilmente delle prove per essere di nuovo fissato testualmente nella cornice del verso o della strofa8:
Da Sveti Santi Lawdec e sow po ni potice, e srituw naga mu Sä:
"Ke baj ti greš ti Läwdec'?»
«Grin jiska’ mo mater nu me dwa bräträ nu miga oco.»
“Twa mate e tu-w pakle, obisanä za läsa
nu twöj oeä e obisän za azek.»
Cfr. la sua berlki raccolta di canti lirici e di improvvisazione Rožice iz Rezije, Koper-Trst - Ljubljana, 1972 e altri studi su questo argomento (come da bibliografia Dapit 1995).
11 canto Sveti Sintllawdide stato dassificato sotto il tipo 48. Godcc pred peklom nel volume 1 tli Slovenske ljudske pesmi. I, Ljubljana 1970 (d’ora innanzi SLI* 1). La prima volta il canto e stato raccolto il 26.8. 1940, poi il 29. 8. 40 e ancora 1’ 1.1.1941 presso Zvana (Giovanna) Siega liješčica, nata a Uccea nel I860, maritata a •’radielis e li abitante dal 1895 (scomparsa nel 1944). In queste date il canto e stato narrato piCi volte con delle piecole variazioni. In SLI’ 1 accanto al testo traseritto da Matičetov viene presentata la traserizione dell’ago. 1940 della figlia Ginea Clemente, che in certa misura ha adattato il canto della madre al dialetto del Torre (clr. SLI’ I, n. 12, 263-264 e M. Matičetov, Rezijanska pripovedna pesem, Etnolog, XVII, Ljubljana 1944, pp. 29-30). In base ai dati rilevabili dal materiale pubblicato, il canto e stato nuovamente raccolto dopo piči di vent’anni nel 1962 (e ancora nel 1963 e 1969) nella Val di Kesia a Stolvizza, Oseacco e Uccea (cfr. SLP I, n. 18-28).
Marcellina Madotto Cikarinawa (1927), Osoane/Oseacco, registrato il 19. 8. 1994, pomeriggio. La parte in versi e stata cantata mentre il resto e stato raccontato. Marcellina e stata informatrice di M. Matičetov al quale nella planina Jama di Oseacco ha offerto numerosi canti e racconti. Le traserizioni dei testi resiani in questo articolo sono effettuate da chi serive. Nei testi di Oseacco e Coritis il segno ,i> foneticamente corrisponde a y.
Alöra Sveti Santi Läwdec e Sow po ni pote anii e srituw naga nuiža anu jsi muš e rekuw: «Ke bej greš Lawdec?" An di: «Grin jiska’ mo mater anu miga odo anu me dwa bräträ.» - «Twa mate n’e tu-w pakle, n’e obi.šana za läsa nu twöj odä e ta-nü w pakle, e obt.šan za azek anu twöji dwa bräträ ni dändaö ta-po pakle.» - «Sa möre tet nütu w paklö?» - “Gö, ti moreš tet nütu w paklö.» E söw ta-prad paklö anu zapiskulow zatrom-batow. Paklö t’e gnälu (w krau) w doga anu düre so sa ogäla ta-pr krau. »Ma ta Hpa mäte, kobä ti si folälä, ka ti si obišana za läsa?» - «Si delala uštirijo, si prodäalä vinu, ma si rrnSalä pa wödo: ta böga si imbroäwalä.» - «Ö döbri möj odä, ti si oblSän za azek, koba si folöw?» - «Ta böga si ga bögew anu ta bogate si bogätew, ka si deluw pirit.” -«Anu me dwa bräträ ko matä, ka dändatä ta-po pakle ka na mörata mwej sa stävet?» -«Dändamö ta-po pakle za jtö ka fäma judin snmö vinašale, wsen ti dižgracijanin samö sa smeale anu wsa fäma judin samö vinašale, na möramö mwej sa stävet, mämö dänkat rüdi ta-po pakle za delät pilitindo.»
Voglio ora presentare un altro esempio di come i portatori della tradizione orale riescono a mantenere e trasmettere il proprio sapere attraverso forme che un tempo avevano una specifica funzione ma che oggi vengono rappresentate in occasioni eccezionali, per esempio su richiesta di un ricercatore. Si tratta della tradizione relativa ai canti leggendari attraverso una versione di Ticica, canto che narra di Maria alla ricerca del bambino Gesü che le e stato rapito mentre si trovava con la balia'J.
Questo canto e stato eseguito dalla ultraottantenne Ida Di Floriano Kosina sulla soglia della sua casa ai margini dell’abitato di Gniva. A Ida piace avere sempre grandi riserve di legna, che sistema molto ordinatamente per averla sempre a portata di mano, e la sera, magari anche nelle serate piü fresche di tarda primavera, accendere un fuocherello nella stufa della cucina. In una pausa di questa attivitä Ida mi ha cantato senza esitazioni questo lungo canto, molto ben conservato nella sua memoria, e lo ha eseguito con una voce sottile ma molto intonata, senza essersi prima preparata. Ida possiede un vasto repertorio di canti sacri e pare che alcuni di questi siano stati creati da lei stessa. Ticica rappresenta un chiaro esempio di resistenza della tradizione orale a Resia dal momento che e stato raccolto da Matidetov nel 1973 presso la stessa informatrice10. Se confrontiamo infatti questa versione con una scritta nel 1976, redatta probabilmente sotto dettatura della stessa Ida o tratta da un suo scritto, si nota che la versione orale del 1994, a parte dettagli irrilevanti, si e conservata perfettamente ed e stata raccolta in forma integrale. 11 testo scritto a cui si e accennato fa parte di una raccolta manoscritta nella lingua di Gniva composta di 48 pagine (si presume si tratti di un quaderno a formato grande) di cui il frontespizio riporta i dati seguenti:
Preghiere in lingua resiana /Pro memoria / La maggior parte clelle preghiere le scrissi, negli anni 1944-1945, sotto dettatura cli Brida Anna, delta prigjadedova da Gniva, nata il 5 - 2-1873 + 27. 9. 1963■ / Altre, invece, sono di Di Floriano Ida, delta
Ho effettuato varie registrazioni cli questo canto: a Oseacco da Marcellina Madotto Čikarinawa, il 19.8.1994 e piü volte da Cirilla Madotto Prešeina di Korito / Coritis. Numerose altre varianti resiane sono pubblicate in Slovenske ljudske pesmi. II, Ljubljana 1981, cfr. tipo 77. Ticica pestrna /11, dal n. 12 al n. 31, per la maggior parte raccolte da Milko Matičetov.
10 Cfr. SLI’ II, n. 23, pp. 88-90, dove accanto al testo trascritto dalla voce di Ida Kosina appare il testo redatto da lei stessa su un quaderno nel 1965 circa e trascritto da Matičetov. Questo canto richiederebbe un commento filologico ehe in questo contesto non e possibile esporre. 1’er esempio nel verso 3 della IV strofa leggiamo Ti Midijildt'Gli uomini cattivi’ ehe sarebbe forse da interpretare come ‘1 Giudei’.
Kosine da Gniva, nata il 12. 6. 1918. / Le prime preghiere me le insepno mia madre. / Agosto 1976 / Valeriano
Conliene 32 testi, fra preghiere e canti sacri, che in un certo senso compongono e rappresentano la quasi totalita del repertorio comune resiano; 10 sono i testi al cui margine compare il nome di Ida Di Floriano, ehe puö essere considerata senza dubbio una delle ultime portatrici-creatrici della cultura sacra resiana.
Dalla voce di Ida Kosina":
Tičica bajica wardijen na tela one no bajico, na bajica je ji paršla nu na ji vvarje Ježuša.
Na šla ta-h nji hötre Lužubetici, da na ji daj no jihlico, no jihlico no nitico, ka na me paršet Ježušu srakico. Nu koj na nezet na paršla bajica wsa udjökane, udjökane, pohraspjane, zibilica pribracane.
"Vi tičica, vi bajica, ke baj ste gala Ježuša?»
“Ti hüdi jiidi so paršle nu Jezviša so wen nisle.»
[Marija se odrehnula,] na wzela krilaco tu-w pest nu na je šla nu potakla pu ti pastirčičeh trujo.
Na sretla tri oračarje:
“Muji triji oračarji, sta čiili kaj böj šlisali, ci nö melice je jokalo?»
■Ni čiili mi ni Slišali, ninö melice ni jökalo.»
[Mar ija se odrehnula]
Da na je šla nu potakla na ji? sretla no milico:
■O vi lipo me mihca, ste čiila kaj böj slišala, ci no melice je jökalo?»
“O ti Marija vergine, ti jočeš za no semo diišo, ahaj ja deva’ duši,
Dal quaderno di Valeriano:
1. Ticiza baiza vardien na tela one no baizo na baica ie i paržla
nu nai Mario Iešuža.
2. Na žla tah gni hotre Lužubetize da na i dai no iglizo
no iglizo no nitizo
ka na me paržet Iešužo srakizo
3. Nu koi na naset na paržla baiza usa ud iokane udiokane pohraspane zibiliza obračiane.
4. Vi tičiza, vi baiza ke bai ste giala Iešuža Ti hude iude so paržli Nu Iešuža so nen nisle.
5. Maria se odrehnula nu usela krilazu tuv pest Ta dai na žla nu po tikla Po ti paštirzičiah truie
6. Na sretla tri oračiarie Mu ie triie oračiarie
sta čiule kai boi šlužale gi melizo ie iokalo
7. Ni čiule mi ni šlužale Ni ne melizo ni iokalo Maria se odrehnula
Ta dai na žla nu po tikla
8. Na ie sretla no mihzo Oh vi lipama mihza
ste čiula kai bo šlužala gi ne melizo ie iokalo.
9. Oh Vi Maria Vergine
Vi iočiate sa no samo dužo a bai ia devat duži
Cantato da Ida Di Floriano Košina (nata nel 1918) il 22. 8. 94 a Njiwa/Gniva. Ida precisa ehe il canto veniva eseguito per addormentare i bimbi nella culla o in braceio e usa leseguenti parole: -Ni so peli ko ni so zibali, kidej utrök tu-w zibili wsanöl aliböj tu-w krili ko babica e mela otroka na e mu pela, t’e wsanöl, inveci jnjan so giocattolt nu televižjiin ka mu se pokrivijo pa fiči.»
den krawji stop je popaštal!» Marija se odrehnula, tadaj na šla nu potakla, putice so se j kratile, höre so se ji niskile.
Na sretla tri utručidace:
«Mnji trije utručicaci, sta čiili kaj hoj slišali, d nö rnelice je jokalo?» «Lete-ten za to huro, mi čiili nu mi' Slišali, no rnelice je jokalo, meter Marijo klicalo.»
Da na je šla nu potakla, na je dušla ta-h murjacu. «Murjace mö ukreti se!» Murjace se okretilo.
Nu koj Marija je prišla, murjace spet zawdarilu.
Da na je šla nu potakla, ta-za jto höro na je dušla. Vas čistu svit se poklarel, na je nalezla Ježuša nu taj na nezet na je šla, da wse se ji puhnüwalu, köj hrina ne nu tarpitek.
«Da tarpi tarpi tarpitek zimo nu letu zilinej,
Buh da ti mej ni purusej, Buh da ti mej ni purusej!»
den kravie stop mi popaštal
10. Maria se posmeinula tadai na žla nu potikla pote so se i kretile hore so se i niskile.
11. Na sretla tri utručigze (bambinelli)
muie triie utrudgiaze sta čiule kai boi šlužale gi ni melico ie iokalo
12. Le ta ten sa to huro mi čiule eno šlužale
ni melize ie iokalo Meter Mario klizalo.
13- Na ie žla nu potikla Na ie paržla tah muriazu muriazu mo utkretise muriaze se utkretilo
14. Nu koi Maria je prižla muriazu spet se vudarilo da na ie žla nu potikla
ta sa ito horo na dužla
15. Vas čisto svit se poklarel na ie nalesla Iešuža
nu tai na neset na ie žla da use se i puhnualo
16. Koi brine ne nu tarpitek (d)a tarpe, tarpe tarpitek simo nu leto silinei
Buh da ti ni mei ni purusei.
(Di Floriano Ida)
1. Tičica balia guardiana / voleva avere una balia / e la balia venne da lei / ad accudire Gesii / 2. E’ andata dalla eomare Elisabetta / perche le desse un aghetto / un aghetto un filetto / ehe deve cucire una camicetta a Gesii / 3- E quando ritorno indietro / la balia tutta in lacrime / in lacrime e graffiata / la culla rovesciata / 4. «Voi Tičica, voi balia / dove avete messo Gesti? / Gli uomini cattivi sono venuti / e hanno portato via G es Ü / 5. Maria riprese fiato / preše il grembiule in mano / e si mise a correre / per i sentieri dei pastori / 6. Incontro tre aratori / «Miei tre aratori / avete udito o sentito / un piccolo piangere?» / 7. «Non abbiamo ne udito ne sentito / nessun piccolo ha pianto» / Maria riprese fiato / e si mise a correre / 8. Incontro una topolina / «O cara la mia topolina, avete udito o sentito / un piccolo piangere» / 9. «Oh Vergine Maria / Voi piangete per una sola persona / e a me allora nove piccoli / ehe uno zoccolo di nuicca ha schiacciato!» /10. Maria riprese fiato (sorrise) / allora se ne andö correndo / le strade le si allargavano / le montagne le si abbassavano /11. Incontro tre bambinelli / «Oh voi tre bambinelli / avete udito o sentito / un piccolo piangere?» / 12. «La, dietro quella montagna / abbiamo udito e sentito / un piccolo piangere / chiamare la madre Maria» / 13. Se ne andö correndo / giunse al mare / «Mare aprili!» / il mare le si aperse / 14. E
quando Maria ebbe attraversato / il mare si chiuse di nuovo / andö correndo / giunse dietro la montagna /15. II mondo intero si rischiarö / trovö Gesü / e mentre ritornava indietro / tutto quanto le si inchinava / 16. solo il pino e l’agrifoglio (?) no / «Oh, soffri, soffri agrifoglio / che tu rimanga verde inverno ed estate / che tu non possa mai ingiallire / che tu non possa mai ingiallire!»
Volendo focalizzare l’attenzione sul genere specificamente narrativo del racconto, intendo ora offrire all’amico Milko Matičetov la favola dei «Tredici ladroni/7n'nys/ lärinuw» in una variante di Bila/San Giorgio. Ho scelto questo racconto perche e forse il testo narrativo piü lungo del mio archivio e anche perche come genere rappresenta una raritä. Come giä accennato, la favola risulta uno fra i generi narrativi piü esposti all’estinzione. Ciö e dovuto con molta probabilitä alle dimensioni e alla complessitä ehe solitamente le caratterizza ed essendo narrate in poche occasioni, rischiano piü di altri generi di scomparire. Nonostante questo, in rari casi mi e capitato di raccogliere a Resia delle favole, piü spesso di animali. Una di queste occasioni si e verificata anche a febbraio di quest’anno a Bila da Virginia Birbawa,12 mentre stavo raccogliendo del materiale sugli esseri mitici, che invece risulta di reperimento relativamente facile. Nüna Virginia ha piü di novant’anni ed e una donna esile e minuta ma energica e vitale uel portamento e nella conversazione, sempre pronta ad allacciare nuove situazioni comunicative. Vidi per la prima volta Virginia alcuni anni fa, nel 1994, ci siamo incon-Irati presso la chiesa di San Giorgio. Stava ritornando a casa, ta-na Bräjdi. Come si puö vedere dalle foto qui pubblicate, portava una gerla, körba, colma di legna da ardere e Pure allora aveva circa novant’anni. La favola qui illustrata e stata narrata due volte: il 27. 4. 1994 e 1’8. 2. 1999. La versione qui trascritta e quella del 1994 e contiene l’elemento narrativo della tempesta sul lago che nel racconto del 1999 non compare.
La favola e stata tramandata a Virginia dalla nonna, Mafija Ždra.šawa, nata, secondo Virginia, nel 1850, che nelle serate d’autunno era solita intrattenere con dei racconti le giovani che la aiutavano a scartocciare le pannocchie. Ad un certo momento della sera offriva loro patate, rape e pannocchie lesse e invitava a continuare chi non fosse stanco, oppure a coricarsi:
Mo baba Ždrašawa, ko samö wudi'li ji lüpit panüle le-jsa-nütre ki je ta jisa, alöre na gäla tu-w mo mater, na gäla: «Marija, pu.šlj nütur te hcirice, da ni pridite mi pomagat lüpit panüle tu-w jisinö!« Unä na raklä: «Go, go mati, tasta miter!« Tej baba, gö, taj njän so panlnave liböj so creme aleböj so biškotavi, na diwala küwat, na mela to staro jišo, ua diwala küwat te vliki kotol, te na diwala kartüfule küwat, na diwala repe anu na üiwala panüle te ki niso bile lepu zrele, te sirave so giili, na diwala wse wkiip, be tadij so bile ti biškotavi. Mi somö rüdi ltipile, ko bilu küwanu, ki na sküwala, vigala ma baba lu-w no vliko skledo, vigala anu na parnaslä nütu w jispo ki srno ltipile panüle, na raklä da: «Nata njiin jejta anu ko bota site tadij,» - na raklä - «ci bota tele delat šce kej, nu šene pridite ztitra, tasta spat tadij!» Eh, moreš vedet ci nismo jedle panüle, smö jedle kartüfule te drüge ba rekal siz wsin vištiminton...
Dopo aver ricostruito nella memoria la situazione privilegiata in cui si verificava nel Periodo dell’infanzia il racconto, Virginia si ricorda di una favola che in quelle serate la uonna era solita raccontare e ehe le piace particolarmente. Si e forse conservata nella memoria per gli aceenti drammatici e talvolta spaventosi della narrazione:
Virginia Valente - Di Biasio Birbawa, nata nel 1905.
Ben tadij, gö, na nän pravila mogäri pa nur no lipo pravico: wöjme sabot ma te fas na lipa, fss na lipa, tej Žbarbarini, milasta baba, pa ta lipa jta. Be, ba tela wän pravit jto, te fas na lipa pravica, go.
Prima di iniziare a raccontare quindi, esprime chiaramente il proprio apprezzamento per la favola ehe le sta ritornando in mente, frasi ehe aumentano la curiositä di chi e presente, e poi inizia13:
Ben con pravät pravit šče jso. Önda, to je bilu, to je biki din muž, ne, anu an je šal proč, an je šal proč a Graz, to ba bilu /ta-w Äwstriji/ ta-w Äwstriji, a Graz, ne. Alöre an je bil wobacäl - prit ki jta’ - na Žana na je nusila anu an je bil ji obacäl, da če jti won ji držat, ne. Alore ben, na je raklä da gö. Alore, ko jsa Žana na je pövila, ne, alöre na je mu pisala, da an pridi ki da na ma no hčirico. Alöre won an je se wzel anu an je pašoI se, nu pašol se anu se wstävil ne tri dni, štiri, jtäku, anu ni so šli krstit anu ko ni so šli krstit tö je wmrlu prit ki to jelu mater za ptiš, ne, jse utručoč, tö je wmflu. Alöre benk, naredel won njagä äovere anu pašol nu so krstili nu inšoma, alöre an je šal tä, an je šal spet na näzet. Alöre za jta’ na näzet an je šal pö nogä: e tadij moreš vedet či to bo bilu blizu a Graz, an šal pö nogä nu an šal nu an šal, an rüdi šal nu nidi šal, an bi zgubil tramontäno, alöre an šal nu šal: ga jela nuč. Ne, an je šal anu an je pašol tä numu lago vliki, vliki, ne lago, din vlike jezaru, jnjän po rozajänski ježam, ne, an je bil zgubil tramontäno. An je dušol tä, an je bil din barkarjulčič, an je rekal: «Wöjme, was lepu prösin nute či böta teli, prinisite me ta-strän!» - «Ben, da gö, da zakö baj da ne!?» An je montäl wün na no barčo, bašta, za prijtot ta-strän. Mentri ki ni so bili ta-na ti barči, je paslä na bufera le-jtaku, taj din tamporal, taj din büf, ne. Alöre jsi barkarjulavi so riklo: «Ojme!» - ni so riklo - «Käku simö fas pirikul! Či ba bila forč jzde» - so bili dvi muči (?) - «kaka dušica da či ba bila šla držat anu tö ba bilu mflu prit ko tö jelu mater za ptiš!" Ni so riklo jsi barkarjulavi. Alöre won je wzdignul no röko jse, an rekal: «Ja!« - «Oh» - an rekal - «alöre» - an rekal - «smo salvi}- - an rekal. Alöre tö je prišlo, ni so prišlo ta-strän, prišlo ta-strän anu jse an mel tat, tu ki an mel tat, je šal, barkarjulavi so wastäli jtü ka ni so meli jti anu an šal nu rüdi šal nu rüdi šal, bil zgtibil tramontäno ta-z gözde anu ga jela nuč. Anu biižac an je šal tä anu šal iin na no privliko, vliko smreko, ne, na bila na vlika visoka nu mentri ka je bil, da an če jtat na visakö, ne da pride kak braw, anu vidi dno fis daleč, daleč, an videl taj no jišo anu da bilu no male wuknice, ben tö wuknice tö žbajančičawo ni so gäli, te wuknice žbajančičave, an videl da je taj na Kič. «Orko,» -an di - «njän čejo bi jüdi!» An je rizlizal dölu anu an je šal anu ko an je pašol tä an videl da so ne vliki privliki palač nu wse göst wöku nu wökul, an je pokjükal. Na pašla na vlika baba taj na štrija, na je pašUi. «Wöjme,» - an rekal - «ba tel was prusöt z rokami
gore, či böte teli me lagät. Gö, gö,» - na raklä - «pojte, pojte, c'emö dabrö was gat
naprit!» Na mu dala dret din kölp le-jzde: «Cemö dabrö was gat naprit!» Wöjme, ko na wagäla duri, ki an vilizal nüter, je bila na täwla: so bili dwänijst plätuw anu capo trinijst, so bili wsi lärini. Alöre an šal gore za fogolär, ki je bil naret lepu, an je šal tä anu an sednul, na raklä da: «Sednete!» An videl da jsa täwla je paračana anu na mišala le-jtäku
" Riassunto: un uomo di San Giorgio va a lavorare a Graz ma promette a una donna di ritornare in paese per tenere a hattesimo. Vi ritorna, il bambino viene battezzato ma subito dopo muore. Riparte per Graz e giunge sulla riva di un lago dove un barcaiolo gli da un passaggio ma li sorprende una grande bufera e si salvano grazie alia sua presenza. Riprende il cammino ma perde I’orientamenlo e chiede alloggio in una casa dove stanno una donna e tredici ladroni ehe cucinano e mangiano esseri umani. Lo vogliono uccidere ma con un’astuzia fugge e si nasconde sotto Lin mucchio di fieno. Viene salvato dai padroni del prato che lo riportano a casa. I ladroni e la donna vengono infine catturati e bruciati sul rogo. L’uomo qualche mese dopo muore a causa dello spavento ehe ha provato.
din privliki kotol minježtro, na mižala le-jtäko nu wse na din böt vilezla na roka, jtü ki na mižala. Ko an videl, an je wastäl, an rekal da je mu pažlo fin wüdu ko an videl. An rekal da: ‘Jnjän, ja si se žalval ta-na bärci, njän» - rekal - «jsa jzde to mal» Bužac, anu bästa, pa döpu na žla tä, na vigäla, na raklä: «Man wän dät pa wän nu mälu minježtre?» An rekal: «Wöjme ne,» - an rekal, an rekal - «ja si sat!» Be, kuce an meže jest minježtro? So küwali te mrtve! Alöre an rekal da ne, an rekal: «Ja si triidan.» - an rekal, fis täku. Alöre wse na din böt so wagäli düri: dwänijst lärinuw anu capo trinijst. «He» - an rekal - «ga mamö njän pa jsogä, je nä.s!» Alöre na žla tä nu an rekal da: «Či bote tela me pajät spat!» - «äo.» Na wnitila lanternin, te läriski lanternin, na wnila jte anu na ga pajäla. Tri linde wiin zgore, tin to zadnjo, zädnjo cänibo na ga pajäla, tri Unde tin, tin, anu ta-wne na mu wagäla danibo, be, na mu posvitila te läriski lanternin, ke baj ni vide, na mu wagäla köj düri! Par furtüna ka mel fulminante. Ko an je wnitil fulminant, da an mä vide’, je bila ta mlinaska ped ta-pöt cufiton, alöre ko an videl... Anu an se wabrätil ta-za diirmi nu bil din mrtvi, an bil wäjer an bil, bi žkelatro! Ko an zdelal!? An bo bil mel pur no mälu koraga, bo bil mu dal kej ta wotrök ki te wmr čenče jet matere za piiž, kej to bo bil pa (...) inžome Žane. An wzel toga mrtvaga jtü, an ga gal wün köwo, na lipa köwa, lepu pasöjana, anu an ga gal nütur. Ko to je bila na čert wora, ni so spustili to mlinasko ped dölu. Alöre si sä, na wdarila dölu, to žbruždalu tö ki bilu tu-w kövi, ki bilu köj žkeletro. Wse na din böt an čtije da ni grejo zis dawörji, zis gujini - ni so gäli da gujini, gujinavi, dawörji te lesani, quelli di leg no, i secchi di leg no, gö, so gäli da guj'inavi - alöre da: «He, da piclö jnjän ki da na mu tače krij!» Ko an videl/rami njimi, an )b viletal anu rizletal dölu linde, wse tri, ni žal po žtigla, rizletal dno za to driigo dölu anu rizlizal dölu nu an je tuliku žal, an je tuliku žal, an je tuliku žal: an je pažal ta-w din träwnik, ne, ta-w tumu träwniki so bili dwisti lönie anu ta-mi sridi bila na mala: dwisti nu dna. An je žal se skrit ta-pot to mälo lönico ta-mi sridi, an je žal se skrit jse - na Pravila ma baba Ždražawa, na mwrla na mela otanta anni - an žal se skrit ta-pöt to ‘önico jtü anu so pa.žlž te lärini, ne, ni so pažlo, ni so rizwälili wse lönice, wse, wse, Wse, ni so riskrili wse an ni so riklo da ko ga ni ta-pöt to vliko, žde manji ta-pöt to mälo: an bil žalvan, viž jnjän, da käku to je? Alöre, bitabük, an stäl jtü, an düje karje timpa rlöpö, so pažlo guspudinavi, ti ki so meli träwnik, ma to ni bilu daleč wöt... wöt pajiza, anu an čiil da ni so pažlo da ždičajo utruco ne. Ko ni so pažlo guspudinavi wöt..., ni so vidali da so rizwajane lönice an da köj jta je wäjer: an je vilizal. Ko ni so ga vidali, an ni sa znäl da to je muž tu-w vi.žti, wstražjan taj an bil, morež vedet. Alöre an je sednul, ni so mu däli za pöt jsi, an je kontäl fät, wse da käku nu käku. Be, ni vidijo da käku so wse lönice: dwijsti anu ta mäla ta-mi sridi, dwijsti nu dnä. He! Alöre ni so wastäle, ni so ga w2eli toga muža, ni so ga gäli wün na wus, ki ni so meli konjä aliböj kräve aliböj tö, ni s° ga pajäli tä anu to nima bi bilu daleč, ta-w pajis, ne, anu ni so pažlo tä anu ni so ga Pajäli ta jisi, tu ki an je stäl, to bilu tadij a G raz a n mel dujto’ jtü. Anu ko to bilu gore, nu pažol midi anu ga vižitdl, ma ko to govä, muž bil se w.strä.sil, ne. Alöre ni so žb tä, an kontäl, so žb po kribinirje anu je jin kontäl te muž fät: wse, wse, wse, da käku to je. So se wzeli batülja ut soldäduw, kribinirjuw, cela kambrikula, ni so gäli prit da kam-brikula, gandärmavi, anu ni so žb tä jte jtü, ni so nalezli te paläö, ni so jin cirkundäli, so le jcli lepu wse, ti ki so bili ta-nütre nu pa to bäbo, taj na žtrija, viž jnjän? Anu bdžta, taj na žtrija, anu ni so je parpajäli ta-na gurico a Graz, go, ni so je parpajäli anu ni so žli pö toga muža, ne, alöre ko an pažol toga miiža, ni so mu parnesb di’ .skänj anu bd.žta an sednul anu ni so ga gäli il palco anu pa ta bäba, ta bäba ne/ mezzo, anu capo wöd lärinuw anu wsi ti drügi. Alöre jsi kribinir te vliki, te ki kwažiiwa, an rekal: «Jnjän vi,» -an se klical, te bil din Barbarino dö s San čorč, le-jtän an stäl, din Barbarino to bil - an
rekal «Ecco,» - an rekal - «adesso, Barbarino,» - an rekal - -li conoscete questo?• - an rekal in italiano, ne. An rekal: «äö,» - an rekal - »to so jsT, jsl, jsl, js'i» - an rekal. «Bravo!-So je lepu, lepu, lepu je cirkundäli anu lepu je wezali wse, so je gäli ta-na gurico, ni so paracäli balče anu so je gäli wse jtii nil so je wnlli wse, dalprimo fino a ultimo. Ma ko to je govälu, jte muš bi se wsträsil, an bi mwr, go m agari ne napret, go, ja ni vin ja ci an duräl .šce, ni vin ci tre, ci quattro mesi še e an duräl, bil se wsträsil, videt da kako no rič, moreš vedet lipi möj šlovek. To je na štorija integana, na stära integäna štorija jsa.
Mentre stavo stendendo queste pagine mi sono capitati, durante i miei rilievi sul campo a Resia, due eventi di cui vorrei parlare e che in un certo senso possono mitigare gli accenti poco ottimisti delle pagine introduttive. Si tratta di piccoli avveni-menti che comunque rivelano ancora una volta l’elevato grado di conservazione della tradizione orale a Resia, rispetto a simili condizioni in altri contesti sia sloveni ehe friulani della regione Friuli - Venezia Giulia. II primo riguarda il caso di un giovane informatore di San Giorgio e il secondo un’anziana informatrice di Lipovac. Entrambi hanno dimostrato, a livelli diversi naturalmente, di possedere una buona conoscenza dell’ambiente fisico, anche dal punto di vista antropico, dei luoghi e dei rispettivi nomi, e di aver conservato un buon livello di tradizione sia dal punto di vista delle credenze ehe della narrativa. Il primo ha infatti riferito dei racconti su esseri mitici come dujačesa, mora, spiriti e anime dannate nonche una variante della leggenda sulla corsa per il confine, argomento che pure e stato trattato da M. MatičetovH. Questa lezione piü recente riguardante il possesso dell’area di Sella Carnizza e interessante poiche coinvolge tre (e non piü due, San Giorgio e Gniva) frazioni resiane: San Giorgio, Gniva e Oseacco. Sono infatti gli abitanti di queste tre frazioni che si sono spartiti la proprietä della Valle dell’Uccea. Da Ovest verso Est, prima Gniva poi San Giorgio e, fino al confine di stato e oltre, Oseacco15.
«Corsa per il confine»16
Din Njivaški nu din Biski nu din Usöjski ni so bili si gäli dakordu dä ni mao ta’ wzet dö na Učjo, ki to btlu dujf ta-w Uči, da te ki döjde prit za met to liwce ta-na Karni'co anu te drügi se rangejte. Alöre ni so bili šla spat da te prvi ki döjde zgüda ün, ma KarnYco, te drügi dölu stran nu te drügi dölu stran. Ni vin da koj za ni uStiri'ji so bili, ni so bili ta-na Rävanci anu so šla spat da ni mao wstat, gö, da ni mao ba’ zgüda ta-gore. Alöre te Njivaški koj an zdelal, an je šal tä anu ni šal spat, an šal te prvi gore: za jtö ka da te Njivaški majo to pfwo jtü ki mao Karni'co. Te naš je du,šol döpo anu wzel wse te Meje anu te Ušojski je dušil šce böj pözde anu za njinni mu wostäla Ucjä. Che prima mao te Njivaški, döpo mao te Blskinu döpo mao ti Wošojski. Ti Wo.söjski mao fis ta-na kunfin ki se gre ta-w Buške. Jtäku jnjän, ni so se sanjäli mere, sklapäli ta-w pec križe da ke so mere anu wsak ni mögal prijtot mere, an mel wostät wsak ta-na svin, pa kräve se ni muglö uda’ gnät gore na tö NjTvaške, ni so jin strigle pa repe (...).
Una variante della leggenda coinvolge invece gli abitanti di Resiutta e quelli di Resia per quanto riguarda il possesso della malga Canin. Tale versione, molto meno diffusa,
M Cfr. I’articolo Canlributi ulk) studio del luma namiliva -corsa per il confineCe fastu?, XLIV-XLV11, Udine, pp. 53-77, 1968-1971, clove vengono illustrate pure 10 lezioni resiane.
15 Per quanto riguarda la ripartizione del territoriodi Uccea cfr. R. Dapit, Aspelti dicullura resiana net nomidi luogo. 2. Area di Osoane / Oseacco e Učja / Uccea, 1998.
16 Raccontato da Nicola Di Lenardo WtirSin (nato nel 1967) a Bila/San Giorgio il 19.8. 1999, pomeriggio.
e stata pure trattata da M. Matičetov nell’articolo citato e mi e stata raccontata a Lipovac da Albertina Longhino17:
Ta-hure w Canine, tö ki je mälga, kwažiiwao ti ta-na Bili. Alöre käku tu bilu, ni so meli naredit dan ta-na Bili nu dsn tu-w Reziji garo, da du ma dujtet ta pfvi, ne, ti ta-na Bili je gal zemjo nüta w criwje, to ta-na Bili, e rekal: “Si dušel pri ja!» E rekal da: «Kuce ti!?» E rekal, an di: «Si ta-na mi zimje ja!»
Con notevole sorpresa ho constatato che l’informatrice giä al priino incontro mi ha permesso di raccogliere numerose unitä di vario genere: aneddoti, indovinelli, fiabe, leggende agiografiche nonche scongiuri contro il morso della vipera e le infezioni. Albertina, abita nella casa accanto a quella di Eugenia Siega ta-w Gradu, giä informatri-
di M. Matičetov, e ricorda le visite dello studioso presso la vicina. Seduti sul terrazzino fuori casa, fra un racconto e l’altro Albertina commenta i mutamenti dell’ambiente e delle persone. II rumore dell’acqua di una fontana, costruita al posto di una casa, fa da sfondo alle lunghe registrazioni in un pomeriggio di agosto. La sorpresa di questo incontro cleriva anche dal fatto che l’informatrice ha narrato unitä a volte piuttosto lunghe, come certe favole, senza alcuna esitazione, mantenendo costante-rnente il filo della narrazione. Alla domanda se per caso avesse narrato di recente quanto stava a me raccontando, mi viene risposto di no e ehe queste conoscenze risalgono al periodo dell’infanzia, quando la nonna era solita raccontare la sera, prima di addormentarsi, oppure mentre scaitocciavano le pannocchie. Spiega ehe certi rac-c°nti le sono rimasti molto impressi nella memoria per i contenuti fantastici ma anche perche incutevano molta paura.
Con questa breve rassegna si intende sottolineare la relativa vitalitä della tradizione orale resiana anche alle soglie del nuovo millennio. E’ una tradizione ehe in misura ridotta continua e il confronto e possibile con il materiale dell’archivio raccolto da Milko Matičetov, che indubbiamente rimarrä una delle fonti piü importanti per lo studio non solo della narrativa ma di molteplici aspetti dell’universo resiano. Spero ehe coine me siano grati per questo alio studioso anche tutti i resiani e mi auguro possano in breve leggere ed ascoltare i documenti ehe per il momento sono conservati nei nastri del suo archivio18. Quanto ad essi sembrava venisse portato via tu-w Buške, in Slovenia, in una forma diversa ritornerä invece accessibile alla comunitä.
Riconosco inline a Milko Matičetov il grande merito di aver saputo valorizzare la figura del narratore, per eccellenza il portatore della tradizione. Nelle nostre conversazioni sulle esperienze sul campo, non solo resiane, viene sempre attribuita molta ‘mportanza all’informatore, la cui figura si delinea attraverso descrizioni e tratti ehe le conferiscono notevole spessore. La descrizione di ambienti e situazioni avviene spes-so non senza una certa commozione, ricordando donne e uomini ehe sono dei per-■sonaggi veri e propri, ma ehe purtroppo sono per la maggior parte giä scomparsi. Essi stessi, con la loro essenza, fanno parte di quel mondo che narrano, fantastico o reale che sia. Come non si potrebbe quindi valorizzarli, riconoscendo loro una posizione di hlievo nel lavoro sul campo e nei risultati ottenuti?
Dopo aver scritto queste righe mi sono recato, come spesso accade la sera, presso una resiana di Contis / Korito che per mia grande fortuna abita a poca distanza da casa
Raccontato da Albertina Longhino KoCit’awa (1928) a Lipovac il 26. 8.1999, pomeriggio.
Conservato a Lubiana presso ISN ZUC SAZU.
mia, a Gemona / Gumin, in Friuli / tu-w La.škin. Durante queste serate, anche quando non c’e l’intenzione di cercare qualcosa di particolare, nel vasto bagaglio tradizionale di Cirilla Madotto Prešcina19 affiora sempre qualche racconto o aneddoto, qualche arcaismo lessicale mai colto ed e percio opportuno a vere sempre la penna alia mano. In questa occasione e nato un canto, spontaneamente, improvvisato sul momenta e mi sembra che riscriverlo qui sia il modo migliore per concludere questo scritto ehe eon grande rieonoseenza dedieo a Milko Matieetov. In una forma altamente poetiea, ehe di solito il eantore resiano sa raggiungere, Cirilla ringrazia il monte Canin di averle dato la vita e in questi versi leggo quanto e rieonoseente alia terra resiana per averle trasmesso la musiea, il canto, la danza, la lingua e quant’altro ama. Mi ehiede infine di conservare quanto lei stessa mi ha insegnato, semplicemente eantando, anche quando non poträ piü farlo. Si tratta quasi di un testamenta poetieo ehe rivela la preoccupazione e il desiderio ehe il sapere venga tramandato:
(...)
Da göra ma Caninawä,20 da lepo ta zahwalimö, ka glawo mo si wredilä.
Nu da Roberto lipi möj, ti nimaš zabet wižieo nu ti ti maš ga rüdi pet, ka glawa ma ta wiieila, si wizica ti pravila.
Ko glawa ma bo ginjala, da ginjala sa vasalet, ti nimaš zabit wižico, ka glawa ma ta wiieilä.
Si wtžica ti daala anu ti nimaš dat wkrej, ti maš o držat makoj ti, no w'ižieo ti maš zapet, ka to bo pa za glawo mo.
19 Si tratta di un ca so in cui tra ricercatore e informatore si instalira uno stretto e proficuo rapporto di scamhio. Attraverso gli stimoli del ricercatore l’informatrice ha riscoperto determinati aspetti della propria tradizione facendoli riaffiorare nuovamente. E’ cost che ho potuto raccogliere da Cirilla importante materiale orale di ogni genere: racconti e aneddoti, canti improvvisati e sacri, preghiere, massime e proverbi, credenze e rimedi di medicina popolare, un altro caso insomma non solo di ottima conservazione della tradizione ma anche di coscienza della stessa. Sul repertorio di canti di Cirilla e sul suo modo di comunicare in versi cfr. 1'articolo uscito in questa rivista aleuni anni ta: K. Dapit, Nekaj pesmi iz repertoarja Cirilo Madotto Prešcine. Živ zgled rezijanskega •govorjenja v stihih-. S sodelovanjem K. Frisana (glasba) in M. Matičetovega (prevodi pesmi), Traditiones, XXIV, Ljubljana, pp. 309-329, 1995. 11 canto che ehiude questo articolo e stato prima cantato e poi recitato una seconda volta la sera del 30 agosto 1999.
2,1 Viene qui presentata la traduzione del canto ehe in certi passi risulta alquanto libera e semplificata al fine di rendere pill comprensibile il messaggio del testo. Sono state tralasciate alcune figure coma la metafora glawa ma, letteralmente ’la mia testa’, nel senso di ’io, me stessa’; oppure 1’uso del plurale in luogo del singolare per motivi di metrica (p.es. verso n. 2): Oh mio monte Canin / come ti sono grata / di avermi dato la vita / e tu caro Koberto / non devi dimenticare questo canto / ma devi eantarlo sempre / perche te l’ho insegnato io/ti ho fatto conoscere i canti / E quando iosmettero/ quando smetterodi rallegrarmi / non devi dimenticare il canto/che io ti ho insegnato / loti hodatodei canti/e tu non devi darli via /devi tenerli solo tu / e devi intonare un canto / che sarä anche per me.
Virginia Btrbawa a Bila (27. 4. 1994)
Povzetek
Ustno izročilo v Reziji
Poskus primerjave sedanjega stanja z delom Milka Matičetovega
Delo Milka Matičetovega je osrednjega pomena za etnološke in jezikoslovne raziskave v Reziji. Gradivo, ki ga je snemal od leta 1962 je pravi zaklad in enkratno pričevanje zadnjega obdobja, ko Je bilo ljudsko izročilo temeljni element rezijanske kulture. Na podlagi tega gradiva želi avtor predstaviti rezultate svojega raziskovalnega dela v Reziji, ki se je začelo točno 30 let po Matičetovih začetkih in s tem poskusi določiti današnje stanje pripovedništva, in na splošno ljudskega izročila v Reziji, ki je pogojeno ekonomskim in družbenim dejavnikom. Dejstvo je, da so ekonomske in družbene spremembe zadnjih desetletij drastično vplivale na ljudsko kulturo in da so sodobne generacije samo delno podedovale izročilo, ki ga je Milko Matičetov nedavno zabeležil. Kot drugje se tudi v Reziji, zibelki pristne ljudske kulture, prikazujejo dejavniki folklorizacije, a kljub temu je terensko delo v Reziji še vedno precej uspešno. Dokazi ohranitve ustnega izročila so presenetljivi, čeprav so danes seveda veliko bolj redki v primerjavi z Matičetovim obdobjem. Besedila različnih Vlst, posneta v 90-ih letih, spremljajo pogovor o sodobnem stanju. Med njimi najdemo varijante ze znanih pripovednih pesmi kot sta Sveti Sintiläwclic in TiČica bäjica wardijen (Tičica pestrna). besedili predstavljata neposredno primerjavo z Matičetovim delom, ker je v svojih časih obe besedili posnel, drugo celo pri isti informatorki. To je odličen dokaz zakoreninjenosti izročila. V tej kratki zbirki nastopa tudi pravljica o «Trinajstih tatovih* (Tnnijst Idtinuiv). Čeprav je pravljica t>sti žanr, ki je najbolj izpostavljen tudi zaradi dolžine in kompleksnosti besedilne in komunikativne strukture, je še možno zabeležiti tu in tam kako pravljico. Na koncu prizna avtor, da je Milko Matičetov posebej izpostavil vlogo pripovedovalcev-pevcev in na splošno vseh informatorjev, ki so v prvi vrsti nosilci ne samo ustnega izročila, ampak celotne kulturne dediščine.
Na koncu prispevka je avtor zapisal še pesem improvizacijskega tipa Cirile Madotto Preščine, ki vsebuje zelo pomembno sporočilo. Pevka želi in celo zahteva od poslušalca-raziskovalca, v tem primeru avtorja, naj poskrbi, da se bo izročilo nadaljevalo in da se bodo njene pesmi pele tudi takrat, ko ona ne bo mogla več peti - z drugimi besedami: pevka je zapela svojo folklorno oporoko.
Dr. Milku Matičetuv in liuberlu Dapil - FutuJ. Fikfak
Inga Miklavčič - Brezigar Pomen Milka Matičetovega za zahodne Slovence
V sestavku je označen pomen etnologa in folklorista, dr. Milka Matičetovega, za Primorsko, območje zahodnoslovenskega etničnega ozemlja, na podlagi njegovih zgodnejših del, sintetičnih pregledov etnologije in folkloristike zahodnih Slovencev in komparativnega pristopa k povezovanju elementov iz duhovne ljudske kulture sosednjih narodov.
The article describes the importance of ethnologist and folklorist Milko Matičetov for Primorsko, the area of the western Slovene ethnic territory. It is based on Dr. Matičetov ’s early works, synthetic ethnological and folkloristic reviews of western Slovenes, and on comparing elements from the area’s spiritual folk culture to those of neighboring nations.
Podobno kot Primorca, Solkanca Tonija Gomiščka, s katerim se je leta 1994 po nagradi posebne vrste - imenovanju za častnega občana Rezije za svoje raziskovalno tlelo v Reziji - pogovarjal o svoji življenjski poti,1 je dr. Milko Matičetov pet let kasneje sprejel tudi mene, prav tako Primorko, Novogoričanko, z vso vehemenco in radoživo naravo Kraševca v Ljubljani. V svoji hiši na Langusovi, kjer na vrtu živi še delček Krasa v podobi kamnitih posod »kamnov« in drugih kamnitih predmetov, mi je naklonil nekaj drobcev spomina na svoje bogato in plodno življenje narodopisen, etnologa in folklorista. Po rodu iz Koprive, rojen takoj po prvi svetovni vojni, že »pod Italijo«, ki je takrat pred osemdesetimi leti za nekaj časa zavladala Primorski, po izobrazbi najprej Goričan - še po edini Gorici, kjer je v srednješolskem zavodu utrjeval in oblikoval svoje slovenstvo in svojo nadaljnjo življenjsko pot pod vodstvom slovenskih profesor-jev - nato študent univerze v Padovi, ki mu je dala širino svetovljanstva, je ostal vse življenje povezan z zahodnimi Slovenci (kasneje s posebnim poudarkom na Reziji), ne glede na druge zadolžitve in raziskave po Sloveniji in Evropi.
Toni Gomišček, Milko Matičetov, Rezijan »ad honorem-, Primorska srečanja 1994/St. 160-161, str. 475-480.
Stik z romansko kulturo in oblikovanje arhiva podatkov iz slovenske ljudske kulture za nadaljnje delo
Pomen Milka Matičetovega za Primorce ali, če uporabimo njegovo definicijo iz prvega pregleda primorske etnografije in folklore v Slovenskem etnografu leta 1948, zahodne Slovence, sega v čas, ki je danes nam mlajšim zelo daleč. V pogovoru z jubilantom sem, ko je govoril o svojem občutju Primorske v odnosu do Ljubljane, lahko zaslutila, da je mogoče do neke mere daleč tudi samemu Milku Matičetovemu. Vendar so spomini na srečanje z vsiljenim italijanskim jezikom in kulturo še močno živi in zgodbe iz otroštva, ki jih je leta 1992 pripovedoval Marku Terseglavu,2 vsebujejo izkušnje marsikaterega primorskega otroka, ki mu je bilo prepovedano govoriti v svojem jeziku.3 Čas, ko je bila Primorska pod Italijo, politično, geografsko in kulturno ločena od matične domovine, ko so naši študentje študirali v okolju italijanske kulture v Padovi, medtem ko so v javnih prostorih po Primorskem visele parole "Qui si parla soltanto italiano«, je oblikoval profil Milka Matičetovega kot opazovalca in zbiralca slovenske besede v najširšem smislu: od posameznih besed pa vse do pravljic, pesmi in pripovedk ter drugih raznovrstnih pojavov slovenske duhovne kulture. Po lastnih besedah je že kot srednješolec v Gorici začel po Primorski zbirati pravljice in pesmice, za informatorje pa je, kot še velikokrat kasneje, uporabil kar sošolce. V goriški škofijski gimnaziji, edini srednji šoli, kjer se je ob koncu tridesetih let, v času najhujšega fašizma, še poučevala slovenščina, so se namreč zbirali dijaki z vseh koncev Primorske, zato ni bilo težko dobiti primerke ljudskega slovstva iz marsikaterega kraja.
Danes brez določene empatije težko razumemo, kaj je Primorcem pod Italijo pomenila slovenska beseda, vsak najmanjši drobec, vsaka besedica. V lovu za besedami je Milko Matičetov peš in s kolesom še kot srednješolec in študent prevandral celo Primorsko. Kot dijak je objavljal prozo in verze v dijaških skrivnih listinah,4 od leta 1937 pa tudi že v javnih občilih. Mladi Milko Ukmar (po domačem imenu rojstne hiše je kasneje privzel priimek Matičetov), ki je resno vzel pobudo Virgila Ščeka za nabiranje »narodnega blaga» in so mu »po malih in velikih počitnicah sošolci prinašali od doma zapise ljudskih pesmi, povedk, pregovorov, posebnih narečnih besed«,5 se je že takrat dokopal do bogate zbirke ljudskega besednega izročila, iz katere je živel in v spominih živi do današnjih dni.
‘ Marko Terseglav, Pogovor z dr. Milkom Matičetovim, Celovški zvon, X, 34, 1992, 63-74.
' Marsikaj mora človek sam doživeti, da lahko razume. Čeprav sem poslušala svoje starše, ki so prav tako obiskovali italijanske šole, in prebirala zgodbe o italijanskih učiteljih, o prepovedi slovenščine in o boju za pravico govoriti v lastnem jeziku, mi izkušnje niso bile jasne do trenutka, ko sem leta 1989 sama doživela, da sta mi srbska kamionista na mejnem prehodu Vrtojba oporekala slovenski jezik, češ: v državi Jugoslaviji se govori »jugosla venski*. Moja mama je bila po rodu Hrvatica in hrvaški jezik (v prejšnjem režimu smo se sicer učili o srbohrvaščini) je pravzaprav tudi moj, vendar je občutek groze nad dejstvom, da ti nekdo prepoveduje komunicirati v svojem lastnem jeziku, nepopisen. Ob pomisli, da bi nekdo meni in mojim otrokom prepovedoval slovenščino, da bi se torej ponovil položaj Primorske pod Italijo, je tudi psihološki prelom z Jugoslavijo postal neizbežen.
1 Iz intervjuja z Markom Terseglavom, nav. delo, str. 72: Odgovor na vprašanje o prvih folklornih objavah:
■Moja prva objava te vrste bo najbrž povedka o Kralju Matjažu in soli, ki je bila objavljena v skrivnem
dijaškem listu Tihe besede (Gorica 1935). Prgišče primorskih pregovorov je prinesla Mladika 1937, nekaj beneškoslovenskih ljudskih pesmi pa Iirinjevka (Tomaj 1938). Biblioteka za pouk in zabavo (1939) mi je
objavila sestavek Kako je na Pivki in še nekaj pregovorov s Pivke. Ob istem času sem poskušal s primorske perspektive oceniti Šašelj-Kocbekove Slovenske pregovore, reke in prilike (Mentor 27). Za začetek svojega znanstvenega narodopisnega pisanja pa vseeno štejem leto 1940, ko sta v Dom in svetu izšla prispevka o koledovanju na Krasu in o potrebi večje pritegnitve romanistike v raziskovanje naših ljudskih izročil,-
5 Marko Terseglav, nav. delo, str. 70.
Po maturi leta 1938 je študij nadaljeval na univerzi v Padovi, kjer je vpisal smer »helle lettere» s poudarkom na slavistiki. Spomini na študij v italijanskem okolju niso slabi. V intelektualnem okolju ni bilo tako močno čutiti fašistične ideologije, naperjene proti slovenski besedi, kot so jo ostali primorski Slovenci. Študente so varovali profesorji, ki so celo spodbujali raziskovalno delo na terenu in zapisovanje ter obravnavo slovenskih dialektov na italijanskem ozemlju: »Gonja,- pravi Milko Matičetov, »je bila na srečo omejena na Julijsko Krajino, v Padovi kot univerzitetnem središču pa je ni bilo čutiti.«6 Slavistične študije na padovanski univerzi in študij primorskih študentov ter njihove uspehe je matični slovenski javnosti predstavil leta 1940 in 1941 v katoliški reviji Dom in svet.7 V času, ko je prišlo do italijanske okupacije Slovenije in Ljubljane - Dom in svet zaznamuje ta čas z uvodnikom št. 4-6, ki še danes zazveni rahlo grozljivo: »Na Veliki petek t. 1. (11. aprila 1940) so italijanske čete zasedle del slovenskega ozemlja s slovensko prestolnico Ljubljano ter postavile svojo oblast ...« - je trezen glas intelektualca le malo zalegel. Ko s časovno distanco beremo pisma, v katerih mladi pado-vanski študent opisuje prizadevanja prof. Artura Cronie, da bi vzpodbujal in razširil študij slavistike v italijanskem okolju, se zavemo pogoste nemoči intelektualnega in znanstvenega dela v spolitiziranem ozračju medsebojnih političnih odnosov - danes enako kot takrat. Tako je moral Milko Matičetov tudi na vprašanje v intervjuju več kot petdeset let kasneje pojasnjevati odnos italijanske slavistične stroke do politično vprašljivih razmerij v zvezi s slovenskostjo rezijanskega narečja8 po drugi svetovni vojni. Milko Matičetov je ostal od prvih strokovnih člankov, objavljenih leta 1940 v slovenskem Domu in svetu in glasilu italijanskega narodnega odbora za ljudske umetnosti (CNIAP) Lares, pomemben kot znanstvenik - družboslovec/komparativist, ki v svojem delu združuje slavistiko, etnologijo in folkloristiko, preko katerih povezuje proučevanje slovenske ljudske kulture Primorske na slovenski in italijanski strani meje tako z matično Slovenijo kot z romanskim, germanskim in slovanskim Prostorom v okviru srednjeevropskega kulturnega okolja. Tako je vse življenje sledil misli, ki jo je pod črto zapisal v svojem prvem strokovnem članku o koledovanju na Krasu:9 »Med ruševinami ljudskega izročila je še danes mnogo upoštevanja vrednih stvari: čakajo le veščega očesa in skrbne roke, da jih očisti raznih usedlin ter spravi na varno. V vrsto zelo površno raziskanih delov slovenskega ozemlja spada predvsem Primorska.«
Primorska je danes tudi po zaslugi Milka Matičetovega dokaj raziskano območje. Stik z italijansko in furlansko etnologijo, ki ga je Matičetov uspešno gojil vsa leta, pa °'Staja enako močan, saj se počasi tudi po mladih zamejskih etnologih ustvarja most, ki
<> T
■ oni Gomišček, nav. delo, str. 476.
Pismo iz Padove, Dom in svel, 52, 1940, 125-127 (podpis Milko Ukmar).
Toni Gomišček, nav. delo, str. 476: Vprašanje: Vemo, da je v italijanskem prostoru še vedno prisotna dilema, ali je rezijanščina slovenski dialekt, ali je to narečje kakega drugega slovanskega naroda (najpogosteje se omenjajo kar Rusi), ali je to neka arhaična oblika slovan.ščine in kaj vem še vse. Kakšen je bil takrat odnos do rezijanščine? Matičetov: Na univerzi ni prišlo nobenemu od naših predavateljev na misel, da bi rezijanščino ;>li tersko narečje štel za kaj drugega kot za slovensko narečje. Sam Cronia je kmalu po drugi svetovni vojni objavil v Slavistični reviji prispevek o proučevanju slovenske dialektologije na padovanski univerzi in zanj, za Tavaglianija in druge so bila vsa ta narečja brez pridržkov slovenska. Italijanska slavistika je tudi takrat, ko je postala iz političnih nagibov ta slovenskost sporna (menda je to bilo ob neki ministrski anketi 1978. leta), Pripravila izjavo, v kateri je argumentirano odbila vsakršen dvom glede izvora in pripadnosti teh narečij. Koledovanje v tomajski župniji na Krasu in v Trebčah, Dom in svet, 52,1940, 37-45, 101-107 (podpis: Milko Ukmar).
mimo jezikovnih težav vodi k večjemu povezovanju na obmejnem in matičnem območju.10
Nekaj likov s primorskega območja v delih Milka Matičetovega
Lepa Vida
Že v enem pivih strokovnih sestavkov, t. j. kritični obravnavi raziskovanja slovenskih ljudskih izročil s primerom pesmi o Lepi Vidi,11 opazimo tudi nastavek druge življenjske delovne naloge - popravljati vrzeli, ki jih je opazil pri prvih zbiralcih in proučevalcih slovenskega ljudskega izročila, kot npr.: »... v primerjavah je prešibko zastopan romanski svet.« Tako je v prvem delu sestavka nakazal nekaj primerjav in »nekoliko sorodnosti iz obeh ljudskih slovstev«, že v prvem primeru pa upošteval tudi še vedno premalo upoštevano tretje ljudsko slovstvo - furlansko, ki je, prav tako kot italijansko ali še bolj, v tesnem stiku z izročilom primorske slovenske ljudske kulture.
V dostavku o Lepi Vidi Milko Matičetov nakaže svojo kritičnost, ki jo strokovna poštenost vedno vodi v preverjanje danih podatkov. Ko namreč v članku Ivana Grafenauerja naleti na trditev, da »se motiv te balade - morski razbojnik ugrabi mater, da jo proda kot sužnjo dojiljo v mohamedansko deželo - nikjer drugod ne najde, ne v slovanski ne v romanski ali germanski narodni poeziji« in da je »Lepa Vida po vsej verjetnosti zrasla iz samega slovenskega življenja in trpljenja v tisti zgodovinski dobi od 9. do 11. stoletja«,12 ga to spravi »na lov« in očitno v razmeroma kratkem času dobi vrsto primerjav v italijanskih in albanskih narodnih pesmih, ki jih nato bibliografsko naniza v potrditev svoje misli, da ima torej slovenska Lepa Vida sestre v vsem mediteranskem svetu.13 Ivan Grafenauer je motiv Lepe Vide po svojem prvem članku kasneje
Posvet v organizaciji SED v Ljubljani 15. in 16. oktobra 1998 je pod naslovom Etnološko delo Slovencev v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem prinesel pregled etnologije v zamejstvu danes. Zbornik posvetovanja je v tisku.
" Nove smeri v raziskovanju slovenskih ljudskih izročil in Lepa Vida, Dom in svet, 52,1940, 172-175 (podpis: Milko Ukmar).
12 Ivan Grafenauer, Slovenska narodna romanca o romarju Sv. Jakoba Komposteljskega, Dom in svet, 50, 1937/
38, str. 338-348 .
Ko sem sama, spodbujena s knjigo Dorice Makuc o goriških dojiljah (Aleksandrinke, Goriška Mohorjeva
družba, Gorica 1993) in Daniele Perco o italijanskih dojiljah (lialie da latte, Una forma peculiare di emigrazione temporanea, a cura di Daniela Perco, Comunita Montana Feltrina, Centro per la Documentazione della Cultura Popolare, Feltre 1984), organizirala razstavo o dojiljah na Goriškem in dojiljah v italijanski provinci llelluno, mi je bila v mislih seveda tudi pesem o Lepi Vidi v Prešernovi priredbi, ki sem jo kot ženska nekoliko drugače razumela. Čeprav je seveda dokazan izvor pesmi o Lepi Vidi v 9.-11. stoletju iz spomina na mavrske plenilce in trgovce, ki so ugrabljali krščanska dekleta ter jih prodajali kot sužnje dojilje, je v variantah pesmi tudi veliko elementov, iz katerih se porajajo vprašanja, povezana s pojavom prostovoljnega dojiljstva pri nas. Ali je šlo res za ugrabitev mlade žene in nasilen odhod od doma oz. v nasprotnem primeru za prostovoljen odhod le iz želje po lastni svobodi in boljšem življenju? Ali pa lahko v določenih elementih prepoznamo tudi sledove, ki namigujejo na tradicijo prostovoljnega oz. družbeno pogojenega dojiljstva kot oblike ženske ■zaposlitve« v tem prostoru, ki se je na Goriškem sredi 19. stoletja razmahnilo v pravo institucijo odhajanja žensk kot dojilj v Egipt? Ni sicer posebnih raziskav o dojiljah v našem prostoru v srednjem veku, vendar pričajo o tem pojavu že v rimskem obdobju najdbe oltarnih plošč z reliefi dojilj iz svetišča kulta -častitih dojilj - Nutrices Augustae«. Kult je v 2. in 3. stoletju prek severne Italije očitno prodrl tudi na območje današnje Slovenije, po razru.šenju kapelice pa so oltarne plošče uporabili v rimskem grobu (Ivan Tušek, Novi rimski kamni iz Ptuja, Arheološki vestnik 37, 1986). Pojav dojiljstva je v slovenskem prostoru znan od antike do takorekoč nove dobe v začetku 20. stoletja. Pričevanja o usodah in življenju mladih mater na Goriškem (kjer jih je zbrala Dorica Makuc), na Vipavskem (zbrali so jih dijaki zgodovinskega krožka Gimnazije v Ajdovščini
dodobra raziskal v doktorski disertaciji,H Milko Matičetov pa se je usmeril v druga raziskovanja.
Sv. Andrej
lz časa prvih objav je Milku Matičetovemu najpomembnejša zgodba o sv. Andreju, iz katere je nato leta 1955 doktoriral in leta 1961 objavil v knjigi.15 Spomin na ta prvi članek mu je spomin na osebno rast in samoizobraževanje ob raziskavi pesmi v italijanskem kulturnem prostoru in iskanju paralel, ki jih je dobil celo na Sardiniji. V spomin na izvor svojega raziskovanja v rojstni vasi Koprivi na Krasu je knjigo posvetil spominu svojega prvega informatorja Toneta Mrcinovega iz Koprive (1849-1936), ki mu je 18. septembra leta 1935 povedal pesem o sv. Andreju, objavljeno prvič leta 1940 v Domu in svetu skupaj z drugimi kolednicami s Krasa16 ter nato tudi v italijanski folkloristični reviji Lares.17 Podobno kot pri Lepi Vidi je tudi tu sprva naključno naletel na podobnost med slovensko legendo in legendo iz Sardinije, ki jo je našel pri Pregledovanju italijanske revije Archivio.1“ V slovenski varianti mlado dekle poskusi jetra in pljuča, ki so ostala po sežganem sv. Andreju, in zanosi ter rodi sina, tako da se sv. Andrej drugič rodi, v legendi iz Sardinije pa dekle najde jabolko, očitno ostalo po sv. Andreju; ne more se upreti skušnjavi, ugrizne vanj ter prav tako zanosi sina, Andreja, bodočega Kristusovega apostola. Ob iskanju in navajanju paralel o sežganem 'n prerojenem človeku in variant ter navezav na to temo je ljudsko izročilo na Goriškem spet, kot že tolikokrat, povezal v širši krog evropske kulture,19 kjer se zgodba pojavlja. Mogoče še pomembnejša pa je povezava osnovnih vsebinskih motivov legende v občečloveško duhovno izročilo, ki ne glede na rasne, ideološke, verske itd. razlike povezuje v koreninah ves človeški rod: tako npr. kazen za greh proti sočloveku in njegovemu bogu, pa tudi možnost odpuščanja in očiščenja, vera v ne-snovno dušo, energijo ali kako drugače poimenovano »nekaj« v vsakem človeku, kar je neuničljivo in sposobno večnega prerajanja - ter v skrajnosti vodi tudi v ljudožerstvo.20 V času, ko se
leta 1994 in jih predstavili pod verzom Prešernove Lepe Vide -Ko doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo-) ter pričevanja mladih mater iz italijanske province Belluno po knjigi Daniele Perco izpričujejo podobne psihološke dileme, občutke in izkustva, kot jih najdemo pri Lepi Vidi. Do trenutka, ko to pišem, mi ni Znano, ali je kakšna analiza ljudske pesmi o Lepi Vidi izpod peresa ženske. Zanimivo bi bilo prebrali, kako bi pesem analizirala ženska, ki bi Lepo Vido razumela s čisto drugega, pač ženskega psihološkega zornega kota. V sredozemskem patriarhalnem svetu je bila usoda Lepe Vide usoda marsikatere ženske - njihova | bolečina pa se je izrazila tudi v ljudskem pesništvu.
Ivan Grafenauer, Lepa Vida, študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi, Ljubljana 1943. Milko Matičetov, Sežgani in prerojeni človek, ISN, SAZU, Ljubljana 1961.
Koledovanje v tomajski župniji na Krasu in v Trebčah, Dom in svet, 52,1940, 37—45, 101-107 (podpis: Milko Ukmar).
17 o
’ant Andrea nasce due volte (in una poesia narrativa dal Carso Triestino), Lares (Koma), 11, 1940, 172-175 (podpis: Bogomilo Omari).
G. Ferraro, Leggende popolari sarde su Sant’Andrea e Sant’Antonio, Archivio del Pitre (ATP), XV, 85-92. (Citirano po M. Matičetov, Lares 1940, nav. delo; 174.)
l’o drobcih (zanimiva je npr. navedba, da obstaja na slovensko-furlanski jezikovni meji v goriških Brdih ■Zročilo, ozko povezano z zgodbo o sežganem in prerojenem človeku, skupno Slovencem in Furlanom: 'Zročilo o žeji, ki da jo pogosto trpijo novorojenci, matere pa se je ne zavedajo) sledimo zgodbi o sv. Andreju »d Irske do menda zadnjega znanega žarišča med baltskimi narodi, pa v Francijo, Nemčijo, Italijo, Češko, Poljsko ter na balkanski polotok do Bosne in Hercegovine.
Nekoč ozaveščeni pomen Ijudožerstva, ki z zaužitjem simbolno prenese novo življenje ali lastnosti človeka na uživalca njegovega mesa, se ohranja v podzavesti sodobnega človeka na različne načine: sledimo mu v krščanskem obredu obhajila v spominu na skrajno Kristusovo žrtev lastnega telesa in krvi za odrešenje
legende, pravljice, pesmi, vraže in drugo ljudsko duhovno izročilo, ki nas preko tradicionalne kmečke poljedelsko-živinorejske kulture povezuje s praizvori človeške duhovnosti, čedalje hitreje izgublja in za njim ostajajo le skromne sledi v nekem nezavednem ali celo podzavestnem znanju, se mogoče premalo zavedamo veličine dela Milka Matičetovega in drugih etnologov - folkloristov. Sama npr. zgodbe o sv. Andreju nisem nikoli slišala, ob prebiranju poglavja o otroški žeji ter pričevanj o tem pojavu na Goriškem in po Sloveniji21 pa sem se zavedla, da se je po moji mami tudi name preneslo znanje o tem, da je »dojenček pogosto strašno žejen pa da mame na to ne pomislijo«, da mu dajajo samo mleko ali čaj ter da je potrebno dati dojenčku tudi po »par žličk čiste vode«.22
Zlatorog
Zahteva po strokovni poštenosti je Milka Matičetovega vodila tudi pri obravnavi domnevno trentarske zgodbe o Zlatorogu. Čeprav bolj alpski kot primorski lik je Zlatorog bolj ali manj povezan z dolino Trente in Bovško kotlino, z območjem torej, ki ga v alpskem območju Slovenije še štejemo na primorsko stran. Lik je zanimiv kot primer nastajanja in razvoja ljudske povesti in njene umestitve v ljudsko kulturo, kar je pogosto zelo zapleten proces. Danes so Zlatoroga Trentarji in Bovčani praktično posvojili, čeprav znanstveniki še vedno dvomijo, koliko je v zgodbi o Zlatorogu folklornih elementov in koliko avtorskih pesniških dodatkov, ki so jasno razvidni v najbolj popularni pesnitvi na ta motiv Rudolfa Baumbacha, v slovenski prepesnitvi Antona Funtka. Ro besedah Marjete Šašel Kos, ki obravnava prazgodovinske in antične sledi o Zlatorogu v srednjeevropskem in alpskem prostoru, ni nobenega dvoma, da je zgodba, kot jo je prvi objavil Karel Dežman v Laibacher Zeitung 1868, večinoma romantična literarna stvaritev 19- stoletja. Prav tako pa ni dvoma, kot dokazuje avtorica, da je nekje v tem prostoru ležal bogat zlati rudnik noriških Tavriskov, o katerem poročajo antični viri, da je z iskanjem zlata in drugih kovin povezanih več slovenskih ljudskih povesti, prav tako kot z omembami belih bitij in živali bodisi umišljenih ali resničnih.21 Milko Matičetov je dvom v pristno in živo ljudsko izročilo, ki naj bi v Trenti ohranjalo zgodbo o Zlatorogu, izrazil že v navedenem pregledu etnografije in folklore zahodnih Slovencev iz leta 1948, ponovil v pregledu duhovne kulture gornjega Posočja na zborovanju folkloristov leta 1971 in utrdil v razlagi ob objavi Maillyjevih legend iz Julijskih Alp, med katerimi je tudi legenda o Zlatorogu.2"1 Kot izkušen terenski delavec in specialist za prefinjeno iskanje sledi ljudskega izročila pri izvoru - torej ljudskih
človeka; preživeli ponesrečenci v Andih, ki so svojo izkušnjo opisali v knjigi Živi (Piers Paul Read, Živi, zgodba preživelih z Andov, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975), so v krščanski veri našli moč, da so opravičili ljudožerstvo, ki jim je omogočilo preživetje; zlorabi ljudožerstva v ljubezni, preko vere, da bo ljubljeni moški večno živel v telesu ljubice, pa sledimo v romanu Slavenke Drakulič Okus po moškem (Rotiš, Maribor 1998).
21 M. Matičetov, Sežgani in prerojeni človek, 95-98.
22 Mama Severka Miklavčič, roj. Afrič (1927-1979 ), iz Velikega lirguda (severna Istra, Kastavščina - hrvaško območje na stiku hrvaško-slovenske etnične meje), je to v moji mladosti velikokrat ponavljala. Nikoli je nisem vprašala, kje je to izvedela, vendar se mi zdi, da je znanje o otroški žeji črpala iz nekako -latentnega* ženskega ljudskega znanja domače vasi, ki se je preko njene matere prenašalo nanjo, preko nje do moje podzavesti in se po mojem »ljudskem znanju* prenaša naprej na moje hčere ali seveda noseče prijateljice.
u Marjeta Šašel Kos, From the Tauriscan Gold Mine to the Goldenhorn and the Unusual Alpine Animal, Studi Mythological Slavica 1, 1998, ZRC SAZU, 169-182.
21 Milko Matičetov, Kritične opombe v: Anton von Mailly, Leggendedel Friuli edelle Alpi Giulie, coll. Johannes Holte, Gorizia 1986, 210-211.
Pripovedovalcih in pravljičarjih, ki se jih je v petdesetili letili še dalo odkriti, je prepričan, da bi sledi izvorne zgodbe o Zlatorogu našli med ljudskimi pripovedovalci v Trenti, če bi se zgodba razvila v tem okolju. V potrditev mi je povedal svojo izkušnjo s pričevanji 0 duhovinu - otroku, rojenem v kačji podobi,2S kjer je pričevanjem lahko sledil v preteklost do prve literarne omembe pri prvem goriškem zgodovinarju Martinu Baučerju okoli I66O. Zelo živa pričevanja o »kačjih porodih« pa je našel in zapisal tudi sam pri terenskem delu Slovenskega etnografskega muzeja v Brkinih leta 1955. Zgodba o •duhovinu« tako služi kot primer, da se določeno ljudsko izročilo ne more izgubiti, pač Pa se tudi po ustnem izročilu ohranja živo dolga stoletja. V zgodbi o Zlatorogu torej Milko Matičetov ne verjame v izgubo izročila, pač pa pravljica o Zlatorogu zanj ostaja •spretna literarna mistifikacija«, kjer se združujejo posamezni folklorni elementi o varuhih zakladov v gorah (bele žene, vile, škrati), nenavadnih divjih kozah (gamsi, kozli), ■skalcih zlata (tujci, Lahi), divjih lovcih (domačini) ter motivi ljubezni, pohlepa in prevare ter nesreče in žalosti, ki temu sledijo, v čudovito gorsko pravljico. Z enako oceno .se strinja tudi 'Ione Cevc, ki je zgodbo o Zlatorogu primerjal s pripovednim izročilom o gamsih z zlatimi parklji iz Kamniških Alp.26
Zgodba o Zlatorogu je poučna pravzaprav z druge plati. Ne glede na znanstveno utemeljeno dejstvo, da Dežman, Baumbach, Mailly in še mnogi, ki poustvarjajo zgodbo o Zlatorogu, te izvorno niso slišali v Trenti, mogoče niti na Bovškem ne, čeprav je to bolj verjetno, ostaja in postaja Zlatorog vedno bolj trdno zasidran v trentarsko okolje. Tako se ljudsko izročilo ne meni za znanstvene dokaze in po več kot sto letih |e danes zgodba o Zlatorogu postala tudi trentarska in se prenesla na simbolično raven Zgodbe o rahlem ravnovesju med človekom in naravo. Če človek pregrobo poseže Var>jo, se mu narava maščuje - v tem smislu je zgodba o Zlatorogu postala univerzalna ln je dolino Trente povzdignila v primer nujnega ohranjanja kvalitetnega sožitja med človekom in naravo, ki lahko ustvarja kulturno krajino - trentarski ali še bolje triglavski vrt.
Etnograf in folklorist v SEM ter delo 11a primorskem območju
Druga svetovna vojna je bila kot za vse tudi za Milka Matičetovega prelomnica. Ministrstvo za prosveto LRS je že 21. septembra 1945 imenovalo etnografa Borisa Orla Za v. cl. ravnatelja v Etnografskem muzeju, »istega dne pa je postavilo dipl. filozofa-olklorista iz Slov. Primorja Milka Matičetovega za njega kustosa pripravnika«.27 Za Milka Matičetovega je bila to priložnost, da je po demobilizaciji iz JLA leta 1945 nadaljeval že pred vojno začeto delo, za Etnografski muzej pa priložnost, da izpopolni erio od takratnih belih lis na območju delovanja, saj je bilo po drugi svetovni vojni v muzeju najmanj predmetov z območja Primorske: od skupno 5413 predmetov z določeno ‘dentiteto je bilo v inventarnih knjigah popisanih vsega 7 predmetov z območja Slovenskega Primorja z Istro in 2 predmeta z območja Beneške Slovenije.28 Poleg muzejskega dela pa je bilo enako pomembno znanstveno delo in vključevanje v družbeno-
Milko Matičetov, Duhovin v Brkinih, Tristo let pričevanj o otroku, rojenem v kačji podobi, Traditiones 2, 1973, 63-78.
Ione Cevc, Pripovedno izročilo o gamsih z zlatimi parklji iz Kamniških Alp, Traditiones 2, Ljubljana 1973, „ 79~96-
lioris Orel, Etnografski muzej v Ljubljani, njega delo problemi in naloge, SE I, 1948, str. 107-121. tioris Orel, prav tam, str. 110.
politične razmere. Tako sta Boris Orel in Milko Matičetov sodelovala pri sestavi primorskega in koroškega kulturnega memoranduma za mirovno konferenco, prispevala sta v slovenske dnevnike in revije razne članke, pa tudi daljše razprave, predavala (Milko Matičetov npr. v etnografsko-etnološkem seminarju ljubljanske univerze o folklori kot živem organizmu, o vprašanju osebnosti v folklori ter o Beneških Slovencih v delu furlanskega folklorista V. Ostermanna La vita in Friuli). Milko Matičetov je ostal v muzeju do leta 1952, ko ga je akademik Ivan Grafenauer pritegnil k delu v novoustanovljenem Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, ki je v celoti prevzelo proučevanje ustnega slovstva, od koder se, kot je slikovito povedal Marku Terseglavu, »ni več premaknil do 31. maja 1985, ko je ob odhodu v pokoj dal prostor mlajšim močem.”
Sintetična dela Milka Matičetovega, pomembna za etnologijo Primorske:
splošen pregled etnografije in folklore zahodnih Slovencev leta 1948 in
pregled duhovne kulture v gornjem Posočju leta 1971
Družbeno-politična angažiranost Etnografskega muzeja po drugi svetovni vojni pri boju za meje slovenskega ozemlja je bila pobuda za izdelavo etnoloških pregledov slovenskih mejnih območij. Na Primorskem se je političnemu boju za priključitev Primorske Sloveniji (v okviru tedanje Jugoslavije) priključilo tudi kulturno in splošno ljudsko gibanje. Z dokazovanjem slovenske identitete tega območja se je želelo prepričati zavezniške komisije, da Primorska ni italijansko območje ter da sodi k matični domovini. V ta prizadevanja se je vključila tudi etnološka stroka. Milko Matičetov večinoma ni človek sintez, kljub temu pa je ob memorandumu za mirovno konferenco izdelal prvi kompleksen etnološki pregled slovenskega primorskega območja, nastal v letih 1946-1947 in objavljen leta 1948 v prvem letniku novega glasila Slovenskega etnografskega muzeja.29 Sam je sestavek sicer skromno opredelil kot poskus: »Ker je to prvi poskus strniti dosedanje izsledke na področju etnografije in folklore zapadnih Slovencev, ni mogoče, da bi to bil obenem že izčrpen pregled ali sinteza. Namenil sem se predvsem: opozoriti na razna vprašanja ter nakazati kolikor je moč konkretno in preprosto naloge za bodoče delo, h kateremu je poklicana predvsem mladina.» Kljub temu je spis popolnoma izpolnil avtorjevo upanje, da bosta tu »ljubitelj ali pa etnograf začetnik, ki bi se hotela posebej posvetiti tej ali oni panogi, brez dvoma našla vsaj zasilno oporo in nekaj smernic za samostojno delo«, saj je postavil temelj etnološkemu delu na Primorskem, ki še čaka nadgradnje, torej podobne sinteze za drugo polovico 20. stoletja. V opredelitvi območja se je spretno izognil zgodovinskim ali geografskim poimenovanjem in članek naslovil s pomenljivim naslovom O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev, nato pa s priložnostno karto in opredelitvami v uvodnem poglavju obrazložil svoj pogled na območje, »ki je bilo v raznih dobah razkosano tako, da enotnega imena nima«. Tako se je, da bi se izognil nejasnosti, odločil za izraz »zapadni«, t. j. zahodni Slovenci za prebivalce zahodno od nekdanje jugoslovansko-italijanske meje, ki je potekala po črti Peč-Jalovec-Triglav-Možic-Porezen-Blegoš-med Davčo in Novaki-Hotedrščica-Planina-Javorniki nad Cerknico-Biška gora-Snežnik. S svojo opredelitvijo je pravzaprav zamejil območje slovenskih primorskih dežel, kamor še sega sredozemski, primorski vpliv. Posamezne pokrajinske enote tako v skupno Primorsko
a Milko Matičetov, O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev, Slovenski etnograf 1,1948, 9-56.
združujejo pokrajine od Trente in Bovškega, prek Tolminske, Goriške, Krasa in Vipavske doline do Koprskega in Kanalske doline ter Beneške Slovenije do tržaškega zaledja. Pomen sestavka je, da Primorsko in zahodne Slovence obravnava enotno, ne glede na državno mejo po drugi svetovni vojni (sprva med Italijo in Jugoslavijo, nato po letu 1991 med Italijo in Slovenijo), ki pokrajino prereže na pol. Milko Matičetov je še vedno, kot mnogi iz starejših generacij, veliko bolj vajen pokrajinske celovitosti Primorske, ne glede na državne meje, medtem ko nam je mlajšim generacijam, rojenim po drugi svetovni vojni, meja pogosto miselna in jezikovna prepreka, ki nas omejuje v obravnavah območja samo na eno ali drugo stran.
Zanimiv je odnos Milka Matičetovega do določanja širše pokrajinske identitete in poimenovanj: ko sem mu omenila Primorsko oz. Goriško, se je opredelitvam raje izognil in se usmeril na bolj razvidno lokalno ideniteto, kot npr. Kras ali Vipavska dolina.
Sintezo etnoloških elementov, ki v etnografskem in folklornem smislu opredeljujejo zahodne Slovence, je Matičetov do neke mere zastavil po splošni zgodovinski podobi etnografskih elementov, podanih v Kotnikovem Pregledu narodopisja Slovencev v prvi knjigi Narodopisja Slovencev.10 Podobno kot Kotnik poda pregled narodopisnih podatkov v literaturi od 14. do začetka 20. stoletja ter se ustavi v času po prvi svetovni vojni. Literatura do časa po drugi svetovni vojni, ko je spis nastajal, je navedena v pregledu po posameznih panogah, kjer so zajete vse glavne tematike osnovne etnološke klasifikacije ter nekaj avtorju posebej ljubih tem. Tako je opisana materialna kultura v poglavjih Kmečki dom, Ljudsko gospodarstvo, Ljudska noša, socialna kultura v poglavjih Ljudsko pravo, duhovna kultura in ljudsko znanje v poglavjih Ljudski običaji, Ljudsko zdravilstvo, Ljudska glasba, Ustno slovstvo, Ljudska umetnost, Ljudske igre, kot jezikoslovec pa je posebno pozornost posvetil tudi jeziku v poglavjih Ljudski jezik, Ljudske knjige, Ljudski napisi.
Primorska se Milku Matičetovemu lahko zahvali še za eno sintezo, čeprav bi se sam verjetno spet uprl tej oznaki. Sestavek Duhovna kultura v gornjem Posočju,11 v katerem je za geografsko oznako skrito alpsko območje Primorske od izvira Soče v I renti, preko Bovškega in Kobariškega z malce odmaknjenim Breginjskim kotom do ožje lolminske kotline in Mosta na Soči,12 je bil predstavljen na zborovanju jugoslovanskih folkloristov v Bovcu 1971. V pregledu nas avtor povabi, naj si iz »ptičje perspektive« ogledamo pisna pričevanja o duhovni kulturi prebivalcev gornjega Posočja. Nanizani drobci včasih naključnih zapisov nas kronološko vodijo od 13. stoletja do druge polovice 20. stoletja, tematsko pa zaobjemajo tako ženitovanjske običaje, poganska verovanja in obrede, pričevanja o vampirjih in čarovnicah, pričevanja o mejnih sporih, cerkvene prepovedi, iz katerih zvemo za ljudski običaj streljanja ob cerkvenih in drugih slavnostih v 18. stoletju, pravljice, ljudsko pesništvo in prozo, odsev ljudskega zdravilstva v literaturi v zgodbi o Zagovarjanju gadjega pika v povesti Franceta Bevka in spomina na nekoč živo drobno ljudsko ustvarjalnost v spominskih napisih v slovo ponesrečencem, ki jih je bilo še Posebno veliko v Trenti in na svojstven način odražajo nekdanje življenje v Trenti.
111 France Kotnik, Pregled narodopisja Slovencev, Narodopisje Slovencev I, ur. Hajko Ložar, Ljubljana 1944, str. 21-52.
11 Milko Matičetov, Duhovna kultura v gornjem Posočju, predavanje na 18. kongresu jugoslovanskih folkloristov v Bovcu 1971, objavljeno v Zborniku, 1973, 43-52.
V upravnem smislu gre za območje v mejah nekdanje občine Tolmin od 1961 do 1995, obdelano v eni izmed knjig projekta Način življenja Slovencev v 20. stoletju, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja ~ 20. stoletje: Inga Miklavčič Brezigar, Občina Tolmin, Ljubljana 1996.
Če je v prvem delu zanimivo paberkovanje po pisnih virih, je drugi del sestavka še bolj zanimiv in slikovit, saj je Milku Matičetovemu za podlago predavanja in kasneje objave lastno izkustvo ali, po njegovih besedah, »kot je ljudsko duhovno kulturo v gornjem Posočju spoznaval in doživljal sam“. Spomin torej, ki ga sestavljajo vtisi od leta 1933 dalje in zapiski od zgodnjega dijaškega leta 1937 dalje ter še posebej v letih 1950 in 1951, ko je v terenskih delovnih skupinah Etnografskega muzeja iz Ljubljane (po ravnatelju muzeja in vodji ekip Borisu Orlu poimenovane Orlove ekipe) vodil sekcijo za raziskovanje duhovne kulture.11
Iz svojega opažanja in raziskovanja je tako na predavanju in kasneje v objavi predstavil pojave, karakteristične za gornje Posočje. Tako je po drobtinicah asociativno prikazal pestrost duhovne kulture, značilne za tradicionalno slovensko kmečko kulturo, zakoreninjeno v lokalni pogansko-krščanski duhovni podstati srednjeevropskega kulturnega prostora, ter svoj izbor po domače takole razložil: »Pri ugibanju, kaj omeniti in kaj ne, sem si sam pri sebi dejal: ’Da sem botanik, ki mu je zaupana naloga voditi tod svoje strokovne tovariše, jim prav gotovo ne bi razkazoval vsevprek zeli, cvetja, drevja, ampak bi jim skušal predstaviti predvsem tiste rastline in življenjske združbe rastlin, ki so tipične za ta kraj!’“11
V priznanju subjektivnosti izbora je to tudi ovrednotil: »Subjektivnosti se pri tako zasnovanem pregledu ni moč izogniti, saj je že sama izbira podatkov subjektivna stvar. Vendar pa je to, kar je bolj ali manj osebno obarvano, včasih nemara mikavnejše od stroge objektivnosti (ki se stoodstotno tako ali tako niti ne da doseči!).«31
V razmeroma kratkem besedilu je tako Milko Matičetov priklical v spomin mnoga tedaj še živa pričevanja o številnih šegah in običajih, o mitičnem svetu bajnih bitij gornjega Posočja, o ljudskem slovstvu, pa tudi o tako obrobnih, a vendar pomembnih stvareh, kot so ljudske zbadljivke in hudomušne pesmice, pregovori, uganke, pripovedke in prerokbe, vrsta drobnih vsakdanjih stvari, ki počasi, a vendarle izginjajo sočasno s spreminjanjem tradicionalne kmečke kulture v sodobno moderno »delavsko« družbo s svojo kulturo. Modrost »starih«, ki so na drugačen, mnogo bolj pristen način kot danes poznali naravo in človeka, se razodeva v teh kratkih zapisih in je včasih osupljiva. Ko danes npr. preberemo prerokbo »večnega Šuštarja«, o katerem je Matičetov ob terenskem delu v Trenti slišal praviti, da je v Bovcu rekel: »Ko sem šel prvič tod skozi, je bil bošk (gozd), in ko bom šel drugič spet skozi, bo spet bošk!« se zavemo presenetljive resničnosti prerokbe. Danes se namreč tako Trenta kot Bovško in pravzaprav vsa kulturna krajina gornjega Posočja tako hitro zaraščajo, da bo, še pred kratkim obdelane njive, pokošene travnike, senožeti in pašnike, počasi prekril gozd.
33 Milko Matičetov je sodeloval v Orlovih terenskih ekipah Slovenskega etnografskega muzeja od 1948-1952, nato pa do zaključka ekip leta 1961, kolikor je bilo v interesu zaključevanja prejšnjih ekip. Na Primorskem se je udeležil ekip na Koprskem 1949 in 1950, Kobariškem 1951, v Trenti 1952, Goriških Brdih 1953, Brkinih 1955, v Vipavski dolini 1958 (Alenka Simikič, Pomen Orlovih ekip za muzejski dokumentacijski fond, Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov 10/2, Ljubljana 1983, str. 466-472).
31 Milko Matičetov, Duhovna kultura, str. 46.
33 Milko Matičetov, prav tam. Podoben način kot Milko Matičetov sem izbrala tudi sama, ko sem poskušala po drobcih lastnega spomina, izkušenj in spoznanj predstaviti kulturo »delavskega razreda» (kot se je oblikoval v letih po drugi svetovni vojni na Goriškem) v predavanju na Simpoziju ob priključitvi Primorske k Sloveniji v Kopru in Novi Gorici leta 1997 z naslovom Etnološki pregled povojnih dogodkov na Goriškem. Iz predavanja in raziskave te tematike je zrasla razstava Spomini naše mladosti, postavljena v Goriškem muzeju na gradu Kromberk v letih 1998-1999. Tak asociativni in subjektivni pregled je tudi po mojih izkušnjah včasih bolj učinkovit kot suhoparen birokratski pregled »vseh» elementov.
Objave v primorskih javnih občilih
lako samostojno etnografsko-folkloristično delo kot skupinsko delo v Etnografskem muzeju je Milka Matičetovega v zgodnjih letih delovanja navezovalo na Primorsko. V letih po drugi svetovni vojni se je pogosto ogla.šal v primorskih javnih občilih z etnografskimi članki. Največ njegovih člankov najdemo v Ljudskem tedniku, Primorskem dnevniku, Slovenskem Jadranu, nato v primorskih zbornikih in revijah ... Kljub poljudnosti so to znanstveni članki. Kot znanstvenik na področju etnologije je zato leta 1948 z ogorčenjem reagiral na »neresno« napisan članek s končnico -melj Podpisanega pisca v Ljudskem tedniku,v’ kjer ta v poljudnem besedilu površno in nedosledno razlaga ljudske običaje ob novem letu v Istri. Obenem je pozval k etnografskemu zapisovanju drobcev iz ljudske kulture po reku, ki se ga je sam držal vse življenje, čeprav se je avtor poziva pod svoj članek o slovenskih ljudskih nošah v predzadnji številki Ljudskega tednika 1947 podpisal samo s končnicami O. K.: »Ne Pozabimo, da je važen vsak drobec, le točno in vestno bodi zapisan!“37
Pogosto so taki časopisni drobci odpirali novo, zanimivo tematiko, ki učinkuje <ot smerokaz naslednikom - tako npr. obravnava Šircinega hišnega arhiva iz Plis-kovce™ ali pisma preprostega kraškega kmeta bratu učitelju v Istro.w Pregled načina življenja v 19. stoletju po pismih preprostih ljudi bi bilo lahko zelo zanimivo in poučno delo, ki bi v etnologijo zapadnih Slovencev prineslo novo dimenzijo.
Med take drobce sodi tudi 130 ljudskih napisov, ki jih je Milko Matičetov v letih 1947-1951 občasno objavljal najprej v Ljudskem tedniku, po njegovi ukinitvi pa v I hmorskem dnevniku do 18. novembra 1951 in v Slovenskem Jadranu v nekaj številkah leta 1953,'"' po tem pa objave nepričakovano prenehajo. Vsak napis je obdelan in Predstavljen na poljudno prijeten in obenem znanstven način, značilen za Milka Matičetovega, saj je ob navedenem napisu natresena cela vrsta pomembnih in zanimivih podatkov - od čisto osebnih občutkov in razmišljanj do strokovne razlage okoliščin, v katerih je nastal posamezen napis. Raztreseni drobci šele v celovitem pregledu’1' dobijo pravi pomen in upamo lahko, da bodo po več kot petdesetih letih le ‘zsli kot tematsko zaokrožena celota v knjigi.
Drobtinice in utrinki
"Poklicna radovednost«, kot je svoj način dela sam imenoval, je Milka Matičetovega Pogosto vodila na skorajda detektivski način od enega predmeta k drugemu, k prever-)aniu 'n razkrivanju podatkov. Tako mu je npr. zbudil radovednost «neverjetno zvest in nadroben opis zagovarjanja gadjega pika« v Bevkovi povesti Srebrniki. Nato takole °piše svojo pot: «Ko sem v svoji poklicni radovednosti stopil do pisatelja in ga pobaral, kako je s tem, se je nasmehnil in mi potegnil iz predala rokopisno knjižico z zagovor-
^ Milko Matičetov, K -Novemu letu v Istri«, Ljudski tednik, 15. jan. 1948, 111, 100, 12.
Citirano po Milku Matičetovemu, prav tam.
Ljudski tednik, 24. februar 1950, V, 202, str. 8.
^ Ljudski tednik, 3. marec 1950, V, 203, str. 8-9.
Primorski ljudski napisi, Ljudski tednik 1947, II, 80-87, 90, 92, 95, 97, 98; 1948, III, 100, 102, 106, 110, 114, 123, 124; 1950, V, 198, 201, 204-210, 213, 215, 218, 221, 226, 227, 230, 231, 234, 236-246; 1951, VI, 247,
24«, 250, 252; Primorski dnevnik 1951, VI, 160, 166, 190, 207, 219, 231, 237, 249, 261, 273; Slovenski Jadran 4i 1953, II, 7, 8, 13, 17.
fotokopije v arhivu Etnološkega oddelka Goriškega muzeja Nova Gorica.
nimi formulami. Kdo hi si mislil, da je bil Bevkov ded Jakob, volar v Zakojci, daleč naokoli znan in iskan zagovornik! Vnuk Francelj ga je kot otrok z občudovanjem opazoval med njegovo zdravniško-čarovniško prakso.d2 Tako je Milko Matičetov dobil in rešil dragocen zapis ljudskega zdravilstva ter mu v objavi postavil strokovni okvir.43
Radovednost ga je že leta 1949 tudi gnala, da je raziskal omembo podatka o srednjeveški kmečki noši, ki naj bi jo videl in opisal furlanski pisec Francesco di Toppo ob slovesnem vhodu patriarha Bertranda v Akvilejo 28. oktobra 1334 ter ga citirata tako Simon Rutar v drugi knjigi Poknežene grofije Goriške in Gradiščanske leta 1893 (str. 67) kot Josip Gruden v 3- zvezku Zgodovine slovenskega naroda leta 1913 (.str. 524) in ga uporabi tudi sam v že omenjenem pregledu etnografije in folkore zahodnih Slovencev. »Vendarle«, zapiše Milko Matičetov, »pa sem bil radoveden, koliko se smemo zanesti na prevod.« Tako je zaprosil furlanskega etnografa Gaetana Perusinija za izvirni odstavek - in presenečen ugotovil, da je Francesco di Toppo živel v 19- stoletju in je svečanost opisal kot zgodovinsko povest, opis noš pa povzel po nošah iz prve polovice 19. stoletja in omenja Kraševce (abitanti delle montagne del Carso - hribovci s Krasa), Kranjice (donne del Cragno sovrastanti Gorizia - po Matičetovem prevodu »kranjske žene iznad Gorice«, čeprav bi ob vseh napakah lahko tudi tu domnevali, da ne gre za Kranjice - Gorenjke, pač pa za »gorjanke« - kar je še danes v Solkanu izraz za prebivalce višjih predelov nad Goriško kotlino). Tako je nastal sicer kratek, a izredno pomemben sestavek za etnologijo zahodnih Slovencev,33 ki na zabaven način popravi napako v dokumentiranju gradiva o nošah ter nas pouči, da ne smemo verjeti vsaki pisani besedi po modrosti starih, ki bi v tem primeru verjetno rekli: »Ni vse zlato, kar se sveti.«
Vrsta drobcev je še v opusu Milka Matičetovega. Mogoče lahko ob tem omenim še posebno vejo etnologije, ki jo na svoj način goji Milko Matičetov. V zadnjem času se intenzivno ukvarja s primorskim »škržadom«, ki naj bi v dosedaj uveljavljenem knjižnem imenu »škržat« -t zamenjal s pravilnim primorskim -d. In tako sva se z Naškom Križnarjem kot spremljevalca na kratkem »škržadjem« izletu po Krasu julija 1999, ob sledenju imenu »škržat«, »škržad«, »škržak« in drugim poimenovanjem te žuželke v ljudski govorici, v živo spoznala z »etnolingvistiko«. Privlačen način sledenja besedam in pomenu besed ter srečanje z živalco in ljudmi na terenu in v literaturi daje spet nov čar etnologiji določenega obdobja in določene kulture.
Za zaključek
Delo Milka Matičetovega je ogromno, izjemno pomembno za Primorce in slovensko etnografijo, etnologijo in folkloristiko. Spominja me na stil njegovega predavanja, ki sem ga nekoč poslušala - tok besed in motivov je tekel kot reka, ki se iz izvira širi po ravnini, ob tem pa se vanjo izliva vrsta potočkov; vsak je po svoje zanimiv, vsakega je potrebno še malce obdelati in raziskati. Subjektiven odnos do etnografskih pojavov, pravljic, dogodkov, bajk daje delu in pripovedi Milka Matičetovega neko človeško toplino, ki je v stiku z njim mogoče ne začutimo iz njegovih besed, pač pa iz karizme, ki ga obdaja.
12 Milko Matičetov, Duhovna kultura, str. 45.
3,1 Milko Matičetov, Zagovarjanje pri dveh slovenskih književnikih, Slovenski etnograf 3-4,1950-51, 334-341. M Milko Matičetov, Francesco di Toppo in noša Kraševcev, Slovenski etnograf II, 1949, str. 70-71.
Summary
Ihc Importance of Milko Maticetov’s Work for Western Slovenes
The article establishes the importance of ethnologist and folklorist Milko Matičetov, born at Kopriva in the Karst region, for the ethnology of Primorsko. It focuses mainly on Dr. Maticetov's early work when he started collecting and publishing material on Slovene folk tradition and ethnological heritage of Primorsko. Based on this he contributed two synthetic works as well as numerous papers and treatises on characteristic features of the Slovene spiritual culture - among which the most well-known and popular are the stories about Lepa Vida (Fair Vida), sv. Andrej Öt. Andrew) and Zlatorog (Goldhorn). Milko Matičetov is also the author of numerous minute, but nevertheless important articles on Slovene folk culture which deal with numerous areas of ethnology (family archives, folk inscriptions) and ethnolinguistics. The importance of his work lies not only in the fact that he collected and further analyzed the collected data, but mainly in the ■act that he compared Slovene folk culture with the cultures of Central Europe’s neighboring countries, and in his critical evaluations of various older sources.
mmm
Julien tuw Borovičju (Osojctne, 1916), mojstrica za živalske pravljice v pogovoru z Milkom Maličelovim 23. aprilu 1994, ko ga je občinski svet izvolil za častnega občana Rezije, - Foto II. Ložar-Podlogar
Alberto Mario Cirese Milko Matičetov e i paesi slavi del Molise (Italia)
Avtor se spominja začetkov znanstvenega sodelovanja in skoraj petdesetletnih prijateljskih stikov z Milkom Matičetovim. V svojem prispevku objavlja dva takorekoč še neobjavljena spisa, s katerima je M. Matičetov skupaj z avtorjem in njegovim očetom Eugeniem, dal pomemben prispevek k preučevanju slovanskih naselij v Moliseju (Italija).
In his article the author remembers the beginnings of scientific cooperation and almost five decades of friendship with Milko Matičetov. Ile writes about two articles which have not been published yet. Together with the author and the author's father Eugenio Milko Matičetov contributed important knowledge about Slavic villages in Molise, an area in Italy.
Milko Matičetov compie ottanta anni; la nostra amieizia ne compie quasi cinquanta. Un abbraccio affettuoso a lui (ed ai suoi: Vida, Zarja, Matej), da me e dai miei (Liliana, Italo, Eugenio).
Nel 1953 Eugenio Cirese, mio padre, pubblico (a Rieti, lontano dal Molise dove era nato) il primo volume della sua raccolta di canti popolari molisani1; poco dopo, nello stesso anno, dette vita a La Lapa, una piceola rivista dedicata al mondo popolare2. 11 volume dei canti - recensito da Matičetov1 - e poi La Lapa awiarono un replicato soambio di lettere da cui nacque la pubblicazione su La Lapa, nel 1954, di uno scritto o' Milko Matičetov che poneva quesiti sugli studi italiani di fiabistica e sul tema narrativo dell’uomo »bruciato e poi rigenerato«'1.
t canti popolari del Molise, am saggi delte colonie albanesi e stare, vol. I, Rieti 1953.11 volume contiene solo testi in molisano; quelli albanesi e slavi comparvero nel secondo volume, uscito postumo nel 1957: vedi oltre. t-a Lapa. Argomenti di storia e letteratura popolare. Ne uscirono tre annate (1953-1955); la terza, postuma, fu curata da me. Vedine ora la ristampa anastatiea (Cosmo Marinelli editore, Isernia) con premessa di Pietro Clemente e indici curati da Roberto Marinelli.
■’ ‘Slovenski Etnograf-, 1953, p. 362.
M. Matičetov, Narrative popolare in prosa. Quesiti delta sua storia in Italia, in -La Lapa-, 11,1954, pp. 27-28; dettero risposte ai quesiti Giuseppe Bonomo (ivi) e 1’ietrina Moretti (p. 74).
Intanto la preparazione alia stampa del secondo volume dei canti molisani, cui collaboravo, mostrava ehe i testi slavi fino ad allora aequisiti richiedevano integrazioni e accertamenti. Cosi fu ehe nell’estate del 1954 feci un viaggio di ricerca nelle tre eolonie slavo-molisane: Kruc o Aequaviva Colleeroee, Mundimitar o Montemitro, Sti-filic o San Felice del Molise, giä S. Felice Slavo\ Qui registrai su nastro canti, ma ricercai anche, e trovai, memoria di una usanza ormai localmente cessata e invece ancora viva - col nome di »pagliara maie maie-, ossia »pagliaio maggio maggio- - a Fossalto, paese nativo di Eugenio Cirese: il giro cerimoniale di questua, al primo maggio, di un uomo ricoperto da un cono di erbe e fiori sul quale le donne gettavano acqua dalle porte e dalle finestre. Cosi alle questioni relative ai canti si aggiunsero problemi etnografici di altra natura: se l’uso fossaltese della »pagliara- era originariamente patrimonio culturale degli slavi immigrati in Molise, ed era poi passato al mondo molisano circostante in un raro processo di contro-acculturazione, ehe attestazioni e’erano dell’uso nelle loro terre d’origine?
Ne scrissi subito a Milko Matičetov; e ne ebbi in risposta uno scritto ehe, cronologi-camente primo nel fascio di altre sue decine di lettere ehe gelosamente conservo, costituisce un eccellente prova di responsabile corrispondenza scientifiea e prelude ai consistenti contributi ehe Milko Matičetov darä poco dopo agli studi sui canti dei paesi slavo-molisani. Si tratta insomnia di un piccolo saggio scientifieo che merita di non restare inedito e di cui perciö riproduco qui appresso le parti essenziali:
Lb., 3.8.1954
Caro dottor Cirese,
Giorni fa, scrivendo dal mio paese nativo a Suo padre che mi aveva parlato del viaggio che Lei fa nel Molise, esprimevo il rammarico di non poter essere anch’io in compagnia Sua tra gli slavi in provincia di Campobasso. Gia allora mi attendeva qui la sua lettera del 22 luglio che parla proprio degli slavi del Molise. Sull’argomento voglio risponderLe punto per punto.
Mi interessano assai i testi e le registrazioni [dei paesi slavo-molisani] e sono pronto a collaborate (con consigli od altro) non solo per la pubblicazione dei testi da inserirsi nel secondo vol. dei «Canti del Molise-, ma anche in seguito per altre eventuali ricerche, raccolte di testi e simili. Gradirei sapere concretamente da Lei come Le posso essere utile in questo momento.
Molto gradito riuscirebbe un Suo articolo su qualche problema riguardante il folklore delle eolonie serbo-eroate del Molise. Per quanto conosco il materiale riguardante tali eolonie, predominano gli studi linguistici fatti da specialisti, ma spesso anche da dilettanti; mold sono gli artieoli informativi sulle generali; pochi pochissimi articoli parlano di problemi etnografici e folklorici. E ovvio: fra i visitatori delle eolonie ben pochi sono stati etnografi di professione e se hanno notato degli aspetti ehe fanno per noi, testi in versi e in prosa, cid e qualcosa, ma molto resta ancora da fare! Se riordinan-do i materiali da Lei raccolti trovera qualcosa di adatto, saremo ben lieti di accogliere il Suo contribute. Io mi incaricherö personalmente di tradurlo in sloveno.
E passiamo ora alia maschera [i. e. il cono di erbe]. Ne scrissero, come Lei saprä:
1.	Giovanni de Rubertis suH’»Osservatore dalmato«: Delle eolonie slave nel regno di Napoli, Lettere del prof. G. de R. (anche come estratto: Zara, 1856, 47 pgg.), pg. 19-23 dell’estratto.
5 Vedi Registrazioni etnofiraflche nel Molise, in -La Lapu*, II, 1954, pp. 76-77.
2. Lo storiografo russo V. Makušev, capitato per combinazione in uno di questi paesi proprio il 1' maggio del 1870, ne parlö nel suo rapporto sul viaggio, pubblicato negli “Zapiski» (Denkschriften) dell’Accademia imperiale di St. Petersburg, vol. XVIII, 1871, Pg. 38-40.
3. Milan Rešetar nel suo studio monografico Die serbokroatischen Kolonien Süditaliens, Vienna 1911, pg- 122-123, con una fotografia a pg. 138, presa ad Acquaviva dal Dr. A. Vetta e rappresentante il giovanotto ricoperto dal cono verde ed altri intorno a lui.
Nelle penisole Slovene del Friuli non ricorre nulla di simile, trattandosi di un uso proprio dei serbo-croati della penisola balcanica.
Sull’uso tra i serbocroati consente una rapida informazione Schneeweiss, Gaindriss des Volkglaubens und Volksbrauches der Serbokroaten, Celje 1935, pg. (*vedi il P. S.).
Ottimo, ma a Lei forse meno accessibile, M. Gavazzi, Godina dana hrvatskih narodnih običaja (Gli usi croati entro il volgere di un anno), vol. I, Zagreb 1939, pg. 42 ss, 56 ss, ove si tratta di analoghe circumambulazioni con analoghe figure chiamate 41 verde Giorgio» o anche “Giorgio» perche ii piu spesso legate al giorno della festa di S. Giorgio, vicina pero al 1° maggio, data in cui anche in certe localita ricorre 1’uso (1° maggio = ■ilippo e Giacomo: quindi «il verde Giacomo», denominazione analoga allo »zeleni Juraj» - H verde Giorgio - degli slavi meridionali).
Da noi in Slovenia 1’uso e limitato al territorio piü prossimo alla vicina Croazia, trattandosi di una irradiazione dal sud (ma vedi il P. S.), pur presumendosi che in epoca remota forse anche tra noi tale uso fosse noto. Mancano pero documenti. E, come dissi piü sopra, tra gli sloveni d’Italia detto uso e sconosciuto.
Ma per oggi sono stato gia troppo lungo. La saluto cordialmente, e quando vede Suo padre mi ricordi anche a lui. Suo
Milko Matičetov
P. S.
Prešo in mano lo Schneeweiss per indicarle la pagina, vedo ehe 1’uso non e deserit-to, ne vi si trovano indicazioni bibliografiche e rinvii. Solo a pg. 187 e riprodotta una foto scattata dal prof. Gavazzi: sotto una finestra stanno due giovanotti di cui uno ricoperto dal cono e 1’altro, munito di una cesta, sta per accettare un uovo dalla Padrona di časa ehe si affaccia alla finestra.
Correggo leggermente le informazioni date a memoria sulla Slovenia. Boris Orel nella sua sintesi degli usi popolari sloveni (»Slovenski ljudski običaji») nel volume Narodopisje Slovencev (Etnografia degli sloveni), II, pg. 331, dice che 1’uso e o era diffuso pure tra gli sloveni della Stiria e della Carinzia. E nel volume Steiermark della serie »Österreichische Monarchie in Wort und Bild», 1890, a pg. 221 c’e un vivace quadro dell’uso dello »Zeleni Jurij» (il verde Giorgio) nella Stiria slovena, opera del pittore sloveno J. Šubic. Da tutto ciö aPpare che sopra affrettatamenle dissi trattarsi di una »irradiazione dal sud», se 1’uso e diffuso anche in Slovenia. Si tratterä piuttosto di un uso comune ad una piü vasta zona che perö solo uno studio approfondito potrebbe delimitare.
Di nuovo! M.
La lettera fu per me di forte aiuto e di vivace stimolo. Le indicazioni sul Verde Giorgio mi furono preziose nella stesura del primo dei miei due scritti sulla »pagliara« che pubblicai nel 1955 su La Lapa1'. L’accenno alla storia degli studi sui paesi slavo-
Ui pagliara mate maid, in -L:i Lupa», III, 1955, pp. 33-36 (ristampato con aggiunta di altre fotografie in •Ossimori», 1994, n. 4, pp.49-56)
inoli.sani mi spinsero ad uno spoglio sistematico di tutte le puhblicazioni sull’argomento, nel quale mi avvalsi della sua competenza7. La dichiarata disponibilitä a pubblicare miei contributi mi portö a stendere un secondo scritto sulla »pagliara«, piü ampio, ehe comparve nel 1955 in Slovenski etnograf con una aggiunta di illustrazioni curata da Matičetov", che inoltre fu il tramite dei rapporti epistolari ehe si stabilirono tra il prof. Milovan Gavazzi e me, sempre a proposito della »pagliara«‘;. In aggiunta, da Matičetov mi venne 1’invito al Convegno di Varaždin del 1957; e quell’ineontro - in eui presentai una relazione sui pianti funebri slavo-molisani"1 e di eui eonservo, eon i miei, un sempre ealdo ricordo - fu momento molto importante nel mio itinerario di studi ed in quello degli affetti: al legame scientifico si aggiunse, cementandosi, quello dell’amicizia.
Ma piü importa il contributo alia pubblicazione del eanti slavo-molisani ehe nella sua lettera del 1954 Milko Matičetov prometteva e ehe poi effettivamente dette, cospic-uo e deeisivo: traduzione italiana dei testi che ne erano sprowisti e revisione di quelle giä esistenti, segnalazione di eanti ehe altrimenti sarebbero sfuggiti all’attenzione, unifieazione delle grafie, correzione attenta delle non faeili bozze, e soprattutto nu-merose, rieche e competenti note di commento".
Una di queste note ha 1’ampiezza e il respiro di un saggio a se. E quella dedicata ai »eanti karloviciani» (cosi li chiamö Matičetov) di eui nel Molise sono stati raccolti 14 frammenti12, il primo dei quali fu pubblicato da Graziadio I. Ascoli nel 1867 e che in una delle tre lezioni ehe registrai su nastro nel 1954 a Montemitro ed a San Felice comincia cosi:
- Lipa Mara homa u ručice.
- Neeu ke necu se straši do Karlovic.11
La importante nota di Matičetov su questi eanti costituisce quasi un inedito, data la difficile reperibilita del libro ehe la ospitaH; va aggiunto poi ehe la stampa del 1957 risulta di difficile lettura perche si fu allora costretti ad usare caratteri tipografici assai piccoli e ad incorporare nel testo le indicazioni bibliografiche. Penso allora che questa sia l’occasione giusta per ristampare questo scritto, dandogli cosi 1’autonomia e la fruibilitä ehe merita. Eccone il testo, eui credo sia opportuno assegnare un titolo, e nel quale opero qualche adattamento richiesto dalla decontestualizzazione15:
7 Vedi le pp. 47-48 e le schede bibliografiche indicate a p. 160 (voce Stavi) del mio volumetto Saggi sulici cultura meridionale I. Gli studi di tradizionipopotari nul Motise. Profila stanco e saggio di bibtiografia, De Luca, Roma 1955. Cfr. Tradizioni dei paesi slavo-molisani e Nota sui paesi slavo-molisani in -La Lapa-, 111, 1955, pp. 56-58.
8 La pagliara’ del primo maggio nei paesi slavo-molisani, in -Slovenski Etnograf», 8. (1955), pp. 207-224. Oltre ad una piCi chiara riproduzione detla fotografia pubblicata tla Reaetar, Matičetov insert quelle dello Zeleni Jurij sloveno e dello Zeleni Jurai croato.
Vedi il mio scritto Milovan Gavazzi e la •pagliara-slava-molisana in -Studia Ethnologica Croatica-, Vol. 7-8, Zagreb 1995, pp. 47-52, e cfr. M. Gavazzi, Sull’originedella -pagliara-slavo-molisana, estratto da -Ce fastu?-, XXX1II-XXXIV, 1957-58, n.1-6, Udine 1959.
O naricaljkama u hrvatskim mjestima pokrajine Maluse u Italiji [11 pianto funebre nei paesi serbocroati del Molise], In: Rad Kongresa folklorista Jugoslavije, u Varaždinu 1957 [Atti del Congresso dei folkloristi jugoslavi, Varaždin]. Zagreb, 1959 : 143-151 " Nate ai eanti slavi, in A. M. Cirese, Volume secondo dei Cantipopalari del Molise, Rieti 1957, pp. 234-261 (e anche alle pp. 44-71 di A. M. Cirese, Cantipopolari delle colonieslavo-tnolisanepubblicatt con la callaborazione di Giovanni Maver e Milko Matičetov, estratto da I canti pop. del Molise, vol.	II,	pp. 191-261,	Rieti 1957).
u	Volume secondo dei canti popolari delMalise cit., nn. 6l2-6l2o.
11	Volume secondo dei canti popolari det Molise cit., n. 6l2m.
u	Volume secondo dei canti popolari del Malise cit., pp. 241-247 (e pp.	51-57	dell'estratto cit.)
15 Le note H 16-24 sono scorporate dal testo di Milko Matičetov del 1957.
IVAN KARLOVIC NEI CANTI SLAVI DEL MOLISE
II canto di cui ci occupiamo - Druga clräga koma u ruzitze, nella versione ehe Graziadio I. Aseoli raceolse alla metä dell’ottocento e pubblico nella grafia ehe qui nspettiamo16 - ha attirato molto 1’attenzione di studiosi e curiosi, filologi e viaggiatori ehe soggiornarono nei villaggi slavi del Molise, tanto ehe oggi [1957] se ne conoscono hen 14 lezioni. Tutte sono piu o meno frammentarie e forse non si sarebbe mai riusciti a levare il velo di mistero ehe le eireonda se non ne avesse eonservato traccia il paese <Ji origine. Ivi fortunatamente la doeumentazione relativa al nostro canto non solo non nianca, ma e anzi ricca e degna di rilievo.
Ivan Karlovie - signore croato morto a Medvedgrad nei 1531 - e un eroe leggendario la eui fama nella tradizione orale vivente oggigiorno si puö dire in tramonto, ma ehe un tempo dovette godere di ben altra reputazione. Cosi infatti ne seriveva P. Ritter in Un opuseoletto storico edito a Lubiana nei 168117.
Joannes famosissimus Corbavic comes, Karlovich a Carolo genitore apud Croatos dictus, quem, ad fastigium trium regnorum bani seu proregis, Dalmatic scilicet, Croatid et Slavonic, tum sago tum toga, cum etiam clarissimus aviticc genlis splendor evexerat, Plurimus est in cantilenis patric et in choreis per omnes ferme Croatiae plagas quam hequentissime decantatus.
Canti vari con protagonista Ivan Karlovie, sna moglie, sua sorella od altri suoi Piossimi si incontrano in parecchie raccolte di canti popolari serbocroati, a cominciare dal manoseritto di Erlangen, circa 1720m. Luogo di provenienza di tali canti e quasi sempre la zona litorale adriatica, dall’Istria a Ragusa, ma certo con penetrazioni piü o meno rilevanti nei retroterra, perfino in Slavonia. Importante il fatto ehe anche la colonia croata del Burgenland o Gradišče in Austria, dedotta nei sec. XVI, ha conserva-t° memoria di Ivan Karlovie19. Le ragioni della sua fortuna nella poesia e nei racconto Popolare croati sono state analizzate nei capitolo finale di un volumetto di P. Grgec, modesto quanto a mole ma ricco di utili inforinazioni20.
Ma per far svanire ogni dubbio se sia lecito o no collegare il misterioso cavaliere o "^roe» slavo-molisano Ivan - soprannominato Karlovie, Karlovica, Karlovica, Dovice, Juvac ecc. - coi canti »Karloviciani“ della sponda adriatica orientale (si veda p. es. lo scetticismo del Reaetar, col. 79), passiamo alla prova piü convincente. Per corrotte ehe siano, le 14 lezioni slavo-molisane (nn. 6l2-6l2o) si possono pur sempre riconoscere come frammenti di un canto croato ben definito. Dobbiamo se non la scoperta certo la valorizzazione di questo fatto ad Olindo Delorko, sottile conoscitore della Musa popolare serbocroata21. II canto croato in parola era ben noto gia al Ritter che nei 1681 ne riPortč> 4 versi iniziali nelPopuscolo ricordato piu sopra. Una prima versione completa
G. I. Aseoli, Saggi edappunti, estr. da -Politecnico«, maržo 1867; poi in Id., Saggi crilici, II, 1877, pp. 76-82. 1'er la grafia usata da Aseoli vedi le sue pagine 70-71 e la nota al n. 610 dei Canti del Molise.
Apographum ... de annitibus Corbavia, i\uifuerunt exgenere Gussich, citato da V. Klaie, Život i djela Paula | Ritteru Vilezovica, Zagreb 1914, pg. 36.
G- Gesemann, Krlangemki rukopis starih srpskohrvatskih nar. penama, Sr. Karlovci 1925, nn. 79 e 110; moltre si potrebbero citare: V. liogišič, Narodnepjesme izstarijih, najvi'eprimorskin zapisa, Blograd 1878, n- 33; Hrvatske nar. pjesme Sto se pjevaju po Istri i kvarnerskih otocih, Trst 1879, parte II, n. 19; nella raccolta it della -Matica Hrvatska-, vol. V nn. 212 e 214, vol VI nn. 11 e 18 ece.).
^ P- Kurelac, Jačke, Zagreb 1881, pag. 160.
2 Grgec, Hrvatski Job Sesnaestoga vijeka-ban Ivan Karlovie', Zagreb, 1932.
O- Delorko, Hrvatske narodne balade i romance, Zagreb 1951, pg. 183-84; ricordiamo - con grato animo -anche le notizie orali e seritte avute dal Delorko, senza il cui gentile concorso questa nota sarebbe tutta altra cosa.
del canto si trova nella raccolta di I. Kukuljevic-Salicinski22; una seconda presso F. Kurelac23; una terza nella raccolta della Matica Hrvatska23; e inline una quarta, ancora inedita, trascritta dalla signora M. Boškovic-Stulli in Slavonia nel 1951, e depositata nell’archivio dell’Istituto per l’arte popolare di Zagabria (Institut za narodnu umjet-nost). Abbiamo creduto opportuno scegliere tra le quattro lezioni croate quella ehe presenta la maggiore affinitä coi frammenti slavo-molisani e riportarla in extenso nella lingua originale e in veste italiana. Ciö ci esime da ulteriori discorsi ehe appesantireb-bero troppo queste note informative, mentre il lettore interessato ha tuttavia la possi-bilitä di proseguire per conto proprio le indagini e i raffronti. La lezione prescelta e quella del Kurelac, da lui probabilmente trascritta nel litorale croato e inserita nell’introduzione al precitato volume di canti popolari della colonia croata del Burgen-land o Gradišče. Eccone il testo nell’originale e nella traduzione italiana:
Ni u Liki snahe ni dive >jke, ku ne ljubi Karlovicu Ive neg ca mi je Marica divojka.
Ne more ju proanjom izprositi 5 niti kakvim darom prevariti.
Fak on grede staroj majki svojoj, da mu poda sveta i nauka da prevari Mariču divojku.
Majka mu je dobar nauk dala:
10 - Ne hod z kuce do tri leta, Ive, vzgoji kosu kako i divojka, opleti se kako i divojka, kladi koaic na tvu belu ruku pak ti hodi Mari pod poneatru,
15 zazovi ju glasom divojackim:
- Hodi, Mare, hotimo po rožice. -Do tri leta Ive z kuce ne šal, vzgoji kosu kako i divojka, oplital se kako i divojka
20 klal je košic na svu belu ruku pak je hodil Mari pod poneatru i zazval ju glasom divojackim:
- Hodi, Mare, hodi po rožice. -Mare njemu z kuce odgovara:
25 - žla bin, drugu, bojin se Ivana. .
- Ne boj se ga, virna drugo moja, danas ima tri godine dana,
da je Ive na vojnicu pošal, od njega ni glasa ni pominka. -30 Mare mlada talco odgovara:
- Ako e poaal, da bi s nje ne došal! Fak su proali v rumene rožice. Frvu rozu, ku je utrgala,
klala ju je na suhi javorak:
Non c'e nella Uka spusa ne fanciulla ehe Karlovlc Ive nun avesse amatu, aliinfuori della fanciulla Marica.
Non pud ne p rega udu ottenerla ne con ejualehe regalu ingannarla.
Allura se ne va dalla vecchia madre perche gli dia consiglio e istruzione come ingannare la fanciulla Marica.
La madre gli diede un buun consiglio:
- Non uscir di casa per ire anni, Ive, lasciati crescere i capelli a mo’ di fanciulle, Intrecciali come una fanciulla,
prendt un ceslello nella tua bianca mano e va’ sotto la finest ra di Mare, chiamala cun voce di fanciulla:
- Vieni Mare, andiamo a cogliere fiori. -Per ire anni Ivo non usci di casa,
gli crebbero i capelli come u fanciulla, li intreccid come una fanciulla, preše un ceslello nella sua bianca mano, se ne undo sotto la finestra di Mare e ta chiumo con voce di fanciulla:
- Vieni, Mare, vieni a cogliere floti. -Mare a lui dalla casa risponde:
-Andrei, compagna, ma ho paura di Ivan. -
- Noti avere paura di lui, Jedele mia compagna, uggi sotto trascorsi tre anni
dacche Ivan e parlito in guetra, di lui noti c'e trnova ne novella. -La giovane Mare cost risponde:
- Se e partito, die nun vi tornasse! -
li se ne andarono a cogliere rossi flori.
H prilito flore che ebbe coho, lo pose su di un secco platano:
n Narodne pjestnepuha harvatskoga, Zagreb 1847, pg. 164-65.
" Jodke, pg. XXXIV-XXXV. a Vol. VI, n. 37.
7
35
40
45
50
55
6o
65
70
75
80
85
- Sahni, vehni, rozo na javorku: kako saline roza javorova,
da bi tako glava Ivanova! -Drugu rozu, ku je utrgnula, klala ju je na mrzlu stencicu:
- Sahni, vehni, roza na stencici; kako saline roza na stencici, da bi tako telo Ivanovo !
Tretu rozu, ku je utrgnula,
tu e polegla na crnu Zemljiču:
- Sahni, vehni, roza na zemljici kako saline roza na zemljici, da bi tako sritja Ivanova! -
kak se aecu po lom polju ravnom Progovori verna druga Mari:
- Ca bis sada ucinila Mari, da bi priaal Karlovicu Ive?
- Skočila bin va jezero mutno al bin zvala devet bratae mojih. Pak joj veli Karlovicu Ive:
- Delaj, Mare, cagoder ti drago, ovo ti je Karlovicu Ive.
Sada skoči va jezero mutno, sada zovi devet bratac svojih! -Pak ju ljubi tri dni i tri noci.
Liubil ju je i ostavil ju je kaconoti livadu zelenu, pokoaenu pak i ostavijenu, pak odaeta belu dvoru svomu. Kad je bilo do malo vrimena, kad je bilo do kojeg miseca, stara joj je govorila majka:
- Vaj me, Mare, drago dite moje! Ca su tvoja licca. ublednula? -Ona majke tiho odgovara:
- Boga tebe, mila majko moja, ne pitaj me, stara moja majko! Prevalil me Karlovicu Ive, ljubil me je tri dni i tri noci, ljubil me je i ostavil me je,
pa mi se nec po trbuliu valja kako glava od jalova brava. -(Pisalo je devet mile bratje, liste piae Karlovicu Ivu:)
- Kupi svatju, hodi po divojku! -Ali Ive njima odgovara:
- One se je a manon porugala, da me ne bi ni za slugu vzela kamo da bi za vernoga druga.
Pak mu piae sama divojcica; ne piae ga, cim se listi piau,
neg ga piae s krvcom od srdacca:
- Hodi po me, Karlovicu Ive,
- Seccati, appassisci, flore stil platano; conie st secca tl flor di platano,
cosi sia della testa di Ivan! -II secondo flore che ebbe colto,
10 pose sulla flredda pietra:
- Seccati, appassisci, flore sulla pietra; conie si secca il flore sulla pietra, cost sia del corpo di Ivan! -
11 terzo flore che ebbe colto, lo depose sulla neru term:
- Seccati, appassisci, flore sulla term conie si secca H flore sulla term, cosi sia della fortuna di Ivan! -
Epasseggiano sulla pianura estesa.
Dice la fedete cvmpagna a Mare:
- Che cosa faresti adesso, Mare, se venisse Ive Karlovic?
- Mi getterei nel torbido lago
oppure chiamerei i miet nove fratellini. -E le dice Ive Karlovic:
- Fa\ Mare, cjtiel che tipiace, eccoli qui Ive Karlovic.
Adesso gettati nel torbido lago, adesso chiatna i tuoi nove fratellini! -E Parna tre giorui e tre notti.
L’amö e l'ahbandonö,
conie il verde pralo taglialo e abbandonato, e s'avviö alta sita bianca corle.
Trascorso ehe fu poco tempo, trascorso appena qualche mese, le parlö la vecchia madre:
- Ahitne, Mare, cam bimba mia!
Perche sono impallidite le tuo guance? -Ella piano lisponde alla madre:
- Dio con te, cam madre mia,
non chiedermelo, vecchia madre mia!
Mi ha ingannato Karlovic Ive, mi ha a malo tre giorni e tre notti, mi ha amato e abbandonato,
(jualcosu net ventre mi si sta muovendo come una testa ovlna. -(Scrissero i nove fratelli, serissero a Karlovic Ive.)
- Raccogli i pamninfi, vieni a prendere la Jdnciulla! -Ma Ive a loro lisponde:
- Ella mi ha deriso
che non vorrebbe avermi nenimeno come servo, che dire poi come fedete compagno. -Egli serive la Jdnciulla da sola; non serive come le letlere si serivono ma serive col sangue de! cuore:
- Vieni a prendermi, Karlovic Ive,
hodi po me k belu dvoru murnu ter me peljaj k staroj majki tvojoj. -90 (Dojahal je Karlovicu Ive) pak ju vzame za prebelu ruku pak ju hiti preda so na konja ter ju vodi k belu dvoru svomu.
vie ni a prendermi alla mia biatica corte e conclucimi dalla tua vecchia madre. (Arriva Karlovic Ive) la prende per la bianca mano, la pone davanti a se a cavallu e !a conduce alla sua bianca corte.
MILKO MATIČETOV
II canto e bellissimo. II saggio di Milko e eccellente. Lunga vita a lui e ai suoi studi.
Povzetek
Milko Matičetov in slovanska naselja v Moliseju (Italija)
Avtor se vrača k začetkom prijateljstva in znanstvenega sodelovanja, ki ga na Milka Matičetovega veže že skoraj petdeset let. Spominu na to se pokloni z objavo dveh kratkih vendar pomembnih prispevkov samega Matičetovega.
Leta 1954 je Alberto Cirese, ko je v sodelovanju z očetom Eugenijem ravno pripravljal zbirko ljudskih pesmi, vodil raziskave v treh vaseh slovanskega izvora v italijanski deželi Molise (Kruc, Mundimitar, Stifilič). Odkril je tudi sledi neke ceremonialne šege za prvi dan v maju: moški s stožčastim pokrivalom iz rož in trave hodi okoli in nabira darove, ženske pa ga z oken in vrat polivajo z vodo.
Ta šega je zamrla v teh treh slovansko-moližanskih vaseh, bila pa je živa v moližanski vasi Fossalto pod imenom “pagliara maie maie". Razlaga tega pojava, ki je v nasprotju z običajno prilagoditvijo tuje kulture, je torej postavljala razna vprašanja zgodovinske in primerjalne narave. Avgusta istega leta (1954) je Cirese o tem pisal Matičetovemu in ta mu je odgovoril s pismom, v katerem je ogromno podatkov in ki je tu tudi objavljeno. V njem daje Matičetov razne bibliografske napotke in podatke o šegi “Zeleni Juraj” (“Zeleni Jurij”) na balkanskem polotoku ter ponudi Eugeniju in Albertu Cireseju svoje sodelovanje pri proučevanju slovansko-moližanskih pesmi. Zelo dragoceni so se pokazali Matičetovi napotki pri spisih o italijanski “pagliari”, ki jih je kasneje objavil Alberto Cirese, in potem, ko se je Cirese udeležil Kongresa jugoslovanskih folkloristov v Varaždinu 1.1957 je znanstveno poznanstvo med obema učenjakoma preraslo v iskreno prijateljstvo.
V tem času je bilo sprejeto tudi ponujeno Matičetovo sodelovanje in pri pripravi drugega zvezka Ljudskih pesmi iz Moliseju (izšlo 1.1957) se že pozna njegov dragoceni prispevek. Matičetov je ne le poskrbel za prevode slovanskih besedil v italijanščino in jih popravil, temveč jili je tudi komentiral s številnimi opombami. Še zlasti ena izmed njih je prerasla kar v samostojno razpravo, ki je tu navedena pod naslovom Ivan Karlovic v slovanskih pesmih Moliseju (Ivan Karlovic nei canti slavi del Molise).
To je komentar k zbirki štirinajstih pesmi, za katere je Matičetov ugotovil, da gre za fragmentarne odlomke, ki jih je moč izvajati iz ene same hrvaške pesnitve: tiskani viri jo navajajo že 1. 1681, v celoti je bila večkrat prevedena v 19. stoletju in 1.1951 o njej spet slišimo od neke informatorke v Slavoniji. To besedilo je nato Matičetov priključil zbirki “pesmi o Karlovicu”, skupku besedil, ki se navdihujejo iz življenja legendarnega junaka Ivana Radoviča, hrvaškega gospoda iz 16. stoletja. Te pesmi se najdejo v nekaterih zbirkah srbohrvaških ljudskih pesmi in kraj njihovega nastanka je skoraj vedno področje obale Jadranskega morja, od Istre do Raguse. V svoji opombi navaja Matičetov tudi eno izmed hrvaških verzij pesnitve, ki jo je v celoti objavil F. Kurelac: Ive Karlovic s potrpežljivostjo in prevaro zlomi odpor, ki ga nudi lepa Mare njegovim ljubezenskim zahtevam; zapelje jo, nato jo zapusti in ne klone pred njenimi devetimi brati, ki zahtevajo, da se z njo poroči. Pač pa ga omehča prošnja Mare same, da jo vzame s seboj in jo odpelje na svoj beli dvor.
Katalin Munda Hirnök Porabske poti dr. Milka Matičetovega
»Bil sem neučakan, da bi tudi iz Porabja dobil pravljico.»*
Prispevek obravnava prizadevanja države matičnega naroda pri raziskovanju ljudske kultureporabskih Slovencev (spoudarkom na terenskem delu dr. Matičetovega). Vzporedno so predstavljeni trendi etnološkega razvoja raziskovanja narodnih manjšin na Madžarskem, kakor tudi prostovoljno zbiranje ljudskega izročila in začetki organiziranega zbiranja etnološkega gradiva med domačini.
The article discusses the effort of Slovenia to research the folk culture of Slovenes in Porabje, highlighting especially the field work of Dr. Milko Matičetov. It also analyzes ethnological research of national minorities in Hungary, collecting material on folk traditions of the area, and the beginnings of organized collecting of ethnological data among the people of this region.
Uvod
Že skoraj trideset let je od tega, ko so dr. Milko Matičetov in drugi etnologi iz Slovenije zbirali gradivo med Slovenci med Muro in Rabo. Spomin anketirancev na strokovnjake iz Slovenije je še danes živ. Intervjuji anketirancev potrjujejo, da je njihova navzočnost na terenu v veliki meri vplivala na narodno zavest porabskih Slovencev 'n s tem na ohranjanje etnoloških in drugih značilnosti slovenskega Porabja. Pomen "Porabskih poti« dr. Milka Matičetovega in tudi drugih etnologov iz Slovenije bom obravnavala vzporedno s trendi etnološkega razvoja raziskovanja narodnih manjšin na Madžarskem kakor tudi s predstavitvijo prostovoljnih zbiralcev ljudskega izročila v Porabju ter z analizo prizadevanj države matičnega naroda pri raziskovanju ljudske kulture porabskih Slovencev. V prispevku bom obravnavala časovno obdobje od šestdesetih in do sredine osemdesetih let.
Iz pogovora z dr. Milkom Matičetovim, poleti 1996.
Organizirano etnološko raziskovanje narodnih manjšin na Madžarskem
Organizirano etnološko znanstveno raziskovanje narodnih manjšin na Madžarskem se je začelo v začetku 60. let, ko so narodnostne visoke učiteljske šole (Pečuh, Sege-din) in oddelka za etnologijo na univerzah v Budimpešti in Debrecenu pridobili vlogo posebnih delavnic za reševanje narodnostne kulture. Tem »delavnicam« se je posrečilo usmeriti zanimanje pripadnikov narodnih skupnosti na kmečko kulturo. Nekateri strokovnjaki so začeli posamično delati na tem področju, toda redko je bilo objavljeno kakšno samostojno delo, posvečeno narodnostni tematiki. Etnološki prispevki so bili objavljeni v koledarjih narodnostnih zvez brez znanstvene zahtevnosti.
Ob koncu 60. let se je prizadevanje po organiziranem etnološkem raziskovanju narodnostnih skupnosti še okrepilo. Spodbudila sta ga Madžarsko etnološko društvo in Etnološka raziskovalna skupina v okviru Madžarske akademije znanosti. Njune pobude pa so se ujemale s podobnimi zahtevami narodnostnih zvez in s podporo narodnostnega strokovnega oddelka ministrstva za prosveto in kulturo.
Prizadevanja za organizirano etnološko raziskovanje narodnosti so uradno dobila prvi zalet 1. 1968, ko je etnološka raziskovalna skupina Madžarske akademije znanosti pripravila posvet na to temo. L. 1970 so začeli z organiziranjem štirih glavnih narodnostnih muzejev (1. 1972 v Mohacsu južnoslovanski, 1. 1973 v Tali nemški, I. 1974 v Bekescsabi slovaški in romunski). V teh muzejskih ustanovah so začeli načrtno zbirati gradivo, najprej o materialni in nato duhovni kulturi narodnosti na Madžarskem (Eper-jessy, 1991: 152-153).
Na pobudo južnoslovanskega muzeja v Mohacsu in Demokratične zveze južnih Slovanov' so leta 1972 pripravili prvi etnološki tabor v županiji Baranya. Udeležili so se ga dijaki srednjih šol in slušatelji visokih šol. Takšno načrtno zbiranje etnološkega gradiva se je uspešno uveljavilo in postalo praksa tudi pri drugih narodnostnih skupnostih.
L. 1973 je bila ustanovljena narodnostna strokovna komisija v okviru Madžarskega etnološkega društva, ki je leto pozneje prerasla v strokovni oddelek. Na pobudo Madžarskega etnološkega društva, narodnostne raziskovalne skupine pri Madžarski akademiji znanosti in ob podpori narodnostnega oddelka pri Ministrstvu za prosveto so začeli objavljati zbirke etnološkega gradiva v nemščini, hrvaščini, srbščini, slovaščini in romunščini.
Za razvoj etnološkega raziskovanja narodnosti je pomembno leto 1975. Po večletnih pripravah so organizirali prvo mednarodno konferenco o etnološkem raziskovanju narodnosti v Bekescsabi. Prireditelji so želeli, da bi takšno konferenco vsakih pet let gostili tudi v sosednjih državah. Ker pobuda v sosednjih državah ni bila odmevna, so v Bekescsabi doslej že šestkrat sami organizirali strokovno posvetovanje. Namen je uskladiti in spodbuditi etnološka raziskovanja narodnosti ter pospešiti znanstveno sodelovanje v Srednji Evropi.
Če upoštevamo takšna prizadevanja, lahko označimo 70. leta za temeljno obdobje novega načrtnega etnološkega raziskovanja narodnosti na Madžarskem.
1 Do leta 1990 so Srbi, Hrvati in Slovenci na Madžarskem imeli svojo organizacijo s sedežem v Budimpešti, to je bila Demokratična zveza južnih Slovanov. Organizacijske in programske temelje DZJS so položili I. 19)7. Zastopali so kolektivne in posamične pravice in interese madžarskih državljanov srbske, hrvaške in slovenske narodnosti. Od 1. 1972 so Slovenci za svoje posebne interese imeli v DZJS svojega referenta.
Prostovoljni zbiralci ljudskega izročila in organizirano zbiranje etnološkega
gradiva
Med raziskovalce ljudske kulture porabskih Slovencev je treba uvrstiti posameznike 12 slovenskih vasi, ki so si prizadevali, da bi zbrali podatke o ljudski kulturi in načinu življenja, in se zavedali, da lahko s predstavitvijo kulturnih vrednot in z njihovo vključitvijo v današnjo kulturo upočasnijo ali celo zavrejo poenotenje s kulturo večinskega naroda. Zavedali so se, da bi kulturni asimilaciji sledila asimilacija manjšine same.
Karel Krajcar je začel zbirati etnološke predmete v 60. letih v Števanovcih, Verici-Ritkarovcih in Andovcih. Zbrane predmete, med katerimi so bili v glavnem kuhinjska oprema in delovno orodje, je 1. 1975 namestil v kmečki hiši, ki pa se je žal v začetku 80. let zrušila zaradi slabega vzdrževanja. Del predmetov so rešili in jih zdaj hrani Muzej Avgusta Pavla v Monoštru.
Karel Krajcar je zbiral tudi slovenske pravljice v Števanovcih in v okolici, priobčeval jih je v Narodnih novincih/Ljudskem listu2 in v Ljudskem koledarju5 1. 1984 (Krajczar, 1984), leta 1990 (Krajczar, 1990) pa so izšle v knjižni izdaji; prva izdaja je bila v narečju, druga pa dvojezična (knjižna slovenščina - madžarščina).
Krajcarja so zanimale tudi šege; zapise je priredil in z dramsko skupino postavil na oder (porabsko gostüvanje, Lucija, Friškanje, Fašenek itn.).
Irena Barber je od 1. 1970 v Narodnih novinah/Ljudskem listu in v Ljudskem koledarju redno objavljala članke, reportaže, intervjuje, ki niso izrecno etnološki, vsebujejo pa veliko podatkov o vsakdanjem življenju porabskega človeka. V manjšinskih sredstvih obveščanja je objavljala tudi krajše pripovedi in zgodbe, ki prav tako prinašajo etnološko zanimive zapise načina življenja porabskih Slovencev.
Na Gornjem Seniku je Andräs Csabai dolga leta zbiral ljudske pesmi, ki jih je pel Mešani pevski zbor Avgust Pavel.
V letih 1975-76 je Karel Gašpar zbral veliko predmetov na Gornjem Seniku, Dolcem Seniku, v Sakalovcih in v Slovenski vesi; to so predmeti, povezani z ljudskim čebelarstvom, lovom na brinjevke, kuhinjska oprema in delovno orodje iz omenjenih vasi. Gašparjevo zbirko so razstavljali v slovenskih vaseh in v Monoštru (1. 1982 je bila njegova zbirka podarjena Monoštru in je zdaj del temeljnega fonda Muzeja Avgusta lJavla).
Laci Korpič iz Sakalovec je na magnetofon posnel približno 130 ljudskih pesmi v slovenskih vaseh v Porabju.
Elizabeta Kovač, ki je bila koreografinja sakalovske folklorne skupine, je zapisovala ljudske plese.
Na Dolnjem Seniku je od 1. 1974 deloval domoznanski krožek pod vodstvom Klare Hajdu. Člani so beležili podatke o ljudski kulturi in zbirali etnološke predmete.
Poleg naštetih etnoloških prizadevanj, ki so se zelo razmahnila v 70. letih, se je I. 1974 na pobudo narodnostnega oddelka pri ministrstvu za kulturo in prosveto in Demokratične zveze južnih Slovanov začelo prvo organizirano zbiranje etnološkega
Narodne novine/Ljudski list (1945-1991) je glasilo Demokratične zveze južnih Slovanov na Madžarskem. Slovenska rubrika se je pojavila 1. 1972, kar je na začetku pomenilo le toliko, da so bili slovenski članki zmeraj na isti strani, rubrika se je 1. 1974 razširila na pol strani, nato na eno stran, 1. 197K na dve strani in I. 19H7 na tri strani.
Med rednimi izdajami Demokratične zveze južnih Slovanov je bil tudi Narodni koledar s prilogo v slovenskem jeziku pod imenom Ljudski koledar. Od I. 19K6 izhaja poseljen Slovenski koledar.
gradiva v Porabju. Predstavniki obeh organizacij so zbirali sami in spodbujali prostovoljne zbiralce k nadaljevanju zbiranja etnološkega gradiva (Pavlič, 1974: 4).
Priprave etnoloških taborov v naseljih, kjer živijo Srbi, Hrvati in Slovenci na Madžarskem, sodijo v 1. 1977. Pobudo za tovrstno raziskovanje sta dala vodja bazičnega južnoslovanskega muzeja v Mohacsu in etnološka sekcija pri Demokratični zvezi južnih Slovanov.
Avgusta 1. 1979 je bil v Porabju etnološki tabor. Sodelovalo je 34 zbiralcev slovenske, hrvaške in srbske narodnosti v petih delovnih skupinah. Prva skupina je popisovala predmete, ki bi jih lastniki podarili bodočemu muzeju, druga je zbirala ljudske pesmi in zapisovala plese, tretja šege in navade, četrta sociološko gradivo, peta pa podatke o ljudskem verovanju. Člani etnološkega tabora so obiskali porabske vasi Gornji Senik, Sakalovce, Slovensko ves, Števanovce, Andovce in Verico-Ritkarovce. Gradivo je bilo posneto na kasete in je dragocen vir ne samo za raziskovalce ljudske kulture, temveč tudi za jezikoslovce (Kozar, 1982: 8).
Leta 1982 je bil v Porabju drugi etnološki tabor, ki se ga je udeležilo 9 raziskovalcev. Posneli so pet kaset (podatki o prehrani, verovanju, narečju ipd.) in zbrali 40 etnoloških predmetov (30 keramičnih izdelkov in druge predmete, ki so jih domačini uporabljali pri poljedelstvu in živinoreji). Iz poročila'1 so razvidni problemi, ki ovirajo učinkovito zbiranje etnološkega gradiva. Mednje lahko štejemo pomanjkljiva navodila oziroma vprašalnike v narečju, ki bi nakazovali osnovne teme, po katerih bi lahko zbiralci načrtneje opravili svoje delo.
Ne glede na pozitivne premike pri organiziranem zbiranju etnološkega gradiva v Porabju ni moč govoriti o enotnem, načrtnem zbiranju. Marija Kozar je v predavanju na prvem etnološkem taboru predlagala naslednje: »Dobro bi bilo, če bi se posamezni zbiralci v Porabju združili v neko organizacijo, recimo etnološki in domoznanski krožek, v okviru katerega bi spoznali dosedanje delo posameznikov in skupaj, pod strokovnim vodstvom, raziskovali etnologijo Porabja. Zbrano in obdelano gradivo bi lahko poslali na vsakoletni razpis muzeja Savaria za zbiranje etnološkega gradiva. Najboljše naloge bodo nagrajene. Obstaja možnost objave v Ljudskem listu, Ljudskem koledarju ali v zbirki Etnografija južnih Slovanov na Madžarskem. Predmeti, ki bi jih zbrali, bi bili razstavljeni na začasnih razstavah v kulturnih domovih slovenskih vasi. Glede na to, da je to le zasilna rešitev problema, je treba najti primeren prostor za izoblikovanje porabskega muzeja. Muzej bi s svojimi stalnimi ali občasnimi razstavami prikazoval etnološko in zgodovinsko podobo tega področja.» (Kozar, 1979: 7). Kra-jevnozgodovinski in narodnostni muzej je bil odprt 1. 1983 v Monoštru (1. 1986 poimenovan po Avgustu Pavlu).
Prizadevanja države matičnega naroda za raziskovanje ljudske kulture po-rabskili Slovencev
Zanimanje za ljudsko kulturo in način življenja porabskih Slovencev se je v 70. letih okrepilo tudi v Sloveniji. Poleg Vilka Novaka, ki je bil do takrat edini, ki je raziskoval Porabje, so svoj raziskovalni interes za porabsko zamejsko narodno skupnost pokazali še drugi etnologi.
Sodelavci Glasbenonarodopisnega instituta iz Ljubljane (pozneje kot Sekcija za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU, danes ponovno
1 Jelentes a Nyäri Neprajzi es Honismereti Tabor gyüjtömunkäjaröl (Szlovenvidek, 1982, 2-7. VIII).
samostojnega inštituta v okviru ZRC SAZU) so v letih 1970-1972 v Porabju zbirali glasbeno narodopisno gradivo. Na prošnjo Demokratične zveze južnih Slovanov sta zbrano gradivo v obliki pesmarice, ki je izšla 1. 1989 (Porabska pesmarica, 1989), sestavila in uredila sodelavca Marko Terseglav in Julijan Strajnar. Tako so se slovenske pesmi vrnile v okolje, kjer so vzklile, kjer so jih skrbno varovali in širili iz roda v rod. Knjiga vsebuje 57 pesmi iz vsega Porabja; največ jih je iz Gornjega Senika. Razvrščene so v pet skupin: pripovedne (13), obredne (5), šaljive in pivske pesmi, poskočnice in izštevalnice (8), ljubezenske (21) in vojaške, razne ter obsmrtne pesmi (10). Besedilo spremljajo notni zapisi, opombe za uporabo besedila in napeva ter kazalo.
Slovenska ljudska pesem je bila nekdaj edina ohranjevalka maternega jezika, kulture in narodne samobitnosti. To še posebej velja za slovenske kraje, kjer polabski Slovenci niso imeli svoje šole in kjer je bila uporaba materinščine omejena le na družinski krog in narečje. Prav zaradi tega - kakor je zapisano tudi v predgovoru -namen pesmarice ne more biti drugačen, kakor da prispe v vsako slovensko hišo in tako podpre napore za negovanje dragocene duhovne dediščine, dragocenega dela vsesplošne slovenske kulture in krepi občutek narodne pripadnosti predvsem pri mladem rodu (Mandič, 1989: 15).
Helena Ložar-Podlogar se je pridružila raziskovalcem Glasbenonarodopisnega instituta in 1. 1970 obiskala Porabje, da bi raziskala tamkajšnje ženitovanjske šege.
Niko Kuret je podrobno predstavil letne šege, ki jih je zbral v štirih slovenskih vaseh v Porabju /Gornji Senik, Andovci, Števanovci, Sakalovci/ (Kuret, 1972: 195-203). Svoje zapiske je dopolnil z zapiski Helene Ložar-Podlogar iz 1. 1970.
Sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje so v letih 1970-1972 večkrat obiskali Porabje. Pobude inštituta izvirajo iz njegovega načrta, ki vključuje v raziskave tudi zamejski prostor, kjer živijo Slovenci. Na dokončno odločitev so vplivali članki dopisnika Bora Boroviča o porabskih Slovencih v Delu. Tudi zaradi njih so se sodelavci odločili za raziskovanje porabskih Slovencev, saj je Porabje pozabljen del slovenskega etničnega ozemlja, brez njega pa podoba o zamejskem etničnem prostoru ne more biti Popolna.
Podobne pobude so vodile tudi Milka Matičetovega, ki je pripravljal zbirko slovenskih pravljic za serijo Fabula po dogovoru z urednikom Kurtom Rankejem. Matičetov je imel gradivo iz Rezije in s Koroškega, zato si je želel tudi porabski trikotnik vključiti v svoje raziskave in tako predstaviti celotno zamejsko območje. Prvi stiki s slovenskimi porabskimi učitelji (julija 1969 na Pedagoški akademiji v Mariboru) so še bolj utrdili zeljo, da bi obiskal Porabje. V slovenskih vaseh okrog Monoštra, tam se je mudil trikrat v letu 1970, je imel pri raziskovanju pripovedništva priložnost opazovati tudi življenje Pesmi (npr. pri česanju perja), posebej pa še trdno zakoreninjena verovanja in bukovniško izročilo. Matičetov je zbral in posnel precej bajk, povedk, legend, anekdot, šaljivih zgodb, zgodovinskih izročil, pesmic, pregovorov in obilno besedno bero.5 Zbrano gradivo je bilo objavljeno že v naslednjih letih.
Spomini porabskih Slovencev na dr. Milka Matičetovega
-Gospod Milko Matičetov je bil tukaj pri nas L 1970. Zato se spomnim tega datuma, ker se je moj sin rodil l. 1969 in je bil še majhen, ko je prišel g. Matičetov k nam zg.
InStitut za slovensko narodopisje. Poročilo o delu v letu 1970. - Letopis SAZU, 21. knjiga (1970) Ljubljana, SAZU, 1971, 160-161.
Julijanom Strajnerjem in z gospo Zmago Kumer. Moj mož jih je pripeljal. Takrat smo še živeli na Janezovem bregu. Drugi dan je mož pripeljal g. Matičetovega samega, bil je vesele narave. Razveselilo me je, da so strokovnjaki iz Slovenije pokazali zanimanje za nas in so začeli zbirati gradivo o naši kulturi, našem slovenskem narečju, šegah in navadah. Se zdaj se živo spomnim, da sem ob obisku g. Matičetovega možu rekla: ’Čuj, daj mi tale jr, ka gor dejem pecivo!', hotela sem pač nekaj ponuditi. Otrok, meje tudi jezil, kuhinjo smo imeli zelo majhno. G. Matičetov je vprašal: ‘Kaj je to talejrP’ Mož mu je razložil, nakar je Matičetov rekel: ‘Temu pri nas rečejo krožnik!’ Ne glede na razlike med knjižno slovenščino in porabskim narečjem smo se brez problemov sporazumevali. Ce se vrnem k njegovim obiskom pri nas, se spomnim, daje rekel: ‘Vi ste pa res občuvali vaš jezik.’ Hčerka je bila malo večja, sinje bil še majhen, razen izrazov ‘mama’ in ‘oče’ še ni znal govoriti, ampak je kljub temu opazil, da smo se v naši družini sporazumevali v slovenskem narečju. Spomnim se še, ko me je prosil, naj nekaj zapojem. Imela sem tremo in ko sem začela peti, sem začela z zadn jo kitico, namesto s prvo.
G. Matičetov je zbiral gradivo v slovenskih vaseh, na Verici, v Števanovcih itd. Ljudje v teh vaseh so bili nezaupljivi do tujcev, bali so se jih. Če pa je tujca pripeljal kakšen domačin k hišam, so se ljudje odprli. Na Gornjem Seniku so obiskali družino Čabai, Fincini (hišno ime), in še druge. G. Matičetov je veliko tudi sam hodil po hišah, po vaseh, ne bi znala povedati, kje vse je bil. Obisk, strokovnjakov iz Slovenije je bil za nas porabske Slovence izredno pomemben, kajti z njihovim obiskom se je naše prepričanje, da smo tudi mi na tej strani meje ‘Slovenci’, še bolj potrdilo. To so bili težki časi, saj smo morali dolga leta naš jezik in našo pripadnost večkrat zatajiti. To je bilo obdobje, ko so nas imenovali Vende in so hoteli dokazati, da pač nismo Slovenci. Po informbiroju so se odnosi med Madžarsko in Jugoslavijo poslabšali in to je bilo čutiti tudi tu v Porabju. Veliko ljudi so odpeljali, tudi starše mojega moža, ker je možev brat ‘odskočo’ v Slovenijo. Težko je bilo, nismo se smeli javno pogovarjati v slovenščini, doma pa smo zmeraj govorili slovensko. Ko je prišel tujec v vas, si moral razmišljati oz. pretehtati, kdo je in v kakšnem jeziku lahko govoriš z njim,-6
■Januarja (ne spomnim se točno datuma) l. 1970 je prišel g. Matičetov k. nam. Mi smo ravno takrat imeli koline. Pripeljal ga je A ndras Csabai in sta nas prosila, če bi dali g. Matičetovemu prenočišče (szälläs). Imela sem občutek, da ga je bilo malo strah, ni čudno, saj je bilo takrat to obmejno območje še strogo varovano in je bil vsak tujec sumljiv. Ko je g. Matičetov stopil v sobo in zagledal slike s svetimi podobami, se je pomiril in si je mislil, da tu ne more biti nič narobe, tu živijo katoličani, ker imajo takšne slike. Približno dva tedna je bil pri nas, hodil je po vaseh. Zbiral je stare pesmi, šege, pripovedke, pravljice itd. To gradivo imajo v Ljubljani. Tudi nas je spraševal, kakšne pesmi smo peli, kako so potekali zimski večeri, ko smo hodili od hiše do hiše ’goščice liipat’ (luščenje bučnega semena) in ‘penije čejsat’ (česanje perja). Kakšne pesmi smo peli ob takih prilikah, kakšne zgodbe smo pripovedovali, zanimal se je tudi za letne in koledarske šege in še za marsikaj. Imeli smo zelo lepo velikonočno šego. Na veliko noč po kosilu smo šli na njive, kjer je bilo posejano žito. Na štirih vogalih smo zasadili mačice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo. Pri vsaki mačici smo molili za dobro letino in da toča ne bi uničila pridelka. Ponekod je ta navada živa še danes. Pokazala sem mu Sibilsko knjigo. Ta je bila na roko napisana, moja mati jo je
(' Informatorka Vera Ga.špar, Gornji Senik, upokojenka, 1940; intervju je iz porabskega narečja v knjižno slovenščino prevedla avtorica članka.
prepisala I. 1910, jaz pa sem jo l. 1930 prepisala od nje, pa sem imela obe. Gospodu Matičetovemuje bila všeč starejša knjiga in jo je vzel v Ljubljano in še zdaj je pri njem. Zanimal se je tudi za vas, če je bila tudi v prejšnjih časih tako velika, če so se hišne številke povečale itd. Moram priznati, da se hišne številke zmanjšujejo, veliko ljudi je ze umrlo in veliko praznih hiš je danes.
Zelo lepo smo se razumeli, mogoče se je moj mož lahko malo bolje sporazumeval z njim, kajti on je bil pri vojakih v okolici Murske Sobote. G. Matičetov je zelo lepo govoril, tako da smo skoraj vse razumeli. Tu pri nas je imel zajtrk pa večerjo. Za kosilo je vzel nekaj s seboj, kajti podnevi je hodil po hišah po vaseh. Domačo hrano smo jedli In ker smo ravno v času njegovega bivanja pri nas imeli koline, smo imeli sveže meso, pa smo kuhali jedi iz mesa. Za večerjo je rad jedel krompir in mleko, takšno preprosto kmečko hrano.
Imam zelo lepe spomine nanj. Mi smo se dolga leta dopisovali z njim. Tudi ženo je pripeljal, da je lahko videla našo lepo porabsko pokrajino. Gospe je bila naša vas tudi zelo všeč. Dopisovali smo se do smrti mojega moža. Moj mož je s pevskim zborom vsako leto hodil v Slovenijo. Ob tej priliki je moj mož obiskal g. Matičetovega. V pismih je veliko pisal o gospe Zmagi Ku mer in o gospodu Strajnarju (oni so tudi spali pri nas).
Kako se spominjam g. Matičetovega? Bil je zelo pošten človek, razumevajoč, zelo dobro smo se razumel, kot da bi bil naš. Ni bil vzvišen, preprost človek je bil, zato smo ga sprejeli kot člana naše družine. Bil je resen, nikoli ni govoril dvoumnih besed. Velikokrat se je zgodilo, da smo se pogovarjali pozno v noč.
Večkrat je prišel. Prvič je bil dolgo tukaj. On je bil prvi, ki je prišel k nam iz Ljubljane.
Nekaj let kasneje je prišel spet v Porabje na obisk. Takrat še ni bilo mejnega prehoda hi na Gornjem Seniku, zato so morali ljudje iti čez Hodoš. Hvala bogu, da so se meje odprle. Zdaj lahko hodimo in potujemo iz ene države v drugo in tudi ta odprtost potrjuje v ljudeh občutek pripadnosti k slovenskemu narodu.?
Namesto zaključka
Iz navedenega lahko sklepamo, da so bila sedemdeseta leta sicer odločilna za razvoj etnološkega raziskovanja manjšin na Madžarskem, čeprav pozitivnih vplivov organiziranega etnološkega raziskovanja manjšin v Porabju ni bilo čutiti istočasno kol v drugih delih Madžarske. To si lahko razlagamo na eni strani z dejstvom, da je bilo Porabje obmejno območje, v času železne zavese so bili popolnoma odrezani od matice in delno tudi od drugih delov Madžarske, na drugi strani pa s tem, da do 1. 1978 Porabski Slovenci niso imeli etnologa, ki bi usmerjal etnološko raziskovanje. V Porabit1 so sicer redki posamezniki začeli zbirati ljudsko izročilo že v 60. letih, toda na Začetku bolj na lastno pobudo in šele v sedemdesetih letih (in še bolj v osemdesetih) l^olj organizirano in sistematično. Zato lahko trdimo, da so prizadevanja etnologov iz Slovenije pri raziskovanju ljudske kulture porabskih Slovencev na eni strani zapolnila vrzel v tem razvoju, na drugi strani pa je njihova navzočnost pozitivno vplivala na narodno pripadnost ljudi. Intervjuji anketirancev potrjujejo, da je večdesetletna zaprtost Porabja negativno vplivala na jezik, kulturo, identiteto porabskih Slovencev. Nekoč so
Informatorka Julija Labricz, Gornji Senik, kmetica, 1919; intervju je iz polabskega narečja v knjižno slovenščino prevedla avtorica članka.
se mogoče zaradi zgodovinskih okoliščin sramovali svoje materinščine, ko so jih imenovali Vende, in so hoteli dokazati, da pač niso Slovenci. Danes se ljudje ne bojijo in ne sramujejo več. K takšnemu stanju je s svojim terenskim delom pripomogel tudi g. Matičetov. Zato se ne čudim, da so spomini anketirancev nanj še zmeraj tako živi.
Viri in literatura
Ernö Eperjessy, A kisebbsegek neprajzi kutatäsai Magyarorszägon, 1980-1990. - Nem-zetiseg-Identitäs. AIV. Nemzetközi Neprajzi Nemzelisegkutato Konferencia elöadäsai. - Bekescsaba - Debrecen, 1991, 152-153-Karel Krajczar, Slovenske pravljice iz Porabja. Budimpešta, 1984.
Karel Krajczar, Slovenske pravljice iz Porabja = Rabamenti szloven nepmesek. Murska Sobota, 1990.
Irena Pavlič, Na zbiranju etnografskega blaga v Porabju. - Narodne novine/Ljudski lisi (Budimpešta) 1974, št. 40, 4.
Marija Kozar, Gradivo prvega etnološkega tabora v Porabju (Predavanje na VI. taboai v Monoštru, 2. Vlil. 1982). - Narodne novine/ Ljudski lisi (Budimpešta) 1982, št. 31, 8. Marija Kozar, O etnološkem raziskovanju Porabja (iz predavanja na III. južnoslo-van-skem etnološkem taboru v Monoštru od 5. do 11. avgusta 1979). - Narodne novine/Ljudski list (Budimpešta) 1979, št. 37, 7.
Porabska pesmarica. - Budimpešta, 1989, 123 str.
Živko Mandič, Slovenska pesmarica. - Narodne novine /Ljudski list (Budimpešta) 1989, št. 28, 15.
Niko Kuret, Iz porabskih zapiskov. - Traditiones (Ljubljana) 1(1972), 195-203. Katarina Munda Hirnök, Vloga in pomen ljudske kulture in načina življenja pri opredeljevanju in ohranjanju narodne identitete porabskih Slovencev: doktorska disertacija. - Ljubljana, 1996, 211 str., ilustr.
Summary
Matičetov’s Roaming in Porabje.
“I was Anxious to Get a Fairytale from Porabje as Well"
A survey of organized ethnological research of national minorities in Hungary reveals the factors which hastened and, at the same time, strengthened those elements through which folk culture and life style became important symbols of national identity of individual minorities (even though positive influences in the Porabje region had not been felt at the same time as in other parts of Hungary).
It is not possible to speak about a planned, unified research program among Slovenes living in Porabje in the period between I960 and 1980. There were, however, individuals who were well aware that it was necessary to preserve and uphold folk culture in order to preserve the existence of the Slovene national community in this area.
Parallel to their endeavours researchers from Slovenia organized a planned research of Porabje's musical tradition, folk narratives and folk customs, and visited this part of Hungary several times in the 1970\s. Their visits with individual families from Porabje gave incentive to a renewed awareness among the local population of the importance of folk culture and of their ties with the parent nation in Slovenia. Dr. Milko Maticetov's contribution in this field is of no small importance and many of his informants still remember his field work in the region.
Boris Pahor O rojenicah ob Milkovi zibki
Pisatelj se v svojem zapisu spominja začetkov prijateljevanja z Milkom Matičetovim, njunega skupnega prizadevanja za reševanje t.i. »narodnega blaga«, sodelovanja pri književnih revijah od ilegalnih Brinjevk do Malajde in pozneje v reviji Zaliv.
The author remembers the beginnings of his friendship with Milko Matičetov, their joint efforts to preserve the so-called “folk material" by recording words, sayings, songs and fairytales together, their cooperation with literary magazines such as the illegal Brinjevke, the Malajda and later the Zaliv magazine.
I.
Ne vedel bi povedati, kdaj sva se z Milkom spoznala, vendar pa je gotovo, da je bilo v zvezi z njegovo zavzetostjo za to, kar smo takrat imenovali narodno blago. Šlo je za zbiranje narodnega blaga, za zapisovanje besed, rekov, pesmi, pravljic itd., ki so se ohranile v nekem kraju ali so posebnost nekega območja. No, pojem je bil kar raztegljiv, Milko Matičetov je takrat gotovo že imel svoje studiozne načrte, nas pa je navdušil z razlago, kako je tak stik z ljudmi v dobi zatiranja koristen nam in ljudem, posebno starim, s katerimi bi se pogovarjali, ko pa je bila slovenska beseda prepovedana in zasramovana (danes, ko si to zapisujem, 1. 6. 1999 je na steni nižje srednje šole na Katinari v tržaški občini napis SCIAVI MERDE). Obenem pa bi bilo vse nabrano gradivo rešeno in bi tako sčasoma postalo nezamenljiv kulturni zaklad.
Tako je Milko misijonaril in ni nas bilo malo, ki smo takrat postali, skromni sicer in nerodni, a vendar vneti člani posebne bratovščine. V starem zvezku sem pred kratkim zasledil zapis iz tiste dobe in fotografijo, na kateri »spovedujem« starega očanca v Brkinih ...
Zaradi svojega posebnega kurikuluma sem se kasno vključil v tajno snovanje slovenskega dijaštva, a vendar še pravočasno, da nisem izostal. Na tisti čas pa me vsak dan spominjajo štiri lepe slike na steklu, ki sem jih zadnji trenutek rešil, da niso šle na smetišče, češ da gre za staro ropotijo brez vrednosti.
Ta nekdanja Milkova "šola« mi je prav prišla, ko sem pisal Mesto v zalivu, in se nekdanji vojak reši Nemcev tako, da zbeži v kraško vas ter pride v stik z domačini. Tam je tudi Cijakova nona, skoraj slepa, a izredno zgovorna in pikra, ko pripoveduje o preteklosti. No, bogastvo njenih rekov je bilo tako privlačno, da se mi je zdelo prav, da jih povzamem v njihovi izvirni obliki, čeprav takrat v književnem delu niso bili zaželeni narečni izrazi. To je bila torej še zmeraj zvestoba nekdanjemu napotku in marsikdo, na primer Lino Legiša in Edvard Kocbek, je videl v tisti noni in njeni govorici prispodobo kraškega človeka in njegovih starožitnosti.
Drugi moj »ne vem« se tiče datuma in okoliščin, ko me je Milko »staknil« kot sodelavca Brinjevk, morebiti najlepše, oblikovno vsekakor, ilegalne književne revije v fašistični dobi. Na roko napisana, litografirana, s trdimi platnicami je pravi arhivski zaklad, ki mi ga je nekdo sunil, da imam samo prefotografirane strani. Poleg prispevkov Milka Matičetovega, Stanka Vuka in nekaterih, ki jim ne poznam imena, je v Brinjevkah tudi moja črtica Jambori in jaclra. Ker nimam dam za datume, se lahko motim, a vse kaže, da gre za mojo pivo objavljeno stvar, mogoče pa je tudi, da je poprej kaj objavila ljubljanska Mladika pod psevdonimom Jožko Ambrožič. Vsekakor je bila zame začetnika in kar se tiče pravopisa neofita, saj v koprskem škofijskem zavodu ni bilo dodatnega pouka slovenščine, objava v elitni reviji velika čast. Motiv dvojice v jadrnici je potem še nekajkrat prišel na dan, a tista prvotna vizija, objavljena v Brinjevkah, je pač ostala lep sen.
Milko Matičetov pa je poleg lepega uvoda v reviji nakazal, kakšna bo smer njegovega življenjskega zanimanja z objavo treh liričnih biserov Narodne izProsnida v Benečiji in z navedbo oseb, pri katerih jih je nabral.
Naj tukaj omenim, da je pravkar v italijanščini izšla knjiga M. W. Kacin in Jožeta Pirjevca, ki govori o ilegalnem tisku pod fašizmom in omenja manj kvalitetne tiske, Brinjevk in še dveh drugih literarnih revij pa ne.
III.
Od dveh pravkar navedenih revij bi v zvezi z Milkom Matičetovim omenil predvsem Malajdo, ki sem jo, ko sem se nekoliko opogumil glede svojega pisanja v slovenščini, uredil jaz. Pravzaprav je bil glavni vzpodbujevalec Bernard Šemerl, ki je imel smisel za organizacijo in je izstopil iz koprskega semenišča pred mano, no, takrat sva sporazumno izdelala načrt in ga tudi uresničila, pozneje pa sva se razšla. Poleg njega je v reviji sodeloval še France Svet, prezgodaj umrli mašnik, ki mi je bil v bogoslovju prijateljski mentor in sam obetajoč pisec, dva avtorja, o katerih ne bi vedel navesti imen. Moji sta dve črtici, najboljša pa je prav gotovo tista z naslovom S culo v svet Milka Matičetovega.
V tem svojstvenem spisu, ki je bil objavljen pod psevdonimom Vane Bibič, je Matičetov umetniško združil nekaj avtobiografskih elementov z bistvom kraške usode v podobi stare matere, obenem pa uveljavil v pripovedi vse prvine, ki jih je bil nabral v svojem navezovanju na bogastvo ljudskega govora. Tako je bila črtica izreden prispevek kmečkega življa v skupno zakladnico vsega, kar je bilo potreba reševati. V tem smislu je bila dopolnitev mestnega elementa, ki sem ga prispeval jaz.
Tako med drugim pravi v besedilu, ki bi zaslužilo ponatis v celoti: »Pa menda so že rojenice ob moji zibeli - pri sosedovih izposojeni - določile, da bom moral večji del
živeti zdoma. Saj so vedeli naši, da pridem na svet, a kaj ko ni bilo občem kupiti vsako malenkost, kamor spada tudi zibka. Pomnim, kako jo je mati nesla spet k sosedovim, ko sem jo odrabil. Capljal sem zraven in najbrž mi je bilo hudo, zelo hudo.«
Prav gotovo ta simbolna podoba kraške revščine ni bila samo projekcija Matičetove-ga izkustva, ker pa je bila v prvi vrsti njegova izpoved, potem upravičeno lahko rečemo, da so mu poleg hudega rojenice napovedovale tudi in predvsem nenavadno ljubezen, ki jo bo gojil do slovenske besede, do bistva naše bili in našega razmerja do človeka in sveta.
IV.
Žal sem v zvezi z omenjeno črtico zagrešil neljubo nerodnost.
