PROTAGONISTI SOCIALNE GEOGRAFIJE: SLOVENSKA
POMLAD
AVTOR
dr. Anton Gosar
Vrtnarska pot 13, SI – 1370 Logatec, Slovenija
anton.gosar@fhs.upr.si
DOI: 10.3986/GV93204
UDK: 911.3:910.1(497.4)»1970/2000«
COBISS: 1.02
IZVLEČEK
Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
Socialna geografija, ki pri obravnavi kulturne pokrajine v ospredje postavlja človeka in interes skupnos-
ti, je bila deležna obilo internih kritik in priznanj. Kresala so se strokovna mnenja, ki so zadevala teorijo
in metodologijo socialne geografije, v kateri pa pripadniki zadnjih dveh generacij geografov niso sodelo-
vali. Izpostaviti velja, da so bili sodelavci nekdanjega Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani z uporabo
socialnogeografskih metod, za svoje delo deležni priznanj domače in tuje javnosti. Iz zabeležk v strokovnih
periodikah je mogoče razbrati, da je omenjeni inštitut med letoma 1970 in 2000 (so)organiziral 13 posve-
tov z mednarodno udeležbo in, da je 16 sodelavcev inštituta dalj časa predavalo/raziskovalo na tujih
univerzah. Iz virov povzemamo tudi, da so v tem obdobju slovenski geografi poročali na kar 104 konfer-
encah v tujini in objavili 324 člankov v uglednih mednarodnih strokovnih revijah oziroma monografijah.
Registriranih je bilo 44 gostovanj predavateljev iz tujine in spremljanje 25 ekskurzij študentov iz tujih uni-
verzitetnih središč pri nas; vzpostavljeni so bili tesni stiki s kolegi iz nemških, avstrijskih, italijanskih in
ameriških univerz. V tem in soslednem obdobju 21. stoletja je slovenska geografija ponotranjila socialno-
geografsko teorijo, izkazala pa se je tudi pri uveljavljanju slovenske znanosti in prepoznavanju Slovenije
kot suverene države. S prepletom socialne, etnične in političnogeografske raziskovalne vneme, ki je dajala
prednost raziskavam v obmejnih in marginalnih območjih, je slovenska socialna geografija v mednaro-
dni skupnosti beležila poseben status (in naziv). Navkljub ukinitvi inštituta leta 2002 socialnogeografska
misel še živi v številnih vsebinsko pestrih raziskavah, ki vključujejo tudi sodobne metodološke pristope.
KLJUČNE BESEDE
socialna geografija, zgodovina geografije, Slovenija
ABSTRACT
The protagonists of social geography: the Slovenian spring
Social geography, which puts people and group interest at the forefront when dealing with the cultural land-
scape, has received a lot of internal criticism, but within the former Institute of Geography of the University
of Ljubljana, led by Vladimir Klemenčič, it researched and recorded successes. Between 1970 and 2000,
13 conferences with international participation were organised in Slovenia, Slovene geographers reported
at 93 conferences abroad, 16 associates lectured/researched at foreign universities for a longer period of time,
25 student excursions and 44 guest lectures were registered. At the same time, during this period, geogra-
phers published 324 articles in foreign professional journals and monographs and established close contacts
with 50 colleagues, mainly from Germany, Austria, Italy, France, United Kingdom and North America (United
73
Geografski vestnik 93-2, 2021, 73–93 Polemike
POLEMIKE
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 73
States and Canada). Social geography has proved itself in the promotion of Slovene science international-
ly as Slovenia became a sovereign nation-state in 1991. With a mix of social-, ethnic- and political-geographical
research that favoured research in border and marginal areas, it has achieved a special status in the inter-
national professional community. Often, in particular in East/Central Europe, it has been called »The Slovenian
School of Social Geography«. Despite of the closing of the Institute of Geography of the University of Ljubljana
in 2002 the leading institution of socio-geographical research, socio-geographical thought still lives on in
many partial research projects, which, in addition, include contemporary methodological approaches.
KEY WORDS
social geography, history of geography, Slovenia
Uredništvo je prispevek prejelo 3. junija 2021.
74
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 74
75
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
1 Uvod
V primerjavi z geografskimi ustanovami v drugih republikah nekdanje Jugoslavije (do leta 1991)
in celo ob primerjanju s sosednjimi državami, slovenski geografi nikoli nismo bili družbeno prezr-
ti ali finančno depriviligirani. Prej nasprotno! Ivan Gams leta 1983 navaja, da je raziskovalno (v okviru
visokošolskih in raziskovalnih ustanov) delovalo 43 diplomiranih geografov in, da je bilo v držav-
nih ustanovah (brez učiteljev v osnovnih in srednjih šolah) zaposlenih še 63 diplomiranih geografov,
»… kjer so pridobljeno geografsko znanje znali praktično uporabljati« (Gams 1983). Obseg oziroma šte-
vilo znanstvenoraziskovalnih objav v strokovnih revijah doma in v tujini so nam mnogi zavidali. Vladimir
Klemenčič deset let pozneje izpostavlja, da je k prepoznavnosti slovenske geografije prispevalo tudi
dejstvo, da smo med letoma 1989 in 1994 v tujejezičnih strokovnih revijah objavili kar 154 prispev-
kov (Dolgan-Petrič 1994). Medtem, ko so naravnogeografske in regionalnogeografske študije praviloma
nastajale na Inštitutu za raziskovanje krasa in na Geografskem inštitutu Slovenske akademija znano-
sti in umetnosti (1946–1976) oziroma kasneje Geografskem inštitutu Antona Melika (GIAM; Perko
in Zorn 2016) pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC
SAZU), se je pedagoška dejavnost in pestro raziskovanje najprej odvijalo v okviru Geografskega inšti-
tuta univerze, ki se je leta 1961 preoblikoval v Oddelek za geografijo in v Inštitut za geografijo Univerze
v Ljubljani (1961–2002). Vodenje slednjega je prevzel Vladimir Klemenčič, tretji takrat habilitirani
univerzitetni profesor; ob Antonu Meliku in Svetozarju Ilešiču. Klemenčič je izkazoval naklonjenost
socialnogeografski teoriji in metodologiji ter terenskemu delu. Z ukinitvijo delovanja Inštituta za geo-
grafijo Univerze v  Ljubljani leta 2002 je socialnogeografsko raziskovanje in objavljanje izgubilo
pomemben vzvod, ki je zagotavljal učinkovito institucionalno podporo stroki.
