ALBINA MALAVAŠIČ: KaHo sem priceia brez vsakih sredstev z dGškimi rocnimi tieli na osemrazredai osnovni šoli. Po odloku velikega župana ljubljanske oblasti z dne 28. oktobra 1926 sem bila do= ločena, da moram prevzeti pouk deških ročnlh del na šoli. Vsak začetek je težak, ta pa je bil še prav posebno; zakaj tu nič, tam nič — pred menoj odlok in v šoli roke kakih 200 dečkov, drugega nič. Korajža velja! — sem si mislila in šla na delo. Hvala Bogu, da sem nastavljena v rojstnem kraju. Doma sem pobrala vse škarje, kladivo, klešče, nekaj loncev i. dr. Na šolskem podstrešju sem dobila stiskalnico, od neke tovarišice sa* movar, krajni šolski svet je kupil nekaj trdih desk in rezilnik; sama sem imela že* lezno ravnilo in železen kot. V neki tukajš* nji opekarni so mi dali prav dobro glino s posodo vred. Tako sem imela vse napotreb« nejše, manjkal mi je denar in ta mi dela tudi še sedaj najhujše skrbi. Za šolsko leto je nakazanih le 400 Din, delavnice ni, učni načrt imamo le za prve štiri razrede. Dobila sem še razdelitev ur, ki tudi ni naj= boljša, ker morajo hoditi otroci ob 12. uri domov in se zopet popoldne vračati, česar pa ni mogoče drugače ukreniti, ker pred« pisujejo novejši urniki mnogo preveč ur. K začetku! Snov sem si razdelila v tri stopnje. Nižja, 1., 2., 3. razred; srednja 4., 5. razred; 6., 7. in 8. razred višja. Pri naj* manjših sem začela z zgibanjem papirja, najprvo časopisnega, ki je pač najcenejši, nato barvastega, slednjič tudi iz kartona. Kdo bi mogel popisati izraz teh malih umet> nikov, kadar občudujejo svoje izdelke! Morala bi poklicati Cankarja in mislim, da bi še ta prišel v zadrego. — Papirnate ka= pice, ladje, zmaji, harmonike, veternice, košarice itd. To so za nas malenkosti, ki pa zahtevajo pri malih že precej truda in pazljivosti. Delo iz ilovice; to zopet odgo« varja njihovemu duhu. Saj so še kot prav majhni tako radi delali iz zmočenega cests nega prahu: hlebčke, krogle, kifeljčke i. dr. Čemu bi jim sedaj ne dali ilovice v roko! Poizkusite in prepričali se boste, kako so iznajdljivi na tem polju! Meni je neki de« ček iz prvega razreda zgnetel prav lepega, sedečega zajčka. Začeli smo tudi s prepleti in z delom z nožem — belenje vrbovih in leskovih palic. Poizkusila sem tudi z izre* zovanjem in lepljehjem trakov; trdim pa, da, je to za prvi razred pretežko in sem uvedla to delo v drugi in nadaljnje razrede. Na tej stopnji pletemo tudi kite iz ličja. Z lepenkarstvom sem začela na srednji stopnji. Izrezavamo različne oblike iz tanj* še lepenke. Ploskve preoblečemo z barva« stim papirjem. Šivamo zvezke, s tremi in petimi ubodi. Da niso kvadrataste, pravo* kotne in druge izrezane oblike tako prazne jih uporabljamo za urnike, okvirje, zvezde in druge okraske. Nato sežemo po lesu: Iz tankih deščic zbijamo opore za cvetice, na* vijače za volno, ščipalnike za perilo i. dr. Na tej stopnji modeliramo predmete na ploskve izrezavamo in lepimo papirnate tračke, geometrijske like, jih uvrstimo v ploskovne vzorce in trakove. Pletemo ko« šarice — iz ličja in vrb. (Konec prih.)