Ko se je namreč takratna Gregorčičeva založba 1948. odločila, da izda zbirko mojih novel in črtic, sem bil hkrati vesel in presenečen. In hkrati tudi v zadregi, ker je bila snov besedil različna, zato sem jo nekako razdelil tako, da sem pred nekaterimi črticami dal uvodni odlomek v kurzivu. Ko pa sem imel pred sabo noveli, ki sta bili povezani s priključitvijo Primorske Sloveniji (Jugoslaviji), ki sem jo doživel v Dutovljah, sem se spomnil Milkovega spisa, kjer na koncu o stari materi pravi: »Uro in dan pred smrtjo, ko je že izgubila dar besede, pa ji je bilo razodeto, da ta borna, nad vse ljubljena kraška zemlja lahko kaj požene samo v bajni kresni noči.«
No, tisto »kresno noč« sem osebno doživljal z ljudmi v razsvetljeni vasi, seveda je bilo tudi meni kot marsikomu hudo pri srcu ob režimu in njegovi policiji, ki nista napovedovala nič dobrega; vendar je bilo ozemlje rešeno tujega gospostva, žrtvovanje zanj je bilo poplačano. Da, vzel sem Milkov spis in, ker je bil preobširen za uvod, strnil poglavitne misli in podobe, pod njim pa napisal: Milko Matičetov - v tržaški ilegalni reviji 1940. V svoji vnemi in sili, ker me je predstavnik založbe naganjal, naj besedilo oddam, Milka nisem obvestil o krajšavi, ne o tem, da bo objavljeno. Razumljivo je, da nie je takrat okrcal in je imel stokrat prav, edina tolažba je bila, da sem z njegovim spisom povezal ilegalno književnost z novo nastajajočo.
Kar se Malajde tiče, pa moram še omeniti, da sem bil takrat - in ne samo jaz -prepričan, da je malajda ime za večji čoln, medtem ko gre za mrežo. Zaradi tega hudega spodrsljaja je tudi moja uvodna misel nekako, kako bi rekel, poševna, saj je upanje v novo usmeritev zgodovine povezana z mrežo, namesto s plovbo. Žal pa se je potem izkazalo, da smo morali za svobodo v mrežo iz bodeče žice in še v kako hujšo.
V.
Preden sem bil v začetku 1940. leta vpoklican in poslan v Libijo, sem izdal revijo brez naslova, ki pa je imela za moto stih iz Kocbekove Zemlje: »Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog«, v kateri so pesmi Stanka Vuka, moja novela, ki jo je potem Kocbek sprejel v Dejanje, ne vem pa, ali je sodeloval tudi Milko Matičetov. Moral bi preveriti, a mi je trenutno nemogoče, revije pa nimam. Je pa sodeloval Milko Matičetov že v prvem letniku revije Zaliv (1966-1990), kjer ima Malo rezijansko antologijo in pa pripoved Mataj iz Rezije, ki je objavljena samostojno pod imenom avtorice, to je Paska Dulica. Seveda je zgodbo zapisal in v knjižno slovenščino prelil Matičetov.
Drugič je Matičetov sodeloval v reviji 1973- leta s prispevkom, za katerega sem ga Prosil v zvezi z antologijo rezijanske lirike Rožice iz Rezije, saj bi delo zaslužilo strokovno oceno, katere pa revija ni imela. Avtor se je odzval kot zmeraj izvirno,
povedal, kako veliko število pesniških primerkov se mu je nabralo po izidu Rožic in dodal še pripombe k novi knjigi z naslovom Zverinice iz Rezije. Iz te čudovite zbirke pripovedi o rezijanskih živalih je dal za revijo kratko pravljico Fravrar anu hiiclačeč (Februar in hudačič), izvirno besedilo in besedilo v knjižni slovenščini.
Ne vem, če bo kdo drug to sodelovanje Matičetovega v predvojnem literarnem življenju in v povojnem napol heretičnem Zalivu omenil, želel pa sem, da bi bilo ob njegovem jubileju nekaj besed o tem le napisanih. Saj to spada v usodo Primorske v tem stoletju in s tem v splošno slovensko zavest, zgodovino in književnost - v tej zadnji pa bo imelo ime Milka Matičetovega častno mesto.
VI.
Seveda spada v tak niz podatkov tudi bogastvo spominskih podob, ker pa je vsak oseben stik povezan z okoljem in pomenom trenutka, je tak prikaz v skrčeni obliki nemogoč. Nemalo pa je tudi argumentov, ki bi prišli v poštev: od snovi v posameznih separatih Traditiones in v raznih drugih brošurah do bolj življenjsko pomembnih stikov; na primer v krogu moje družine ali srečanj na Krasu, v Koprivi, kjer je imel, kot pravi v omenjeni predvojni črtici »polovico hiše ob cesti, senožet in dolinico na gmajni", vendar ko je drugič prosil staro mater, naj mu pove o dediščini, je ta odgovorila: »Orehovo skrinjo, sinek, in vse hribe in doline, kar jih je od Zekanca do Čavna." A tam, v Koprivi, smo kdaj ob slovenski besedi poslušali pri Vugovih tudi pripeve, ki jih je spremljala Nevenka na harmoniko. Ta je bila velika za polovico dekleta, ki nam je na padovanski univerzi odstopalo skripte, ko pa smo bili kot ponavadi brez beliča, jaz pa kar v vojaški obleki.
Na Nevenko, v katero sem bil zagledan kot v kraško vilo, in na Milka me, lahko bi rekel vsak dan, spominja Pretnarjev francosko-slovenski slovar, ki ga je Milko podedoval od Nevenke in ga meni, povrnjencu iz francoskega sanatorija, poklonil 1947. leta. Poleg Laroussa in drugih obilnih pripomočkov je mali slovar vsa leta v dosegu moje roke, tako da so mi blizu Kopriva, Padova, Nevenkina tragična usoda, Milkov ljubljanski dom in njegove Rožice iz Rezije ...
Priznam pa, da imam od vsega, kar se tiče dela Milka Matičetovega, nadvse rad njegovo študijo, ki sem jo že nekje omenil, a sem jo zdaj nalašč poiskal v zborniku »Pogled iz jamborovega koša». Tako tam pravim na koncu nekega govora: »Gre za zgodbo, ki je o nji napisal knjigo znanstvenik dr. Milko Matičetov, zgodbo, ki spada v ljudsko izročilo od Litve do Bretanje in ki ima svojo različico tudi pri nas. Pripoved govori o usodi človeka, ki se je pregrešil proti zakonom in je zato moral zgoreti, vendar je na pogorišču ostalo živo in nedotaknjeno njegovo srce. In to srce je imelo tako silno življenjsko moč, je izžarevalo tako ustvarjalno ljubezen, da je v njegovi bližini nedolžno dekle spočelo otroka, novega človeka, ki je bil ves prenovljen, ker se je bil pojavil po tako uničujoči ognjeni preizkušnji».
Da, tudi mi smo se pregrešili, ker smo se uprli zakonom nasilnežev, in marsikdo je bil uničen, v boju in v nemških pečeh, a prerodili smo se iz src, ki so žarela v najbolj črni dobi primorske zgodovine, med njimi je nedvomno eno izmed najbolj plemenitih - tisto Milka Matičetovega.
Na še mnoga leta, dragi Milko!
Vilko Novak
Teden dni pod cincalicami z Milkom Matičetovim
Avtorje leta 1950 svoja strokovna kolega Milka Matičetovega in Borisa Orla peljal v svojo rojstno deželo Prekmurje. V prispevku podoživlja tiste mrzle zimske dni, ko so v Matičetovih terenskih zvezkih nastajali prvi zapisi o ljudski kulturi v prekmurskih vaseh.
In 1950 the author took his colleagues and friends Milko Matičetov and Boris Orel to Prekmurje, the land of his birth. In his article he remembers those cool winter days during which Milko Matičetov recorded his first field observations on the culture of people from the Prekmurje villages.
Tudi prekmurščina ima blagozveneče, naravne in druge glasove posnemajoče besede. Taka je tudi zimski čas označujoča beseda: cincal(c)a za ledene sveče, ki visijo z zamrznjenih streh. Posebno lepe so bile tiste, ki so visele s starinskih slamnatih streh. Cincal(i)ca - naglas na prvem zlogu - prihaja iz cinkati - cingljati, zvončkljati, ker zvončkljajo, če jih potegneš naglo s strehe ali če večja sama pade z nje.
Ko sem bil naprošen za prispevek k tej številki našega časopisa, sem kratko povedal, da ne morem. Ko pa je urednica dodala še: mogoče kake spomine, sem se čez čas spomnil na to našo davno, kmalu že polstoletno zimsko potovanje. Toda nisem se mogel spomniti, ne kdaj je bilo (uganil sem čas) ne koliko časa smo hodili in dnige podrobnosti. Vprašal sem Matičetovega, ki mi je prinesel dva polna zvezka zapisov v trdem kartonskem ovitku z naslovom: PREKMURJE Z V NOVAKOM IN B. ORLOM, 19.-26. 1950. Ob tem sem snoval naprej in se spraševal: kdaj in kako smo odšli iz Ljubljane. Začetek misli na to našo pot je treba iskati v naših prvih »terenskih ekipah«, kakor smo jih najbrž poimenovali po Orlovi rabi, ki si jih je zamislil in organiziral. Ko smo tam okoli Šenturja in Škocjana z vso vnemo iskali novih podatkov, smo govorili z vso resnobo tudi o tem, da bo potrebno načrtno preiskati vso slovensko zemljo. Najprej seve tiste pokrajine, ki so bile doslej najmanj poznane in raziskane in med temi je prav Prekmurje. Ali je bil Boris Orel kdaj mimogrede v Prekmurju, še zdaj ne vem,
vedel sem pa, da Milko ni bil in da ga prav miče. Ko sem menil, da smo pač pricincali kdaj popoldne z vlakom, iz katerega smo si mogli temeljito ogledati del štajerske zemlje, je Milko povedal, kako so nam zakrivali v hotelu okno s kartonom. Torej smo morali prispeti v Soboto že bolj pozno zvečer in smo prenočili v enem od dveh hotelov. Drugo jutro pa z avtobusom v Beltince, kjer smo se ustavili pri moji mami in bratu s prošnjo, da bi kak dan pri njih jedli, če le mogoče kaj dobrega prekmurskega. Vendar se žal ne spomnim, ali smo dobili kaj posebnega in tudi zapiski molčijo o tem ... Milkov zvezek se začenja z zapisi otroških besed; spomnim se, da je moj prvi nečak imel tedaj dve leti. To stran je tudi datiral: 19- 1. 1950. Zvezek s 46 stranmi je gosto napolnil, toda datuma ni povsod vnesel. Bolj natančen je bil glede tega Orel, čeprav je v njegovem zvezku (hrani ga Slovenski etnografski muzej v Ljubljani) popisana le polovica; s svojo drobno, toda čitljivo pisavo je pisal odgovore na vprašanja o tvarni kulturi in jim dodal tudi kako risbo. O tem se je pač največ pogovarjal z mojim bratom. Sam nisem ničesar zapisoval, ker se mi je vse zdelo znano in sem imel dovolj opraviti z vodstvom dela.
V Bogojini 23. I 1950. Od leve: Vitko Novak, Boris Orel, Milko MatičetoO
Mislim, da se je obed, ob razgovoru z mojo mamo in bratom, obema prilegel in da smo popoldne najbrž krenili po vasi - bil je že velik sneg, to sem pozabil povedati - in jima pokazal, kako malo poznam svojo rojstno vas, kjer sem odraščal le prvih šest let ter od enaindvajsetega leta hodil neredno na počitnice. Zmenili smo se, da bomo naslednji dan zavili k Muri v Ižekovce. Čez noč je zapadel obilen sneg, ki smo vanj Zagazili in ga tako ali drugače obuti tlačili kako uro do Mure. Ne spominjam se ne nje ne Küharjeve slavne oštarije ali krčme (oboje govorimo v Prekmurju), kamor smo poleti prihajali s kolesi - a prav redko. Mura nas ni nikoli privlačila s svojo mračnostjo. Bolj je mikala Božidarja Jakca, ki smo ga nekaj let prej s polomljeno kočijo peljali tja. Za oba prijatelja je bila Mura kajpada zelo mikavna in nekaj posebnega v zimskem snegu in ledu. Toda meni je bilo Beltinec dovolj. Po prijateljevih zapisih smo bili 21. januarja že v Bogojini, kjer so tudi marsikaj povedali o Filovcih. Milkovo zanimanje se je vse bolj širilo na reke, šege, odlomke pesmi - seve bi bilo vse to potrebno dopolniti in obdelati. Tu je pisal daljši zgodbi Od trej bratof, ki prehaja iz prvega v drugi zvezek, ter Zgodbo o sv. Andražu.
Hiša r Bogojini. - Bolo B. Orel 1950
V Bogojini smo se hranili pri veselem - zdaj že rajnem - župniku Jožetu Gjuranu, ki je povedal marsikako zgodbo, spala pa sta prijatelja menda v neki zasilni gostilni. V župnišče so ob večerih prihajali »erje čeisat« (pukat), pri čemer so peli in pripovedovali, kar je prišlo komu na misel. Mnogo teh drobcev si je Milko zapisal. Razvil se je živahen razgovor o najrazličnejših vprašanjih v zvezi s krajem in okolico.
Tako je govor nanesel na sosednje Filovce in zato smo že 23. januarja obiskali vrsto filovskih domov in Milkovi zapisi s teh obiskov so kar obilni. Ogledali smo si seve predvsem tudi lončarje in njihovo delo.
V Bogojini smo govorili o marsičem. Tako smo si natanko ogledali Plečnikovo cerkev, za katere notranjo opremo je prav listi čas zavzeto skrbel župnik Gjuran, o čemer priča Krečičeva knjiga o Bogojini.
Zame je bila Bogojina po dvajsetih letih veliko doživetje, čeprav smo jo vsako leto obiskali, vendar ne pozimi. Tu sem srečeval svoje sošolce ali malo starejše sodobnike, medtem ko sem v Beltincih komaj koga poznal.
Da bi dopolnili podobo o lončarjih, smo 25. januarja skočili v Moščance, kjer je delalo nekaj dobrih lončarjev. Tako sta moja spremljevalca in prijatelja dobila tudi malo pojma o goričkem svetu. Milko pa se je vračal v Bogojino in v druge kraje, v zvezku s tega našega obiska najdem proti koncu datum 14. 12. 1952 z zapisi, sledove teh obiskov pa najdemo tudi v njegovih objavah.
Kako smo se z vlakom vračali, se tudi ne spominjam. Najbrž smo šli okoli dveh popoldne iz Beltinec in se ob desetih zvečer vrnili v Ljubljano. Prijatelju Milku pa želim za vezilo za preživela desetletja, da se mu posreči lepo in vsem dostopno prepisati gradivo s prvih obiskov v Bogojini in ga mogoče tudi izdali v samostojni publikaciji.
LJUDSKO IZROČILO
Tone Cevc
Pripovedno izročilo iz Kamniškega kota
V prispevku je objavljenih 17 povedk in 2 pravljici, zapisanih v narečju, ki jih je avtor posnel na magnetofonski trak v letih 1971-1973 v dolini Bistričice v okolici Kamnika (Kamniške Alpe). Med objavljenim gradivom je tudi legendarno izročilo o svetem Luku, ki je nevede ubil starše ( št. 14). Povedka je ohranila v svojem jedru predkrščanski mit o Ojdipu.
The article contains 17 tales and 2 fairytales written in the dialect. The author recorded them on audio tape between 1971 and 1973 in the Bistričica valley near Kamnik. (Kamnik Alps). The material contains a legendary tale about St. Luke who had unknowingly killed his parents (No. 14). The core of the tale has preserved the pre-Christian myth about Oedipus.
Ko sem prišel konec lela 1971 v Inštitut za slovensko narodopisje, v Sekcijo za ljudsko slovstvo, ki jo je vodil dr. Milko Matičetov, sem se kot prve naloge lotil zbiranja pripovednega izročila v kamniškemu kotu. Gorski svet nad Kamnikom mi je bil blizu, saj sem bil rojen v tem mestu pod gorami. Sčasoma se je nabralo toliko gradiva, da sem ga lahko obdelanega objavil: nekaj v monografiji o Veliki planini (CEVC, T., 1972, str. 54 ss.), dnigo v razpravi o gamsih z zlatimi parkeljci (CEVC, T., 1973, str. 79 ss.), in v prispevku ° okamnelih živih bitjih (CEVC, T., 1974, str. 81 ss.) ter v krajšem pregledu povedk iz Grintovcev (CEVC, T., 1973, str. 444-447). Častitljivi jubilej dr. Milka Matičetovega pa me je spodbudil, da sem pripravil za tisk še nekaj neobjavljenih povedk in pravljic, ki so obtičale v mojem predalu, ker niso sodile v teme, ki sem jih obravnaval v svojih prispevkih. Povedke in pravljice iz kamniškega kota sodijo med vsebinsko in stilistično bogate pripovedi, z žlahtno pripovedno tradicijo (STELE, F. 1939, str. 329-343).
Zemljepisni okvir kamniškega kota
Slikoviti gorski svet, ki se odpira na severu Kamnika, je s pesniško metaforo Poimenovan »kamniški kot», medtem ko ustreznega zemljepisnega imena la del
kamniškega ozemlja nima. Obsega doline Črne, Kamniške Bistrice in Bistričice, ki so poseljene z več manjšimi vasmi in zaselki, razstresenimi do tisoč metrov visoko, med njimi leži najvišje zaselek pri cerkvi sv. Ambroža pod Krvavcem ( 1050 m ). Njihovi prebivalci, pretežno kmeti, so se preživljali do druge svetovne vojne, tako kot povsod v Alpah, pretežno s poljedelstvom in živinorejo, mnogi tudi s plavljenjem lesa po Kamniški Bistrici, z drvarjenjem v bistriških in velikoplaninskih gozdovih, s kuhanjem oglja in apna, s poletno pašo živine na Veliki, Mali in Goj.ški planini pa tudi v Doki, Konjščici in v planinah Krvavca. Ob vsakdanjem življenju in delu so se ponujale priložnosti za pogovore, za poslušanje povedk in pravljic, ki so jim bile naravni okvir gore, gozdovi, polja, travniki, senožeti in planine. Kamniški kot ni pretirano obljuden, še najbolj gosto je naseljena dolina Bistričice, ki se konča z Zakalom in nekaj domačijami pod obronki Kamniškega vrha. V poletnem času oživijo planine, z njimi vred pa davno kulturno izročilo, ki se je ohranjalo iz roda v rod skozi stoletja, morda tudi tisočletja. Med planinami je največja Velika planina, ki slovi po bogatem materialnem in duhovnem izročilu, katerega žlahtni del predstavljajo prav povedke in pesemsko izročilo.
O pripovedovalcih in zapisovanju izročila
»Vsaka prava ljudska pripoved je sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Od izročila je dano predvsem ogrodje, medtem ko meso, kri in dušo dobijo pripovedi vsakokrat sproti od pripovedovalca«. S temi klenimi besedami je dr. Milko Matičetov ovrednotil delež, ki ga imajo pri oblikovanju povedk in pravljic pripovedovalci; zapisovalčeva dolžnost pa je, da njihove pripovedi kar najbolj avtentično zapiše (MATIČETOV, M., 1956, str. 124 ss.). V kamniškem kotu sem naletel v 70. letih na nadarjenega pravljičarja, Komatarja Toneta, p.d. Jerištovega Toneta, rojenega 22. oktobra 1896 v znani lovski družini Bösovih v Bistričici (KOPAČ, V., 1947, str. 89 ss). Njegova mama je bila Špinova s Klemenčevega s konca doline Bistričice. Umrl je v Županjih njivah 17. maja 1976. Večji del povedk in pravljic, ki sem jih zapisal v kamniškem kolu, je sad njegovega pripovednega talenta. Njegovi zvesti poslušalci so bili vnuki in hčere, ki so ob snemanjih na magnetofonski trak znali ustvariti pravšnje pripovedno vzdušje. Zgodilo se je včasih, da se pripovedovalec ni spomnil začetka povedke ali pravljice, pa mu je priskočila na pomoč hči ali vnuk, tako da je lahko brž zvezal strgane niti pripovedovanja. Drugi pripovedovalec, z občutno manjšim repertoarjem, je bil doma v Slevem pri Zgornjem Svatenšku. Kuharjev Tone, rojen leta 1902, je umrl na domu na Kregarjevem leta 1979, star 77 let. Oba naša najboljša pravljičarja sta izšla iz kmečkega okolja; iz njunih pripovedi odsevajo stvarne nadrobnosti iz kmečkega, drvarskega in tudi pastirskega življenja. Pripovedni stil obeh pripovedovalcev kaže značilnosti pristnih ljudskih pripovedi z dramatsko razgibano podobo, kjer je težišče dogajanj v dvogovoru (MATIČETOV, M., 1956, str. 127). Jerištovega Toneta je odlikovala hudomušnost, ki jo je vtkal v večino svojih povedk in pravljic. Ker sem vse pripovedi posnel na magnetofonski trak, je bilo mogoče ohraniti pri prepisovanju besedil značilnosti stila, kakor tudi narečnih posebnosti. Kadar je pripovedovalec povedal povedko večkrat, so bile posnete tudi variante, saj -več variant neke zgodbe kaže razvojno pot motiva» (MA'1'IČETOV, M., 1956, str. 127). Pri tem se je včasih izkazalo, da je bila ponovljena pripoved boljša od prvega zapisa. Od že omenjenih pripovedovalcev iz kamniškega kota so prispevali delež k zbranemu gradivu tudi Čurgov oče iz Stranj, Kocjanov oče iz Sv. Lenarta na
Rebri, Hautežev Janez iz Sidraža in Bernardova mama iz Tunjic. Vsak, tudi najmanjši pripovedni drobec, ki so ga prispevali, pomeni koristen kamen v stavbi ljudskega pripovedništva s kamniškega ozemlja.
Mitična bitja v pripovednem izročilu
Povedke - bajke
V ljudskih pripovedih ločimo, kdaj pripovedovalec govori o »resničnih« dogodkih, kdaj pa nas popelje zgodba v izmišljeni svet. O povedki govorimo tedaj, kadar v Zgodbi spoznamo kraj in čas dogajanja, poznani so tudi udeleženci. V pravljicah prevladuje domišljija; izmišljeni so kraji dogodka in tudi čas dogajanja je neznan, dogodek pa prepleten z domišljijskim in realnim (KROPEJ, M., 1995).
Tudi za povedke iz kamniškega kota velja omenjena opredelitev. Po motiviki jih je mogoče razvrstiti v bajke, zgodovinske pripovedi, razlagalne (aitiološke) pripovedi in krščanske povedke ali legende (MATIČETOV, M., 1956, str. 120).
Bajke razlagajo nastanek sveta, razne prikazni, naravne nesreče itn. Ob ljudeh in živalih nastopajo tudi bajna bitja. V izročilu iz kamniškega kota srečujemo: hudobnega duha, zelenega moža, škrata, bergmandlca, Laha, ki išče zlato, bele deklice, divje može in žene, gamsa z zlatimi parkeljci, zmaja, divjo jago, Pehtro babo, veter, čarovnice, ajde, Grke, Rimske deklice in še druga bajna bitja.
Bajka o »lintvernu«, ki se je prikljuval na kamniško stran pod Kamniškim vrhom, razlaga nastanek plazu, imenovan Kamniška ali Slevška roža (CEVC, T., 1973a, str. 444). Kako je Bog ustvaril žensko in kako je zmešal jezike v Babilonu, izvemo iz povedk, zapisanih v Županjih njivah:
1. Kako je Bog ustvaril žensko
Dog je ustvaru prvi dan nebo in zemlo. Poznej je naredil svet. Treti dan pa je reku, on, de so se reke ukap stekale. Po je pa Adama, iz prsti ( naredu). Po je pa vidu, de mu je doug čas, je pa reku:
”Bom še tovaršico pargnou mu. Bom še tovaršico naredu/«
Po mu je pa uzeu u trdnemu spajn, en rebru. Poj iz tistga rebresa, je reku, de bo -ženska.
Poj sevede, je pa lisica ke skočtiva, mu je pa rebra uzewa. In linje pa hitra hvastnu, je pa lisic rep odtargou. Zato so pa ženske dons ku zvite ka zvitorepke.
(Pripovedoval Jerištov oče, Županje njive, 1970).
2. Bog je zmešal jezike v Babilonu
U Babilon, so parpodval, so bli tko močne ženske, de so u birtah nosiive po en cent. To pa ne vemo, kakšen je biu birtah, aj je biu od leva, a j je biti od medveda kože, drugač ba se kujpretragou..
In potem so že tolk visok, parila , de so nebeškega petelina slišal, ka je peti.
Po je pa paršu Boh k nem.
Je reku: »Kdo je za majstra?-
So pa djal: »Täla, pa tal a, pa ta la.«
No, prau: -Kako se pišejo, kako se jam reče?«
Pa prau eden: -Sibu stric, jajcov pac, bica bac, grčou švrk«.
Po jam je pa Šprahe zmešou.
Preh je biva sam ena Špraha, dej mamo pa Šprah, ne vem kok. Usak mämo sojo. Po pa noč več niso moglo noč deivat.
Če mu je reku: «Pola pornes-, je pa d or gačpornesu, ko jom je Šprahe zmešou.
(Pripovedoval Jerištov 1'one, Županje njive. Zapisal '1'. C. 3. julija 1971).
V Veliki planini so srečevali pastirji bele žene. Učile so jih uporabljati zdravilne rože, znale so ustaviti mleko živini, če jim pastirji niso dovolili pomolsti živine v pečo (CEVC, T., 1972, str 57 ss). Pastirji so se zlasti bali divjih mož, poraščenih z dlako po vsem telesu, ki so govorili pastirjem neznan jezik. Hranili so se s koreninami in gobami, pa tudi z mesom ubite živine. Živeli so v zijalki v Douji griči in se pokopavali v Doujih grobeh. (CEVC, T., 1972, str. 55 ss.). Divje može so srečevali tudi drvarji. Neki divji mož, več kot dva metra velik, se je prikradel v drvarsko kočo in požrl več drvarjev, ki so »golcarili" v Šomoški griči na Veliki planini (CEVC, T., 1972, str. 55 ss.). O »hudi muci« in divjem možu, ki je kmeta učil kmetovati, je povedal Jerištov Tone tole:
3.	Divji mož in »huda muca«
U Luč por Kresnik so imel engä (döujga moža), ko je ke hodu na dom jest. Usäk večer je poršu, so mu dal en škaf kaše. Pöj o n kot je poršivo do lega, de je poršu medvedar z medvedam.
Je reku medvedar: «Ce ho me prenočlo
Ja, prem: “Olika. Est ho te rod prenočit, če ne ho mit onga, mam že kit onga, ko pride usäk večer jest, pa moram en škaf kaše met!« «Oh«, pra ti komedjont: «Sej po sta glih za ukop, ko sta oha divja, ne kor oha ukop jesta!«
No, poj ga je pa prenočit. Je pa djäu: «Bosta pa še leždiva ukop«.
Dobro. Medved je kor šoti ceu not u škof, sevede ko prešoč, divji mož je pa z roko nosu (kašo v usta) onkot je pa divji mož, ko je kaše zmänku, udaru (medveda) za tih, pa präu: «Prašiča, boš use požoru! Medved pa u nega. lakot sta se pa začeiva tepst. Sta pršiva od doma daloč, mu je pa medved, vseen divjomu možu, u smoreko ušou, čeprav je hiu ta močan. Poj ga pa en cajt ni hwo diviga moža. Poj ko je hiu cajtje pa poršu, čez neki časa. Je pa zaupöu: «Pavor al maš še tisto hudo muco?« «Ja«, je reku pauor, «jo mam še zmer. «Se ho ga rod znebit. Je d jati: «onköl več me ne hoš vidu, pa tud sreče nauš mu!«
Pa res ni mit sreče, poj menda, kokor sem jest slišu. Use je hwo predan, pol, ceu gront. Prej je menda lok vedu.Je reku (divji mož): «Töle reč homo zoral, hömo tköle sjal, tole pa tla, de boste kejpordela!« Ko je pa vidu, de ho suh let - je pa res tist bivo.
«No.« onkot je pa poršu, je reku: «Pauor, böh pejt sjät!«Je biu pa zmrznjen sneg.
«Na to pa to nivo!« Je pa biva niva kola: do, pa nazaj ta go. Seveda, pauor je šil kor sjät. Se je pa vos bob do zmetou u dolino, un ga je pa šd u dolino zasut. Pa je pöj u krtin biu, sevede, sej ni bivö kej za govorit s takmo.
je pa djäu: «Ampak spomlad bom pa kej drüjga usjäu!« Se je pa spomlad nardiiva, lepa spomlad, ne da bo kej drüjga usjäu, krompir al kaj täcga, bol pozn se je pa glih tko vzelenü list bob, kokor do hi ga plačou.
Pripovedoval Jerištov Tone, Županje njive, 1971. Zapisal T. C.
V kvatrnem tednu so srečevali pastirji, drvarji, ponočnjaki in predice k v a t r n i k e, mitična bitja v podobi žene, psa, belega moža s svečo ali zelenega moža. V Veliki planini pastirji niso smeli pasti živine po jesenskih kvatrah, drugače so imeli opraviti z Zelenim možem (CEVC, T., 1987, str. 68). V kvatrah predice niso smele ponoči presti, niti hoditi popotniki po svetu, ker so drugače na poti srečali kvatrnike, o čemer pripovedujeta naslednji povedki:
4. Na kvatrni četrtek se tie sme presti (Torka)
Par Spin (u Zakal) je bwö, ka so predla na kvaterni četrtek. Ponočje Torka parsiva prest. Je biu u hiš en jagar, je pa slišu kuivovrat, je slišu kuwövrat lauf at. Po je pa tam nek uzeu eno stvar, pa ke zagnöu, pa se je kulü čist izsü.
5. Drvar sreča v Beli bela moža s svečo v roki
Je biu en hölcar, ka je šli u Distrco par Bel, ponoč. Učasah so le h nogdm hodil. Pa koš so mel. Usi so koše me/. Takat še ni rüksakou bwö. Za ceu tedan hrane (so parnesl sabo). Kilo Špeha, mau koruzne moke, mejhan jesha, mau kruha, pa še kakšan kramplr. Je pa zravan Bewe paršou, sta pa dva moža stäwa tam. Beiva, pa oba sveče mewa. Pa ni vedu, al ba šoti skoz, al ne? Tam, ka je tisi most zraven Bewe. Iz Beive go se gre, je fejst pöt. Je pa na usdk stran en stau, pa sveče sta meva, oba. Pa učas se je sltšou, če je ker biu, de moraš kar naprej ita. Poj je pa kar naprej šou. Ka pa not pride ( U Bistarco) je pa povedu; je biu kii prestrašen, ka je Kvdtarnika vidu.
Pripovedoval Jerištov Tone v Županjih njivah 9. 1. 1972, zapisal T. C.
V pripovednem izročilu kamniškega kota odkrivamo še druga mitična bitja, ki jih včasih imenujejo samo »h a b a«, v Triglavskem pogorju pa Pehtra baba.
6. Pehtra baba
Po Gorenskam sam slišu, de so mel Pehtre. De je strašhva pastire pa rihtawa tiste ta tnale, če ni glih kakšan ubogou. To je že doug, ka je bwö. To so parpödval star Možakarja.
Na Velk pwanin so se tist pastir pogovarjal o Pehtri babi. De je ena babanca skrita, pa Pehtra jo imenujejo. Pa ja h lovi. Če jo je kerdražu, de ga je ulovitva. Če ga ujame, de ga ne spasti, pa tku naprej. Pa če je ušli, je za nemü letewa, de ga ujame. Takle pogovore so mel, tist star možakarja. To je parpodvöu Jeranov oča, pa Hautežov oča, pa Sivalenški Johan pa Hebanov. Tist so ble, ka so se takat pogovarjal. Mladi pastirji so ponavad nagajal takam Pehtram. Takale pogovore so mel. Oni so se pogovarjal, de so ble (Pehtre) u Trigläu.
(Pripovedoval Janez Komatar - Čurgou oče, Stranje. Zapisal T. Cevc 1970).
Na poti pred Pasjo pečjo je majhna ravnica, imenovana Babji trebuh. Tam je moral pastir, ki je prvič gnal živino v planino, darovati "Babi« nekaj denarja ali pa hlebček kruha. Jerištov Tone je opisal doživetje na Babjem trebuhu takole:
7. Baba pod Pasjo pečjo
Učasah smo gnal u Pwanino nad Babjam trebuham. Je bwö tko, de je usak, ka je parvakat šu, morou hlebec iz sabo nest. Tam je bla pod eno skalo baba. In kdo ni nesu, je tistga, ka je najprvi šu, ga je prec baba zagrabhva, pa ga vrg wa pod pivaz. Po se jah se pa otroc bal.
Se est, ka sam šil ta parvakat, sem hlebec kruha nesu.
Prau oča: -A maš hlebec?«
«Mam!«
Sam engd mejhanga tmi... Ma gaje mat spekwa.
Dobar. Pa ke pridam. Smo šla po rovnam ke.
Sam pa reku: «Dej pa nam nač babe vidu!« Dej pa ne vem ke so Pasje pečine!«
S ni n pa pčijco u grmouje zagnou. Je pa reku stric, ka je biu z mano - kclaj je že umaru! Prčtu: -Ne, ne, sej clela bo, usäk cajt! Dela ta jo bom pokčizu!« Pa ke pridemo, pa prati: -Dons jo pa ni! Zdej pa žiher krah ješ!«
(Pripovedoval Jeri.štov Tone, Županje njive, 1970)
Veter lahko dobi človeško podobo, o čemer govori povedka takole:
8.	Vetra se ne sme preklinjati
Ena baba je prou veter kleiva. Poj pa enkat pa pride, en dan, je gl ih pektva, prou en strgan mož u to neno hišo.
Je pa djäiua: -Tak reueš sa, tla maš hlebac«.
Je reku. -Jest sam tist, ka sa me skoz kleiva.«
Prati: »Vetar, moram med usam trnam skoz ita,-
Prau: -Zdele ba jest tebe stargou, sma pa hlebec däwa, te pa ne bom!«
(Pripovedoval Jeri.štov Tone, Županje njive. Zapisal T. Cevc 1970)
V mraku so slišali in tudi videli pastirji v Veliki planini š k r a t e 1 n e. Podobni so ptičkom (CEVC, T, 1987, 67 ss.) ali račkam:
9- Škrati
Škrati so kokar račke, majn kokar naš otrok. Te sam pa jest vidu. Vidu. Pa ne engä.
Preke večer se je šwo po grmouju, pa sa mau žvižgou, pa je že kmau paršoiv. Če si ti žvižgou, so un tud žvižgal. Pa so paršla, kane, pa skakal ke pa sam. Fajmošter je reku, enkat, ko sem mu povedu, to je biu še Cener, župnik.
Prau: ••Ker lohkä pride do taga, da ti bojo rekla: Dušo predej, pa mene kup!«
Sem reku.« Kaj bi dušo prdaju, se ne bojim!« Sam reku: -fest nisem nač driijga naredu, koker, ke pa sam je skakati pa žvižgau. Jest sem šu naprej. Prau: -Je kej po jest paršou?«. ■■Nač!«
Nekdaj je to bivo, kajne.
(Pripovedoval Jeri.štov Tone, Županje njive, 1970).
Ponoči je mogoče slišati cvilenje in bevskanje psov, ki prehaja hitro z enega konca vasi na drugi. To je »d i v j a j a g a«. Srečanje z divjim lovcem in njegovim spremstvom je lahko nevarno:
10.	Divja jaga
Döujo jago sam tud jest že slišu. Zaivajajo psa, dej kar je po svobod, nišam anköl slišu, preli sam pa še tud.
Tam ka präumo Prapreška snožeta. Več psou anbart. Pa tud ni bivo dve, tri sekunde, so bla že tla. To je pa döuja jaga.
Enkat je eden biu, ka je na pašt ležu, to sam jest slišu. Je pa döuja jaga paršiva.
Je pa djau: -A men pa nač?«
Mu je pa vrgu en čovešk stegan, celo nogo. Je pa dam parnesu pa (šu) fajmoštni pokazat.
Prau: -Kaj bo to?«
Fajmoštar je pa djäu: -Usäk dan jo u frišan vod umij, če češ, če ne jo bo teh utargu ob let. Mu je povedu, mu je djau: -Ob let bom pa ponö paršii!«
Un jo je pa usak dan u frišn vod umtvou. Ob let je pa po nö paršu pa jo je uzeu.
Ampak, to bi jest rad vedu, kakšanje biti, tist, ka je po no paršu? Tistga ba jest rad vidu.
(Pripovedoval Jeri.štov Tone, Županje njive, 1970).
Posebno moč imajo ljudje čarovniki »c o p r n k i.« Na Veliki planini so znali »narediti«, da je bilo kravam vzeto mleko (CEVC, T., 1987, str. 65 ss.), znali so leteti nad drevjem (CEVC, T., 1987, str. 66 ss.), spet drugi pa so lahko pomolzli ročaj sekire ali vrv in je priteklo mleko:
11. Holcur, ki je molzel ročaj sekire
Menda je holcar kar zasädu skiro u štor. Je reku: -Kdo ve, kako je ta krau ime, ka tna tak vime?- Pa je povedli: -Jest vem!- Pa ni drujga. Samo kida po stil je vleku, pa je mlek teku. Tist so še döns aldje, ka znajo to nar d it.
(Pripovedoval Jeri.štov Tone, Županje njive, 1970)
12. Žena je molzla vrv
U Bistaršc je biva ena, ka so ji rekla Kolobeštra. Je reku nen sin: -Naša mama sam štrak čez štango vrže, pa mleka namouze kolk ga če-. Prau: -Mamo cele deže masla-.
Razlagalne (aitiološke) povedke
Aitiološke povedke skušajo pojasniti, kako so nastale naravne posebnosti, npr. v človeški podobi oblikovane skale. Povedke o okamnelem lovcu, ki je šel na lov v kvatrnem tednu k Sv. Primožu nad Kamnikom in povedka o okamneli graščakovi hčeri na Malem gradu v Kamniku sodita v krog razlagalnih povedk (CEVC, T., 1973a, str. 444 ss.), Kako je nastal Farjev plaz pod Mokrico opisuje več povedk. V njih srečamo divje koze z zlatimi parkeljci, ki so bredle z nogami po zlatu v plazu ali jami (CEVC, T., 1973, str. 79 ss.). Na to izročilo se navezujejo tudi povedke o Lahih, iskalcih zlata. Natočili so ga v steklenico pri studencu, ki je izviral nekje v Mokrici (CEVC, T., 1973, 83 ss.). Zakaj je nastal v cerkvi v Zakalu velik madež, pa opisuje povedka takole:
13 Turki v Zakalu
Zakäwam so Turk kojne koväl, u cerkal. Se še dons iviiža pozna, de je kojn scäu not. Je pa u resnic, kajne. Mokro ni, ampak senca je tista pa fertik, glih tak kokar bi kojn scau... Sej mamo kojna, bom pa ja vedu.
Poj so pa van paršla ( Turk ). Na to parv so par Žagar dobil eno babo, u trskah zakopano. Poj so jo pa za kite parvezäl za rep kojna. Pa kojna pognal, tok cajt, de se je že čist isčatpaiva, de se je usä izrükawa. Poj pa že ke gö u kwäncje že niso vlekla, je že biva fertik. Po so pa u Zakäl paršla, aldj so se usi skril, kaj pa bivo listah par hiš. So pa šla u cerkav, so pa kojne koval not. So pa van paršli, je pa karväu daš šu. So pa bli čist usa krvau. Čist usa, tku, de so rekla menda, to so star aldje praval, moj starš tud, pa razan drug.
Poj so pa rekal:
-Tla pa ne bomo več!-
So pa šla, krväu so bla. Poj so se pral, mende, tla u črn nek. So šla pa u Liičo. U Luč so pa uši tok dobil.
So pa rekal:
-Dej pa nač več!- -U ta karväu Zakäu, pa u ušivo Liičo - anköl več!-
(Povedal Jeri.štov Tone v Županjih njivah, 1972).
Legende
Povedke o svetnikih ohranjajo včasih v krščanski preobleki še pogansko - antično pripovedno izročilo. Med takšne legende lahko uvrstimo izročilo o svetem Antonu puščavniku, ki je ukradel v peklu ogenj in ga odnesel ljudem v votli palici. Povedko je povedal Jerištov Tone v dveh variantah (CEVC, T., 1987, str. 67-68; 85). Motiv je temeljito raziskal dr. M. Matičetov in razkril njegovo antično mitično jedro. To se navezuje na mit o Prometeju, ki je vzel bogovom ogenj in ga daroval ljudem (MATIČETOV, T. 1995, str. 225 ss.). Tudi povedka o svetem Lukežu, ki je nevede ubil starše, ohranja v svojem pripovednemm jedru predkrščanski mit o Ojdipu( GRAFENAUER, I., 1946, str. 68 ss.). Kako je Lukež ubil starše in se zato pokoril, je pripovedoval leta 1972 Kuhar Tone takole:
\4. Sveti Lukež ubije starša (AaTh 931)
(Prerokvan je bwö, de bo Lukež soja starša uböu).
Oče je zmeri žaivosten biu, ka mo je (sinu) k n h rezu. -Zakaj je to?« Tega pa ankär!« Tok cajt, de mu je oča mögu povedat to. -Tega pa nam d n kol naredu!«
je pa zbežu u drug kraj, nekam. Tok dalač, de je... (nejasen zapis). Učas ni bivo potreban poseben dalač itd, ko Lir bi dons mörou ita u Afriko, al pa še bogve kam, pa ga še najdejo. Poj pa tam naselil se, pa uženu se, use.
Pöj sta pa oče en matpozvedäva, ke bi biu tak in tak čouk, tok cajt, de sta zvediva. Ka sta zvediva, sta ga pa šiva obiskat. Po sta paršiva ke na obisk, ga pa ni bwö doma. Sta pa prašaiva, ke je? Je pa šou na lov. Sta povedaiva, kdo sta.
Zena jah je pa posläwa na pöstlo spat. Po sta pa spaiva. Lukeš je pa biu na jag, je pa jägou.
Pa ga sreča en otrok. Prau: -Hej, Lukeš, kaj pa ti tie deivaš, tla jagaš. Töja žena pa doma par anmü drugam leži-.
-Hej«, je djčiu: -To so otročje besede, to ni nač!«
So pa šla naprej. Pötli ga je pa ena stara ženska srečaiva. Spet je ko povedaiva.
-Kaj ti tie hodaš Lukeš, loja žena pa doma z drugam leži!«
-To kar babe govore, to ni nač» (je reku Lukeš).
Poj ga pa en moški sreča. Pa spet gl ih ko povedli mo. Takatje pa že vedu, de bo res.
-Kar moški govore, to je pa /olik resnica!«
Je pa dam parletu, je pa na pöstlo šu gledat, jah je pa tam dobiu, oba. je pa s skiro oba puböu. Pa van pride, pa jah pusti (manjka). Na dvoriš ga je pa žena srečaiva. Je pa že povedaiva mo. Prau: -O, Lukeš, kako si ti srečen, oča pa mat sta te paršiva obiskat.«
Takat ni vedu, koga je naredu. Po je pa popustu, seje pa pokorili. Je pa tok delač šu, de se je par volah päsu. Še zdej se z volam mäwa.
(Pripovedoval Tone Kuhar, p.d. Swatenšek zapisal T. C. v Zakalu, 8. 1. 1972).
Zgodbi o tragični usodi svetega Lukeža je Jerištov Tone dodal 9- 1. 1972 kratek pripovedni odlomek, ker mu je bila zgodba o Lukežu nerazumljiva. V odlomku je ohranjen drobec prvobitnega antičnega izročila, ki ga v besedilu SwatenSkovega Toneta ne zasledimo:
15.	Lukež nevede ubije starše
-Se mu je pa ponoč sanjal (Lukežu), de je mu sojo mater za ženo. In od t istga naprej
je pa djau: «Sojo mater nisem posekou, saj matere nimam antene. Oče je pa biu u clrujo oženjen, tistam sam pa glave otseku!«
Rojstvo preroka Janeza Krstnika je razveselilo tudi naravo:
16. Janez Krstnik
Takat, ka je biu Janez Krstnik rojen, so djal, de so ble gore vesele, de so se od vesela užigale. Zato pa še dons kres kürjo.
(Pripovedoval Tone Kuhar, Kregarjevo, 1970).
Pravljice
»Pravice« so radi poslušali otroci in tudi odrasli. Jerištov Tone je s svojim bogatini pripovednim zakladom kratkočasil poslušalce, ko je hodil po kmečkih domovih kot mesar in pri pripravljanju klobas z napetimi zgodbami pritegoval mlade in stare. Iz njegove pripovedne zakladnice sem izbral dve pravljici, ki kažeta našega pravljičarja kot spretnega in šegavega pripovedovalca.
17. Pastir, ki je piskal na piščalko »čuden prečudež« (AaTh 1525 P in ad i651)
En paster je naredi t eno pišauko. Pa je plskou na pisanko: «Čuden prečudež, čuden prečudež«. Je pa grajšak tud pasu žvino, kane, je mil velik žvine. Pa je na list igrou. Po so kapca me m paršla, je pa ta vet k vol predäu.
Je djau: «Oh, mam ku mejimo plačo, bom pa ta velk vol predati«. Po jam je pa repe na konc porezou, je pa la malam völam u nosnice požokou.
Po jah pa dam paržene, živino. Pa prau: «Ja«, grajšak: «Ke so pa velk vol?« «Oh«, prau: «Ta mal so ta velke snedla. Poglejte, samo rep še mejhna van mole iz nosnic!«
Po prau grajšak: «Ajd, to je tist, ka je en tač ceu dopöudne petv: čuden prečudež!«
To je pa zares, prau: «čtiden prečudež«.
Po pa pregledüje jah, pregleduje. «Ja, gl ih ohkd deje, ka je čuden prečudež, ne. De je več ka čudež«.
Po je pa tist deček šu, s listam denarjam u drugo državo. Ampak tist aldje. Tud čudan je bwö. Je pa mü sam enga mačka. Enga mačka je mu prou rad. Pa tistga mačka je sebd vleku. Pa je šu, u drugo državo. Pa je šu. Pride na ladjo, pride na eno ladjo, mačka je pa mit zmeri pod pdjsho.
Učds so pa mel tku ladje, dejali je veter gnöu. Pa pride silen vihar in vrže ladjo na suho. Ala, prebivauci tam, tist aldje ka so bla tam, grejo ke k. ladja, so use povezal. Pa jah pred krčila gnal. Tam pred krčlamje pa silan velik mišparšiva. Lukna par lukan, ku, de sta dva mogla krčila preč z vejam gonit tiste miš pa podgane.
Deček, je že komej mačka krotiu. Enkat mu je pa le mačk skočit van ispodpdjshe.Je pa ke skočit, je pa začeti tiste miš pa podgane grist. Miš pa podgane so iskale soje, usaka sojo lukno pa cvalile. U nekolko trenutkih je bwö tise dobra.
Krni gleda tisto malo žval.
Prau: «Kdo mä to žval?«
Deček cagau stop pred nega.
Prati: «Est!«
Oba sta mogla ostat par nemu in silan dobra se mu je godiu in po nekaj letih se je pa domöu vrnu, pa je začeu is trgovino trgvdt. Kmalje use zaslovel - «Pri mačku«
(Pripovedoval Jeri.štov Tone, Županje njive, 1970).
18.	Dva pametna in en neumen sin (AaTh 1542)
So bli tor je sinovi. Ec/on je biu slaboümen. Sta ga pa una clva mogtva žvet. Sta na šiht hodiiva. Po sta pa biva huda na nega.
Sta djäiva: »Ne bova te imeva, modva te ne bova žvewa!«
Poj pa le, on se še menu ni. Doma kühou, una dva sta pa šiva, na šiht.
In dobro. Enkot sta ga pa u en žakol zavezama. Sta ga pa ke k enmu vodnäk däwa. Ke not ga pa še nista vrgiva.
Sta djaiva:»Popöudne bova not vorgiva. Dela še naumva, če bo hej bol, de bo hej otu deivat, ga nduva.
Tist cajt pa en mesar me m poržene tropo, veliko tropo volou. Taje pa u žaklu upöu, je reku:
»Pomägi, za cesarja me staujo, pa ne znam brät pa ne pisät!»
Mesar je pa djau: »Čaj, dej no», je reku: »Ti tele vol žen ka mor češ pa boke!»
Prau: »Est pa znam brät pa pisät». Prati: »Dobro, bom pa est šu za cesarja!»
No, prau: »Odveš me!»
Ga pa odveže. Je pa šli von not.
Brata onkot portečeta, ga pa vržeta u tisto štirno. Sevede, dej pa voda vongä bomväwa:
»Bok, bok, bok, bok, bok!»
Drug dan sta ga pa vidiva, ko je mim domače hiše vol porgnou pa bike.
Sta pa djäiva: »Ja, kok pa je to, sej midva sva ga u vodna k vorgiva, dej pa tok enoh volov porgnou?»
Sta djäiva: »Sej sva sliSäiva, ko je not voda kompöiva von nega: »Bok, bok, bok, bok!»
Sta djäiva: »Kako je bwö?»
Je dju: »Če bi vidva vediva kolk enoh bokou pa volou, oba not gresta!»
Prau: »Poglejta me, ko som joh porgnou!»
Dna dva sta not poskäkawa, pöj pa sta oba not ostäiva.
(Pripovedoval Jeri.štov Tone, Županje njive, 1970).
O izvirnosti pripovednega izročila
Pristnost ljudskega slovstva (pravljic) se razkriva predvsem v jeziku, stilu, občutjih, domačim razmeram in navadam prilagojenih situacijah. (MAT1ČETOV, M. 1956, str. 138), manj pa v pripovedni motiviki, ki se navadno seli iz kraja v kraj in iz dežele v deželo. Izrečena misel velja seveda tudi za povedke in pravljice iz kamniškega kota. Naj misel podprem z domačim primerom, z varianto povedke o Kralju Matjažu, vpleteno v zgodbo o Križmanu, pisarju na kriški graščini pri Komendi:
19- Odkod ime Kriška planina
Kriška graštna je zato, ko se je en baron boriu s Pegamam. Križman je biu za enga šribarja na grašin. Po je pa prou rod hodu po neznanoh poteh na sprohod. Po je pa poišou ku deloč, de že ni čist noč onkamor vidu u hosto ke je. Nbene steze, onkamor naprej pa nazaj. Po je pa biu zgubljen. Se je izgubu pred ko kor eno veliko gričo, okol je bivo pa use pouhon ongdi grmouja. Po se pa onkot u grič odprejo ena vrata. Je pa von poršti stor mož, kokor en monoh.Je pa reku, če gre z nemo pogledat, kaj je tukej not, »ko som jes von poršu.». Je djäu: - ne bi šu, sevede prou rod, se je zanesu, ko je biu
manah. Je pa šu z nemo. Po sta pa šiva, globok pocl zemlo, not. Not prideta prou do ene velike cerkve. Je sedu Križman. Je pa go nek bivo, ne vem dob.ir, se reče, par svetmo Ambroš. Go nek. Sta pa not paršiva do hudo velike griče, iz stekla. Je biva cerkav. Sta pa not pogledaiva, skoz ta parva ökan. Sta vidiva potres pa povoda n. Sta skoz ta druh okan pogled a wa, sta pa vidiva hudo, hudö velik martvah a Idi. Skoz ta zadan vokan sta pogledaiva, sta pa vidwa hudo veliko vojsko. Peš, pa na kojnah, vojake, soldate. Ks'o vojak, so pa dremal, tud kralj je s šojam par miz späu. Poj jah je pa prašou: -Če še letajo srake po svet?• Una dva sta pa djäwa: »Še!« Je pa žaivostan z givavo odmajati. Se je pa kar naslonu, je še spau. -Kadar se pa dej zbudim-, je reku: -bodo hude vojske nastale, jest bom premagou use. Bo en hlev pa en paster!" Kane. Poj pa šou van. Je šu denn. Tist je biu Križman. Zato je pa Kriška pivanina (To sam brau).
(Povedal Jerištov Tone v Županjih njivah, 1972).
Že površno primerjanje naše zgodbe z Jurčičevim Pisarjem Križmanom in Kraljem Matjažem, objavljeno v Novicah (GRAFENAUER, I. 1951, str. 221-223), potrjuje, da je Jerištov Tone zgodbo o Križmanu verjetno bral in jo po svoje priredil tako, da se dogaja v znanih krajih v okolici Kamnika. Mar niso podobno nastajale z »izposojenim pripovednim motivom« tudi druge povedke? Tako lahko prepoznamo v povedki iz Roža "Babilonšča turmn» (ŠAŠELJ, J. - RAMOVŠ, F., 1936, str. 25) našo povedko o Bogu, ki je zmešal jezike v Babilonu ( št. 2); v avstrijski povedki »Der Wilde Mann und der Bär» (HAIDING, K., 1965, str. 50-51) našega »Divjega moža in hudo muco« ( št. 3) kot tudi v rožanski povedki o Gornem možu (ŠAŠELJ, J. - RAMOVŠ,F, 1936, str. 5-6)). V dobroveljski povedki o Rojenicah (KOCBEK, F., 1926, str. 244 ) prepoznamo motive, ki jih najdemo v kamniški povedki Sveti Lukež ubije starša (št. 14). Takšnih sorodnih pripovednih motivov je seveda še mnogo več, kot sem jih omenil na tem mestu, To samo potrjuje, da je tudi kamniško pripovedno izročilo zajemalo iz skupnega vzhodnoalpskega verovanjskega predstavnega sveta (KRETZENBACHER, L., 1941).
Viri in literatura
CEVC, T.,1972: VELIKA PLANINA. Življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana.
CEVC, T.,1973: Pripovedno izročilo o gamsih z zlatimi parklji iz Kamniških Alp, v: Traditiones 2, str. 79-96.
CEVC, T., 1973a: Nekaj povedk iz Grintovcev, Planinski vestnik 73, str. 444-447.
CEVC, T., 1974: Okamnela živa bitja v slovenskem ljudskem izročilu, v: Traditiones 3, str. 81-112.
CEVC, T., 1987: VELIKA PLANINA. Življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana, 2. dopolnjena izdaja.
GRAFENAUER, L, 1946: Narodno pesništvo, v: Narodopisje Slovencev 2, str. 12-86.
GRAFENAUER, L, 1951: Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, Ljubljana.
GUNTERN, J., 1965: Walliser Sagen, Olten, 2. Auflage.
HAIDING, K., 1965: Österreichs Sagenschatz, Wien, 3- Auflage.
KOCBEK, F., 1926: Štorije, v: Savinjske Alpe, Celje.
KOPAČ, V., 1947: Obledele podobe iz Grintovcev, v: Gore in ljudje (Planinski vestnik), št. 4-6, str. 89- 93.
KRETZENBACHER, L., 1941: Germanische Mythen in der epischen Volksdichtung der Slowenen, Das Joanneum. Schriften des Südostdeutschen Institutes Graz, Nr. 3, Graz.
KROPEJ, M., 1995: Pravljica in stvarnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah oh primerih iz Štrekljeve zapuščine, Ljubljana.
MATIČETOV, M., 1956: Ljudska proza, v: Zgodovina slovenskega slovstva 1, str. 119-138.
MATIČETOV, M., 1972: Koroško zvezdno ime » Škopnjekovo gnezdo», v: Traditiones 1, str. 53-64.
MATIČETOV, M., 1973: Zverinice iz Rezije, Ljubljana.
MATIČETOV, M., 1995: V mednarodni okvir vpeta slovenska ljudska pravljica ( s sporočilom treh izbranih zgledov), v: 31. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana.
STELE, F., 1939: Izročilo Tomaža Steleta. Narodno blago iz Tunjic pri Kamniku, v: Etnolog 11, str. 329-343-
ŠAŠEL, J. - RAMOVŠ, F., 1936: Narodno blago iz Roža, v: Arhiv za zgodovino in narodopisje, knjiga 2.
Summary
Narrative Tradition from Kamniški kot
The article contains 17 tales and 2 fairytales written in the Gorenjsko dialect. The author recorded them on audio tape between 1971 and 1973 in the Bistričica valley near Kamnik. Most of them had been narrated by Tone Komatar, popularly called JeriiSt, from Županje njive (1896-1976).
According to their motifs these tales and fairytales from around Kamnik belong to the East Alpine oral tradition and contain mythological creatures such as divji možje, divje žene, zeleni mož, gold-searching Lah, good-natured bele deklice, divja jaga hunters, pehtra baba, chamois with golden hooves, bergmandelc, etc. The published material also contains the story of how God created the woman (No. 1) and how God mixed the languages ob Babylon (No. 2). The territory of the Kamnik Alps abounds in stories about wild men and women (clivji mož, divja žena). One of the stories described in the article is about a wild man who fought huda muca (agry cat) - the bear (No. 3). During Ember Week herdsmen and loggers frequently met the so-called kvatmiki, mythological creatures in the form of a woman or a white man holding a candle (No. 5). Several stories contain an evil mythological creature called baba (hag). When they first took the cattle to the mountain, herdsmen from Velika planina had to present her with a loaf of bread or a coin (No. 7). In Gorenjsko herders were frightened by Pehtra baba (No. 6). In the mountains they also met mythological creatures resembling small birds, called škrati (goblins) (No. 9). The coprnki (wizzards) knew how to milk ax handles (No. 11) or rope (No. 12). The article also contains aetiological tales from the Kamnik territory. One of these describes the Turks who were shoeing horses in a church in Zakal. After leaving the church bloody rain chased them from the valley (No. 13). An attractive legendary tale (No. 14) describes St. Luke who had unknowingly killed his parents. Its motif contains the pre-Christian myth about Oedipus who was fated to kill his parents.
The author incorporated into his collection also two fairytales. The first one is about a herder who could blow the magic whistle (No. 17) while the second describes two smart and a stupid son (No. 18). In his conclusion the author ascertains that the authenticity of oral tradition cannot be judged by its motifs which are often international, but rather by the language of the narration, the narrative style, the feelings expressed in the story, and the situations which are adapted to local customs and circumstances. In his papers Dr. Milko Matičetov, to whom the author has dedicated his article, had written in detail about these and many other important elements of folk prose.
Janez Dolenc Neznani stari zapisi tolminskih ljudskih izročil
Po dolgem času se je odkrilo, da je Jakob Fon (1852-1917) kot dijak gimnazije v Gorici v letih 1870-73 zapisal zbirko ljudskih izročit s Tolminskega, ki šteje 57 zapisov ljudske proze in poezije. Neugodne okoliščine so bile krive, da zbirka doslej še ni bila objavljena. Avtor v počastitev jubileja prijatelja dr. M. Matičetova objavlja štiri zapise ljudske proze Jakoba Fona.
Many years later it was discovered that as a high school student in Gorica Jakob Fon (1852-1917) recorded in writing between 1870 and 1873 a collection of folk traditions from Tolminsko which contains 57 items of folk prose and poetry. Due to unfavorable circumstances this collection has not been published so far. In his article the author writes about four of these prose texts with which he wishes to honor his friend Dr. Milko Matičetov.
O vikarju Jakobu Fonu ni gesla v SBL ali PSBL. Doslej mu je posvečena ena stran v Glasniku SED,1 ki jo je napisal Modest Golia. Le-ta je v župnijskem arhivu v Kredu našel njegov spis iz leta 1888 Zgodovinske znamenitosti krejskega vikariata in ugotovil, da so v njem pretežno zgodovinske povedke iz preteklosti kobariškega Kota. Motivi povedk so gradišče na Diru, gradišče pri cerkvi sv. Jelarja nad Nadižo, Kovačeva jama, ajdje in ajdovske lehe, sv. Jelar vržen v Nadižo, vile ali divje žene, zmagovita bitka s Turki na krejskem polju, Turki ugrabijo mlado deklico, nastanek Molide. Uredništvo je prispevalo naslednje: »Pod psevdonimom Fonovski je Jakob Fon že tudi sam objavil nekaj tolminskega pripovednega blaga v prozi: prim., Kres II, 1882, 139-140 in 577. Tukajšnje njegove paberke - do zdaj neobjavljene - smo uvrstili v Glasnik z željo, da bi ob njih še kdo, ki morda hrani ali ve za podobne stare zapiske, prišel z njimi na dan in jili tako rešil pozabljenja ali uničenja. M. Golju smo pa posebej hvaležni za pobudo.«
' Glasnik Slov. etnografskega društva, 1960/61, 13.
Milko Matičetov pa je v Pripisu navedel še varianto povedke o bitki s Turki, ki jo je zapisal leta 1951 kot član Orlove ekipe po pripovedi stare Kešinke v Potokih.
Skoraj štiri desetletja po tej objavi je prišlo na dan, da je na Dunaju bogata zbirka ljudskih izročil s Tolminskega, ki jih je zapisal Jakob Fon kot dijak goriške gimnazije v letih 1870-73- Toda pojdimo lepo po vrsti! Najprej: Kdo je bil Jakob Fon?
Jakob Fon se je rodil v zaselku Foni na pobočju gorskega hrbta Kolovrat v volčanski fari 5- avgusta 1852. Študiral je na goriški gimnaziji in potem vstopil v goriško semenišče. V duhovnika je bil posvečen 26. avgusta 1877. Služboval je najprej dve leti kot kaplan v Podbrdu, potem pa sedem let kot vikar v Stržišču; od tam je pošiljal svoje prispevke v celovško revijo Kres. Od 27. oktobra 1877 do svoje smrti 9- oktobra 1917 pa je bil vikar v Kredu, torej kar trideset let. Takoj, ko je prišel v Kred, je obnovil župnišče na lastne stroške. Obnovil in dozidal je cerkev sv. I Iilarija (Jelarja) na Skali pri Robiču, ki jo je blagoslovil kobariški dekan A. Jekše 15. maja 1895. Vikar Fon ima veliko zaslug, da sta se Joža Lovrenčič in Andrej Čebokli šolala in postala pisatelja.2
Rojstna hiša Jakoba Rona na Fonih pri Tomažu. Že dolgo je opuščena in se bo veijetno kmalu podrla.
V razpravi Delež Gregorja Kreka v prizadevanju za zbiranje in objavo slovenskih ljudskih pesmi3 sem opisal, kako je Slovenska matica (SM) leta 1868 objavila v Novicah poziv za nabiranje »narodnega blaga«. V roku dveh let naj bi zbrali čimveč ljudskih izročil, potem pa bi SM izdala zbirko narodnih pesmi v uredništvu graškega univ. prof.
1 Za biografske podatke se zahvaljujem kobariškemu gospodu župniku Francu Rupniku.
1 Traditiones 24, 1965, 13-24.
dr. Gregorja Kreka. Kasneje so rok za nabiranje podaljšali do maja 1871. Prof. Krek pa je že prej v Novicah večkrat pozival dijake, naj v času počitnic zbirajo ljudsko blago in jim dal tudi napotke za to delo. Ta apel SM je našel odziv na nekaterih gimnazijah pri profesorjih in dijakih.
Jeseni 1871 sta prišla na goriško gimnazijo učit profesorja Fran Erjavec in Fran Levec, ki sta sistematično začela navajati dijake na zbiranje ljudskih izročil. Poleg njiju se je naslednje leto pojavil v Gorici še poljski lingvist Baudouin de Courtenay, ki je za zbiranje dialektološkega gradiva tudi pridobil nekatere dijake. Tako se je na gimnaziji od prvega do zadnjega razreda razmahnilo živahno zbirateljsko delo. Dijaki Josip Balič, Jakob Fon, Dragotin Huber, J. Jereb, Janez Kokošar, Peter Laharnar, Ivan Marec, Janez Murovec, Simon Rutar, Frančišek Sedej, Miha Skočir, Dragotin Štrekelj, Jožef Tomšič, G. Uršič in Janez Vodopivec so v letih do 1873 zbrali dragocene zapise, nekateri kar obsežne zbirke ljudske poezije in proze ter ljudskih navad.
Profesor Levec je jeseni 1873 zapustil Gorico, ker je bil premeščen na ljubljansko realko. Domnevam, da je tedaj zbrane dijaške zapise odnesel s seboj in jih posredoval prof. Kreku za predvideno objavo pri SM. Toda naslednje leto je prof. Krek prišel v spor z nekaterimi odborniki duhovniki SM zaradi ozkosrčnega odnosa do ljudske ljubezenske poezije, odpovedal nadaljnje sodelovanje s SM in delo pri predvideni zbirki ljudskih pesmi. Na zahtevo odbora SM je vrnil gradivo, ki ga je prevzel direktno pri njej.'1 Zapise iz drugih virov, tudi z goriške gimnazije, pa je obdržal.
Ko je po prenehanju dunajskega Zvona začela leta 1881 celovška Mohorjeva družba izdajati mesečnik Kres, je Pon v drugem letniku objavil v njem kratka ljudska besedila, povedke O duši in sanjah, Judež lškarjot, Kineški zid, Sv. Šembilja in O vijedomacih, v petem letniku pa zapis o rovašu. Tedaj je bila prilika, da bi prof. Krek kot sourednik Kresa s soglasjem zapisovalca objavil Ponove dijaške zapise. A tega ni storil zaradi nekih Zamer, kajti prof. Krek je bil zelo zamerljiv človek. To nam dokazuje npr. pismo Pr. Levca dr. Karlu Štreklju dne 7. jan. 1884, »da je prof. Krek silno nejevoljen, da v svojem poročilu o Miklošičevi slavnosti niste omenili, da je Miklošičevo adreso podpisal ter za zlato medaljo plačal svoj prispevek tudi prof. Krek s petimi graškimi tovariši.«1’
Dr. Karel Štrekelj z Gorjanskega na Krasu je bil nekdanji goriški dijak Dragotin, zapisovalec ljudskega gradiva ne samo za svoje profesorje, ampak tudi za učenjaka de Courtenayja. Študiral je slavistiko na dunajski univerzi. SM mu je leta 1886 izročila gradivo, ki ga je nekoč že pripravljal za objavo prof. Krek, ter ga naprosila za urednika Zbirke Slovenske narodne pesmi (SNP). Potem je tudi on sestavil Prošnjo za narodno blago in jo poslal prijatelju Levcu 16. sept. 1887 v objavo/’ Odziv je bil dober, dr. Štrekelj je dobil mnogo pošiljk, ki jih navaja na platnicah prvega zvezka SNP leta 1895. Tudi prof. Miklošič mu je izročil zbirke svojih slušateljev, a prof. Krek - ničesar! Verjetno mu ni bilo všeč, da SM ni več vabila njega kot urednika; poleg tega je vedel, da Štrekelj ni pristaš njegove mitološke šole in da ne namerava upoštevati njegovega načela, da je za vsako pesmijo potreben temeljit komentar. Krek ni prepustil Štreklju niti njegovih dijaških zapisov in seveda tudi ne bogate zbirke Jakoba Fona.7 Nekateri goriški zapisovalci, npr. J. Kokošar, J. Murovec, F. Sedej, M. Skočir, so Štreklju sami
1 J. Glonar, Predgovor k SNP IV, 13.
' Prim. Pevčevo pismo Štreklju 7. 1. 1884 (Objava F. Bernik, Pisma Franu Levcu II, 1971, 18).
° Ljubljanski zvon, 1887, 629-632.
V svoji zbirki se sploh ni podpisal kot Jakob Fon, ampak po tedanji modi poslovanjanja Petoslav Fonovski. Petoslav zato, ker so pomen besede Jakob nekateri povezovali z besedo »peta* (J. Keber, Leksikon imen, 251).
■mu/
<//
^Ve^/^''jffäü'/&JL/7 4h/bts^ ^Qyn/ 'kj'ou^
^yP	Ja^oun// -mu/y'Jj/ -n^j' -/ru^to
jfm Jcum/ 'Ti^' Ves??i^/,	j^<x/’ye
*JL/,	& Jfe t)/ttis€/	j^y-e	^ Sy'z^Lu; / Ve
/Idi	t^>v rZŠOčse>	(/g^o	^-e^yt	^	'T^'
&e	/teoh ^uui$e rru^/etj Qz	<?y* -^u>p	'U^H/
y^-KVV/ f	S?l*0^Q
/7lcc	'Un	s/Tisu/^e S-t
rtleiS	‘zVč*-' / Q<*s	&
%£kjsi
0-71s	~7t’	rcJi/, t/e	č^po- ^/e	s--
tfec' 'KO/	-ffUl/
yyu /tu
y
'ČL
yJye 4/	^
ff~x/ Vo4/[/gi*/. ' $&4i/ tysv ■WsC*/ye <0
C
/'^p ^tJ^/ Ja/ J/O/	ya,	^a/	t2My
/aJc 'on! t/e~-tCs</<§)tor	/pici-	-4V	£’
Fonov rokopisni začetek povedke»Dolžnik in upnik"; rkp. Zbirka je nastala na goriški gimnaziji 1870-73■ Fotokopija iz rokopisnega oddelka NUK-a, MS 1465
poslali svoje pomnožene zapise in tako prišli v SNP. Fon, ki je posredoval prof. Kreku svoje dijaške zapise kar v dvojniku, morda zase ni obdržal nobenega prepisa, da bi bil mogel to storiti; tako ga zaman iščemo v SNP. Dr. Štrekelj se je sicer leta 1897 habilitiral na graški univerzi, a odnos s prof. Krekom je ostal zadržan.
Ti stari zapisi goriških gimnazijcev so nedavno vendarle prišli v našo evidenco, ko je vnukinja prof. Gregorja Kreka Milena Kopecky, ki živi na Dunaju, ponudila NUK-u v nakup zapuščino svojega deda. NUK je sprejel ponudbo in tako je prišlo z Dunaja v Ljubljano bogato gradivo. Rokopisni oddelek ga je pod oznako Ms 1465 lepo uredil, ga razdelil v razdelke I-VIII in razvrstil v ustrezne mape. V šestem razdelku so zapisi goriških gimnazijcev, med njimi Jakoba Fona. Njegovi zapisi zajemajo 5 proznih besedil (2 pravljici, strašljiva povedka, živalska povedka in že leta 1882 objavljeni zapis o sveti Šembilji) in 52 pesemskih besedil, od katerih je 26 štirivrstičnic, dve molitvici in prepis zapisa pesmi Verne duše Simona Gregorčiča ml. s Krna. Fon je iz prvopisa na čisto kaligrafsko prepisal tri prozna besedila in 34 pesmi. Dovolj bi bilo, če bi bil prof. Kreku oddal te prepise in prvopise ohranil zase. Lahko bi jih potem v Kresu objavil sam ali pa poslal prof. Štreklju za SNP.
Mislim, da Jakob Fon zasluži geslo vsaj v PSBL.
V pričujočem članku se bom omejil na objavo Fonovih štirih zapisov ljudske proze. Če bi bili ti zapisi prišli v roke uredniku SNP dr. Karlu Štreklju, bi bili kot ostala Štrekljeva zapuščina v prozi objavljeni v knjigi dr. Monike Kropej Pravljica in stvarnost leta 1995 oz. omenjeni v njenem članku v Traditiones 17. Podobno kot Kropejeva objavljam ta besedila brez spreminjanja in brez korektur pravopisa, popravljam le kak hujši spodrsljaj in zaradi boljšega razumevanja manjkajoča ločila. Čas zapisa 10. 6. 1872, naslov in podpis Petoslav Fonovski ima samo živalska pravljica Pes in maček. Verjetno je približno v istem času zapisal tudi ostala tri besedila, a le z naslovom Narodne pripovedke. Tu objavljene naslove sem jim določil z ozirom na vsebino. Prvi pravljici sem dal naslov Trije bratje gredo s tremi panji čebel iskat srečo, drugi pa Gospod Francelj, njegov prijatelj Janez in kraljeva hči!' Strašljivo povedko sem naslovil kar na kratko Dolžnik in upnik.
Fon ni navedel kraja zapisa, najbrž je kar njegova rojstna vas Foni, ki je obsegala štiri gorske kmetije Pri Arneju, Pri Tomažu, Pri Ivanu in Pri Podorehu. Njegov rojstni dom je bil Pri Tomažu.Jezik zapisanih besedil je v neki meri narečje domače vasi s tipičnimi lokalizmi (krves, nejčje), oblike opisnega deležnika pa niso dosledne, npr. Ko je ta noter pršu, je videl ...
(Zahvaljujem se dr. Moniki Kropej za določitev pripovednega tipa teh besedil.)
TRIJE BRATJE GREJO S TREMI PANJI ČEBEL ISKAT SREČO
AaTh 1000
En oče je imel tri sine. Po smrti jim je zapustil vsakemu en panj bčel. Narstarši sin se napravi po svet službe iskat in pride k enmu gaspudu. S tem se zglihata, da dor se bo
* Enačico te pravljice je v Štanjelu zapisal Anton Pegan leta 1868 in jo naslovil Od Janeza (M. Kropej, Pravljica in stvarnost, 177). Tak naslov se mi zdi preskop.
Danes je ta zaselek žalostna podoba bega s podeželja, zlasti iz gorskih krajev. Naseljena je samo Se domačija 1’ri Podorehu, ostali trije veliki zidani domovi Pri Arneju, Pri Tomažu in Ivanu pa so prazni in propadajo. V najslabšem stanju je ravno Jakobova rojstna hiša Pri Tomažu, ki se bo verjetno kmalu zrušila.
prej vjezil, tist bo zgubil: hlapec svoj panj bčel, gaspud pa vse saje premoženje. Prvi dan mu da gaspud en Žakelj prasa in mu ukaže, naj ga gre sjat. On gre in ga vseje. Patle gre damov. Gaspud ga upraša, ali je štoru, kar mu je bil ukazal. On mu reče, de je. Patle mu ukaže gaspud, de nej gre in vse tista prasu, k’ ga je bil prej usjal, nazaj v Žakelj pabere. On gre in ga začne pabirat. Kadr pa vid, de ga ni magoče pabrat, gre damov. Gaspud ga druč upraša, ali je prasu pabral. On mu pa reče, de ga ni mogel pabrat. Patle ga gaspud upraša: »Al s ki jezen zavolj telga?« »A kako bi ne bil jezen,« mu on odgauari, »kadr mi daje na dela, k’ se ne more padelat.« Ker se je bil tako ujezil, je zgubil soj panj bčel.
Patle gre ta srednji brat služit in pride k ravna tistimi gaspudu. S tem se zglihata ravna tko, kakr prej z njegovim bratam. Tud telmu ukaže gaspud, nej gre prasu sjat. On mu adgauari, de ja. Patle mu ukaže, naj gre in druč use tista prasu pabere, kar ga je bil usjal. On ga gre pabirat. Ker ga pa ni mogli pabrat, gre nazaj damov. Gaspud ga druč upraša, al je štoru, kar mu je bil ukazal. On mu odgavari, de tega ni mogli starit. Patle mu reče gaspud: »Al s ki jezen?« »A kako bi ne bil jezen,« mu ta odgauari, »kadr mi daje na dela, kse ne more padelat.« Tako je zgubu tud ta soj panj bčel.
Nazadnje gre te mlajši brat služit. Tud ta pride h ravna tistimi gaspudu in se ravna tko zgliha ž njim, kaker paprej njegova dva brata. Tudi telmu ukaže gaspud, nej gre prasu sjat. On gre na polje, dene Žakelj, k je bilo prasu v njem, na tla in leže v senca pod na drevo. Zancajt ustane in gre damov. Gaspud ga ravna tko upraša, kakr prej njegava dva brata, al je usjal prasu. On mu odgavari, de ja. Patle mu gaspud druč ukaže, naj gre in prasu nazaj pabere. On gre nazaj na polje in se uleže druč pod tista drevo v senca kakr prej. Gaspud pride k njemu gledat, al je že vse pabral. Kadr ga zagleda v senci pod drevesam, mu reče: »Alj ne greš prasa pabirat?« On mu pa odgauari: »A, saj se ne mudi, do noč ga že poberem.« Kadr je bil mrak, uzame Žakelj, čir je blo proso, in gre damov. Druj dan mu ukaže gaspud, nej žene svinje past, pa nej dabra gleda, da pržene zvečer vse damov. On jih res žene. Kadr jih je bil prgnal na paša, prideje h njemu kpci, k sa z žvina kupčual, in ga uprašaje, kolki če met za svinje. On jim odgauari: »Pol za dnarje, pol zastonj.« Patle pareže narprej svinjam uha in repe in jih preda kupcem. Uha in repe pa utakne u zemlje in gre damov. Gaspud ga upraša, kam je del svinje. On mu reče: »Use sa šle u peku; če nejčje vervat, pa gledat nej greda.« Gaspud gre gledat in vid tiste uha in repe v zemlji in misli, da sa svinje le res šle v peku. Te trejč dan mu ukaže gaspud, nej žene krave past, pa nej dabra gleda, de pržene zvečer vse damov. Kadr jih pržene na paša, pridje druč kpci, in ga uprašaje, al bi im tel predat saje žvina. On jim reče, de ja, samo če mu spravje prej na krava na drevo, k je blo tam blizu. Oni mu rečeje, de mu to storje, če jim da krave. Patle zvežeje na krava in je ulečeje na drevo. On jim patle da krave, samo še nga telet pusti za se. Kadr sa bli že kpci šli, prveže tistga telet pri drevesu tko, da je mela oči pral nebu abrnjene. Patle gre damov. Gaspud ga upraša, či ima krave. On mu reče, de so šle vse u nebesa, in de če nejče vervat, pa gledat nej gre, al je res, kar pravi. Gaspud gre in viel pri drevesu telet, k je gledala v nebes, navrh drevesa pa krava in je mislil, de je to le res, kar mu je hlapec pravu. Kadr pride damov, on upraša gaspuda: »Al sa ki jezni zavolj tega?« Gaspud mu odgauari: »A kako b ne bil jezen, kadr s’ me že ob usa žvina prpravu.« Zavolj tega, k se je gaspud prej ujezil, mu je mogu dat patle vse saje premaženje. In še zdaj ga ima, če ga še ni zapravu.
GOSPOD FRANCEIJ, NJEGOV PRIJATEIJ JANEZ IN KRALJEVA HČI
AaTh 516
Enkrat je šel en gaspud pahajat in je bil siuna žalasten. Na poti ga srejče na stara žena. Kadr ga je videla, de je tko žalasten, ga upraša, kaj se mu je zgadila. On pa ji je adgavoril: »A, kaj ti bom pravu, saj že tko mi ne morš neč pamagät.« »O le povejte le,« mu reče žena, »morebit vam bom mogla vselili ki pomagat.« «Lej,« ji reče patle gaspud, «že pedeset let sem star, pa še nimam zaroda.« Patle mu da žena na reč in mu reče: «Tole dajte vaši kuharc, naj vam prprav in patle dajte vaši žen.« Patle je pršu gaspud damou in je dal kuharc tisto, kar mu je bila žena dala, de nej prprav. Kakor pa kuharce vse pakusje, tko je pakusla kuharca tud to. Čez na leta sta imele gaspa in kuharca vsak nga pubče. Gaspini pubč se je klical Francelj, kuharčn pa Janez. Kadr sta bla te dva adrasla, sta se napravla pa svet kraljeve hčere iskat. Te prvi dan pridta v na hosta, kadr je bla že noč. Janez zleze na te najviš drevo, dab videl, al ni či kake luči. Deleč deleč zagleda no luč. Patle zleze Janez dol z drevesa in oba gresta prot tisimu kraju, čier sta videla tista luč. Kadr prideta tie, najdeta na miza lepo pragrnjena in večerje napravljena za dva. V kotu sta bile še dve pastejlji. Čleveka pa ne najdeta abednga noter. Kadr sta bila povečerjala, je šel Francelj spat, Janez pa je uzel ne bukve, k sa ble tam na miz, in je naprej in naprej le bral. Nankrt se zasliši od zuna glas: »Do je notre?« Janez adgauari: »Janez in Francelj gresta kraljeve hčere iskat.« Patle se zasliš druč glas: »O deb vedua magla slišat moj glas, deb vedela, ki vama je starit. Iti bosta magla skoz strašan gazd in skoz n glažavnat hrib. Deb vedua magla udabit dve kuglc, k boste na pot, koder pojdeta, patle b lahna pršla skoz tist gazd in tist hrib. Če jih udobita, vrzita jih pred se na tla in hitra se bo nardila lepa cesta.« Patle se ni neč več slišala. Janez je le naprej bral iz tistih buku. Francelj je pa spal in ni neč od tega vedel. Druj dan ustaneta in gresta naprej. Kadr sta imila prit do tistga gazda, pabere Janez tist dve kuglc brz tla. Francelj pa ni neč vedel. Kadr sta bla že pri tistmu strašnmu gazdu, vrže Janez adna tisth kuglc pred se in nankrt se nardi pred njima lepa cesta. Janez kuglca nazaj pobere, brez deb bil Francelj ki videl. Patle gresta skoz gazd naprej. Za duga časa pridta še le h tistmu glažavnatmu hribu, skoz kterga sta mogla it. Janez vrže druč na kuglca pred se in druč se nardi lepa cesta skoz hrib. Janez spet kuglca pabere in patle gresta naprej. Kadr sta pršla tie, čier je bila kraljeva hčer, jima je radi daje. Patle sta se napravla žnjo nazaj damov. Kadr pridta do tistga glažavnatga hriba, vrže Janez druč na kuglca pred se in druč se nardi lepa cesta. Ravna tko stori tud, kadr so bli pršli h tistmu strašnmu gazdu. Tko prideje srejčna da tiste hiše, čier sta bla Janez in Francelj ta prva noč. Kadrsa bli pršli h ne, najdjo miza lepo pagrnjena in večerje napravljena za treh. V kotu izbe sa ble pastelje tud za treh. Kadr pavčerjeje, gresta Francelj in kraljeva hčer spat, Janez pa le sedi za miza in bere s tistih buku, k je bral ta prva noč. Druč se mu aglasi ravna tist glas. Kakor tista večer praša: »Do je notre?« Janez adgauari: »Janez in Francelj sta prpeljala kraljeva hčer.« Glas se u druga aglasi: »O deb vedua slišala moj glas, deb vedela, ki uama je starit. Zdej imata kraljeva hčer pa glejta, de je uama souražnki ne ukradeje. Zato bod ti v kamri, čier bo kraljeva hčer in gledi, kda pride souražnk. In kadr pride, odseci mu glava in vrži je pad pastelje.« Druj dan sa šli naprej, doker niso prišli do hiše, čier je bil Francelj doma. Paprej kakr sta šla tist večer Francelj in kraljeva hčer spat, se skrije Janez pad njeh pastelje. Kadr sta bla že šla spat, gre Janez na akna in gleda, kda pride sauražnk. Kadr pride, mu adseče glava in je vrže pad pastelje. Pa kadr je bil to štoru, je nankrt akamnel. Kadr druj dan Francelj in kraljeva hčer to vidita, kar se je blo po
noči zgadila, sta bila siuna žalastna, pasebna pa kraljeva hčer in si nista videla pamagät. Za nekaj časa je imela kraljeva hčer nga sina. Nkrt zasliš glas pa nač: »Če češ, de bo Janez nazaj aživel, morš tvojega sina trikrat pad srce ubast, da kapneje tri kaplje krves na Janeza. l’a neč se ne boj tega stalit, ker to tajmu sinu ne bo neč škoduala." Kraljeva hčer to stori in zares je bil Janez nazaj oživel. Patle sa se še duga ukep veselili in Janez je še zdej živ, če še ni umru.
DOLŽNIK IN UPNIK
AaTh 1654
Enkrat je bil dežan aden adnmu drujmu pet goldinarjev. Ta ga je hodil vsak dan tirjat, nej mu jih urne. Pa tist k je bil dežan, mu jih ni mogu urnit, k ni sam neč jemel. Kadr ga je enkrat videl, da že druč gre h njemu, se uleže na klop in reče saji žen, nej mu reče, kadr pride noter, de je nje mož umru. Kadr je ta notr pršu, je videl moža na klop ležati in potle mu je še žena povedala, da je umru. Kadr je on to videl, se ga je usmilil in ni mislil več na tisteh 5 gold., k mu jih je bil dežan. Obljubu je, da ga bo on varval. Druj dan ga neseje v cerku in ga pastavje sred cerkve. Tist pa, k je del, da ga bo varval, je šel za autar in se je usedu tam na n stol. Panač pa pridje tatje v cerkev in prineseje en Žakelj dnarjev saba. V cerkvi jih začneje štet in med saba partit. Adn pa je začel truga odpirat. Takrt zaupije tist, k je bil noter, varh pa začne za autarjem s stalam raštat. Tatje se prestrašje in utečeje s cerkve. Patle pride tist, k je varval tega mrtvega zad autarje in pomaga še te drujmu s trüge. Patle gresta gledat, kaj sa tatje delal in zagledata, da so bili tatje use dnarje prisili in utekli. Zdaj začneta med saba dnarje partit. Tist, k je bil dežan te drujmu pet goldin., mu jih je zdaj lahna plačal in ad zdaj sta aba dabra živela.
PES IN MAČEK
AaTh 103 (+101)
Pes in maček sta do starosti gospodarju služila; ali ko se je bil pes postaral in nogo si poškodoval, tako da ni mogel več na lov hoditi in svojemu gospodarju po volji služiti, ga zapodi neusmiljeno iz hiše. Mačeka, kteremu so se bili tudi že vsi kremplji zglodali, zadene enaka usoda. Šel je maček po neki poti, kar najde psa vsega potertega in vpraša ga: »Kaj ti je? Kam greš? Zakaj se tako revno držiš?- -O ne vprašuj me,- jej reče pes solze pretakaje, »iz hiše so me zapodili zdaj na stare dni,- in še dalje svoje reve mačku potožuje. Maček reče mu ves ganjen: »Enako se tudi meni godi,- in še dolgo sta si eden drugemu pravila svoje reve in težave. »Molči,« tolaži maček psa, »saj midva bova šla zdaj skupaj na lov in bova vedno skupaj in se že preživiva!«
Na neki lažni sta pa sedela volk in medved skupaj, kar zagleda volk v daljavi psa, kteri se je zarad svoje bolne noge vklanjal in maček pa s svojim dolgim repom je zadaj pohajal. Zato reče boječe svojemu pajdašu: »Gledaj psa, ki gre proti nama in vso pot kamenje pobira, da naju bo lučal!« Medved pogleda tudi bistro in pravi ves prestrašen: »Eogledaj, pa kaj pelje pes za sabo, tista reč, le pogledaj, nese le skrivaj lato od zad, da nas bo, kadar pride sem.» »Jaz vtečem na tale hrast,- pravi medved dalje, volk pa: »Jaz se zagrevem v tale kup listja, ki je tukaj pod hrastom.« Oba tako storita. Ea volku je eno uho iz listja molelo. Ko pa pes in maček na lažno priležeta, se obsede volku na uho muha in volk je neprevidno z všesom zmahal; ali pri tej priči
skoči stari maček volku na uho, volk se prestrašen dvigne po konci in maček tudi vteče v strahu na hrast, kjer je medved bil. Medveda tak strah preleti, da ga vse moči popuste in telebne na zemljo in se spljušči. Pes in mačka sta se zdaj vesela mertvega medveda najedla.
Volk je pa bežal in prišel do kmetove hiše, ktero je nekdaj pes varoval. Tam zgravi otroka in gre ž njim, ali zdaj pride stari kruljevi pes in laja na ves glas, tako da je volk vstrašen otroka popustil in zbežal v temni gozd. Gospodar vzame zdaj psa nazaj v hišo in ga redi, dokler mu ni čas smertne pesmi spel.
Manj znane besede in besedne oblike	
alj	- ali
bčela	- čebela
či, čir	- kje, kjer
dežan	- dolžan
do, dor	- kdo, kdor
druč	- drugič
glažavnat	- steklen
kpci	- kupci, trgovci
krves	- kri
kuglca	- kroglica
lažna	- jasa
na	- ena, neka
na n k rt	- naenkrat
nejčje	- nočejo
partit	- delit
patle	- potlej, potem
prat	- proti
roštat	- ropotati
siun	- silen
soj	- svoj
spljuščit se	- sploščiti se
tel, tela	- hotel, hotela
telga, telmu	- tegale, temule
truga	- krsta
uha	- ušesa
vselili	- vseeno
zagrevem	- zagrebem
zancajt	- za nekaj časa
zglihat se	- pogoditi se
zgravi	- zgrabi
Summary
Unknown Old Records on Folk Tradition from Tolminsko
Jakob Fon was born in 1852 in the mountain settlement of Foni near Tolmin. When he was a student at the Gorica high school his professors encouraged him to write down a rather extensive
(5 records of folk prose and 52 records of folk poetry) collection of folk traditions from Tolminsko, which he did between 1870 and 1873. The collection came into the hands of Gregor Krek, a professor at the Graz University, who was preparing the publication of Slovenske narodne pesmi (Slovene Folk Songs) based on the material kept by Slovenska matica at the time. Since some narrow-minded Slovenska matica board members objected to the publication of love poetry in 1874 Krek resigned from the post of editor and returned the material he had borrowed from Slovenska matica. He did not, however, return the material which had been recorded by the Gorica high school students. Because of certain resentment and generational conflicts he did not hand the material to his sucessor, Dr. Karel Štrekelj, either. Štrekelj had been collecting material for this edition since 1887, starting to publish it in 1895. The material from Krek's legacy has been given to the Manuscript Department of the National Library only recently by his niece Milena Kopecky who resides in Vienna. Gregor Krek died in 1905, Jakob Fon, who worked as a curate in Kredo, in 1917.
The article contains an exact transcript of the following fairytales: Trije bratje gredo s tremi panji čebel iskat srečo (Three Brothers with Three Beehives Leave to Look for Luck), Gospod Francelj, njegov prijatelj Janez in kraljeva hči (Mr. Francelj, His Friend Janez and the King’s Daughter), Dolžnik in upnik (Debtor and Creditor), and Fes in maček (Dog and Cat).
Monika Kropej Maskiranje v ljudskih pravljicah in povedkah
Namen raziskave je razložiti alegorije pripovednih tipov, v katerih se pravljični junaki bodisi od začetka pa do konca pripovedi ali pa le krajše obdobje pojavljajo v podobi, ki ni v skladu z njihovo resnično identiteto. Študija se osredotoča na povezavo med družbenimi in ideološkimi strukturami in alegorično sporočilnostjo junakove oz. junakinjine nenavadne pojave.
The aim of the research is to interpret the archetypal allegories of narrative types in which the folktale heroes or heroines either from the begining to the denouncement of the narration, or only for a shorter period, appear in a state that is not in accordance with their real image. The study therefore concentrates on the connection between the social and ideological structures and the allegorical messages of the heroe's (heroine’s) unusual form of appearance.
Maskiranje in s tem prikrivanje identitete je tema, ki je pritegnila pozornost Milka Matičetovega že v šestdesetih letih, ko je imel predavanje o maskiranju v ljudskem pripovedništvu leta 1964 na mednarodnem srečanju Alpes Orientales v Gradu.1 Obravnaval je problematiko mask in maskiranja predvsem v treh pripovednih tipih, in sicer v pripovedih o maski, ki maskirancu prirase, tako da je ne more več sneti; dalje v pravljicah o Pepeljuhu (Pepešnjak), ki kot konjenik s tremi različnimi opremami uspešno premaga ovire; in o Pepelki (Pofujofa), maskirani v kožo mrtve matere, in njenih čudežnih oblekah. Matičetov ugotavlja, da primeri potrjujejo povezavo med maskiranjem oz. maskami in duhovi prednikov. V tem kratkem prispevku nameravam k Matičetovim dodati še nekaj svojih opažanj.
1.	Maska
Pravljice se zelo pogosto začenjajo s konfliktno situacijo, v kateri se pravljični junak(inja) lahko pojavi v »maski«, v kateri nastopa vse do srečnega konca, ko je
' Sui masdieramenti nella narrativa popolare, Alpes Orientales IV, Firenze 1966.
nagrajen z odlično poroko, vladarskimi častmi ali bogastvom. Svojo pot odrekanja in naporov začenjajo tovrstni junaki navadno kot nedozoreli, kot norčki, v živalski podobi, včasih tudi iznakaženi. Vpra.šanje je, kakšno prvotno sporočilnost vsebuje prikrita identiteta tega ali onega pravljičnega junaka. Vsekakor je ključ do odgovora skrit v alegorični govorici določenih pravljičnih motivov. Neredko namreč pravljice pa tudi nekatere druge zvrsti ljudskega pripovedništva na svojski način odsevajo določen družbeni in ideološki ustroj časa, v katerem so se izoblikovale. O njem ne govore naravnost, pač pa skozi sestav simbolov. Tako pravzaprav potrjujejo, kar je ugotovil že C. Levi-Strauss, da družba nastaja in se oblikuje po simbolih in simbolnih sistemih.2 Zato lahko tudi sestavi simbolov v pravljicah pomagajo prepoznavati odseve družbenih odnosov, šeg ter socialnih in verskih institucij iz časa nastanka določenih pripovednih motivov.
Pravljični junaki(-nje) so na takšen ali drugačen način maskirani v pravljicah, kot so npr.: AaTh 313 Dekle kot pomočnica pri junakovem begu (The Girl as Helper in the Hero’s Flight), AaTh 361 Medvedjekožec {Bear-skin), AaTh 403 Črna in bela nevesta (The Black ancl the White Bride), AaTh 408 Tri pomaranče (The Three Oranges), AaTh 409 Dekle v podobi volka (The Girl in a Form of a Wolf), AaTh 425 Iskanje izgubljenega moža (The Search for the Lost Husband), AaTh 432 Princ - ptič (The Prince as Bird), AaTh 480 Deklici s prejo pri vodnjaku CThe spinning-Women by the Spring), AaTh 510 Pepelka (Cinderella and Cap o’Rushes), AaTh 510 B Zlata, srebrna in zvezdna obleka (The Dress of Gold of Silver and of Stars), AaTh 530 Princesa na stekleni gori (The Princess on the Glass Mountain) ipd. V nekaterih primerih privzamejo podobo določene živali, včasih so neostriženi, skuštrani in umazani, v raztrganih capah, sivi od pepela. Včasih pa je tudi čisto jasno povedano, da si nataknejo na obraz masko, oblečejo kožo živali ali celo kožo mrtve matere, lahko celo začasno preidejo v mrtvo oz. speče stanje.5 Tako npr. čarovnikova hči pomaga svojemu snubcu opraviti vse naloge, ki mu jih zastavi njen oče in nazadnje z njim pobegne, med begom se spremeni v ribo v potoku, da bi s tem rešila sebe in fanta, ki pa pozneje pozabi nanjo in se namerava poročiti z drugo. Takrat pride na poročno gostijo čarovnikova hči, ko mu speče ribo, se mladenič spomni na svojo prvo nevesto in se z njo tudi poroči (AaTh 313). Medvedjekožec je fant, ki sklene z neznanim gospodom pogodbo, da se eno leto ne bo ne umival, ne strigel, ne kako drugače čedil. Takšnega ga gospod nato predstavi trem trgovčevim hčeram. Starejši dve ga zavrneta, najmlajša pa se je pripravljena z njim poročiti. Ko ga gospod urejenega in lepo napravljenega pripelje na poroko, se starejši iz zavisti vržeta skozi okno (AaTh 361). V pravljici o črni in beli nevesti pastorko, ki je prijazna in pravilno odgovori možem mesecem, ki ji nato pomagajo nabrati jagode sredi zime, njeni čudežni pomočniki nagradijo z biseri, njeno polsestro pa kaznujejo (AaTh 403). V treh pomarančah se skrivajo deklice, le eno uspe junak ohraniti pri življenju in še to mu hudobna služabnica spremeni v ptico ali ribo in sama zasede njeno mesto, prava nevesta na koncu vendarle pridobi nazaj svojo človeško podobo in hudobna služabnica je kaznovana (AaTh 408). Dekle v volčji podobi reši mladenič s tem, da jo ogovori (AaTh 409). Psihino iskanje moža zmaja, ki jo je zapustil potem, ko si ga je po nasvetu svojih zavistnih sester ogledala pri prižgani svetilki in s tem prekršila tabu
1 Antropologie structurale, Paris 1958.
•’ Prim. Salzburger Beiträge zur Volkskunde (Tod und Wandel im Märchen) Bd 4/1990, zlasti članek: Ingo Schneider, Tot und doch nicht tot: Zur Ubervindung des Todes im Märchen, str. 151 - 167.
(AaTh 425), je znano že iz antičnih mitov. Podobno spreminja svojo ptičjo podobo princ ptič v prisotnosti princese, zapusti jo, ko ga rani hudobna mačeha, vendar ga dekle najde in ozdravi (AaTh 432). Tako kot v primeru črne in bele neveste je prijazna in pridna, a okorna pastorka nagrajena za svoje delo pri stari ženi z izjemno lepoto, medtem ko je lena mačehina hči kaznovana (AaTh 480). Čudežne obleke pomagajo Pepelki do poroke s princem (AaTh 510, 510B). V pravljici o Princesi na stekleni gori si pribori njeno roko na videz neobetaven fant kot konjenik v zlati, srebrni in rdeči opravi (AaTh 530). Obleka oz. maska torej predstavlja povezanost junaka oz. junakinje z duhovi mrtvih prednikov, da takšni lahko izvršijo določena dejanja in dosežejo zaželjen cilj.
2. Ekskluzija
V pravljicah so junaki in junakinje s prikrito identiteto pogosto prestavljeni iz vsakdanjega okolja oz. se gibljejo med običajnim okoljem in ekskluzijo, ki jo ponazarjajo gozd, vrt oz. jasa z izvirom, reka - kadar se junakinja spremeni v ribo, grob, skalna votlina, tudi stolp ali samotna hiša sredi gozda, gora, kjer živijo nadnaravna bitja ipd. Simbolika teh območij ponazarja prehod med zemeljskim in nebesnim svetom. Tudi megla, v katero se junakinja včasih zavije, kadar se želi prikrita udeležiti pomembnih dogajanj, ponazarja nekaj nedoločnega med dvema stanjema.
3. Dela in preizkušnje
Naloge, ki jih mora opraviti pravljični junak oz. junakinja, so npr. razdelitev različnih vrst zrnja ali ločitev zrnja od smeti, lahko tudi nabiranje dozorelih jagod sredi zime, pomoč jablani, ki ni rodila sadov, ali suhemu vodnjaku ipd. Vse to se zdi na nek način povezano s simboliko obnavljanja in pritoka svežine. Preja, delo, ki ga opravljajo pravljične junakinje v nekaterih od omenjenih pravljičnih tipov, kakor tudi druga dela, povezana z volno oz. nitjo, spominjajo na cikel življenja in smrti. Vreteno je, kot je znano, saj je atribut rojenic (Park), simbol večnega vračanja, kroženja, tudi simbol smrti. Nanj se navija nit, ki ponazarja življenski tok. Opravila, povezana z vretenom in nitjo, nakazujejo avtomatizem v planetnem sistemu, zato so ta dela včasih nevarna in naj bi se opravljala po določenih predpisih. Samo izbranci lahko uspešno opravijo te naloge, tisti pa, ki se skušajo vriniti na njihovo mesto, so kaznovani. Tako mnogi raziskovalci razlagajo preizkušnje, ki jih mora prestati, in končno srečo, ki jo pravljični junak oz. junakinja doseže, z iniciacijo.'1 Na sorodnost med motivom s čudežnimi Pepelkinimi oblekami, njenimi dejanji ter vzponom in nekaterimi stopnjami inici-acijskih ritualov je opozarjala tudi Katalin Horn.5 Ob primeru bolgarske pravljice Zlat-nolo momiče (AaTh 403, 480) je v zadnjem času Dagmar Burkhart povezala pastorkino srečanje s starko (utelešeno veliko boginjo) globoko v gozdu (dostop v onstranstvo) in preizkušnje, ki jih pri tem prestane, z iniciacijo/’ Podobno so bile tudi junakove preizkušnje sestavni del iniciacijskih ritualov.
1 Prim. Linda Degh, Hochzeit, Enzyklopdie des Märchens 6/4 - 5, 1990, 1114; Richarda Becker, Initiation, Enzyklopädie des Märchens 7/1, 1991, 185 - 186.
' Das Kleid als Ausdruck der Persönlichkeit. Ein Beitrag zum Identitätsproblem im Volksmärchen. Fabula 18/ 1977, 75 - 104.
6 Aspekte des Weiblichen im bulgarischen Tier- und Zaubermärchen. Fabula 23/1982, 207 - 220.
4. Lažna nevesta oz. ženin
Pravljicam, v katerih se že na tak ali drugačen način pojavlja maskiranje, je pogosto dodan tudi motiv lažne neveste oz. ženina, ki prav tako na neki način sodi na področje prikrivanja identitete, čeprav kar z zamenjano osebo. V tem motivu so nekateri raziskovalci videli povezavo s šego lažne neveste, pri kateri so snubcem, ki so prišli po nevesto, najprej porinili pred vrata drugo našemljeno osebo. Na to, da naj bi imela Pepelkina polsestra, ki jo doleti žalostna usoda, določeno zvezo z lažno nevesto v slovenskih in tujih ženitovanjskih šegah, so opozarjali nekateri raziskovalci že konec minulega stoletja.7 Vendar pa podobna vloga, ki jo odigrajo pravljični antijunaki(nje) v pravljicah kot npr.: AaTh 300 Ubijalec zmaja (The Dragon-Slayer), 301 Tri ugrabljene princese (The Three Stolen Princesses), AaTh 531 Ferdinand pravi in Ferdinand lažni (.Ferdinand the True and Ferdinand the False), AaTh 506 Rešena princesa (The Rescued Princess), daje slutiti, da ta pravljični element nima le apotropejskega pomena, ampak izhaja še iz drugih osnov. V pravljici o ubijalcu zmaja (AaTh 300) se za zmagovalca nad zmajem izdaja princesin kočijaž oz. spremljevalec, a je na dan poroke razkrinkan. Podobno se godi goljufivima spremljevalcema v pravljici Tri ugrabljene princese (AaTh 301), potem ko se pravljični junak srečno vrne iz podzemlja, odkoder sta najprej potegnila princese. Tudi zlobne polsestre v pravljici o Pepelki, navadno po neuspešnem poskusu, da bi postale prinčeve neveste, doleti žalosten konec. V pravljici Rešena princesa (AaTh 506) se namerava poročiti s princeso junakov služabnik in zato tudi svojega gospoda vrže v morje, vendar je na koncu njegova goljufija razkrita in princesino roko dobi princ, ki se je čudežno rešil iz morja.
Medtem ko je - kot rečeno - pomen lažne neveste v ljudskih šegah izrazito apo-tropejski, dobimo v pravljicah vtis, da njena vloga ni bila le v odvrnitvi grozeče nevarnosti ali zle sile od neveste oz. ženina, ki sta bila v prehodnem času izpostavljena najrazličnejšim težavam, ampak je treba pojasnilo zanjo iskati še v drugih verovanjih, ki so predstavljala podlago za nastanek šeg prehajanja in so danes že potonila v pozabo. Po pravljicah sodeč bi namreč lahko domnevali, da so bili pri sklepanju pomembnejših zvez - tudi duhovnih (zaobljube bogovom, svečeništvo) - tisti, ki so nepoklicani skušali to doseči, kaznovani. Od tod tudi toliko nalog, ki jih morajo opraviti, in preizkušenj, ki jih morajo pretrpeti pravljični junaki in junakinje. Le njim namreč pomagajo čudežni pomočniki, največkrat kot duhovi mrtvih prednikov, in zato uspejo; nepoklicani pa ne samo, da ne uspejo, ampak so tudi kaznovani, ker so se hoteli vriniti na mesto poklicanih oz. izbranih.8
5. Zakleti in njihova odrešitev
Med pripovedi, v katerih nastopajo junaki in junakinje, katerih identiteta je prikrita, pa nedvomno sodijo tudi pravljice, kjer se pojavljajo zakleti protagonisti, kot je to pogosto npr. v pravljičnem tipu AaTh 425 Iskanje izgubljenega moža (The Search for the lost Husband) oz. Amor in Psyche ( The Tale of Cupid and Psyche) in tem sorodna AaTh 425A Pošast ženin (The Monster as Bridgeroom), AaTh 425C Lepotica in zver (Beauty and the Beast), kjer je pravljični junak zaklet v zver in ga odreši dekletova
7 O tem je pisal že P. Arfert, Das Motiv von der unterschobenen Braut. Diss. Rostock 1897.
* Prim. 11. Merkelbach, Eros und Psyche. V: Amor und Psyche, Hgg. Gerhard Binder und Reinhold Merkelbach, Darmstadt 1968, 392 - 407.
ljubezen. V pravljici AaTh 410 Trnjulčica (Sleeping Beauty) se uresniči zakletev hudobne vile in princesa, ko se zbode s preslico, zaspi, z njo pa tudi cel grad, dokler je ne odreši princ s poljubom. V pravljici AaTh 441 Sin jež (Hans my Hedgehog) je junak začaran v ježa in se spremeni v lepega mladeniča šele med poročnim obredom. V pravljicah se pojavlja zakletev v različnih zvezah in ima različne vzroke. Junaki, ki preidejo v zakleto stanje, so včasih rojeni prestarim staršem, ki niso mogli imeti otrok, lahko so otroci spočeti preko ribe, kače ali drugih živali oz. so kako drugače že od rojstva zaznamovani. Zakletev se lahko izvrši v trenutku, ko je prekršen tabu, npr. prekršitev tajnosti, prekršitev prepovedi preje9 v določenem obdobju kot v pravljici Trnjulčica (Grimm No. 50, AaTh 410) ali pa gre za prekršitev kake druge prepovedi, lahko jo povzroči tudi greh, neredko tudi samo neprevidna izjava matere oz. staršev, velikokrat pa pravljice o vzroku zakletve molčijo. Med naštetimi spremembami zunanjega videza je še posebej pogosta sprememba pravljične junakinje oz. junaka v kačo, kar je po svoje tudi zgovorno, saj vemo, da so Grki častili kače v prvi vrsti kol bionična božanstva in kot čuvajočo silo. Predstavljale so bodisi zle sile, kot delfijski Python, Hidra iz Lerne in arkadijska Echidna; veliko pogosteje pa je bila kača dobrotljivo bitje, duh prednikov in junakov, kot so npr. Cychreus, Erechtheus, Asclepius.10 Da so se tudi na Slovenskem ohranili sledovi predstav o kačah kot inkarnaciji duhov rodovnih prednikov, potrjujejo - poleg številnih povedk in pravljic o kačah, prinašalkah sreče in blagostanja, razširjenih na naših tleh - morda tudi likovni spomeniki. Na renesančnih viteških nagrobnikih so pogosto upodabljali kače. E. Cevc" kačo na nagrobnikih razlaga kot simbol minljivosti in smrti, kar tudi nedvomno je, vendar je verjetno korenina tega simbola smrti prav njena davna povezava s predstavo o prednikih.
V številnih kulturnih okoljih naj bi imel po splošnem prepričanju mitični prednik rodu in torej civilizatorični junak podobo kače. Pri Ilirih je bilo razširjeno verovanje, da se mrtvi predniki prikazujejo v obliki kače. Z Iliri je tesno povezan mit o Kadmu in Harmoniji - ustanoviteljih Teb in starših Ilirija - ki naj bi se kot kači umaknila v južno Ilirijo oz. naj bi se tam spremenila v kači, kjer naj bi ju Enhelejci imenovali za svoja voditelja. Izpričano je, da so ju po božje častili, kače pa so imeli za božje živali. Po mnenju nekaterih strokovnjakov (K. Oštir) naj bi ime Iliri izhajalo prav iz imena za kačo.12 Po arhaičnih predstavah, tako tesno povezanih s predniki, bi torej sprememba zaklete kraljične v kačo pomenila latentno življenje pravljične junakinje, lahko pa tudi njeno identifikacijo z duhom (mrtvega) prednika.
Analogna je simbolika ribe, saj se ti dve živali pogosto zamenjujeta. Tudi simbolika ribe je tesno povezana z rojstvom ali ciklično obnovo. Anaksimander pravi, da je bila riba v arhaični Mali Aziji oče in mati vseh ljudi in se zato ni smela jesti.
Podobno kot junakinja lahko tudi pravljični junak privzame podobo kače oz. zmaja. Tako npr. v pravljici Amor in Psihe. Pravljica o Amorju in Psihe v svoji alegorični pripovedi zelo nazorno ponazarja zgoraj omenjene predstave. Psihe namreč po nasvetu Apolonovega preročišča v Miletu izpostavijo na vrh skalne pečine zmaju, rojene-
* Na Slovenskem je ta tabu povezan predvsem s predstavami o Torki.
Marjeta Šašel Kos, Draco and the Survival of the Serpent Cult in the Central Balkans. Tyche Bd. 6/1991, 183 - 192.
" Gre za nagrobnik Wilhelma Villandersa, na katerem se kači ovijata okoli stebričev, ki podpirata lok niše, v kateri stoji vitez, in nagrobnik Ivana Lenkoviča. Oba nagrobnika sta iz frančiškanskega samostana v Novem mestu - kjer se kača, ki ima moško glavo in krono na njej, ovija okoli vitezove noge. (Štirje renesančni nagrobniki v Novem mestu. Novo mesto 1365 - 1965. Maribor/Novo mesto 1969, 180 — 195, 185).
12 Kot op. 18.
mu vsemu svetu v pogubo. Svatovski sprevod se spremeni v pogrebnega. Toda Psihe je srečna v Amorjevem rajskem gradu, dokler po nasvetu zavistnih sestra ne prekrši prepovedi in prižge luč, da bi videla spečega moža. Ko ga opeče kaplja olja goreče svetilke, Amor odleti k svoji materi Veneri, povzročiteljici Psihine usode. Ta naloži Psihi nemogoče naloge, ki pa jih z Amorjevo pomočjo in pomočjo njegovih zaveznikov uspešno reši, postane nesmrtna, se združi z Amorjem in rodi hčerko - Slast.13
Motiv je pogosto upodobljen tudi na antičnih nagrobnikih. Alegoričnost te pravljice je tesno povezana s predstavami o smrti, rojstvu in ljubezni (Eros). Slednja ima odločilno vlogo pri procesu presnavljanja. Pri orfični kozmogoniji naj bi Noč rodila jajce, iz njega se je razvila ljubezen, iz polovic lupine pa sta nastala Zemlja in Nebo. Podobno naj bi po Pleziodu prvotnemu Kaosu sledila Zemlja (Gea) in Eros (Ljubezen).
Podobno kot pravljica o Amorju in Psihe in večina njej sorodnih pravljičnih tipov vsebujejo tudi nekateri drugi pripovedni tipi osnovno shemo kozmogonskega procesa. V sklopu tovrstnih transformacij je še posebej zanimiva sprememba kraljične v košuto, oz. pravljičnega junaka, pastorkinega brata v kozlička ali sorodno parkljasto žival v pravljičnem tipu AaTh 450 Bratec in sestrica (Lillie Brother and Little Sister). Ta sprememba se očitno navezuje na simboliko oživljanja bioloških in kozmičnih ritmov, zato so podobo parkljaste živali pogosto "privzemali« inicianti raznih kultov.M V teh pravljicah imamo opraviti z ostanki predstav o gibalih, ki naj bi v naravi in pri ljudeh vodila obnovitvene procese.
Podobno, kot je odkrival Eliade v boju z zmajem centralno dejanje junakovega življenja, dejanje, ki predstavlja ponovitev stvarjenja in je zatorej priključeno inicia-cijskemu ritualu,15 lahko na drugi strani tudi v oživljanju kozmičnih in bioloških ritmov vidimo bistveni element šeg prehoda. Tudi te rituale nam na svojski način posredujejo pravljice.
Maske torej - kot je ugotovil že Milko Matičetov - povezujejo žive z duhovi prednikov ali jih celo poosebljajo. Spremenjen zunanji videz tako v pravljicah kot v šegah predstavlja povezanost junaka oz. junakinje z duhovi mrtvih prednikov oz. celo identifikacijo z njimi in omogoča junakom, da lahko izvršijo določena dejanja in dosežejo zaželjene cilje.
Summary
The Meaning of Masks in Folk Tales
From the opening conflict to the happy end, when they are rewarded with a royal marriage, royal privileges or riches, the fairy-tale heroes must walk a road full of obstacles, often under a disguise which does not reflect their true self. They toil as immature personalities, as fools, in the shape of an animal; sometimes they are even deformed. The fairy-tale heroes receive the assistance of the ancestors or other donors, since they are themselves related to the other world: in the period before their marriage they were not their true «worldly« self. For example, the count’s son
Publij Ovidij Naso, Metamorfoze. Ljubljana 1977, MK - Kondor, izbral in poslovenil Kajetan Gantar,
H Prim.: Apulej, Metamorfoze ali Zlati osel. Ljubljana 1981 (prev. Primož Simoniti). V antiki je kozel dal ime umetniški zvrsti - tragedija pomeni namreč dobesedno «kozlovsko pesem«, s katero so obredno spremljali darovanje kozla za Dionizove praznike.
15 Handwörterbuch för Theologie und Religionswissenschaft 2, 259.
is a dirty and dumb stable boy (AaTh 502 The Wild Man, AaTh 530 The Princess on the Glass Mountain), the king's daughter toils as a swineherdess, wearing the skin of a dead animal or even of a dead mother, as in the variants - recorded by Milko Matičetov in Resia (AaTh 510 Cinderella). Here and there a fairy-tale hero is born as a hedgehog (AaTh 441 Hans my Hedgehog), the heroin is transfered into a snake (AaTh 409 The Girl in Form of a Wolf / Snake). Heroes and heroines are often plucked out of their everyday environment or they commute between the normal surrounding and the other world and the motive of a false bride or a groom is also often an element of these fairy-tales. While the false bride in folk customs has a primarily apotropaic meaning, fairy tales give the impression that its role was not only in warding off a potential danger or an evil force from the bride and the groom. Judging by fairy tales, anybody who was unauthorized to enter a significant relationship, including spiritual ones (pledges to the gods, the priesthood) failed and got punished for attempting to step into shoes of the chosen. Wery interesting from this point is the fairy-tale AaTh 425 Amor and Psyche, the images of Cupid and Psyche were also often presented on tombstones from the classical period. The allegorical message of this fairy tale is closely linked to notions about death, birth and love (Eros), which has a decisive role in the process of renewal.
The masks - as it has already been pointed by Milko Matičetov - conect the living with the spirits of the dead ancestors, or else they personify them. The altered appearance in fairy tales and customs represents the connection between, or even identification with the hero or the heroine and ancestral spirits, thus enabling the former to perform certain acts and achieve their goals.
Milko Matičetov na konferenci International Society for !;olk - Narrative Research na graclu Libntce pri Pragi, posvečeni vprašanjem evropske pripovedke
Anja Štefan
Folklorni pripovedovalec Peter Jakelj - Smerinjekov
Prispevek predstavlja pravljičarja Petra Jaklja - Smerinjekovega iz Kranjske Gore. Leta 1952 ga je odkril in njegove pripovedi zapisal Milko Matičetov.
The article speaks about PeterJakelj Smerinjekov, a story-teller from Kranjska Gora. In 1952 he was discovered hy Milko Matičetov who also wrote down his stories.
Lenka Hlebanja:1 »Vse sort vice je slop spraju, veste. Ankat je nahecov, de sa vsi ta star šli smučat, de se j poj smejav, pa vse tako.«
Ivana Gregori:2 »Humorja je mel povhnu, dostkrat je pred hišo sedu, dostkrat nis vedu, tisto kar govori, al je res tisto, al se mav laže. V glavnem je pa tko govoru vse tisto, kar je govoru, da je sam v seb verjel.«
Lenka Hlebanja: »Grozno, zlo znajdu se je, zlo. /... / Tak de se j povsod zmazov, če j blo ki narobe. Strašno je znov z jezikam narditi.«
Matičetov: »To, kar sem prej izvedel od drugih - da namreč zamoti tudi matere, ki pridejo iskat zvečer otroke - je tudi sam povedal zadovoljno. Da to nalašč naredi.«3
Smerinjekov: »Peter na bo smowe jedu, zakledar bo mu druzga kej, je prefrigan. Tako so oče meni rekli, k so vidli, de sam prefrigan.«'1
Ivana Gregori: »Je mu tako mimiko obraza, de smo ga gledal, a ne, je znižvov glas, Zvišvov glas /.../«
Mati otrok: »Naš otroc so hodil Petra poslušat, so še ponoč vpil. Čist jih je zdivjov!«'’ Mati otrok: »Še ta veličga je grozda, ko začne Peter skladat od hudiča pa take.«
1 Kmetica iz Srednje}»;! Vrha, rojena 1903; posneto 16. 8. 1997.
2 Smerinjekova sovaščanka (roj. 1941), ki je kot otrok poslušala Smerinjekove pripovedi;	posneto 27.	6.1997.
’ Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapis. 20. 2. 1953.
4 Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapis. 19. 2. 1953.
’ Ta in naslednja trditev sta navedeni v rokopisnem zvezku M. Matičetovega z oznako Jakelj	1;	zapis.	21.	12.
1952. Imeni mater nista znani.
Pepa Gromava/’ »Pa jih je afulu tudi.« Anja Štefan: »Kaj to pomeni?» Pepa Gromava: »Zlagov se je, no, atrokam. Je se zinišlevov, ne.»
Vse zgornje izjave se nanašajo na Petra Jaklja - Smerinjekovega (1886-1979), mizarja iz Kranjske Gore, ki pa še zdaleč ni bil samo mizar. Po Kranjski Gori in sosednjih krajih so ga ljudje poznali tudi kot izvrstnega pravljičarja. Ko je M. Matičetov 1. 1953 v Podkorenu spraševal, ali »imajo koga, ki bi storje znal», so mu dejali: »Ne, mi ne, pač pa v Kranjski Gori Peter Smerinjekov!»7 in so ga napotili k tistemu, ki ga je sam prvič obiskal že I. 1952." Res je v Petru Smerinjekovem našel pripovedovalca s precej obsežnim repertoarjem in z občudovanja vredno govorno iskrivostjo.
Vendar se zgodba o pripovedovanju v Smerinjekovi družini ne začenja s Petrom. V pripovedovalca se je namreč izoblikoval pod zelo močnim vplivom svoje matere Magdalene Košir, por. Jakelj. »Skup sa nam atrokam prajli, naša sa jih čist zmiri, šival pa storje prajli nam. Velik sam jih pa pol, k sam biv pa mav več, sam jih pa zamirkov bal.“9 Mater omenja pogosteje kot kateregakoli drugega človeka. Zapisom njegovih pripovedi v Matičetovih zvezkih zelo pogosto sledijo izjave: »od mame slišal«, »to so mama prajli», »to so ranča mama prajli«, »od ranče mame«. Gotovo od matere ni prevzel le vsebin svojih pripovedi, ampak je ob pogostem poslušanju njenega pripovedovanja razvil tudi svoje pripovedovalske sposobnosti. Veriga pa teče še naprej. Mati Magdalena Košir, por. Jakelj, pripoved o beraču in gnilih jetrih, ki jo je zapisala med svoje »dnevniške zapiske»,1" začne s podatkom, da jo je slišala od svoje tete. O Magdalenini teti sicer ne vemo ničesar, o Magdaleni Košir, por. Jakelj, pa se je nabralo dovolj podatkov, da jih lahko sestavimo v sicer nepopoln, vendar zanimiv življenjepis. Ker prinaša precej podatkov, ki so pomenljivi tudi v zvezi z našim pravljičarjem, ne bo odveč, če ga navedemo.
Magdalena Košir se je rodila 1. 1855 v Rutih (Gozd Martuljek) pri zgornjih Zimovih. Kot petletna deklica je izgubila starše. Ko je bila stara 10 let, je smela v šolo. Obiskovala jo je dve leti, a samo pozimi, če je bilo preveč snega, pa še takrat ne. Z 18. leti je odšla služit za deklo, pri 24. pa se je poročila z Jožefom Jakljem (1856-1929) iz Kranjske Gore." Od Jožetovih staršev sta dobila eno izmed dveh mogočnih kmečkih hiš in večji del takrat zelo velikega Smerinjekovega posestva (Jožefov starejši brat Janez je namreč zgodaj umrl, sestra Uršula pa je dobila drugo hišo in manjši del posestva,
Smerinjekova sovaščanka, rojena 1915; posneto 25. 9. 1997.
7 Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapis. 20. 2. 1953.
“ Za Petra Jaklja - Smerinjekovega je M. Matičetov izvedel, ko je na Trgovski akademiji v Ljubljani na povabilo profesorja Avguština Pirnata predaval o slovenskih pravljičarjih. Ob koncu predavanja se je dijakom priporočil, naj ga obvestijo, če izvedo za dobrega pravljčarja, pa se je takoj oglasila Smerinjekova sovaščanka in ga napotila k Smerinjekovemu. Poleti 1952, ko je Matičetov kot član terenske ekipe Etnografskega muzeja raziskoval trentarsko duhovno kulturo, je izkoristil prosti dan in se izTrente peš odpravil v Kranjsko Goro, da bi preveril, ali je Smerinjekov -res pravi-. Že decembra istega leta je pri njem nekaj zaporednih dni zapisoval njegove pripovedi. (Povedal Milko Matičetov, 26. K. 199H.)
Trak ISN 112; posneto 29. 2. 1962.
111 Po zaslugi Danice Hostnikar se je ohranil eden izmed Mohorjevih koledarjev (1. 1934), v katere je Magdalena Jakelj zapisovala podatke iz vsakodnevnega življenja, razmišljanja o svojem življenju in o Bogu in pripovedi. Drugi podobni koledarji so se ob prodaji Smerinjekove hiše občini izgubili. Krajše podatke je zapisovala naravnost v koledar, daljša besedila pa na raznovrstne lističe (hrbtne strani kuvert, stare račune, platnice zvezkov ipd.), ki jih je nato v koledar prilepila. Teksti niso opremljeni z datumi, po podatkih v besedilih pa lahko sklepamo, da jih je pisala 1. 1934 in morda 1. 1935.
11 Podatki so vzeti iz Magdaleninega avtobiografskega življenjepisa, ki ga je zapisala sama in prilepila v koledar Mohorjeve družbe 1934.
vendar je še to po uspešni poroki prepustila nečaku, Magdaleninemu in Jožefovemu najstarejšemu sinu Jožefu).12
Jožef in Magdalena sta imela trinajst otrok. Šest jih je umrlo že v zgodnjem otroštvu, odrasli pa so štirje sinovi in tri hčere (Jožef (1882-1914), Lovrenc (1883-1974), Peter (1886-1979), Andrej (1891-1947), Frančiška (1892-1968), Neža (1894-1949) in Pavla (1896-1931).11
Magdalena - in ne njen mož - je bila tista, ki je postavljala hišni red in vodila gospodarjenje na Smerinjekovi domačiji. Danica Hostnikar14 se spominja: »Vse je ona komandirala, kaj se bo delalo pri hiši. Ja, pa kako je znala! To so mel vsak svoj dev. Ti to, ti to, ti to. Beden si ni upal reč, da ne bo. Ata je bil pa tak, bol dobrična.« Pri hiši so imeli tudi dve dekli in hlapca.
Njen odločni značaj je harmonično spremljala možačasta zunanjost, na račun katere se je sin Peter pošalil tako: »Smerinka je bwa kasmata in vsi tistga rodu. Se je Bog zmotu. Namesto de b reku: boš bagat, je reku: boš kasmat.«15 Mati se je pod nosom brila kakor moški.
V svojem kratkem in jedrnatem življenjepisu je Magdalena glavnino svojega življenja strnila v suhoparno poved brez posebnih čustev: »Živela sem v zakonu 53 let, potem sem postala vdova.» Vendar na drugem mestu zapiše: »Od otroških let mi je bilo vse po volji, ali trpela sem pa zmeraj, noter do 80. leta. Zdaj mi je pa zelo dobro, na moja stara leta. Ne morem Boga zadosti zahvaliti za vse moje dobrote, ki jih uživam pri svojih otrocih, tako da Boga prosim še več let živeti. Potem bodem pa tam zanje prosila, da bodemo vsi skupaj, saj 8 mojih sinov in hčera je že tam.«'6
Zapiski, ki jih je pisala pred zatonom svojega življenja, jo kažejo kot zelo verno. V njih zelo pogosto in z veliko predanostjo omenja Boga in razmišlja o tem, koliko lažje bi ljudje živeli, če bi se pogosteje spomnili nanj. Tudi večino pripovedi, ki jih je zapisala v isti zvezek, je tako ali drugače povezala z vero v Boga in z Božjo pravičnostjo.
Glede na to, da so nam o njej na voljo razmeroma skopi podatki, bi bilo drzno natančneje opredeljevati njeno osebnost. Vendar nekatere fragmentarne, a pomenljive informacije vseeno nakazujejo, da je bila inteligentna, notranje bogata in za svoj stan izjemno razgledana ženska. Sama naj bi se naučila pisati - Danica Hostnikar trdi, da na paši. Sin Peter jo je pred M. Matičetovim pohvalil, da »so mama grozno velik stvari vedli«17 in da »so vse sami naredili, še piskre vezali, mišnice delali /.../«'“ Zatrdil je tudi, da »so brali mati veliko«.19 Njen nedvomen stik z literaturo dokazuje citat zadnje kitice Vodnikovega Dramila, s katerim je končala enega izmed svojih dnevniških zapiskov; nekega drugega pa je naslovila z oznako Žalostna povest. Danica Hostnikar se spominja, da je bila redno naročena na knjige Mohorjeve družbe, pa tudi v njenem dnevniku najdemo opombi: »Življenje svetnikov nadalje, za leto. 1935.« in »mohorjeva družba plačana, še 15. Din za svetnike.« V isti koledar je zapisala tudi, da je bilo v
12 Lojze Jakelj, Marija na belem produ (Kranjska Gora: 1978, tipkopis), 243.
Gl. op. 12.
11 Danica Hostnikar je Magdalenina vnukinja in Petrova nečakinja, liči njegove sestre Francke; rojena 1924;
posnetek narejen 16. 9. 1997.
IS Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapis. 21. 2. 1953.
Podatki so vzeti iz Magdaleninega avtobiografskega življenjepisa, ki ga je zapisala sama in prilepila v koledar Mohorjeve družbe	1934.
17	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega z oznako Jakelj 1; zapis.	20. 12. 1952.
Rokopisni zvezek	M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapis.	18. 2.	1953.
17	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapis.	17. 3.	1955.
njenem času le malo gospodinj, ki bi toliko potovale kot ona. Bila je na Dunaju, v Galiciji, v Trstu, Kopru, Beljaku in »Permagarju« (= Hermagor/Smohor). Svoje razmišljanje o potovanjih je strnila s povedjo: »Ja, če gre človek po svetu, pa marsikaj vidi. To me je zanimalo.« Po besedah Danice Hostnikar se je zato, da bi v Kranjski Gori dobili vodovod, sama napotila celo do cesarja. Kot ugledno vaščanko so jo ob ustanovitvi gasilskega društva v Kranjski Gori izbrali za »kumia> praporu. Znala je zelo lepo risati. O njenem veselju do glasbe ne vemo ničesar, vendar najbrž ne more bili zgolj naključje, da so vsi njeni otroci igrali na kak inštrument: Lovrenc na bas, Peter na harmoniko, Andrej na tamburico/kitaro, Francka na tamburico, Nežka na bandonium harmoniko in Pavla na citre in kitaro. Še pred I. svetovno vojno se je na Smerinjekovi domačiji včasih po delu za šalo igralo; za večino Magdaleninih otrok vemo, da so pozneje igrali tudi v vaškem gledališču (Lovrenc, Peter, Francka, Pavla). Še skoraj slepa hči Neža se je včasih za šalo preoblekla v kroparskega žebljarja in po hišah prodajala žeblje. Magdalenin vnuk Mirko Košir se spominja, da so stara mati vedno kaj zapisovali: »Kako je blo, če je bla žvina bolna, kašna je bla letna, kašna zima, kaj snega je padlo, kolk so krompirja pridelal /.../. Je mewa to že v krvi.« Še kot 80-letna ženica je na lističe, hrbtne strani kuvert in računov zapisovala pregovore, kratka razmišljanja o Bogu in svojem življenju ter kratke pripo-vedi, ki jih je nato lepila v koledar Mohorjeve družbe. Umrla je 10. maja 1937.
Peter Jakelj, šesti otrok Jožefa in Magdalene Jakelj, se je rodil 31. 10. 1886. Bil je edini, za katerega se je mati odločila, da se bo šolal na gimnaziji v Kranju. Konec njegovega šolanja je v terenskem zvezku M. Matičetovega opisan tako: »Od. 1. 1897 do 1900 študiral v Kranju. Mama je hotela, da bi postal duhovnik. Ob božičih so mu rekli doma mati, da komaj čakajo, kdaj bo novo mašo pel. Od tistega, ko se je vrnil v šolo v Kranj, do maja knjige niti pogledal ni. Zanj je bil udarec. Prej je imel veselje do študiranja, potem pa je izstopil, ker se je bal, da bi bil duhovnik. Le mizarskega ali ključavničarskega (poklica) si je želel. Mati ga je silila, da bi bil špengler, pa ni hotel. Oče je potegnil z njim: ‘Hudič, pusti ga, če noče, da bi mišnce delov. Naj bo pa tišler al kar že.’ Končal tri gimnazije v prvi šoli.«2"
Izučil se je za mizarja. Njegov nečak Mirko Košir omenja, da je, »preden je na svoje začel«, delal tudi po v več krajih po današnji Avstriji. »Gremo v Nemce,« so rekli.
Od 1. 1908 do 1. 1911 je bil pri vojakih v Beljaku, pri 3. artilerijskem regimentu.21 Milku Matičetovemu je povedal, da je tam bril, igral na harmoniko (še celo na ohceti), v delavnici mizaril in da je bilo tam več »takih tičev«, ki so tako kot on znali pripovedovati.
Med I. svetovno vojno je bil Peter v Galiciji. Danica Hostnikar se sicer spominja, da so se na stara leta možje radi pogovarjali o svojih medvojnih doživetjih, vendar ne izvemo, kaj je med vojno doživljal. Sam jo je M. Matičetovemu omenil le v enem primeru: »Pa študiral, kako je to, da blagoslavlja gospod in odvezo daje vsem, pa pravi, da bojo šli naravnost v nebesa, če bodo one streljali. Na drugi strani pa prav tako. To nekaj ne more biti v redu. On bo tudi odšel v nebesa, če bo mene ustrelil!«22
L. 1914 se mu je rodil sin Fritz; 1. 1913 se je z otrokovo materjo Lenko Vandotovo tudi poročil. Liči Marica se je rodila 1. 1918. Peter je - tako kot drugi Smerinjekovi otroci -
,,J	Rokopisni	zvezek M.	Matičetovega	z	oznako Jakelj 4; zapis,	17.	3. 1955.
®	Rokopisni	zvezek M.	Matičetovega	z	oznako Jakelj 1; zapis.	21.	12. 1952.
-1	Rokopisni	zvezek M.	Matičetovega	z	oznako Jakelj 1; zapis.	20.	12. 1952.
u	Rokopisni	zvezek M.	Matičetovega	z	oznako Jakelj 4; zapis.	18.	2. 1953.
od staršev dobil del velikega Smerinjekovega polja, na katerem sta si z ženo Lenko postavila majhno hišico21 (Smerinjekovo domačijo je kasneje podedovala njegova sestra Nežka). Na dveh njivah sta pridelovala potrebni živež, predvsem krompir. Imela sta kravo, nekaj ovc in do 11. svetovne vojne tudi kakšno kozo. Sicer pa si je Peter ob hiši uredil mizarsko delavnico in družino preživljal z mizarjenjem.24
Njegova delavnica je bila sprva navadna lesena baraka, ena izmed mnogih, ki so po kranjskogorskih poljih in vrtovih ostale kot spomin na I. svetovno vojno. Tudi streha je bila lesena, po stenah pa je deske prekrivala lepenka. Čez nekaj let ji je Peter popravil streho, kasneje pa jo je tudi obzidal.25 Veljal je za dobrega mizarja. Izdeloval je vsakovrstno pohištvo (od omar in skrinj do zibelk), okna, vrata, krste, »štokerle in prunkce« (stolčke), cokle, okvirje za slike, križe in ploščice z nagrobnimi napisi, pinje, deske za mesenje testa, kuhalnice /.../ - skratka vse, kar je lesenega takratno življenje zahtevalo. Po hišah je popravljal stare pode, stene, okna in vrata. Hodil je tudi v »štero« v sosednje kraje: »Se je tako zgovoru, da je bil na hrani tam, pa vas orodje so mu ke parpeljal, je pa delal en mesec, dva, al pa dalj, al pa manj, al pa mogoče en teden. Če je blo vač kot en teden, se je že splačalo, tlargač pa ne. Pa ponavad pozimi.«26
Kot mizarski mojster je Peter imel tudi vajence, ki so se pri njem učili za mizarske pomočnike. Če so starši šolanje plačali, so se učili tri leta, sicer pa štiri (zadnje leto so delali za mojstra). Mirko Košir, ki se je pri svojem stricu učil mizarskega poklica, se spominja: »O, je bil kar strog. Red je mogli bit. To sam se še zdej navadu. Jas, ponoč mi žihar oči zavežeš, pa bom točnu povedov, kje mam vsak orodje. To je hotu met, red. Potem pa vse od začetka. Vse na roke. Ta prvo žagat, žagat vse. Pole pode smo /.../ Pol je pa narisal. Ta prvo na bolj slabe deske, poj s mogu pa nardit. Ta prvo s mogu znat obalče nabrusat, liste dleta - o, je bil tist vrteči kaman - de je rezal. Poj žage. Žage n cajt nismo brusil. Sele tretje leto, rajtam, k smo se učil, de sam smov že žago nabrusat mizarsko.“27
Peter Smerinjekov iz lesa ni izdeloval le uporabnih predmetov. Ob večerih, pogosto tudi med pripovedovanji, je rezljal drobne lesene figurice za jaslice. V njegovi delavnici so visele na vrvici ali pa so bile zasajene na drobne lesene zatiče: osliček z dvema vrečama na hrbtu, pes, prašič, krava, slon, kamela, žirafa, biček, koštrun, črna ovca itd.28 Otrokom iz širšega sorodstva je za Miklavža izdeloval igrače: kmečke vozičke -lojtrnike, živali vseh vrst ali majhne, pobarvane in poslikane zibke.29 Nečak Mirko Košir, ki ima podobna nagnjenja, se spominja, da je iz lesa izrezljal in pobarval gamsovo glavo v naravni velikosti in ji je dodal pravo rogovje. Izdelal je leseno miniaturo Smerinjekove domačije, okoli katere so se pasle celo drobne lesene kokoške in druge živali. Na stara leta, ko je njegovo delavnico prevzel in posodobil sin Fritz, se je kratkočasil z izdelovanjem v lesene okvirje vloženih miniatur kmečkih prostorov.
w Ivana Gregori se Smerinjekovega domovanja spominja takole: “Tista hišca je bla mejhna, po lesu je dišalo.
Naravnost kuhnjca, na desno hiša — tam, kjer je bla lončena peč, tud postelja - , na levo sobca, delavnica
zunaj hiše, zraven pa še hlevček. So pa mel, k h strela udarla. So bli tak, de če s šu notar, s mogu, kot par nas
rečejo, čez stopat. Navlečen, za tist jim ni blo mar.” Njen opis se glede na njeno starost (roj. 1941) najverjetneje nanaša na Smerinjekovo domačijo v 50-ih letih. Posnetek narejen 27. 6. 1997.
11 Povedala Danica Hostnikar; posneto 16. 9. 1997.
Povedal Mirko Košir, sin Petrove sestre Neže, ki se je pri stricu Petru tudi učil za mizarja; posneto 25.9.1997. Povedal Mirko Košir; posneto 25. 9. 1997.
27 Povedal Mirko Košir; posneto 25. 9. 1997.
* Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 1; zapis. 22. 12. 1952.
" Danica Hostnikar še vedno hrani poslikano zibko, ki jo je od strica Petra dobila njena posvojenka Mojca.
Nečaku Mirku je poklonil zvesto podobo svoje stare delavnice, v kateri ga je učil mizariti. Majceno leseno pohištvo in orodje je izrezljano in razporejeno natanko tako, kot je bilo v resnici; celo drobceno oblanje je prilepil na tla. Na hrbtno stran pa je pripisal: »V spomin naredil, kako smo prej delali vse na roke brez strojev, ko sem bil jaz mizarski mojster od 1913-1957. Kranjska gora, Jakelj Peter, v 89- letu.« Menda se je na vse svoje izdelke rad podpisal in vedno dodal letnico.
Smerinjekova ustvarjalnost pa je našla tudi drugačne, na les nevezane poti.
Zelo rad je risal in slikal. Če je le mogel, je stolu, ki ga je stesal, okrasil naslonjalo, prebarval je mizo, poslikal je zibko, skrinjo, pinjo ali z encijani okrasil nadstrešek na leseni vrtni uti. Sam Smerinjekov je bežno omenil poslikavanje sedmih srednjeveških tabel po vasi, za katero naj bi ga prosil sam župan.-111 Marija Švagelj-11 se še vedno zelo jasno spominja, da ga je nekoč kot otrok zmotila med slikanjem Kristusove podobe in da ji je ob tem povedal, kako težko je naslikati svetlobo v očeh. Vemo tudi za njegov portret Aleksandra in Wilsona ob koncu I. svetovne vojne.-12 V rokopisnih zvezkih Milka Maličetovega si je z risbo pomagal razložiti, kako si je predstavljal Bedanca, kako Brinclja in kakšne so bile lesene figurice, ki jih je izrezljal.1-1 Za Svete tri kralje je otrokom iz bližnjih hiš izdeloval krone, s katerimi so hodili po hišah: »Je dal tak trši papir in je potem, ne vem, s čim je on, de se je potem tista reč svetla. Je našprical gor še kakšne zvezde.«1-1
Igral je na harmoniko in kot godec gostoval na ničkolikih svatbah in drugih veselicah. Najraje je omenjal pustne in se pohvalil, da je »čez pusta« v Ratečah večkrat igral kar po tri dni, od sobote do srede.-15 Po delu so se vaščani s Smerinja pogosto zbrali pri Koleselnu, kjer se je tudi zaigralo in zaplesalo. Stric Peter je znal za šalo zaigrati tudi na glavnik in metlo hkrati.v'
V kranjskogorski gledališki skupini je bil zdaj igralec, zdaj režiser, po potrebi tudi pisec ali prirejevalec tekstov, v njegovi mizarski delavnici pa so nastajale kulise za predstave.17 V igri Skapinove zvijače je igral glavno vlogo; menjaval je narečja: bovško, koroško, kranjskogorsko.1” 21. 12. 1952 je povedal, da ga še vedno (šestinšestdesetlet-nika) pokličejo v gledališče, če »kako foksnersko vlogo nucajo«.39 Še 1. 1967 je (enain-osemdesetleten) v igri Tri neveste v pokoju igral ženina, sam je priredil besedilo za igro, M. Matičetov pa ga je našel ravno pri pisanju plakatov za predstave.'10 Lenka Hlebanja se ga še vedno spominja kot čudovitega Krjavlja v Jurčičevem Desetem bratu. Bil je tudi eden izmed glavnih pri kranjskogorskem pustu,'11 na Miklavžev večer pa se je večkrat preoblekel v Miklavža in potem po soseski obiskoval otroke."12
Kot kaže, se je Smerinjekov že od svojih šolskih dni spogledoval s pisanjem leposlovja. Po pripovedovanju pripovedi Islandski ribič, ki si jo je izmislil sam, omeni, da je
■w Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapisano 17. 3. 1955.
■1I Smerinjekova sovaščanka; k Smerinjekovim je nosila hrano za očeta, ki je mizaril v delavnici pri Petrovem sinu Fritzu.
■u	Rokopisni zvezek M.	Matičetovega	z oznako Jakelj	1;	zapis. 20. 12. 1952.
•M	Rokopisni zvezek M.	Matičetovega	z oznako Jakelj	1;	zapis. 20. 12. 1952.
•1( Povedala Ivana Gregorij posneto 27. 6. 1997.
•” Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Peter Smerinjekov; zapisano 22. 2. 1958 .
■v’ Povedal Mirko Košir; posneto 16. 9. 1997.
,7 Povedala Danica Hostnikar in Cuznar Lojze; posneto 25. 9. 1997.
•w	Rokopisni zvezek M.	Matičetovega	z oznako Jakelj	1;	zapisano 21. 12. 1952.
■w	Rokopisni zvezek M.	Matičetovega	z oznako Jakelj	1;	zapisano 21. 12. 1952.
40 Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Peter Smerinjekov; zapisano 6. 3. 1967.
11 Matičetov rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 1; zapisano 22. 12. 1952. u Povedala Ivana Gregorij posneto 27. 6. 1997.
že v Soli v Kranju pod klopjo pisal morsko povest, pa ga je razrednik našel in ga zapisal v razrednico.43 Še preden je šel v vojsko, kakih 20 let star, je napisal dramo v več dejanjih z naslovom Pilznar Jaka.'11 Tudi pesnil je, vendar natančnejših podatkov o njegovem pesnjenju nimamo. L. 1957 pa je napisal tri prozna besedila: Metin Janez -skrivač (Delno resnična zgodovinska povest), Kako je pastir Luka zastrupil medveda ter Božja dekla Smrt in čevljar Lovro.'15 Nameraval jih je objaviti pri Mohorjevi družbi, vendar se le-ta zanje ni ogrela.
Predvsem med otroki pa je bil izredno priljubljen kot pravljičar. V njegovi delavnici se je stiskalo in na pripovedi čakalo tudi po dvajset otrok, predvsem tistih s Požarja.'16 »S spodnjega konca s mu že srečo, de s zravn pnr.šu, zato k je blo zasedeno,« se je pošalil Lojze Cuznar, ki je na »storjice* prihajal s spodnjega konca Kranjske Gore. Pripovedoval jim je pripovedi iz izročila in take, ki si jih je sam sproti izmišljeval. Omenili smo že, da je pripovedi iz izročila večinoma prevzel od svoje matere. Ob dveh pripovedih je kot vir navedel tudi očeta, poleg tega pa je omenil, da so imeli doma tudi dve dekli in hlapca,'17 ki so včasih kakšno povedali in da je nekaj pripovedi prinesel od vojakov. Materine pripovedi so v veliki meri vezane na lokalno kmečko življenje in lokalno bajčno izročilo. Kako živo jih je doživljal kot otrok, potrjujejo naslednje izjave: »Sem bil še čist majhen, sem bil pet let star mogoče, pa sem si predstavljal tole Črno lopo,'1“ da bo za nas dobro zavetje v slučaju, če bo kakšna vojska. Še zdaj to vidim. Sem mislil, gor bo dobro, pri Pehti - ker sem slišal tako pripovedovati.«'19 Ali: »Ko sem zaslišal Bedanc, se mi je zazdelo, kot da bi me kdo po glavi!«50 Pripovedim o hudičih, divji jagi, mrtvecih, ki ponoči okrog hodijo, je tako živo verjel, da ga je »šele pri vojakih strah popustil«.51 Ravno preko Petra Smerinjekovega so pripovedi o Kekcu, Pehti, Bedancu in Kosobrinu našle pot do Josipa Vandota, ta pa jih je nekoliko predelane prenesel v širšo slovensko javnost. Sam Smerin-jekov z Vandotovimi izpeljavami ni bil zadovoljen.
Zdi pa se, da se nekdanji Smerinjekovi poslušalci danes še veliko bolj spominjajo tistih pripovedi, ki si jih je izmišljeval sam. Vlekel jih je po cel teden ali po 14 dni. Tudi Smerinjekov sam se je pohvalil z njimi: »Velik je takih, k jih sam zgruntam, zložim, seštediram.«52 Ali: »Doživljaj, kratek, sam razpletu, pa je psršla cela storja. Na tist podlag sem raztegvov.«5-1 In še: »Št ima jsl dni sam jo pravu atrokam ob večerih, po tri, štir ure. Danes sam nehov, pa že za juter gruntov naprej.«5,(
Sicer pa - naj nam natančnejšo sliko o tem, kako se je njegovo pripovedovanje dogajalo, ustvarijo naslednji štirje zapisi:
Milko Matičetov (beležka v terenskem zvezku):55
M	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 1; zapisano 21.	12. 1952.
M	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 1; zapisano 20.	12. 1952.
Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako 1’eter Smerinjekov; zapisano 22. 2. 195H.
v' Povedala Danica Hostnikar; posneto 16.9-1997. Požar se je reklo delu Kranjske Gore, v katerem je Smerinjekov živel.
47 Rokopisni zvezek M. Matičetovega z oznako Jakelj 4; zapisano 19. 2. 1953.
'w Črna lopa je po kranjskogorskem izročilu votlina, v kateri je živela Pelita. w	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 2; zapisano 22.	12. 1952.
5,1	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 4; zapisano 19.	2. 1953.
M	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 3; zapisano 16.	2. 1953.
s'	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 1; zapisano 20.	12. 1952.
"	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 1; zapisano 20.	12. 1952.
51	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 1; zapisano 20.	12. 1952.
”	Rokopisni zvezek	M. Matičetovega	z oznako Jakelj 1; zapisano 21.	12. 1952.
Jakelj zvečer pripoveduje otrokom. Kar v delavnico jih pelje, na mizo pripravi fižol ali ječmen ali karkoli za zbiranje, da delajo, on pa pripoveduje in kaj rezlja. Zna lepo slikati in tudi igrače rezlja, konjičke itn. O hudičih, vse mogoče jim pripoveduje, da jih je kar strah in so matere hude. Hodijo pa le iz cele vasi, ne samo sosedje.
Ivana Gregori:
"Smo se otroc na vasi igral, pa če je kdo reku: ‘Gremo k stricu Petru, nam bo storjo povedal,’ pa smo šli. To smo ga prekinli kar sred dela. Zdej pa - če je začel tako, de je reku: al vam povem od jare kače ali od steklenga polža, potem smo vedal, de ne bo nač. Zato k poj smo rekal: ‘Pa od steklenga polža.’ ‘Ja, je pa od jare kače bol dolga!’ ‘Pa od jare kače!’ ‘Ja, je pa od steklenga polža bol dolga!’ In se ni dal premaknit. Kadar je bil pa razpoložen, je pa - je mu fajfo - je fajfo paržgal, smo se usedal tko okrog njega, pa je pravu. /.../ Včasih je prekinil delo, včasih tud kaj delal zraven, pa ne oblal al kaj takga, da bi bil šum. /.../ Torej jas se ga spomnem, star, tisto čedro je mu, včasah, no, največkrat v delavnici. Tiste hlače so mu tko nekam visele, ves od oblanja, pa porasu, ker takrat so možakarji samo enkrat na teden hodil k brivcu. Tam je blo tud pozim, je blo notar lepo toplo. In jas se tega tko spominjam. To je blo tko neki, to smo ga, z odprtimi usti smo ga poslušal.»
Mirko Košir, Smerinjekov nečak:
»Otroc so paršli v delavanca not, poj je pa naštimov cela košara tistih faržolov, k je mela teta Lenka prašiče včasah, pa kravca sa mel, pol so pa otroc faržov lušal al kej tacga, on je pa storje pravu. Štorje. Pa v delavanci not. Delavanca je bla pa kar lesena. Jas sam se lih učil takrat. Pa še pred srna hadil, k se še učil nišam, ja, ja, pašlušat tiste. Pa srna karuza lušal pa tak. /.../ Sej se j kar sprot zmišljevov: konc lega dela, pa spet naprej, včasah je bla cel tedan tista ena. Po je bu pa nas strah, včasah še domov nismo upal, pa j mama paršla, al pa ata, al pa kašan drug, de j nas spremljov. O, to so otroc hadil s cele vasi gor, ene deset, petnajst.«
Danica Hostnikar, Smerinjekova nečakinja:
»No, čakte zdej, de vam povem, kako je blo, ko je stric Peter. Smo bli še mejhen atroc. Zdej, tam smo bli doma, ne, par Smerinjek, stric Peter se je pa poroču tlele, k je na konc, to je blo vse do smučišča, to je blo vse Smerinjekovo. Si je hišco mejhno naredu. /.../ No, in on je bil mizar. Hišco sta delala, ampak delavanca je bla zravn, no, sej je še zdej kot ena podrtija, ne. In so mel mejhno kuhanco, sam spat so hodil v ta novo, ker so novo naredli, a ne. Tko mejhna kuhanca je bla, tkole kokar zdejle, vidte (pokaže pol svoje kuhinje). Pa je bil štedilnik, pa klop, pa ena mejhna miza. In not se nas je nagnetlo tud dvejset otrok: pa na prunkci, pa na kolenah, mene je mu na kolenah, pa smo se prov tepal, kdo bo na kolenah. In pošlušte, on je govoru, on je iz rokava stresov, ampak sprot zmišljevov, veste, tak dar je mu. Ker če dvakrat ni znal -sej jih je velikkrat eno in isto povedal, ne, tko tud, že velikkrat, ane. Ker to se spominjam, ene tri leta, de smo tkole hodil, to pa pozim. In če smo se spomanli, a ne, de je dargač povedal, al smo ga! Kako je znal hitar potem popravljat, veste, pa besede nazaj jemat, pa tko. Ježeš Marija, to smo, z odprtimi usti, tkole (pokaže). ‘Stric, koku pa j bu pole?’ Ja, pole j bu pa tako. Čajte mawo,’ pa se je naveličal že, ‘pačajte mawo, no. Zej moram pa mejhan van jat, a ne, de se bom shladu,’ nekam tko parbližno je povedal, pa to zato, k je bla ura že enajsta zvečer pa tkole. Zej kako, mi nismo hotel jat domu, a ne. In pol je pa tko, de je zginu, pol pa ga nač vač nazaj ni blo, a ne. No, pol
je šu pa v hišo, a ne, pol smo pa pačas, cincal pačas prot domu. Por Koleslnu, por Smerinjeku, por Iwancu. To nas je blo tok, ene dvejset otrok. /.../ Cel Požar. /.../ Pa tud ta velki, sej nismo bli sam ta mejhni, pošlušte, so bli tud taki, k so bli takrat že stari kakor moj vnuk, ene, ene 12 let pa 14. To je vse, un so pa sedel še v berštat, so rekol, a ne, v delavnici, k je biv tist, ja, delovna miza. Vratca so bla odprta, a ne, Ježeš Marija, pol k se je pa naveličov, k noč voč ni mogu govort, po smo se šli pa skrivat, pa nam je pomagal, de smo se skrival. Pa v trugo nas je zaporu, a ne, k je trüge tud delal, ane, tok de nas niso najdol, pa tko naprej. To so taki spomini, de vam povedat ne morem. /.../ On sam de se je vsedu, pa je že. Ta poru sta po ene dva poršla, pa tko. ‘Ja, stric, pavejte storja.’ Storja srna rekol, a ne. Pa je začel kej govort, a ne, pačas sa že šli, pa eden drugmu hadil pravi: Je že začel, je že začel.’ Tko da, zlo nas je mu, otroke je mu grozon rad. /.../
Veste, kako je on znal? On je znal vključit mejhne otroke in de je iz vsake pravljice, storje, ne, se je čutlo tud vzgojen smisel. Veste, de je tko znal. Ampak bil je pa zmerej en priden poboč al pa ena pridna deklca, pa pol, kako je, seveda, takrat je blo povezan tud z molitvijo /.../ Največ pa sa bli pastirčki. /.../ In tko smo se vživel, in tko smo se vživel, de če je blo: »Ja, kje pa je bil?» »Ja, ta gori v Vitrancu.« Poslušte, še ven nas je poslal, de smo šli gledat, k je luna svetwa. "No, a vidte tamlele gori?« Mi smo si vse predstavljal. /.../
Summary
Folklore Narrator Peter Jakelj-Sinerinjekov
Folklore narrator Peter Jakelj-Smerinjekov ot' Kranjska Gora was first discovered by Milko Matičetov in 1952. In the 1950\s and 1960\s Matičetov wrote down and also receorded a large part of Smerinjak’s repertory. The information about the man to whom the voice from the tape recorder had belonged, however, is rather meagre. Yet it would Ire interesting tc> know who he had learned to narrate stories from, who was the original source of these stories, who were they told to, what he did in life, what were his thoughts, etc. Since Smerinjekov died in 1979 some of these questions will never be answered. But by interviewing people who knew him and his stories well we managed to put together an interesting mosaic which reveals him as a man of many talents.
His parents had decided that Smerinjekov (1886-1979) was the only one of thirteen children destined to study. Since he did not wish to become a priest he never finished high school. He learned the carpenter trade and earned enough to support his wife, their two children and himself. Aside from a variety of objects for everyday use he also carved small wooden figurines, handsomely crafted toys for children, miniatures of farmhouse rooms, etc. He liked to draw and paint. He played tin accordeon. He was an actor, director and even playwright or text editor for the Kranjska Gora theatre group. He wrote several works of fiction (prose, poems, a drama). Above all, however, he was an outstanding narrator. As many as twenty children would crowd into his workshop to listen to his stories. He would tell them traditional stories most of which he had heard from his mother, or invent new ones on the spot.
Maksim Gaspari z ženo in Milko Matičetov (desni) na poli proti Vršiču (julij 1957). - Foto V. Vodušek
Aleksandra Popvasileva The Motive of a Pregnant Man in our Knowledge
Motiv nosečega moškega iz ljudske pripovedne tradicije in iz mitov se tematsko navezuje na partenogenezo, to je deviško, magično rojstvo glavnega junaka v ljudskih pripovedkah, mitih in legendah. Po avtoričinem vedenju v nasprotju s partenogenezo (zanositev po čudežu) pa primeri, v katerih oče rodi otroka, v zgodbah niso prav pogosti. Kaže, da je ta del partenogeneze v zgodbah in znanstvenih raziskavah zanimanje za kuvado potisnilo v ozadje. Kuvada je budila zanimanje raziskovalcev, tako antropologov kot folkloristov, ki so v zgodbe o kuvadi vključevali tudi motiv nosečega moškega.
The appearance of the motif of a Pregnant Man as a folk fantasy expressed in the folk narrative tradition and in the myth, thematically is connected with the motive of a parthenogenesis, that is with a motive of a magic birth of a hero in folk stories, myths and legends. According to the knowledge of the author of this work, father gives a birth, contrary to parthenogenesis (with a meaning that a woman becomes pregnant in a magic way) did not raise a lot of interest in stories. It seems that this part of the pathogenesis in stories and scientific exploring is pushed back by the custom of kuvade. This custom has kept the interest of researchers - anthropologists and folklorists who include to kuvade stories and myths with the above mentioned motive.
a fish was my father, a man was my mother'
The appearance of the motif of a “pregnant man”, or “father gives a birth” (7i«TT]p TtKTEt) as a folk fantasy expressed in the folk narrative tradition and in the myth, thematically is connected with a motive of a miraculous birth, that is with the motif of
' Antti Aarne's - Stitli Thompson, The Types of the Folktale. A Classification and Bibliography (FF Communications No 184). Helsinki, 1964, 240.
a magic birth of the hero in folk stories, myths and legends. But, contrary to parthenogenesis - fin meaning of woman gives a birth in a miraculous way), which has raised the interest of a lot of researchers - folklorists, mythologists, religion historians etc. all over the world - there are only few types of folk tales where the fantasy of heroes born by father (rcarr|p tlktei) is presented, although they are spread all over world too. According to our knowlege in the most of cases they are only an introduction to other types and they are not very often present in narrators’ repertoire. We believe that this was “helped" by the extreme fantasy built in the plot of this kind of narration which can not be adjusted to children’s interest which are supposed to be the potential factor of future narrators. And the researcher’s interest is not as strong as in the parthenogenesis. It seems that this part of the motif of a miraculous born hero in stories is pushed back in scientific exploring by the custom of kuvacle2, which kept the interest of researchers - ethnologists (anthropologists) and folklorists - who included both stories and mentioned motifs in kuvacle. Here we are going to keep shortly to this custom. Of curse, only as a connection and distinction of these two identical occurrences, at least at first sight. But they are very different. We also would like to present some our observations regarding this problem, custom and stories have points of contact only in short relations - subject in both cases belongs to a male; the action is also same in both cases - birth. And this is where the mutual connection ends. According to the opinion of ethnologists (anthropologists) Kuvacle is registered as a custom at Celts, Trichinas, a lot of native communities in America, Asia and Oceanic, Europe and the Balkans. Kuvacle is an entirely of customs and rituals on the occasion of birth that creates an illusion that a father is the one that gives a birth, not the mother. So, father pretends that he is sick, he eats dietetic food, groans and sometimes dresses up female cloth. After that he gets congratulations and cradles the newborn child. At the same time mother goes on with her jobs immediately after she delivers the baby. Perhaps it will look like a joke, but we see this formulation as a transformation of the modern juristic rule according to which a husband can have only 12 free days after baby’s delivery (for example in America) in order - as they say - “to rest and drink, and go and see the baby in the maternity hospital from time to time.” We should agree that this is not same as Zeus’s sign. It means that we have a ostensible practical goal in the custom. Contrary to this we find a built in fantasy in the synopsis of stories and myths. According to this fantasy a man (father) becomes pregnant in a miracle way and an embryo is developed in him and he carries it nine months. Thus, according the folk fantasy there is no problem with getting pregnant. But there is a problem how to deliver the baby?! We shall say something more about when we shall review the stories. As regarding to the issue why it is so, it is not on us to judge. Respectable ethnologists (anthropologists) like J.J. Bachofen, 1861, Geza Roheim, 1955, and Tihomir Djordjevic, 1955, have occupied themselves with this issue and have had their own theories and hypothesis. However, we think that Geza’s opinion1 is more appropriate and we accept it. The same is with the stories too. We shall try further to justify this our attitude.
We would like here to emphasize the following regarding kuvacle: Within the folk tradition of south Slaves we do not find this custom among Macedonians (in their ethnic
1 From French Language: lying.
' (examples of denying the term “father”. Contrary to this, a mother, maybe even two, is recognised to a child. There are two reasons for this: a) it is dangerous to he a father, b) fathers are dangerous). Geza Roheim, Magija i shizofrenija, prijevod: Duška Geic, Zagreb, 1990, 118-121.
entirety). We came to this conclusion on the base of researching on the field that lasted several years and studying of the ethnographic materials published by our predecessors of last century. It is not found among Bulgarian birth rituals either (we have a complete insight into published materials and we confirm the same after consultations we have had with our colleagues from the Ethnographic Museum of Sofia).
As we mentioned in the beginning, folklorists have not been interested a lot in this kind of folk works neither in the past nor nowadays. Two works from the 60-ies of this century are all we have succeeded to found (among scattered data in big ethnograpfic publications - Frazer, Malinovski, Claud Levi-Stros, motif Index by Thompson and in the international Index of stoiy types Arne - by Thompson etc.). One of this works is “A myth for Athena’s birth and a folk narration from Corsica’’1, by Raffaele Corso, and the other is “Father gives a birth. According to cases of two stories” by Dimitrios Lukatos (Aiptxptoq AouKaxoqP. Both authors compare folk tales with Greek myths regarding the birth of Athena Failed (Axpva I laZocSa). The first one, Corso, compares it with a less known variant of the myth of Athena Palled’s birth from the stomach of Zeus and with a Corsican stoiy (type AT 705)6 in which a hero is born from the stomach of a dragon, letting out the air collected in his stomach (same as Zeus). The second, D. Lukatos, also makes comparisons between the same myth and some variants of the type (AT 705) with which the Italian author makes comparisons. Only Lukatos has more variants of these two types. Both authors agree that these stories are connected with Greek myths and they are convinced that they derive from the custom called kuvacle, for which Lukatos comes to a conclusion that: “There is no cloubt that many layers of ritual memories, a few ages old actions and understandings of the ritual of adopting a child (appevoXoyeia)"- kuvade are hidden in these fantastic concoctions in myths and stories about father giving a birth. We would like to say that we do not consider Greek myths about Athena Palled’s and Dionises birth (both the lest known variant used by the mentioned authors and the well-known variants) — she from Zeus’s head and he from his hip, as children horn by father, that is this case does not belong to »avr|p xiKxei«, nor to parthenogenesis in general. Athena is first of all a daughter of Mitida (MrixtSa), Goddess of intellect (xr)q yvcocrriq), who became pregnant with Zeus. God of all gods found out that Mitida is pregnant and that she was going to deliver a girl named Athena t Ailpva), and after that a son with a special strength and cleverness (eJqtmvaSa). But fortune-tellers (Ot gotpeq) told Zeus the secret that his son delivered by Mitida was going to throw him from the throne and took over the power he had over the world (oxov Koopo). The almighty God put Mitida to sleep and he ate her while she was sleeping. After a while he got a strong headache. He asked his son Hefest (Hcjtcaaxoq) to help him to get read of pains. Hefts took the hammer (xr| ßapta) and opened Zeus’s head. That was how warlike goddess Athena Failed came into the world. She grown up and armed “from the head to the feet” (an' xr)v Koptpt) ooq xa vuj^toc) and appeared among gods of Olympus with a bright helmet on her head, asp and a lance. Gods were vety surprised. The case with the birth of Dionises (Atovuaoq) was similar. He was born as a vety weak child (he hardly gave sign of life). His mother
1 Raffaelle Corso, 11 mito della nasdta di Minerva ed un racconto popolare della Corsica. Folklore, V, 1-2,
Napoli 1950.
5 Aqp. I. Aoumxoi;, llatrip tiktcov. Ixerixai nepiTtxtoaeiq eiq 8uo xvitorx; rcapapufhcov. Ejre-nipn; tou Xaoypo«t>iKov> apxeiou xopoi; evSemtoq mi SoSemtoi; (etr| 195H-1959), Ev AOrivan;, I960.
fl Antti Aarne’s - Stith Thompson, quated work.
was Semeli (Ze|ieXri), daughter of king of Tiva (0r|ßa) and her father was Zeus, too. As lie was a very weak child, his father Zeus took him and “stitched him to his hip” (cxo |iepi tod).Thus Dionises became stronger in the body of his father Zeus and later was born again from his hip. Contrary to previous authors, we see this problem differently. Namely, Zeus, the almighty god, served in this case as a kind of a source of strength and wisdom for his children, that is Mitida’s and Semeli’s children by giving a warlike to Athena and physic strength to Dionises (a kind of potestäs). We think that stories which are compared to these myths, that is stories that contain the element of “birth” through letting the air out of the stomach do not belong either to stories about father giving a birth. There is also an illusion from its beginning, the same as in the custom. In the stoiy a child has its own parents who leave him in the forest. It is already grown up when a silly dragon appears. A child, taught by dragon’s mother uses the appropriate moment (when the dragon lets out the air collected in his bowels) to present itself to a silly dragon as his son (daughter) that he has just “delivered”. Thus, it stays alive, that is the dragon is happy that he has “delivered” a baby and he does not eat it.
According to motif Index of Thompson7 volume V, cod T 578, we have the problem father gives a birth (7iaxr|p xikxei) that is Pregnant man, crystallised in some Asiatic myths.
An old Chinese myth, for example, tells us that there was a land of men in the south of the land of Shamanis. Women were not living in this country. Their cloth was always very tidy. They carried a sward around their middle and were a personification of men qualities and had a suggestive eye. According to the legend, the land of men was created in the following way: at the time of In” the principal of Taj-u sent Van-man with his man to Sin-van-mu - mistress of West to bring her an immortal medicine.9 They came to this place but were out of food. They could not go further and stayed to live in the mountains and woods. They used tree fruits to eat and made cloth of barks. They did not have wives but each of them could give a birth to two children. These children were a “shadow” and when they got a human look, then men who gave a birth to them were dying. Myths say that they were born of man’s armpits.10
While in the mentioned myths of the land of Shamans men were dying after they had given birth, in one of myths of Nimuendaju, S (1 borrow the example from Klod Levi-Stros) we have the opposite case: “There was a time when there were no women, and men lived as homosexuals. Thus, a man got pregnant. But he died since he could not give a birth.”11
In the Afghanistan stoiy “Adam-han and Durban”,12 two famous khans - Hasan-han and Taus-han did not have children. An old fakir came to them one day. And as it usually happens in stories, he offered Hasan-han three dates: to eat one and to throw
7 Stith Thompson, Motif - Index of Folk - Literature, Vol. I - VI. Copenhagen 1955-1958.
“ In or San - the oldest and the first Chinese state in the 16-11 century BC. According to archaeological excavations from 1928, the last metropolis was near the present Anjana s. Sjaotun (province of Henan). The hieroglyphics, so called problematic (doubtful) inscriptions on the bones of animals and mails and skulls appeared in the time of In. M;ia;iji ConercKiuiawjuKAonejnii, 1954,154.
9 A motif that is very often found in stories - Going for a live water so that the car remains alive. Usually the three brothers go and the youngest arrives at the water.
10 OiiHh K:i, Mmjihi /Ipeimero Kirnui, Mockiui, 1965, 260-261
" Klod Levi-Stros, Mitologike 1. Presno i pečeno. According to the translation of Danilo Udovički. Beograd, 1980, 109.
12 AwaHMCTaHCKe Hapo/iiie OajKe. Beorpa/t, 1961, 60.
the other two. He ate one while servants took the other two. Then the wizard went to Taus-han and gave him a half of a date and said to him: “My Lord, eat this enchanted fruit and you will get a child”. He first threw it away, but he took it later and ate. And he got a girl named Durhana. Hasan-han got a son and he named him Adam-han. The story has a ballad end, similar to our variants from the analysed motif - irreproachable delivery. A woman is not mentioned in this story and it is not said how children are delivered, only that “nine months, nine days and nine hours passed ...”. Enchanted dates are eaten by men, its for sure that children that were born (in unknown way) were children born by fathers.
There is a Macedonina story in which a man ate an apple that was to be eaten by a woman (a very often event in stories about irreproachable giving a birth) and he gives a birth to a child - a dry head. It speaks immediately after it is born asking to eat; after some time it expresses its wish to marry car’s daughter. He accomplishes three difficult tasks given as a condition for the marriage by the girl’s father and married the car’s daughter. But the family taboo is deranged and the boy dies.13 (type AT 433B). The Greek variant published by Lukatos is similar to this: “An old man and woman did not have any children. One day an apple seller passed there and yelled: “Nice apples for giving a birth!” (KaÄa yKaotpo|ii^(x!). He had two baskets. Taking apples from one baskets - a boy was going to be born, and from the other - a girl. Grandmother wanted a girl. She took an apple and put it on the fireplace. A grandfather came and ate the apple. After some time he noticed that his stomach had swollen. He thought that water was collected in it. Time was going on. One day he went for firewood, he slipped and felt and stabbed on a thorn. At that moment a baby felt. Grandfather did not turn to see it. A beautiful girl, like an apple, grown up.”H Further the plot is developed according to the order of type AT 707 - The Three Golden Sons. The formula of this story is: »Mr|Xo il(-iouva / r| ypioc |i' ayopaoe / o •yepoq |i' e^aye /axr|v Kvr||ir| tou e^uTpcoaa / gto ßa-coq eyevrp)r|ra ...«. (I was an apple / grandmother bought me / grandfather ate me / I grown up on the leaf / 1 was born in a blackberry ...).
It is very natural for a human being to ask the way find a solution for his problems and this solution may even be magic solutions. The same is happening in these stories. In the following Macedonian variant that belongs to Thompson’s motif T 578 + AT 707 we read: A man and a woman did not have any children. A woman consulted an old woman. The old woman gave her in a bottle “some kind of water" telling her to drink from that water and that she was going to have a baby. But a man drank the water by mistake (he thought it was brandy). “And the man became pregnant by the water”. All have noticed that a man became fatter. Nine months later he took an axe and went for firewood. He lied under a tree and felt asleep. An angel came, took the baby (it was a girl) out, put it by him and left. The man woke up, and although he loved the child, he was ashamed to take it home because people would say: "The man gave a birth, the woman does not have children". There was a nest on the tree of a “noa-bird” and left the child there. A bird fed it on its breast and thus the girl grown up. The man said nothing to his wife. The story goes on according to the mentioned type. The formula is repeated in the text: “O/i Ma>K po/iena / o/i noa-irruija /loeiia / uerep /lyBame / jac ce
" Folklore Institute Archive, Skopje, tape no. 1437, registered in Veles, 1972. 11 Quated work, page 37-42.