Bogato raziskovalno delo v Socialistični republiki Sloveniji (SRS) in kasneje v samostojni Sloveniji
je zahtevalo ustrezno materialno podstat, ki so jo v primeru omenjenega inštituta, na podlagi posa-
mičnih projektov, zagotavljali predvsem Sklad Borisa Kidriča in finančni viri pri Socialistični zvezi
delavskega ljudstva (SZDL) ter univerza. Vlogo podpornika socialnogeografskih projektov so po osamo-
svojitvi Slovenije prevzela ustrezna ministrstva oziroma državne agencije. Po vstopu Slovenije
v Evropsko zvezo (EU) nudijo bruseljski skladi in druge transnacionalne ustanove obilo možnosti za
geografsko raziskovanje (Urbanc 2017).
Leta 1990, tik pred razpadom socialistične Jugoslavije, je v Sloveniji izhajalo šest rednih geograf-
skih publikacij: Geografski vestnik, Geografski zbornik/Acta geographica, Geografski obzornik, Geographica
Slovenica, Geographica Yugoslavica in Dela. Obe z regionalnogeografskima imenoma v naslovu sta sča-
soma ugasnili. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je v letu osamosvojitve zagledala še luč sveta še revija
Geografija v šoli (zdaj je izdajatelj Zavod Republike Slovenije za šolstvo). Trenutno je število revij in
knjižnih zbirk še števičnejše: na GIAM-u so matične Acta geographica Slovenica/Geografski zbornik (60
letnikov od leta 1952), Geografija Slovenije (36 izdaj od leta 1999), Georitem (32 izdaj od leta 2007),
GIS v Sloveniji (15 izdaj od leta 1992), Regionalni razvoj (8 izdaj od leta 2007), Naravne nesreče (5 izdaj
od leta 2010), CAPACities (5 izdaj od leta 2010); na Oddelku za geografijo v Ljubljani so matične publi-
kacije Dela (54 številk od leta 1985), Geomix (28 letnikov od leta 1994), GeograFF (24 izdaj od leta 2008),
E-geograf (12 izdaj od leta 2010), Geografska širina – novičnik (12 številk od leta 2018); Zveza geogra-
fov Slovenije je matična ustanova za Geografski vestnik (93 letnikov od leta 1925) in Geografski obzornik
(67 letnikov od leta 1954). Mariborski (štajerski in prekmurski) geografi so z raziskavami oziroma deli
prvotno bogatili ljubljanski Inštitut za geografijo. Z ustanovitvijo Oddelka za geografijo na maribor-
ski Pedagoški fakultete leta 1985 in s selitvijo 20 let kasneje na Filozofsko fakulteto Univerze v Mariboru
ter pričetkom izhajanja Revije za geografijo (15 letnikov od leta 2006), se je oblikovalo novo središče
geografske misli. Geografi na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (od leta 2002)
so objavljali v reviji Annales, interdiciplinarni reviji koprskega Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS).
Po izločitvi le-tega iz univerzitetnih struktur (leta 2016) se je objavljanje preselilo predvsem v Geografski
vestnik.
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 75
Podobno kot v prvem delu analize in razmišljanja o socialni geografiji v Sloveniji (Gosar 2021) bomo
tudi tokrat vsebino za pričujoči prispevek črpali predvsem v Geografskem vestniku in Delih. Zgodovinska
distanca omogoča avtorju opozoriti na:
1) srž razprav, ki so problematizirale socialnogeografska teoretična izhodišča in metode,
2) se osredotočati na dosežke/uspehe družbene/socialne geografije ob koncu preteklega stoletja
in
3) razpravo skleniti z bežno analizo polpreteklih in aktualnih tovrstnih raziskav in mednarodnih
povezav.
Avtorju se zdi v uvodu umestno opozoriti na pomanjkljivosti, ki jih bo bralec zaznal v obravnava-
nih vsebinah:
1) kritiška razprava o socialni geografiji in pregled sodobne tovrstne aktivnosti (2000–2020) črpata
izključno iz objav v omejenem številu strokovnih revij;
2) odmevnost socialne geografije temelji le na (nekonsistentnem) arhiviranju na Oddelku za geogra-
fijo Filozofske fakultete v Ljubljani in Inštitutu za geografijo Univerze ter osebni evidenci avtorja
in ne vključuje sorodnih aktivnosti izvedenih na GIAM-u, v Zvezi geografov Slovenije in na oddel-
kih za geografijo v Mariboru in Kopru;
3) daljša odsotnost v tujini in občasna angažiranost avtorja izven geografskih okolij, so lahko vzrok
za spregled omembe vrednih družbeno-geografskih objav, posvetov in drugih aktivnosti geogra-
fov v polpreteklem obdobju.
Poraja se torej tudi misel, da je pričujoči zapis o nekem zgodovinskem obdobju v slovenski geo-
grafiji bolj »škrbina«, za katero avtor upa, da jo bo bralstvo popravilo oziroma zapolnilo.
76
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
Slika 1: Sodelavci Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani na obisku pri kolegih Alpsko-jadranske
univerze v Celovcu. Z leve proti desni: Vladimir Klemenčič, Igor Vrišer, Matjaž Jeršič, Mirko Pak in
gostitelj Martin Seger, predstojnik Inštituta za geografijo celovške univerze.