AyAai) / /iO/K nafaine / jac ce Karten!“ (Delivered by a man /fed by noa-bird / a wind was blowing /1 was cradling / rain was falling /1 was having bath!)'*1
There is also a Croatian story in which a man gets pregnant through water. A beautiful girl is born. A car wanted to marry her. The girl did not wanted to marry him, but the car sent an old woman and she deceived her. She gave a birth to two beautiful children, but the old woman wrote to the car that she had born dogs. She threw the children and sent the empress to graze sheep. She grazed them and sang: “Bog me je stvorija, čovek me je rodija, očaj me rani, a baba me mami. Bi kraljica, bi banica, a sa’ jadna pastirica” (God created me, a man born me, desperation wounded me and an old woman deceived me. I was a queen and now I am shepherdess.)16 The car heard her, took her and sent to his home, thus the truth came out. The guilty one got what she deserved - they burnt her.17, "*
Another Macedonian story19 says: a young couple left for a visit to the bride’s parents. The young boy stopped because of the call of nature. After that he went on. But the excrements followed him. - “Wait for me, I am coming to the grandmother, too! - The took a stone and aimed at it..., it jumped and again followe them." They could not get rid of it. Then the boy took it and put it into his drawers. Thus they arrived at her parents. - “Good evening!" - say the young couple to the hosts - “Good evening!" -it repeats. •'Welcome" - say the hosts and it asks to say to it "Welcome" too. They treated the guests, and it asks to treat it too. The boy threw it in the beans in order to get rid of it. The grandmother started to stir the beans and it says from there: “Ba6o, ne 6ypnMKaj OHHibaTa mm rn HDiia/iM!“ (G rand mother, do not stir, you will take my eyes out!) They threw the beans in the muckheap. A cow went there and leaped it up. It was now in the cow’s stomach and was yelling every day. They sold the cow to a Muslim priest. His wife went to milk it, and it yelled: “Oljwje, oI]m;e mo th 3ejT — ofjmje, ot]Hije to th 3ejT?!“ (What you take - that you take?!) The Muslim priest took the cow and took it in the mountain. A wolf ate it. The wolf went to a flock to catch a sheep and it started to yell: “Oisiiape, owjhtc Ke th jajT hoako!“ (Shepherd, a wolf is going to eat your sheep!) It did it today, and tomorrow, and eveiy day. Thus the wolf died from hunger. This story is identical to stories AT 700 - Tom Thumb. This variant is not the only one in the Macedonian tradition.
This story mentioned an episode of the myth enclosed in “Mitologike 3” of Klod Levi -Stros where (...) a cut human head asked its friend (a hunter) to take it with him (...). Each time the hunter thought to leave the head, it would roll to him and ask him
15 Folklore Institute Archive, Skopje, tape no. 1425. Narrated by Todor Ivanov, born in 1894 in Ergelija, Ovce Pole, lives in Skopje, registered by Stanimir Vishinski in Skopje in 1970.
16 In the international type Index of Aarne thompson to type 705 is said that a man eats a fish and get pregnant; he gives a birth to a girl nine months later from his knee. The daughter tells about her origin through the following formula: “a fish was my father, a man was my mother”.
17 Archil) INU, Zagreb, no.734, Folklorna gradža Zadarskih otoka, page 31.
Getting pregnant by water is considered to be one of the most archaic motifs. We meet it in a Macedonian story, too: “IJapcKOTO uocMbpne”. A car dies soon. The empress “while going once to the grave a car’s foot came. There was water in it and the empress drank some of it. And she got pregnant. "Greek goddess Euphigenia, Triod’s daughter became pregnant by water, too. She used to seat by the sea beach, to gather sea waves and pour them into her arm. Thus she got pregnant and gave birth to Efiat and Ot. KyjMam, A. IUariKapem., 36opnnK ot SuirapcKii napo/tmt yMOTBopetma nayKa n Kiumiimia, kii. 8-9 CocJmh 1892,169; Robert Gratis, Grcki mitovi, Beograd, 1969, 116.
v> I registered it in the village of Krivogashtani, region of Prilep in November A, 1978 and it was narrated by Pauna Pančevska, 62 years old.
to take it. After a while the hunter said that he had a call of nature. He went a little further (...). And when the head started to response, his excrement answered that he had not finished yet (...).20
“Why only woman gives birth”2' - Cepenkov’s story tells us that when God created the man and woman he blessed both of them to give a birth. After a short time they both got pregnant. The woman delivered the baby and raised it as God had said. When the man so how it was difficult for the woman, he could not agree with that and wanted to have the same difficulties. Therefore when the time for giving a birth came he climbed on a pear tree “that he had in the yard and from the pear tree he gave a birth to a baby and that felt on the ground - It made “Waw!” and died immediately.” And than God drew back his bless that he had given to man to give a birth. Thus only women give a birth and children call “O, mother!” and not “O, father!”
As a conclusion we would like to explain why we decided on Geza’s hypothesis, and not on Bachofen’s that is generally accepted. First of all, in stories a man is unsuccessful as one that gives birth. He fails because he either gives a birth to something that is not alike a human being and that never becomes a human being, as it is a case with parthenogenetic children (a woman gets pregnant in a magic way), or gives a birth to a child and it dies immediately. If that thing that he gave a birth is a human being and lives as a human being, than the father (the man) dies immediately. None of those that give birth (they give birth only to girls) and stayed alive do not look after their child. It means that he is unsuccessful in the role of keeping the human kind. According to folk fantasy regarding giving birth without making a vice, a woman gets pregnant without being with a man and she always gives birth to boys, always successful in all areas of the life
The way of getting pregnant, that is the means that are used for this purpose, are the same as at childless women in the above mentioned stories, that is: fish, water, a date, an apple, magic words etc. A folk fantasy has a problem in stories and myths about a father that gives a birth and that is how to give a birth to a living creature ( to an embryo ) that is in him. The fantasy gives various possibilities - from the armpit, the stomach (a gap is made through a stab), through a colon, an angel helps, it is not known how, nothing is said in stories about this and so the issue remains open. How can in that case a man be a representative of a social order - Patriarchy, a theory that J.J.Bachofen stands up for. We consider this phenomenon as a wish expressed in a fantasy (this is a reality that is known in an animal world), independent of social orders.
Cepenkov put an end to this fantasy: “God drew back the blessing that gave that man can also give birth to a child”. Folk proverbs (some of them) have broken away with this a long time ago: “He is looking a calf under an ox” meaning that one is looking for something impossible. Will a man stop dreaming in this direction?! We think that nowadays wishes as a fantasy are becoming true in a some way - young fathers are closer to their babies (to their fellow traveller’s babies); laws are every day more and more adapted to their wishes; medicine is doing its work - does a fantasy has an influence on all this?!
211 Klod Levt-Stros, Mitologike 3- Poreklo ponašanja za trpezom. Prevod Svetlana Stojanovič (part I, II, lil and IV), Mirjana Perič (part V,VI and VII), Ileograd, 19H3, 65.
21 Mapro IJc/icHKoii, MaKC/toncKH napo/tim yMOTttopCn ito /tecer khiii-h, km. 7, 1972, ups. 563.
Povzetek
Kaj vemo o motivu »noseči mož«
Motiv noseči mož, sad ljudske domišljije, vtkan v ljudsko pripovedno izročilo in v mit, je snovno povezan z motivom partenogeneze oziroma magičnega rojstva junaka v pravljicah, mitih in povedkah. Po vedenju avtorice tega prispevka, za razloček od motiva partenogeneze (kjer ženska spočne na čaroben način), motiv Oče rodi v pravljicah ni deležen velikega zanimanja. Ta partenogenetski sklop izročila se tako v zvezi s pravljičnim gradivom kot v zvezi z znanstvenim preučevanjem le-tega zdi nekako izrinjen od omenjene šege, vendar njeni raziskovalci iz vrst etnologov (antropologov) in folkloristov tako pravljice kot mite, povezane s tem motivom, pridružujejo kuvacli.
K vprašanju kuvade tukajšnji spis pokaže na kratko njene temeljne karakteristike, navede najbolj znane svetovne avtorje, ki so se z njo vbadali, in zavzame stališče do obstoječih teorij in hipotez v zvezi z motivom Oče rodi. Avtorica soglaša z mnenjem (hipotezo), ki ga je o kuvadi izrekel Geza Roheim in ki seveda velja tudi za pravljice s tem motivom. V nadaljevanju opozori tudi na druge objave, posvečene temu pravljičnemu motivu. V zvezi z deli te vrste je prav tako povedano, da se avtorica ne strinja s povezovanjem določenih grških mitov in pravljic s tem motivom, kot da bi šlo za mite in pravljice oče rodi (7i(XTr|p Tiiecet).
Motiv Oče rodi (Ttatrjp tiktei) oziroma - po motivnem kazalu Stitha Thompsona V, T 578 - je doživel svojo kristalizacijo v nekaterih azijskih mitih.
Na začetku spisa je razloženo, zakaj avtorica sprejema hipotezo Geze Röheima, ne pa Bachofnove teorije: predvsem, ker je mož v pravljicah neuspešen v vlogi roditeljice, oz. rodi nekaj, kar ni podobno človeku in se nikoli ne spremeni v človeka, kakor se dogaja s partegenimi otroki (magično spočetimi od žene); ali pa rodi otroka in takoj umre; če je pa to, kar je rodil, vendarle človek in živi naprej kot človek, oče (mož) takoj umre; niti eden od tistih, ki so rodili otroka (rojevajo samo deklice) in ostali živi, za svojega otroka ne skrbi. To pomeni, da je v vlogi ohranjanja človeškega rodu neuspešen. Z drugimi besedami - po ljudski domišljiji, kakor se kaže v pravljicah z motivom partenogeneze, ženska, ki spočne brez sodelovanja moškega, v vseh primerih rodi samo otroke moškega spola, uspešne v vseh življenjskih okoliščinah. Način spočetja ali sredstva rabljena v ta namen, so ista kot pri nerodovitnih ženskah, in sicer: riba, voda, datelj, jabolko, čarovne besede ipd. Edino, kar bi utegnilo ovirati ljudsko domišljijo v pravljicah in mitih Oče rodi, je v tem, kako naj bi živo bitje (embrij) prišlo na dan. Domišljija ponuja pazduho, želodec (odprtina nastane z vbodom), skozi debelo črevo, na kolenu, neznano kako pomaga angel, med pripovedovanjem se to preskoči, vprašanje ostane odprto. Kako naj bo potem v takem primeru moški predstavnik družbenega reda patriarhata, za kar se zavzema Bachofnova teorija!
Ta pojav avtorica šteje za željo, izraženo v človeški domišljiji (v živalskem svetu ne neznana realnost) brez zveze z družbenim redom.
Cepenkov je takole presekal s takimi domišljijami: »Gospod je preklical blagoslov, ki ga je bil dal tudi moškemu, da rodi otroke«; prav tako so že zdavnaj naredili križ čez to tudi nekateri pregovori, npr. »Išče tele pod volom« - to pomeni iskanje nečesa, kar je nemogoče.
Ali pa bo človek nehal fantazirati v to smer? Prispevek pa na koncu še omenja, kako se v modernem času vendarle deloma uresničujejo tudi želje in domišljija. Tako so npr. mladi očetje zmerom bliže svojim otrokom ali otrokom svojih sopotnic; zakoni se namreč zmerom bolj prilagajajo njihovim željam. Tudi medicina prispeva svoje. Mar ima domišljija kaj vpliva na vse to?!
Giovanni Battista Bronzini La letteratura popolare in Italia al bivio tra riforma e controriforma
Bronzini izhaja iz razmišljanja Antonia Gramscija (1891-1937) in v nekaj poglavitnih črtah opiše odmeve nasprotja med reformacijo in protireformacijo v nekaterih pomembnih delih ljudskega slovstva. Ta razkrivajo dva, po vsebini različna, po strukturi pa precej podobna načina oblikovanja besedil, ki so značilna za ljudsko ustvarjanje oziroma dejavnost.
The article is based on the reflections of Antonio Gramsci (1891-1937) about the common points and differences betiveen the religion practiced by the people and the religion of the church. In his article the author illustrates how contrasts between Reformation and Conter-Reformation are reflected in the elements of folk literature. He discusses two thematically different, yet structurally analogous ways of forming folk texts.
Nell’analisi dei vari aspetti della cultura delle classi subalterne, che si pongono e si svolgono in dialettica contrapposizione con quelli della cultura della classe egemone, Gramsci sottolineava I’alterita della «religione di popolo» rispetto alia religione «organi-camente [elaborata e] sistemata dalla gerarchia ecclesiastica», aggiungendo come tema da approfondire:1
[...] e da vedere se una tale elaborazione e sistemazione non sia necessaria per mantenere il folclore disseminato e molteplice: le condizioni della Chiesa prima e dopo la Riforma e il concilio di Trento e il diverso sviluppo storico-culturale dei paesi riformati e di quelli ortodossi dopo la Riforma e Trento sono elementi molto significative
In effetti i due contrari movimenti religiosi si contesero il coinvolgimento o dominio delle classi popolari con vari mezzi per inculcare maggiore puritä di fede o moralitä di
' Antonio Gramsci, Letteratura e vita nazionale, Torino, Einaudi, 1953, p. 216.
comportamento. 11 ritorno alla religione evangelica propugnata dalla Riforma protestante, in opposizione alla religione ecdesiastica, si accordava alle aspirazioni religiose e sociali dei ceti contadini, ehe ne furono altratti e ne divennero i piCi attivi sostenitori armati nella guerra detta appunto dei contadini. D’altra parte nel movimento di riforme che smosse l’Europa nel Cinquecento sfociarono forme di acceso fervore mistico a sfondo ereticale ehe si erano generate nei secoli precedenti nel seno stesso della Chiesa e ehe avevano riscosso un notevole proselitismo tra le masse popolari. Tali furono in Italia nel sec. XIII il moto dei disciplinah di Ranieri Fasani, ehe, se non determinö, alimentö fortemente la naseita del teatro drammatico religioso.
La battaglia religiosa, morale e politica che nel sec. XV il domenicano Girolamo Savonarola ingaggiö contro la degenerazione dei costumi, l’immoralitä della vita pub-blica e la sopraffazione del potere di stato si tradusse sul piano letterario/ideologico in «una lotta tra la poesia ascetica e la oscena» come -lotta tra la libertä e la tirannide». II mito del frate domenicano ci ha trasmesso il senso storico culturale della nuova veste e diversa funzione che egli attribui e fece riconoscere dal popolo stesso alla cultura e poesia popolare. Rubieri ce ne ha dato una efficace illustrazione in questa pagina della sua Storia della poesia popolare:2
Il Savonarola si era prefisso di rigenerare il popolo mediante il popolo, ovvero non di contrariare le abitudini sue ma di volgerle al bene, secondandone da una parte e correggendole dall’altra, trasmodando bensi ed errando per opposta strada ancor egli. Il popolo desiderava i balli e le pazzie? E il Savonarola, come abbiamo veduto, lo faceva ballare e impazzare, ma innanzi alla Chiesa e ad onore di Dio, con versi di Girolamo Benivieni, il pili ardente tra i discepoli suoi. 11 popolo amava le carnevale-sehe baldorie? Ed egli nel Martedi grasso gliene apprestava una splendidissima, ma nella quäle facevano da combustibile quanti oggetti di mollezza e di lusso i devoti sapevano spontaneamente offerire in oloeausto al Signore, non escluso anche qualche impagabile tesoro o letterario o artistico; ne i libri di scostumate canzone popolari saranno stati gli ultimi a pagare il loro tributo; e chi sa che anche a ciö non debba essere attribuito il distruggimento della rarissima edizione delle ballatette. Il popolo aveva le arie sue preterite? E il Savonarola lo faceva cantare, e su quelle stesse arie nelle quali soleva esprimere idee o profane o anche oscene, ma inveee adattandovi delle laudi spirituali. II popolo aveva le sue predilette canzone? E anche queste parodiava o faceva parodiare il Savonarola, voltando le parole stesse a significare diversissime idee, tra-sformando in amorose preghiere verso Dio le licenziose galanterie di affetti carnali. Le cose giunsero a tale che, come narra il Burlamacchi, «per contado non si cantavano piü rispetti et canzone et vanitä, ma laudi et canti spirituali, che in quel tempo in gran copia si componevano; cantando alle volte insieme a vicenda da ogni banda della via come usano i frati in coro, mentre lavoravano in somma letizia, tanto s’era sparso et acceso per tutto questo gran fuoco».
Nel rogo che Savonarola comminö a tutte le oscenitä poetiche entravano fra le prime le canzoni carnevalesche che celebravano il trionfo della vita. Ma il Magnifico e la sua brigata sventarono il colpo dell’avversario con le sue stesse armi, componendo cioe laudi sacre da cantarsi, secondo l’annotazione apposta in margine, sull’aria dei piü
1 Ermolao Rubihui, Storia clella poesia popolare italiana, Firenze, G. Barbera, 1877, pp. 502-503.
spinti canti carnascialeschi di matrice medicea, che sono quelli äelle Cicale o delle Forese, o de’ Fornai, o de' Visi adietroo del Fagiano, riportati nell’esemplare maglia-bechiano dell’edizione quattrocentesca di Laude. II ritorno dei Medici al potere, dopo la morte di Lorenzo, e la condanna papale del frate eretico, -con la politica dei Compagnacci trionfö la loro poesia».-1 Un epigono della savonaroliana simulazione ascetica di quella poesia fu una specie di salmo carnascialesco cantato nella maschera-ta di carnevale del 1511 che rappresentava il Trionfo della morte:
Su carri tratti dai cavalli piü magri che sapesse dare il contado, erano collocati de’ sepolcri che di quando in quando si scoperchiavano per lasciarne scaturir degli scheletri, i quali cantavano:
Dolor, pianto e penitenza ci tormenta tutta via: questa morta compagnia va gridando penitenza.
Fummo giä come voi sete, voi sarete come noi; morti siam, come vedete, cosi morti vedrem voi: e di lä non giova poi dopo ’1 mal far penitenza.'1
Firenze e la Toscana concentravano e rispecchiavano il protrarsi di una sfida tra i due fronti, laico e religioso, rappresentata in un confronto competitivo che si svolgeva anche altrove fra il volto carnevalesco e quello anticarnevalesco della cittä: una sfida e un confronto destinati a riaccendersi e ad acuirsi dopo la pausa controriformatrice del Concilio di Trento (1545-63).
11 Concilio di Trento, che concluse piü che aprire una fase nuova della battaglia, segnö la rivincita della Chiesa istituzionale, non di quella evangelica a cui si erano rifatti i moti ereticali e pseudo-ereticali che precedettero l’assise e a cui maggiormente aderivano le religioni popolari. E tuttavia il rapporto con il popolo fu stabilito dando forme nuove sia alle feste, processioni e rappresentazioni, sia alle credenze, ai canti e agl’inni. La festa assunse un aspetto piü festoso, perche acquistö un linguaggio sonoro e plastico alto a rendere percepibili alle orecchie e agli occhi della massa idee e sentimenti che l’awenimento celebrato suggeriva.
Fino ad allora aveva tenuto il campo la festa del principe, qualche volta anche rivestita di panni religiosi, come nella Rappresentazione dei Santi Giovanni e Paolo (1489) di Lorenzo il Magnifico (1449-1492).’’ l’er emulazione e competizione con essa
•1 E. Rubii-.ri, op. eil., p. 504.
' E. KuBiiati, ibidem.
5 Vincknzo Dr Bartholomaus, Origin! della poesia drammattca ilaliana, 2a ed., Torino, SEI, 1952 (19241), pp. 409-411; I’aoi.o Tosciii, La leoria del Principe nella Rappresentazione sacra di Lorenzo il Magnifico, in Id., L'antico teutro religioso ilaliano, 2a ed., Matera, F.lli Montemurro, 1966 (1940'), pp. 151-169; Cfr. Mario Martklu, La politica culturale dell’ultimo Lorenzo, in "II Ponte“, XXXVI, 9, 1980, pp. 923-950; Id, Politica e religione nella Sacra Rappresentazione di Lorenzo de’ Medici, in Milo e realla del potere nel teatro:
si costmisce e si realizza con altrettanto sfarzo la festa della Chiesa. Una indicazione quanto mai esemplificativa del mutamento ideologico e della performance spettaco-lare di una processione liturgica ce la da il «Trionfo della dottrina cristiana» ehe si svolse nel 1599 a Siena in una forma animata in cui 1’allegorico si eombinava col folclorico nell’evidenziare con figure mitologiche e sfarzo harocco lo stupefacente della macchi-na-simbolo del trionfo, cioe il carro, e il carnevalesco del corteo.
Trionfi ed edifizi, con nuvole, spiritelli e giganli sono apparecchi comuni a rappre-sentazioni sacre e profane, ehe si presentano entrambe nella forma ludica e piü accetta delle mascherate. «Cosi la festa-trionfo, la festa-prociama, la festa-evasione, la festa-esibizione si impone nello spazio cittadino come categoria del vivere quotidiano, non pili avvenimento sociale che conferma i legami di una comunitä civile, ma ’spettacolo’ manipolato di una realtä, al servizio di una ideologia».'1
La festa di carnevale, piü che per la sua lontana origine pagana, per il significato di posizione e il potenziale sociale che acquista nel medioevo, compressa come viene a trovarsi fra le due piü grandi celebrazioni mitiche della cristianitä, nascita e morte-resurrezione di Cristo, ha costituito in etä medievale e moderna (e costituisce ancora) un referente sensibilissimo dei movimenti riformisti e controriformistici della Chiesa cattolica. Quincli, fin dall’inizio del secolo XVI, quando si ebbero in seno alia Chiesa stessa le prime convergenze di autoriforma sull’ideale cristiano di vita, i rituali carneva-leschi vengono acclimatati a una parvenza di serietä.
I.’anonimo Processo del squaquarante Carnevale, divulgato nel 1516 — un anno prima dell’affissione delle tesi luterane sul portale della chiesa del castello di Wittem-berg, che fu la miccia della riforma protestante — su una stampa della tipografia di Alessandro Lippo, pur presentando con una certa solennitä il severo tribunale di madonna Quaresima, proclaim nei riguardi dell’imputato Carnevale una sentenza piü modica rispetto alle precedenti condanne e con formule meno ridicole:
Ad nome de Robba magra: et cussi possa essere et sia. Questa e una sententia corporale et de corpo afflictiva lata, data et nel presente scrittarazzo spolverazata squintanata et stempialmente fulminata per la illustrissima et excellentissima Madonna Quaresima di Miserabili da Magrinzano, Regina e Madonna per li quaranta sei giorni proximi che vignirano de tutto el magro, herbato el salato: et delli contadi, forze et districti de quilli; per li serenissimi et squalentissimi Fiscatori el Ortolani della inclita et excelsa cittä di Paniza. [...]
Io Costanzastro giä de Ser Falopola delli Ravanelli da Fastanaga cittadino della dicta Cittä de Paniza: frulante Notaro per auctoritä della sguiza che me abbrazza al presente Notaro del dieto misser lo Iudice dal malofficio che senza beneficio et senza utilitä delle predicte sono stato rogato: et de esse facto copia a voi perche matto e colui che stracciasi per dare dilecto ad altrui.7
dall’Antichitä classica al Rinasciniento, a cura di Myriam Chiabö e Federico Doglio, Alti del convegno
(Roma 29 ottobre - 1 novembre 1987), vol. XI, Koma, Centro Studi sul teatro medievale e rinascimentale,
1988, pp. 189-216.
6 Mauriwo Faqiolo Di-ll’Arco i: Silvia Carandini, L’effimero barocco. Scritture della festa nella Roma del ’600, 2 voll., Roma, Bulzoni, 1978, II, p. 288.
7 Giovanni Livi, Carnevale e Quaresima condannati il marledi Grasso de1146S, in "Archivio storico italiano“, V serie, tomo XI, 1893, pp. 122-128: 126-127; Libro di Carnevale raecolto da Luigi Manzoni, Bologna, G. Romagnoli Editore, 1881 (Commissione per i testi di lingua), pp. 239-240.
Da questo Processo — giacche ogni testo e rappresentativo di un ramo della tradi-zione con proprie propaggini che si sviluppano nel tempo — sembra derivare piü o meno direttamente un’anonima Tragicomedia di squaquarante Carneval e di Madonna Quaresma, cosa piacevole da intendere, con i suoi advocali cheparlano per l’una et per l’altra parle, etc., «ristampata in Brescia nel 1714 da Policreto Turlino, con inclusa una sentenza (in prosa) pronunziata dai “Signori Tutori dell’inclita cittä di Paniza”, all’occasione della comparsa di "Madonna Quaresima, figliuola di Messer Trissano de’ Miserabili da Magrinzano». «La qual sentenza» - riferisce Livi7 - «manda il Carnevale alia forca, e finisce con un viva alia Quaresima; poi vien la grazia al condan-nato, cioe l’esilio invece della morte, poi ancora un viva alia Quaresima».
La riforma protestante in se non produsse in Italia c|uell’effetto dirompente che ebbe in Germania, dove essa determinö una vera e propria rivoluzione sociale e culturale, tanto da essere indicata giustamente come una data capitale per la periodizzazione storica della Volkskunde. In Italia l’azione riformatrice fu sentita, come di fatto fu, progressivamente radicale soprattutto nel movimento che la Chiesa cattolica aveva avviata sin dalla fine del secolo XV indipendentemente dalla riforma protestante e che poi accelerö e rinforzö, per reazione a questa, con il Concilio di Trento. Ragione per cui la riforma cattolica, considerata dal momento del suo piü forte sviluppo istituzio-nale, viene a segnare una svolta nella produzione e fruizione della cultura popolare. Posta in relazione con essa, la vittoria alternativa data ai personaggi di Carnevale e Quaresima assume un significato ideologico attuale per il suo tempo e un valore storico di termometro di una controffensiva ecclesiastica mirata al rivestimento religio-so dei testi carnevaleschi, che erano i piü soggetti a porsi come modelli di vita per le masse.
E il caso emblematico del Transito del tanto lascivo et desiato Carnovale col tollerahile et osservanle testamento lassato a l’ardita et sfrenata giovenlü, considerato a giusto titolo il piü rappresentativo testamento di Carnevale dell’epoca conlroriform-istica. E un cantare in ottave della seconda meta del XVI secolo che si riallaccia, per i consigli spinti e arditi che da alle ragazze, a un genere di componimenti schernevoli e satirici sulle donne trasmessi per via orale e scritta dal XIII al XVI secolo e oltre, del tipo della ballata trecentesca «Done, siatene pregate, / se volete eser oneste, / quando vengon le gran feste / non andate si lissate», la cui successiva logorata tradizione orale fu fissata in scrittura tra la fine del secolo XV e l’inizio del XVI da Carlo di Giuliano de’ Ricci fiorentino in un codice personale dei Trionfi (Palatino 201 della Nazionale di Firenze).8
II suddetto cantare mostra di aver perduto il nesso rituale col mitico Carnevale. II personaggio e reale e viene presentato dal cantastorie come un godereccio padre morente, consigliere di vita contenta e beata all’insegna della giovinezza e dell’amore:
Non mi euro fare altro testamento, perö che niente ho da lassar per via: che sempre alia mia vita hebbi in talento di spender quant’io hebbi in cortesia, ma parlo sol per darvi documento, il quäle o maschio o femina che sia,
" Libro di Carnevale eit., pp. 135-153.
ch’osservi quel, si troverä in tal tempre che sia contento et sia beato sempre.
(st. 9)
I suoi lasciti non consistono in beni materiali, ma in consigli rivolii alle fanciulle sull’arte dell’amare bene e presto, quali si convengono in un clima ancora pregno di spirito laurenziano all’etä fuggente della giovinezza:
E questa giovinezza e proprio come la colorita ros’ e a primavera, ehe sparge al vento le frondute chiome, parendo stia di sua bellezza altiera e manca di beltä l’effetto, '1 nome, in quanto spazio e da mattina a sera, e in un momento piü non si fa stima di quel ehe si apprezza e poco stima.
(st. 41)
La tematiea piü diffusa della liriea tardo-quattroeentesea ha eoinvolto qui, direi casualmente ma appropriatamenle per il tempo in eui siamo e per ciö ehe il dio della festa rappresenta nella societä fiorentina dell’ultimo seoreio del Cinquecento, il «tanto lascivo et desiato» Messer Carnevale, ritratto letterariamente, con nitidi echi danteschi (ed e questa 1’unica nota artificialmente drammatica), nell’ora della sua estrema lotta con la Morte:
Si come huom ehe d’hora in ora attende correndo morte sopra lui ne gionga, c’hora una gamba, hor una mano stende el con ogni sua forza il fin prolonga, cosi il gran padre col morir contende palido vecchio con la barba longa, gl’occhi languidi volge e ’n ciel e ’n terra vedendo presso l’ultima sua guerra.
(st. 2)
Sullo stesso piano letterario e da porre, cronologicamente vicino ma ideologica-mente a distanza, come espressione di una diversa epoca, Il grazioso e piacevole testamento di Marco Barbariccia dal naso (into, attribuito al poeta e pittore romano Giovanni Briccio (1581-1646), autore anche del Testamento di Togno villano e del Lamento che fannogli Ebrei il Carnevale?
I connotati del testatore sono forse ancora piü carnevaleschi nel nome (il vecchio morente dalla barba longa del cantare e qui Barbariccia, che ha nell’Inferno dantesco il suo antenato diabolico) e nel mascheramento (dal naso tinto), ehe e il segno di un
■’ P. Toscm, Le origint del teatro italiano, 2 voll., Torino, Universale ISollati Boringhieri, rist. 1999 (1955'): I, p. 262 ss.; Giovanni Battista Bron/.ini, OriginI rituallstiche delte forme drammatiche popolari, 3a ed., Bari, Adriatica, 1974 (1968'), pp. 69-77.
abito diavolesco; ma il suo messaggio moralistico e sentenzioso, rivolto, con lasciti e precetti diversi, «al proprio medico, agli amici tutti in generale, ai ricchi, ai poveri, ai dottori in legge, ai notari, agli spioni, ai litiganti, ai procuratori, agli ammalati, ai falliti, ai signori, alle signore, ai cortigiani, ai villani, ai giovani scapestrati, alle savie zitelle, alle donne maritate, alle vedove, alle serve, fantesche e garzoni, alle corligiane e concubine, ai ruffiani, ai medici e ai chirurghi, ai soldati, ai vecchi, ai mercanti, agli artigiani, ai negozianti, merciai e bottegai, ai pescivendoli, macellai, pastai, fruttaroli, pizzicagnoli e fornai, agli osti, ai marinai, ai giudici, ai commedianti, agli architetti e pittori, ai ciarlatani, ai poeti, ai ladri e di nuovo agli ammalati»,IH suona come una specie di giudizio universale all’ombra della Controriforma.
Vi e assente la dimensione paradossale dei testamenti animaleschi del medioevo, che rispunterä nel testamento ottocentesco di Menchi, in cui questi lascia agli amici, i monti e i boschi dell’Abetone e le Campagne della Maremma, ai contadini la zappa e la vanga, ai fattori i pensieri e i raggiri, ecc. ecc.
11 testamento cli Barbariccia tlal naso tinto, «nel quäle si vede» - come prosegue il lungo titolo - »con quanto giudizio lascia a tutte le persone lo Stabile e Mobili del suo cervello», e una pungente e amara satira della societä seicentesca fatta da un cervello che si dice stravagante con la rapacitä di un barbagianni, teso a ingoiarsi talpe e vermi:
Scrivi Notaro questo testamento fatto dal stravagante mio cervello l’anno mille ventuno con sei cento stando nel letto accanto al caratello, mi chiamo Barbariccia naso tinto, figlio di Mastro Cucco da Formello, e mi trovo due volte quarant’anni, e sto in cervello piü di un Barbajanni.
(st. 1)
Lascio, ehe il corpo mio sia sotterrato dentro la terra, dalla quale e uscito, e ehe di li non sia mosso, e cavato sinehe la tromba non fara 1’invito, voglio ehe dentro a lui sia preparato per li vermi un grosso, e buon convito e le mie čarni servino per esca, sinche li vermi faran la moresen.
(st. 3)
Alcuni comportamenti di vita seicentesca, qui ritratti dal vivo, coincidono con quelli che la storica invenzione manzoniana ricostruira nei Promessi sposi (1827-1840). Ascol-tiamo Barbariccia mentre ci proiettiamo in avanti (puo essere anche questo un utile modo di lettura di testi siffatti per rilevarne 1’agibilita teatrale) nel romanzo manzo-niano e ci ritroviamo con Renzo e i suoi quattro capponi a bussare alia porta di Azzeccacarbugli:
Giovanni Giannini, Lapoestapopolare ci stampa tlel secolo XIX, 2 voli., Udine, Edizioni Accadeiniche, 1938, II, p. 493.
Lascio un consiglio ancor ai litiganti, che visitando il lor procuratore, nessuno ardisca comparire avanti alia sua porta senza il portatore, e non s’accosti con le man vacanti, e ehe mai hattin con il picchiatore,
ehe sol chi bussa con piedi, e ginocchi, sarä introdotto, e visto con buon’occhi.
(st. 12)
E grazie ai capponi di Renzo eccoci dinanzi ad Azzeccacarbugli:
Lascio a’ Dottor la mente avviluppata tra mille libri, e tra mille scritture, lascio a’ Notari, ehe gli sia intronata la testa con strumenti, e con procure, lascio agli sbirri una voglia arrabbiata di levar pegni, e far delle catture, ma lascino da parte l’insolenza, ehe questa non sarä poc’avvertenza.
(st. 9)
La strofa finale conferma il carattere inquisitorio del testamento di Barbariccia:
Ecco finito questo testamento,
nel qual ho dimostrato il bene, e il male,
il riso il pianto, l’affanno, e lo stento,
i debiti, le spese, e '1 capitale;
la gioja, l’allegrezza, ed il contento,
il saporito e quel ehe non d tale,
a chi li piace, lecchi alia buon’ora, a quel ehe non li piace, sputi fuora.
(st. 36)
Se l’attribuzione a Giovanni Briceio e esatta, si deve pensare ehe, come scrive Apollonio," per le capriceiose e divertenti pazzie conviviali, nella Roma di Leone X, di singoli patentati buffoni (di tutti il piit famoso fra’ Mariano Fetti) e per gli spettacoli carnevaleschi di massa ehe vi si svolgevano, «nessuna cittä grande o piccola d’ltalia o del mondo poteva offrire alio spettacolo della trionfante bestialitä un contrasto altret-tanto significativo quanto la presenza del Pontefice e della Curia: propositi di un’umanita universale e sacra». La cittä papale costituiva la sede piu idonea per un messaggio del tipo di quello di Barbariccia, che, piü che alle masse e ai destinatari dei lasciti, era diretto e si prestava ad esser recitato alle tavole signorili. Intorno ad esse si esibiva la
" Makio Ai’ouonio, Stotia dal teatro italiuno, 2 voll., Firenze, Šansoni, 1951: II, 36: e cfr. pp. 268-269.
multiforme schiera di huffoni, nrimi e istrioni, dai vari tratti caratteristici di cittä, regioni e nazioni, come denunciava Tomaso Garzoni nel discorso 119 De’ buffoni, o mimi, o histrioni della sua Piazza universale:'2
Quivi il buffone recita i testamenti villaneschi di barba Mengone, e di Pedrazzo; adorna l’instromento, ehe fa sier Cecco di parole piCi grosse, ehe quelle del Cocai: narra le fuse torte che lece la moglie del medico la notte di carnevale; racconta il dialogo di Mastro Agreste con la Togna di s. Germano; discorre di legge come un Gratian da Bologna; parla di medicina, come un Mastro Grillo; favella da pedante come un Fidentio Glotocrisio; fa del Bergamasco a spada tratta, come se fusse il primo della vallata. E Magnifico nel sporgere, e spagnolo nel gestire, e todesco nel caminare, e fiorenlino nel gorgheggiare, e napolitano nel fiorire, e modenese in fare il gonzo, e piemontese nel languire; e la simia di tutto il mondo nel parlare, e nel vestire.
Povzetek
Ljudsko slovstvo v Italiji na razpotju med reformacijo in protireformacijo
Protestantski reformisti in katoliški protireformisti so se med seboj,bojevali za prevlado med ljudskimi sloji, pri čemer so se oboji sklicevali na analogne evangelijske zglede krščanske pravovernosti, tako da so skorajda zabrisali relativna teološka nasprotja. Prvi (med temi junaki je bil najbolj dejaven Savonarola) so se strinjali, da se ljudstvo lahko prepušča petju, plesu in zabavam ob praznikih, dokler se tovrstne radosti odvijajo v slavo božjo. Na ta način bi se ljudstvo samo izobrazilo ter bi izbiralo besedila in vsebine duhovne narave, ki bi se ujemala z ritmom pustnih pesmi. In res se je celo Lorenzo il Magnifico, tudi sam avtor takšnih pesmi, ki so se močno razširile med ljudstvom, posvetil temu, da je zlagal svete uprizoritve, kot na primer Uprizoritev sv. Janeza in Pavla (1489), ki vsebuje aluzije na pomembne osebnosti iz njegove družine ter sporočila makiavelistične politike.
Zato je v cerkvenem obrednem ciklusu prišlo do nekakšne nevtralne oblike in mirnega sožitja med laičnimi in verskimi praznovanji, med diaboličnimi in angelskimi liki.
Mitični obredni spopad med Pustom (Carnevale) in Postom (Madonna Quaresima) je izgubil svojo zagrizenost na življenje ali smrt. Obsodba izrečena na Procesu 1. 1516 proti Pustu je bila mila. V takšnem tonu zmernega veselja do življenja in nenapadalne meščanske satire na obrti in poklice se odvijajo tudi druga besedila ljudske dramatike (zmagoslavja in oporoke), ki jih prikazuje Bronzini ter vzporedno analizira njihovo vsebino in obliko.
u Tommaso Garz.oni, La Piazza universale di tulle le profession' del mondo, a cura cli G.B. Bronzini, 2 voll. Firenze, Olschki, 1996, II, pp. 994-997: 996.
V dneh zborovanja Alpes Orientales 8, Rezija, maj 1975. M. Matičetov z Minko Santič (glej: Prostor in čas 4/1972, 281-286) in njeno nečakinjo Mafalclo. (Levo: H. Podlogar iz ISN SAZU z rezijansko korpo (oprtnjakom). - Foto R. Wildhaber
Laura Oretti Te la dico, te la scrivo.
Un testo della narrativa tradizionale tra oralita e scrittura
Avtorica odpira pomemben problem v ljudskem pripovedništvu: razkorak med govorjenim in zapisanim. V svojem prispevku predstavlja poseben zgled: pripovedovalka, Rovinjčanka, roj. 1922 je zgodbo (Pastir namesto duhovnika odgovarja na kraljeva vprašanja - AT 922) povedala in sama tudi zapisala.
Discussing an important theme in folk narrative, the discrepancy between what is said and what is written afterwards, the author introduces a special example: a female narrator from Rovinj, born in 1922, narrated a story (Pastir namesto duhovnika odgovarja na kraljeva vprašanja/A Shepherd Answers the King’s Questions on Behalf of a Priest - AT 922) and also put it in writing by herself.
L’analisi dei rapporti fra oralita e scrittura rappresenta una delle questioni piü dibattute nell’ambito degli studi sulla narrativa popolare, sia per quanto concerne la fase di formazione del testo (e dunque la sua possibile derivazione da fonti letterarie), sia sul versante della raccolta e documentazione dello stesso. Fin dagli esordi demologici ottocenteschi l’attenzione dei ricercatori si e appuntata sul problema della trascrizione delle narrazioni orali, nel tentativo di individuare dei principi teorici ehe consentissero di determinare le tecniche di trattazione piü consone ai testi della tradizione orale. L’introduzione sempre piü ampia di moderni strumenti di registra-zione (dal magneto-fono alle videocamere) e l’affermarsi negli ultimi decenni di una nuova prospettiva di analisi piü attenta anche alle componenti linguistica, stilistica e formale dei racconti, hanno reso possibile il superamento di alcune impasse teorico-pratiche1 e 1’aprirsi verso nuovi campi d’analisi, quali, ad esempio, lo studio della relazione ehe intercorre fra narrazione orale e performance teatrale, o quello rivolto ad isolare le specifiche tecniche espressive dell’oralitä e lo stile personale dei singoli narratori.
1 E ormai universalmente riconosciuta, ad esempio, l'inaceettabilitä di compiere rimaneggiamenti e “abbellimenti” e la necessitä di trascrivere esattamente ciascun testo orale in tutte le sue componenti foniche e sintattiche.
II recente emergere di un’ottica sempre piü attenta anche alle caratteristiche formali della narrazione ha spinto nuinerosi ricercatori ad interrogarsi sulle modificazioni ehe si producono in un testo nel suo passaggio dall’oralita alia serittura, ponendo in luce quanto una simile operazione, nonostante la possibile fedeltä della trascrizione (a partire magari da un nastro magnetico), finisca per determinate una trasformazione profonda ed indelebile del linguaggio, tale da poter essere considerata in realtä un processo di “vera e propria transcodificazione”.2
Se comunque un’analisi di tipo storico-contenutistico poteva accettabilmente essere condotta anche a partire da testi non perfettamente aderenti alia tradizione (Grimm, Von Arnim, ma anche Imbriani ed altri), sembra alquanto piü discutibile il presupposto ehe un’analisi dell’oralitä possa essere compiuta su fonti che in realtä orali non sono. La difficoltä di raccogliere (o di poter utilizzare) un numero consistente di registrazioni rilevate sul campo ha infatti spesso causato il ricorso a “trascrizioni” (prodotte da letterati, cultori della tradizione locale o ricercatori del passato) il cui grado di affidabilita all’originale e raramente nscontrabile. E evidente che in un simile contesto il ricercatore debba valutare una duplice transcodificazione, ovvero il passaggio da un genere all’altro, ma anche la “traduzione” della cultura popolare nei moduli propri della cultura “alta”. Non si tratta infatti di determinare unicamente in ehe misura i testi si modifichino in base alia forma in cui si incarnano (e dunque alle leggi compositive ed alle diverse convenzioni ehe sono proprie di ciascun genere espressivo), bensi di stabilire in ehe grado una “trascrizione” possa compoitare una ristrutturazione globale del racconto, tale da veico-lare contesti culturali, sociali, cognitivi ed esperienziali del tutto differenti.
Di qui la perplessitä, suscitata da alcuni studi folclorici, ehe sia plausibile ritenere di poter rintracciare le regole del narrare tradizionale attraverso lo studio di testi trascritti con modalita incerte, o di isolare “leggi universali” senza l’opportuna verifica sul campo.3 Quanto, ad esempio, la “mancanza di prospettiva” riscontrata da Lüthi nella fiaba di tradizione orale e dovuta alio statuto di quel genere narrativo e non piuttosto alio stile personale del singolo narratore, o all’assenza, nell’uditorio, di persone ehe compartecipino della stessa realtä sociale, geografica, culturale? O ancora quanto l’uso di formule di apertura e chiusura standardizzate puo essere considerate un segnale di oralitä e non invece un elemento ehe il narratore stesso percepisce come fiabesco ed utilizza consapevolmente solo quando desideri creare un determinate effelto artistico?
In un’ottica di questo tipo l’incontro con un informatore ehe, oltre ad essere un bravo narratore, scelga di utilizzare anche lo strumento della scrittura per trasmettere i propri racconti, appare ricco di potenzialitä: avremo cosi la possibilitä di confrontare
1 Cristina Lavinio, La magia della fiaba: Ira oralitä e scrlllura, Firenze, La Nuova Italia, 1993, p. 3. 11 fatto stesso ehe nello scritto manchino tutta una serie di fattori cite conferiseono senso al prodotto orale (gesti, ritmo, toni, pause, mitnica, ma anche quel contesto relazionale e spazio-temporale, quel flusso narrativo dialogico ehe stanno alia hase e motivano eiö ehe si sta raceontando), o che nell'oralitä ci sia una sovrabbondanza di elementi ehe nello scritto appaiono come ridondanti o ripetitivi (iterazioni, intercalari, interiezioni, recupero di porzioni di testo dimenticate, interruzioni), comporta ehe si faccia un uso diverso della parola e dunque cite si producano, in effetti, due testi differenti. In definitiva il testo scritto nasce per essere letto, quello orale per essere agito ed ascoltato.
■’ L’analisi svolta da Cristina Lavinio sulle Habe italiane d\ Calvino (op. cit., cap. 6) mostni ad esempio come uno serittore possa essere in grado di utilizzare molti elementi considerati tipici dello stile orale per produrre dei testi ehe del popolare abbiano il sapore ed il ritmo, anche quando questi siano del tutto assenti dalla variante originale: -nel passaggio dall’oralitfi alia serittura ... la fiaba perde infatti molti dei suoi tratti costitutivi, e tale perdita determina facilmente l'insorgere dell’esigenza di una rielaborazione seritta ehe sia magari diretta a simulare l’oralitä, ma utilizzando, per raggiungere questo scopo, i vantaggi, i lussi e i procedimenti della serittura- (p. 3).
due varianti di un testo che sia veramente “lo stesso” (ossia un prodotto riconducibile alla medesima fonte e allo stesso ambito culturale)'1 e dunque di testare 1’effettiva validitä degli assunti teorici proposti.
II primo incontro con E.B. ha generato in me un iniziale disappunto. Ero andata a Rovigno alla ricerca di testi della tradizione orale e con l’idea di raccogliere, per quanto possibile, anche delle narrazioni in quello che, a detta dei linguisti, e uno dei pochi “dialetti indigeni” rimasti in uso in Istria.5 Ma E.B. era di altro avviso. Non aveva nessuna intenzione di narrate in una lingua che, secondo lei, io non avrei potuto capire.6 Lo sentiva come qualcosa di artificioso e mi disse ehe, se avessi voluto un racconto in rovignese, mi avrebbe offerto in un secondo momento una trascrizione delle “sue” narrazioni, ehe aveva giä preparata tempo prima per aiutare il figlio ehe raccoglieva tradizioni locali con l’intento di farne dei racconti a fumetti. Non mi resto altro ehe registrare quanto aveva in mente di raccontarmi e attendere i suoi scritti, ehe in effetti mi consegnö dopo qualche giorno. Solo allora mi accorsi dell’opportunitä ehe mi era stata offerta per cercare di comprendere, piü da vicino, come si strutturano diversamente il pensiero e la narrazione a seconda del mezzo espressivo ehe si usa.
E.B., nata a Rovigno nel 1922, si trovo ben presto a vivere in prima persona i drammatici awenimenti ehe in pochi anni avrebbero mutato il volto della regione. Seguendo “istintivamente” le idee antifasciste del padre, si impegnö attivamente in politica, tanto ehe alia fine degli studi (ha completato la preparazione magistrale a Forli), le venne negato l’accesso al lavoro perche dichiarata dal prefetto “politicamente malsa-na”. Arrestata durante l’occupazione tedesca, riusci a salvarsi solo grazie all’interessamento di un conoscente, “fascista per bisogno”, ehe garanti per lei. La scelta della clandestinita le apparve allora l’unica soluzione e prese “la via del bosco”, dove rimase per un anno e mezzo, lavorando principalmente a fianco delle donne e nella propaganda.7 L’impegno politico, sociale e civile contrassegnö la vita di E. B. anche dopo la liberazione“, ma, pur
4 E data qui ovviamente per implicita la questione deH’impossibllita di ricondurre un testo della tradizione orale ad una forma die sia definibile come “la stessa”, al di lä delle sue varianti.
’ Giuseppe Vidossi, Matteo Bartoli, Alleporte orientali <1 'Italia. Dialetti e lingue della Venezia Giulia (h'rinli e Istria) e stratificazioni linguistiche in Istria, Torino, Gheroni, 1948, p. 82.
* Lo stesso mi accadde anche durante una campagna di raccolta a Sissano e mi pare una comprova evidente del fatto die la narrazione in ambito tradizionale non e mai un evento avulso dal contest« relazionale, ma piuttosto un atto sociale che necessita dell’interazione e della presenza lisica di esecutore e pubblico. E.B., in altra occasione, ebbe modo di esprimermi la sua idea del rovignese in quest! termini: ■ not gavemo sto ilia leto che el xe ostrogoto. No, no xe un bruto dialeto, solo ehe xe dificilepronunciar, perche el ga dei dittonghi e alora xe dificile... Mi so invece Inti i allri - Dignan, Galesan, Vale - ga [difficoltä], ma xe piü facile de pronunciar. HI nostro no. Per esempio el stesso nonte dela ciict, Rovigno, se disi Rutieigno. Xe subito... el primo aprocio xe un po’ dificile, eco».
7 A funzioni e cariche di tipo organizzativo affiancö anche attivita pratiche, ehe cosi descrisse nel corso di un’intervista, raccolta il 27.11.95, messaml a disposizione dall’antropologa statunitense Pamela liallinger, alia quale va il mio ringraziamento: -lo avevo prima di tutto I’attiviti delle donne, era il Fronte Femminile Antifascista, quella volta si chiamava. FFA. (...) E poi lavoravo - durante la lotta, sempre ero in bosco -lavoravo all’Agitprop, alia sezione stampa e propaganda. Battevo a macchina, facevamo dei manifestini,
distribuivo la stampa - quella volta arrivava il nostro giornale e poi -La voce del popolo- - tutto nell’illegalita era fatto, in ciclostile insomnia, ecco. E c|uindi mandavo su articoli di vario genere, sugli awenimenti in cittä, in bosco, cose die... Poi quando moriva qualcuno, di questi combattenti, facevamo la biografia, insomnia... Quindi lavoravo nell’Agitprop, nell’agitazione e propaganda, insomnia nella stampa ecco, e piü nella sezione delle donne. Questo lino alla libcrazione-.
B Eletta nel comitato regionale subito dopo la liberazione, si occupö di sanitä ed educazione, vivendo per alcuni anni in vari centri dell’Istria (Albona, Fiume, Capodistria) e stabilendosi infine a Rovigno, dove ebbe l’incarico della direzione delle scuole italiane fino al pensionamento. Ha ricoperto diverse cariche pubbliche ed e stata presidente dell’Associazione dei Combattenti fino alla sua morte, avvenuta agli inizi del 1999.
avendola condotta lontano dalle occupazioni comuni a larga parte delle sue coetanee, non le fece dimenticare la cultura della propria infanzia. Anzi. Grazie alia sua eccellente memoria - affinata ed allenata dall’abitudine alla narrazione - E. B. riusciva a dare corpo ad una vivida ricostaizione della vita personale e cittadina e ad un cospicuo repertorio narrativo che le era stato tramandato dai nonni materni e da altri parenti quando era ancora bambina.'-’ Sembra quasi che il condurre un’esistenza “fuori dagli schemi” abbia contribuito a cristallizzare le memorie del passato in immagini plastiche a tutto tondo, episodi ben delimitati che E.B. narrava e ri-narrava usando grosso modo le stesse parole, pur differendo tempi, circostanze ed uditorio. E ciö sia nel caso di racconti provenienti dalla tradizione orale, sia per quanto riguarda alcuni episodi salienti della propria vita, ai quali conferiva una formulazione narrativa.10
E.B. aveva un modo di narrare peculiare, che risentiva probabilmente delle ripetute occasioni in cui era stata scelta come “fonte” per la ricostaizione della storia, della cultura e delle tradizioni di Rovigno. Non sembrava lasciare posto all’improwisazione; pareva invece che seguisse un suo preciso progetto, uno schema mentale che si era preparata in vista dell’incontro. Al nostro primo colloquio non ci fu molto spazio per i convenevoli. Intuendo in anticipo ciö che mi interessava, cominciö quasi subito a narrare i testi del suo repertorio, concatenandoli l’uno all'altro con ritmo serrato, senza particolari pream-boli." 11 racconto procedeva veloce, punteggiato dai dialoghi, che prevalevano in modo netto sulla parte descrittiva, regalando ritmo, calore e vivacitä ai testi. La gestualitä e la mimica - forse perche eravamo comunque in un ufficio, con altre persone che si awicendavano, e per di piü sedute ad un tavolo con il registratore in mezzo - non erano molto marcate, ma la narrazione non ne risentiva grazie anche alla sua notevole abilitä nell’uso degli espedienti paralinguistici (cambio di ritmo e velocitä del racconto, muta-menti nel tono, sapiente uso delle pause, inserimento di suoni onomatopeici a sottolineare l’azione, largo impiego del discorso diretto, talvolta anche con variazione del registra linguistico). Le incertezze erano rare e le autocorre-zioni quasi del tutto assenti, segno di una grande padronanza non solo dei testi, ma anche dell’arte narrativa orale.12
‘‘ Cost E.B. ricordava le narrazioni in ambito familiäre: ■d’inverno- tisa- de sera, quando chefazeva scuro presto, alora... Not nogaveuimo elfogoler, quel colfogo in mezo, cusi. Gavevimo quel imurado (...) Alora stavimo tacadi vlcin destofogo, e verzevimo anche la portela che ne vegni im pochet in de caldo de piü, e sia mia nona ne contava perche, cos' le vol... e in quela volta iera el lume a petrolio, porche no iera ancora venuda la luce, iera... l’acqua corente iera soltanto zo in magazin de una signora cheghe volevapagarghe dieci cenlesimi per cior una mastela deacqua (...) li alora costa lume, plan pian, mia nona me contava sie storie, sta roba, ecco. Mia mama laghe diesem “Cos'tighe conti ste robe chedopo tighe impinisi la testa”. “No, no - la disi - xe bei”. Khh.
111 La capacitä di rielaborare le proprie esperienze in forma di racconto pud generare talvolta una sovrapposizione di racconti fantastici e vicende reali, o di aneddoti di paese e vicende personali. Durante il nostro primo incontro dedicate) alla raccolta, E.B. mi racconto, ad esempio, un aneddoto relativo a due cognate cite riescono a gabbare il dazio fingendo un parto imminente, presentandolo come -un fatto avvenuto a Rovigno durante il periodo del fascismo-. La narrazione, inserita all’interno di un corpus di te.sti della tradizione orale, non era attribuita a una persona particolare ed era raccontata con lo stesso stile narrativo ehe caratterlzzava il resto del suo repertorio. NeU’ineontro seguente, improntato piti specificamente sulla ricostaizione della sua storia personale, avvenuto a distanza di un anno, I’aneddoto ritrovci la giusta contestualizzazione e si rivelti essere un episodio accaduto a due sue parenti dirette.
11 Tranne in un caso, deftnito come «quela de Macacan•, i racconti non venivano presentati con formule referenziali o titoli. I te.sti erano introdotti semplicemente con un dopoxe...', •Hdopo, speta... dopo iera un ultra...■Hpoi ancora xe...-, ■hi dopo, speta... cossa gavesst ancora de contarte?...-, *Hpoi, speta... iera ancora qualcossa...-, e cominciavano senza formule d’apertura ritualizzate, solitamente con un -/1/ora iera un prete [un giovane/ due cognade]-.
u Per non dire della notevole abilitä mnemonica, ehe le permetteva ad esempio di riproporre in modo magistrale
Ho avuto modo di registrare in quell’occasione, accanto ad alcuni aneddoti sulla vita cittadina e ricordi personali, nove testi narrativi tradizionali (tutti riconducibili ai tipi della classificazione internazionale di Aarne-Thompson), che costituiscono - a quanto suggerito dalla stessa E.B. - l’intero repertorio narrativo a lei noto. Negli incontri successivi, in effetti, non emerse alcuna nuova narrazione (ne ve ne sono nel manoscritto che mi fu affidato piü tardi), ma dubito che la questione possa considerar-si esaurita. Non posso infatti escludere che le mie domande, in seguito incentrate piü direttamente sulla ricostruzione della sua “storia di vita”, non abbiano posto in secon-do piano altre eventuali narrazioni conosciute.
II corpus raccolto risulta costituito da documenti narrativi che, secondo la struttura deü’indice internazionale, appartengono a “generi" diversi13, ma presentano in effetti un forte carattere unitario, non tanto per una superficiale omologia dei personaggi protagonisti (in maggioranza preti o personaggi appartenenti alia sfera del sacro), quanto perche ripropongono tutti il motivo dell’astuzia, sia come riscatto dei deboli contro i potenti, che nell’accezione piü equivoca di furbizia (che come tale viene allora punita). Solo in tre testi l’astuzia rimane implicita e la narrazione si focalizza sul suo opposto, la stupiditä.
L’amore per la battuta arguta, il gioco, la beffa, pervade i racconti narrati da E.B. e molti suoi ricordi della vita rovignese, nei quali appaiono soprattutto gli Scherzi fra coetanei e gli episodi dal carattere piü squisitamente comico. Il contrasto di questo aspetto faceto ed ironico del narrare con la ricostruzione degli eventi drammatici dell’esperienza partigiana, sembra suggerire il fatto che E.B. conferis.se alia vita cittadina dell’etä infantile un carattere mitieo di spensieratezza, convivialitä e giovialitä: un periodo felice che lei poteva rivivere (e condividere) grazie alia sua grande abilitä mnemonica ed alla perfetta padronanza delle tecniche narrative orali.
Anche l’utilizzo clella scrittura non era certamente un evento inusuale per E.B., sia come strumento di studio e conoscenza, che quale mezzo di comunicazione ed espres-sione (nella vita lavorativa, nell’attivitä politica e ad uso personale), ma, a giudicare dai testi in mio possesso, sembra che appartenesse ad un diverso modo di esperire la realtä.
Il primo aspetto che colpisce nel comparare le due versioni clella fiaba qui presenta-taH, e l’incredibile omogeneitä dei testi. I due racconti procedono in modo lineare, rispettando fedelmente la sequenza interna dei motivi narrativi. Non ci sono sbalzi, ne discrepanze, cosi che e stato particolarmente agevole presentare le varianti accostate specularmente l’una all’altra. Di primo acchito sembrerebbe quasi che il testo scritto sia una “traduzione” o un riassunto della versione orale, ripulita dalle ripetizioni, interie-zioni eel indecisioni tipiche del parlato. Ma, osservando piü attentamente, si nota come la tecnica narrativa sia profondamenle diversa.
le complesse e astruse concatenazioni che sono alia base di un tipo come l’AT 1562A, tutto giocato sulla formula finale, una sorta di litania in latino maccheronico, recitala con ritmo velocissimo.
13 Una fiaba di magia (AT 330A: The smith and the devil [death]), due racconti romanzeschi (AT 922: The shepherd substituting for the priest answers the king’s questions, AT 964: Thief [murderer] deceived into betraying himself by a gesture), una storia dell’orco stupido (AT 1000 + AT1004: Bargain not to become angry + Hogs in the mud; sheep in the air), e cinque scherzi ed aneddoti (AT 1228A: Fools shoot from wooden gun, AT 1562A: The barn Is burning-, AT 1689: -Thank God they weren’t peaches', AT 1699: Misunderstanding because of ignorance of a foreign language; AT 1822: Hciuivocal blessings). Nel manoscritto, accanto ad aneddoti cittadini, sono presenti solo due testi tradizionali: 1'AT 330A e l’AT 922, qui riproposto.
11 Fonte di questa fiaba e una -zia furlana-, di S. Giorgio al Tagliamento, ehe si era trasferita a Kovigno e, sposato lo zio materno di E.li., aveva vissuto per alcuni anni accanto alla nipote in casa della suocera.
La variante orale (A) e tutta costruita sull’impatto emotivo e visivo. I personaggi sono rappresentati tramite le loro azioni e le loro parole, senza lasciare molto spazio ai commend esplicativi. Le situazioni sono tradotte in immagini; i sentimenti e le emo-zioni in dialoghi diretti.'5 II testo viene messo in scena e drammatizzato. Numerose sono anche le sollecitazioni rivolte all’uditore e gli intercalari e i commenti ehe creano complicitä fra chi narra e chi ascolta. Si notano inoltre diversi dispositivi incentrati sulla ripetizione, riconducibili alle dinamiche dell’oralita ed alle tecniche di memorizza-zione: dal racconto ripetitivo, dove si rappresenta piü volte un fatto avvenuto una volta sola (e il caso delle tre domande poste dal cavaliere in Al6 e ripetute in A21, oltre ehe, ovviamente, nel finale A26), alla piü semplice ripetizione di parole o espressioni, ehe spesso ha anche la funzione di crearsi il tempo per recuperare il ricordo di quanto accadrä in seguito e di organizzarlo ai fini narrativi (si veda ad esempio in A17 “Alora el xe andaclo via, rabiä. El xe andado via"). Anche i commenti personali dei protagonisti (A13, A24) e della narratrice (A7, A18), cosi come l’uso marcato del dialogato (si veda ad esempio lo scambio di battute in A22) possono costituire a ben vedere dei luoghi di strutturazione della memoria, poiche creano delle pause riflessive, un variare di ritmo, all’interno deü’intreccio narrativo.
Tipico del narrare orale e inoltre il sovrapporsi di formule riassuntive e racconti ripetitivi, che crea un effetto ridondante di accentuazione della ripetizione (A17: “Xe nato ... cusi cnsi, che el nostro ... sacrestan ga scrito sta roba Allo stesso modo vanno riferiti alle dinamiche dell’oralita sia l’iper-utilizzo del “dice”, che la discordanza dei tempi verbali, i quali scivolano a piü riprese dal passato al presente e viceversa.16
La variante scritta (B) si discosta da quella orale fin dal suo esordio con la presenza di un titolo formalizzato e l’impiego di una formula d’apertura standardizzata (“A gira ouna vuolta”), chiari segnali della sensibilitä di li.B. alle esigenze di una produzione letteraria ed artistica. Lo stile narrativo, cosi vivace ed immediate nella variante A, diventa qui piü piano, discorsivo e costruito. Si perde la freschezza delle caratterizza-zioni a vantaggio di una descrizione piü ragionata e “spiegata”, mentre l’impatto del dialogato si attenua, fino a sparire quasi del tutto. Accanto alla naturale eliminazione di incisi, intercalari e interiezioni, spariscono anche le discordanze dei tempi verbali ed i commenti che strizzavano l’occhio all’ascoltatore. 11 testo e scritto in una lingua media, fortemente ricalcata sul parlato, e segnata da una certa propensione per il “colore popolare”, con 1’inserimento marcato di modi di dire e vocaboli di un dialetto che talvolta appare esibito piü che interiorizzato.
In questo procedere lineare si perdono la tensione narrativa e tutti quegli elementi che creavano un’aspettativa nel racconto. Si confronti ad esempio come viene presentato Parrivo del sacrestano all’osteria, uno dei momenti significanti del testo in quanto da origine all’azione. La variante A, con quell’ammiccante “<? vic in de la drogheria, eh!... iera un’osteria, ah!’, lascia giä presagire tutto quello che accadrä al pover’uomo che “ghe piaseva tanto bevef, ed anzi prolunga sapientemente l’attesa, facendolo anche andare a fare la sua commissione, prima di condurlo al fatidico tavolo. Nella variante B, invece,
15 Si veda, ad esempio, come vengono resi in A24 Pansia ed il timore del padre guard iano con il semplice ed etficace inserimento di quel -Ahh, come che moriremo tuli, poveri!-, che fa da contrappunto alla solida fiducia del sacrestano.
Sülle diverse funzioni dell’inciso “dice" si veda Glauco Sanga, Chi ‘dice" nellafiabet?, in Per Giuseppe Šebesta. Sciilli e nota bibliograficaper ilsettantesimo compleanno, Comune di Trento, 1989, pp. 433-437; sui tempi verbali Cristina Lavinio, op. cit., pp. 41-70.
l’osteria e data per scontata ed e addirittura preceduta dalla raccomandazione di non ubriacarsi, cost che tutto il pathos della situazione va perduto e si produce piuttosto 1’effetto moralistico della violazione di un tabu. Similmente accade al momento risolutivo (A/B2Ö), dove tutta la ricchezza drammatica del “botta e rispo-sta”, con quelle vittorie strappate una ad una, quesito clopo quesito, si traduce in un arido elenco. La soppres-sione del dialogato toglie inoltre calore ai personaggi. Si veda, ad esempio, la figura del padre guardiano ehe, senza le sue esclamazioni stupite, ansiose o spaventate (A13, A17, A21, A22, A24), viene appiattita e disumanizzata, riducendosi ad uno stereotipo privo di emozioni.
Se nella variante B spariscono quasi completamente i sentimenti, vengono introdot-ti invece aleuni elementi esplicativi e deserittivi, tali da motivate in modo piü completo gli eventi. In B8, ad esempio, 1’incomprensibile crudeltä e spietatezza del “cavalier ehe andava in cerca de fort una'' viene spiegata con l’affermazione ehe era un signore “dasparä par tante dasgrasie che el viva hoü" ed inline riscattata in quell’andarsene ridendo in B27. Alio stesso fine di ricucire i fili lasciati in sospeso si puö ricondurre anche la pulizia della porta “incriminata” da parte del sacrestano (B23), ehe in vero nulla aggiunge al racconto se non la sensazione di un ritorno all’ordine, di un’espiazione del peccato commesso.17
Mi sembra infine di particolare interesse per la comprensione della diversa struttu-razione del pensiero ehe presiede alia stesura seritta del raeeonto, la eomparazione delle due varianti ai punti 16 e 26. Il testo B e infatti eostruito su una sehematizzazione logiea e visiva, ehe solo lo strumento della serittura e in grado di motivate e permettere, mentre quello A e tutto gioeato sulla eapaeita espressiva di immedesimazione ed interpretazione dei due punti di vista, propria della drammatizzazione narrativa e teatrale. In definitiva, al contrario di quanto suggerito eomunemente dai manuali di serittura ereativa, in questo easo il testo orale “mostra”, mentre quello seritto “diee”, instaurando una sorta di eon-trapposizione fra il mondo delle emozioni, ehe rivive nella parola, e quello della razio-nalitä, ehe espliea un preeiso controllo sulla produzione seritta.
Questi raeeonti, appresi inizialmente da E.B. per via orale, trovano dunque la loro migliore espressione quando vengono riprodotti eon le teeniehe del narrare tradizio-nale, ehe era forse anche quello avvertito come piü naturale, familiäre ed appropriato dalla stessa narratrice. Ritengo infatti ehe E.B. avesse interiorizzato a tal punto il modello narrativo soggiaeente ai testi della tradizione orale, ehe al momento di trasporli sulla carta finiva per ricostruirli a riealeo, per tradurli quasi, in un linguaggio “altro”.IH II raeeonto, eonservato interiormente per immagini, perde eioe il suo potere evoeativo, produeendo lo stesso searto ehe sussiste fra il narrare ed il riferire una narrazione.
Il testo qui presentato eorrisponde al lipo AT 922 (The shepherd substituting for the priest answers the king’s questions) dell’indice internazionale Aarne-Thompson, al quale rimando per una bibliografia approfondita.19 Rispetto al modello esplicitato da
17 L’intento morale appare piü volte nei testi tli E.B., che spesso si conclutlono con un riepilogo nel quale si sottolinea il significato implieito del racconto.
Anche l’uso del dialetto rovignese, ehe pure appartiene ad E.H., e in realtä in questo caso una traduzione, poiche hen difficilmente poteva essere parlato dalla zi;i friulana, ehe e stata la fonte primaria di questo testo.
17 Stith Thompson, The types of the Folktale. A classification and bibliography. Antli Aarne’s Verzeichnis der
Märchentypen translated anti enlarged, “FF Communications" n. 184, Helsinki, 1923, pp. 320-321. In particolare si vetla Walter Anderson, Kaiser undAbt, “FF Communications” n. 42, Helsinki, 1923, ehe, comparando quasi
seicenlo varianti scritte ed orali, avanza I’ipotesi di una forma originaria sviluppatasi all’interno di una comunitä
Thompson la variante di E.B. presenta alcuni aspetti originali: il motore dell'azione prodotto dalla propensione al bere del sacrestano ed il finale, nel quale e assente qualsiasi ricompensa (al di la dell’aver salva la vita), o scambio di ruoli fra il risolutore degli indovinelli e il padre guardiano o il signore. La tipologia dei quesiti rientra invece in quella delle domande “cosmiche”, comuni a gran parte dei testi.
El nonsolo imbriagon
Note sulla trascrizione: la divisione del testo in paragrafi segue la ripartizione presente nel manoscritto redatto da E.13. Per agevolare la lettura si e preferito non adottare le regole della grafia fonetica nella trascrizione del nastro, segnalando unicamente il diverse) suono della lettera “s”, ehe altrimenti, nell’assenza della doppia consonante tipica dei dialetti veneti, avrebbe potuto causare una certa confusione. In questo modo “s” indica la sibilante sorda (it. sera), “6” la sibilante sonora (it. rosa), con l’unica eccezione delle forme del presente indicativo del verbo “essere", per le quali si e mantenuta la tradizionale grafia “xe". Il corsivo indica l’impiego dell’italiano nel testo, i tre punti di sospensione le pause o le esitazioni. La variante A e stata registrata a Rovigno il 7.4.94 (Nastro 4, 253-348). Nella variante B sono state conservate le eventuali imprecisioni e discrepanze presenti nell’originale.
Riassunto italiano: un sacrestano, sotto I'effetto del vino, scrive sulla porta del suo convento “Qui si trova la felicita”. Un signore di passaggio chiede ragione della scritta al padre guardiano e, non ottenendo la risposta desiderata, gli impone la risoluzione di tre indovinelli impossibili, pena la distruzione del convento. Il sacrestano, sostituendosi al suo superiore, risponde ai tre quesiti, rivelando nell’ultima risposta la verita sullo scambio.
Classificazione: AT 922 ( The shepherd substituting for the priest answers the king ’s questions).
Versione orale (A)	Versione scritta (B)
1 E poi questa!... Questa, questa...	El nonsolo imbriagon.
2 Alora iera un... un giovane ehe ’1 faseva el... el sacrestan in un convento de frati e lui iera... ghe piajeva tanto bever e quando ehe i lo mandava fora a comprar qualcosa... iera dijastri.	A gira ouna vuolta un cunvento da frati ehe i veiva un nonsolo ca ga piasiva un mondo el vein.
3 Un giorno i lo manda che 1 vadi a far la speja. E... ghe ocoreva un vaso de pitura perche doveva un poehetin rinfrescar... eerte parti de, de... o i banchi in ceja, insoma...	Oun giurno el padre guardian el uo dama el nonsolo par mandalo in pais a cumpra oun puö da vazi da pitoura par daghe ouna rinfriseada ai banchi della cesa.
4 e i ghe diji: “Ciol - diji - un vajo de pitura e un penelo». «Si, si», ghe diji, e '1 va.	Quando el padre guardian ga uo da i soldi al nonsolo, el ga uo racumanda da tourna priesto e da non imbriagase.
ebraica del Vicino Oriente intorno al VII secolo d.C. Nel mondo anglofono e ben conosciuta anche in veste di ballata, con il titolo di Kingjohn and the Bishop. Per le varianti regional! e rimandi bibliografici in area italiana, slovena e croata si veda anche Laura Oretti, A caminando ehe 'II va... Repertorio della narrativa di tradizione orale delle comunitä italiane dell’Istria, Trieste, Edizioni ItaloSvevo, 1994, pp. 120-121.
5 E vicin de la drogheria, eh!... iera un’osteria, ah! IZ lui el xe andado la. Xe andä in drogheria el ga ciolto el penelo e... e... anche sto vajo de pitura, pero i soldi ehe ghe restava -perche ghe vanzava qualcosa - e lu el xe andado a bever.	El nonsolo el si si in pais e quando el si rivä anduve ea gira la drugareia el uö pan.sä ehe el pudiva zi a bivi oun bicier in spacio ca gira rento la dmgareia.
6 El ga bevu tuto e adiritura - sicome che ’1 iera simpatico - altri ghe ga oferto... Insoma lu el iera imbriago a tochi. El va... va in sto convento e davanti de la porta, cust con sto penelo, ghe ga fato bel de seriver -Qui si trova la felicita-.	E cusi un bicier duopo l’altro el uo seusuma squasi douti i suoldi. El gira biel inciearä ma cun i puochi suoldi ca ga uo rastä el uo conpra oun vaso da pitoura e un paniel, e cun la fiaca el si turnä al cunvento. Intanto ga uo da fora la bala e prima da si drento sul purton el uo scrito con la pitura e cul paniel sula puorta quiste paruole: "Qui si trova la felicitä«.
7 E poi lui xe andado ben dentro, el xe andado in... nela sua camereta ehe el gaveva, el se ga meso a dormir e la - fia - tuto felice el stava!	Duopo duro coume un steiso el si si drento e el sa uo dastirä sul paion el sa uo indurminsa coume un suco.
8 A un eerto momento pasa de lä un cavalier che andava in eerca de fortuna.	Pruoprio el di drio a uö pasä da la un siur che el gira dasparä par tante dasgrasie ehe el viva bou. Stu siur el sa uo farma davanti el purton del cunvento anduve ehe gira screite li paruole ehe el nonsolo aviva pitura da imbriago.
9 El bati sto... sona la campana, el bati sta porta e ghe vien el padre guardian verzer la porta.	Stu siur el uö sunä la campana e oun frato a zi zi a vierzaghe el purton.
10 El ghe diji: -Cosa el dejidera?-. El ghe diji... el diji - pero lori no saveva che xe serite ste parole, no? -el ghe diji, diji: «Son venudo in eerca de la felicita», no?	Stu zuano siur el ga uö dumandä da favalä cun el padre guardian e quando el si rivä el ga uö dumandä sa gira viro ehe lä a sa truviva la «filisitä».
11 El ghe diji: «Si - el diji - qua - el diji -xe la felicita, la serenitä, xe tuto quel che dejidera, perche qua xe la casa cli Dio...".	Alura el viecio frato al ga uö deito ehe in cunvento, con la grasia del Signor douti gira filisi.
12 “Mache - el ghe diji - mi voio quel che gave serito de fora!».	Alura stu siur el uo pansä ehe el frato lu ciuliso parculo e douto rabiä el ga vud mustra quil ca gira scrito dal da fora sulla puorta.
13 Alora el varda: -Orpo - el diji - sto mato ga serito sta roba», el ghe diji... »e sto qua el se ga senti ofejo".	Alura el frato el uö capei ehe el nonsolo el gira turnä imbriago e el veiva scrito quile paruole.
14 El cli/i: «Me gave eiolto in giro« - no ’1 podeva dirghe ehe ga scrito el sagrestan, el xe stado sito - alora el ghe di’: «Ben - ghe di’ - mi vado via. - el diji - Fra oto giorni ritorno e voi dovere darme tre risposte, e cjtieste tre... E se no me savere risponder a quel che mi ve domandero ve faro masar tuti, perche me gave ofejo come persona, me gave ciolto in giro«.	El ga ud dumanda seousa al siur pragandolo da vi pasiensa. Ma stu siur douto inviparä el ga uö dito ehe loü pasaruö indreio duopo uoto giurni e ehe el ga faruö tri dumande e se el nu savaruö raspondaghe, el faruö masa douti i frati e el brousaro la eesa coun douto el cunvento.
15 El ghe di’: «Cosa?», el ghe diji.	El vieeio padre guardian alura el uo vusiu a cugnusi li tri dumande.
16 «Quanto ehe pesa la luna. Che distanza ehe xe tra el ciel e la tera e cosa - el diji - che penserö mi in quel momento». «Si, si, si, si».	Cousi el zuano siur el ga uo fato le tri dumande. 1)	Quanto pisa la louna. 2)	Quanto si largo la tiea dal sil. 3)	Cuosa ehe pansaruö el siur quando el turnaruo indrio.
17 Alora el xe andado via, rahiä. El xe andado via. E sto povero padre guardian el va dentro: -Fratelli - el ghe diji - cosa e successor. E sti qua: «E cosa, cosa...?». El ghe diji: «Xe nato — el diji - cusi, cusi, ehe el nostro... el sacrestan ga serito sta roba e adeso noi gavemo le conseguenze, tra oto giorni noi dovemo...». El ghe diji: «Niente - el diji - andemo in eieja pregar. Preghemo ehe Iddio ne ispiri per poder risolver questi tre indovineli».	El zuano el si si veia e el puovaro padre guardian douto invili el zi tournä drento in counvento, anduve ehe el uo ciama douti i frati e i si sidi in eesa a praga el Signur.
18 E sto orno dormiva, ah! E dopo el se ga jveiä, a un eerto momento, el va in eerea, el va in cujina per vedere se xe de magnar, el trova tuto freclo, no xe aeeji ne i fornei, ne niente. El diji: «Cosa - el diji - no se magna?».	El nonsolo vierso misudi el sa uo dasmasada muorto da fam. El si si in eousina ma nu gira nisun e sul fugulier nu gira gnanehe ouna pignata ehe buiva. El uo sarea par douto el counvento i frati ma nul uo cata nisun.
19 Alora el va in eieja e li vedi ehe i prega.	El si si in eesa e lä li uö eatadi ehe i stiva douti countriti in zinucion intenti a praga.
20	Alura el ga uö doumandä euosa ea gira nato parchi I0C1 el nu sa racurdiva da vi fato la munada da sereivi quile paruole sul purton.
21 «Ahhh - el ghe fa el padre guardian -cos’ che ti ga fatok El ghe di’: «Cosa?», el ghe diji. »Ara - el diji -anderemo tuti ala morte per colpa tua, ehe te ga serito cusi e cusi. E... dovemo risponder ste tre robe: quanto peja la luna, ehe distanza che xe tra el eiel e la tera e cosa ehe penserä sto cavalier quel momento che ’1 vegnerä lä a parlar con noi» -•■a parlar con mi», perche col padre guardian «Ohh - el ghe di’ - per sta roba! - el diji - Tuto regoleremo».	Quando el padre guardian ga ud cuntä dela dasgrasia ca ga gira capitada e de li dumande ehe el siur gaviva fato, el nonsolo ga ud dumandä pardon e daspuoi el ga uo deito: «Mi i ie fato el maron e mi i va salvarie».
22 El ghe disi: «El me daghi un poco de soldi, ehe vado comprar certa roba». «Ohhh - el ghe di’ - ti te andarä a beverk «No - el ghe di’ - ghe dago la mia parola, sta volta, ehe mi ve salverö".	El ga uo dumandä un puo da suoldi cun l’impigno da non imbriagase piun.
23 Alora el va in drogheria, el compra un sete, oto, dieci - no so - gomitoli de spago e dopo li fa tuti in un grande.	El uo natä el purton e daspuoi el si si in pais e cun i suoldi ca ga uo da el trato, el uo cumpra tanti giomi da giavita e el si turna indrio.
24 E dopo el ghe diji al padre guardian, el ghe diji: »Lei devi taiarse la barba, la intachemo su un točo de... de roba, e me la metero mi e mi šaro al pošto silo». El ghe diji: «Ahh, come che moriremo tuti, poveri!». E i pregava lori in ceja, e i pregava.	El giorno preima ehe caio i uoto giurni el ga uo fato taia la barba al padre guardian el sa la uo intacada sul suovo muso e el ga uo dito: «mei i sarie al vostro pošto a raspondaghe a cjuil siur tanto muscardin e vui i fari la parto del nonsolo».
25 E sto sacrestan xe sula porta e ariva sto cavalier.	Ala meitina del giurno dreio zi rivä el siur e el padre guardian, visti da nonsolo, el ga uo vierto el purton del eunvento e si si a ciama el falso padre guardian che el si rivä con un grando grando giomo da giavita.
26 E alora el ghe diji: “Bon - el ghe diji -ti sa darme le risposte?», el ghe diji. «Si, si», el ghe di’. El diji: «Quanto peja la luna?». El ghe diji: «Un chilo». «Come un chilo?». «Eh, lei la ga quatro quarti, e la peja un chilo». «Hm - el ghe disi - ben... questa... la va». El diji: «E ehe distansia xe tra el cielo e la tera?». El ghe di’: «Vardi, mi go mijura, xe tuto sto gomitolo.	Mura el siur ga uo fato la prima dumanda. 1)	Quanto pisa la louna: e lu el ga raspon-do 1 chilo perchi la uo quatro quarti. 2)	Quanto si largo la tiera dal cil: e lu el ga uo musträ el grando giomo da giavita disendoghe ehe se el nu crido ehe el vago a cuntrula. 3)	Cuosa ehe el pensa in quil mumento: e lu el ga di «Vui i pansi da favalä cun el
Se no ’1 čredi, el vadi a controlark Controlar no '1 podeva... E dopo el ghe di/i: «E adeso rispondime el terzo: cosa penso mi in questo momento?”. El di’: “Lei pensa de parlar col padre guardian e invese el parla col sacrestanl».	padre guardian e invice i favali con el nonsolo».
27	El siur quando che el uo visto 1’astusia del nonsolo el sa uo da parvinto el ga uo parduna douto, e ridendo el si si veia.
28 E cusi el ga vinto la scomesa. El ga fato el guaio, ma el ga anche salvado la... la situasion.	Cousi douti i frati i uo fato festa ringrasiando el Signur e piun da douti el nonsolo ehe el uo savisto cun astusia fa el paca ma anche la pinitensa.
Povzetek
“Povem ti, napišem ti.” Tradicionalna pripoved povedana in zapisana
Prispevek prinaša primerjavo med dvema variantama zgodbe The shephard substituting for the priest answers the king’s questions (AT 922) - ustne, ki je bila posneta na kraju samem in zvesto prepisana s posnetka, ter pisne, ki jo je naredila ista pripovedovalka. Obenem ponuja nekaj razmislekov o različnih načinih oblikovanja misli, spomina in verbalizacije glede na posamezna izrazna sredstva, ki so bila uporabljena. Primerjava med obema besediloma, ki sta vzporedno predstavljena na koncu eseja, dejansko pokaže, kako se navidezni homogenosti obeh variant zoperstavljajo tako velike razlike na stilni ravni, da se močno čuti vpliv na način pripovedovanja.
Ustna varianta - kot predvideno jo zaznamujejo vrinki in netočnosti, ki so značilne za govorjeni jezik, ter prijemi, ki jih je moč pripisati dinamičnosti ustnega izražanja - predstavlja pripovedno tehniko z močnim čustvenim nabojem. Še posebej je mogoče opaziti, da je besedilo uprizorjeno in dramatizirano na način, ki je značilen za gledališko scenografijo: zaplet se razrešuje prek podob, osebe se predstavljajo skozi svoja dejanja, medtem ko se čustva izražajo v neposrednih dialogih.
Nasprotno pa stil pripovedi v pisni varianti vsebuje močno opisno in razlagalno komponento. Dogodek ni več prikazan, ampak je podan z izrazito rabo odvisnega govora ter z uvodnimi razlagami, ki utemeljujejo dogodke na logični ravni. Pripoved je zgrajena razumsko, pri čemer so dogodki nanizani tako natančno, da bi jih lahko navedli v obliki oštevilčenega seznama. Tradicionalni stil pripovedovanja, ki se v ponovnem zapisu, iztrganem iz poročevalskega konteksta, izgubi, se skuša posnemati z uvajanjem ustaljenih uvodnih obrazcev ter z vrivanjem narečnih besed in izrazov, za kar ni bilo potrebe pri ustnem izražanju.
Zdi se, da velika homogenost obeh variant kaže, kakor da bi informatorka, ko je podala svojo pripoved na papirju, skušala v resnici svojo zgodbo - ki jo je v sebi ohranila v podobah - “prevesti” v jezik, ki pripada drugačni izkustveni resničnosti. Pri tem je napravila isti odmik, ki tudi sicer obstoji med pripovedovanjem in podajanjem pripovedi.
Zmaga Kumer Gregorčičev »Izgubljeni cvet« kot ljudska pesem
Raziskava Gregorčičeve pesmi ».Izgubljeni cvet", zapisane in zvočno posnete po petju ljudskih pevcev, dokazuje, da ljudski pevci, tudi kadar si prisvojijo neko umetno pesem, ravnajo z njo po zakonitostih pesemskega izročila. Zato so ponarodele pesmi posreden dokaz, da je ljudska pesem enakovredna umetni poeziji ter po nastanku in življenju neodvisna od nje.
When it was sung by folk singers Simon Gregorčiči poem “Izgubljeni cvet" was also recorded on audio tape. Further analysis proves that even when folk singers appropriate a certain literary poem they treat it according to the laws of song tradition. This is why poems which had become popular songs represent an indirect proof that folk songs are equivalent to literary prose and that their origin and life cycle do not depend upon it.
Ko je Karel Štrekelj prevzel nalogo, da za Slovensko matico pripravi izdajo vseh dotlej zbranih ljudskih pesmi - že objavljenih ali še rokopisnih zapisov -, je kot »nenarodne« izločil vse tiste, za katere je bil znan pesnik ali je domneval, da so po izvoru umetne. Ker pa so bile nekatere vendar zelo razširjene, jih je z začetnimi vrsticami navedel v seznamih na koncu posameznih vsebinskih skupin. Po Štrekljevi smrti je delo dokončal Joža Glonar. V predgovoru k 4. knjigi je orisal zgodovino nastajanja izdaje »Slovenske narodne pesmi« (1-4, 1895-1923) in Štrekljeve poglede na ljudsko pesem. Pokazalo se je, da se z njimi ni strinjal, marveč je sprejemal mnenje Johna Meierja, ki je ljudski pesmi odrekal izvirnost. Po Meierjevi »recepcijski teoriji« je ljudska pesem samo nekakšen plagiat umetne poezije.
Glonar je Meierjeve teoretične poglede povzel na str. 45 svojega predgovora v Štrekljevo zbirko:»Narodna pesem ni nič drugega, ko samo ena, slučajna oblika, zajela iz splošnega rezervoarja pesniških izraznih sredstev, ki ga venomer množi in spreminja baš umetna poezija ... Umetna poezija ustvarja vedno nove elemente in oblike poetičnega izražanja, narodna poezija pa naravnost samo ob tem živi, da to tuje blago ... po svoje kombinira in vedno znova variira.«
Isto misel je ponovil na str. 49, ko pravi: »Duha narodne pesmi bomo spoznali šele iz podrobnega študija, kako narodna pesem izbira, zameta, spreminja in kombinira elemente izražanja, ki jih ustvarja umetna poezija."
Prav podrobni študij besedil ljudske pesmi skupaj z melodijo pa je razkril, da umetna poezija ni vir ljudske, marveč sta to dve enakovredni zvrsti pesemskega izražanja, vsaka s svojimi značilnostmi in zakonitostmi. Umetna poezija vpliva na ljudsko samo po vsebini, kadar ljudski pevci neko umetno pesem sprejmejo med svoje. Nekaj takih primerov so »ponarodele pesmi«. Ta oznaka ne pomeni vrednotenja, marveč le pojasnjuje, da je znano, kdo je pesem zložil. Pevcem to nič ne pomeni, s pesmijo ravnajo kakor z drugimi domačimi, zato se zaradi petja po posluhu lahko začnejo pojavljali v besedilu spremembe, ki so znamenje za nastajanje variant. S tem pa »ponarodela pesem» že dobi pravico, da jo imamo za enakovredno ljudskim po izvoru.
Zakaj je neka pesem sprejeta, druga pa ne, je težko reči in vzrok je verjetno od primera do primera drugačen. Vsekakor je videti, da ne odloča niti kakovost umetne pesmi, niti ugled pesnika. Nekaj ne prav oprijemljivega pritegne pevce. Tako se je npr. zgodilo, da je ponarodela Prešernova Nezakonska mati, toda nobena njegovih ljudskih posnaženih. Nasprotno pa je Jenkov Knezov zet izpodrinil ljudsko pesem, ki je bila Jenku za predlogo.1
Od pesmi Simona Gregorčiča so kot ponarodele znane tri: Veseli pastir, Njega ni in Izgubljeni cvet, ki je prvič izšla v Zori 1872 (str. 43), nato v Poezijah 1882 in je predmet tega članka.2
Gregorčičevo besedilo obsega pet štirivrstičnih kitic, ki ustrezajo oblikovnemu tipu poskočnice (5454 v daktilskem ritmu z anakruzo):
v/-vv-v v/-vv-v/-vv-v v/—vv—
3. Imela je vrtec, oj, vrtec krasän, ko davi je vstala, bil cvet je obran.
4. Oh, cvetje je rahlo, čez noč se ospe: a žal je še meni po njem, o dekle!
5.	Tja doli po polju pa stopa nekdo, on cvet je potrgal, zdaj - uka glasno.!
1 Gl. opombo k pesmi »Fantič umorjen zaradi ljubezni do gospodove hčere / B- v: Slovenske ljudske pesmi, 3-knj. Pripovedne pesmi. Ljubljana, Slovenska matica, 1992, .št. 194.
1 Simon Gregorčič, Zbrano delo. Prva knjiga. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Ljubljana 1947, str. 390 sl. (v seriji: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
1. Sinoči je pela
ko slavček ljubo, zakaj pa je danes rosno nje oko?
2. Sinoči cvetoča, rudeča ko kri, zakaj pa ji danes obrazek bledi?
Gregorčičeve Poezije, ki so izšle v 188 izvodih, so bile v pol leta razprodane,3 kar je očiten dokaz o priljubljenosti Gregorčiča kot pesnika. S Poezijami je pesem Izgubljeni cvet prišla med ljudi in verjetno kmalu dobila melodijo, kar je omogočilo, da je ponarodela.
Kot taka je bila prvič zapisana 11. jan. 1908. Zapisal jo je Franc Kramar, eden glavnih zbiralcev Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi, ki je začel delovati 1906 pod vodstvom K. Štreklja.'* Kramarju je pesem zapela Uršula Zalar v Mateni pri Igu. Istega leta jo je na Keblju pri Oplotnici zapisal domačin Jožef Lešnik. Francetu Steletu, pevovodji Lire v Kamniku, je Izgubljeni cvet zapel Anton Pirc iz Tunjic 30. okt. 1910. Dmgi Kramarjev zapis je iz 1. 1918, peli pa so »slovenski vojaki na fronti«, če naj verjamemo Kramarjevi pripombi k zapisu. Morda ne ravno na fronti, vojaki pa že, ker vemo, da je Kramar zapisoval med njimi v ljubljanskih vojašnicah.
Janko Žirovnik v prvih izdajah svojili priredb »narodnih pesmi« te ponarodele še ni upošteval in tudi v Bajukovi in Devovi zbirki ni nobenega primera. Pač pa se pojavi v Žirovnikovi »drugi«, preurejeni izdaji v dveh zvezkih«, in sicer v 1. zv. iz leta 1933 kot št. 104.
Obstajajo tudi zvočni posnetki, od katerih bosta tu upoštevana dva. Večglasni je od 31. jan. 1964 iz Gorenje vasi pri Ribnici na Dolenjskem, enoglasni pa od 3. marca 1988, ko je pesem zapela Rozika Ofič iz Dramelj pri Celju.s
Zakonitost ljudske pesmi, da živi samo skupaj z melodijo in da ta povezanost lahko vpliva na besedilo (in narobe), se je pokazala tudi pri obravnavanem primeru. Najstarejši trije zapisi (iz Matene, s Keblja in iz Tunjic) imajo vsak svojo melodijo. Malenška in tunjiška imata po osem taktov, kar ustreza štirivrstični kitici Gregorčičevega besedila. Kramar je pod matensko v 3/4 taktovskem načinu, ki jo je označil za »narodno«, zapisal samo 1. kit., za nadaljevanje besedila pa opozoril na Poezije I, str. 27 in 28. Stele je tunjiški melodiji napak prisodil 4/4 taktovski način, čeprav je glede na ritem besedila ustreznejši 2/4.
V 2/4 taktovskem načinu je tudi zapis s Keblja, s katerim pa je zapisovalec hotel posnemati enega od načinov fantovskega petja, da namreč začetek pesmi zapoje vodilni pevec sam ali si ga delita dva solista, nato poprime vsa skupina. Vendar zapis ni prepričljiv, ker je za solistični del iz osmih taktov uporabljena vsa 1. kit., nato sledi 2. kit. z drugačno, spet osemtaktno melodijo za skupino pevcev. Kaj takega pri načinu solo-tutti ni v navadi. Razen tega je zato zmanjkalo Gregorčičevega besedila in je v zapisu s Keblja na koncu še ena kitica:
Preglasno je pela z veseljem tako, zato pa je danes nje rosno oko.
Ker Lešnik ni bil prav zanesljiv zapisovalec in je poskušal tudi kaj pesnikovati ob svojih zapisih, je mogoče, da je 6. kitico sam dodal.
’ Prav tam str. 381.
1 Več o tem gl. Zmaga Kumer, Slovenske ljudske pesmi z napevi. Poročilo o glasbenem gradivu, nabranem 1906-1914 pod Štrekljevim vodstvom, zdaj v Glasbenonarodopisnem inštitutu v Ljubljani, v: Slov. etnograf 12/1959, 203-210.
’ Vsi zapisi in zvočni posnetki so v arhivu GNI (= Glasbenonarodopisni inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti) pod št. GNI O 3777, GNI 0 3220, GNI O 6569, GNI O 11.066, GNI M 26.454 in GNI M 44.574.
Ostali štirje primeri, ki so z različnih koncev Slovenije, pa imajo vsi isto melodijo, ki je za to pesem zdaj značilna. Kramar jo je v opombi k zapisu iz leta 1918 označil kot »narodni napev kranjski«. Morda se je res iz osrednje Slovenije razširil drugam. Po zgradbi sodeč moremo avtorstvo za to melodijo pripisati ljudskim pevcem in ne kateremu od naših skladateljev. Za osemtaktno melodijo v 3/4 taktovskem načinu je uporabljena le polovica kitice, ker se 1. verz trikrat ponovi in nato doda 2. verz. Taka oblika kitice je v naši ljudski pesmi pogosta, ni vezana le na nekatere zvrsti pesmi in ne na posamezna območja, kakor kažejo naslednji primeri:
Jaz pa pojdem na Gorenjsko, 3-krat gor na Oberštajersko.
Moj fantič je na Trolsko vandrav, 3-krat oh, zdaj tam gor bolan leži.
Vsi so venci beli, 3-krat samo moj zeleni.
Jaz pa u gorco, gorco grem, 3-krat u gorco grem sam.
Prav lepa je trnovska fara, 3-krat še lepši je trnovski zvon.
Zaradi ustaljenega, toda napačnega mnenja, da je v ljudski pesmi štirivrstična kitica najbolj prava, se je zgodilo, da je v Kramarjevem zapisu in v Žirovnikovi priredbi predpisana ponovitev melodije. S tem je bila vzpostavljena štirivrstičnost kitice:
1. Sinoči je pela	3-krat
ko slavček ljubo.
Zakaj pa je danes 3-krat rosno nje oko?
Sicer pa so vojaki, ki so to peli Kramarju, izpustili Gregorčičevo 4. kitico.
V obeh najmlajših zapisih (iz 1964 in 1988) so kitice dvovrstične, torej polovične glede na izvirnik, sicer pa je v njih nekaj manjših sprememb. V 2. kitici primera iz 1964 je tak solzno oko namesto rosno nje oko, izpadla je 2. kitica izvirnika (Sinoči cveleča ...), na koncu je Tam dolinamesto Tja doli... in zdaj vriska namesto zdaj uka.
V primeru iz 1988 je besedilo sploh premetano, ne da bi zaradi tega trpeli vsebina pesmi in njena izpovednost:
1. Sinoči je pela 3-krat kot slavček ljubo.
2. Ko davi je vstala, 3-krat biv cvet je obran.
3. Sinoči cveleča, 3-krat rudeča kot kri.
4. Zakaj pa ji danes	3-krat obrazek bledi?
5. Imela je vrtec, 3-krat oj vrtec krasan.
6. Tam doli po polju 3-krat pa vriska nekdo.
7. On cvet je potrgav, 3-krat zdaj vriska glasno.
8. Al cvetje je rahlo,	3-krat črez noč se uspe.
9. A žal je še meni 3-krat po njem, o dekle.
Vredno bi bilo na podoben način raziskati še druge pesmi, za katere poznamo pesnika ali skladatelja. Saj bi se pokazalo, da ljudski pevci tudi takrat, ko si prisvojijo neko umetno pesem, ne -kombinirajo elementov izražanja, ki jih ustvarja umetna poezija«, marveč se ravnajo po oblikovnih zakonitostih pesemskega izročila. Tako so ponarodele pesmi posreden dokaz, da ljudska pesem - tudi slovenska - z umetniškega vidika ne zaostaja za umetno, marveč ji je v svoji drugačnosti povsem enakovredna. Na Slovenskem je zaživela davno, preden je prvi slovenski pesnik pomočil pero v črnilnik, in je nastajala stoletja ob umetni poeziji ter se ohranila živa do danes, vsebinsko in oblikovno bogata.
Zusa m menfassu ng
Die Dichtung »Izgubljeni cvet« von S. Gregorčič als Volkslied
Als K. Štrekelj an der Ausgabe slowenischer Volkslieder (Slovenske narodne pesmi, 1-4,, Ljubljana 1895-1923) arbeitete, vertrat er die Ansicht, daß jene Lieder, deren Verfasser bekannt sind, nicht zu den Volksliedern gerechnet werden können, obwohl im Volke gesungen. Nach dem Tode Štrekeljs übernahm Joža Glonar die Aufgabe, das Werk zu vollenden. Im Vorwort zum
4.	Band äusserte er sich gegen die Ansicht Štrekeljs und vertrat die Theorie John Meiers, wonach das Volkslied nur das Kunstlied zu kopieren imstande ist. Glonar meinte, daß man den »Geist des Volksliedes« erkennen wird, wenn man die Anwendung der Elemente des Kunstliedes in Volkslied studierte.
Die Verfasserin aber behauptet, daß das Volkslied dem Kunstliede ebenbürtig ist, weil sein Entstehen und Leben eigenen Gesetzen folgt. An einem Liebeslied des beliebten Dichters S. Gregorčič wird gezeigt, was geschieht, wenn ein Kunstlied vom Volke angenommen wird. Also sind auch solche Lieder ein weiterer Beweis, daß das Volkslied als unabhängige Kunst betrachtet werden kann und einen wesentlichen Teil der Kultur eines Volkes darstellt.
(Da Cipa moja (Njivica, da kako naje tožena!
(Da ko-Baj jo je tožiCo?
Oje vycCi' pa ne rožice, šče te, ka so, so zoparjene. Oju kp-Baj je je zopdriCo?
Kil je ta sCana ta tozv jesani.
Oj Cepa moja (Njivica, kako je močno žaCostna! De kaj jo užaCostiCo je? Oje vidi rožic mi nič več, če so, so vse poparjene. De kaj jih je popariCo? Jesenska sCatia je BiCä.
Iz: Rožice iz Rezije. Nabral in presadil Milko Matičetov, Koper-Trst-Ljubljana 1972, str. 21
Marija Kozar-Mukič Seniška pesmarica iz 1864
V Prekmurju in Porabju je od 17. do 20. stoletja nastalo okoli sto rokopisnih pesmaric. V gornjeseniški katoliški rokopisni pesmarici je od 76 pesmi 18 bilo zapisanih že v starejši Marijanski pesmarici. Novoletna koledna pesem ’■Naraudo Szeje Kräo Nebeszki« - ki je prevod madžarske iz 16. stoletja - priča o starosti in mogoče tudi izviru šege.
In the period between the 17"' and the 20"' centuries about one hundred hymnal manuscripts originated in the areas of Prekmurje in Slovenia and Porabje on the Hungarian side of the border. 18 of the 76 songs in the Catholic hymnal manuscript from Felsöszölnök (Gornji Senik) had already been contained in the older hymnal from Martjanci. New year’s carol “Naraudo Szeje Kräo Nebeszky” (Born Was the King of Heaven), which is the translation of the Hungarian carol from the 16th century, reveals old age and possibly also the origin of the custom.
V Prekmurju in Porabju je od 17. do 20. stoletja nastalo okoli sto rokopisnih pesmaric. Pesmarice se omejujejo na zahodnogoričke župnije v črti od Martjanec na sever prek Pečarovec v Pertočo in Velikih Dolenec do Čepinec in Gornjega Senika. Te župnije so pripadale škofiji v Györu, Slovenski okroglini (madž. Totsäg). Žarišče tega prirejanja je bilo v luteranskih Martjancih, od koder je prišla starejša Martjanska pesmarica (MP I) v roke katoliškim organistom, »kantorjem« (iz madž.-lat. kantor). Pesmarice so imele velik format, ker so jih postavljali na orgle med mašnim petjem in temeljijo v veliki meri na starejši Martjanski pesmarici.' Ena izmed teh je tudi katoliška rokopisna pesmarica z Gornjega Senika. Kraj in čas nastanka pesmarice ni moči dognati, datiranje na notranji platnici dokazuje le njeno uporabo na Gornjem Seniku 1. 1864.
Katoliška cerkvena pesmarica je bila 1. 1864 last Štefana Pinterja, župana na Gornjem Seniku, ki se je podpisal na notranjih platnicah: -Eete Knige Sze Lasztivno Dosz-tajajo Nagorenyem Sziniki Pinter Stefan voleti 1864-. (Sedaj je pesmarica last avtorice.)
1 Vilko Novak (ur.): Martjanska pesmarica. Ljubljana: ZKC SAZU, 1997, 55.
Ohranjena je v celoti, le na desnem spodnjem oglu je zglodana od mišk. Pesmarica velikega formata je vezana v trde platnice, hrbet je usnjen. Velikost 23 x 19 cm. Pesmarica ima 185 strani, od teh je 133 oštevilčenih. Številke se začnejo na str. 7. Na začetku pesmarice je pozneje dodanih 52 neoštevilčenih strani.
Prvi del pesmarice (52 strani) vsebuje 14 mrtvaških pesmi. Le zadnjo je napisala druga roka. Drugi, večji del po pisavi in papirju izgleda starejši. Na prvi strani nosi naslov: «Vu Imeni Goszpodnovom. Zacsno sze Papinszke Raszlocsne Pobosne Peszmi. Oprvim Koletl-nim Szvetkom Szlisne.« Kolednih pesmi je 11. Četrti sledi osma, za osmo je peta, šesta in sedma. Po deseti je »Szlisna k etim». Kolednim sledijo 4 novoletne pesmi, 3 trikraljevske in 44 različnih pobožnih («Nahäjajoucse Driige Razloucsne Pobosne Szlisne Papinszke vor e Peszmi«). Med temi je 20 pesmi cerkvenega leta, ena za dobro letino, 5 svetniških, 2 sta liturgični in 2 posvetni (Od slavička ftička, Od razsipnega sina), 4 so mrtvaške, 3 Marijine in 3 o sodnem dnevu. V pesmarici je vseskupaj 76 pesmi. Napev je označena le pri eni pesmi. Večina pesmi ima označen praznik, za katerega so namenjene.
Pisava je dokaj čitljiva, lepa, gladka, prizadevna. V prvem delu rokopisa so izrisane preproste inicialke, velike začetnice na začetku prve kitice.
Od 76 pesmi je bilo 18 zapisanih že v starejši (1643) Marijanski pesmarici (v nadaljnjem MP I.). Po mnenju Vilka Novaka je po svojem obsegu za primerjavo z MP 1 najprimernejša Seniška pesmarica, ki jo je Andrej Horvath datiral v 1. 1780. Ta vsebuje skoro vse nedeljske in praznične pesmi iz MP I, tudi protestantske, vmes pa so nove za praznike svetnikov. V njej so ohranjene tudi nekatere pripovedne in apokrifne pesmi. Glavne liturgične in obenem najstarejše pesmi - predvsem božično-novoletne in velikonočne - so predreformacijskega, skupnega katoliškega izvira. Jezikovno se drži MP I. Vse druge katoliške pesmarice so mlajše in se jezikovno vse bolj osvobajajo kajkavskega temelja. Tako tudi Seniška pesmarica iz 1864, v kateri je besedilo prilagojeno seniškemu slovenskemu govoru.2 Od 18 pesmi v Seniški pesmarici iz 1864 je bilo 16 zapisanih v Seniški iz 1780. Le ene ni najti v nobeni mlajši pesmarici in je prvič po MP 1 zapisana v Seniški pesmarici iz 1864: Blaseni so oni ki sze Boga bojijo.3
V seznamu pesmi Seniške pesmarice iz 1864 smo ležeče tiskali tiste, ki so prevzete iz MP I. Šest pesmi je prevzetih v celoti, pri drugih manjkajo nekatere kitice. Pri eni pesmi (Naroutlo sze je Krao Nebeszki) je na koncu dodano novoletno voščilo z refrenom prejšnjih kitic: «Daj vam Bog zdravje ino Veszelje v etom/letti vszega za vole. Na torn Mlädom letti veszelimo sze/ Mladoga krala mi molimo.« S to vrstico so se najbrž novoletni koledniki poslavljali od hišnega gospodarja. V Porabju na novo leto zjutraj tudi danes hodijo fantiči in moški »pozdravlat, friškat«. Na Gornjem Seniku z mokro smrekovo vejo poškropijo dekleta in ženske, v Sakalovcih, Števanovcih in okolici pa tepežkajo s spletenimi »krpači« (korbači). S kolednico želijo veliko zdravja in obilnosti v novem letu: «Valen bojdi, Jezoš Kristoš! Zdravi bojte, frištji bojte v etom nouvom leti. Aj van Boukzdravdje da pa veseldje, pa srečo, pa sveti boži blagoslov. Po stou tjeblouf (keblov) žita, po stou tjeblofpšenice.« Tako v Sakalovcih. Na Gornjem Seniku pa: «Zdravi bojte, j'riški bojte v etom nouvom leti, dosta krüja, dosta vina, vse za void. Dilšno zveličanje pa največ/
Vsebina Seniške pesmarice 1864
1 Isti.
■’ Prim.: MI’ I, V. del 9. str.
4 Prim: Kozar-Mukič, Marija: Otroško praznično leto v Porabju. V: Mladi v svetu ljudskega izročila. Maribor 1992, 19-20.
(Ležeče tiskane pesmi izvirajo iz MP I.)
I. del:
Mrtvaške pesmi (brez naslova)
Odszlobodo szam sze, ‘se od te telne szmrti Krscseniczi mi sze szpamentiiimo Na Szmrt päszko noszi, Cslovik mrtelni Z nevoulami Cslovik szvoj ’sitek szpunyava Tä Britka Szmrt szvojom sztreilom Dragi moji lüdje, eti vkiip szprävleni Placsen je eti vesz te nass Žitek (!)
Vszäkojäcske, szküsäve szo, nad nami v ‘sivoti
Den prihaja mlacli meiszecz zahaja	MP	I,	IV. 325
Poszlüsäjte Lüdje, kak Cslovik govori
Oh Szmrt sztrasna, oh szmrt huda
Oh Csemerne szmrti, pre’salosztni Jarem
‘Se vidiš sztalnoszt szveezko, kak naglo premine
Jaj nesztalnos szveta, ka szi preminoucsa
II. del
Naslov:
»Vu Imeni Goszpodnovom.
Zacsno sze Papinszke Raszlocsne Pobosne Peszmi,
Oprvim Kole dnini Szvetkom Szlisne.«
Leipo Veszelje Vam glaszimo
Z nebesz je Angyeo prileto	MP I,	I. 19r‘
Jezus Marie dragi Szin Seregh Paszterov
O/ Gorecsa Bosa liibav!	MP I,	271
Poszlüsäite vi lidge kak nigda Maria Zdrav kräo Mladi
Vu Davidovo m Varossi	MP1,	1. 2411
Vszi navldipe dnesz Närodjenye Jezussa Krisztussa
Jezus Krisztus prava je Zorja	M P I,	I.	14'J
Dejte Sze rodi v Betlehemi	MP 1,	I.	32‘°
Pohvalimo danesnyi den	MP I,	I.	48"
Naroudo Szeje Kräo Nebeszki	M P I,	I.	5012
O Szveti tri Kräli
' Seni.škn pesmarica iz 1780 je nima. 12 kitic kot v Ml' I.
6 Manjkajo 3., 7., 9., 10., 11., 12. kitica.
7 Manjkata 7. in 9. kitica.
“ Manjkajo 5., 7. in 9. kitica.
7 Manjka 6. kitica.
Seniška pesmarica iz 1780 je nima. 9 kitic kot v MP I.
" Manjkajo 22., 23. in 24. kitica.
u Dodana zadnja kitica.
Z daleka potüjo Szveti trije Kräli
Od ti trei Mouäri sze szpominaimo	MP	I,	1.	5211
Naslov:
»Nahäjajoucse druge Razloucsne Pobostie Nidelne Szlisne Papinszke Vöre Peszmi«
Vi Krsztseniczi hvalite Vszi Bogä Dobri Hisniczi! vi poszlüsäite Bläseni so oni ki sze Boga bojijo
O moy ävei oucsi na Jezussa zglednite Oh ti Greisni cslovik szpoumeni sze vezdäj Szveti David Kräo, pred szvojmi greihi Lübi Krsztsenik Goszpodna Boga Poszlüsäjte Krsztseniczi kako Bosi Szin sze mocsi Moka Jezussa Krisztusa Predragoga Bosega Szinä Gda Jezus na Krišnom dreivi Moko je trpo vu Teili Dvä devet deszet leit Jezus premino Oh ti szrecsen cslovik greisen!
Krisztus näm je od szmrti sztäo Na Vüzen Rano tri Marie
Szpoumeni sze Krsztsenik szte Krisztossove Szmrti Krisztus je gori sztano hvala boidi Bougi Ti Greisen Cslovik! Szpoumeni sze ti Sztvoiga Sztvoritela Pokouro Csinecsim Szveti Lükäcs Oh kak keszno bisim k-Düsnomi Vräcsi Jasz Oh Jezus Krisztos nass zvelitsiteo!
Jezus Szlatko Ime drago Plemenito Zdrav oh Jousef plemeniti!
Obüdi sze Greisna Düssa Ah kak salosztni! ino Bojecsi boude den pitani Poszlüsäjte vi lidge kak nigda Maria szvojmi Szinki Szpejvala Zdrava, zdrava, zdrava Divicza Maria O Maria! Boga Rodicza Vsze Vorne Düssicze
Oh! Veliki zmosnoszti Boug Nebeszki (za dobro letino)
Proszim i opominam jasz vezdai tebe Molimo te Szveta i naj dragsa Manna Placsno Peszen mi szpeivaimo
17 kitic kot v MP I.
11 Protestantska poučno-vzgojna pesem o zakonu, prevedena iz madžarščine, manjkajo 17., 27. in 23. kitica.
15 Drugod je ni najti, manjkata 7. in 8. kitica.
'6 12 kitic, kot v MP I.
17 9 kitic kot v MP I.
Manjkajo 3-, 16 in 22. kitica, naslednje so le vsebinsko podobne.
,9 Manjka 5. kitica.
211 Manjkajo 3., 6., 7., 11., 12., 13., 14., 15., 18. in 19. kitica.
21 Manjkajo 3., 4., 5., 6., 9. in 10. kitica.
u 9 kitic kot v MP I.
MP I, V. 8’4 MP I, V. 915
MP1, IV. 29,c'
MPI, II. 11 n
MP 1, II. 32'* MP I, II. 29 ',J MP I, II. 2720 MPI, II. 3121
MPI, II. 422
Jäj nesztälnoszt Szveita kak szi preminoucsa!
Kaje Szveczka Dobrouta?
Ah ki sives natom Szvejti Ki sze cslovik viipas
Apostolovje denasz den Szvetoga Petra i Pavla
Steri koli Cslovik sztojih da ne szpadne naj sze bojih
Oh szrecsen Szveti Apostol! Bosi Szluga Szveti Thomas
Veszelijo sze vszej Szveczi den denesnyi vil Nebeszaj
Eden Archangyeo szi Szveti Den denesnyi natoj zemli (Sv. Mihael)
Bläseni den ino Vora, vu sterojje Matti Bosa Vu Nebesza zasztoupila Oh Maria Matti Bosa Czveit Nebeszki Den sze Szveti Szvete Anne
Pesem »Biči 'šeni szo oni Ki sze Boga bojijoki se po MP 1 prvič pojavi v Seniški pesmarici iz 1864, je priredba 128. psalma iz Svetega pisma.23 V naši pesmarici (str. 46-47.) je zapisana takole:
Na ono nedelo priglihna (Na Szvetoga Histva Nedelo ali po druga Nedela po trei Krali)
Blä’seni szo oni Ki sze Boga bojijo ki po nyegovi pouti vörno hodi Sivi vszäk
Cslovik prav brezi tvojega vszäkoga Kvära.
Ar’ vszaki ki dela sz pravim szvojim trudom, pred Bogom bode prijeten i blasen. Sivi vszäk Cslovik prav brezi tvojega vszäkoga kvära.
Nai zsena tvoja kako te roden trsz, porodna bolide tvojoi Iiizsi bodoucs sivi vszäk Cslovik prav brezi tvojega vszäkoga kvära.
I Szini tvojih kak rane olike, okouli sztola
leipo szi szprävijo sivi vszäk Cslovik prav brezi tvojega vszäkoga kvära.
Tak Bog Csloveka lipou Blagoszlovi ki
zapovividi Bose vörno zdrži. Sivi vszäk Cslovik prav brezi tvojega vszäkoga kvära.
Blagoszlovi te Bog Szvoi Szveti Nebesz
boidi Szrecsen vuvszem szvojem sitki Sivi vszak Cslovik prav brezi tvojega vszakoga kvära. AMEN.
V knjižni slovenščini v Svetem pismu:
Blagoslov vernim, Psalm 128, Stopniška pesem
Blagor vsem, ki se boje Gospoda
u Prim. Sveto pismo, Ljubljana 1974, 580. str..
in hodijo po njegovih potih!
Zakaj sad truda svojih rok boš užival, srečen boš in dobro ti bo.
Tvoja žena bo ko rodovitna trta v notranjosti tvoje hiše, tvoji otroci kakor oljčne mladike okoli tvoje mize.
Glej, tako se blagoslavlja mož, ki se boji Gospoda.
Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš gledal srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš gledal svojih otrok otroke.
Mir bodi nad Izraelom!
Seniška pesmarica iz 1864 je tako jezikovno kot vsebinsko dragocen vir za raziskovanje porabskega slovenskega narečja in tudi etnologije. Novoletna koledna pesem ».Naraudo Szeje Krao NebeszkU - ki je prevod madžarske iz 16. stoletja - priča o starosti in mogoče tudi izviru šege.
Summary
The Felsöszölnök Hymnal from 1864
In the period between the 17"' and the 20u‘ century about one hundred hymnal manuscripts originated in the areas of Prekmurje in Slovenia and Porabje on the Hungarian side of the border. They stem from the parishes of the western part of Goričko in a line from Martjanci to the nortli across Pečarovci to Pertoča and Veliki Dolenci to Čepinci and Felsöszölnök. The focal point of these manuscripts was in Martjanci, a Lutheran village from which the older Martjanci hymnal reached Catholic organists as well. One of these hymnals is also the 1864 Catholic hymnal manuscript from Felsöszölnök. 18 of its 76 songs had already been contained in the older hymnal from Martjanci. The texts in the Felsöszölnök hymnal have been adapted to the Slovene dialect spoken in this town. 16 of the 18 songs from the Felsöszölnök hymnal had already been written in the 1780 Felsöszölnök hymnal. There is only one song which could not be found in any later hymnals and has been incorporated into the 1864 Felsöszölnök hymnal the first time after the older Martjanci hymnal. It is entitled Blaseni so oni ki sze Boga bojijo (Blessed Are Those Who Are Afraid of God). Six of the songs have been taken over in their entire form, certain stanzas have been omitted from others. One of the songs, Naroudo sze je Krao Nebeszki (Born was the King of Heaven), contains an additional New Year’s blessing with the refrain from previous stanzas: “Daj vam Bog zdravje ino Veszelje v etom/ letti vszega za vole. Na tom Mladom letti veszelimo sze,/ Mladoga krala mi molimo” (May God grant you good health and joy in the coming year. We are rejoicing over the coming year and praying to the young king). These lines had probably been sung by carolers who were taking leave from each master of the house. On New Year’s morning boys and men from Porabje still go from house to house to greet (“pozdravlat, friSkat”) their occupants with a similar carol, wishing an abundance of health and plenitude in the new year. The song “Blaseni szo oni ki sze Boga bojijo” is an adaptation of Psalm 128 from the Bible. The contents and the language of the 1864 Felsöszölnök hymnal thus represents an invaluable source for the research of the Porabje Slovene dialect and for ethnology as well. New year's carol “Naraudo Szeje Krao Nebeszky”, a translation of the Hungarian carol from the l6ll‘ century, reveals old age and possibly also the origin of the custom.
Zmago Šmitek Romanje k »sveti smreki« na Paki pri Vitanju
Romanje k»sveti smreki" na Paki pri Vitanju v letih 1851 in 1852je bilo sorazmerno dobro dokumentirano in zato predstavlja pomemben vir za razumevanje slovenske ljudske religioznosti. Opazne so predkrščanske prvine in povezave s sosednjimi območji Evrope (prikazovanje Matere božje na drevesu, zdravilni studenec v bližini, drevo z dvema ali več vrhovi, krvavitev ranjenega drevesa, kazen za posekanje drevesa ipd ).
Since the pilgrimage to the ‘‘sacred spruce " at Paka by Vitanje in 1851 and 1852 was comparatively well documented it represents an important source for the understanding of Slovene folk religion. The ritual contains visible pre-Christian elements and shows similarities with other European countries (the appearance of Our Lady on the tree, the healing brook in the vicinity, the tree with two or more tops, the bleeding of the wounded tree, punishment for cutting down the tree, etc.).
Drevesa so svetinje. Kdor se zna z njimi pogovarjati, kdor jim zna prisluhniti, izve resnico. Ne pridigajo naukov in napotil, pridigajo o prazakonih življenja; posamičnosti jim niso mar.
(Hermann Hesse, Popotovanje, prev. S. Uendla, Ljubljana 1999, str. 46)
Na binkoštno soboto, 7. junija 1851, sta dve deklici s Fake na Štajerskem, hčerki Janeza Mlinska, po domače Brložnika, med pašo ovac opazili nekaj nenavadnega. Dvanajstletna Brložnikova Tereza je najprej zagledala belega goloba, ki je priletel na visoko smreko, na mesto, kjer se je deblo cepilo na dva vrhova. Trenutek kasneje naj bi prav tam zažarela svetloba, podobna iskri, v kateri je Terezina devetletna sestra Jerčika prepoznala Božjo mater in slišala njeno razodetje. Slednje bi moralo ostati zaupno, a se je sčasoma vendarle izvedelo: da bosta na njivi blizu smreke sezidani kapelica in Marijina cerkev, da bo družina obogatela in da bo nekoč Jerčika sedela v nebesih poleg Marije.
Novica o prikazni se je prek sosedov in znancev hilro razširila in čeprav so orožniki 1. julija drevo posekali, so bile julija in avgusta steze in ceste okoli Pake in bližnjega Vitanja polne pobožnih in radovednih romarjev. Ljudje so iz štora podrtega drevesa trgali treščice in jih nosili domov kot svetinje1, poklekali in molili pa so ob bližnji smreki, visoki devet sežnjev (okoli 17 m), kjer se je Jerčiki prav na dan podrtja prvega drevesa ponovno pokazala Marijina podoba. Vaščani so medtem razglasili, da se je žandarju, ki je posekal sveto drevo, posušila desna roka, da je oslepel vitanjski duhovnik, ki je ljudi odvračal od romanja na Pako, da je škof Slomšek iz istega razloga zbolel in ozdravel šele, ko je preoblečen v kmeta romal k smreki in se tam zaobljubil, in da je veliko bolnikov na tem kraju čudežno ozdravelo.
Nekateri domačini iz Pake so 31. julija 1851 zaprosili ordinariat lavantinske škofije za privolitev za gradnjo kapele pri »svetem« drevesu. Enako prošnjo so 18. avgusta naslovili tudi na okrajno glavarstvo v Celju, podpisalo pa jo je 21 krajanov. Blizu rastišča prvotnega (podrtega) drevesa pa so načrtovali postavitev še ene kapele.
Čez zimo je romanje prenehalo, a se je spet obudilo v zgodnji pomladi. Množice so kleče molile ob smreki in prepevale pobožne pesmi. To dogajanje, ki je vznemirilo posvetno in cerkveno oblast in dobilo odmev tudi v časopisju, sta še posebno pozorno spremljala vitanjski župnik Anton Plevnik in kaplan Jožef Drobnič.2 Slednji je med 15. oktobrom 1851 in 27. januarjem 1852 večkrat obiskal sveto smreko in o njej izčrpno poročal v Novicah,' Ugotovil je, da se lik Matere božje prikazuje na deblu drevesa bodisi kot igra sonca in senc ali pa kot lisa drevesne smole, ki se na tem mestu cedi iz debla. Za to rumenordečo smolo so nekateri romarji menili, da ponazarja Kristusovo kri.' Drugi so ob jutrih videvali dva sežnja (približno 4 metre) pod vrhom drevesa podobo, ki se je zlato lesketala v sončnih žarkih. Tudi kaplan Drobnič je potrdil takšno prikazen, vendar jo je razložil kot odblesk sonca na kapljicah smole, ki so se pokazale na lubju potem, ko je nekdo (očitno skrivaj) z ostrim rezilom napravil obris Marijinega lika. Podobe si ni mogel ogledati od blizu, saj mu domačini niso hoteli posoditi lestve, rekoč, da se Marija potem gotovo ne bi hotela več prikazati. Zato je napravil poskus na drugi smreki in ugotovil, da podoba kmalu izgine, ko se kaplje smole dovolj razlijejo. Kot potrditev tega je tudi Marijina podoba na svetem drevesu v kratkem času postala neprepoznavna. Drobnič je bil prepričan, da je to prevaro povzročil Brložnikov sin, ki je imel tedaj 23 let. On naj bi ob večerih tudi prižigal na smreki svetilko, ali na veje postavljal goreče voščene svečice, ali pa prilepil visoko na deblo voščene ali papirnate podobe Matere božje.' Tri take voščene figure je ob svojem obisku, 26. oktobra, na drevesu opazil tudi
1 Pastirski list Antona Martina Slomška, pri sv. Andreju na sv. Vida 1852, str. 2, Škofijski arhiv Maribor, S XXX, 54; glej tudi; Ant. Mart. Slomšeka Pastirski listi, zbral in uredil Mihael Lendovšek, Družba sv. Mohorja v Celovcu 1890, str. 144-150.
‘ Župnijska kronika Vitanja, zv. 1, str. 5, Župnijski urad Vitanje.
•’ (Jožef Drobnič), Popis smreke u vitinjski fari na Štajarskem, na kateri so si nekteri podobo matere božje viditi domišljevali, Novice 1852, št. 19, str. 75; št. 20, str. 78-79; št. 21, str. 82-83.
' Novice 1851, št.28, str. 140 (povzeto po Grazer Zeitung). Izročilo o krvavečih drevesih je bilo dobro znano v Evropi in razširjeno še vse do Indije in severne Afrike (prim. Wilhelm Mannhardt, Wald- und Feldkulte, Bd. 1, Zweite Auflage besorgt von W. Heuschkel, Berlin 1904, str. 34-38; Lutz Mackensen, Baumseele, Zeitschrift für Deutschkunde 38 (1924), str. 5; Zmago Šmitek, Marabutizem v Maroku, Glasnik SED 1997, št. 4, str. 104).
5 Po legendi sta tudi romarski poti v Novo Štifto pri Gornjem gradu (16. stol.) in v Novo Štifto pri Ribnici (17. stol.) vodili na mesto, kjer so se med drevesi ob večerih prikazovale žareče luči (Fran Kocbek, Savinjske Alpe, Celje 1926, str. 242 (št. 11); 1. K., Romarska cerkev Matere Božje v Novi Štifti pri Gornjem gradu, Celje 1911, str. 4-5), Slovenske ljudske pesmi, zv. 3, ur. M. Terseglav, I. Cvetko, M. Golež in J. Strajnar, Ljubljana 1992, str. 233-
kaplan Drobnič: Mater božjo iz belega voska med dvema figurama svetnikov iz rjavega voska. Ena od njih se je prav tedaj odluščila od debla in padla na tla, tako da so se lahko vsi prisotni prepričali o njenem zemeljskem poreklu/’
Pozimi je Brložnik naredil poleg smreke leseno kapelico, v katero je postavil lesen Marijin kip, ki so mu ga prejšnjo jesen podarila dekleta iz Ruš. Skulptura je bila visoka 12 palcev (30 cm) in je prikazovala Mater božjo v belem oblačilu, z zlato krono na glavi in rdečo ogrlico. Prav takšna podoba naj bi se poprej prikazovala na drevesu. Na krožnik pred njo so romarji polagali denarne prispevke, ki jih je gospodar Brložnik prihajal pospravljat večkrat dnevno, ne da bi moral o tem komu poročati. Po Drobničevi oceni je čudežno drevo samo v letu 1851 privabilo na Pako najmanj sto tisoč romarjev s Štajerske, Kranjske, Koroške in Hrvaške. Računi so pokazali, da so obiskovalci pustili v kraju 1135 goldinarjev, kar seveda še zdaleč ni bila celotna vsota, saj so služili tudi gostilničarji, trgovci in kramarji. Tako je neki pridobitnež »veliko jezer podob natisniti dal, na katerih se na smreki bela podoba Matere božje vidi. Ker je ta lažnjivi prerok v ovčjem oblačilu brezštevilno teh tablic že razprodal, brez da bi se hotel Slovencem razodeti, je čutiti, da bo on svoje sleparstvo še dalje gonil, dokler bo lahkoverno ljudstvo njegove podobe kupovalo«.7 Na podobicah je predstavljena smreka z enim samim vrhom, kar dokazuje, da so bile natisnjene že po podrtju prvotnega drevesa. Nekoliko nad sredino drevesa je lik Matere božje s krono na glavi in detetom v naročju, pod njo pa je na deblu pritrjena podoba Marije in še nižje lesena skrinjica za zbiranje denarnih prispevkov. Okrog smreke so trije moški pri molitvi in stoječa ženska z razširjenimi rokami. V ozadju je zidana kapelica (verjetno na mestu nekdanje smreke z dvema vrhovoma).11
Brložnikova rodbina je v času prikazovanja Matere božje štela dvanajst članov v starosti od 7 do 69 let. Živeli so siromašno in niso videli prihodnosti v nadaljevanju kmečkega gospodarstva. Zato je bilo povsem mogoče, da so jih spodbudile vesti o »čudežih«, ki so se nekaj let poprej dogajali v bližnji in dalnji okolici. Na Oslovem vrhu (1051 m) pri Belih Vodah, zahodno od Topolšice, do koder sega celo pogled z Brložnikove kmetije (ležeče skoraj 1000 metrov visoko), naj bi se na smreki z dvema vrhovoma prikazoval sveti Križ. Pod to drevo naj bi hodil klečat vol bližnjega kmeta, kmalu zatem pa so se začeli romarski shodi in zbiranje denarnih prispevkov za postavitev cerkve sv. Križa.'J To cerkev so zgradili med leti 1850 in 1857 na mestu prvotne lesene kapele. Leta 1862 jo je posvetil škof Slomšek, leta 1873 pa so ji dodali stopnišče in poslikavo oratorija in prezbiterija.10 Kaj bi znalo biti bolj vabljivo za Brložnikove kot ponovitev začetka te
234 (St. 172/1). Druga legenda omenja, da se je v Novi Štifti pri Ribnici, v gozdu pri izviru studenca, prikazala Marija pobožnemu kmetu (Anton Skubic, Franc Trdan, Nova Štifta. Marijina božja pot na Dolenjskem, Nova Štifta 1941, str. 12-13; glej tudi : Milan Železnik, Nova Štifta na Dolenjskem, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, zv. 29, Ljubljana 1971, str. 30) Glej še podobne podatke za Velesovo in Trnje pri Železni Kapli (Odilo Hajnšek OFM, Marijine božje poti, Družba sv. Mohorja v Celovcu 1971, str. 315, 580).
f'	Novice	1852, št.	20, str. 79.
7	Novice	1852, št.	19, str. 75.
" Posnetek božjepotne podobice s Pake (brez napisa na spodnjem robu) glej v: Zmago Šmitek, Kristalna gora. Mitološko izročilo Slovencev, Ljubljana 1998, str. 66.
9	Novice	1852, št.	21, str. 82. Po	ljudski	pripovedi	so tudi	v	Solčavi postavili	cerkev	na mestu,	kjer so	pred
Marijinim kipom videli klečati	dva	vola (Kocbek,	str.	243	(št.	12)).	Klečečo živino	pred	Marijino podobo
omenja še ljudska pesem o nastanku romarske cerkve v Dobrovi pri Ljubljani (Slovenske ljudske pesmi, zv. 3, str. 235-236 (št. 173). Z enakim čudežnim poreklom se ponašajo tudi cerkve na Višarjah, v Zaplazu na Dolenjskem in na lirinjevi gori nad Zrečami (Hajnšek, str. 85, 210, 551).
Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 556; Krajevni leksikon Slovenije, ur. Roman Savnik s sodelovanjem Franceta Planine, knj. 3, Ljubljana 1976, str. 427.
epizode, saj so imeli na svojem posestvu prav takšno smreko z dvema vrhovoma? Po pričevanju nekega krajana s Pake so tudi Brložnikovi gonili krave in ovce k svoji smreki, vendar živina tam ni hotela poklekovati. Lep primer »izumljene tradicije« je bila tudi Brložnikova trditev, da sta blizu čudežne smreke na Paki nekoč že stali Marijina cerkev in samostan redovnic, ki pa so ju podrli »ajdovski Francozi«."
Nekdanja Brložnikova domačija na Paki (Polo: Z. Šmilek)
Nekateri (starejši) Brložnikovi so leta 1849 med romanjem na Višarje obiskali tudi Bokersdorf, kraj južno od Celovca (pri Borovljah?), kjer naj bi se po pripovedovanju v gozdu dvema pastirčkoma prikazala Mati božja. Ko pa se je stara Brložnica na binkoštni ponedeljek leta 1851 vrnila s ponovnega obiska Vi.šarij in izvedela, da sta njeni vnukinji medtem že razglasili svoje videnje goloba in Marijine podobe, je brž hitela sosedom pojasnjevati, da je višarski dekan javno napovedal čudež na paški smreki, ki pa ga bodo videli le tisti, ki uživajo posebno božjo milost.
Da so bile takšne prikazni zelo razširjene, je razvidno še iz dogodka, ki je sledil tistemu na Paki: v Gorčah pri Libeličah sta dve dekleti imeli enako videnje, ljudje pa so postavili leseno kapelo s podobo Matere božje in seveda s skrinjico, v katero naj bi romarji polagali vbogajme.
Ker se število romarjev na Pako tudi po objavi Drobničevega svarilnega spisa v Novicah ni zmanjšalo in ker so krajani z zbranim denarjem nameravali postaviti cerkev, je zadevo moral prevzeti v svoje roke lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Ustanovil je cerkveno komisijo, ki so jo sestavljali štirje »pošteni in bogaboječi možje«: predsednik je bil Matija Vodušek, opat iz Celja, člani pa dekan Tomaž Koren iz Starega trga, Franc Križaj iz Nove
" Novice 1852, št. 21, str. 82.
cerkve in Franc Novak iz Šmartna pri Slovenj gradcu.12 Ti so si po predpisani pripravi (tridnevni maši in prav toliko trajajočem postu) 10. in 11. maja 1852 najprej ogledali prizorišče čudežev. Prisotni romarji in vaščani I’ake (okoli tisoč ljudi!) so jim obljubili, da bodo spoštovali sodbo, ki jo bo izrekel škof v imenu Cerkve. Nato so v Vitanju zaslišali priče Marijinega prikazovanja in 28. maja končali svoje delo. Njihovo poročilo je bilo odklonilno, saj so se po Slomškovih besedah »prepričali..., da jih je malo, ki bi trdili, kakor bi bili prikazen Matere božje s svojimi očmi videli; večidel njih to le pravi, kar so od drugih, več od tujih kakor domačih praviti čuli, kteri po navadi več povedo, kakor je. In tudi oni, ki pravijo, da so sami videli, tako zmešano in zahomotano (temno) pripovedajo, da se iz njih pripovedi kaj božjega spoznati ne da. Ni v celi tej prigodbi nobeniga sledu kake božje razodetve, nikdo ne ve kakega čudeža, ki bi se bil na tem kraju od začetka do te dobe zgodil. Ni zvediti duše, ktera bi bila obiskaje la kraj kako posebno gnado občutila, ni slišati od grešnika, kteri bi se bil na tim potu očitno spokoril in poboljšal; ni videti pri romarjih te vitanjske smreke na Paki nobene posebne svete želje ali gorečnosti, ampak veliko več neka posvetna raztresenost in merzlota se na ljudeh pozna, kteri v ta kraj zahajajo.“13 Komisija je odločila, naj soho Matere božje prenesejo v podmžnieo sv. Marjete v Spodnjem Doliču (to je bilo storjeno 18. julija), kasneje pa so podrli tudi kapelo, saj so na Brložnikovi domačiji še danes vidne kamnite stopnice tedanje kapelice, vzidane v dohod do hiše. Leta 1865 je bila domačija temeljito obnovljena (z romarskimi prispevki ali brez njih ?), kar kaže letnica na zunanjem tramu desno od vhoda.
Ugotovitve cerkvene komisije je škof Slomšek povzel v pastirskem listu, ki ga je izdal na dan sv. Vida (15. junija) 1852 in zaključil: »1. da se na smreki na Paki v Vitanjski fari nobena prava, resnična prikazen Matere božje spoznati in dopričati ne da; 2. da shod k tisti smreki ali v tisti kraj ni nobena prava, Bogu in Mariji dopadljiva božja pot, ampak le skušnjava slabovernih ljudi; 3- da nima nobenega zaslužka, ne odpustka, kdor v tisti kraj potuje, marveč greh, ako domačo službo božjo ali druge dolžnosti po taki prazni poti zamudi; 4. ni spoznati, da bi božja volja bila na Paki kapelo ali pa cerkev staviti, temveč naj se ta kraj opusti in sklepi slaboumnih, omo-tenih ljudi ovržejo; kajti začetek te božje poti iz gole zmote izvira ...» Tistim »hudobnim, svojeglavim in nepokornim ljudem», ki bi kljub prepovedi romali k smreki na Pako ali na to napeljevali druge, je škof zagrozil z izobčenjem iz katoliške Cerkve in z grehom, za katerega lahko da odvezo le on sam.H
Slomšek je v omenjenem pastirskem listu kratko in razumljivo, na zgodovinski in primerjalen način, orisal še nastanek kulta svetih dreves. Najprej je seveda spomnil na stare Jude, ki so »po drevju malike stavili in ljudstvo privabili, da je pravi tempelj božji zapustivši hodilo malike molit». Zatem je omenil poganske Germane, ki »so imeli košat hrast, neznabogi Slovenci pa zeleno lipo za izvoljeno sveto drevo, pod kojim so malikovali, strašne pregrehe vganjali in celo človeško kri prelivali svojim malikom v čast». Ta stara zaslepljenost se je po njegovi razlagi ohranila do sodobnosti, saj »veliko slabovernih kristjanov tudi današnje dni svoje farne cerkve popusti in gre v svetih nedeljah in zapovedanih praznikih v neznane kraje, da samo ne ve kam in po kaj; zanemari sveto
12 (Franc Hrastelj), Otrok luči, Družina 1971, št. 12, str. 12; isti, Otrok luči. Zgodovinska povest o Antonu Martinu Slomšku, Ljubljana 1999, str. 480-487.
Slomšek, str. 3.
1 ’ Slomšek, str. 3-4; kratko povzeto tudi v Zgodnji Danici 1852, št. 28, str. 111-112 in v Novicah 1852, št. 55, str. 219. To epizodo je opisal tudi Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) v pesniški zbirki Spominski spevi, (Ljubljana 1932), str. 104-106.
službo božjo, ki se v domačih cerkvah zanje obhaja, in po go,šah poklekuje, ter ne ve pred kom in zakaj, zamudi pridige in krščanske nauke in posluša izmišljene prikazni lažnjivih, goljufnih ali pa goljufanih ljudi, ne prejema svetih zakramentov in v dušni temi živi ... Ni taka šega ako ne celo, vsaj na pol malikovalska?"15
Današnja spoznanja potrjujejo Slomškovo tezo o starosti slovenskega čaščenja dreves, saj prvi zgodovinski viri o tem segajo že v 13- in 14. stoletje.16 Kljub temu le malo vemo o zunanjem izgledu takšnih svetih dreves. Ob vznožju svete smreke pri Kobaridu naj bi izviral studenec, manjkajo pa nam podatki o kraju njene rasti ter obliki debla in krošnje.17 Zato je toliko bolj pomembna Slomškova ugotovitev, da si Slovenci sredi 19-stoletja (še vedno) »smolnat bor (borovec) ali roglato (cvizlato) smreko zbero, krog nje klečijo in celo posekan štor režejo in treščice domov neso in kakor svetinje hranijo«.18 Domnevo, da so takšne ideje temeljile na starem ljudskem verovanju, potrjujeta tudi Brložnikova izjava, da »Bog na dvavrhnatih smrekah posebno rad čudeže dela-'9 in zgodba o podobnem božjepotnem drevesu pri Belih Vodah. Tako nam najbrž tudi ni več treba dvomiti o avtentičnosti pohorske pripovedi: »če zraste jelka ali smreka z dvema vrhovoma, ali pa dvoje jelk ali smrek tako tesno druga ob drugi, kot bi bili obe le eno drevo, tedaj je treba oba vrhova splesti.«2” To naj bi storilcu prineslo srečo. Vendar tudi drugod na Slovenskem lahko naletimo na sledove vere o posebnih lastnostih dreves z več vrhovi. V ljudskem izročilu o Kralju Matjažu nastopata trivrha ali seclem-vrha smreka na Sorškem polju, pod katero naj bi vladarji sklenili mir po svetovni bitki.21 Po drugi varianti bo zadnji boj vojska pod lipo s sedmerimi ali deveterimi vrhovi.22 Macesen s tremi vrhovi pa naj bi edini zmogel ubiti zmaja, ki živi v jezeru in povzroča poplave.23 Pri Naudersu na Tirolskem je do leta 1855 stal rogovilasti macesen (z dvema vrhovoma), ki je veljal za svetega.24 V slovenski ljudski pesmi o čudežni ozelenitvi romarskih palic je jasno povedano, da je vsaka od njih pognala »tri vrhe«. V pesmi o sanjah svetega Blaža pa nastopa neka rastlina z devetimi vrhovi: na vsakem od njih je bila sveča, na srednjem pa kača (ali v drugi varianti na vsakem vrhu kača).25
15 Slomšek, str. 2.
14 Šmitek, str. 65, 67.
17 P.S. Leicht, Tracce tli paganesimo fra gli Slavi dell’Isonzo nel secolo XIV, v : Studi e materiali di storia delle religioni 1 (1925), str. 247-250; Ivo Juvančič, Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 (1984), št. 1-2, str. 49-55; Frane Rupnik, Kraj in župnija Kobarid od začetka drugega tisočletja do leta 1848, Kobarid, Kobariški muzej 1997, str. 33-35.
IH Slomšek, str, 2. I’o istem načelu (pars pni loto) so v Dobrepoljah luščili s hrbtne strani lesene sohe sv. Valentina treščice, kadar so rabili zdravilo zoper božjast. Kip svetnika, ki je veljal za zaščitnika zoper to bolezen, je stal v podružnici sv. Florijana v Ponikvah. Lesene iveri so ženske sežigale na žerjavici in z dimom pokadile bolnike (Anton Mrkun, Ljudska medicina v dobrepoljski dolini, Etnolog 10-11 (1937-39), str. 9-10). V zdravilne in obrambne namene so na Gorenjskem rabili treščice, ki so ostale po udaru strele v les (Gorenjec 1901, št. 30, str. 272).
v> Novice 1852, št. 21, str. 82.
Jože Tomažič, Pohorske pravljice, Slovenčeva knjžnica 29, Ljubljana 1942, str. 86.
Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Razred za filološke in literarne vede, Dela 4, Inštitut za slovensko narodopisje, zv. 1, Ljubljana 1951, str. 214; Milko Matičetov, Kralj Matjaž v luči novega gradiva in novih raziskavanj, Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti 4 (1958), str. 110.
Grafenauer, str. 187, 214-215; Matičetov, str. 118.
u Kocbek, str. 240 (št. 7); isto; Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930, str. 243 (št. 174/2).
l{ Mannhardt, str. 35.
^ Slovenske ljudske pesmi, zv. 1, ur. Z. Kumer, M. Matičetov, 1!. Merhar in V. Vodušek, Ljubljana 1970, str. 304 (št. 54) in str. 65 (št. 9/2)., SLP, zv. 3, str. 21-22 (št. 145/1-2). Za opozorilo se zahvaljujem dr. Vladu Nartniku.
Tudi med Srbi so bili do novejšega časa znani primeri molitev pod svetimi drevesi in pritrjevanje ikon na debla, vendar žal nimamo podrobnejših podatkov o vrsti teh dreves in o tem, če so imela več vrhov.26 Slovani so pripisovali svetost različnim vrstam dreves: hrastom, lipam, javorom, jesenom, orehom, brezam, a tudi iglavcem, kar dokazuje Thietmarjev opis gaja, imenovanega »Sveti bor» (»Zutibure«), ki so ga pred letom 1009 častili slovanski domačini.27 V zahodnih pokrajinah Balkana, pri zahodnih Slovanih in Baltih, je bil z lipami povezan predvsem kult Matere božje.28 Predmet kulta torej niso bila drevesa sama po sebi, ampak drevesa kot bivališča božanskih ali demonskih sil. Na Nemškem, v Italiji in Franciji so bili znani številni »Marijini hrasti», o katerih pripovedujejo, da je bila v njihovem (votlem) deblu najdena slika Božje matere. Takšna drevesa so privabljala romarje, zato so ob njih ali okoli njih postavljali kapele.29 V gozdu pri vasi Grossaign na Bavarskem so vaščani uredili v vdolbini starega hrasta Marijin oltar, poleg pa zgradili kapelico. Božjepotni kraj Christkindl pri Steyrju v Gornji Avstriji pa je imel svoj začetek v oltarju Božjemu detetu, urejenem v razcepljenem deblu smreke. Okoli
Paka: kapelica Matete božje na mestu, kjer je	Pogled na Sr. Križ (koto: Z. Sniitek)
stala sveta smreka» (Foto: Z. Šmitek)
*' Veselin Čajkanovic, Kult drveta i biljaka kod starih Srba, Srpski književni glasnik 60 (1940), št. 2, str. 115-116.
27 Aleksander Gieysztor, Mitologia Slowian, Warszawa 1982, str. 172-176; Thietmarus Merseburgensis episc., Chronicon, VI. 37.
28 Kazimierz Moszynski, Kultura ludovva Slowian, 2.del, zv. 1, 2. izd., Warszawa 1967, str. 529.
° Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens, Hrsg. von Hanns ISächtold-Stäubli unter Mitwirkung von Eduard Hoffmann-Krayer, 2. del, Walter de Gruyter - Berlin - New York 1987, str. 647 (geslo Eiche).
drevesa so leta 1709 zgradili cerkev, zatem je drevo spet ozelenelo. Zanimivo je, da je v bližini izviral tudi »sveti studenec«.30
Teh nekaj primerjav je dovolj, da lahko pritrdimo Hessejevemu uvodnemu izreku: drevesa so res častitljive svetinje, kljub možnosti, da so njihovo svetost ljudje izkoriščali tudi v sebične namene. »Sveto» drevo na Paki pri Vitanju odpira nekatera nova vprašanja slovenskim etnologom, npr. ali so drevesa z dvema vrhovoma povezana s principom dvojnosti/dvojčkov, ki je bil znan v številnih mitologijah.31 Poleg tega nam viri o romanju k smreki na Paki omogočajo dober vpogled v miselni svet tedanjega kmečkega prebivalstva, v pojmovanje »svetega« in v druge okoliščine, ki so pogojevale nastanek posameznih romarskih poti na Slovenskem. Želji po zidanju lastne krajevne cerkve na tem odročnem delu Pohorja najbrž niso botrovali le ekonomski motivi, ampak tudi duhovne in družbene potrebe. Kar je nekaj let prej uspelo pri Belih Vodah, se krajanom Pake ni posrečilo zato, ker se je cerkvena oblast sklicevala na določbo tridentinskega koncila (1545-1563), ki prepoveduje čaščenje slik ali kipov, ki jih Cerkev ni predhodno priznala ali potrdila.
Ko je že kazalo, da je romanje k smreki pri Vitanju zatrto, so krajani Pake zaprosili za vrnitev Marijinega kipa v »Brložnikovo kapelo« in ker jim cerkvene oblasti tega niso dovolile, so ga 18. oktobra 1852 demonstrativno prenesli tja kar sami. Celjsko glavarstvo je dalo 10. novembra kapelico podreti, kip pa so vrnili na stranski oltar župnijske cerkve v Spodnjem Doliču. Danes je shranjen v Vitanju. V kapelici so našli tudi več kot 1200 goldinarjev prispevkov in jih izročili vitanjski župniji za obnovo Marijine cerkve v Vitanju. Poleti 1853 so bile oblasti obveščene, da se ljudje spet zbirajo na Paki pri drevesu, na katerem je bil pritrjen križ z Marijino podobo. Enake vesti so prišle še jeseni 1855 in spomladi 1865. Leta 1875 so skušali pri »sveti smreki« spet obnoviti kapelo, kar je oblast dokončno zavrnila leta 1880, nabrani denar (1136 goldinarjev) pa je bil porabljen za oskrbo revežev. Avgusta 1999, ko sem obiskal sedanjega gospodarja hiše in posestva Jožeta Javornika (Paka, št. 51), sem izvedel, da je pred tridesetimi leti našel na mestu »svete smreke« pobarvan mavčni kipec Matere božje (Pieta), visok okoli 20 cm. Postavil ga je v zastekljeno pločevinasto vitrino na deblu bližnje smreke in tam ga je mogoče videti še danes. Ugotovil sem, da nekaj korakov od tod izvira studenec, ki velja za zdravilnega, zlasti za očesne bolezni. To dopolnjuje ikonografijo »svetega kraja« in opozarja na podobne, verjetno dovolj številne, primere tudi drugod na Slovenskem.
Summary
Pilgrimage to the “Sacred Spruce” at Paka by Vitanje
In 1851 a miraculous image of Our Lady appeared on a spruce tree vvitli a double top at Paka by Vitanje and was witnessed by two shepherdesses. At first glance this seems to be just another story of the beginning, the nourishing and the end of a pilgrimage site (in 1851-1852), much like hundreds of similar stories from entire Europe. Yet a detailed analysis reveals that in this case, which is not the only one in Slovenia, it contains the old belief that a “sacred tree” is marked by two or more tops, by a reddish (much like blood) resin exeuding from its trunk, and a brook spring in its vicinity. These notions from the middle of the 19th century contain archaic pre-Christian elements.
Karl Spiess, Der Baum als Tor zum Jenseits, Die hohe Strasse, 1. del, ur. Gustav Barthel, Breslau 1938, str. 211, 214.
M V. N. Toporov, Zametki po haitijsko) mifologii, Baltoslavjanskij sbornik, Akademija nauk SSSK, Institut slavjanovedenija i balkanistiki, Moskva 1972, str. 302.
Nikolai Mikhailov
Epitetni značaj slovanskih poganskih teonimov kot hipotetična razlaga polikefalnosti nekaterih božanstev
(Še enkrat o rekonstrukciji slovanske mitologije)
V članku gre za možnost rekonstrukcije arhetipske strukture vseslovanskega poganskega panteona, čeprav imena večine božanstev v raznih lokalnih slovanskih tradicijah ne sovpadajo.
Despite the fact that the names of the majority of deities in different local Slavic traditions do not correspond the author attempts a possible reconstruction of the archetypal structure of the Pan-Slavic pantheon.
V svojem znanem konceptualnem članku o slovanski mitologiji in o Kurentu ponuja Milko Matičetov kratek oris raziskav na področju slovenske mitologije (čeprav je sam avtor zelo skeptičen v odnosu do termina »mitologija« - raje govori o »predkrščanski religiji«, toda, kot smo že večkrat ugotovili, v tem primeru gre najbrž za terminološki problem [prim. Mikhailov 1997]), in spodbuja mlade strokovnjake, naj se lotijo raziskovanja prave slovenske narodne (poganske) tradicije (Matičetov 1985 = Matičetov 1989). Zelo odločno odsvetuje izmišljevanje panteonov in posredno namiguje na nezanesljivost rekonstrukcij. M. Matičetov je razpravljal o tem tudi med diskusijo po mojem predavanju o rekonstrukciji tako imenovane »baltoslovanske mitologije« (kar je, seveda, tudi terminus technicus) v okviru Historičnega seminarja ZRC SAZU. Takšna previdnost je gotovo zelo primerna in jo je treba upoštevati še posebej zato, ker jo goji znanstvenik, ki je neverjetno veliko storil za slovenistiko, predvsem pa za slovensko narodopisje tako kot zbiralec folklornega gradiva »na terenu« kakor tudi kot avtor številnih prispevkov, člankov in knjig o slovenskem ljudskem izročilu.
Potem sem imel priložnost, da sem se nekajkrat osebno pogovarjal z M. Matičetovim o tem problemu. Načelno se strinjam z njegovim mnenjem glede previdnosti pri »mitoloških« raziskavah, četudi sem menil, da zadeva to stališče glede težnje k izmišljijam predvsem poznejše folkloristične raziskave. Kot se dobro ve, si je D. Trstenjak (in morda tudi J. Pajk) nekaj izmislil oziroma napačno razumel in zapisal, vendar je popolnoma neverjetno, da bi bilo tako obsežno gradivo, ki ga je zbral, stoodstotno
nezanesljivo. Če bomo priznali, da je vsaj več kot polovica podatkov, ki jih je zbral Trstenjak poleg drugih in ki so bili potem vključeni v Keleminovo zbirko (Kelemina 1930), zanesljiva, bomo morali tudi priznati, da izvirajo ti podatki iz starejše poganske tradicije, o kateri ne vemo skoraj ničesar, toda ni izključeno, da ne bi mogli rekonstruirati nekaterih elementov zgodnjeslovenskega predkrščanskega poganstva in nato dvoverstva (koeksistenca poganskih obredov in uradnega krščanstva) prav na podlagi poznejše narodopisne tradicije. Jasno je, da so »Protoslovenci« oz. še nepokristjanjeni predniki današnjih Slovencev imeli nekatere poganske kulte, ki so izvirali očitno iz neke prvotne protosheme, na začetku veljavne (bolj ali manj) za vse slovanske narode. Spet lahko iz previdnosti dodamo, da je treba čim prej rešiti celo vrsto vprašanj, ki zadevajo etnogenezo Slovanov in tudi Slovencev in ki še niso rešena.
Ve se, da je bil eden najbolj tehtnih argumentov proti takemu stališču (oziroma poskusom rekonstrukcije celotne slovanske mitologije, bolje rečeno, pogojni pro-toshemi prvotnega slovanskega poganstva) ugotovitev, da se imena ter opis božanstev vzhodnih Slovanov, po eni strani Polabcev in t.i.. baltskih Slovanov, po drugi (gre za edini tradiciji, ki imata prvotne srednjeveške vire, žal, včasih tudi malo zanesljive) ne ujemajo med sabo (prim. Unbegaun 1948 in dr.). Razen sumljive in dvomljive paralele Porenuthus / Perun je težko navesti kakšno direktno teonomastično analogijo. Kot dodatni problem se predstavlja "nerazložljiva« polikefalnost polabskih božanstev, ki je registrirana tudi v teonimu Triglav in v različnih opisih Sventovita, Rujevita, Porevita, Porenuta. Tudi lik Zbručskega idola (seveda, če je res avtentičen) potrjuje polikefalni karakter teh malikov.1
Tukaj bi radi razpravljali prav o tej inkongruenci med dvema tradicijama, ki je, kakor se zdi, kljub vsemu razložljiva. Naš vidik ni popolnoma nov, če pa bo še podrobneje in bolj temeljito razvit in analiziran, nam bo pomagal rekonstruirati tudi začetke zahod-noslovanskih in južnoslovanskih mitoloških oz. poganskih tradicij.
Večkrat se je pisalo, da so slovanski teonimi apelativi oziroma epitetna deskriptivna imena. To zadeva tako polabsko kakor tudi vzhodnoslovansko tradicijo. Včasih je ta deskriptivnost zelo direktna in očitna, prim.: Triglav, bog s tremi glavami; Černeboh/ Černobog, črni (= hudi) bog in rekonstruirani2 *Bčl(o)bog (gl. Mikhailov 1994 z bibliografijo); Prove (= stsl. pravo ‘pravica, pravda’, četudi je to po mnenju Pisanija samo napaka kronista; Pisani 1950); Živa - za izročilo baltskih Slovanov; Daz’bog (bog, ki
1 Prim. o Sventovitu (Zuantewith, Svantavit, Szuentuvit, Zuantevith, Suantnvitus in dr.) Saxo Grammaticus, Gesla Danorum, XIV, 564: -Ingens in ede simulacrum, omnem humani corporis habitum granditate transcendens, quatuor capitibus, totidemque cercuibus mirandum perstabat, e quibus duo pectus totidem tergum respicere videbatur.... In hoc equo opinione Uugie ... Suantovitus adversum sacrum suorum hostes bella guerere credebatur.* Prim. tudi sporočila srednjeveških kronistov o Triglavu (Triglaus, Trigelawus, Ttiglous, Tryglawin dr.) Ebbo, Vita Ottonls eplscopi Babungergensis(1151-1159), III, 1: ■... Stettin... summo paganorum deuo Trigelawo dicatus, tricapitum habebat simulacrum... - Herbordus, Dlalogus de vita Ollonis episcopi Babenbergensis (1159), II, 32: -crat autem ibi simulacrum triceps, quod in uno corpore tria capita habens Triglaus vocabatur ...- O Rujevitu (Rughievttus) sporoča Saxo Grammaticus, n. d., XIV, 577: -Praeterea in eius capite septem humane simulitudinis facies consedere, que omnis unius uerticis superficie claudebantur-; isti Saxo, n. d., XIV, 577 pišu o polikefalnih Porevitu (Poreuillius) in Porenutu (Porenut[hi]us): •... ad Poreuithum simulachrum, quod in proxima ede colebatur, auidius porriguntur. kl quinque capitibus consitum, sed armis vacuum fingebatur.* -Quo succiso Porenutii templum appetitur. Hec statua, quatuor facies representans, quintam pectori insertam habebat, cuius frontem leua, mentum dextera tangebat.- Navedeno po: Meyer 1931.
2 Zanimivo je, da navaja A. T. Linhart v svojem seveda poznejšem in kompilatorsko-eklektičnem panteonu slovansko-kranjskih bogov (Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel'južnih Slovanov Avstrije [v nemščini], 2, 1791) dobrega boga, ki ga imenuje Bfllbog oz. Belinez.
daje ali prvotno »tisti, ki daje bogastvo [= blagostanje, srečo]) - za vzhodnoslovansko izročilo. Včasih je deskriptivnost manj očitna, vendar se da razvozlati na podlagi etimološke analize: Sventovit (Nahtigal 1956; Ivanov, Toporov 1965; Mikhailov 1994), Penin (*per-), Veles (koren *vel-/*vol- s htonskim pomenom), Mokoš, za katero je očitna veza z »mokrim«, vlažnim, ženskim principom (Ivanov, Toporov 1965 in dr., prim. tudi slovensko Mokoško, Kelemina 1930). Epitetni karakter teonimov se da razložiti s fenomenom sakralnega tabuiziranja in lokalnosti ter izoliranosti posameznih slovanskih tradicij. Na tak način bi lahko hipotezirali, da predstavljajo Sventovit, *Belobog, Porenut(hus), Penin isto vrhovno nebeško božanstvo, boga gromovnika. Čeprav je vzhodnoslovanska tradicija pisno registrirana prej (v primerjavi z drugimi poznejšimi), to še ne pomeni, da je Penin iz kijevskega panteona (Hronika vremennyh let) prvotni teonim. Mogoče je, da je tudi to ime deskriptivno (to lahko ugotovimo na podlagi etimoloških raziskav) in nas vodi k arhetipski podobi abstraktnega indoevropskega glavnega božanstva (gromovnika). Celo ni izključeno, da izvirata Daž(d)'bog in Stri-bog, ki predstavljata že posamezni božanstvi v Vladimirjevem panteonu (1. 980), iz podobe istega prvotnega vrhovnega božanstva. Kot indirektno potrditev te domneve lahko navedemo to dejstvo, da so po pokristjanjevanju prevzeli krščanski svetniki vloge in funkcije poganskih božanstev in da je bilo eno pogansko božanstvo nadomeščeno z več krščanskimi svetniki (prim. Veles - sv. Frol, sv. Lavr, sv. Nikola; Perun - sv. Jurij [Georgij], sv. Ilija). Enako lahko domnevamo, da imajo černeboh, Veles/Volos, mogoče pa tudi Triglav, za prototip indoevropsko htonsko božanstvo, ki se v drugih starejših (od slovanske) indoevropskih tradicijah imenuje na drugačen način. Značilna je tudi prisotnost samo enega ženskega božanstva Mokoš / Živa v seznamih vzhodnoslovanskih in polabskih bogov. Ta lik lahko istovetimo z nekim glavnim ženskim božanstvom Indoevropejcev, ki je glede na tradicijo in dobo lahko žena gromovnika ali pa htonskega božanstva nižjega sveta (prim. rekonstruirani siže t.i. glavnega mita [balto]slovanske mitologije, ki so ga rekonstruirali Ivanov in Toporov 1974 in dr.). Torej se za domnevni »panslovanski panteon« zdi popolnoma upravičena rekonstrukcija vsaj treh glavnih prvotnih likov: vrhovnega boga gromovnika, boga nižjega sveta, glavnega ženskega božanstva.
Če se zdaj obrnemo k poznejšim lokalnim tradicijam, točneje k slovenskemu ljudskemu izročilu, lahko zasledimo v njem iste arhetipske elemente, motive, mitske postave, ki jih imamo v rekonstruirani protoshemi. In tudi v tem primeru je nemogoče ne opaziti epitetnosti imen mitskih bitij. Našo idejo o Kresniku kot poznejši slovenski hipostazi boga gromovnika smo že večkrat predstavili (gl. na pr. Mikhailov 1996; prim. tudi Šmitek 1999); tudi epitetna imena dobrih božanstev, mitskih bitij ali epskih junakov in njihove pozitivne funkcije, prim. Vesnik, Zeleni Jurij, Sveti Jurij, Jutrman, Belin (prim. Linhartova Belinca) in morda tudi celo Kurent v hipostazi kovača (prim. gromovnik = nebeški kovač), potrjujejo hipotezo, da gre za modificirane oblike iste mitske protofigure. Isto velja za »družino« htonskih bitij: huclič (epitetno), vrag, vedomci, trdoglav (vsa ta imena so apelativi), ki izvirajo iz protofigure poganskega htonskega boga. Tudi prvotno žensko božanstvo obstaja v raznih oblikah {Zora, Deva, Vesna, Lepa Vida-, kresnice, ki se udeležujejo znanega rituala kresovanja, so lahko pozitivne; Mokoška pripada najbrž htonskemu svetu).
Zdi se pomembno poudariti, da gre pri taki primerjavi za arhetipsko strukturo mitov oz. folklornih sižejev. Poganstvo se je po pokristjanjevanju in po dobi dvoverstva spremenilo v narodopisno izročilo, v katerem imajo veliko vlogo tudi ljudska fantazija, družbeni razvoj in cela vrsta konkretnih faktorjev. Tako je že v okviru slovenskega
narodnega izročila Kresnik vrhovno božanstvo, potem junak, potem pa demon. Še pozneje se javljata dve vrsti Kresnikov - dobri in zli. Toda vse to sploh ni v nasprotju z rekonstruirano protoshemo, če zmoremo zaslediti in opisati ves proces razvoja in spremembe določenega mitskega lika. Razumljivo je, da postane vsak kult, posebej če ni pisno registriran (za razliko od krščanstva), zelo mobilen, fleksibilen in se lahko da spremeniti. Ni treba vztrajati pri tem, da nam slovensko narodopisno izročilo daje neki hipotetični slovenski panteon, vendar pa lahko domnevamo, da imamo na podlagi folklorne tradicije, ki predstavlja s kultnega vidika spremenjeno in močno zaostalo ter »podcenjujočo«, četudi literarizirano verzijo prvotnega poganstva, veliko možnosti, da se dokopljemo do primarne arhetipske sheme oz. strukture poganskega kulta pri še nepokristjanjenih Slovencih. Onomastična deskriptivnost ima v tem primeru bistveno vlogo.
Navsezadnje lahko poskusimo razložiti polikefalnost božanstev Polabcev in baltskih Slovanov tudi z epitetnostjo teonimov in s polifunkcionalnostjo teh bogov.
Dejansko bi lahko domnevali (malo poenostavljajoč opis postopnega razvoja ali -bolje rečeno - degradacije in izumiranja slovanskega poganstva), da izraža polikefalnost prav razpad prvotne protosheme. Kot smo že ugotovili, ima vsak primaren arhetipski lik po pokristjanjevanju več hipostaz, več imen (ki so predvsem apelativi), več različnih funkcij. Uradni kult se pretvarja v demonologijo z velikim številom mitskih bitij. Ni izključeno, da predstavlja polikefalnost polabskih bogov, ki je v zgodnjevzhod-noslovanski tradiciji še ni bilo, prav to delitev ene protofigure na več mitskih, potem pa tudi folklornih, pravljičnih likov. Verjetno bi bilo napačno ponuditi zelo poenostavljeno razlago tega fenomena, kot na primer to, da vsaka glava ustreza določenemu epitetnemu imenu ali pa da vsaka glava služi za neko funkcijo božanstva. Toda precej očitno je, da odraža polikefalnost prav to težnjo k »drobitvi« in semantični ter funkcionalni »širitvi« stroge protosheme. Seveda ne smemo pozabiti na »mnogoglavost« ali na »mnogorokost« božanstev drugih indoevropskih in neindoevropskih tradicij, vendar se tudi ta pojav opira na ista načela prvotne arhetipske mitopoetične sheme.
Bibliografija
Ivanov, Toporov 1965 V. V. Ivanov, V. N. Toporov, Slavjanskie jazykovye modeliru-juščie semiotičeskie sistemy, Moskva 1965.
Ivanov, Toporov 1974 V. V. Ivanov, V. N. Toporov, Issleclovanija v oblasti slavjatiskih drevnostej, Moskva 1974.
Kelemina 1930 J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930.
Matičetov 1985 M. Matičetov, O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o Kurentu, Traditiones, 14, Ljubljana 1985, 23-33-
Matičetov 1989 M. Matičetov, O mifičeskih suščestvah u Slovencev i specialno o Kurente, v. Slavjanskij i balkanskij fol'klor, Moskva 1989, 88-100.
Meyer 1931 Fontes historiae religion is Slavicae collegit Carolus Henricus Meyer, Berolini 1931 -
Mikhailov 1994 N. Mikhailov, Appunti su Belo bog e Cer nobog, Ricerche slavistiche, XU, 1994, 41-51.
Mikhailov 1996 N. Mikhailov, Fragment slovenskoj mifopečtičeskoj tradicii, v: Koncept dviženija. Struktura slovesnyh i neslovesnyh tekstov slavjanskoj tradicii, Moskva 1996, 127-141.
5 N. Mikhailov, Epitetni karakter slovanskih poganskih teonimov kot morebitna razlaga polikefalnosti nekaterih božanstev
Mikhailov 1997 N. Mikhailov, Baltoslovanska mitologija - baltska in slovanska mitologija - slovenska mitologija. Nekaj terminoloških opomb, Traditiones, 26, Ljubljana 1997, 77-99.
Nahtigal 1956 R. Nahtigal, Svlovit, Slavistična revija, IX, 1-4, 1956, 1-9.
Pisani 1950 V. Pisani, Le religioni clei Celti e clei Balto-Slavi nell'Europaprecristiana, Milano 1950.
Šmitek 1999 Z. Šmitek, Kristalna gora, Ljubljana 1999.
Unbegaun 1948 B. Unbegaun, La religion des anciens staves, v: Introduction ä l’histoire des religions, 2, III, Paris 1948, 389-445.
Zusa mmenfassu ng
Der epithetische Charakter der slawischen heidnischen Theonyine als eine eventuelle Erklärung der Polycephalie einiger Gottheiten
(Noch einmal über die Rekonstruktion der slawischen Mythologie)
In diesem Artikel handelt es sich um die Möglichkeit, die archetypische Struktur des "panslawischen» heidnischen Pantheons zu rekonstruieren, obwohl mehrere - verschiedenen Traditionen angehörende - Theonyme einander größtenteils nicht entsprechen. Das wird durch den epithetischen Charakter mehrerer späterer Namen erklärt, was sich einerseits durch sakrale Tabuisierung, andererseits durch die «Zerstückelung« einer archetypischen Figur in mehrere sekundäre Figuren interpretieren läßt. Mit einer solchen Auflösung bzw. weiteren Entwicklung des mythologischen Protoschemas versucht der Autor auch die Polycephalie der polabischen und pommerschen Götter zu erklären.
TRADITIONES 28/1., 1999
Leopold Kretzenbacher Zu einem geistlich stilisierten Historien-Gemälde in der franziskanischen Wallfahrtskirche zu Nazarje, Štajerska
Avtor predstavlja dvoje drug od drugega neodvisno nastalih vrst slikovnih dokumentov, ki ponazarjata mučeniško smrt s križanjem 23 frančiškanov v Nagasakiju na Japonskem konec 16. stoletja: duhovno stilizirano oljno sliko iz frančiškanske romarske cerkve v Nazarjah in realistično litografijo, nastalo po risbi neznanega avtorja in tiskano v Innsbrucku.
The author writes about two pictorial documents depicting 23 Franciscans who at the end of the 16'h century were crucified and died a martyr’s death in Nagasaki, Japan. Both pictures originated independently from each other; the first is a stylized oil painting from the Nazarje Franciscan pilgrimage church, the second a realistic lithograph which had been done from a drawing by an unknown author and printed in Innsbruck, Austria.
Mehrmals schon war ich auf meinen vielen Wanderfahrten zur »Volkskundlichen Feldforschung im Alleingang-, aber auch mit meinen Studenten und mit Freunden in Nazarje. Das ist ein von den FI’. Franziskanern geführter Wallfahrtsort in der obersten Savinjska dolina (Sanntal), in der Štajerska, der historischen Untersteiermark. Das mächtige Kloster mit seiner Renaissancebau-Kirche, ihrer barocken Innenausstattung und den großen beiden Glockentürmen liegt auf einer stattlichen Anhöhe über der Mündung der Dreta (einst Drieth-Bach) in die Savinja (Sann).1
Einst brachte Bischof Tomaž Hren (1560—1630)2 das Landstück Gradišče in seinen Besitz. Er weihte dort eine erste »Loreto»-Kapelle im heutigen Slowenien (1626) in der Erinnerung an das »heilige Haus« zu Nazareth. Das war - nach der Legendenüberliefe-
1 P. Odilo Hajnšek, OFM, Marijine božje poti. Celovec (Klagenfurt) 1971, S. 203-209. (Vgl. meine Rezensionen in der Österreichischen Zeitschrift für Volkskunde N.S. XXVlll.Jgg., Wien 1974, S. 318 und Südost-Forschungen XXX111. Jgg., München 1974, S. 434-435.