A
N
TO
N
 G
O
SA
R
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 76
77
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
2 Slovenska socialna geografija ob prehodu v novo tisočletje
2.1 Strokovna razhajanja
Ilešičevo razmišljanje o položaju socialne geografije v sklopu geografske znanosti med letoma 1969
in 1979 je spodbudilo razprave o prihodnosti geografije (glej Gosar 2021). Njegovo nezadovoljstvo
z usmeritvijo slovenske/jugoslovanske geografije, še posebej z agresivnim vdorom avstrijsko-nemške
socialno-geografske misli vanjo, je pospešilo opredeljevanje zanjo ali proti njej. Za Ilešičem sta zavzela
stališči fizični geograf/krasoslovec Ivan Gams (1923–2014; slika 2) in raziskovalec urbane pokrajine Mirko
Pak. Gams se v članku Univerzalna ali nacionalna geografija zavzema za spoštljivo komunikacijo med
zagovorniki ene, druge ali tretje geografske smeri ter izpostavlja dejstvo, da se nekaterih strokovnih podro-
čij slovenska geografija v preteklosti ni poglobljeno lotila in da je zato prav, da se posameznim vejam
geografije daje možnost, da se razvijajo. Meni tudi, da naj specifične, parcialne raziskave vodijo h kon-
čnemu regionalnogeografskemu cilju in da je »… dobro znanstveno delo, ki ga je napisal geograf iz
obrobnega znanstvenega področja … več vredno kot slabo a »čisto« geografsko delo, ker nas družba sodi
po kakovosti dela in ne po uvrščenosti k tej ali oni panogi« (Gams 1970, 112). Ob priložnosti 60. oble-
tnice Geografskega društva Slovenije je Gams opozoril na dejstvo, da druge stroke posegajo na naše
delovno področje ter nas prehitevajo z ugotovitvami o vplivu narave na človeka in obratno, zato je razum-
ljivo, da (tudi) geografija vedno intenzivneje uporablja njihove metode. S tem, meni Gams, se pogosto
zanemarja tradicionalni geografski pristop. S produkcijo študij, ki obravnavajo namišljene probleme,
smo zašli, pravi, v neke vrste »elaboratomijo«. Navkljub temu meni, da je zaradi kakovostnih predsta-
vitev na mednarodnih kongresih slovenska geografija cenjena tako med jugoslovanskimi kot kolegi v tujini
(Gams 1983).
Posredno se je zagovora socialne geografije lotil Mirko Pak (sliki 1 in 4). Ob pomoči študenta geo-
grafije Gojmira Bervarja (kasneje uglednega novinarja) se je v daljšem članku zavzel za socialno geografijo
kot pomembnega gradnika za razumevanje ne le podeželske (kar je bil Ilešičev osrednji očitek social-
nim geografom), temveč tudi mestne pokrajine. Pravi, da smo se v Jugoslaviji izogibali proučevanju
socialne diferenciacije v mestih in posledično ne znamo razložiti urbano podobo, tj. sodobno funkcijo
Slika 2: Ivan Gams (desno) in Darko Ogrin na
prvem slovenskem geomorfološkem posvetu leta
2005 v Gorenju pri Zrečah.MA
TI
JA
 Z
O
RN
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 77
in izgled mesta oziroma njih četrti, ki so rezultat različnih dejavnikov, predvsem migracij, industria-
lizacije in posledično urbanizacije (Pak in Bervar 1971). Bolj neposredno je besedo v bran socialni geografiji
zastavil deset let kasneje. V članku Nekaj misli o položaju v slovenski geografiji trdi, da je slovenska geo-
grafija iz morfološkega vstopila v  funkcionalni in procesološki način razumevanje pokrajin/regij,
s čimer se je vključila v tokove geografske znanosti po svetu. Posebno vrednoto vidi Pak v dejstvu, da
se je lotila proučevanja podeželske pokrajine in tem raziskavam dodala »… socialno populacijske pro-
bleme, pod vplivom katerih so se vršile najmočnejše spremembe v zunanji podobi našega podeželja« (Pak
1981, 75). V preteklosti je, po njegovem mnenju, geografija deklarativno in enostransko obravnavala
odnose med naravo in družbo ter poudarjala le vlogo naravnih zakonov (geografski materializem) ozi-
roma se je le-te obravnavalo le iz gospodarskega vidika oziroma (le) s koristmi za družbo (geografski
indeterminizem). Socialnogeografski pristop je znanstvenoraziskovalnemu delu dodal novo širino, ki
so ji prisluhnili tudi v fizični geografiji, »… najbolj pri proučevanju varstva okolja in njegove valoriza-
cije ter naravnih katastrof« (Pak 1981, 77). Geografija je upravičeno ponosna na svoje nekaj več-desetletno
delovanje, meni Pak, saj se je v svetovnem pogledu uveljavila kot »slovenska šola« socialne geografije
(s poudarkom na proučevanju podeželja) (Pak 1981).
K razpravi se je od starejših geografov oglasil še Darko Radinja (1927–2016; slika 3). Razmišlja
o kompleksnosti, ki bi morala biti pri obravnavi geografskega okolja mnogo več kot le skupek parcial-
nih raziskav, zlepljenih v neko celoto. Meni, da je mogoče ločiti med tremi vrstami »kompleksnosti«:
enostavni, bipolarni in regionalnogeografski. Slednja je v znanosti edinstvena; »problemsko geografi-
jo«, ki osvetljuje le eno plat prostorske stvarnosti in zanemarja regionalnogeografski kontekst, Radinja
izrecno zavrača. Družbenogeografske raziskave postajajo, ko zanikajo odvisnost človeške družbe od
narave, antropocentrične in izgubljajo svojo, v geografiji specifično izrazno moč (Radinja 1977). V naspro-
tju z njim je v slovenskih medijih usmeritev slovenske in svetovne socialne geografijo podprlo več
78
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
A
RH
IV
 O
D
D
EL
K
A
 Z
A
 G
EO
G
RA
FI
JO
 F
IL
O
ZO
FS
K
E 
FA
K
U
LT
ET
E 
U
N
IV
ER
ZE
 V
 L
JU
BL
JA
N
I
Slika 3: Dušan Plut (levo) in Darko Radinja na
mednarodnem posvetu o geografskem okolju na
ljubljanskem Oddelku za geografijo ob 70-letnici
študija geografije v Ljubljani.
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 78
79
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
jugoslovanskih in tujih geografov. Med njimi Ivan Crkvenčić (1923–2011) s člankom Socijalno-geo-
grafski aspekti transformacije naših agrarnih područja (Socialnogeografski vidiki preobrazbe naših
podeželskih pokrajin) (Crkvenčić 1977) in s prevodom Ruppertove knjige/učbenika Socialne geogra-
fija v hrvaščino (Ruppert in sodelavci 1981). Podporo socialni geografiji je s člankom On the Sythesis
in Modern Geography (O sintezi v sodobni geografiji) izrazil tudi Poljak Jerzy Kostrowicki (1918–2002)
(Kostrowicki 1977). Vendar to kritikov videnja pokrajine skozi socialno-geografska očala ni prepriča-
lo. Iz današnje perspektive je zanimivo, kako zelo je bila takrat nekaterim vidnim geografom za vzor
geografija in razmišljanje o njej v Sovjetski zvezi. Ilešič jo je predstavil v člankih Za regionalno kom-
pleksnost v geografski teoriji in praksi (Ilešič 1973) in v Načelnih razglabljanjih o geografiji v socialistični
Evropi (Ilešič 1974), Vrišer pa v člankih Geografija in sodobnost (Vrišer 1983) in Geografska veda v pre-
teklosti, sedanjosti, prihodnosti, ki povzema misli iz knjige J. G. Sauškina (Vrišer 1982). S tem pisec
pričujočega članka noče degradirati razprav o »pravi poti geografije« – denimo Anučina, Sauškina ali
Preobraženskega, a v objavah slovenskih avtorjev bi lahko pričakovali več ideološke uravnoteže-
nosti, na primer z enakovredno sugestibilno analizo razmišljanj o delih sodobnikov Britanca Petra
Haggeta in Rona Johnstona, Francozov Jean Gottmanna in Paula Clavala, Šveda Thorstena Hägerstranda,
Američanov Richarda Harthshorna in Briana Berryja, ali iz zgodovinske perspektive J. H. von Thünena
in Nemca Walterja Christallerja. Pozitivno opredeljevanje do socialističnih okvirov znanosti je Igor Vrišer
(1930–2013) v kasnejših zapisih opustil (na primer v člankih Geografija – humanistična veda (Vrišer
1986), Aplikacija geografije za družbene potrebe (Vrišer 1990) in v razpravi o vedenjski geografiji (Vrišer
1984)). V članku Geografske dileme pa se je ponovno kritično opredelil do socialne geografije (Vrišer
2007). Omenjeni zapis je bil deležen ostrega odmeva tudi takrat že upokojenega kolega Vladimirja
Klemenčiča, v katerega razpravo je, v želji po omilitvi »geografskih strasti«, posegel celo takratni ured-
nik Geografskega vestnika (Klemenčič 2009a). Vrišer namreč v analizi slovenske geografije za preteklo
40-letno obdobje hvali prednostno tiste dosežke geografije, ki so nastali na Geografskem inštitutu Antona
Melika. Predvsem ga razveseljuje dejstvo, da se je s knjižnimi deli, kot so: (1) Geografski atlas Slovenije
(Fridl in sodelavci 1998), 2) Geografija Slovenije (Gams in Vrišer 1998) in 3) z monografijo Slovenija –
pokrajine in ljudje (Perko in Orožen Adamič 1998), končno uresničila želja Svetozarja Ilešiča po vse-
slovenskih sinteznih delih. Izostala je navedba še nekaterih pomembnih knjižnih izdaj, na primer evropsko
nagrajene knjige Slovenija – turistični vodnik (Krušič 1995), h kateri sta večino besedila prispevala geo-
grafa Matjaž Jeršič in Anton Gosar, kar negira njegovo trditev češ, da »… so geografski izsledki le v manjšem
obsegu … zanimivi in uporabni za praktično življenje« (Vrišer 2007, 79). Pomanjkljivosti Vrišer vidi pred-
vsem v »…drobljenju geografije na panoge in v obravnavi le nekaterih pojavov in izbranih sestavin.« Seveda
tudi on, tako kot Ilešič, pogreša »definicijo geografije«, pri čemer oporeka predvsem pristopu »… da
je pač geografija vse tisto, kar počno geografi« in svetuje, da se geografija končno posveti «matematiza-
ciji in eksaktnim meritvam« in ne le površnemu opisu pojavov brez statistične in korelacijske podlage
(Vrišer 2007, 80).