1 Vgl. Slovenski biografski leksikon (SI5L) I, Ljubljana 1925-1932 (in Lieferungen) S. 344-351.
rung - von Engeln nach Trsat (oberhalb von Rijeka/Fiume) und bald danach über die Adria nach »Maria Lorelo» bei Ancona in Oberitalien übertragen worden. Schon dort hatte zu Nazarje die Marienwallfahrt begonnen. Sie wuchs immer stärker in jenen Jahren, als viele Franziskaner aus der bosnisch-kroatischen Ordensprovinz vor den Türken hieher ins oberste Savinja-Tal flüchteten. Denen hat der Nachfolger T. Hren’s, der Triestiner Bischof Rainald Scarlichi (+ in Ljubljana 1640)3 schon 1631 die Obsorge um die Marienwallfahrt wie um den Kirchen- und Klosterbau übertragen. Das behielten die PF. Franziskaner von 1632 bis heute, wenn auch unter großen Bedrängnissen während des 2. Weltkrieges, als die meisten Patres 1941 fliehen mußten, ihr Besitz geplündert, die Kirche »geschlossen» wurde. Erst nach dem Kriegsende blühte die Kirche, ihr Kloster mit einer vielbesuchten Schule, einer bedeutenden Bibliothek und
Abb. 1: 23 gekreuzigte inwiziskaner-Mitrlyrer. Ölgemälde zu Nazarje, Savinjska dolina. Foto: prof. Elfriede Grabner, 1995
’ Siti. II, Ljubljana 1933-1952, S. 211.
einer vorzüglichen Apotheke wieder auf. Dabei wurden 1967 weitreichende Restaurierungen vorgenommen. Mag sein, daß damals erst jenes Bild aus dem späteren 18., vielleicht gar erst aus dem mittleren 19. Jahrhundert aus besonderem Anlaß in einen kleinen Seitenraum links hinter dem Hochaltar gebracht wurde, um das es in dieser Studie geht (Abb. I)'1.
Auf diesem Ölgemälde geht es, wenn auch »stilisiert», um ein in der Ordensgeschichte der Franziskaner bedeutsames Ereignis: um den Martertod der Kreuzigung von 23 Ordensangehörigen; Priester, Tertiäre (also Angehörige des »Dritten Ordens» des hl. Franz von Assisi, für Weltleute)5, an Kreuzen mit Lanzen zu Tode gemartert am 25. Februar 1597 zu Nagasaki in Japan. Unser Bild wandelt das grausige Geschehen des ausgehenden 16. Jahrhunderts bewußt stilisierend in eine Art geistlicher Erzählung zum Ruhm der Ordensmärtyrer und läßt dabei aber sehr viel Außer-Ilistorisches im Sinne einer »Verkündigung« mit einfließen
Im obersten Bogenfelde des Bildes, das also ein geistliches Programm »predigt«, strahlt das »Auge Gottes«'1 in einem Lila-Dreieck, als Trinitäts-Sinnbild umglänzt von goldenem Lichte auf die Szene unter und vor dieser »Göttlichkeit«. Es ist unmittelbar »verständlich«, auch wenn dieses »hieroglyphisch-allegorische Bildzeichen« nicht schon vom Frühchristentum, sondern erst nachmittelalterlich von den Humanisten in die bewußt »kündende« religiöse Kunst aufgenommen worden ist. Die goldenen, nach unten zu in Lila, ja fast in Weiß übergehenden Lichtfelder des Bildes zu Nazarje erhellen eine weite Szenerie. Sie spricht in Bildern und in Großbuchstaben-Inschriften unmittelbar zu jedem Beschauer. Oberhalb des »Auges Gottes« im Lila-Dreieck des Dreifaltigkeitssymboles dieser slowenische Text: MOJ VINOGRAD JE PRED MENOJ (»Mein Weingarten liegt vor mir«). Hier ist bereits das Hauptmotiv des Gemäldes im Wort vinograd - Weingarten (des Herrn). Denn die Kreuze der 23 gemarteten Franziskaner stehen, »wachsen« aus grünen Hügeln mit Weinreben, mit grünen Blättern und blauen Trauben. Links unter dem Dreieinigkeitssymbol der Schöpfergottheit, vom Betrachter aus rechts im Bilde, kniet ein Ordensmann im Franziskanerhabit, ein kleines Handkreuz in seiner Rechten, auf einer Wolkenbank. Auf ihr liest man diese Inschrift: JEST SIM SADIL («Ich7 habe ihn gepflanzt«). Gemeint ist also wohl der hl. Franz von
4 In den mir zugänglichen Publikationen fand ich bisher nirgends eine Wiedergabe dieses Bildes. Auch nicht in der meines Wissens allerjüngsten Publikation über Nazarje: (Ohne Verfassernamen): Nazarje. (Mit Textauszügen aus Avguštin Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska. Samostanska in župnijska cerkev Matere božje v Nazaretu. Maribor 1905. 13 Seiten mit 15 sehr guten Farbbildern. - Ich verdanke dieses in Maribor 1996 gedruckte Heft der Güte meiner verehrten Kollegin und Freundin Frau Prof. Dr. Zmaga Kumer, Ljubljana (17.XI. 1998). - Das Bild (schwarz-weiß) habe ich abgebildet in meiner Schrift: Leopold Kretzenbacher, Bild-Gedanken der Spätmittelalterlichen HL Blut-Mystik und ihr Fortleben in mittel- und südosteuropäischen Volksüberlieferungen. Abhandlungen der Bayerischen Akademie der Wissenschaften. Philosoph.-histor. Klasse, Abhandlungen, Neue Folge, Heft 114, München 1997, S. 83 und Abbildung 29 auf Tafel 9.
11 Zu diesem auch heute noch »gültigen« Begriff des geistlichen »Mitlebens« außerhalb der Klostergemeinschaften von Franziskanern, Minoriten, Kapuzinern usw. und seiner Geschichte bereits ab dem 13. Jahrhundert vgl. P. Heribert Holzapfel OFM, Handbuch der Geschichte des Franziskanerordens. Freiburg i.B. 1909, Drittes Buch § 123 ff. Die Bedeutung dieser «Tertiaren-Drittordensleute« für die religiöse Volkskultur zumal in der Gegenreformation und im -Inneren Missionswesen* seither so wie ihre Hilfsdienste als Dolmetscher, Krankenbetreuer usw. in den Außenmissionen darf nicht unterschätzt werden. Das gilt auch für den »regulierten dritten Orden für Frauen« (H. Holzapfel, § 126, S. 681-687).
(‘ Lexikon der christlichen Ikonographie (LCI), Sonderausgabe Freiburg i.B. 1994, Band I, Spalte 222-224, bes. 224 (L. Kaute-J. Lieball).
7 Maks Pleter.šnik (1840-1923) Slovensko-nemški slovar. Band 1, Ljubljana 1894, S. 367: jestPronomen »im Westen und in älteren Büchern« an Stelle von jaz (»ich«).
Assisi (1182-1226) als Ordensgründer. Oberhalb dieses seines vinograd ihm gegenüber, also zur Rechten des »Auges Gottes«, gleichfalls auf einer kleinen dunklen Wolke der Crucifixus. Aus seinen Wunden fließt das Blut und benetzt, belebt diesen vinograd. In der kleinen dunklen Wolke, aus der sich das Kreuz mit Christus erhebt, die Inschrift JE POL1VAV(»Ich habe ihn - den Weinberg - begossen»). Zwischen Christus als Blutquell und dem knienden »Pflanzer« - Ordensgründer und damit genau unter dem Schöpfer-Symbol die Worte: BOG PA JE RAST DAL (»Gott hat ihn wachsen lassen«). Darunter also in drei Bildzeilen über den Reben und den Trauben im Ordenshabit die dreiundzwanzig an die Kreuze Geschlagenen. Jeweils zwei blutende Lanzen, in ihre Körper gestoßen, stehen von den Gemarterten wie Strahlen ab. Die Schluß-Inschrift am unteren Bildrande auf dunkelgrünem Weingartboden »erklärt« noch einmal das Bild als Symbol: VINOGRAD GOSPODA VOJSKINIH TRUM (»Der Weingarten des Herrn als die Schar der Kämpfenden«), Diese Bezeichnung der ...VOJSKINIH TRUM entspricht, wenn auch sprachlich richtig, nicht dem in jüngster Zeit sich deutlich wandelnden Begriffsfeld der invocationes. Näher stünde die Vorstellung von den »Himmlischen Heerscharen«, wie sie dem Te Deum als dem »Ambrosianischen Lobgesang« des 4. Jahrhunderts entnommen ist: Te Martyrum candidatus / laudat exercitus,8
Auf unserem Bilde zu Nazarje ist, wenn auch keineswegs als »Historien-Malerei» erkennbar, dennoch ein wesentlicher Teilaspekt der franziskanischen, an inneren wie an äußeren Stürmen oft sehr leidvollen Ordensgeschichte gegeben. Die aber wird im allgemeinen Geschichtsbewußtsein nur selten mit der missionarischen Wirksamkeit des Ordo Fratrum Minorum des hl. Franz von Assisi in Verbindung gesehen. Wenn Kultur- und Literaturgeschichte schon von den »christlichen Märtyrern in Japan« sprechen, so denkt man unwillkürlich zuerst an die dortige Missionstätigkeit der Societas Jesu ab dem 16. Jahrhundert. Dabei vor allem erinnert man sich in Wort und Bild an den Jesuiten Franz Xaver (1506-1552) als den »Apostel Indiens und Japans«9 Er war 1533 in Paris zu Ignatius von Loyola (1491—1556)'° gestoßen, von ihm ermuntert, zur Mission in Indien (Goa 1542), Japan 1549 und 1552 von Goa aus nach China aufgebrochen. Franz Xaver stirbt 1552 auf der Insel Sancian (Santschao) vor dem Festland Kanton/China. Schon 1662 wurde er zusammen mit Ignatius von Loyola heiliggesprochen. Sein Schicksal als »Lichtträger nach dem Fernen Osten«, genau zur gleichen Zeit als die Spanier auf grauenhafte Weise die alten Kulturen der Inka und der Maja in unsäglichem Machtrausch aus Goldgier zerstörten und unzählig viele der dortigen Ureinwohner als Sklaven mit sich führten," wurde das von den Jesuiten mit ihrer ganz
H Ich verdanke Frau Prof. Dr. Zmaga Kumer die Mitteilung (Sept. 1995), daß man in Krain und so auch heute noch bei den Gailtaler Slowenen in Kärnten einst sang: ■... svet sl Ti Gospod nebeških čet ...'(»Heilig hist Du, Herr der himmlischen Heerscharen...»). Doch im Zuge der auch im Deutschen bevorzugten Abwendung von der Vorstellung »Gottes Heer- wählte man auch in der slowenischen Kirchensprache von heute die Formulierung Svet. Gospod vsega sirarstva. (-Heilig. Herr der ganzen Schöpfung-). Es bleibt also möglich, daß die auf unserem Bilde zu Nazarje begegnende Formulierung von der -im Weingarten des Herrn kämpfenden Schar« (exercitus) noch älter ist als jene vom -Herrn der Himmlischen Heerscharen Als Kinder sangen auch wir in der deutschsprachigen Steiermark beim Te Deum: -Heilig Herr der Kriegesheere ...-. Das ist ein Ausdruck wie er mit Vorliebe in den Gebeten des Christentums der (römischen, unter den militesso sehr verbreiteten Früh-Form) verwendeten Texte üblich war. Davon rückt die Kirche heute auch im Deutschen bewußt ab, wenn man in der 3. Strophe des Te Deum lieber singt: -Heilig Herr Gott Zebaot / Heilig Herr der Himmelsheere ...-.
'> LCI, Band VI, 1994, Sp. 324-327 (T. Kurrus).
Ebenda VI, Sp. 568-573 (F. Werner)
1' Am eindrucksvollsten bleibt für mich in dieser Thematik Reinhold Schneider, Las Casas vor Karl V. Szenen aus der Konquistadorenzeit. New York 1948 (englisch), Wiesbaden 1949 (deutsch).
besonderer Vorliebe für das Drama auf ihren vielen Ordensbühnen ebenso gerne von den Studenten an den vielen Jesuiten-Gymnasien dargestellt wie das der jesuitischen »Japanischen Märtyrer» von l603, 16l3, 1637.12
Hier gab es freilich auch frühe und hart ausgetragene »Konkurrenz« zwischen den Jesuiten und den Franziskanern sozusagen um das »Recht«, in China, Japan zu missionieren. Nach vielen franziskanischen Missionserfolgen auf den (damals noch spanischen) Philippinen,13 strebten die Franziskaner auch nach Japan. Das gab Zwistigkeiten mit den Jesuiten.M Doch die Franziskaner setzten sich durch. Sie mußten — wie die Jesuiten - in den sich wandelnden Einstellungen der japanischen Herrscher unter dem Einfluß der gegen jede christliche Mission in Japan kämpfenden eigenen Priesterschaft der seit langem »heimischen« Religionen wie vor allem des Buddhismus - viele Rückschläge, Zerstörungen von Kirchen, Schulen, Krankenhäusern hinnehmen und immer wieder zu Tode gemarterte Ordensangehörige beklagen. Als größtes Unglück diesbezüglich betraf die Franziskaner der Martertod der Dreiundzwanzig Ordensangehörigen am 25. Februar 1597 zu Nagasaki in Japan.15
Die - soweit ich sehe - einzigartige Bildparallele zum Ölgemälde von Nazarje gibt im Bilde (Abb. 2 u. 3 - Lithographie nach der Zeichnung eines derzeit nicht namentlich feststellbaren Zeichners wie im erklärend beigegebenen, historisch erläuternden Wort und einem »Gebeth«) ein realistisches, nicht »stilisiertes« Beispiel einer historia facta und damit eben nicht ein »Legendenbild« nach der nicht nur barocken Gewohnheit der »verkündenden« Aussage im Stil einer historia Jicta. So lohnt es sich, den Text unter dem Bilde wie auf dessen Rückseite hier vorzulegen:
“ Welche Fülle diese Ordensaufführungen der -Japanischen Märtyrer- in lateinischer oder in deutscher Sprache in Mitteleuropa allein auf den Jesuitenbühnen ausmachen, wird nachJahreszahlen, Orten und Titeln aufgezählt hei: Johannes Müller S.J., Das Jesuitendrama in den Ländern deutscher Zunge vom Anfang (1555) bis zum Hochbarock (1665). Hand II, Augsburg 1930, S. 111 f.: 1607 Grazjaponiorum martyres; 1614 Wien; 1621 Graz; 1621 München; 1626 Eichstätt; 1629 Augsburg; 1631 München; 1632 Straubing; 1633 Brünn (Brno); 1638 Augsburg; 1638 Luzern (Schweiz);l642 Leoben (Steiermark); 1647 Wien; 1635 (?1655!) Eichstätt (Bayern); 1660 Ingolstadt (Bayern); 1661 Hildesheim (Niedersachsen); 1661 Straubing; 1662 Dillingen (Bayerisch Schwaben); 1663 München; 1663 Konstanz; 1663 Graz; 1664 Eichstätt; 1665 Rottenburg (Baden-Württemberg); 1667 Straubing; 1667 Konstanz; 1667 Arnberg (Bayerische Oberpfalz); 1668 Luzern; 1669 Feldkirch (Vorarlberg); 1673 Landshut (Bayern); 1681 Freiburg (Schweiz); 1682 Luzern; 1669 (? 1689!) Hildesheim; 1689 Regensburg (Bayern); 1689 München, Japonia felix; 1689 Mindelheim (Bayerisch Schwaben); 1691 Hildesheim; 1695 Bonn; 1695 Köln; 1695 Hildesheim; 1696 Augsburg; 1696 Rottenburg; 1699 Graz; 1711 Köln; 1715 München; 1716 Luzern; 1720 Breslau (Schlesien, derzeit Polen); 1721 Luzern; 1723 Köln Christiana pietas; 1724 Graz; 1724 Hildesheim; 1724 Eichstätt; 1726 Hildesheim; 1728 Luzern; 1729 Regensburg; 1731 Osnabrück (Westfalen); 1733 Straubing; 1734 Innsbruck; 1735 Eichstätt; 1740 Konstanz; 1741 Luzern; 1741 Hildesheim; 1747 Regensburg; 1749 Sitten (Schweiz); 1751 München; 1755 Osnabrück; 1755 Hall (Tirol); 1767 Köln.
Dazu Heribert Holzapfel (s. Anm. 5), § 103, S. 533-538 (Philippinen und Japan).
11 Ebenda S. 536; die Societas Jesu pochte auf eine Bulle des Papstes Gregor XIII (P.M. 1572-1585) vom Jahre 1585, wonach bloß die Jesuiten als Japan-Missionare zugelassen werden sollten. Dem widersprachen die
Franziskaner energisch mit dem Hinweis, daß bereits Papst Sixtus V (P.M. 1585-1590) im Jahre 1586 auf den Philippinen auch Niederlassungen -in den Nachbarländern ohne Einschränkung- zugestanden habe.
M Hier kann Heribert Holzapfel (s. Anm. 5) bereits Literatur des 17. Jahrhunderts verwerten (S. 537): Relatione
del martirio che sei padri scalzi di San Francesco et venti Giapponesi Christiani patirono nel Giappone l’anno 1597. Tradotta dalla lingua spagnuola nella italiana del P.Gioseppe di S. Maria, Napoli 1600. Weiters: D. Bouix, Histoire des 26 martyres du Japon crucifies ä Nagasaqui. Paris-Lyon 1682.
u‘ Dr. phil. Edgar Harvolk, Mitarbeiter an dem der Bayerischen Akademie der Wissenschaften zugeordneten •Institut für Volkskunde- in München. Ihm danke ich hier sehr für seine stete Hilfsbereitschaft und dafür, daß er mir das Andachtsbild aus jenem Funde vom Sommer 1998 sichtlich gerne überlassen hat zur Parallele mit unserm Bilde aus Nazarje. Dr. E. Harvolk will seinen Fund im Jahrgang 1999 des -Bayerischen Jahrbuches für Volkskunde- genauer in seiner Fülle vorstellen. Dem soll hier nicht vorgegriffen werden. Ich beschränke
Jer heil, gtirus gaptipa und.
Koilltu au« trm riflen unb aiittci.Oft. £cil(g	con
Abb. 2: Hm 1 /islunen-SlciiuIruck c/ei J riutzis-kaner-Märtyrer vom Nagasaki 1597 in Japan. Druck der Lithographischen Anstalt J. Kravogl in Innsbruck nach 1862.
Ä D ©ott I Oer ^URbfnjKnf-Ki^ (Blauten» t*j bcn Bälfmi	ftllgm
ÜRartvnc ip 11 t	fflafi^r.
Im 'gdciUgd	toč »rr .
in btm BtJmnlnlfft	ntjigj
ÄWfrltl anlrtlbt, hm$ l&r< ’ gürtlllt ,unt<!p| fjyty »nerbm, J>urd> (Ehrifhim unfmi ■■Qtmfi.
lAUKÜi J V',.' ■	.
Abb. J: Rückseite vom Abb. 2
Zweiundzwanzig Franziskaner sind liier schon gekreuzigt. Ihre Häupter sind von einer hellen Rundgloriole als im Tode schon »heilige Märtyrer“ gekennzeichnet. Über ihnen schwebt im Strahlenrund die Taube des »Hl. Geistes«. Neun pulti, jeder einen Palmzweig als Zeichen des bestandenen Martyriums in der Hand. Die Zahl »Neun» ist wohl bewußt gewählt nach der bereits bei Pseudo-Dionysius Areopagita im 6. Jahrhundert vorgestellten »Himmlischen Hierarchie» (9 = dreimaldrei als heilige Zahl) für die »Neun Chöre der Engel», die man noch im hohen Mittelalter aus Andeutungen in den Paulusbriefen ablesen zu können glaubte. Realistisch ist im Bild-Vordergrunde der hl. Petrus Baptista, den der spanische Gouverneur der Philippinen 1593 mit einigen Mitbrüdern als Gesandte nach Japan geschickt hatte. Er wird eben an das noch am Boden liegende Kreuz durch zwei Asiaten gebunden, indes ein priesterlich Gekleideter, - ein »Bonze»? -, dem Beginn seiner Marter mit auf dem Rücken verschränkten Armen und Händen zuschaut. Die Bildunterschrift: Der heil. Petrus Baptista uncl seine Gefährten, Martirer aus dem ersten und dritten Orden des hl. Franziskus, Heilig gesprochen von Papst Pius IX, am 8. Juni 1862.
Der Wortlaut auf der Rückseite des Innsbrucker Andachtsbildes (Ausmaß 17 X 13 cm, Breitformat), gleichfalls in »gotischen Fraktur»-Lettern: Zu Nangasaki17 (sic!) in Japan litten 23 Diener Gottes aus dem enteil und dritten Orden des hl. Franziskus für den heiligen Glauben den Martyrertod. Diese waren 3 Priester der unbeschuhten Reforma-ten aus Spanien: Petrus Baptista, Franziskus Blanko, Martin von der Himmelfahrt, und der Kleriker Philipp von Jesu; dann 2 Laienbrüder: Gundislav Garzias und Franz vom hl. Michael; die übrigen 17 waren eingeborene Tertiären, welche den Missionären als Dolmetscher, Katecheten und am Altäre dienten, unter ihnen die beiden Knaben Ludwig und Anton, der erstere 12, der andere 13 Jahre alt. - Petrus Baptista war im Jahre 1593 vom spanischen König als Gesandter nach Japan abgeordnet worden und halle die oben Genannten mitgenommen, um zugleich an der Ausbreitung des Evangeliums zu arbeiten. Taykosama, der Beherrscher von Japan, welcher schon eine Kriegsflotte gegen die Philippinischen Inseln, die zu Spanien gehörten, ausgerüstet hatte, nahm die Gesandten freundlich auf, lieji sich wirklich zum Frieden bewegen, ja er wurde von der Liebenswürdigkeit des Petrus Baptista so eingenommen, daß dieser sogar ungehindert das Christenthum in Japan noch mehr ausbreiten und befestigen konnte. So brachte er dann mit seinen Gefährten 3 Jahre mit Predigen, Wachen, Fasten und Bethen zu, gründete Spitäler, Kirchen und Klöster und bekehrte unzählige Heiden zum wahren Glauben. Allein durch die Götzenpriester Bonzen genannt, getäuscht und aufgehetzt, änderte Taykosama plötzlich seinen Sinn und befahl, alle Glaubensprediger samt ihren Gehilfen gefangen zu nehmen und als Majestätsverbrecher hinzurichten. Alle Obgenannten wurden demnach nach langen Kerkerleiden gebunden durch viele Städte und Dörfer auf Karren herumgeführt, ivo sie sehr vieles zu erdulden hatten, theils durch ihre rohen Führer und die Wuth des Pöbels, theils von der grimmigen Kälte über Eis und Schnee. In der Stadt Nangasaki wurden sie endlich auf einem Hügel gekreuziget, und jeder mit zwei Lanzen durchbohrt. - Sie endigten ihr Leben unter beständigem Lobe
mich auf das eine, nicht von ihm zur Publikation geplante Iiild- und Wort-Exempel aus der »Lithographischen Anstalt vonj. Kravogl in Innsbruck-, dort gedruckt vermutlich bald nach 1862.
17 Der Innsbrucker Druck bald nach der Kanonisation der »japanischen Franziskaner-Märtyrer» (1862) benennt den Ort mehrmals als Ncmkasahi. Gemeint ist damit die japanische Großstadt, weltweit in traurige -berühmtheit-geraten durch einen der beiden den Zweiten Weltkrieg beendenden Atombomben-Abwürfe der us-amerikanischen Luftflotte auf Hiroshima und Nagasaki am 6. und am 9. VIII. 1945.
Gottes, im Jahre 1597 am 5■ Februar'1', und wurden von Gott durch viele Wunder verherrlichet, weßhctlb Papst Urban VII. am 14. September 1627 ihr Fest jährlich zu feiern erlaubte, und Papst Pius IX. am Pfingstsonntag den 8. Juni 1862 sie unter außerordentlicher, nie gesehener Feierlichkeit in die Zahl der Heiligen setzte.
Es entspricht durchaus dem pastoralen Sinn solcher »Andachtsbilder«,19 daß dieser -allerdings ungewöhnlich breiten - Geschichts-Darstellung des umseitig abgebildeten Martergeschehens auch noch ein Gebellt zugesetzt wird: O Gott! der Du den Anfang des Glaubens bei den Völkern Japans mit dem Blute der seligen Märtyrer Petrus Baptista und seiner Gefährten geheiliget hast, verleihe uns gnädig, dajš wir in dem Bekenntnisse Deines Namens, wozu uns ihr Beispiel antreibt, durch ihre Fürbitte unterstützt werden. Durch Christum unser» Herrn. Amen.
So stehen hier zwei Bild-Zeugnisse eines und desselben Geschehens, ohne von einander zu »wissen« oder durch den gleichen - doch wohl kirchlich-pastoralen -Auftrag verbunden zu sein: das »stilisierte«, gar nichts »Historisches« erkennen lassende Ölbild zu Nazarje und der Innsbrucker Druck der 2. Hälfte des 19. Jahrhunderts mit betonter Berufung auf die historia einander gegenüber. Beide hängen gewiß mit der Kanonisierung der franziskanischen Japan-Märtyrer durch Pius IX (P. M. 1846-1878) zusammen. Es sind verschiedene Ausdrucksformen des gleichen »geschichtlichen Erlebens«. Solcherart aber sind sie beide Einzelzeugnisse einer für Volkskunde und Kulturgeschichte unseres weiten Ostalpenraumes nicht unwesentlichen »kirchlich gesteuerten« und zumal »ordensgelenkten«2" Prägens einer in Wort und Bild nie verstummenden Belehrung in religiösem Denken und - dies auf jeden Fall - hier in den Märtyrer-Erinnerungen auch für die »Volksfrömmigkeit« anregend ausgesprochenen Mahnung zu imitatio Christi.
Das Datum »5. Februar- entspricht nicht der Angabe hei 1’. Heribert Holzapfel (Anm. 5) S. 537, wo - auf Grund italienischer und französischer Literatur von 1600 und 1682 - der -25. Februar« genannt wird.
Zu den im allgemeinen, aber nicht nur auf Tirol und seine Wallfahrtsstätten beschränkten Leistungen auf dem Gebiete der Andachtsbildchen oder flugblatt-ähnlichen mehrseitigen Text- und Bilddrucken vgl. Gustav Gugitz, Das kleine Andachtsbild in den österreichischen Gnadenstätten in Darstellung, Verbreitung und Brauchtum nebst einer Ikonographie. Ein Beitrag zur Geschichte der Graphik. Wien 1950. - Der .I.V. Kravogl-Steindruck-Verlag zu Innsbruck brachte keine «Kunstwerke« in den Handel mit den Massen des tirolisehen wie des auläeitirolischen Wallfahrtswesens. Aber er bediente sich eines von Gustav Gugitz (S. 63) geschätzten Lithographen und «feinsinnigen Zeichners- Karl Redlich, von dem viele Drucke bekannt sind (S. G. Gugitz, Register S. 162. Unser Druck ist nirgends erfaßt.)
Zu diesem Begriff zählen gerade auch in unserem ostalpinen Mehrvölkerraum Sprachgrenzen übergreifende ■Kultbilder« wie z.B. das «Heilige Haupt« zu Klagenfurt in der Fülle seiner Filiationen bei Deutschen, Slowenen, Friulanern und Italienern in unseren Südostalpen. Vgl. dazu neuerdings «Das Heilige Haupt in Klagenfurt. Festschrift zum 250-ahr Jubiläum einer Andacht. Hrsg. Markus Mairitsch, Klagenfurt 1999. Dazu gehören auch Gebetsformen im Druck ohne Worte, allein mit Symbolen, hieroglyphenartigen Sinnzeichenbildchen in den für das «Volk« gedruckten Kalendern im Stil der Crainska pratica (seit 1741) oder des steirischen •Mandlkalenders« oder aber «wortlose Bilder - und Zeichen-Litaneien«. Vgl. dazu (in Auswahl): Leopold Kretzenbacher, Das »Heilige Haupt« zu Klagenfurt. Im Werk: Heimat im Volksbarock. Klagenfurt 1961, S. 31-36; dazu Bildtafeln 1-3. Ins Japanische übersetzt von Shin Kono, Nagoya 1988; derselbe, Wortlose Bilderund Zeichen-Litaneien im Volksbarock. Zu einer Sondergattung ordensgelenkter Kulturpropaganda im Mehrvölkerraum der Ostalpen. Bayerische Akademie der Wissenschaften, l’hil.-histor. Klasse, Sitzungsberichte Jahrgang 1991, H. 4, München 1991.
Povzetek
O duhovno stilizirani sliki v frančiškanski romarski cerkvi v Nazarjah
Avtor prispevka je na svojih študijskih potovanjih po Sloveniji večkrat obiskal Nazarje, kjer je v romarski cerkvi levo za oltarjem postal pozoren na oljno sliko iz srede 19. stoletja, ki prikazuje mučeniško smrt 23 frančiškanov: duhovnikov in članov tretjega reda sv. Frančiška ( gl. sl. 1). Dogodek, ki se je zgodil 25. februarja 1597 v Nagasakiju na Japonskem in je del zgodovine frančiškanskega reda, je stilizirano prikazan kot neke vrste duhovna pripoved v čast redovnim mučencem z mnogimi nezgodovinskimi kot »oznanilo« dodanimi motivi.
Frančiškane le redko povezujejo z njihovim misijonarskim delovanjem; tega od 16. stoletja dalje obravnavajo v zvezi z jezuiti, predvsem s Frančiškom Ksaverijem (1506-1552) kot »apostolom Indije in Japonske«, kjer je umrl mučeniške smrti. Frančiškani so prišli na Japonsko po uspehu na Filipinih, kjer pa so imeli težave z budistično duhovščino, ki jim je uničevala cerkve, bolnišnice, šole in misijonarje mučila do smrti.
Svojevrstna paralela k oljni sliki iz Nazarij je litografija po risbi neznanega avtorja (gl. sl. 2 in 3), ki ni legendarna podoba, kakršne so bile v navadi v času baroka, pač pa realističen, ne stiliziran primer historiaefactae. Glave triindvajsetih križanih frančiškanov že krasi glorija svetili mučencev, nad njimi lebdi Sv. duh v podobi golobčka, devet putov drži v rokah palme mučenišva. Realistična je tudi podoba Sv. Petra Baptista, ki ga dva aziata privezujeta na križ, mučenje pa opazuje bonec (budistični svečenik). Pod podobo je napis: sv. Peter Baptist in njegovi tovariši, mučenci prvega in tretjega reda sv. Frančiška, za svetnike proglašeni od Papeža Pija IX. 8. junija 1862. Te podobice so bile natisnjene v Innsbrucku kmalu po kanonizaciji »japonskih mučencev«, na hrbtni strani pa je poleg molitve tudi opis dogodka z imeni mučencev in njihovimi poklici in nalogami (duhovniki, ministranti, prevajalci itd.).
Tako imamo tu dvoje vrst slikovnih dokumentov za isti zgodovinski dogodek, ki sta nastala neodvisno drug od drugega: stiliziranoOljno sliko iz Nazarij in innsbruški tisk iz 2. pol. 19. stoletja. Oba sta nedvomno povezana s kanonizacijo frančiškanskih mučencev na Japonskem in sta dokaz verskega oblikovanja, vsekakor pomembnega za narodopisje in kulturno zgodovino širšega alpskega prostora.
Milku Maličelov med kolegi iz Glasbeiionarodopisuega inštituta - 1997. - Potu 11. Lužar-Podlugar
Emilijan Cevc Slavoločna kapitela v župnijski cerkvi v Špetru
Dva kapitela iz zgodnjega 16. stol., danes rabita kot podstavek in sta delo stavbarja in kamnoseka Kasparja iz Tolmina. Eden predstavlja dva heraldično oblikovana leva, drugi pa junaka v boju z grifoni. Oba sta bila nekoč nameščena v slavoloku poznogotskega prezbiterija stare župnijske cerkve v Špetru ob Nadiži. Boj z zmajem, po odlomku iz pisma sv. Pavla Efežanom (6, 13-18), predstavlja -Kristusovega vojščaka« v boju s simbolom pekla.
In his article the author discusses two capitals from the early 16"' century. Made by builder and stonecutter Caspar of Tolmin they are now used as a pedestal. One depicts two heraldically designed lions, the other a hero fighting a griffin. Both used to be part of the triumphal arch in the late-Gothic presbytery of the old parish church in S. Pietro al Natisone. After a passage from St. Paul’s letter to the Ephesians (6, 13-16) the fight with the dragon represents a "soldier of Christ" fighting the symbol of hell.
Dragi prijatelj, v počastitev Tvojega jubileja sem posegel v Tebi in meni zelo ljubo Beneško (Furlansko) Slovenijo, v njeno etično središče, Špeter. Tale prispevek je na meji med umetnostno zgodovino in folkloro, saj se navsezadnje ti stroki pogosto medsebojno osvetljujeta in poglabljata. Članek želi zajeti arhitekturni detajl, ki je značilen za širše primorsko ozemlje - figuralno okrašene kapitele v slavolokih poznogotskih cerkva, ki vnašajo poseben naglas v primorsko gotsko arhitekturo in na specifičen način bogate njihovo »narečje”. Zunaj ozemlja, kjer to preneha, naletimo na take kapitele le izjemoma. Tudi stavbarji, ki so iz osrednje Slovenije, največkrat z Gorenjskega, zašli na primorski svet, so sprejeli to lokalno varianto, čeprav so poprej na Gorenjskem gradili drugače; med temi se je tudi stavbar Andrej iz Loke, ki je na Goriško in v Beneško Slovenijo prišel v sedemdesetih letih 15. stoletja, podvrgel lokalni stavbni praksi. Gorenjski slavoloki rastejo nepretrgano, organsko od podnožja do šilastega vrha brez konzolne cezure na mestu, kjer se začenja sločiti lok, in kjer je na Primorskem skoraj dosledno vstavljen kapitel, ki bi ga najbrž smeli imenovati kar
»impost". S teni je zadobil lok tektonsko oporišče in izhodišče, ki nekoliko zavira višinski pogon. Navadno so kapiteli tudi reliefno obdelani in vsebinsko poudarjeni. Seveda pa njihova motivika variira. Namesto figuralnih motivov jih prekrivajo včasih rastlinski listi, kot na primer v slavoloku stolnice v Gorici, lahko so visoki imposti z bolj ali manj bogato profilacijo ali pa so kar geometrična piramidasta telesa brez okrasja.
Če stopimo v špetrsko župnijsko cerkev, se nam ustavi pogled ob nenavadnem »stebru«, sestavljenem iz dveh eden nad drugim postavljenih kapitelov, na vrhu teh pa stoji nekdanji marmornat tabernakelj, ki je izdelek drugega klesarja.
Za steber porabljena kapitela s Pilacortejeuini tabernakljem. Špeter, župnijska cerkev
Sedanja triladijska cerkev je nastala v začetku našega stoletja in je ohranila le malo stare opreme. Njeno predhodnico je popisal Ivan Trinko v vodniku po Furlaniji1. Ta cerkev je bila večkrat predelana, nizka in odprta v ostrešje; s prezidavanjem se je razvila iz enoladijske v troladijsko stavbo, a ladje niso bile regularne. Imela je štiri oltarje. Trinko je opomnil na velik in intarziran tabernakelj; tudi kakšna plastika iz 16. stoletja se je menda našla. Tabernakelj, ki zdaj stoji nad kapiteloma, pa je identičen s tistim, ki ga omenja Trinko kot »tabernakelj najsvetejšega Zakramenta v evangeljskem kotu» in izklesanega »more sklabonico«, na slovenski način. Spredaj ima železna vratca, vratni odprtini stranskih sten pa sta zazidani.
1 Guida tlel Friuli IV. Udine 1912, 624 sq.
Ta tabernakelj se je ohranil v severni ladji nove cerkve nad stebrastim podstavkom iz obeh kapitelov, spodaj pa obkroža to celotno, okoli 2 m visoko heterogeno kompozicijo cementna ograja. Edikula je plemenito kamnoseško delo, okrašeno z angelskimi glavicami, z ornamentiranimi pilastri, na vrhu pa se dviga dopasni trpeči Kristus s sklenjenima rokama. Edikula ne pripada več gotiki, marveč že poljudni renesansi. Izklesal jo je leta 1500 iz Lombardije na Furlansko preseljeni, zelo delavni mojster Antonio Pilacorte iz Spilimberga. Na tabernakelj je vklesal tudi svoje ime: »OP(VS) IO(ANII) ANTONIO) SPILI(MB) 1500“2. Tabernakelj je nadrobno opisal Mauro Pascoli-ni\ Drugi Pilacortejev izdelek na slovenskih tleh je tabernakelj, vzidan v hrbtno stran velikega oltarja župnijske cerkve v Kojskem'1.
Čeprav je tabernakeljska edikula lep primerek furlanskega renesančnega kiparstva v kamnu, se ob njej ne bomo mudili. Vabita nas kapitela pod njo in njuna reliefna figuralika.
Kaspar iz Tolmina. Kapitel z levoma. Špeter, župnijska cerkev. - koto Luca Laureati (Utline)
Tektonsko jedro spodnjega kapitela objemata v visokem reliefu izklesana leva, ki se zdita, kakor da se bosta v prihodnjem trenutku pognala v skok, zakaj njuni prednji taci
1 Zgledno monografijo o kiparju je objavil Giuseppe liergamini; Giovanni Antonio Pilacorte Lapicida. Udine 1970. - Špetrskega tabernaklja Se ne omenja, pač pa je temu posvetil poseben odstavek v spisu “Noterelle
d’arte friulana II. Ancora su Giovanni Antonio Pilacorte. Sot la nape 1977, 41 sq.
3 Ibidem, 42.
3 Mauro Pascolini, Un opera di scultura nella ehiesa parrochiale di s. Pietro al Natisone. Quaderni della face, 41. Udine 1973, 10 sq. - Emilijan Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana, 19H1, 17, 54, , 160. - Isti, Špjetrski vikar Klement Naistoth iz Loke. Loški razgledi 27, 19H0, 69.
sta še zalomljeni v pokleku, zadnji pa zravnani v vi.šino tako, da se zadnja dela trupa v heraldični simetriji dvigata in oblikujeta v konturi nizkemu kelihu podobno kompozicijo. Njuni telesi sta podani v profilu, glavi pa sta obrnjeni nazven en face. Lepotnost -čeprav malo grozljivih - obrazov poudarjata še valovito speljani grivi, ki se kodrata proti nogam. Oblini teles delujeta skoraj polnoplastično in monumentalno.
Kaspar iz Tolmina. Kapitel z bujeni junaka z grifoni. Špelei; župnijska cerkev.- Foto Luca Lan reali (Ucline)
Okras zgornjega kapitela je bogatejši in motivno bolj zapleten: levi del kapitela zavzema figura mladega moža, desna mitološkega grifa. Čeprav se obe prižemata k jedru kapitela, sta vendarle dinamično razgibani. Možak je ujet v močnem priklonu, skoraj tako, kakor bi se pognal v padec predse. Golo telo mu odeva ledveni prt, glavo pa pokriva čeladi podobno pokrivalo s spiralno, kot ovnov rog zavito naušnico. Junak drži v desnici kij, ki mu sloni še na rami, levica pa je skrita za ovalnim, izbuhlim ščitom za varstvo pred grifoni, v katerega junak napeto usmerja pogled. Grif z orlovo glavo, vrhu katere poganja velik rog in z dolgim, iz krožnih plošč sestavljenim vratom, je zleknil v zavihan rep prehajajoči trup po tleh in že dviga desno nogo v napad. Parkljasti nogi imata kremplje.
Vsi pisci, ki so doslej kapitela omenjali, so bili v zadregi ob vsebinski razlagi. Nekateri so pomislili na boj sv. Jurija z zmajem. Tako Pascolini5, Tarcisio Venuti6 in
' Op. cit. 14
Chiesette votive da S. Pietro al Natisone a P re potto. Ucline, 1985, 14.
7 Friuli Venezia Giulia. Ucline 1990, 356. - Delo pripisuje slovenskemu mojstru.
Giuseppe Bergamini7. Pascolini je celo pomislil, da bi naj bil motiv morda v zvezi z grbom družine De Portis, ki je imela sodno oblast nad Špetrom in Sv. Leonartom in orla v grbu, tudi beneški lev je bil že imenovan. Podpisani sem se razlagi previdno izognil z »oborožencem v boju z zmajem»8, drugič pa že odkrito podvomil v sv. Jurija.
Plasencija (Španija). Mizerikurdija z reliefom viteza v boju z zmajem (Po: Is. Mat. Gomez)
Ikonografska uganka se je razrešila ob mizerikordiji gotske kome klopi v španski Plasenciji9. Na tej je upodobljen »miles Christi» - Kristusov ali krščanski vojščak v boju s hudičevimi zvijačami, pred katerimi svari apostol Pavel v pismu Efežanom: »Nazadnje, bratje, krepite se v Gospodu in v njegovi silni moči. Nadenite si vso bojno opravo božjo, da se boste mogli ustavljati zvijačam hudičevim ..., da se boste mogli ob hudem dnevu v bran postaviti, vse premagati in obstati. Stojte torej, opasani okoli svojega ledja z resnico in obdani z oklepom pravice .... K vsemu si vzemite ščit vere, s katerim boste mogli ugasniti vse ognjene puščice hudega duha. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je božja beseda ...» (Ef 6, 13 - 18). Zmaj in grif sta simbola hudega duha, vojščak je personifikacija obrambe in zmage nad njim. Da vojščak na kapitelu nima oklepa in da drži namesto meča kij, naj nas ne moti. Na španski mizerikordiji je zavarovan tudi z oklepom in vihti v roki meč, kljub temu pa gre v Špetru za varianto istega motiva.
Špetrska kapitela sta bila svoj čas v stari cerkvi vgrajena v slavolok, v vhod v najsvetejši del cerkve. Temu mestu ustreza tudi motiv z levom, ki pa ima v krščanski simboliki dvojen pomen: lahko je simbol dobrega principa, lahko pa tudi hudega. V dobri vlogi ga najdemo kot »leva iz rodu Judovega» ali kot simbol Kristusovega vstajenja tretji dan, lev pa skoti mrtve mladiče in jih s svojo sapo tretji dan obudi; razen tega je znamenje hrabrosti in zmage. Simbol hudega principa pa je lev, ki rjove v puščavi in išče, koga bi požrl; v Psalmu 90, 13 Zmagovalec potepta leva in zmaja itd.
Kapitela v slavoloku sta imela pomembno funkcijo, ki pa sta jo v sedanji postavitvi izgubila. Bila sta varuha in branitelja vhoda v svetišče; kar večkrat ju srečamo s to funkcijo tudi na slavolokih primorskih cerkva. Špetrski kapitel z bojevnikom je še posebej odlikovan, zakaj navadno nastopajo le levi (tudi podvojeni) ali v boju z zmajem ali grifoni. Samo leve vidimo npr. v slavoloku cerkve sv. Luka v Lipi pri
" Emilijan Cevc, Stavbenik Caspar iz Tolmina. Glasilo, Tolminski verski list XVII, 1990. - Isti, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana 1981,54. - Isti, Špjetrski vikar Klement Naistoth iz Loke. Loški razgledi, 27, 1980, 27.
’ Lsabel Mateo Gomez, Temas profanos en la ascultura gotica. Las selliertas espanola de coro. Madrid 1979,83 sq, slika 52. - Mizerikordija je konzolna podpora na spodnji strani sedežne plošče, na katere so se duhovniki
med molitvami v koru oprli, če so morali dolgo stati.
Landarju, v Štanjelu, in drugod. V Špetru je bil kapitel z vojščakom vdelan v južno stran slavoloka, da je bil junak na strani prezbiterija, grif pa ga je napadal s strani ladje. Leva sta bila na severni strani, ne moremo pa trditi, da naj bi bil eden od njiju simbolno pozitiven, braneč vstop drugemu, negativnemu. Varovala sta pač združno.
Spetrska kapitela imata prava “brata» v slavoloku cerkve sv. Jerneja v Čubcih (Ciu-biz) ob Idriji. Nastala sta v isti kamnoseški družini. Na obeh vidimo spet simbolična leva, do pike enaka špetrskima. Enaka je drža, enaka modelacija, enaki so valoviti kodri grive.
Kaspar iz Tolmina, Kapitel iz cerkve sv. Jerneja v Čubcih
Freden nadaljujem z beneškoslovenskimi kapiteli, naj se na kratko ozrem na neki štajerski spomenik, na slavolok leta 1452 sezidane cerkve sv. Barbare pri Konjicah111. Ta slavolok je starejši od primorskih, a porojen iz istega duha in simbolike. Na prvem kapitelu krilati zmaj že napada leva, na drugem se zmaj levu potuhnjeno prilizuje, a oba leva sta nekako neaktivna. Že Stegenšek ju je potisnil v psihološko ozračje, češ, da se lev in zmaj »dobrikata«. V drugem članku ob »Zagovoru« Glonarjeve kritike Topografije" je Stegenšek kapitela razlagal z naslonom na Psalm 90, 13 - »Poteptal boš z nogo leva in zmaja«. Pri Sv. Barbari naj bi bil na enem kapitelu zmaj, na drugem bazilisk. Zmagovalec, ki je leva in zmaja ter gada in baziliska poteptal, naj bi bil Kristus, ki je bil kot Križani v srednjeveških slavolokih pogosto pritrjen pod vrhom loka. Kritik J. A. Glonar pa je motiv banaliziral češ, da sta kapitela »plod dobe, ko se je simbolično kiparstvo že preživelo in služilo samo še za objestno karikaturo«12, kar pa nikakor ne velja. Gotovo je Psalm 90 res vplival tudi na izoblikovanje motiva boja z zmajem.
1.1 Avguštin Stegenšek, Konjiška dekanija. Maribor 1909, 123 in tab. 34. - Emilijan Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, 297.
" ČZN VI., Maribor 1909,186 sq.
1.1 J. A. Glonar, Umetniški spomeniki Lavantinske škofije II. Konjiška dekanija. ČZN VI, 1909, 176.
Za kapitela v Čubcih ve ljudsko izročilo, da naj bi izvirala iz starejše, na istem kraju stoječe cerkve. Ta pa je bila po vsej verjetnosti manjša od srednje velike sedanje. Kapitela sta bila pomerjena za slavolok sedanje cerkve. Žal pa ne moremo primerjati njune klesarske kvalitete s številnimi sklepniki in konzolami na mrežastem rebrastem oboku prezbiterija, ker so tako premazani z apnenimi barvami, da so kiparske nadrobnosti zabrisane; šele pred kratkim so bili vsi figuralni kosi, razen levjih kapitelov, na novo barvno prekriti. Na zunanjščini prezbiterija pa naletimo tudi na stavbarjev (in kiparjev) podpis in letnico: 1521 : CAS(1>AR) D(A) TVL(MINO); zraven je tudi mojstrovo znamenje13.
Hr. 1 kuha ni pri Konjicah. Slaruluaii kupite! z letom m zmajem
S tem pa je sporočeno tudi ime kiparja špetrskih kapitelov. Stavbar Kaspar iz Tolmina je vsaj nekaj časa bival v Klenju. S špetrskim vikarjem Klementom Naistothom je bil v tako tesnih stikih, da mu je bil, skupaj s slikarjem Jernejem iz Loke, oporočna priča. Verjetno je močni potres 1511 špetrsko cerkev tolikanj prizadel, da je bilo treba prezbiterij na novo sezidati. Vse kaže, da je vikar Klement to delo zaupal mojstru Kasparju Tedaj sta nastala tudi oba kapitela.
Slogovno se Kasparjevi kamnoseški kosi že izmikajo gotskemu občutju, čeprav arhitektura, kakor v Čubcih, diha še z gotskimi pljuči. Figuri bojevnika in grifa se nagibata že v renesančne forme, kar velja tudi za igrivi, mehko oblikovani figuri levov. Kapitela bi smeli datirati v drugo desetletje 16. stoletja.
" Emilijan Cevc, glej op. H.
" Zadnji čas je bil mojstru Kasparju pripisan tudi prezbiterij v ladji še menda romanske cerkve sv. Petra na Lojah nad Baško grapo, kar naj bi nakazovale konzole oboka - čepeče ligure z nakopičeno draperijo in z rokami oprtimi na kolena (Robert Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice 1460-1530. Nova Gorica 1999, HO sq.) Motiv ni nov. Na Gorenjskem ga srečamo vsaj od radovljiškega prezbiterija dalje kar pogosto, tudi pri Sv. Primožu nad Kamnikom. Kazen tega je stavbna plastika na Lojah daleč pod kvaliteto tiste v Čubcih. Na Lojah odloča pri sklepnikih ploskovitost, v Čubcih izrazita plastičnost, kakršno zasledimo na Goriškem in v Beneški Sloveniji le v stavbah, ki so nastale pod vplivom škofjeloške delavnice ok. 1470. Na Lojah pa sem že ob prvem obisku 1951 zapisal v notes: -poljudno primitivni sklepniki-.
Gubci, cerkev sc. Jerneju. Sigiuiltini in mojstrsko znamenje Ki/spcir/a iz Tolminu
Tipološko je špetrski bojevnik simbol »krščanskega junaka«, ki ga pogosto srečamo v krščanski umetnosti. Njegova aktivnost v boju s poganskimi in krivimi nauki je Cerkev na Zahodu in Vzhodu posvetila. Še poseben pomen je dobil “Kristusov vojščak» v času križarskih vojska ( pri nas so morda na ta motiv vplivali tudi turški vpadi), največkrat že v določljivejši podobi sv. Jurija na konju v boju z zmajem. Na Vzhodu se mu je pridružil še sv. Demetrij, čeprav ni bil vojščak, temveč diakon. Tudi tega upodabljajo na konju kot premagalca kralja Kalojana. Sv. Bernard je v nekem, ne ravno pozitivnem tekstu v čast templarjev, viteze v boju proti sovražnikom krščanske vere, pohvalil in spodbujal. Tako so se duhovna ideja in njeni simbolični zastopniki spremenili v konkretna bitja. Sv. Pavel pa v svojem pismu seveda ni mislil na konkreten boj, marveč na duhovni boj in na duhovno zmago. In takšen je upodobljen na špetrskem kapitelu.
Na koncu naj dodam, da se je ob teh ugotovitvah razrešila tudi uganka podoken-skega relief a na hiši številka 23 na Glavnem trgu v Kamniku; tudi ta relief je dolgo čakal na verjetnostno razlago. Izklesala ga je - ob še štirih (spočetka petih) drugih na isti hiši - kamniška stavbarska in klesarska delavnica okoli leta 1J60-70'5- Nizek, podolgovat relief kaže dve, ena k drugi obrnjeni živali, spel leva in zmaja. Lev grabi krokodilu podobnega zmaja s krempljastimi nogami in z zavihanim repom za ozek gobec, izza repa pa se kaže frontalno obrnjena moška figura s stiliziranimi kodri las, ki drži zmaja za rep, z levico pa potiska vanj pod repom meč. Svoj čas sem zagovarjal misel, da gre za zmagovitega sv. Jurija, ki mu pomaga ihneumon, živalski sovražnik krokodilov, naročil pa naj bi bil relief(e) Jurij Seydel, ki je najbrž dal zgraditi hišo-dvorec16. Spet gre za motiv zmage krščanskega junaka nad močmi pekla. Tudi ta z levom kot pomočnikom v boju dopolnjena predstava ni osamljena. Ikonografske sorodnike bi npr. spet našli v Španiji in gotovo še drugod. Isabel Mateo Gomez17 omenja npr. reliefa na komi
15 France Stele, Politični okraj Kamnik, Topografski opis. Ljubljana 1922-29, 100 sq.
16 Emilijan Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, op. cit. 277
17 op. cit. 85 in sliki.
klopi v Sevilli; na prvem se skupaj bojujeta z zmajem vojščak in lev, na drugem pa v ločenih prizorih lev in vojščak posamič. Scene povezuje s »čudovitim bojem leva in zmaja«, opisanem v »Recull de Eximplis e miracles, gestes e faules e altres legendas«, prizor, ki ga je v 15. stoletju videl neki beneški ribič.
Kamnik, hiša na Glavnem trgu št. 23. Podokenska polica z reliefom boja vojščaka in leva z zmajem
Se bližje našemu motivnemu kompleksu je poglavje v »Gesta Romanorum«, ki pripoveduje o zmajevem begu pred že mrtvim levom. Zgodba je nastala verjetno že v 14. stoletju na Angleškem. V latinščini je bila prvič natisnjena leta 1472. V nekem mestu je divji zmaj nadlegoval in strašil meščane, ki so mu morali za hrano vsak dan poslati eno žival. Tuhtali so, kako bi se zmaja in njegovih zveri rešili, pa niso našli rešitve. Prišel pa je popotni tujec, ki jim je svetoval, naj ujamejo leva, ga ubijejo in pribijejo na visoko drevo, zakaj sam je že nekje videl, da je to pomagalo. Tako so storili. Ko je zmaj zagledal pribitega leva, je z vso svojatjo zbežal. Temu sledi razlaga. Mesto pomeni z demoni nadlegovan svet zaradi greha prvih staršev. Zmaj je hudič, ki ne požre ene same živali, ampak vse duše pred Kristusovim trpljenjem in jih odvleče v pekel. Lev pa je Kristus, lev iz rodu Judovega, ki je, na križu razpet, za naše odrešenje pregnal peklenskega zmaja in s svojim trpljenjem odrešil svet1H.
Moralizujoča poučna zgodba in njena razlaga sta tudi potrdilo Stegenškove razlage moliva leva in zmaja, čeprav ne govori o boju med njima. Tudi Križani v slavoloku je našel mesto v njej - ni edino, gotovo pa je vsaj spremno pojasnilo. Vsekakor se je zgodba kmalu razširila po vsej Evropi. Leta 1472 je bila prvič natisnjena v latinščini, 1489 v nemščini.
Za posredovanje fotografij špetrskih kapitelov se prisrčno zahvaljujem g. Pavlu Petričiču (Špeter), odlični fotografiji pa je napravil g. Luca Laureati (Udine).
Verjetno posnet po poročilu v -Gesta Komanorum-: Quedam civitas erat juxta mare que a bestiis venenosis multa mala paciebatur. Inter illas bestias erat draco ferocissimus, qui omni die ad civitatem venit et cives civitatis propter bonum pads ei omni die animal unum ad comedendum dederunt. Inter se consilium inierunt, quomodo civitatem a bestiis venenosis et precipue a draconi liberat e possent. Tandem venit unus a longinquis partibus, qui consilium eis dedit, quod leonem caperent et in alto ligno suspenderent, quem cum bestie suspensum viderent, omnes fugerent et precipue draco ille. Cives a easu leonem ceperunt et mortuum in ligno davis fixerunt, ita quod ipsum per totam civitatem viderent. Qoud cum draco vidisset, statim recessit et alie bestie secute eum sunt nee amplius vise sunt et sic civitas liberata erat. Civitas ista designat mundum qui a demonibus mala paciebatur propter peccatum primi parentis, et draco, i. e. dyabolus, qui non tantum unum animal, i. e. animam unam devorat, sed omnes animas ante Cristi passionem ad inferna secut duxit, donee leo de tribu juda, i. e. Cristus, in cruce suspensus erat pro nostram redempcionem, et tunc draco fugam dedit et civitas, i. e. mundus, per Cristi passionem est redemprus - GESTA KOMANORUM (izdal: Hermann Oesterley, Berlin 1872, str. 612).
Riassunto
I due capitelli nella chiesa parrocchiale di San Pietro al Natisone
Nella navala Nord della chiesa parrocchiale di San Pietro al Natisone, in cima a un sostegno a forma di colonna, composto da dne capitelli, e stato pošto in un seeondo momento un tabernacolo di marmo di epoca rinascimentale, creato nel 1500 dallo scultore Giov. Antonio Pilacorte; i due capitelli invece sono opera del costruttore e scalpellino Caspar da Tolmino, risalenti til seeondo decennio del XVI secolo. Caspar ha costruito la chiesa votiva di San Bartolomeo a Ciubiz sullo Judrio dove ha scolpito, oltre a chiavi di volta e mensole, anche due capitelli con una coppia di leoni adagiati nell’arco del presbiterio, ehe sono lavorati allo stesso modo di quelli facenti parte del capitello sopra nominato a San Pietro al Natisone - creati con raffinata plasticitä e rappresentati con una morbida criniera ondulata. II capitello inferiore a San Pietro al Natisone e ornato da un altorilievo die rappresenta un eroe ignudo con un drappo sui fianchi e un copricapo a forma di elmetto, ehe con una mazza attacca un drago. L'immagine iconografica non e chiara e 1’abbiamo piu volte spiegata come lotta fra San Giorgio e il drago. In realtä si tratta del motive) "miles Christi”, “miles christianus”, presente anche nelle misericordie di alcuni banchi da coro di epoca gotica in Spagna - in paiticolare quelli di Plasencia - e spiegato da Isabel Mateo Gomez come illustrazione di un brano della lettera dell'apostolo Paolo (Ef 6, 13.IS) ehe ordina ai fedeli di armarsi per lottare contra il diavolo (drago). Si tratta quindi di un tema che ha acquisito un significant particolare nel periodo delle guerre crociate. In questo modo si spiega pure il contenuto enigmatico del capitello a San Pietro.
I due capitelli sono stati inseriti a suo tempo nell'arco trionfale del presbiterio a pratezione della parte piu sacra della chiesa. I leoni simbolizzano i buoni principi (il Lettne di Giuda, Cristo), il drago rappresenta invece le forze infere e la vittoria stille stesse. Il conflitto, in origine religiosa e spirituale, si e trasformato in lotta reale contra le forze pagane ed eretiche. Da simili concezioni si e sviluppato pure il motivo della lotta di San Giorgio con il drago.
Una simile composizione, nella quale il leone impedisce al drago infernale di entrare nel tempio, si trova in diversi punti del Litorale sloveno ed eccezionalmente anche nella regione della Stiria slovena (Štajerska) nei capitelli della chiesa dedicata a Santa Barbara presso Slovenske Konjice del 1452. Assieme all'eroe troviamo entrambe le fiere anche nel rilievo sotto la finestra di una casa a Kamnik risalente agli anni settanta del XV secolo.
Riguardo al motivo del leone e del drago si possono individuare pure delle radici culturali. Particolarmente eloquente e la storia nell opera Gesta Ruinanorum, ehe parla del leone ucciso dai cittadini di una certa citta sul mare ehe in seguito viene inchiodato su un grande albero dove sia visibile. Quando il drago lo vede si da alia fuga e cost gli abitanti di quella citta sono salvi. Un' altra importante testimonianza riguardante la vittoria sugli interi e rappresentata dal salmo 90, ehe parla della vittoria divina sul leone e il drago, sul basilisco e il serpente.
Gian Paolo Gri Intorno alia friulanitä (e alle essenze etniche)
Kako naj danes razumemo furlansko identiteto? Prispevek skuša dati odgovor na to in pri tem uporablja “odprte” in dinamične kategorije, ki jih je izoblikovala kulturna antropologija v zvezi s pojavi kot so poliet ničnost, plurilingvizem, prevzem in stik kultur ter večpripadnost.
How should one understand the Friulian identity'!1 The paper tries to provide an answer by means of “open" and dynamic categories employed by cultural anthropology in relation to multiethnicity, multilingualism, acculturation, contacts with and belonging to different cultures.
Che cos’e la friulanitä? Chi puo dirsi friulano? In ehe termini si configura l’identita friulana? Domande di questo genere mi vengono riproposte, anno dopo anno, anehe dagli študenti ehe seguono il corso di antropologia culturale, quando si affronta l’argomento dell’identitä culturale e dei concetti correlati (etnia, comunita etnico-linguistica, confini e frontiere culturali, lingua/cultura, e simili) e lo si misura con l’esperienza piü vicina ai giovani. Ho sempre trovato difficoltä a formulare una risposta chiara e diretta, ed e una difficoltä che a sua volta mi interroga, obbligandomi a una riflessione articolata.
E’ una riflessione ehe mi vede debitore dell’esperienza di vita di uomini di confine come Milko Matičetov.
1.	A impedirmi risposte dirette sta innanzitutto il sentimento di fastidio ehe provo ogni volta che sento qualcuno dispensare interdetti e patenti di etnicitä: interdetti e patenti di friulanitä, in questo caso; e’e la convinzione ehe i discorsi intorno a questi argomenti siano sempre rischiosamente sostitutivi. Si viene indotti a giocare con gli stereotipi (e si sa ehe gli stereotipi dicono molto su chi li crea e li utilizza, e dicono poco o nulla su chi ne e l’oggetto) e a sottovalutarne la forza; si viene indotti egual-mente a dimenticare ehe i discorsi sulle identitä e sulle appartenenze sono quasi
sempre «soltanto metafore di ciö ehe .si desidera», come indicava Giulio Bollati1 tentan-do di rispondere alla domanda (ancora piü impegnativa di quelle rivolte a me) su chi fosse l’italiano. Metafore di tutto cio ehe puo essere oggetto di desiderio: valori, ma anche profitti, costruzioni ideali da realizzare, ma anche interessi piü o meno nobili da difendere, voti da accalappiare, risorse da rapinare.
Quando tentiamo di deserivere un’identitä, cio che essa e stata e cio ehe e, finiamo faeilmente (anche se spesso inconsapevolmente) per coniugare il nostro discorrere in forme ottative e condizionali. Credendo di essere oggettivi, parliamo invece di come vorremmo ehe quell’identita fosse stata, di come ei piacerebbe che fosse e diventasse.
2.	Anticipando la conclusione del mio ragionamento, alla domanda su che cosa signifxehi la friulanitä e su chi sia il friulano, oggi risponderei a questo modo: -Friula-na», per me, e - meglio: diventa - la persona che nella costruzione del proprio sistema di valori, nella messa a fuoeo dei modelli culturali e delle prospettive di vita, nel processo esistenziale della propria maturazione, ha come riferimento diretto o indiret-to, implicito o esplicito, qualche aspetto del Friuli; aspetti della memoria storica che riguarda il Friuli, cioe, oppure il suo ambiente, alcuni elementi della sua tradizione culturale (la lingua, la musica, 1’arte maturata qui, altre strutture simboliche), e soprat-tutto relazioni strette e vitali con altri friulani (presenti o passati: il padre e la madre, naturalmente; ma anche, e talvolta anche con maggior forza, qualche amieo, un maestro, qualcuno ehe ha eontato veramente nella vita).
Do eonfini larghi alla mia categoria di friulanitä, come .si vede; larghi, ma concreti. Mentre rifiuto con forza di ancorare la friulanitä a fattori ereditari e oggettivi da cui derivare poi eonfini stretti e definiti (rapporti di diseendenza, radicamento territoriale, lingua, e simili), non riduco neppure la friulanitä a fattori di ordine puramente sogget-tivo ed emotivo del tipo: e friulano chi si sente tale, chi decide di esserlo. Se posso fare un paragone, la mia idea di friulanitä e vicina alla categoria di credenza cosi come e stata formulata in ambito antropologico da M. Douglas2: come esperienza di vita che non si eredita, che non deriva dalla decisione di credere, ma che matura nel vivere in eompagnia di credenti.
Ecco allora ehe non ho dubbi nel rieonoscere la qualifica di friulana a mia moglie; sua madre e suo padre erano del Piemonte e della Tuscia, ma la sua vita e impregnata di relazioni vitali eon il Friuli e i friulani. Riconoseo la qualifica di friulano a David Maria Turoldo ehe seriveva poesie sul Friuli in italiano. Allo stesso modo - per toccare altre identitä compenetrate con quella friulana -, trovo coerente che il Comune di Resia abbia dato la cittadinanza a Milko Matičetov, o che il Comune di Montereale Valcellina abbia fatto lo stesso con Carlo Ginzburg: il loro rapporto, rispettivamente, con la cultura tradizionale resiana e con le strutture simboliche del mugnaio Menocchio incontrato sulle carte d’archivio hanno pesato sulla storia personale di questi studiosi, non solo sulla loro vicenda intellettuale. Ecco perche mi sento vieino alle radici
' II testo di Giulio Bollati cui mi riferisco e L'italiano, in / caratleri originali - Storia cl’Italia Einaudi, Torino 1972, pp. 949-1022; poi in volume: I. ’italiano. II ca rattere nazkmale come storia e come invenzione, Torino, Einaudi, 1983.
1 Mi richiamo alla categoria di credenza epressa da M. Douglas in Risk andBlame(Xtad. it.: Credere epensare, Bologna, II Mulino, 1994): ma evidentemente essa rimanda oltre; in particolare per le implicazioni di questa
riflessione, almeno a B. Pascal. L’affermazione di P. Fabbri e tratta da La luce di Babele, in Identitä linguistlche e relazioni culturali, Trieste, Circolo Semiologico Triestino, 1992.
(multietniche) del cristianesimo originario d’Aquileia piü quando partecipo - con alcuni friulani in mezzo a tanti non friulani - al hattesimo di un bambino figlio di senegalesi o argentini, nel Centro di accoglienza di Zugliano; che quando sento una Messa (monoetnica) in friulano a Santa Eufemia di Segnacco.
Gli esempi non sono a caso. Vorrebbero quanto meno richiamare un principio e tre questioni che ritengo decisive per la definizione di un eventuale specifico friulano, cosi come di ogni altra ambigua essenza etnica.
11 principio e semplice: il Friuli non e affatto un oggetto storico e culturale giä definito e completato; esiste solo come oggetto in formazione.
La prima questione ü quella della lingua. Potrebbe essere riassunta sinteticamente cosi: e motivata la centralitä che la lingua friulana ha assunto nella coscienza dell’essere friulani, rispetto all’esperienza storica del plurilinguismo propria anche dei friulani e di ogni altro che abbia abitato e abiti il Friuli? Oppure la questione andrebbe posta in termini piü articolati, a partite dall’evidenza stessa che quella coscienza, e il cli piü di valore simbolico acquistato nell’ultimo periodo dal parlar friulano, sono maturati proprio in riferimento al fatto che anche la lingua friulana, come scriveva Nencioni, -ha abbandonato lo stato di costume passivo»?
La seconda questione e forse meno complessa (almeno da esprimere; e complessa da realizzare, invece, se appena ci si guardi in giro e si getti l’occhio sulla produzione editoriale e sulle politiche culturali): riguarda la scella, o meno, di indagare in maniera spassionata la storia e le forme della cultura tradizionale del Friuli, contro ogni falsifi-cazione e semplificazione.
La terza questione e nei fatti: e la realtä del Friuli cambiato, del Friuli trasformatosi da terra di emigrazione in terra di immigrazione, del Friuli plurietnico e pluriculturale; e la coscienza che il Friuli partecipa in tutto e per tutto alle grandi questioni che investono l’esperienza dell’essere uomini e donne oggi.
Torno alla mia definizione di friulano e di friulanita.
Non pianto pietre di confine che delimitino la mia idea di friulanita. Essa non rimanda a un dato, ma a un sistema mutevole di relazioni. La considero (al pari di ogni altra costruzione di natura etnica) come una sorta di nuvola, come una forma che ha la sua essenza nel continuo cambiamento. Posso disegnare i suoi contorni soltanto in relazione ad un momento dato. E’ una frontiera con le sbarre alzate; e una porta socchiusa. E’ come una nebulosa: contiene al suo interno l’esperienza di chi non ha conosciuto altro orizzonte che quello del paese stretto, ma anche l’esperienza della cloppia patria di chi ha vissuto l’emigrazione o di chi e arrivato qui - celta, italico, ävaro, longobardo, slavo, tedesco, ebreo, zingaro, pugliese, toscano, veneto, siciliano, bosniaco, argentino di ritorno..., nell’arco della storia di questa regione - e qui in Friuli ha trovato qualche forma di radicamento. E’ una nebulosa in ebollizione: quel che e nel centro si trova poco dopo in periferia e viceversa. Non e forse accaduto, nel corso dell'ultimo secolo, che il sotän, contadino povero e senza terra, abbia sentito per i suoi figli l’italiano come strumento di liberazione dall’orizzonte chiuso cui egli era costretto; c che il parön invece, dopo aver parlato tedesco o veneto per generazioni per adeguar-si a parons piü alti di lui, abbia avvertito il fascino delle ratlici (perche neppure lui vive di solo e abbondante pane) e torni oggi a parlar friulano?
Per alcuni bessere friulano e il fondamento da cui muovere, la prima radice che apre ad altre e nuove appartenenze, e in questa esperienza di apertura bessere friulano puö perdersi o puö restare parte vitale di se; per altri e un incontro, una scoperta, una
.scelta. Solo a posteriori posso dire se uno e, oppure non e, rimasto segnato dal rapporto con il Friuli, con i friulani e con la friulanita: se dunque e, oppure non e, e in quale misura, anch’egli friulano.
Questo modello aperto mi niette spesso in conflitto con gli operatori etnici»: con chi, avendo scelto di portare il problema della tutela e della valorizzazione dell’etnicitä sul piano politico, ha bisogno di frontiere nette, di pali di confine ben piantati, di definizioni chiare; ha bisogno di sapere con certezza chi e ehe cosa e friulano, chi e ehe cosa non lo e, a chi spettano i fondi di sostegno regionali e comunitari e a chi no, a chi spettano e a chi no i contributi delle leggi regionali e nazionali per la tutela e valorizzazione delle lingue minori. Mi trovo spesso in disaccordo, insomma, con chi dovendo basare il proprio lavoro su criteri oggettivi, finisce col privilegiare in modo pressoche esclusivo il versante linguistico della questione, trasformando in sistematico e coerente quel che e tale solo nella modellistica astratta dei linguisti (anzi, quel che era tale; perche proprio i linguisti, prima e meglio di lutti gli altri, hanno abbandonato i modelli chiusi della propria tradizione seientifica), mentre nell’uso anche il friulano e sempre parte di un sistema plurilingue, ed e sempre, come ogni altra padata, «in stato di traduzione continua» (Paolo Fabbri).
Si tratta naturalmente di un conflitto componibile, perfino utile. Mi permetto pero di rivendicare la superioritä incommensurabile delle mie categorie aperte (creative -processuali come si dice) di friulanita. Quando vedo che in ultima istanza prevalgono le categorie burocratiche, chiuse e aggressivamente difensiviste, penso male.
3. Non si e friulani in maniera esclusiva, dunque.
Quella di friulano non e la mia sola identita. Compartecipo anche ad altre caratteri-stiche, faccio parte di altri raggruppamenti, aleuni scelti e altri subiti. Appartengo al genere maschile, sono parte del gruppo di cjnelli di una certa etä, di un certo stato sociale, condivido con un certo gruppo di persone Pesperienza professionale, condivi-do con aleuni dei valori etici e religiosi, condivido con altri (non necessariamente quelli di prima) delle idee politiche e un modello di societä... Insomma, non ho una sola appartenenza. La mia identita e costituita da un fascio di identita, spesso tutt’altro che coerenti. Per me, come per tutti, l’identita e sempre un insieme di identita.
Si tratta di insiemi gerarchizzati: ognuno di noi da forma diversa a questa gerarchia, stabilisce di volta in volta quale identita privilegiare, decide intorno a quale appartenenza investire la parte migliore, piü profonda, piü vera di se stesso. La friulanita ha collocazioni diverse entro i sistemi di appartenenza dei friulani. Sarebbe suicida, per la friulanita, considerate friulani solo coloro ehe pongono questa loro identita etnica comunque e sempre al primo posto; sarebbe altrettanto distruttivo se tutti la sentissero come l’ultima e la piü trascurabile delle appartenenze.
Anche in questo caso sono le differenze a garantire vitalitä.
Ma, soprattutto, la friulanita non va affatto necessariamente perduta nel processo di crescita e di allargamento del proprio senso di appartenenza; nel migliore dei casi ne e anzi il presupposto e il fondamento.
4. Per fortuna non si e friulani alio stesso modo, dunque, e puo non essere facile muoversi nella varietä dei modi di essere e di vivere la friulanita senza cadere nel relativismo (nel relativismo del «tutto va bene»), da un lato, o nel fondamentalismo dall’altro (per cui alcuni si arrogano il diritto di stabilire le condizioni per la patente di friulanita).
Come posso descrivere la situazione in parole piü chiare?
Anche all’interno del gruppo ehe vive l’essere friulano come una appartenenza da tenere in buon conto nella propria esperienza di vita, ci sono valutazioni diverse intorno al significato ehe questo comporta. C’e chi lo giudica un’ereditä storica obhligata, chi un accidente storico; chi lo considera secondario rispetto a un’identificazione sovraetnica, sovranazionale, universalistica, chi lo mantiene a fondamento; chi si sente prima italiano e poi friulano, chi prima friulano e poi italiano, chi prima carnico e poi friulano, chi europeo e friulano e per nulla italiano. C’e chi privilegia questa sua identitä etnica friulana e ne fa una questione di vita o di morte.
Con la loro posizione forte, questi ultimi mi aiutano a precisare un ragionamento. Essi fondano il privilegio accordato all’appartenenza etnica sul presupposto che da essa (soprattutto attraverso la lingua) discendano i caratteri fondamentali della perso-nalita di base comuni agli individui di un eerto gruppo umano, consapevoli o meno che essi siano di questa specie di imprinting originario. L’eventuale scarso interesse degli altri soggetti compartecipi della friulanita verso la sorgente, verso le radici stesse della loro individualitä e specificitä culturale, viene spiegato come una sorta di auto-castrazione o come una prova del successo ottenuto dai processi di omologazione e di marginalizzazione messi in alto dai gruppi di potere centrali e maggioritari nei con-fronti delle minoranze. Ne deriverebbe l’obbligo morale di svelare l’inganno e di svegliare le coscienze.
La questione ruota ancora una volta intorno alia realtä e alia legittimitä del cambio linguistico e del cambio etnico: del modo diverso di configurare la gerarchia delle proprie appartenenze, cioe.
Non ho dubbi sul fatto ehe i rapporti fra gruppi umani, fra stati, nazioni, classi, religioni, etnie, culture e lingue si giochino come rapporti di forza, condizionati da possibilitä differenziali di accesso alle risorse materiali e simboliche; so ehe sono esistiti ed esistono fenomeni di acculturazione violenta e feroce, subdola e accatti-vante. Tutto questo vale anche per il Friuli: per il rapporto fra i friulani e gli altri, per gli stessi rapporti fra friulani. Li giudico fenomeni negativi che esigono un forte impegno per essere riconosciuti, denunciati e per quanto possibile rimossi, a tutti i livelli.
Non condivido invece l’opinione ehe qualifica i fenomeni di cambio linguistico ed etnico in termini pregiudizialmente passivi e negativi. Fra gli emigranti del mio paese, alcuni sono rimasti radicalmente friulani, altri hanno scelto di vivere consapevolmente due identita, altri ancora hanno deciso (loro, o i loro figli) di farsi francesi, belgi, argentini, venezuelani. L’etnicita e prima di tutto una omeostasi di convenienze, come e stato detto. Non pronuncio giudizi di valore intorno a queste scelte, e sento di dovere rispetto anche ai genitori (friulanofoni) ehe hanno scelto di parlare italiano con i loro figli. Sbaglierei se pensassi ehe queste decision! sono state frutto di semplice passivitä, di acritico abbandono alia moda, di spirito pecoreccio di imitazione, frutto di bovarismo deteriore. Se lo facessi, sarei io ad avere un deteriore concetto dei processi ehe guidano le scelte delle persone e governano la dinamica dei fatti sociali e culturali; sarei io ad avere un concetto deteriore del diritto delle persone a mutar condizione e a decidere per se una propria strategia di vita.
Penso ehe nei confronti del proprio universo culturale e linguistico gli uomini abbiano da sempre spazi di libertä e di scelta. Non sarebbero uomini, altrimenti. Proprio come scrive T. Todorov: «Costruiamo noi stessi, necessariamente, dentro una
cultura determinata. Ma ciö ehe ci distingue tutti e ci rende simili e la eapaeitä di rifiutare queste determinazioni»3.
Al diritto a veder rimossi gli ostacoli che impediseono alle persone di esprimere la propria identitä eulturale (dando per seontato ehe eosa questa significhi, e tenendo eonlo ehe si tratta di un diritto relativo e non assoluto: anehe il razzismo e 1’etnocentrismo danno identitä eulturale!) e ehe impediseono alle persone di vivere la propria identitä etnieo-linguistiea, deve eorrispondere il diritto ehe definirei alla «conversione»; il diritto al mutamento, alla scelta dell’opzione avvertita eome pili opportuna.
Sta qui - nella decisione di non adeguarsi, di rifiutare le determinazioni - la fonte da eui sprigiona fra gli uomini la diversitä. Da essa e storieamente sprigionata anehe la diversitä friulana.
E se la diversitä eulturale e un valore, questo valore non puö essere eoniugato soltanto al passato e al presente. Vanno tutelate anehe le diversitä potenziali date alle persone e ai gruppi umani e insite nel fatto stesso di eomunieare e di raggrupparsi. Ci sono mondi nuovi ehe naseono anehe nella periferia friulana, e oeeorre saperli rieonoseere e guardare. Ci sono anehe modi nuovi, modi futuri di essere friulani. E anehe questi eontano.
Che non si tratti di affermazioni generiehe e ideologiehe, ne di un passivo laissez faire, me lo dieono in tutta evidenza la linguistiea e l’etnologia''. Era i gruppi umani, il cambio linguistieo e il eambio etnieo avvengono eontinuamente, sono assolutamente la norma, non l’eccezione; talvolta sono il frutto di pressioni autoritarie, pili spesso sono il frutto di seelte e di Strategie individuali e eollettive guidate da bisogni ehe traseendono ogni eapaeitä di governo politico. Cosi eome norma (anehe per me, anehe per noi) e il plurilinguismo, non il monolinguismo; eosi eome normale e la eapaeitä dei migranti di tutti i tempi e per qualsivoglia ragione (a partire dalle donne, nell’esperienza del loro migrare, sposandosi, da un gruppo familiare all’altro) a far eonvivere dentro di se piü appartenenze.
Le conversioni e le identifieazioni e appartenenze multiple vengono avvertite spesso (e soprattutto quando la storia mette in erisi le strutture simboliehe ehe sostengono le appartenenze tradizionali) eome una sorta di tradimento. Si tratta di una sensazione tutto e molto europea, frutto della rigiditä delle eategorie eon eui la eultura etno/ eurocentriea ha guardato e guarda il fenomeno della diversitä umana. La nostra e stata e resta una eultura bisognosa, affamata direi, di eonfini definiti e di etichette slabili, ossessionata dal bisogno di etnieizzare e di tribalizzare.
Cosi si diee: la stabilitä sono eondizioni essenziali per la pulizia e per l’igiene morale e soeiale; la nettezza dei eonfini e la pulizia delle distinzioni e eondizione essenziale per la stabilitä. Come ieri -cuius regio eius religio», eosi oggi: ad ogni etnia la sua lingua; ad ogni etnia e lingua il diritto al rieonoseimento di lino statuto nazionale; ad ogni nazionalitä il diritto ad essere Stato... Viva la multietnicitä, si diee oggi, ma ognuno a easa propria e dopo aver firmato una opzione non ambigua; viva l’Europa delle pieeole patrie, ma ognuna sul suo, eon la sua propria seuola, la sua propria
■' I.a citazione di T. Todorov e in Nous el les attires, a p. 457 della trad, italiana (Noi e gli altri. La riflessione francese sulla diversitä umana, Torino, Einaudi, 1991). Sulla rigiditä delle categoric europee nei confronti della differenza eulturale, U. Fabietti, /. idea lila etn tea. Sloria e critica di un concetto equivoco, Koma, La Nuova Italia Scientifica, 1995; F. Remotti, Conlro l’idenltlä, Roma-Hari, Laterza, 1996.
* Ethnos e comunitä linguistiea: un con fronto metodologico interdisciplinare. Atti del convegno internazionale del Centro Internazionale sul Plurilinguismo, a eura di K. Bombi e G. GrafFt, Udine, Forum, 1998.
polizia, i suoi propri giudici... E cosi la torre di Babele resta comunque scandalo e peccato; scandalo e peccato sono le tante e troppe torri di Babele: Sarajevo, Gerusale-mme, tutte le grandi niegalopoli del mondo, e ora anche la periferia di Udine e domani anche gli altri paesi friulani: macchie di confusione da lavare. Non e for.se una sventura che esistano soltanto 200 Stati a fronte delle 5000 lingue parlate nel mondo? Non e un’assurditä che siano 60 le lingue parlate dai taxisti di New York? Non sarehbe piü logico e utile che ne esistesse una sola? E non sarehbe hello se in Friuli si parlasse soltanto friulano (e magari un bei friulano uniformato e standardizzato!), in Italia solo italiano, in Francia solo francese, in Slovenia solo sloveno, in Serbia solo serbo, in Germania solo tedesco... che farsene dei veneto/friulani, dei friulano/sloveni, degli sloveno/austriaci, dei turco/tedeschi e degli indiano/inglesi, degli algerino/francesi, degli afro/americani, dei meticci (nel corpo, nella lingua, nella religione, neü’anima) di ogni angolo del mondo?
5.	Se non si e friulani allo stesso modo, non si resta gli stessi friulani neppure nel tempo.
Ci sono molti intrecci, a questo proposito, che andrebbero dipanati (come altri hanno fatto) e ai quali posso solo accennare: il friulano come storia e come invenzio-ne; la friulanitä come costruzione storica nel suo intreccio con l’ideologia clella friulanitä (una vicenda ben rappresentata dalla storia del mandi: dell’originario os.se-quioso «mi racomandi», nobilitato dai friulanisti negli impossibili «mane diu», «mane in Deo»); l’intreccio fra le percezioni interne che i friulani hanno avuto di se stessi e le percezioni esterne. C’e la relazione fra l’ethos e l’ethnos dei friulani; ci sono i profili tracciati da psicologi, psichiatri e sociologi5.
Questi ultimi ci rimandano oggi, dalle loro inchieste, un’immagine interna ed ester-na del friulano positiva: fidato, concreto, saldo, lavoratore, anche se introverso, repres-sivo verso se stesso, e cosi via: ma furlan, fra Cinquecento e Seicento, nella lenga zerga dei marginali e vagabondi valeva ladro; fino a tutto il Settecento si vedeva il Friuli come terra di faide, violenza e contrabbando; e ancora oggi, per Trieste, Venezia e mezzo Veneto, dime can, ma no sta dirme furlan.
Uno sguardo affondato anche in maniera superficiale nella storia mostra la relativitä di questi stereotipi, di questi sforzi di definizione di un carattere nazionale e di una originalitä etnica. Ma c’e poco da scherzare con gli stereotipi. Va sempre ricordato che si tratta di strumenti tutt’altro che secondari di controllo interno ed esterno. Creati, divulgati, interiorizzati, questi stereotipi esigono l’adeguamento dei valori e dei com-portamenti, diventano il criterio fondamentale per il giudizio collettivo e per la valuta-zione di se. Da essi dipende per molta parte il sistema di attese che si trova di fronte, come un muro, ogni ragazzo che cresce.
Si tratta di strutture simboliche che obbligano al disincanto.
Per il mestiere che faccio, fa parte di questo necessario disincanto anche l’osservazione critica nei confronti del revival etnico che contrassegna questi nostri anni.
C’e chi lo legge come un fenomeno provvidenziale di emersione, di liberazione quasi, della dimensione culturale piü vera e autentica, dopo secoli di compressione
5 I’eralcuni intrecci cui mi richiamo, H. Strassoldo, Lingua, Identitä, autonomia. Ricerche e rißessioni sociologiche aulla questions friulana, Udine, Ribis, 1995; id., L’identitä friulana alle soglie del terzu millennia, in -Atti dell’Accademia Udinese di Scienze Lettere e Arti, XC (1997), pp. 21-44; T. Maniacco, L’ideologia friulana. Critica dell'immaginarlo collettivo, Udine, KappaVu, 1995.
sotto il coperchio dei nazionalismi sovraetnici e delle ideologic. Le vicende di quest’ultimo periodo in Europa, in Italia (nell’Italia settentrionale, non a caso) e in Friuli mi hanno convinto una volta di piti della bonta dell’altra chiave di lettura, quella messa a punto nei contesti d’osservazione dell’etnicitä entro i grandi e nuovi agglome-rati urbani multietnici formatisi e in via di formazione in mille angoli del nostro mondo6. La richiamo con una sinteticitä brutale per la quale mi seuso in anticipo.
L’etnicitä e innanzitutto una risorsa (simbolica; ma pur sempre una risorsa). Da sempre e uno strumento potente nella competizione per il possesso e per il controllo di altre risorse (non solo simboliche questa volta; ma concretamente materiali ed economiche: dal controllo delle risorse finanziarie dello Stato al controllo degli affari illeciti). L’etnicitä e oggi, con forza, una delle nuove facce di questa competizione. Di etnicitä sono colorati tutti i nuovi conflitti, militari, economici e politici. In situazioni di caduta dell 'idioma religioso, 1’idioma etnico - in Africa, in America, nella penisola balcanica, nel Caucaso, nella «Padania», ovunciue - viene accentuato quando gli inte-ressi in competizione rendono conveniente per alcuni la solidarietä interna del grup-po. E magari riuscire a sovrapporre e a far coincidere entrambi gli icliomi. Allora la solidarietä etnica viene indotta con efficacia come nuovo obbligo morale.
Non ci stai? Ci pensano i nuovi clerici dell’etnicitä, i geometri dell’ortodossia etnica, esperti in confinazioni precise, a darti la pagella, a sistemarti. Non ci stai? Sei un traditore, ei contro il Friuli, sei un cattivo friulano, non sei friulano.
6.	Non esiste una storia (ne una controstoria) del Friuli ehe mostri una vicenda lineare della friulanitä, come sostanza ehe resta e dura sotto tutto e nonostante tutto. Anche nella storia del Friuli e’e tutto e il contrario di tutto; ognuno ritrova quel ehe vuole: radici venetiche, celtiche, latine, sabine, barbariche, ebraiche, germaniche, venete, romane, padane, mitteleuropee...
Fer fortuna e’e chi in tema di radici scrive e pensa cosi: »...Scenclere da molti innesti sarä allora un litolo, e la nobiltä consistent nell’aver trovato nel proprio catasto ance-strale piü stirpi, piii pelli, piü religioni« (E. De Luca). Qualunque radice e qualunque innesto io privilegi, mi reslerä comunque fra le mani uno scarto ehe rimanda ad altro.
Un tratto di continuitä e ben riconoscibile, per questo, nella storia dell’essere friulani, ed e riflesso in maniera evidente nella storia della lingua friulana. E’ il senso della differenza, e la categoria dell’estraneitä. Credo valga anche per l’intero contesto piü ampio del Friuli l’impressione ehe Claudio Magris rievocava recentemente a pro-posito della Bisiacaria, uno dei suoi »microcosmk l’impressione di sfiorare un mondo parallelo a cui si passa accanto senza mai entrarci, »come in certi paesi in margine all’autostrada»7.
Si tratta dello scarto ehe rimanda all’esperienza storica della separazione, della marginalitä e della conservazione proprio nei secoli in cui la lingua friulana acquistava identitä specifiea, mentre le parlate sorelle e cugine venivano investite da processi di trasformazione piü intensi e rapidi. E’ l’esperienza storica (per richiamare il filone della linea Guglielmo Biasutti-Gilberto Pressacco, ehe si rivela particolarmente fertile per
6 Mi richiamo alia chiave di lettura utilizzata in V. Maher (a cura di), Question! ili etnicitä, Torino, Rosenberg & Sellier, 1994; U. Hannertz, Sou/side. Inquiries into Ghetto Culture und Community, New York, Columbia U. 1’. , 1969: Bsploramlo lit cittci. Verso un’antropolopla urbana, Bologna, II Mulino, 1992.
7 La citazione e da E. De Luca, Una nuvola come tappeto, Milano, Feltrinelli, 1991, p. 113. La Bisiacheria di C. Magris: Bisiachi. SuU’Isonzo un microcosmo di esult, in -Corriere della Sera-, 21.9.1997, p. 33.
questi rami della ricerca storico-antropologica) della ruslicitas del cristianesimo aqui-leiese, intesa nel suo senso proprio di rus opposta a urbs: il Friuli senza cittä, senza civitas comunale, con la sua gabhia di tenace feudalitä imposta e protratta fino all'esperienza dei nostri bisnonni. E’ la continuitä della lingua friulana garantita nei secoli - per loro disgrazia e per nostra fortuna - dalle classi popolari costrette alla subalternitä.
Ma c’e anche la friulanita radicalmente diversa dei giorni nostri. Quella dell’autostrada imboccata (ma non da tutti! C’e anche il Friuli rimasto, come il Canal del Ferro, sotto l’autostrada, irrimediabilmente al margine).
E’ la friulanita ricca e grassa della Confratemita della polenta, per indicare l’ultimo esempio che ho incrociato in questi giorni, in termini di autentico Friuli-Doc: parodia della polenta vera (e di mio bisnonno, che centovent’anni fa annegö, suicida, nell’Arzino, con la mente sconvolta dalla pellagra); parodia delle confraternite, che per secoli, prima di sclerotizzarsi in strumenti di potere e di controllo, sono state il luogo fonda-mentale per l’esperienza della solidarietä comunitaria.
Io non ho dubbi, e sono con Turoldo e con quelli come lui. Si fa un buon servizio al Friuli d’oggi (e si e perciö buoni friulani) se lo si guarda con occhi impietosi. Mai come oggi lo spaesamento di cui scrive Carlo Ginzburg8 e condizione obbligata per la comprensione del paese e per la sua «salvazione».
Non e un caso che maturi e viva proprio questo atteggiamento anche la miglior poesia friulana del dopoguerra (la poesia in friulano - anzi, nei diversi friulani - e in italiano; la letteratura che ha saputo assumere il dovere di stare, scomodamente, a cavallo della staccionata fra antico e nuovo, fra friulano e italiano, fra dimensione locale e universalismo). Una delle poesiis protestantis di Elio Bartolini (Domandä e final; recentemente riproposta dal Circolo Menocchio di Montereale9) lo esprime perfettamente:
Li resons
ches ch’a ti feivin
segno spalancät tra sil e tiere
a' no son pi, Friül.
Al reste il pes da i ains insieme un non
il batiment di courpar ogni volte ehe j pass i il Tiliment.
(Le ragioni / quelle che ti facevano / segno spalancato tra delo e terra / non sono piu, Friuli. / Resta il peso degli anni insieme / un nome / il col po al cuore ogni volta / ehe passo il Tagliamento)
Provo anch’io un colpo al cuore, quando attraverso il ponte di Latisana, ogni volta ehe torno in Friuli. E anch’io, per questo, come tanti, cerco ragioni nuove per garantire futuro all’identita friulana cui devo una parte importante della mia identitä personale e della mia e nostra irriducibile uničita.
C. Ginzburg, Occhiacci di legno. Nove liflessiont silila distanza, Milano, Feltrinelli, 1998.
E. Bartolini, Le molte iiile. Racconti dipopolo. 1945-1955, Montereale Valcellina, Circolo Culturale Menocchio, 1997.
Gli “uomini di confine« sono davvero nn buon segno di contraddizione nel nostro riflettere su chi sia il friulano; sono una buona metafora dei modelli aperti con cui tutta la questione puo essere guardata. Si tratta di modelli che vaeeinano da uno sguardo contrappositivo nell’ambito delle relazioni interetniche e interlinguistiche; modelli ehe rendono disincantati rispetto alle Ideologie di matrice etnica; modelli ehe obbligano a cercare le differenze sotto le somiglianze apparenti, e le somiglianze dietro le diffe-renze.
Povzetek
O furlanstvu in o etnični bitnosti
Kaj je furlanstvöt Ali obstaja kakšen tak etnološki predmet in kako je opredeljen (objektivno ali subjektivno)?
Problem uradnega priznanja in iz tega izhajajoče zakonske zaščite lokalnih, regionalnih in manjšinskih jezikov in kultur vedno pogosteje postavlja “zaprte” pojme etničnosti (etnično-lingvistična skupnost, “nacionalnost”, etnična meja, pripadnost in podobno) v nasprotje z “odprtimi" vzori, ki so jih človeške vede izoblikovale v procesu kritičnega pregleda lastnih razlagalnih sredstev in lastnih raziskav v zvezi s pojmom etničnosti. To nasprotje je prisotno tudi v obmejni regiji Furlaniji.
Avtor predlaga ponovno branje furlanske zgodovine in etnografije, pri čemer naj bi se upoštevalo:
• pluralni značaj etničnih in jezikovnih pripadnosti v furlanskem okolju, ne da bi jih to izključevalo iz njega,
• kritiko kulturnega determinizma, kot ga lahko izvajamo tudi iz zgodovinskega pojava kot je furlanska emigracija,
• pazljivost v zvezi z jezikovnimi in kulturnimi spremembami v nasprotju z samodejno nadrejenostjo furlanskega jezika in etnije,
• kritično oceno tako etničnega oživljanja, ki je zajelo tudi Furlanijo in ki so ga pospeševale ideološke in konzumistične pobude, kot kulturne politike javnih organov, posledice tega oživljanja,
• analizo globokih socialno-ekonomskih sprememb (kot tudi geo-političnih in antropoloških) v Furlaniji v zadnjih dvajsetih letih.
Stanislav Hafner O »Spisovniku za Slovence« Matije Majarja
S svojim Spisovnikom C1850) je Matija Majar-Ziljski kot poznavalec slovenskega ustnega literarnega izročila obogatil s prevzemanjem njegovih stalnih kratkih besednih zvez slovensko jezikovno ditlakliko in pripovednost knjižne tradicije slovenske romantike.
In liis Spisovnik (1850) Matija Majar-Ziljski, a con noisseur of Slovene folk narra-tive tradition, enriched Slovene linguistic didactics and literary tradition in the period of Slovene Romanticism by adopting its permanent short syntagmas.
Leta 1953 sem na podstrešju župnišča v Šent Lenartu pri sedmih studencih na Koroškem slučajno našel bibliografsko redkost: »Verzeichnis vorzüglicher slovenischer Werke aus dem Verlage von Joh(ann) & Fried(rich) Leon in Klagenfurt«, brez letnice, okoli 1864. Ta seznam celovške založbe in tiskarne Leon, ki je do 1879 z natisom okoli 100 knjig pomembno prispevala k širjenju slovenske tiskane besede na Koroškem,1 zasluži našo pozornost, ne samo zaradi svojih 24 strani obsegajočih naznanil 40 novih slovenskih knjig, ki so v lej tiskarni izšle od približno 1835 do 1861, temveč še bolj zaradi komentarjev in priporočil, ki so dodani bibliografskemu citatu vsake knjige. Pri nekaterih knjigah, kot na primer pri »Slovenski Goffine ali razlaganje cerkovnega leta», šteje priporočilo (»priporočba”) celo 42 vrstic.2 Ni čuda, da se v tem prospektu najdeta tudi dve knjigi Matije Majarja-. »Pesmarica cerkvena« (1846), prva na Koroškem v gajici tiskana slovenska knjiga, ki se, kakor beremo, »gotovo prikupi vsakemu, kateremu je mar narodnega blaga, kakoršnega obilno zakopano leži v cerkvenih pesmah«, in knjiga, ki nas tukaj zanima in je ravno tako velika bibliografska redkost kot zgoraj
1 Glej Enciklopedija Slovenije, 6, 1992, 132; France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1929-1938, 458, 512, 587, 668, 669.
1 Verzeichnis, I. c., 5, 6.
omenjeni seznam (Verzeichnis): »Spisovnik za Slovence, spisal Matia Majar, natisnil Janez Leon, u Celovcu» (1850)3, katere priporočilo se glasi:
■■Omenjena knjižica prav dobro vstreže vsem, ki imajo pisma, liste in različne listnine spisovati. Razdeli se v 4 razdelke. Narprej govori o pravopisanji, kako se da namreč mladina v pravopisanji podučevati in kterih pravopisnih pravil se mora učenik deržati. V drugem delu podučuje o spisovanji v obče; razlaga v ta namen pred vsem lastnosti slovenskega sloga in potem podaja poduk mladini v spisovanji, kateremu se pridružijo vadbe v spisovanji. Tretji del uči, kaj se ima v liste pisati, kako se imajo listi spisovati, kakšna mora biti njih zunajna podoba. Nauku o spisovanji listov sledijo izgledni listi o raznih zadevah. Slednji del obsega spisovanje javnih pisem in listin, postavim izpiskov, plačilnih listov, prejemnih listov, svedočb, zaveznih pisem, ženitbenih pisem, oporok, voznih listov, javnih oglasov, prositev, domovnic i.t.d. Koristna je tedaj ta knjižnica ne samo učenikom in učencom, ampak prav ročna tudi za srenjske predstojnike ali župane in za srenjske pisarje.»'*
V obdobju med 1830 in 1850, ki ga Jože Pogačnik označuje kot izredno burno v razvoju slovenskega jezika,5 je spadal Matija Majar Ziljski (1809-1892) kot »Ilirec svoje vrste», kot ga je označil Anton Breznik,»... v vrsto tistih, ki so hoteli združiti Slovence v vseslovenski pismeni jezik in ga polagoma bližati ilirskemu jeziku, toda samo bližati, ne pa v ilirščini utopiti ... V celoti so bili Majarjevi nazori utopični, a le v tistih primerih, kjer jezika ni vzel iz naroda, ampak ga je sam rekonstruiral.«6 »V dejanskih razmerah je Matija Majar», kakor je pisal Ivan Grafenauer, »vdajal in pisal za slovensko ljudstvo slovenski. V obmejenem obsegu izobrazbe slovenskega knjižnega jezika pa je obveljalo Majarjevo zdravo načelo (1848), da se morajo pisati samo take oblike, ki so vseslovenske ali vsaj veliki večini znane ter so najbližje ilirskim in ostalim slovenskim oblikam«.7 Bil je to čas, ko je Matija Majar kot prvi sprožil v javnosti zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika v šolah in uradih.8
V teh jezikovno-političnih razmerah je Matija Majar 1850. izdal svoj Spisovnik kot slovensko protiutež tedanjim nemškim »Briefsteller« v širokem pomenu besede in kot poskus slovensko-nemške jezikovne in funkcionalno-stilistične konfrontacije.9
Ne vem zakaj se v danes tako temeljiti in solidni znanstveni literaturi o Matiji Majarju skoraj popolnoma zamolčuje njegov Spisovnik, knjiga, ki je najbrž nastala iz vsakdanjih potreb uradne in privatne slovenske komunikacije Slovencev na
' Hvaležen sem gospe dr. Rotraud Stumfohl v Deželnem muzeju Koroške, Landesmuseum Kärnten, ki je zame zaman iskala obe knjigi (Verzeichnis ... in Spisovnik) v biblioteki Deželnega muzeja Koroške, v Nacionalni biblioteki na Dunaju, v Univerzitetni biblioteki na Dunaju, v Univerzitetnih bibliotekah v Gradcu in Innsbrucku. Teh dveh knjig v Avstriji ni hranjenih nikjer. - Ravno zato se posebno zahvaljujem Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, da mi je leta 1981 priskrbela kserokopijo Spisovnika.
1 Glej: Verzeichnis, 9.
5 Jože Pogačnik, Slovenska književnost, 1, Ljubljana 1998, 234.
(' Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, izbral in uredil Jože Toporišič, Ljubljana 1982, 84, 85.
7 Ivan Grafenauer, Literarno zgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 499, 583-593.
" Ibidem.
Glej St. Hafner, Der slowenische Briefsteller von Matija Majar Ziljski, 1850, v: Wiener slawistischer Almanach, 10, 1982, 63-77.
Koroškem."1 Danes je treba videti v tem priročniku primer ne samo slovenskega uradovalnega jezika, ampak tudi predmet slovenske uporabne lingvistike. Ziljan Matija Majar in Rožan Andrej Einspieler sta bila med Slomškovimi učenci najvplivnejša in najdelavnejša, kot tretji se jima je pridružil njun skupni učenec na jezikovno-kulturnem in književno-znanstvenem polju, Rožan Anton Janežič. Trojka, ki je vplivala na slovenski knjižni in pesniški jezik čez meje Koroške. Kot Slomškov zvesti učenec je Matija Majar pod Janežičevim vplivom postal tudi najpomembnejši slovenski narodopisec in dokumentalist narodnega blaga, zbiral je namreč in tudi objavljal narodne pesmi, nabožne in posvetne na Koroškem in v Beneški Sloveniji, pripovedke, pravljice, uganke, pregovore in reke, šege in navade, v tej zvezi odpiral zakladnico ustnoslovstvenega jezika s tekstološkimi in semantičnimi modeli narodnega izročila."
Bogato življenjsko delo Matije Majarja se v zadnjem času navadno ocenjuje zlasti s stališča kulturne in ideološke zgodovine ter slovanske vzajemnosti po modelu Jana Kollärja (1793-1852), manj se piše o dejanskih zaslugah za kultiviranje slovenskega knjižnega jezika oziroma o njegovi transformaciji narodnega blaga v slovenski praktični sporazumevalni jezik, o prizadevanju, ki mu je v prvi vrsti služil Spisovnik.
Ko prebiram nekatere razprave o Matiji Majarju, imam vtis, da se marsikatera sodba o njem prenagljeno interpretira.12 Taka je tudi znana izjava Franca Miklošiča (1813— 1890) iz leta 1858, ki jo je brez adresata zelo previdno formuliral: » ... unbekannt mit den Elementen der Sprachphilosophie entwerfen sie (sodobni slavisti) die Grundzüge zu einer allgemeinen slavischen Literatursprache und bedenken nicht, dass wir jene Sprache, die uns Gott gegeben, nur halb kennen. Wir wissen zwar, dass wir kein Recht haben, einem Schriftsteller Aufgaben zu stellen: wir können nur prüfen, was er zu bieten für gut findet; wir wissen aber eben so gut, dass wer sich gewisse Aufgaben stellt, ebenso gut thäte, er stellte sich gar keine.«11 Če prevedem po smislu:»... ne ela bi poznali prvine filozofije jezika, si sodobni slavisti začrtajo značilne poteze vseslovanskega knjižnega jezika, pri tem pa ne pomislijo, da mi vsi le na pol poznamo jezik, ki nam ga je dal Dog. Zavedamo se sicer, da nimamo pravice, da bi nekemu pisatelju predpisovali njegove naloge: lahko le preverjamo, kaj nam ponuja kot dobro; prav tako dobro vemo, da bi bil tisti, ki si vnaprej postavlja določene naloge, na istem, kot če tega ne bi bil delal." Fran Miklošič zagovarja samo stališče znanstvenosti na splošno in odklanja površno utemeljevanje jezikoslovnih del. Na ta Miklošičev citat se je skliceval tudi Ivan Grafenauer, ko je rekel: »A pravilno in plodno je bilo prvo pravilo, ki ga je postavil Majar Slovencem kot prvo stopnjo do nadaljnjega združevanja: ‘da se morajo pisati le take oblike, ki so vseslovenske ali vsaj veliki večini znane ter so najbližje ilirskim in ostalim slovanskim oblikam ...’ To je bil prav za prav velik Majarjev uspeh. Toda Majar sam se tega uspeha ni veselil. Trdovratno je vztrajal pri svojih fantastičnih sanjah in neutrudno delal in pisal, da bi jih uresničil. Čeprav se je izjavil zoper take jezikovne poskuse sam veliki učenjak Fran Miklošič (Slawische Bibliothek,
Majarjevega Spisovnika ne najdeš omenjenega pri Antonu Brezniku, Jezikovne razprave, 1. c.; tudi ne v monografiji: Iskra V. Čurkina, Matija Majar Ziljski, Ljubljana 1974, tudi ne v: Die slavische Idee, ed. Andreas Moritsch, Bratislava 1992.
" Glej Majarjev delež v kazalu zapisovalcev v: Slovenske ljudske pesmi, Ljubljana, 1. 1970, 403; 2. 1991, 609.
1 Primerjaj konfrontacijo Majarja z Miklošičem v: Milan Dolgan, Označitev Majarjeve slovnične (pravopisne) vzajemnoslovenske metode v: Andreas Moritsch (izd.) Matija Majar Ziljski, Celovec 1995, 126-129.
Glej Miklošičev komentar k Mathiasa Valjavca, Chorvatisch-slovenische Märchen aus der Umgegend von Warasdin, v: Fr. Miklosich und j. Fiedler, Slavische Bibliothek, 2. Wien 1858, 170.
1858, 170) in umetno približevanje slovenščine k srbohrvaščini obsodil tudi Levstik v ‘Napreju’ (1873), je Matija Majar vendarle ostal pri svoji sanji in ji skušal pridobiti zmago.«1,1
V svojem Spisovniku (1850) pa je Matija Majar že zagovarjal stališče, da je, kakor je zapisal v predgovoru «... Slovenščina ... prikladna za vsakoverstne spise, in samo za tistega je premalo izobražena in učena, kteri se je premalo učil. Nevednost svoje glave taki ljudi radi na naš jezik izvračajo. Slovenščina je izobražena za vse spise, da je tudi glava pisavceva učena. Naš jezik je tako izversten, da že sadaj mi mnogo manje ptujih slov upotrebujemo, kakor Nčmci u svojej hochdeutsche Sprache; ..M5
V prvem poglavju Spisovnika "Kako mladino u pravopisanju podučevati" se najdejo zanimivi stavki, da mora učitelj »povedati, da je ta nauk potrčben rčkoč: Samo lčpo pisati znati še ni dovolj, se moramo učiti tudi pravopisati. Krivopisati je nespodobno, smešno in nčkdaj še škodljivo. Nčkdo je hotel svojemu prijatelju pisati: ‘Prijatelj! Predvčerašnjim so naše dekle prale, včeraj so terle in dobro kašo jedle. Jutri bodemo šekli, kupi in pošlji meni tri kose.’ - Ker pa ni znal pravopisati, je to tako le napisaril: ‘Prijatelj! Predvčerašnjim so naše dekle brale, včeraj so derle in dobro kačo jedle. Jutri bodemo šekli, kupi in pošlji mi tri koze.’ Namčsto trčh kos je dobil tri koze."16 - Ne glede na nedoslednosti teh fonetičnih primerov je Malija Majar hotel pokazati pomen-sko-razločevalno vlogo zvenečih in nezvenečih nezvočnikov, kar pa je na Koroškem pomembno, če se koroški Nemec uči slovenščine. Neupoštevanje takšne korelacije je značilno za srednjebavarsko narečje.17
V prvem poglavju Majarjevega Spisovnika se najde tudi navodilo za učitelja slovenskega jezika, da mora »za narčkovanje ... izbrati kratke, lehko razumljive stavke ... da vsaki (učenec) po jeden stavek zaglablja. To je: da stavek poprašuje, da pove, kterega plemena je vsako pojedino slovo, ali je samostavno ime u jedinobroju, ali u dvobroju ali u višebroju, ali stoji glagolj u sadajnem, minulem ali u bodočem vrčmenu; da izpelje iz korenine slova jedno ali dvč slovi! Tako razglabljanje je verlo koristno in podučivno, ker se mladina pri tem uči misliti (podčrtal avtor).“ Poglavje konča z nasvetom: »11. Samo naj večje progrčške jim popravljaj, zadovoli se, da le razumljivo pišejo, saj se ne uče za jezikoslovce.“18 Tu najdemo trditve, ki kažejo M. Majarja kol praktika jezikovnega pouka po načelu, jezik kot šola mišljenja in tudi njegovo odklonilno stališče do idealov jezikoslovja.
S praktičnim pravopisjem se potem ukvarja v poglavju: »Pravopisna pravila«. Za osnovo vzame pravilo: »1. Pisme,19 ktero se u pravilnem govoai sliši, se mora tudi pisati. Zato
H Ivan Grafenauer, 1. c. 592, 593. - V. Jagič (jagič) v Istoriji slavjanskoj filologij, Sanktpeterburg 1910, omenja M. Majarja samo enkrat v zvezi s St. Vrazom, 123. Več pišejo: M. S. Speranskij, K istorii slavjanskoj etnografiji, Izvestija Akad. nauk SSSR, Otd. obšč. nauk 1931, 7. 985-1110; Frank Wollman, Slavismy a antislavismy za jara narodu, Praha 1968, 413-414; glej tudi ocene Matije Majarja v Katja Sturm-Schnabl, Der Briefwechsel Franz Miklosichs mit den Südslaven, Maribor 1991, 783-784; - Prizadevanja Matije Majarja za vseslovanski književni jezik bo treba tudi povezovati s tradicijami vseslovanskih jezikov v habsburški monarhiji, glej Viktor Petioky, Begegnung mit -Neuslavisch-, Zum Versuch der Konstruktion einer gemeinsamen Sprache für die Slawen der Habsburgermonarchie, v: Sprachnormung und Sprachplanung. Festschrift für Otto Back zum 70. Geburtstag, Wien 1997, 373-384.
15 Glej Spisovnik, 3.
16 Ibidem, 6.
17 Glej Maria Hornung, Franz Roitinger, Unsere Mundarten, Wien 1950, 13, 103.
111 Spisovnik, 7.
v> Najbrž vzeto iz cerkvenoslovanskega besedila; pisme s pomenom črka. Primerjaj; L. Sadnik in R. Aitzenmüller, Handwörterbuch zu den altkirchen-slavischen Texten, Heidelberg 1955, 86.
se ne .sme pisati ne več ne manje, ne drugih pismen, kakor ktera se u pravilnem govoru slišijo." Vil točkah obravnava glasovne spremembe, zlogovanje in ločila.2"
Sledeče poglavje: »Narčkovavni sostavki slovenski- je, kar se tiče uvrstitve slovenskih pregovorov v komunikativno funkcijo in strukturo slovenskega pogovornega jezika, najbolj bogato:
Paremiologija,21 ki raziskuje strukturo kratkih besedil, kot so pregovori, nas uči, da je za stalne besedne zveze posebno v ustni tradiciji značilno prizadevanje za maksimalno kratek in maksimalno točen ter jedrnat izraz. Zato so tudi te vrste organizirana sporočila tako pripravna za praktično lingvistiko oziroma za pouk v funkcionalni stilistiki. Zato so v romantiki jezikoslovci tako uspešno uporabljali ta jezikovni material. Franc Miklošič je iz teh razlogov v svojih Slovenskih berilih od 1853 do 1865 opozarjal na narodno blago v obliki pregovorov in drugih stalnih besednih zvez v kratkih besedilih. Pod Jarnikovim vplivom je tudi Matija Majar zgledno nabiral slovenske pregovore, rečenice in reke in jih uporabljal v svojem Spisovniku pri eksplikacijah, ki jih je imenoval: »popraševanje in razglabljanje«, čeprav je njegova analiza samo gramatikalna in kvečjemu formalno leksikološka. Sprva Matija Majar razčlenjuje na svoj način dva pregovora stavčnega tipa. Prvi primer analize:
”1. Dobro dčlo se samo hvali.
Kdo se hvali? dobro dčlo se hvali.
Dobro- je ime pridavno, se spozna na tem, ker se mu more pripostaviti i, a, o: dobri, dobra, dobro. Iz tega slova se more izpeljati: dobrota, dobrotnik, dobrotnica, dobrotljiv, dobrotljivost.
Delo - je ime samostavno, se spozna na tem ker se mu more predpostaviti samo jedno od slov:
ti, ta, to, ali ovi, ova, ovo, namrčč: to džlo, ali: ovo dčlo. Stoji u jedinobroju; u dvobroju: dčli u višebroju: dčla. Iz tega slova se more izpeljati: delati, delavec, dčlavka, dčlavnik, dčlaven, vna, o.
Se- je zaime ,..«22
Ze iz tega primera se vidi, ne upoštevajoč zastarelo slovničarstvo, da se je Matija Majar trudil vzbuditi pri učencih čut za praktično uporabo elementov jezika, oblikoslovja in besedoslovja. Prvi primer analize med drugim tudi pokaže, da gre za pregovor, katerega besedilo se danes v znanih zbirkah pregovorov sploh ne najde. Uveljavila se je namreč strukturno slabša varianta: »Dobro delo je vedno srečo imelo.«23 Drugi pregovor, ki ga Majar analizira, se glasi: »Dobra misel je pol zdravja.« Ta še danes živi v tej obliki.24
V Spisovniku, ki je pravzaprav jezikovna vadnica, sledijo brez razlage navedki 68 slovenskih pregovorov in rečenic, znanih ali manj znanih v zbirkah, stalnih besednih zvez, izvirnih ali prevzetih, večinoma imajo visoko komunikacijsko raven.
h' Spisovnik, 8-11.
21 Glej Homan Jakobson, Raboty po poetike, Moskva 1987, 5-#; G. 1.. Permjakov, K voprosu o strukture paremiologičeskogo fonda, v: Tipologičeskie issledovanja po folkloru, v: Sbornik statej pamjati Vladimira Jakovleviča Proppa (1895-1970), Moskva 1975, 247-274.
11 Glej Spisovnik, 11.
l' Glej Etbin Bojc, Pregovori in reki na Slovenskem, Ljubljana 1974, 244.
‘' Ibidem.
Matija Majar je kot zelo delaven slovenski duhovnik dobro poznal koroško jezikovno narodno blago, ravno tako tudi vsakodnevne duševne potrebe svojega naroda. Zato nas ne presenečajo pregovori kot: »Bog daj pametnim srečo, boben otrokam«25 ali manj znani: »Kdor je s Bogom, Bog je ž njim, sam Jezus je Marijin sin«, in »Bog ni dal volu rogov, da bi se bodil, temoč da bi se branil« ter »Človek brez včre, vere ni vreden.» Precej regionalno zveni: »Per Zili rože rastejo po zimi in po lčtu, kdor hoče tergat je, naj gre k Zili po nje.«2'' Tukaj se najdejo tudi tako znani pregovori kot: »Kakor človek, taka beseda«,27 »Vseh del mojster, vseh rev gospodar«,28 »Lepota brez pameti pusta«2‘; in drugi.
Že leta 1982 sem skušal opozoriti na Majarjev Spisovnik s stališča slovensko-nemške kontrastivne stilistike10. V poglavju: »Vlastnosti sloga slavenskega« namreč Matija Majar prav na široko obravnava posebnosti slavenskega oziroma slovenskega stila. V uvodnih točkah zahteva: »Slavenski slog mora biti u obče lehkorazumljiv ne zavit; jed-nostaven, ne zapleten: jedern ne nčkako napihnjeno nabušen. Slavenski spisovatelj mora:
1. Pišoč misliti po slavensko in tako jednostavno pisati, kakor se je svojega jezika od mladih nog naučil in ga govoriti slišal. Kdor bi pišoč mislil po nčmško, bi napisal sicer slavenska slova, spis bi bil pa zadnič vendar le nemškutarski.
2. Ne smč upotrebovati preveč samostavnih imen, posebno ne samostavnih nevid-ljivih in sostavljenih, ker gerdijo ves spis. Vsako pleme slov slavenščine lčpše prileže se, kakor samostavna imena nevidljiva in sostavljena. Več jih je u nekakem sostavku, slabejši je slog.«'1
Posebno značilne so zahteve
»4. (Pisatel) mora u pot rčbo vati kratke slovenske naslove, slovenska pozdravljenja in mora tikati ali vikati; onikati je neslavensko ...
6. Mora pisati u kratkih stavkih, poslovicam podobnih, ne u dolgih, umetno zapletenih periodah.
7. Mora rad upotrebovati izreke in poslovice slavenske, med narodam znane, ne pak iz nčmščine ali iz nžkakega drugega jezika prestavljene.«
Ob koncu še kontrastivno pristavlja:
»Nemški slog se od slavenskega u mnogim razlikuje. U nemščini je lepo, ako se piše nekako zabušeno, megleno, prav umetno zapleteno, u dolgih, zavitih periodah, ako se onika in se dolgi, dolgi naslovi dajajo, ako se pogosto spomenjajo u spisih gerčke in rimske imenitne prigodbe, moži, Bogovi in tako dalje - u našem jeziku vse to nič nevelja. Nemški spisi so obično tako nagačeni s nevidljivimi (abstraktnimi), s sostav-ljenimi in u obče samostavnimi imeni, da ne more biti bolj; kar bi pa u slovenščini bilo težko razumljivo in prav ostudno. Nemščina bi se mogla po pravici imenovati: Hauptwörter-und Periodensprache.”32
a Ibidem, 243. l(' Spisovnik, 13.
11 Etbin Bojc, Pregovori, 341.
* Ibidem, 271. a Ibidem, 272.
•w S. Hafner, Der slowenische Briefsteller von Matija Majar-Ziljski 1850, v: Wiener slawistischer Almanach, 10.
1982, 63-78.
11 Spisovnik, 15.
■u Ibidem, 17.
Sledi poglavje: »Kako podučevati mladino u spisovanju«, neke vrste stilistična vadnica, ki hoče »podučevati več po primžrih, kakor po pravilih«, in sicer »od ložejega in napredovati k težjemu, tako rekoč po stopnjah.«33
Tudi v tem poglavju želi na koncu pokazati razlike med slovenščino in nemščino:
»Slovenščina se u tem od nžmščine močno razlikuje. U nemškej knjigi: Schriftliche Aufsätze se posebno govori in uči, kako se morajo slova u stavke sostaviti, postavim; zum gegebenen Subjekte ein passendes Prädikat - zum gegebenen Prädikat ein passendes Subjekt zu setzen - mehrere gegebene Wörter in einen Satz verbinden - einen Satz ausbilden, erweitern; passende Haupt- und Beiwörter in den Satz hineinschieben; einen und den nämlichen Gedanken mit verschiedenen Worten ausdriieken in tako dalje; u slovenskem spisovniku se pa vsigdar le praša: kaj veš od te osebe ali stvari povedati. Tukaj se mladina podučuje misliti, u nemškej knjigi pa slova mehaniško sostavljati, stavke viti in nategovati. U slavenščini se gleda na jasne, resnične in izver-stne misli: u nemščini na lepa slova, na stavke učeno in umetno nabrane.«34
Ozadje precej površne slovensko-nemške frazeološke konfrontacije v zvezi z etno-•ingvističnim vrednotenjem je tudi pisateljeva vloga v narodno-političnem boju na Koroškem leta 1848.34
Sledijo frazeološko bogate »Vadbe u spisovanju« s številnimi primeri:
Prva vaja:
»Povčdati in zapisati od nžke osobe ali stvari kaka je? ali iz česar je? Postavim od slždečih osob in stvari:
Nož - kovač - černilo - papir - železo ...
To se tako postavi in spiše:
Nož je ojster. Kovač je močen. Černilo je černo. Papir je bžl. Železo je tverdo ... « itd,«36
Tu nas zanima 9- vaja, tipična za Matijo Majarja:
»Razložiti in napisati: kaj ponižni nžka poslovica, postavim:
1. Kdor neirna u glavi, mora u petah imeti.
2. Bližje srajca, kakor suknja.
3. Dolgej bolezni konec motika,
4. Laž ima kratke noge.
5. Lovec masten, dom razdjän.
6. Stara navada železna podkov.
7. Ni žita brez kokolja.
8. Od malovrčdnega dolžnika tudi kozo brez mlžka.
9. Pust pod stenoj, velika noč za pečjo ,..«37
Značilna je razlaga številka 2:
Ibidem, 19. - Primerjaj S. Hafner, Der slowenische Briefsteller von Matija Majar-Ziljski 1850, v: Wiener slawistischer Almanach, 10. 1982, 67, 68.
11 Spisovnik, 19, 20.
15 Primerjaj: Vasilij Melik, Die nationalen Programme des Matija Majar-Ziljski, v: Matija Majar Ziljski, ed. Andreas Moritsch, Ljubljana 1995, 93-106.
36 «Spisovnik, 20.
17 Na prvi pogled se najdejo štev. 1, 2, 3, 4, deloma tudi 6, 7 in 8 in 9 tudi v nemščini. V: Etbin Bojc, Pregovori in reki na Slovenskem, 1974, so znani, glej drugo številko /= stran v knjigi: 1 = 158, 2 = 53, 3 = 328, 4 = 46, 5 = 104, 6 = 143, 7 - 110 in 9 - 282.
»2. Srajca (robača) je životu bližje, kakor suknja; ravno tako so nam starejši bližje, kakor ptuji ljudi; brati in sestre in naša žlahta so nam tudi bližje, kakor neznani; naši sosedi, s kterimi u jednej sosedščini živimo, naš narod, iz kterega smo se rodili, je nam tudi bližje, kakor ljudstva, kterih svoje žive dni ne vidimo. Vse ljudi po kristjansko ljubimo, naj bolj pak svoje ljube starejši, svoje bratre in sestre, svojo žlahto, svoj narod, oni so nam bližje, kakor ptuji ljudi, kakor je srajca bliže, kakor suknja.»38
Deseta vaja poglavja Vadbe u spisovanju prinaša dragocene kratke narodne prozne pripovedi, ki bi zaslužile, da se postavijo v razvojno linijo slovenske pripovedne proze, ne glede na jezikovnoepizodni pomen ilirščine: »1. Ukradeni konj, 2. Orehovo jederce,
3.	Svinski tat, 4. Nespamietne ovce in 5. Moder sodnik.«59
Šele, na 33- str. je poglavje: »O spisovanju listov«, to je o pisanju pisem, pravzaprav to, kar je tedaj nemški »Briefsteller«, nemški priročnik z vzorci spisov, pisem in uradnih vlog, nudil Nemcem v Avstriji oziroma na Štajerskem in Koroškem.'10
Že prvo poglavje: »Kaj se ima u liste pisati?« daje nasvet:
»Vse, kar je potrčba, in samo to, kar je potrčba; ne pak praznih stvari ...«
Sledijo aktualna opozorila: »Pazi na besčdo kakor pes na kost; - rčč (besčda) iz ust, kamen iz roke«, kar nas spominja na znani pregovor: »Preži ko pes na kost.«'11
Poglavje »Kako liste spisovati« začenja z:
»Listi se morajo pisati:
1. Jasno, lehkorazumljivo, po domače - ne pak zavito.« V 5. točki beremo: »Se mora pisati priljudno - pa ne po pesje ponižno, to je, se mora pisati tako, da se iz lista vidi, da človeka, kteremu pišemo, spoštujemo, kakor moža poštenega in častitega: da se pa iz lista tudi vidi, da smo tudi mi ljudi pošteni in častiti! ...«',2
Naš pisatelj ne bi bil Majar-Ziljski, če bi v svojih vzorcih pisem zamolčal svoje ilirske sanje.
Tako med drugim piše neki učenec svojemu prijatelju v Ljubljani :
» Ljubi Andrej! ... Zadnič smo zvedili, da je list od stričevega prijatelja, tergovca Serba u bližnjem Terstu in da je spisan po slavensko s cirilskimi pismeni. Povem ti, sram me je bilo, da ga nisem znal brati. Cirilskih pismem se moram naučiti ...«'B
V poglavju »O spisovanju javnih pisem in listin« je Matija Majar celo prenesel svoj slovenski jezikovni program v besedilo obrazca:
»Tčrjaj vsikdar, povsod in od vsakega, naj je kdor hoče, da ti take javne listine in pisma po slovensko spiše. Listin in javnih pisem ne podpiši in ne podkrižaj nigdar, ako so u nčkem ptujem, nžmškem ali italianskem jeziku spisane ...«'!'1
V Spisovniku pa je tudi pismo, v katerem »učiteljski pomočnik« v tretji osebi prosi za »učiteljsko mesto« in se sam predstavlja kot idealni Slovenec na sledeči način:
18 Spisovnik, 28.
* Spisovnik, 29-32.
*' Ibidem, 33, - Glej pripombo 33.
11 Ibidem, 33. - Primerjaj E. Bojc, I. c., 197.
12 Ibidem, 34.
43 Ibidem, 42.
H Ibidem, 50.
»Je rojen Slovenec in ima zraven posebno veselje s svojim materinskim jezikam, se je u učiteljskem pripravništvu vsih naukov tudi u slovenščini učil in je pri izpitu izverstno obstal, kakor kaže svždočba E. On misli, da bi ga to za te slovenski kraj posebno priporočilo.
5.	Se je prostovoljno, iz vlastne marljivosti, tudi ostalih slavenskih narečij učil, posebno se narečja ilirskega poprijel in se u govoru, pa tudi u branju in pisanju, bodi s latinoj ali cirilicoj dobro izuril, kakor svčdočba F kaže".45
Če M. Majarju odpustimo ilirščino, mu lahko priznamo njegove velike zasluge za vnašanje notranjih form slovenskega jezika in narodnih semantičnih modelov v teksto-loško strukturo slovenskega knjižnega jezika.
Zusam menfassung
Der »Spisovnik za Slovence« von Matija Majar-Ziljski
Die bibliographische Rarität: »Verzeichnis vorzüglicher slovenischer Werke aus dem Verlage von Johann und Friedrich Leon in Klagenflirt«, (um 1863) und der in der Forschung ebenso wenig bekannte »Spisovnik« (Briefsteller) von M. Majar-Ziljski (1850) verdienen Beachtung, da sie einerseits den slowenischen Buchdruck in Kärnten jener Zeit repräsentieren und andererseits die Bedeutung von M. Majar-Ziljski bei der Einfügung der slowenischen mündlichen Tradition fester kurzer Wortverbindungen in die slowenische Sprachdidaktik, Textpragmatik und Stilistik der Romantik erkennen lassen.
15 Spisovnik, 65.
VERZEICHNISS
vorzüglicher slovenischer Werke
aus dem
Verlage von Joh. & Fried. Leon
m
Zu haben in allen Buohhandlungen.
/' 4L-1U
sui)
Liliana Spinozzi Monai Un esempio minimale di etnolinguistica ispirato al pensiero di Jan Baudouin de Courtenay
Avtorica predstavlja droben primer s področja etnolingvistike tako s teoretičnega kakor tudi z aplikativnega vidika. Pri tem analizira in upošteva razmišljanje Jana Bauduina de Couttenaya, ki je imel že v mladih letih jasno predstavo o nalogah jezikoslovja in njegovega razmerja do narodopisja. Obe stroki se razlikujeta glede na predmet raziskave in različno stopnjo znanstvenih spoznanj.
Analyzing and taking into consideration the views of Jan Bauduin de Couttenay, who even as a young man had a very dear perception of the tasks of linguistics and of its relation to ethnography, the au thor discusses theoretical and applicative aspects of a tiny ethnolinguistic example. Each of these two disciplines has its own research subject as well as a different level of scientific findings.
Premessa
Se tra gli studiosi chiamati a raccolta per festeggiare il genetliaco di Milko Matičelov figura anche la scrivente, do va a merilo del Festeggiato, che ha avuto un ruolo determinante nell’orientarla verso una disciplina tanto affascinante quanto la linguistica, specie se contemplata nelle sue naturali istanze di tipo demologico. L’amico e mentore Milko ha fatto invero da mediatore della svolta, ehe non sarebbe esagerato definite ‘esistenziale’, coincisa con l’accostamento alia figura di Jan Baudouin de Courtenay, alia sua ereditä ■scientifica trasfusa in un intrecciarsi di ricerche teoriche ed empiriche, testimoniate da oltre seicento pubblicazioni e da un enorme complesso di materiali dialettologici inediti, quasi tutti relativi all’area slovena (efr. Tolstoj I960: 78 ss.).
L’incontro con Milko risale alia primavera del 1984: da allora i testi raccolti da Baudouin nelle Valli del Natisone durante la sua prima spedizione scientifica in Italia (1873) hanno visto la luce grazie all’impegno congiunto Matičetov-Spinozzi Monai (= Baudouin 1988); e - cosa assai piü notevole, data la natura e la mole dei documenti - da allora si sono intensificati i lavori di redazione del Dizionario resiano, che sta per uscire nell’ambito dell’Accademia di scienze e arti di Lubiana, e ehe registra la collabo-
razione del ‘trifoglio’ Duličenko-Matičetov-Tolstoj (l’espressione si deve a Matičetov 1993: 65).
E’ dunque per sottolineare il filo ideale che unisce gli odierni cultori del grande Polacco che, nell’onorare il piü significativo tra essi operante in ambito sloveno, si e pensato ad un piccolo saggio di etnolinguistica di matrice baudouiniana.
Va detto subito che l’impronta di Baudouin investe entrambi i piani su cui verrä articolandosi il contributo, quello delle premesse teorico-metodologiche e quello del dato empirico: due piani tenuti distinti per pura necessita di analisi, ma che dal punto di vista della lingua tout court, agli occhi del linguista finiscono per fondersi in sintesi perfetta.
Il pensiero linguistic«) di Jan Baudouin dc Courtenay
11 titolo di questa prima sezione riprende di peso quello apposto da Maria Di Salvo alia summa dei principi ispiratori del Linguista (Di Salvo 1975), intendendo con cio riferirsi al fondamento primo su cui essi poggiano, fondamento ehe Baudouin aveva enunciate da giovanissimo in due opere, la cui attualitä, per molti versi, non e venuta meno con Pevolversi della teoria.
Nel primo dei due lavori, intitolato Rozprawa majica zwßizek z kwestßi jpzykoiVfi “Trattato sulla questione della lingua”, steso nel 1864 Q’Autore era nato nel 1845) e rimasto inedito fino al 1975 - anno in cui venne tradotto e pubblicato da M. Di Salvo cit. (pp. 77-101) -, nel rivendicare alia linguistics lo studio della lingua come oggetto esclusivo dell’analisi scientifica, a fronte della filologia ehe se ne serve anche per comprendere, ad es., la realtä spirituale di un determinate popolo, Baudouin aveva affermato: “1 dialetti privi di letteratura, il vocio confuso delle popolazioni selvagge, [...] le modulazioni vocali degli indocinesi sono per noi ugualmente importanti; anzi, per risolvere certe questioni sono anche piü interessanti, piü preziosi, della poesia d’Omero. [...] Vogliamo studiare non la lingua, ma il linguaggio, e la base per farlo e una visione d’insieme; vogliamo farci un’idea chiara e approfondita di ehe cosa sia la lingua e di ehe cosa possa essere strumento, organo per la comunicazione dei pensieri; e vogliamo conoscerne l’origine, la natura, le leggi, e solo per giungere a tale conoscenza raccogliamo, ordiniamo e classifichiamo tutti i dati linguistici ehe riusciamo a procurar-ci; in breve, la grammatica scientifica aspira a prendere coscienza dei fatti linguistici...; la lingua non e strumento per ottenere un fine, ma e in se un fine, ehe trova soddisfa-zione nella conoscenza o nello studio del proprio oggetto.” (in Di Salvo 1975, 91 s.).
Non potranno sfuggire i toni, e per certi versi i contenuti, di un futurismo ante litteram, volto, in questo caso, a rovesciare l’impostazione metodologica della glot-tologia dell’epoca, ehe privilegiava i testi classici, ignorando quelli dialettali o subordi-nandoli ai primi.
Nel secondo lavoro programmatico, costituito da una lezione di prova letta nel 1870 (Baudouin 1871) presso l’Universitä di San Pietroburgo in vista dei corsi di ‘grammatica comparata’ ehe vi avrebbe tenuto di li a poco, Baudouin compose i toni enfatici appena uditi entro un ciuadro sistematico rigoroso, distinguendo sul piano teorico tra linguistica pura e applicata, delineando per ciascuna una graduate specializzazione degli ambiti di ricerca e offrendo nel contempo un modello metodologico ai fini dell’analisi.
Procedendo per dicotomie, all’interno della linguistica pura egli individua la sezione “positiva” (o storica), distinta a sua volta in “grammatica” e “sistematica”: la prima
studia la struttura ecl il lessico (parte integrante della grammatical) delle singole lingue naturali; la seconda riguarda la loro comparazione e classificazione. Entrambe le sezioni, in quanto considerano i fattori interni, inconsci, dello sviluppo linguistico, verrebbero ad esaurire lo studio scientifico delle lingue. L’uso del condizionale da parte nostra, tutt’altro che teso a mettere in discussione le convinzioni di quel Grande in un campo in cui rimane maestro indiscusso, vuole semplicemente lasciare in sospe-so una riflessione su come si debba intendere una affermazione cosi drastica, owero quali rapporti, a livello scientifico, la linguistica pura intrattenga col suo pendant rappresentato dalla linguistica applicata, che Baudouin correla ai fattori esterni del divenire linguistico.
Questi ultimi, invero, rivestono carattere storico, in quanto esulano dalla sfera dell’inconscio; e assumono valenza sociale, in quanto il parlante implica un interlocu-tore e in quanto, in un crescendo di socializzazione insieme convergente e divergente, un gruppo umano ne implica perlomeno un altro. I fattori esterni, che rientrano tra quelli genericamente ‘culturali’, possono essere colti nella loro essenza piü intima e veritiera - sostiene Baudouin - in applicazione della linguistica pura. La linguistica applicata, pertanto, altro non e che
1) “la utilizzazione dei dati grammaticali per questioni mitologiche (miti etimologiji), delle antichitä, e, in genere, della storia della cultura (confronto di parole impor-tanti dal punto di vista della storia della cultura, il cui prodotto e rappresentato dalla storia primitiva, o preistorica, ricostruita con l’aiuto della linguistica, e chiamata anche paleontologia linguistica), nella definizione dell’influsso reciproco delle popolazioni per mezzo della lingua e cosi via”;
2) “la utilizzazione dei dati forniti dalla sistematica per questioni etnografiche ed etnologiche e, in genere, alle questioni di storia di popoli ...” (Baudouin 1871 nella trad, di Di Salvo 1975: 120 s.).
A questo punto pare doveroso compiere perlomeno due rilievi:
- il procedimento dicotomico adottato da Baudouin risponde unicamente a esigen-2e di metodo e non incrina affatto la visione unitaria del fenomeno lingua - di per se complesso - come prova lo stretto legame instaurato tra i punti 1 e 2, lä dove la sistematica viene inglobata nella grammatica, se e vero che quest’ultima (costituita, lo rammentiamo, anche dal lessico) riflette nella propria struttura “l’influsso reciproco delle popolazioni per mezzo della lingua”;
- nella misura in cui il dato culturale - di qualsivoglia natura: politico, artistico, etnologico e/o etnografico (o etnologico/folklorico, demologico o quant’altro) - e recuperabile attraverso la grammatica, la linguistica applicata si pone come scienza a pieno titolo.
Ne consegue che, come la corretta interpretazione di una categoria grammaticale propria di una struttura linguistica fa della linguistica una scienza, lo stesso avvenga per la etnografia, qualora riesca ad interpretare correttamente un elemento culturale -anche di tipo materiale - dal punto di vista, ad es., di un campo semantico.
In altri termini, l’assegnazione del lessico ad una grammatica di tipo ‘dinamico’ come quella concepita da Baudouin, permette di comprendere in un unico quadro teorico le due branche finora ritenute bensi correlabili, ma pur sempre distinte (la linguistica e l’etnologia/etnografia). ln tale quadro Papproccio finisce invero per essere sempre e comunque di tipo linguistico, e la differenza sarebbe riposta nell’oggetto
dell’analisi, dato, nel primo caso, dalle categorie grammatical! contrassegnate dal massimo grado di ‘chiusura’ (quelle comunemente definite ‘chiuse’, per l’appunto); nel secondo caso dalle categorie contrassegnate dal massimo grado di ‘apertura’, comunemente ascritte alla semantica.
ln ultima analisi, il differente grado di scientificita delle diverse branche della linguistica - comunque applicata - dipenderebbe in larga misura, per non dire comple-tamente, dal diverso grado di analizzabilitä degli elementi sottesi ai fatti di lingua.
II grado di analizzabilitä, a sua volta, dipende strettamente alla natura dell’oggetto di analisi, che vede contrapposti ad es. una marca di genere, correlata ad una visione del mondo relativamente generalizzata e quindi stabile e durevole in un dato sistema di valori1, e il termine per indicare uno strumento d’uso, per sua natura legato al progres-so tecnologico, alla moda, e pertanto soggetto al rapido avvicendarsi delle cose con-lingenti.
Se dunque correliamo i fatti di lingua di opposta ‘apertura’ e di diversa mutabilitä con i valori sottostanti, di lipo eminentemente semantico, possiamo concludere che la minore scientificita degli studi folklorici e affini e sostanzialmente imputabile alla labilitä del dato empirico, difficile da cogliere nella sua attualitä, per non parlare delle epoche passate. Di qui l’importanza della disponibilitä di materiali ottimali, anche non linguistici, capaci di offrire allo studioso elementi in praesentia e in absentia (vale a dire passibili di ricostruzione) ai fini della spiegazione causale dei fenomeni linguistici e culturali. “Un intelletto coerente non puö ammettere la possibilitä di fenomeni privi di causa, e allo stesso tempo occuparsi seriamente di scienza” sostiene Baudouin ([1871] Di Salvo 1975: 106). Come a dire che, se allo studioso non riesce di riportare alla grammatica le componenti culturali del linguaggio umano, ciö non toglie che esse vi affondino necessariamente le radici.
Il tema della metodologia linguistica, inerente alla raccolta e selezione dei materiali necessari alla ricerca, e ampiamente trattato da Baudouin, specie nella lezione di prova del 1870. Non potendo dilungarci su questo aspetto del suo magistero, per quanto interessante, ci limiteremo a ricordare che, nell’universo dei tipi documentari elencati, egli privilegia le varietä orali, il piü possibile scevre da restrizioni normative e maggior-mente esposte al contatto, e per ciö stesso atte piü di ogni altra a svelare i meccanismi della lingua.
Chi ha un minimo di dimestichezza con il ‘credo’ di Baudouin sa certamente che egli vede nel contatto tra lingue o ‘mistione linguistica’ il principio costitutivo della lingua, o meglio, del suo naturale evolversi, dato che il sistema, lungi dall’essere statico, porta in se i germi della propria dinamica, che sta al ricercatore individuate e valutare correttamente. In tale visione, confortata dagli studi di Schuchardt, col quale il Nostro intrattenne una lunga corrispondenza incentrata su questo tema (cfr. il Fondo Bau-
1 La riprova che i morfemi grammatical!, come ad es. quello riferito alla categoria genere, soggiacciono potenzialmente alle medesime vicende che interessant) in maniera macroscopica i morfemi lessicali, la si e avuta grazie ad tin fentimeno di mutamento incontrato presst) il dialetto sloveno del Natisone (nadiSko), che una serie di circostanze particolarmente favorevoli ha permesst) di interpretare in chiave culturale (cfr. Spinozzi Mtinai, La ‘femminilizzazione’ del neutro in un'area di contatto slamt-romanza, in «Donna e linguaggio. Atti del Convegno Internazionnle tli Studi: Sappada/Plodn (Belluno) 1995«, a c. di G. Marcato (Padova 1995 [1996]), pp. 545-556; Implicazloni morfosemantiche delta deissi. Uno studio fon dato sulla dialeltologia (area slamt-romanza), in -AGI- 83/1 (1998), pp. 45/76; e infine Dialektologija in deiksa kot plodna instrumenta pri raziskavi morfosemantičnih pojavov, «80 let Tineta Logarja - 1. mednarodni dialektološki simpozij, Maribor, 9. in 10. februarja 1996- - in stampa).
douin 102, Op. 2, N. 365 dell’Archivio dell’Accademia delle scienze russa - Sez. di San Pietroburgo) persino la lingua individuale e da considerarsi “mista”, dato il continuo condizionamento sociale cui viene sottoposta. Il principio della ‘mistione’ linguistica, ovvero della presenza obbligata di elementi forestieri in una data grammatica, era del resto adombrato nelle stesse parole con le quali Baudouin assegnava alla linguistica applicata il compito di definire gli influssi culturali tra diversi gruppi di parlanti at-traverso l’analisi delle rispettive grammatiche, prese singolarmente, ([uindi comparate tra loro.
Muovendo da tali premesse, Baudouin ipotizza che Pevoluzione linguistica proceda secondo principi universali, che tuttavia si esplicano con diverso dosaggio e diversa accelerazione a seconda degli eventi esterni (cfr. Baudouin 1901). Un mutamento che in una comunitä monolingue, rimasta isolata per un periodo prolungato, avverrebbe comunque, anche se lentamente e in maniera impercettibile, avviene in misura mas-siccia e in maniera accelerata presso una comunitä esposta al continuo rinnovo dei suoi membri, o presso due o piü comunitä esposte a reciproca influenza.
Quanto ai principi di ordine universale, ricorderemo perlomeno la tendenza alla semplificazione strutturale, che traspare massimamente in situazioni di contatto tra lingue tipologicamente distanti, ad es. rispettivamente sintetica e analitica, delle quali - ceteris paribus - sarä la seconda a prevalere sulla prima, grazie alla maggiore perspi-cuitä e intelligibilitä delle sue categorie morfologiche.
Queste dunque le convinzioni profonde di un Baudouin appena ventisettenne, intento a registrare le parlate Slovene del Friuli Orientale, con l’obiettivo primario di verificare le premesse teoriche alia luce del dato ‘vivente’.
Siamo negli anni 1872/73: Baudouin non poteva sapere allora quanto la storia della linguistica avrebbe registrato con grande ritardo: che egli stava incarnando ‘il’ Pioniere dell’autentica rivoluzione segnata dall’anno 1873 nel modo di intendere i rapporti tra linguistica e dialettologia, se e vero che dopo i Saggi ladini dell’Ascoli il mondo degli studiosi avrebbe progressivamente scoperto per vie indipendenti quanto il Nostro aveva realizzato da un pezzo (cfr. Spinozzi Monai 1994: 65-75; Värvaro 1984).
La circostanza che, all’epoca, le varietä piü genuine, ideali per deduzioni di linguistica generale e per gli studi etnografici, coincidessero con i dialetti, e che quelli parlati lungo la fascia confinaria slavo-romanza portassero i segni di un contatto millenario, spiega ampiamente i motivi che spinsero Baudouin ad esplorarli, ricavandone una fonte doviziosa e altrettanto preziosa per i suoi inlendimenti euristici.
Quäle reciprocitä tra linguistica applicata cd etnolinguistica?
Giunti a questo punto del nostro contributo, dobbiamo constatare, ahime, lo stretto margine ‘tipografico’ rimasto per quello che avrebbe dovuto costituirne il nucleo...
Che fare?
Entriamo subito in medias res, riducendo al minimo la parte esemplificativa, nella speranza che lo spazio concesso alle premesse teorico-metodologiche offra prima o poi lo spunto per una loro ulteriore applicazione.
Abbiamo ricordato, in apertura, l’enorme ereditä di materiali dialettologici raccolti da Baudouin tra gli Sloveni del Friuli, e mai pubblicati.
Tra questi spiccano le 7643 schede del cosiddetto Glossario del dialetto del Torre, varietä posta tra resiano e nadiško lungo la verticale Nord-Sud2.
Come le schede del Dizionario resiano, citato nella nostra Premessa, rimandano per la gran parte a testi precedentemente pubhlicati (Bandouin 1895), cosi quelle del Glossario rinviano ai Materialy.../Materialien... II. (Baudouin 1904).
Prendiamo allora un testo a stampa risalente alia prima spedizione del Linguista (1873), ehe diamo qui di seguito corredato anche da una versione italiana, nel presup-posto ehe non tutti i potenziali lettori eonoscano le due varietä slave ivi rappresentate (sloveno dialettale e russo), tenendo d’occhio le schede corrisponclenti, date in facsimile, e cerchiamo di verificarlo alia luce dello stato di lingua attuale, identificato con un idioletto3 alio stesso modo in cui lo era stato allora (il lesto a stampa - pag. 87 di Baudouin 1904 -, qui riprodotto, porta invero l’indicazione dell’informatore, tale Angelo Negro, quarantenne, con ‘nome di famiglia’ Sabotic).
VII. 3aßepx (Zavärx) (Villanova).
HtcKOJiLKO oÖpa3gOB 33UEa. 3anncanimx b 1873 r.
Einige im J. 1873 r. niedergcsclrriebenen Sprachproben.
Ohh 3anBcann co c.toii Aajaie.ia Herpo no npo3n. CaSoiasa (Negro Anjelo sorakotjurj Saböti]), 40 jLt.
4i8 iKIlko oblačilo su-mjčle žene tiza - 'Wursaif?
418 Katere o-raä ragadin, kišni me^elinu. Dam - böt su-mjde žene te-stkre čemusu bjč-lo wbz - wöwne; faculžte BU-mjele bjkle
42owuz-nltb še-te alpur wüs - preje (all wus- preje). Su-mjkle še pks čir wüs-korjkna; BU-mjŽle še kami.žolu po-zime wimz -wöwne, lb bjžlu, lb čžrnu, 4 po - ljfte w-sräkbcb w - rubnajeta.r; sn - mjčle Jamižbt čir po - ljete.
418	,;KaKoe tnaTbe Gbuo y men mn u 3a-Bepxoji?
418	y OAHoro tio.iocaTaii Maiepia, y jpyroro nojvuiepcnman. Hi-
Korja cTapbm ateiimnnbi mrhin (noca.ru) Ci.ibiii mepcTHHOfi none;
420 3.iaTHH j um Gbi.ni 6tabie mnnubie lunate B3 npiiatB. [Myamanbi] aocnjH Tome tepnbiS Koataiibifl nosc (nyman); hocbjh Toate shuoio aiancT (no.iVKaanau) uiepcTniioß, .inGo GLibtii, jbGo sepnhiS, .rkroM me [xoahjb] b pyGainnk c pyi;aaa.'n; [rpoiit Toro] iiocbjb .iftom septtbiS ban30J.
1 Per una descrizione del tersko c fr. Ramovš 1935: 53 ss. e Merku 1979; Logar 1993,130ss.; per il Glossario eft. Spinozzi Monai 1996.
' L’idioletto fa riferimento all’informatrice Pia Lovo, di anni 76, parlante nativa di Villanova (delle Grotte)/ Zavaril (Comune di Lusevera), ehe eonta attualmente un centinaio di abitanti. Se consideriamo il fatto clie il censimento del 1871 aveva registrato per detto Comune ab. 2526 a fronte degli 809 del 1988, e verosimile triplicare anche per Villanova 1’odierna consistenza demografica. In assenza di informazioni dirette circa il repertorio linguistico della comunita visitata da Baudouin oltre un secolo fa, potremmo ricostruirlo attraverso le parole di Pia Lovo, la quale ricorda bene di aver affrontato le scuole elementari (nel 1929) assolutamente
418 Che [tipo di] abiti portavano le donne a [ = di] Villanova?
419 Alcune [li] hanno di rigatino altre di mezzalana. Un tempo le donne anziane avevano una cintura bianca di lana; i fazzoletti li avevano bianchi, in filo anche quelli, oppure in filato.
420 [Gli uomini] avevano anche una cintura di cuoio; avevano inoltre una giacchet-ta di lana, d’inverno, o bianca o nera, mentre d’estate [andavano] in camicia, in mani-che di camicia; avevano un camiciotto nero d’estate.
Intitolazione originale esegnaiura del complesso lessicograßco cui appartengono le quattro schecle, (]ui rtprodotte per cortese concessione c/elle autoritä preposte all’Archivio dell'Accademia äelle scienze russa, sez. di San Pietroburgo: Bodučn-de-Kurtenč Ivan Aleksandrovic. Terskie slavjane (Slavi del Torre) v severno/ Italii. Slovaniyj material Iti73 g. na kailočkach, Fondo 102, Op. 1, N. 10,
digiuna di una qualunque delle tre varietä romanze parlate nella pianura friulana: italiano, friulano e veneto. Oggi la situazione e radicalmente mutata, in quanto la varicta slovena locale permane quasi esclusivamente in bocca degli anziani.
L’inchiesta sul terreno e stata eompiuta dalla scrivente il 7 maggio 1999 in časa dell’informatrice, da poco trasferitasi dalla nativa Villanova a Ciseriis (Tarcento).
3'	0!Lr. i
~/y
(/ &
J f,//	<-	/J0	/	/
'TA1 €.Cz c'yi 1^7714^0	‘rf'O
*'	X	/<r	ca-srt^s._
*/4. ^ O"'	c-6 <*y -fn-Onn _
^/■=%ra—-r_	fi
i3,n
Scopo della ‘rilettura’ diacronica del testo dialettale e evidentemente quello di verificare gli eventuali mutamenti intercorsi in un arco temporale denso di avvenimen-ti, tali da imprimere un ritmo evolutivo estremamente accelerate tanto alia lingua, quanto ai fatti culturali di cui essa e espressione (pensiamo all’istruzione obbligatoria in lingua italiana, alle restrizioni imposte dal fascismo, ad una massiccia emigrazione, ai contatti sempre piü intensi con le localitä della pianura friulana grazie ad una rete stradale capillare, alla diffusione dei moderni medici, ecc.).
La scelta del testo da parte nostra e tutt’altro che casuale. Esso infatti e del tipo piü genuinamente ‘etnografico’, nella accezione tradizionale, in quanto verte esclusiva-mente sulla cultura materiale attinente alia loggia del vestire femminile e maschile nella localitä indagata.
Lungo 1’asse diacronico tali dati ‘culturali’ riguardano quattro ‘stati’ (o piani sincroni-c0: quelli dell’inchiesta (anni 1873 e 1999) e i due che da essi si distanziano quanto e concesso dalla memoria degli informatori. Angelo Negro distingue invero tra il modo in cui vestono donne e uomini del suo tempo e quello in cui vestivano ‘una volta’, verosimilmente non per averne sentito dire, ma per averlo visto con i propri occhi, ne piü ne meno di quanto si e potuto rilevare dal racconto di Pia Lovo, ehe, nel decodifi-care il testo, attingeva ai ricordi personali, dando per scontato quanto e sotto gli occhi di tutti: il fatto ehe gran parte dell’abbigliamento in uso ai tempi di Angelo Negro non e piü attuale, salvo in qualche angolo sperduto in alta montagna.
Soffermiamoci a riflettere su quest’ultima circostanza per veclere se e come essa stessa suggerisca qualcosa sul rapporto tra le ‘cose’, normalmente assegnate alla et-nografia, e le corrispondenti parole, rientranti nella grammatica.
Le cose - dicevamo sopra - appartengono tipicamente al contingente, intendendo cosi contrapporre il settore della semantica a quello delle categorie chiuse della grammatica. Ora, per estensione, potremmo spostare la contapposizione del (relativamente) mutev-°le e del (relativamente) stabile sul rapporto cose-parole. Il testo esaminato, dimostra invero che, scomparse le prime, queste ultime rimangono come impigliate nelle maglie del sistema linguistico: il ragadln “rigatino”, un tessuto economico di cotone a righe minute su fondo scuro, un tempo usato per grembiuli o tenute da lavoro (cfr. Devoto-Oli 1990 e Pirona [19922]) e ormai fuori moda, tanto nei paesi della Val Torre quanto in quelli della pianura friulana, donde il termine e stato attinto insieme all’oggetto; tuttavia se ne puo ancora parlare, perche ne permane la memoria insieme al ‘nome’.
11 perdurare del termine, nei nostro caso, oltre a documentare un dato della storia ‘materiale’ di Sloveni e Friulani, documenta i contatti intercorsi tra le due popolazioni, tradottisi nei passaggio di un termine da una grammatica all’altra.
Possiamo ritenere quello appena visto un esempio tra i piü intelligibili di applicazio-ne della linguistica pura (inerente al lessico) alla storia della cultura di un gruppo umano ed agli influssi subiti e/o esercitati? Rispondiamo con un ‘si’ privo di dubbi.
La qualitä dell’esito - lo ribadiamo - dipende dalla felice circostanza che il referente culturale della parola, per quanto tramontato, continui a vivere insieme a questa nella memoria del parlante Pia Lovo.
Ma cosa accade se, ad es., scomparso l’oggetto, il termine che lo designava diventa uno sconosciuto? Detto altrimenti, come ricostruire il dato culturale sotteso al ‘fossile’ linguistico?
Vediamo di affrontare il quesito con una riflessione.
Partendo dal presupposto che entrambi gli idioletti registrati (facenti capo ad A. Negro e a P. Lovo) siano rappresentativi dello stato di lingua condiviso dalle rispettive comunitä parlanti, dobbiamo dedurne che, se vi sono discrepanze tra il testo del 1873 e quello odierno, esse vadano imputate a mutamenti addensatisi nell’arco di tempo rimasto scoperto tra il limite segnato della memoria di Pia Lovo ed il 1873 (una sessantina d’anni, dunque). Questa considerazione ci sembra rilevante, perche per-mette di attualizzare e relativizzare il concetto di ‘paleontologia linguistica’, che con-templa l’applicazione della linguistica nei processo ricostruttivo della preistoria di una data cultura.
Se la storia (necessariamente culturale) si correla al documento linguistico inteso nella sua pienezza, ovvero dotato di significante e di significato, la preistoria lo tra-scende e immette il ricercatore nei terreno delle interpretazioni probabili, che in-vestono indifferentemente tanto un passato remoto quanto uno prossimo, se questo al pari di quello manca di una documentazione linguistica appropriata. In tale pros-pettiva, il ‘vuoto’ documentario rappresentato dai sessant’anni circa da noi piü su calcolati, costituisce la preistoria per i vocaboli registrati nei 1873, oggi non piü funzionali.
Eccone un esempio. Il testo baudouiniano a stampa N. 419 presenta il termine cimosa, che Baudouin traduce con russo pojas, slov. pas “cintura”, registrato come tale (päs) subito dopo, al N. 420.
Sottoposto all’informatrice, detto termine e risultato del tutto estraneo alla nozione di “cintura”, e interpretato unicamente come “cimossa”.
Se non disponessimo della scheda vergata da Baudouin (segnata come 2.2., Zaw. 3; 19-11), il quale lo riporta in calce, chiarendolo con le parole deU’informatore žeski pas “cintura femminile” (distinta da pas del testo 420, riferito all’abbigliamento maschile), ci chiederemmo il perche della resa russa pojas, e, prima ancora, ci sforzeremmo inutilmente di correlare la cimossa all’abbigliamento femminile, una volta constatato ehe detta correlazione manca anche sul versante friulano, esplorato attraverso i suoi repertori lessicografici e attraverso i parlanti.
Il taglio rigidamente strutturale da noi assegnato alla verifica sul terreno del testo baudouiniano vieterebbe di uscire dall’ambito linguistico-culturale di Villanova/Za-varh, testimoniato da un idioletto per ciascuno dei due stati di lingua. Ciononostante, considerato ehe il tema dell’abbigliamento e tra i piu tipici di una ricerca linguistico-etnologica, ci siamo chiesti se detto termine fosse stato registrato in qualche altra localitä della Val Torre, e, in caso affermativo, se fosse sopravvissuto fino ai giorni nostri.
Ecco la risposta.
Nei Material'y II. (Baudouin 1904) čimosa figura nei testi N. 63 (pag- 15), 79 e 81 (pag. 20 s.) e 219 (pag. 49)\ raccolti rispettivamente a Platischis/Platišča, a Montemag-giore/Brezja e a Monteaperta/Viskorša. Apprendiamo cosi ehe Čimosa se kliče na Jaša k so ble ženeprevežene sem pod bračan... “Cimossa si chiama una fascia che le donne erano fasciate qui, [fin] sotto l’ascella...” La indossavano sia a Monteaperta ehe a Resia, ma non a Platischis. L’informatore, che nei 1873 aveva 27 anni, dice di ricordare egli stesso le donne di Monteaperta vestite a quel modo... Che fosse cosi viene ribadito nella stessa Monteaperta da un informatore ehe nei 1873 aveva giä 68 anni e, afferman-do ehe le donne vecchie vestivano aliantica, annovera la ‘cimossa’ tra i vari capi di abbigliamento.
Un’ulteriore testimonianza circa l’antichita dell’usanza proviene da un abitante di Montemaggiore, ehe nei 1873 poteva avere un’etä compresa tra i 34 e i 46 anni (cfr. Baudouin 1904: 17), il quale parla di questo tipo di cintura a proposito della sua bisnonna, soggiungendo ehe ora, al tempo suo di lui, qualcuna [delle non-vecchie] la indossa altre no, mentre le vecchie la indossano ancora senza distinzione.
Esaurite le testimonianze del passato, passiamo a vedere se ve ne sia rimasta qualcuna nelle localitä in cui esse sono state registrate, in particolare a Monteaperta, ehe doveva essere il centro di irradiazione, quantomeno linguistica, dell’usanza in parola. Per questo interroghiamo due delle sue abitanti piü anziane, l’ottantaseienne Nestasi Augusta e la novantacinquenne XY (ehe non ha voluto ‘pubblicizzare’ il proprio nome), le quali, tuttavia, non aggiungono nulla di nuovo rispetto a quanto detto da Pia Lovo, e spiegano cimossa unicamente come “rifinitura ai due lati di una stoffa.”
Tutto scomparso, dunque: cosa e parola inghiottite dall’oblio.
A questo punto, disponendo unicamente delle testimonianze raccolte da Baudouin, qualunque risposta al legittimo ‘perche’ dell’estensione semantica di “cimossa” a “cintura femminile di lana bianca" non puo ehe essere dettata dal buon senso, a sürroga del dato.
Perche nella Val Torre avevano adottalo quel termine?
1 II testo N. 219 di pag. 49, prima ancora di vedere la luce nella raccolta del 1904, venne pubblicato nei 1878 dal maestro pietroburghese di llaudouin, 1.1. Sreznevskij, ehe aveva visitato gli -Sloveni del Friuli* nei 1841 e sollecitato l’lllustre allievo ad esplorare queste’area (cfr. Sreznevskij 1878: 59; per la paternita del testo cfr. baudouin 1904: 50 nota 1).
Presumibilmente perche la cintura di cui possediamo una descrizione sommaria veniva tessuta su telaio e quindi rifinita da due cimosse, viste come una sola data l’unitarietä dell’oggetto.
Un approccio piü sofisticato azzarderebbe un collegamento tra detta cintura e “la striscia di panno awolta a rotella per cancellare la scrittura della lavagna”, descrizione trovata in Devoto-Oli sotto il lemma cimossa/cimosa, riferito in prima istanza a “cia-scuno dei due margini laterali di un tessuto in pezza". Un’ipotesi del genere, di nuovo ispirata da una certa somiglianza formale tra gli oggetti in causa - il cancellino una volta srotolato e la cintura, o, all’inverso, il cancellino e la cintura arrotolata - implicherebbe tuttavia troppe eccezioni alle normali condizioni esistenziali dei valligiani di allora, privi di istruzione e quindi estranei alla scrittura su lavagne, a meno di evocare l’ambiente scolastico del seminario udinese volentieri frequentato da ragazzi di bassa estrazione - e immaginarvi un qualche insegnante di importazione aduso a denominare i cancellini di panno con il termine cimossa.
Ma la serie di ipotesi appena formulate rappresentano tutt’altro che una ricostruzio-ne ‘etnolinguistica’ fondata, ovvero ‘scientifica’, il che spiega ampiamente il motivo per cui l’applicazione dei dati grammaticali (nel nostro caso lessicali) alla etnografia impli-chi per costituzione un margine di non recuperabilitä degli esiti alle scienze empiriche.
Quanto alla rilevanza di materiali adeguati per ricerche di questo genere, e alla nozione stessa di ‘adeguatezza’, ci pare che l’esempio appena considerato sia suffi-cientemente illuminante e non richieda ulteriori argomentazioni da parte nostra.
Nel congedarci dalla tipologia rappresentata dal rapporto cose-parole, che lega il dato della cultura materiale alla semantica, vorremmo offrire un esempio del tipo opposto, che riguarda la interpretazione del risvolto culturale della lingua attraverso le categorie grammaticali ‘chiuse’. Nell’accennare, piü su, a questo aspetto dell’evoluzione Ünguistico-culturale, abbiamo sottolineato la maggiore stabilitä degli elementi ‘chiusi’, in c|uanto correlati a valori assai piü profondi rispetto a quelli connessi con la sfera deU’effimero, il che verrebbe a spiegare la lentezza dei mutamenti ‘prettamente’ grammaticali ed il fatto che, da questo punto di vista, la situazione del 1873 appare a tutt’oggi immutata.
Cio non toglie, tuttavia, che il testo registri un fenomeno di questo tipo, che, per essere awenuto in epoca anteriore alla documentazione disponibile, puö essere inda-gato unicamente con il metodo comparativo ‘orizzontale’, analizzando i sistemi limitro-fi - slavo e romanzo -, rimasti in plurisecolare contatto.
11 fenomeno consiste nella neutralizzazione del genere maschile e femminile, se correlato al numero plurale. Nel nostro testo, la spia di questo sincretismo e data dalle uscite -e del participio preterito per entrambi i generi (cfr. mjele, letteralmente “avute”, dei testi 418 e 419, riferite ad un soggetto di genere femminile, e mjele del testo 420 riferito ad un soggetto di genere maschile) e, all’inverso, dall’alternanza -e/-i in riferi-mento ad un medesimo genere - nel nostro caso il femminile (cfr. in 419 i pronomi indefiniti katere ... ktšni"alcune” ... ’’alcuni” per “alcune” ... ’’alcune”).
Altri testi di questa stessa pubblicazione (Baudouin 1904) presentano un’altra mani-festazione del medesimo fenomeno: l’alternanza - o variazione libera - dei pronomi personali atoni e tonici di 3. persona plurale, ni/ne/no/nu e rispettivamente one/oni/m “essi/esse”, gli uni equivalenti del clitico frl. a, gli altri del tonico lör. Compiendo un passo indietro, andrä ricordato che il friulano, come tutte le varieta gallo-romanze, ha sviluppato un soggetto proclitico rispetto al verbo (detto anche soggetto raddoppiato
o clitico soggetto) ehe il dialetto del Torre (o tersko) ha ampiamente ricalcato5. Ma ciö ehe preme sottolineare in questa sede e il fatto ehe, nel eompiere il ealeo, esso abbia esteso il processo imitativo al sineretismo estremo operato dal friulano, ehe segnala la differenza di genere unieamente sul sostantivo.
Sarebbe tuttavia riduttivo attribuire il mutamento osservabile nel tersko ad un semplice fatto di interferenza, dal momento ehe esso riflette una tendenza propria anehe del sistema italiano - dove loro viene a coprire sempre piü le differenze tra masch. essi e femm. esse - e si presenta eome fatto eompiuto nelle lingue germaniehe (ef. ingl. they, ted. sie). Sembra pertanto legittimo riportare il fenomeno ad un fattore ehe traseende il dato storieo. II fattore in causa sembra essere di tipo ‘universale’, inerente alla quantificazione (ehe sappiamo essere di natura semantiea), data la sostanziale equivalenza della 3- persona sing, e della 3- plur. nelle espressioni a soggetto generale o generico: nel tersko troviamo infatti maseh./femm. ni su plesäle “(essi/esse) ballavano” volentieri alternante eon la forma neutra del pronominale dimostrativo: to je plesčdo “si ballava” [letter.: ’’esso ballava”] (efr. Baudouin 1904: 112, testo N. 563). L’adozione da parte del tersko di una forma neutra (to) in funzione impersonate a fronte di it. si (pronominale privo della marca di genere), non sarebbe che un modo piü esplicito di significare l’irrilevanza del genere grammaticale in riferimento ad un insieme/collettivo di persone (o di determinati animali) di sesso diverso. In definitiva, ci troveremmo di fronte ad un processo di semplificazione orientato verso una morfologia ‘naturale’, strategia resa possibile grazie alia risorsa del genere tripartito (maseh./femm./neutro), disponibile per le lingue slave ma non per quelle romanze. Queste, invero, evolvendosi dal latino, hanno abbandonato il genere di mezzo, e pertanto, non potendo eludere la polaritä ‘maschile-femminile’ in easi eome quello considerato, selezionano di norma il maschile per il genere non marcato.
Non riteniamo di dover insistere sulla diversa natura e sul diverso peso specifico dei valori sottostanti alle eategorie ‘chiuse’ rispetto a quelle ‘aperte’ della grammatica, e sottolineiamo inveee eome, pur nell’indubitabile influsso di una lingua sull’altra, i primi non solamente oppongano maggiore resistenza nel tempo, ma la oppongano anehe nella sostanza, mantenendo quanto pin a lungo la propria peculiarita, ovvero il modo di pereepire il mondo da parte di una comunita.
Prima di chiudere questo contributo, faeeiamo eonoseere per intero la moderna versione del testo raccolto da Baudouin a Villanova/Zavarh. Per la veritä, era nostra intenzione analizzare in questo eontesto ogni minima discrepanza emersa rispetto alia versione originale, ma vi abbiamo rinunziato per ragioni di spazio.
Nella nuova versione la trascrizione fonetiea a suo tempo adottata da Baudouin viene estremamente semplificata, fatti salvi il tipo e la posizione degli accenti.
5 Lo sviluppo da parte del dialetto del Torre di una doppia serie di pronomi personali soggetto, estranea alle lingue slave, la perdita della distinzione di genere maseh./femm. ed altri fenomeni collateral! del masslmo interesse, sono stati rilevati e in parte analizzati da Jan Baudouin de Courtenay nel suo saggio del 1905 Neskol'ka stučaei> psicltičeiskl-morfologtčeskago upodoblenija iti uodnoobražentja v tersko-slavjanskich govorach senero-vtisiočnojHaiti. (Pusvjaščaetsja Vied. Ivan. Lamanshoitiu kego 50-lelnemu jubileju), -IOKJaS-[■Izvestija Otdelenija russkogo jazyka i slovesnosti imp. Akademii Nauk-, Sankt-l’eterburg] X/3., 266-283.11 saggio era apparso subito dopo la pubblicazione dei materiali dialettologici raccolti in quell’area negli anni 1873 e 1901 (Baudouin 1904). L’analisi di detli fenomeni e stata ripresa e sviluppata da Spinozzi Monai nell’articolo Implicazioni morfosemantidw delta deissi... ecc. (1998), ricordato sopra, nella nota 1.
418 Käko obutilo su mjele žene täza WärXan?/Käko so se oböukli/oboucüvali žene täza WarXan?
419 Käka na mä ragadin, kaka* meželanu/Kake ni majo ragadin, drüe meželanu. Dem böt te stare žene su mjele den päs bjew; su mjele faculete bjele wuz niti
420 [alpür/opür/äli/öli wuz [preje]**. Su mjele še pas čer wuz korjäna; po zime su mjele se wöwneno kamižolu, bjelu öli čemu, e po ljete o biw w manajetax***; po ljete su mjele še [čamižot]**** staru kamižolu.
Due note veloci di chiarimento, facendo presente che gli esiti riguardano unica-mente la competenza linguistica della sig.ra Pia Lovo:
kaka sta per hišni (slov. kakšni), die risulta del tutto scomparso, verosimilmente a causa dell'omofonia creatasi con l’aggettivo kiSni [sic!] “di casa, domestico”;
* Prejel: termine sconoscito;
*“ Srciktca “camicia” (letteralmente: “camiciola”): il termine designa solamente il capo di abbigliamento e non verrebbe usato per 1’espressione “in maniche camicia”, realizzata unicamente come w manajetaX. *** Čamižot: 1’informatrice non ricorda di aver mai ne visto ne sentito dire di una tenuta estiva del tipo deseritto, e propone di sostituire “camiciotto nero” con “vecchia giacca”, pensando ad una tenuta da lavoro.
Riferimenti bibliografici
BAUDOUIN de COURTENAY, J. 1871. Nekotorye obščie zamečanija o jazykoveclenii i jazyke, Žurnal Ministerstva Narodnogo Prosveščenija 153, Sankt-Peterburg, 279-316 (parzialmente tradotto in DI SALVO 1975, 102-124).