Vladimirja Klemenčiča (1926–2013; slike 1, 4 in 5) je v Vrišerjevem zapisu zmotilo, da v izreče-
ni pohvali za preteklo 40-letno dejavnost slovenskih geografov ni namenil pohvale tudi tistemu
geografskemu delu, ki se je oblikoval na Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani. Študije, ki so tam
nastajale, so bile deležne nacionalnih in mednarodnih pohval. Klemenčič trdi, da je socialna geogra-
fija, ki je imela domicil na omenjenem inštitutu, veliko prispevala k prepoznavnosti Slovenije – toda
ne toliko preko slovenskih, sicer hvalevrednih regionalnogeografskih monografij, temveč s tujejezičnimi
objavami v uglednih strokovnih revijah in nastopih geografov na mednarodnih posvetih. Klemenčič
tudi meni, da je doba »avtoritet«, ki so samovšečno izpostavljale regionalnogeografski pristop v stro-
ki kot edino pravi, že zdavnaj minil. Za opredelitev sodobnega pokrajinskega izraza, pravi Klemenčič,
je »procesiološko-problemsko« izhodišče, ki temelji na terenskem delu, relevantnejše. S tem izrazom
označuje Klemenčič tudi »… četrto obdobje geografske misli, ki bi naj sledilo kozmonavtski [opomba avtor-
ja »kozmografski«], morfološki in funkcionalni (t.j.»münchenski šoli socialne geografije«) razvojni fazi«
(Klemenčič 2009a, 88). Nasploh se je Klemenčič s pisnimi prispevki pozno in redko odzival na kritiko
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 79
socialne geografije. Bolj se mu je zdelo pomembno v Geografskem vestniku redno poročati o projektih
in uspešnem delu inštituta. Šele 10 let po Ilešičevem nastopu na mariborskem zborovanju geografov (Ilešič
1979) in 20 let za »Omišem« (glej Gosar 2021), je v članku Med antropogeografijo in socialno geografi-
jo na ljubljanski univerzi posredno odgovoril na kritike. Upravičenost svojega pogleda na geografijo je
utemeljeval s tem, da že bežen pregled opisov regij, pokrajin in držav v strokovni ter poljudni literatu-
ri dokazuje, da so le-te v svojem izrazju (tudi/predvsem) učinek človekovega bivanja in dela. V omenjeni
razpravi pripisuje prve ugotovitve o agrarni prenaseljenosti in preobrazbi slovenskega podeželja prav
Ilešiču, saj je prav on, pravi, s svojimi poglobljenimi raziskavami podeželja, vnesel antropo-socialni
pristop v geografijo. Klemenčič nadaljuje, da je spreminjajoča se struktura prebivalstva povzročala »…pone-
kod v Jugoslaviji … razkroj kulturne pokrajine …, ki je prepuščena eroziji, ogozdovanju …« in splošni
degradaciji (Klemenčič 1989, 24) ter zato meni, da je študij socialnih skupin in njihovih motivov (na
primer opuščanje kmetovanja, migriranje v mesta) pomemben dejavnik geografske analize in sklepa-
nja o trenutnem izgledu ter bodoči podobi naših pokrajin. Svoje razmišljanje sklene z mislijo, da je »… na
znanstveno-raziskovalnem področju geografija prav gotovo učinkovita s svojim socialno-geografskim, vzro-
čno-posledičnim in problemskim konceptom, saj jo le-ta vodi v interdisciplinarnost in ponovno pridobitev
vodilnega mesta med prostorskimi vedami …« (Klemenčič 1989, 27). Dve leti kasneje je v potrditev svo-
jih razmišljanj analiziral demografsko podobo katastrskih občin Slovenije in v študiji prepoznal tri tipe
območij: območja praznjenja, prehodna območja in območja urbanizacije (Klemenčič 1991). Z ome-
njeno študijo na neki način zavrača očitke kolega Vrišerja, ki v geografiji pogreša »matematizacijo«. Vladimir
Klemenčič se je kasneje z daljšim zapisom opredelil do socialne geografije tudi v reviji Dela takoj za tem,
ko so mu ob 70-letnici posvetili 12. številko (Klemenčič 1997). V članku iz leta 2009, štiri leta pred slo-
vesom, pa izpostavlja osebe in dela, ki so slovensko socialno geografijo utrdili in jo ponesli v svet. Obenem
ponovno zanika tezo, da naj bi bil rezultat vsakega geografskega dela kompleksen, sintetičen. Skladno
s tem zavrača pomisleke kolegov v zvezi s specializacijo oziroma drobljenjem geografije na panoge (na
primer socialno geografijo), »… saj ‘logika’ narekuje, da le iz analize, povezane s specializacijo, lahko nasta-
ne dobra sinteza« (Klemenčič 2009b, 22). V tem prispevku opozarja, da med geografi različnih generacij
in okolij žal izostaja strokovna usklajenost; do nje obdobno prihaja le ob večjih, nacionalnih projektih
oziroma predstavitvi dosežkov slovenske znanosti v tujini (Klemenčič 2009b).
V srž kritiške geografske tradicije sta se med geografi tretje generacije podala le Dušan Plut (slika 3)
in Marijan M. Klemenčič. V kontekstu tega prispevka pritegne pozornost Plutova razprava Znanstveni
in metodološki okoljski izzivi geografije 21. stoletja (Plut 2010). Uvodoma navaja avtorje, ki ne posveča-
jo pozornosti regionalni geografiji, saj obravnavajo vsebine fizične in družbene geografije združeno, v okviru
koncepta trajnostnosti/sonaravnosti, kot jo opredeljuje »okoljska geografija« (environmental geography).
Tak znanstveni pristop pravi, je ključna sestavina post-strukturalistične geografije, ko prostor ne obrav-
navamo več (le) kot zloženko struktur, temveč ga pojmujemo kot preplet množice dejavnikov.