BAUDOUIN de COURTENAY, J. 1895. Materialien zur süclslavischen Dialektologie und Ethnographie. I. Resianische Texte, gesammelt in den Jj. 1872, 1873 und 1877, geordnet und übersetzt von J. B. de C./Materialy dlja južnoslovjanskoj dialektologu i etnografii. I. Rez’janskie teksty sohral v 1872, 1873 i 1877 gg., uporjadočil i perevel I A. B.-de-K. (St. Petersburg/Sanktpeterburg).
BAUDOUIN de COURTENAY, J. 1901. O smešannom Charaktere vsech jazykov, Žurnal Ministerstva Narodnogo Prosveščenija 337, Sankt-Peterburg, 12-24.
BAUDOUIN de COURTENAY, J. 1904. Materialien zur südslavischen Dialektologie und Ethnographie. II. Sprachproben in den Mundarten der Slaven von Torre in Nor dost-Italien, gesammelt und herausgegeben von J.B. de C./Materialy dlja južnoslovjanskoj dialektologu i etnografii. II. Obrazcy jazyka na govorach Terskich Slavjan v severovostoenoj Italii sobral i izdal I.A.B.-de-K, S.-Petersburg/S.-Peterburg.
BAUDOUIN de COURTENAY, J. 1988. MATERIALI per la dialettologia e l'etnografia slava meridionale/za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo. IV. Testi popolari in prosa e in versi raccolti in Val Natisone nel 1873/Ijudska besedila v prozi in verzih, zbrana v Nadiških dolinah leta 1873■ Inediti pubblicati a cura di/Pripravila za prvo objavo LILIANA SPINOZZI MONAI con commento folklorico di/folklorni komentar prispeval MILKO MATIČETOV, Trieste/Trst-San Pietro al Natisone/Špeter.
DEVOTO, G.-G.C. OLI, 1990. II dizionario della lingua italiana, Firenze.
DI SALVO, M. 1975. Il pensiero linguistico diJ.B. de Courtenay, Venezia-Padova.
LOGAR, T. 1993- Slovenska narečja, Ljubljana.
MATIČETOV, M. 1993- Per un resiano grammaticalmente corretto, in H. Steenwijk (a c. di), Fondamenti per una grammatica pratica resiana, Padova, 67-84.
MERKU, P. 1979. O slovenskem terskem narečju, Slavistična revija 2, 167-178.
PIRONA, G.A.-E. CARLETTI-G.B. CORGNALI, [19922]. II Nuovo Pirona. Vocabolario friulano, Udine.
RAMOVŠ, F. 1935. Dialekti, Ljubljana.
SPINOZZI MONAI, L. 1994. Dal Friuli alia Russia. Mezzo secolo tli storia e di cultura in margine all’epistolario Jan Baudouin de Courtenay (1875-1928), Udine.
SPINOZZI MONAI, L. 1996. Rilevanza e potenziale scientifico dei materiali inediti del Glossario del dialetto del Torre di jan Baudouin de Courtenay, in “Ce fastu?” 72/ 2, 203-222.
SREZNEVSKIJ, 1.1. 1878. Friul'skie Slaujane. Stat'i 1.1. Sreznevskogo i priloženija. S,-Peterburg. Appendice al vol. XXXVIII di “Zapiski Imperatorskoj Akademii Nauk”.
TOLSTOJ, N.I. I960. O rabotach I. A. Boduena de Kurtenepo slovenskomu jazyku, in I.A. Boduen de Kurtene (k 30-letiju so dnja smerli), Moskva, 67-81.
VARVARO, A. 1984. La dialettologia e le letteraturepopolari: ragioni di un divorzio, in A. Varvaro, La parola nel tempo, Bologna, 233-242.
Povzetek
Droben primer s področja etnolingvistike, navdihnjen z idejami Jana Baudouina de Courtenaya
Prispevek se razvija v dveh delih, od katerih je en povsem teoretične vsebine, medtem ko kaže drugi bolj nastavke za uporabo teorije. Oba dela zaznamuje misel Se zelo mladega Jana Baudouina de Courtenaya, ki pa se že odlikuje z jasno vizijo, kar zadeva naloge lingvistike ter njene odnose z etnografijo.
Področji obeh disciplin - čeprav ne moreta eno mimo drugega - sta tukaj ločeni glede na njuna predmeta in glede na različno stopnjo znanstvenosti kot posledico te ločitve.
Predmet prve - poleg Se nekega drugega razdelka, ki na tem mestu ni pomemben - so posamezne “slovnice” naravnih jezikov ter “sistematika”, ki predvideva njihovo primerjavo. Uporaba slovničnih podatkov na kulturna dejstva sodi v področje “uporabne lingvistike”, ki velja za “znanstveno", v kolikor je kulturni element zaznaven v slovnici jezika, ki ta element širi. Ključno misel, ki je tudi najbolj zanimiva v Baudouinovi teoretični zasnovi, predstavlja pripisovanje besediSča slovnici. Če upoštevamo, da je domet besedišča izrazito kulturne narave, sledi, da se vsa proučevanja, ki so temu namenjena, zdijo “utemeljena”, samo če se izkaže, da je dani primer iz besedišča moč popolnoma razložiti. V končni analizi se vprašanje vrti okoli semantike jezikov in tej analizi se ne izognejo niti t.i. “zaprte” slovnične kategorije, ki se oddaljujejo od besedišča samo toliko, kolikor izražajo, v nasprotju s potrebami, ki se tičejo neke skupnosti, bolj globoke, posplošene in ustaljene načine svojega uveljavljanja v svetu.
S tega vidika je delež “znanstvenosti” lingvističnih ter etnološko/etnografskih proučevanj vezana na “stalnost/spremenljivost” semantičnih potez, ki jih je mogoče zaznati v zaprtih oziroma odprtih kategorijah; in ravno semantična spremenljivost besedišča je tista, ki daje pečat njegovi nestalnosti in ki otežuje rekonstruktivno in interpretativno delo raziskovalca, kakor se lahko prepričamo ob primerih “etnolingvistične” analize v drugem delu prispevka. Ti primeri, s tem ko izpostavijo različno naravo “odprtih” kategorij v primerjavi z “zaprtimi”, obenem pokažejo, kako pomembno je tudi, da imamo na razpolago ustrezno snov.
Franc Jakopin Eno gredo bom kopala, Vsega furma rože sjala*
V članku je predstavljen narečni izraz furm (iz nem. Form - Furm; lat. forma) v različnih pomenskih odtenkih; spremljana je tudi njegova raba pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja in v slovenskem knjižnem in narečnem slovaropisju.
The author discusses the dialectal expression "furm” (from Ger. Form - Furm; Lat. .forma), its different shades of meaning and its use in the texts of 16"' century Slovene Protestant writers as well as in Slovene literary and dialectal dictionaries.
Redka in neknjižna beseda furm (zapisano tudi kot furem, redko še forem, forim in furum) me spremlja že od otroštva, ko sem jo pogosto slišal v svojem štajerskem narečju (Dramlje) in jo prav dobro razumel in občutil, čeprav bi jo bil pomensko najbrž težko natančneje določil. Uporabljali so jo zlasti starejši ljudje v zvezah, kot so npr. "Sosedov otroc so čist brez furma« (brez olike, nevzgojeni), »tuot čluovek je strašn brez furma« (nesramen, srb. bez-obraz-an), »tau nima nuobienga furma« (ni ničemur podobno), »na tuot furm« (na ta način, tako; kranjsko: na to vižo). Takrat mi seveda še na misel ni prišlo, da bi ta »furm- povezoval z učeno in kulturno besedo forma, ki jo je kdaj v šoli uporabljala učiteljica, vendar mi je bil njen pomen vse prej kot jasen. Znal sem tudi že nekaj formul in izpolnil sem tu in tam kakšen formular, a o zvezah med temi izrazi se nisem spraševal. Medtem ko so omenjeni pomeni večinoma znani že iz najstarejših zapisov in iz drugih narečij, pomena »bili nesramen« za »biti brez furma« drugod nisem srečal.
Razumljivo je, da je bila v slovenski knjižni jezik forma sprejeta kot ženski a-jevski samostalnik; odločal je njen spol v nemščini (die Form) in poznavanje njenega izvora v latinščini (forma). Drugače so ravnala narečja, ki latinske podpore niso imela; zoženi nemški o (ali že u) so prevzela kot u, o spolu pa je odločil končni soglasnik, in dobili
* .SNI' II, 179, St. 1384, Štajerska.
smo moški samostalnik furm (furem). Za prekmurski beltinski govor navajata Franc in Vilko Novak' obliko fourma, ki je različica knjižne - forma. V prekmurskem knjižnem jeziku 18. in 19. stoletja srečamo samo obliko forma; Vilko Novak jo je izpisal iz sedmih besedil med letoma 1715 in 1875; v gradivu navedeni primeri kažejo na pomene: oblika, način, zgled, videz, podoba. Poleg samostalnika sta obstajala tudi glagola formalüvati in formalivati se.2
Pri furmu se je zveza s prvotnim izvorom forma bolj ali manj pretrgala, zato se je pomensko začel uporabljati po svoje, ustvaril je svoje gnezdo, včasih daleč stran od prvotnega izhodišča. Raba besede furm pri slovenskih protestantih 16. stol. tudi dokazuje, da je moral biti bavarsko avstrijski izraz furm v slovenščino prevzet na širšem narečnem področju in ni bil omejen samo na koroščino, kakor bi se dalo sklepati po nekaterih virih.’
Trdne etimološke razlage besede forma sežejo samo do gr. morfe, ki se je po premetu preoblikovala v lat. forma; nadaljnje etimologiziranje je tvegano."1 Tu velja omeniti, da je it. in franc, beseda za »sir* - formaggio in homage - nastala po modelih (formi), v katerih so oblikovali .sir.“’ Iz te latinsko-grške besedne matice forma-morfe se je v evropskih jezikih razrastla nenavadno bogata besedna družina zlasti v izrazju najrazličnejših strok od humanistike do naravoslovja in tehnike. Za formo in nekatere njene izpeljanke se v slovenščini uporabljajo zlasti besede iz »ob-lik-a« in »ob-raz«, npr. forma = oblika, fonnant = obrazilo, formular = obrazec. Prvini -raz- (iz-ob-raz-ba; obrazili : obrezati) in -lik- (lice, ob-lik-a, o-lik-a, lik-oven, s-lik-a) se zaradi prevzemanja iz drugih slovanskih jezikov pogosto pomensko stikajo in deloma prekrivajo. Etimološko -lik- še ni zadovoljivo rešen/' Večina članov družine forma ostaja neprevedena, npr. reforma, reformacija, informacija, informatika, formalizem; morfem. Da se je družina besede forma s posebno naglico namnožila prav v zadnjem stoletju, dokazujejo domači in tuji starejši in novejši slovarji. Tako srečamo v Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju (1894, 1895) samo besede formacija, formalen, formalnost, format, formula, formular in reforma, reformacija, reformator, reformovanec, reformovati ter uniforma, uniformovati; nima pa še npr. iztočnic informacija in informirati. Čisto drugačno podobo daje glede tega Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5 (1970-1991), ki ima pri nepredponskih izpeljankah že 25 iztočnic; sama forma je pomensko in podpomensko precej razčlenjena, terminološko pa so zastopana tale področja: tehnika, biologija, filozofija, jezikoslovje, muzikologija in tiskarstvo. S predpono in- (informacija itd.) je bilo v SSKJ sprejetih 16 iztočnic, s predpono re- (reforma itd.) 14 in s prvino uni- 9 iztočnic (uniforma itd.). Približno enako število iztočnic iz te družine v SSKJ ni bilo sprejetih, ostale so zabeležene v Besedišču.7 Nekatere med njimi bi se danes gotovo že sončile med pravimi »slovarskimi“ besedami, npr. formalizacija, for-
1 F. Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora. Drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil Vilko Novak. Pomurska založba, Murska Sobota 1996.
1 V. Novak, Slovar stare knjižne prekmurSčine. Rokopisno gradivo v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
’	Prim. F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, Ljubljana 1976, str. 133.
'	l’rim. M. Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997, str. 129.
5	M. Cortelazzo - P. Zolli, Dizionario etimologico della lingua italiana 2, Bologna 1984,	str. 450.
6 M. Snoj, n.d., str. 301.
7	Besedišče slovenskega jezika (po kartoteki za slovar sodobnega knjižnega jezika zbrane	besede,	ki niso	bile
sprejete v Slovar slovenskega knjižnega jezika) 1, 2, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša	ZRC	SAZU,
Ljubljana 1987. Naglasno in oblikoslovno dopolnjena izdaja Besedišča je v založbi ZRC SAZU izšla 1998.
matirati. V nemških slovarjih je npr. ustreznih iztočnic še veliko več. V ruščino so bili prvi člani te besedne družine sprejeti v obdobju t. i. evropeizacije pod Petrom l.;H (za nekakšnega posrednika je veljala poljščina, ki je imela močne stike z latinščino in nemščino). V današnjih ruskih slovarjih knjižnega jezika je zastopanost te besedne družine podobna kot v drugih evropskih jezikih.
Kako je z besedo furm v zgodovini slovenščine?9 V ustni rabi je bil furm gotovo znan že nekaj stoletij pred začetki naše protestantske književnosti; zapisan je prvič pri Irubarju (Ta pervi deil tiga noviga testamenta, 1557). Kot form je beseda 4-krat uporabljena v Kreljevi Postilli slovenski, 1567; kot form je 4-krat zapisan tudi pri Juričiču v Postilli 1578. Furm se pojavi spet pri Trubarju 1577 (Noviga testamenta posledni deil). V Dalmatinovi Bibliji 1584 je furm zapisan 6-krat in v Trubarjevi Hishni postilli 1595 še 3-krat. Skupaj sta obliki furm in form pri slovenskih protestantih zapisana 19-krat. Gre za pomene: oblika, vzorec, zgled, način, podoba. Primeri: on to ijto (= uto) ima J tu riti po tim Furmi, kateri ie on uidil (Trubar 1557, 353); po tem furmi (Dalni. Bibl. 1584, III, 65a; Luter v Bibl. 1545 na istem mestu: nach dem Furbilde); Dershi Je tiga furma sdravih bejsed, katere Ji od mene JliJhal (Dalm. Bibl. 1584, III, 1166); Kadaj, koku dolgu, inu na kakou furm je bil Tempel Jesydan (Dalm. Bibl. 1584, I, x (2) IV b); David je njemu tudi h timu en furm dal (Dalm. Bibl. 1584,1, 233 a); Inu je nam Jhe htimu najh lubi GOSPVD Chrijtus ta furm inu visho te molitve Jam pojtavil (Trubar 1595 II,60); FN GMA1N FURM, KOKU IMA i-ikonzv TE PRIDIGE, TA FOLK LIGMAIN MOLITVI OPO-MINAN BITI (Trubar 1595, 111, 205). Oblika form pri Krelju in Juričiču je rabljena predvsem v pomenu zgled, vzorec.
Tudi glagol furmati (oblikovati, upodobiti) srečamo pri Dalmatinu kar 10 krat, 1 krat pri Tulščaku in 1-krat pri Trubarju v obliki furman. Nekaj zgledov: On mora Juoiemi rokami is gline Juoio pojsodo furmati (Dalm. Iesvs Sirah 1575, 166); de si ti mene tuoio Stuar, kanimu pametnimu zhloueiku po tuoim Pildu furmal inu Jturil (Tulščak 1579, 5a); furmal) tu je, on ie nym naprej namalal kakou pilcl ony imeli Jturiti (Dalm. Bibl. 1584, 1, 566); od lete Vere, katera je Jkusi to lubesan furmana ali vjnajhena (Trubar 1595, II, 52).
»Učeno« obliko forma uporablja Trubar v Cerkovni Ordningi 1564, kjer furma ni najti. Gre za bolj ali manj strogo uradno besedilo, ko je dobil izraz terminološko vlogo; furm bi bil v tem kontekstu opazno moteč. Nekaj zvez: ENA KRATKA FORMA te gmain molitue; Forma te Abjolucie; ima eno formo inu shtalt; forma ali shtalt; od podobe ali forme, Vezhniga Lebna. V drugih delih zapiše Trubar formo še 6-krat, 3-krat tudi Juričič. Zanimivo je, da Dalmatin besede forma ni nikoli uporabil. Furm je sprejel Megiser v oba svoja slovarja.10
V Kastelec-Vorenčevem slovarju" je furem (furim) zapisan pri 9-ih latinskih iztočnicah: archetipus - ta pervi furem ene Jleherne rizhi. Ena furma, modello; exemplar - en furem, ali prepijjanie, podoba; formatura - en furem; formula - furem, ena reizh, katera
“ M. Vasmer, Russisches etymologisches Wörterhuch 3, Heidelberg 1958, str. 215,216; navaja tudi obliko furma v pomenu kalup.
’ Trditev F. Bezlaja (n.el., str. 133), da je furm prvič omenjen pri Megiserju in Gutsmanu, zdaj ne drži več; ovrglo jo je v zadnjih dveh desetletjih zbrano gradivo za slovar knjižnega jezika slovenskih protestantov 16. stoletja. Furm je prvič zapisan pri Trubarju 1557. (Za pomoč pri iskanju ustreznega gradiva iz del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja se zahvaljujem dr. Majdi Merše.)
Dicthmarivm qvalvor lingvarvm 1592 in Thesauruspolyglottus 1603.
" J. Stabej, Slovensko-lattnskl slovar (po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarivm latino-carnioHcvm 1680-1710), ZRC SAZU, Ljubljana 1997, str. 83.
kashe, kai Je ima Jturiti; imaginare - kai Jturiti glyh timu drugimu, furum pojnemati; modulus - en furem, model, mera; pastillus - ena lopatiza sa arznio: furem v’arzny kakor daszhize; performare - preshtaltati, v’en drugi furem Jturiti; specimen - furim, model, podoba. V Stabejevi priredbi slovarja (s slovenskimi iztočnicami) je zapisana oblika furm 7-krat (3-krat v odvisnem sklonu, tako da bi bil imenovalnik lahko tudi furem). Gre za tele latinske iztočnice: biformatus, biformis - dvuje Jhtalti, dvujiga furma, ali podobe; conformare - en furm, ali Jhtalt dati, Je sglihati; idea - furm, pild, pergliha; modus - visha, furm, manera per peitju, ali per drugi rizhi; praescriptio - en naprei pijjani furm, ali visha, ena povela; proplastice - ta kunsht furme narejati, kakor Jo lonzharji navajeni (v tem primeru gre lahko tudi za sam. ž. spola furma - model, kalup); rhombus - tudi enu orodje te kunshti sa semlo meriti, v’tem furmi eniga remelna, enaku Jhirokiga inu debeliga. V slovarju srečamo Se dvakrat nedoločnik furmati: formare - Jhtaltati, narediti, perpraviti, furmati; praeformare - poprei furmati naprei shtaltati, pijjati, ali rijjati; pri iztočnici emblema je tudi oblika furman: na slatih, ali Jrebernih pojjodah lipu furmane roshe. Navedeni primeri kažejo, da so v Kastelec-Vorenčevem slovarju zbrani številni pomenski odtenki besede furm in je na ta način dopolnjena njena pomenska podoba, ki jo sicer že predstavljajo slovenska protestantska besedila 16. stoletja.
V kartoteki za SSKJ (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) je 6 izpisov obravnavanega furma. Poleg verzov iz narodne pesmi (izbral sem jih za naslov prispevka), kjer nastopa furm v pomenu »vrsta», je najstarejši izpis iz Breznikovega besedila v Slovenskem koledarju 1943, str. 70: Že Janez Svetokriški toži v svojih pridigah, da za žensko obleko pride vsako leto kak nov »furm«. (Svetokriški piše tudi obliko furum, npr. v 1. knjigi, str. 136 [faksimile Sacrum promptuarium pri SAZU 1998]: Taku Je godij, bo una fraua, una Gospa vidila en novu furum guanta per eni, drugi, prezei najde danarje de ona tudi Ji kupi, inu ozijra Malika nje shivota, ...) Izpisa v zvezi z avbo navajata obliki form in furm: Gorenjska avba z zlatim formom (Koledar O. F. Slov. naroda 1947, 15); lesketajoči se furm avbe je bil videti na prvi pogled kakor težka zlata krona (Pucelj, Krivični vinar 6). Živo rabo furma na Koroškem odslikavata dva daljša izpisa: Saj ga ni pravega rojaka, ki bi od doma ven tako govoril, da ne bi imel primešanih naših besed. Kadar pa govori avstrijsko transkarantanščino, je v njej veliko na naš furm zasuknjeno. (V. Habjan, Trotamora, 1975, 17); Na dan Marijinega stegna so na vrsti breze, če so bogu po furmu zraščene, podobno kakor lipovje jih vežejo pred okna, v strešne line, na balkone, jih pritrjujejo v durih, cela drevesa vsajajo na dvoriščih in v tlaku. (F. Lipuš, Odstranitev moje vasi, 1983, 43).
Za koroške slovenske govore je oblika furm v Thesaurusu 12 dokaj izčrpno predstavljena; omenjeni so številni narečni viri in Gutsmanov slovar (1789); pomeni (Form, Gestalt, Art und Weise) so v nekaterih svojih odtenkih razvidni iz zvez: vse furme (alles Mögliche); na vse furme (auf alle möglichen Weisen; na vse kraje, na vse viže); ni furma (es sieht nicht danach aus; ni podobe, ne izgleda, ni videti); po furmu biti (passen).
Z oznako starinsko prikazuje rabo iztočnice furem Peter Weiss v svojem Slovarju govorov Zadrečke doline, med Gornjim Gradom in Nazarjami, I, A-H, 1998, ZRC SAZU). Pomenski gnezdi deli na: na ta furem (tako, na tak način) in na: ne imeti
u S. Hafner - E. Panič, Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten 3, Österreichische Akademie der Wissenschaften, Dunaj 1992, str. 182.
(nobenega [pravega]) furma - 1. izraža neprimernost, nepotrebnost česa, 2. ne imeti prave, primerne oblike. Z izvirnimi (frazeološkimi) zvezami v natančnem narečnem Zapisu potrjuje svojo razčlembo.
Zusammenfassung
Furin — ein slowenisches Lehwort
In der slowenischen und in anderen europäischen Sprachen ist die Wortgruppe mit dem Ausgangspunkt “form” sehr verzweigt. Nebst dem schriftsprachlichen Lehnwort form und seinen Zahlreichen Ableitungen besteht ein mundartliches Wort in der Form furm (furem), das seine eigene Bedeutungsvarianten: das Bild, der Schein, der Beispiel, die Form, das Model, die Art, das Muster gestaltet hat. Im Beitrag ist das Erscheinungsbild einer und anderer Formen so in den Mundarten und in der Schriftsprache erläutert. Ausführlicher ist der Variantengebrauch furm, form, forma bei den slowenischen evangelischen Schriftstellern des 16. Jh. dargestellt, vor allem das Verhältnis form-furm bei Trubar (Cerkovna Ordninga); ebenso ist das entsprechende Material für das Wörterbuch der alten Mundart in slowenischen Übermurgebiet berücksichtigt worden.
KO/OlfV
Na skromni proslavi (decembra 1997) Milko Matičetoi) podoživlja, kako se je iz Komisije za slovensko narodopisje (1947-1951) skozi petdeset let razvijal današnji Inštitut. - Foto H. Ložar-Podlogar
Dušan Ludvik Ljudski sposojenki äkovnik in možer
Sposojenke niso le predmet filolo‘kilt in lingvističnih raziskav, ampak tudi kulturnozgodovinski pojav. Lahko imajo enako obliko kakor v prevzetem jeziku ali pa se Jonološko in oblikovno prilagajajo. V svojem prispevku se avtor ustavlja ob dveh dolenjskih ljudskih sposojenkah Äkovnik (majhen top) in možer (možnar).
Loanwords are not only the theme of philological and linguistic research, but also a culturological and historical phenomenon. Their form can be identical to the one in the language they had been borrowed from, or can adapt phonologically and formally. In his article the author discusses two folk loanwords from Dolenjsko, äkovnik (a small cannon) and možer (mortar).
William Faulkner je nekje zapisal, da »kar je preteklo, nikoli ni mrtvo, pravzaprav niti ni preteklo«.
To Faulknerjevo nepreteklo preteklost lahko samo še podoživljamo v tem, kar nam je vidno v oblikah in kar je zapisano. V temeljih evropske kulture je v bistvu še vedno zaobsežen tisti velikanski del antične in krščanske neizmernosti, ki je bila cepljena na izvirne kulture evropskih narodov. Bila je sprejeta deloma tudi v jezik, torej v življenje.
Vsak jezik sicer lahko živi iz svojega, bogati in plemeniti pa se dodatno s sprejemanjem iz tujih jezikov in s prilagajanjem le-tega svojemu. Navadno tako, da je v izvirni pristnosti domačega še skozi stoletja spoznavno in opazno, ker nima paralelnih, se pravi etimoloških osnov (korenov) - to so tujke in sposojenke. Npr. apelativ avto je kot predmet vraščen v našo zavest in predstavo, ne pa tudi v samo slovensko jezikovno bit in telo, čeprav ga na dan neštetokrat vidimo, izgovarjamo, slišimo ipd.
Nemški jezikoslovci (pri nas prof. Toporišič) klasificirajo sposojenke po formalnih vidikih v nekaj podzvrsti. Za etimologijo so sposojenke enotno telo - tu ne gre za formalne vidike, temveč za izvor in fonemsko podobo ter za razvoj notranje oblike. Neznanstveno je razlagati npr. srednjevisokonemške besede z današnjimi, fonemsko enakimi ali skoraj enakimi besedami. Srvn. frouwe ni današnje »Frau«, ni fiziološki,
temveč predvsem stanovski termin: »plemenita gospa», »žlahtna dama» itn. kot nasprotje k wip »ženska», »kmečka žena». Ljudska pesem je to nasprotje še ohranila: frouwe x tvibes lip = »žlahtna gospa» x »žensko telo« (Deklica vojak).
Sposojenke imajo lahko tudi v slovenščini enako obliko kakor v prevzetem jeziku, če so prilagodljive slovenski fonetiki (turn, krancelj), navadno pa so prilagojene fono-loško in oblikoslovno (ješterleh > ještrnik). Prevzeta oblika se lahko po internih glasoslovnih zakonih še dalje razvija (pukša > puša, puška). Lahko je ljudskoetimološko prirejena (kosarna, rogoment) ali pa sploh popačena (njegeral, pontrontaša /Patronentasche/).
Sposojenke niso zgolj predmet filoloških in lingvističnih raziskav, temveč tudi kulturnozgodovinski pojav, ne smemo ga zanemarjati, npr. predmet in ime ješterleh vodita daleč nazaj v čas starega Rima.
Akovnik - Pleteršnik nima. Bezlaj (ESSJ): »dolenjska« beseda pomeni »možnar»; ne pove ali »kuhinjski« ali »artilerijski« možnar. Etimologijo izvaja (ad hoc) iz psi. *okovü (iz »kovati«), kar ne ustreza ne časovno ne dejansko. Prvotni, tj. najstarejši možnarji so bili iz kamna ali pa izdolbeni iz drevesnih panjev.
Dolenjski akovnik je primitiven majhen topič za streljanje (pokanje) ob velikih cerkvenih in drugih slavnostnih dneh (glej možnar). Iznajdba strelnega orožja v Evropi sega nazaj le do začetka 14. stoletja. Dolenjski akovnik je sicer »kovinski«, ni pa bil nikoli »kovan« (psi. "okovi), nemško »geschmiedet«. Strelno orožje so namreč »ulivali« (nem. »gegossen«) iz brona, po letu 1450 pa tudi iz železa in kovinskih zlitin.
Skoraj nobeno strelno orožje se ne imenuje po materialu, iz katerega je narejeno, temveč: 1. po značilni obliki: nem. Mörser (»možnar«), Büchse > sloven, izposojeno »pukša«; 2. po načinu in prostoru uporabe: »Hand-btichse, Repetier-gewehr; - Gebirgs-kanone, Feld-mörser - sloven, puška risanica; puška na iglo itd.; 3- po deželi proizvoda: »francoska», »angleška« puška ... Strelnega orožja nismo iznašli v Sloveniji (boroveljska puška ne sodi sem!), s predmetom smo prevzeli tudi tuje ime in ga delno poslovenili: Flint-büchse: slovarsko: puška na kremen, kremenjača, v ljudskih pesmih: flinta, flintica, Hinka, flinca; iz frc. carabine 0600) je direktno (ne iz nem. »Karabiner« m.) slov. »karabinka«, tj »kratka puška kavaleristov« itd.
Na Slovenskem je bilo v starem času spričo pogostih lokalnih in občih vojn vojaštva več ko dovolj. Naši možje in fantje so vsi nekako »služili vojsko«. Morali so poznati ne le orožje, ampak tudi strokovna imena, saj so ga morali v času miru oddati ali ga nekje uskladiščiti (leta 1524 je bila na ljubljanskem gradu postavljena nova »orožarna«). Tuja imena orožja so si zapomnili pač v obliki, ustrezajoči slovenskemu jeziku.
Frve, težke, nerodno ulite puške se imenujejo poznosrvn. Itäkenbülise. Določilo je po železnem kavlju (srvn. hake, češ. hak (izposojenka), sloven, äk), s katerim je bila puška zadaj na kopitu opremljena. Kavelj, oprt na vilice (srvn. »furkett) ali na neko oporo (zid, drevo), je omilil vzvratni udarec puške. Ro tem kavlju je tudi frc. arquebuse äcroc (»puška na kljuko«); (arquebuse je sposojeno iz starejše nizozemščine: hake-busse, to pa iz srvn. haken-biihse!); značilen primer za križno sposojanje! Vladimir Levstik prevaja francoski izraz manj primerno kot »puška kljukača« in »mušketa na kljuko« (Ch. De Coster: Ulenspiegel /1948/, str. 14, 26). Orožje »mušketa«, iz Špan. mosquete, je mlajše od frc. arquebuse in tudi tehnično modernejše. To je »puška (flinta) na lunto« (Lunten-flinte), tj. s prižigalno vrvico (Cigale /1860/ še neživljenjsko prevaja tujko »lunta« kot »prižigavnica«).
Ni samo ljudski jezik, ki mu ugajajo eliptične oblike besed (srvn. töten-bäre > bare > sposojeno z bavarskim h/p kot »pare« - mrtvaški oder). Tudi vojaška terminologija je
polna eliptičnih oblik: Schiess-gewehr > Gewehr > sposojeno v naših ljudskih pesmih kot »gvir«; Hand-büehse > Büchse (prvotni pomen »škatlica, tulec»), bav. puhse > sposojeno kot »pukša, puša« z metatezo »puška» ...
Eliptična oblika od poznosrvn. häken-bühse je haken, potrjeno s termini za takratne topove: haken-kanone, halb -haken (za svinčene krogle do 50 gramov), ganzer haken (60 do 100 gr.), doppel-haken (100 do 200 gr.). Tudi Megiser (1603) pozna elipso hacken. S termini: handbüchs, Büchs (elipsa iz prejšnjega), handrohr, rohr (elipsa iz prejšnjega), hacken namreč razlaga sposojenko »pukša« (puköha) (Megiser -J- Stabej /1977/, str. 156). Le-ta ima istočasno vsaj na Tržaškem že elidirano obliko puša (gl. Sommaripa /1607/ za ital. »archibuso« = pujja).
2 novotarijo, takratnimi modernimi puškami na kavelj (häkenbühse, arquebuse) so v evropskih armadah opremili predvsem pešadijo in to že v 15. stoletju (t. i. arkebuzir-ji). To je mogoče tudi čas za prevzem tujke v slovenščino. Vojvoda Alba (gl. Schillerjevo dramo Don Carlos) je leta 1567 na Holandskem vpeljal v svojo plemiško konjenico tehnično izpopolnjeno »mušketo« (Špan. mosquete /iz. latinščine/), tj. malce čez meter dolgo za svinčenke do ok. 30 grama namenjeno »flinto na lunto«, tj. vžigalno vrvico. S barabinskim kavljem so jo obešali na daljšo palico s krožcem. Muškete so polagoma *2podrinile zastarele »puške na kavelj«, vendar je naziv häken ostal in bil prenesen na drugo strelno orožje.
Nemški naziv häkenbühse je bil znan po vsej Evropi; torej tudi pri nas (gl. Megiser 1. c-), in to v glavnem v dveh korenskih variantah, tisti iz nemščine in oni iz francoske sposojenke. Poznsrvn. häkenbühse > srednjinizoz. haakbuse, hakenbusse, valonsko harkibuse; francosko arquebuse, angl. histor. arquebus, ital. archibuso, nem. (zastarelo) Arkebuse, češ. arkabuza, arkebuza. Slovenska arkebuza je novejšega datuma (Megiser nima, tudi Sommaripa ne).
Dolenjsko äkovnik je simpleks izpeljanka iz ponašenega poznosrvn. häke(n). Nemški vzglasni dihnjeni h- (Hauchlaut), v govoru komaj zaznaven, Slovenci substituiramo (pred samoglasniki) z guturalom, večinoma pa ga ne registriramo (havbica x avba). Podobno izpeljano je češ. häkovnice (tj. puška na hak).
Kakršnakoli etimologija iz psi. *okovb (Bezlaj) ali iz prekmur. akov »vedro, čeber« (Caf, Valjavec) vodi v slepo ulico. Dolenjsko äkovnik je primer, ko prvotni nosilec takega imena postane nefunkcionalen, izgine iz spomina, staro ime pa je preneseno na drug, podoben predmet, tu na strelni možnar. Ta ima s pojmom häken skupno le to, da je »ulit« in da se z njim »strelja« (poka). Apelativ äk (kavelj) pa je v Braslovčah pomenil posebni kavelj iz kovine na koncu dolge žrdi; ko je razbeljen, z njim prižgejo »purfl« (smodnik) v možnarju.
Frazeologija v zvezi s pojmom äkovnik ni znana.
Možnar je okrogla ulita posoda, v kateri se kaj drobi. Apelativ je tehnični termin v gospodinjstvu, lekarništvu, kemiji. Lekarniški možnarji so iz porcelana, znotraj neglazira-ni. Za kemijske analize so navadno iz ahata. Kuhinjski možnarji so bili pivotno iz kamna, pa tudi izdolbeni iz drevesnih panjev. Na Slovenskem smo lesene možnarje poznali še v 19. stoletju, kar pričajo slovenska izvirna imena zanje: stopa, stopica »ein hölzerner Mörser« (Cigale /1860/), goriško stopica »možnar, posebno leseni« (Pleteršnik).
V 15. stoletju je termin prevzela artilerija - takratne težke topovske cevi so spominjale na obliko možnarja. Sprva so tako imenovali »gladke« možnarje iz kamna, iz katerih so izstreljevali kamnite krogle, težke 7 do 75 funtov. Po le-teh so se menjavali material, oblika, namen. Uvedle so jih vse armade sveta, ker so imeli izstrelki visok
balistični lok in so bili možnarji primerni za obstreljevanje bližnjih ciljev, ciljev za zidovi in barierami.
Na podeželju se je ohranil vsaj do druge svetovne vojne majhen, nizek ulit topič za pokanje na predvečer cerkvenih praznikov. Ime možnar je pravzaprav degradacija. S pravimi možnarji (artilerijskimi) imajo skupno samo to, da so uliti in da se z njimi strelja (poka). Sicer pa zanje poznamo še druga imena: dolenjsko: äkovnik, Braslovče (Savinjska dolina) po domače štuki, po gosposko pelerji (»Böller, ein klein Mörser, daraus zu schiessen« /Cigale, 18ö0/). Braslovški štuki so imeli približno tako obliko kakor tisti na sliki Maksima Gasparija »Streljanje z možnarji ob procesiji« (Rajko Ložar, Narodopisje Slovencev 1. (1944), str. 323), samo malce nižji in bolj široki so bili). Namen streljanja je pojasnjen v isti knjigi (str. 325).
Štuke so prižigali samo na robu trga z dolgimi žrdmi, ki so imele na koncu železen kavelj čik. Tega so v ognju razbelili in ga porinili v »purfl« (smodnik) v votlini štuka, ki ga je večkrat razneslo. Zato so smeli pokati samo izkušeni fantje.
Etimološko izhodišče je srednjelatinska, bolje že splošnoromanska beseda mortilri-um »gospodinjski možnar«. V nemškem prostoru sta predmet in ime prevzeta že v starovisokonemščino (c. 600 do konca 11. stoletja) kot mortäri, kar se je v teku let spremenilo v morsäri (s pravim germanskim š, ki je palatalni šumevec; substituiramo ga s š v nezveneči, z z v zveneči okolici). Bo »sekundarnem preglasu« (Sekundärumlaut) je nastala srvn. oblika morsaere, ki je izhodiščna za vse mlajše, stranske, preglašene, nepreglašene, ošibljene, disimilirane in narečne spremembe.
Sposojenke iz mortarium so splošnoevropske, se pravi velikoprostorske. V vsakem od jezikov veljajo drugačni korenski (debelni) zlogi. V romanskih jezikih se začenjajo z mort- frc. mortier, srednjinizoz. mortier, ital. mortaio (Sommaripa, 1Ö07), angl. mortar, rusko Mopmpa (Cigale, I860; Bretnar, 1986).
Nemški in tja inklinirajoči prostor (Skandinavija in slovanske dežele) je značilen po najmanj dveh osnovah: morš-: morser, mörser, disimilirano mörsel (gl. Mörser, Mörsel /Megiser, l603/) - in po disimilirani (brez prvega -r-) moš- (moser, möser) - oba tipa iz časa, ko je germanski š imel še palatalni šum (približno 13. stoletje).
Kaže, da so bile disimilirane oblike razširjene v južnonemških, obrobnih otočkih. Medtem ko je v tirolščini prvi -r- še ohranjen: me ar š or, je v drugih dialektih izginil -Lessach: measa; Bladen: meažar, kočevarsko možar; Sorica, Nemški Rut: meižar; srednjekoroško-. mqsr.
M. Snoj v svojem ne dovolj premišljenem poglavju »možnar« {SES str. 358), kar pa velja tudi za velik del srednjeveških sposojenk iz nemščine, izvaja možnar iz srvn. morsaere, morser- taka fonemska oblika bi dala v slovenščini kvečjemu moržm\\ Slov. možnar je mlada oblika. Brevzeta je iz nemške stranske oblike mörsner, bavarski morsner (je: mörser z inficiranim -n-). Nemški r zveni v nekaterih dialektih kot vokal, —ž— pa je analogno po starejši, prvotni sposojenki, o kateri iz Snojevega Etimologikona ne zvemo prav nič! Nemško mörsner je izpričano šele 1. 1684. Torej je beseda možnar sposojena šele v 17. stoletju.
Megiser navaja kranjsko mojer (Dictionarium, 1592, Thesaurus, 1603), kar tolmači z »mortarium, Mörser, Mörsel«. (Megiser - Stabej, 1977, str. 91). Skoraj istočasno je tržaško možer za ital. »mortaio« (Sommaripa, 1607). Brevzem je moral biti vsekakor še v času, ko germanski .s' še ni izgubil palatalnega šuma. To potrjujejo tudi sposojenke v druge jezike: staročeš. moždier (z infiksom -d-), češ. (h)moždir. Iz staročeš. prevzeto je polj. moždzierz, kar je dalo rusko Meotcotcep. Madžarsko je mozsär, narečno mazsar, prevzeto v slovaščino kot mažiar. Če dodamo k temu še srednjenizkonemško (Mittelnieder-
deutsch) möser, vidimo, da je bila v nekem časovnem odseku srednjega veka disimi-lirana oblika moser/möser vodilna beseda za klasično srnv. morsaere. Iz nje je starejše sloven, možer, po Pleteršniku že pri Dalmatinu.
V slovenščini se beseda možnar veže z glagoli, tipičnimi za gospodinjske opravke: "da se trdi predmeti (v možnarju) stolčejo, raztolčejo«(Cigale, I860); »v možnarju euker drobiti» (Pleteršnik, 1894); »da se (v njem) tolčejo orehova jedrca« (Glonar, 1936); »da se v njem tare deteljno seme« (kočevarsko, 19. stol.: »in khleažuma mit’n mSžara gs-naijst«).
Za možnar (äkovnik, štuki) velja samo, da se »z njim poka«, kočevarsko: »mit možarn gašossn«. Priljubljena fraza je bila (namenjena zoprnežem): »tebe je treba samo zbasati v možnar in te izstreliti prek 99 gričev« (»dii baršt lai entsatüan in a možar önt Ibar nainönnaintsikh plhlatso ta šiasn«; W. Tschinkel, Wörterbuch d. Gottscheer Mundart 2 (1976), str. 63).
Zusammenfassung
Zwei slowenische Volkslehnworte
Die Lehnwortkunde ist ein wichtiger, oft bearbeiteter Zweig der slowenischen Sprachwissenschaft. Nicht alles ist gut, nicht alles ist richtig. Der gewöhnliche, seit Miklošič begangene Fehler •st die Art, mittelalterliche Lehnwörter mit phonemisch gleichen oder fast gleichen modernen Ausdrücken zu interpretieren, oder mit solchen, die den ursprünglichen Inhalt nicht mehr wiederspiegeln: Hl uš: ~Gastwirtschaft-, anstatt: ■direkt aus dem mhd. lit-hüs übernommen«; oder: mhd. fruwe: »Frau«. Die Lehnwörter sind auch kulturgeschichtliche Kategorien, slow. ješterle reicht stofflich und sprachlich in die altrömische Zeit zurück.
Akovnik »kleiner gegossener Schiessmörser, Pöller«. Ein dolenjisches (= niederkrainisches) rares Wort. Nach Bezlaj (ad hoc) aus urslav. ‘okovu (kovati, schmieden). Die ältesten Schiesswaffen in Europa sind erst anfangs des 14. Jh. nachgewiesen. Sie wurden nicht »geschmiedet«, sondern »gegossen«, keine von ihnen wurde nach dem Material des Erzeugnisses benannt!
Ausgangswort: spütmhd. häken-bühse (mit einem eisernem Haken am Kolben), frz. arcjue-buse a croc (arquebuse aus mitholl, hake-busse, dies aus spätmhd. häken-bühse). Die schwerfälligen Waffen veralteten, sie wurden ausser Dienst gestellt. Von Herzog Alba wurden sie im J. 1567 durch leichtere, kürzere technisch fortschrittliche Musketen (span, »mosquete«) mit Luntenzündung (Luntenflinte) ersetzt. Der Name slowen. mušketa ist jung, bei Megiser (1603), Som-maripa (1607) nicht vorkommend.
Auch im Heerwesen sind im alltäglichen Dienst kürzere elliptische Namen bevorzugt (hand-bühse > bühse, bair. puhse > slowen. puk.ša (1603), puša (1607).
Mhd. haken (bühse) wurde auf die damaligen Kanonen übertragen: \vAh-haken, ganzer haken, doppel-haken (nach dem Gewicht des Geschosses /Kugel/). In der slowenischen Umgehung blieb aber der Name haken bewahrt. liei Megiser (1603) bezeichnet er das bair. LW »puk.ša« backen.
Die alten Schiesswaffen-Namen waren grossräumig über ganz Europa verteilt, auch über den slowenischen Raum. In Dolenjsko wurde die Kurzform haken inhaltlich degradiert: aus ihr Wurde äk-ovnik(.aus hak-) »l’öller«. Eine ähnliche Wortbildung kennt auch das Čechische für die alte »häkenbuhse«: »hak-ovnice«.
Možnar »Mörser« (Küchengerät), »Pöller«. Der Name wurde im 15. Jh. von der Artillerie übernommen und man weiss nicht wann auf die einfachen Pöller übertragen. Die älterten Namen stopa, stopica sind in Slowenien noch im 19. Jh. bekannt gewessen (Cigale, Caf, Pleteršnik).
Für den Begriff »Pöller« kennt die slowenische Volkssprache einige Ausdrücke, die LW sind: äkotmik (Dolenjsko), štuki, pelerji (Braslovče). Etymologische Ausgangsform ist gemeinromanisch /lat/: mortfirium (Mörser im Haushalt) ahd. mortäri>morsäri, nach demSekuldärumlaut >
mhd. morsaer(e). Sache und Wort sind grossräumig über ganz Europa verbreitet; im romanischen Raum überwiegt die Wurzel: rom. mort-, im deutschen und angrenzenden: mhd morš-(morser, mörser; mörsel (dissimiliert). Es muss in einer gewissen Zeit eine dissimilierte Form (ohne das Wurzel gegeben haben: moser, möser, die im mitnieddt. möser; in südbairischen altertümlichen Sprachinseln (Kočevje, Selca, Pladen ...), in den LW der Čechen und ihrer Nachbarn, im Ungarischen und in der älteren slowenischen Volkssprache einheimisch geworden sind: slowen. mužer (Megiser, Sommaripa). Aul'eine ältere Zeit weist zurück das phonemische -s-, ein palataler Geräuschlaut, der während des späten Mittelalters verklungen ist.
M. Snoj kennt nur slowen. möznar, das er aus dem mhd. morsaere, morser ausführt (dies würde höchstens 'moržarergeben!). Die slowen. Form mit dem Infix —n— ist jung, höchstens im späten 17. Jh. übernommen! Die Ausgangsform mörsnes / morsner ist erst im J. 1684 nachgewiesen. Das palatale -Š- ist Analogie nach mužer.
Giovanni Frau Ertano Col de la Ottiva e altre uccellande
Prispevek govori o furlanskem toponimu ottiva za katerega avtor sprejema etimologijo iz lat. altilia, v prvotnem pomenu kraj, kjer se goji ptice, ki pa se je s časom spremenil v kraj, kjer se ptice ulovijo oz. zajamejo. Izraz se je domnevno razširil iz oglejskega na severnobeneško območje. Na kratko predstavi tudi druge furlanske izraze za ptičja lovišča, ki so se pojavila vzporedno z antičnim izrazom altilia in ga včasih celo nadomestila.
The author writes about ottiva, a Friulian toponym for which the author accepts the etymology from Lat. altilia, originally denoting the place where people breed birds. This gradually changed into the place where birds are caught. The term presumably originated around Aquileia and later spread to the area north of Venice. The author also briefly discusses other Friulian terms for bird hunting grounds which appeared simultaneously with the antique expression altilia and occasionally even replaced it.
La conoscenza del toponimo Col de la Ottiva risulta per me del tutto casuale, avendolo io riscontrato per la prima volta nell’estate del 1998 durante una passeggiata
*ra le strade della nuova Erto (in Provincia di Pordenone), cioe nella parte del paese costruita in posizione piu alta rispetto al vecchio sito dopo la immane tragedia del Vajont del 1963. L’originalitä della forma nel panorama delle varietä del friulano, il suo significato apparentemente oscuro, non poteva non stuzzicare la curiositä del lessico-logo, oltretutto se toponomasta: ho perciö rivolto una breve indagine sulla genesi e sulla consistenza dell’ertano Ottiva, lieto di potere dedicare il risultato di questa pur ■nodesta e breve ricerca agli ottanta anni dell’amico Milko Matičetov, al quale di cuore auguro di poter aggiungere altri felici lustri alia Sua tanto operosa vita.
Oggi il luogo sul quale sorge la Via Col de la Ottiva, nel cuore della nuova Erto, non ha piü l’aspetto del colie primitivo, una volta ricoperto da prati con vegetazione di noccioli e di lillä, prati nei quali erano stati ottenuti anche dei campetti riservati alle tipiche coltivazioni locali di fagioli e di patate. 11 colie e stato spianato per
ricavare l’area riservata alla costruzione degli edifici attuali. Sarebbe stato formal-mente piü corretto indicare la strada con la scritta "Via Col de la Otiva,» perche la varietä di Erto, come del resto le parlate friulane e italiano-settentrionali, ignora le consonanti geminate: la gente infatti, riferendosi all’antico luogo, dice proprio al Col de la Otiva.
II nostro toponimo non possiede, per quanto ne sappiamo, attestazioni antiche, che vadano oltre la sua documentazione nella relativa mappa del Catasto quale Col della Oltiva (le mappe attuali saranno copia del Catasto Napoleonico, perciö risalenti al secondo decennio dell’Ottocento). «Otiva e toponimo unico in paese. Non fa parte del lessico, non c’e aggancio con la parlate ertana»1. Noi sappiamo tuttavia ehe la topono-mastica conserva spesso, sotto forma di fossili, termini ehe fino ad una certa epoca fecero parte del lessico comune di una comunitä linguistica, per poi scomparire come conseguenza di una serie talora complessa di cause linguistiche e/o extralinguistiche2. E’ anche il caso del nostro otiva, parola oggi ignota al vocabolario ertano, ma ehe una volta doveva essere conosciuta ed adoperata quale appellativo comune. Essa in Friuli trova dei precisi corrispondenti negli utia di Cavolano P. 139a (in Comune di Sacile:
■ dove si tendono i lacci», altrimenti bressäna, risposta registrata solo nell’inchiesta di Ugo Pellis svolta per \'AIJne\ 1932) e di Chions punto 172 (entrambi luoghi del Friuli occidentale, a confine con il Veneto), presenti nel vol. II deW’ASLEF Carta 249 -Pare-taio", (la risposta di Chions conferma il dato dell’inchiesta di Ugo Pellis per I’A LI, effettuata nel 1932 ). L’etimologia della parola venne giä aeutamente indicata da Pellegrini (1983, 260) ehe, confrontandola con il bellunese altia ‘frasconaia, uccellaia’, la fece correttamente derivare dal neutro plurale, giä conosciuto dal latino classico (Orazio, Seneca ed altri), altilia, -ium Volatili (uccelli, polli) ingrassati, pollame’, accan-to al maschile altiles, -ium (a loro volta da altilis, deverbale da alo, ale re ‘alimentare, nutrire’). Quindi si trattava originariamente di uccelli ehe si conservavano e si ingrassa-vano a scopi alimentari, come confermano le numerose attestazioni raecolte, fra gli altri repertori, da Lexicon totius latinitatis 1864, Glossarium mediae et infimae latini-tatis 1883, Thesaurus Linguae Latinae 1900. I passaggi successivi appaiono facilmente comprensibili: dal significato di ‘uccelli da ingrassare o ingrassati’, altilia, passö ad indicare la sede in cui ingrassavano o l’uccelliera dove si conservavano, successiva-mente il luogo in cui si eatturavano (eon le reti o eon altri sistemi) owero l’odierno ‘paretaio’.
Non ei resta perciö che aggiungere qualche piccola integrazione e annotazione a quanto giä scritto da Pellegrini 1983. Cosi, per completare la spiegazione fonetica del nostro Ottiva, alla regolare trafila da lui illustrata per le forme giä censite (alt-> aut-> o-) c’e da segnalare la epentesi di v, non rara in situazioni analoghe di iato (Ascoli 1873, 532). Si segnala inoltre ehe la documentazione piü antica finora conosciuta della parola, tratta da una carta di Adorgnano di Tricesimo (nel cuore del Friuli centrale), raccolta nell’inedito Schedario aggiunte al vocabolario di Corgnali, risale al 1690: per I'utia pagano tordi n. 200 uccelletti n. 200. A parte le attestazioni recenti di Cavolano
1 Devo queste informazioni alia signora Fulvia De Damiani, Hibliotecaria del Comune di Erto e Casso, ehe ringrazio per la sua disponibilitä e eortesia. II termine, oggi sconosciuto ad Erto, non e stata sostituito con altro, non essendoci piü da tempo in paese un’area riservata alla uecellagione (informazione fornita alio scrivente da un tecnico del Comune di Erto in datal3 aprile 1999).
2 Per l'importanza della tematiea, esemplificata attraverso una interessante rassegna cli esempi riguardanti la terminologia urbana, rimandiamo almeno a I’ellegrini 1974.
e di Chions (Friuli occidentale), sopra citate &A\’ ASLEF, non ci sono dati sufficienti a raffigurare la reale consistenza e l’antica diffusione della parola, oggi sostituita dai tipi «bressana», »roccolo», «tesa», -uccellanda" e altri, sui quali si ritornerä piü avanti: tuttavia alcune spie consentono di supporre una presenza relativamente antica della voce in Friuli. II termine e gia presente in Pirona 1871 (che lo registra come Utije), sinonimo di Tese, ed e ripreso da Pirona 1935 (in un’epoca in cui doveva perö risultare ormai un relitto lessicale). Fuori dal Friuli l’appellativo appare circoscritto al bellunese del secolo scorso (Pellegrini 1983, 95), al veneziano utia ‘ristretto di piante selvatiche per uso di pigliare alla pania gli uccelli, in particolare i tordi’ (Boerio 1856), alle forme trevigiane otiva, utia, utiva ‘uccellaia a lacci’, al derivato diminutivo istriano di Büie laiöla ‘ristretto di piante per catturare alla pania gli uccelli’ e, nella estrema parte meridionale della Penisola, al lucano-calabro artilii, con significato piü vicino alla accezione primi-tiva di altilia, ovvero ‘animali di ogni specie ma per lo piü di cattiva qualitä’ (Pfister 1984)’. C’e ora da aggiungere il diminutivo di nuovo istriano tiöla di Pirano, prove-niente dai materiali ancora inedili dell’/l/J (inchiesta Pellis degli anni 1926-1928)'i.
Per conoscere l’effettiva estensione della voce in Friuli e nell’Italia Settentrionale ci aiuta di piü la toponomastica, che registra dell’Utia a Clauiano, Braida dell’Uttia a Treppo Grande nel 1868, Utia a Povoletto, Utia a Moruzzo, Braide Utie a Feletto Umberto (comune di Tavagnacco), tutti nel Friuli centrale, Utia a Pasiano di Pordenone, Utija a Porcia, nel Friuli occidentale (Corgnali, Schedario Toponomastico?: quindi con una distribuzione uniforme in tutta la regione, tanto da consentire a Pirona 1935, 1521 di considerate «Utia, toponimo frequente. A Fontanafr.[edda] Lutia«(qui con evidente agglutinamento dell’articolo la). Esso e conosciuto anche nel Portogru-arese, area ora amministrativamente veneta, ma gia storicamente friulana: si vedano i toponimi catastali Ottia, tesa a Giussago, Ottia, pralo a Fossalta di Portogruaro, Otia uccellanda a Teglio, Ottia e Uttia, rispettivamente uccellanda e bosco a Gruaro, Uttia uccellanda a Pramaggiore (Pellegrini/Marcato 1984, 117). Queste ultime forme catastali erano gia note a Pellegrini 1983, 95, il quale ricordava anche una antica forma Otia nel territorio di Summaga risalente al 1712, fornitagli da Carla Marcato e, fuori dal Friuli, Altia ad est di Belluno e in altri luoghi, anche nel territorio di Cortina, ove «le altie erano un tempo comuni».
Prima di arrivare a definire la consistenza linguistico-geografica della voce utia e indispensabile una veloce analisi pure degli altri tipi censiti dalla citata Carta 249
’ Per Pfister 1984 il diminutivo istriano laiöla ‘ristretto di piante per catturare alla pania gli uccelli’ -non si puö staccare dal venez. utia (Crevatin)*.
4 Si veda la voce 4599 dell’/lZ/-come dite questo luogo adatto per tendere le reti: paretaio, uccelliera, tesa, roccolo*. Ringrazio il direttore dell’/li/, professor Lorenzo Massobrio, per avermi consentito di consultare i materiali relativi alla voce citata. s Nelio stesso repertorio una scheda segnala -ütia = capanna tedeschismo Arcli Alto Adige XL, 317», con rinvio al ted. Hütte. Analoga indicazione si legge sulla scheda -üttia «capanna-, AAA, XLI, 11, 198- di Corgnali, Schedario aggiunteal vocabolario, nella quäle il riferimento bibliografico si riferisce al contributo di Pellegrini 1946-1947 (che cita il gardenese üttia fra gli esempi di mutuazione germanica limitati alia zona ladina). La segnalazione deve aver tratto in inganno C.C. Desinan (come giä rilevava Pellegrini 1983, 95), quando propose il tedesco Hütte come base dei nostri utia (per la corretta spiegazione del gardenese ütia ‘capanna’, si dall’antico alto tedesco hutla, ma con sufftsso romanzo -tea, si veda Kramer 1996, 243-244). Fra tutti i dizionari dialettali dell’area italiano settentrionale da noi consultati, oltre a lioerio 1856, ai due Pirona 1871 e 1935 e a Ninni 1891(gia noti a Pfister 1984), l'unico a registrare •utia, frasconaia (per uccellare)- e Vittoria 1876.
delVASLEF. Essi sono, in ordine di frequenza, «bressana» con «bressanella», «roccolo», “lesa», i meno frequenti «uccellera» con «uccellata» , «fistera», 1’isolato ciapeusei «prendi-uccelli» (P. 176a Ialmicco di Palmanova) e l’italianismo parietäi (P. 127 Da.siliano, peraltro quale variante di piu autentiche forme friulane).
Le risposte del lipo «bressana» (bressäne) con «bressanella» (bressanele. P. 64 Arte-gna, P. 127 Basiliano) sono state raccolte, talvolta insieme con altre forme, in cinquanta punti6. La loro massima concentrazione si ha nel Friuli occidentale (escluso il territorio prealpino) e centrale (dalla pedemontana di Gemona al mare). II tipo e uno dei piü diffusi pure in altre regioni dell’Ilalia settentrionale (materiali inediti dell'A/T), poco nel Veneto (Boerio 1856 ed altri importanti repertori regionali neanche lo registrano). La parola e attestata nella lingua letteraria italiana a partire dal secolo XIX, come voce di origine lombarda. La sua etimologia risale all’aggettivo bresciano, in quanto «prove-niente da Brescia», cittä della Lombardia (Battaglia). In Friuli la documentazione piü antica del termine si trova in Pirona 1871, mentre e notevole constatare, a conferma della sua introduzione relativamente recente (tanto da non aver avuto il tempo di affermarsi come nome di luogo), ehe lo Schedario toponomastico di Corgnali ne riporta appena due forme, a Prata di Pordenone e a Tricesimo.
II tipo «roccolo» {röcuiy e stato censito in una trentina di punti (parzialmente insieme con altre forme)a, quasi tutti nelle aree pedemontane e montane del Friuli Occidentale e della Carnia. Ben noto alle altre aree dell’Italia del Nord soprattutto traspadana, dal Piemonte fino al Veneto (materiali inediti AeW'ALI), specie nella Lombardia e, ivi, nel Bergamasco, da dove verosimilmente si diffuse, «roccolo» si deve considerare ab-bastanza antico, in quanto documentato nell’italiano giä a partire dai primi decenni del sec. XVI. Di etimo incerto, potrebbe risalire al latino rotulus, per via della sua forma rotonda (mentre la «bressana», costituita da un corridoio d’alberi chiusi dalle reti, e quasi sempre rettangolare)'; o al diminutivo maschile di röcca (Battaglia). E’ di nuovo Pirona 1871 a fornirne la prima documentazione friulana. Corgnali, Schedario toponomastico, ne registra una decina di forme sparse su tutto il Friuli (Forni Avoltri, Forni di Sotto, Moggio, Arba, San Giorgio della Richinvelda, Cordenons, San Daniele, Sedeg-liano, Udine) con eccezione delle zone piü meridionali ed orientali.
Ultimo dei tre tipi piü diffusi, «tesa» (tese), quasi sconosciuto ai territori pianeggianti del Friuli occidentale e centrale, e pressoche esclusivo della Carnia e del friulano goriziano o orientale (ex austriaco)10. In Carnia, in concorrenza con «roccolo», prevale nelle aree piü appartate (P. 2a Collina, P. 17a Prato Carnico, P. 22a Vico di Forni di Sopra comunque insieme a rökolo, oltre ehe alia tedescofona Sauris P. 16). Esso inoltre si ritrova nella Val Canale e nelle zone slovenofone del Friuli. La parola, nel significato ehe qui ci interessa, ricompare nell’area italiana, anche settentrionale (materiali inediti dell ’ALT) ma, sembra, non nel Veneto (e ignota pure a Boerio 1856 ed agli altri piü importanti repertori della Regione). Derivato del latino tensus (participio di tendere),
4 Con «roccolo- P. 36a Intissans, P. 64 Artegna, P. 65 Magnano in Riviera, P. 100a Ceresetto, P. 127 Basiliano, P.
140a Palse, P. 101 Modoletto, con «roccolo« e -tesa« P. 52 Montenars, P. 65 Magnano in Riviera, P.68a Racchiuso,
P. 83a Felettano, solo con «tesa« P. 66a Ciseriis, P. 87 Torreano, P. 155 Farra cl’Isonzo.
7 Compreso roc P. 42 Tramonti di Sotto: si tratta di una demorfologizzazione di nictil, sentito come un diminutivo.
* A quelli segnalati sotto la nota n. 6, s'aggiungano, insieme con «tesa«, P. 22a Vico di Forni di Sopra, P. 24 Ampezzo, P. 92a Basaldella.
'> Chi volesse saperne di piü consult! Giacomini 1973 e 1974.
111 Talora insieme con altri tipi. Oltre a quelli elencati nelle precedent i note 6 ed 8, con «uccellera« P. 47 Vito d’Asio, P. 54 Barcis, con «uccellata« e con «fistera« P.77 Arha.
risulta documentato giä in Dante e, quäle termine venatorio, con Soderini nel sec. XVI (Battisti-Alessio). La attestazione piü antica a noi nota di tese (/. d. Tesa de Lonchä), proveniente dajassico nel Friuli orientale, risale al 1514 (poi 1639) ed e registrata da Corgnali, Schedario toponomastico, il quäle elenea piü di cinquanta di nomi di luoghi dipendenti da «tesa», distribuiti su tutto il territorio friulano11. Cid attesta che un tempo «tesa» era conosciuto in tutta la Regione, non solo in Carnia e nel Friuli orientale, dove ancora oggi la voce sopravvive anche come appellativo d’uso comune.
Non hanno bisogno di particolari comment! gli sporadici «uccellera» (uselärie)12 e “uccellata» (oseläda)13, il secondo esclusivo del Friuli occidentale (si veda in Firona 1871 oseläde, con la variante oselände). Si tratta probabilmente di tipi di importazione veneta: si confrontino oselanda (Boerio 1856) e uselgera, oselända (Prati 1968).
Qualche problema pone l’etimologia di fistera (P. 77 Arba, P. 122 Cordenons, P. 184 Cordovado, tutti nel Friuli occidentale). Pellegrini (1983, 95) lo accosta dubitativa-mente al latino fustis. Ma forse e da collegare al veneziano (veneto) fista »pispola...Termine degli uccellatori» (Boerio 1853), essendo notoriamente la pispola (in friulano comune uite) uno degli uccelli, che piü facilmente incappano nelle insidie tese dagli uccellatori (Giacomini 1973, 103-105 e Giacomini 1974, 95-96)H.
In presenza dei materiali sopra commentati, si puö ora, concludendo, cercare di stabilire l’area di appartenenza primaria e di diffusione dell’antico utia, dal quäle dipende anche l’ertano Col de la Oliva. In origine avevamo pensato al territorio bellunese-trevigiano, e da qui al veneziano(-veneto), al portogruarese ed al friulano occidentale, dove il termine e stato raccolto con l’originario significato dell’appellativo. Ma la consistente massa dei materiali toponomastici provenienti, oltre che dal Portogruarese (giä storicamente appartenente al Municipium della romana Concordia), da tanti altri luoghi del Friuli Centrale, suggerisce l’ipotesi inversa, ovvero ehe utia sia un relitto lessicale aquileiese-concordiese, a suo tempo irradiatosi verso occidente nelle aree venete piü vicine (come e noto la regione di Cortina, nella quale le altie erano ben diffuse, sin dall’antichitä fece parte del Municipium di Iulium Carnicum, oggi Züglio, e poi per secoli del Patriarcato di Aquileia). La distribuzione delle risposte della Carta
" A Comeglians, Socchieve, Arta (Roue de Tese), Cercivento (prah) a pp. to let Tesa annol757), Amaro (Let de Tese, Platt da Tese), Cavazzo (Cttel tie Tese), Kesiutta (Caluario della Tesa), Dogna, Colloredo di Monte Albano hive de Tese), Cassacco (Braide de Tese), Tricesimo Gun tempo vi sorgeva un’uecellanda-), Tavagnacco (la Tese), Moruzzo, Coseano, Martignacco, l’ovoletto (strade de Tese, Tese ad Alt), Savorgnano del Torre Ha Tese dal Re), Mereto di Tomba, Sedegliano ( via da Tese), Kanzano, Kubignacco (Bosco delto della Tesa anno 1646), Cividaledel Friuli da Tesa), Laipacco, I’radamano, Codroipo (La Tesa), Buttrio, Navarons (Colle tesa), Domanins, Azzano Decimo (Tese), Fiume Veneto (Le Tese), Pordenone (tie la Tesa), ecc. C’e tuttavia da avvertire cite almeno alcune di questi -tesa- potrebbero derivare dall’appellativo &’(ma piü frequentemente tiese, come richiesto dalla čbreve etimologiea) »tettoia, costruzione rustica bassa...Talora, nell’uso attuale, per Fienile» (Pirona 1935) dal celtico latinizzato tepta capanna' (Meyer-Lübke 1935, 86l6a).
12 P. 47 Vito d’Asio, 13 54 Barcis, P. 113 Mereto di Tomba, 1'. 176a Varmo, P. 206 Carlino, talora insieme con altri tipi (si veda sotto la nota 10).
'1 Talora insieme con altri tipi (si vedano le note 5, 7, 9), P. 77 Arba, P.107a Mezzomonte, P.llOa Sedrano, P. 108 Budoia, P. 121a Vigonovo, P.202a Gorgo, P. 209a Corbolone (ormai in Provincia di Venezia). II primo significato di -uccellata» e originariamente quello di ‘insieme degli uccelli catturati’, da cui ‘luogo nel quale si catturano gli uccelli’.
11 Si potrebbe pensare anche a un deverbale di fistiärper//.velar‘fischiare’, in quanto ‘luogo in cui s’usano i fischi(etti) di richiamo per gli uccelli’, ma la spiegazione va incontro a difficolta fonetica (ci si aspetterebbe una forma 'ßsttera-, e poi sarebbe da documentare, anche per il nostro territorio, l'esito di -sci+V- a -stt+V-, noto in aree venete conservative, come per esempio a Grado). Per ogni buon conto si osserva ehe la variante fistiareper fischiaree conosciuta dall’italiano giä a partire dal secolo XIV (Battisti-Alessio).
ASLEF 249 “ParetaiO", qui commentata, climostra ehe utia dovette dapprima essere sostituito dal tipo «tesa», oggi aneora ben eonosciuto alle aree marginali della Carnia (specialmente nei luoghi piü isolati) e del Friuli Orientale. Successivamente anche la «tesa», probabilmente per l’introduzione di nuovi sistemi, cominciö ad essere trascurata o ad affiancarsi alle tecniche innovative provenienti da occidente e, con esse, ai termini oggi prevalenti, cioe «röccolo» e specialmente «bressana».
Bibliografia
ALI - Atlante Linguistico Italiano, Roma, Istituto Foligrafico e Zecca dello Stato -Libreria dello Stato, 1995- (ne sono stali pubblicati i primi due volumi).
Ascoli Graziadio Isaia, Saggi laclini, in «Archivio glottologico italiano» 1 (1873), 1-556.
ASLEF.- Atlante storico-linguistico-etnografico friulano, diretto Giovan Battista Pellegrini, 6 voll., Padova-Udine 1972-1986.
Battaglia Salvatore, Grande dizionario della lingua Italiana, Torino 1961-,
Battisti Carlo-Alessio Giovanni, Dizionario etimologico italiano, 5 voll. Firenze 1950-1957.
Boerio Giuseppe, Vocabolario veneziano, Venezia 1856.
Corgnali Giovanni Battista, Schedario aggiunte al vocabolario, manoscritto inedito presso la Biblioteca civica «V. Joppi» di Udine.
Corgnali, Schedario toponomastico, manoscritto inedito presso la Biblioteca civica «V. Joppi» di Udine.
Giacomini Amedeo, Terminologia friulana dell’uccellagione con vischio, in «Studi linguistici friulani» 3 (1973), 87-109-
Giacomini Amedeo, Terminologia friulana dell’uccellagione con reti, in «Studi linguistici friulani» 4 (1974), 84-97.
Glossarium mediae et infimae latinitatis. Conditum a Carolo du Fresne Domino Du Cange, vol 1., Niort 21883.
Kramer Johannes, Etymologisches Wörterbuch des Dolomitenladinischen, Band VII, Hamburg 1996.
Lexicon totius latinitatis. Ab Aegidio Forcellini Seminarii Patavini alumno lucubra-tum, vol. I, Patavii 41864.
Meyer-Lübke Wilhelm, Romanisches Etymologisches Wörterbuch, Heidelberg s1935.
Ninni Alessandro Pericle, Materiali per un vocabolario della lingua rusticana del Contado di Treviso, Venezia 1891 (comprendente, per cura di Irene Ninni, la Appen-dice ai materiali per un vocabolario del Contado di Treviso, Venezia 1892; in ristampa anastatica, Bologna 1984).
Pellegrini Giovan Battista, Osservazioni di toponomastica ladina e ladino-veneta, Archivio per Palto Adige 41 (1946-1947), pp. 175-201.
Pellegrini Giovan Battista, Attraverso la toponomastica urbana medioevale in Italia, in "Topografia urbana e vita cittadina nell’alto Medioevo in Occidente (Spoleto 26 aprile-1 maggio 1973)”. Settimane di studio del Centro italiano di studi sull’alto medioevo XXI, Spoleto 1974, pp. 401-476, 493-499 (ripubblicato in Giovan Battista Pellegrini, Ricerche di toponomastica veneta, Padova 1987, pp. 295-349).
Pellegrini Giovan Battista, Due etimologie friulane, Ce fastu? 59 (1983), pp. 255-260 (ripubblicato in Giovan Battista Pellegrini, Studi di etimologia, onomasiologia e di Ingue in contatto, Alessadria 1992, pp. 91-96).
Pellegrini Giovan Battista/Marcato Carla, Appunti di toponomastica cleWarea por-togruarese, in «L’area portogruarese tra veneto e friulano. Atti del Convegno tenuto a Portogruaro il 18-19 diceinbre 1982. A cura di Roberto Sandron», Portogruaro 1984, pp.
102-146.
Pfister Max, [lemma] altilia, in »LEI. Lessico Etimologico Italiano», vol. II, colonna 367, Wiesbaden 1984.
Pirona Jacopo, Vocabolario friulano, Venezia 1871.
Pirona Giulio Andrea-Carletti Ercole-Corgnali Giov.ŠanniČ Batt.ŠistaČ, II nuovo Pirona, Udine 1935.
Thesaurus Linguae Latinae, vol I., Lispsiae 1900.
Prati Angelico, Etimolgie venete, Venezia-Roma 1968.
Vittoria Eugenio, Piccolo dizionario Veneziano-italiano, Venezia 1876 (riedito col titolo di Piccolo dizionario Veneziano-italiano elaborato dall'edizione originale del 1876, Venezia 1983).
Povzetek
Toponim Col de la Otliva in druga ptičja lovišča
Prispevek govori o furlanskem toponimu Otliva, ki ga izpeljuje iz latinske besede altilia, katere izvorni pomen kot ‘kraj, kjer se goji ptiče', je počasi dobil pomen ‘kraja, kjer se lovi ptiče'. Ta pomen se je verjetno Siril z oglejskega področja proti severu na sosednje beneško ozemlje. Nadalje prinaša kratek komentar k drugim furlanskim poimenovanjem za besedo “uccellanda" (ptičje lovišče), ki so se pojavila poleg latinskega izraza altilia ali ga nadomestila: najpogosteje so narejena po zgledu ‘tesa’ ali novejših ‘roccolo’ ter ‘bressäna’, poleg nejasnega izraza ‘fistera’.
Ta pranatyta rožica, bpbej na Hej sa daržaba za den bpnčeč ne njyvice, nu majo ne (adynice!
(Da Hej to bdo ragadyn, na nima rat za se obbič!
Oj tapreteta rožica, baj ne (j se tabo drži za boren bpnceljnjivice, za majhen bos Cedinice: če bi vse vbup bifo bbago, bi za ob be bo zmanjbafo!
$	5(|S	Sf?	Sfcs	sts
Iz: Rožice iz Rezije. Nabral in presadil Milko Matičetov, Koper-Trst-Ljubljana 1972, str. 42, 43.
Mitja Zupančič, Vera Smole Fitogeografska delitev Slovenije in leksična raznolikost slovenskih narečij
V razpravi smo poskušali prikazati podobnost med razširjenostjo fitogeografskih območij in leksemov, kot so poimenovanja za gozd, koruzni storž, veliki šmaren in cvetnonedeljsko butaro (po gradivu za SLA) ter za letev, na katero se polaga opeka, tesarsko sekiro, prostor za seno v skednju, prostor za slamo v skednju in skedenj (po gradivu za tesarsko terminologijo v slovenskih narečjih). Karte nazorno kažejo bolj ali manj ugodno ujemanje teh območij.
The study aims to present the similarity between the distribution ofphytogeograph-ical areas and lexemes, as the words for forest, corncob, Lady Day, and Palm Sunday bundle according to the SLA material), and lath (to lay tile), carpenter’s hatchet, place for hay in barn, place for straw in barn, and barn (according to the carpenter's terminology material). Maps clearly show the accordance, more or less satisfactory, with the areas.
Uvod
V prispevku Primerjava med kartami fitogeografskih, dialektoloških in etnoloških območij Slovenije (ZUPANČIČ, SMOLE 1997) smo nakazali možnost primerjave znanstveno različnih področij. Zanimanje za podobne primerjave, zlasti med fitogeografski-mi členitvami in nekaterimi leksemi, nas je vodila v nadaljnja raziskovanja večje ali manjše podobnosti. Izkazalo se je, da je najnovejša fitogeografska delitev Slovenije (ZUPANČIČ, ŽAGAR 1995) primernejša za ugotavljanje podobnosti med njo in prostorsko rabo nekaterih leksemov, kot so npr. poimenovanja za gozd, koruzni storž, veliki šmaren, cvetnonedeljsko butaro idr. Izbrali smo nekaj leksemov, kartografiranih po metodah lingvistične geografije (BENEDIK 1990, 1992, 1996; SMOLE 1988), katerih razširjenost se najbolj pokriva s fitogeografsko delitvijo Slovenije. Upamo si trditi, da so (i leksemi pogosti v vsakdanji rabi, njihovo poimenovanje naravnih danosti in predmetnosti, ki je z njimi v tesni povezavi, pa daje tej razpravi poseben prizvok povezanosti med naravoslovnim in humanističnim področjem.
1 Distrikt — najmanjša fitogeografska enota
Fitogeografska območja Slovenije (WRABER 1969) so bila opisana že v zborniku Traditiones 26 (ZUPANČIČ, SMOLE 1997: 51—56), zato njihovih opisov ne bi ponavljali. Dopolnili bi, da so bile meje območij v nekaterih segmentih korigirane in znotraj njih dodana členitev distriktov - prvič leta 1987 (ZUPANČIČ et al. 1987) in drugič leta 1995 (ZUPANČIČ, ŽAGAR 1995). Dolžni smo pojasnilo za pojem distrikt.1 Distrikt je najmanjša fitogeografska enota; v Sloveniji jih danes poznamo dvaintrideset. Združujejo se v fitogeografska območja in so razporejeni takole:2
- alpsko območje (1 in 2) ima 9 distriktov, nas zanima le 5 nižje ležečih (»gozdnih«): 2a - jugovzhodnoalpski, 2b - pohorski (centralnoalpski), 2c - gornjesavinjsko-koroški, 2d - primorsko-julijskoalpski in 2e - julijskoalpski-zahodnokaravanško-kamniškoalpski distrikt;
- predalpsko območje (4) ima 3 distrikte: 4a - submetiransko-predalpski, 4b - kranjski in 4c - štajersko-koroški distrikt;
- dinarsko območje (5) ima 5 distriktov: 5a - trnovski, 5b - snežniško-risnjaški, 5c -roški, 5a - mokrško-goteniški in 5c krimski distrikt;
- preddinarsko območje (6) ima 8 distriktov: 6a - zahodnodolenjski, 6b - jugovzhod-nodolenjski (kočevsko-gorjanski), 6c - belokranjski, 6d - idrijsko-notranjski, 6e -polhograjski, 6f - iški, 6g - severovzhodnodolenjski (bohorsko-kumski) in 6h -osrednjedolenjski distrikt;
- subpanonsko območje (3) ima 3 distrikte: 3a - dravsko-murski, 3b - haloški in 3c
- bizeljsko-krški distrikt;
- submediteransko območje (7) ima 4 distrikte: 7a - briški, 7b - kraško-vipavski, 7c
- brkinski in 7d - koprsko-šavrinski distrikt.
Distrikti so razvidni iz priloženih fitogeografskih kart.
2 Razporejenost leksemov po fitogeografskih območjih in distriktih
Že bežen pregled seznama krajev s posameznimi leksemi (SMOLE 1988: 333-335; BENEDIK 1990: 214) da slutiti, da se distrikti dokaj ujemajo z območji razširjenosti posameznih leksemov. V. SMOLE (1988: 328—329) je lekseme za cvetnonedeljsko butaro razdelila pomensko in opozorila, da se knjižni leksem butara širi od večjih središč dalje ob prometnih poteh in da je pogostost (obseg področja) posameznih izrazov zelo različna (n. d.: 329). Pomensko razčlenjuje lekseme tudi F. BENEDIK (1990: 213-214), ko pri poimenovanjih za gozd ugotavlja morebitno povezavo s strukturo gozda, s čimer se dotika tudi naravoslovnih ved.
2.1	Ko smo že pri poimenovanju za gozd, se najprej pomudimo pri njem. F. BENEDIK (1990: 213) pravi: »Za gozd že v praslovanščini ni bilo enotnega poimenovanja in isto velja tudi za slovenski jezik. Na področju slovenskega jezikovnega ozemlja se zanj pojavlja 17 izrazov /.../« Lekseme nato pojmovno razvršča: kot posebno obliko narave (gozd, les, hosta, šuma, loza, log, boršt, bošk), zaradi oblike in razvrstitve rastlinstva
' Bolj ali manj primerna slovenska ustreznica bi bila ‘okoliš’, manj pa ‘okrožje’ (VRBINC 1989), v biologiji se uporablja samo distrikt.
1 Delitev, kot smo jo prikazali že v članku ZUPANČIČ, SMOLE 1997, je precej podobna narečni klasifikaciji; 36 narečij in 12 podnarečij (govorov) se združuje v 7 narečnih skupin.
(grmlje, grmovje, gošča), oblike zemljišča (brdo, reber, hrib, gora), zaradi njegove funkcije (meja) ali zaradi lastninskih odnosov (gmajna). Nadalje ugotavlja, da je najštevilčnejši izraz gozd. Poglejmo, kako so poimenovanja razporejena po fitogeograf-skih območjih:3
GOZD
ALPSKO OBMOČJE	PREDALPSKO OBMOČJE	DINARSKO OBMOČJE	PREDDINAR-SKO OBMOČJE	SUBPANON- SUBMED1TE-SKO OBMOČJE RANSKO OBM.	
gošča - 2b, c, d, e	gmajna - 4b	gozd - 5a, b, c, d, e	hosta - 6a, b, g-h	šuma - 3a	bošk - 7a, d
gozd - 2a	boršt - 4b	meja - 5a	gozd - 6d (V), f, a, b	hosta - 3b, c	gozd-7b (S, J), a
	gošča - 4c (osr.), b		gmajna - 6e	log - 3a	reber - 7c
	gozd- 4b, a(S)		loza - 6c	gošča - 3a, b	boška - 7d
	bošk - 4a (0		gora - 6c	les - 3a	gora - 7b, c
	les - 4b, c (S)		meja - 6a, d (I)		meja - 7b
hosta - 4b, c (J)					
grmi - 4b					
grmovje - 4b					
F. BENEDIK (1990: 214) ugotavlja, da imata izraza boršt in gmajna približno isti center, le da gmajna obsega širše območje (motivacija!). Podrobnejša pomenska opredelitev leksemov les, gmajna, dobrava v smislu ‘redkejši gozd’, boršt ‘manjši gozd’, log ‘kjer se tudi kosi trava’ se ujema z naravoslovnim pojmovanjem oblike gozda. Istočasno se človeku vsiljuje misel, da imajo - ali so vsaj prvotno imeli - izrazi gmajna, hosta, boršt, bošk slabšalno konotacijo za gozd, kar je glede na sestavo gozda (sestojno), gledano tudi z naravoslovnega ali gozdarskega vidika, res.
Nekateri leksemi so enotno zastopani v celem fitogeografskem območju, npr. gošča v alpskem ali gozd v dinarskem območju. Drugi leksemi so specifični za distrikt, npr. gmajna in meja v preddinarskem območju, kjer prvega dobimo le v polhograjskem in drugega v idrijsko-notranjskem distriktu. Tretji primer kaže na raznovrstnost leksemov znotraj enega distrikta, zlasti če je ta površinsko večji, npr. v kranjskem distriktu - 4b (gmajna, boršt, gošča, gozd, les, hosta, grmi, grmovje).
2.2	Poimenovanja za koruzni storž so omejena na tista fitogeografska območja, kjer se koruza kot poljedelska kultura dejansko goji, zato je odsotnost poimenovanj v izrazito višinskih in gozdnatih območjih (npr. 2, 5c, 5d, 6f, deloma 6e) razumljiva.
' Krepko tiskani leksemi so v navedenem distriktu prevladujoči, kurzivno tiskani leksemi so spremljajoči in relativno pogosti, leksemi v navadnem tisku pa se pojavljajo redko ali le v delu navedenega distrikta. Navedbe leksemov v fitogeograIških območjih si sledijo glede na njihovo pogostnost. Oznaka v oklepaju pomeni del distrikta, na katerem se leksem nahaja; S - sever, J - jug, V-vzhod, Z-zahod, osr. - osrednji del.
Prehajanje leksema iz enega v drug distrikt je naravno, saj so meje relativne, postavljene umetno. Lahko pa ga razložimo s tem, da so mogoča prehodna območja, ki jih je slučajno ali pa celo ustrezno zaznamovala meja med dvema distriktoma.
KORUZNI STORŽ
ALPSKO OBMOČJE	PREDALPSKO OBMOČJE	DINARSKO OliMOČJE	PREDD1NAR-SKO OBMOČJE	SUBPANONSKO OBMOČJE	SUBMED1TE-RANSKO OBM.
/	čerh/g - 4b	češarek - 5a	Štok - 6a, g (Z), h, d,	(v)lat - 3a	penola, pa-nola - 7a, b, c
	štor - 4c	štok - 5e	štrok - 6b, li	rog-3a	klas, klasinec -7b, a
	storž - 4b, c, (S) strž, sterž - 4c	storž - 5a, b, (b), e	rog - 6c (Z)	štrok - 3c, b (Z)	štruček - 7b štrok - 7b
	klas - 4c, b (Z), c		klas - 6c (V), g (V)	štruček - 3c	štorž - 7b
	panogla - 4a (J)		storž - 6d	kocen - 3a	štruc - 7c, b (JV)
	kijec - 4b, kij - 4b (S)		češarek - 6d (V, Z)	kijec - 3a (SV)	glava - 7d, b (IZ)
	čurč, čurčelj -4b		(krž) - 6e (karž) - 6e	štrocelj, štrodelj štrobelj -3a (SZ)	češarek - 7a 0) štrok - 7b
	čerž, kerž - 4b, krž - 4b 0)			strok - 3b	letica, litica - 7b
	Štok - 4b (V), c			klas - 3a (]V), b (V), c	tokec - 7b
	storželj - 4c (j)			štok - 3c	štor - 7b (S)
2.3	F. BENEDIK (1992: 233) je poimenovanja za cerkveni praznik veliki šmaren razdelila v grobem na tri velika območja: -Na Gorenjskem in Notranjskem mu pravijo veliki šmaren, na Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju velika maša, na Koroškem pa velika gospojnica. Obstajata še dve manjši območji, in sicer v Soški dolini praznik imenujejo rožnica, v Istri pa velika Marija ali velika Mati Božja.« Opozorili bi na navidezno številčnost poimenovanj v štajersko-koroškem distriktu (velika gospojnica, velik gospe, velik gospije, gospin), vendar pa je semantična in motivacijska podstava enaka (velika Gospa = velika Marija). Poglejmo, kakšna je razporejenost teh leksemov v fitogeografskih območjih:
VELIKI ŠMAREN					
ALPSKO OBMOČJE	PREDALPSKO OBMOČJE	DINARSKO OBMOČJE	PREDDINAR-SKO OBMOČJE	SUBPANONSKO OBMOČJE	SUBMEDITE-RANSKO OBM.
(velika gospojnica) - 2a, e	veliki šmaren -4b, rožnica - 4a velika Šmarje -4b 0)	veliki šmaren - 5e, a, (b), (d)	velika maša - 6a, velika maša -b, c, g, h, d 3a, c, b		rožnica - 7a veliki šmaren -7b, c
(veliki šmaren) -2c,e	velika gospojnica -4c	rožnica - 5a, velika maša -5e	veliki šmaren - 6d, e, f, a, h	velike maše -3b	(velika) Devica Marija - 7b, c
	velik gosp(ij)e -4e	(velika Mati Božja) - 5b		veliki šmaren -3a (Z)	(sveta) velika Marija - 7d, b
	gospin - 4c			velika gospojnica - 3a	Mati Božja - 7b OZ), 7c
	velika maša -4 c				Devica Marija agoštna - 7b
velike maše -4c (JV)					
2.4	V. SMOLE (1988: 329) je ugotovila izredno bogato izrazje za cvetnonedeljsko butaro z opozorilom na različno frekventnost le-tega. Okrog 30 različnih leksemov razvršča v šest pomenskih polj: več skupaj povezanih istovrstnih predmetov - šibja in zelenja (npr. butara, pušelj, snop, fašina), prvotni pomen za kruhke in pogače o veliki
CVETNONEDELJSKA BUTARA
ALPSKO	PREDALPSKO	DINARSKO	PREDDINAR-	SUBPANON-	SUBMEDITE-
OBMOČJE	OBMOČJE	OBMOČJE	SKO OBMOČJE	SKO OBMOČJE	RANSKO OBM.
/	butara - 4b, a	oljka - 5a (Z)	butara - 6a, d, e, c, g, h	pušeljc - 3b, c	oljčje - 7a, c
	oljka - 4a	butara - 5e, a (V), (d)	žegen - 6a, c, d	presmec - 3a (Z), b	oljka - 7c, d, b, a (Z, V)
	potica - 4c (Z)	žegen - 5e, (d)	pušelj - 6b, g, h	les - 3b, c	butara - 7b
	pušeljc - 4c (|V)	(kravji žegen) -5b, d	kravji žegen - 6a	pukša - 3c	oljčevina - 7c
	began ica, gobanica - 4b (S)			šop - 3c	lovorka - 7d
	snop - 4c			ibovina - 3a	
	žegen - 4b, c (osr.)			mačica - 3a	
	pegelj - 4c (SV)			pušelj - 3a (Z)	
pušelj - 4b (V), cQV)					
koštron - 4a					
noči (npr. prajtelj, beganica, potica), nekakšen blagoslov (npr. žegnan les), podobnost drugemu predmetu (npr. pukša), kar se nosi navadno na ramenih (npr. breme) in vejice ali les posameznih dreves ali grmičevja (npr. oljka, mačica, drenovina, iba). V fitogeografskih območjih so ti leksemi razporejeni takole: (glej prejšnjo stran).
2.5	Primerjavo med fitogeografskimi območji Slovenije in razporejenostjo nekaterih leksemov v slovenskih narečjih smo razširili še na nekaj neobjavljenih kart s tematskega sklopa tesarska terminologija.4 Mreža točk pri teh raziskavah je veliko redkejša (406 : 70), zato so primerjave s fitografsko karto relativnejše. Vendar se tudi v teh primerih vidi določena medsebojna soglasnost oziroma različnost.
Izbrali smo poimenovanja za krajnik ‘letev, na katero se polaga opeka’, tesarsko sekiro, prostor za seno v skednju, prostor za slamo v skednju in skedenj. Za prve štiri lekseme lahko trdimo, da se različnost fitogeografskih področij kaže tudi v različnih poimenovanjih za to predmetnost. Drugače pa je s poimenovanji za skedenj, saj je sam leksem skedenj zelo razširjen in odsoten le v treh fitogeografskih distriktih (3b, 6e in h). Vendar se vsaj v štirih distriktih pojavljajo še sinonimni leksemi (pod, cimper, štala), za katere bi lahko rekli, da potrjujejo vsaj manjšo medsebojno različnost in za silo nakazujejo vzajemnost med fitogeografsko karto in leksično karto za skedenj. Primer smo navedli namenoma, kot opozorilo, da obstajajo tudi leksemi, ki imajo široko razprostranjenost in niso vezani na nobene naravne meje oziroma zapreke.
KRAJNIK
ALPSKO OBMOČJE	PREDALPSKO OBMOČJE	DINARSKO OBMOČJE	PREDD1NAR-SKO OBMOČJE	SUBPANONSKO OBMOČJE	SUBMEDITE-RANSKO OBM.
krajnik - 2a, e krajenk - 2e	krajenk- 4b, krajec- 4b, a	krajenk - 5a	krajevec - 6a (S), h	skrajnik - 3a, c	škorec - 7c
	krajevec - 4b (V) krajnik -Ab (osr.)		mužler - 6a (J), </(1)	švartel - 3a, švarkel - 3c	krajnik-Ib
	švarkel - 4a		švarkel- 6g	žvarcel - 3a	krajec - 7b, d
	žvarcel, švarkel, švartel - 4c		krajnik - 6d (osr.), g		
	žbarec - Ab{7.)		krajevec - 6h, a (S)		
' l’o Vprašalnici za sestavne dele lesenih gospodarskih poslopij ter pripomočki in orodja (sestavila V. SMOLE) so tesarsko terminologijo v sedemdesetih slovenskih krajih fonetično zapisali in nato kartografirali študentje Oddelka za slovanske jezike in književnosti na FF v Ljubljani pri izbirnem diplomskem seminarju iz dialektologije in lingvistične geografije (vodi V. Smole) v študijskih letih 1996/97, 1997/98 in 1998/99; v pripravi je tudi brošura.
TESARSKA SEKIRA					
ALPSKO OBMOČJE	PREDALPSKO OBMOČJE	DINARSKO OBMOČJE	PREDDINAR-SKO OBMOČJE	SUBPANONSKO OBMOČJE	SUBMEDITE-RANSKO OBM.
žatlaka - 2e	malarin - 4a, b (30, cO)	žatlaka - 5 d, cimermanka -5d	žatlaka - 6a, d	cimraka - 3a, Ir	žaklovka -Ib, ročnica -1 c, b
cimraka - 2e	cimraka - 4b, a, cimprca - 4a	(mala) plankača - 5a, b	bradlja - 6h (J), a, b, bradlin - 6c	žatlaka - 3a	teslica - 7a
	cimermanka - 4c, b		malarin - 6d (S)	tesla - 3a	tesla - 7c
bognarca - 4c, b,	cimermanka - 6g trženica - 3a (S) klipak - 7b
cimrovka - 4 b, c	cimerka - 6a,
	cimraka - 6b, h
	(Z), cimrovka -
	6d 0), h (S),
	cimermanska
	sekira - 6g
	dernica, šnajdlaba - 4b		sekira, sekirica -6g, h		šaflenka - 7b, šajtlanka - 7d
	tesla - 4 c (J), puntaka - 4c (S)		korošica - 6g		cimraka - 7c
PROSTOR ZA SENO V SKEDNJU					
ALPSKO OBMOČJE	PREDALPSKO OBMOČJE	DINARSKO OBMOČJE	PREDDINAR-SKO OBMOČJE	SUBPANONSKO OBMOČJE	SUBMEDITE-RANSKO OBM.
/	skedenj - 4a, b	skedenj -5b(S)	(seneni) pridevek - 6a, d 0)	parna - 3a, c	oder - 7b (J), c
	parna - 4c, parne - 4c 0)	svisle - 5a	senica - 6h (Z), b, a (S)	stala - 3a	senik - 7b
	peter - 4c, na pet rali - 4c (S)	senik - 5a, b	senik - 6g, li (V)	šupa - 3b	stala - 7b, na štali — 7b (S)
	svisle, svisla, senjak - 4b	oder - 5b (|)	na šupi - 6d (S)	senik - 3c	
	šupa - 4b	pridevek - 5b			
PROSTOR ZA SLAMO V SKEDNJU					
ALl’SKO OBMOČJE	PREDALPSKO OBMOČJE	DINARSKO OBMOČJE	PREDDINAR-SKO OBMOČJE	SUBPANONSKO OBMOČJE	SUBMEDITE-RANSKO OBM.
/	na podu, nad podom, nad skednjem - 4b	slamnica - 5a	parna - 6h, g (S)	parna - 3a, b	lopa - 7b, d
	šupa - 4a, b, šupna - 4a	pridevek - 5d	na odru - 6h ()), na podu - 6b	na stali - 3a	oder - 7b, c
	senjar, štala, oder - 4b		senica - 6a, h, slamnica - 6h	skedenj - 3c	listnik - 7b
	parna - 4c		slamnati pridevek - 6«		stelnik - 7b
	gank - 4c (S)		pridevek -6 d		skedenj - 7b
			stelnik - 6d, šupa - 6d (1)		na štali - 7b
listnica - 6a
SKEDENJ					
ALPSKO	PREDALPSKO	DINARSKO	PREDDINAR-	SUBPANON-	SU13MEDITE-
OBMOČJE	OBMOČJE	OBMOČJE	SKO OBMOČJE	SKO OBMOČJE	RANSKO OBM.
skedenj - 2a, skedenj - 4a,		skedenj - 5a,	skedenj - 6d, a, g	pod - 3 c	skedenj - 7b,
b, c, d, e	b, c (S)	b, d			c, d
	pod - 4b		pod - 6e, h	slan - 3c	šupa - 7b
	gumno - 4c		cimper - 6g, h	skedenj - 3a, c	
			podencimper - 6h		
	marof - 4c (osr.)		štala - 6g	štala - 3b	
senik - 4a					
sen jak - 4b					
štala - 4b, c					
cimper - 4b					
	podencimper				
	- 4c 0)				
3 Zaključek
Dialektologi in fitocenologi - fitogeografi smo neodvisno daig od drugega raziskovali svoja znanstvena področja. V začetku naključna primerjava in kasneje poglobljen študij je pokazal nekaj stičnih točk, ki jih imata raziskovalni metodi: med najpomembnejše štejemo geografsko-terenske razmere, tj. odprtost ali zaprtost prostora, ki se zrcali v goratosti in gozdnatosti območij, ki so prepreke za jezik in naravo, klimatske razmere, zgodovinski razvoj pokrajine v smislu odvisnosti narave in jezika tudi od socialno-gospodarskih razmer, pa tudi psihološko-estetske vidike ipd. (M. ZUPANČIČ, V. SMOLE
1999). Ko smo udejanjali podobnosti med narečnimi in fitogeografskimi območji, smo hote ali nehote prišli še do večjih podobnosti med fitogeografsko delitvijo Slovenije in prostorsko razširjenostjo nekaterih leksemov. Iz dosedanjih ugotovitev kartografiranja slovenske narečne leksike, še zlasti koroške,5 je znano, da se izoglose le redko ujemajo z narečnimi mejami, določenimi predvsem na podlagi glasoslovnih razvojev. Seveda tudi ni popolnega ujemanja s fitogeografskimi območji, čeprav se ravno pri leksemih, nanašajočih se na naravo, da ugotoviti velika stopnja skladnosti. Za primer nikakršnega tovrstnega ujemanja pa smo vzeli poimenovanje za skedenj, saj se sam leksem skedenj pojavlja skoraj v vseh fitogeografskih distriktih. Tako smo tvegali nov poskus primerjanja med naravoslovno in humanistično vedo.
Literatura
BENEDIK, F., 1990: Poimenovanje »gozda- in refleksi č v besedi »sneg« v slovenskih govorih. - Razprave JI. razr. SAZU, 13: 213-220 + karte, Ljubljana.
BENEDIK, F., 1992: Veliki šmaren. - Tmclitiones, 21: 233-240 + karta, Ljubljana.
BENEDIK, F., 1996: Narečni izrazi za koruzo, koruzni storž, ličkati in ružiti. - Razprave II. razr. SAZU, 15: 7-25 + karte, Ljubljana.
SMOLE, V., 1988: Poimenovanja za cvetnonedeljsko butaro. - Traclitiones, 17: 327-335 + karta, Ljubljana.
ZUPANČIČ, M., SMOLE, V., 1997: Primerjava med kartami fitogeografskih, dialektoloških in etnoloških območij Slovenije. - Traclitiones, 26: 49-61, Ljubljana.
ZUPANČIČ, M., MARINČEK, L, SELIŠKAR, A., PUNCER, L, 1987: Considerationes on the phytogeographic division of Slovenia. - Biogeograpliia, 13: 89-98, Udine.
ZUPANČIČ, M., ŽAGAR, V., 1995: New views about the phytogeographic division of Slovenia, I. - Razprave IV. razr. SAZU, 36 (1): 3-30, Ljubljana.
VRBINC, F., 1987: Slovar tujk (osma izdaja), Ljubljana.
WRABER, M., 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. - Vegetal io, 17 (1-6): 176-199, The Hague.
PRILOGA V ŽEPU OVITKA!
Summary
Phytogeographical division of Slovenia and lexical diversity of Slovene dialects
The new phytogeographical division of Slovenia (ZUPANČIČ, ŽAGAR 1995) is more convenient when stating the similarity with the region's repartition of some lexemes linked with or dependent on nature's inherence (for example forest, corncob, Palm Sunday bundle, etc.).
The further study confirms that both research methods have some points in common, like the geographical and field conditions of openness and closeness reflecting in mountains and woodlands as a barrier both to the language and nature, climatic conditions, historic development of social economical conditions and nature, as well psychological and aesthetical wiepoints (M. ZUPANČIČ, V. SMOLE 1998). When the conformity with the phytogeographical division of Slovenia and the dialectal division of Slovene language based on phonetic phenomena was stated, the comparison of language verbal level has given additional emphasis. So, a new attempt of comparison with natural science and humanities has been subjected to a risk.
s Ludvik Karničar, Aktualnost slovenskih narečij na Koroškem in tipologizadja izoleks, v: Logarjev zbornik : referati s 1. mednarodnega dialektološkega simpozija v Mariboru /ur. Zinka Zorko, Mihaela Koletnik/, Maribor: Slavistično društvo, 1999, (Zora; 8).
Janez Keber Osebna imena v ljudskih pesmih
V prispevku avtor podaja svoje ugotovitve in zapažanja ob prebiranju Štrekljevih knjig Slovenske narodne pesmi I-1V s stališča imenoslovca. Svojo pozornost namenja osebnim imenom v njih in ugotavlja, da so nepogrešljiv vir za imenoslovna raziskovanja.
As a researcher of onomastics the author ivrites about his observations with regard to Slovenske narodne pesmi I-IV (Slovene Folk Songs I-IV) by Karel Štrekelj. He concludes that the names in these volumes represent an indespensable source for onomastic research.
Kot v vsakem literarnem delu tudi v ljudskih pesmih nastopajo številne osebe in bitja, ki so poimenovani z najrazličnejšimi imeni. Za tokratno obravnavo sem izbral imena v Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmih I-IV (v nadaljevanju SNP). Odveč je poudarjati, da je imensko gradivo v tej zbirki zelo bogato in raznovrstno. Zato je zelo pomemben, skoraj nepogrešljiv vir za raziskovalca imen. Iz njega sem nekoliko črpal že za svoj Leksikon imen leta 1988, v precej večjem obsegu za drugo, dopolnjeno izdajo Leksikona imen, ki je izšel leta 1996. Kratek pogled na imena v tej zbirki s stališča rime pa sem podal v članku Imena v rimah) Gradivo sem uporabil predvsem s stališča imenoslovca raziskovalca. Tako so me npr. zanimala imena, ki jih v drugih starejših virih ni mogoče zaslediti, npr. Breda in Izidor z različicami itd. V prispevku v Družinski pratiki2 sem v glavnem upošteval t.i. posmehulje, v katerih so imenom oziroma njihovim različicam pripisane rime, pogosto tudi rimane imenske tvorjenke. V svojem tokratnem prispevku bom dosedanje raziskovanje osebnih imen v ljudskih pesmih razširil in nadaljeval z omenjenih izhodišč ter poskusil priti tudi do kakih novih ugotovitev. Zaradi obsegovne
1 Glej Družinska pratika 1996, Celje 1995, 48-51.
- V omenjenem članku sem razen Štrekljevih SNP v manjšem obsegu upošteval še nekatere druge vire. Glej še seznam virov in literature na koncu.
omejenosti prispevka je nemogoče podati detajlno obdelavo celotnega gradiva, saj bi lahko iz tega nastala daljša razprava. Zato se bom omejil na posamezna tipična imena, na nekatere tipične pojave v ljudskih pesmih, ki omogočajo imenoslovcu rešiti marsikatero imenoslovno uganko. Drugi del svojega članka bom namenil imenom in njihovim različicam v posmehuljah, v katerih se je ljudska domišljija zelo razmahnila.
1.	Med imeni, ki jih poznamo v našem vsakdanjiku zaradi njihove pogostnosti in iz ljudske pesmi, je Breda. Kot rojstno ime se uporablja samo v Sloveniji, njen izvor pa še ni zadovoljivo pojasnjen.3 Da je ime pri nas že precej časa v uporabi, pa ne moremo ugotoviti iz starejših zapisov, ker ga v le-teh ni, ampak samo iz ljudske pesmi. V tej nastopa »mlada Breda» v sedmih variantah pod naslovom Nesrečna nevesta. V štirih variantah se pojavlja Breda, in sicer v različicah Bredka, (mlada) Breda, Brajda, Brajdiča. V eni varianti (št. 104) je Breda zamenjana z manjšalnico imena Ana Anjči-ka, v dveh pa nevesta ni imenovana. Imenske različice so pokrajinsko pogojene, kot je to razvidno iz naslednjih navedkov:
102. (Iz Kleč na Gorenjskem)
Bredka zgodaj vstajala.
K sebi klicala je mater:
Le sem, le sem, mati moja!
103-	(Iz Ledin v Idrijskih hribih)
Breda vstane, ko se dan zazori,
Se sprehaja sem ter tje po dvori...
Mlada Breda kliče žen’na k sebi...
106. (Iz Frama na Štajerskem)
Pervo krat petelin je zapel,
Židanko uže h Brajdi gledat šel:
Hole, Brajdiča ti moja,
Ali te uže glavica boli?
Ime Breda pa ima razen navedenih še dve različici, in sicer v pesmi Sestra noče sestrinega ljubimca s podnaslovom Brajdka in Anička (SNP I, 184, št. 117; Gorenjska). Različici Brajdka v podnaslovu se v tekstu pridruži različica Brajdika, npr.:
On ima dve deklici:
Al uzemi Brajdiko,
Al’ uzemi Ančiko.
Tu Anička oziroma Ančika nastopa v sestrskem paru z Brajdko oziroma Brajdiko, medtem ko v eni varianti pesmi Nesrečna nevesta Anjčika zamenjuje Bredo.
Drugi tak značilen primer, ko se ljudska pesem izkaže kot dragocen vir za imenoslovca, je rojstno ime Izidor. Ime je po izvoru grško in je nekdaj pomenilo ‘dar Izide’ (tj. staroegiptovske boginje, zaščitnice zakona, medicine, poljedelstva in plovbe). Po pomenu in tvorbi mu je sorodno ime Teodor (tj. ‘božji dar’), slovensko Božidar. Izidor se kot sveti Izidor pastir in vojščak pogosto pojavlja v slovenski ljudski pesmi. V Štrekljevi zbirki SNP je pod naslovom Sveti Izidor pastir-vojščak 17 pesmi o svetem Izidorju iz različnih krajev Slovenije. Začenjajo se s Svet’ Izidor je ovce pasel... Za imenoslovca so zanimive tudi različice imena Izidor: Izidorij v Framu pri Mariboru, Židor na Murskem polju in v Adlešičih v Beli krajini, Židor v Podzemlju v Beli krajini,
' O izvoru imena Breda gl. Leksikon Imen, 1996, 147.
Izidor na Kranjskem, ’Zidor Volčanah na Tolminskem, Izidarius v Cerknem, Zorn v Morskem pri Kanalu. Ker gre v teh primerih za ime svetnika, ime ni bolj krajšano, npr. v Dore ali Izi, kot pri nesvetniških Izidorjih, zato je kljub razlikam Izidor dobro prepoznaven v vseh različicah. Izjema je samo različica Zorn, ki je prepoznavna samo zato, ker se v eni varianti (št. 599) izmenjuje z Izidorjem:
Svet Izidor ovčice pasel,
Lepo je žvižgal, še lepš’ je pel.
Svet Zorn ovčice pustil,
Podal se je v žolnirski stan.
V nekaterih drugih jezikih je lahko prišlo pri tem imenu do bolj drastičnih krajšanj, npr. v hrvaškem krajevnem imenu Sucidar, ki je nastalo iz *sanctus Isidorus. Podobno nespoznavnost pa lahko najdemo tudi pri nekaterih drugih slovenskih imenih. Tako se npr. za uradno krajevno ime Valburga lokalno uporablja Šentomprga, ki je nastalo iz *Šent Valburga.
Svetega Izidorja v njegovi pastirski vlogi v treh pesmih (št. 600, Iz goriške okolice, št. 601, iz Grgarja, 602, S Krasa) zamenjuje sveti Urban, na Krasu sviet Worbän. Tega »pastirskega« Urbana omenja A. Breznik (Slovarski navržki, Dom in svet 17, 1904, 384): Pri Sentheleni (Dolsko) pravijo, da se onega, ki zadnji prižene, primejo vse muhe in vsi brenclji, in da mu bodo celo leto krave bezljale. V Mokronogu nagajajo pastirju, imenu-joč ga Vrbana, takole: Vrban zasp'n - ceu let 11 dan - na peč leži - de se ga slama drži} Iz povedanega o Izidorju in Urbanu je mogoče ugotoviti, da se svetniška imena kljub njihovi svetosti lahko v ljudskih ustih tudi spreminjajo, se medsebojno zamenjujejo. Splošno znano pa je tudi, da se na slovenskem ozemlju pogosto spremenijo tudi njihove prvotne svetniške funkcije, zavetništva itd. To dokazujejo prav slovenske ljudske pesmi. Tak primer je že omenjeni Urban v vlogi Izidorja. Sveta Neža npr. je samo na Slovenskem postala zavetnica ovac, pastirjev in ovčarjev, kar potrjuje koroška pesmica v Posmehuljah osebam po imenih (SNI’ IV, 375, št. 7672, Iz beljaške okolice): Sveta Neža hice pase,
Dolgo rueto ma;
Petelinček štumfče štrika,
Cmav vovne ma.
Verz o petelinčku in rek Sveta Neža kuram rit odveže dokazujeta, da so tej svetnici pri nas razen ovac pripisali tudi zavetništvo kur.
Po ljudski pesmi ima vlogo vojščaka razen svetega Jurija, Izidorja, Urbana tudi sveti Feliks, kar je razvidno že iz naslova ljudske pesmi Sveti Feliks vojščak (gl. SNP I, 571 d., št. 603; iz škocjanske okolice na Dolenjskem). V pesmi se ob imenu Feliks pojavita še različici Felkus in Felikus. Spreminjanje imena Feliks v ljudskih ustih se je s tema različicama šele začelo, kar dokazujejo tudi priimki Fele, Felc, Fale, ki so nastali iz skrajšanih oblik tega imena.
Ime Erazem (1994: 33) ima po ljudski pesmi Sv. Eražemprežene hudobo (.SNP I 572, št. 604) različici Eražem in Eražman. Iz teh in podobnih oblik so v priimkovnem procesu nastali številni priimki, kot Erazem, Oražem, Ražem, Ažman, Orožen, Oraže, Rože itd.
Miklavž je danes kot svetnik znan predvsem po miklavževanju. V zvezi s tem, da je tudi zavetnik brodarjev, mornarjev in zoper povodnji, pa je ljudska pesem Sv. Miklavž vrže hudobo v morje (SNP I, 573-574, št. 605, 6O6, 607). Miklavž, ki je na slovenskem ozemlju nastal iz latinskega Nicolaus, se razen v varianti št. 605 (Z Grahova na Tolminskem) v variantah št. 606 (S Kamena na Soči) in št. 607 (Iz Starega sela pri
Koboridu) pojavlja z različicami Maklavž, Šenklavž ter Meklavž, Šnklauš. Tako je Miklavž v zvezi sveti Šenklavž dvakrat svet: sveti in šen(t).
S hudobo se v ljudski pesmi razen že omenjenih Eražma in Miklavža spopada tudi sveti Voljbenjk. O tem govori ljudska pesem Sveti Voljbenjk prekani hudobo (gl. SNP I, 593, St. 630; Iz begunjske okolice na Gorenjskem). Ime Voljbenjk, v besedilu pesmi Volbenk (1994: 4), ima različico Bolfenk (1994: 12) in izhaja iz nemškega imena Wolfgang (1994: 6). Obliko Ulbank poleg Volbenk in Volfgank navaja v nemško-slovenskem slovarju iz leta I860 M. Cigale. Po cerkvi sv. Bolfenka je poimenovan kraj Sv. Bolfenk na Kopu. V Italiji je blizu meje po cerkvi poimenovan tudi kraj Štoblank, italijansko San Volfgango. Volbenk je v notranjskem pregovoru Šentolbenska repa nikoli ne fali. Sveti Bolfenk oziroma Volbenk (v koledarju 31. oktobra) je zavetnik rezbarjev, pastirjev, drvarjev, oglarjev, brodarjev, tesarjev in proti mnogim boleznim. Obravnavana ljudska pesem o Volbenku se ujema z navedenimi zavetništvi. Pretvorba nemškega imena Wolfgang v slovensko Volbenk je v tej pesmi upoštevanja vreden podatek za imenoslovca.
V ljudskih pesmih se znana svetniška oziroma krščanska imena pojavljajo npr. še pod naslovi (SNP I) Sv. Lukež ubije očeta in mater {št. 608), Sveta Jedrt (št. 609, 610), Sveta Kristina in njena mačeha (št. 6ll-6l4), Sv. Jernej nosi na rami svojo kožo (št. 615), Sveta Apolonija (št. 625), Sveta Marjeta, sveti Jurij in zmaj {št. 626-629), Sestra svetega Lovrenca zakleta v ribo (št. 631), Sveti Štefan (št. 632-635), Sveti Štefan žrtva (št. 636), Sveta Katarina (št. 637-640), Sveta Barbara vržena v ječo (št. 641-644), Sveta Urša streljana (št 645), Sveta Barbara, pomočnica ob smrti (št. 646-655), Sveta Uršula prosi za suho selo (št. 656), Sveti Brnard gre od hiše (št. 657-672), Lepa Ana gre v Volavlje {št. 677-678), Marija kliče ranjenega fantiča za Jezusom (št. 680-697).
V 21 variantah ljudske pesmi Previdno dekle (gl. SNP I, 675 d., št. 752-772) iz različnih slovenskih krajev se razen splošnega fant in dekle - tudi tadva odvisno od narečja -pojavljajo različni pari fantovega in dekletovega imena: Ivan - ljubca (Gorenj-ska), Hanzelj - Micika (Kranjska), Anzelj - ljubca (Kranjska), Juri - ljubica (Kranj-ska), Hanzcl, Hanze - ljubica (Gorenjska), Anže - Nežica, Nežca (Z Banjšic), Anže - ljubca (Iznad Gorice), Janez - Marjanca (S Kamena na Soči), pubič - Minkica, Minkeca (Iz ziljske doline), Hanzel - Mojzej (Koroška), Hanzelj - Uršej (Borovlje, Podkrnos).
Ženska imena se odvisno od krajev menjavajo tudi v 33 variantah pesmi obsmrtnice Snoči okoli enajste ure sem zaslišal glas Gospodov (gl. SNP III, 620 d., št. 6368-6400). Prva varianta (Iz Cerkna) se začne takole:
Snoč okol enajste ure,
Sem zaslišal glas Gospoda,
Smrt na vrata mi potrka:
»Mlada Lenka, si doma?«
Ime Lenka se v nagovoru ponovi v varianti št. 6369 (Iz Hudojužne), v varianti št. 6370 (S Temljin) različica Lenčka, v varianti št. 6371 (Izpod Melec) pa različica Lejnka. Namesto imena se v več variantah pojavlja nagovor Mlada dekle (št. 6372, 6390, 6399) ali Mlado dekle (št. 6373, 6374, 6376, 6387), O preljubo dekle (št. 6375), ime Liza v variantah št. 6377, 6380,6383, 6398 (Iz Vipave, Okoli Novega mesta, Iz Št. Lovrenca ob Temenici na Dolenjskem, Od Celja), Liz’ka v varianti št. 6378 (Iz Ilirske Bistrice), Minka v variantah št. 6379, 6386 (Iz Višnje gore, Kranjska), Milka v varianti št. 6381 (Z Blok pri Cerknici), Mlada dikle v varianti št. 6382 (Iz Dobravic), dekle mlada {št. 6384), Ančka v varianti št. 6385 (Kranjska), Ljuba hčerka (št. 6388), Mvada hčerka (št. 6389), Ančika v varianti št. 6391 (Iz gorjanske okolice pri Bledu), Ančka v varianti št. 6392 (Z
Gorji pri Bledu), Minka v variantah št. 6393, 6394, 6395 (Gorenjska, Koroška, povsod znana, Iz Rožne doline), Micka v variantah št. 6396, 6397 (Iz Roža, Iz podjunske doline), Mimka v varianti št. 6400 (Od Sv. Trojice v Halozah).
Za imenoslovca je nekdanja prostorska razporejenost imen vsekakor zanimiva in bi bila iz večjega števila ljudskih pesmi z veliko variantami brez dvoma reprezentativna za neko preteklo obdobje. V manjšem obsegu se lahko imena spreminjajo tudi v eni varianti. Največkrat gre za klicno obliko proti neklicni, npr. Ančika: Ančka, Nežca: Nežica, Micika: Micka. Iz navedenih primerov je tudi razvidno, katera imena so bila nekdaj najbolj znana in najbolj v rabi. Zanimivo je, da se sicer najpogostejše žensko ime in ime sploh Marija ne pojavlja v poimenovanju navadnih smrtnic, ampak samo v pesmih, ki pojejo o krščanski Mariji, materi Jezusa. To dejstvo je sicer zlasti za starejša obdobja razvidno tudi iz starejših virov in dokumentov, npr. iz urbarjev. Izjema je samo raba imena Marija v vladarskih in plemiških družinah.
Pojavljanje imen v ljudski pesmi pa nam omogoča poleg že navedenega tudi vpogled na nastanek nekaterih imenskih oblik, ki sicer iz drugih dostopnih dokumentov ni tako razviden. Tako se npr. v gorenjski varianti (SNP I, 111, št. 63; Iz begunjske okolice na Gorenjskem) ljudske pesmi Mrtvec pride po ljubico pojavi ime Majdalenka. Ta tako kot Magdalcnka izhaja iz imena Magdalena, slednja pa iz Marija Magdalena. Ime Majdalenka, prav tako izhodiščno Majdalcna, sta tako v SNP dokumentirani obliki za nastanek skrajšanih imenskih oblik Majda in (A)lcnka. Iz imena Magdalena je s krajšanjem lahko nastalo ime Magda, iz drugega dela (A)lena. Soglasniški sklop -gd- imena Magda(lena) se je v slovenskem jeziku spremenil v lažje izgovorljivi -jd- in tako smo dobili slovensko Majdalcna, iz tega pa manjšalno Majdalenka. Iz teh dveh oblik je s krajšanjem nastalo ime Majda, ki po pogostnosti močno prekaša izhodiščne oblike. Ime Majda je tudi pri Hrvatih, oblike z -j(d)- pa so tudi v češčini, npr. Majdale-na, Majolena. Hrvaško dalmatinsko Mandalina kaže na glasovno spremembo -gd- v -nd-, staro dubrovniško Mada pa je najbrž skrajšano iz italijanskega Maddalena. Tudi druga možna skrajšana oblika iz imena Magdalena oziroma Magdalenka ali Majdalenka - Alenka in njena manjšalnica Alenčica sta zelo znani iz ljudske pesmi Kralj Matjaž in Alenčica. Slednja ima v isti pesmi različico Alenčka. Tudi Alenka je tako kot Majda že nekaj desetletij med najbolj popularnimi imeni pri nas.
V nasprotju s predhodnimi zelo znanimi ali pogostnimi imeni sta tipični ljudskope-sniški imenski par Zarika in Sončika (gl. SNP I, 122 d., št. 71, 72), lepi hčerki starega Vaha in stare Vahinje. Sončika - v ljudski pesmi zapisana tudi Solnčica z različico Solnca - ima dandanes statistično komajda opazne različice Sonca, Sonča, Sončika Katarina, Sončka. Tudi Zarika je danes statistično komaj opazno ime s skoraj prav tako neopazno različico Žarka. Pogostejše je bilo sorodno ime Zarja (1994: 63 oseb). Sorodno ime Zora 1994: 1421), ki ima danes različico Zorka (1994: 738), pa se pojavi v ljudski pesmi Mlada Zora (gl. SNP 1, 180, št. 114; Iz idrijskih hribov). Imena iz nazivov planetov ali nebesnih pojavov so polna simbolike. To velja tudi za Zariko in Sončico, lepi sestri po milosti Boga, ki je uslišal prošnjo staršev Vaha in Vahinje -Lahov iz laške dežele. V njuno življenje usodno posežeta španski in turški kralj.
V ljudski pesmi Lakoma krčmarica (gl. SNP I, 581 d., št. 616-622) nastopa svetniški par Valentin in Peregrin, npr. (št. 6l6; Iz Kamne gorice):
Po cesti gresta brata dva,
Prot hiši se obrneta,
Mladenča dva, svet’ Valentin,
In njega brat, svet Peregrin...
Zatoraj v Boga upajmo,
Pobožno k nebu kličimo:
»Pomagaj Bog, svet’ Valentin in njega brat, svet’ Peregrin.»
Valentin in Peregrin nastopata še v varianti št. 621 (Podjunska). V variantah 617 (Kranjska iz Zabukovja) in 620 (S Kamena na Soči) nastopa samo Valentin, v variantah 618 in 619 (Iz Cerkna, Z Grahova) Peregrina v paru z Valentinom zamenja Auguštin oziroma Avguštin. V varianti št. 622 v dveh redakcijah (Iz ljutomerske okolice) namesto zgoraj naštetih nastopata Bog in sveti Peter. Pri prej obravnavanih parih je torej za zamenjavo potrebna rimana imenska oblika: Valentin-Peregrin, Valentin-Avguštin. Seveda sta ta dva para svetnikov brata samo v ljudski pesmi. Prava brata pa sta slovanski svetniški par Ciril in Metod, ki se ju ljudska ustvarjalnost nasploh spominja z različnimi šaljivimi verzi (gl. v nadaljevanju).
Sam Peregrin se pojavlja v ljudski pesmi Sv. Peregrin in voznik (gl. SNP I, 587, št. 623). Dandanes je kot rojstno ime zelo redko (1994: 19), priljubljeno pa je bilo v začetnem obdobju krščanstva, ko so se kristjani na svetu počutili kot večni tujci, popotniki in romarji. To je razvidno iz prvotnega pomena tega imena (prim. latinsko Peregrinus: peregrinus ‘tujec; romar’).
Veliko simbolike ima tudi ime Vida v ljudski pesmi Lepa Vida (gl. SNP I, 124 d., št. 73, 74, 75, 76, 77), motiv Lepe Vide pa je uporabilo za svoja dela več slovenskih pisateljev. Vida, ki spada med najbolj pogosta ženska imena (1994: 6706), je ženska oblika zelo znanega imena Vid (1994: 988). Sveti Vid je eden najbolj znanih svetnikov pri nas in spada med 14 pomočnikov v sili. Je v številnih vremenskih pregovorih. Leta 1985 je bilo pri nas 43 cerkva sv. Vida. Po njih so poimenovani kraji Sv. Vid, Šentvid, Vidoviča in Šentviška gora. Šentvid je zašel tudi v pregovor Kar je izšent Vida, je malo prida, kar je pa okoli, pa nič ni bolji.
Samo slovenska različica imena Elizabeta - Špela se z manjšalnicami Špelca, Špelica, Špelka pojavi v ljudski pesmi Svoji ženi nezvesti gospod (SNP I, 133 d., št. 78), in sicer v značilnem nagovoru:
»O Špela, Špela, Špelica,
Premila möja ljubica!»
Omenjene ljudskopesniške različice imena Špela dopolnjujejo in zgodovinsko dodatno potrjujejo živo rabo tega imena že dosti prej, kot je bilo to uradno zapisovano namesto imena Elizabeta. Pravi razmah uradnega zapisovanja prej samo ali večinoma klicnih, skrajšanih imenskih oblik je možno ugotavljati po statističnih podatkih po letu 1971. Tako je bilo leta 1971 npr. samo 221 uradno zapisanih imen Špela, leta 1994 pa kar 4451. Pri tem je treba tudi upoštevati, da so bile skrajšane imenske oblike v obdobju po letu 1971 zelo v modi. Zato je pogosto prišlo do upada zanimanja za izhodiščne daljše oblike imen. To npr. za ime Elizabeta dokazujeta statistična podatka (1971: 7977, 1994: 5859). Ime Špela je po zapisih v urbarjih nastalo iz imena Elizabeta prek oblik Elspet, Speta ipd., v književnih delih pa srečamo razen že omenjenih oblike Ošpeta, Špeta, Lešpeta.
Ime Marjeta z različico Marjetica se pojavlja v ljudski pesmi Trdoglav in Marjetica (gl. SNP I, 142 d., št. 86-89). Marjetica je tudi v gorenjski varianti ljudske pesmi Kralj Matjaž v turški ječi (SNP I, 26, št. 10), medtem ko je v goriški varianti (prav tam, 24 d., št. 9) njena različica Margetica. Marjeta in Marjetica nastopata dalje v ljudski pesmi Sveta Marjeta, sveti Jurij in zmaji SNP I, 589 d., št. 626, 627; Kranjska). Ime Trdoglav z različico Glav je verjetno nastal prek Trglav iz Triglav po ne tako redkem ljudsko-etimološkem preoblikovanju.
V ljudski pesmi Sholastika (SNI’ I, 77, št. 38; Gorenjska) se pojavi danes unikatno ime Školastika z današnjimi različicami Školasta, Skolastika, Skolastika Ljudmila.
Izhaja iz latinskega pridevnika scolastica ‘šolska, govorniška; učena govornica’. Za tako redko ime je ta ljudska pesem zanesljiv vir o njegovem nekdanjem obstajanju na Slovenskem.
2.	Dmgi del mojega prispevka je namenjen imenom, ki v ljudski pesmi nastopajo v rimah. Rime so pomemben element v vsaki poeziji, a tudi v rekih in pregovorih ter iz njih nastalih frazeologemih. Od rime je odvisen izbor besed, a tudi imen, če se omejimo samo nanja. En tak primer je že omenjen v prvem delu mojega prispevka, ko se dva imenska para združujeta na osnovi rime: Valentin-Peregrin, Valentin-Avguštin. Drugi značilen primer, ko je od besed odvisen izbor imen, je npr. varianta ljudske pesmi Kaj ima duhovnik, kaj mežnar (SNP IV, 357, št. 7550; S Strmca pri Logeh):
Tidl, lidl Fančika,
Far je sniedu mačika,
Fajmošter hozličiha,
Piš me v rit, Maričika!
V SNP, zlasti v 4. knjigi, je mnogo gradiva za imena, ki se pojavljajo v rimanih verzih. V razdelku Pesmi stanovske najdemo Posmehulje osebam različnega značaja, Posmehulje osebam po imenih, Posmehulje krajem in deželam. Gradivo iz teh posmehulj sem uporabil pri posameznih imenskih iztočnicah zlasti v drugi, dopolnjeni izdaji svojega Leksikona imen, ki je izšel leta 1996. Seveda pa so v posameznih imenskih geslih v tem leksikonu tudi imena v pregovorih, rekih ter v izimenskih izrazih in frazeologemih.
Izbor imen, ki se pojavljajo v posmehuljah, je sorazmerno majhen, saj gre za imena, ki so na slovenskem ozemlju najbolj znana in uveljavljena ter imajo različice, katerim je lahko najti rime. V posmehuljah nastopajo ta imena z rimami posamezno, v parih ali v skupinah. Za začetek navajam verze, v katerih so skupaj naša najbolj znana moška imena:
Matejče hosto vlejče,
Toma hosto loma,
Juri zakuri,
Miha gor piha,
Jaka kar čaka,
Šima z glavo kima,
Blaže kostanje praže,
Marko peče jarko,
Andreje se pri ognju greje.
Imen je devet, kar je pravljično število. Vsako ime ima svojo rimo. Tej so prilagojene tudi oblike večine imen: Matej-Matejče, Tomaž-Toma, Jurij-Juri, Mihael-Miha, Jakob-Jaka, Šimen-Šima, Blaž-Blaže, Marko-Marko, Andrej-Andreje. Zanimiv je tudi dogodek - priprava ognja in pečenje kostanja.
Med posameznimi imeni najdemo v številnih rimanih izrazih in posmehuljah ime Janez in njegove različice Anza, Anže, Hanza, Hanzej, Hanzel, Žan. Slednji je v rimanem izrazu Žane iz Ljubljane kot ‘prebivalec predmestja Ljubljane’. V posmehulji pa nastopa Janez iz Ljubljane:
Janez iz Jeblane,
Ma hlače preklane,...
Z rimami Banes, Panes, Panza se ime Janez (Hanza) pojavlja v več posmehuljah, npr.:
Janez Banes Štruklje peku,...
Hanza panza peč podrl,
Notri zlezel, gor odprl.
Včasih se rima vzdevek ali priimek, ki stoji ob imenu, npr.:
Janez Škrbelou Je vonca perpelou,...
Podobno tudi pri drugih imenih, npr.:
Jožbk Podvožbk,
Ta kamniškb kmet,
Z gospodo je jedu Ta rehko podmet...
Vane z Doline Je pojo kravi vime,
Nej biu še set, je pojo osli ret!
Pavle Paližgal Žabam je žvižgal,
Žabe lovil,
Pa nobene dobil!
Jbra s Pbzderja Pa mlinarja terja,
Jur’ izpod boršta Pa mlinarja trošta.
Grega 'spod brega Pa mlinarja krega,...
Ime Andrej z različico Andrež se v posmehuljah pojavlja z rimama Pandrej, pandrež:
Andrej Pandrej peč podrv,
Noter zlezov, gor podprv.
Andrež pandrež Peč podrv Struček spekov Babi dav...
Andrej ima danes modno različico Andraž, ki ga je pesnik takole ‘predrugačil’: Andraž se je nazadnje - preandražil (Matej Bor, Bele vode, 1950, 101). Skrajšani različici Drejec in Drejc pa sta v posmehulji:
Stari Drejec pomočnik Ima nos ko osovnik.
Sonce sije, dež kadi,
Baba melje, Drejc lovi.
Ime Jaka je v mnogih posmehuljah z rimami Jaka-čaka, kaka, skaka, spaka, sraka, tika taka, tobaka, npr.:
Moj šocej je Jaka,
Pod uto me čaka,...
Jaka skaka,
Stekli pož,
Vel’ka žena,
Majhen mož!
Jaka sraka Na dil’ se vkaka;
Dila spodleti,
Jaka pa v skret zagrmi.
Jaka tobaka,
Na dilc kaka-,
Dilca spodleti,
Jaka v drek zleti.
Med moškimi imeni imajo po več rim še imena Anton, npr. 'Vone.-barone, Tone-mone, Tone-lone, Franc, npr. Franci-krancl, Franc-Rance, France-tance, Jože, npr. Joia-boža, poboža, Joža-brnoža, Joža-Poža, Jozöj—nozöj, Jozej-nožej, Jučže-poluože, Mihael, npr. Miha Mvhav-kovav, Miha-petriha, Miha-piha, poclpiha, Peter, npr. Petr-putr, Pettr-Šefor, Peter-veter, npr.:
Lovretov Franci Je skoču na krancl...
Joža Poža Muco poboža,
Muca nima mleka,
Jože pa veka.
Miha
Gleda s petriha,
Pa prav,
De bo žabe kovav.
Peter, Peter,
M a rit na veter.
Tone mone-S kahle jedu
V niške srov.
Tone Ione kokošar -Svinja, riti gospodar!
Po dve rimi imajo imena Gregor, in sicer Grgoraš-krevljas, Pikar-Grogar, Jurij, npr. Juri)-njuri, Juri-podkuri, zakuri, ter Tomaž, npr. Tomaž-krevljaš, Tomaš-pelaš, npr.: Gr go raš,
Kam krevljaši
V Novo mesto,
Po nevesto;
V Nemško Loko Na poroko-,
V Nemške Gradce Po se svätce.
Nežin Jurij ves dan nji tri S celim hlebcem po gori,
Če ga načne, neve, kaj začne,
Če ga sne, domu ne sme.
Jurij nastopa tudi v povezavi s krajevnim imenom Šenčur (SNP IV, 380, št. 7704; Iz Kamnika), ki je nastalo po cerkvi sv. Jurija:
V Šmičurji So vsi Jurji,
Sam fajmošter je Marka,
Pa še temo denarja manka.
Posamezne imenske rime pa se pojavljajo še v posmehuljah:
Počaki Lovre,
De godla zavre.
Lovre zaspi,
Pa godla skipil Matija Mataja Kobilo napaja Kobila poskoči,
Matija v rit poči,
Križ kraž Kralj Matjaž!..,
Med ženskimi imeni je v največ posmehuljah ime Mica, ki je sicer tudi najpogostejša klicna oblika za ime Marija. Ima rime Mica-Maca-taca, Mica-tiča, Mica-potica, npr.: Mica, Maca,
Kurja tacal Mica - tiča,
Kurja tacal Mica potica Pod mizo leži,...
Različica imena Marija je tudi Mara, npr. v posmehulji:
Baba Mara Srajce para,
Brado giblje,
Dete ziblje.
Druga ženska imena imajo rime: Ana-Anca-’spocl klanca, Anica-banica, Angela - Angela-kadela, smrdela-, Anka - Anka-Poljanka-, Franca - Tranca-tanca, imeni Tina, Katarina - Tina, Katarina-petelina-, Katarina - Katarinca-planinca, Kater-ca-Škateljca-, Mina - Mina z Bohina-svina; Neža - Nežica-prežica, Než’ca-prešca, Nežca-jezca, Urša - Urša-turša, npr:
Angela Je smrdela,
Je šla čez most,
Sam’ zato k’ je ’mela post.
Franca tanca Pod goro,
Štirje fantje Pa za njo:
Kdor jo vjime Njega bo.
Katerca Škateljca,
Sreča te išče;
Krajcarjev, vinarjev Polhno perišče.
Tina je skopila petelina,
Muožu dala ruožu:
Muož ju je zapiu,
Tini ret zašili.
Medsebojno se rimata imeni Tinka-Minka, Tinčica-Minčica, npr.
Minka - Tinka
Pod goro Tista dekle Moja bo,-Črno gleda,
Flajsik gre,
Tista bo pa Glih zame.
Nekatera imena se pojavljajo v parih:
Janez in Micka šla sta v Kranj po picka...
Peter in Pav sta spila bokav...
Ciril in Metod sta srala po pot...
Kot dvojno ime je lahko v ljudski pesmi Katarina Barbara (gl. št. 7711; Iz Draga-tuša):
Katarina Barbara Kak si doma var’vala,
Da t’ je piška ukradena.
Katarina Barbara se pojavi še v posmehuljah št. 7596 (Iz Matene pri Igu) in št. 7597 (Iz Hrastnika pri Trbovljah).
Katarina v ljudski pesmi nastopa tudi skupaj z imenom Jaka:
Tika taka, vženu se je Jaka;
Šu je na planinco,
Vzev je Katarinco.
V razdelku Posmehulje krajem in deželanom se ob krajevnih imenih pojavijo tudi rojstna imena, npr. Jurij, Marko, Anca, Marija, Katarina, Barbara, Franc, France, Janez, Joža, dalje prebivalstvena imena, kot Kranj(e)c, Lah, Vlah, npr.
Glejte, glejte Kranjca,
Kak s našoj Ancoj tanca: ...
Lej ga, lej ga Laha,
K’ mo z rit čisva repa maha!
V obravnavanih posmehuljah se večkrat pojavi krajevno ime Ribnica, npr.: France Tatice z Ribence, a tudi druga krajevna imena, npr.:
Tam notri v Metliki So grešniki veliki-....
’M šov v Šwnpav,
Bom kon’če koväv,...
Ob koncu svojega sprehoda skozi Štrekljeve SNP, med katerim sem se kot imenoslovec ustavljal ob posameznih imenih, ugotavljam, da so ljudske pesmi eden najpomembnejših virov za raziskovanje imen. V njih so vsa pomembnejša krščanska in druga imena, ki so se skozi stoletja pojavljala v slovenskem prostoru. Za nekatera imena je obravnavana zbirka edini ali najpomembnejši vir za dokazovanje njihove navzočnosti pri nas v preteklem obdobju. To velja tudi za skrajšane oblike mnogih
imen, različne tvorjenke ipd., za katere je ljudska pesem trden dokaz za njihov nastanek in obstoj v živem jeziku. Te oblike namreč uradno niso obstajale. Sodeč po statistiki pa so se - očitno tudi po sprostitvi nekaterih predpisov o matičnih knjigah in ob Zakonu o osebnem imenu - v Sloveniji uveljavile in celo prišle v modo po letu 1971 (gl. Leksikon imen, druga, dopolnjena izdaja, 1996). Vraščenost po izvoru večinoma tujih imen v slovenski prostor dokazujejo med drugim tudi tako imenovane posmehu-Ije. V njih si je ljudska domišljija dala duška s postavljanjem imen in njihovih zlasti skrajšanih oblik v rimane povezave z drugimi besedami ali posebej narejenimi rimanimi imeni, vzdevki ali priimki. Rima je praviloma pogojevala izbor imen in drugih besed, kar je sicer znan pojav pri pregovorih in rekih in tudi v frazeologiji nasploh.
Viri in literatura
BEZLAJ, France, Slovenski imenotvorni proces, Jezik in slovstvo 10, 1965, 113-118.
GLONAR, Joža, Poučili slovar, Ljubljana 1931-1938.
- Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1936.
JAKOPIN, Franc, Jezikovna in pisna adaptacija imen v besedilih 16. stoletja, Zbornik Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, Ljubljana 1986, 69-75.
Kartoteka za Slovar slovenskega knjižnega jezika.
KEBER, Janez, Leksikon imen, Izvor imen na Slovenskem, Celje 1988
- Leksikon imen, Izvor imen na Slovenskem, druga, dopolnjena izdaja, Celje 1996, gl. tudi poglavje Seznam pomembnejših virov in literature, prav tam, 71-78.
- Nekateri semantični vidiki in motivi prehoda osebnih imen v občna imena v slovenščini, Traditiones 23, Ljubljana 1994, 27-32.
- Osebna imena v Sloveniji kot dokazila slovenske identitete, Traditiones 26, Ljub-ljana 1997, 101-108.
- Ženska imena v Sloveniji, DERGANC, Aleksandra (lir.), XXXIII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, Ljubljana 1997, 33-43.
MERKÜ, Pavle, Svetniki v slovenskem imenoslovju, Trst 1993.
SMOLEJ, Viktor, O osebnih imenih v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem, Jezik in slovstvo 30, 1984/85, 204-206.
Š1VIC-DULAR, Alenka, O osebnih imenih in priimkih v Požganici Prežihovega Voranca, Odmev živega človeka in krajine, Ravne na Koroškem 1983, 94-103.
ŠTREKELJ, Karel, Slovenske narodne pesmi I-IV, Ljubljana 1895-1923-
Summary
First Names in Folk Songs
The author writes about names in folk songs, choosing Slovenske narodne pesmi I-IV by Karel Strekelj as the source of his research. The principal goal of the research was to demonstrate that folk songs can be a very important source for the research of Slovene onomastics. For this purpose the author has chosen individual characteristical names and highlighted certain phenomena in Slovene folk songs, which for some names represent the only - or at least the most reliable -historical source. He also points out numerous name abbreviations, new word formations and their alternations in many variants of folk songs. Aside from abbreviations and newly-formed words names, rhymed word formations and words in folk mocking songs reflect a successful adaptation of mostly foreign names. In addition to terminology and phraseology formed from names all of the above form a structure which proves that Christian names which have been used in Slovenia are firmly rooted in Slovene culture.
Mirko Ramovš
Hišna imena v vaseh Ježica, Kleče, Mala vas, Savlje in Stožice
Prispevek obravnava in navaja hišna imena petih vasi ljubljanskega Posavja, ki so danes del Ljubljane in izgubljajo naravo kmečkih naselij, z njo pa tudi značilne posebnosti materialne in duhovne kulture.
The article analyzes house names of five villages of the Ljubljana Posavje region. Since these villages have already become a part of Ljubljana they will gradually lose their t'liral character and with it also its characteristical features of material and spiritual culture.
Ob stapljanju zgoraj navedenih vasi ljubljanskega Posavja v predmestja izginjajo tudi značilne posebnosti njihove materialne in duhovne kulture, med katere prav gotovo sodijo stara hišna imena. Ker so del zgodovine kraja in njegovih prebivalcev, je velika škoda, če bi zatonila v pozabo. Zato sem jih kot domačin z Ježice že pred dvajsetimi leti ob pomoči staršev zapisal. Oba sta bila rojena na Ježici, oče Ignac leta 1898 v obrtniško-kmečki družini, mati Kristina, roj. Erjavec, pa leta 1899 v kmečki. Ker je bil oče čevljar in mati šivilja, sta zaradi narave dela poznala večino prebivalstva teh vasi in njihove domove.1 Ko sem ob neki priložnosti kolegu dr. Matičetovemu povedal, da sem zapisal hišna imena svojega domačega kraja, mi je svetoval, naj jih v primerni obliki objavim. Čeprav me je večkrat opomnil, ali kaj mislim na objavo, sem z njo zaradi drugega dela odlašal in so zapiski še naprej ležali v predalu. Zdaj čutim dolžnost, da izpolnim željo jubilantu in mu v vezilo prinašam prispevek o hišnih imenih v naslovu naštetih vasi. Pri obdelavi gradiva sem se zgledoval po jubilantovem članku o hišnih imenih v krajevni skupnosti Štanjel,2 upoštevajoč posebnosti hišnega
' Pri preverjanju zapiskov in dopolnjevanju mi je pomagal Tone Klemen, roj. 1918 v Klečali, za kar se mu lepo zahvaljujem.
1 M. Matičetov, Hišna imena v krajevni skupnosti Štanjel. - Pozdrav iz KS Štanjel, Glasilo krajevne skupnosti Štanjel, december 1995, št. 8, str. 2-4.
poimenovanja v vaseh ljubljanskega Posavja. Seveda prispevek ni lingvistična niti zgodovinska razprava, želi le opozoriti na dragoceno gradivo hišnih imen, ki pa bi bilo v drugačnem okviru vredno podrobne obravnave.
Vasi leže približno pet kilometrov severno od središča Ljubljane, razložene na robu savske terase in na ravnini pod njo v višini struge reke Save. Njihov prvotno kmečki značaj se je s priseljevanjem delavskega in uradniškega prebivalstva začel spreminjali že pred 1. svetovno vojno, še bolj pa med obema svetovnima vojnama, dokler se v desetletjih po 2. svetovni vojni ni skoraj povsem izgubil, saj je število kmetov izredno upadlo in so ti danes v manjšini. Vasi so v jedru, razen Zgornjih Stožic, večinoma ohranile kmečko podobo, njihovo ime pa nosi sedaj ena od ulic, navadno tista, kjer je nekdanja vas najbolj razpoznavna. Nekaterih hiš ni več, ker so jih podrli in ponekod na njihovem mestu zgradili nove, druge so delno obnovljene, mnoge pa propadajo, ker njihovi lastniki nimajo naslednikov ali so si ob njih zgradili nove, starih pa ne vzdržujejo več. Navedene vasi so nazoren primer umirajočih kmečkih naselij na robu velikega mesta, saj nove enodružinske hiše in stanovanjski bloki, ki se vrivajo vanje, domačijam jemljejo življenjski prostor in se tako vasi spreminjajo v brezlična predmestja z nizko stopnjo urbanistične urejenosti.
Upravno so bile vse te vasi pred vključitvijo v mesto v isti občini in so spadale pod faro sv. Kancijana in tovarišev s cerkvijo na Ježici. Leta 1976 so Stožice zaradi velikega števila novega priseljenega prebivalstva postale samostojna fara. Cerkev sv. Jurija, ki je bila do tedaj podružnica ježenske fare s pokopališčem okoli, je postala farna, in to vse do zgraditve nove cerkve sv. Duha ob Dunajski cesti, v bližini velike stanovanjske soseske BS-3. Pokopališče se s stapljanjem vasi v mesto ne širi, saj so na njem lahko pokopani večinoma le potomci in sorodniki tistih, ki že počivajo v tamkajšnjih grobovih.
Hišna imena so imele vse domačije, od gruntarskih do kajžarskih. Večina je starih, nekatera so mlajša, ker so nastala zaradi novega lastnika. V dveh primerih sta bili v navadi kar dve poimenovanji, starejši so uporabljali staro hišno ime, mlajši pa novo. Danes je znano le še novo. Če so lastniki staro hišo podrli in na istem mestu ali blizu nje postavili novo, je ta ohranila staro hišno ime. V primeru, ko so lastniki staro hišo prodali in zgradili na drugem koncu vasi novo, so navadno vzeli s seboj tudi hišno ime, lahko pa je stara hiša ohranila svoje ime in sta imeli (ali še imajo) tako dve hiši isto ime. Nekaterih hiš ni več, ker so jih zaradi širitve ceste ali drugih razlogov porušili, vendar so njihova imena ostala v spominu ljudi. Nove hiše navadno (še) nimajo imena, razen seveda po priimku. Če pa v bližini doma s hišnim imenom zgradi hišo domači sin, se novi hiši reče npr. Par Janazsvmo Vinkot, ker je bil Vinko doma Par Jännzn.
Po izvoru so hišna imena v navedenih vaseh različna in njihov nastanek večinoma ni vezan neposredno na domačije. Najbolj izvirna so iz osebnih imen nekdanjih gospodarjev ali nekatera, ki so nastala po poklicih predvsem nekdanjih gospodarjev, po gospodinjah in naravni legi domačije ter socialni pripadnosti nekdanjih gospodarjev. Največ pa je takih, ki jim izvora ni mogoče ugotoviti, in domnevamo, da izhajajo iz priimkov nekdanjih in često od drugod priseljenih gospodarjev. Med starimi hišnimi imeni je samo nekaj takih, ki so enaka priimkom gospodarjev. Pri navajanju bodo označena z zvezdico. Hišna imena, ki označujejo nacionalno in pokrajinsko pripadnost, skoraj gotovo ne pomenijo izvora nekdanjih gospodarjev, ampak enako izhajajo iz priimkov, saj so vsa znana tudi drugod po Slovenskem. Iz nekdanjih priimkov verjetno izvirajo tudi hišna imena po živalih in rastlinah, lahko pa so nastala iz drugih vzrokov.
Pri navajanju hišnih imen bo upoštevana oblika, ki je bila in je še splošno v navadi, to je vedno po odgovoru na vprašanje, kje je kdo doma, npr. Por Klomen, Por Cundra, dalje poimenovanje gospodarja in gospodinje ter imenovalnik ednine svojilnega pridevnika moškega ter imenovalnik ednine ženskega spola. Imena bodo napisana v narečni obliki, vendar v preprosti transkripciji, ker prispevek ni lingvistične narave: ä, I, ü = naglašeni dolgi a, i, u; e, o = naglašeni široki e (teta) in o (roka); e, 6 = naglašeni ozki e (pesa), in o (moka); e = naglašeni kratki široki e (France); o = naglašeni dolgi polglasnik (Por Francko); o = naglašeni kratki polglasnik (Froncok).
Opozoriti je treba na nekatere narečne posebnosti. V govorici navedenih vasi je izredno močna vokalna redukcija. Končni vokali v mestniku onemijo, npr. Por Aleš = Pri Alešu, Por Kuvač = Pri Kovaču, ali pa preidejo v polglasnik, npr. Por Cündrn = Pri Cundru, Por Plevno = Pri Plevni, Por Štofko = Pri Štefku. Enako onemi končnica i v imenovalniku množine svojilnega pridevnika moškega spola, npr. Klomenov = Klemenovi, s čimer se izenačita imenovalnika ednine (Klomenov) in množine svojilnega pridevnika moškega spola. Podobnost pa je navidezna, kajti razlika se pojavi v izgovoru, z onemitvijo končnice se v imenovalniku množine rastoča intonacija naglašenega samoglasnika spremeni v padajočo. Nenaglašena samoglasnika a in e praviloma preideta v polglasnik, npr. Por Bodinc = Pri Bedincu, Por Boron = Pri Baronu, medtem ko nenaglašeni o preide v u, npr. Por Guriško = Pri Gorišku. Naglašeni i pred r preide v ozki e, npr. Por Kušerjo = Pri Koširju. Zveneči soglasnik g se v navedenih vaseh pri domačinih izgovarja spiratorno, npr. Por rroyolno = Pri Grogeljnu.
Hišna imena iz osebnega imena se pogosto izpeljanke iz svojilnega pridevnika, npr. Por Mihovc, Mihovc<Mihov, v dveh primerih je hišno ime osnovno, medtem ko je gospodarjevo izpeljanka. Imena gospodinj imajo končnice -ca, -ica, npr. Klomenca, Kuvočica, ali -ka, zadnja predvsem takrat, kadar je ime izpeljanka iz svojilnega pridevnika, na primer Mihovka, in pa tudi -la, -ulja, navadno takrat, kadar ima gospodarjevo ime naglas na zadnjem zlogu, npr. Šme, Smela, Štofok, Štofkula.
Hišna imena iz osebnih imen
Por Anžovc, Anžovc, Anžovka, Anžovčov, Anžovčova (Pri Anžoveu, Ježica)
Por 31eš, Aleš, Hlešca, Slešov, Slešova (Pri Alešu, Ježica)
Stara furmanska gostilna, do druge svetovne vojne priljubljena Ljubljančanom. Danes ne deluje več.
Por 3ndrej, 3ndrejovc, 3ndrejovka, 3ndrejov, 3ndrejova (Pri Andreju, Kleče, Stožice)
Por Sndrejc, 3ndrejc, 3ndrejcovka, Hndrčjcov, 3ndrejcova (Pri Andrejcu, Stožice)
Por Sndrejčko, Sndrejčok, Sndrejčkovka, Snclrejčkov, 3ndrejčkova (Pri Andrejčku, Ježica)
Por Bawant, Bäwant, Bäwantovka, Bäwantov, Bäwantova (Pri Bavantu < Valantu < Valentinu, Ježica)
Por Bušteč, Bušteč, Bušteška, Buštečov, Buštečova (Pri Bušteču<Bošteto-vemu<Boštjanovemu, Kleče)
Por Buštlc, Buštoc, Bušticovka, Bušticov, Buštlcova (Pri Bošticu<Boštjanu, Mala vas)
Por Fänovc, Fänovc, Fänovka, Fänov, Fanova (Pri FanovciKFranovcu, Ježica)
Por Flurjančko, Flurjančok, Flurjanca, Flurjančkov, Flurjančkova (Pri Florjančku, Ježica)
Gostilna z dolgoletno tradicijo. V lej biSi je bil rojen Fran Levec (1846-1916), literarni kritik in zgodovinar ter urednik Ljubljanskega zvona.
Far Franceet, France, Franeetovka, Francetov, Francetova (Fri Francetu, Kleče)
Far Francka, Francak, Franckula, Frančkov, Franckava (Fri Frančku, Ježica)
Far Gregorja, Gregorjovc, Gregorjovka, G reg or jo v, Gregorjava (Pri Gregorju, Savlje) Far G rogal n a, G rogal, Grogalna, Grogalnov, Grogalnava (Fri Grogeljnu < Gregeljnu < Gregi, Savlje)
Far Jakalna, Jakal, Jakalka, Jakalnov, Jakalnava (Fri Jakeljnu, Ježica, Savlje)
Par Jančat, Janče, Jančatovka, Jančatov, Jančatava (Fri Jančetu, Stožice)
Far Jančka, Jančak, Jančkovka, Jančkov, Jančkava (Fri Jančku, Mala vas)
Far Jänaza, Jänazovc, Jänazovka, Jänazov, Jänazava (Fri Janezu, Ježica, Kleče)
Far Jarnej, Jarnejovc, Jarnejovka, Jarnejov, Jarnejava (Fri Jerneju, Ježica)
Far Joškove, Joškove, Joškovka, Joškovčov, Joškovčava (Fri Jožkovcu, Ježica)
Far Jožat, Jože, Jožatovka, Jožatov, Jožatava (Fri Jožetu, Ježica, Savlje)
Far Jožalna, Jožal, Jožalka, Jožalnov, Jožalnava (Fri Joželjnu, Savlje)
Far Jurčat, Jurče, Jurčatovka, Jurčatov, Jurčatava (Fri Jurčetu, Ježica)
Far Jurčovc, Jurčovc, Jurčovka, Jurčov, Jurčava (Fri Jurčovcu, Ježica)
Far Klamen, Kleman, Klamenca, Klamenov, Klamenava (Fri Klemenu, Ježica, Kleče) Mišo na Ježici so zaradi Širitve Dunajske ceste podrli.
Far Lenart, Lenart, Lenaršca, Lenartov, Lenartova (Fri Lenartu, Kleče)
Far Markove, Markove, Märkovka, Markov, Märkava (Fri Markovcu)
Far Mahca, Mahac, Mahcula, Mahčov, Mahčava (Fri Mihcu, Savlje)
Far Martink, Martink, Martinkovka, Martinkov, Martinkava (Fri Martinku, Stožice) Far Martinove, Martinove, Martinovka, Martinov, Martinava (Fri Martinovcu, Ježica) Far Matevžovc, Matevžovc, Matevžovka, Matevžov, Matevžava (Fri Matevžovcu, Kleče)
Far Matička, Matičak, Matičkovka, Matičkov, Matičkova (Fri Matičku, Savlje)
Far Matjäk, Matjak, Matjaküla, Matjäkov, Matjakava (Fri Matjaku< Matijaku, Savlje) Far Mihovc, Mihovc, Mihovka, Mihov, Mihava (Fri Mihovcu, Ježica, Kleče)
Far Näcalna, Näcal, Näcalka, Näcalnov, Näcalnava (Fri Naceljnu, Stožice)
Far Nejkat, Nejka, Nejkovka, Nejkov, Nejkava (Fri Nejkatu, Savlje)
Far Favalčka, Favalčak, Favalčkovka, Favalčkov, Favalčkava (Fri Favelčku, Savlje) Far Petrove, Petrove, Petrovka, Petrov, Petrova (Fri Petrovcu, Stožice)
Far Šinina, Šimnovc, Šimnovka, Šimnov, Šimnava (Fri ŠimniKSimonu, Ježica)
Far Štefalna, Štefal, Štefalka, Štefalnov, Štefalnava (Fri Štefeljnu, Ježica)
Far Štafka, Štafak, Štafkula, Štafkov, Štalkava (Fri Štefku, Ježica)
Far Tilna, Tilan, Tilnovka, Tilnov, Tilnava (Fri Tilnu, Kleče)
Far Tine, Tinca, Tincovka, Tincov, Tincava (Fri Tincu<Tinetu, Ježica)
Far Tumažalna, Tumažal, Tumažalka, Tumažalnov, Tumažalnava (Fri Tomaželjnu, Kleče)
Par Tumažovc, Tumažovc, Tumažovka, Tumažov, Tu maža va (Pri Tomažovcu, Savlje)
Par Udämovc, Udämovc, IJdamovka, Udämov, Udämava (Pri Udamovcu < Adamov-cu, Kleče)
Par Ükca, Ükac, Ükcovka, IJkcov, Ükcava (Pri Ukcu < Lukcu, Savlje, Stožiee)
Par Ürh, Ürh, Ürhovka, Ürhov, Ürhava (Pri Urhu, Ježica)
Par Varbančka, Varbančak, Varbančkovka, Varbančkov, Varbančkava (Pri Vrbančku < Urbančku, Stožiee)
Par Varenc, Varenc, Varenka, Varenčov, Varenčava (Pri Vorencu<Lovrencu, Stožiee)
Hišna imena po poklicih
Nekatera hišna imena po poklicih izvirajo iz dejanskih poklicev (nekdanjih) gospodarjev, večina pa iz priimkov, ki so nastala iz poklicev.
Par Bognarja, Bognar, Bognarca, Bognarjov, Bognarjava (Pri Bognarju = Kolarju, Stožiee)
Par Cestarja, Cestar, Cestarca, Cestarjov, Cestarjava (Pri Cestarju, Ježica)
Par Dacarja, Däcar, Däcarca, Däcarjov, Daearjava (Pri Dacarju, Ježica)
V hiši je verjetno nekdaj stanoval dacar, pobiralec posebnega davka, morda tudi mitnine, ker je bila hiša nekdaj sosednja mitnici ob savskem mostu.
Par Jesharja, J es h ar, Jesharca, Jesharjov, Jesharjava (Pri Jesharju, Stožiee)
Jeshar<jesihar je bil izdelovalec kisa.
Par Kalazerja, Kalazer, Kalazerka, Kalazerjov, Kalazerjava (Pri Kalazirju, Ježica)
To ime sta imeli dve skoraj sosednji hiši in sta bili po smrti zadnjih lastnikov obe prodani. Predvidevamo, da ime izvira od nem. Kürassiere = pripadnik težke konjenice.
Par Kartačarja, Kartačar, Kartačarca, Kartačarjov, Kartačarjava (Pri Krtačarju, Stožiee)
Par Kramarja, Kramar, Kramarca, Krämarjov, Krämarjava (Pri Kramarju, Ježica)
Hišo, v kateri je bila nekdaj kramarija (trgovina z mešanim blagom), je kupil ob koncu 19. stoletja moj ded, Franc Ramovš, čevljarski mojster, in je zato kmalu dobila novo hišno ime Par Šuštarja. Staro ime se je še dolgo uporabljalo, saj se iz mladosti spominjam, kako so domačini očetove sestre, moje tete, večkrat imenovali Kramarjeve.
Par Krove, Krove, Krovčovka, Krovčov, Krovčava (Pri Krovcu, Stožiee)
Par Kumatarja, Kumatar, Kumatarica, Kumatärjov, Kumatärjava (Pri Komatarju, Savlje)
Sedanji gospodar Srečo Čerin ne ve, tudi iz izročila ne, da bi pri hiši kdaj izdelovali komate, čeprav se iz mladosti spominja, da so jih imeli na podstrešju kar nekaj. Morda se je kdo od nekdanjih gospodarjev ponašal, da so iineli njegovi konji lepe komate, in se ga je zato prijel vzdevek “komatar”.
ParKuvač, Kuvač, Kuvačica, Kuvačov, Kuvačava (Pri Kovaču, Ježica, Savlje, Stožiee)
Par Mežnarja, Mežnar, Mežnarca, Mežnarjov, Mežnarjava (Pri Mežnarju, Ježica, Stožiee)
I^r Mežnarjy v Stožicah je bil doma igralec Franci I* r e s e t n i k.
Par Poštarja, Poštar, Poštarca, Poštarjev, Poštarjava (Pri Poštarju, Ježica)
Par Ribča, Ribač, Ribčovka, Ribčov, Ribčava (Pri Ribiču, Savlje)
Par Sitarja, Sitar, Sitarca, Sita rjo v, Sitarjava (Pri Sitarju, Stožice)
\
Par Streharja, Strehar, Streharca, Streharjov, Streharjava (Pri Streharju, Savlje)
Par Šuštarja, Šuštar, Šuštarca, Šuštarjov, Šuštarjava (Pri Šuštarju, Ježica)
Par Šuštarčka, Šuštarčak, Šuštarčkovka, Šuštarčkov, Šuštarčkava (Pri Šuštarčku, Mala vas)
Par Tišlarja, Tišlar, Tišlarca, Tišlarjov, Tišlarjava (Pri Tišlarju, Savlje)
l’ar Zatlarja, Zätlar, Zätlarca, Zätlarjov, Zatlarjava (Pri Zatlarju = Sedlarju, Savlje)
Par Žnajdarja, Žnajdar, Žnajdarca, Žnajdarjov, Žnajdarjava (Pri Žnajdarju, Savlje)
Par Žnidarja, Žnidar, Žnidarca, Žnidarjov, Žnidarjava (Pri Žnidarju, Kleče, Mala vas, Stožice)
Hišna imena po gospodinjah
Par Cilnah, Cilan, Cila, Cilan, Ciina (Pri Cilinih, Ježica)
Par Liznah, Lizan, Lizna, Lizan, Lizna (Pri Lizinih, Stožice)
Par Lojznah, Lojzan, Lojzna, Lojzan, Lojzna (Pri Lojzinih, Ježica)
Hišno ime je pozabljeno.
Par Mäncnah, Mäncan, Mäncna, Mäncan, Mancna (Pri Mancinih, Mala vas)
Hišo so zaradi graditve stanovanjskih blokov podrli.
Par Plevna, Plevnaž, Plevna, Plevnov, Plevnava (Pri Plevni, Ježica)
Par Tönnah, Tönan, Tönna, Tonan, Tonna (Pri Toninih, Ježica)
Hišna imena po legi domačije
Par Konc, Konc, Konka, Končov, Končava (Pri Koncu, Kleče)
Sedanji gospodar Tone Čemažar pravi, da je hiša dobila ime, ker se je nekdaj nahajala na koncu vasi. V tem primeru pa je nenavadno, da se je spremenila kvaliteta poudarjenega vokala (široki o v ozki o). Po gospodarjevem mnenju zaradi tega, ker niso hoteli biti -na koncu-, kar v ljudski govorici pomeni tik pred propadom ali pred smrtjo. Tu je doma akademski slikar Lojze Č e m a ž a r.
Par Mastnakarja, Mastnakar, Mastnakarca, Mastnakarjov, Mastnakarjava (Pri Most-nakarju, Ježica)
Hiša (ki so jo zaradi širjenja Dunajske ceste podrli) je dobila ime, ker je stala ob kamnitem mostičku čez suho strugo, ki se je napolnila z vodo, kadar je Sava zelo narasla. To se je še dogajalo do 1. svetovne vojne. Pozneje so z regulacijo Save preperečili njen izliv v stranske struge. Na mostičku, ki danes s strugo vred skoraj ni viden, so se še pred 1. svetovno vojno zbirali vaški fantje in ob večerih prepevali. V hiši Par Mastnakarja je poučeval otroke Jurij Japelj, ki je bil od leta 1787 do 1795 župnik na Ježici.
Par Šrangarja, Šrangar, Šrangarca, Šrangarjov, Šrangarjava (Pri Šrangarju, Ježica)
Hiša je dobila ime, ker stoji v neposredni bližini savskega mostu, kjer se je nekdaj pobirala mostnina oziroma mitnina. Pozneje je hiša dobila po gospodarju tudi ime Psrjožet. V njej je še danes gostilna z imenom Tavčarjev dvor, in sicer po bližnji stavbi, v ljudski govorici nekdaj imenovani -grad-, ki jo je imela nekaj časa v lasti Tavčarjeva rodbina. Stavba je večkrat menjala gospodarja, nekaj časa je bil njen lastnik celo sam gostilničar, sedaj pa je v njej avto šola.
Par Spudješka, Spudježak, Spujdeškovka, Spudješkov, Spudješkava (Pri Spodoježku, Mala vas)
Hiša je dobila ime po legi, saj stoji tik pod savsko teraso, pod ježo.
Hišna imena po socialni označbi
Par Barakarja, Barakar, Barakarca, Barakarjov, Baräkarjava (Pri Barakarju, Stožice)
Par Kajžarja, Kajžar, Kajžarca, Kajžarjov, Kajžarjava (Pri Kajžarju, Mala vas)
Par Pardän, Pardän, Pardanka, Pardanov, Pardanava (Pri Perdanu, Savlje, Stožice)
V Savljah naj bi po razlagi Slavice Kumar, roj. Kunaver, pd, Pnrdanove Slavice, hišno ime nastalo zato, ker je bila domačija nekoč prodana in se je odslej reklo Pri Prodanem>Predanem>Pardannm>P3rdan.
Hišna imena iz priimkov (nekdanjih) gospodarjev ali neznanega izvora
Upoštevana so starejša hišna imena, saj mnoge nove hiše domačini že imenujejo po priimku lastnika.
Par Avšič*, Avšič, Avšičovka, Avšičov, Avšičava (Pri Avšiču, Kleče)
Z novim gospodarjem se je po njem udomačilo novo hišno ime, čeprav so starejši še uporabljali staro Par Francčt. Tu je bil doma general Jaka Avšič.
Par Baron, Baron, Baronka, Baronov, Baronava (Pri Baronu, Stožice)
Par Bazalna, Bäzal, Bäzalka, Bäzalnov, Bazalnava (Pri Bazeljnu, Savlje)
V tej hiši je bil rojen kartograf Ivan Sela n.
Par Badinc, Badinc, Badinka, Badinčov, Badinčava (Pri Bedincu, Ježica)
Par Barnovkarja, Barnovkar, Barnovkarca, Barnovkarjov, Barnovkarjava (Pri Brnovkarju, Stožice)
Par Baznikarja, Baznikar, Baznikarca, Baznikarjov, Baznikarjava (Pri Beznikarju, Savlje)
Par Begarja, Begar, Begarca, Begarjov, Begarjava (Pri Begarju, Ježica)
Par Car, Car, Carica, Čarov, Čarava (Pri Carju, Ježica)
Hišno ime izvira iz imena gostilne Pri ruskem carju.
Par Cundra, Cundar, Cundarna, Cundrov, Cündrava (Pri Cundru, Ježica)
Par Čamra, Čamar, Čamarna, Čamrov, Čamrava (Pri Čamru, Stožice)
Par Čtžman, Čižman, Čižmanca, Čižmanov, ČIžmanava (Pri Čižmanu, Stožice)
Par Dulinarja, Dulinar, Dulinarca, Dulinarjov, Dulinarjava (Pri Dolinarju, Ježica)
Par Dovč, Dovč, Dovčovka, Dovčov, Dovčava (Pri Dovču, Stožice)
Par Duničarja, Duničar, Dunlčarca, Duničarjov, Duničarjava (Pri Doničarju<Dolničarju, na nagrobnem spomeniku družine namreč piše Dolničarjevi, Savlje)
Par Fantka, Fäntak, Fäntkovka, Fantkov, Fantkava (Pri Fantku, Ježica)
Par Fecalna, Fecal, Fecalka, Fecalnov, Fecalnava (Pri Feceljnu, Savlje)
Par Godaš, Godaš, Godažovka, Godažov, Godažava (Pri Godežu, Ježica)
Par Guriška, Gurišak, Gurišca, Guriškov, Guriškava (Pri Gorišku, Ježica)
Par Goršča, Goršač, Gorščovka, Gorščov, Gorščava (Pri Goršiču, Savlje)
Par Grabnarja, Grabnar, Grabnarca, Gräbnarjov, Grabnarjava (Pri Grabnarju, Savlje) Par Gurevc, Gurevc, Gurevka, Gurevčov, Gurevčava (Pri Gorevcu, Ježica)
Par Hvastank, Hvastank, Hvastanca, Hvastankov, Hvastankava (Pri Hvastenku, Savlje)
Par Jareč, Jare, Jareška, Jarečov, Jarečava (Pri Jereču, Mala vas)
Par Jaroinna, Jaroman, Jeromanca, Jaromnov, Jaromnava (Pri Jeromnu, Mala vas)
Par Kankrat, Kankre, Kankaršca, Känkratov, Kankratava (Pri Kankretu, Kleče)
Par Karpücank, Karpucank, Karpucanca, Karpucankov, Karpucankava (Pri Krpuc-niku, Mala vas)
Par Katarank, Katarank, Kataranca, Katarankov, Katarankava (Pri Katerniku, Savlje)
Par Kopča, Kopač, Kopčovka, Kopčov, Kopčava (Pri Kopičil, Ježica)
Par Kral, Kral, Kralica, Krälov, Kralava (Pri Kralju, Ježica)
Par Krašon, Krašon, Krašonka, Krašonov, Krašonava (Pri Krešonu, Savlje)
Par Kukalna, Kukal, Kukalna, Kukalnov, Kukalnava (Pri Kukeljnu, Ježica)
V tej hiši je bil rojen Anton K n k e 1 j (1845-1908), nabožni pisatelj.
Par Kumarja*, Kümar, Kümarca, Kümarjov, Kumarjava (Pri Kumarju, Ježica)
Z novim lastnikom, ki je hišo kupil med obema vojnama, se je uveljavilo novo hišno ime, staro Par Kral je ostalo le v spominu starejših.
Par Kunčanc, Kunčanc, Kunčanka, Kunčančov, Kunčančava (Pri Končancu, Ježica) Par Kupič, Kupač, Kuplška, Kupičov, Kuplčava (Pri Kopiču, Savlje)
Par Kupitarja, Kupitar, Kupitarca, Kupitarjov, Kupltarjava (Pri Kopitarju, Stožice) Par Kurdm, Kurdin, Kurdinka, Kurdinov, Kurdinava (Pri Kordinu Stožice)
I’o Biografskem leksikonu naj iri bil v tej hiši rojen pesnik Alojzij Merhar (1876-1942), znan pod psevdonimom Silvin S a r d e n k o. Po zatrjevanju Ivana Smerketa, pokojnega gospodarja te hiše, pa naj bi bil rojen v Vodicah, a se je mati že v njegovi zgodnji mladosti od tam z otroki preselila v Kordinovo hišo v Stožicah. Ali ni morda njegov psevdonim izpeljan iz hišnega imena?