V nadaljevanju Plut priznava, da »… vsi geografi niso zadovoljni s poroko fizične in družbene geografije …«
(Plut 2010, 76), a doda, bo treba sprevideti, da ton/podobo/izrazje vsake pokrajine daje prav preplete-
nost naravnih in družbenih procesov v njej. Meni, da se moramo zahvaliti socialni geografiji, ki je ob
kvantitativni dodobra razvila tudi kvalitativno metodologijo, ki meri percepcijo in reakcije prebivalcev
do procesov v pokrajini in, dodaja, da različni socialnogeografski filtri v veliki meri vplivajo na različno
dojemanje okolja. Kot primer dobre, sodobne strokovne prakse navaja študijo o ranljivosti okolja, ki »upo-
števa dvoplastno razumevanje ranljivosti okolja kot skupne pokrajinske rezultante obremenjenosti določene
pokrajinskoekološke enote« (Špes in sodelavci 2002). S takim pristopom, pravi, bi presegli razprtije, ko
fizični geografi družbenim, zaradi manj kvantativnih in premalo pozitivističnih pristopov, očitajo
»neznanstvenost«, le-ti pa, nasprotno odgovarjajo, da fizični geografi »… s pretirano uporabo številk zgolj
zakrivajo slabo poznavanje ali celo zanikanje vse večjega pomena družbenih procesov« na zatečene sestavi-
ne pokrajine (Plut 2010, 77). Plut zaključuje z mislijo, da bi morala geografija bolj upoštevati antropogene
učinke, predvsem posege kapitalistične ekonomije v prostor in znati napovedovati sosledne geografske
procese. Znanstveno korektne razprave se pri tem ne bi smele izogibati političnim, moralnim ali etičnim
80
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 80
opredelitvam, kot so na primer: trajna količinska gospodarska rast, naraščajoče socialne razlike, jedrska
energija. Ob spremljanju Plutove bibliografije se zdi, da je omenjeni prispevek nadgradnja predhodnih
dveh: Usmeritev geografije v luči pozitivizma (Plut 1982) ter Geografija in humana ekologija (Plut 1986).
Prvoomenjenega, v katerem sooča Ilešičeva in svoja strokovna stališča, je oblikoval za razpravo na posve-
tu Marksističnega centra Filozofskega fakultete in PZE (Pedagoško-znanstvene enote) za geografijo. V njem
ugotavlja, da socialna geografija zaznava obstoj socialnih slojev (v kapitalistični družbi!) in opozarja na
notranja nasprotja v družbi, ki se odražajo v podobi kulturne pokrajine. In nadaljuje, da »… zapletene
realnosti družbenega življenja in učinkov v pokrajini pa ne moremo tolmačiti zgolj kot aktivnosti posameznika
ali socialne skupine. Nasprotno, družbeni zakoni vplivajo na obnašanje, aktivnosti posameznika in social-
nih slojev, ne glede na to, ali se ti zavedajo stvarnih motivov, ki jih usmerjajo v določene akcije, ali ne …«.
Poleg tega pravi, »… da je socialna geografija utrla pot z dialektičnega vidika neobhodnemu procesološke-
mu proučevanju družbe…« (Plut 1982, 103). V razmišljanju iz leta 1986 nadalje ugotavlja, da »…geografija
(v primerjavi z ekologijo) v svojem razvoju ni našla pravega ravnovesja med (sicer potrebno) specializaci-
jo in generalizacijo ter sintetizacijo znanstveno-raziskovalnih spoznanj« (Plut 1986, 91). Tudi prevlada
indukcije in analize, ob hkratnem zanemarjanju sinteze in dedukcije ter pozitivistično zasnovano raz-
glašanje geografske empirije za edini temelj razvoja geografske znanosti, po njegovem ogroža prihodnost
stroke. Izhod iz krize vidi Plut v »… soočanju s teorijo sistemov, ki lahko okrepi avtohtoni, morfometrični,
prostorski oziroma holistični model geografskega proučevanja« (Plut 1986, 93).
Marijan M. Klemenčič v svojih razmišljanjih išče poti iz zagate, ki je geografijo kot znanstveno
disciplino privedla v »slepo ulico«, ko »… klasična regionalna geografija verjetno težko zadosti osnov-
nim zahtevam znanstvenega preučevanja …« (Klemenčič 1987, 38), obenem pa specializacija v geografiji,
vključno s socialno geografijo, pospešeno drobi izraznost in pomen geografije kot integrativne znan-
stvene vede. Drzno trdi, da je treba klasično regionalno geografijo ukiniti ali pa jo posodobiti. Izhod
iz krize vidi v sprejemanju relativno novih metodoloških izhodišč kot sta sistemska teorija in teori-
ja kaosa. Sistemska teorija s svojim celovitim pristopom nudi možnost »… za trdnejšo opredelitev
81
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
Slika 4: Mednarodni posvet »Geografija turizma in prostorsko načrtovanje« v Ljubljani leta 1976
(iz leve proti desni: Anton Gosar, Matjaž Jeršič, Mirko Pak, Vladimir Klemenčič in Marjan Žagar).
A
N
TO
N
 G
O
SA
R
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 81
predmeta proučevanja in poglabljanje spoznanj o geografskem okolju (sistemu) ter za zmanjšanje razlik
med geografskimi disciplinami in za ponovno uveljavitev regionalne geografije ali vsaj regionalnega kon-
cepta« (Klemenčič 1987, 38). Klemenčič trdi, da smo geografi v veliki zadregi, ko je treba sintetizirati
spoznanja delnih raziskav, ki jih običajno predstavljamo na zborovanjih slovenskih geografov, saj še
vedno »… ostajamo na »seštevalnem« načinu predstavljanja pokrajinskih elementov« (Klemenčič 1987,
39). Obenem meni, da se tudi socialna geografija osredotoča le na proučevanje preprostih vzročno-posle-
dičnih odnosov, da pa je v sodobnem svetu vedno več »… zapletenih procesov, ki jih znanost do sedaj ni
obravnavala in se na zunaj odražajo kot nered« (Klemenčič 1992, 153). Nepričakovana politična odlo-
čitev, podjetniška dejavnost ali razmere na finančnih trgih lahko privedejo do nepredvidljivih izidov,
so izven nadzora ali pa so v nasprotju s pričakovanji, kot jih na primer hudomušno navajamo v prispev-
ku Protagonisti socialne geografije: začetki na primeru geografske ekskurzije po Kamniško-bistriški
ravnini (Gosar 2021). Teorija kaosa je zato zagotovo izziv za geografijo, meni Klemenčič (Klemenčič 1992).