Par Kušarank, Kušaranca, Kušarankov, Kušarankava (Pri Košarniku, Kleče)
Par Kušerja, Kušer, Kušerka, Kušerjov, Kušerjava (Pri Koširju, Ježica)
Par Mašklaj, Mašklaj, Mašklajka, Mašklajov, Mašklajava (Pri Mešklaju, Savlje)
Par Matüs, Matüs, Matüska, Matüsov, Matusava (Pri Matusu, Savlje)
Par Mišča, Mišač, Miščovka, Miščov, Mlščava (Pri Mišiču, Kleče)
Par Päjsarja, Päjsar, Päjsarca, Päjsarjov, Pajsarjava (Pri Pajsarju, Ježica)
Par Paričank, Paričank, Paričanca, Paričankov, Paričankava (Pri Peričniku, Savlje) Par Parštn*, Par.šin, Par.šinka, Paršinov, Paršinava (Pri Peršinu, Stožice)
Par Paškot, Paškot, Paškotovka, Paškotov, Pa.škotava (Pri Peško tu, Kleče)
Par Perc, Perc, Perka, Perčov, Perčava (Pri Pircu, Kleče)
Par P ib ra, Pibar, Pibarna, Pibrov, Pibrava (Pri Pibru, Ježica)
Hiša, značilna za gorenjsko kmečko arhitekturo iz srede 18. stoletja, je bila po drugi svetovni vojni zaradi širitve Dunajske ceste porušena. Dokumentirana je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
Par Plenarja, Plenar, Plenarca, Plenarjov, Plenarjava (Pri Plenarju, Ježica)
Par Ramovš*, Ramovš, Ramovšovka, Ramovšov, Ramovšava (Pri Ramovšu, Savlje) Par Ružek, Ružek, Ružekla, Ružekov, Ružekava (Pri Rožeku, Savlje)
Par Rožman*, Rožman, Rožmanca, Rožmanov, Rožmanava (Pri Rožmanu, Ježica)
Par Salän, Salän, Salänka, Salanov, Salanava (Pri Selanu, Savlje)
Par Sevarja, Sevar, Sevarca, Sevarjov, Sevarjava (Pri Severju, Savlje)
Par Skäwarja, Skawar, Skäwarca, Skawarjov, Skäwarjava (Pri Skalarju, Mala vas) Zgornja Skawarjeva hiša je bila zaradi graditve stanovanjskega bloka podrta.
Par Sonc, Sonc, Sonka, Sončov, Sončava (Pri Soncu, Savlje)
Par Šafarja, Šafar, Šafarca, Šafarjov, Šafarjava (Pri Šafarju, Stožice)
Par Šattn, Šatina, Šatinka, Šatinov, Šatinava (Pri Šetinu, Mala vas)
V tej hiši sta bila rojena znani predvojni umetniški fotograf Janko in strokovni pisatelj ter strokovnjak za jagodičje Feliks S k e r 1 e p, iz iste rodovine izhajajo tudi sedanji umetniški fotografi Dušan Š k e r 1 e p, Marijan S m e r k e in brata Gregoriča.
Par Škis, Škis, Škisovka, Škisov, Škisava (Pri Škisu, Stožice)
Par Škrab, Škraba, Škrabovka, Škrabov, Škrabava (Pri Škrabu, Ježica)
Par Skutin, Skutin, Škutinka, Škutinov, Škutinava (Pri Škotinu, Savlje)
Par Šmet, Šme, Smela, Šmetov, Šmetava (Pri Šmetu, Ježica)
Par Špan, Špan, Španka, Španov, Španava (Pri Španu, Savlje)
Par Štancarja, Štancar, Štancarca, Štancarjov, Štancarjava (Pri Štancarju, Mala vas)
Par Štrenfalna, Štrenfal, Štrenfalna, Štrenfalnov, Štrenfalnava (Pri Štremfeljnu, Ježica)
Par Taškarja, Taškar, Taškarca, Taškarjov, Taškarjava (Pri Taškarju, Stožice) ParTarkovc, Tarkovc, Tarkovka, Tarkov, Tarkava (Pri Trkovcu, Stožice)
HiSa ima .še ohranjena baročna okna s kovanimi mrežami. Tu je bil doma dramski igralec France F r e -setnik.
Par Tefkarja, '1 efkar, Tefkarca, Tefkarjov, Tefkarjava (Pri Tefkarju, Kleče)
Par Tercalna*, Tercal, Tercalka, Tercalnov, Tercalnava (Pri Terceljnu, Savlje)
Tudi tu se je z novim gospodarjem udomačilo novo hišno ime in so starega Par Streharja uporabljali predvsem starejši.
Par Totarja, Totar, Totarca, 'lotarjov, Totarjava (Pri Totarju, Ježica)
Par Tümpla, Tumpal, Tumplovka, Tumplov, Tumplava (Pri Tumplu, Ježica)
Par IJlčarja, Lllčar, (jlčarca, Olčarjov, (Jlčarjava (Pri Ulčarju, Savlje)
Par Ünk, Ünk, Ünkovca, Ünkov, Ünkava (Pri Unku, Kleče)
Nekdaj znana gostilna.
Par Užarja, LJžar, LIžarca, (Jžarjov, (Jžarjava (Pri Užarju <Lužarju, Savlje)
Par Varička, Varies k, Varičkovka, Varičkov, Varičkava (Pri Varičku, Stožice)
Par Vasvarja, Vasvar, Vasvarica, Vasvärjov, Vosvarjava (Pri Vasvarju, najprej na Ježici, nato v Savljah)
Par Zamen, Zamen, Zamenca, Zamenov, Zamenava (Pri Zemenu, Ježica)
Par Živarja, Živar, Živarca, Živarjov, Živarjava (Pri Živarju, Mala vas)
Par Žogra, Žogar, Žogama, Žogrov, Žograva (Pri Žogru, Savlje)
Hišna imena po nacionalni in pokrajinski pripadnosti
Par Harvät, Harvat, Harvatica, Horvatov, Harvatava (Pri Hrvatu, Ježica)
Par Bazjak, Bazjak, Bazjakula, Bazjakov, Bazjakava (Pri Bezjaku, Stožice)
Par Kastele, Kastelc, Kastelka, Kastelčov, Kastelčava (Pri Kastelicu, Savlje)
Par Kräne, Kräne, Krančovka, Kräncov, Kräneava (Pri Kranjcu, Ježica)
Hiša ne obstaja več.
Par Täjearja, Täjcar, Täjearca, TäjCarjov, Täjearjava (Pri Tajearju, Stožice)
Hišna imena po živalih in rastlinah
Par Čuk, Čuk, Čukla, Čukov, Čukava (Pri Čuku, Savlje)
Par Gräbca*, Gräbae, Gräbcovka, Gräbeov, Gräbeava (Pri Grabcu, Ježica)
Par Mä£ka, IVMčak, Maeküla, Mäckov, Mäckava (Pri Mačku, Kleče)
ParKükmak, Kükmak, Kükmakovka, Kukmakov, Kükmakava (Pri Kukmaku, Stožice) Tu je bil rojen zgodovinar France Škerl.
Par Rubid, Rubida, Rubldanca, Rubldov, Rubidava (Pri Robidu, Ježica)
Hišna imena žive s hišami in umirajo z njimi vred, v spominu pa ostajajo še dolgo potem, ko hiš ni več. Pripovedujejo o zgodovini hiš, njihovih gospodarjih in gospodinjah, poklicih in posebnostih, često se v njih skriva usoda rodov, ki so živeli v teh hišah. Zato je njihovo dokumentiranje in odkrivanje njihove zgodovine pomembno dopolnilo etnološkim in sociološkim raziskavam vaških skupnosti in še posebej družin. Pričujoči prispevek je šele izhodišče za raziskovanje hišnih imen v vaseh ljubljanskega Posavja.
Summary
House Names in the Villages of Ježica, Kleče, Mala vas, Savlje, and Stožice
The article lists and analyzes house names of five villages of the Ljubljana Posavje region. Since these villages have already become a part of Ljubljana they will gradually lose their rural character and with it also its characteristic features of material and spiritual culture, one of which are also house names. These have different origins and are usually not directly connected to the
homesteads. The most original ones stem from personal names of former masters of the house, their professions, from names of former ladies of the house, from the position of the farm or social position of its former owners. Only a few of them are identical with the surnames of former masters. House names denoting national and provincial status almost certainly do not denote the origin of their former masters, but likewise stem from surnames; they are namely known elsewhere in Slovenia as well. House names denoting animals or plants very likely originated from former surnames as well, but they might have come into existence because of other reasons as well. When listing these house names the author of the research took into consideration the form which has been used in the past and which is still in use - that is the one listed after he had asked his informants where they lived, what the name of the master or the lady of the house was, what the nominative case of the singular (and plural in the case of the masculine adjective) of the possesive masculine and feminine adjective was. The names are written in their dialectal form, yet transcribed in their simple form since the article is not of linguistic nature. Its goal was to draw attention to the importance of documenting house names for further ethnological and sociological research.
Ob sprejetju Maksima Gasparija za častnega člana Slovenskega etnografskega društva (od leve: M. Gaspari, M. Matičetov, V. Vodušek, B. Kuhar) - Foto arhiv GNI
Marija Makarovič Prispevek k zbiranju ledinskih in parcelnih imen
Na primeru izročilne pogodbe iz Orehovice
V članku je objavljeno gradivo o prevladujočih ledinskih1 in redkih parcelnih2 imenih, ki so bila leta 1863 vpisana v izročilni pogodbi Marjane Fabčič iz Orehovice št. 34 v Vipavski dolini. Razen tega je ugotovljeno, katera od navedenih zemljišč so se do danes obdržala pri Fabčičevi (po domače Polenakovi) domačiji, omenjene pa so tudi razlage domačinov za ledinska imena.
In comparison with common place names plot names were very rare. The article deals with such place and plot names listed in the 1863 deed of bequest by Marjana Fabčič from Orehovica No. 34 in Vipavska dolina. Aside from mentioning explanations for local place names by the local inhabitants of Orehovica the author has also ascertained which plots of land mentioned in the deed are still in the possession of the Fabčič family (vernacular name: Polenakovi).
Do druge svetovne vojne so znane le redke obravnave ledinskih imen (npr. Mišič). V zadnjih dveh desetletjih se je povečalo zanimanje strokovnjakov in laikov za ledinska in parcelna imena na slovenskem etničnem ozemlju. O tem pričajo objave gradiva v različnih, zlasti krajevnih publikacijah (npr. Zupan: 13; Rosa: 4; Bratož: 12; Čop: 133; Roblek: 257; Rosa: 4; Zupan: 13), vabilo k zbiranju gradiva (Premrl: 44) in tudi že tehtnejše obravnave gradiva (Zdovc).
O ledinskih imenih za večje zemljiške komplekse in parcelnih imenih za posamezne njive, travnike in gozdove so znani poleg ustnega izročila še različni drugi, zlasti
' Ledinsko ime označuje bolj ali manj sklenjen del vaškega zemljišča z nekaterimi skupnimi geografskimi značilnostmi (Premrl, Imena).
1 Parcelno ime označuje zemljišče oziroma zemljiško posestno enoto, ki ima v katastrskem narisu vpisano
svojo številko (Premrl, Imena).
arhivski viri. V njih so, npr. v katastrskih mapah,1 vpisana ledinska imena predvsem večjih zemljiških kompleksov. V nekaterih izročilnih ali ženitovanjskih pogodbah pa so poleg ledinskih tu in tam navedena tudi imena za posamezne njive, travnike in gozdove, ki so pripadali posameznim kmetijam in kajžam. Zakaj izročevalci posestva -večinoma so bili starši - so si nemalokrat izgovorili za preužitek tudi kakšno njivo, travnik ali del gozda. Notarji so potem - ne glede na to, ali so pisali v nemškem ali v slovenskem jeziku - vedno zapisali ime zemljišča po krajevni narečni izgovorjavi. V izročilnih pogodbah pa le redko seže število vpisanih ledinskih in parcelnih imen čez deset. Zato sem bila tembolj vesela, ker sem v arhivu mesta Gorica naletela na izročilno pogodbo iz Orehovice, v kateri je vpisanih 26 ledinskih in vsaj dve ali tri parcelna imena. (Pogodba)
Naj razmeroma redko, čeravno samo arhivsko rožico poklonim akademiku dr. Milku Matičetovemu ob njegovem življenjskem jubileju z največjim spoštovanjem do njegovih znanstvenih prizadevanj.
Ledinska in parcelna imena v »čezdajanjski pogodbi« Marjane Fabčič iz Orehovice
Marjana Fabčič, posestnica iz Orehovice št. 34, je »z dovoljenjem svojega moža Franca Fabčiča in sina Jože Fabčiča« dne 19. januarja 1863 izročila sinu Jožetu »v polno in pravo vlast, vse premakljivo in nepremakljivo blago, brez vsega razločka in izjemka in sicer: nivo na gmajnci dolnja iz eno planto, nivo na gmajnci gorenjo, nivo na bregu, snožet nad Jezerco, vinograd Križavka v Orehovi dragi, vinograd Keznivnik, puščavo Malenca, gmajnske dele, enega v verbidnem borštu, dva nad gornjo Rovnjo v Kimovci, enega v osredki pri Kiceli, dva v škafniki, enega v čeledinci, enega pri cesarski derči, enega v gornji preski, enega v dolnji preski, enega pri kapelci, enega za Gradiščam, niva brajdo pri žakli ali za to primenjane senožeti v ložci in na Kamniči, nivo pri pili, senožet na Delcih, senožet Lesičnik, senožet pri velikim mostu, vinograd za podražko cerkevijo ... nivo vert pred hišo z eno planto, nivo brajda za štalo, nivo na gmajnci zelnik ... vinograd v Kunovci, vinograd v Kunovci drugi, puščavo za volčico ...« (Lozar).
O današnjem poznavanju in rabi navedenih ledinskih in parcelnih imen
Večina ledinskih imen, ki so bila zapisana leta 1863, razen - po vsej verjetnosti -parcelnih imen »keznivnik« in »pri žakli«, je v Orehovici znana še danes. Večinoma so še v vsakdanji rabi, le da nekatera od njih domačini nekoliko drugače izgovarjajo, kot so bila zapisana leta 1863.
Gmctjnca, Breg, Malenca, Orehova Draga, Osredki, Škafnik, Če/edinca, Preska, Lesičnik, Brajda se v današnjem govoru ne razlikujejo od zapisanih imen. Jezerce pa izgovarjajo 1’zrce, Križavka je Kržavka, zemljišče »verbidni boršt« se imenuje Rebiden-ca, Gornja Roven je Gornja Rovan, Kunovca je Kenovca, Kicel je K’cel, na Kamniči je Na Kamničji, na Delcih je v Devcah, Zelnik je Zev’nk in Volčiča je Voukoušče.
•’ Orehovica spada h k. o. Št. Viti. V katastrskih mapah iz leta 1K22 je navedenih 23 ledinskih imen: Koin, Tura, Smeti, Hrib, Mlake, Kiunuza, Loka, Preslnza, Duschieza, Holouna, Na Matovti, Per Tabor, Klasche, Pri Malinizi, Ostri Verdi, Sehlime, Pasy Kep, Na Cierky, Brig Škerle, Hromacza, Usky Put, Per Krasche, Bruscha. Večina ledinskih imen, razen imena Hrib, Duschieza, Na Marovti, Klasche, Brig Škerle, Hromacza, Usky Put in Per Krasche, je znanih še danes, le da nekatera drugače izgovarjajo.
Planta pomeni tudi danes eno vrsto trt, ki so običajno posajene po dolžini njive. Torej pomeni »niva na gmajnci z eno planto« njivo na gmajnci z eno vrsto trt.
Z besedo puščava, v narečju p’ščava, označujejo neobdelano, opuščeno obdelovalno zemljišče.
Naj še omenimo, da se je do neke mere spremenila namembnost zemljišč, ki jih označujejo navedena ledinska imena. Tako je nekdanjo »puščavo Malenco« zarasel gozd, »puščavo za volčico« pa meja, to je z grmičevjem in nekvalitetnim drevjem poraščen svet. Nekdanjo »senožet Lesičnik» deloma še kosijo, deloma pa je zasajena z vinogradi. »Vinograde v Kunovcu« je zarasel hrastov gozd.
Ljudska razlaga nekaterih ledinskih imen
Gmajnca, ki leži na vzhodni strani vasi Orehovica, je bila nekdaj verjetno skupna zemlja, skupnina, kjer so poleg kmetov lahko pasli tudi kajžarji.
Breg je nel oliko višji svet na vzhodni strani vasi.
Iz'rce so večji tolmuni v strugi Močilnika, ki so primerni tudi za kopanje. »Kopat so se hodili in se nekateri še hodijo na Iz’rce.»
Kržavka je severno iz Orehovice. Izročilo ne pozna razlage.
Orehova draga bi se lahko imenovala po orehovih drevesih.
Malenca je na jugu vasi v smeri Vrabč. Tam so bili nekdaj mlini, ki sta jih gnala potok Bajnkovec in Mrzlica.
Rehidenca je vzhodno od Orehovice nad Lozicami. Na Rebidenci uspevajo robide, po orehovško rebide.
Gornja in Spodnja Rovan je zemljišče, ki sta ga sestavljali nekakšni širši terasi, zato se je morda poimenovalo gornja in spodnja raven.
Kenovca: tam so se lahko zadrževale kune.
Osredk: na levi in desni so bile lastniške parcele, na sredi, torej v osredku, je bila skupna zemlja, skupnina.
K'cel: vrh hriba nad Orehovico.
Škafnik je gozd v smeri Lozic. Ena od možnih razlag bi bila: v Škafniku raste posebna vrsta hrasta, cer, ki se zelo rad kolje in so iz njega lahko delali škafe.
Preska pomeni v narečju nekakšen mejnik.
V Ložci izvira Lože.
Pri pili: zemljišče leži okrog kamnitega križa, pila, ki je postavljen med Šentvidom in Podrago.
Brajda je zemljišče z vinogradi.
Zev’nk je manjša njiva, kjer so sadili zelje in drugo zelenjavo. Še zdaj pravijo manjši njivi zev’ uk, pa čeprav na njej ne sadijo zelja.
Današnja zemljišča pri Fabčičevi, po domače Polenakovi domačiji
Pri Polenaku premorejo od nekdanjih, v izročilni pogodbi navedenih parcel, samo še sedem, in sicer njivo na Bregu, ki je spremenjena v travnik. »Niva vert pred hišo z eno planto» je zdaj samo njiva, »niva brajda za štalo in niva na gmajnci zelnik» sta pa ostali.
Stari oče sedanjega gospodarja Jožeta Fabčiča je kupil senožet v Sinje Brdi, oče Franc pa njivo v Zrejkah in travnika na Hribu in na Jelencah. Sedanji gospodar je kupil senožet na Pasku. Vinograd Bankovec je prinesla k Polenakovim za doto stara mati sedanjega gospodarja Ivana Rosa iz Šentvida. V gozdu na Nanosu pa imajo Polenakovi po eno parcelo v Vražjem dolu, za Slemenom in za Javorco.
^ t»Mi «yy</ —  V -	<1M/^	/	f	6	0
,$>{& ■*/■&.SV	<?+Lu,, c,
«**V~	e^JAy«,
jM,*) ~r,eny CtJ- ■/&..	cJ?J^,yAr„/	^
<"eA'y*n*~~	y/?yA~«s
JheJu'Vc-t' Vi^sritr*	,-■
</tsye^A/-*H^* J<.l*»C~ <S«J/C*CCa,,	~y	W, t+ti, V+nS	SŽJčic'
£0-n.	?6*t/-&r	-i/&Š££0
/fitsry'j/fa /t-üß^^e:
f'/	As	C£/Ks	^S-0T%st+y	*/4?A
* •	•	VxO	^)	*	-5
^,#V»/	^*Sls	A	^r*	e/	'€>-*■'	'1/jC	TPÖ'lSt)^’	Bt^A*rr%S,	j'tkS	/tA''
'^J■ *"Jsrrt*&',	/tS</C'1
„l y/L^vA, A+-7, a-A^’'t&K/ /lAje^A/ SULA /4 c/Sas ^ ''sS79*S4as, -*n, S/ceA?'.*	^^y'ju .«^> ^
/W^W • >^» *s'^?'T*to rc**j/ ^ s^MS-4 ^n 4/	-*>
jpL£A;C0 / /ts+r* 0^SlA J '/'tA+ß a^/S&AS ,ifJ
yfl£fß6^ftc<A/CAs**4 tS&A^&rtsCMs^'T77
^!/OA^^^e^rrt/	^'t/As	-t/	C+s
J£rv4^A/	^*A*/	C£j£s,	^</Ay /V-)	&+?	€^4^,
/S C&/eQ-*rtC*š, &rt-ep*S
e^Ct, g^g
^a/ &a/'/&^&y&-^• {'fv/j/ßiA^AsÄs<Sče^/?4jy^ ■^/LJL/t)4$ /?V/l*' %A&Ä', /d*'	/tr^^G^Cls
tSTTl' yr* ‘
Za zaključek
Izročilne pogodbe so eden od pomembnih arhivskih virov za zbiranje gradiva o ledinskih imenih. O tem priča tudi izročilna pogodba Marjane Fabčič iz Orehovice št. 34, ki je bila sestavljena 19- januarja 1863- Proučevanje pomena in izvora posameznih ledinskih imen kaže vsekakor prepustiti onomatologom. Morda pa bi jim pri njihovih razglabljanjih koristile vsaj nekatere laične razlage krajevnih ledinskih imen. S tem namenom smo jih zbrali tudi v Orehovici.
Viri in literatura
Bratož - Aleš Bratož in Franc Premrl, Vinogradništvo in vinarstvo, v: Orehovica 500 let, Orehovica, junij 1999-
Čop - Dušan Čop, Krajevna in ledinska imena med Begunjami in Radovljico oziroma Lescami, v: Radovljiški zbornik, Radovljica 1992.
Mišič - F. Mišič, O ledinskih imenih okoli Solčave, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1938.
Pogodba - Archivio di Stato Gorizia, Izročilna - »Čezdajanjska pogodba« z dne 19. januarja 1863, v: Archivio notarile - serie notai di Gorizia, Gregor Lozar, Buste 104, fasc. 621, opravilna številka 48.
Roblek - Polona Roblek, Imenoslovje v katastrski občini Bela, v: Preddvor v času in prostoru, Preddvor 1999-
Rosa - (Jurij Rosa), Tu smo doma. Od Tabra do Mlak, v: 300 let sv. Miklavža, 700 let Poreče, Poreče 1999-
Premrl - (Božidar Premrl) Vabilo k zbiranju in zapisovanju ledinskih in parcelnih imen, v: Vipavski glas, oktober 1997, list 12, štev. 42, stran 44.
Premrl, Imena - Božidar Premrl, Ledinska in parcelna imena v Vipavski dolini (rokopis).
Št. Vid - Arhiv Republike Slovenije, Katastrska mapa za k. o. Št. Vid (Podnanos iz leta 1822, št. mape 182.
Zdovc - P. Zdovc, Prispevki h koroški toponomiji v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, v: Mladje 45, Celovec 1982.
Zupan - Marjan Zupan, Podhom. Gorenjska vas skozi čas, Bled - Podhom, 1995.
Informatorji
Jože Fabčič, rojen leta 1927 v Orehovici, kmet v pokoju, Orehovica 25.
Jože Fabčič, rojen leta 1926 v Orehovici, delavec v pokoju, Orehovica 33.
Linda Kogoj, rojena leta 1963, sodelavka Kmetijske pospeševalne službe v Ajdovščini. Branka Suša, rojena leta 1953, odbornica Društva kmečkih žensk Zgornje Vipavske doline, Orehovica 25.
Summary
A Contribution for the Collection of Plot and Place Names (After the Example of the Deed of Bequest from Orehovica)
Deeds of bequest are an important archival source for collecting material on place names. This is also evident from the deed of bequest by Marjana Fabčič from Orehovica No. 34 which was composed on January 19, 1863. The research and the analysis of the meaning and origin of individual place names should definitely be left to onomatologists. They might, however, benefit at least from some lay explanations of place names; it was with this purpose in mind that we had collected these in Orehovica.
Silvo Torkar
Nekaj posebnosti iz govora Hudajužne in Oblok na Tolminskem
V prispevku se govori o nekaterih dialektizmih iz baškega govora rovtarske narečne skupine.
The paper speaks about certain dialectisms of the local speech of the upper Bača valley from the Rovte dialectal group.
1.	O potrebnosti zbiranja ljudskega izraznega fonda
Prepričan sem, da je bilo o koristnosti in potrebnosti zapisovanja ljudskega izraznega fonda v zadnjih nekaj letih izrečenih že toliko tehtnih misli in navedenih že toliko argumentov, da mi jih na tem mestu ni potrebno ponavljati. Če pa se ozremo nazaj, lahko hitro ugotovimo, da Slovenci za razliko od drugih slovanskih narodov nismo načrtno (pod okriljem znanstvenih ustanov) zbirali narečnega besedišča in ga izdajali v obliki narečnih slovarjev. Zanimanje za leksiko se je po daljšem času znova obudilo pri najmlajšem rodu dialektologov (P. Weiss, V. Smole, K. Kenda-Jež, J. Škofič), v času, ko zaradi naglega odmiranja narečij čedalje težje najdemo trdne in zanesljive informatorje. Med pobudniki za čimprejšnje in čim širše zajetje narečnega besedišča je bil F. Novak, ki je predlagal akcijo zbiranja v okviru Slavističnega društva Slovenije.1 Hvalevredna zamisel doslej še ni zaživela. Akad. M. Matičetov jo je pozdravil z obema rokama, že prej in pozneje pa je večkrat nastopil v javnosti s pozivi k zapisovanju in reševanju pred pozabo ali celo izginotjem slovenskega narečnega besedišča.2 Ta zapis je nastal kot odziv na omenjene pobude in z mislijo na neutrudnega raziskovalca slovenskega pripovednega in besednega izročila akad. Milka Matičetovega.
1 F. Novak, Predstavitev zamisli o zapisovanju besednega zaklada govorjenega jezika v posameznih krajih, v:
Maks PleterSnik (Zbornik Slavističnega druStva Slovenije 5), ur. F. Novak, F. Jakopin, Lj. 1997, 107-113.
M. Matičetov, Iz rezijanske leksike, v: Jazyki malye i bol’Sie... In memoriam acad. Nikita I. Tolstoi, Slavica
Tartuensia IV, ur. A. D. Duličenko, Tartu 199H, 49-62.
lludajužua pred izgradnjo železnica (okoli 190U)
2.	Prikaz izvenjezikovnih značilnosti območja
Hudajužna in Obloke sta manjši vasi v zgornji Baški dolini in spadata v območje nekdanje tirolske kolonizacije iz 13- stol.1 To območje je bilo združeno v t. i. rihtariji (veliki županiji, nazadnje glavni občini, do 1850) in župniji (do 1848) Nemški Rut. Del naseljencev (v vaseh Rut in Grant) je ohranil svoje tirolsko narečje vse do druge polovice 19. stol., ko je po daljšem obdobju dvojezičnosti podlegel poslovenjenju. Nemški jezikovni otok v Nemškem Rutu in Sorici je potemtakem zdržal v slovenskem okolju okrog 650 let.1 Največ prebivalstva sta obe naselji premogli ob štetju 1910 (Hudajužna 246, Obloke 130, celoten Nemški Rut pa je, tedaj že vključen v županstvo Grahovo, štel 2550 ljudi). Obloke ležijo na položni prisojni terasi na 560 m nadmorske višine in se v listini iz 1. 1310 omenjajo med prvimi štirimi rutarskimi vasmi (Loca), Hudajužna pa se je razvila na dnu ozke doline ob Bači na ozemlju obloškega komuna šele konec 16. in v začetku 17. stol. Cerkev (sv. Treh kraljev) v Oblokah izvira iz 16. stol., od 1. 1806 je tudi sedež vikariata. Ro izročilu je v Oblokah v 16. stol. deloval rudnik železove rude, v Hudajužni pa fužine. Območje je spadalo do 1420 pod svetno oblast oglejskega patriarha (v tolminsko gastaldijo), nato do 1509 pod Benetke in odtlej pod Avstrijo. Celotni Nemški Rut je od naselitve dalje ohranil nekatere privi-
S. Rutar, Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882, 42-43, 221; M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega Primorja, 1. del (Tolminski urbar 1377), SAZU 1948; S. Torkar, Zgornja Baška dolina (rihtarija Nemški Rut) po tolminskem urbarju iz 1523 (demografsko-imenoslovni vidik), Kronika 42 (1994), št. 1, 29-36.
* Precej manj znan je slovenski jezikovni otok v Ravni gori v Gorskem kotarju (iz prve polovice 18. stol.), o katerem je napisal pri nas dolgo prezrto razpravo Jedno rovtarsko narječje u Gorškom Kotaru domačin Nikola Majnarič (1885-1966), profesor klasične filologije zagrebške univerze (Jtižnoslovenski filolog 17, 1938/ 1939, 135-149).
legije, npr. večjo avtonomijo v sodnih zadevah, oprostitev nekaterih fevdalnih obveznosti, kot sta primščina in tlaka.5 Obe vasi se med seboj razlikujeta po tem, da so Obloke kmečko, Hudajužna pa pretežno košansko naselje (košan je imel v posesti tretjino ali četrtino kmetije). V Oblokah so bile po urbarju iz 1377 štiri kmetije, ki so se že v 16. stol. vse razpolovile. V Hudajužni so koša ni delali tudi kot mlinarji, kovači, ribiči, strojci (strojarji), klobučarji, čevljarji, tovorniki in krčmarji.
Obluke, 1991 - Foto S. Torkar
3.	Iz zgodovine zapisovanja narečnega besedišča območja
Prvi opis narečja je delo gimnazijca Miha Goloba (1854-73) iz Oblok in je nastal 1. 1872 na poziv znamenitega poljskega jezikoslovca, profesorja na ruskih univerzah Jana Baudouina de Courtenayja. Ta ga je odnesel v Peterburg, kjer ga še danes hranijo v arhivu Ruske akademije znanosti/1 Baudouin je Golobov prikaz nemškorutarskega narečja ocenil zelo visoko. Golob se je omejil na glasoslovje in je leksiko predstavil skoraj izključno v tej funkciji. Kol zbiratelj ljudskih pesmi in narečnega besedja se je izkazal duhovnik Janez Kokošar iz Hudajužne (1860-1923), ki je svoje zapise posredoval bodisi neposredno K. Streklju bodisi učitelju Josipu Kendu s Temljin.
Objave narečne leksike iz Baške doline zasledimo že pri F. Erjavcu v Letopisu Matice Slovenske (LMS) 1875, 1879-80, 1882-83 (Iz potne torbe), K. Štreklju v Ljubljanskem
To je najbrž tudi povzročilo, da se kmetje s tega območja niso udeležili tolminskega punta 1713, za kar so bili celo nagrajeni v denarju.
11 S. Torkar, Zapisi ljudskega izročila zgornje Baške doline v arhivu Ruske akademije znanosti, v: Traditiones 24, 1995, 399-405.
zvonu 1889 (Jezikovne mrvice) ter LMS 1892 (Iz besednega zaklada narodovega) in 1894 (Slovarski doneski iz živega jezika narodovega). Razen zadnje so vse objave upoštevane v Pleteršnikovem Slovensko-nem.škem slovarju. Še neobjavljen pa je dragoceni Kendov narečni slovar Slovarsko gradivo s Tolminskega (večji del zbran na Temljinah) z nekaterimi besedami iz Hudajužne.7
4.	Glasoslovne posebnosti govora Hudajužne in Oblok
Hudajužna in Obloke med 13 vasmi Nemškega Ruta izstopata s svojim prehodnim govorom, ki je - z izjemo slekanja - ohranil nekatere bistvene značilnosti t. i. rutar-skega ali baškega govora (tj. govora poslovenjenih Nemcev), pridobil pa je nekatere pomembne prvine sosednjih tolminskih in cerkljanskih govorov (npr. sodobna vokalna redukcija).
Dialektološko sliko rutarskih govorov je podal T. Logar.” Posebnosti, ki so samo rutarske, je naštel enajst (oz. dvanajst), med njimi pa so le štiri take, ki veljajo tudi za govor Hudajužne in Oblok:
1) prehod kratkega a-ja (v izglasju ali v zaprtih zlogih) v kratki o zaradi vpliva fonetike prvotne tirolske govorice: bröt, töm, stör, slo (v govoru Hudajužne in Oblok je sicer ta o dolg),
2) izostanek prehoda kratkega naglašenega in nenaglašenega o (nastalega iz umično naglašenega o) v kratki a (akanje v tolminskem in cerkljanskem narečju) oz. njegov ponovni prehod v o, zato kösa, köpa, köza, nöya (o je na tem mestu v pravem rutarskem govoru kratek, v govoru Hudajužne in Oblok pa je dolg),
3) izostanek prehoda kratkega naglašenega o (v izglasju ali v zaprtih zlogih) v a (akanje v tolminskem in cerkljanskem narečju) oz. njegov ponovni prehod v o kot posledica prvotne tirolske govorice: köjn, nož, noht, watrök, ylabök (v govoru Hudajužne in Oblok je podaljšan),
4) prehod vseh sam. sr. sp. v sam. ž. sp. zaradi akanja: mlika, bina ‘vino’, kalina ‘koleno’ in posledično tudi püjle ‘polje’ (rut. pojla), üsne ‘usnje’ (rut. üsna), sünce (rut. sonca) ‘sonce’.
Naj na kratko navedem samo primere za tistih osem značilnosti rutarskega govora, ki jih govor Hudajužne in Oblok (II-O) ne pozna: 1. sema{H-O sime) ‘seme’ 2. wen (H-O won) ‘ven’, Ixhnu (H-O pahnil) ‘pahnil’ 3- zima (H-O žena), uräma (11-0 ureme) ‘vreme’ patälp (H-O peteln) ‘petelin’ 4. kmät (H-O kmet), payräJXW payrep, O payref) ‘pogreb’ 5. jäcman (H-O ječmen), karejna (H-O karejne) 6. beti (H-O bhi) ‘bil’, zdihöjam (11-0 zdihujem) 7. cibüla (H-O čbiila) ‘čebula’, vicer (H-O večir) ‘večer’ 8. slekanje (izgovarjanje sičnikov in šumnikov na enak način, vendar bliže sičnikom).
Med jezikovnimi posebnostmi v rutarskih govorih, ki so tipično tolminske ali cerkljanske, navaja Logar sekundarno palatalizacijo velarov /■ > c (kiklja > cikla (H-O cikle)-, drugi primeri so: kihati > čihat; kidati > čidat; kepati > e'epat; sekira > ščira; kinkati > čiijkat; kimna > črnine-, ketnja > čil tie; kita > čila-, kilav > čilou ‘gnil, nagnit)-, prehod w> h pred sprednjimi vokali (vile > bile, videti > bidet) ter //, njv ji, jn (zejle, pejle, zydjne, štejte, pandejjk, päjjk), prehod £ > y.
7 J. Kenda, Slovarsko gradivo s Tolminskega, Gorica 1926, 210 str., 2018 gesel (lkp. hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik ZKC SAZU).
“ T. Logar, Glasoslovne in morfološke posebnosti v govorici sloveniziranih Nemcev, SR XVI (1968), 159-168.
Omeniti pa je treba še nekatere druge, npr.:
1) položajni razvoj o > ou: zöupfp, röumajne, cöuprat, rouštat ‘rožljati’; jöudat ‘stokati’; hišno ime Moužar< Mooser, mikrotoponim Föufp < Farn ‘Praprot(nica)’ 'J
2) prehod zlogotvornega 1 preko ou v u (kot v tolminskem narečju, ne pa tudi v podbrškem govoru); miist (‘molsti’), pühp (‘poln’), tiist (‘tolst’);
3) razvoj dolgega e v i (kot v cerkljanskem narečju): siuka (sorta jabolk), nun, smišp;
4) prehod zlogotvornega rv rov položaju pred w/u (kot v cerkljanskem narečju); črou, bröu, mröwaCmalo’), clroive (‘drva’), taprotua (‘najprej’) - toda: hdrt (‘hrbet’), yönp (kot v tolminskem narečju);
5) vrivanje parazitskega j: yäjpk, ylejzp, ylejštat, lejdik, nejč(‘neki’ prisl), pejč(‘peč’), srejče, žejnska, Präjnyar (h. ime), Pajntar {priimek);
6) disimilacija tn > k n, trn > km, tl, dl > kl-, knäla < tnalo, kil < tli, Kmin < Trnin (Tolmin), y dirk j < gartl (‘vrt’), vikla < vitel, Kikelj < Kittel (priimek), Štenkler < Štendler (priimek), Žbejijkj < Schiventel (mikrotoponim);
7) disimilacija zn > zl, nd > Id: prazjce < praznice (‘puhlice, neumnosti’); direldäj < direndaj;
8) disimilacija mn > ml: kämle < kamne (Obloke);
9) prehod / > h v vzglasju germanizmov (kot v večini rovtarskih narečij): birtah, hržmdigat, abräjhat (räjh ‘omet’), brd'erbat, bäuda, BPelh ‘Brelih’ (priimek), blek (‘krpa’), Blek (mikrotoponim); brest < Frist ‘rok’10;
10) prehod/> h v izglasju germanizmov, značilen za nekatera rovtarska narečja, za zgornjo Soško in tudi zgornjo Savsko dolino": britaf > britah (< nem. Friedhof)-, priftaš> prehtoš (< nem. Brieftasche)-,
11) mešanje h inf. harmonika > far m"onike (mn.);
12) spirantizacija končnega b v/kot v tolminskem in bohinjskem nar., samo v Oblo-kah: ru6f ‘rob’, püf ‘pob’, Klafčdr ‘Klob(u)čar’, jdifka ‘jab(ol)ko’, grof ‘grob’;
13) mešanje b 'mu. b> v. vencin < bencin
14) palatalizacija g > j: näh- naji‘nagi’ (mn.); najga' nagega’; d "oje ‘doge’ (mn.); drüj ‘drugi’; drüjga ‘drugega’; asimilacija č-s > c-s: cisu < čisu < kisel;
15) prehod c (tj > k: drgakišen < drugačišen; plüke< pljuča; liudik < hudič;
16) preglas a > e (pravi rutarski govor ga ne pozna): čikle ‘kiklja’, škinje ‘šivilja’, Marije, Mälje ‘Amalija’, maje ‘majica’;
17) onemitve in izpusti, odpadi: pasha< pazduha; hcat se< kolcati se; hort < hrbet; šit < sušiti; ž"ot < život; čaj, -te < čakaj, -te, abiižat < obubožati; bubi kej < bogve kaj; pavedwät < povedovati ‘pripovedovati’; pregnit se, pregwät se ‘pripogniti se, pripogibati se’;
18) predöpp, adopp ‘pripni, odpni’ (samo v velelniku in sed. č.); adopg ‘odpri’;
19) zanimive so nekatere oblike sam. ž. sp.: Icikat < lakota; suš< suša;
20) pri nekaterih sam. ž. sp.so se ohranile moške dvojnice: stran: z useh stranöu je pihalu nu6t; s teya strani).
Vrivanje u-ja v nemških imenih (prim. še l?loyž, Tamouž, Toun, lirouč) je posledica notranjega tirolsko-narečnega razvoja, o čemer se lahko prepričamo na primeru mikrotoponimov v drugem nemškem jezikovnem otoku Sauris v Furlaniji, gl. razpravo G. Lorenzonija La toponomastica di Sauris. Oasi tedesca in Friuli, objavljeno v liolletino della Societä Filologica Friulana, Annata XIII, N. 3,4 e 6, Udine 193S.
10 H. Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slowenischen, Wiesbaden 1963, 95.
" D. Čop, Komansko-germanski lingvistično-onomastični vplivi na Zgornjem Gorenjskem, v: Zbornik XXIII. SSJLK, Ljubljana 19H7, 41-52.
5. Leksikalne posebnosti
Za ta prispevek sem odbral večinoma besede, ki jih doslej bodisi nisem zasledil v slovarjih ali pa imajo na obravnavanem območju drugačen pomen oz. pomenski odtenek; nekatere besede je sicer zaslediti v Kendovem rokopisnem slovarju, druge v Pleteršniku, tretje celo v SSKJ (s kvalifikatorjem knjižno ali redko, vendar se mi jih je vendarle zdelo smiselno navesti zaradi potrditve njihovega obstoja danes in na tej zemljepisni točki.
Besede s slovensko podstavo:
boštvati, zboštati - büstwat, zbu.štat ‘s prebiranjem hrane pri jedi napraviti to hrano neužitno’: zajci buštvvaje senu (prim. zbogati se)
čenkarati, načenkarati - čerjkarat, načegkarat ‘kracati, nakracati’ divjačen - dujačn ‘bolezensko spremenjen’ (velja za oči): dujačnu yl'edaš ‘nezdravo, čudno gledaš, po očeh se ti vidi, da nisi zdrav’ grizelj - yrizj 'grižljaj’
halamoja - halam"6je ‘gosto in bujno rastje med travnikom in grmovjem, na zamočvirjenih delih ipd.’ (Plet. das Dickicht, das Gestrüpp) hnado - hnadu ‘obenem’ (Plet. knadi; prim. češ. lined ‘takoj’) hudota - hdota ‘huda stvar’: same hdote sa (v Plet. samo Bilc-Cafova zbirka; SSKJ ima ozn. knjiž.)
igo - jeyü ‘jarem’ (Plet., prim. stsl. in rus. igo)
kapasto - käpastu ‘mrko’: kapastu yl'edat (morda iz: kopasto)
karast - karast ‘neroden, okoren’
kodelja - kadejle ‘z grabljami stisnjen in poravnan večji šop sena, namenjen za izdelavo senenega bremena ali kopice’ (Plet. in SSKJ navajata ta izraz samo v zvezi s predenjem)
kolodre (mn.) - kalüdre ‘strm, prepaden svet, robje’ (mikrotoponim blizu Stržišč, enako še Kalendre pod Durnikom), prim. Bezlaj, Slovenska vodna imena I, 247: Koludra; Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II, 59: kolodra - kot apelativ samo kavudra ‘strma, grda pot’, pl. F.S. Finžgar, Jezik in slovstvo 1, 290), pl. tudi: pokaledrati se korenast — kar'enast ‘tršat, čokat’ (prim. rus. korenastyj)
krcati - kšrcat: knrcat pirhe s soudam ‘metati kovance v pirh: kdor zadene, je pirh njegov’
kreljati - krelat ‘z železnimi grabljami ravnati zemljo po brananju, jo še nekoliko prerahljati in zdrobiti grude’
kukavica - kükouca ‘obešenje drevesa na drugo drevo, ki se dogaja pri nespretnem podiranju’: se j’ kukouca nardila
lasov(i)nja - läsoune ‘posušena nepokošena trava, ki se grabi jeseni za steljo’ lomotiti - lamatit ‘motoviliti, mlatiti’: Jejnej lamatit z rakam ’Nehaj motoviliti z rokami’; Trawa j’le mala palamatiu (’površno pokosil, potolkel’)
na laz - na los ‘na golo’: posekati drevje na laz ‘napraviti golosek’ na zvod - na züd ‘z vzvodom’ (Plet., Kneža): na zud Štoke (= hlode) premikat ‘tako, da cepin s peto nasloniš na tla tik ob hlodu, ga s konico zagrabiš in premakneš v vzdolžni smeri’ (prim. romanizem na opal) napolriten - napouritn ‘površen’ navšev - nauš'eu ‘poševno’
neokreten - naukr'etn ‘neroden, okoren’ (SSKJ: raba pešci), pl. Uidi: karast, slonast
neroden - nar"odn 1. ‘neroden’ 2. ‘napačen’ (morda od: naroben) oglav - waylöu ‘razoglav, gologlav’: A ti s pa kar waylou? (Plet. navaja za vzh. Štaj.) okrečevati se - akrečwat se ‘obirati se, obotavljati se’ (raba mi je znana predvsem v nedoločniku ali 3. os. edn.)
opudlati (se) - apüdlat (se) ‘umiti se’
osvinjariti koga - asvenärt koya ‘nahruliti koga’ (sodeč po glasovju cerkljanizem) ostrija - wojstrije ‘rezilo, ostrina’ {prim. rus. ostrie)
ošibek - ašipk ‘otoček sredi reke, ki ga napravi reka zlasti ob velikih povodnjih’ pečnice (mn.) - p'ečpce ‘večje plalnice, izdolbljene iz orehovega lesa’; uporabljali so jih za mesenje kruha, preden se je pojavila -► binkla (gl. romanizme)
plavnice (mn.) - pläunce ‘lesena kad za kopanje dojenčkov’; v Plet. ‘plalne nečke, v katerih se žito polje’, pri J. Kendu plavnice ‘nečke’
pokaledrati se - pakaledrat se ‘ponesrečiti se s padcem po kolodrah’ (prim, Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II, 59: kolodra < kolo-dbra, po Brezniku, rkp. ostalina, 481); sorodno še pa kaloušč, pa kalouš, čes könc, Plet. ‘kolovskC prijemši - pnrjemš ‘prijemaje se’
prsati - pšrsat ‘škropiti’: lih mala je paprsalu (o rahlem dežju) rabota - rabll6ta ‘obvezno neplačano delo, npr. vaške skupnosti pri popravilu oz. vzdrževanju vaških poti’; na Tolminskem že od nekdaj edini izpričani izraz za knjižno ‘tlaka’
razkoračeno pisati - skaračenu pisat ‘okorno pisati’ ritnež - ritneš ‘ritensko’: Ritneš bejž! ‘Ritensko pojdi!’
rob - r"op ‘rob, skala’ (prim. hišno ime Obiti Na Robeh); mn. oblika ni robovi, kot ima SSKJ, pač pa robje, podobno kol zobje, lasje; mest. mn.-, v robeh, na robeh rogelj - rogu ‘vogal; rob’ ručelj, ručlji - rCičj, rCičJni ‘koder, kodri’ sisalica - sisalca ‘sitnež’ skrivši - skriuš ‘naskrivaj’ slonast - slonast ‘neroden, okoren’
ščurkova župa - ščurkowa župa: si sitn kat ščurkovva župa
škinja - šklnje ‘šivilja’ (prim, češ. ševkine) (stsl. pripono -inja najdemo še pri yrabliukna < grabljivkinja ‘ženska, ki grabi seno’)
škriba - škriba ‘rastlina za krmo prašičev’ (J. Kenda pozna škribo v drugem pomenu, ima pa Škrbec v pomenu ‘rastlina za hrano prašičem’, nem. Saudistel ‘svinjski osat’) špehovnik - špehourjk ‘škriba’ (v Oblokah); Tominčev Črnovrški slovar pozna špehouc
štetkav - št‘etkou ‘izbirčen’ (morda od stsl. č’teti - domneva dr. M. Snoja) ustrupati - ustrüpat ‘skrhati kako rezilo’ (Plet. navaja za Temljine, je pa ta izraz široko znan in uporabljan na Tolminskem)
uščivali se - uščhvat se ‘iterativ od uscati se’: watrok se j’ douga uščhvou vereje (mn.) - vereje ‘veriga, na kateri nad ognjiščem visi kotel’ (Plet. navaja za Soško dolino)
vinar - winar ‘seme stročjega fižola’
vine - wine ‘stročji fižol’ (morda od viti se)
vlačen, vlačan - uločp, ulačan ‘žilav; težek po značaju’
vozica - wozica ‘dvokolnica’ (J. Kenda navaja izraz za Most na Soči)
voznik - woznik ‘kolovoz’ (Plet. ga navaja za osrednjo Slovenijo)
zakiljati - zakilat ‘iterativ od zaklati’: na tem kraju sa panawat zakilal tel'eta
zaručljan - zaručlen ‘kodrast’
zavesti se - zabest se ‘obnašati se’ (tudi cerkljansko): Kaku se pa zabedeš? Zabet se ka’n die! ‘Obnašaj se kot dedec!’
zavideti koga - zabidet koya ‘zapostavljati koga, črtiti, sovražiti koga’ zavrniti - zaunrnit ‘pojaviti se v večjih količinah’: pridp snih zaunrne zbogati se - zbüyat se ‘izpriditi se’: žito se zboga ‘se osiromaši, postane manj kvalitetno, se izrodi’ {prim. Bezlaj, Leksikološka glosa: zbogati se “izpriditi se”, JiS XVI, 265: Samo Miklošič, SEW 16, navaja slovenski glagol zbogati se...)
Germanizmi:
bulgati - bülyat ‘kotaliti, valjati’: pabulyou se je (< nem. wulgen ‘walzen’)12 dum - dürn ‘sušica’ (< nem. dürr = suh) (cerklj. kapnik ‘drevo, ki se posuši, ker je pod kapom drugega’)
flevt - fleut ‘nekaj sploščenega, zlasti jed’ (J. Kenda: ‘počasen človek’) grot - yrot ‘voz s pletenim košem za prevoz gnoja’ (Plet. navaja grota,	v	Reziji;	v
zahodnem delu Tolminske in na Cerkljanskem - galjota, na Šentviški planoti karamata klehlc - klehjc ‘zatič’
kočar - kočar ‘maček-samec’ (< tirol. Katzer, nem. Kater) krekati - krekat ‘treti, drobiti (orehe, lešnike)’ (< nem. krecken)13 krekelj - krekj ‘majhna, zanikrna, grintava jabolka’ (morda od gl. krekati) krubla - krübla ‘stojalo za koš, na njivi’
odledkati (se) - adlejtkat (se) ‘odlepiti se’ (< nem. ledig ‘znebiti se’) opetrigati - apetriyat ‘preslepiti, prevarati’ (< nem. betrügen) pekont {prisl.) - pekont ‘soglasen’ (< nem. bekannt) skenati se - skenat se ‘domisliti se, spoznati se’ (< nem. kennen) šneklati - šneklat: adriš (‘odreži’) u redu, kej le tku šneklaš (pri košnji ali	pri	rezanju
kruha)
špludrati - špludrat ‘špricat’ (<nem. Sprudel ‘vrelec’)
štokalo - štokala ‘lesen kol za zaviranje z drvmi naloženih sani in sicer spredaj, tako da “riše" po tleh’
tofle {mn.) - töfle ‘sledi’
tungajte {mn.) — tunyäjte ‘neumnosti’: pust te tunyajte (< nem. Dummheit) Nemško-slovenski križanci:
Strahovem - strahabern ‘strašilo’ (< strah + vern po analogiji z lintvern ‘zmaj’) zajčman - zajčman ‘zajčji samec’
Nejasno:
cemalo - cemala ‘mečkač, omahljivec, cincar’ (Plet. ima cemavt der Zweifler, Cig.; cemati zaudern, Vodnik-Cig.)
E. Kranzmayer und E. Lessiak, Wörterbuch der deutschen Sprachinselmundart von Zarz/Sorica und Deutschrut/ Rut in Jugoslawien, Klagenfurt 1983,180.
Rrav tarn, 98.
Romanizmi:11
binkla - bigkla ‘miza s koritom za mesenje’: (< vinkla < vintla < furl, vintule, Plet. ima vinkla, vintla)
bona - buona ‘krastača’
fantač - fantač ‘neprava, ječmenova črna kava’ (< beneško fondachio ‘usedlina, droži’)
fit - fet ‘najemnina’ (< furl., Plet. fit)
kadrega - kadreje ‘stol’ (pred vojno, danes stalled) (< furl.) kanton - kantllon ‘vogal, kot’
krjanca, krjančen - korjanca, knrjančp ‘olika, vzgojenost, olikan’ (< furl, creanze) lavet - labet ‘bankrot, izguba’: j’ šou u labet ‘bankrotiral je’; izraz se uporablja tudi pri kvartanju (maušj)
na opal - na opal ‘s palico’: na opal Štoke (= hlode) premikat ‘tako, da cepin podložiš pod hlod in ga odvališ’; prim. tolm. opalika ‘debela palica’ (Plet.); po mnenju dr. M. Snoja verjetno iz it. a palo, podobno kot je okobal iz a cavallo {prim. besedo s slovensko podstavo na zvod)
oreglati se - areylät se (oregulati se) ‘pozdraviti se, priti spet v red’
panada - panäda ‘lahka kruhova juha’ (tudi Plet.), prim. šopa
pledra, pledrca - pledra, pledorca ‘kdor rad čveka’ (Plet. ima pledra ‘lij’ iz it. pledria);
pledrati - pledrät ‘čvekati, klepetati’; pabledrat ‘izčvekati’: je use pabledrala
šopa - šopa ‘lahka, navadno kruhova juha’, prim. panada
štrefenec - štrefenec ‘cunja’: ta fcou je le k’an štrefenec
šušte {mn.) - šušte ‘vzmetnica’ (< furl, suste)
zdraja - zdräje ‘ležalnik’ (< it. sdraia)
Nejasno:
goržov - ylloržou ‘hripav’
Nekaj frazeologemov:
Lej, ka ti ybe pad ret! - Pazi, teče ti pod rob, podteka ti! (pri pretakanju tekočine iz posode v posodo)
Mesu mu pa yr'e pa rit. - Meso mu pa tekne (po analogiji: mu gre po grlu).
Ti dam dvi čez ret. - Po rili.
Mu je pžršlu za ret. - Teče mu voda v grlo.
Mikrotoponimi
Po terenski raziskavi, opravljeni na treh alpskih mladinskih raziskovalnih taborih v letih 1992-1995, je v vaseh nekdanjega Nemškega Ruta 82 % vseh mikrotoponimov nemškega izvora, seveda pa je delež slovenskih imen pri mlajših vaseh večji.15 Navajam samo dve slovenski imeni, ki se mi zdita zanimivi zaradi paralel z drugimi področji.
" Pri navajanju izvora se opiram zlasti na članek N. Godnič-Godini, Gradivo za kraški leksikon II (furlanizmi in italianizmi), v: Slovensko morje in zaledje 6-7 (19H4), 107-128.
” Imenoslovna skupina, v: 8. Alpski mladinski raziskovalni tabor Podbrdo 93, Podbrdo 1994, 32.
Parou: poimenovanje hudorniške grape (Hudajužna, Zarakovec), prim. luži.ško pa-row ‘Grabenböschung’, sestavljenka pa + row (‘nepravi rov’), H. Schuster-Šewc, Historisch-etymologisches Wörterbuch der ober- und niedersorbischen Sprache, 1-24, Bautzen 1978-1989, zv. 14 (1984), str. 1046
Pleh: Pod Plehom (hišno ime v Podbrdu, parcelno ime na Petrovem Brdu), Na Plehu (njiva v Oblokah). Apel. pleh gl. Bezlaj, Slovenska vodna imena II, 97: ‘štirioglat košček zemlje’; J. Kenda: ‘gol travnik v gozdu ali grmovju’ (Temljine). Ljudska etimologija povezuje ime Pleh z nem. Blech ‘pločevina’.
Hvaležnost dolgujem svojim informatorjem: pokojnemu očetu Karlu Torkarju (1911-1994), mami Mariji Torkar (1926), obema iz Hudajužne, in Ivanu (Janku) Panjtarju (1924) iz Oblok.
Zahvaljujem se kolegoma dialektologoma Karmen Kenda-Jež in dr. Petru Weissu za tehtne in koristne pripombe in sugestije.
Summary
Some Characteristics of the Local Speech from Hudajužna and Obloke in Tolminsko
The paper speaks about certain dialectisms of the Slovene language spoken in the upper Bača valley which belongs to the Rovte dialectal group. In his introduction the author analyzes historical circumstances of the Slovenization of the German language island in the upper Bača valley, giving a brief survey of the research of and publications on the dialect vocabulary of the region. This is followed by a description of the main phonetic characteristics and a dictionary of a roughly one hundred dialectal expressions. These are divided into those of Slovene origin and those which had been Germanized or Romanized. Especially highlighted are those lexemes which have either not been registered yet, have different meaning in the standard language, or carry a different shade of meaning.
Pavle Merkü Unejci, Onejci ali Vnejci?
Avtor razmišlja o treh narečnih izrazih za poimenovanje ljucli na drugi strani italijansko-slovenske meje, za katere sam uporablja nadiško obarvano obliko Unejci.
The author reflects upon three dialectal expressions denoting people living on the other side of the border between Italy and Slovenia for whom he uses the term Unejci, a dialectal expression from the Natisone valley.
Izraz Unejci, množinski moški samostalnik, sem prvič slišal (Kdaj? Gotovo nekaj let pred 15. decembrom 1981) iz ust prijatelja Boža Zuanella. (Vsaj) na severnem koncn doline Aborne rabijo ta izraz v pomenu zamejci, to so »ljudje, ki živijo na oni strani meje med Italijo in Slovenijo«. Ta razlaga je oba zavedla; oba sva namreč mislila, da je ime Unejci pač izpeljanka iz zaimka oni, ki mu SSKJ navrže naslednje poučne razlage:
1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvmje-na ... b) najbolj oddaljena, odmaknjena ...
2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklost ...
3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se	noče,	ne more	imeno-
vati ...
Tu se ustavim: vse te razlage pač podpirajo pojem odmaknjenosti onih na drugi strani meje (tedaj še SRS, danes Republika Slovenija) in sva zato oba zagrešila paraeti-mološko razlago tega imena.
Razlika med najino rabo imena je le navidezna: jaz sem dajal prednost zahodni narečni izreki oni > lini in pisal "Unejci« (Še pomniš moja Pisma Unejcem, ki sem jih v sveti jezi napisal v letih 1981-1985 in objavil v Naših razgledih?), da tudi s tem pokažem svojo pripadnost »našim« ob Nadiži, Božo pa je iz svetega spoštovanja do ljubljanskih slovničarjev ime poknjižil v Onejce, kar mu nisem	nikoli	zameril.	Oba	sva
lore j imela svete razloge, da piševa ime drugače, a sva se oba	zmotila.
Pomota mi je postala jasna, ko sem 15. decembra 1981. obiskal v Viškorši prečastitega Artura Blazutiča in mi je ta čudoviti človek, ki je rad potešil mojo dialektološko radovednost, omenil ime Uanejci: tako so Viškoršani pravili Plestiščanom, Prosnija-nom in prebivalcem drugih oddaljenih vasi. Ne zate, Milko, temveč za neuke Unejce naj dodam, da so Plestišča in Prosnid kakor tudi sama Viškorša v Karnajski dolini, to je na italijanski strani državne meje. In s tem adijo moja (in Božova) razlaga imena. Ime je namreč očitno izpeljano iz prislova vn<j, 1. adv. draußen; - II. praep. c. gen. = zunaj: vne hiše, Met.-Mik. (Pleteršnik II, str. 778), ki ga seveda SSKJ ne pozna. Zdaj veš, Milko, zakaj rajši gledam Pleteršnika?
Pravilno bi torej bilo rabiti to ime v knjižni obliki Vnejci. Vendar stavim, da si ne bo v Ljubljani nihče belil glave s tem vprašanjem. Mi torej dovolite, da pišem še vedno narečno (nadiško) obarvano obliko Unejci, ko mislim na vse Slovence vzhodno od Idrijce, torej na Ljubljančane, Tržačane, Goričane ipd.?
Volpi Lisjak Bruno Nabrežinska ribiška pot
Članek opisuje tisočletno prisotnost slovenskih morskih ribičev v obalnih vaseh tržaškega zaliva med Trstom in Devinom. Detajlno obravnava vlogo, ki jo je imel etnolog Milko Matičetov pri pridobitvi zadnjega primerka t ipičnega slovenskega mono-ksilnega plovila, imenovanega -čupa«, sedaj last Slovenskega etnografskega muzeja.
The article describes a thousand-year-old tradition of Slovene marine fishermen in the coastal villages between Trieste and Duino. It discusses in detail the role of Milko Matičetov in attaining the last specimen of the so-called čupa, a typical Slovene vessel which had been made from a single log. The čupa is now in posession of the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana.
Preden opišemo to zadnjo skozi stoletja uporabljano pot slovenskih ribičev na obali Jadranskega morja, mislim, da ne bo odveč osvežiti spomin na zgodovinske dogodke, ki so vplivali na nastanek in razvoj slovenskega pomorskega ribištva.
Naši predniki so prišli do morja v širšem Tržaškem zalivu približno v 8. stol. Ko je Pipin, sin Karla Velikega, leta 796 porazil Avare, so ostali tu glavni prebivalci. Frankovska država jim je dala možnost da se naselijo na t. i. »pustote«, kot jih omenja Placitum Risanum iz leta 804, in da kolonizirajo del Furlanije približno do Tilmenta. Obalni pas so naselili od Savudrije vse do ustja Soče. Treba pa je točneje navesti, da jim na istrski strani prebivalci romanskega izvora, živeči v utrjenih mestecih Piran, Izola, Koper in Milje, niso dovolili neposrednega pristopa do morja in torej ribištva. Prav verjetno naši kmetje tudi niso silili na morje, ker jim je istrska rodovitna zemlja, za razliko od kraške, dajala zadostna sredstva za preživetje.
Popolnoma drugačna pa je bila slika na kraški obali. Zemlja je bila nerodovitna, naselbin ni bilo, ustanovili so jih Slovenci. Okoli obzidja mesta Trst so nastala naselja Skedenj, Sv. Marija Magdalena, Čarbola, Greta, Barkovlje. Na Kraškem robu, ki gleda morje, pa vasi Kontovel, Križ, Nabrežina, Devin, Štivan. Neglede na politično-admini-strativno oblast, ki se je večkrat menjala, so bile pod upravo slovenskih županov do
propada Avstro-Ogrske. Ker je bil dostop do obale tu prost, so se Slovenci podali na morje in postali ribiči. Treba je še dodati, da za razliko od istrskih mest Trst ni imel svojega kmečkega in ribiškega stanu. Le Slovenci so se ukvarjali s kmetijstvom, vinogradništvom in ribištvom. Pivi ribiči italijanske narodnosti so prišli v Trst iz Neaplja, šele ko je Italija zasedla naše ozemlje po prvi svetovni vojni.
Obala od Trsta do Devina ima specifične morske in orografske posebnosti. Kraški rob se spušča z višine približno 300 m zelo strmo v morje, brez plaž in naravnih zaklonišč, in burja piha z visokih skal s silnimi sunki pod vpadnim kotom 20 stopinj. Vse to je vplivalo na slovensko ribištvo. Med posebnostmi najbolj izstopata tonolov* in raba monoksilnega plovila »Čape«, o čemer bo še govor.
Vasi so nastale visoko na robu kraške planote, ker tik ob morju ni bilo primerno širokega prostora in mimoidočih cest. Zaradi lega so bili ribiči prisiljeni pešačiti iz vasi do morja, kjer so hranili svoja plovila in potrebščine v obmorskih hišicah. Tako so nastale ribiške poti, ki so povezovale morje z vasmi Kontovel, Križ in Nabrežina. Njihova dolžina se je sukala od enega do dveh kilometrov in glede na to, da so skušali izbrati najkrajšo razdaljo čez strm skalnat rob, je bilo v njih vključenih tudi od 400 do 500 stopnic. Take poti so bile štiri, vsaka vas je imela po eno, Kontovel pa dve, eno proti Miramarskemu gradu v Grljan in drugo proti Trstu v Čedaz. Vse so bile v rabi in lepo prehodne do druge italijanske zasedbe našega ozemlja leta 1954, ko je ribištvo začelo postopoma propadati in se je začelo programirano raznarodovanje naše obale.
* V SSKJ ni naziva ribe Ion in izpeljank tanina, tonolov, pač pa samo Inn, tunu. Avtor dosledno navaja nazive, ki so zapisani v arhivih in v rabi med slovenskimi pomorci. Utemeljitev za to j»lej: B. Volpi Lisjak, Slovansko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Trst 1995, str. 13.
Ou««to tonimo »u uMto por mcoU dal peacaton *lov«nl dl Auritma p«r rocarr.i »itn spJoggm dov« tcncvano lo loro tiplche l*nbiirc«/*ool mono«a<u, ac«vnto do un r»ol tfonco d n)boru # denominate "coppoli”
Slovonnki flbKSI U Nabrežino ao atolotja hodili po t©| poti na pln>o. kjer «o hraniM »vo|o "fiupo" značilno, iz «nog« aamoga hlod« Iztosrtnn plovila.
1. luogo sul aontioro "Kugy". dovo vi trovato attualmonto. Mesto na Kuyyjovi poti, kjor so trenutno nahajato.
2. Bolvodoro 'OljSčica" (ulivoto), costrulto nol 1910 dalla “SoclotA por l ab-bofltmonto di Aurlslna'
Razgledna «očka OljSCica’'. zgrajena L. 1910 po zaslugi “OlopSovalnoga druAtva Nabrežino"
3. "Agil xoppoir*. porticciolo o spiaggia. “Pri dupah". pristan m plaža
Na vrlin kraške planote. - 1'utu Lisjak 191JS
Ker bo tukaj govor o Nabrežinski ribiški poti, velja na kratko zabeležiti nekoliko podatkov o sami vasi, da bi si človek bolj jasno predstavljal, v kakšnem okolju in kako so tukajšnji ribiči živeli skozi čas.
Nabrežina je nastala na rimski cesti »via Gemma«, ki je povezovala Oglej s Trstom in Istro. Njeni sledovi so še vidni v kolesnicah, vklesanih v kamen nedaleč od izvira Timave pri Štivanu in se držijo današnje trase pokrajinske ceste, ki gre iz Devina preko Sesljana, Nabrežine, Križa, Proseka in Kontovela v Trst. Rimljani so začeli intenzivno uporabljati nabrežinski beli kamen že v 1. stol. pr. Kr. za gradnjo Ogleja, ki je postal eno glavnih rimskih mest in pristanišč z več kot 100.000 prebivalci. Glavni kamnolomi, kot dokazujejo laboratorjiske in arheološke raziskave, so bili nedaleč od današnje stare vasi in so še lepo vidni.
Nabrežina je omenjena v listinah iz 13- stol. kot Aurisin, potem kot Lebrosina; sedanje slovensko ime se uveljavi ob koncu 15. stol. Vas in ljudje so lepo opisani v raznih urbarjih devinske gosposke iz 14. 15. in 16. stol., ki jih je zbral prof. M. Kos, in v tistih, ki jih hrani Državni arhiv Trstu.
Prva dokumentirana prisotnost slovenskih ribičev, ki se ukvarjajo z raznimi načini ribolova, izhaja iz zbirke pod naslovom Processo tra la citta’ tli Trieste et Maltia Hoffer cap.o. tli Duino in merilo al saltarello tli Sistiana et pešca clei toni alle Canovelle clell’a. 1552. Imenovani so ribiči Lokavec, Primožič in Cijak. Kasneje, v drugih listinah iz leta 1584, najdemo še imena Štefan Pertot, Šime Pertot, Hilarij Gruden, Matija Ogniska, Janez Vodopivec, vsi podložniki devinske gosposke, ki so ji morali plačevati najemnino za uporabo nekaterih vrst mrež ali dajatve od ulova. Treba je upoštevati dejstvo, da je bila takrat pravica do ribištva fevdalni privilegij, saj je morje šele leta 1835 postalo svobodno za vsakogar in je obalni pas v širini ene morske milje pripadal izključno stanovalcem teh občin. Nekateri ribiči so se preživljali z ribolovom, mnogi pa so se ukvarjali tudi z vinogradništvom in kmetijstvom, živeli pa so v glavnem v ribiškem naselju, v najstarejšem severovzhodnem delu vasi.
polizia comunale občinska poLieiia
Na pokrajinski cesti. - i'utu Lisjak 1998
Izgleda da je življenje v stiku z morjem vplivalo na miselnost in navade. Ttradicija se je prenašala iz roda v rod vedno v istih družinah: Caharija, Gruden in Pertot. Zaradi tega so imele vse še nadimke, ki so bili v začetku tega stoletja tile: Babčevi, Becljevi, Cerojkni, Čotoukni, Čuljnovi, Gospodičevi, Guretovi, Klaričevi, Kutinovi, Lukotovi, Martinčevi, Miličevi, Pouljanovi, Špelnovi, Štropovi in Trogarjevi.
O ribiški dejavnosti Nabrežincev nas pouči tudi katastrski operat iz leta 1827, ki tako opisuje vas:
vas Nabrežina, davčni okraj Gorica, politični okraj Devin.
Hiše: 67, v katerih je 84 družin. Ena je gosposkega stanu, ker živi v Nabrežini majordom devinske gosposke, kije obenem župan Zgonika. 12 hiš je pokritih s korci, vse ostale s kamnitimi ploščami; vse so obdelane z malto.
Prebivalci: 199 moških, 194 žensk.
Živina 78 volov, 63 krav, 1 konj, 1 mula, 305 ovac, 21 telet, 19 oslov, 40 prašičev.
Vas nima sladkovodnih izvirov, edini je daleč ob morju. Ce je suša, je uporaben le v oseki, ker drugače se voda meša z morjem. V tem primeru je treba hoditi po
vodo do 2 uri oddaljene Timave v vasi so hiše združene cerkev ima kaplana,
kije izredno delaven, širokih pogledov in si neumorno prizadeva za moralo ter prosveto svojih faranov. V šoli brezplačno uči mladeniče osnovnih pojmov literature, aritmetike in poljedelstva. Omembe vredni so ogromni kamnolomi, ki so
zelo verjetno prispevali za izgradnjo starega Ogleja, Gradeža in Benetk po
kmetjislvu je druga važna dejavnost morski ribolov, kije živahen vse leto, posebno v sezoni lova tonine  nekateri kmetje gojijo tudi sviloprejko ...
Da je bil ribolov, posebno pa lov na tone, zelo pomemben in donosen, potrjujejo tudi beležke župnijskega upravitelja Valentina Florjančiča iz leta 1836, ko piše v bohoričici, da je v enem samem jutranjem lovu vsak ribič zaslužil čistih 180 goldinarjev.
Najstarejši posnetek tonolova pred 1. svetovno vojno. Ribiči imajo dolge spodnje hlače zavihane do kolen
Po letu 1851, ko se je začela gradnja Južne železnice (Südbahn), ki je povezala Ljubljano s Trstom, se je vas začela hitro spreminjati in večati. Nastala je potreba po veliki količini klesanega kamna in delovne sile. Odprli so se stari rimski in še drugi kamnolomi, ljudje so dobili nove zaposlitve, vendar so ribiči ostali zvesti svojemu poklicu.
Zanimiva je tudi ugotovitev, da so bili nabrežinski ribiči, za razliko od drugih po večini malo izobraženih in nepismenih, kulturno na višjem nivoju. Bili so včlanjeni v razna kulturna društva, v knjižnico, eden je bil knjižničar in eden od njih je celo pisal pesmi o življenju na morju. Verjetno je nanje vplivalo okolje, saj so ob koncu prejšnjega stoletja v vasi obstajali: čitalnica, bralno društvo, tamburaški zbor, pevski zbor, podružnica družbe sv. Cirila in Metoda, Slovensko katoliško izobraževalno društvo, splošna delovna zveza, klub Tolstoj, ljudski oder, godbeno društvo, pevsko društvo, javna ljudska knjižnica, olepševalno društvo Nabrežine.
Tu ne gre pozabiti na vpliv morja in nabrežinskega brega na slovensko književnost in pesništvo. Aškerc je na tej obali dobil navdih za svoje Balacle in romance slovenskih morskih ribičev in zelo lepo pojasnjuje svoje takratno duševno stanje:
Naravnemu človeku je bilo morje s svojo globočino in svojo neizmernostjo, svojo velikansko močjo, ki se razodeva v razburkanih valovih, butajočih ob bregove in penečih se v belih penah, nekaj zagonetnega, čez vse mere silnega, nekaj naravnost demonskega .... Morje je ribiču često strah, ki mu preti s pogubo ... ali naš ribič ljubi morje, počuti se na njem kakor doma, strahu ne pozna za karsibodi...
V pesmih Iga Grudna se čuti hrepenenje po morju:
Visoko v bregu sredi jesenskih trav, ciklamov in žajblja dišečega, poslušam pesem morja šumečega, bolestno zvenenje sončnih daljav, takt vesel, galeba hreščanje, bežeče race nemirno kričanje, drhtenje oljk in platan in listov na trti:
o duh moj, razpni se čez morsko plan v gasoči dan - še daleč je, daleč do smrti...
Srečko Kosovel je v svoji kritiki Grudnovih pesmih o morju in bregu, povedal: ... Vse naše intimnosti je hotel Gruden prikazati v teh pesmih, kakor da bi hotel opozoriti vse Slovence, kaj bodo izgubili s Primorjem, kajti nastajale so te -Primorske pesmi- v dobi italijanske okupacije, ko smo prešli iz suženjstva v suženjstvo ...
bo drugi svetovni vojni, ko se je še določalo o usodi naše obale in južne Primorske, nas je Gruden spet opozarjal v pesmi Sinku:
V Nabrežini blizu Trsta se tvoj oče je rodil: kjer je v morju skala čvrsta, se po produ je podil, v zimi z burjo se boril.
V šolo hodil je v Gorico: ko prihajal je domov, vozil se je z jadrnico, z ribiči veslal na lov tja do istrskih bregov.
Dnevi so prišli temačni, takšnih ni še videl svet; mrki tujci v dobi mračni so teptali kraški cvet pet in dvajset strašnih let.
Naj kdorkoli kdaj te vpraša, kdo živi na zemlji tej, vedi: ta je zemlja naša, tvoji dedi spijo v njej, zanjo bori se naprej!
In prav ta zadnja kitica je vklesana na kamniti plošči na zidu stopnic ribiške poti pri morju v trajen opomin, da ... zemlja ta je naša, tvoji dedi spijo v njej, zanjo bori se naprej!
NAJ KDOR KOLI KDAJ TE VPRAŠA. KDO ZIV1 NA ZEMLJI TEJ.
VED!. ZEMLJA TA JE NAŠA. TVOJ! DEDI SPIJO V NJEJ. ZANJO BORI SE NAPREJ.
IGO GRUDEN S.P.D.- !GO GRUDEN - NABREŽINA »76 'M
Plošča z verzi If>a Grudna. - Potu Lisjak 199S
Lahko trdimo, da sta slovensko pesništvo in književnost o morju, ki sta obširna in bogata in zelo cenjena med Primorci, v vseh dobah pomagala v težkih časih držati narodno zavest budno. Neglede na hud pritisk in namene italijanskih oblasti, da bi odgnale nabrežinske ribiče od njihovega morja in obale, so se le-li obdržali trdno do konca druge svetovne vojne in vztrajno lovili ribe in pešačili gor in dol po ribiški poti.
Leta 1947 se pojavi med ribiči neki čudni človek, ki zbira stare neuporabne stvari. Imenuje se Milko Ukmar, pravijo mu Matičetov iz Koprive na Krasu in sprašuje po čupah, iztesanih iz enega samega hloda, o katerih mu je govoril Rado Lenček, ki je zbiral etnografske podatke o Slovencih ob morju. Napoti se na dom lastnika ene zadnjih preostalih čup, kjer najde gospodarja Avgustina Caharija, po domače Babčeve-ga, njegovega sina Valentina in starega očeta Janeza, rojenega leta 1864. Od njih zve mnogo zanimivih podatkov. Stari Janez se še dobro spominja, kako so šli iskat primerno deblo v Bukovje na Pivko, pripeljali so ga domov in leta 1898 iztesali na dvorišču čupo, ki je še pri morju. Sedaj je ne rabijo več za ribolov, ker so si kupili nov, bolj sodoben čoln. V njej barvajo mreže. Kot nalašč, si misli naš Milko, verjetno jo bodo prodali za nižjo ceno. Po klepetu ob kozarcu domačega odličnega vina 7. morskega
brega se odločijo za sprehod k morju. Čez ribiški klanec, Milko se prvič poda v spremstvu Babčevih po nabrežinski ribiški poti.
Pridružimo se jim, bo zanimivo!
Po klancu gremo mimo pokopališča, prečkamo pokrajinsko cesto in se začenjamo lahno vzpenjati proti osamljeni stavbi srednje šole, ki leži v borovem gozdiču. Pri električni centrali, ki je že na najvišji točki Kraškega roba, se ozremo naokoli. Za nami, skoraj kilometer daleč, je ostala Nabrežina, okoli so lepo obdelani vinogradi, v ozadju kraška planota, v daljavi pa cel rob Trnovskega gozda nad Vipavo od Goriške do Nanosa. Na desni se nam v polkrogu mogočno predstavlja 646 m dolg največji viadukt južne železnice z 42 oboki iz belega nabrežinskega kamna. Še par korakov naprej in na mostičku, postavljenem čez tir železnice, ki pelje v Ljubljano, že zagledamo veliko modro površino morja. Spustimo se nekoliko dalje prav na točko, kjer je železniško razpotje sklesano v živo kraško skalo, in prečkamo tračnice železnice za Italijo. Po kamnitih stopnicah, postavljenih na veliki oporni zid železniške trase, pridemo do čudovite razgledne točke 250 m visoko nad morjem z ledinskim imenom Oljščica, ker so bili tu v starih časih oljčni nasadi, kot nam še potrjujejo zapuščene stare oljke. To ploščad je v začetku stoletja zgradilo Olepševano društvo Nabrežine.
Razgled je veličasten, verjetno najlepši v celem Tržaškem zalivu. Se splača ostati tu nekaj trenutkov in se naužiti lepote še nepokvarjene narave.
			
			
	H		
Ala clržamii ubcilui cesti - kuto Lisjak 1998
Na levi vidimo vso obalo do miramarskega gradu, Trsta, Izole, Pirana, Savudrije in hrvaške Istre. Na desni devinski grad, Tržič, Soča, ki se zliva v morje s svojo smaragdno zelenkasto barvo v obliki pahljače, svetišče Barbano sredi lagune, kamor so romali v čast Matere Božje naši ribiči na svojih ladjah. Potem plaže, Gradež, Lignano, Caorle skoraj do Benetk, v ozadju furlanska ravnina in daleč Dolomiti in alpsko gorovje. Pred nami sinja površina mirnega morja, presekana s snopom lesketajočih se zlatih refleksov sončnih žarkov, tu pa tam ribiški čolni, ki vlečejo mreže, in beli galebi, ki krožijo za njimi v iskanju zbežalih rib. Ob obali popolnoma prozorno morje postaja bolj svetlo in dno je vidno v vsakem detajlu. Pod nami terasasti vinogradi, grmovje med visokimi belimi skalami in sem in tja samotni mediteranski bori. Iz morja se dviga topel zrak, pomešan s prijetnimi vonjavami morske trave, smole borov in žajblja, ki raste strnjeno med kamenjem. Okoli vlada tišina, sliši se samo hreščanje galebov in cvrčanje škržatov. Počasi, skoraj neopazno, občutimo, kako nas objame notranji mir, in dobimo navdih
za višje vrednote, ki so jih na tem mestu iskali in dobivali razni naši in tuji pisatelji, pesniki in umetniki.
Duša se tako dobro počuti, da bi kar tukaj ostali.
Po vijugasti stopničasti stezi se spustimo do obalne državne ceste, jo prečkamo in kmalu smo v predelu, kjer je po ustnem izročilu verjetno bila velika rimska vila, ker so med obdelovanjem vinogradov našli mozaike, v zidovih teras pa se še najdejo rimski korci in kosi lončenih posod. S tega mesta, ki je približno 50 m nad morjem, nas do majhne plaže z ledinskim imenom Pri čupah vodijo samo stopnice. Na desni in levi strani je nekoliko »kazunov», majhnih ribiških hišic - skladišč za mreže. V zidovih zadnjih teras »paštnov», vidimo nekakšne jarke, imenovane "lasali», kjer so shranjevali čupe daleč od valov. V dveh ležita zadnji dve, ena je Martinčeva, druga je Babčeva, prav tista, ki je naš cilj.
Tri čupe na plaži-pogled na Jugovzhod proti Miramani, slika iz tridesetih let
Gospod Milko (ki je bil takrat že kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani) si jo ogleduje z velikim zanimanjem. Trup je še dobro ohranjen, čeprav zdelan od petdesetletne uporabe, tudi razpoke na bokih so vidne, toda zamašene so s predivom in prevlečene s katranom. Vse pritikline so shranjene v kazunu. Človek takoj razume, da z etnološkega vidika Slovenci ne smejo izgubiti takega predmeta, saj takih plovil v tem stoletju niso več tesali in tudi v bodoče jih ne bodo. Ribiči sedaj rabijo sodobne čolne z motorji. Pomisli: to je edino tipično slovensko plovilo, ohraniti ga je treba sedaj, take priložnosti ne bomo imeli nikdar več!
Takoj steče pogajanje za nakup. Kar se tiče pritiklin, Babčev lahko odda teslir, pajol, fuorklo, brčagel, tudi kos štrika za privez, toda vesel ne. Ta mu služijo za drug čoln. Kaj se hoče, vsega ni mogoče imeti. Na koncu dosežejo sporazum za 20.000 lir pod pogojem, da morajo biti razpoke na čupi popravljene in da mora biti v roku enega tedna nepropustna in sposobna za plovbo.
Po sklenjeni kupčiji se Babčevi nekako opravičujejo, da je krmeni del malo preperel, ker se je zaradi poševne lege čupe v fasalu na dnu vedno zbirala voda. Pojasn-
jujejo, da za to ni kriva samo deževnica, ampak tudi "mornica«. Gospod Milko, ker te besede še ni slišal, vpraša za pojasnila. Pogledajo ga začudeno, da je tako neveden, in mu raztolmačijo, da je mornica vendar voda iz morja, kot je deževnica voda od dežja. Gospodu Milku zažarijo oči od silnega navdušenja, ker je poleg čupe dobil še novo, izvirno, lepo in logično slovensko besedo v rabi med ljudmi, ki se ukvarjajo z morjem.
Nazaj grede po ribiški poti navzgor je razgovorov malo, vsakdo zase premleva svoje misli. Stari Babčev kot v filmu obuja spomine, ko je čupo tesal, zadovoljen z lahkoto lovil ribe, ker jih je bilo takrat še veliko, kot vojak na ruski fronti prestal hude čase, se vrnil domov in si spet na svoji čupi svobodno služil kruh na morju; v drugi vojni z nemškim dovoljenjem ribaril, sedaj pa je vsega konec, kot da bi mu življenje uhajalo. Žalosten je. Mladi pa zadovoljen, dobil je denar, ki ga sploh ni pričakoval, rešil se je stare šare, ki niti za ogenj ni bila vredna. Našemu Milku rojijo misli drugje, postavlja se resen problem: kako pripeljati kupljeno čupo iz Nabrežine, ki je v anglo-ameriški coni Svobodnega tržaškega ozemlja, v Koper pod začasno jugoslovansko upravo. Počasi prisopihajo do vrha, se ozrejo kot po navadi še enkrat na morje in kmalu so spet doma, kjer si še enkrat nazdravijo z domačo kapljico in gospod Milko odhiti čez mejo.
Zelo se mu je mudilo, ker je že imel v glavi rešitev. V Kopru je najel ribiča, ki je imel motorni čoln. Ukazal mu je, naj gre na zmenjeni dan v Nabrežino, prevzame že plačano čupo in jo pri belem dnevu, ko ni patruliranja, pretihotapi do Kopra. Naj se dela, kot da ribari, in če ga slučajno kdo ustavi, naj obrazloži, da pelje čupo gospodu Matičetovu, ki jo je podedoval od svojega strica, da pa je tako stara in zdelana, da nima nobene konkretne vrednosti.
Načrt je res gladko uspel. Na zmenjeni dan so čupo spet splovili v morje, znani filmski poročevalec Edi Šelhaus jo je posnel, kako zadnjič plava, fotografirali so Avgustina Babčevega in sina Valentina, kako v njej veslata, in jo izročili ribiču, ki je čakal na motornem čolnu.
Cupa na morju ob nabrežinskem bregu »Pri čupali«. Na veslih lastnik August Caharija (roj. 1892), na vesliču njegov sin Valentin (roj. 1928) p. cl. Tinče Bobčev. - Foto E. Šelhaus l. 1947
Zvečer je bila čupa že na varnem v Kopru, od koder je kasneje priromala v Etnografski muzej v Ljubljano, da bi pričala bodočim rodovom o tisočletnem pomorskem ribištvu Slovencev.
Ko je leta 1947 mladi Milko Matičetov prehodil nabrežinsko ribiško pot in potem sklenil kupčijo, verjetno ni mogel dojeti veličine svoje intuicije. Namreč: pripomogel je ohraniti predmet neprecenljive vrednosti, ne samo za slovenski narod, ampak tudi v širšem smislu za pomorsko arheologijo, ker je čupa edini primerek primitivnega plovila, ki ima svetovni rekord: več kot tisoč let rabe na obali Tržaškega zaliva, tj. v centru Evrope, kjer je bilo ladjedelništvo na visoki stopnji razvoja. Treba je omeniti, da je etimološko-zgodovinska zveza z drugimi slovanskimi monoksili še neraziskana, kajti približno tako plovilo, imenovano »čupas«, so rabili Rusi na jezerih in rekah gubernije Vologde.
Mislim, da mu moramo biti danes res hvaležni.
Ohranjena »la «amo dva prim«rka. «d«n ••
Ljubljani, drugi pa j« la»l Irt alk» obCIna (itolrka Enriqu«*).
Pri morju na obali. - Potu Lisjak PJPS
V drugih ribiških vaseh so bili zgrajeni pristani že ob koncu prejšnjega stoletja in čupe so bile opuščene, ker so bile postopoma zamenjane z večjimi čolni. Nabrežina ni dobila pristana, zato je njena ribiška pot ostala, edina od štirih obstoječih, simbolično povezana s čupami, ki so se tu obdržale najdlje v rabi. Med Slovenci se je do današnjega dne obdržal tudi naziv mesta Pri Čupali. Ta delček obale je bil obširno opisan v knjigi Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, izdani leta 1995, toda z opombo, da ni označena v slovenščini, kar je v dvojezični občini obvezno. To je bil povod nekaterim zavednim Slovencem, da so predlagali svojim predstavnikom v občinskem svetu, naj popravijo krivico. Predlog za turistično ovrednotenje je bil spre-
jet, dodeljena so bila potrebna sredstva, pot so počistili, popravili, lepo uredili in primerno označili z dvojezičnimi smerokazi in tablami. Maja prejšnjega leta je bila spet slavnostno odprta v prisotnosti občinske uprave in sredstev javnega obveščanja ter predana rabi turistov in kopalcev. Vzbudila je veliko zanimanje, posebno med Italijani, ker so se mnogi prvič seznanili z dejstvom, da so obstajale čupe, slovenski ribiči, slovenska obala in da Slovenci živijo na Tržaškem več kot eno tisočletje.
Odprtje ribiške poti je imelo še drug pomembeni učinek: po njej so pričeli spel prihajati k morju prebivalci slovenskega Krasa iz Komna, Dutovelj, Sežane, kot v starih časih. Dojeli so namreč, kako nespametno je hoditi na kopanje daleč v Izolo ali Piran, ko imajo pred nosom krasno čisto morje, obdano s prelepo še nezacementirano naravo.
••»»Ull-lf-
1‘uglecl lici čupu s /jiviiicci
Zelo pametno in daljnosežno bi bilo, ko bi se Slovenci zavedali dejstva, da bo čez nekaj let, ko bo Slovenija vključena v Evropsko skupnost, vse naše ozemlje brez meja kot za časa Avstro-Ogrske in bo slovenski etnični prostor nepretrgan segal spet do svoje prvotne obale. To bo dajalo možnost svobodnega pretoka kapitala, delovne sile, trgovine in ljudi, s tem tudi priložnost, da spet postanemo v širšem smislu uporabniki obale in če drugega ne vsaj tega morja kot turisti kopalci in jadralci v že obstoječih zamejskih slovenskih pomorskih klubih.
Viri in literatura
Bruno Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, Trst, Mladika, 1995(l>, 1996'21.
Nabrežina skozi stoletja, 1966
Župnijski arhiv v Nabrežini
Ustno izročilo
Riassunlo
II sentiero dci pescatori di Aurisina
L'articolo illustra brevemente un pezzo di storia degli Sloveni, insediatisi circa nel VII secolo sulla fascia costiera fra Trieste e le foci dell'Isonzo e tuttora abitanti nei paesi di Kontovel -Contovello, Križ - S. Croce, Nabrežina - Aurisina, Sesljan - Sistiana, Devin - Duino, Štivan -
S.Giovanni al Timavo. Su questo territorio etnicamente sloveno, operarono ininterrottamente per piu di un millennio, gli uniči pescatori marittimi sloveni fino agli anni cinquanta, quando furono insediate forzatamente in questa zona famiglie di pescatori istriani di etnia italiana, per alterarne la composizione etnica.
Essendo la costa settentrionale del golfo di Trieste molto scoscesa e difficilmente accessibile, i paesi sorsero sul ciglione carsico ad un’altezza di circa 250 m sul livello del mare. Per questa ragione erano collegati alla spiaggia con dei sentieri usati dai pescatori.
Nel nostro caso si parla appunto del sentiero ehe collega 1’abitato di Nabrežina - Aurisina con il sito in riva al mare denominato »Pri čupah«, in italiano «agli zoppolk Questo viene deseritto dettagliatamente, essendo il piu pittoresco della costa con dei posti panoramici ehe spaziano lontano sul mare fino alia Croazia, alia Slovenia ed alla costa italiana oltre Grado, Bibione e Caorle. Ultimamente e Stato ripristinato, in modo da offrire un punto di attrazione turistieo di grande valore naturalistico.
L’episodio saliente dell'articolo e comunque il recupero dell’ultima imbarcazione monossile denominata čupa, in veneto zoppolo, eseguito dal noto etnologe Milko Matičetov nel 1947. Questo tipo di natante primitivo sloveno rappresenta una rarita in campo mondiale, in quanto fu usato dai pescatori locali per circa un millennio nel golfo di Trieste, dove la costruzione navale era gia tecnicamente molto avanzata.
II prezioso reperto e ora proprietä del Museo Etnografico Sloveno, ehe entro breve tempo ne curera 1'esposizione nella nuova sede.
Gorazd Makarovič Barska Atuca
Hiša s konca 15. ali zgodnjega 16. stoletja
Rekonstrukcija okoli petsto let stare kmečke hiše v Beneški Sloveniji je izdelana na podlagi materialnih preostankov in sledov.
On the basis of material remnants and traces a roughly 500-year-old farmhouse has been reconstructed in Slavia Venela.
Pred dobrega pol stoletja je dr. Milko Matičetov v prvem letniku Slovenskega etnografa priobčil temeljni etnološki pregled kulture zahodnih Slovencev. Omenil je mnogoplastno pričevalnost kmečkega doma in opozoril na najstarejše omembe; v njihov čas sodi hiša v zaselku Barška Atuca, obravnavana v tem članku, ki je čestitka jubilantu.
Vedenje o spomeniku
Stavbne ostaline Barška Atuca so bile do nedavna znane samo domačinom. Leta 1990 jih je v 13. in 14. številki časopisa Dom, ki izhaja v Čedadu, opisal Božo Zuanella (L’insediamento abbandonato di Barška Atuca). Na ta članek me je opozoril prof. Božidar Premrl in leta 1997 sva si ostanke skupaj ogledala.
Lega zaselka
Zapuščeni samotni zaselek Barška Atuca leži v Beneški Sloveniji nizko na zahodnem pobočju pod vrhom Sv. Jerneja. Do zaselka pridemo, če gremo iz Špetra Slovenov proti jugu in zavijemo levo na cesto, ki vodi proti Sovodnjam po dolini potoka Namorne. Bri zaselku Kočevar zapeljemo z dolinske ceste desno navzdol čez mostič in se po vijugasti poti vzpnemo navkreber. Približno na 250 metrih nadmorske višine se z enega od ostrih levih ovinkov desno odcepi slabo viden kolovoz; po njem gremo proti )ugu in približno po 400 m pridemo do ruševinskih ostankov zaselka.
Ime
Samostalniški del imena Barska Atuca pomeni raztreseno naselje Altovico, ki obsega območje severno od zaselka. Pridevniški, svojilni del imena je izpeljan iz imena vasi, ki leži še bolj proti severovzhodu in se imenuje Bardca. Ime zaselka pač ni prvotno; očito sodi v čas, ko so stavbe in njive prešle v lastnino prebivalca ali prebivalcev iz Barde oziroma v čas, ko je zaselek postal neke vrste pristava.
Stavbne ostaline
Zaselek tvorita skupini ruševinskih kamnitih zidanih stavb. Severno stojijo ostanki hiše na pravokotniškem tlorisu in dozidek, okoli 50 metrov proti jugu je boljše ohranjena hiša na nepravilnem kvadratastem tlorisu, ki je na treh straneh obdana z dozidki.
V sestavku obravnavam hišo na kvadratasti osnovi, ki je pričevalno pomembna. Na tem mestu omenjam samo povednejše pivine hiše pravokotniškega tlorisa, ki vsaj v spodnjem delu sodi v (ali malo pred) leto 1567, kot spričuje ohranjena letnica na ramenskem delu polporušenega portala. Ostanki kažejo dvocelično nadstropno pra-vokotniško hišo, ki so ji pozneje prislonili še eno stavbo. Nasproti je zravnano zemljišče, na katerem je najbrž stala še ena gradnja. Zunanje mere hiše so 715 x 573 cm, zid je debel dobrega pol metra; notranja tlorisna površina je torej obsegala dobrih 3d m2 - enako velik je bil nadstropni del. Zidana enakostrana trikotniška zatrepa sta precej ohranjena: strešno sleme je potekalo vzdolžno. V spodnjem proštom sta dve odprtini: polkrožno zaključen portal v južni podolžni steni, ki je v odprtini meril približno 180 x 148 cm in sredi zahodne fasade linasto okence, visoko okoli 36 cm in široko okoli 10 cm, ki se v notranjščini lijakasto razširi na 43 cm. V notranjščini sta v južni steni prizmatični pohištveni niši (merita 33 x 45 x 33 cm in 33 x 36 x 46 cm), kar kaže na bivalni prostor. Pritlični strop je nosilo 8 stropnikov, ki so delno ohranjeni; način zidave njihovih ležišč kaže, da niso prvotni. Zgornji del stavbe je precej zaišen. Zidava nadstropja kaže na obnavljanja, od katerih sta dve izpričani z letnicama: na ostankih vratnega krila pravokotniške hiše je letnica 1947, na kvadratasti hiši je letnica obnove 1900.
Rekonstrukcija hiše na kvadratasti osnovi
Risbe kažejo rekonstruirano hišo, fotografije pa stanje leta 1997. Besedni komentar k stavbnim prvinam utemeljuje rekonstrukcijo.
Portala in vrata (gl. sl. 1, 2, 5-7)
Spodnji portal je zaključen s segmentnim lokom. Toda v notranji strani zidu sta nad današnjim portalom in ob njem ohranjena polkrožni lok in jasna sled prvotnega desnega podpornega podboja večjega portala, ki je upodobljen na risbah. Odprtina je merila 193 x 166 cm. V današnjem portalu je obdržal prvotno funkcijo levi podporni podboj. V notranjščini je v kotu zgoraj ob portalu vzidan masiven kamnit obroč; v njem se je vrtel lesen tečajni drog vratnega krila prvotnega portala; spodnje tečajno ležišče ni ohranjeno.
Način prezidave ob odprtini zgornjega portala kaže, da je ta portal drugoten. Datiran je z vklesano letnico 1900 desno zgoraj zunaj ob portalni odprtini. Drugje v zidu severne fasade ni sledov predelav: vhod je ostal na prvotnem mestu.
Okna (gl. sl. 3, 5 - 7)
Nespremenjena zidava ob okenskih odprtinah priča, da so vsa okna izvirna. Pritličje je osvetljeno skozi pravokotniško okno s prizmatičnim ostenjem, veliko 33 x 42 cm in
skozi linasto okno, veliko 55 x 20 cm, ki pa se v notranjost lijakasto razširi na pol metra. Nadstropje je osvetljeno skozi pravokotniško okno s prizmatičnim ostenjem, deloma še z dimno lino vrh prvotnega trikotniškega zatrepa. Okrog okenskih odprtin ni v zidu nikakšnih sledov: pritrjenih oknic ni bilo, po potrebi so lahko okna le zamašili s slamo ali podobnim.
Niši (gl. sl. 5, 6)
Niši sta le v nadstropju. Njuna priročna višina kaže, da sta rabili v shramben pohištven namen.
Tla
V spodnjem prostoru so tla zemljena. Zidava ob ležiščih stropnikov, ki nosijo pod nadstropnega prostora, kaže, da so (deloma tudi v prvotne tramovnice) nameščeni drugotno; morda tudi način namestitve glavnega stropnika na vzidano kamnito konzolo ni izviren. Seveda pa je bila konstrukcija prvotnega stropa oziroma poda podobna danes ohranjeni.
Streha (gl. sl. 3, 6, 7)
V zgornjem delu vzhodnega pročelja je razločno ohranjen obris prvotnega enakostraničnega zatrepa pred nadzidavo; sled omogoča rekonstrukcijo notranjščine z odprtim ostrešjem in spričuje (strm) naklon prvotne strehe, ki izključuje korčasto streho. Vendar ne vemo, ali je bila prvotna kritina slama, skodle ali morda trstika (pokrivanje s škrlmi, škriljem ali bobrovcem ni verjetno, ker ob prezidavah praviloma vsaj nekaj ostankov takšnih kritin vstavijo v nov zid, tu pa je v nadzidavi zatrepov samo kamenje). Tudi o konstrukciji prvotnega ostrešja ni sledu; ostrešni del na risbi notranjščine je ponazorilo izpričane omejitve prostora in ne rekonstrukcija.
Namembnost prostorov (gl. sl. 5-7)
Niši in dimna lina v nadstropju pričajo, da je bil tu bivalni prostor. Širina prvotnega portala v pritličju kaže na vhod v hlev.
Ognjišče
O ognjišču priča dimna lina. Skoraj gotovo je bilo talno; nizka nameščenost okna in niš namreč zanesljivo kaže na talni stanovanjski horizont. O mestu ognjišča ni sledov; po temeljiti obnovi stavbe ga niso več postavili. Sledov nosilcev prestrezala isker ni; ob južni in severni steni bi zato ogenj z ognjišča zažgal ostrešje, ki se je tam spustilo pod dva metra. Sredi zahodne stene je niša, tam ognjišča ni bilo. Diagonalno čez sredo prostora je bil prepih med vhodom in oknom. Zato domnevamo, da je stalo ognjišče °b vzhodni steni pod dimno lino; to je bilo (glede na prej povedano) edino primerno mesto, ki je bilo tudi osvetljeno skozi okno; kuhati v temi je seveda težavno.
Datacija (gl. sl. 4)
Na levem monolitnem podpornem delu podboja, ki je nedvomno del prvotnega spodnjega portala na izvirnem mestu, so (s kovinsko konico) vrezane letnice s številkami renesančnih oblik: 1523, 1527, 1547 in 1553- To seveda niso letnice zidav, ampak priložnostni graffiti. Enaki načini vrezovanja, potez in oblik številk pričajo, da so delo istega človeka, ki jih je zapisoval v večletnih presledkih v obdobju štiriinštiridesetih let M, 20, 6 in 14 let; tudi letnico 1567 na hiši na pravokotniškem tlorisu je vrezala ista roka); najbrž je z letnicami označeval obiske. Nastanek hiše torej sodi vsaj v leto 1523, prejkone pa je stavba starejša; drugo številsko izraženo orientacijo more predstavljati letnica 1489 na Benkovi hiši na Črnem Kalu, ki ima enako zasnovo kot hiša v Atuci in je prav tako nastala pod beneško oblastjo v okviru istega kulturnega vpliva.
Sklep
Hiša na kvadratasti osnovi v Barski Atuci omogoča rekonstrukcijo, ki kaže enega od tipov stanovanjsko-gospodarske stavbe na zahodu slovenskega ozemlja v renesančnem obdobju, tedanji način stanovanja in posredno nekaj značilnosti bivanja.
Nadstropnost je očito posneta po meščanskih hišah, vendar s prilagoditvijo. Vrhlevnost je bila v obmorskih mestih znana, toda v takšnih hišah je bil dostop v nadstropje po fasadnem stopnišču ali pa po notranjih stopnicah, tudi če je imela pribrežno postavljena stavba še zunanji vhod z brega; najbolj znana takšna hiša pri nas je »Benečanka« iz srede 15. stoletja na Tartinijevem trgu v Piranu. V Barški Atuci pa je hiša pribrežno vkopana tako, da omogoča vstop samo neposredno z zemljišča tako v pritličje kot v nadstropje. Na takšen način zasnovane štiri pričevalno pomembne starejše hiše so ohranjene v zahodni Sloveniji v Šmartnem v Brdih (tako imenovana »romanska« hiša zraven h. št. 50), v Črnem Kalu (omenjena Benkova hiša, h. št. 42), v Štanjelu (hiša s kamnitimi žlebovi na križišču v zgornjem delu naselja) in zlasti spodnji ostanek takšne hiše v Vipavskem Križu (v starem delu naselja »v gasah« nasproti h. št. 41). V zadnjih dveh omenjenih naseljih je tako zasnovanih hiš sicer več, vendar so ali mlajše od 16. stoletja ali močno predelane, tako da je njihova pričevalnost brez posebnih preiskav in rekonstrukcijskih analiz majhna.
Hiša v Črnem Kalu je datirana z letnico 1489- Hiši v Šmartnem in Štanjelu moremo po polkrožno zaključenih portalih časovno najprej omejiti v obdobje, ko na podeželju posnemajo to renesančno obliko, torej v čas od srede 15. stoletja do konca 17. stoletja (navidezno srpasta oblika, zaradi katere so ti hiši pogojno datirali v romansko obdobje, je nastala zaradi pomanjkljivega znanja in ne zaradi stilnega hotenja), nato pa ju glede na obliko oken, kakršnih na datiranih stavbah iz 17. stoletja ni, lahko časovno zožimo na 16. stoletje in nekaj desetletij prej. Ostanki porušene pribrežne hiše v Vipavskem Križu pa kažejo večjo starost takšnega hišnega tipa. Prvotno hišo na tem mestu spričuje do metra visok, na skalo postavljen spodnji del obstoječega zidu, ki je pravilno plasten na romanski način. Kamniti zidaki tega zidu kažejo površino, kakršna nastane ob požaru, nad njimi pa se dviga zid hiše, ki je že stala (kot spričujejo stiki zidav), ko so ji prislonili hišo, v kateri so izvirno vgrajeni gotski kamnoseški deli. Prvotna hiša je najbrž pogorela, nato so jo v isti velikosti na istem pribrežnem mestu pozidali, potem so k nji prislonili hišo, ki jo moremo glede na oblike gotskih kamnoseških delov datirati v 15. stoletje. Glede na lego v starem jedru naselja, na listinsko izpričanost naselja v 13. stoletju in glede na opisano relativno kronologijo je mogoče sklepati, da so prvotno hišo postavili med 13- in 15. stoletjem. Z drugimi besedami: tip pribrežne hiše, ki ima vhoda z zgornjega in spodnjega zemeljskega nivoja, je bil znan v poznem srednjem veku.
Hiša na kvadratasti osnovi v Barški Atuci sodi v konec srednjega veka ali v začetek novega veka in predstavlja nadstropni tip dvocelične pribrežne hiše, ki je starejši od tega spomenika. Hlev in samotna lega ob njivah na okolnih terasah kažeta na kmetijo. Seveda so bili tedaj v navadi tudi drugi, predvsem pritlični kmečki hišni tipi; spomenik potrjuje mnenje, da razvoj kmečke hiše ni potekal preprosto od enostavnejše h kompleksnejši obliki, ampak zapleteno po več različnih sočasnih poteh, oziroma da je razvoj kmečke hiše neločljiv del razvoja pokrajinskega stavbarstva sploh.
Kmečka družina v Barški Atuci je živela v mračnem nadstropnem prostoru, kjer je bilo odprto talno ognjišče; zgornji del prostora je bil zadimljen. Skupno bivanje priča o
odsotnosti zasebnosti, stalnem nadzoru nad družinskimi člani in o njihovi tesni povezanosti. Prostor meri slabih 19 kvadratnih metrov; skupaj z zidnima nišama in posredno izpričanim talnim stanovanjskim horizontom ta velikost kaže, da je bila pohištvena oprema skromna in bivanje utesnjeno. Domnevamo lahko tudi spanje v hlevu. Toplotna izolacija je bila slaba; okno so lahko le zatlačili s slamo ali podobnim, vendar pozimi stanovalcev najbrž ni zeblo. Prostor je obsegal le okoli 57 m3, v ognjenici pa so toplotne izgube minimalne.
Vse ilustracije kažejo hišo na kvadratasti osnovi v Barski Atuci.
Sl. h Pogled na južno pročelje. Levo in desno spodaj kažeta puščici na zidova prizidkov, prislonjena k. hišnima vogaloma, zidanima z velikimi lomljenci; srednja puščica kaže na okno, delno skrito za debli; leva zgornja puščica kaže, kje se začne nadzidava prvotnega pročelja. Viden je drugotni zaključni lok zoženega portala in levi podporni monolitni podboj, na katerem so vrezane letnice.
Sl. 2: Pogled na zahodno pročelje in severni prizidek. Pod prizidkom so vidna vrata na mestu prvo t n eg a zg uri ijeg a portala. Puščica kaže sled temenske ločite prvotnega zahod-"ega zatrepa, vidne v zidavi.
Sl. 3: Zgornji del vzhodnega pročelja, danes pod streho vzhodnega prizidka. Spodaj je okno, zgoraj dimna lina; dobro je viden slik nadzidave in prvotnega zatrepa. - Foto Božidar Premrl.
Sl. 4: Letnice na levem podpornem podboju spodnjega portala: 1523, 1527, 1547. 1553.
Summary
Barska Atuca. A House from the End of the 15"' or the Beginning of the l6'h Century
In the solitary, abandoned settlement of Barska Atuca in Slavia Veneta stands a ruin which enables a reconstruction of the original two-room littoral farmhouse. The house had two entrances on two different levels, one leading to a stable downstairs and the other to the dwelling above. The entire area of the building measured less than 38m2. The dwelling was dark and contained a hearth on the floor. Most of the activies took place on the floor, the interior decoration was modest, living quarters cramped, windows shutterless. Since the loss of warmth is minimal in open-hearth houses its occupants were probably not cold despite insufficient isolation. Such living arrangements illustrate the circumstances in which a family lived its days: permanent lack of privacy, constant control over family members, and also their closeness.
TLORIS NADSTROPJA
dimna lina
portal
okno
stropnik
TLORIS VKOPANEGA PRIBREŽNEGA pritličja
Sl. 5: Rekonstruirana tlorisa. Razen o!) južnem pročelju je hiša tlanes obdana s prizidki; Pjvotno je stala sama, saj stiki in vrste zidav razločno pričajo, da so vse dozidave poznejše. Širina spodnjega portala je izpričana z razločnimi sledovi v zidu; prvotni zgornji portal je uničen, vendar je stal na mestu sedanjega vhoda. Ne vemo, če ohranjeni glavni stropnik Pritličnega dela ponavlja prvotno stropno konstrukcijo. Druge narisane prvine so prvotne.
POGLED V REKONSTRUIRANO HIŠO BREZ SEVERNEGA PROČELJA
okno
portal
Sl. 6: Rekonstruirana notranjščina. Spodnji del severne fasade, ki ni narisana, je seveda pod zemljo; edina odprtina v tem pročelju je portal desno zgoraj. Konstrukciji ostrešja in pritličnega stropa oziroma nadstropnega poda nista izpričani. Od zgornje omejitve nadstropnega prostora je izpričan naklon, ne pa kritina; risba poševnine je simbol in ne rekonstrukcija.
Sl. 7: Pogled na južno in vzhodno pročelje rekonstruirane hiše
Mojca Ravnik
Družina in sorodstvo v slovenskem Porabju, Prekmurju in slovenski Istri
Pri Inštitutu za slovensko narodopisje teče raziskava družine in sorodstva v vaških naseljih v obmejnih pokrajinah. Avtorica povzema izsledke sondažne raziskave v slovenskem Porabju L 1991. Najprej prikaže, kako so na porabske družine vplivali zgodovinski dogodki v tem stoletju, nato pa osvetli pojave, ki so pritegnili njeno pozornost na terenu in v literaturi. Gre za sorodstveno sestavljene soseske vporabskih hi prekmurskih vaseh, za tip družine in za sorodstvene odnose v prejšnjem in v prvi polovici tega stoletja. Pred prvo svetovno vojno sta bila današnje Prekmurje in Porabje enovita Slovenska krajina v ogrskem delu Avstro-Ogrske, kjer je bil v veljavi ogrski sistem delitve posesti, ki je pogojeval sorodstvene odnose, tip družine in sorodstveno sestavo sosesk. Vse te pojave bi bilo treba še podrobneje preučiti, zanimiva pa bi bila tudi primerjava z zaledjem slovenske Istre, kjer je bil v veljavi podoben dednopravni sistem.
One of the current research projects at the Institute of Slovene Ethnology is also the project on the family and kinship in villages along Slovene borders. In her article the author wishes to summarize results of a 1991 preliminary research in Porabje, a small area in southeastern Hungary, which has a large Slovene population. First she illustrates how historic events of the 20"' century affected the family in this area, then she analyzes different elements she had encountered in the course of her field ivork and in literature: communities structured according to kinship relations in the villages of Porabje and Prekmurje, family types, and kinship relations in the 19th and in the first half of the 20"' century. Prior to World War I the areas of today's Prekmurje in Slovenia and of the present Porabje in Hungary represented a uniform area called Slovenska krajina situated within the Hungarian part of the Austro-Hungary in which the Hungarian system of land division was in effect. Kinship relations, family types, and community kinship structure, all of which would need further research, were based on this system. Equally interesting would be the comparison with the hinterland of Slovene Istria in which a similar hereditary and inheritance system was hi force.
Uvod
Pri Inštitutu za slovensko narodopisje smo pred desetimi leti začeli raziskovati družino in sorodstvo v vaških naseljih v obmejnih pokrajinah, ob obeh straneh meja z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Povsod sem nameravala opraviti daljše raziskave. Začela sem v slovenski Istri in nekaj let hodila na teren, urejala in preučevala gradivo in literaturo. Žal pa kasneje, zaradi zunanjih okoliščin, nisem mogla več delati tako temeljito, tako da sem v Prekmurju, slovenskem Porabju, v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini doslej lahko opravila samo krajše, sondažne terenske raziskave.1 Vendar pa sem povsod naletela na izredno zanimive pojave.
V obmejnih pokrajinah se srečujejo različni kulturni vplivi. Prej živahne kulturne regije so bile zaradi političnih mej v tem stoletju dolgo odmaknjene od sveta, spremenjene v nekakšne slepe rokave. Ljudje so se izseljevali, priseljevali pa le redki, zato so tisti stari prebivalci, ki so ostali, bolje kot drugod ohranjali spomine in izročilo. Vsaka obmejna pokrajina zase je zanimiva, še posebej pa se njihov pomen pokaže, če jih primerjamo. Zato smo tudi prijavili tako raziskavo, saj nismo želeli primerjati le družinskih in sorodstvenih odnosov na tej in na oni strani meje, ampak tudi posamezne pokrajine med seboj.
V članku želim najprej predstaviti gradivo, zbrano s sondažno raziskavo v slovenskem Porabju 1. 1991, nato pa vprašanja, ki so se odprla ob njem. To ni zaključna razprava, ampak samo poizkus povzetka po tedenskem obisku terena. V njem želim strniti spoznanja o tem, kako so se porabske družine prilagajale burnemu zgodovinskemu dogajanju v tem stoletju, predstaviti nekaj značilnih vaških sosesk, odpreti vprašanja o dednem pravu, ki je veljalo v teh krajih, in zarisati nekaj hipotez za nadaljnje raziskave. Predvsem je zanimivo vprašanje, kako je delitev posesti vplivala na družine, na sorodstveno sestavo sosesk, na izseljenstvo in sezonstvo. Presenetljivo je, da se v teh potezah ponuja primerjava slovenskega Porabja in Prekmurja s slovensko Istro.
Naj povem, da me je po Porabju vodila, spremljala in mi pomagala etnologinja Katalin Munda-Hirnök, domačinka iz Sakalovec. Sproti mi je pojasnjevala narečne in prevajala madžarske izraze, tako da sem tudi v podrobnostih razumela narečje, ki bi se mu morala sicer še privajati. Obiskali sva dvanajst hiš v Sakalovcih, na Gornjem Seniku, Dolnjem Seniku, v Slovenski vesi, Verici - Ritkarovcih, Andovcih in Števanovcih. Pogovarjali sva se s 13 prebivalci. Vsi so bili že starejši, deset jih je bilo rojenih pred 1. 1920, se pravi starih čez 70 let. Bili so v paru ali sami, vdoveli. Samo v eni hiši je živelo skupaj več generacij, od starih staršev do vnukov. Ob tem je treba povedati, da sva sami prav iskali starejše ljudi, ki vedo veliko povedati za nazaj, da pa pretežno starejši prebivalci v Porabju tudi statistično prevladujejo.2
S kratko sondažno raziskavo je bilo možno grobo izluščiti najpomembnejša vprašanja za nadaljnje raziskovanje. K sreči se je tudi etnološka literatura o slovenskem Porabju v zadnjem času obogatila, predvsem z deli Marije Kozar-Mukič in Katalin Munda-
' Raziskava v slovenski Istri je bila objavljena v knjigi (Ravnik, 1996). Čeprav terenskega dela projekt ni omogočil, so se v preteklosti na srečo pokazale druge možnosti za terensko delo, in to na raziskovalnem taboru v Turnišču 1. 1990, z medakademijsko izmenjavo z Madžarsko 1. 1991 v slovenskem Porabju in na raziskovalnih taborih slovenskih srednješolcev v zainejstvu, kamor so me organizatorji iz Narodne in študijske knjižnice v Trstu povabili za mentorico 1.1996 v lienečiji, 1. 1989 in 1994 v Reziji in 1.1997 v Kanalski dolini.
2 V zvezi s staranjem prebivalstva navaja M. Kozar-Mukič, da je bilo I. 1990 24 % prebivalcev starejših od 60 let in le 18 % starih do 14 let (Kozar-Mukič, 1998, 74-75).
Hirnök, ki nam lahko osvetlijo nekatere pojave. Tudi v Porabju, časopisu Slovencev na Madžarskem, ki izhaja v Monoštru od 1. 1991, izhajajo zelo dobri članki z etnološko vsebino, s katerimi si lahko veliko pomagamo.
Zgodovina 20. stoletja in družine v Porabju
Politični prevrati, vojne, spremenjene državne meje, politični pritiski in nasilno izseljevanje zamejujejo zgodovinska obdobja v tem stoletju. V njih so bile zelo različne življenjske razmere, ki so vplivale na način življenja in na družinske in sorodstvene odnose.
Ko se spominjajo ali pripovedujejo izročilo o prednikih, starejši ljudje še velikokrat omenjajo čas pred 1. svetovno vojno, ko sta bila današnje Porabje in Prekmurje še enovita Slovenska krajina1 v ogrskem delu Avstro-Ogrske. Domačini iz vasi, ki jih je pozneje razdelila državna meja, so bili povezani v gosto sorodstveno mrežo. Danes npr. pravijo, da je bil ded ali da je bila babica s Slavskoga,4 se pravi od tam, kjer je bila Po 1. svet. vojni Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in nato Jugoslavija. Takrat so se poročali tudi z ljudmi iz vasi, ki so danes v Avstriji.
Nekaj generacij nazaj, že pred prvo svetovno vojno, ko so živeli starši, strici, tete in stari starši, je bil skoraj iz vsake hiše vsaj eden v Ameriki. Iz mnogih hiš jih je odšlo večje število, tako da je danes kar težko ugotoviti, kdo je odšel pivi. To je bilo verižno izseljevanje sorodnikov. V A meriki so bili mama, stric in leta po očetu, moževa brat in sestra in moževi strici in tete z Janoševega brega. - Mama je bila v Ameriki in dve sestrični. Ena očetova sestra je umrla v Ameriki.
Marsikateri mladi ljudje so v Ameriki spoznali moža ali ženo, doma iz bližnje vasi, se tam poročili in prišli nazaj, a ne vedno v isto vas. Lahko je bil eden ali pa sta bila oba doma s Slavskoga, po povratku pa sta kupila hišo v vasi, ki je kasneje ostala na Madžarskem. Porabski izseljenci torej niso bili samo iz porabskih vasi, ampak so mnogi med njimi s Slavskoga preko Amerike prispeli do Porabja. Že baba in ded, doma s Slavskoga, sta bila v Ameriki, mama se je tudi rodila tam, prišla sem in kupila hišo v Farkašovcih. - Imeli so dva mlajša, eden je šel v Ameriko, njegova žena s Slavskoga, drugi je doma.
Nekateri pa so šli v nasprotno smer, da so bili rojeni v tem delu, ki je danes Porabje, priženili ali primožili pa so se na Slavsko.
Prišla je prva svetovna vojna. Mnogi očetje, strici in dedki so padli v prvi svetovni vojni, njihove sestre in bratje pa so takrat že umrli v Ameriki. Sestra je umrla v Ameriki. - Ilonin ded je padel v prvi svetovni vojni. - Dva moževa brata sta padla v prvi svetovni vojni. - Dedek umrl v prvi vojni, oče bil na fronti v prvi svetovni vojni, njegov brat umrl v vojni, ena očina sestra ali tetica v Martinju, druga bila v Ameriki. - En sin je umrl v prvi svetovni vojni.
Po prvi svetovni vojni je meja, ki so jo določili leta 1920 s podpisom trianonske pogodbe, razdelila Slovensko krajino. Del je bil priključen Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, del je ostal v madžarski državi. Nekaj vasi gornjeseniške župnije je ostalo na
■Slovenska krajina (Slovenska okroglina) - Zgodovinska pokrajina med Muro in Rabo v županijah Vas in Zala, kjer je živela večina Slovencev na Madžarskem do leta 1920. Po tem letu je ostalo na Madžarskem le devet slovenskih vasi v pokrajini Porabje,- (Kozar-Mukič, 1996, 143). lako v Porabju imenujejo Prekmurje ali (redkeje) tudi Slovenijo nasplošno.
drugi strani meje.5 Odtlej je razvoj tekel drugače v Prekmurju, oz. na Slavskom, in v Porabju. Na drugi strani meje so ostali dedki, babice, očetje, matere, tete, strici, bratranci in sestrične in drugi sorodniki. Meja je razdelila tudi zemljo in gozd. Meja med Kraljevino SHS oz. Jugoslavijo in Madžarsko po prvi svetovni vojni pa ni bila tako stroga, da bi je ljudje ne smeli prestopati. Ded, babica, oče, mama in otroci so hodili čez obiskat sorodnike, k maši, delat v svoj gozd ali iskat zaslužek. Moževa družina je imela v medvojnem času še gozd na jugoslovanski strani. - Med obema vojnama smo z biciklinom hodili v Budince k sorodnikom in sploh čez madžarsko-jugoslovansko mejo, saj je bilo veliko takih, ki so bili dvojni lastniki. - Možev oče je bil Cimerman, hodil je delat v Jugoslavijo v neki mlin, vračal seje ob koncu tedna, sinovi so hodili na sezonsko delo. - Iz Martinjega so imeli na tej strani njive in gozd, z vozom so se pripeljali, hodili so koškice in kukarco lüpat,n prišli so k maši na Gornji Senik, k sorodnikom na obed, k večernicam in zvečer domov.
Sorodniki so ostali tudi v Avstriji. Babičin brat po očetovi strani je bil kovač, živel in umrl v Gradcu na Štajerskem. - Moževa sestra je bila v Gradcu v Avstriji.
Po prvi svetovni vojni se je izseljevanje nadaljevalo, stari severnoameriški smeri so se pridružile nove. Nekateri Amerikanci so se vrnili domov, nekateri pa so ponovno odšli. Dve sestri sta šli v Ameriko, brat v Brazilijo. - Mož je imel šest bratov in sester, eden je odšel v Brazilijo v dvajsetih letih-in je tam umrl. - Možev brat je l. 1928 odšel v Brazilijo, žena, tudi iz Ritkarovec, je čez eno leto odšla za njim. - Staršema v Braziliji se je rodil še sin, ki pa nikoli ni prišel v domačo vas svojih staršev. - Tretja sestra se je najprej omožila v Andovce, nato pa kot vdova, mož je padel v vojni, odšla v Ameriko, s sinom in hčerko, v Brazilijo in tam umrla. - Sestri sta pomagali bratu, da je tudi prišel v Ameriko, spoznal dekle iz Andovec, skupaj sta prišla domov in kupila grunt in hišo. V hiši je živel star mož in Franček je skrbel zanj. Še ena mamina sestra je odšla v Ameriko, se tam poročila in nikdar vrnila. - Tri sestre so bile v Ameriki, a so se vrnile domov.
V tem času se je razmahnilo tudi sezonsko delo. Na Nemškem, v Mecklenburgu, so kopali njive, to je bilo leta 1939?
Izseljevanje in sezonstvo sta stara, zelo značilna pojava za Slovensko Porabje.
Do prve svetovne vojne so bili, tako kot na drugih področjih življenja, njuni splošni razlogi in zakonitosti podobni kot v vsej Slovenski krajini, od prve svetovne vojne pa so se začeli razlikovati, saj je bilo življenje na Madžarskem v marsičem drugačno kot v Jugoslaviji. Tudi izseljenstvo in sezonstvo sta se odtlej razvijala drugače, saj npr. iz Porabja niso odhajali na sezonsko delo v Francijo. Zalo ni čudno, da je bila med našimi sogovorniki v Porabju edina ženska, ki je bila pred drugo svetovno vojno na sezonskem delu v Franciji, doma iz Budinec, poročena na Verico.
Doma so ostale okrnjene družine, otroci brez staršev, starši brez otrok, žene brez mož. Otroke so vzeli k sebi sorodniki, največkrat stari starši. Odšel je v Brazlijo, žena je šla za njim. Hčerka je živela pri materini materi,K
’ Državne meje so bistveno vplivale na stike med ljudmi. Vse to izčrpno opisuje M. Kozar-Mukič v knjigah o Slovenskem Porabju in Gornjem Seniku (Kozar-Mukič, 1983, 1988). Navaja, da so bile v slovenskem Porabju tri župnije: Gornji Senik, Dolnji Senik in Števanovci in da je bila najstarejša gornjeseniška, ki je nekoč obsegala še vasi Martinje, Trdkovo in Čepinee. (Kozar-Mukič, 1983, 16-17)
‘‘ - luščit bučne peške in koruzo (Kozar-Mukič, 1996).
7 M. Kozar-Mukič piše, da so bile med obema vojnama v Nemčiji v pokrajini Mecklenburg ob Baltiškem morju najboljše okoliščine in najboljši zaslužek (Kozar-Mukič, 1988, 112-113; 1996, 140).
" Morda je naključje, da so ljudje v zvezi s pomočjo med sorodniki največkrat omenjali sorodnike po materini strani. Npr.: Mladi par, ki si je zidal hišo, je medtem živel pri njeni babici. Deklici je umrla mati, vzela sta jo
V Ameriko so odhajali mladi ljudje, da so si z zaslužkom izboljšali življenje doma. Največkrat so si sezidali ali kupili hišo. Sestrična, ki seje vrnila iz Amerike, je postavila hišo. - To je merici ram,0 sezidal ga je gospodar z denarjem, zasluženim v Ameriki.
Fo drugi svetovni vojni je bilo življenje težko, saj so se gospodarski nerazvitosti in levščini pridružili še politični razlogi. Neprehodne meje so ustvarjale občutek utesnjenosti.'0 Prihajalo je tudi do nasilnih izseljevanj. Forradalom (madž. revolucija) 1. 1956 je pogosto omenjana prelomnica tudi v življenju družin. Izseljevanje se je nadaljevalo, še vedno v Ameriko, a tudi v druge države, v Nemčijo, Avstralijo, Kanado. Leta 1953 smo bili nasilno preseljeni v Alföld. S seboj smo lahko vzeli štiri kg prtljage, nato pa v Szent Kereszt, kjer smo delali v zadrugi. L. 1956, ko je bil forodalom, smo prišli nazaj. Kasneje smo izvedeli, kdo je podpisal, se pravi, naznanil, da so nas izselili. V domači hiši smo našli naseljene Cigane, ki pa so še istega leta odšli. - Sestra z možem je v Nemčiji, l. 1956, ko je bil forodalom, so odšli. - Forodalom je bil, mladi so šli v Ameriko, tudi sin je z ženo, ki je tudi iz te vasi, odšel l. 1956 v Ameriko. V Ameriko je odšel tudi nečak z ženo, ki je bila doma s Slavskoga. - Dve sestri sta šli v Ameriko, brat v Brazilijo, sestra na Štajersko, brat v Maria Zell, brat v Feld back, en brat je v Angliji. - Eden od bratrancev je l. 1956 odšel v Avstralijo. - Eden od sinov je odšel v Kanado 1951. - Pišta je odšel v Ameriko 1.1956. - Očetova sestra je šla v Ameriko. - Moževa sestra in dva brata so šli v Ameriko.
Izseljenci se vračajo na obiske. Sin Pišti je v Ameriki, pred petimi leti je bil tu, njegova žena je t udi iz vasi.
Porabje je bilo po drugi svetovni vojni še dolgo gospodarsko zaostalo." Mladi ljudje so odhajali in se zaposlovali v industriji. Veliko je bilo tudi zaposlovanja v poljedelstvu, sezonskega in stalnega.12 Potem je šla dol na delo, zemljo so delali. - En brat pa ni bil oženjen, z njim so še skupaj živeli eno leto, nato je odšel na Vogrsko za poljedelskega delavca. - Moža je spoznala na Nemškem, na Štajerskem, kamor je šla delat. - Sestra Freza je delala na Vogrskem in tam spoznala moža. - Njegova sestra je hodila delat na Ogrsko.
Mnogi so ostali tam, kjer so dobili delo. Tako so se zunaj Porabja na Madžarskem ohranile večje skupine porabskih Slovencev.13
Dolga leta po drugi svetovni vojni je bila meja med Madžarsko in Jugoslavijo železna zavesa.14 Stiki med ljudmi niso bili možni, sorodniki se niso mogli obiskati. Dobra štiri desetletja so bila dovolj, da so sorodniki izgubili stik in za marsikom so
k sebi mamina starša. Zakonca brez otrok sta vzela k sebi hčerko njene sestre. Ob tem je zanimiva ugotovitev M. Kozar-Mukič v zvezi s štetjem sorodstva, da v Porabju prevladuje enostransko štetje sorodstva po materini liniji, najpomembnejše sorodnice so materine sestre (Kozar-Mukič, 1996, 147).
Ameriški hram, ameriška hiša; M. Kozar-Mukič piše, da je bilo največ novogradenj -med obema vojnama, lu z*ast* med 1930-1948, po vrnitvi izseljencev iz Amerike- (Kozar-Mukič, 1983, 59).
■K takemu razvoju so pripomogle politične razmere; odločilno je bilo obdobje po 1.1948, ko so preseljevali prebivalstvo ob jugoslovanski meji v notranjost države, in po 1956, ko so bežali v tujino predvsem mladi ljudje.«.. .-K obmejnemu pasu s posebno ureditvijo ob t i. železni zavesi je pripadalo celotno Slovensko Porabje.* n (°las, Munda-Hirnök, 1995, 147-148).
^ Glej Kozar-Mukič, 1984,1988 in Munda-Hirnök, 1992 O poljedelskem zaposlovanju glej Munda-Hirnök, 1992 H ^ l’wabju večkrat objavljajo članke o njih, npr. Dončec, 1995; Pavlič, 1994 itd.
•Slovensko Porabje je zelo slabo prometno povezano z matično Slovenijo. Železniške zveze ni, cestna pa je le prek meddržavnega mejnega prehoda Martinje; ta je bil po 2. svet. vojni zapit do 1992.' (Olas, Munda-Hirnök, 1995, 147-148)
izgubili sled. Dve sestri najugoslafskom, v Čepincih, otl teh ena je umrla, za eno pa ne vemo, ali še živi.
Obe avtorici, Kozar-Mukičeva in Munda-Hirnökova, pišeta o tem, da v Porabju in bližini ni bilo zaposlitvenih možnosti. Šele kasneje je razvijajoči se Monošter postal pomembno zaposlitveno središče porabskih Slovencev.1,5 (Munda-Hirnök, 1992, 200) Mladi ljudje se z vasi selijo v mesto, v Monošter in druga tudi bolj oddaljena zaposlitvena središča.
Soseske in dedno pravo
Ko sem 1. 1991 prebivalce porabskih vasi opazovala in spraševala o zgodovini njihovih hiš in družin, sem opazila dve skrajnosti.
Ena je bila ta, da ljudje živijo na zemljišču, kjer so živeli že njihovi predniki, blizu hiš, ki so jih postavili že njihovi očetje, dedje, pradedje, v soseskah, kjer so sosedje tudi sorodniki. Naj navedem zgleda z Gornjega Senika in z Verice.
Neka vdova živi sama v hiši, v gornjeseniškem predelu, ki se imenuje Bekavarašlf’ (žabje mesto). Hišo sta postavila z možem. V neposredni soseščini so njena stara rojstna hiša in hiše sorodnikov, ki so zrasle na nekoč enotnem fundušu, zemljišču. Hiša stoji ob cesti, ki pelje skozi vas. Kuhinjsko okno gleda na pobočje na daigi strani ceste, po katerem se od gozdnega roba spuščajo druga za drugo hiše njenih prednikov in sorodnikov. Najvišja je najstarejša, iz leta 1911- V njej so stanovali praded in prababica, dedek in babica in nekaj let še oče in mama, dokler nista spodaj sezidala svoje hiše, kasneje pa je vmes postavila svojo še sestrična, potem ko se je vrnila iz Amerike. Najstarejši brat je sezidal hišo zase leta 1936, a potem ko so se njegovi otroci odselili, se je sam preselil v najstarejšo hišo, svojo pa prepustil drugemu bratu. Tako je zrasla velika sorodstvena soseska. Njeni prebivalci so se poročali z ljudmi iz najbližje soseščine. Vdova nam je povedala, da so dedovi bratje in sestre vsi bili oženjeni na razdalji enega kilometra. Tudi njeni sorodniki po materini strani živijo v bližini, saj je bila njena mama rojena pri sosedih. Rodbini njenega očeta in matere sta bili večkrat prepleteni s porokami. Neki poroki je npr. sledila druga, na kateri sta se poročila nevestin brat in ženinova sestrična, nato pa se je še ženinova sestra poročila z ženinovim bratrancem; se pravi, da so na svatbah mladi ljudje iz dveh na novo povezanih svaštev spoznali svoje bodoče partnerje.'7 Povedala je tudi, da je bilo to zato, da se kmetije niso drobile.
Za drugi zgled pa naj navedem še manjšo sorodstveno sosesko na Verici, kjer sta dve hiši na nekoč enotnem kmečkem posestvu. Ded je posestvo in imetje razdelil na dva dela, za dva sina. Pol hiše je dobil eden, pol daigi. V stari je danes tudi že vnuk z družino, drugi vnuk pa je sezidal svojo, novo. Sosesko torej naseljujejo potomci dveh bratov.
V sorodstvenih soseskah, kakršni sta navedeni na Gornjem Seniku in na Verici, ljudje še živijo v stiku s staro rodovno in naselbinsko kontinuiteto.
" M. Kozar-Mukič navaja, da je bilo leta 1982 v industriji v Monoštru zaposlenih okoli 850 Slovencev. -Ženske so večinoma zaposlene v tovarni svile, ki sta jo leta 1900 ustanovila Avstrijca, brata llujatti. Večina moških iz slovenskega Porabja dela v tovarni kos, ki deluje od leta 1896. Veliko Slovencev je zaposlenih tudi v opekarni (ustanovljena leta 1909).- (Kozar-Mukič, 1983, 45).
111 -Del vasi od mostu ‘Pinta rin most' naprej se imenuje ‘Hekavaraš’ (svoje ime je dobil po žabah).- (Kozar-Mukič, 1988, 105).
17 O tem predelu Gornjega Senika zanimivo piše tudi Kozar-Mukičeva: -Tukaj živeči ljudje so se do tridesetih let ženili le med sabo. Nazadnje so se zaradi vse bližjih sorodstvenih vezi vendarle morali poročati tudi z ljudmi iz drugih hišnih skupin,- (Kozar-Mukič, 1988, 105).
Čisto drugačna pa je druga skrajnost, kjer se je ta povezanost že pretrgala. Ljudje živijo v hišah, ki nimajo nobene zveze z njihovo rodbino, v vaseh, ki niso njihove rojstne vasi. Sezidali so jih sami ali pa so jih kupili od države ali od prejšnjih lastnikov, ki so se odselili drugam. Sami so že bili zaposleni v industriji, v Monoštru ali dlje in so se po več letih vrnili v Porabje. Za zgled naj navedem par na Dolnjem Seniku. Oba sta oila rojena v Porabju, ona je bila delavka v tovarni svile v Pešti, tam je tudi živela s prvim možem. Kupila sta hišo od države. Hišo pa sta zgradila prejšnja gospodarja z denarjem, prisluženim v Ameriki, in se ponovno vrnila v Ameriko.
Če primerjamo obe skrajnosti, vidimo, da so situacije družin in posameznikov zelo različne. Prvi so obkroženi z družinsko dediščino in spominom, drugi so od nje že ločeni.
O sorodstveni sestavi nekaterih sosesk na Gornjem Seniku zanimivo piše M. Kozar-Mukič: »Posamezne hiše tvorijo skupine hiš (krošeo-krog, okrožje). Med raziskavo sorodstvenih vezi se je izkazalo, da so prebivalci v določeni skupini hiš ponavadi sorodniki. Potomci so si največkrat gradili hiše na posestvu svojih staršev. Pozneje pa je hiše podedoval kak bližnji ali daljni sorodnik. Prvotno družinsko posestvo se strnjeno razprostira v okolici skupine hiš in so samo tista zemljišča oddaljena od domačije, ki so jih pozneje podedovali ali kupili. Večina hiš se je imenovala po prvem lastniku posestva (npr. Čameštarin krošeo: od 16 hiš je danes naseljenih le 8).“ (Kozar-Mukič, 1988, 103)
V porabskih vaseh se torej nahajajo izredno zanimive soseske in zaselki s sorodstveno sestavo, ki je, kljub mnogim spremembam, še opazna. V pogovorih s prebivalci je možno slediti ji v preteklost, obnoviti njeno starejše stanje, ugotavljati, kako se je enovita posest delila na manjše dele, kako so na njih zrasle nove hiše, kdo jih je sezidal, kdo je v njih živel, kdo se je odselil. Iz nastanka, razvoja in razkroja se vse bolj lušči osnovna značilnost, ki pogojuje vse ostalo, to pa sta sistem delitve posesti in njena razdrobljenost.
Ogrsko običajno pravo
Slovensko Porabje je le del širše Slovenske krajine, ki je bila v ogrskem delu Avstro-Ogrske, zato je potrebno starejše pojave obravnavati v okvirih, ki jih je obsegala, se pravi skupaj z današnjim Prekmurjem. V teh krajih je bila po ogrskem dednem pravu običajna delitev posesti. Razdrobljenost posesti je bila njegova posledica. Poglejmo, kako so o njem pisale F. Šarf (1988), M. Kozar-Mukič (1983) in K. Munda-Hirnök (1992).
Sarfova ugotavlja, da po ogrskem običajnem dednem pravu posestva ni v celoti podedoval najstarejši sin, ampak je morala biti 1/4 zemlje razdeljena med vse otroke. "Če je posestnik umrl brez oporoke, je bilo celotno posestvo razdeljeno med vse dediče. V praksi so gospodarji zapuščali posestvo z oporoko in z željo, da bi vsi otroci dobili enake deleže.» (Šarf, 1988, 12) Kozar-Mukičeva in Munda-Hirnökova tudi pravda, da je še v prvi polovici 20. stol. o delitvi odločal izključno oče. »Po njegovi odločitvi je lahko dedoval tudi samo en otrok. Značilno pa je bilo, da je pol posesti dobil otrok, ki je ostal pri hiši, drugo polovico pa so si med sabo razdelili njegovi bratje ‘n sestre. Danes dobi vsak otrok enak del.« (Kozar-Mukič, 1984, 13) Munda-Hirnökova Pravi, da je bila zemlja razkosana na majhne dele »zaradi običajnega dednega prava Madžarov, po katerem imajo vsi otroci enako pravico do zemlje. Za Porabje je bilo značilno, da je najstarejši ali najmlajši med otroki podedoval hišo in druge nepremičnine. Sicer pa so si posestvo ali razdelili, ali pa je tisti, ki je ostal doma, izplačal ostale.« (Munda-Hirnök, 1992, 200)
Vidimo, da se opisi treh raziskovalk nekoliko razlikujejo, vendar pa so v bistvu usklajene. Šlo je za delitev posesti, ki pa je imela več inačic.
Družine, sorodstvena sestava sosesk, izseljenstvo in sezonstvo
Način dedovanja pomembno vpliva tudi na tip družine. Tam, kjer je veljalo načelo, da posestvo prevzame eden, ki vse druge izplača, so bile družine drugače sestavljene kot tam, kjer je bila v navadi delitev med vse potomce. Kakšna je bila družina v Porabju in Prekmurju oz. v Slovenski krajini, ko je bilo v veljavi ogrsko dedno pravo?
Iz literature je znano, da je s sistemom delitve povezan tudi obstoj kompleksnih, sestavljenih ali velikih družin, v katerih je živelo skupaj več poročenih parov. Navidez protislovno dejstvo, da je bila taka družina razširjena ravno tam, kjer je bila delitev dovoljena, je lahko razumeti, če vemo, da delitev zaradi različnih razlogov ni bila vedno lahko izvedljiva ali zaželjena in da je bilo skupno življenje često edina in najboljša rešitev. Take družine so bile ponekod v zaledju slovenske Istre do polovice tega stoletja. Povedati je treba, da taka družina ni bila nikakršna stalna, povsod prisotna velika družina, ampak je bila le ena od družinskih oblik v okviru splošnih možnosti, ki jih je nudil sistem delitve.
Zanimivo bi bilo vedeti, ali so v Slovenski krajini tudi poznali katero od oblik sestavljene družine. V zvezi s tem vprašanjem je F. Šarf v svoji knjigi o Lendavi zapisala izredno zanimiv odstavek, ki to potrjuje: »Izredno dolgo, vse do 2. svetovne vojne, so se v nekaterih vaseh ohranile družinske skupnosti. V Dobrovniku je zadnji mladi zakonski par ostal pri starših, kjer so že živeli drugi poročeni otroci z družinami, okoli 1. 1933- To so bile večje kmetije z močnim gospodarstvom, ki ga je vodil stari gospodar do smrti. Znane take družine v Dobrovniku so bile Šoš, Berden, Horvat in Ferenc. Na Kobilju je družina Bukovec živela v družinski skupnosti do 1. 1952.(Šarf, 1988, 56) Literarno pričevanje o taki skupnosti pa je ustvaril tudi Miško Kranjec (Kranjec, 1983), saj je njegov roman Strici so mi povedali zasnovan prav na dramatičnih odnosih med starim očetom Fujsom, ki hoče po vsej sili ohraniti rodovno skupnost, in med sinovi, posebno najstarejšim od njih, ki vztraja, da gredo narazen.
Naj dodam, da smo na raziskovalnem taboru 1. 1990 obiskali med drugim tudi Kobilje. Postala sem pozorna na izredno lepo ohranjeno sestavo naselja iz sorodstveno zaokroženih sosesk, skupin hiš ali ulic. Imenovale so se z domačimi imeni: Vogrincovi, Biikcovi, Lavrčovi, Vilicovi, Malčovi, Matjašini itd. Vogrincovi so imeli priimek Bukovec. Člani le velike sorodstvene skupine so nam pokazali vse Vogrincove hiše, ki se vrstijo ob vaški ulici. Povedali so tudi, da se je pri njih delilo na enake dele. Tisti, ki je ostal pri starših, pa je moral dobiti malo več. Očitno so hiše v soseski nastale na nekdanjem enotnem posestvu, bile so naseljene z daljnimi sorodniki. To je bila podobna sorodstveno sestavljena soseska, kakršne je opisala M. Kozar-Mukič in kakršne smo videli v Porabju.
Šele kasneje sem družino Bukovec, ki sem jo sama spoznala, povezala z zapisom F. Šarfove. Ali to, kar je ugotovila o letu 1952, velja za isto družino Bukovec, ki sem jo spoznala 1. 1990?IH
'* S Fanči Sarf sva se pogovarjali o tem in zahvaljujem se ji za dodatna pojasnila. Vprašanje ho treha v prihodnje Se raziskati.
Zapis Fanči Šarf govori o veliki družinski skupnosti, verjetno ravno pred razpadom. Je možno sklepati, da so tudi drugod v Prekmurju in v Porabju obstajale družinske skupnosti oz. sestavljene družine, preden so se dokončno razdelile? So sorodstvene soseske in zaselki v Porabju in Prekmurju sledovi njihovega obstoja?
Sorodstvene soseske v porabskih in prekmurskih vaseh bi bilo potrebno še podrobneje raziskati, seznaniti pa se bo treba tudi z raziskavami na Madžarskem.19
Terensko gradivo in ugotovitve M. Kozar-Mukič govorijo o posebnem tipu soseske v Porabju in Prekmurju, podatki F. Šarf in roman M. Kranjca govorijo o posebnem tipu družine, gradivo, ki sem ga zbrala v Porabju in Prekmurju, kaže na različne stopnje kontinuitete in propada stare sorodstvene strukture.
V literaturi je razdrobljenost kmetijskih zemljišč omenjana kot poglavitni vzrok za revščino, ki je pogojevala tudi izseljevanje. Zanimivo bi bilo vedeti, po eni strani, koliko je ne samo revščina nasplošno, ampak prav stiska v družini ob delitvi in zaradi prenaseljenosti pogojevala tako množično sezonstvo in izseljenstvo, in po drugi strani, koliko je tip družine tudi omogočal take verižne, množične selitve, saj je bilo vedno dovolj nadomestnega sorodstva v družini in soseski, da so medtem poskrbeli za otroke 'n druge, ki so ostali doma v okrnjenih družinah.
Primerjava s slovensko Istro
Dedno običajno pravo je bilo v preteklosti odločilnega pomena za nastanek in obstoj družinskih tipov. Delitev posesti na enake deleže je privedla do različnih družinskih tipov glede na njihov sorodstveni, generacijski, spolni sestav in odvisno od gospodarske usmerjenosti, blagostanja, bližine zaposlitvenega središča. Na slovenskem etničnem ozemlju je to možno opazovati v slovenskem Porabju, Prekmurju in zaledju slovenske Istre, kjer je bila delitev v navadi. Zato ni presenetljivo, da mnoge poteze načina življenja v Porabju in Prekmurju, pogojene z delitvijo, kot so sorodstvena sestava sosesk in tip družine, odpirajo primerjave s slovensko Istro. O tem, kakšna je bila družina v severovzhodnih krajih, ki so bili v ogrskem delu Avstro-Ogrske, bo Peba še marsikaj raziskati, vendar pa je že sedaj možno nakazati zelo zanimiva vprašanja, lako se na primer ob opisu krošla na Gornjem Seniku (Kozar-Mukič, 1988, 103) Ponuja primerjava s korlo v Zanigradu ali kaki drugi vasi v istrskem zaledju. V pogovorih o istrskih družinah, kjer so se odločili živeti vsi skupaj, sem na terenu večkrat •zvedela o kom, ki ni hotel na famejo, se pravi družino, kjer je živelo več poročenih hratov, zelo podobno pa je bil tudi v romanu M. Kranjca neomajen najstarejši Fujsov s'n, da v gmajni ne bo živel (Kranjec, 1983, 22).
Podobni običaji glede dedovanja so ustvarjali podobne družinske stiske. Za vse Pokrajine, Porabje, Prekmurje in Istro, je bilo značilno iskanje dela in zaslužka zunaj doma, vendar so bile možnosti popolnoma drugačne. Istranom je številne možnosti za Zaslužek nudil bližnji Trst, kjer so lahko prodajali, delali dnevno in sezonsko, se zaposlovali 'n naseljevali. Zato je bilo iz Istre izredno malo izseljevanja. Prekmurci in Porabci pa takih nioznosti v bližini niso imeli in so se zato odseljevali množično in daleč.
IV
omembna avtorja sta K. Andorka in T. Faragö. I’ F. Viazzo (Viazzo, 1989, 244-245) se pri razlaganju sestavljene družine (joint family) v Alpah opira na njune ugotovitve o ■madžarskem- vzorcu in navaja, da sta prikazala ta '•P družine v prvi polovici 19. stol. na Madžarskem. M. Mitterauer (Mitterauer, 1990, 108) pa navaja njuno n-tziranje, da je madžarska velika družina novodobni pojav, pogojen s prenaseljenostjo, strahom pred revščino, Potrebami po delovni sili in dajatvami zemljiškemu gospostvu, kar je v nasprotju z domnevami etnologov o njeni visoki starosti.
Zaključek
V raziskavi družine in sorodstva v obmejnih pokrajinah so se odprla zanimiva vprašanja za nadaljnje raziskave. Z enotedensko sondažno raziskavo v Porabju 1. 1991 smo ugotovili, da bi bilo v Porabju izredno zanimivo raziskovati družinsko izročilo in spomine, a tudi današnje družinsko življenje in sorodstvene odnose, še posebej odnose med sorodniki, ki živijo v Porabju, in tistimi, ki so se odselili. V tem članku sem povzela samo del gradiva in vprašanj, ki se odpirajo o preteklosti družin v Porabju in ki navajajo na primerjave s Prekmurjem in slovensko Istro.
Porabje je potrebno o vprašanjih, ki zadevajo preteklost, obravnavati kot del nekdanje Slovenske krajine, se pravi tistega dela slovenskega etničnega ozemlja, ki je v Avstro-Ogrski sodil v ogrski del države. Zaradi ločenosti nekdaj enovite pokrajine z novimi političnimi mejami, ki so bile po drugi svetovni vojni dolgo neprehodne, so se oblikovale posebne poteze družinskega življenja in sorodstvenih odnosov. Dedna delitev kmetijskih posestev po ogrskem običajnem pravu pa je bila podlaga mnogim značilnostim v načinu življenja v slovenskem Porabju. Njena posledica je bila velika razdrobljenost kmetijskih površin, ki je bila najpomembnejši razlog za izseljevanje in sezon-stvo. Z delitvijo posestvi pa so bili povezani tudi tipi družin in sosesk, ki so jih naseljevali sorodniki. Posebej bi bilo potrebno raziskati, kakšna je bila družina v Porabju in Prekmurju oz. Slovenski krajini v prejšnjem in prvi polovici tega stoletja. Po nekaterih skopih poročilih povzemamo in glede na obstoj sorodstvenih sosesk v polabskih in prekmurskih vaseh sklepamo, da so tudi tu obstajale velike družinske ali rodovne skupnosti. Ne samo z revščino in razdrobljenostjo posesti, ampak tudi s sorodstveno strukturo družin je morda mogoče razložiti tudi značilnosti izseljevanja in sezonstva iz teh krajev.
Vse značilne poteze načina življenja v slovenskem Porabju in Prekmurju, ki jih je pogojevalo načelo (enake) delitve kmečkih posestev, navajajo na primerjavo z vasmi v zaledju slovenske Istre s podobnimi dednopravnimi običaji.
Literatura:
Dončec, Ibolya, 1955, Pivo srečanje Slovencov v Mosonmagyaroväri in Hegye-shalmi, v: Porabje, leto V, št. 5, str. 3.
Kozar-Mukič, Marija, 1976, Pridobivanje bučnega olja na Gornjem Seniku, v: Glasnik SED, 16, 1, str. 21.
Ista, 1983 (1984), Slovensko Porabje Szlovenvidek, Ljubljana Szombathely.
Ista, 1988, Felsxszölnök - Gornji Senik, Szombathely, Ljubljana.
Ista, 1996, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, Monošter - Szombathely.
Ista, 1998, Slovensko Porabje, v: Enciklopedija Slovenije 12, str. 73-75.
Kranjec, Miško, 1983, Strici so mi povedali. Ljudje, viri in pojasnila. Murska Sobota, Pomurska založba.
Mitterauer, Michael, 1990, Historisch-anthropologische Familienforschung. Fragestellungen und Zugangsweisen. Wien, Böhlau Verlag.
Munda-Hirnök, Katalin, 1992, Vzroki in razvoj poljedelskega zaposlovanja med polabskimi Slovenci na Madžarskem, v: Traditiones 21, 1992, str. 199-208.
Olas, Ludvik, Munda-Hirnök, Katalin, 1995, Polabski Slovenci, v: Enciklopedija Slovenije 9, str. 146-149.
Pavlič, Irena, 1994, O delu slovenskega društva v Budimpešti, v: Porabje, leto IV, št. 1, str. 4.
Ravnik, Mojca, 1996, Bratje, sestre, strniči, zermani. Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri, Ljubljana, Koper.
Šari, Fanči, 1988, Občina Lendava. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Viazzo, Pier Paolo, 1989, Upland communities. Environment, population and social structure in the Alps since the sixteenth century, Cambridge University Press.
Summary
family and Kinship in Porabje, Prekmurje and Slovene Istria
A decade ago a research project was initiated at the Institute for Slovene Ethnology on the family and kinship in villages along both sides of the borders of Slovenia with Italy, Austria, Hungary, and Croatia. These border areas had been chosen due to certain characteristics in which they differ from the rest of the Slovene ethnic territory. Each is interesting in itself, but when compared to others their importance acquires an even deeper meaning. In her article the author first summarizes the material collected in the course of her preliminary field work research in Porabje in 1991, then discusses various problems which had arisen during her research. The article does not represent a final treatise on the subject, but rather a summarized conclusion after a week-long field research project strengthened by ethnological literature, especially by the work °f M. Kozar-Mukič and K. Munda-Hirnök.
Political upheavals, changed state borders, political pressures and forced immigration characterize historical periods of the 20"1 century. Circumstances which had affected the way of life and family and kinship relations differed from one another to a great extent: the period prior to World War I in which the present Porabje and Prekmurje still represented the uniform area of ■Slovenska krajina in the Hungarian part of the Austro-Hungarian Monarchy; chain emigration to America; World War I; a new border separating Porabje, which now belonged to Hungary, from Prekmurje which became incorporated into the Kingdom of the Serbs, Croats, and Slovenes; relatives remaining on the other side of the border, divided fields and forests; continued emigration after the war; increased seasonal work; closed borders, powerty and political pressures after World War II; emigration, seasonal work, working in agriculture; political changes, open borders; emigration of the young and obtaining employment in the growing town of Szentgotthard and in other centers which offered job opportunities.
Analyzing house and family history in the villages of Porabje the author noticed two extremes. One ol them was the fact that people lived on the same plot of land on which their ancestors had already lived, close to the houses built by their fathers, grandfathers and great-grandfathers. These represent kinship communities in which residents live in touch with their old stemtribe and settlement continuity. Then there are others who live in houses which bear no connection to j teir family whatsoever, in villages which are not the villages of their birth. They had built their ouses either by themselves, or had bought them from the state or from their previous owners and had already been working as industrial workers in Szentgotthard or in a more distant industrial tenter. It is evident that by comparing both extremes we can see that family and individual situations in them are very different. In the first case people are surrounded by relatives, family 'eritage and memories while in the second case they are separated from it. The author also cites ‘in interesting description of kinship structure of some communities in Felsöszölnök from a book hy M. Kozar-Mukič (Kozar-Mukič, 1988).
Since Porabje had been but a small part of much larger Slovenska krajina situated within the Hungarian part of the Austria-Hungary it is imminent that older elements be analyzed within lese frames, that is together with the present area of Prekmurje. According to the Hungarian
hereditary laws land division was common. The author wonders what the family in Slovenska krajina, that is in Porabje and Prekmurje, had been like when these laws were still in force. Based on a brief description by F. Šarf who mentions a composite family in a Prekmurje village as late as 1952, and on writer M. Kranjec’s literary description of the disintegration of such a family at the turn of the century it is possible to conclude that the large or the composite family type had been characteristic of Prekmurje and Porabje, or even throughout the entire Slovenska krajina before that. Numerous elements of the way of life in Porabje and Prekmurje which had been conditioned by division - family type, kinship communities, partition into small plots of land, emigration -stimulate interesting speculations and invite comparisons with Slovene Istria.
Jelka Radauš Ribarič Ukrasno nabiranje na košulji u ženskom tradicijskom ruhu zapadne Istre
Avtorica predstavlja poseben način krašenja ženske srajce v noši hrvaškega prebivalstva v zahodnem delu istrskega polotoka, ki je bil v navadi do prvih desetletij 20. stol. Gre za način ročnega gubanja blaga (“krišpanje") v vodoravnih vrstah okoli vratnega izreza in pri dolgih rokavih nad zapestjem; vzorec reliefno izstopa v obliki >'omboidov.
The article describes the decoration on blouses of Croatian women of the western part of the Istrian peninsula. Such decoration was customary until the first decades of the 20"' century. The decoration was made by pleating the material around the neck and above each wrist. The draped and afterwards stretched pattern displays relief pleats or rhomboidal designs.
Obradujuci gradu tradicijskog odijevanja hrvatskog stanovništva na zapadnom dije-
poluotoka Istre, zamijetila sam da sc ukras na ženskoj košulji ovdje bitno razlikuje °d načina ukra.šavanja u svim ostalim inačicama istarskih ženskih košulja. U svojoj knjiži Ženska narodna nošnja u Istri1 specifičan način ukra.šavanja košulje nabiranjem tek sam usput spomenula, poprativši ga samo s dva slikovna priloga.2 Zato toj pojavi Posvečujem ovaj svoj rad, jer je ukrasno nabiranje u tradicijskom folklornom ruhu i u sarnoj Istri sasvim iznimno. Ispitujuči o toj gradi u Rovinjskom Selu u prolječe 1998. g. dobila sam dragocjene podatke od gospode Olge Pokrajac, žene veoma bistra duha i izvršna sječanja, iako več u poodmakloj dobi.3
U Selu više nišam mogla vidjeti košulju opremljenu ukrasnim nabiranjem. Moja se kazivačica ipak dobro sječa kako je njezina prabaka »baba Zvana« iz Maružini kraj Kanfanara, rod. 1864. g., a udata u obitelj Pokrajac u Rovinjsko Selo 1890. g. imala
t ,tA^AUŠ RIBARIČ, Jelka, Ženska narodna nošnja u Istri, Pazin 1997.
3 lb><J., str. 107, sl. 31 i 81.
Olga Pokrajac, rodena 1918. j;. u Rovinjskom Selu u uglednoj obitelji Pokrajac od oca Mate i majke Jage.
ukrasno nabrane, tj. nabijene košiilje, kosülje na naboj. Baba Zvana doživjela je duboku starost pa se njena praunuka sjeca da ju je u svome djetinjstvu još vidjela kako izvodi to nabiranje. Konac, koji joj je pritom služio, bio je namotan na rokelu, ' tj. na cjevčici i nije ga prekidala dok bi ga na vlake provlačila red ispod reda na otvoru za vrat, odnosno u zapešču mkava. Radila je to brojenjem razmaka na podloži po shemi zamišljenog uzorka. Bilo je to krajem dvadesetih godina ovoga stolječa, kad je baba Zvana bila u svojim šezdesetima, a umrla je 1956. g. u dobi od 92 godine. Prema tome taj nam podatak otkriva i vrijeme do kad se takav način nabiranja u tom dijelu Istre još izvodio.
Vec ranije prilikom svog terenskog istraživanja tradicijskog načina odijevanja u Istri i otkupa grade za Etnografski muzej u Zagrebu (1948-1954) nabavila sam dvije nošnje kod kojih je košulja izvedena ukrasnim nabiranjem. Jedna je iz sela Rapanji kod Svetvinčenta (sl. 2), druga iz Barata blizu Kanfanara (sl. 3, 4). Jedna košulja, nabavljena 1975. g. u selu Pusti, južno od Svetvinčenta takoder je tako nabirana (sl. 5).5
U jesen 1998. godine, boraveči u Sv. Lovreču Pazenatičkom i razgovarajud o toj izuzetnoj pojavi dobila sam osobito vrijedne podatke od gde Snježane Matošovic koja mi je naknadno o tome i pisala/’ Njezino pismo od 12.11.1998. glasi:
... Razgovarala sam s nekoliko starijih ženskih osoba, koje pamte svoje majke i bake u narodnim nošnjama. Za nabore na ovratniku upotrebljavaju termin splilice, a što se tiče broja konaca u ovratniku, kažu, nije ni bio odreden i jedinstven, nego ga je odredivala mustrica koju su želile izraditi. Medutim, broj konaca na manžeti bio je uvijek za pola manji - pa je i mustrica bila polovična i izgledala je kao cik-cak mustra.
Uz pismo gda Matošovic poslala mi je i fotografije uzoraka s dviju košulja što ih ona posjeduje, kao i iscrpne podatke o porijeklu svake od njih. Jedna je košulja iz Seline, sela udaljenog od Sv. Lovreča 4 km u pravcu Kanfanara (sl. 6). Radila ju je
Luca Licardo, roclena Matoševič u selu Selini 19. X. 1885. g., udata u selo Voštene i umrla 24. XI. 1969- godine. (Vošteni je selo udaljeno od Sv. Lovreča 2 km u pravcu Kringe.) Košulju, koju je sama izradila u mladosti dala je svojoj kčeri Foški udatoj Janko u Zgrabliče (rodenoj 9. IV. 1913- g., umrloj 17. VII. 1986.), a ona svojoj unuci, kčeri svog sina Dinka Janka, poznatog narodnog svirača na mihu i vidalicama.
Zatim nastavlja:
Košulju su mi poklonili on i njegova obitelj 1992. godine, znajuči za moje zalaganje oko izrade istarske narodne nošnje Lovreštine. Na ovratniku ove košulje je 20, a na manžetama po 10 konaca.
Podatci uz drugu košulju glase:
Kata Zgrablič (rodena Jašič 8. III. 1900. g.) iz Zgrabliča, udata u Zgrabličima i umrla 6. VI. 1986. godine. 1984. godine, u svojoj 84-oj godini života, uzela je jednu staru plahta i izradila košulju kakvu je ona nosila i kakva se je nosila u okolici Sv. Lovreča, a da meni pokaže, kako se košulja izraduje - posebno ovratnik i manžete. Nabore na ovratniku
1 Rokel, od tal. rochefto, tj. cjevčiea za namatanje konca. DEANOVIČ M, - JERNEJ, J. Taltjansko-hruatskompskt
rječnik, III. izd., I960., Zagreb, Školska knjiga.
’ Inventarni brojevi košulja u Etnografskom muzeju u Zagrebu: Rapanji (2 km zapadno od Svetvinčenta), inv.
br. Et 14953a (1948. g.); Barat (3 km sjeverno od Dvigrada), inv. br. Et 16834a (1954. g.); Pusti (1,5 km južno
od Svetvinčenta), inv. br. Et 24836 (1975. g.).
6 Snježana Matošovic, rod. Če.šljarevič 1945. g. u Karlobagu, došla je 1964. g. na Osmogodišnju školu u Sv. Lovreč, gdje je nastavnica muzičkog i likovnog odgoja. Od 1975. g. vodi folklornu grupu, a skupila je i lijepu etnografsku zbirku Lovreštine, koja se čuva ti školi.
nazvala je splinuna - spHlicama i upotrijebila je 10 konaca za ovratnik a 5 za manžete. (Zgrablic'i - selo udaljeno 3,5 km od Sv. Lovreca u praveu Kringe.)
Na uzorku te ko.šulje, koji predstavlja na ovratniku niz rombova, a u zapešcu cik-cak Prugu, vidi se da ju je radila Stariča, koja uz najbolju volju nije više mogla nabiranja •zvoditi tako pomno, kako to ta tehnika zahtijeva. Sam način rada prikazat cu nešto kasnije.
U Etnografskom muzeju Istre u Pazinu nalazi se nekoliko ženskih ko.šulja s takvim ukrasnim nabiranjem iz okolice Svetvinčenta. Dvije su iz sela Bokordiči, a dvije iz sela Krmed.7
Medu gradom, što ju je krajem prošloga stolječa nabavio u Istri slikar Ludwig Hans 1'ischer za tadašnji Volkskundemuseum (sada Österreichisches Volkskundemuseum) u Beču, nalazi se takoder jedna takva ko.šulja, koju u svom objavljenom radu autor opisuje u okviru ženske nošnje iz Motovuna8 te donosi crtež cjelovite košulje kao i <Jetalje ukrasnog nabiranja.Opisujuci košulju on kaže:
Zenska je ko.šulja najče.šce sprijeda otvorena na muški način, rukavi su na krajevima stegnuti tako da nastaje neke vrste nabor. Stezanje na ko.šulji ponekad je izvedeno osobito umjetnički, tako da prošivanjem nastaju mali ukrasi... Ovratnik je sasvim neo-bičan te je zbog mnogih sitnih nabora debeo oko 4 mm, ali je zato vrlo kratak (10 centimetara) te pokriva samo stražnji dio vrata. I on je izveden s ukrasima.10
Dragocjenu obavijest o odijevanju »slavenskih žena» u Istri u prošlosti dao nam je u svom rukopisu napisanom sredinom 17. st. novigradski biskup Giacomo Filippo Tommasini gdje kaže:
Žene sa sela, koje su vecinom Slavenke, bolje predstavljaju starinska nošnja kraja... Na tijelu nose veoma grubu košulju, nabranu oko vrata, a one najprostranije obasižu oko vrata i sprijeda oko pola dlana.
(Slijedi daljnji opis nošnje.)11 Tommasinijev opis košulje bio bi nam potpuno nerazumljiv, kad ne bismo još danas raspolagali sačuvanim primjercima, na kojima je vratni •zrez nabiranjem doista toliko sužen, da pokriva samo stražnji dio vrata.
Tommasini govori opcenito o nošnji »slavenskih seoskih žena», bez pobliže oznake kraja. Kako je bio biskupom u Novigradu (Cittanova), možemo pretpostaviti da je u prvom redu opisivao nošnju hrvatskog seoskog stanovništva svoje bliže okolice, tj. na ‘sjeverozapadu istarskog poluotoka.
hokordiči je selo 4 km istočno od Svetvinčenta. Košulje su nabavljene od Marije Račan 1963. godine, koja ih ie posljednja koristila, a	izradene su oko	1930. godine (Inv.	hr.	EO 711	i 712).
Krmed je selo zapadno	od Svetvinčenta	starom cestom za Bale	oko	6	km.	Oba su primjerka otkupljena od
h Dragutina Drandiča 1966. g. (Inv. br. E 1408 i E 1409).
I'ISCHER, Ludwig Hans, -Die Tracht der Tschitschen-, Zietschriß für österreichische Volkskunde, Wien - l’rag
1897.,	II. (1896.), str. 6-23. Dio članka što se odnosi na nošnju istarskih Hrvata nosi podnaslov »Kostüm der * schitschen in Montona-, str. 12-23. Autor napominje da se pod nazivom Tschitschen (tj. Čiči) podrazumijevaju svi stanovnici poluotoka Istre, koji govore hrvatskim jezikom, a žive uglavnom južno od pravca Trst - Rijeka, ■zuzevši Stanovnike gradova (str. 8). Naziv Čiči odnosi se, medutim, na dio hrvatskog stanovništva iz Čičarije na Kraškoj visoravni izmedu Trsta i Rijeke pa se stanovnici Motovuna a ni njegove okolice ne mogu nazivati Čičima.
tj| ■hid., str. 17, 18 i sl. 21,	22, 24.
” •bid., str. 19 i 20.
TOMMASINI, Giacomo Filippo, De commentarii stoiici-/>e<>graßci della pnwincia dell'Istria (Rukopis iz K°d. 1645. u Biblioteca Marciana u Veneciji pod signaturom Cod. Marc. It. VI, 159-160 (6006-6007). Rukopis je objavljen u Archeografo Triestino, IV, Trieste 1837. Navedeni je citat u poglavlju XXL, str. 66.
Na primorskom području zapadne Istre, gdje su sela bila u užem saobracaju s gradovima na obali, hrvatsko se seosko stanovništvo ved u drugoj polovici 19. st. postepeno prilagodavalo jednostavnoj nošnji skromnoga gradskog pnka, kako u tipu odječe, prihvadajudi ruho rezano u pasu zv. kamižot s prslučidem i nabranim donjim dijelom tako i uporabom gotovog tekstilnog materijala. Najprije se domače platno zamijenilo kupovnim, koje se donosilo iz Furlanije i Kranjske, kako je to za istarske gradane naglasio ved Tommasini u 17. stoljecu.12 Frijelaz s domaceg debelog platna na ono kupovno, tanje, odrazio se i na sam postupak ukrasnog nabiranja, što demo ga ovdje obraditi.
No prije nego što prikažemo način ukrasnog nabiranja, moramo se osvrnuti na kroj one istarske košulje, na kojoj se takav ukras izvodio (sl. 7). Košulja je ravna, izradena od jedne pole platna koja je presložena na ramenima te seže preko koljena do pola lista. I rukavi su nekod bili ravni, s laticom u pazuhu. S vremenom su se u zapešdu stegnuli tako da je na kraju nastao nabor, kamuf i\i nafrlotani zapes. Otvor za glavu urezan je po pregibu u širini vrata i sredinom niz prsa gotovo do struka. Osim nabiranja oko vrata i u zapešdu rukava, na starinskoj košulji u zapadnoj Istri nema nikakva drugog ukrasa.13
Po osnovnom načinu izrade takva košulja pripada tipu kasnorimske košulje s rukavi-ma zvane tunica manicata odnosno tunica dalmatica pa ovaj drugi naziv otkriva, da je bila udomačena u Dalmaciji. U hrvatskom za nju se uobičajio naziv »košulja« od balkansko-latinskog casulla, što se i u druge slavenske jezike raširilo preko Crkve, a naziv »košulja« zamijenio je stari slavenski termin rubina.M
Ravni kroj kao i naziv košiilja, košuja za taj odjevni predmet u Istri se susrece kod onog dijela hrvatskog pučanstva, koje se izmedu 15. i 17. st. doseljavalo sa susjednog dalmatinskog kopna i njegova dubokog zaleda pa i iz Bosne, nakon provale Turaka na Balkanski poluotok. Novi su doseljenici sačuvali kroj kao i naziv, ali su napustili negdašnji raznobojni vez izvoden brojenjem niti, koji je bio značajnim ukrasom na košulji njihova starog zavičaja.15
Način izrade ukrasnog nabiranja
Kao što smo ved spomenuli, košulja u zapadnoj Istri nabire se na prorezu za vrat, od čega nastaje uspravni ovratnik zvan kolarin, koji se nabiranjem vrlo skratio, tako da zapravo pokriva samo stražnju polovicu vrata. Ukrasno se nabiranje izvodi i pri dnu dugog ravnog rukava, koji se ispod nabrane pruge produžuje u slobodni nabor što okružuje ruku i dio šake, a nazivlje se kamuf. Ponekad je kamuf od kupovne, bijelo vezene trake dodan na kraj rukava ispod ukrasne pruge.
Osobitost ukrasa sastoji se u torne da se u nabranoj pruzi reljefno ističu odredeni likovi. Svi su oni geometrijski, neki manje, neki više razvedeni. Medu njima samo su dva osnovna lika. Jedno je nazubljena črta (cik-cak), koja može biti plica ili dublja pa čak i s vrlo dubokim zupcima (sl. l/a, b). Drugi je osnovni lik romb manjih ili vedih dimenzija (sl. l/c, d). Od ta dva osnovna lika sastavljaju se sve daljnje kompozicije,
12 Ibid., str. 65.
'•* RADAUŠ RII5AKIČ, o.e., str. 105, kroj br. 2 (str. 103), karta br. 1 (str. 106).
14 SKOK, Petar, Ktimulogifikt rječnik hrvatskoga Hi srpskoga jezika, I-IV, 1971-1974, Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, s.v. kusula.
13 GUŠIČ, Marijana, Tumač izležene grade, 1955., Zagreb, str. 168.
koje znaju biti vrlo maštovite. Za sve likove značajno je da su im stranice kose. Svaki lik nastaje sustavom okomito izbočenih djeliča platna, zv. splite, splitice, dok prostor oko njih i medu njima ispunjuje ravna površina zrnasta izgleda. To se ostvaruje provlače-njem konca ravno kroz platnenu podlogu brojenjem jedinica po ködnoj shemi kakvu zahtijeva odredeni lik. Rad se uvijek izvodi na naličju, brojenjem razmaka zami.šljenog nzorka.