2.2 Prepoznavna slovenska socialna geografija
Osemdeseta in sosledna leta preteklega stoletja so bila za socialnogeografsko misel v Sloveniji izra-
zito uspešna. Geografski vestnik in osebni arhiv avtorja omogočata vpogled (preglednica 1) v bogato
mednarodno vpetost slovenskih geografov med letoma 1970 in 2000. Socialnogeografska teorija (manj
metodologija) je bila sicer še vedno deležna kritik, a pohval je bilo neprimerno več. Interese stroke, tudi
fizične geografije, da v svoj raziskovalni aparat vključi tudi metode slednje (posveti v Celju, na Bledu,
v Postojni), pa tudi interes druge strokovne javnosti, predvsem planerske, turistične in regionalno-raz-
vojne (posveti v Ljubljani (slika 4), Trstu in Mariboru), so pretehtale v to smer. Tradicionalna strokovna
srečanja slovenskih geografov v okviru delovanja Jugoslavije znotraj komisij SEV (sodelovanje vzhod-
noevropskih držav) – s Poljaki (J. S. Kostrowicki, 1918–2002), Madžari (G. Enyedi, 1930–2012) in geografi
Češkoslovaške (A. Vaishar), so zlagoma zamirala, a so se po osamosvojitvi Slovenije okrepila z drugi-
mi središči. Osrednje državne geografske institucije je nadomestilo sodelovanje z manjšimi, periferno
lociranimi geografskimi ustanovami. Kolege iz Opol na Poljskem, Pecs-uja na Madžarskem, Brna in
Olomouca na Češkem ter Oradeje v Romuniji so zanimali predvsem izsledki socialnogeografskih štu-
dij podeželja, obmejnega prostora in manjšin v Sloveniji. Medinštitutsko izmenjavo učiteljev/raziskovalcev
in obiske študentskih ekskurzij na nemških visokošolskih ustanovah so podprli nemški raziskovalni
skladi. Potovanja, predavanja in bivanja v Nemčiji so omogočala strokovna združenja – na primer
Südosteuropa Gesellschaft (Društvo za proučevanje jugovzhodne Evrope) in štipendijski skladi Deutscher
akademischer Austauschdienst (Nemška služba za akademsko izmenjavo) in Die Humboldt Stiftung (Sklad
Aleksandra von Humbolta). Nemški navezi finančne podpore so se pridružile še ameriška Fulbrightova
fundacija in British Council (Velika Britanija) ter novozelandska Erskinova fundacija (Gosar 2019).
Kandidature za predavateljske/raziskovalne štipendije so vlagali večinoma sodelavci Inštituta za geo-
grafijo. Metodološke smernice, ne le münchenske socialnogeografske šole, tudi regionalno-planerske
Akademije za prostorsko načrtovanje iz Hannovra, so bile med slovenskimi in jugoslovanskimi geo-
grafi deležne vedno večjega zanimanja. Obiski jugoslovanskih kolegov v Ljubljani so bili pretežno bolj
informativne in vljudnostne narave, vabljeni kolegi iz tujine pa so praviloma predavali študentom in
se seznanjali s tekočimi raziskavami inštituta. Če sta Inštitut za geografijo in Oddelek za geografijo
v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja registrirala le sedem predavateljev iz tujine, jih je bilo v osem-
desetih že 17 in desetletje pozneje, navkljub negotovim razmeram kar 20. O tem, da je bila ljubljanska
socialnogeografska šola cenjena, priča dejstvo, da je Inštitut za geografijo zaprosilo za organizacijsko
in vsebinsko pomoč pri izvedbi ekskurzij večje število visokošolskih skupin iz tujine. Izpostaviti velja
dve tritedenski ekskurziji (leta 1973 in 1974) ameriških študentov, ki jih je vodil profesor Thomas Poulsen
(1931–2014) iz Portlanda v Oregonu. Podobno poglobljena študijska potovanja so v Sloveniji/Jugoslaviji
izvedli tudi visokošolski učitelji iz Anglije, Švice, Švedske, Nizozemske in Nemčije (preglednica 1). V deset-
letju pred in po prelomu stoletja so nekateri slovenski geografi s socialnogeografskimi (Borut Belec,
82
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 82
83
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
Preglednica 1: Mednarodna vpetost Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani v obdobju 1970–2000
(vir: Geografski vestnik in osebni arhiv avtorja).
vsebina 1970–1979 1980–1989 1990–1999 
Mednarodne konference 1. Regionalni razvoj, 1. Ruralni sistemi in 1. Geografija in narodnosti,
v Sloveniji (okrajšave 2. Življenjsko okolje. gorska območja, 2. Bodočnost mest,
vsebin/naslovov) 2. Človekov poseg 3. Politična geografija
v krasu. v 21. stoletju.
Simpoziji z mednarodno 1. Problemi obmejnih 1. Agrarno-geografski 1. Obmejnost in
udeležbo v Sloveniji območij, simpozij, regionalni razvoj,
(okrajšave vsebin/ 2. Prostorsko načrtovanje 2. Človek in okolje. 2. Sonaravni razvoj 
naslovov) turizma. v slovenskih Alpah 
in sosedstvu.