Ranije, dok je za košulju služilo domače, odnosno kupovno laneno platno s jasnim rasternom jednostavnog platnenskog tkanja, možda se provlačenje izvodilo brojenjem niti samoga platna. Medutim, ko.šulje kojima sada raspolažemo sve su od kupovnog tankog pamučnog platna guste fakture. Njima je nužno trebalo omogučiti potreban raster na drugi način. Zato se na početku buduče ukrasne pruge najprije provukao konac u jednakim sitnim razmacima, koji služi kao osnova za daljnje razbrojavanje pri izvodenju zamišljenih likova.
Jedinica za izbočeni štapič - spliticu - iznosi tri razmaka. Pomicanjem za jedan razmak na lijevo odnosno na desno u svakom sljedečem redu nastaje kosa stranica zeljenog izbočenog lika. Za gornje i donje vrhove romba treba preskočiti po pet razmaka, a isto tako pri izradi mreže rombova, dok se za vrhove rombova sa Strane prelazi preko tri razmaka. Sav meduprostor popunjava se naizmjeničnim provlačenjem konca samo preko jednog razmaka. (Vidi priložene shematske crteže.)
Svaki lik odnosno pruga s razvedenim likovima zahtijeva odredeni broj poprečno provučenih konaca tzv. vlaka, koji teku bez prekida od jednog do drugog kraja raspoloživog platna. Zato se i reklo za pojedinu prugu da je »na pet konci« ili »na deset vlaka«. Košulja iz Barata medu našim primjercima ima kolarin na 26, a zapešče na 16 konaca (sl. 3 i 4). (Ja sam rekonstruirajuči način rada svaki red započinjala i završavala koncem, kojemu sam na krajevima ostavila dio potreban za hvatanje kod naknadnog stezanja. Ne znam jesu li tako radile i vezilje u Istri, jer o torne nema nikakvih podata-ka.) Tek kad su svi konci provučeni po odredenoj brojnoj shemi, oni se stegnu pa na l*cu tkanine nastaje željeni reljefni uzorak od izbočenih Splita.
Za ovaj sam prikaz izradila shematske načrte pojedinih uzoraka, Sto sam ih priložila 11 z fotografije odgovarajučih istarskih košulja. Naše Istranke nisu kod svog rada raspo-lagale
načrtom, nego su sheme pojedinih uzoraka nosile u glavi kao trajno upisani köd, neizbrisivo zabilježen u pamčenje. Medu njima su se bez sumnje isticale one v jesti je, koje su u svoj rad unosile promjene, izmjenjujuči i spajajuči osnovne likove na uajraznovrsnije načine, o čemu svjedoče uzorci koje otkrivamo na tim košuljama. Tu se razabire nekoliko raznovrsnih složenih likova:
1) Duboko nazubljena črta i u svakom zupcu po jedan romb
2) Dvostruka nazubljena črta na zapešču ko.šulje iz Seline
3) Nazubljena črta sastavljena od rombova (sl. 2 i 4)
4) Dva mala romba spojena u lik broja 8
5) Romb sastavljen od četiri mala romba
6) Skupina od četiri romba izmedu lika X (sl. 5)
7) Lik vertikalno sastavljen od po četiri mala romba (sl. 3)
8) Veliki romb ispunjen mrežom od šesnaest malih rombova (sl. 3)
9) Dva koncentrična romba jedan iznad drugoga (sl. 6)
10) Veliki romb sa stranicama od po četiri mala romba (sl. 6)
U ukrasno nabranoj pruzi likovi se nižu gusto jedan do drugoga ili se dva lika ‘Zmjenjuju s večini odnosno manjim medusobnim razmakom. Mogučnost sastavljanja likova bila je veoma široka, prepuštena slobodnom izboru, mašti i vještini svake
vezilje, ali i o njenoj sposobnosti da zamišljeni uzorak računski razradi, kako bi ga mogla izvesti. Svaki lik ima svoj odredeni brojni kod, što ga je vezilja pamtila i po njemu brojila razmake u svakom nizu zadanim redom, ravnajuci se prema onoj prvoj pomočnoj niti, ali i prema več djelomično izvedenim likovima u pruzi.
Kao što vidimo, izvodenje ukrasno nabrane pruge bilo je veoma složeno. Vezilja je morala znati slijed brojenja u svakom pojedinom redu i u tome nije smjela pogriješiti, jer bi se razmaci, točno zadani pomočnom crtom, pobrkali pa crtež likova ne bi bio čist. Kad bi se slučajno u brojenju pogriješilo, trebalo je izvuči nit sve do mjesta pogreške. Tek kad je cijela pruga s odabranim uzorkom bila ispunjena potrebnim brojem usporedno provučenih konaca, započelo je stezanje, tj. vučenje krajeva konaca s jedne i s druge Strane. Pri povlačenju na pravoj se strani počinju uzdizati nabori, splite, na onim mjestima, gdje se na krivoj strani prelazilo preko tri, odnosno pet razmaka. Stezanje se nastavlja prema sredini, pri čemu se pruga zbija što je čvršče moguče. Kao što smo več spomenuli kod toga od ispupčenih nabora nastaju geometrijski likovi, dok je prostor medu njima plošan, ali zrnaste površine.
Kad se zbijanje dovršilo, izvučeni su se krajevi konaca prošili kroz platno i tako se pruga učvrstila. Nabrani dio prekrio se sa stražnje Strane ravnim komadičem platna, koji je ukrasnu prugu zaštitio od neposrednog dodira s kožom, a ujedno je i pokrio sve naknadne nužne šivane zalivate. Na kraju treba spomenuti da se prije stezanja morao izraditi porub na platnu, kao i prišiti kamuf od kupovne vrpce na rukavu, a i sam porub oko vrata trebalo je stegnuti posebno provučenim koncem.
Termine što se u tom poslu javljaju narod je nepogrešivo stvorio u duhu svog govora i oni točno označuju način rada odnosno gotov proizvod. Za ukrasnu prugu sastavljenu od niza konaca (ponegdje zvanih vlaka) kaže se da je izradena na vlake (od vlačiti, vlačim),16 jer se konci vuku da bi se izveo ukras. Košulja s takvim ukrasom zove se nabijena košulja, koštilja na naboj, jer pri vučenju konaca treba nabore što nastaju, splite, splitice'7 nabijati jedne spram drugih, tj. čvrsto zbijati da bi se postigao konačni izgled ukrasa. Ukrasna pruga zbijena je približno na jednu četvrtinu cijelog raspoloživog platna pa se zato ono naokolo širi u brojnim slobodnim naborima. Način rada kako smo ga ovdje opisali odnosi se na ravnu ukrasnu prugu, kakva se nalazi na zapešču rukava.
Nešto drukčiji i složeniji je postupak u nabiranju izreza za vrat, jer ovisi o kroju košulje. Sve su košulje u zapadnoj Istri, kao što smo rekli, ravnoga kroja od jedne pole platna, presložene na ramenima, a prolaz za glavu urezan je po pregibu poprečno u širini vrata i sredinom niz prsa (sl. 7).
Izraditi nabiranje uz takav prorez nije bilo jednostavno, jer se nabiranje u pravilu izvodilo brojenjem razmaka u ravnoj pruzi. Na krajevima proreza za vrat, osobito kad se pruga izvodila sa širokim uzorkom, tj. na mnogo konaca, platna je u svakom redu bilo sve više. Nažalost, na terenu u Istri nišam našla više nikoga da mi pokaže kako se ta teškoča rješavala.
U svom pokušaju rekonstrukcije nabiranja ovratnika shvatila sam da poprečni vratni prorez treba izrezati u blago izduženu elipsu, kako bi se mogao podvinuti porub kojega je na prorezu trebalo najprije izraditi. Odmah ispod njega provuče se pomočna nit s rasporedenim jednakim razmacima. Pri nabiranju mora se strogo pridržavati
16 SKOK, o.e., s.v. vuc!i.
17 Ibid., s.v. plesti.
zadanog broja razmaka što ga traži odredeni lik. U svakom novom redu dužina razmaka razmjerno se povečava, osobito na zavojito izrezanim krajevima vratnog otvora. Svakako treba paziti da se sredina lika okomito podudara s odgovarajučim razmakom u onoj prvoj pomočnoj črti. Svoje sam zaključke i provjerila pokušavajuči reproducirati kolarin s košulje iz Rapanji (sl. 2), na kojemu je nazubljena pruga sastavljena od po tri veča romba. Na slici br. 8a razabire se izvodenje nabiranja na naličju, a polovica ukrasne pruge več je stegnuta; na slici br. 8b taj isti rad prikazan je s lica. (Da postupak bude vidljiviji radila sam črnim koncem. Možda ovaj prvi pokušaj rekonstrukcije nabi-•anja nije savršeno izveden, ali ipak potvrduje da se radilo na taj način.)
Rasprostranjenje ukrasnog nabiranja u Istri
krema lokalitetima u kojima smo utvrdili gdje je u Istri bilo košulja ukrašenih na opisani način, vidimo da se one javljaju samo na zapadnome dijelu poluotoka. Saču-vani primjerci i podatci kojima raspolažemo, potječu samo od hrvatskog seoskog stanovnišlva i to od okolice Novigrada (Cittanova) na sjeveru, preko područja Motovu-na. Sv. Lovreča Pazenatičkog, Kanfanara, Rovinja, do Svetvinčenta na jugu, dakle iz °nog dijela poluotoka koji je spadao pod mletačku upravu. Tu je seosko stanovništvo '•■glavnom pripadalo onim doseljenim Hrvatima, što su se od sredine 15. do kraja 17. st. doseljavali u Istru, koja je bila gotovo sasvim opustjela zbog kužnih bolesti i malarije, Sto su se pojavljivale tijekom 13., 14. i 15. stolječa.18
Venecija je do kraja 17. st. na svoje posjede dovodila narod iz zaleda Dalmacije pa i 'Z Bosne, koji je, bježeči pred turskim osvajanjima tih krajeva tijekom 15. i 16. stolječa dolazio na mletačke dalmatinske posjede. Izbjeglice, šlo su ih obično nazivali Uskoci-ma, Vlasima, Morovlasima, Morlacima, potjecali su iz raznih krajeva, a u Istru su dolazili u več postoječa sela ili su sami osnivali nova naselja.19 Sav njihov imetak što su Ra sa sobom mogli ponijeti, bilo je "blago», tj. ovce, kao i ruho, što su ga na sebi nosili.
Značajke njihove odječe bile su u muškaraca duge tijesne hlače od bijeloga sukna, dok je žensko ruho pripadalo tzv. dinarskom tipu nošnje. Ona se sastojala od duge košulje ravnih rukava i s uspravnom ošvom oko vrata, što je sve bilo ukrašeno više ili manje šarenim vezom. Gornji su slojevi ruha bili od modrog sukna, sličnoga ravnog broja kao košulja, a takva odječa s dugim rukavima nazivala se modrina. Udate žene Rlavu su pokrivale maramom četvrtastog oblika.
Medutim, da je to novo stanovništvo u Istri naišlo na one Hrvate, koji su se ovamo doselili krajem velike seobe naroda u tijeku 7. i 8. st., govori upravo način njihova °dijevanja, kakvoga smo zatekli još krajem 19. stolječa. Istarski slavenski starosjedioci (I Irvati i Slovenci) čuvali su odječu iz vremena svoga doseljenja, koja je bila krojena na kline od prirodno smedeg sukna, a zvala se suknja. Novi doseljenici prilagodili su svoj °djevni inventar nošnji seoskog stanovništva koje su tu zatekli, ali su na suknenu °dječu s aikavima prenijeli svoj dotadašnji naziv odječe s dugim rukavima, koja joj je
funkciji bila srodna, a zvala se modrina (u Istri i u varijanti modrnd), premda ona tu
vise nije modra, nego tamno smeda, od domačeg neobojenog sukna iz vune crne ovce.20
„ SCHIAVUZZI, Bernardo, La malaria in /stria, 1890., Rarenzo, str. 80-102.
BltAT ULIC, Vjekoslav, Rovinjsko Selo. Monografija jednog islarskog sela, 1959., Zagreb, Jadranski institut ^ Jagoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, str. 8-11.
RADAUŠ RIBARIČ, o.e., str. lili tabela naziva 1. (str. 94) te karta br. 2 (str. 120).
Novi su se doseljenici dijelom prilagodili odječi kraja u koji su došli, kako se ne bi razlikovali od starosjedilaca medu kojima su živjeli. Tako su napustili i vunenu pre-gaču, kojoj u Istri nema traga, iako je ona na cijelom dinarskom području, odakle su iz raznih strana dolazili, bila bitni dio nošnje. Medutim, sačuvali su svoj prastari način pokrivanja glave bijelim kvadratnim rupcem zvanim facol, faco prema mletačkom nazivu za to žensko pokrivalo, a nisu prihvatili dugu pokrivaču, kojom su domoroci omatali glavu, što se zvala nišnik, rušnjak, odnosno peča.2' Po tim nekim odjevnitn elementima i njihovim nazivima, kao i po govoru mogu se točno odrediti tragovi starog, nasuprot novom stanovništvu u Istri.22
Porijeklo ukrasnog nabiranja u Istri
Tražeči uzor ukrašavanja košulja nabiranjem utvrdila sam da se taj način razvio u okviru renesansne košulje, koja je stegnuta oko vrata i nema više oblik srednjovjekovne tunike. Sastavljena je od najmanje četiri osnovne pole platna, prednje i stražnje te od dviju pola za aikave. Sve zajedno one oblikuju kvadrat, koji se nabiranjem stegne na željenu širinu oko vrata, a stegnuti se otvor učvrščuje uskom ili širom ošvom ili se nešto ispod ruba prišije ukrasna vrpca, dok sam aib ostaje Slobodan kao valoviti nabor (sl. 9). Tragove tako oblikovane košulje možemo pratiti na ženskoj i muškoj odječi mnogih renesansnih slikara.23 Medutim, nabiranje, koje bi kao ukrasna pruga zatvaralo stegnuti dio košulje zapažamo tek krajem 15. i u prvoj polovici 16. st. i to često kod slikara sa šireg područja Venecije. Kao primjer donosim samo dva priloga na kojima se razabire takav ukrasni porub na muškoj i na ženskoj košulji (sl. 10 i H).2'1 Veneciju moramo uzeti u obzir kao značajno mjesto, gdje se platnena košulja ukrašavala na taj osobiti način.
Medutim, o košuljama s ukrasnim nabiranjem pruža nam neobično mnogo podata-ka crtački opus velikoga europskog slikara Albrechta Diirera (Nürnberg 1471.-1528.).25 U ogromnom broju njegovih crteža nalazimo tu posebnost na kojih pedesetak, pretežno muških likova. Oni se i vremenski podudaraju s torn pojavom u Italiji. Dürer je imao posebnu sklonost i izvanrednu sposobnost da do u pojedinosti zabilježi odječu svojih likova. Njegovi nam crteži doista mogu poslužiti kao vjerodostojni dokumenti o odije-vanju onoga vremena. Na svom prvom putovanju u Veneciju 1494/95. g. prikazao je Mlečanke u zavodljivoj odječi s duboko spuštenim, ravnim dekolteom košulje, koja je široka, nabrana, a uz gornji rub pridržana pozamenterijskom pasicom, odnosno glat-kom vrpcom, iznad kojih se valovito uzdiže nabrani okrajak košulje.26 No, i medu odječom njegova zavičaja nailazimo na široku košulju, koja je jednostavno stegnuta
21 RIBARIČ, Jelka, -II ‘facol ra kamani’ nel costume populäre femminile istriano come elemento culturale mediterraneo*, u Lare:s', Organa delta Societä di etnografia ilaliana... Atti del VI Congresso nazionafe delle tradizioni popolari, Cagliari-Nuoro-Sassari (1956), 1957., Firenze, Leo S. Olschki, str. 164-168.
RADAUŠ RIBARIČ, o.e., str. 170-174 i karta hr. 5 (str. 172).
22 RIBARIČ, Josip, "Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri-, Sipski dijcduktološki zbornik IX,
1940.,	Beograd, str. 46-50.
2’ FLOERKE, Hanns, Die Moden der italienischen Renaissance non 1300 bis 1550, 1917., München.
21 -Izložba talijanskog portreta kroz vekove-, 1938., Beograd, Katalog izložbe, tabla 62 i 70. sl. 16 - Giorgio Barbarelli zvan Giogione, Malteški vitez. sl. 17 - Paris Bordone, Venecijanski ljubavnici.
24 DÜRER, Albrecht, 1471 bis 1528, Das gesamte graphische Werk, Handzeichnungen, Rogner & Bernhrad, IV.
ed., 1971., München, I-H.
26 Ibid., 91, 97.
oko vrata i sprijeda prorezana. Vidimo je na likovima seljaka neposredno pred kraj 15. st. kao i na portretu muškarca iz 1505. g. te na liku Marije što doji Dijete iz 1512. godine. Košulju s visoko uzdignutom, ali ukrasno nabranom ogrlicom zabilježio je Dürer prikazujuči svog brata Endresa na dva crteža 1514. g., od toga se na jednom vidi * široki rukav stegnut u ukrasno zapešče, a takva se ogrlica nalazi na joi> nekoliko niuških portreta iz tog slikareva razdoblja (1515 -1520. g.).27
U bilježniei s Dürerovog putovanja u Nizozemsku (1520/21. g.) prikazana je sitno nabrana košu 1 ja na osamnaest muških portreta, iako nabiranje nije uvijek izvedeno u ukrasnoj tehnici.2* (sl. 12) Medu malobrojnim ženskim likovima takvu košulju s visoko uzdignutim nabranim vratom vidimo samo na slici Djevojka u nošnji iz Kölna (sl. 13) l|2 ko ju je prikazana i njegova supruga Agnes, što ga je na tom putu pratila.29
U godinama nakon povratka s putovanja susrečemo nabranu košulju s dubokim ravnim dekolteom na slici sv. Barbare te na slici Jedna okrunjena sveta mučenica, Zatim na jednom od apostola u Posljeclnjoj večeri iz 1523. g., na andelu u Navještenju Marijinu iz 1526., na portretu Lucasa Cranacha Starijeg iz 1524. g., na crtežu sv. Magdalene i na portretu lorda Heinricha Morleya iz 1523. godine. Zadnji Dürerov crtež s nabranom košuljom potječe iz 1527., tj. iz godine prije slikareve smrti.30 Naveli smo toliko Diirerovih potvrda o nabranoj košulji, jer one upucuju na istovremenu raširenost te pojave preko cijele zapadne Europe do u Englesku i prikazuju njezine brojne inačice, kojima bi se mogla posvetiti i posebna študija. U svakom slučaju, u Diirerovom )e opusu zabilježena jedna veoma raširena modna pojava iz prvih desetljeca 16. stoljeca.
U to vrijeme u Italiji dolazi do zabrana dubokih dekoltea, a pod sve jačim utjecajem snažne Španjolske, nabrane se košulje pružaju do vrata i okružuju ga, završavajuci valovitim naborom, koji če u drugoj polovici 16. st. postati jedna od istaknutih značajki španjolske mode.31
Nakon podataka što smo ih ovdje iznijeli s pravom se pitamo: »Odakle u odjeci ■starskog seoskog ženskog svijeta takva rafinirana tehnika vezenja na njihovim košulja-ma?« Kraj toga odmah moramo naglasiti da taj vez pri nošenju uopce ne dolazi do ■zražaja, jer je stegnut na stražnji clio vrata. Mnogo skromnije pruge u zapešcu rukava mogle su se vidjeti samo u ljetnoj varijanti nošnje.
Vec smo ranije spomenuli da se ukrasno nabiranje zapaža samo na košuljama onog tiskočkog stanovništva koje je u Istru doseljavalo od kraja 15. stoljeca. Takav način tikrašavanja nije bio poznat u krajevima odakle su dolazili, a nema mu traga ni u drugim dijelovima Istre. Kod istarskih Talijana u Vodnjanu košulja je bila renesansnoga kroja, (sl. 9) ali se ne spominje da je bila ukrasno nabirana, što, medutim, ne znači da Se u prošlosti nije i tako izvodila. No, ni biskup Tommasini u svom opisu vodnjanske nošnje ne navodi takvo istaknuto ukrašavanje.32
Razmišljajuči o tom problemu došla sam do zaključka da su se istarske uskočke 2ene s tim načinom rada morale upoznati u samoj Veneciji. Nažalost, znamo što znači hiti izbjeglicom. Narod koji je sve izgubio u novoj če se sredini prihvatiti bilo kakvog
2 Il)id'> 190, 326, 580, 627, 628, 635, 640, 641, 644.
Ibid., 899-975 (Mjesta Sto se nz pojedine erteže spominja, danas se uglavnom nalaze u Belgiji.).
Ibid., 919,
lbid-. 986, 1032, 1034, 1039, 1044, 1048, 1058, 1065.
•VOUCHER, Francois, Histoire du Costume, Flammarion, 1965., str. 222 i dalje i sl. 443 -Ticijanov portret u tzaliele Portugalske, žene španjolskog kralja Karla V. iz 1535. g.
KADAUŠ RIBARIČ, o.e., str. 220 i 230 te kroj br. 7 (str. 231).
posla da bi sebe i svoju obitelj sačuvao od propasti. I uskoci, koji su u 16. st. doseljavali u Istru, sigurno su se snalazili na razne načine pa i trgovinom. Doznajemo da je
Venecija u velikoj mjeri ekonomski iskori.štavala Istru. Iz nje je, pored ostalog, izvozila sol, ulje, kamen i osobito drvo. Svu trgovinu Istre privlačila je sebi, prisiljavajuci istarske brodove da pristaju najprije u Veneciji i tamo iskrcaju robu ili dobiju dopu.štenje da plove u neku drugu luku.”
Vjerujem da su uskoci iz Istre u Mletke vozili kamen i drva, a smatram vrlo vjerojat-nim da su ih na putu ponekad pratile i žene, odnosno kceri. One su u tom velegradu mogle prihvatiti posao u mletačkim obiteljima, gdje su imale priliku vidjeti kako se radi ukrasno nabiranje.
Vjerojatno ih u tome nitko nije posebno podučavao, ali ugledne su Mlečanke, osobito one iz patricijskih obitelji u 16. st. kao prave orijentalke provodile život zatvoren medu kucnim Židovima. Uz majčinske brige i odgoj djece te pažnju vlastitom dotjerivanjuM one su sigurno provodile vrijeme i u vezenju, a ukrasno je nabiranje upravo u to vrijeme dostiglo svoj vrhunac. Našim ženama vezenje nije bilo strano. Njihove su košulje u krajevima odakle su došle u Istru, bile ukrašene raznobojnim vezom, koji se radio brojenjem niti na platnenoj podloži, a izvodio se takoder s naličja pa zato njima nije bilo teško shvatiti bit ukrasnog nabiranja.35 Očito su tu vrhunsku vještinu željele primijeniti na svojoj odječi, tj. na košulji, koja je, medutim, ostala ravnoga kroja tipa tunike. One je nisu zamijenile renesansnom košuljom sa širokim otvorom oko vrata. Zato se dogodilo da se cijeli taj vrhunski posao, nakon stezanja nabrane pruge, povukao na stražnji dio vrata, kao kratki, ukrašeni izbočak te je tako zapravo ostao nevidljivim.
To je primjer prožimanja tradicijskog odjevnog oblika s novom tehnikom ukraša-vanja, koji zapravo nije uspio. Duboko ukorijenjena tradicija odijevanja, a vjerojatno i čvrsta patrijarhalna sredina, nisu dopustile da se sa zatvorene košulje prijede na onu oko vrata jače otvorenu. Promatrajuči stegnute uzorke na istarskim ko.šuljama, koji su pri nošenju ostali nevidljivi, imam osječaj kao da su te žene htjele same sebi dokazati da one mogu i znaju ovladati tom tehnikom rada, bez obzira na to što se njenom ljepotom i svojom vještinom nece moči javno dičiti. Bila je to u neku ruku »igra staklenih perli« kojoj su žene u zapadnoj Istri ponegdje ostale vjerne sve do tridesetih goclina našega stolječa. Ukrasno nabiranje na zapadli istarskog poluotoka jedini je poznati primjer o sačuvanosti te vještine u europskom odjevnom inventaru, a time njegova dokumentarna vrijednost postaje još značajnijom.
” Enciklopedija Jugoslavije, Leksikografski zavod, I960., Zagreb, sv. 4., s.v. Istra, str. 392.
" YKIAKTE, Charles, La riu d' un palricien de Venise au sezieme siede, 1874., Paris, II. poglavlje -Žena u Veneciji u 16. st.-, str. 40-58.
■” PLEŠE, Adela, Hrvatski narodni ornamenal, 1944., Zagreb, list 25, vez zvan opačak vz Žumberka.
RADAUŠ RIliAUIČ J. - SZENCZI II., Vezah vezla..., 1973., Zagreb, str. V. i sl. 102-107, vezovi s košulja iz zaleda Dalmacije i Konavala.
Summary
Decorative Pleats on Blouses on Women’s Traditional Costume of Western Istria
Tile article describes the decoration on blouses of Croatian women of the western part of tlie Istrian peninsula. Such decoration was customary until the first decades of the 20"'century.
I lie decoration was made by pleating the material around the neck and above each wrist. The draped and afterwards stretched pattern displays relief pleats or rhomboidal designs.
This manner of ornamentation has been forgotten in Istria, but a few families have preserved several such blouses. The Ethnographic Museum in Zagreb obtained three of them alter World War II and four are kept at the Istrian Ethnographic Museum in Pazin. These seven blouses ■orm the basis for the author’s reconstruction of the whole process ot executing this very specific ornament which demanded not only an artistic talent but also an exact skill and the capability to calculate the mathematical code for each chosen form. Schematic drawings, together with the photographs which accompany them, illustrate the complexitiy of such work.
In the final part of her article the author discusses the origin of such blouse decorations which could be found only in those Istrian families which between the 15"' and the 17"' centuries, during the period of Turkish conquests in the Balkans, were moved to the Venetian property in Istria. Since Istria maintained llorishing trade contacts with its metropolis in Venice these refugee women learned about this manner of ornamentation in Venice in the first half of the 16"' century.
1 he relugee women of Istria transferred these decorative pleats, originally found on Reneissance blouses, to their blouses which were shaped like tunics. Pushed to the back part ot the neck these complex decorations became fairly invisible; the ones on the sleeves just about the Wrists were exposed only in the summer variant of this costume.
Since the decorative pleats on blouses worn by the Istrian women ol the western part ol the •strian peninsula represent the only known example of preserving this skill in Europe this has lurther enhanced its documentary value.
PRILOG
^	cL
Sl. 1: Osnovni nabrani tikovi: a i b plica i dublja nazublje-na pruga, c i d mali i veči romb.
Sl. 2: Kularin na košulji iz sela Rapanji sa shematskim prikazom motiva izvedenim na 7 7 konaca.
Sl. 3: Uzorak tut kolartnu košulje iz Barata sa shematskim prikazom motiva izvecienom na 26 koitaca.
Sl. 4: Zapešče na košnlji iz Barata sa shematskim prikazom motiva izvecienom na 16 konaca.
Sl. 5: Kolarln (uzorak nabiranja ovratnika) na košulji iz sela Pusti sa sliemaIškim prikazom motiva na 17 konaca.
Sl. 6: Kolarin na košulji iz seta Seline.
Sl- 7: Kroj negdašnje duge košulje s nabranim ukrasom iz zapadne Istre.
mm
Sl. 8a, b: Način nabiranja oko vrtitnog izreza s uzurkom nazubljene črte sastavljene od po tri a romba. Uzorak je stegniti do polovice, a - naličje, b - lice.
St. 9: Kroj renesansne košulje prema nošnji iz Votlnjana u Istri.
Sl. 10: Giorgio Barbu relit zvan Giorgione (1477.-151OJ. Mletački vitez.
Sl. 11: Venecijanski ljubamici, Parts Bonlon<! (1500.-1570.).
Sl. 12: Portret muškarca, A. Dürer,
1521
■r \$r - 4M
Sl. 13: Djevojka u nošnji iz Kölna, A. DClrer, 1521.
Milko Matičeton (2. z leve) mecl slovenskimi udeleženci na kongresu jugoslovanskih folkloristi v Bovcu (1970 - Foto arhiv ISN
Maja Godina-Golija Primorski begunci in njihov vpliv na prehrano v Mariboru pred drugo svetovno vojno
Prispevek obravnava vpliv migracij na spreminjanje vsakdanje in praznične pre-brane. Migracije so bile pomembne zlasti v 20. stoletju, ko je zaradi vojn, spremenjenih političnih in gospodarskih razmer potekalo izseljevanje in priseljevanje v slovenjih pokrajinah in mestih. Pomembna skupina priseljencev so bili primorski begunci, hi so zaradi italijanske zasedbe Primorske in fašističnega nasilja pribežali v Kraljevi-no Jugoslavijo. V Mariboru so vplivali na uveljavljanje slovenske nacionalne zavesti, s svojimi drugačnim načinom življenja, npr. prehrano, pa so vplivali tudi na sprern-uijanje življenja in kulture večinskega prebivalstva.
The article focuses on the influence of migrations on the changes in everyday a nd ■festive food culture. Migrations were especially important in the 20h century when People emigrated from and immigrated into different towns and areas of Slovenia. Of special importance were emigrants from Primorsko who fled to the Kingdom of the Serbs, Croats, and Slovenes to avoid fascist violence and to escape from Primorsko
l°hich was occupied by the Italians at that time. They strengthened the Slovene national consciousness in Maribor, but their different lifestyle also caused some °hanges in the lifestyle and culture of other Maribor residents.
Pred letom 1918 je imel Maribor predvsem značaj trgovskega in prometnega središča, mestu je prevladovala trgovina z okoliškimi agrarnimi produkti in lesom, pa tudi s str°ji, manufakturo in tehničnimi pripomočki. Bil je pomembno železniško križišče dveh k avnih avstroogrskih prog, ki sta povezovali Dunaj z Budimpešto in Dunaj s Trstom, tu so bile tudi največje delavnice za popravilo železniških vozil v monarhiji. Intenzivnejši razvoj mariborske industrije se začenja šele po prvi svetovni vojni, zlasti po zgraditvi 1 rocentrale Fala na Dravi. Tedaj se je začelo ustanavljanje tujih tekstilnih tovarn v riboni, kar je povzročilo močno priseljevanje okoliškega prebivalstva v mesto pa tudi Priseljevanje iz drugih krajev Kraljevine Jugoslavije in Primorske. Nekdanje trgovsko in Prometno središče je dobilo značaj pomembnega obmejnega industrijskega centra.
Maribor je imel skozi stoletja na gospodarskem, družabnem in kulturnem področju tako značaj nemškega kot slovenskega središča na spodnjem Štajerskem. Spremenjene politične in gospodarske razmere po koncu prve svetovne vojne, ko nastane nova država Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa so povzročile močno izseljevanje avstrijskih in nemških državljanov iz mesta. Po nekaterih podatkih se je do leta 1935 prostovoljno izpisalo iz državljanske knjige celo 9121 mariborskih Nemcev.1 Številna prosta delovna mesta v državni upravi, šolstvu, kulturi in industriji so vzpodbudila močno priseljevanje Primorcev v Maribor. V dvajsetih letih 20. stoletja se je v mesto naseljevalo predvsem primorsko izobraženstvo in uradništvo, ki zaradi pritiska italijanskih zasedbenih oblasti v domačih krajih ni imelo veliko možnosti zaposlitve in napredovanja. V Mariboru pa so zaradi izselitve Nemcev v številnih službah potrebovali prav takšne poklice. Za prve primorske emigrante so bili pogoji zaposlovanja v Mariboru zelo ugodni, saj so zaradi njihove trdne slovenske nacionalne zavesti in politične jugoslovanske usmeritve dobili številne državne službe. Zaposlili so se kot mestni in policijski uradniki, odvetniki, zdravniki, učitelji, trgovci in obrtniki. Težje je bilo najti ustrezno stanovanje in v težkih gospodarskih razmerah po prvi svetovni vojni zagotoviti zadostno hrano za svojo družino. O tem je Milica Ostrovška, hčerka znanega domoljuba in učitelja telovadbe Adolfa Schaupa, ki je z družino pribežal v Maribor iz rodne Primorske že konec decembra 1918. leta, zapisala: »Papa je povedal, da bomo najprej poiskali stanovanje, da bomo kupili pohištvo in da mu do prvega januarja 1919' leta ne bo treba poučevati. Stanovanja pa ni bilo moč najti in tako smo vsak dan hodili za kosilo in večerjo v začasno menzo v hotelu Erzherzog Johann, ki so jo ustanovili Maistrovi borci... Ko smo sedeli pri jedi, je prihajal nadzorovat menzo Maistrov borec, podpolkovnik Cvirn. S sabljo ob boku je strumno korakal po jedilnici. Pogled nanj nam je bil v tolažbo .... Žal smo morali tudi na sveti večer zdoma v menzo. Zlovoljno smo stopali po zasneženem, s plinskimi svetilkami osvetljenem Tomšičevem drevoredu. Okna vil so bila skoraj povsod razsvetljena. Pri enem smo zagledali s svečkami prižgano božično drevesce. Svetloba se je odražala tudi nad snegom pod oknom. Srce me je zabolelo: drevo, darovi, bogata večerja. Mi pa capljamo po mrzlem drevoredu ...,“2 Do konca dvajsetih let tega stoletja lahko ugotovimo, da so se primorski izobraženci priseljevali v Maribor zlasti iz političnih razlogov. V tridesetih letih so se priseljevali primorski delavci in propadli obrtniki, ki so upali, da bodo v močnem industrijskem središču našli boljše možnosti zaposlitve. Zaradi splošnih zaostrenih gospodarskih razmer v prvi polovici tridesetih let 20. stoletja je domače prebivalstvo v primorskih emigrantih videlo predvsem poceni delovno silo, ki jim je bila konkurenca v boju za iskanje ali ohranjanje delovnega mesta.3 Posebno v predmestjih, kjer so živeli delavci, so bila številna nesoglasja med Štajerci in Primorci. Te so pogosto imenovali s slabšalnim vzdevkom »Čiči” (die Tschitsehen), kar je pomenilo revne, manj vredne ljudi " oglarje iz Čičarije, ki so nosili v mesta prodajat svoje oglje. Motile so jih tudi nekatere njihove lastnosti, npr. močna skupinska pripadnost, glasnost in prepevanje v nekaterih »primorskih« gostinskih lokalih, uporaba slovenščine na ulicah in v lokalih.'1 To od-
1 M. Žnidarič, Prispevek k zgodovini Nemcev v Mariboru med obema vojnama. ČZN 54/1983, št. 1 - 2, str. 222' - M. OstrovSka, Tako smo živeli, tipkopis, letnica ni označena, str. 30.
■' M. Grašič, Primorski emigranti v Mariboru 1915 -1941. Raziskovalno poročilo, tipkopis. Maribor 1986, str. 9'
1 Podobno odklonilno stališče do primorskih priseljencev je bilo značilno tudi za druga slovenska mesta. Prim-
15. Brumen, Na robu zgodovine in spomina. Urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska
Sobota 1995, str. 72.
klonilno stališče domačinov do primorskih priseljencev je podpihovalo še nemško časopisje, ki je v njih spoznalo svojega konkurenta, ki je pomembno vplival na uveljavljanje slovenskega prebivalstva in nacionalne zavesti v mestu. Primorci, ki so se po prvi svetovni vojni začeli priseljevati v Maribor, so bili namreč po poklicni strukturi enakovredni Nemcem, ki so Maribor zapuščali predvsem zaradi spremenjenih političnih razmer. Zasedli so njihova delovna mesta v državni upravi, gospodarstvu, šolstvu in kulturi, tiste vitalne funkcije, brez katerih bi Maribor težko dobil slovenski značaj. Okoliški priseljenci so se namreč zaradi svoje nizke izobrazbe in socialnega položaja zaposlovali predvsem kot delavci v industriji.5
bo jugoslovanskem popisu prebivalstva iz leta 1931 jc v mestu Maribor živelo 3907 Primorcev, pri tem številu niso upoštevani tisti, ki so živeli v tedanjih primestnih občinah, današnjih delih mesta Maribor/' Njihovo število je v primerjavi z letom 1910 naraslo kar za 830 %, ostalo prebivalstvo pa le za 49 %. Tako je na pet Mariborčanov slovenske narodnosti prišel po en primorski priseljenec. Njihovo visoko število, še bolj Pa skupinska in nacionalna zavest so pomembno vplivali na spreminjanje ne le poli-tlcne, socialne in kulturne podobe Maribora, ampak tudi na spreminjanje mnogih sestavin vsakdanjega življenja tukajšnjega večinskega prebivalstva. Razen o drugačnih °blikah družabnosti, uporabi slovenskega jezika na ulici in javnih mestih pričajo sodobniki tudi o njihovem temperamenten!, južnjaško neposrednem nastopu ter posebni žganci, ki ni bila značilna za večinsko štajersko prebivalstvo. To je bilo najbolj opazno pri premožnih primorskih ženskah, ki so, vajene italijanskega modnega vpliva, 'udi v Mariboru vzdrževale svojstveno oblačilno kulturo, značilno za Trst, npr. dosledno so nosile klobuke in slamnike. Profesor Franjo Baš je leta 1932 zapisal: »Po poreklu Prebivalstva je večina Mariborčanov iz Podravja. Za Podravčani pridejo Primorci, ki so P° vojni zunanje vplivali na Maribor s tem, da so, v prvi vrsti Primorke, dvignili Poulično eleganco.«7
Nekatere sestavine življenja in kulture primorskih priseljencev so prevzeli tudi Mariborčani. Postopno so jih spoznali, se jih navadili in jih vključili v svoje vsakdanje življenje tako kot npr. nekatere primorske jedi.
Prehrana Mariborčanov je bila pred priseljevanjem Primorcev pod močnim vplivom tako imenovane dunajske kuhinje, za katero so bile značilne nekatere mesne jedi, npr. Pocenke, zrezki, golaži, in številne sladke močnate jedi, npr. praženci, omlete in kipniki.
Revnejše mestno prebivalstvo: delavci, hišni posli, manjši obrtnik pa tudi nekateri n'Zji uradniki so večinoma uživali brezmesno, enolično in preprosto pripravljeno hrano. Po sestavi je bila podobna prehrani okoliškega podeželskega prebivalstva, le c'a so poleg okopavin (zelja, krompirja in repe), stročnic (fižola, boba in leče), ajdovih lr> koruznih žgancev zaužili še veliko bele kave, pripravljene iz kavnih nadomestkov, ,r> kruha. Kava in kruh sta bila priljubljeni živili, ki so ju uživali ob različnih dnevnih °brokih, saj za pripravo nista zahtevali veliko časa. To je bilo značilno tudi za revnejše Prebivalstvo v drugih evropskih mestih, saj je bil kruh, kot je ugotovil angleški socialni zgodovinar John Burnett, za mestno prebivalstvo najcenejše živilo z visoko energijsko Vl'ednostjo.H Poraba mesa je bila v prehrani le skupine prebivalstva skromna. Najcenej-
(,	<"’ra5'<~’ navedeno delo, str. 13.
, ' Razvoj Maribora v letih 1918 - 1938. Kronika slovenskih mest 5/1937, str. 7.
„ 'I5aS' Vodnik po Mariboru. Ljubljana 1932, str. 38.
' liurnett, I’lenty&Want. A social History of food in England from 1815 to the present day. London 1989, str.
še meso - govedino - so uživali za nedeljska kosila, kuhano v juhi, med tednom so jedi največkrat le zabelili. Včasih so k jedem iz okopavin, stročnic ali žit uživali tudi posušeno svinjsko meso in drobovino. Malo so zaužili mleka in mlečnih izdelkov ter sadja, to so bila namreč živila, ki so jih morali večinoma kupovati. Večji pomen v prehrani revnejših Mariborčanov je imela zelenjava, ki so jo pridelali na domačih vrtovih ali na najetih okoliških njivah.‘J
Premožna skupina mariborskega prebivalstva: tovarnarji, advokati, zdravniki, višji uradniki, večji trgovci in obrtniki, vojaške in politične osebnosti, je uživala dobro meščansko hrano, pripravljeno po tedaj prevladujočih evropskih, zlasti dunajskih in francoskih, gastronomskih pravilih. Za ta način prehranjevanja so bili značilni na mesnih jedeh zasnovani vsakdanji jedilniki, sestavljeni iz številnih in raznolikih jedi. Med mesnimi jedmi so bile priljubljene zlasti razne pečenke, golaži, zrezki, obare, zarebrnice in frikaseji. Med sladkimi močnatimi jedmi so pripravljali carski praženec, palačinke, omlete, rižev, zdrobov, orehov ali mandeljnov narastek, pa tudi jabolčni, češnjev ali sirov zavitek. V vsakdanjih jedilnikih premožnih Mariborčanov so bile pogosto tudi jedi iz kvašenega testa, npr. šarklji in buhteljni, v pustnem času pa krofi in flancati. V teh gospodinjstvih so uživali tudi raznovrstno zelenjavo, tudi tisto najdražjo, npr. beluše, ki večinskemu prebivalstvu ni bila dostopna. Razširjeno je bilo tudi pogostejše uživanje sadja, predvsem sezonskega, ki so ga kupovali vsak dan, za zimo pa so ga pripravljali konzerviranega v kompotih, marmeladah, želejih in džemih.
Čeprav so se Primorci priselili v Maribor z različnih območij italijanskega zasedbenega ozemlja, je imela njihova prehranjevalna kultura kljub nekaterim krajevnim razlikam poglavitne skupne lastnosti. Zanjo je bila značilna pogosta priprava polente, tudi za vse tri jedilne obroke, uporaba olivnega oz. belega olja za beljenje, večja poraba zelenjave, tudi nekatere sredozemske, ki na Štajerskem ni bila znana, kultura belega in prazničnih maslenih kruhov, priprava različnih testenin in riža, uživanje in priprava morskih rib. Značilnosti tega tipa prehranjevalne kulture so primorski priseljenci ohranjali tudi v novem okolju. Pomenila jim je tisti del regionalne identitete, ki so ga med domačimi štirimi zidovi gojili še lahko naprej. Identiteto namreč etnologi razumemo kot povezanost in istovetenje ljudi samih s predmeti in pojavi, tako tudi s prehrano, ki sestavljajo njihovo kulturo in način življenja, in s človeško skupnostjo, v kateri živijo."’ Primorci so sprejeli le nekatere prehranjevalne navade večinskega štajerskega prebivalstva, npr. uporabo štajerske zaseke za beljenje.
Med primorskimi priseljenci so bile nekatere družine, ki so se že na Primorskem ukvarjale z vrtnarstvom. Te so ob preselitvi na Štajersko nadaljevale vrtnarsko dejavnost in so v Mariboru ustanovile velike in cenjene vrtnarije, npr. vrtnarijo Požar. Prav Primorci so prinesli na Štajersko seme radiča, ki ga tu pred tem niso gojili. Vplivali so na domačine, da so ga začeli sejati na svojih vrtovih. Zaradi vrtnarskega znanja in bogatih izkušenj so pospešili tudi gojitev paradižnika, paprike, jajčevcev, cvetače, zelene in jedilnih bučk cuketk, zelenjave, ki je bila na Primorskem zelo priljubljena v pripravi jedilnih obrokov, na mariborskem območju pa je bila v obravnavanem času skoraj popolnoma neznana. Z razširitvijo gojenja novih oz. manj znanih vrst zelenjave so se te postopno začele uporabljati tudi v jedilnih obrokih Mariborčanov. Najhitreje se je razširila uporaba paradižnika, ki so ga pred drugo svetovno vojno le redko uživali,
M. Godina, Iz mariborskih predmestij. O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih od 1919 do 1941 • Maribor 1992, str. 68.
111 Prim. M. Ravnik, Pretrgan kulturni razvoj iz roda v rod in težave z identiteto. Traditiones 26/1997, str. 238.
tako kot danes, surovega v solati. Največ so ga pripravljali kuhanega v omakah in juhah, veliko so ga vkuhavali kot paradižnikove mezge za zimo. Uporaba paprike, jajčevcev in cukelk v vsakdanji prehrani je bila majhna. Te so pripravljali le v nekaterih premožnih primorskih družinah, ki so znanje o njihovi raznovrstni uporabi prinesli v Maribor iz domačega okolja. Večina Mariborčanov je spoznala to zelenjavo šele po drugi
svetovni vojni. Njihova priprava za vsakdanje jedilne obroke pa se je razširila šele °d šestdesetih let tega stoletja. Na to so poleg primorskih priseljencev pomembno vplivali tudi priseljenci iz drugih delov Jugoslavije, ki so to zelenjavo pogosto uporabljali za pripravo značilnih in kmalu tudi pri nas priljubljenih jedi, npr. džuveča, sataraša, Polnjene paprike ipd.
M vsakdanji hrani primorskih priseljencev je bila najpomembnejša jed polenta. Pripravljali so jo za različne obroke, v družinah revnih Primorcev naseljenih v Mariboru, npr. delavcev, celo za vse tri glavne obroke. Zjutraj in zvečer so jo uživali h kavi, skuhani iz kavnih nadomestkov in izboljšani z malo mleka, za kosilo pa k različnim zelenjavnim omakam, npr. iz ohrovta ali drobovine. Mnoge primorske družine so kljub skromni Pdljagi, ki so jo lahko vzele na beg iz zasedene Primorske, prinesle s seboj tudi bakreni kotliček za kuho polente. Tega so skrbno negovale. Enkrat na leden so ga gospodinje ali starejši otroci tudi očistili s peskom ali brusnim papirjem. Polenta je nadomeščala uživanje kruha pa tudi koruznih žgancev, kar je bilo uveljavljeno pri revnem štajerskem prebivalstvu v mestu. Žganci so bili jed, na katero se Primorci niso mogli navaditi in so se o njih tudi mnogokrat slabšalno izražali. V neobjavljenih spominih Milice Ostrovške lahko Preberemo: »Oče je kot telovadni učitelj imel skromno plačo, profesorji so bili na boljšem, Posebno starejši, ker se jim je z leti plača zviševala. Mi pa smo morali živeti skromno ... V Primorski kuhinji je kraljevala polenta. Zaseke prej nismo poznali, a nam je bila zelo Vseč. Žgancev nismo kuhali. Mama je trdila, da je to hrana za kokoši.-"
M vsakdanjih jedilnikih primorskih priseljencev so bile pogoste še močne juhe -mineštre, pripravljene iz sezonske zelenjave, jota, pripravljena iz kislega zelja in malo Prekajenega svinjskega mesa, vampi na tržaški način - hipe, različne testenine, npr. testenine z omako - pašta suta, testenine s fižolom - pasta fižol, testenine iz krompir-levega testa - njoki in doma narejene testenine iz jajčnega testa - bleki z različnimi Zabelami in omakami. Kot boljša jed je bila priljubljena kurja rižota in dušen riž, ki so 8a za nedelje pripravljali namesto krompirja k mesu. Kuhali so tudi ječmen s svinjskim mesom, ječmen s fižolom - orzo, za večerje pa proseno kašo s suhim sadjem.V bolj Premožnih primorskih daižinah so pripravljali za kosilo in tudi večerjo mesne jedi, kot prilogo k njim pa nekatere vrste redke zelenjave, npr. bučke - cuketke, jajčevce, evetačo in artičoke. Kuhali so tudi morske ribe, zlasti polenovko, ki med Mariborčani niso bile priljubljene.
Za beljenje solat in zelenjave so uporabljali belo rastlinsko olje, olivno je bilo v tem °asu v Mariboru zelo drago in primorskim priseljencem večinoma nedostopno, proda-jali so ga le nekateri trgovci. Priljubljeno in na Štajerskem zelo razširjeno bučno olje je bila ena izmed redkih sestavin tukajšnje prehrane, ki je primorski priseljenci niso mogli sPrejeti. M. V., informatorka iz Maribora, se spominja svojega očeta, Primorca iz Vi-Pave, ki je z družino pribežal v Maribor v začetku tridesetih let 20. stoletja, da je o njem Pogosto rekel: »Firneža pa že ne bom jedel!- Najbolj sta jih odvračala od uživanja temna barva in vonj olja, ki sta se zelo razlikovala od priljubljenega olivnega.
M. Ostrovška, nav. delo, str. 56.
V praznični prehrani, zlasti tisti povezani z najbolj pomembnima koledarskima praznikoma božičem in veliko nočjo, so se ohranile sestavine jedilnikov z jedmi, ki so jih pripravljali tudi na Primorskem. Navezanost na dom in na jedi iz otroštva se namreč kaže, kot ugotavljajo etnologi, najbolj močno prav v prazničnih jedilnih obrokih. Njihova sestava oz. posamezne jedi se prenašajo v nespremenjeni obliki iz generacije v generacijo.12 Tako so primorske gospodinje tudi v novem okolju pripravljale praznični bel masleni kruh pinco, za veliko noč pa še menihe, ptičke - tičke in kite. Namesto štajerske orehove potice so za božič in veliko noč pekle primorski presn’c, polnjen z mandeljni ali orehi in rozinami, in značilno drobno pecivo, npr. polnjene žepke -kreafče. O praznovanju božiča v družini priseljencev iz Primorske lahko v spominih Milice Ostrovske preberemo: »Na sveti večer smo nestrpno pričakovali očeta, da se vrne iz družbe. Prižgal je svečke in pozvonil, nakar smo se zvrstili v sobi. Voščene svečke so gorele, bengalične kresničke so rahlo pokljale, od njih se je tu in tam vnela kaka smrekova iglica, ki je nadvse prijetno zadišala po smoli. Zdaj smo vsi svečano, rahlo pridušeno zapeli: 'Sveta noč, blažena noč Bil je praznik miru in medsebojne ljubezni. Sledilo je obdarovanje, mi otroci smo bili obdarjeni skromno, v znamenju starševske ljubezni ... Po obdarovanju smo ugasili svečke in še vedno je bil v sobi duh po njih in smrekovi smoli. Sedli smo k dobri večerji, ki pa ni bila preobilna. Čaj s keksi in imenitnim primorskim ‘prežnicem’, ki je imelo masleno testo z obilnim nadevom iz mletih mandljev in rozin.
Pomenkovali smo se o darovih in o minulih božičnih praznovanjih. V prav svečanem razpoloženju smo šli spat. Božič je bil naš najlepši praznik.«13
Primorskih jedi pa v tem času niso pripravljali le po domovih primorskih beguncev, ampak tudi v nekaterih mariborskih gostinskih lokalih. Nekateri Primorci so namreč v Mariboru najeli gostinske lokale in jih tudi uspešno vodili. Med najbolj znane sta sodila zakonca Povodnik, ki sta leta 1934 kupila od prejšnjih nemških lastnikov družine Goetz pivnico Halbwidl in jo spremenila v priljubljeno slovensko restavracijo Novi svet. Poleg tedaj običajne gostinske hrane, ki je bila pod vplivom dunajske kuhinje, sta ponujala tudi različno pripravljene morske ribe. Zaradi teh sta slovela ne le med Primorci, ampak tudi med drugimi skupinami Mariborčanov. Premožni so k njima v uk pošiljali svoje hčere, da bi si pridobile kuharsko znanje, zlasti tisto o pripravi morskih rib in sadežev. Ta gostinska ponudba se je ohranila tudi po drugi svetovni vojni. V strogem središču Maribora je znana restavracija Novi svet, ki jo stari Mariborčani poznajo tudi pod imenom Povodnik ... Na ribe se je hodilo k Povodniku nekoč in se hodi še danes, ko Povodnikov že zdavnaj ni več,« je leta 1995 zapisala novinarka.^ Danes žal tega gostinskega lokala z bogato zgodovino in kulinarično tradicijo ni več.
Zelo znana gostinca primorskega porekla sta bila tudi zakonca Zemljič, ki sta prevzela hotel in restavracijo Orel. Ta je slovela po vrhunski kulinarični ponudbi, ki je prav pod njunim vodstvom dosegala še večje uspehe. Poleg mednarodne kuhinje sta ponujala tudi primorske specialitete. Uvedla sta vsakoletno kulinarično razstavo, na pepelnično sredo pa tradicionalno slanikovo pojedino. V mestu so obstajali tudi cenejši primorski gostinski lokali, zlasti tako imenovane dalmatinske oz. primorske kleti, npr. Jadranska klet v Mlinski ulici. Te so ponujale gostom cenena temna dalmatinska in bela vipavska vina, poleg pa primorske jedi, npr. pršut z bigo, vampe na
12 G. Wiegelmann, Alltags-und Festspeisen. Wandel und gegenwärtige Stellung. Marburg 1967, str. 18.
M. Ostrovska, navedeno delo, str. 63-64.
" N. Ravtar, Premoženje iz predala zgodovine. 7 D, 15. marec 1995, str. 20.
tržaški način - tripe ali pečeno modro ribo (sardine, girice). Obiskovali so jih manj premožni gosti - primorski delavci in obrtniki. Iz gostinskih lokalov, ki so jih vodili Primorci, so se te jedi postopno razširile tudi v druge mariborske gostinske lokale. Vampi na tržaški način - tripice s parmezanom ali sirom so izpodrinili do tedaj bolj razširjene vampe s krompirjem, priljubljen je postal tudi pršut in jedi iz morskih rib, rakov in sadežev, ki so nadomestile do tedaj bolj razširjene sladkovodne ribe. Morske ribe so začeli ponujati celo najbolj imenitni gostinski lokali v mestu, npr. restavracija Grajska klet, ki je v tridesetih letih tega stoletja ponujala tudi rižoto iz kalamarov, polenovko po tržaško, brodet s polento in marinirane škampe.15 Nekatere jedi, značilne za primorsko kuhinjo, so se torej v nekaterih gostinskih lokalih uveljavile že pred drugo svetovno vojno, še bolj pa po njej. Ker so bile po dostopnih cenah in so jih zato veliko prodali, so bili s tem pogoji za njihovo naglo razširitev zagotovljeni. Znano je namreč, da se hitreje razširijo jedi, ki so zaužite v širšem krogu ljudi, kot tiste, ki so vezane le na ozko družinsko skupnost.u’ Počasneje so prodirale primorske jedi v domače jedilnike Mariborčanov, kjer so gospodinje še naprej najraje kuhale jedi, ki so jih poznale že iz otroštva.
Med družbenimi skupinami, ki so najprej in v največji meri prevzele nekatere sestavine prehrane priseljencev, je prevladovala nižja gornja družbena plast mestnega prebivalstva. Ta je s priseljenci prihajala najbolj v stik, saj je bila z njimi povezana zaradi tesnih službenih in prijateljskih stikov. Zaradi svojega gmotnega položaja in zanimanja za inovacije je bila ta skupina prebivalstva dovzetna tudi za tiste v prehrani. Ženske iz teh krogov pa so tudi zelo rade preizkušale različne kulinarične novosti, ki so jih nato ocenile na skupnih srečanjih ter si izmenjale izkušnje in recepte za njihovo pripravo. Pripadniki nižjih plasti mestnega prebivalstva so imeli do prevzemanja jedi drugih regionalnih ali etničnih skupin prebivalstva odpor, mnogokrat so imeli celo predsodke. Delno ta odpor lahko pojasnimo, podobno kot pri podeželskem prebivalstvu, z njihovo močno navezanostjo na samooskrbo z živili, pa tudi z večjo zaprtostjo in manjšo mobilnostjo teh družbenih skupin.
Prvine prehrane primorskih priseljencev na slovenskem Štajerskem so se najbolj Uveljavile v gostilniški ponudbi in vsakdanji prehrani tukajšnjega mestnega prebivalstva. Zlasti so se razširile tiste jedi, ki so bile po tehniki priprave blizu že uveljavljeni tukajšnji hrani in niso zahtevale večjih sprememb ritma in sestave obrokov. Vampi na tržaški način, jota in na različne načine pripravljene testenine so postale v nekaterih mariborskih družinah priljubljene že pred drugo svetovno vojno, še bolj pa po njej. Le redko so se jedi priseljencev uveljavile v prazničnih jedilnih obrokih, ti so močneje kot drugi
povezani z verovanjem, s šegami in s pripravo jedi iz domačega okolja. Prav pri Pripravi prazničnih jedi so se tudi v mestih ohranile nekatere zelo stare, tradicionalne °blike življenja. Za praznično hrano je namreč skoraj v vseh družinah značilna močna navezanost na dom in na jedi iz otroštva, ki so jih tudi mestne gospodinje pripravljale v skoraj nespremenjeni obliki.
K M. Godina, Maribor 1919 -1941. Oris družabnega življenja. Dialogi 10, Maribor 1986, str. 19.
G. Wiegelmann, Innovationen in Speisen und Mahlzeiten. V: 11. J. Teuteberg, G. Wiegelmann, Unsüre tägliche Kost. Münster 1986, str. 326.
Summary
Immigrants From Primorsko and Their Influence on the Changes in the Food Culture of Maribor Residents Prior to World War II
At the beginning of the 20"' century the town of Maribor represented an important traffic and trade center of Spodnja Štajerska. Its rapid industrialization has not begun until the end of World War I with the construction of the Fala hydroelectric power plant. Attracted by cheap electricity and labor force foreign capitalists started to build a number of textile factories in the town. The newly-established Kingdom of the Serbs, Croats, and Slovenes after World War I and subsequent political and economic changes caused intensive migrations of the population. Austrian and German citizens started to leave especially the towns in Štajersko which were soon filled with immigrants from Primorsko fleeing the rising Italian fascism. These immigrants had different social origins and were either intellectuals or civil servants who obtained employment in civil services, schools or professions related to trade or culture, or workers who started working in the emerging textile and metal industries. The importance of the refugees from Primorsko was considerable; they represented the second largest population group in town. They had brought with them certain characteristics of the Mediterranean culture, for instance different dishes. After their example other Maribor residents started to grow and consume chicory, tomatoes and green peppers, in some families even eggplant and zucchini. Tripe with potatoes, once a very popular dish, was replaced by “tripice”, the Mediterranean variant of spicy tripe with Parmesan or some other kind of cheese originally from Trieste. Beside freshwater fish a growing number of restaurants started to serve sea fish and seafood which also found their way into some homes. Well-to-do homemakers even started to learn how to prepare these in certain Maribor restaurants which specialized in seafood. Restaurants also started to offer the biga, a white roll characteristic of Primorsko, with prosciutto, and tripe and fish, Trieste style. Even in their new surroundings immmigrants from Primorsko consumed popular Mediterranean everyday dishes such as polenta, jota (sauerkraut and bean soup), pa.šta šuta (pasta with sauce), pa.šta fižol (pasta with beans), orzo (barley with beans), gnocchi (potato dumplings). These dishes became incorporated into everyday menus of other Maribor residents only gradually, for the most part in the 1960’s.
Martina Piko Vlačenje ploha v Pliberku in okolici
Sega vlačenja ploha v Pliberku se razlikuje ocl iste šege v okoliških slovenskih vaseh. P razpravi so predstavljene spremembe v izvanjanju šege na podlagi pisnih virov in ‘Mervjujev. Ugotovitve dopolnjuje vizualna analiza vlačenja ploha v mestu Pliberk, Naška Križnarja na str. 3d3.
The custom of dragging a plank in Bleiburg, Austria differs from the one practiced 1)1 nearby Slovene villages. Based on written sources and interviews the author writes about the changes in the custom; her conclusions are further supplemented by Naško Triznar's visual analysis which is described in his article on page 3&3-
1 Uvod
V predpustnem času novinarji iz Avstrije in Slovenije v Slovenskem narodopisnem mstitutu Urban Jarnik v Celovcu mnogokrat sprašujejo po "tipičnih« pustnih šegah in navadah ter pustnih prireditvah pri koroških Slovencih. Skušamo jim ustreči z informacijami o primerni etnološki literaturi, o novih rezultatih terenskih raziskav ter z °Pozorili na časopisne napovedi. In vendar kljub našemu običajnem zanimanju za Pustne šege koroških Slovencev na podeželju ne bi ugotovili, da je vlačenje ploha v mestu Pliberk še živo, če nam pri tem ne bi pomagalo naključje.
O vlačenju ploha v mestu Pliberk tudi prebivalci okoliških dvojezičnih vasi niso bili '’olje obveščeni. Ko smo jih na pustni torek spraševali, ali vedo, kdaj in kje bodo v * kberku vlekli ploh, so večinoma odgovarjali, da vedo za pustno prireditev popoldne, o Pačenju ploha pa nič. Domnevali smo, da nepoučenosti botrujejo redki stiki med meniškim» mestom Pliberk in okoliškimi pretežno slovenskimi vasmi. Stiki med prebival-Cl "mesta»' in podeželja so v glavnem omejeni na storitvene dejavnosti - v Pliberk okoličani hodijo kupovat, k zdravniku, v lekarno in po drugih opravkih - kulturno
* ^,erk je podeželsko mesto s približno 2000 prebivalci. Mestne pravice ima od leta 1370.
življenje pa poteka ločeno v slovenskih in nemških lokalnih društvih in skupnostih. Zato je tudi pretok informacij med slovenskimi dmštvi in skupnostmi v okoliških vaseh intenzivnejši od stikov med slovenskimi društvi in skupnostmi na podeželju in nemškimi v mestu.2 In res se je kasneje izkazalo, da šego izvajajo samo nemško govoreči meščani.
Vendar to ni glavni vzrok za nepoznavanje šege. V pogovoru z informatorjem iz Pliberka smo kasneje izvedeli, da je vlačenje ploha nekakšna -intimna šega-: z njo so povezani izključno izvajalci, večinoma Pliberčani in neporočene Pliberčanke, opazijo pa jo še osebe, ki so na pustni torek dopoldne naključno v Pliberku. Šege namreč ne izvajajo za širšo javnost, temveč za meščane.
Na pustni torek, 16. februarja 1999, je dr. Naško Križnar, (ki je na Inštitutu Urban Jarnik spraševal po še živih pustnih šegah na Koroškem in s tem pripomogel, da smo odkrili ploharje v Pliberku), z videokamero spremljal izvajalce šege na njihovem obhodu.
Po ogledu njegovih posnetkov se je odprla vrsta vprašanj: Ali je šega krajevna tradicija? Gre za oživljeno šego ali za novost, s katero želi krajevno kulturno društvo poživiti pustne prireditve? So šego prevzeli po pustnih šegah na podeželju? Kako je bilo s to šego v okoliških vaseh?
Pisni viri o vlačenju ploha v Pliberku so skromni, zato smo se odločili, da natančneje povprašamo prebivalce okoliških vasi in pliberške meščane.
2 Pisni viri o vlačenju ploha v Pliberku
Slovenske zapise o vlačenju ploha v Pliberku sta Pavle Zablatnik in Niko Kuret povzela po zapisih Georga Graberja in Hermanna L'Estocqa. Georg Graber je v delo Volksleben in Kärnten leta 1934 zapisal:
-V mestu Pliberk se je vlačenje ploha ohranilo do zadnjih časov. Tam se meščanski sinovi (Bürgersöhne) našemijo v drvarje, obraze si namažejo z govejo krvjo in sajami ali pa si jih zakrijejo z maskami. S cepinom (nemško Zepin) ali sekiro v roki spremljajo voz, na katerem vozijo plohe. Voz se ustavi pred vsako hišo, kjer imajo za ženitev zrelo hčer, ki se skrije. Tisti, ki vodi konja, vzame iz žepa steklenico žganja in jo da drugim. Počasi odžagajo kos ploha in ga med šalami zvalijo v vežo. Mati ali svojci dekleta, ki mu namenijo ploh, morajo plačati primeren znesek ODlochzins-). Šega se je ohranila v mnogih vaseh spodnje Podjune.-3
Georg Graber je v svojih narodopisnih razpravah dokazoval germanski izvor šeg in navad na Koroškem, zato je seveda poudaril, da se je šega ohranila v (nemškem) mestu Pliberk ter da jo izvajajo (nemško govoreči) meščanski sinovi. Pavle Zablatnik in Niko Kuret sicer navajata Graberja, vendar ne omenjata, da šego izvajajo v mestu Pliberk, temveč v Pliberku, kar bi lahko pomenilo v občini Pliberk, prav tako ne omenjata, da šego izvajajo meščanski sinovi, temveč na splošno fantjeJ
Leta 1986 je novinar in germanist Berti 1’etrei v knjigi spominov na otroška leta nadrobno opisal vlačenje ploha v Pliberku. V knjigo z naslovom Der Kokolore je uvrstil poljudnoznanstvene opise šeg in navad v mestu in kraju Pliberk, kjer je dorašČal
1 Simbol narodnostnega ločevanja na kulturnem področju je nemški kulturni dom Grenzlandheim, kamof slovenska društva do nedavnega niso imela dostopa.
* Georg Graber, Volksleben in Kärnten, Graz 1934, 231-232.
1 Prim. Pavle Zablatnik, Čar letnih časov, Celovec 1984, 94. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev (1. knjiga). Ljubljana 1989, 41-42.
P11 starih starših. O vlačenju ploha pravi, da so šego poznali v več krajih in jo izvajali na vec različnih načinov. V vseh krajih je izvajanje šege predstavljalo do karikature izmaličene ženitvene šege in navade: od celotne navidezne poroke do ženitvenega sprevoda s harmonikarjem. V Pliberku se je ohranil slednji, bolj preprost način izvajanja šege.
V času med obema vojnama so se pliberški fantje zbrali na žagi grofa Thurn-Valsassina, ki je daroval drevo. Drevo so očistili in okrasili ter ga pritrdili na enoosno Prikolico. Vsi so bili našemljeni, četudi preprosto. Glavni izvajalci šege so bili harmonikar, ki je skrbel za glasbo; tisti, ki je vodil konja; tisti, ki je nosil mošnjič za denar in tisti, ki je nosil Žakelj za jedila; dva fanta s cepinom in žago, ki sta žagala ploh, in še tisti, ki je sramotil dekleta.
Ploh so dobila vsa neporočena dekleta - »preostala» dekleta. Predajanje ploha je bilo Povezano z zelo osebnim in krutim sramotenjem dekleta. V taktu polke so odrezali "cokej»,5 manjši kos ploha, in ga s cepinom prinesli do dekleta. Dekle je moralo sodelujoče pogostiti ali pa plačati ploh.
Petrei omenja, da so v času gospodarske krize množično sodelovali pri vlačenju P °ha zaradi brezplačne hrane, po drugi svetovni vojni pa so sodelovali le še nekateri mladi fantje/'
1’etrei v dodanem narečnem slovarju razlaga, da nemške besede Zappin, Zeppin, UPP1, ki jih je zapisal v besedilu, izhajajo iz slovenske besede cepin.7
r, 'e,rei P‘‘i’e "e'n Tschokerl- (nar. čokej: manjši čok).
? «tl I’etrei, Der Kokolore, Klatenimi 1986, 118-123.
)'8a Her Kokolore je zanimiva v jezikovnem pogledu, ker odseva avtorjevo -vindišarsko identiteto», ponos nj poseben južnokoroški jezik in kulturo.
V novejših raziskavah najdemo zapis o vlačenju ploha v kraju Pliberk v knjigi Osem stoletij Vogrč, izšla leta 1995:
»Vlačenje ploha je v Vogrčah še zelo nova šega, čeprav jo drugod dobro poznajo. Semkaj so jo vpeljali gasilci in jo tudi sami izvajajo. Največkrat se zbere osem do deset fantov. Iz gozda privlečejo dolg ploh in ga privežejo na traktor. Tako otovorjeni se potem odpravijo po vasi. Sprva so se ustavljali pri hišah, za katere so vedeli, da imajo za ženitev primerna dekleta. Tam so odžagali kos ploha, dekle pa ga je moralo plačati Kmalu se je vlačenje ploha razširilo na celo vas. Pravijo, da je bilo petja veliko in smeha tudi, vendar se stara in od drugod povzeta navada v Vogrčah kljub temu ni dolgo obdržala."H
Pisnih poročil o izvajanju šege v okoliških vaseh, razen omenjenega iz Vogrč, ni, vendar je bila šega živa skoraj v vseh okoliških vaseh, kar je razvidno iz intervjujev, posnetih v maju 1999.
3 Terensko gradivo: posnetki iz leta 1999
Kot že omenjeno, je dr. Naško Križnar na pustni torek, 16. februarja 1999, posnel vlačenje ploha v Pliberku na videokaseto. Maja 1999 pa je bilo o vlačenju ploha v Pliberku posnetih in zapisanih šest intervjujev s prebivalci okoliških vasi in en intervju s predsednikom kulturnega društva v Pliberku. Tri intervjuje sem najprej zapisala z informatorji, o katerih sem domnevala, da ne bodo pripravljeni spregovoriti pred kamero. Ko sva se s kolegom Križnarjem odločila za snemanje intervjujev tudi s kamero, sem namreč za sodelovanje pridobila le ljudi, ki so vajeni javnega nastopanja-Kulturno ali javno delujoči ljudje so bili hitro pripravljeni za sodelovanje, težje pa je bilo pridobiti tiste, ki niso vajeni govoriti v javnosti. Kamera je zanje simbol javnosti (»ker te lahko vsakdo vidi»), ki razkriva predvsem jezikovne pomanjkljivosti. Ta strah imajo narečni govorci, ki pravijo, da ne govorijo »pravilno». Snemanje pred kamero avtomatično povezujejo s prisilo, da je treba govoriti knjižno, torej drugače, kot so vajeni.
Pri štirih intervjujih, posnetih s kamero, so razen enega, sodelovali ljudje, dejavni v različnih društvih.
Iz terenskega gradiva je razvidno, da je šega vlačenja ploha živa le še v mestu Pliberk in v Vogrčah. Po drugi svetovni vojni so to šego poznali še v okoliških vaseh Libuče, Čirkovče in Vidra vas, pred drugo svetovno vojno tudi v Dobu, ne spomnijo pa se je v Nonči vasi.
V Pliberku smo posneli pogovor s predsednikom kulturnega društva KIB (Kulturini' tiative Bleiburg) Arthurjem Ottowitzem.9 Drugi sodelujoči niso bili pripravljeni spregovoriti pred kamero, češ, naj zastopa društvo v javnosti - kot ponavadi - predsednik.
Po spominu Arthurja Ottowitza so v inestu Pliberk najprej vlekli ploh delavci z žage grofa Thurn-Valsassina. Ko so ti prenehali, je skrb za izvajanje šege prevzel Cölestin Fleiß (»Fleiß Cele»), ki je bil dolga leta glavni izvajalec šege. Ta je za pet let zamrla, ko je Cölestin Fleiß zaradi starosti in bolezni opustil vlačenje ploha.
" Maja Logar, Društveno življenje in povezovanje na vasi, v: Marija Makarovič (ured.), Osem stoletij Vogrč, Celovec 1995, 319.
‘‘ Informator: Arthur Ottovvitz, roj. 1959, Pliberk. Pogovor je bil posnet 27. 5. 1999; snemal: Naško Križnar; spraševala: Martina Piko.
Člani kulturnega društva KIB so se zavedali, da hi bilo škoda, če bi šega izumrla in so jo leta 1983 znova oživili. V zadnjih letih vlačijo ploh člani kulturnega društva KIB, ki so v prijateljskih odnosih.
Ploh vlečejo vsako leto na pustni torek dopoldne pred glavno pustno prireditvijo, ki se začne popoldne ob 14. uri. Do tiste ure morajo zaradi velike gneče na glavni pustni Prireditvi tudi končati vlačenje ploha. Vlačenje ploha zahteva namreč veliko časa in miru.
Priprave trajajo nekaj dni. Ploh še vedno daruje grof Thurn-Valsassina. Na pustni torek se ploharji zberejo v prostorni dvorani trgovine Zwick, da okrasijo konja, voz in Ploh. Sodelujoči so oblečeni v drvarje. Ob devetih se odpravijo z južne strani mesta po ulicah Bahnhofstraße in Postgasse na Glavni trg.
Pri hišah, kjer so neporočena dekleta, se ustavijo, odrežejo kos ploha, ga s cepinom Ponesejo do dekleta in mu ga ponudijo. Pri predajanju ploha pojejo pesem, ki so jo sami sestavili. V pesmi opevajo vlačenje ploha kot staro šego in napovedujejo, da bodo rugo leto spet prišli. Vse skupaj poteka ob šalah in smehu. Dekle mora za ploh plačati Prostovoljni prispevek, ki ga sodelujoči še isti dan porabijo za skupno večerjo.
V Pliberku dobijo ploh neporočena dekleta in trije »večni samci». Ploharji se ustavljajo Pr' hišah, kjer so neporočena dekleta, v trgovinah, na banki, pri frizerju itn. Sodelujoči so v glavnem meščani, le harmonikar in kmet, ki vodi konja, prihajata iz okoliških vasi.
Vlačenje ploha je danes ohranjeno le še v Vogrčah, eni izmed okoliških vasi, kjer Poteka vsako drugo leto. Šego so oživili člani krajevnega gasilskega društva, zato smo Posneli pogovor z vodjem gasilcev Antonom Visotschnigom.10
V Vogrčah so po drugi svetovni vojni vlekli ploh »pijanci», da so dobili denar. Vlekli so ga k dekletom, o katerih so pravili, da bi se morala v preteklem letu poročiti. Šega e bila živa do sedemdesetih let, potem je zamrla, pred petnajstimi leti pa jo je oživilo rajevno gasilsko društvo.
Član gasilskega društva Fritz Nachbar" se spominja, da je začela šego izvajati skupi-na gasilcev, ki so vsa leta skupno trenirali za okrajna in deželna tekmovanja gasilcev in tako ustvarili trdno skupnost. Prvotna skupina je prenehala po petih letih, ko so se Slavni sodelujoči poročili.
Ploh so vlekli na pustni torek s traktorjem na enoosni prikolici.12 Na dodatnem vozu
f° Peljali vejalnico in hišico s pečjo, mizo in dvema stoloma, kjer so kuhali čaj in gostili ljudi.
Gasilci so se ustavili pri vsaki hiši in vselej odrezali kos ploha, ker so zbirali denar za gasilsko društvo. Izdelali so poseben žig z letnico, ki so jo vžgali v hlod.
Pri hišah neporočenih deklet in fantov so opravili poseben obred. Gasilci so bili Meceni v poročne svate: v pustnem sprevodu so sodelovali ženin in nevesta, teta in vcamar», poročni priči (ta »široka» in mož) in duhovnik. Neporočena dekleta in fante so cakale posebne preizkušnje v žaganju lesa, morali so vrteti vejalnico, v katero so jim nasuli saj in smeti, preverili so jim doto itn. Vsa dela so opravljali na vozu. Pri preizkuš-njah sta neporočenim dekletom in fantom pomagala našemljena nevesta in ženin iz sPrevoda. Po prestanih preizkušnjah so jim izročili listino, da so zreli za ženitev ali Možitev. Sprevod je spremljal harmonikar, ki je igral za ples.
ID
nforrnator: Anton Visotschnig, roj. 1941, Vogrče. Pogovor je bil posnet 22.5.1999; snemal: NaSko Križnar; spraševala: Martina Piko.
nforrnator: Fritz Nachbar, roj. 1965, Vogrče. Pogovor je zapisala Martina Piko 2. 5. 1999. noosna prikolica = nar. pudixvc
Velikost odrezanega ploha so neporočenim dekletom in fantom odmerili po višini njihovih postelj'-1. Ko so ploh žagali, sta ga morala fant ali dekle ujeti. Kdor ga ni ujel, so mu rekli, da bo spet »skozi padel».
Pri vlačenju ploha v Vogrčah, kjer je šega še živa, sodelujejo, kot v drugih vaseh, samo fantje. V zadnjih letih sme pri sprevodu sodelovati tudi ženska, ki jo našemijo kot ženina. Pri pripravah pomagajo tudi ženske.
Drevo posekajo v farnem gozdu. V zadnjih letih je moralo biti okrog 15 metrov dolgo, saj vlečejo ploh k vsaki hiši. Ker je vas velika, zadnja leta ploha ne vlečejo le v torek, temveč tudi v soboto in nedeljo, skupno tri dni.
V Vogrčah vlečejo ploh zadnja leta vsako drugo leto, ker je začelo ponovno oživljeno Katoliško kulturno društvo Vogrče prirejati tudi pustne veselice, vaščani, ki so večinoma člani obeh društev, pa ne zmoreje priprave dveh pustnih prireditev.M
Nadalje se je šega ohranila v vaški skupnosti v Spodnjih libučah.1’ Po spominu Amalie Hartmann16 so v Spodnjih Libučah vlekli ploh tudi leta 1939, ko je ona prišla v Libuče. Hodili so brez mask, vlekli pa so manjše hlode. Leta 1942 so bili Hartmannovi izseljeni.
Po drugi svetovni vojni so v Libučah vlačenje ploha oživili v okviru vaške skupnosti enega dela Spodnjih Libuč, ki ga sami imejujo Srednje Libuče ali Mala vas. Ploh s o začeli vleči pred približno tridesetimi leti, zadnjič v začetku devetdesetih let.
V Libučah so vlekli ploh na pustno nedeljo popoldne, ker ob torkih zaradi dela ni bilo časa. Sprevod so organizirali in izvajali samo moški, spremljali so jih otroci.
Vlačenje ploha n Spodnjih Libučah sredi sedemdesetih let. Loto: Johann Hartmann
11 Informator: Fritz Nachbar.
II Informator: Anton Visotschnig.
15 Informator: Johann Hartmann, roj. 1942, Spodnje Libuče. Pogovor je zapisala Martina Piko 1. 5.1999.
III Informator: Amalia Hartmann, roj. 1910, Spodnje Libuče. Pogovor je zapisala Martina Piko 1. 5. 1999.
Plohe so vlekli z manjšim traktorjem. K traktorju so privezali okrašen voz, na njem so peljali gornji del smreke in bora. Drevesi sta bili neolupljeni, s skorjo, smolo in Vefami vred. Na vozu so sedeli tudi otroci.
Ko so prišli do hiš neporočenih fantov in deklet, so jih najprej ošteli, zakaj se niso Poročili. Sprevod je spremljal sodnik, ki je imel pripravljeno za vsako (vsakega) poseb-n° besedilo, posebno oštevanje. Dekle ali fant sta morala najprej plačati ploh, kajti Vt-‘likost kosa je bila odvisna od plačanega zneska. Če je bilo pri hiši dekle, so odrezali k°s bora (bor je moškega spola), če je bil pri hiši fant, pa kos smreke (smreka je zenskega spola). Odrezani kos sta dva sodelujoča s cepinom privlekla do hiše.
^ Hlode so privlekli tudi k »starim stricem» ali »tetam» (starejšim neporočenim osebam), včasih tudi k vdovam.
Sprevod je spremljal harmonikar, ki je pri hišah in med potjo skrbel za zabavo.
S prejetim denarjem so zvečer pri zasebnikih pripravili zabavo, ki so se je udeležili V,SI vaščani iz omenjenega dela vasi.
Vlačenje ploha se je nehalo pred desetimi leti, ko so glavni izvajalci postali starejši, Hilajši pa niso nadaljevali šege.
Medtem ko skrajni spodnji del Libuč šege ni izvajal, so v začetku devetdesetih let zaceli vleči ploh tudi v Gornjih Libučah, kjer so plohe vlekli štirikrat, zadnjič pred henri, štirimi leti. V Gornjih Libučah so se ustavili pri vsaki hiši in povsod odrezali kos Pl°ha, ker so prvenstveno zbirali denar. Šli so tudi v Spodnje Libuče, a so se ustavili le Pr‘ osebnih znancih.
V Nonči vasi,17 ki je najbližja vas mestu Pliberk, šege vlačenja ploha niso poznali, Pripravljali pa so pustne veselice, ki so se jih udeležili vsi vaščani od kmetov do hlapcev. V Nonči vasi so v pustu otroci v cunjah hodili od hiše do hiše in nabirali krape na palico. Georg Graber v delu Volksleben in Kärnten omenja, da se je ohranila na Konieljski gori posebna šega, ki jo on imenuje Krapfenpechtra ali Brotpechtra.18 Na K°mlju so v pehtre oblečeni fantje nabirali krape ali kruh, šega pa je bila znana tudi v K°nči vasi, ki leži ob vznožju Komlja, se pravi, med Pliberkom in Čirkovčami, v obeh
■ajih pa je bila po drugi svetovni vojni šega vlačenja ploha še živa.
^ Cirkovcah so zadnjič vlekli ploh pred dvajsetimi leti. Ploh so po drugi svetovni v°jni privlekli k dekletom, o katerih so pravili, da se bodo poročila, a se niso do pusta. h1'1 pustni torek so pripeljali ploh in odrezali kos, dekle pa je moralo plačati odškodni-nj0- Ploh so privlekli v opomin, naj se do drugega leta poroči. Čim bolj spretno se je ekle izgovarjalo, tem manjši ploh je prejelo in tem manj je bilo treba plačati.
V snegu so ploh vlekli na saneh, če ni bilo snega, so ga vlekli na enoosni prikolici, oh so vedno vlekli s konjem, le zadnjikrat s traktorjem in vozom.
hega je bila fantovska zadeva, spremljali pa so jih tudi otroci. Zvečer so z zbranim enarjem pripravili pustno veselico za celo vas.
Danes ni možnosti, da bi v vaški skupnosti šego oživili. Humška skupnost,19 ki v ugačni obliki nadaljuje nekdanjo vaško skupnost, se je usmerila v druge dejavnosti, predvsem v šport.
ih 'nformator: Marija Budnvald, roj. 1924, Nonča vas.
)9 raber, Voklsleben str. 234.
inska skupnost (Heiligengraber Gemeinschaft) je društvo, v katero so včlanjeni prebivalci Čirkovč in ure vasi. Obe vasi ležita ob vznožju Božjega groba (nar. l iumec).
Vlačenjaplolui v Cirkovcah leta 1977. l:oto: Lipej Kolenik
Aktivni kulturnik Lipej Kolenik20 je opozoril na alternativne pustne prireditve, ki jih organizira slovensko kulturno društvo Edinost. V Pliberk zahajajo zadnja tri leta kurenti s Ptuja, društveniki pa upajo, da se bodo ljudje z leti navezali na kurentovanje.
V Vidri vasi, kjer smo posneli pogovor z informatorko Marijo Nachbar,21 je bilo vlačenje ploha živo do sedemdesetih let. Vlekli so ga na pustni torek s konjem na enoosni prikolici. Privlekli so ga k hišam, kjer so bili fantje in dekleta, ki bi se morali v preteklem letu poročiti. Tem osebam so odrezali kos ploha in ocenili, koliko je vreden. Šli so k vsaki hiši, kos ploha pa so odrezali le tistim, o katerih so pravili, da so -nü zoreh ostali-. Zore so tisti del njive, kjer pri oranju niso mogli zorati do konca in so nato počez »odrezali» nekaj brazd. O tistih, ki se niso utegnili poročiti, so tudi rekli, da j£ -med dva stola na tla sedel ali sedla- (da se je v prazno usedel ali usedla).
Ploh so vlekli mladi vaški fantje, ki so končali šolanje. Dekleta niso smela sodelovati. Privlekli pa so ga tako dekletom kot fantom.
Dekletovi starši so morali kos ploha plačati z denarjem. Ploharjem je bil le denar nekaj vreden. Z njim so si zvečer plačali veselico.
Z vlačenjem ploha so nehali, ko so se glavni izvajalci postarali, mlajši pa niso več nadaljevali šege.
11,1 Informator: Lipej Kolenik, roj. 1925, Čirkovče. Pogovor je bil posnet 22. 5. 1999; snemal: Naško Križni spraševala: Martina Piko.
Informator: Marija Nachbar, roj. 1923, Vidra vas. Pogovor je bil posnet dvakrat: 29. 4. 1999 brez kamere W 27. 5. 1999 s kamero.
V Dobu22 so šego vlačenja ploha poznali pred drugo svetovno vojno. Ploh so vlekli na pustni torek, šli pa so k tistim dekletom, ki naj bi se poročila do pusta, a se niso. Dekle je moralo plačati ploh; čim več je dala, tem večjega je dobila. Ploh je bil osušeno drevo, odžagali so ga z ročno žago. K neporočenim fantom ploha niso vlekli, ker so sodelovali pri vlačenju. Sodelovali so samo moški, otroci so tekli za njimi. Fantje so smeli sodelovati, ko so bili stari 1000 tednov, t. j. nad 19 let. Dekleta sama niso smela nikamor, tudi na večerno veselico so prišla s starši.
Floh so vlekli s konjem na enoosni prikolici. Našemljeni so bili bolj preprosto, ker ni bilo denarja za posebne obleke. Na koleslju so vozili vaškega siromaka, oblečenega v ženina in ga ponujali nevestam. Sprevod je spremljal tudi harmonikar.
Sli so k vsaki hiši in povsod so prejeli denar ali jedila. Z nabranim denarjem in jedili so vaščani zvečer pripravili veselico v gostilni Likeb.
V Dobu so nehali vlačiti ploh okrog sedemintridesetega leta, ko je gostilno prevzel Južni Tirolec, ki šege ni poznal. Tako niso imeli več priložnosti, da bi pripravili veselico v njegovi gostilni. »Južni Tirolec je imel štiri hčere, ki so bile pri 'Heimatkreisu', v gostilni je vse bolj nemško postalo, zato so se domačini umaknili,» je poudaril informator Franc Kuežnik.
4 Pustna šega vlačenja ploha: tradicija in inovacije
Ob primeru zgoraj opisanih variant izvajanja ene in iste šege je mogoče razbrati več dejavnikov, ki vplivajo na izvajanje šeg: zunanji družbeni vplivi, spremembe, ki potekajo brez vidnih zunanjih vplivov, zavest o pomembnosti ohranjanja tradicij in inovacije, ki Preidejo v »tradicijo» ali pa ne.
Pri izvajanju pustne šege v Pliberku in okolici opazimo spremembe na več ravneh.
4.1	Spremembe v sestavi skupin izvajalcev šege
Vlačenje ploha je bila in je izrazito fantovska in moška šega. Le v Vogrčah je v untovsko skupnost ploharjev prodrla ženska, našemljena v ženina.
Izvajanje šege je bilo vedno omejeno na eno vas. Fantovska skupnost je nastopala v juienu vaške skupnosti. Danes so pri še živih šegah vaško skupnost nadomestila la)evna društva: v Vogrčah gasilsko društvo, v Pliberku kulturno društvo.
V Pliberku je skrb za izvanje šege prevzela skupina med sabo prijateljsko povezanih ulanov kulturnega društva KIB, vendar glavni izvajalci trdijo, da bi šego še izvajali, tudi Ce društva ne bi bilo več, ker ima v mestu dolgoletno tradicijo. Za Pliberk je tako značilna kot tradicionalno velikonočno petje2’ in Pliberški jormak,2-’ je poudaril pred-s<Jdnik društva KIB Arthur Otlowitz.
V Vogrčah je izvajanje šege odvisno izključno od gasilskega društva. Na pustovanjih at°liškega kulturnega društva, ki so vsako drugo leto, ne vlačijo ploha.
Najdlje se je šega v okviru vaške skupnosti ohranila v Spodnjih Libučah, kjer si je del " ftodnjih Libuč ustvaril izredno močno vaško skupnost in identiteto tudi s tem, da so sv°j del vasi poimenovali Srednje Libuče ali Mala vas.
j, DF'miator: Franc Kuežnik, roj. 1926, Dob. Pogovor je posnela in zapisala Martina Piko 19. 5. 1999.
I liberku po slovesni maši na velikonočno soboto ob polnoči začnejo z velikonočnim petjem pri vseli hišah v mestu.
1 liberški tridnevni sejem ima nad 600-letno tradicijo.
4.2 Spremembe v funkciji šege
Pomen ploha kot simbola rodovitnosti pozna kulturnik Arthur Ottowitz iz Pliberka predvsem iz etnološke literature, s katero je dobro seznanjen, omenili so ga tudi V Vogrčah, a tam se ta pomen vse bolj pozablja.
Sklicujoč se na pisne vire, je Arthur Ottowitz poudaril, da se je v Pliberku bistveno spremenil nekdanji pomen šege. Včasih je imela šega vlačenja ploha izrazit pomen sramotenja neporočenih deklet, kar je bilo povezano z neugodnim položajem neporočenih deklet v družbi. Starejše neporočene žene iz Pliberka se npr. še danes bojijo, da bi dobile ploh, ker je bilo to včasih sramotno. Danes se je spremenil status neporočenih v družbi. Šega ne pomeni več sramotenja, temveč željo za srečo v partnerstvu ali pri iskanju partnerja. Danes se dekleta ne sramujejo, če dobijo ploh, temveč ga čakajo kot simbol sreče.
Po drugi svetovni vojni tudi v okoliških vaseh prejetje ploha niso občutili kot sramoto, temveč le kot šalo.“
Pri izvajanju šege, poudarja Arthur Ottowitz, je zelo važna pieteta. Pliberčani npr. ploha ne vlečejo tja, kjer so imeli smrt v družini, pa tudi ne starejšim neporočenim ženskam, za katere vedo, da tega ne želijo.
Prvotno so prejemala ploh samo neporočena dekleta (npr. v Pliberku, v Vogrčah) ali fantje in dekleta, o katerih so pravili, da se bodo v tistem letu poročili, pa so poroko odložili. Nekateri informatorji iz okoliških vasi poudarjajo, da je v tem »pravi pomen šege», ki se danes izgublja. Zelo malo razumevanja imajo za šego, če je glavni namen zbiranje denarja. Okoličani gledajo tako predvsem na še živo šego v Pliberku, kjer gredo ploharji v vse trgovine, in v Vogrčah, kjer pri vsaki hiši odrežejo kos ploha.
V Vogrčah se je vlačenje ploha razširilo na celo vas, ker je pomemben namen izvajanja šege tudi zbiranje denarja za gasilsko opremo. Vaščani so zbiranje denarja s tem namenom sprejeli kot del šege in za gasilsko društvo radi darujejo več, kot za večerno veselico. Vendar v Vogrčah izvajalci poudarjajo tudi izredno pomembnost šege za krepitev vaške skupnosti. Prvotni način izvajanja šege - predajanje ploha neporočenim - ohranjajo v Vogrčah s posebnimi obredi pri hišah neporočenih.
Vlačenje ploha je imelo za vas povezovalni pomen, predvsem večerni del šege -pustna veselica. V večini vasi so zvečer z zbranim denarjem pripravili veselico, ki so se je udeležili sodelujoči (v Pliberku, v Vidri vasi) ali pa vsi vaščani (v Dobu, v Čirkovčah in v Libučah). Pomembnost pustnih veselic za ohranjanje vaške skupnosti vidimo v primeru Spodnjih Libuč, kjer veselico - sicer v popolnoma novi obliki - pripravljajo še zdaj, čeprav ploha ne vlečejo več. Veselica jim daje možnost, da se sosedje vsaj enkrat na leto srečajo, ker danes ni več v navadi, da "greš k sosedu».26
4.3 Spremembe v načinu izvajanja šege
Vlačenje ploha so do druge svetovne vojne poznali v mestu Pliberk in v večini okoliških vasi. Ploh so vlekli s konjem na enoosni prikolici, dobila so ga neporočena dekleta ali pa dekleta in fantje, ki bi se morali v preteklem letu poročiti, a se niso do pusta, zvečer pa so z zbranim denarjem pripravili veselico. Po drugi svetovni vojni je bila šega v navadi v Vidri vasi, v Čirkovčah, v Libučah, v Vogrčah in v Pliberku. V vseh krajih je šega zamrla vsaj za nekaj let, znova so jo oživili v Libučah, Vogrčah in Pliberku.
2S Informator: Marija Nachbar, Vidra vas.
Informator: Johann Hartmann, Libuče.
M. Piko, Vlačenje plohu v Pliberku in okolici
Pri oživljenih .šegah opazimo precejšnje razlike med izvajanjem v mestu Pliberk in v okoliških vaseh Libuče in Vogrče.
V Pliberku so šego oživili kulturniki, ki so seznanjeni s pisnimi izročili o vlačenju ploha v mestu. Ustno in pisno izročilo močno vpliva na izvajanje šege: ploh vlečejo, če )e le možno, s konjem na enoosni prikolici kot nekoč, sodelujoči so oblečeni v drvarje, kakor je to opisano v poročilih, ploh dobijo - razen redkih izjem - le neporočena dekleta. Izvajanje šege se v Pliberku le malenkostno spreminja, čeprav poudarja informator Arthur Ottowitz, da je to živa šega, ki se prilagaja današnjemu času, kar je edino smiselno. »Če bi hoteli izvajati šego iz konzervatorskih nagibov, bi se vedno le bali, ali delamo vse prav, kar pa ne bi bilo smiselno.»27
V okoliških vaseh Libuče in Vogrče, kjer ni pisnih izročil o izvajanju šege in je tudi niso izvajali prvenstveno zaradi ohranjanja tradicije, je oživljeno vlačenje ploha tudi v načinu izvajanja doživelo več inovacij: v obeh krajih opazimo, da so si sodelujoči oblikovali .šego na način, ki je bil primeren za vsakokratno (vaško ali društveno)
skupnost.
V mestu Pliberk je izvajanje šege danes torej bolj vezano na (pisno in ustno) izročilo kot v Vogrčah (edini okoliški vasi, kjer je šega še živa); tam izvajanje šege funkcionalno Prilagajajo potrebam gasilskega društva.
4.4	Spremembe brez vidnih zunanjih vplivov
V krajih, kjer zavest o ohranjanju tradicije ni važen motiv za izvajanje šege, se šega funkcionalno spreminja.
V Vogrčah je gasilsko društvo prilagodilo način izvajanja šege svojim potrebam. Oblikujejo jo po vzorcu navideznih porok pri hišah neporočenih in s tem ohranjajo nekdanji način izvajanja šege. Navezanost na izročilo pa jim omogoča, da se ustavljajo Pn vseh hišah in povsod odrežejo kos ploha in tako zbirajo denar za svoje društvo. Na la način združujejo namen ohranjanja pustne šege in namen samofinanciranja gasilskega društva.
V Libučah so šego, ki je bila živa do začetka devetdesetih let, oblikovali prebivalci enega dela Spodnjih Libuč. Ožja vaška skupnost lega dela Spodnjih Libuč se je oblikovala, ko so opustili vaško gostilno Marin, ki je bila prej komunikacijsko središče za vse Prebivalce Spodnjih Libuč.28
Vlačenje ploha so v Libučah oblikovali po vzorcu navideznih porok pri hišah neporočenih. Izročilo so upoštevali na ta način, da so izročali kos ploha le neporočenim. Zvečer so z zbranim denarjem pri zasebnikih organizirali veselico za vaščane iz tistega dela vasi.
Ko so v Spodnjih Libučah pred desetimi leti opustili vlačenje ploha, so večerni del šege - pustno veselico - nadomestili z novo veselico poleti. Ker v Spodnjih Libučah ni Primerne gostilne za taka druženja, pri zasebnikih pa je bilo zaradi velikega števila *)udi (okrog 50 oseb) praznovanje povezano z velikimi težavami, so bili prisiljeni Pripraviti veselico na prostem. V zadnjih letih so vaščani kupili šotor za petdeset ljudi 'n vse, kar je potrebno za taka praznovanja. Veselico, ki traja tri dni, pripravijo vsako leto na prvo avgustovsko nedeljo. Na veselici pripravijo tudi posebna tekmovanja (npr. tekmo koscev, tekme v kegljanju idr.), poteka pa po ustaljenih pravilih.
Informator: Arthur Ottowitz, Pliberk. Informator: Johann Hartmann, Libuče.
V Spodnjih Libučah so torej letno pustno veselico nadomestili s praznovanjem po vzorcu t. i. veselic v šotoru, ki se v zadnjih desetletjih vedno bolj uveljavljajo. Veselice v Šotoru navadno pripravljajo društva, ki si na ta način financirajo del letne društvene dejavnosti, odprte pa so za najširši krog ljudi. V Spodnjih Libučah ostaja praznovanje le za ožji krog vaščanov.
4.5	Spremembe zaradi družbenogospodarskih zunanjih vplivov
Največja vidna sprememba - povezana z gospodarskimi spremembami - je zamenjava konja s traktorjem. Le v Pliberku vleče ploh konj, da šega ohranja tradicionalni videz. Vlačenje ploha s traktorjem namesto s konjem so obsodili predvsem kulturniki, ki vidijo v tem »izmaličenje starega običaja».29
Družbeno-gospodarske spremembe so vplivale predvsem na opuščanje šege. V Vogrčah je informator Anton Visotschnig navedel kot vzrok za opuščanje raznih šeg v sedemdesetih letih mehanizacijo in s tem povezano večanje blaginje. Ljudje v teh letih niso imeli smisla za druženje, za družabnost.
Omenila sem že posledice spremembe lastništva gostilne Likeb, kar v Dobu navajajo kot vzrok za opustitev šege.30
V okoliških vaseh ostro obsojajo, da v mestu Pliberk nesejo kos ploha v vse trgovine »samo zaradi denarja». Vzrok za to spremembo je družbeni razvoj: danes se vsa dekleta šolajo ali pa so zaposlene in jih v dopoldanskih urah ni doma. Zato gredo ploharji po Glavnem trgu v trgovine, k frizerju, na banko, v gostilno itn., kjer je navadno v enem samem prostoru zbranih veliko neporočenih deklet.
Bistvena sprememba je povsem drugačen položaj neporočenih v družbi. Predajanje ploha neporočenim danes nima istega pomena kot nekoč, zato je šega odprta tudi za funkcionalne spremembe na tej ravni (npr. predajanje ploha vsem vaščanom v Vogrčah).
5 Sklep
Lahko torej ugotovimo, da je bila šega vlačenja ploha v vseh krajih v rokah lokalnih vaških skupnosti ali društev. Tudi pri oživljenih primerih ne opazimo tendenc, ki jih v strokovni literaturi označujemo z Moserjevim terminom »folklorizem».M Šege niso nikjer razkazovali širši javnosti, temveč so jo izvajali izključno za lokalno skupnost, zato je povsod prilagojena potrebam posameznih lokalnih skupnosti in ne zahtevam občinstva.
V mestu Pliberk je na pustni torek popoldne na sporedu glavna pustna prireditev, ki jo obišče mnogo ljudi iz ožje in širše okolice. Vlačenje ploha kljub temu ni vključeno v glavni program pustovanja: ploh vlečejo dopoldne, pred glavno pustno prireditvijo, ko se v mestu znajdejo le naključni obiskovalci. Glavni izvajalci želijo na ta način ohraniti »intimnost« šege, čeprav poteka javno.
Pliberški ploharji se zavedajo, da bi jim »folklorizacija šege» uničila tradicijo in posebnost šege, na katero so zelo ponosni. Zato bo ostala še naprej komaj zaznavna za širšo okolico pa tembolj občutena za izvajalce.
l> Informator: Lipej Kolenik, Čirkovče.
■w Informator: Franc Kuežnik, Dob.
■11 Hans Moser, Vom Folklorismus in unserer Zeit, v: Zeitschrift für Volkskunde, 58 (1962), 177-209. Hans Moser, Folklorismus als Forschungsproblem der Volkskunde, v: Hessische Blätter für Volkskunde, 55 (1964), str. 9-58.
Zusammenfassung
Das Blochziehen in Bleiburg und Umgebung
Am Faschingsdienstag, dem 16. 2. 1999, machte Dr. Naško Križnar Videoaufnahmen vom Blochziehen in der Stadt Bleiburg, einem Faschingsbrauch, bei dem nichtverheiratete Mädchen und Frauen gegen eine Geldspende einen sogenannten »Bloch» (Teil eines entasteten Baumstammes) erhalten.
Nach der Durchsicht der Aufnahmen stellten sich viele Fragen, die mit einer genauen Analyse des Videobandes nicht beantwortet werden konnten, deshalb haben sich die Autorin des Beitrages und Dr. Naško Križnar für weitere Interviews mit Mitwirkenden und Bewohnern der Stadt Bleiburg und Umgebung entschlossen.
Im Mai 1999 wurden sechs Interviews mit Bewohnern aus den umliegenden Dörfern und ein Interview mit dem Vorsitzenden des Kulturvereines »Kulturinitiative Bleiburg» (KIB) aufgenommen. Drei Interviews wurden von der Autorin ohne Kamera aufgenommen und aufgeschrieben, mit Personen, von denen angenommen werden konnte, daß sie nicht bereit gewesen wären, vor der Kamera zu sprechen. Vier weitere Interviews wurden von Dr. Naško Križnar mit einer Videokamera aufgenommen.
Uber das Blochziehen in Bleiburg und Umgebung gibt es wenig schriftliche Quellen. Das Hochziehen in der Stadt Bleiburg wurde von Georg Gräber im Jahre 1934 im Werk »Volksleben in Kärnten» beschrieben. Weiters erschien im Jahre 1986 ein ausführlicher Bericht über das Blochziehen in Bleiburg im Buch »Der Kokolore», in dem der Publizist und Germanist Berti I'etrei seinejugenderinnerungen niedergeschrieben hatte. Petrei führt an, daß dieser Brauch in mehreren Gegenden ausgeübt wurde und überall karikaturistisch verzerrtes Brauchtum dargestellt hätte, das von einer ganzen Scheinhochzeit bis hin zur einer Einbettung der ganzen Begehung in einen Umzug reichte. In Bleiburg hatte sich die einfachere Form erhalten.
Slowenische Berichte über das Blochziehen in Bleiburg und Umgebung finden wir bei Pavle Zablatnik und Niko Kuret. Die Berichte basieren auf den Angaben von Georg Gräber und Hermann L Estocq, die auch erwähnt hatten, der Brauch sei in den umliegenden Dörfern bekannt gewesen, ohne genauere Angaben anzuführen.
ln neueren Forschungsberichten finden wir Aufzeichnungen über das Blochziehen in Rinkenberg im Buch »Osem stoletij Vogrč» aus dem Jahre 1995. Schriftliche Aufzeichnungen über das Blochziehen in den umliegenden Dörfern gibt es so gut wie keine, obwohl der Brauch, wie aus dem Feldforschungsmaterial ersichtlich wurde, nach dem zweiten Weltkrieg auch in den Doriern weitestgehend ausgeübt wurde.
Aus den Aufzeichnungen, die bei der Feldforschung im Mai gewonnen wurden, ist ersichtlich, das der Brauch nach dem zweiten Weltkrieg in der Stadt Bleiburg sowie in den umliegenden Dörfern Loibach (Libuče), Rinkenberg (Vogrče), Schiitemdorf (Čirkovče) und Wiederndorf (Vidra vas) bekannt war, vor dem zweiten Weltkrieg wurde er auch in Aich (Dob) ausgeübt, keine Erinnerungen an den Brauch gibt es in Einersdorf (Nonča vas). Heute wird der Brauch nur noch in Rinkenberg (jedes zweite Jahr) und in der Stadt Bleiburg ausgeübt.
Die Varianten in der Ausübung des Brauches und der Wandel des Brauches in der Stadt Bleiburg und Umgebung zeigen, welche Faktoren auf das Brauchleben Einfluß nehmen. Diese Paktoren sind soziale und wirtschaftliche Veränderungen, der Stellenwert, der der Erhaltung v°n Traditionen beigemessen und die Funktion, die der Brauch für lokale Gemeinschatten inne hat. Innovationen im Bereich des Brauches erfolgen ohne sichtliche äußere Einflüsse, wenn die Funktion des Brauches durch eine andere - an die Gemeinschaft angepaßte - Funktion ersetzt wird.
Den Brauchwandel können wir bei den Elementen des Brauches und in der Funktion des Brauches feststellen.
Bei der Zusammenstellung der Gruppen, die den Brauch ausüben, hat eine wesentliche Veränderung stattgefunden. Einst bildeten die ausluhrende Gruppe überwiegend junge Unverheiratete Männer aus einem Ort. In Orten, in denen der Brauch heute noch ausgeübt wird,
sind an die Stelle von Ortsmitgliedern Mitglieder von örtlichen Vereinen getreten (in Bleiburg Mitglieder des Kulturvereines, in Rinkenberg Mitgliederder Freiwilligen Feuerwehr Rinkenberg).
Am längsten hat sich der Brauch innerhalb einer Dorfgemeinschaft in Unterloibach erhalten (bis zu den 90er Jahren), wo ein Teil des Dorfes eine eigene Dorfgemeinschaft gebildet hatte.
ln allen Orten, in denen der Brauch nach dem zweiten Weltkrieg ausgeübt wurde, ist er auch in Vergessenheit geraten, neu belebt wurde er in Loibach, Rinkenberg und Bleiburg.
Bei den neubelebten Formen erkennen wir einige Unterschiede in der Ausübung des Brauches in der Stadt Bleiburg und in den Dörfern Loibach und Rinkenberg.
ln Bleiburg wurde der Brauch nach mehrjähriger Vergessenheit im Jahre 1983 von Mitgliedern des Vereins »Kulturinitiative Bleiburg» (K1B) wieder belebt, die mit mündlichen und schriftlichen Überlieferungen vertraut sind. So wird beim Ausüben des Brauches zwar versucht den Brauch der neuen Zeit anzupassen, die Elemente des Brauches bleiben jedoch - so weit es möglich ist -unverändert.
In den Dörfern Unterloibach und Rinkenberg, wo man den Brauch nicht belebt hatte, um Traditionen zu pflegen, kann man bei der neu belebten Form verschiedene funktionelle Veränderungen feststellen; in beiden Orten versuchten die Mitgliederden Brauch den Bedürfnissen ihrer (dörflichen oder Vereins-) Gemeinschaft anzupassen..
In den umliegenden Dörfern wird heute der Brauch nur noch in Rinkenberg gepflogen, wo er von Mitgliedern der örtlichen Freiwilligen Feuerwehr ausgeübt wird. Die Mitglieder der FF Rinkenberg versuchen bei der Ausübung des Brauches zwei wesentliche Elemente zu verbinden: die Erhaltung des Faschingsbrauches und die Selbstfinanzierung der Vereinstätigkeit. Da sie sich nicht an Überlieferungen gebunden fühlen, ist es möglich, den »Bloch» gegen eine Geldspende nicht nur Unverheirateten zu überreichen, sondern allen Bewohnern des Ortes, womit die Ausstattung für die Freiwillige Feuerwehr finanziert wird.
Weil sich der Status der Unverheirateten in der Gesellschaft wesentlich verändert hat und das Empfangen des »Bloches» heute nicht mehr als Schande und Aufforderung zum Heiraten empfunden wird, ist der Brauch auch auf dieser Ebene für funktionelle Veränderungen offen.
Das Blochziehen war und ist in allen Orten in der Funktion von lokalen Gemeinschaften oder Vereinen. Auch bei den neu belebten Formen finden sich keine Tendenzen, die in der Fachliteratur als »Folklorismus» bezeichnet werden. Der Brauch wurde in keinem Ort einer breiteren Zusehergemeinschaft präsentiert, sondern innerhalb einer örtlichen Gemeinschaft ausgeübt. Deshalb ist der Brauch immer den Gegebenheiten der lokalen Gemeinschaften und Vereine angepaßt und nicht den Bedürfnissen eines Publikums.
In der Stadl Bleiburg ist am Nachmittag des Faschingdienstages eine Faschingsveranstaltung angesetzt, an der Besucher von nah und fern teilnehmen. Das Blochziehen wird dennoch am Vormittag durchgeführt, als sich in der Stadt nur zufällige Besucher aufhalten.
Die »Blochzieher» in Bleiburg sind sich bewußt, daß eine »Folklorisierung» des Brauches die Tradition und die Besonderheit des Brauches, auf den man sehr stolz ist, zunichte machen würde.
Naško Križnar Vlačenje ploha v Pliberku
Vizualna analiza
Vlačenje ploha je mestna pustna šepa, pri kateri skupina fantov, našemljenih v drvarje, prodaja kose smrekovega dehla neporočenim dekletom. Namen raziskave s pomočjo vizualne metode je hil opisati in analizirati šego na pojavni ravni in odkriti 'nožne povezave v širšem prostoru, ki izhajajo iz vizualne analize. To je del skupne raziskovalne naloge vlačenja ploha v Pliberku in okolici. Razširjenost in razvoj šege v okoliških slovenskih vaseh prikazuje mag. Martina Piko v razpravi na strani 369-
Dragging a plank is an urban Shrovetide custom in which a group of boys masked as Aggers sells pieces of pine trunk to unmarried young women. The purpose of this visual research was to describe and analyze the custom and to discover possible connections within the broader geographical area. This research is part of a joint research project entitled Vlačenje ploha v Pliberku in okolici (Dragging a Plank in Bleiburg and Its Vicinity). The development and expansion of this custom in nearby Slovene villages is described by Martina Piko in her article on page 369.
Uvod
Na pustni torek, 16. 2. 1999, sem v Pliberku (Bleiburg) posnel šego vlačenja ploha,1 ki jo izvajajo člani kulturnega društva KIB (Kulturinitiative Bleiburg). Ta njihova dejavnost je vključena v javni pustni program in je oglaševana tudi na plakatih, ki napovedujejo organizirane pustne prireditve v Pliberku. Sodeč po tipografiji na plakatu in po času, ki je tej šegi odmerjen, bi lahko sklepali, da ne sodi med glavne pustne prireditve, morda zato, ker ne obeta velikih komercialnih učinkov. Zato je pa tem bolj zabavna za same izvajalce in za njihove naključne, a nepogrešljive »stranke“, ki se nenamerno vključujejo v pustni igrokaz.
O dogodku me je obvestila Milka Olip, sodelavka Slovenskega narodopisnega mštituta Urban Jarnik. Na Koroškem tisti dan ni potekalo nobeno podobno pustovanje
Ploh je izraz za hlod (iz nem. Blodi) in v kontekstu obravnavane šege tudi za njegov del.
in tudi v arhivu omenjenega inštituta še niso imeli njegovih posnetkov, v arhivu Avdiovizualnega laboratorija ZRC SAZU pa tudi ne. Razen tega je vlačenje ploha v Pliberku tradicionalno mestno pustovanje, katerega povezavo z okoliškimi vaškimi pustovanji z istim imenom bi kazalo še podrobno preučiti. Tega se je lotila kolegica mag. Martina Piko s Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. Moje videosnemanje in pričujoča vizualna raziskava sodita v najino skupno raziskovalno nalogo preučitve vlačenja ploha v Pliberku in okolici.
Podobno kot dmga (ljudska) pustovanja je tudi pliberško časovno, prostorsko in zvočno zelo razgibano in zato primerno za vizualno dokumentiranje in obratno, videokamera je verjetno najprimernejše sredstvo za dokumentiranje pustne šege. Videokamera ujame več preučevane kulture, kot jo lahko zavestno zaznamo, in vizualni dokument dopušča natančno in večkratno pregledovanje. Zato je kamera idealno orodje za beleženje vseh kulturnih podatkov, ki so hkrati zapleteni in vizualni: ritual, ples, tehnični postopek ali interakcijo skupine ljudi (Hockings, 1988).
Snemal sem z malo priročno kamero formata Hi 8, z optičnim stabilizatorjem slike in z mikrofonom na kameri. Uporabljal sem pretežno širokokotni objektiv, da bi v sliko zajel čim več prepletajočih se dejanj glavnih akterjev. Zato tudi nisem posegal v dogajanje tako, da bi kakorkoli vplival na ravnanje protagonistov, razen s svojo sne-malsko prisotnostjo.
Bližnje plane sem dosegel s fizičnim približevanjem osebam in dogajanju, ne s pomočjo zoomiranja. Omenjena oprema se je izkazala za izjemno primerno. Nisem vzbujal pozornosti z veliko kamero in stojalom ali z asistentom. Male akumulatorje sem občasno ogreval v hlačnem žepu, celo kamero pa pod zimsko suknjo. Jutro je bilo jasno, s temperaturo pod -10 stopinj C. Občasno mi je delala težave zarositev optike po hitrem prihodu v toplejši prostor.
Ob slovesu sem predstavniku skupine izročil svojo posetnico in mu pojasnil namen snemanja.2
Pustna skupina
Pustno skupino vlačenja ploha so leta 1999 sestavljali: konj, vodič konjske vprege, godec, pobiralec denarja, dva gozdarja, dva žagarja, nosač lesenih čokov in spremljevalec, razen konja skupaj 9 udeležencev različnih poklicev in starosti, od 20 do 45 let. Samo najstarejši od njih je poročen. Njihova dejavnost bo razvidna iz opisa dramaturgije dogajanja v naslednjem poglavju.
Skupina pri svojem nastopu uporablja sledeče pripomočke: enoosni voz z ojesi za konjsko vprego, rdeče in rumene papirnate trakove za okrasitev vprege, tri smrekove »plohe« (debla manjše debeline), lesen križ (kozo) za žaganje debel, žago lokarico, dva cepina, harmoniko frajtonarico, kovinsko pušico na palici in maske.
Oblačila, maske in vloge protagonistov:
VODIČ KONJSKE VPREGE: hlače iz džinsa, rjava podložena bunda, delovne rokavice, črn, cilindru podoben klobuk, po obrazu ni maskiran. Vloga: vodenje konjske vprege in skrb za konja ves čas prireditve.
‘ Maja 1999 je Martina Piko izročila predsedniku Kili videokaseto z zmontiranim gradivom v zahvalo za intervju.
omenjena skupinski! fotografija ploharjev precl pekarno. Na levi je vodič s konjem. Na vozu zadaj od leve: pobiralec denarja, godec in spremljevalec. Na sredini sedi: drugi žagar. Stojijo od leve: drvarja, nosač čokov in prvi žagar. - Foto: Kühl Christine
GODEC: svetlo modre dokolenke, rjave irhaste hlače, temno rjav pulover in lajbič z rožicami, koničasti hribovski klobuk sive barve, frajtonarica, očala. Vloga: igranje na harmoniko in zabavanje -strank«.
POBIRALEC DENARJA: temnordeče dokolenke, bež pumparice, siva volnena suk-nja, sive rokavice, rjav klobuk, pušica za denar na palici, okrašeni z rumenimi papirnatimi trakovi, bradavičast plastični nos. Vloga: spravlja denar, ki ga plačujejo za ploh, v kovinsko pušico na palici.
ERVI DRVAR: črne hlače in jopič, črn klobuk, delovne rokavice, nahrbtnik, cepin, Scala, nos, brki. Vloga: ves čas ima pri sebi cepin z napičenim plohom, kosom smrekovega debla, ki ga ponuja neporočenim dekletom.
DRUGI DRVAR: spuščene bež pumparice, na desni nogi bela obveza, siva suknja z r°ževinastimi gumbi in zelenim ovratnikom, črne usnjene rokavice, siv klobuk, nahrbtnik, cepin, očala. Vloga: ista kot prvi drvar.
PRVI ŽAGAR: spuščene bež pumparice, siva volnena suknja, rjave rokavice, rdeče n°gavice, volnena kapa, lesena koza za žaganje, viseč plastični nos. Vloga: z drugim 2agarjem skrbi, da je vedno nažaganih dovolj plohov. Nosi žago lokarico in občasno tl'di križasti podstavek (kozo) za žaganje drv.
DRUGI ŽAGAR: sive dokolenke, rjave pumparice, bež suknja, po obrazu ni maskiran, Vloga: ista kot prvi žagar.
NOSAČ LESENIH ČOKOV: temnordeče dokolenke, črne pumparice, rjava volnena )°pica, volnen siv suknjič, črn klobuk s peresom, delovne rokavice, nahrbtnik, umetni Üfibuh, plastič na očala, nos in brki. Vloga: v nahrbtniku ima vedno zalogo plohov, s katerimi oskrbuje drvarja. Pomaga žagarjema pri žaganju ploha.
SPREMLJEVALEC: bele dokolenke, pumparice, lemno rjav usnjen suknjič, črn klobuk, po obrazu ni maskiran. Vloga: pomaga vsem in občasno nosi kozo za žaganje ploha.
Vsi so nosili zimske čevlje ali gojzarje, drugi žagar pa nizke čevlje.
Dramaturgija
Glavni del šege se začne s prihodom pustne skupine po Postgasse na Glavni trg okoli devetih zjutraj.
Konjska vprega se ustavi ob strani trga, da ne moti avtomobilskega prometa.
Glavni del skupine s harmonikarjem na čelu se nemudoma napoti v lekarno, ki je osrednja stavba gornjega, južnega dela trga.
Vodič konjske vprege ostane pri konju.
Žagarja medtem podstavita leseno kozo pod »ploh« in začneta žagati kratke, približno 20 cm dolge čoke. Ko pride skupina po opravljenem delu iz lekarne, se vsi, s harmonikarjem v sredini, postavijo v loku okoli žagarjev, ki začneta žagati v ritmu polke, ostali pa se ritmično pozibavajo. Nosač lesenih čokov spravlja odžagane kose v nahrbtnik. Nato se glavnina skupine odpravi v naslednji lokal.
Konjska vprega se pomika za njimi po sončni strani trga.
Ta vrstni red se ponavlja ves čas izvajanja šege. Na vrsto pridejo vsi lokali izmenično po eni in drugi strani Glavnega trga. Naloga je opravljena nekaj pred drugo uro popoldne, ko se na trgu navadno začne glavna pustna prireditev. Vmes gredo ploharji okoli dvanajste ure skupaj na kosilo v restavracijo Breznik. Prej še prodajo nekaj kosov »ploha« natakaricam v restavraciji.
Namen šege je namreč, da ponudijo neporočenim ženskam ali dekletom kos »ploha« v odkup med petjem priložnostne šaljive pesmi. »Tiste dobijo ploh, ki niso poročene. Mrš zraven iti,« mi je dejal prijazni vodič konjske vprege, ko sem ga med snemanjem vprašal, kaj se dogaja. »Ploh« ponujata drvarja na konici cepina. Vsaka »žrtev« mora sama sneti čok s cepina, pri čemer je deležna šaljivih komentarjev. Plačilo znaša od 50 do 100 ATS, ki jih spravi pobiralec.
Do svojih žrtev pridejo ploharji v lokalih na obeh straneh trga, pri čemer oberejo tako državne urade (pošta, banka) kot zasebne trgovinice in gostilne. Vmes zaustavijo tudi kakšen avto z žensko voznico in številne pešakinje. »Ploh« ponudijo vsem, ne glede na to, ali so poročene ali ne, saj včasih to ugotovijo šele kasneje v razgovoru.
Nastop v lokalu poteka takole.
Drvarja sta že prej, med žaganjem »ploha« ali pa na pločniku nasadila vsak svoj čok na cepin. Če jima v trgovini zmanjka plohov, jima jih priskrbi nosač iz svojega nahrbtnika. Iz videoposnetkov je razvidno, da ni pravila, kdo bo prvi vstopil v lokal. Včasih je to godec, včasih drvar, lahko tudi pobiralec. Važno je, da godec pravočasno začne igrati melodijo njihove posebne »nastopne« pesmi, v kateri povedo, zakaj so prišli. Pesem se glasi takole:
»Blochziagn is a älter Brauch, Blochziagn tua ma heuer auch,
viele Mädchen sind schon hier, kriegen einen Bloch von mir.
Blochziagn is a älter Brauch, Blochziagn tua ma heuer auch,
Blochziagn däs ist wunderschön, nächst’s Jähr werma wieder gehn.«
notni zapis
(Tonski zapis transkribirala Maša Komavec, notografiral Drago Kunej)
j. % - 104
g»**?			L 							..								r—=q
	A 0	*=5		t	#	-V— .......	\ -L			j	M	H	M	*—	J			1
Bloch - ziagn is a al - ter Brauch,	Bloch	-	ziagn	tua	ma	heu	•	er	auch,
äNfcr-. —		t—_		i—‘—T									
		4—^-	;	■ J	> t— - -	- V - m m		1 p	m		
vie • le Mäd - chcn sind schon hier.	krie	-	gen	ei	-	nen	Bloch	von	mir.
					r-	j				- " ' 1 M	... ,	
iT *	4	 0	} m ^ J)	0		1. J	0	1)— 0		[II 'T ti.	i •	
Bloch-ziagn is a aJ - ter Brauch,	Bloch-ziagn tua ma heu - er auch.
Bloch-ziagn das ist wun - der- schön, nüchst's Jahr wer - ma wie-der gehn.
Pesem pojejo unisono med vstopanjem v lokal in med ponujanjem »ploha«. Drvar med petjem ritmično ziblje »ploh« na cepinu in ga tišči žrtvi pod nos, dokler se ta med smehom ne odloči za sodelovanje. Ženska navadno prime čok z obema rokama in ga skuša sneti s cepina. Včasih to ne gre tako lahko, kar ploharji bolj ali manj duhovito komentirajo in se pri tem zabavajo, žrtvi pa je nerodno. Razen tega je čok tudi smolnat, kar predstavlja nežnim ženskim rokam dodaten problem. Med hrupnim govorjenjem ln pogajanjem žrtev izroči plačilo pobiralcu. Godec ves čas razteguje meh, razen takrat, ko vsi dobijo čašico okrepčila Med zvoki harmonike zapustijo lokal.
Zunaj se sproti odločajo, kam bodo šli. Nosač čokov se pri žagarjih oskrbi z novimi kosi »ploha« in tudi sam pomaga pri žaganju tako, da drži »ploh«. Harmonikar igra utmično poskočnico, drvarja napičita vsak svoj čok in vse se začne znova.
Zunaj na trgu, ko hodijo v skupini od trgovine do trgovine, vsak od njih gleda za Ženskami. Ko npr. drvar izbere svojo žrtev, gre urno proti njej in kliče godcu: »Musik, Musik!« To pomeni, naj godec začne igrati njihovo pesem, ostali ploharji pa naj prisko-eijo na pomoč s petjem. Vsi obstopijo žensko in pojejo, eden od drvarjev pa ji moli cepin s plohom pod nos, dokler ne sname čoka in plača. Mimoidoči se od daleč muzajo.
Vsebina vizualnega dokumenta
Popis posameznih kadrov, njihove slike in tona.
Kratice: T - splošni plan; S - srednji plan; B - bližnji plan; V - veliki plan
1. Skupina s konjsko vprego na čelu prihaja po Postgasse proti kameri.
T, S, zvok harmonike.
2. Skupina pride pred apoteko. Glavnina zavije v apoteko na Glavnem trgu, konjska vprega se ustavi na levi strani kadra. T, zvök harmonike in petje, začetek ploharske nastopne pesmi.
SLIKA • Prihodploharjev na Glavni trg, pred apoteko. Konjska vprega se ustavi ob strani, ploharji pa se podajo v lokal.
3.	Drvarja začneta žagati ploh. S, zvok žaganja.
SLIKA • Žagarja žagata ploh na približno 20 cm visoke čoke. Eden od njiju je levičar, kar je še posebej prikladno, ker lahko oba pridržujeta deblo. Leseno kozo, na kateri sloni ploh, nosi eden od njiju na rami, ko se premikajo na novo lokacijo.
4. Drvarja žagata ploh, zadaj Glavni trg. S, zvok žaganja in prometa.
5. Žagarja kot prej, nato zasuk na apoteko, iz katere prihaja skupina ploharjev. Odidejo mimo kamere. S, žaganje, harmonika.
6. Skupina pride k žagarjema in ju obstopi. Vidimo plohe, žagarja in skupino z godcem na sredi. Žagarja žagata v ritmu glasbe. Drugi se ritmično pozibavajo. S, žaganje, harmonika.
SLIKA • Po vrnitvi iz apoteke ostali obstopijo žagarja. Godec daje takt s prigodno polko, katere ritem narašča. Nosač plohov drži novi čok, da ga bo spravil v nahrbtnik, brž, ko bo odžagan. Ostali se zibljejo v ritmu polke.
7. Skupina vstopa v pošto. Zasuk na konjsko vprego. T, harmonika, vriskanje.
8. Vodič konjske vprege govori nerazločno v narečju in nemško. V, govor.
9. Vodič konjske vprege govori nemško o šegi. V, govor.
10. Mimoidoči mož govori o šegi par nemških in par narečnih besed. V, B, govor.
11. Vodič konjske vprege pove nekaj o šegi v narečju. V, govor.
* Fotografije iz video gradiva Nuška Križnarja izdelal Igor Lapajne.
SLIKA • Vodič konja je stalno pri vpregi in odgovarja na vprašanja mimoidočih.
12.	Glavni trg. T, zvok prometa.
SLIKA • Glavni trg v Pliberku, prizorišče vsakoletnega vlačenja ploha, ob pol desetih, temperatura okoli -10 stopinj C
13.	V poštni veži. Po stopnicah iz nadstopja pridejo ploharji in se napotijo v poštni urad. Kamera gre za njimi. Pojejo in ponujajo ploh. Enega sname uradnica, dnigega njena stranka. Odidejo na trg in kamera za njimi. S, V, harmonika, petje, govor.
SLIKA • Poštna uradnica snema ploh s cepina.
SLIKA • Mitsch, najstarejši plohar, zapeljivo ponuja ploh stranki na pošti.
14.	Žagarja na ulici žagata ploh. Enega nasadi drvar. Odidejo proti trafiki. Pred vhodom začnejo peti svojo pesem. Kamera gre za njimi čez prag. Trafikantka vzame ploh in plača. Ploharji se poslovijo in odidejo. S, V, žaganje, promet, harmonika, petje, govor.
SLIKA • Žagarja, nosač okov in drvar v značilni pozi ob žaganju. Drvar si je privoščil cigareto.
SLIKA • V prvem planu Mitsch nasaja čok na cepin, zaclaj nosač polni nahrbtnik.
SLIKA • Godec, pobiralec denarja in drvarja gredo proti trafiki.
SLIKA • Trafikantka je pravkar začela snemati ploh s cepina.
15- Skupina prihaja po pločniku proti kameri. Zasuk na konjsko vprego. Vidimo okrašene ročice na vozu. S, harmonika.
SLIKA • Enoosna konjska vprega in trije plohi na njej. Oplen in ročici so okrašeni s pisanimi papirnatimi trakovi.
16. Glavni trg, na desni konjska vprega s plohi. T, promet.
17. Drvar napiči ploh s cepinom in stopi v trgovino. Kamera za njim. Prodajalka natoči pijačo, pijejo. Na pultu je odkupljeni čok. S, V, harmonika, govorjenje.
SLIKA • Prodajalka pri optiku ponuja pijačo drvarju.
SLIKA • Čok na pultu pri optiku.
18. Ploh na cepinu. Pijejo. V, harmonika, govor.
19. Glavni Irg s konjsko vprego v daljavi. T, šum mesta.
20. Skulptura na Glavnem trgu. V, šum mesta.
21. Skupina pride iz trgovine, oklevajo, nato odidejo po trgu. S, harmonika, govor.
SLIKA • Prvi žagar, tlruar, spremljevalec, godec, drugi žagar in nosač čokov se posvetujejo, kam bodo šli.
SLIKA • Drvarja na čelu skupine. Lepo vidimo čok na cepinu.
22.	Godec stopi z eno nogo na odbijač avtomobila, ki se zaustavi. Drvar ponudi ploh voznici, ki ga sname in plača. S, V, harmonika, govor.
SLIKA • Godec z nogo na odbijaču zaustavlja avtomobil, zadaj pobiralec.
SLIKA • Drvar ponuja čok voznici, ostali opazujejo akcijo.
m
SLIKA • Pobiralec jemlje clenar.
23.	Žagar zaustavi rdeč avto z razširjenimi rokami. Pojejo in ponudijo ploh voznici. S, V, hamonika, petje, govor.
SLIKA • Žagar zaustavlja avto z razširjenimi rokami.
SLIKA • Ploharji pojejo predstavitveno pesem voznici.
SLIKA 22 • Drvarja ponujata čoka.
24. Voznica plačuje. Drvar nasadi nov ploh. B, harmonika, govor.
25. Žaganje ploha na ulici. Nosač spravi kose v nahrbtnik. S - B, žaganje.
26. Žaganje na ulici. S, žaganje.
27. Žaganje, zasuk na žagarja. B, žaganje.
28. Žagarja žagata, drvar drži ploh. B, žaganje.
29. Pride skupina z godcem. Vidimo nasajanje ploha, nato odidejo v trgovino, Kamera za njimi. Dobivajo plačilo in odidejo. Kamera jih spremlja na ulici, mimo vprege. S - B, harmonika, petje, govor. (Opomba: v prizorih v notranjosti zaro.šen objektiv!)
SLIKA • Ključni liki vlačenja ploha: drvar, godec in pobiralec denarja.
30. Vstopijo v pekarno. Prodajalka vzame ploh in plača. B, petje, govor.
31. Pridejo iz trgovine. Drvar se napoti k znancu na trgu. S, B, govor.
32. Drvar nasadi ploh. Odpravijo se čez trg. Ponudijo ploh ženski ob stojnici. Nekateri vstopijo v gostilno. Kamera se suče od enega do drugega dogajanja. Končno gredo vsi v gostilno, kamera za njimi. Ponudijo ploh uslužbenki pri šanku. Stojijo ob šanku. Godec igra. B, T, B, harmonika, govor.
SLIKA • Drvar ponuja čok ženskam pri stojnici sredi trga.
SLIKA • Ploharji gredo k Brezniku na kosilo. V prednjem planu vidimo čok na cepinu.
33. V gostilni. Godec igra. Zasuk na zvočnik s popularno glasbo. S - B, harmonika, glasba.
34. Stojnica na trgu s prodajalcem in ljudmi. S, šum mesta.
35. Živila na stojnici, medeno žganje, mesnine. B, šum okolja.
36. Konjska vprega ob pločniku. Mimo prihaja vrsta našemljenih otrok. T, šum mesta.
37. Stojnica s kmečkimi živili. B, šum mesta.
38. Med živili na stojnici tudi majželni.3 B - S, šum mesta.
39- Stojnica, zasuk na promet in otroke na pločniku. S, T, šum mesta.
40. Vrsta maskiranih otrok prejema kornete iz rok slaščičarja. B - S, šum mesta.
41. Starec s kučmo pri stojnici, prodajalec mu streže. S - B, šum mesta, govor.
42. Majželni. B, šum, govorjenje.
’ Majžel je koroška ljudska jed - svinjska glavina z dodatki, zavita v mreno in najprej kuhana, nato pa pečena.
WSUUIMI
43. Konjska vprega na trgu, zasuk na grad. T, šum mesta.
44. Stojnica, zasuk na ploharje, ki prihajajo iz gostilne. Prečkajo trg do vprege. Z njimi je dekle s fotoaparatom, ki jih razporeja za fotografiranje ob vpregi. T, S, harmonika, šum mesta, govorjenje.
45. Rühl Christine razporeja ploharje za skupinsko fotografijo. B, govorjenje.
46. Christine fotografira skupino, kamera gleda vse. B, S, T, govorjenje, šum mesta.
47. Skupina v zasuku, se razidejo. S, govorjenje.
48. Žaganje ploha v ritmu polke. S - B, harmonika, žaganje.
49. Dva žagata, eden drži odžagani ploh. B, žaganje, šum mesta.
50. Starejša mimoidoča ženska se začudeno ozira in odide. B, S, žaganje.
51. Nehajo žagati in odidejo za godcem. S, žaganje, harmonika.
52. Vstopajo v trgovino. S, šum mesta. (Opomba: ponesrečen posnetek!)
53- Vodič s konjsko vprego. S, šum mesta.
54. Vodič konjske vprege ob konju. B, šum mesta.
55. Maskirana mati z otrokom hiti v trgovino. S, šum mesta.
56. Iz trgovine prihajajo ploharji: drvar, godec, nosač plohov, spremljevalec s kozo, drvar. Kamera gre za njimi čez trg, pred banko. Ponudijo ploh ženski na pločniku. Pojejo in se šalijo. Ona plača. S, B, harmonika, petje, govor.
SLIKA • Drvar ponuja čok ženski na ulici.
SLIKA • Zenska plačuje pobiralcu denarja, zadaj drvar in godec.
57. Vstopajo v banko, zasuk na napis: Raiffeisen Bank. S, šum mesta, oddaljeno petje.
58. Konjska vprega na trgu. T, šum mesta.
59- Pogled na zgornji del trga. T, šum mesta.
60. Prihajajo maskirani otroci z učiteljicami. T, zvok tolkal.
61. Sprevod prihaja proti kameri in po obeh straneh mimo nje. T, B, zvok tolkal in trušč otrok.
62. Sprevod odhaja od kamere mimo stojnice proti spodnjemu delu trga. T, trušč otroškega karnevala.
63. Sprevod prečka trg, zadaj vidimo konjsko vprego. T, trušč otroškega karnevala, šum mesta.
64. Konjska vprega z vodičem in mimoidočimi. 'F, trušč otroškega karnevala in mesta.
Značilnosti in sklepne misli
Nikdar prej še nisem spremljal šege vlačenja ploha. Prvič sem jo opazoval skozi okular kamere. Zato sem največ podrobnosti zaznal in dojel šele ob kasnejši analizi videoposnetkov. Dober videoposnetek omogoča precej natančno sistematizacijo vidnega dogajanja, ki bistveno dopolnjuje njegove besedne opise.
Vizualni dokument sem si najprej večkrat ogledal neobremenjeno, kot vsakdanji gledalec, da sem si osvežil splošen vtis o dogajanju. Tako gledanje imenuje Collier odprto analizo (Collier 1981, l69), za razliko od strukturirane. Iskal sem stične točke med vtisom, ki ga naredi posnetek, in svojim spominom na realno dogajanje. Šele v naslednjih gledanjih sem se podrobneje posvečal količinskim podatkom, npr. številu udeležencev, noši, obnašanju, vlogam, načinu gibanja, prostorskemu razporedu dogajanja ipd., ki so mi pomagali pri rekonstrukciji pustnih likov, vlog in dramaturgije šege. Skušal sem pač kar najbolje izkoristiti prednosti vizualne metode pri zbiranju in analizi gradiva. V resnici videoposnetka ni nič lažje brati kot originalni dogodek (blockings, 1988). Ponovno pa se je izkazalo, da je ena od prednosti vizualne metode možnost večkratnega pregledovanja posnetkov in zato izdelava veliko natančnejše faktografske Podobe šege kot s standardno metodo enkratnega ogleda realnega dogajanja.
Priprav na vlačenje ploha nisem posnel, ker nisem našel zbirnega mesta pustovalcev. Zato sem jih čakal na Glavnem trgu od osme ure dalje. Snemati sem začel nekaj pred deveto uro s prihodom skupine na Glavni trg. Snemanje sem prekinil kmalu po kosilu, ko so se še skupaj slikali, nato pa šli prodajat ploh v banko. Presodil sem, da sem v času snemanja zajel vse najznačilnejše prizore tega pustovanja, ki zadoščajo za rekonstrukcijo vzorcev na več ravneh. Zadnji kader kaže konjsko vprego na Glavnem trgu, izgubljeno sredi opoldanskega vrveža. Gradivo traja 28 minut in vsebuje 64 kadrov.
Na začetku je videti, da so udeleženci še neuigrani, kar je tudi posledica mrzlega jutra. Nato se počasi ogrejejo, uskladijo in se začnejo zabavati. Skupina začne delovati
.sproščeno in se neprisiljeno vključuje v okolje. Zato daje občutek avtentičnosti. Vsak udeleženec najde prostor za svojo vlogo. Srečujejo tudi znance in prijatelje, s katerimi se veselo pogovarjajo. Večinoma pa se disciplinirano držijo skupine in se posvečajo svojim vlogam brez odvečnega govorjenja. Samo enkrat sem videl, da je kadilec med njimi izkoristil priložnost in si prižgal cigareto med žaganjem ploha. Samo v eni trgovini so si privoščili ponujeno alkoholno pijačo.
Vlačenje ploha, čeprav javna pustna prireditev, je namenjeno zlasti zabavi samih nastopajočih, saj na trgu v začetku ni veliko ljudi, še posebej, če je tako mrzlo, kot je bilo v času snemanja. Tudi lokali so večinoma prazni, tako da vse poteka skoraj brez prič.
Lastnice ali uslužbenke uradov, trgovinic in drugih lokalov z razumevanjem sprejmejo ploharje, verjetno so jih že navajene iz prejšnjih let. Takoj razumejo, za kaj gre in se povečini vse z dobro voljo vključijo v dogajanje kot njegov bistveni sestavni del.
Vlačenje ploha v Pliberku je tudi neke vrste gledališka predstava, katere oder je ves trg, pločniki, trgovinice, uradi in lokali. Ploharji so igralci, ki imajo določen tradicionalni dramaturški okvir igrokaza, znotraj posameznih prizorov pa ima vsak od njih priložnost pokazati svoje igralske, komedijantske sposobnosti. Vendar bi veliko število gledalcev motilo njihovo pustno predstavo. Narejena je za spletanje in utrjevanje občestvenih vezi, podobno kol obhodi od hiše do hiše pri večini drugih ljudskih pustovanj. Pustovanja z obhodi so se okrepila zlasti v drugi polovici 19- stoletja, po uvedbi osebnih svoboščin kot protiutež začetku razpadanja vaških skupnosti, ko je slabela »skupinska vaška identiteta» (Makarovič 1995, 110).
Najverjetneje so se vaška pustovanja zgledovala pri mestnih in ne obratno. In vendar dramaturgija vlačenja ploha v Pliberku ni tako kompleksna kot dramaturgija nekaterih vaških pustovanj, ki sem ji preučeval. Ne more se primerjati npr. z dramaturgijo kurentovanj (npr. oračev) ali drežniškega pustovanja v Sloveniji. Pri slednjih traja dogajanje več dni z menjajočo se silovitostjo in na veliko večjem prostoru. Udeleženci so bogato maskirani in povzročajo veliko več hrupa in pritegujejo več pozornosti kot ploharji. V to jih sili konkurenca med skupinami v vasi ali med sosednjimi vasmi. Tudi podobna šega, ki temelji na uporabi drevesnega debla, to je borovo gostüvanje v Porabju in na Goričkem, poteka bolj hrupno. Udeleži se ga vsa vaška skupnost in je osrednji pustni dogodek v vasi. V zadnjem času je borovo gostüvanje v obliki množične turistične prireditve postalo med polabskimi Slovenci celo priznan zaščitni znak etnične skupnosti.
Skupina ploharjev je po eni strani nasprotje sodobni podobi Glavnega trga. Na to lahko pozornega opazovalca opozori že njihova oprema. Konjska vprega, cepini, plohi in ročno žaganje so iz drugega časa in okolja kot avtomobili in urejene izložbe. Po drugi strani pa bo površen opazovalec morda videl v ploharjih samo skupino okoliških kmetov, ki so prišli po opravkih v mesto in se obnašajo malo bolj robato kot drugi ljudje. Njihovo minimalno maskiranje namreč ne priteguje pretirane pozornosti mimoidočih in tako se šega nekako skrije v vsakdanji mestni vrvež. Ta značilna razlika ustvarja posebno fino dramsko napetost, lahko bi rekli kar patetiko, ki je značilna za slovesne šege.4 Tak primer sem odkril med Srbi v Dalmaciji v času pravoslavnega božiča - »badnjaka», kjer so se sestavine tega družinskega rituala skrile med vsakdanje
‘ S to ugotovitvijo se ujema izjava samih ploharjev, da je njihova Sega ■intimne- narave.
dogodke, da jih nepoučeni ne bi biti opazil (Križnar 1989), kar je pomagalo, da se je šega sploh ohranila v časih prevladovanja ateistične idelogije in v prostoru katoliške večine. Tudi v Pliberku bi močnejše poudarjanje šege ali njenih sestavin vodilo v folklorizem in komercializem, dolgoročno lahko celo v njen razpad.
Bolj kot obrazna maska pride do izraza zvočno maskiranje skupine. Razen petja je to predvsem zvok harmonike. Vsa dejavnost ploharjev je zavita v njen zvočni oblak. Zato jih ni težko najti, če zamudimo začetek. Razen že omenjene spremljave nastopne pesmi ploharjev igra godec tudi druge viže, med njimi je moč prepoznati številne viže slovenskih narodnozabavnih ansamblov (Slak, Avsenik).
Precej zanimivo je gibanje nastopajočih. Večina od njih izvaja vsakdanje kretnje, le drvarja imata poseben način gibanja, ko ponujata ploh na cepinu. Zlasti eden od njiju, Mitsch, zna izredno izrazno zibati telo in cepin v ritmu glasbe, pri čemer se nagajivo smehlja, kar je mogoče podoživeti le ob gledanju videoposnetka. Omenil sem že ritmično zibanje udeležencev, ko godec igra poskočnico ob žaganju ploha. Tudi žagarja pospešita žaganje po taktih glasbe.
Skupina se od enega do drugega prizorišča giblje zelo dinamično, v strnjeni skupini, korajžno korakajoč za godcem. Pri tem se ne ozirajo na avtomobilski promet. Hodijo na različne načine; razposajeno, ko so veseli, in poklapano, ko so utrujeni, mestoma Pa tudi samozavestno, da bi na ta način predstavili javnosti svojo dejavnost kot nekaj izjemnega in pomembnega. Iz tega lahko sklepamo, da so srčno privrženi šegi, ki jo izvajajo iz leta v leto in na ta način ohranjajo živo.
Ob vprašanju izvora plohanja v Pliberku bi kazalo omeniti, da je tudi ta šega morda daljni odmev antičnega kulta Kibele, Velike matere, Matere bogov. Tezo povzemam po Slavku Ciglenečkem, ki jo je postavil, ko je iskal poreklo borovega gostüvanja v Porabju in na Goričkem in korantov na Ptujskem in Dravskem polju (Ciglenečki, 1999). Do nje je prišel s primerjavo arheološkega in etnološkega gradiva. Kult Kibele je živel v južnem delu Norika še v času vzpona krščanstva, podobno kot mitraizem in kult boginje Isis. Izvajali so ga v času marčnih praznovanj boga Atisa. Kibela je poosebljala vegetacijsko moč in bujnost narave. Zaljubljena je bila v Atisa. Ker ji ni bil zvest, ga je udarila z blaznostjo. Kasneje ga je oživila v podobi bora. Njuna zgodba tvori enega od orgiastičnih in orfičnih misterijev o vstajenju (Schmid, 1995). Prav lahko, da se je kult ohranil sprva kot konkurenca prihajajočemu krščanstvu, njegove posamezne sestavine Pa nato še daleč v srednji vek. V 19- stol. so bile stare sestavine uporabljene v novonastajajočih skupinskih pustovanjih oz. nadgrajene z novimi sestavinami. V Pliberškem primeru so to liki drvarjev, rezanje ploha in obhod s prodajanjem ploha. Vsi pustni obhodi imajo za enega od glavnih ciljev zbiranje denarja oz. hrane. Socialni korektiv je bil pri številnih pustovanjih v bližnji preteklosti pomembnješi od mistične orgiastičnosti oz. od vere v mitološko ozadje rituala.
V ključnem prizoru današnjega borovega gostüvanja na Goričkem javno omožijo dekle z borom za sramotni opomin, ker se tisto leto ni poročila. Po Ciglenečkem bi to lahko bila aluzija na Kibelo, ki doseže ponovno vstajenje Atisa (njegov simbol je bor) in se nato z njim združi (Ciglenečki, 1999)- V pliberškem vlačenju čok nadomešča celo deblo, z odkupom pa ga dekle dobi v last, kar bi bilo lahko nadomestek za poroko, saj je prvotno pri porokah šlo prvenstveno za pogodbeno izmenjavo materialnih dobrin. To bi bila lahko najstarejša sestavina šege. Najnovejša sestavina pa je pesem, ki jo Pojejo ploharji. Sami pravijo, da so jo sestavili komaj pred nekaj leti.
Literatura:
Ciglenečki, Slavko (1999), Late traces of the cult of Cybele and the origins of the Kurenti and of the pinewood marriage ("borovo gostüvanje«). Studia mythologica Slavica, letn. 2, Založba ZRC, Ljubljana, str. 21-31.
Collier, John (1967), Visual Anthropology: Photography as a Research Method. Holt Rinehart & Winston, New York.
Hockings, Paul (1988), Ethnographic Filming and the Development of Anthropological Theory. Cinematographic Theory and new Dimensions in Ethnographic Film, National Museum of Ethnology, Osaka, str. 205-224.
Križnar, Naško (1989), Tradition as Illusion: The analysis of a video research project. Glasnik SED 28, vol. 28, str. 55-63-
Makarovič, Gorazd (1995), Slovenci in čas: Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Krtina, Ljubljana.
Schmidt, Joel (1995), Slovar grške in rimske mitologije. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana.
Zusammenfassung
Das Blochziehen in Bleiburg (Kärnten)
Das Blochziehen in der Stadt Bleiburg ist ein traditioneller städtischer Faschingsbrauch, dessen Zusammenhang mit den umliegenden dörflichen, gleichnamigen Faschingsbräuchen noch genauer erforscht werden sollte. Der Brauch wird von den Mitgliedern des Kulturvereines “KIB" (Kulturinitiative Bleiburg) durchgeführt. Am Faschingsdienstag, dem 16. 2. 1999, hatte der Autor diesen Brauch auf Video aufgenommen. Die visuelle Dokumentation dauert 28 Minuten und enthält 64 Klappen, die im Beitrag genau beschrieben sind. Die Faschingsgruppe bilden ein Gespannführer, ein Musikant und ein Geldsammler, weiters treten noch zwei Förster, zwei Säger, ein Träger der Holzklötze und ein Begleiter auf, alles zusammen also neun, 20 bis 45 Jahre alte Teilnehmer, wobei nur der unter ihnen älteste verheiratet ist.
Bei ihrem Auftritt benutzt die Gruppe verschiedene Requisiten, das wichtigste ist das Gespann mit drei, auf einem Einachanhänger liegenden, mittelstarken Fichtenstämmen, - “Blöchen” (“plohi”). Diese werden nach Bedarf von den Sägern auf 20 cm lange Stücke zersägt und spielen hei der Brauchausübung eine entscheidende Rolle.
Der Hauptteil des Brauches beginnt mit dem Ankommen der Faschingsgruppe von der Postgasse auf den Hauptplatz, vormittags um 9 Uhr. Den unverheirateten Frauen und Mädchen wird während des einstimmigen Singens eines Scherzliedes, das auch beim Betreten des Lokals gesungen wird, ein Stück vom Bloch zum Kaufangeboten. Während des Singens wird der Bloch auf eine Spitzhacke vom Holzer rhytmisch geschaukelt und einem Opfer unter die Nase gehalten, bis sich dieses lachend entscheidet mitzuspielen. Mit beiden Händen versucht das Opfer den Bloch von der Spitzhacke zu lösen. Unter lautem Gerede und Verhandeln zahlt das Opfer dem Sammler 50 bis 100 ATS.
Die Blochzieher finden ihre Opfer in Lokalen auf beiden Seiten des Marktplatzes, wobei sie sowohl Ämter ( Post, Bank) als auch Geschäfte und Gasthäuser besuchen. Es werden auch Autos mit Fahrerinnen und zahlreiche Fußgängerinnen angehalten. Das Blochziehen endet kurz vor 14 Uhr, als auf dem Marktplatz die Hauptveranstaltung beginnt. Dazwischen gehen die Blochzieher noch gemeinsam Mittag essen.
Da der Autor früher nie dem Brauch des Blochziehens beigewohnt hat, nahm er die meisten einzelnen Detaile erst bei der späteren Analyse der Videoaufnahmen wahr. Eine gute Videoaufnahme ermöglicht es, nach mehrmaliger Betrachtung eine ziemlich genaue Systematisierung des
Geschehens und ergänzt wesentlich verbale Beschreibungen. Die quantitativen Daten halfen bei der Rekonstruktion der Faschingsfiguren, ihrer Rollen und der Dramaturgie des Geschehens.
Obwohl das Blochziehen eine öffentliche Faschingsveranstaltung ist, dient sie vor allem dem Vergnügen der Mitwirkenden, da sich am Anfang nur wenige Zuschauer auf dem Marktplatz cintinden. Trotzdem ist das eine Art von Bühnenvorstellung; die Bühne ist der Marktplatz samt Gehsteigen, Geschälten, Ämtern und Lokalen. Die Blochzieher selbst sind die Schauspieler mit einem bestimmten traditionellen dramaturgischen Schauspielrahmen, in den einzelnen Akten hat jedoch jeder die Gelegenheit seine eigene Schauspielfähigkeit zum Ausdruck zu bringen.
Bei der Frage nach dem Ursprung dieses Brauches sollte man erwähnen, daß dieser Brauch vielleicht ein entfernter Nachklang des antiken Kibelekultes, des Kultes der Großen Mutter, sein könnte. Diese These wurde von Slavko Ciglenečki vertreten und vorgestellt, als er dem Ursprung des pannonischen Brauches “Borovo gostüvanje" in Porabje (Raabgebiet) und in Goričko, wie auch der Herkunft der Koranti auf dem Ptujsko und Dravsko polje nachgegangen ist. Die Kibela Personifiziert die Vegetationskraft und die Üppigkeit der Natur. Sie hatte sich in Atis verliebt. Da er ihr nicht treu war, hatte sie ihn bestraft und ihn später, nach seinem Tode in Form eines Kieferbaumes wieder ins Leben gerufen. Ihre Geschichte ist eines der orgiastischen und orphischen Mysterien von der Auferstehung. Es könnte sein, daß sich der Kult zuerst als Konkurrenz zum wachsenden Christentum erhalten hat, einzelne Elemente bewahrten sich jedoch tief in das Mittelalter hinein. Im 19. Jh. wurden die alten Elemente in den neuentstandenen Fastnachtsfeierlichkeiten verwendet, bzw. mit neuen Bestandteilen, (z. B. das Blochschneiden und -verkaufen, neuen Maskentypen) ergänzt.
Als Schwerpunkt der heutigen “Kieferhochzeit” (“borovo gostüvanje”) in Goričko dient die Szene der öffentlichen, als schandhafte Mahnung hingenommenen Vermählung, eines im letzten Jahr nicht verheirateten Mädchens mit einem Kiefer. Beim Blochziehen in der Stadt Bleiburg wird ‘Jer ganze Baumstamm durch einem Bloch ersetzt, der Verkauf desselben könnte jedoch als Ersatz für eine Hochzeit betrachtet werden. Das neueste Brauchtumselement des Blochziehens in Bleiburg 'st das Lied, das von den Blochziehern gesungen wird. Sie selbst betonen, daß es zu diesem /•Weck erst vor einigen Jahren komponiert wurde.
Ul) 80-lelnici na unulti Kromberk. - Kolu J. Fikfak
Polona Šega
Pritožbe nad krošnjarji na Slovenskem med svetovnima vojnama
Članek obravnava pritožbe proti krošnjarjem na Slovenskem, ki so jih Zbornici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani pošiljali posamezni trgovci in njihova interesna združenja med svetovnima vojnama in jih hrani Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani. Trgovci so krošnjarjem, njihovi močni konkurenci, očitali prekrške v pravnem, političnem, zdravstvenem in moralnem pogledu.
The article focuses on complaints against peddlers in Slovenia which in the period between World Wars I and II were forwarded to the Chamber of Commerce, Trade and Industry in Ljubljana. These complaints, kept at the Republic of Slovenia Archives in Ljubljana, had been written by individual merchants or their associations and concerned legal, political, health and moral violations by peddlers who were their strong competitors.
Krošnjarje kot družbenopoklicno skupino opredeljuje prodaja blaga in v manjši meri opravljanje različnih storitev od hiše do hiše, iz kraja v kraj brez stalnega delovnega mesta. Prihajali so do potencialnih strank, še preden so te pomislile na nakup blaga oziroma še preden so se same odpravile do najbližje (lahko dejansko tudi zelo oddaljene) trgovine. Krošnjarji so jim tako prišli nasproti in med drugim tudi s tem pomenili močno konkurenco trgovcem, prodajalcem s stalnim prodajnim mestom. Kot poročajo časopisni članki v Trgovskem listu' in arhivsko gradivo za čas med svetovnima vojnama,2 so trgovci to konkurenco, v nekaterih primerih lahko tudi nelojalno, le težko prenašali. Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je pritožbe posameznih trgovcev ali trgovskih združenj prejemala vse do 2. svetovne vojne.
1 Npr. Novi načrt pravilnika o krošnjarstvu odpira krošnjarstvu vrata na stežaj, v: Trgovski list, 22, Ljubljana 1939, št. 50, str. 2; Protidraginjska uredba tudi za krošnjarje, v: Trgovski list, 22, Ljubljana 1939, št. 121, str. 1; •Sleparije krošnjarjev se ne nehajo, v: Trgovski list, 23, Ljubljana 1940, št. 6, str. 1.
‘ TOI, fascikel 42, Arhiv Republike Slovenije.
Trgovci so opozarjali, cia nekateri delujejo v obmejnih srezih, kar je bilo razen izjemam prepovedano. Menili so, da so obmejna območja med krošnjarji priljubljena zaradi bližine meje, čez katero naj bi pretihotapljali blago, in zaradi manjšega števila krošnjarjev in torej manjše konkurence. Nekatera sreska načelstva naj bi izdajala krošnjarska dovolila, ne da bi posebej navedla, da v obmejnih krajih ta ne veljajo. Nadalje so nasprotovali temu, da krošnjarji hodijo tudi po državnih uradih, kjer naj bi motili delo.
Poostritev nadzora nad krošnjarstvom so zahtevali zaradi trgovanja z blagom državnega monopola (npr. s saharinom), z blagom iz tujine (npr. z manufakturo) in z vtihotapljenim, ukradenim in nizkokakovostnim blagom. Obtoževali so jih, da prodajajo blago pod lažnimi znamkami. Največ je bilo pritožb nad krošnjarji z manufakturnim blagom, ki naj bi bilo nedovoljeno (tujega izvora itd.). Izdajatelj dovolila naj bi imel v mislih ročno izdelano blago, krošnjar pa kupljeno tkanino. Kot nepravilnost so omenjali, da tovarne sicer pripeljejo naročeno blago naročnikom s tovornim avtomobilom. Ker pa naročil ni bilo toliko, da bi vozilo v celoti izkoristili, naj bi v tovarni naložili še nenaročeno špecerijsko in kolonialno blago in ga prodajali na krošnjarski način.
Krošnjarstvo so po 1. svetovni vojni urejali krošnjarski patent iz leta 1852,’ odločba o krošnjarjenju iz leta 1925,4 uredba osrednje vlade iz leta 1928,’z letom 1931 pa zakon o obrtih/’ Po patentu iz leta 1852 je bilo prepovedano krošnjariti s špecerijskim blagom in destiliranimi olji, s pijačami, sladkorjem, čokolado in dmgimi sladkarijami, z mazili, obliži in kakršnimikoli zdravili za ljudi ali živali, s strupi, z živim srebrom in blagom, ki vsebuje živo srebro ali svinec, z anorganskimi kislinami, z dragimi kamni, zlatom in srebrom v kakršnikoli obliki, kovanci iz kakršnekoli kovine, z liturgičnimi oblačili, prti in drugimi tovrstnimi predmeti, z orožjem in strelivom, z loterijskimi srečkami in podobnimi lističi za sodelovanje pri igrah na srečo, z literarnimi in umetniškimi deli, kot so knjige, pesmi, koledarji, slike in kipi, ter s predmeti državnega monopola.7
Patent iz leta 1852 so istega leta povzele Novice, v uvodu pa zapisale: -Preden je ta postava prišla na dan, so se slišale zlo navskriž misli; eni so se poganjali za to, da naj bo kramarstvo po hišah (hausiranje) pripušeno, ker se ljudem po kmetih s tem vstreže, da jim kramarji na dom blaga prineso, - drugi so mislili, da je bolje, če se ta kramaritev prepove, ker je že sedaj tako skoraj v vsaki vasi kramar, tedaj pohišniga kramarenja treba ni, in ker se marsikaj goljufije po tem zgodi.
Mi smo bili vedno perv ih misel, ker se zares ljudem po deželi večkrat vstreže, ako se jim blago na dom prinese, - kar pa goljufanje vtiče, se ne sme soditi, da bi v s i taki bili, če ta ali uni ni pošten, kar se tudi v velkih kramarijah včasih primeri.
Da se pa kramarstvo po hišah ne privoli vsakimu, je prav, in zato je nova postava ...“H Novice so v nadaljevanju navedle pomembnejša določila patenta. Že sredi 19. stoletja so torej krošnjarstvu nekateri nasprotovali, očitki so se kasneje le še stopnjevali.
Zakon o obrtih iz leta 1931 je, podobno kot patent iz leta 1852, prepovedoval krošnjarjenje s predmeti državnega monopola, z državnimi in drugimi vrednostnimi papirji in loterijskimi srečkami, z blagom, kupljenim v tujini, s starinami, cunjami in
1 Kaiserliches Patent vom 4. September 1852, v: Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt für das
Kaiserthum Oesterreich, 252, Wien 1852, str. 1103-1108.
1	Gl. Rudolf Sterle (priredil), Zakon o	obrtih,	v:	Zakoni in	uredbe, 33.	zvezek, Ljubljana 1933, str.	135.
5	Gl. Uredbe osrednje vlade, 266., v:	Uradni	list	ljubljanske	in	mariborske oblasti,	10,	Ljubljana,	7. avgusta
1928, str. 529-530.
f’	Gl. R. Sterle, Zakon..., str. 133-139.
7	Kaiserliches Patent ..., str. 1103.
* Nova postava za kramarstvo po hišah, v: Novice, 10, Ljubljana 1852, št. 104, str. 413.
kakršnimikoli odpadki, z zdravili in sanitetnim materialom, s strupi in sredstvi, ki vsebujejo strup, z alkoholnimi pijačami, z rudninskimi in drugimi lahkovnetljivimi olji in gorilnim alkoholom, z zlatimi, srebrnimi in platinastimi izdelki, žepnimi urami, staro zlatnino in srebrnino, dragocenostmi, optičnimi inštrumenti itd., s kartami, z orožjem in kakršnimkoli strelivom, s prepovedanimi knjigami, brošurami in knjigami, ki izhajajo v nadaljevanjih.9
Po arhivskih podatkih je bilo leta 1937 na območju dravske banovine zabeleženih 250 krošnjarskih dovolil za krošnjarjenje z manufakturo, 494 za trgovanje z drugim blagom in 95 za rokodelske obrti brez lokala."1 Krošnjarsko blago je bilo tedaj poleg manufakture galanterijsko (vključno z igračami) in mešano blago, obleke, pletenine, kape, nogavice, perilo, izdelki suhe robe, doma izdelane čipke, pletarski izdelki, domače platno, vezenine, krtače, rože, zelenje, cvetlična semena, knjige, kipi iz mavca, slike, senčniki za luči, nestrupena sredstva za pokončevanje mrčesa, dežniki, steklo, porcelan, namizni pribor, igle, milo, slaščice, južno in kandirano sadje. Navedena številka dovoljenj za rokodelske obrti brez lokala vključuje delo brusačev, potujočih kinematografov, popravljalcev dežnikov in kuhinjske posode, mlatenje z mlatilnim strojem in žaganje drv z motorno žago.
Poleg omenjenega so se med svetovnima vojnama kot krošnjarsko blago pojavljali lončena, keramična, steklena in emajlirana kuhinjska posoda, pozlačene verižice in ostali nakit, hrenovke, klobase, kruh, pecivo, kvas, špecerijsko blago, brezalkoholne pijače, mineralna voda, suho sadje, bučno olje, kis, arašidi, slamniki, obutev, vezalke, čistila za čevlje, premog, bosanske preproge, kovinsko orodje, copati, metle, krzno, vrvarski in ščetarski izdelki, kose, brusi, steklenice, strup za miši in podgane, kostanj, poljski pridelki, izdelki iz konoplje, dišave, nabožne knjige, lepilo, naramnice, denarnice itd. Med prepovedanim blagom so se pojavljali saharin, vžigalni kamenčki, igralne karte, nežigosani vžigalniki, tobak, žgane pijače, vino in cigaretni papir. Obrtni zakon ■z leta 1931 je prepovedal krošnjarjenje z zdravili, in vendar so nekateri prodajali zdravila za zobe, ki pa naj bi bila le gorilni špirit."
Trgovci so v pritožbah poudarjali, da krošnjarji nimajo urejenega dovoljenja ali ga sploh nimajo; da delujejo zunaj zakonsko dovoljenega delovnega časa, npr. ob nedeljah, oziroma tedaj, ko morajo biti trgovine zaprte. Nadalje naj bi prodajali na stojnicah, za kar bi morali v večini primerov imeti posebno dovoljenje.
Pritožbe, ohranjene v arhivskem gradivu, ki pa praviloma niso bile nikoli usmerjene proti krošnjarjem z izdelki domače obrti, so nasprotovale temu, da imajo krošnjarji pomočnike, da vozijo blago s kolesom, motornim kolesom ali avtomobilom, opozarjale so na to, da so premladi, da niso revni, ampak bogati ljudje, ki ne plačujejo davkov. Trgovci so opazili, da krošnjari vsakdo in ne le fizično nesposobni za drugo delo in prebivalci priviligiranih območij; da v savski banovini lažje izdajajo krošnjarska dovolila kot v dravski banovini, kjer so bile oblasti pri izdajanju dovolil strožje; da so nekateri sicer imeli pooblastilo, a ni bilo izdano v skladu s predpisi ali pa je bilo sploh ponarejeno; krošnjarsko knjižico naj bi si nekateri podaljševali sami.
Trgovci so menili, da so bili krošnjarji vprašljivi tudi z moralnega stališča. Sodelovali naj bi pri tatvinah, pretepih, se ukvarjali s tihotapstvom in razpečevali »zdravju in morali
’ H. Sterle, Zakon ..., str. 137.
111 TOl, fascikel 42, mapa št. 18280 ex 1937, Arhiv Republike Slovenije. " TOI, fascikel 42, spis št. 19630 ex 1937, Arhiv Republike Slovenije.
ZDRUŽENJE TRGOVCEV
za sroz Ijutomerskl-gornjeradgonskl V LJUTOMERU
Ljutomer, dne	14.	U.
štev.   155:.
Svlteks, krošnjarstvo.
I
ZbDiunica za trgovino, obrt in industrijo,
Ljubljano.
Podpisano združenje predlaga v prigibu reklamne dojjise tvrdke " Svitoks-’ v Mariboru, ki pripravlja ačividno krošnjarstvo v velikem slogu, kar njen potnik ne bo prihajal samo z vzorci, ampak tudi že z blagom samimi Združenje prosi, naj blagovoli naslov opozoriti pristojna meiita na; jdelovanje ta-Jivrdke ter preko kr. banske uprave pozvati sre3ka načelstva,,	krošnjarJonje z ostanki.
; A\r; •* A?/.
*SVIIIKI«
NajphiMadnejia ts^o-vina .fiini& tkanin najnovajšCd vzohuzv
Ostanki
Ostanki
Ostanki
Pri nas dobite ostanke najnovejših modernih vzorcev za obleke, bluze, krila in okrasce v vseh barvah In kvalitetah po neverjetni nizki ceni
Obiščite nas in oglejte si našo veliko zalogo brez-obvezno
▼
S spoStovanjum
»WITEItS*
Maribor, Ulica 10. oktobra 5
Pritožba Združenja trgovcev za srez Ijuto-merski-gornjeradgonski v Ljutomeru iz leta 1936 proti tovarni Sviteks, ki naj bi pripravljala prodajo ostankov blaga na krošnjarski način. Priložili so tudi reklamni list tovarne.
TOl, fascikel 42, mapa št. 16803 ex 1936, Arhiv Republike Slovenije.
/^y^>yu4	^
2<*^^rlcc/.	£^tl<S-^ SYXJlxiZll&iKr SV*
j'l '^a' '^-'*SC s*™- /]M*Zy<x- scoč&^aJLoc ~~ '&u^ne.	%u*u^.i ^u. A't&A-
srnama;
ytybylAj^CtXl, V'
KACELSTVO	H/1'lf.nOTBO
SREZA £!f.C?JZlCivr.?'. , *‘. .............”.	'\‘2r."30T
IL’JJGOiA i.. • •'. A; >* ‘... - rLGUA •,., 17. IV. 1339 ca.
Cc;:o
			5	... •,!	tim;
eJlaUi	JA	0* J		
		4 2 84//		JU •
Öcof ja Loka,dno 20.IV.1939.
Predmet: Koöenlna Alojzij» proSnja ra dovolitev brez poslovnega lokala za prodajo Icoa ln brufinlh kannov.
Zbornici za trgovino obrt ln lnduetrljo
L 1 u b 1 1 a n a .
8 profinjo za mläljenje.Öe bi bilo Izdati zaproöeno dovolilo.
Sroßkl JiaČfl nile:
•"	sfui*x>y
Prošnja za krošnjarsko dovoljenje iz leta 1939.
TOl, fascikel 42, mapa št. 803 1 ex 1939, Arhiv Republike Slovenije.
škodljive predmete«.'2 V zadnjih letih pred 2. svetovno vojno je čedalje več pritožb nasprotovalo domnevni politični dejavnosti krošnjarjev, ki naj bi razširjali alarmantne in defetistične vesti. Združenje trgovcev za sreze Celje, Gornji Grad in Šmarje pri Jelšah v Celju je v dopisu Zbornici za trgovino, obrt in industrijo 9. januarja 1940 zapisalo: »Oblasti Pa je treba prav posebno opozoriti še na to, da mnogi krošnjarji delujejo naravnost proti
TOI, fascikel 42, spis St. 4065 ex 1930, Arhiv Republike Slovenije.
3%
h'i ..,
AjtyAujc. a VcLu^t ^ .r ^.	g
u JIc^ca, -iv-WcrT :
J^d i/ffwc/Uftfo prč V-Kcfae-rt^ h"z/u.	ffa.fajfa
■ft f<;:/n r f/-»/j., j t (li.f/f[ {-[./- f h	/M & m	y	da.,
f-jfa-iAj, fa’ (( Jr I ž^sljc-J-,-; ■-f., 4e//z. , ijfa^ty (, fa	Rs-Jfa	_
jeCtca 7' A {fax. /-, fa ff>’//? tretlzv </fcwtto fay-Jfe }£ t-ufa , t/t<
ztA? ^ -faZfpcrxi'fa /< *fao <Jt\y/oc faze far fa/fas,. fJ^s/ue^ ~c„
fee 'h'jftejfrt- MG- ftrteAc , fafaSiM' faic fJci'&fjf y;' -f. fa-u .
tycojtc- fa fii-vlfaJP-f*- MLfltt+t, /•** cfa/tdu cfapZ, ‘/?c9t, fa
fiCj fa /tt'Z /w	.	/Pxt«	t-f!<£..'.či' /tC-e-Usn. 'MGj' fa
rfafafaU fatufae 'd u< ci; fcoHv fa ffafafafa ffa^fa (fa,fa fa fa ,	„	.^A	/ji^' k.faict,- c-ur... fa «7
r fafaul) <2t <*W *»	/	,
H<ute cUJfa zc, Ml CO, /e, /r	JfafaU.
/	, ,	-	I t fa t Yi/O U‘ -/( yw'Mr«. ,	/	/
ufy ■ {fa ,/fafa 1-U c <X<- - / AriZr fa' k<‘>fa V*r **«. nK^jd^x /M'#! t*4 **<•/	/	.	’fa) ,	' ,	<
z*«~*r fa.	,	/	/
% *t fa- ^fay^Jfafa t£ ‘t\ UtvtCr^
fa fa fa fa'-r e j’eu. Itfafae^ clfaxuA.
ltd V	OP^t ■ čfa^fa/ f" t r-K '/fa
Y fJd'tfah r+Mjht VMC fa- cfa /
/ijrJru^..
jjtjlcit-tu*. ?* (-&c*tnrrX
£ trfa'tfa, ;i7 JpnA rcaijc^
/’y /nie.
C,Jaa. fac
' ' pt*)rt /-’<■*-
*7/
jV. ,^x/ <v* fa
Pritožba trgovca iz leta 1936 nad -neko nemško govorečo osebo-, ki je krošnjartla s platnom. Avtor dopisa je prosil Zbornico za trgovino, obrt in industrijo za pojasnilo glede krošnjarstva in priložil znamki za odgovor.
TOI, fascikel 42, spis št. 16S13 ex 1936, Arhiv Republike Slovenije.
državnim interesom. V novembru p. 1. je bil eden teh ovaden pristojnemu sreskemu načelstvu, ker je javno v gostilni omalovaževal našo državo, na vse pretega pa hvalil daige države in se prav posebno ogreval za komuniste.»13 V dopisu 16. januarja 1940 pa: »Tudi se je ugotovilo, da krošnjarji prav pridno agitirajo za komunistično ureditev države in da najdejo med ljudstvom vnete poslušalce, posebno če jih poprej še prestrašijo z že omenjenimi poročili (tj. da se bliža draginja; da ne bo več mogoče kupiti blaga, ker so
13 TOI, fascikel 42, spis St. 604 ex 1940, Arhiv Republike Slovenije.
P.N.	Ljubljano,lg. maja 1936.
ZBORNICI ZA TRGOVINO OBRT IN INDUSTRIJO
v Ljubljani.
Podpisani, Franc Primožič, vljudno prosim «a zaposlitev kot nadzorni organ nad nedovoljenim krošnjarstvom ln opiram to svojo prošnjo na sledeča dejstva:
V nadzornižki ln izaledniški službi sem dobro izurjen, ker sem služboval v žandarmarlji , potom v vojaško tajni poročevalski službi in končno kot rešeršer pri informačnem oddelka Društva industrijcev ln veletrgovcev v Ljubljani.
V žandarmarijski službi sem Se seznanil z občnim državnim zakonikom, v vojaško poročevalnl službi sem se izuril v opazovanju in lealedovanju, pri informačnem oddelku DruStva industrijcev in veletrgovcev pa v trgovsko—poročevalski atrokl.
Dovršil 3em 5 razredov ljudske šole, 2 razreda Drž.obrtne šole in tečaj za nemščino.
Obvladam slovenski in orbohrvatski Jezik v govoru in pisavi ter nemščino.
Rojen sem 7.7.1893 v Škofji Loki.
Službo nadzornika ln lzslednlka bi lahko opravljal tako v Ljubljani kot na deželi, posebno pa v krajih Gorenjske, Notranjske ln Dolenjske, ker poznam v teh predelih vsa skloniŠča in tajna pota tihotapcev'in njim sličnih ljudi, ter sem -prepričan, da bi poverjeno mi službo opravljal z uspehom ln v popolno zadovoljstvo.
V pričakovanju blagohotne rešitve te mojo prošnje, beležim
Prosilec Je bil nad leto dni nas «talni reSerSer za Ljubljano ln okolico ln Je vse mu poverjene posle opravil v naSe polno zadovoljstvo.
Prepričani amo, da razpolaga tudi z vaeml lastnostmi, ki so potrebne za nadzornläko službo nad kroSnjar-atvora ln ga zato toplo priporočamo.
V svojem poslu Je zanesljiv, vesten ln vztrajen.
7
Prošnja Franca Primožiča za zaposlitev iz leta 1936. Izrazil je željo, da bi raci delal kot -nadzorni organ nad nedovoljenim krošnjarstvom«.
TOl, fascikel 42, spis št. 7584 ex 1936, Arhiv Republike Slovenije.
tovarne ustavile proizvodnjo; da ho zmanjšana vrednost denarja za 20 do 30 odstotkov ■td., op. avt.).»14 Na drugem mestu je isto združenje istega leta predlagalo, naj krošnjarjenje prepovedo tudi v srezih Celje in Šmarje pri Jelšah. Tu naj bi bilo veliko ljudi, ki so sicer
1 TOl, fascikel 42, spis St. 1181 ex 1940, Arhiv Republike Slovenije.
Ljubljani, dno
jMvo imliistfijcsT i
/5.1936.
z odličnim spoštovanjem:
»naši državljani, mrzijo pa Jugoslavijo iz dna svoje nehvaležne duše-.15 Krošnjarji naj bi jim pomagali pri njihovem spletkarjenju ipd.
Združenje trgovcev za srez Logatec v Novi vasi pri Rakeku je v dopisu 28. avgusta 1940 opozarjalo: »Pripominjamo, da je naš srez poln vojaštva, obmejni objekti so sicer zastraženi, vendar obstoja bojazen, da bi kateri anacionalen tip izkoristil krošnjarsko legitimacijo v svrho špijonaže.“1'1 Zapisalo je, da »krošnjarji trosijo okrog kmečkih ljudi (s tem jih pridobe za svoj posel) neresnične alarmantne vesti, ki naš obmejni živelj do skrajnosti razburjajo. Poleg lega pa še goljufajo na debelo, pretiravajo s cenami, posebno sedaj, ko je posameznemu blagu težko določiti pravo ceno«.16
Kot lahko razberemo iz omenjenega arhivskega gradiva, so bili kaznovani le redki. Dejanje je zastaralo, oblasti jih niso učinkovito preganjale, obsodbe ni bilo zaradi pomanjkanja prič in dokazov ali pa naj bi krošnjarji priče podkupili. Tudi če so bili kaznovani, so bile kazni nizke in storilcev prekrška niso prizadele ali pa kaznovani preprosto ni plačal kazni. Sankcij ni bilo. Lahko pa so dobili samo ukor, ki ni imel nikakršnih posledic. Po obtožbah trgovcev naj bi bili žandarji premalo stimulirani za zasledovanje goljufivih krošnjarjev ali pa naj bi bili celo povezani in prijateljevali z njimi.
Summary
Complaints against Peddlers in Slovenia between World Wars I and II
Peddlers, a profession which is defined by peddling goods or services from door to door, from one town to another with no permanent workplace, represented the target of severe attacks by merchants or their associations already in the 19'1' century and even more in the period beween World Wars I and II. This is also evident from the preserved archival materials as well as articles in the Trgovski list (Merchant Newspaper) from that time. Complaints against those who were peddling handcrafted goods were infrequent; most complaints were directed against peddlers who were selling manufactured articles. According to the data in the archives in 1937 250 peddlers obtained permits for peddling manufactured goods, 494 for selling other articles, and 95 for selling handcrafted goods or services without their own working premises.
In their complaints merchants alleged that peddlers’ permits were not in order, that they did not even own a permit, or that they had been forged; that they did not obey peddling decrees; that they were of doubtful moral standards since they had participated in thefts or fights, in smuggling and in selling harmful or morally objectionable articles. Complaints frequently asserted that peddlers worked along the borders which - aside from rare exceptions - was illegal. Merchants also resented the fact that peddlers were reputedly selling state monopoly articles, foreign goods or goods which had been smuggled, stolen or of poor quality. The article also lists the goods which according to the 1852 peddling patent and the 1931 trade law were forbidden by law. During the final years before the outbreak of World War II an increasing number of complaints referred to the alleged political activities of peddlers who were said to spread alarming and defetistic news, especially just before the war started.
Judging by the archival material peddlers were only rarely punished. Their actions fell under the statue of limitations, state authorities did not persecute them effectively enough, or there were no convictions due to the fact that there were no witnesses or proofs, or because the suspects had allegedly bribed the witnesses. Even if a peddler was punished the punishment was mild and did not hurt him or her much, or they simply did nol pay their fines. According to merchants constables were either insufficiently payed to pursue the cheating peddlers, were on friendly terms with them or were even their accomplices.
15 TOI, fascikel 42, mapa št. 11291 ex 1940, Arhiv Republike Slovenije.
If’ TOI, fascikel 42, mapa St. 16218 ex 1940, Arhiv Republike Slovenije.
Andrej Vovko
Udje Družbe sv. Mohorja v videmski nadškofiji do leta 1900
Ljudska knjižna založba Družba sv. Mohorja, ki je pospeševala narodno osveščanje, izobraževanje in kulturni napredek med Slovenci na podlagi krščanskih načel, je bila prisotna tudi med Beneškimi Slovenci in Rezijani v videmski nadškofiji. Avtor na podlagi seznamov Mohorjanov v Družbinih koledarjih predstavlja celovit popis vseh njenih udov v videmski nadškofiji do leta 1900.
Družba sv. Mohorja, a publishing company which supported national awareness, education and cultural progress among Slovenes on the basis of Christian principles, was equally active among the Slovenes living in Slavia Veneta and Resia in the Udine archdiocese. Based on the roster of St. Molior’s Association (Družba sv. Mohorja) listed in the association’s calendars the author gives a complete survey of all its members in the Udine archdiocese prior to 1900.
Ljudska knjižna založba Družba sv. Mohorja je nastala v Celovcu na pobudo Antona Martina Slomška z namenom pospeševati narodno osveščanje, izobraževanje in kulturni napredek med Slovenci na podlagi krščanskih načel. Svoje prve knjige je izdala leta 1852 kot Društvo sv. Mohorja, njen pravi vzpon pa se je začel šele potem, ko se je leta I860 preoblikovala v cerkveno bratovščino Družbo sv. Mohorja. Do I. svetovne vojne je doživljala silovit razcvet, po njenem koncu pa se je morala umakniti v tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, najprej na Prevalje in nato v Celje. Ker so fašistične oblasti preprečevale prihajanje mohorskih knjig preko meje, je goriški nadškof Frančišek B. Sedej leta 1924 ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. Po koncu II. svetovne vojne je Družba sv. Mohorja spet začela delovali in izdajati knjige tudi v Celovcu kot posebna, »tretja sestra« in poleg koroških Slovencev povezala tudi povojne politične begunce po vsem svetu. Družbo sv. Mohorja v Sloveniji pa so leta 1955 v duhu takratne vladajoče totalitarne ideologije preimenovali v Mohorjevo družbo, ki ni bila več bratovščina, ampak »skupina državljanov.« V novejšem času, posebno po osamosvojitvi Slovenije, se stiki in sodelovanje med tremi družbami sv. Mohorja postop-
no krepijo. Družba sv. Mohorja je tako enotna ali v troje v več kot 140 letih svojega delovanja opravljala in še opravlja svoje dragoceno versko-vzgojno, narodno-prebud-no, kulturno in izobraževalno delovanje tako v slovenskih matičnih deželah, kot tudi med Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu.1
Pravila Družbe sv. Mohorja so v času, ki ga obravnavamo, določala, da je njen namen podpirati •pobožno, lepo obnašanje in ohranjevati katoliško vero med slovenskim ljudstvom, v ta namen se bodo na svetlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve«. V Družbo lahko vstopi -vsak katoliški kristijan obojega spola, vsakega stanu in vsake starosti". Dolžnosti članov so, da molijo, da bi se ohranjala in razširjala katoliška vera nasploh, in še posebej med slovenskim narodom in da plačajo predpisano članarino, »,dobički družbenikov«pa so poleg prejema popolnih in delnih odpustkov tudi pravica, da dobijo »od vsakih knjig, ki jih izda družba ... po jeden iztis za svoje plačilo* in -take spise, ki se mu za slovensko ljudstvo potrebni ali koristni dozdevajo, družbenim odbornikom pripročevati, naj se na svetlo spravijo.^
Koledarji Družbe sv. Mohorja so v proučevanem obdobju vsako leto prinašali poimenski seznam članov omenjene Družbe, ki so se po njenih pravilih imenovali »družbeniki” ali »udje". Pravila so poznala dve vrsti članov - dosmrtne in letne. V želji, da bi bile njene knjige dostopne tudi najširšemu krogu bralcev, je bila udnina zavestno postavljena kar najnižje. V avstro-ogrskem obdobju do začetka 1. svetovne vojne, ko država skoraj ni poznala in inflacije, so dosmrtni člani do uvedbe kron v razmerju 1 goldinar - 2 kroni konec 19- stoletja enkrat za vselej plačali 15 goldinarjev dosmrtnine ali dvakrat po 8 goldinarjev v enem letu, letni v tem času pa po 1 goldinar letnine, v kronah pa dvakrat več.
Vodstvo Družbe sv. Mohorja je vsako leto s kako občasno manjšo spremembo svojim udom - družbenikom in še zlasti poverjenikom predpisovalo način poslovanja. Tako je naglašalo, naj se »nabira družnikov ... prične kojpo prejetih knjigah in sklene z zadnjim dnevom meseca februarja vsacega leta, vpisovalne pole z denarjem vred pa naj se ... pošljejo ... vsaj do 5. marca vsakega leta družbinemu blagajniku.« Ude so pozivali, naj svoje »letne doneske« poravnajo ob za to določenem času, novi udje naj ob pristopu to dejstvo posebej poudarijo, imena udov pa naj se «blagovole zapisati razločno ... iz vsake fare in kjer se stan pripisuje, udje jedenga in istega stanu zaporedoma, da se s tem preobširni imenik v koledarju kolokor mogoče okrajša«. Vodstvo je še poudarilo, da se tisti udje, ki so iz Družbe sv. Mohorja izstopili in se potem spet vključili vanjo ali pa so se preselili iz ene v drugo faro, ne štejejo kot novi, ampak kot stari.3
Družba sv. Mohorja je do konca 1. svetovne vojne delovala predvsem v slovenskih deželah avstrijske polovice (na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Goriškem...), v manjši meri, a nič manj odločilno in koristno za verski ter kulturni dvig in prebujanje ter ohranjanje slovenske narodne zavesti, pa tudi v ogrski polovici, predvsem med Slovenci v Prekmurju in Porabju, ki so bili zelo ogroženi zaradi madžarizacijskega
' Več o Družbi sv. Mohorja v: Andrej Vovko, Marijan Smolik, Branko Marušič, Mohorjeva družba.- Enciklopedija Slovenije 7, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, str. 205-206, kjer je navedena tudi osnovna literatura
1 Družbe sv. Mohorja postave in vodila opravilnega reda - Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1902,
Celovec 1901, str. 133 (Dalje KDM za...)
J KDM za 1890, str. 119.
raznarodovalnega pritiska/ pa tudi drugje, zlasti na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Kar lepo število Mohorjanov zasledimo v omenjenem času tudi med slovenskimi izseljenci v ZDA, pa tudi v Vestfaliji, Egiptu, Južni Ameriki (Argentina, Brazilija) in še kje drugje, kjer so le-ti med drugim na svojevrsten način tudi kažipot do slovenskih izseljenskih naselbin.5
Po tem zelo kratkem uvodu poglejmo, kako zakoreninjena je bila ta zaslužna ter vsega spoštovanja in priznanja vredna versko in kulturno-prosvetna ter vzgojno-izobraževalna organizacija med Slovenci v Beneški Sloveniji in Reziji, ki so od leta 1866 dalje politično pripadali kraljevini Italiji, cerkveno-upravno pa videmski nadškofiji. Ker bi bil pregled razširjenosti udov Družbe sv. Mohorja v videmski nadškofijo za vse obdobje do začetka 1. svetovne vojne preobsežen, jih na tem mestu predstavljam vključno do leta 1900. Prikaz delovanja Družbe od leta 1901 do leta 1914 bo predmet posebne bodoče raziskave. Podatke sem črpal iz že omenjenih letnih seznamov mohorjanov v Koledarjih Družbe sv. Mohorja za ustrezna leta. V matičnih slovenskih pokrajinah in še kje zunaj njih je bila temeljna organizacijska enota Družbe sv. Mohorja župnija. Pri Slovencih videmske nadškofije temu ni bilo tako, saj so imeli v tem času v videmski nadškofiji le nekaj svojih župnij (predvsem Špeter Slovenov, Svet Lenart, Dreka, Gorenji Tarbij, Rezija), zato pa znotraj njih veliko število podružnic. Glede na število udov posamezne mohorjanske postojanke v videmski nadškofiji predstavljam na tri načine. Velike mohorjanske postojanke, ki jih kot take označujem glede na število udov in dolgotrajnost njihovega delovanja, prikazujem v obliki tabel s skupnim številom udov ter številom posameznih kategorij in seznamov udov z imeni in priimki ter podatki o njihovih poklicih ali stanu, kjer so v seznamih navedeni. Gre za 11 mohorjanskih postojank, ki si glede na skupno število udov od začetka njihovega delovanja do leta 1900 sledijo takole: Dreka (63), Špeter Slovenov (6l), Mrsin (60), Topolovo (54), Videm (50), Oblica (42), Grmek (41), Svet Lenart (38), Trčmun (36), Srednje (35) in Kodermaci (31). Srednje postojanke, ki jih je 21, so predstavljene z navedbo gibanja števila njihovih udov brez tabel in s seznami posameznih kategorij udov, manjše, ki jih je 29, pa z navedbo udov po posameznih letih. Mohorjane sem v seznamih razvrstil po poklicih oz. stanu, ob začetku vsake kategorije pa sem navedel število udov, ki sodijo vanjo. Vse postojanke so urejene po abecednem redu krajevnih imen, največje in srednje skupaj, manjše pa posebej. Tisti udje iz tokratnega mejnega leta 1900, ki sem jih zasledil še naslednje leto, imajo v seznamih za letnico pomišljaj (1900—), tisti, ki jih leta 1901 ni več, pa so brez njega (1900). Na koncu pregleda je dodana še skupna tabela vseh mohorjanov v videmski nadškofiji, vzporedno z njo pa še tabela vseh udov Družbe sv. Mohorja skupaj in po posameznih kategorijah.
Pogostokrat se zgodi, da so imena in priimki istih mohorjanov v različnih letih zapisani različno. Tako sem vedno najprej navedel tisto verzijo imen oz. priimkov, na
1 Več o tem v:
Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja med Muro in Rabo v letih 1870-1892,- Časopis za zgodovino in
narodopisje, Maribor 69/34/1998, št. 1, str. 133-154,
Andrej Vovko, Udje Družile sv. Mohorja med Muro in Rabo v letih 1893-1918,- Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 69/34/1998, St. 2, str. 317-343.
5 Več o tem:
Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA do leta 1900,- Dve domovini, Two Homelands, ZRC SAZU, Ljubljana 1/1990, str. 121-135
Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA od leta 1901 do leta 1916,-Traditiones, ZRC SAZU, Ljubljana, 26/1997, str. 117-134.
katero sem naletel prvo, v oklepaju pa sem ji dodal naslednjo ali naslednje. Pri nekaterih spremembah se da dovolj upravičeno domnevati, da gre za težave pri razbiranju očitno nečitljivih zapisov v omenjenih seznamih, drugje pa je mogoče vmes zavestna sprememba priimka iz slovenske v italijansko verzijo ali obratno. V več primerih se pojavlja v posameznem kraju več Mohorjanov s povsem enakim imenom in priimkom, tako da je včasih težko določiti, kdo izmed njih je prenehal biti ud Družbe oz. se je po premoru spet vključil vanjo. Podobna težava je s priimki ženskih družbenic, ki so jih spreminjale po poroki. Pri imenih krajev sem upošteval obliko, kot jo navaja dr. Lavo Čermelj,6 ki sem v oklepaju dodal še imena, na katera sem naletel v seznamih v koledarjih Družbe sv. Mohorja. Imena, ki jih nisem mogel povsem natančno ali pa sploh ne razbrati iz omenjenega seznama, sem opremil z vprašajem.
Arbeč (Erbeč, Rubeč)
Dva dosmrtna uda Družbe sv. Mohorja v letih 1895-1900, poleg njiju še po 2 letna uda v letih 1893-1900, skupaj 6 do 1900
Poverjenik:
Alojzij Klinjon, kaplan (1898—)
Dosmrtni utlje:
Jože Hvala (1895—), Jože Mučič (1895—)
Letni udje:
Jože Hvala (1893-94), Jože Mučič (1893-94), Ant. Hvala (1897-)
Ažla
En letni ud v letih 1867, 1875-76, 1882 in 1795, 2 v letih 1894 in 1996, 0 leta 1897, 4 leta 1989 ter 5 v letih 1899 in 1900, skupaj 7 do 1900
Poverjenik:
Jak. Tropana, kaplan (1898—)
Letni udje:
duhovniki (4): Anton Pušini (Pušin) , kaplan, (1867, 1882), J. Pušini, kaplan (1875-76), Jak. Tropana (Tropina), kaplan (1894-96), Jože Venturini, duhovnik (1896, 1898-1900)
Jož. Butera (Butara), kmet (1894, 1898—),
brez navedbe poklica ali stanu: Josip Batajin (1898—), Alojz Venturin (1899-)
Bjača
Sedem letnih udov leta 1890, 6 leta 1891, 8 leta 1892, 7 v letih 1893 in 1894, 4 leta 1895 , 0 leta 1896 in 4 leta 1897, skupaj 14 do 1900
Poverjenik:
Jož. Rakar (Raker), cerkovnik (1892-95, 1897)
Letni udje:
Jož. Rakar, cerkovnik (1890)
6 Lavo Čermelj, Tržaško ozemlje ter Goriška in Videmska pokrajina,- Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, 1958, str. 75-78.
Jož. Zujan, krčmar (1890-92)
posestnika: Anton Birtič (1890), Alojz Blankin (1890-95, 1897)
Anton Puler, kamnosek (1890-94)
Iv. (Janez) Šukaja, kovač (1890-93)
Roža Gujon, gospdinja (1890-91)
brez navedbe poklica in stanu (7): Virgil Bankič (1892-93), Katra Manzini (1892-95,
1897), Iv. Žuber (1892), Tereza Leban (1893-95), Antonija Španjut (1894), Marija Špe-konja (1894), Jož. Gujon (1897)
Brišče (Brišca)
Osem letnih udov leta 1890, 12 leta 1891, 5 leta 1892, 3 leta 1893, 4 leta 1894, 5 leta 1895, 10 leta 1896, 12 leta 1897, 13 leta 1898, 9 leta 1899 in 5 leta 1900, skupaj 27 do 1900
Poverjenik:
Ant. Trušnik, kaplan (1890-)
Letni udje:
Marija Turolo, učiteljica (1890)
Lucija Gorjup, kuharica (1890-)
krčmarja: Mar. Manfreda, (1890-91), Jože Uršič, (1890-)
Janez (Ivan) Manzini, posestnik (1890-91)
Roza Cenčič, gospa (1890-91)
Brez navedbe poklica ali stanu (20): Marija Berginjan (1891), Amal. Blazutič (1890), Jože Domeniš (Domeniš) (1891, 1896-99), Peter Domeniš (Domeniš) (1891, 1896), Angela Manzini (1891, 1895-96), Katra Manzini (1891), Mar. Manzini (1891), Jan. Kručil (1894, 1896-), Jan. Juretič (1895), Jan. Manzini (1896-), Miha Sirak (1896-99), Ant. Špekonja (1896-99), Virginija Bankič (1897), Neža Stergar (1897), Mar. Špekonja (1897), Ant. Birtič (1898), Štefan Domeniš (1898-99), Jožef Kosmačin (1898), Roža Manzini (1898), Ivan Žuber (1898)
Čanebola (Čenebola)
En letni ud leta 1886, 2 leta 1887, 1 leta 1888, 3 v letih 1891 -92, 4 leta 1893, 5 v letih 1894-1898 in 6 v letih 1899-1900, skupaj 8 do 1900
Poverjenika:
Alojz Klinjon, duhovnik (1887-88), Pet. Ker, duhovnik (1891 —)
Letni udje:
Alojz Klinjon, duhovnik (1886)
Marij. Skolc, gospodinja (1887)
brez navedbe poklica ali stanu (4): Ang. Cenčič (1891—), Angelj. Trakonja (Frakonja) (1891-1900), Anton Trakonja (1893—), Ant. Čenčič (1894-1900)
Družba Marijinih sester (1899—)
Dolenji Barnas
En dosmrtni ud leta 1896, 2 letna uda leta 1891,1 v letih 1892-93, 2 leta 1894, 1 leta 1895, 4 leta 1896, 3 leta 1897, 4 leta 1898, 5 leta 1899 in 4 leta 1900, skupaj 9 do 1900
Poverjenika:
Alojzij Mulič, duhovnik (1898), Ant. Klemenčič, kaplan (1899-)
Dosmrtni udje:
Val. Perdih, kaplan (1896)
Letni udje:
Alojzij Mulič, duhovnik (1899—9 Al. Becja, župan (1891)
brez navedbe poklica ali stanu (5): Marija Sitar (Sitar, Sitaro) (1891-99), Roža Sitar (1894), Jože Klemenčič (1896), Alojz Špaljut (1896-), Ana Vižintin (1896-)
Domeneži (Domenža, Domeniš)
Pet letnih udov leta 1892, 4 leta 1893 , 3 leta 1894, 4 leta 1895, 0 v letih 1896-1899 in 2 leta 1900, skupaj 6 do leta 1900 Letni udje:
brez navedbe poklica ali stanu (6): Jože Domeniš (Domeniš) (1892-95, 1900—), Peter Domeniš (Domeniš) (1892—), Štef. Domeniš (1892, 1900-), Ivan Guzola (1892), Ant. Špehonja (Špekonja) (1892-95), Miha Sirak (1893, 1895)
Dreka (Drenkija)
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1874	1	3	4
1875	1		1
1876	1	1	2
1882		11	11
1883		12	12
1884		12	12
1885		13	13
1886		17	17
1887		19	19
1888		12	12
1889		12	12
1890		11	11
1891		1	1
1892		14	14
1893		18	18
1894		21	21
1895		21	21
1896		26	26
1897		29	29
1898		20	20
1899		21	21
1900		19	19
1874-1900			63
Poverjeniki (3):
Anton Gujon, kurat (1882-89), Jože Cuferli, učitelj (1890), Jožef Gožnjak, kurat, župnik (od 1896) (1892-)
Dosmrtni udje:
Jože Strazolini (Straculin), kurat (1874-76)
Letni udje:
duhovniki (4): Valentin Domeniš, kaplan (1874), Štefan Čiabej, kaplan (1874), Ivan (Janez) Manzini (Manzin), kaplan (1885-90, 1892-93), Lucijan Križetič, kaplan (1894-1900)
Jože Zuferle (Cuferli, Cufferli), učitelj (1874, 1876, 1882-89), Ter. Stucco, učiteljica (1887)
Ivan Bernik, cerkovnik (1889)
cerkvena ključarja: Ivan Čičigoj (Cicigoj) (1882-87), Anton Krajnik (1882-90, 1893-97)
posestniki (15): Ivan Cuferli (1882-85), Jože Cuferli (Čuferli) (1882-90), Andrej Dreščik (1882-87), Ivan (Janez) Dreščik (Drešček) (1882-87, 1893-94), Miha Faletič (1882-88, 1892-97), Anton Krajnik (Crainik) (1882-87, 1889-90, 1892-95), Jožef Trin-ko (1882-88,1890, 1892—), Anton Cicigoj (1885-87, 1890, 1892), Ivan Cicigoj (1886-87), Jož. Cicigoj (1886-88, 1895-97, 1899-), Ivan (Jan.) Trinko (1886-87, 1892-93, 1895-), Ivan (Janez) Bernik (Bernjak) (1887-88, 1893—), Jož. Dreščic (Dreščik) (1888, 1897), Jože Rutar (1889-92, 1894-97), Jožef Trušnik (Trusnik) (1890, 1892-94)
kmečke žene (11): Ana Krajnik (1883-87), Marija Cuferli (Cufferli) (1886-89), Ana Faletič (Feletič) (1888-90), Ana Tomažetič (1889), Ter. Bernik (1890), Marija Dreščak (1895—), Lucija Faletič (1893—), Marijana Faletič (1892—94), Antonija Trušnik (1895-97), Ana Matelič(1898-), Alojzija Zufferli (1898-1900)
Neža Stergar, služkinja (1889)
brez navedbe poklica ali stanu (24): Anton Bernjak (1892—), Ant. Gerbič (Gerbec) (1892-1900), Anton Rutar (Rovtar) (1892-93, 1898-1900), J. Trinko (1892—94), Ant. Znoder (1892), Anton Bernjak (1893), Ant. Trinko (1893-97), Jožef Trinko (1893-99), Al. Cicigoj (1894), Anton Gerbec (1894), Anton Matevžič (1894-97), Jan. Bernjak (1895-), Andr. Trinko (1895-), Jan. Bernjak (1896-98), Ant. Guš (1896), Jož. Guš (1896), Jan. Krajnik (1896-97), Jan. Tomažetič (1896-97), Jož. Tomažetič (1896-97), Mat. Trinko (1896-1900), Ant. Trušnik (1897—), Peter Trušnik (1897—), Jem. Guš (1898-1900), Val. Tomažetič (1899)
Gorenji Bar nas
Po en letni ud Družbe sv. Mohorja v letih 1892-1896, 4 leta 1898, 3 leta 1899 in 1 leta 1900, skupaj 5 do leta 1900
Poverjenik:
Janez Manzini, duhovnik (1899-)
Letni udje:
Ant. Kosmačin, kaplan (1892-93), Iv. (Jan.) Manzini, duhovnik (1894-96, 1900-), brez navedbe poklica ali stanu (3): Anton Blažutič (1898-99), Antonija Blažutič
(1898), Jož. Černoja (1898-99)
Gorenji Tarbij (Tarbilj, Terbelj)
Po en letni ud Družbe sv. Mohorja od 1883 do 1886, 4 v letih 1887-1888, 2 leta 1889, 4 leta 1890, 3 v letih 1891-1893, 6 leta 1894, 1 leta 1895, 2 leta 1896, 1 leta 1897, 0 leta 1898, po 2 v letih 1899 in 1900, skupaj 8 do leta 1900
Poverjenik:
Jože Bernik, kaplan, župnik (1887, 1899—), (od 1895 dekan v.p., 1900 zlatomašnik) Letni uclje:
Jože Bernik, kaplan (1883-86)
And. Hvalica, krojač (1887-88)
Ivan (Janez) Hvalica, zidar, posestnik (1887-90, 1894)
posestnika: Jakob Hvalica (1887-88, 1890-94, 1896), Anton Benčar (Beučar, Bevčar) (1890-94)
brez navedbe poklica ali stanu (3): Marija Benčar (1894), Štef. Štulin (1894), Peter Hvalica (1899-1900)
Grmek (Garmak)
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1882		3	3
1883 do		5	5
1886		5	5
1887		4	4
1888		5	5
1889		5	5
1890		9	9
1891		10	10
1892		15	15
1893		13	13
1894		10	10
'1895		8	8
1896		18	18
1897		15	15
1898		-	-
1899		8	8
1900 1882-1900		11	11 41
Poverjenika:
Anton Guš, kaplan (1882-89), Peter Černota, kaplan (1890-97, 1899-)
Letni udje:
Štefan Čebaj (Čibej), posestnik (1882-97, 1899-) (od 1888 župan)
Val. Loščak, trgovec (1890-94)
Al. Vogrič, cerkovnik (1890-91)
Luka Bukovac, krojač, fant, (1882-84)
gospodinji: Roza Bergnonovo (Regnonova) (1890, 1897), Jož. Bukovac (1890-91) mladeniči (5): Ivan Cuferli (1885-89, 1891-92, 1894-97) Št. Kanalec (Kanalac) (1887-92), Val. Loščak (1888-89), Jan. (Iv.) Čebej (Čebaj) (1890-97, 1899), Jož. Hlodič (Klo-dič) (1890-93, 1900-)
dijaka: Ant. Trušnik (1883-86), Ivan Zdravlič, (1883-86)
brez navedbe poklica ali stanu (28): Štefan Petruša (1891), Jan. Šaligoj (1891), And.
Cebaj (Čebaj) (1892-97, 1899-), Iv. Florjančič (1892), A. Marinič (1892-93), Ant. Trušnik (1892—), Mat. TruSnjak (1892-97), Al. Zdravlič (1892), Ivan Zdravlič (1892-93, 1900-) Al. Bukovac (1893-94), Al. Cuferli (1893),. Jož. Čebaj (1893), Val. Vogrič (1893), Ant. Bernjak (1894), Ivan Frletič (Feletič) (1894-99), Štef. Rukli (1894), Iv. (Jan.) Beučar (Bevčar, Belčar) (1895—97, 1899-1900), Mar. Florjančič (1896-97), Mohor Florjančič (1896-97, 1899-1900), Viktor Hlodič (1896) Ivan Jurman (1896-97), Mar. Kanalec
(1896), Alojz Peternel (1896-97, 1899—), Filip Trušnjak (1896-97, 1899—), Viktorija Zdravlič (1896), Ant. Bukovac (1897), Marija Feletič (1900—), Fija Feletič (1900-)
Hrastovje (Hrastje, Hrastovlje)
Trije letni udje leta 1887, 2 leta 1888, po 3 v letih 1889-1892, skupaj 4 do leta 1900
Poverjenik:
Jožef Rukin, posestnik (1887-89)
Letni uclje:
Jožef Rukin, trgovec (1890-92),
Jožef Skavnik (Slavnik), fant (1887-92), Miha Obid, fant (1889-92)
Roža Skavnik, dekle (1887)
Kodermaci
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1896		10	10
1897		11	11
1898		12	12
1899		25	25
1900		16	16
1896-1900			31
Poverjenik:
Ant. Trušnik, kaplan (1896-) (od 1896 do 1900 2 iztiska)
Letni uclje:
posestniki (24): Anton Bordon (1896-97, 1899-1900), Alojz Čubac (1896-97, 1899), Alojz Durjava (1896-), Andr. Kodermac (1896-97), Josip Pavša (1896-98, 1900-) (1896, 1898 2 iztiska), Pij Pavša (1896-97), Andrej Salamant (1896, 1899-1900), Miha Breščak (1897-98), Miha Velišček (1897), Josip Bordon (1898-99), Ant. Ciubiz (Čubac) (1898— 99), Anton Kodermac (1899-1900), Ivan (Janez) Kodermac (1898-1900), Anton Kovačen-ščak (1898—99), Andrej Paravan (1898), Pij Breščak (1899), Val. Durjava (Durjavič) (1899-1900), Ivan (Janez) Floriančič (1899-1900), Jan. Kodermac (1899), Št. Lesica
(1899), Kvg. Mugerli (1899), Peter Paravan (1899), Julijan Ragiano (1899-1900), Al. Velušček (1899)
fantje (3): Štefan Žnidarčič (1897-1900), Ant. Kodermac (1899-1900) Ahil Breščak
(1900)
dekleta (3): Roza Jerončič (1899), Antonija Kodermac (1899—), Angela Zidanšček (Zelenšček)? (1899-1900)
Kosiča (Kožica, Kosca)
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1882	1	3	4
1883	1	4	5
1884	1	4	5
1885	1	7	8
1886	1	9	10
1887	1	9	10
1888	1	9	10
1889	1	12	13
1890	1	10	11
1891	1	9	10
1892	1	10	11
1893	1	9	10
1894	1	9	10
1895	1	6	7
1896	1	7	8
1897	1	8	9
1898	1	1	2
1899	1	2	3
1900	1	2	3
Poverjenika:
Peter Černota, kaplan (1885-89), Ant. G uš (Gus), kaplan (1890-97, 1899-) Dosmrtni udje:
Janez (Iv.) Obid, posestnik (1882-)
Letni udje:
Ant. Guš (Gus), kaplan (1898)
Tereza Salamant, krčmarica (1885-94)
Vincenc Perdih, dijak (1882-86)
mizarja: Jak. Oviščak (Aviščak) (1882-94, 1897), Val. Taišnik (Trušnjak) (1886-93) posestniki(3): Jože Cendov (Cendol) (1882-97), Anton Tomazetič (1885-87, 1889), Miha Bledic (1886-92)
Marija (Minca) Dugar (Dagar), posestnica (1883-92, 1894-97) mladeniča: Valent. De Monte (1888-92), Favštin Černota (1889-97, 1899-) dekleta (3): Marija Sitar (1887-90), Antonija Franko (1889-90), Marija Bledič (1892-96) brez navedbe poklica ali stanu (6): Jož. Oviščak (1893-94), Ivan Rukli (1893), Anton Franko (1894-97), Iv.(Jan.) Salamant (1896-97), Jan. Obid (1897), Mar. Oviščak
(1897)
Kravar
Pet letnih udov v letih 1890-92, 4 leta 1893, 8 leta 1894, 5 leta 1895 in 3 leta 1896, skupaj 12 do leta 1900
Poverjenik:
Ant. Trusnik ( Taišnik, Trušnjak), kaplan (1890-95)
Letni udje:
krčmarja,- A. Kručil (1890), Jernej Terliker (Terlikar) (1890-96) posestnika: Alojzij Predan (1890-94), Ivan Predan (1890-91) brez navedbe poklica ali stanu (7): Iv. Kručil (1891-92), Alojz Hvalica (1892-96), Ant. Dugaro (1894), Evg. Hvalica (1894, 1896), Ant. Predan (1894), Felicita Predan (1894-95), Angel. Šibav (1895)
Landar
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1866		1	1
1867		1	1
1886		8	8
1894		2	2
1895		2	2
1896		7	7
1897		1	1
1898		8	8
1899		13	13
1900		13	13
Poverjenika:
Jož. Jusič, kaplan (1886), Ant. Kosmačin, kaplan (1896, 1898-)
Letni udje:
Jož. Jušič, kaplan (1866-67), Ant. Kosmačini, kaplan (1894-95, 1897)
Virgin. Bankič, cerkovnik (1894-96)
Jož. Zujani, župan (1886)
brez navedbe poklica ali stanu (20): Alojz Blankini (Blankin) (1886, 1896, 1898-99), Ivan Gubana (1886), Ant. Plata (1886), Ivan Rakar (1886), Jožef Rakar (Raker, Rakaro) (1886, 1896, 1898-), Ivan Žuber (Žubar) (1886, 1899-1900), Jože Gujon
(1896), Katra Manzini (1896, 1898-1900), Marija Špekonja (1896, 1898-99), Ivan Bjankin (Blankin) (1898—), Jož. Cujan (Gujon?) (1898), Evg. Bankič (1898), Virgin Bankič (1899-), Anton Birtič (1899-), Roza Manzini (1899-), Jože Kosmačini (Kosmačin) (1899—), Anton Štrukelj (1899—), Antonija Teon (1899-1900), Emilij. Flo-ran (1900-), Ivan Sukaja (1900-)
Laze
Po en letni ud v letih 1883-1894, 2 leta 1885, 1 leta 1886, 0 leta 1887, 4 leta 1888, 3 leta 1889, 2 leta 1890, 0 v letih 1891-92, 1 v letih 1893-94, 0 leta 1895, 1 leta 1896-98, 2 v letih 1899-1900, skupaj 7 do leta 1900
Letni udje:
Jan. Domeniš, kaplan (1896-)
Anton Plata, cerkovnik (1883-85, 1888-90)
Ivan Gubana, ključar (1885, 1888)
posestnika: Ivan (Jan.) Rakar (Raker) (1888-90), Ivan Korenič (1888)
Jan. Guzuja, fant (1889)
brez navedbe poklica ali stanu: Marija Plata (1893-94, 1899—)
Matajur
En letni ud leta 1876, 3 leta 1888, 8 leta 1889, 7 leta 1890, 6 leta 1894, 4 leta 1895, 5 leta 1896, 7 leta 1897, 8 leta 1898, 11 leta 1899 in 9 leta 1900, skupaj 27 do leta 1900
Poverjenika:
Alojz Povša, kaplan (1888-90), Ant. Vižintin (Vižintini), kaplan (1896-)
Letni udje:
Janez Bezzia, kaplan (1876), Ant. Vižintin, kaplan (1894-95) brez navedbe poklica ali stanu (24): Anton Franc (1888-89, 1897-99), Evgen Gožnjak (1888-89), Andr. Franc (1889-90), Ant. Gožnjak (1889-90, 1894, 1897, 1900), Mat. Gožnjak (1889-90), Mar. Medveš (1889-90), Mar. Medveš (1889-90), Al. Golež (1890), Jan. Franc (1894), Marija Franc (1894), Marija Manzini (1894), Luka Medveš (1894-), Anton Goleš (1895-97, 1899—), Ter. Medveš (1895-1899), Jože Goleš (1896—98), Angelina Gožnjak (1898), Andrej Gožnjak (1898-), Al. Franc (1898), Ani. Golež (1899—), Jan. Loščak (1899—), Miha Loščak (1899—), Mar. Franc (1899), Jan. Zvanela (1899—), Jož. Medveš (1900—)
Mažerole (Mažarola)
Po en letni ud v letih 1892—96, 0 1897, 2 leta 1898, 4 leta 1899, 6 leta 1900, skupaj 8 do leta 1900
Poverjenika:
Ivan Zdravljic, kaplan (1899), Valent. Pinoza, kaplan (1900-)
Letni udje:
Ivan (Janez) Domeniš (Domeniš), kaplan (1892-95), Ivan Zdravljič, kaplan (1896,
1898)
Družba Marijinih sester (1898-1900)
And. Kadalin, cerkovnik (1899-1900)
Mar. Klinjon, pos. (1899-1900)
brez navedbe poklica ali stanu: Tekla Borjanec (1900), Roža Špelat (1900)
Mrsin (Mersin, Marsin)
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1888		1	1
1890		7	7
1891	1	21	22
1892	1	21	22
1893	1	27	28
1894	1	38	39
1895		9	9
1896		10	10
1897		8	8
1898		7	7
1899		8	8
1900		7	7
1888-1900			60
Poverjenika:
Vinc Ferdih, kaplan (1890—94), Miha Zaberščak, kaplan (1896-)
Dosmrtni udje:
Vinc.Ferdih, kaplan (1891-94)
Letni udje:
Ivan (J.) Oballa (Obalo) , župn. v.p. (1891, 1893)
Jan. Juretič, župan, sod. spravn. (1890-92,1894)
Andrej Obala (Obola), ključar (1890-92)
Jan. (Iv.) Savli (Šavli, Saul), mizar (1890-)
posestniki (3): Št. Gorenšak (Gorenšak (1888, 1890-), Anton Gožnjak (Gošnjak) (1890-92, 1894, 1896) Val. Zorza (1890, 1892, 1894-)
Judita Medveš, gospa (1893)
brez navedbe poklica ali stanu (50): Val. Batistič (1891-93), Andrej Jereb (Jerep) (1891, 1893—), Štef. Juretič (1891), Štef. Juretič (1891), Jože Birtič (1892-93), Marija Birtič (1892-95, 1897), Anton Gošnjak (1891-92, 1894), Matija Koren (1891), Filip Maršev (1891, 1894), Ivan (Janez) Medveš (1891-94), Marija Medveš (1891-92, 1894), Val. Medveš (1891-96), Jak. Obola (1891-93), Jožefa Spehonja (1891), Jan. Jereb (1892), Marija Juretič (1892, 1894), Valentin Juretič (1892-95, 1898), And. Markič (1892), Jak. Medveš (1892-93), J. Rukavac (1892), Lucija (Lojza?) Zorza (1892-94), Matija Juretič (1893-94), Štefan Koren (1893), Al. Kukovac (1893-94), Ant. Kukovac (1893-94), Anton Maršev (1893-94), Al. Maršev (1893), Ant. Medveš (1893-94), Jožefa Medveš (1893-94), Judita Medveš (1893-94), Štef. Obala (1893), Alojz Zorza (1893), Jož. Zorza (1893—), Roza Birtič (1894, 1899-1900), Anton. Juretič, (1894), Jožefa Juretič (1894), Ter. Gorenšek (1894), Lojza Koren (1894), Lojza Kukovac (1894), Marija Macuola (1894), Antonija Maršev (1894), Mar. Maršev (1894), Terezija Maršev (1894), Amal. Medveš (1894), Lovr. Medveš (1894), Terez. Medveš (1894), Angel. Zorza (1894), Alojzija Medveš (1896), Št. Medveš (1896), Angela Medveš (1897, 1899)
Oblica Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1882		7	7
1883		6	6
1884		6	6
1885		7	7
1886		4	4
1887		4	4
1888		1	1
1889		8	8
1890		3	3
1891		3	3
1892		6	6
1893		8	8
1894		9	9
1895		7	7
1896		15	15
1897		10	10
1898		-	-
1899
1900
1882-1900
7
7
42
1
7
Poverjeniki (6):
Anton Trušnik, kaplan (1882-85), Miha Šalguj, posestnik (1886), Val. Kufol, kaplan (1887), Iv. Krstnik Kruder, kaplan (1889-91), Iv. Zdravljic (Zdraulič), kaplan (1892—95), Ant. Domeniš (Domeniš), kaplan (1896-97, 1899-)
Letni udje:
Štefan Hvalica, zidar (1882-87)
posestniki (9): Jožef Dugar (1882-97), Janez Florijančič (1882), Štefan Florijančič (1882-85, 1896), Miha Šalguj (1882-85), Štefan Hvalica (1889), Peter Krajnik (1889-90, 1897, 1899-), Ivan (J.) Predan (1889, 1893-94, 1899—), Iv. Borgu (1889, 1894), Ivan Saligoj (Šaligoj) (1889, 1891-97, 1899-)
Peter Krajnik, fant (1885-87)
Lucija Gorjup, kuharica, služkinja (1882-85)
brez navedbe poklica ali stanu (24): Ter. Predan (1892), Marj. Kanalec (1892), Roža Borgu (1892), Miha Bledic (1893), Marijana Bergu (Borgu) (1893,1899—), Miha Florjančič (1893), Miha Predan (1893-94), Mar. Florjančič (1894), Andrej Hvalica (1894, 1896-97,
1899), Marija Pjerih (1894), Roža Predan (1894, 1896), Jože Dugar (1895-96), Al. Trušnjak (1895-97), Jož. Perdan (1895-97), Mar. Perdan (1895-97), Anton Dreščak (1896), Jože Dugar (1896), Jože Dugar (Dugaro) (1896, 1899—), Štef. Dugar (1896-97), Ivan Florjančič (1896-97), Roža Predan (1896), Mar. Borgič (1897), Alojzija Predan (1897), Marijana Borgu (1900)
En letni ud leta 1887, 2 leta 1889, 3 v letih 1890-91, 4 leta 1892, 3 v letih 1894 -95, skupaj 5 do leta 1900
Poverjenika:
Ant. Pauša, duhovnik (1892), Alojz PlavSa (Plauša), kaplan (1893-94)
Letni udje:
Alojz Pavša, kaplan (1887, 1891-92)
brez navedbe poklica ali stanu (3): Jožef Pavša (1887,1889-94), Evg.Pavša (1889—
92), Pij (Pio) Pavša (1890, 1893-94)
Štirje letni udje v letih 1883-1885, 6 leta 1886. 4 v letih 1887-1890, 3 v letih 1891-92, 4 leta 1893, 5 v letih 1894-95, 2 leta 1896, 3 leta 1897-98. 4 v letih 1899-1900, skupaj 9 do leta 1900
Poverjenika:
Peter Ker, duhovnik (1883-90), Jos.Pelico (Pelizzo), kaplan (1894-95, 1897-)
Letni udje:
bogoslovca: Alojz Krater (1886), Alojz Zlobe (1886)
Ivan Miheliča, obhodnik (1883-)
posestnika: Andrej Moderjano (Modrjano, Modrjanc) (1883—), Jože Kormons (1883-95), brez navedbe poklica ali stanu: Valentin Miheliča (1893), Valentin Sedula (1894-95)
Oborča
Platišče
Prosnid (Proscnik)
Po on letni ud v letih 1874-75, 5 v letih 1883-84, 4 leta 1885, 3 v letih 1886-87, 6 leta 1888, 3 leta 1889, 6 leta 1890, 4 leta 1891, po 1 v letih 1892-93, 2 leta 1894, 7 leta 1895, 4 leta 1896, po 2 v letih 1897-99, 3 leta 1900, skupaj 22 do leta 1900
Poverjenika:
Anton Pav.ša, duhovnik (1883-91), (1887 2 iztiska), Jan. Kruder, kaplan (1896-) Letni udje:
Angelo Veviaqua (Bevil’aqua), duhovnik (1874-75), Iv. (Jan) Kruder, kaplan (1891—
95)
Alojzij Pav.ša, bogoslovec (1883-84)
Družba Marijinih hčera (1900—)
posestnika: Ivan Miškorija (1883-86, 1888), Matija Budulič (1885-89)
Marina Budala, šivilja (1883-85)
Jože Pavša, mladenič (1883-84)
brez navedbe poklica ali stanu (13): J Filipič (1888), Alojzij Mokorič (Makorič) (1888-89,1890, A. Budulič (1890), I. Černetič (1890), Len. Filipič (1890-91), Inocenc Miškorja (1890), Bernard Miškorja (1890-91), Anton Miškorija (1894), Ana Miheliča (1895-1900), Jan. Miškorija (1895-96), Mat. Šimic (1895), Jože Škur (1895), Jože Špelat (1895-96)
Rezija
Po en letni ud v letih 1874-76, 2 v letih 1881-82 , po 1 v letih 1886-89, skupaj 4 do leta 1900
Letni udje:
Štefan Valente, duhovnik in učitelj (1874-76) Ivan Rukin, župnik (1881-82), Peter Černota, duhovnik (1881-82)
Ana Foladore, krčmarica (1886-89) (od 1889 Ana Foladore-Barbet)
Ronce (Ronac, Ronec)
Po en letni ud v letih 1886-87, 6 leta 1890, 10 leta 1891, po 8 v letih 1892-93, 4 leta 1894, 2 leta 1895, 1 leta 1896, 0 leta 1897, 1 leta 1898, 0 leta 1899 in 2 leta 1900, skupaj 21 do leta 1900
Poverjenik:
Jož. Kormons, kaplan (1890-93, 1898, 1900—)
Letni udje:
Jože Kormons, kaplan (1894-96)
Ivan Tuomac, cerkovnik (1894)
Miha Sirk (Sirak), posestnik (1886-87, 1891, 1894)
Marijana Berginjan, posestnica (1890, 1892-93)
brez navedbe poklica ali stanu (17): Jože Domeniš (1890), Pel. Domeniš (1890), Ivan Šturam (1890), Vinjuda Berginjan (1891), Alojzij Domeniš (1891), Jožef Kukovac (1891), Ter. Maršev (1891-93), Mar. Medveš (1891-92), J. Sakič (1891), Jan. (Ivan) Sirak (1891-
93), Anton Tonac (Toumac) (1891-93), Valent Biitič (1892-93), Marijana (Morelac Mor-jelac) (1892-94), Ivan Pokovac (1893), Janez Mancini (1895), Val. Domeniš (1900-)
Srednje		
Leto Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1882	5	5
1883	4	4
do		
1886	4	4
1887	8	8
1888	8	8
1889	7	7
1890	4	4
1891	5	5
1892	10	10
1893	5	5
1894	2	2
1895	12	12
1896	6	6
1897	4	4
1898	-	-
1899	-	-
1900	7	7
1882-1900		35
Poverjeniki (4):		
Filip Simončič, cerkovnik (1882), Fr. Skavnik, kaplan (1883-88), Alojz Želobbe, kaplan (1889), Al. Blažutič, kaplan (1890-97) (1893 4 iztisi)
Letni udje:
Filip Simončič, cerkovnik (1883-90,1892-94)
Jož. Durjavič, mizar, ključar (1886-90)
posestniki (8): Janez Tomažetič (1882-89, 1895), Anton Hvalica (1882), Jože Kržetič (1882), Janez Podstrenja (1882), Jože Hvalica (1887-89, 1895), Štefan Hvalica (1887-89, 1891 (?), 1895-97), Ant. Kržetič (Križetič) (1887-89, 1892), Štefan Hvalica (1888, 1891 (?)) fanta: Anton Hvalica, (1883-85), Peter Tomažetič, (1889-91) brez navedbe poklica ali stanu (20): Janez Hvalica (1887), Matevž Černetič (1891,
1895-97, 1900—), Jože. Simončič (Simončič) (1891, 1895-97), J. Blažutič (1892), Andr. Durjava (1892, 1900-), Miha Hvalica (1892), Ant. Jerončič (1892, 1895), Mat. Križetič
(1892), Andr. Močjunjak (Močivnjak) (1892, 1895), J. Predan (1892), Ter. Černetič (1895-96), Anton Drekonja (1895), Ant. Hoščak (1895), Andrej Jurman (1895), Mar. Jurman (1896), Terezija Gorjup (1900—), Jak. Lovo (1900), Jak. Kuleto (1900), Peter Pinoža (1900), Valentin Pinoža (1900)
Svet Lenart (Sv. Lenart, Sv. Lenart na Beneškem)
Leto	Dosmrtni	udje	Letni	udje	Skupaj
1882	1	1
1883	3	3
1884	3	3
1885	3	3
1886	5	5
1887	4	4
1888	7	7
1889	12	12
1890	9	9
1891	9	9
1892	7	7
1893	10	10
1894	11	11
1895	11	11
1896	15	15
1897	19	19
1898	18	18
1899	18	18
1900	17	17
1882-1900		38
Poverjeniki (3):
Anton Bankič, župnik (1883-87), Peter Podreka, kaplan (1888), Fr. Skavnik, župnik (1889-)
Letni udje:
duhovniki (5): Anton Bankič, župnik (1882), Peter Podrieka (Podreka), kaplan (1883-87, 1889-98), Val. Bledic, duhovnik (1889-91), Val. Pinoža, kaplan (1897-99), Jožef Du rjava, kaplan (1898-1900)
Vinc. Predan, občinski tajnik (1888-89)
Alojz Hvalica, občin, obhodnik (1888-91, 1896-)
Peter Obid, mizar (1883-84)
posestniki (5): Jože Dorenjak (Dornjak), (1885-87), Mohor Dornjak (Dornik), (1888-), Jarnej (Jernej) Terliker, (1889, 1897—), Jan. Barbarino (1888-91), Št. Pik (1889-91)
fantje, mladeniči (4): Jožef Rukin (1886), Alojz Podreka (1888-), Anton Dornjak (Dornik) (1889-97), Ivan Rukin (1889)
dekleti: Roža Skavnik (1886), Lucija Paravan, (1887-90)
brez navedbe poklica ali stana (19): Roža Gambužič (Gambožič) (1891—) Henr. Barbarino (1892, 1894-98), Filip Bevčar (Bevcer) (1893-95), Jožef Fon (1893—), Jožef Rukin (1893—), Peter Skavnik (1893—), Ivan Bledič (1896-98), Karla (Karola) Hvalica (1896-), Marija Komešič (1896-99), Emerencijana Regnonovo-Feletič (1896-98), Mar. Bledič (1897), Anton Predan (1897), Ant. Ciačič (Čačič) (1898-), Antonija 1’erdik (1898), Alojz Cjuk (Čuk) (1899—), Jak. Oviščak (1899—), Mar. Oviščak (1899), Jož. Simončič (1899-), Marija Tomazetič (1900-)
Špeter Slovenov (Sv. Peter Slovenov, Sv. Peter slovenski)
Leto	Dosmrtni	udje Letni udje	Skupaj
1866	2	2
1867	3	3
1870	9	9
1871	9	9
1872	10	10
1873	9	9
1874	11	11
1875	16	16
1876	13	13
1877	17	17
1878	14	14
1879	11	11
1880	12	12
1881	10	10
1882	11	11
1883	10	10
1884	10	10
1885	9	9
1886	4	4
1887	14	14
1888	8	8
1889	19	19
1890	3	3
1891	3	3
1892	3	3
1893	3	3
1894	3	3
1895	4	4
1896	5	5
1897	5	5
1898	4	4
1899	5	5
1900	4	4
1866-1900 Poverjeniki (4):		61
Miha Mucič (Mucič, Mučič, Mužič), župnik (1870-87), Jož. Jusič, kaplan (1888), Peter Podreka, kaplan (1889), Anton Gujon, župnik (1890-)
Letni udje:
kaplani (15): Jožef Jušič (Južič) (1866-67, 1870-85, 1887), Peter Podrieka (1866-67, 1870-88), Anton Pušini (Pusini) (1867, 1870-74), Ivan (Janez) Becia (Bečja, Becija (1870-75, 1877-81), Jož. Bernik ml. (1870), Jožef Blankin (1870-74), Ivan (Janez) Klemenčič (1870-75), Evgenij (Evžen) Quarina (Kvarina) (1870-82, 1890—), Ivan (Janez) Domeniš (Domeniš) (1871-78), Janez Pusini (1872-75), Tone (Anton) Podrieka (1874-75), Janez Mancini (1878), Jože Cormons (1880-81) Anton Tružnik (1889), Jak. Tropina (Tropana) (1897—)
bogoslovci: Janez Domeniš (1875-77), Jože Gožnjak (1875)
Angelina Zujani (od 1879 Belida), učiteljica (1877-80, 1882)
Jože Zujani, župan (1885), obrtnik (1887), trgovec (1888)
Jan. Žuber, občinski zastopnik (1885)
Jože Rakar, cerkovnik, posestnik (1875-85, 1887-89)
Anton Puler, kamnosek (1887-89)
Ivan Šukaja, kovač (1889)
Lucija Gorjup, kuharica (1889)
Mar. Manfreda, krčmar (1889)
cerkvena ključarja, posestnika: Janez (Ivan) Gubana (Gabana) (1877-82, 1887), Janez Mancini (Manzini) (1876-77, 1879-86)
posestniki (14): Štefan Goren.ščik (Gorenščak) (1874-76, 1878-87, 1889), Jože Domeniš, (1875-77), Andrej Maršev (1875), Velantin Domeniš (1876-77), Miha Sirak (1876-77), Tone Kjabatin (1878), Jože Klinjon (1882), Alojz Blankin (1883-85, 1887-89), Ant. Gožnjak (1883-84), Jože Zujani (Zujan) (1883-84, 1889), Ivan (Janez) Žuber (1883-84, 1887-89), Anton Becja (1887-89), Janez Mancini (1889), Anton Birtič (1889) fantje (5): J. Sturam (1877), Jože Medveš (1877), Tone Markič (1877), Anton Kromac (1878), A. Urbančič (1889)
dekleta (3): Roza Mancini, dekle (1877-80, 1882), Mar. Mancini, dekle (1889), Amal. Blažutič (1889),
gospodinji: Roza Gujon (1887-89), Roza Cenčič (1889)
Neža Stergar (Stargar), kuharica (1890-96, 1898-1900)
brez navedbe poklica ali stanu (6): Tone Plata (1887), Ivan Rakar (1887), Jože Butera (1895-96), Ant. Podreka (1896-), Jože Batajin (1897), Jož. Tomažetič (1899)
Topolovo (Topole)
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1876		1	1
1882		3	3
1883		8	8
1884		8	8
1885		8	8
1886		16	16
1887		17	17
1888		13	13
1889		8	8
1890		2	2
1892		6	6
1893		19	19
1894		4	4
1895	1	2	3
1896	1	9	10
1897	1	7	8
1898	1	7	8
1899	1	3	4
1900	1	3	4
1876-1900			54
Poverjeniki (7) :
Peter Černota (Cernota), kaplan (1882-84), Val. Skok, posestnik (1885), Anton Trušnik, kaplan (1886-88), Al. Blažutič, kaplan (1889), Lucijan Križetič, duhovnik
(1892-93), Jak. Lovo, kaplan (1896-99), Andr. Čačič, kaplan (1900-)
Dosmrtni udje:
Ant. Trušnjak (Trušnik) (1895—)
Letni uclje:
kaplana : Anton Prusnik (1876), Jožef Blažutič (1888) krojača: Janez Gorjup (1882-88), Anton Faletič (1886) trgovca: Janez Gorjup (1883-90), Andrej Bukovec (1886-87) posestniki (8): Anton Bernik (1882-86), Anton Filipič (1883-88, 1893), Matevž Gorjup (1883-88), Miha Rukli (1886), Val. Skok (1886-88, 1893), Val. Bernik (Bernjak) (1887-88, 1892-98, 1900), Št. Rukli (1887-88), A. Bukovac (1888)
Antonija Cenčič, posestnica (1886-87)
Lucija Gorjup, služkinja (1886-88)
fantje (6): Aleks. Bukovac, (1883-84, 1893), Miha Rukelj (1883-85), Jan. Trušnik (1887-88), Anton Filipič, (1889), Štefan Rukli (1889, 1896-), V. Bernik (1890)
dekleta (7): Angela Trušnik (1885-88), Marija Faletič (Falatič) (1886-87, 1889, 1892-93, 1896), Katarina Rukli (1886-87), Antonija Skok (1886-89), Antonija Cenčič (1889), Marija Skok (1889), Julija Gorjup (1896)
brez navedbe poklica ali stanu (18): Ana Kundrič (1887-88), Ana Gorjup (1893), A. Gorjup (1893), Jožef Gorjup (1892-94), Štefan Gorjup (1892-93, 1896), Valentin Trušnjak (1892-1900), Anton Filipič (1893, 1897-98), Janez Filipič (1893), Andrej Rukli
(1893), Anton Rukli (1893), Marija Rukli (1893), Miha Rukli (1893), Mohor Rukli (1893), Št. Trušnjak (1893-94), Ivan (Janez) Gorjup (1896-98), Jož. Kromec (1896), Antonija Rukli (1897-98), Jož. Cendol (1899)
Trčmun (Tarčmun)			
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1882		11	11
1883		19	19
1884		19	19
1885	1	17	18
1886	1	13	14
1887	1	12	13
1888	1	14	15
1889	1	16	17
1890	1	16	17
1891	1	12	13
1892	1	11	12
1893	1	11	12
1894	1	7	8
1895	1	7	8
1896	1	9	10
1897	1	9	10
1898	1	9	10
1899	1	2	3
1900	1	7	8
1882-	-1900		36
Poverjenik:
Valentin Domeniš, duhovnik (1882-)
Dosmrtni udje:
Jožef Mašera, posestnik (1885-)
Letni udje:
Valentin Domeniš, kaplan (1875-76)
Ivan Trinko, bogoslovec (1882-85)
Ivan (Janez) Leban, cerkovnik (1882-89)
Blaž Franc, mizar, posestnik (1882-85, '1886, 1900-)
posestniki (16): Alojzij Loščak (1882-91), Val. Petričič (1882-85), Andrej Polavščak (Poljavšček) (1882-84,1894-98, 1900-), Matija Trušnjak (1882), Štefan Trušnjak (1882), Šimon Cendau (Cendol) (1883-91, 1896-98,1900-), Jožef Duš (1883-84, 1891, 1894-
98), Štefan Duš (1883-86, 1889-93), Ivan (Janez) Polavšček (Polanšček) (1883-85), Miha Sirk (1883-85), Ivan Trinko (1883-85, 1890), Matija Velikac (1883-93), Miha Vogrič (1883-85, 1892-93), Janez Mašera (1885-91), Janez Martinič (1889), Štefan Trinko (1889-98, 1900-)
kmečke žene (3): Marija Jelina (1882), Roza Jelina (1882), Marijana Kudrič (1886-90) fantje (4): Jožef Duš (1886-88), Iv. Trinko (1886-88), Janez (Ivan) Zaberščak (1887-1900), Blaž Franc (1888)
dekleta (4): Marija Jelina (1883-85, 1888-89), Marijana Kudrič (1883-85), Marija Mašera (1883-85, 1887-91, 1893-98, 1900-), Marijana Žlunder (1883-90, 1892-93) brez navedbe poklica ali stanu (4): Kat. Petričič (1890), Jož. Šekel (Šekli) (1890-93,
1896-98), Ivana Duš (1892), Janez Šekli (1892-93)
Videm
Leto	Dosmrtni udje	Letni udje	Skupaj
1886		5	5
1887		17	17
1888		14	14
1889		14	14
1890		4	4
1891		10	10
1892		7	7
1893		11	11
1894		13	13
1895		16	16
1896		15	15
1897		18	18
1898		21	21
1899		19	19
1900 1886-1900		13	13 50
Poverjenik:
Iv. Trinko, bogoslovec (1886-) (od 1887 profesor in katehet)
Letni udje:
duhovniki (3): dr. J. Pavlica (1889 2 iztiska), dr. Al. Pelizzo, profesor cerkv. prava,
vicerektor semenišča C1893—), Jos. Jušič, ekonom (1899)
bogoslovci (24): Anton Bankič (1886-88), Andr. Florijančič (1886-87), Alojz Hobbe (1886), Anton Vižentini (1886-89), Bogoslovci in dijaki v nadškof, semenišču (1886), Lucijan Križetič (1887-91), Vinc. Ferdih (1887-89), Ant. Trušnik (1887-89), Ivan Zdrav-lič (1887-91), Jož. Venturini (1889, 1891), Miha Zabreščak (1893-97), Ant. Domeniš (1894-97), Ant. Klemenčič (1895-98), And. Čjačič (Čačič) (1896-99), Jožef Jušič (1896-
99), Iv. Fetričič (1896—99), Natan. Zufferli (Cuferli) (1897-1900), Evgen Dobrolo (1897—
1900), Iv. Šinik (1897-98), Iv. Zlobe (1897), Ant. Gujon (1898), Iv. Gujon (1899-), Iv. Šturam (1899-1900), Nat. Monkar (1900-)
dijaki semenišča (27): Ant. Klemenčič (1887-88, 1891-94), Fij Kručil (1887-88, 1894), Ant. Tomažetič (1887-89), Miha Zaberščak (1887-89,1891 -92), And. Cjačič (Čjačič, Čačič) (1888-89, 1893-95), Jož. Durjava (1888-89, 1891-93), Evgen Dobrolo (1889-
96), Srečko Praprotnik (1889), Natan. Zufferli (Cuferli) (1889, 1891-96), Iv. Fetričič (1891, 1895), Jož. Venturini (1892), Ant. Medveš (1893-95), Ivan Obid (1893-1900), Ivan Šturam (1893-98), Jožef Jušič (1894-95), Pavel Kručil (1895-97, 1899), Iv. Gujon (1895-97), Natal Monkero (Monchero, Monkar) (1895-99), Avg. Blažutič (1896-97), Jož. Domeniš (Domeniš) (1896-), Ugon Komarin (1897-98), Ambr. Gujon (1898-), Jožef Saligoj (1898-1900), Peter Sitar (1898), Al. Simonič (Simončič) (1898-1900), Jožef Škur (1898—), Aleks. Tomažetič (1898—)
brez navedbe poklica ali stanu (5): Al. Blažutič (1887), Ivan Kodermac (1887), Ivan Kruder (1887), Evgen Favša (1887-88), Al. Zlobe (1887)
Berca (Brce, Brca)
Štefan Zakrajšek (Zabrščak), posestnik (1886-87)
Brezje
Januarij Lorio, duhovnik (1885-88), Anton Trušnik, duhovnik (1889 2 iztisa), Al. Žlobe, kaplan (1894)
Cavazzo (Karnija)
Al. Žlobe, vikar (1895-96)
Čela (Čigla)
Jan Guzula (1894-97), Ant. Guzula (1896), Mar. Klinjon (1896), Avgusta Klinjon (1897)
Čedad
Jože Straculin, župnik (1882-89) (dosmrtni)
Črneja
Alojzij Fikonja, posestnik (1888)
Fojda
Jože Kavčič, duhovnik (1885-86)
Grljan (Galijan)
Iv. (Jan-) Trušnik, župnik (1892—), (od 1897 kanonik), Pet. Domeniš (1898-)
Gorenja vas
Anton Hvala (1896)
Hlasta
Jožef Fon, posestnik (1889-1892)
Kras
Ant. Pater (1895), Marija Špekonja (1895)
Lesa (Lese, Liesa)
Štefan Čiabej (Čiabaj), kaplan (1875-76)
Medveži (?) (Mediuza (?))
V. Pedrih, duhovnik (dosmrtni) (1895)
Petjah
Jožef Jula (1900-)
Podcerkev
Jož. Vicuti, duhovnik (1892—), Ant. Beligoj (1897-)
Podutana (?)
Anton Trušnak, kaplan (1875)
Pontc di Pieris
Iv. Klun, mitničar (1889)
Podvrata (Potrata (?))
And. Florjančič, duhovnik (1891)
Prlešnje (?)
Jan. Dreščak, kaplan (1895-96)
Sarženta (Serženta)
Marijana Štruco (1897), Jože Tomažetič (1897-98, 1900-)
Sovodnje
Roža Birtič (1898), Antonija Loščak (1898), Mih. Matelič (1898)
Skorša (?)
Franc Faiduti, kurat (1874), Jože Kosareti, obč.odbornik (1874)
Subid
Jožef Vecuti, duhovnik (1886-88), Januarij Lorio, duhovnik (1889-)
Štolbank (Sv. Volbenk, Sv. Štolbank)
Janez (Ivan) Mancini (Manzini), kaplan (1882-84, 1891), Ant. Bernik (1891), Ant. Gerbič (1891), Ant. Znodar (1891)
Stupica
Jan Juretič (1894)
Tarčct (Tarčent, Terceta)
Anion Bankič, bogoslovec (1885-87), Ant. Birtič (1900), Ter. Klinjon (1900)
Tarpeč
Štef. Domeniš, duhovnik (1898-)
Tipana (Tojpana)
Jožef Viculi, duhovnik (1890-91)
Zajci (Zajac)
Jan. Čendov, posestnik (1894)
Zavrh
Jožef Pinoza (1889-91), Jakob Kulet (Kuleto) (1890-91, 1896—97), Natalis Negro
(1897), Val. Pinoza (1897)
Videmska nadškofija
Družba sv. Mohorja v celoti
Leto	Posto-	Dosmrtni	Letni	Skupaj	Dosmrtni	Letni	Skupaj
	janke	udje	udje		udje	udje	
1866	2		3	3	199	3.781	3.980
1867	3		4	4	243	6.843	7.086
1868	—		-	-	284	10.174	10.458
1869				17	329	13.337	13-666
1870	1		9	9	323	15.842	16.165
1871	1		9	9	368	17.027	17.395
1872	1		10	10	397	18.528	18.925
1873	1		9	9	438	21.454	21.892
1874	5	1	18	19	449	23.631	24.080
1875	8	1	22	23	467	25.869	26.336
1876	8	1	20	21	479	26.336	26.815
1877	1		17	17	485	25.378	25.863
1878	1		14	14	485	23.927	24.412
1879	1		11	11	499	24.834	25.333
1880	1		12	12	505	24.925	25.430
1881	2		12	12	517	24.567	25.084
1882	12	2	57	59	527	23.947	24.474
1883	15	2	83	85	512	27.848	28.390
1884	15	2	83	85	557	27.945	28.502
1885	17	3	87	90	568	29.022	29.590
1886	21	3	106	109	585	31.102	31.687
1887	20	3	131	134	605	34.405	35.010
1888	24	3	117	120	630	40.922	41.552
1889	24	3	146	149	658	45.384	46.042
1890	26	2	138	140	680	47.404	48.084
1891	25	3	147	150	775	51.052	51.827
1892	29	3	165	168	837	56.866	57.703
1893	26	3	184	187	915	56.483	57.398
1894	38	3	199	202	984	64.968	65.952
1895	34	6	l6l	167	1.057	71.040	72.097
1896	35	6	203	209	1.132	74.095	75.227
1897	29	5	194	199	1.168	70.372	71.540
1898	28	4	160	164	1.232	75.899	77.131
1899	28	5	192	197	1.309	76.794	78.103
1900	34	5	189	194	1.362	77.234	78.596
Do leta 1900 sem v zgornjih tabelah s seštevanjem udov v predstavljenih 6l mohorjan-skih postojankah v videmski nadškofiji zabeležil skupno okoli 800 mohorjanov. Ob natančni analizi je omenjena številka za okoli 50 mohorjanov nižja, saj so bili nekateri v obravnavanem obdobju vključeni v dve, tri ali celo več različnih podružnic. K tej številki najbolj prispevajo duhovniki, ki so se vanje vključevali tako, kot so jih prestavljali. Z zgolj mehaničnim seštevanjem pridemo tako do okroglo 100 mohorjanov - duhovnikov v videmski škofiji, z natančno analizo njihovih poklicnih poti pa do realne številke 65. Okoli deset duhovnikov zasledimo že prej kot dijake in nato še bogoslovce v Vidmu in še kje. Selilo se je tudi nekaj kuharic oziroma služkinj, tako Neža Stergar (Stargar) med Špetrom Slovenov, Bliščem in Dreko ter Lucija Gorjup med Brišcem, Oblico, Špetrom Slovenov in Topolovim. V nekaj drugih primerih pa verjetno ni šlo za poklicne selitve, pač pa se je del mohorjanov iz posameznega kraja vključil v na novo nastalo mohorjan-sko postojanko kje v soseščini, včasih pa celo vrnil v prvotno. Tako zasledimo nekaj mohorjanov, ki so se iz Špetra Slovenov po vrsti preselili v Demenžo, Ronce, Brišco, Bjačo, drugih nekaj pa iz Sv. Lenarta v Kravar in nato nazaj. Pri Špetru Slovenov je sploh prišlo do velike selitve udov, saj je očitno iz močne prvotne postojanke nastalo kar nekaj novih. Le tako lahko pojasnimo velik padec mohorjanov v tem kraju leta 1890 ob bistveno nespremenjenem skupnem številu mohorjanov v videmski nadškofiji.
Analiza poklicne oziroma stanovske sestave mohorjanov v videmski nadškofiji nam ob upoštevanju zgoraj omenjenih težav kaže, da sodi velika večina med njimi v kategorijo, ki je v koledarjih Družbe sv. Mohorja ni, sam pa sem jo poimenoval »brez navedbe poklica ali stanu«. Takih mohorjanov je okoli 360. Poleg njih je še do 130 posestnikov kmetov, med njimi tudi manj kot deset posestnic, že omenjenih 65 duhovnikov, med njimi tudi eden z dvojnim poklicem duhovnik učitelj, do 10 kmečkih žena oziroma gospodinj, 35 fantov oz. mladeničev in 23 deklet. Pri slednjih dveh kategorijah je težko ugotoviti, kdaj spremenijo stan in postanejo posestniki oziroma kmečke žene. V množici mohorjanov »brez navedbe poklica in stanu« gre nedvomno skoraj v celoti za pripadnike osnovnih štirih zgoraj navedenih stanov- posestnikov, kmečkih žena, fantov (mladeničev) in deklet, nejasna je pač le njihova razdelitev. Poleg omenjenih petih kategorij, ki so tako v videmski nadškofiji kot tudi v vseslovenskem merilu pomenile ogromno večino vseh mohorjanov, naletimo še na dve, ki se v tem času, kot smo že omenili, v veliki meri prepletata in sta kasneje delno vključeni v duhovniško. Gre za dijake (30) in bogoslovce (28). Mohorjanov cerkovnikov je do leta 1900 10. Med ostalimi poklicnimi kategorijami pa v videmski nadškofiji pa nobena ne preseže številke 10. Tako zabeležimo do leta 1900 8 krčmarjev oz. krčmaric, 6 mizarjev, od katerih je eden hkrati naveden še kot kmet, daigi pa kot cerkveni ključar, 5 učiteljev oz. učiteljic, 5 trgovcev, 5 kuharic oziroma služkinj, 4
krojače, 3 zidarje, 2 kamnoseka in po 1 mitničar, »modroslovec« in šivilja. Kot posebna kategorija so označeni tudi cerkveni ključarji, ki jih je poleg omenjenih dveh še 8, dva od teh sta hkrati tudi posestnika, župani, ki jih je 5, kakšen med njimi je dodatno tudi posestnik, gospe (2) in po en občinski odbornik, občinski tajnik in »občinski obhodnik«. Poleg posameznikov naletimo tudi na dva »kolektivna člana« - bogoslovce in dijake v nadškofijskem semenišču v Vidmu v letu 1886 in na redovnice Družbe Marijinih sester v Mažerolah in Čeneboli ob koncu našega pregleda.
Kot sem že omenil, nameravam delovanje Družbe sv. Mohorja v videmski nadškofiji v letih 1901-14 predstaviti v posebni raziskavi. Mejna letnica 1914 je rezultat dejstva, da po tem datumu med prvo svetovno vojno Družba sv. Mohorja v videmski pokrajini ni mogla delovali. V to raziskavo bom vključil tudi obsežnejšo analizo delovanja Družbe v videmski nadškofiji v celotnem obdobju do 1. svetovne vojne, ob njej pa tudi predstavitev njenih najodličnejših udov na čelu z Ivanom Trinkom - Zamejskim in Petrom Podreko. Slednji je, kot je zapisal Simon Rutar, začel razširjati Novice, Danico in Mohorjeve knjige med Slovenci.7
Za zaključek prvega dela pregleda tako navedimo le nekaj ugotovitev oziroma dopolnil že objavljenih dejstev.
Kot vidimo iz sklepne tabele, letno število udov Družbe sv. Mohorja v obravnavanem obdobju ni preseglo številke 209, ki jo je doseglo leta 1896. Vodstvo Družbe, ki si je tako za Beneške Slovence in Rezijane kol tudi za Prekmurske in Porabske Slovence zelo optimistično zastavilo najprej po 500 ali 600 udov, -če bi od 100 prebivalcev pridobili le dva«* je čez dve leti razočarano priznalo, da so upali, da se družba v somboteljski škofiji in videmski nadškofiji povzpne vsaj do 1200 družbenikov po istem kriteriju dveh udov na sto prebivalcev, -iz tega pa očitno ne bo nič in ondi namesto životarjenja ne bo življenja.«'’
Vzrokov za tako stanje je bilo več: pivi nedvomno izrazito sovražno stališče italijanskih oblasti do »panslavistične« Družbe sv. Mohorja in z njim povezan neizogiben pritisk na vse, ki so te knjige širili ali jih prejemali. Stanje je bilo zelo podobno tistemu v Prekmurju in Porabju v istem času. Podobno kot tam tudi tu zasledimo, da so bili poverjeniki Družbe ob častni izjemi treh cerkovnikov, dveh posestnikov in enega učitelja zgolj duhovniki, skupaj 55 do leta 1900. Čeprav so bili slovenski duhovniki pospeševalci Družbe sv. Mohorja, pa Ivan Trinko zelo samokritično ugotavlja, da se mu zdi, da naj bi bil prvi vzrok relativno majhnega števila mohorjanov v Beneški Sloveniji -pomanjkanje zadostnega pojasnila in priporočila ali agitiranja za Družbo od strani duhovščineostali vzroki pa pomanjkljivo razumevanje knjižne slovenščine, nasprotovanje vladne strani, h kateremu jo priganja lokalna šolska oblast in pa -z zlim duhom navdano časnikarstvo«, ki uporablja vsa, tudi najpodlejša sredstva, da naščuva italijansko javnost in vlado -zoper mirne Beneške Slovence in zoper Družbo sv. Mohorja, ki baje širi med njimi svoje panslavistične ideale’-. Trinko dalje navaja, da so »napadli slavno Družbo celo v državnem zboru v Rimu-, v -povsem neupravičeni in nazadnjaški vojni- zoper njo pa se je posebno odlikoval poslanec čedajsko-špeter-skega volilnega okraja -Žid Morpugo-."1 Za Rezijo pa Trinko navaja, da -obe'e razširjena
7 S.(imon ) Rutar, lieneška Slovenija, Prirodoznanski in zgodovinski opis,- Matica Slovenska, Ljubljana 1899, str. 175.
B KOM za 1889, str. 101.
KMD za 1891, str. 118.
Ivan Trinko, Beneška Slovenija, Hajdimo v Rezijo.-Družba sv. Mohorja, Celje 1980, str. 45-46
‘Družba sv. Mohorja’ med tamkajšnjim prebivalstvom nima udov-," kar pa povsem ne drži, saj so v seznamih v koledarjih Družbe v kraju Rezija do leta 1900 navedeni štirje. O Družbi sv. Mohorja v Beneški Sloveniji do leta 1918 piše tudi Karel Šiškovič,12 ki poudarja podobne italijanske politične ovire njenega širjenja kot Trinko. Za nekaj let navaja tudi število mohorjanov v Beneški Sloveniji, in to brez navedbe vira, razprava ima na koncu zgolj pregled uporabljene literature. Številke so precej različne od tistih, ki jih najdemo v omenjenih seznamih v koledarjih, in so navedene v pričujoči prestavitvi. Tako navaja za leto 1882 112 članov, seznami mohorjanov pa 59, 1891 139 (seznami 150), 1893 168 (seznami 187), 1894 181 (seznami 202) in 1895 198 (seznami 167). Do podobne razlike prihaja tudi pri podatkih za leta po 19OO, tako za leta 1904 (Šiškovič 139, seznami 238) 1905 (Šiškovič 202, seznami 230) 1909 (Šiškovič 219, seznami 239) in 1910 (Šiškovič 353, seznami 336).13 O razvoju Družbe sv. Mohorja v videmski pokrajini v obdobju po letu 1900 bo, kot že rečeno, govor v drugem delu tega pregleda. Sezname mohorjanov v Družbinih koledarjih visoko ceni Ludvik Zor-zut,H ki pa jih sam v svojem prispevku uporabi zelo bežno, ko zgolj z osmimi številkami povzame število mohorjanov v videmski nadškofiji »pred prvo svetovno vojno«. Iz navedene skupne številke udov 251 razberemo, da gre za leto 1911.
Italijansko uradno poročilo navaja za leta 1883 36.564 Beneških Slovencev in Rezijanov, Ivan Trinko je bil mnenja, da jih je bilo leta okoli 40.000. V primerjavi s tem približna številka 750 mohorjanov, do katere smo prišli v tej razpravi, res zgleda precej neznatna in nepomembna. S seštevanjem po posameznih krajih pa dobimo precej višjo skupno številko 2.998 mohorjanskih »knjižnih darov«, ki jih je v prikazanem obdobju 1866-1900 sestavljalo z zelo redkimi izjemami praviloma šest knjig. Preprosto množenje nam pove, da je tako prišlo v tem času med naše od velike večine matičnega naroda z državno mejo odrezane in raznarodovalnemu nasilju izpostavljene rojake najmanj 17.900 knjig. Te niso bile zgolj nabožne, ampak so pokrivale precej različnih področij: od leposlovja do poljudne znanosti. Rojakom v videmski nadškofiji so bile tako dragocena opora v njihovem neenakopravnem boju za ohranjanje in poživljanje njihove slovenske narodne zavesti.
Summary
St. Mohor’s Association Members in the Udine Archdiocese Prior to 1900
Družba sv. Mohorja, a publishing company which supported national awareness, education and cultural progress among Slovenes on the basis of Christian principles, was equally active among the Slovenes living in Slavia Veneta and Resia in the Udine archdiocese. Based on the roster of St. Mohor's Association (Družba sv. Mohorja) listed in the association's calendars the author gives a complete survey of all its members in the Udine archdiocese prior to 1900. In the form of charts and lists he illustrates the membership in 6l localities, year by year. Members are listed by name, surname and years of active participation in the association during which each member also obtained the association’s regular yearly “book gift." Of 750 members in this archdiocese most of them lived in Dreka/Drenchia (63), Špeter Slovenov/S. Pietro al Natisone (61), Mrsin/Mersino (60), Topolovo/Topolo (54), Videm/Udine (50), Oblica/Oblizza (42), Grmek/Grimazzo (41),
" Prav tam, str. 93.
12 Karel Šiškovič, Beneška Slovenija 1866-1918,- Zgodovinski časopis, Ljubljana, 33/1979, št. 2, str. 275. Prav tam.
M Ludvik Zorzut, Sv. Molior jim je kazal pot - KMD za 1973, str. 79-80.
Svet Lenart/S. Leonardo (38), Trčmun/Tercimonte (36), Srednje/Stregna (35) and Kodermaci/ Codromaz (31). Professions or social class of most members are not listed, but it was possible to establish them for at least some of the members. Four farming categories prevailed: land-owners, farming women, young men or girls working on farms. These were followed by priests (65), seminarists and Catholic high school students; there are few other professions. In comparison with the entire Slovene population in the Udine archdiocese which numbered about 40.000 people at the end of the 19"' century the proportion of the Družba sv. Mohorja members was relatively small. Their “book gifts”, however, numbering around 17.900 books, were quite significant. These books were distributed among Slovenes who, separated from their parent country with the state border, were exposed to the pressures of denationalization. The books were not solely religious, but covered a wide range of topics from literature to popular science, therefore presenting an invaluable support in their unequal struggle for the preservation of their national identity.
RAZGLEDI IN GRADIVO
Vesna Moličnik, Špela Pogorelec Interaktivno pripovedništvo
Pripovedovanje je medij za posredovanje izkustva, njegova zmožnost za vključitev uma in vzbuditev čustev je odvisna od občutka in sposobnosti pripovedovalca. Ljudska pravljica nima več primarnega mesta v ustni tradiciji zahodne urbanizirane družbe, toda njena fleksibilna narava ji je omogočila transformacijo in preživetje v novih oblikah.
Narration is a means for mediating an experience. Its capability of engaging both the mind and one’s feelings depends upon the sensitivity and capability of the narrator. Even though folk tales ceased to play an important part in the oral tradition of an urbanized society of the west, their flexible nature enabled their transformation and survival in new forms.
Gradivo, ki ga sestavljajo miti, pravljice in povedke, postaja z zgodovinskim razvojem vedno bolj obsežno. Ker je nastajalo v zgodovinskem času in se nanj odzivalo, predstavlja pogled na svet. Po Carlu Gustavu Jungu »mit, tako kot pravljica, vsebuje arhetipsko plast doživljanja in je ena od izraznih možnosti opisovanja sveta« (Smitek, 1998: 7). Ali, kot je zapisal Milko Matičetov, marsikaj, kar »bi se nam danes zdelo sad razgrete domišljije, so naši bližnji ali daljni predniki sprejemali od staršev in sporočali otrokom kot neovrgljive resnice« (v: Kropej, 1995: 20). Resnica torej ni v stvarno in zgodovinsko določljivih elementih, temveč prej v mišljenju in čutenju ustvarjalcev in tistih, ki so jim bile pripovedi namenjene. Krojili so jih namreč «po meri lastnega življenja, lastnega razumevanja, hrepenenja in upanja in jih šele tako polno vključili v svojo lastno podobo sveta« (Kretzenbacher v: Kropej, 1995: 23). Ob tem je pripovedo-valčeve možnosti omejevala dojemljivost občinstva. Sporočilnost so z vsebinskim spreminjanjem prilagajali poslušalstvu (pravljice so bile v Evropi še ob začetku 19. stoletja namenjene predvsem zabavi odraslih (Šmitek, 1998)) in danim družbenim zgodovinskim okvirom. Obstajajo štirje glavni vsebinski sklopi, ki so redno služili za ozadje ljudskega pripovedništva: kulturni, družbeni, individualni in primerjalni kontekst. V
tem smislu so pravljice in povedke nosilke pretekle in sedanje kulture. Dediščina predstavlja osnovo, na kateri nastajajo enkratne stvaritve ljudskega pripovedništva. Tisto, kar je enkratno, je še posebej zanimivo za narodopisje, saj s tem razkriva značilnosti posameznih področij. Le redko katera kulturna stvaritev ima pri različnih narodih toliko skupnih potez kot pripovedništvo. Prav mednarodni značaj pa omogoča raziskovanje narodnostnih oz. regionalnih posebnosti.
Vse bolj se pojavlja nuja po iskanju novih ali pozabljenih pomenov stvari okoli nas. Fokus zanimanja se je pomaknil od analize drugih k procesu, s katerim izražamo, določamo, opišemo z besedo našo analizo drugih. Imperializem se počasi končuje in se začenja določanje nas samih. Pred kakšen problem smo torej postavljeni v Sloveniji, če Šmitek ugotavlja, da »danes slovensko mitološko izročilo le še životari, pogosto neprepoznavno, v pravljicah, ljudskih pesmih in folklornih prireditvah« (Šmitek, 1998: 8). Ohranjeni drobci so se nekoč v okviru verskega obredja in obnašanja izvajali oz. predstavljali. V pravljico so prišli, ko so izgubili značaj svetega (Propp v: Kropej, 1995). Zaradi tega pri raziskovanju sodobnega pripovedništva ne gre pozabiti vsakdanjih zgodb, spominov, avtobiografij ter »trač anekdot». Danes lahko zasledujemo več smeri pripovedništva hkrati, zato bi težko govorili o prevladujočem toku načina njegove razlage: srečujemo se s historično, komparativno-mitološko, astralno-mitološko, teološko, teozofsko in psihoanalitično metodo, v ospredju pa je zanimanje za semantiko oz. semiologijo ljudskega pripovedništva (Kropej, 1992).
Pripovedovanje je metoda, po kateri je izkušnja ubesedena. Ohranjanje vrstnega reda dogodkov v ustni obnovi je osnovno za našo definicijo pripovedovanja. To razlikuje pripovedovanje od drugih načinov poročanja izkušenj. Pripoved je zasnovana kot celota in ne le zgolj kot lista stavkov. Podajanje in sprejemanje sta močno osebni in imaginativni praksi. Obe namreč prikazujeta pripovedovalčevo oz. poslu-šalčevo kreativnost pri izrabljanju kulturnega miljeja.
Ljudsko slovstvo teži k več verzijam. Noben posamezen tekst ne more biti avtoritativen nad drugimi ali tisti pravi, saj je pripovedovanje »performing art« - torej nastop v javnosti. Pripovedovalec deluje v tradicionalni skupnosti in je odvisen od hipnega odziva občinstva. Poglavitna lastnost, ki opredeljuje pripovedovalca, je kreativnost vpletanja humorja in snovi, ki jo najde v okolju. Glavni namen pripovedovanja je zabava. Ljudstvo je postavilo visoke kriterije, ki jih je pri pripovedovanju potrebno upoštevati, da bi zadovoljili zahteve estetike (Degh, 1995: 9). Pripovedovanje vključuje lingvistične in semiotične formule z izpiljenim, strukturiranim govorom in govorico telesa, ki ju uporablja za ustvarjanje bistrih in duhovitih dialogov. Pripovedovalci zgodb se tako ocenjujejo po stopnji domišljije, po pristnem razvijanju zgodbe, strukturiranju in osvetljevanju vsakdanje realnosti s fikcijo, z ustaljenim uvodom in zaključkom, značilnim za zvrst pripovedovanja. Pripovedovalec legend se mora, za razliko od pripovedovalca pravljic, držati točnosti informacije, saj mora okvir zgodbe ustrezati realnim okoliščinam in pričevanjem. Vsebovati mora dejstva o realni okolici in ne posegati po fantazijskih oblikah. Tako pripovedovalci legend kot pripovedovalci fikcije pa morajo ustvariti okolje, v katero umestijo svojo pripoved in s tem pridobijo zaokroženo celoto.
Pri multimedijskih izdelkih okvir zgodbe ni statičen, temveč je fleksibilen. Z interaktivnim posredovanjem je uporabniku omogočeno vstopanje v prostor, čas in kulturo. S širokim spektrom načinov komunikacije je omogočeno aktivnejše vključevanje v samo zgodbo, saj si vsak posameznik izbere načine komunikacije, ki so mu najbližji. Na ta način posredovanje zgodbe ni omejeno le na glas, besede in govorico telesa, temveč se
razširi na spremljajočo glasbo, slikovne podobe ler možnost vplivanja na potek dogodkov. Pri interaktivnem pripovedništvi! se nekdaj aktivni pripovedovalec spremeni v zbirko možnosti, ki jih uporabnik, glede na svojo domišljijo, poljubno uporablja.
Posledica tehnoloških sprememb 20. stoletja je tudi eksplozija različnosti in kompleksnosti, ki prinaša vse bogastvo vsakdana na vpogled. To pa vpliva ne le na izmenjavo idej in znanja, temveč tudi na dostop do le-teh. Vse večja je potreba po povezovanju raznovrstnih informacij, zbranih na enem mestu. To nam vsak dan učinkoviteje in hitreje omogoča računalnik oz. multimedija kot združba teksta, grafike, zvoka, videa, animacije ter interaktivnosti. Nova oblika komunikacije združuje različne komponente, zaradi katerih se še najbolj približuje celostnemu komuniciranju človeka s svetom.
Evropske težnje prenašanja kulture v digitalni svet se izražajo v Unescovem podpiranju tehnološke transformacije v humanističnih znanostih, kot tistih, ki aktivno posredujejo vsebino za potrebe elektronske konservacije. Zahteve po integriranem podajanju snovi in zabavnem učenju pa v mednarodnem natečaju EuroPrix (glej: Moličnik, Pogorelec, 1999), katerega geslo je »multimedija z vsebino». Tekmovalni del je bil razdeljen na pet kategorij. Kategorija znanja in odkritja je zajemala spekter izobraževalnih orodij in učnih programov, znanstvene in enciklopedične izdelke kot tudi on-line in off-line informacije, ki jih posredujejo šole in univerze. V katalogu za leto 1998 je bilo predstavljenih pet nominirancev, za področje etnologije in kulturne antropologije pa so zanimivi vsaj trije: Atlas afriške ljudske glasbe1, Martin Luther 1483— 15462 ter Sokrates1. Atlas ponuja vpogled v glasbeno tradicijo in identiteto afriškega kontinenta, na CD-ROM-u je zbranih več kot pet ur glasbe, pet različnih interaktivnih poti (od inštrumentov do moderne afriške glasbe), zemljevidi, podobe iz vsakdanjega življenja itd. Na CD-ROM-u Martin Luther 1483-1546 ni zgolj opis Luthrove biografije, temveč zbirka podob, zvokov, ki uporabniku omogočijo izkušnjo življenja v Luthrovem času. Sokrates pa je odličen primer, kako se na zabaven način učiti filozofije.
V kategoriji valorizacije evropske kulture sta bila dva zanimiva izdelka: Versailles 1685, igra intrig na dvoru Ludvika XIV1, ponuja v obliki 3D grafike z odlično resolucijo rekonstrukcijo versaillske palače, ki uporabnika ob pomoči 40 minut baročne glasbe in 200 baročnih slik ponesejo v 17. stoletje. Drugi multimedijski izdelek z naslovom Umetnost šestdesetih - učenje s podobami pa predstavlja umetnike šestdesetih let in njihov vpliv na današnjo družbo.
V kategoriji Podpiranje SMEs’ na tržnem področju se je znašla zanimiva predstavitev vinske hiše6, pod povezavo info boste našli vinski leksikon, osnovne informacije o vinski hiši, opis poti, pod povezavo vinska karta pa podrobne informacije o različnih vrstah vina.
Iz kategorije Izboljšanje demokracije z multimedijo bi omenili dva izdelka. Iskanje Evrope7 je namenjeno mladim, stran je opremljena z elektronskim časopisom, sobo za klepet in igro, v kateri moraš rešiti Evropo iz Zevsovega gradu, in sicer s pravilnimi
1 African folk music atlas, opis CD-roma na strani <http://www.silab.it/amliarsi/>.
‘ <http://www.mib-herlin.de>.
<http://www.everscreen.com>.
4 <http://www.cryo-interactive.fr/Vl .0/english/frames/frame.htm>.
’ Smal and Medium Enterprises (mala in srednje velika podjetja).
(' Izdelek je v celoti objavljen on-line <http://weinhaus.opus5.de/cgi-bin/weinhaus.storefront>.
7 Quest 4 Europe, izdelek je v celoti objavljen on-line <http://www.quest4europe.nl>.
odgovori na vprašanja o Evropski uniji. Drugi izdelek, objavljen v obliki CD-ROM-a, Mafija - 150 let dejstev, osebnosti in obrazov8, poskuša odpraviti napačne interpretacije in klišeje o mafiji ter prikazati ta fenomen v kulturno-zgodovinskih okvirih. Celostno podobo so izdelovalci skušali podati celo z upoštevanjem predstavitve mafije v medijih.
Zmagovalni CD-ROM kategorije »prvi koraki v multimedijo« je bil Sneguljčica in sedem Jankov9. Rahlo zmeden naslov je posledica multimedijske združitve treh znanih pravljic: Sneguljčica in sedem palčkov, Janko in Metka ter Rdeča kapica. Otrok (uporabnik CD-ROM-a) se mora najprej odločiti za glavnega junaka ene izmed naštetih pravljic, ki ga mora nato popeljati do pravljičnega srečnega konca. Pravljice so razširjene z novimi možnostmi: možno je poljubno izbrati kje v pravljico vstopimo, kje izstopimo, sprehajanje naprej in nazaj po zgodbi, vodenje junaka ene pravljice v svet druge, tako lahko npr. Sneguljčico napotimo k hišici iz sladkorja, lahko pa se tudi znotraj same zgodbe odločimo ali naj lovec reši Rdečo Kapico, morda samo babico, morda pa potrebuje le skodelico kave. Nekatere povezave so namenjene zgolj zabavi, druge pa narekujejo potek zgodbe. Kljub novemu spektru možnosti, ohranjajo pravljice svojo izvirno pripovedno strukturo, saj le pravilno zaporedje in upoštevanje izvirne pravljične poti omogoča srečen konec. Če zaideš v drugo pravljico oz. zgrešiš potek znotraj prave pravljice, se zgodba konča žalostno ali prav absurdno. Ker pa mora biti konec pravljice tudi v multimediji srečen, te glavni junak prosi, da vztrajaš, dokler ga ne pripelješ do srečnega konca. Otroci tako kreativno izbirajo med danimi možnostmi, interakcija pa jim omogoča vstopanje v svet pravljic na način, ki se razlikuje od poslušanja oz. branja knjige.
Oblikovalci CD-ROM-a so črpali snov iz enega najpopularnejših virov za otroško literaturo, iz zbirke nemških pravljic, ki sta jih izdala Wilhelm in Jacob Grimm v začetku 19- stoletja. Zbiranje pravljic, ki sta se ga lotila brata Grimm, je bilo označeno kot »reševalna misija«, ki je pomagala ohraniti pripovedništvo zaprtega družinskega kroga in ga posredovati širši javnosti. Zapis pravljic sta tekstovno izboljševala do popolnosti. Folkloristi pa so ju kritizirali zaradi nekritičnega združevanja oralne in literarne tradicije, saj naj bi se njuna zbirka preveč oddaljevala od ustnega načina pripovedovanja in bila tako uporabna le za študij vsebine (Degh, 1995). Kljub kritikam pa je njuna zbirka, ki je veljala za literarno, kmalu postala standard za komparativno filologijo pravljice (Degh, 1995). Njuna zbirka pravljic oz. njeni deli so postali model za preučevalce pripovedovanih in pisanih pravljic ter za literate. Zbirka je pomenila osnovo za prilagajanje in širjenje žanra v modernem svetu. Fleksibilna narava je bila tista, ki je pravljici omogočila transformacijo in preživetje. Tako danes kot v preteklosti, se pravljica prilagaja novim tehnologijam namenjenim komunikaciji. Prenašanje pravljic v digitalizirano obliko torej odraža globalne spremembe v načinu pridobivanja in širjenja informacij sodobne urbanizirane družbe.
* * *
»Wesselski trdi, da brez opore v knjižni obliki pravljice v moderni Evropi ne bi nikoli vzcvetele« (Degh, 1995: 268). To dokazuje povratni vpliv literature na pripovedništvo. V naravi pravljice in povedke je, da je v določeni fazi svojega obstoja pripovedovana ali brana na glas. Moderna družba je razvila način amaterskega kakor tudi profesional-
" The mafia -150 years of facts, figures and faces, producenti so CLIOMEDIA Officina <http://www.cliomedia.it>.
’’ Snow White and Seven Hansels.
nega podajanja pravljic. Mnogo ljudskih pravljic je prirejenih v otroško zabavo v več sto ilustriranih knjigah in nešteto filmih, pojavljajo pa se tudi prvi izdelki na CD-ROM-ih. Interaktivno pripovedništvo tako daje slutiti radikalno preoblikovanje besedila, grafike in zvoka v novo obliko. Interaktivno vstopanje v mikrosvetove, ki omogoča uporabniku večplastno doživljanje sveta, je eno od vznemirljivih področij, ki jih ostali mediji niso ponujali, ali pa vsaj ne v takšni meri.
Viri in literatura
BURNET, Ron (1999): Living Archaelogy: Electronic Networks and a Life of Learning, <http://unesco.org/education/educprog/lwf/doc/portfolio/opinionl.html>, 14. 4. 1999.
DEGH, Linda (1995): Narratives in Society: A Performer-Centered Study of Narration, EF Communication No. 255, Academia Scientiarum Fennica: Helsinki.
KROPEJ, Monika (1992): Raziskovanje ljudskega pripovedništva na Slovenskem v luči mednarodnih usmeritev, v: Traditiones 21(92), 73-84, SAZU: Ljubljana.
KROPEJ, Monika (1995): Pravljica in stvarnost: odsev stvarnosti v slovenskih pravljicah in pripovedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine, ZRC SAZU: Ljubljana.
MOLIČNIK, Vesna, POGORELEC, Špela (1999): Če mi poveš, bom poslušal. Če mi pokažeš, bom videl. Če bom izkusil, se bom naučil, v: Glasnik SED 39/2, 54-57, SED: Ljubljana.
ORING, Eliott (1993): Folk Groups and Folklore Genres, Utah state university press: Logan Utah.
RANKE, Kurt (1984), ur.,: Enzyklopädie des märchens: Handwörterbuch zur historischen und vergleichenden erzhälforschung, 4, Walter de Gruyter: Berlin, New York.
RAPPORT, NigelJ. (1999): Representing Anthropology, Blurring Genres: Zigzagging Towards a Literary Anthropology, v: Mediterranean Ethnological Summer School, vol. 3, 29-48, EE OEIKA: Ljubljana.
ŠMITEK, Zmago (1998): Kristalna gora: mitološko izročilo Slovencev, Forma 7: Ljubljana.
(1999): Learning Without Frontiers: Constricting Open Learning Communities for Lifelong Learning, <http://www.unesco.org/education/lwf/>, 14. 4. 1999.
Summary
Interactive Narrative
Since they contain a broad spectre of man s ideas and emotions folk narratives reflect a given society as well as die individuals who create and mediate them. The contents of folk narratives is flexible; equally subject to changes is the manner of mediating these narratives, depending upon the current demands and technological possibilities of a society or a community. The age of information our society is subject to at present equally transforms and steers the narrative toward new and diverse ways of mediating it. Oral tradition, once recorded only on paper, is gradually moving into the realm of multimedia whose main attraction and challenge is interaction.
Julijci 1956 je Matičetovega povsem prevzel pravljičar Joža Kravanja Marinčič iz Trente. - Foto V. Vodušek
Naško Križnar Besede in slike
Slavljenec akacl. Milko Maličetov je pri svojem terenskem delu prišel tudi na Koroško. Na njegovrm prvem magnetofonskem traku (16. 3- 1958) je posnet pripovedovalec Franc Izop-Leben iz Gorinčič pri Šentjakobu. Kasneje je z njim za TV Ljubljana posnel tudi film iz serije Pri naših pravljičarjih (1968). Na ta način se je Milko Maličetov vpisal med pionirje uporabe filma pri raziskovanju pripoved niške kulture in jezika. Kljub široki uporabi avdiovizualne tehnologije na različnih področjih, le-ta danes v znanosti še ni dobila mesta, ki ji gre. Zato se mi zdi primerno, da ob tej priložnosti pokažem primer sodobne uporabe video kamere pri raziskovanju kulture, jezika in narečja, ki bi je bil vesel tudi slavljenec.
Naslovna parafraza nemškega izraza Wörter und Sachen, ki je odigral velik pomen tudi v slovenski etnologiji, se v našem primeru nanaša na vizualno dokumentacijski opus dr. Herte Maurer-Lausegger, neutrudne raziskovalke in asistenčne profesorice na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu. Z njenimi video filmi sem se prvič srečal pred leti v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je predstavljala svoja prva izdelka: Narečje pod Vrtačo (1994) in Barbara Lucija pomoj...(1995) in kjer smo jo morali po projekciji tolažiti, da je s filmi vse v redu, le znanstveniki in profesorji ne sprejemajo vsi tako navdušeno vizualne metode pri raziskovalnem delu kot jo sprejemamo nekateri. Vesel sem bil, da sem v bližnji soseščini dobil kolegico z erosom za vizualne metode. Branila se je, da njeni filmi niso etnološki, da so dialektološki, da ne pozna vizualne antropologije in da nima stika z ustreznimi mednarodnimi ustanovami. To je bilo res, a so mi bili njeni filmi vseeno všeč, bili so prijetna osvežitev v našem strokovnem okolju, kamor smo vsi brž sprejeli dr. Herto Maurer-Lausegger tudi kot koroško rojakinjo.
Odtlej sem jo redno vabil na naše konference in posvetovanja. Na moje vabilo se je udeležila znanstvenega posvetovanja »40 let slovenskega etnološkega filma«, mednarodne konference »Znanstveni film kot komunikacija« (oboje 1996) in mednarodne konference »Pomen vizualnih informacij v znanosti« (1998). Povsod je vzbudila pozornost z energičnim zagovarjanjem svojega vizualnega pristopa. Po drugi strani pa so bili
njeni izdelki in njen pristop po izvirnosti brez konkurence, kar je skoraj pravilo v krogih vizualnih raziskovalcev, ki so bolj na redko posejani v akademskem svetu. Zato vsak od njih zlahka najde še nezasedeno delovno področje. Ona je edina v tem prostoru, ki uporablja video kamero pri raziskovanju narečij.
Nazadnje sem se srečal s Hertinimi filmi 16. aprila 1999 v Borovljah (na deževni pomladni večer), ko je predstavljala svoja najnovejša izdelka Orodje s koroških podstrešij (1999) in O saneh (1999). Tam je še najbolj prišla do izraza vrednost njenega dela, ker se je bogastvo prikazovane kulture vrnilo k njenim ustvarjalcem, kar je eden najznačilnejših in najzanimivejših učinkov vizualne metode. Podeželska dvoranica je bila namreč polna ljudi iz krajev, kjer je nastajala Hertina vizualna dokumentacija. Nekateri so prvič slišali svoj narečni govor v javni predstavitvi. Mnogi so se morda prvič zavedli vrednosti starega izrazoslovja v povezavi z materialno kulturo svojih prednikov. Ali pa so sami pri sebi šteli koliko časa je že minilo odkar je iz njihovega življenja odšla narečna beseda skupaj s predmeti, ki jih je označevala. Kakorkoli, Hertini filmi so sprožili spraševanje in samospraševanje.
Pred menoj je spisek njenih video filmov, ki so nastali v obdobju od leta 1994 do leta 1999.
Narečje pod Vrtačo. Mlini in žage. Dokumentacija. 1994, VHS 20 min.
Barbara, Lucija, pomoj... Prispevek k HOO-letnici sončnih Djekš. 1995, VHS 19 min.
Schafzucht ohne Grenzen. Spracliche und volkskundliche Beobachtungen au.s Südkärnten. 1996, VHS 26 min.
Bica, bica, su su su... Jezikovni in etnološki utrinki iz dvojezične Koroške. 1996, VHS 28 min.
Orodje s koroških podstrešij 1999, VHS 30 min.
O saneh... 1999, VHS 47 min.
Producent vseh je formalno Univerza v Celovcu, Inštitut za slavistiko, projekt: »Raziskovanje slovenskih narečij na Koroškem«. Iz priloženih brošuric pa je razvidno, da so pri produkciji soudeleženi tudi Mohorjeva družba v Celovcu, Urad koroške deželne vlade, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in družinsko gostinsko podjetje Lausegger. Prve štiri video filme je izdelala ekipa Inštituta za medijsko komunikacijo Univerze v Celovcu, zadnja dva pa sodelavci video studia Artis iz Celovca. Producentsko ozadje kaže na pregovorno zahtevnost vizualne produkcije, ki navadno sega preko okvirov akademskega okolja. V pogovorih s Herto sem izvedel, da ima pri produkciji podobne težave, kot jih imajo nekateri naši kolegi drugje po svetu. Po eni strani se morajo spoprijemati s predsodki svojih (nadrejenih) kolegov, po drugi strani pa z realno finančno in tehnično zahtevnostjo vizualne produkcije.
Vsakemu od omenjenih filmov je priložena brošurica s podatki o filmu, o sodelavcih in vsebini. Najpopolnejše so priloge k zadnjim trem filmom. Zato naj navedem njihovo sistematiko. Naslovu sledi podnapis: Priloga videofilmu, Fonološka transkripcija filmskega besedila s prevodom v slovenščino, kraj in letnica.
Sledijo podatki o sodelavcih pri »oblikovanju videokasete«. Hertino ime je navedeno pod rubriko »Znanstveno vodstvo/ organizacija/ vezno besedilo/ fotografije« ali pa »režija/ vodstvo produkcije«. Navedeni so še: snemalec, montažer, tehnično vodstvo, bralec komentarja, glasbenik, pevci in pomočniki pri izdelavi brošure.
Pivo poglavje so Uredniške pripombe v katerih so navedene posebnosti videokasete in brošure ter zahvale sodelujočim. Zanimiva je pripomba v brošuri O saneh..., kjer
koroških podstrešij
Priloga videofilmu
ORODJE S KOROŠKIH PODSTREŠIJ - PODEN 1998 Priloga videofilmu.
Fonološka transkripcija filmskega besedila s prevodom v slovenščino.
(= Dialektdokumentationen -Narečne dokumentacije 6.1.1)
Pripravila in uredila:
Herta Maurer-La.usegger
Ovitek: Valentin Čertov
Natisnil in založil: Projekt ”Raziskovanje slovenskih narečij na Koroškem” na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu
© 1999 Herta Maurer-Lausegger Universität K lagen furt/Uni verza Celovec Vse pravice pridržane
Izdala:
Mohorjeva založba. - Hermagoras Verlag Klagenfurt/Celovec - Ljubljana - Wien ISBN 3-85013-656-6
Slovenji Plajberk. naselje v osrqu Karavank, kljub svoji odročni legi doživlja korenite spremembe življenjskih načinov
Dokumentacija razstave o kmečkem orodju .Poden 1998' ponuja pogled v preteklost kraja
Pripoveduje Plajberžan Lena Tschertou. ki vse življenje posveča svoji domačiji Ob razstavljenih predmetih je oživel njegov spomin na preteklost in se prelil v precizne in sistematične opise predmetov, opravil m navad v domačem govoru
Dialektdokumentationen Nnrocne dokumentacije 6.1.1
UM«'«) IMM'i••
© 1999 Herta Mourer-Lausegger
Universität Klagenfurt - Univerza Celovec
Mohorjeva ^ Hormagoras
ISBN 3-S90I14M«
avtorica opozori, da nekateri narečni izrazi niso izpričani v Slovarju slov. knjiž, jezika in doda: »Razumevanje teh besed, ki smo jih dali v narekovaj, olajšuje avdiovizualni zapis«. S temi besedami je veliko povedano o upravičenosti vizualne dokumentacije pri dialektoloških raziskavah. Res je, čimbolj nerazločen je govor, tem pomembnejša je slika. Edino filmska ali video kamera povežeta živi govor in predmet v verbalno -neverbalno celoto v kateri beseda in podoba predmeta nista ločeni ena od druge.
Po uredniških pripombah je v brošuri predstavljen pripovedovalec ali pripovedovalci, če jih je več. Portret pripovedovalca vsebuje njegove življenjepisne podatke, ob njih pa tudi etnološke posebnosti kraja iz katerega prihaja.
Sledi pomembno poglavje Metodološke pripombe. V njih avtorica na kratko navaja razloge, ki so privedli do snemanja in posebnosti realizacijskega postopka. To poglavje je pomembno za določanje »znanstvenosti« Hertinih filmov. Prinaša vpogled v ozadje tehničnih in strokovnih odločitev, ki omogočajo transparentnost realizacijskih postopkov in s tem refleksivnost celotne raziskave. »Listnica« realizacije je pripomoček za amortizacijo motenj, ki jih povzroči snemalna ekipa v avtentičnem kulturnem okolju. Strokovnjak mora biti obveščen npr. o tem kdaj je govor ohranjen v celoti, kdaj pa je v montaži skrajšan. Vedeti mora ali je bilo posneto avtentično ali rekonstruirano dogajanje itd. Med primeri motenj, ki lahko nastanejo pri vizualnem zapisu narečja je naveden primer nemško govorečega snemalca, zaradi katerega je lahko v narečnih posnetkih več tujih jezikovnih sledov kot sicer. Da je lahko tudi drugače je avtorica spoznala pri zadnjih dveh filmih, ki jih je realizirala slovensko govoreča ekipa. Pri prvih štirih filmih je namreč delala z nemško govorečim snemalcem.
Svojo dejavnost avtorica imenuje: »avdiovizualno dokumentiranje narečij in govorov na jezikovno mešanem ozemlju Koroške«. V središču njenega zanimanja je jezik dvojezičnikov, ki ga popisuje predvsem na etnoloških temah. Zato je odveč stalno ponavljanje, da gre za dialektološke filme. Motiv za njihov nastanek je lahko preučevanje narečij, rezultat pa še zdaleč ni omejen zgolj na dialektologijo. Značilnost vizualne dokumentacije je, da je več disciplinarna in tak je tudi analititski aparat, ki se ga poslužujemo pri vizualnih raziskavah. Arhivsko enoto v filmskem arhivu lahko vrednotimo in preučujemo s stališča različnih znanstvenih panog. Tako bo v Hertinih filmih ob dialektologu našel veliko podatkov tudi etnolog, še posebej tisti, ki dela na narodnostno mešanih območjih. V jezikovni podobi, ki jo prinašajo njeni filmi »v živo«, se odraža vsa problematika življenja in asimilacije etnične skupine. Avtorica mimogrede navaja zanimivo simetričnost razvoja narečja. V nemškem koroškem narečju je vse manj slovenskih prvin, v slovenskem pa vse več nemških. V filmu Bica, bica, su su su... je glavna govornica starejša žena, »katere jezik se je oblikoval v času, ko je bil slovenski govor skorajda edino sporazumevalno sredstvo domačinov, mladi govorec pa se sooča s stanjem, ko slovenščina vse bolj postaja zgolj hišni jezik, pa še v družini najmlajši slovenščine pogosto ne govorijo več« (Bica, bica, su, su, su... Priloga videofilmu, str. 6). Ta podatek nam pove, da je vizualni podvig Herte Maurer-Lausegger tudi »urgentnega« značaja. Na video trak beleži jezikovne položaje, ki jih kmalu ne bo več.
V Metodoloških pripombah k filmu Orodje s koroških podstrešij avtorica navede eksistenčne probleme v zvezi s financiranjem projekta in pravi, da so le-ti »narekovali produkcijo komercialnih filmov«. Po avtoričinem mnenju je bilo treba »namreč ugoditi tudi interesom nemško govorečih sodeželanov pa tudi gostov iz tujine, ki preživljajo svoj dopust na dvojezičnem Koroškem. Tako so začeli nastajati filmi v slovenskem in nemškem jeziku«. In res zasledimo v spisku doslej realiziranih filmov ob koncu prilog, da je vsak film izšel tudi v nemški verziji, razen zadnjih dveh. Nemška verzija je nastala
tako, da je že na snemanju vsak informator podal izjavo najprej v slovenskem, nato pa še v nemškem jeziku. O tem sem nekoč zasebno polemiziral z avtorico, a nisva do konca dorekla prednosti in slabosti lega načina realizacije. Moji pomisleki so bili naslednji. Že res, da je potrebna jezikovna komunikacijo med etničnima skupinama na Koroškem, vendar bi pri tem morali računati na recipročnost. Dvojezičnost pomeni, da vsak deželan govori oba jezika, ne samo Slovenec. V tem primeru bi bila nemška verzija odveč. Po drugi strani pa v nemški verziji ni značilnega imenoslovja, ki je vezano na slovensko kulturno dediščino.
Kakorkoli, pri zadnjih dveh filmih je nemška verzija odveč, oz. je nemogoča. Govornik (Lenci Tschertou) je klen narečni govorec. Njegove besede so nerazdružljivo zvezane s predmeti in opravili, ki so nastali v okolju slovenske kulture. To je bilo mogoče prikazati samo s pomočjo vizualne metode.
Omenil sem že, da avtorica omenja »produkcijo komercialnega filma«. Ne vidim za kakšno komercialnost bi šlo v tem primeru. V slabšalnem pomenu bi to pomenilo cenenost. Te pa v Hertinih filmih ne vidim. Njeni filmi so vsi narejeni s poštenim namenom, da bi služili tako raziskavi kot predstavitvi obravnavane teme. Morda bi si pri raziskavi res lahko pomagala zgolj z grobim, nezmontiranim gradivom. Če pa se je odločila, da bo gradivo uredila v gledljivo celoto, to še ne pomeni, da so njeni izdelki komercialni. (Tudi, če jih prodaja na javnih projekcijah, da bi povrnila nekaj vloženega denarja!) Nasprotno: brez montažnih posegov ne bi tako uspešno predstavljala vizualnega gradiva ljudem, ki so ji pomagali, da ga je sploh posnela. S tem pa bi v dobršni meri zožila doseg svojih prizadevanj.
V zadnjih dveh filmih je avtorica uvedla nekaj metodoloških novosti, ki še povečujejo kvaliteto njenih filmov. V filmih o orodjih in o saneh se hkrati z narečjem (terminologijo) zapisuje tudi etnološka vsebina. Govornik, ki je velik poznavalec tematike (v našem primeru orodij in sani) ima pri sebi skrit mikrofon z radijskim oddajnikom. Giblje se okoli predmetov in jih opisuje, kamera pa ga ves čas spremlja, ne da bi bil prekinjen govorni tok. Pripovedovanje je tako dokaj »dinamizirano», kot pojasnjuje avtorica v Metodoloških pripombah. Delovni postopki v filmu O saneh so prikazani dejavno, brez rekonstrukcije, z odlično kamero Ivana Klariča. Slika se ravna po govoru, kamera drsi po predmetih o katerih je govor in se vmes večkrat vrača na govornika. Zaradi tega nastaja posebna vizualna estetika, izpričana v igri med kamermanom in govornikom, ki je v običajnih dokumentarnih filmih navadno presekana z montažnimi rezi.
Je pa res, da stalno govorjenje ne deluje vedno prepričljivo. Lencijev komentar je najbolj posrečen, ko poimenuje stvari in dejavnosti in manj posrečen, ko govori med delom.
Posebej pomembno je, da so vse glavne sekvence (npr. vpreganje, nakladanje hlodov) posnete v enem kadru. Tako je v vizualnem zapisu za bodočega raziskovalca shranjen tudi podatek o realnem trajanju delovnega postopka.
V priloženih brošuricah sledi poglavje Ponološka transkripcija filmskega besedila s prevodom v slovenščino. To je zelo koristno poglavje za vse, ki se želijo poglobiti v vsebino izjav in v razlike med narečjem in standardnim jezikom. Spet pride do izraza funkcionalnost avdiovizualnega zapisa govora. Nobena verbalna transkripcija narečja le-tega ne more tako živo predočiti kot slikovno zvočni posnetek. Izkaže se, da uho veliko laže razbira zvočno podobo kot oko transkribirano narečje, zlasti, če pri tem lahko govorcu (nezavedno) beremo tudi z ustnic.
Brošure ob filmih so obogatene s številnimi barvnimi in črnobelimi fotografijami, ki so nastale med snemanjem filma ali ob njem. Z njihovo pomočjo se gledalčeva radovednost spet obrne od besed k slikam.
Videofilmi Herte Maurer-Lausegger, zlasti zadnja dva, so svojstvena realizacija Murkovih zamisli o povezavi med materialno kulturo in govorom, med predmetom in besedo, med etnologijo in lingvistiko. Njegova ideja o uporabi fotografije v raziskavah kulture je bila prvič zapisana leta 1896, sam jo je delno realiziral leta 1930, v skoraj idealni obliki pa naša avtorica leta 1999, le da v njenih filmih slika nadomešča stvari iz pojma Wörter und Sachen. Beseda pa je tudi pri njej ostala, kar je na Koroškem že od vsega začetka: topos etnične identitete.
Marija Stanonik Zrno do zrna ... kamen do kamna .
Zbirka folklornih obrazcev iz Žirov
Članek skuša sistematizirali in razčleniti heterogeno gradivo, ki se je pod skupnim imenom »folklorni obrazci«zbiralo na mikroravni (Žiri) lokalne duhovne kulture več desetletij.
In this paper, the author systemizes and analyzes heterogeneous oral folklore material, which she collected within the last few decades in Ziri.
Uvod
“Ob priliki našega božičnega sestanka nam je gospod župnik1 začrtal smernice, po katerih bi mi hodili. Vsi smo jih z veseljem sprejeli. Ker nismo odlaševalci, bomo takoj šli na delo. Najprvo hočemo urediti glede narodnega blaga v naši fari. Kako bomo nabirali narodno blago in kam z njim? Mislim, da tu ni treba ponavljati, kaj vse je narodno blago. Mi študenti smo v prvi vrsti poklicani na delo za narod. Čas imamo - no, če ni drugače, v nedeljo gotovo. Kako nedeljsko popoldne greš malo v hribe. Ustaviš se na kaki kmetiji. Bodi prijazen z ljudmi! Stopiš v stik, če le moreš s starim očetom, ki ga boš navadno našel pri čebeljnjaku. Tam bo sedel in se grel na soncu. Prijazno se pogovoriš z njim. Prav vesel in zgovoren ho postal. In če ga poprosiš, da bi ti kaj povedal o starih časih, o njihovih šegah in navadah, bo zadovoljen prižgal staro pipo in začel. Tedaj napni možgane in natančno poslušaj! Saj tako preprosto govori naš dedek! Če si ne moreš vsega zapomnili, vzemi beležnico in v kratkih besedah zapiši glavne poteze, ki se ti zde važne. Zlasti o običajih glej, da ja ne boš kaj preslišal. To so pač predragocene stvari za tebe. Potem si dobro zapomni, da boš kako narodno pripovedko, bajko ali pravljico razlikoval od navadnega govora. Recimo, če ti bo pripovedoval o nastanku kake jame, jezera itd., tega ne smeš pozabit i. To je pristna
' Ivan Pečnik je bil za župnika v Žireh od 1. 1936? do 1941, ko so ga Nemci izgnali iz Žirov in se potem po lastni odločitvi ni več vrnil v svojo nekdanjo faro.
narodna last. To kar boš zapisal, boš priobčil v našem listu. Paziti pa moraš, da boš ohranil prvotni spis. Ako bo potrebno, pošlješ to kakemu društvu, ki namerava v celoti izdati slovenske šege in običaje. K spisu moraš vedno pripomniti, kje si dobil to pripovedko ali to navado in kdo ti jo je povedal. Bržkone bomo sčasoma dobili kako sobo, ki bo služila popolnoma za naše namene. Čemu bi nam pa ta bila? V naši fari je mnogo takih znamenitosti pa bodisi zgodovinskih ali narodnih. Te bi mi zbirali in ustanovili nekak muzej. Seveda ne mislim tu kak velik muzej, ki bi zahteval ne vem kakšne gmotne vrste [sic], ampak preprost in zanimiv. Mislim, da tega ne bi bilo težko izvesti, čim bomo dobili sobo. Sem bi spadale razne stare knjige, posode, denar, ostanki iz turških časov itd. Posebno vrsto bi tvorile seveda stare omarice ali celo skrinje, poslikane z narodnimi ornamenti. Potem zlasti končnice panjev, ki nam dosti povedo o naši preteklosti in o ljudski umetnosti. Stari predmeti bi prišli na splošno v poštev.«*■
Navedene vrstice so izredno dragocen dokument, saj je, kolikor je vsaj meni znano, prvo javno in načelno razmišljanje o smislu in ciljih folklorističnega in etnološkega dela v Žireh in hkrati tudi dokument o prvih dijaških poskusih te vrste. Žal, da njihov avtor ni naveden. Nekaj člankov v rokopisnem Žirovskem študentu že kaže prve sadove tega njihovega prizadevanja.
S tem se postavljajo v vrsto tistih, ki so se že pred njimi trudili vključiti v svoje kulturološko delovanje tudi etnološki in folkloristični vidik, ne da bi ti dve področji izrecno tako imenovali. Vsi po vrsti so bili duhovniki. Začenši z Jernejem Lenčkom, ki se je ta čas dosledno podpisoval kot *kaplan v Žireh«? prek domačina Lovrenca Oblaka/ ki z Antonom Dolinarjem iz Lučin’ dajeta vtis, da sta poskušala osnovati bolj organizirano domoznansko oziroma etnološko delovanje, a je bilo že v kali zatrto.
Tukajšnja zbirka folklornih obrazcev je sad priložnostnega zapisovanja iz skoraj treh desetletij, tako rekoč od začetka študijskih let dalje. Zapisani so po spominu ali pa so bili - v srečnih trenutkih! - prestreženi neposredno po uporabi ob obiskih večinoma v domačem krogu. Tu gre za prvi poskus njihove sistemizacije samih zase na prvi pogled tudi kdaj neuglednih drobcev - zrnc, ki so zdaj vsak v svojem lončku. Na njivi pa lahko postanejo seme za študij cele vrste tem iz duhovne kulture. Le nekatere enote so ostale zapisane v narečju, in sicer tedaj, če bi s prenosom v knjižni jezik izgubile svojo pomensko ali estetsko učinkovitost.
Uganke
1.	Ko gori vržeš, je belo, ko doli pade, je rumeno. Kaj je to? Jajce (iz otroštva, 24. 11.
1981)/*
1 Anonim, O našem glavnem delu, Žirovski študent, št. 1, 25. XII, 1940, stran ni označena.
■’ Prim. Marija Stanonik, Jernej Lenček, Slovenski romar in Žirovski svet, Žirovski občasnik (Žiri 1989), št. 15, 50-63. = Marija Stanonik, Kaj pa koledarji? (Zanemarjen vir za domoznanstvo in etnologijo), v: Etnologija in
domoznanstvo (Ljubljana 1989), 105-126.
4 Prim. Marija Stanonik, Nekoliko črtic iz žirovske fare izpod peresa Lovrenca Oblaka, Loški razgledi 33 (Škofja Loka 1986), 178-179.
' Prim. Marija Stanonik, Antona Dolinarja opis Lučinske krajnije iz leta 1870. Loški razgledi 31, (Škofja Loka 1984), 147-157.
(' Spominjam se. da sva s sošolko Mileno Trček na poti iz šole domov zastavljali uganke, a sem si do danes zapomnila samo dve.
2. Slamica pri slamici, pa vodo drži. Kaj je to? Slamnata streha (24. 11. 1981).
3. Hiša leti (= teče, to je žirovsko) / za njo se kadi. Kaj je to? (avto) (Viktorijan Demšar,7 Komenda, 17. 2. 1991)
Pregovori
»Kakor povsod med narodom, je tudi pri nas marsikak naroden pregovor shranjen, ki je znan tudi po drugih krajih, so pa tudi Žirovcem lastni, toda hrez posebne vrednosti, in večina dokaz, da našim ljudem manjka vljudnosti in bolje olike.«H Tako je zapisal Lovrenc Oblak (1849 - 1889) sredi druge polovice 19. stoletja, ne da bi se ob najznamenitejši od »majhnih form»'7 slovstvene folklore kaj dlje zadržal. Tu nabrani so večinoma pravila za življenje, kakor bi dejal Viljem Urbas.10 Le nekaterim je dodana razlaga ali pa so že parafrazirani.
Zakon
1. Sa djal učas: ohcet pa payrieba (= pogreba) se j za bat. (ata, mama mu pritrdi, 24.
7.	1980)
2. Kdor se poroči, se v križe položi.
3- Zakon je križ, z medom namazan, med se poliže, ostane še križ. (mama)
Medsebojni odnosi
4. Na prošnji svet stoji, (mama)
5. Nasveti mičejo zgledi vlečejo.
6. Gliha vkap štriha. (mama, febr. 1982)
7. Zaflikane hlače niso nikol tudi cele hlače.
8. Dober glas gre v deveto vas. (slab pa še dlje!)
9. »Vsaku tele ima saju vesele.» - Vsako tele ima svoje veselje, (mama, 9- 1. 1996) Je to žirovski pregovor, glede na narečje?
10. Sa djal učas: Kar je u radavin, je parrasen, ni daher pregainet. (ata, 25. 7. 1980)
11. »Jaz pa sem premišljeval o gobah in o pregovoru, ki pravi, da je maščevanje sladko.“"
12. V mlinu se trikrat pove.12 13- Misli trezno,
delaj oprezno, govori redko, opuščaj spletko, da ne prideš sam v kletko!1:1
7 Doma iz Žirov. Prim. Žirovski občasnik 13/14, Žiri 1992/1993, št. 19/20, 93-104.
8 Lovrenc Oblak, Nekoliko črtic iz žirovske fare, Loški razgledi 33 (Škofja Loka 19H6), 182-183.
9 Terminološko prim. Semiotika malyh form fol’klora, v: Nikita L Tolstoj, Jazik i nrodnaja kul’tura (Očerki po slavjanskoj mitologiji i etnolingvistike), Moskva 1995, 427 sl.
10 Prim.Vilhelm Urbas, O pregovorih in prilikah, sosebno slovenskih, Jahresberichtes der Ober-Realsehule, Görz (Gorica) 1869, 2-33.
" Matevž Pečelin, Okrog Žirov, Žirovski občasnik, Žiri 1983, št. 5/6, 191.
I,! Če je pregovor splošno znan, ne dodajam ničesar.
11 Verjetno vse skupaj sestavila in povezala Darina Konc. Žirovske Vaje (Unikat s črnilom, format A4. Sestavili
in spisali žirovski četrtošolci v šolskem letu 1954-55. Uredila njihova učiteljica Darina Konc. Žal, ne vem,
komu se imam zahvaliti za fotokopijo.
Življenjske izkušnje
14. Gmajna14 je lajna. Razlaga: v gozdu postaneš lačen, (ala, mama, 9- 8. 1981)
15. Papir vse prenese, (mama, 11.11.1977)
16.	Neumni zamerka, pametni zapiše. (Janez Stanonik, 26.	7.	1995)
17.	Dlje če greš, dlje ti kaže. (ata, 1976, pozimi 1978)
18.	Še tako lepa roža ovene, če ne čuti svojih korenin.15
19-	Muha ne da kruha. (Ivan Potočnik ni imel veselja do	čebel.	Pozimi 1. 1976)
20. Noč ima svojo moč.
21. Zato pa rečem zdaj:
Najlepša je mladost -Mladost ne pride več nazaj.16
Delo
22. Kdor dela, greši.
23. Kar se ne naredi, se ne zve (= kar se naredi, se zve). (Frančiška Arh16', teta, Mače, 12. 11. 1989)
24. Dan se zjutraj išče, noč pa sama pride, (redovni brat17, Brezje, 22. 8. 1976)
25. Ko je človek mlad, gara in zapravlja zdravje, ko je star, pa na debelo zapravlja / ta/ denar, da bi našel zdravje. (Janez Mlinar, 21. 2. 1972)
26. Bog obrača, človek in čas obrne.18 (= parafraza pregovora: Človek obrača, Bog obrne.)
27. »Petje je res moj najljubši predmet. Pesem bom imela vedno rada. Nekje sem brala tole: ‘Kjer se lepo petje glasi, tam ni hudobnih ljudi.’«19
Nravna pravila
28. Srednja pot je zlata pot. (mama)
29. Kdor izbira, izbirek dobi (= Dobi ostanke. Drugi prej vzamejo boljše.) (7. 12. 1978, april 1989)
30. Nobena reč nobenemu na srcu ne zrase. (Razlaga: »Če se kdo prav krega za kakšno stvar, se mu tako reče. Smreke na srcu mu niso zrasle ne M-u., katerega so, nej-u, ki jih je vzel.«) (ata, avgust 1979).
31. »Kar ni za delat, ni za ga vari. ■■ (kar ni za delati, ni za govoriti.) (mama, /ms,20 6.
11.	1977)
Nekaj za razmišljanje v tihih urah...
32. Če brat bratu pomaga, sta kakor trdno mesto.
33. Drugi naj le hvalijo, ne pa tvoja usta.
14 -Gmajna" (narečno) = gozd.
15 Delo-življenje, glasilo delniške družbe Alpina 35, junij 1997, 8-9.
10 Verjetno vse skupaj sestavila in povezala Darina Konc. Žirovske Vaje (Unikat s črnilom, format A4. Sestavili in spisali žirovski četrtošolci v šolskem letu 1954-55. Uredila njihova učiteljica Darina Konc. Žal, ne vem, komu se imam zahvaliti za fotokopijo.
,6" Doma iz Žirov.
17 Doma iz Žirov.
1,1 Milena Kavčič, l!og obrača, človek in čas obrne, Gorenjski glas, Kranj, 18. februarja 1997, 22.
19 Anonim, Moj najljubši predmet (Rubrika: Naše šolske naloge) Žirovske Vaje (Unikat s črnilom, format A4. Sestavili in spisali žirovski četrtošolci v šolskem letu 1954-55. Uredila njihova učiteljica Darina Konc. Žal, ne vem, komu se imam zahvaliti za fotokopijo.
Tako označujem enote, ki sem jih slišala ali si jih zapomnila od koga drugega.
34. Ni bolj praznega človeka mimo tistega, ki je sam sebe poln.
35. Brez muke ni moke.
36. Kdor zares teče, temu ni nič težko.
37. Največja sila je moč vzgojene volje.
38. Kdor sebe pozna, je gospodar svoje prihodnosti.
39. Malo ljudi ima priliko za veliko junaštvo.
40. Največje junaštvo na svetu je rodila ljubezen.
41. Kdor sebe ne obvlada, je igrača valov življenja.21
42. Nočem, da čas me kot steklo zdrobi!
Skuje naj v močno, jekleno me ženo!
Vzgaja srce mi v dobroti iskreni, žena bom, ki jo vesel bo moj rod!22
43. Sonce ne sije tako svetlo, kakor materino oko,
naj ne bo zaradi tebe prav nikoli žalostno!23
44. »Ozrla sem se in videla, v ozadju Goropeke, moj rodni kraj. Zdelo se mi je, da je to najlepši prostorček sveta. Še celo našo hišico sem videla. Skromno ždi na zasneženem goropeškem hribu. Mislila sem: Moj domek, čeprav ga je samo za bobek.
Vremenski pregovori
45. Kar marc zeleni / april pasaši (= še zmrzne), (mama, 25. 3- 1985)
46. A svetn Mehil / je vse zrel. (= O svetem Mihaelu je vse zrelo) (mama, 23. 9. 1979)
47. Jeseni nima dan brata, pravijo stari ljudje, res dva dni ni enako (mama v pismu z dne 22. 10. 1979)
Frazemi
Telo
1. Tak si, de se komej ukap daržiš (= mršav,	suh), (mama,	13-	11.	1976)
2. Se boš na steblu posušil, (mama)
3- Tok je suh, de se kar maj’. (Tako je suh, da se	kar maji)
Je dvoumno, biti suh od sonca, zato se	kaj	lušči, a tu	je	mišljena človekova
mršavost.
Beseda/govorjenje
4.	Prazno slamo mlati. (Govori nepomembne reči, v prazno.)
21 Verjetno vse skupaj sestavila in povezala Darina Konc. Žirovske Vaje (Unikat s črnilom, format A4. Sestavili in spisali žirovski četrtošolci v Šolskem letu 1954-55. Uredila njihova učiteljica Darina Konc. Žal, ne vem, komu se imam zahvaliti za fotokopijo.
11 Verjetno vse skupaj sestavila in povezala Darina Konc. Žirovske Vaje (Unikat s črnilom, format A4. Sestavili in spisali žirovski četrtošolci v šolskem letu 1954-55. Uredila njihova učiteljica Darina Konc. Žal, ne vem, komu se imam zahvaliti za fotokopijo. u Verjetno vse skupaj sestavila in povezala Darina Konc. Žirovske Vaje (Unikat s črnilom, format A4. Sestavili in spisali žirovski četrtošolci v šolskem letu 1954-55. Uredila njihova učiteljica Darina Konc. Žal, ne vem, komu se imam zahvaliti za fotokopijo.
21 llreda Peternel, Na Mrzlem vrhu. Žirovske Vaje (Unikat s črnilom, format A4. Sestavili in spisali žirovski
četrtošolci v šolskem letu 1954-55. Uredila njihova učiteljica Darina Konc. Žal, ne vem, komu se imam
zahvaliti za fotokopijo.
5. Je snedel besedo (= ni držal besede). (12. 3. 1977)
6. Snesti besedo (= ne držati besede, (dec. 1984)
7. Ima namazan jezik (= je zgovoren). (1. 6. 1978)
8. Ima namazan jezik (= mu dobro teče), (mama, 20. 6.1980)
9. Če kdo laže, pravijo, da jih spod paske (= izpod pazduhe) jemlje. (Apolonija Rupnik, Gorenja vas, 20. 5. 1984)
10. Iti okrog riti v varžet (kaj po ovinku povedati). (23. 9- 1980)
11. Še pal se j žalu (= se je pritoževal), (ata, 25. 7. 1980)
Značaj
12. Taki.šn ni neč, ka sam od dans do zutrej.
13. Je z vsemi žavbami namazan (= prebrisan, zvit,	pretkan).	(23. 2.	1982)
14. Grebien mu je zrasu (Greben mu je zrastel /	postal	je	važen,	nadut, ohol.),
(mama, 28. 1. 1982)
15. Je kot petelin na gnoju. (20. 8. 1999)
16. Je tudi v Zerih več takih ledi, de f>a ne bali glava, (boli glava = tak, da nič ne ve). ('Ione Naglič, kdaj?)
Delo
17. Delo mu gre od rok. Vse se mu parštima h rakarn (= spreten), (mama, 13. 12. 1976)
18. Po pameti delaj (= zmerno), (ata, mama, 17. 1.	1980)
19. Črno za nohtom. Niti toliko /mi/ ni dal, kot je črnega	za	nohtom.
20. Tok mi je näpk hadil (tako mi je napak hodilo = Bilo je tako narobe). (Julka Žvarlinova, mama, 16. 9. 1980)
21. Če je pri pletju plevica zamenjala prostor, so dejali, da je štango osrala (Julka Žvarlinova, Šorli, meni, ko sem to storila. Enako Breda Karner 14. 6. 1981)
22. Še mleko okrog ust se mu ni posušilo, pa je moral že skrbeti za celo družino. (Edvard Mlinar, 15. 7. 1984, na obisku iz Holandije)
23. Včas sa bi bel vsiednšk (= neotesani, neolikani, nekultivirani, manj uglajeni).
Vrednote
23. Ni vreden toliko, kot je črnega za nohtom (12. 3- 1977)
24. Ga kuje v deveta nebesa. (9. 3.1977)
25. Kaj boš tiščal s slabo žago tja v hrast = uporabljati neprimeren pristop za uresničitev nečesa, (ata, 15. 2. 1981) Ob pogovoru, da nekdo ni bil pripravljen sprejeti predloga, da bi šel po župnika za spovedanje. Ata: Ponj bi šli, pa bi ga on pregovoril.
Kako boš s slabo žago tiščal tja v hrast = če imaš zanič rištngo, ne moreš delati. Ob pogovoru, da neka žena ni pregovorila brata /moža?, da bi šli po župnika za previdet, je ata odgovoril: Ponj bi šli, da bi ga on sam pregovoril. Kaj boš s slabo žago silil tja v hrast.
Starostne težave
26. Hmal nam več vedla ad nasa (= nosa) da brade (= je že precej pri kraju, izgublja spomin). (95-letna Marija Pivk)
27. Ne ve, ki je u dnei = Ne ve, kje je v dnevu (= ne ve, koliko je ura. Preneseni pomen: kaj se dogaja okrog nje, je zgubljena). (Datuma ni.)
28. Zmotil se je, če misli, da ho starega baka (= bika) navadu vast (navadil voziti. (Breda Karner, 28. 10. 1988)
Razno
29. Stop’ mi spod nog, no. Pejd mi spod nog (= umakni se mi), (mama, 12. 12. 1976)
30. Ko je preveč osolila kaj, je mati dejala svoji hčerki: Pejd pa je [soli] mal pazabaj (= pozobaj). Ko sem kaj presolila, (mama, 25. 3. 1985)
31. Ko tuli sirena v soboto, pravijo: bak se je odviezal (= bik se je odvezal), (kdaj?)
Primere (»kot«)
Samostalnik
1. Med Lahi je zavladal preplah, kajti Bosancev so se bali kot tat biriča.25
2. Kadar je bila lep zglajena pot od ‘Brata’ proti Ledinici, tedaj je šlo navzdol kot veter. 26
3. Stalno sta skupaj kot ret (rit) pa hlače, (mama, 18. 2. 1981)
4. Ješ kot en špičmak. (mama)
5. Je kot zel (= hudič, zlo?). (Izidor Rejc, 1984).
6. Je kot osa, ki ima želo. Spomenka Hribar, ki piči, je kot zel, ostra, korajžna, da nobeden na 7. Slovenskem danes ne tako. (Izidor Rejc, maj 1985) Tudi razlaga je njegova, Rejčeva.)
8. Je suh kot trlica. (9. 3. 1977)
9. Suh kot dreta. (9. 3. 1977)
10. Bled kot smrt.
11. Bled kot zid.
12. Pije kot žolna, (brez datuma)
13. Je lačen kot uš. (brez datuma)
14. Boljši je spanec kot žganec (9- 6. 1981)
15. Laže kot cigan.
16. Umazan kot bočk (kaj je to bočk?)
17. Star kot zemlja.
Samostalnik s pridevnikom
18. Se držiš kot huda ura (mama, april 1989, julij 1994) Huda ura = čas nevihte, neurja.
19- Se žene kot jagarsk pes. (Miha Naglič, 29. 6. 1987)
20.	Briga ga to kot ta lanski sneg (= brezbrižen).	(8.	4.	1979)
21.	Matra se kot črna žvina (Ni datuma	niti	imena informatorja.)
22.	Dela kot črna živina. (14. 3- 1981)
23.	Gara kot črna živina.
24. Sitn kot podrepna muha.(Ni datuma niti imena informatorja.)
25. Če nimaš zvez pri doktorju (= zdravniku), sodniku, si kot ta petnajstu svene (narečno: pomanjševalnica: svinja). Razlaga: Zato, ker ima svinja 12 seskov. Si čisto odrezan, se nihče ne pobriga zate. (Breda Karner, 29. 12. 1991)
26. Kaj se obračaš kot ena žleht ovca. (= ki sili iz tropa). (Mož ženi, ki se ni hotela fotografirati z vsemi, 6. 12. 1981)
Matevž Pečelin, Okrog Žirov, Žirovski občasnik, Žiri 1983, St. 5/6, 186.
l(' Matevž Pečelin, Okrog Žirov, Žirovski občasnik, Žiri 1983, št. 5/6, 186.
27. Franco M... -ovo so v tovarni pojali kot za jagarskim pasom (psom). (14. 6. 1981)
28. Vpije kot grešna duša.
29- Vleče se kot kurja čeva (čreva).
30. Se postav kat kumarn mačk (Se postavi, upre, je odločen kot mršav maček), (ata, 18. 12. 1979)
31. Vascejt je ta zadn, kat pasja jajca (ves čas je zadnji kot pasje jajca (Breda, 22. 11. 1994)
Samostalnik z glagolom
32.	Govori,	ko	da	hi	rožice sadil.
33.	Govori,	ko	da	bi	drva sekal, (ms, 1975)
34.	Govori,	ko	da	bi	žgance jedel. (febr. 1975)
Stavčna oblika
35. Vse sorte je kot pred v žiulejn (= nasploh). (Neža Demšar, Šnitovcova, 3- 8. 1978)
36. Niti toliko ni, kot je črnega za nohtom. (9. 6. 1981)
37. Kot da bi zabelil. (Ko se suši in je vroče, potem pa malo potegne veter, je dejala mati Zabrežnikom: Kot da bi zabelil. = Tako lepo, dobro je. To je povedala naša mama Dragotu. (julij 1981)
38. Ata: Joj, ona je pa lepa, takišna, gre, kot da bi po samih žebeljčkih hodila. Reče za Tomažikovo starejšo hčer. Mama: se zasmeje. Kje jih pa pobiraš. (Dobračeva,
26.	7. 1981)
39- Smo se nabrali let, kot berač mraza (Blaž Kos, na obisku v Žireh, 3. 5. 1981)
40. Ali: kot berač uši, smo dejali včasih, (ata, 3- 5. 1981)
41. Kakor videz kaže - če ne laže (Breda Karner, 13. 8. 1987)
Vzdevki
1. Lomarski Mici (ki je bila velika in močna) injehani Graparski (bila je majhna in drobna) so nagajali, ko sta hodili skupaj: Fašk u lančk (= fižolček v lončku). Jehana je bila Fižolček, Mici pa Lonček. (Frančiška Arh, 18. 9. 1988)
2. »Že od nekdaj me je zabavalo, da so mu rekli Skojevec, pa ne vem, zakaj.»27
3. Martinova Franca, ta zevata Franca... (ker prav na glas zevala, govorila.)
4. Cehovci, = pivci, pijančki. Kajo se ga je nacehal.
5. Pijanec je bil fidel«. Naš ata bo danes fidel = vinjen. (Edi Kavčič, julij 1987)
6. Je djala učas mat, ko smo se lajdral: Ja stirpe /= lajdre/ garde, de vas ni za ugnati-(mama, 25. 3- 1985)
Pozdravi
1. Noo!
A: »No!»
B: »Noo!»
2. Lahka noč!
Pa ana baha za/na pamoč!
i7 Milena Miklavčič, Skojevec, kramp, Silo in kopito, Gorenjski >>las, 3. marca 1998, 22.
Če te pič,
pa mene paklič! (24. 12. 1977)
Clenice
1. Ma ... (primorsko!
2. Kejpaj = kajpada! Kej paj! Kči päj! (ms, jan. 1995)
3. Jaa (Mati v Žirovskem Vrhu)
4. Če je bilo kaj pomembnega, pa: Lej.
5. Drugi ljudje pa: ade, Prim. .Tavčar Jade! (ata, 12. 2. 1978)
6. Mama: Ghold /Ghalt Ghalt! (je iz nemščine:	Halt, stoj?) Mama:	češ, tega ne stori,
tega ne smeš storiti. Ustavi se, premagaj se!	(24. 3- 1993)
7. Lemoj ti; le moj, le zamerkaj (poudarek, da nekaj zamerkaj)
Pritrdilnica
1. Ja, se, sč! = Ja, res je. Strinjam se. Ja sefveda]! (Ivanka Stanonik,	jan.	1993)
2. Ja, rečem ti = Res je, strinjam se s tabo. (25.	3. 1978)
Zahvale
1. Buh plačej
2. Buh luonej; zalonati.
3. Hvala / se pod mizo vala.
4. Hvaljen Jezus - vekomaj amen! (ob srečanju duhovnika).
5. Zdraävo! - ob srečanju učitelja.
Pozdravi ob obedih
1. Bug žiegnaj! Bog lonaj!
2. Dober tek. / Ima zaje! (Drugi del kaže določeno zadržanost do takega voščila.)
3. Hvala Bagu, jest sn sita! (po jedi)
4. Če sn bažja, sn sita.
Ob začetku ali koncu kakega dela
1.	Bug n svet križ božji.
Vzkliki
1. Heinti!
2. Sveta Pomagalka (= Marija, sveta Mati Božja brezjanska, Marija Pomagaj)! (ata, mama, 18. 2. 1994)
3.	Tette panaj < Tet te panaj < T’ot te panaj. Vzklik v pomenu	navdušenja	pa	tudi
jeze: Tette panai, kok je tu lepu! Tette panaj, a j biu sikn.
4. A bi mu krona padla z glave, če bi me poklical. (11. 12. 1996)
5.	Potrpi z menoj, vse ti povrnem (25. 9- 1981; mama, 1984)
6.	Bog daj norcem pamet in pijancem [pamet28], da bojo pili!	(Frančiška Arh,	Mače,
22.	11. 1987)
“ Tu bi morala biti neka druga beseda, pa sem se zmotila pri zapisovanju. Morda kdo od bralcev ve za pravo? Denar. Pripomba urednice.
7.	Cankar na Selu. Ko je žagal, je vsaka prva dile, ki jo je odžagal, vrgel gor na ra.št. Mu je dejala: Sram te hodi, ko ne moreš noben dan ostati brez tatvine. (Frančiška Arh, Mače, 12. 11. 1989)
»Take spoud pa še nisn vidu. (= Take spovedi pa še nisem doživel.) Informator v Ledinskih Krnicah. Ko sem ga nehala spraševati po narečnih besedah, na podlagi Ramovševe vprašalnice SLA.
8. Spet so te dolge sence (jeseni, ata)29
9. Dekle je tok ena lepa ževau (Dekle je ena tako lepa žival.) (ata, to je moralo biti 1. 1966-1968) (Zapomnila si Marica Debeljak, por. Lotrič, ko je bila enkrat pri nas doma na obisku. Povedala mi 7. 3. 1993 )
Kletvice
1. Hudimana! (mati Zabrežnikom, 2. 2. 1977)
2. Zlodi = zlodej!
3. Zlonk. Vič ga zlonka. (mati Zabrežnikom, /ms 21. 6. 1980)
4. Ta spodejn = hudič, veclonc, jaga baba.
5. Hudir (mati Zabrežnikom)
6. (S)akrame(j)nt! (Frenc Frencov, mati Zabrežnikom)
7. (S)akrabobult!
8. Mašina, arka mašina!
9. A, ja, pej se srat! (Alfonz Zajec, 1979)
Zmerjavka
1.	A ti drek na mažgane kapa (= kaplja), de bi jes (jaz) kaj takega delala. (26. 8. 1976)
Premetanke
Abračat besede = jim spreminjati pomen. »Sam besede abračaš (4. 9- 1977)
1. »Bam paršla v sreda« - ‘nova skleda’.« (Frančiška Arh, 31. 3. 1995)
2. Ti bom skledo žgancev prinesel, če si tako lačen, da moraš besede prejedati.
3. Ali se nisi najedel žgancev, da mi besede ješ. (Če kdo drugače razume = obrne besedo, kot je mislil govoreči. (25. 1. 1975)
4. A: »Keej?« (= prosim?)
B: »Drek na vej«!
A: »Če si lačn, ga pa snej!«
B: »Če ti smrdi,
ga pa s klabukom pokrij!« (Žiri, febr. 1975)
5. A: Kuk je ura?
B: Tok de cüra.30
A: Če pa še mal počaka,
pa še mal pokaka. (22. 2. 1979, avgust 1989)
0 Moj čas že čas je dolgih senc / moj čas je zdaj že čas jeseni.” (Igor Torkar, Deseti bratje. Ljubljana, 1979 326).
■w - curati, curek, curek.
6.	A: Kdaj?
B: Ankat že, če ne pred,
pa posled. (febr. 1977)
Otroška slovstvena folklora
Presenetljivo je, da se naslednja tri besedilca vsa nanašajo na deklico. Verjetno je to zaradi rime.
1. A: Kok si stara? (Koliko)
B: Dva pehara!
A: Kok pa let?
B: Siedn skled! (avgust 1989)
2. A: Čigava si?
B: Muckova, medvedova, jutri bom povedala.
3. Voščilce:
Sem deklica mlada,
voščila bi rada,
ko druz’ga ne znam
pa ruokea/ruočka/ ruožce podam.
Otroške (besedne) igre
1. Piki pakl, prazn žakl, kdor kej da
v nebiesa ceplä (= caplja) kdor pa neč, pa v paku krevsa.31
(Igrica s prsti: kazalec in sredinec obeh rok se dasta navzkriž, da se vmes naredi luknjica. Kdo potisne vanjo svoj kazalec in prvi ga čim bolj stisne, da oni zajavka. Potem se vsi smejejo).
2. Šnek, šnek ...
se strže korenček.
Nagajivke
1. Zienn pa nevesta -pod mizo štrukle jesta, na vilce jih natikata,
v usta jih pomikata.
Če sta se dva otroka (deček in deklica) rada videla. Otroci med seboj. (10. 3. 1981, avgust 1989)
2. Maškarada ima siva brada
•” -Pri nas v Kamniku se je reklo: ‘Piki pakl, prazn žakl,/ kdor kej da, / se v nebesa pripelja, / kdor pa nič, / pa v peklič." Dodatek lektorice Marjete Humar.
pa doux urat pa lukne zad.
3.	J es sem Ribnčna Varban pa ceilem svejtu znan.
Kut bi bla.še keišna veseleica, de b’ prodal še keišna žleica?
(Mama, 15. 2. 1981, je začela recitirati ob gledanju suhe robe v knjigi Slovensko ljudsko izročilo.) Na vprašanje, kje je to pobrala, je odgovorila, da ji je kar padlo v glavo.)
Izštevanke
1. Lipe pipe, dober mož,
nese jajca kot kokoš.
Dol počepne, kap nardi, gar ustane, zasmrdi, (avgut 1989)
2. Janez z Lublane ima hlače preklane, klobuk pa na smuk, prav: kuk kuk.
3. Janez z Lublane ima hlače preklane pa strgan klabuk
pa dela: kuk, kuk. (avg. 1989)
4. Anča pomaranča v prvi klopi ti sedi in napiše črko i.32
5. Marija je zibkala, svet Jožef je peu, burje je vlekla
skoz an pretrgani hlev.
(Ata zapel svoji vnukinji Urški, ko jo je hotel potolažiti. 9. 8. 1981).
Zabavljice
1.	Če sn prou mičkana, pa sn bogata, imam dva tolarčka pa anga sovdata.
(Teta Franca, Frančiška Arh, znala od Jehane Graparske (= Ivane Grošelj). Teta misli, da si je to Jehana sama izmislila. 18. 9. 1988)
32 Žiri, Roman Gašperin, Slovenske otroške ljudske pesmi (diplomska naloga), Ljubljana 1988, 184.
2. Jaz debela, ti debela,
kiera (= katera) bo korenje plela.
Teb je vroče, men je vroče, naj jo pleve, kdor jo hoče.
(Ledinske Krnice, 1972.)
3. Mi smo fantiči, rdeči ko ptiči Židane volje gremo na polje.
(Frančiška Arh, teta, Preddvor. »Kje sle pa to pobrala?« »Ne vem, kje.«)
4. Blaž, Blaž, kam krevlaš, v Gorenjo vas po en par klobas.
Če jih sneš, domov ne smeš, če jih prodaš, domov ne znaš.33
5. Blaž,
kam kreulaš, v Gorenjo vas po en par klobas, v Škofjo Loko na poroko.
6. Dober dan gospod kaplan,
jest imam pa nekaj za povedat, pa me je povedat sram.
Ženka mi je umrla,
sam Bog jo je uzel,
nobeden ne verjame,
kok sn jest vesijel. (avgust 1989)
Področje spolnosti
1. A: ... Kdaj je to bilo?
B: Takrat si ti za Blegošem še kurjevce rejtala (= te še ni bilo).
2. Opozorilo punčki: »... kej se pa vedeš, da se ti v uoslcaM vid’.-
3. Opozorilo dečku: «Štacuna zapri!«
4. A imaš riep? (opomin človeku, ki ne zapre vrat za seboj, 5. 11. 1976)
Klicanje živali in njihovo oglašanje
1.	Klicanje murna:
Avtopsija.
.« Ne vem, aii se lahko besedo poenači s krajevnim imenom Oseliea, ki se narečno enako izgovarja.
Murn murn, pridi iz luknjice, bova jedla bele štrukeljce.
2. Skrjanček poje:
Ko gre gor: Grem ubit Boga.
Ko gre dol: Seni bat pozabil (ko se dol spušča), (ata slišal, 2\. 12. 1977)
3. Žolna poje pili piu ali pa pr, pr. (mama, 20. 8. 1977)
Formule na koncu pripovedi
1. Pa j kupu an lanc,
pa j pravlice kane. (Ciril)
2. Bodi človek bodi lonec, vsakega je enkrat konec.
Informator v Ledinskih Krnicah ob zasledovanju meje žirovskega govora, 1972.)
3. Enkat je bil an grof
pa j jemu sam an knof (je imel samo en knof/gumb)
pa j po šteingah letu (stopnicah)
pa mu j še list adletu (odletel), (avgust 1989)
Odlomki pesmi?
1. Kdor bo doma vino bral,
mu odveze ne bom dal. (Matija Demšar, Kamnik, datum?)
2. Sonce šlo je za goro, prižgalo zvezde na nebo.
Informator v Ledinskih Krnicah ob zasledovanju meje žirovskega govora, 1972.)
3. Za kolovrat sedemo, zavrtimo predemo,
nit gre gladko izpod palca,
veselila bode tkalca. (Zapisano z Milkino pisavo, od kdaj, od kod?)
Napis na čebelnjaku
Pridnosti in varčnosti učite se od nas, da mir in pokoj čakal bo vas.
(Pisalo na Cankarjevem čebelnjaku na Selu. Čebelnjak je odnesla povodenj v letih 1925/1926. Cankar dal dve talili (= verjetno panjski končnici) gor na čebelnjak s tem napisom. (Frančiška Arh, teta, Mače pri Predvoru, marec 1983)
Vzorec za pisanje pisem
Sem pismo pisala, golobčku ga dala, naj ga nese v tisti kraj, kjer rastejo pirhi zdaj, kjer teta biva zdaj.
(Frančiška Arh, na Brezjah, 16. 8. 1981. Teta Franca naj bi si to zapomnila od svoje lete, Ocvirkovke iz Jazen pri Otaležah na Cerkljanskem.
Literarjcnje? (Alenka Poljanšek, Selo 31, 1. 11. 1982, 83 let)
1. To je skupni javni vrt, noč in dan stoji odprt, vrtnarka je pa bela smrt.
Ali je to besedilce res samostojno, ali je odlomek iz kake daljše pesmi, ali celo avotrsko delo, ostaja odprto vprašanje. Za naslednji dve kitici se mi zdi bolj zanesljivo, da jih je pripovedovalka sestavila sama. Za začetek si je pomagala z vzorcem Repa korenje /slabo življenje ...
2. Petje, kajenje krajša življenje, kdor pa če dolgo živet’,
pa ne sme alkohola pit’.
Kdor pa pije alkohol, pa čuti glavobol, najprej v glavici, pol pa še v denarnici.
Tako. Zbirčica čez 200 enot je zdaj na razpolago, domačinom v nostalgičen spomin in spodbudo za nadaljevanje, strokovnjakom pa v uporabo za morebitne raziskave njihovih tem.
TABULA GRATULATORIA
Karl BAČER, Novo mesto
Angelos BAŠ, Ljubljana
Jerko BEZ1Č. Zagreb
Janez BOGATAJ, Ljubljana
Maja BOŠKO VIČ-STULLI, Zagreb
Rolf W. BREDNICH, Göttingen
Giovanni Battista BRONZINI, Bari
Emilijan CEVC, Ljubljana
Tone CEVC, Ljubljana
Slavko CIGLENEČK1, Ljubljana
Alberto Mario CIRESE, Rim
Roberto DAPIT, Gemona/Humin
Janez DOLENC, Tolmin
Stanka DRNOVŠEK, Ljubljana
Andrej DULAR, Ljubljana
Janez DULAR, Ljubljana
Jurij EIKHAK, Ljubljana
Giovanni FRAU, Udine/Viden
Andrej FURLAN, Trst
Božena GABRIJELČIČ, Ljubljana
Maja GODINA-GOLIJA, Maribor
Marjetka GOLEŽ, Ljubljana
Gian Faolo GRI, Udine/Viden
Živa GRUDEN, Špeter
Stanislav HAFNER, Gradec
Vito HAZLER, Ljubljana
Franc JAKOPIN, Ljubljana
Janez KEBER, Ljubljana
Marjanca KLOPČAR, Ljubljana
Maša KOMAVEC, Ljubljana
Marta KOREN, Ljubljana
Marija KOZAR-MUKIČ, Szombathely
Uroš KREK, Lesce
Leopold KRETZENBACHER, Lebring Naško KRIŽNAR, Ljubljana Monika KROPE), Ljubljana Zmaga KUMER, Ljubljana Maria KUNDEGRABER, Ulm Drago KUNEJ, Ljubljana
Bruno Volpi LISJAK, Trst
Helena LOŽAR-PODLOGAR, Ljubljana
Dušan LUDVIK, Ljubljana
Gorazd MAKAROVIČ, Ljubljana
Marija MAKAROVIČ, Ljubljana
Pavle MERKU, Trst
Nikolay MIKHAILOV, Udine/Viden
Inga MIKLAVČIČ-BREZIGAR, Nova Gorica
Vesna MOLIČNIK, Ljubljana
Katalin MUNDA HIRNÖK, Ljubljana
Vilko NOVAK, Ljubljana
Laura ORETTI, Trst
Boris PAHOR, Trst
Martina PIKO, Celovec
Andrej PLETERSKI, Ljubljana
Špela POGORELEC, Trzin
Aleksandra POPVASILEVA, Skopje
Jelka RADAUŠ-RIBARIČ, Zagreb
Mirko RAMOVŠ, Ljubljana
Mojca RAVNIK, Ljubljana
Vera SMOLE, Ljubljana
Liliana SPINOZZ1 MONAI, Cividale/Čedad
Marija STANONIK, Ljubljana
Julijan STRAJNAR, Ljubljana
Nives SULIČ, Ljubljana
Fanši ŠARF, Ljubljana
Polona ŠEGA, Ljubljana
Urša ŠIVIC, Ljubljana
Zmago ŠMITEK, Ljubljana
Anja ŠTEFAN, Ljubljana
Albina ŠTRUBELJ, Ljubljana
Marjeta TEKAVEC, Ljubljana
Marko TERSEGLAV, Ljubljana
Silvo TORKAR, Ljubljana
Andrej VOVKO, Ljubljana
Robert VRČON, Ljubljana
Sinja ZEMLJIČ-GOLOB, Ljubljana
Mitja ZUPANČIČ, Ljubljana
SODELAVCI TEGA ZBORNIKA — Collaboratores huius voluminis
Giovanni Battista BRONZINI, univ. prof., Universitä degli Studi di Ban, Dipartimen-to di Lingue e Tradizioni cultural! Europee, Palazzo Ateneo, 1-70100 Bari
Emilijan CEVC, akademik, znanstveni svetnik v pok., Zlatek 55 A, 1000 Ljubljana
Tone CEVC, znanstveni svetnik v pok., Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Alberto Mario CIRESE, univ. prof., Piazza Capri 11, 1-00141 Rim
Roberto DAPIT, mag., asistent, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Janez DOLENC, profesor slovenskega jezika v pok., Grajska 8, 5220 Tolmin
Jurij FIKFAK, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Giovanni FRAU, univ. prof., Universitä degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Letterature germaniche e romanze, Via Mantica 3, 1—33100 Udine
Maja GODINA-GOLIJA, znanstvena sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Gian Paolo GRI, univ. prof., Via Presani 33, I -33100 Udine
Stanislav HAFNER, univ. prof. v pok., Vogelweiderstrasse 48/15, A-8010 Graz
Franc JAKOPIN, akademik, univ. prof., v pok., Vodnikova 4, 1000 Ljubljana
Janez KEBER, samostojni strokovni sodelavec v humanistiki, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 4, 1000 Ljubljana
Marija KOZAR-MUKIČ, dipl. etnologinja, kustodinja v Savaria Muzeum, H-9700 Szom-bathely Pf. 14
Leopold KRETZENBACHER, akademik, univ. prof. v pok., Stangersdorf 20, A-8403 Lebring
Naško KRIŽNAR, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Monika KROPEJ, znanstvena sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Zmaga KUMER, znanstvena svetnica v pok., Kristanova 10, 1000 Ljubljana
Bruno Volpi LISJAK, ladijski kapertan v pok., Via Commerciale 178/1 I- 34134 Trst
Helena LOŽAR-PODLOGAR, mag. razvojno-raziskovalna sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Dušan LUDVIK, univ. prof. v pok., Privoz 5 A, 1000 Ljubljana
Gorazd MAKAROVIČ, dr., muzejski svetnik v pok., Adamičeva 15, 1000 Ljubljana
Marija MAKAROVIČ, dr., muzejska svetnica v pok., Adamičeva 15, 1000 Ljubljana
Pavle MERKU, akademik, Via Rossetti 113, I- 34139 Trst
Nikolay MIKHAILOV, prof. dr., Universitä degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civiltä dell’Europa centroorientale, via Zanon 6, 1-33100 Udine
Inga M1KLAVČIČ-BREZ1GAR, etnologinja, višja kustodinja, Goriški muzej Kromberk, Grajska cesta 1, 5000 Nova Gorica
Vesna MOLIČNIK, dipl. etnologinja, asistentka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Gosposka 13, 1000 Ljubljana
Katalin MUNDA-HIRNÖK, znanstvena sodelavka, Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana
Vilko NOVAK, univ. prof. v pok., Rožna dolina c. V./31, 1000 Ljubljana
Laura ORETTI, doti. Vicolo dell’edera 8/4, 1—34100 Trst
Boris PAHOR, pisatelj, Šalita a Contovello 71, 1-34136 Trst, Italija
Mariina PIKO, dr., vodja Narodopisnega inštituta Urban Jarnik, Celovec
Špela POGORELEC, dipl. etnologinja, Vegova 10, 1236 Trzin
Aleksandra POPVASILEVA, znanstvena svetnica v pok., Ul. 4. juli 42, MK-91000 Skopje
Jelka RADAUŠ-RIBARIČ, dr., ravnateljica Etnografskog muzeja (Zagreb) v pok., Vojnovičeva 38, I IR—41000 Zagreb
Mirko RAMOVŠ, samostojni strokovni sodelavec v humanistiki, etnokoreolog, Glas-benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Mojca RAVNIK, znanstvena sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Vera SMOLE, docentka, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana
Liliana SPINOZZI MONAI, dott., Viale Marconi 31, 1-33043 Cividale/Čedad
Marija STANONIK, znanstvena svetnica, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Polona ŠEGA, mag. asistentka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Zmago ŠMITEK, univ. prof., Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiš-ka 5, 1000 Ljubljana
Anja ŠTEFAN, mag., samostojna ustvarjalka na področju kulture, Rimska 13, 1380 Cerknica
Silvo TORKAR, samostojni strokovni sodelavec v humanistiki, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1000 Ljubljana, Novi trg 4
Andrej VOVKO, dr., znanstveni svetnik, Inštitut za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Sinja ZEMLJIČ-GOLOB, višja strokovna sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Mitja ZUPANČIČ, akademik, znanstveni svetnik, Biološki inštitut Jovana Hadžija, Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Povzetke in izvlečke prevedli: v angl: Nives Sulič v italj.: Roberto Dapit iz italj.: Sonja Capuder
v nem.: Helena Ložar-Podlogar in avtorji sami (Hafner, Kumer, Ludvik, Piko)
Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam.
ISSN 0352-0447
TRADITIONES
Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti Acta Instituti ethnographiae et Instituti ethnonuisicologiae Slovenorum ab Academia scientiarum et artium Slovenica conditi
Izhaja enkrat letno - Quotannis semel editur
Uredniški odbor - Consilium commentariis edendis dr. Angelos Baš, dr. Tone Cevc, dr. Jurij Fikfak, izredni član SAZU dr. Milko Matičetov, dr. Monika Kropej, mag. Helena Ložar-Podlogar (glavna urednica)
Mirko Ramovš (urednik), dr. Mojca Ravnik.
Lektorica slovenskih besedil: Marjeta Humar
Naročila in pojasnila na naslov - Titulus officii praenotationibus permutationibusque quaerendis:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Biblioteka Novi trg 5/1 - SLO, 1001 Ljubljana
ali - sen
Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU 1001 Ljubljana, Gosposka 13, Slovenija
Oblikoval: Peter Skalar Grafična priprava: OMAHEN s.p., Kamnik Natisnila: Tiskarna JB & S, Ljubljana