Mednarodni dvo- in Videm (I – SI), Suwalky/Varšava Bayreuth (D – SI),
večstranski posveti in Ljubljana (I – SI), (P – YU (SEV)), Frankfurt (D – SI),
konference (SI = Slovenija, Pordenone (I – SI), Bayreuth (D – YU), Postojna (F – SI),
I = Italija, P = Poljska, Ohrid (P – YU), Maribor (P – SI), Pecs (D – H – SI),
YU = Jugoslavija, Ljubljana (D – YU), Koprivnica (P – YU), Ribno/Bled (SI – CH),
D = Nemčija, ČS = Češko- Maribor (ČS – SI), Ljubljana (A – SI), London (GB – SI),
slovaška, F = Francija, Trst (I – SI), Celovec (A – SI) Ljubljana (D – H – A – SI),
H = Madžarska, CH = Švica, Krakov (P – SI (SEV)). Bovec/Kranjska Gora/
GB = Združeno kraljestvo) Trbiž/Podklošter (I – A – SI).
Slovenska udeležba na Evropa: 20, Evropa: 16, Evropa: 40,
posvetih v tujini (število Severna Amerika: 1. Severna Amerika: 3, Severna Amerika: 6,
konferenc/simpozijev) Azija: 2, Azija: 2,
Avstralija/Nova Zelandija: 2. Afrika 1.
Predavanja/raziskovanja Evropa: 4, Evropa: 10, Evropa: 8,
kolegov/gostov iz tujine Severna Amerika: 2, Severna Amerika: 6, Severna Amerika: 12.
Azija: 1. Avstralija/Nova Zelandija: 1.
Daljša predavateljska/ Leuwen, Belgija; Praga, Češkoslovaška; Passau/ Regensburg,
raziskovalna gostovanja Lund, Švedska; Portland, Oregon; Nemčija;
v tujini Varšava/Krakov, Poljska; Bern, Švica; St. Paul, Minnesota;
Hannover, Nemčija; London, Združeno Bayreuth, Nemčija;
München, Nemčija; kraljestvo. Christchurch, Nova 
Gradec, Avstrija. Zelandija;
Springfield, Missouri (ZDA);
Portland, Oregon (ZDA).
Ekskurzije in terenska dela Avstrija 3, Italija 1, Avstrija 2, Madžarska 1, Avstrija 1, Nemčija 1,
geografov iz tujih univerz Madžarska 1, Nemčija 3, Nemčija 2, Švica 1, Velika Britanija 1,
in šol Francija 1, Velika Poljska 1, Češkoslovaška 1. Nizozemska 1, ZDA 1.
Britanija 1, ZDA: 2. 
Ekskurzije in terenska dela Avstrija 2, Italija 1, Avstrija 2, Nemčija 2. Francija 4, Severna
slovenskih geografov Nemčija 2, Nizozemska 1, Amerika 4, Avstrija 2,
v tujini (zunaj zamejskih Češkoslovaška 1. Nemčija 1.
pokrajin)
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 83
Stanko Pelc, Anton Gosar) ali krasoslovnim referencami (Ivan Gams, Andrej Kranjc) vodili delovne
skupine oziroma strokovne komisije Mednarodne geografske zveze (IGU). Za poglobljeno sodelova-
nje s tujimi akademskimi sredinami so bili nekateri socialni geografi deležni tudi mednarodnega priznanja
akademskih partnerjev: Vladimir Klemenčič v Avstriji, Nemčiji in Italiji, Mirko Pak na Madžarskem
in Hrvaškem ter Anton Gosar v Bosni in Hercegovini, Avstriji in Nemčiji. Za mednarodni angažma na
področju geografskih znanosti sta bila Vladimir Klemenčič in Anton Gosar imenovana za Ambasadorja
Republike Slovenije v znanosti (Kladnik 2019).
Slovenska socialna geografija se je utrdila v sozvočju z nemško, kasneje pa se je oblikovala na svoj-
stven, inovativen način. Vzporedno z obravnavo razmer na podeželju, je začela pozornost posvečati
obmejnemu in z etničnimi manjšinami poseljenemu prostoru. Preko socialnogeografskih kazalnikov
je sklepala o dejavnikih, ki so oblikovali in ki še opredeljujejo periferne, marginalne regije. Značilno
je bilo, da je začela poleg osnovnih, z empirijo podkrepljenih parametrov socialne geografije, v razi-
skave postopoma vključevati tudi obravnavo elementov, ki so bili dotlej domena politične geografije
(Bufon 1997; Zupančič 2006). V mednarodni, predvsem srednjeevropski geografiji se je začel zanjo upo-
rabljati naziv »slovenska šola socialne geografije« (Zupančič 2017, 41; 2019, 194). Ta je v 21. stoletju
prerasla lastne okvire in se, ob intenzivnejšem vplivu severnoevropskih, francoskih in ameriških vzo-
rov ter uporabi sodobne tehnologije, razpršila na različna vsebinska področja. Generacija geografov,
ki je podedovala stanje poprejšnjih generacij, je redkeje posegala v »drobovje« geografske misli ter se
je bolj posvečala predstavitvi in/ali promociji inovativnih metod in teorij, ki jih je čas zanesel tudi v geo-
grafsko znanost. V izbor teh razprav, ki se dotikajo tudi vsebin socialne geografije, sodijo nedvomno
prispevki Erika Logarja (2020) o opredeljevanju socialnega kapitala v geografiji, Lucije Lapuh (2017)
o konceptu prožnosti, Daneta Podmenika in Maksa Bembiča (2015) o participativnem akcijskem razi-
skovanju v družbeni geografiji, Katarine Polajnar Horvat in Aleša Smrekarja (2015) o veljavnosti osebnega
in spletnega anketiranja, Špele Guštin in Irme Potočnik Slavič (2015) o prepoznavanju konfliktov na
podeželju, Ksenije Perkovič (2013) o ključnih procesih v kulturni geografiji, Katarine Polajnar Horvat
(2012) o modelu razvoja okoljske ozaveščenosti, Stanka Pelca (2012) o geografski marginalnosti, Naje
Marot (2011) o uporabi metode fokusnih skupin v prostorskem načrtovanju, Mimi Urbanc, Draga Perka
in Francija Petka (2008) o delfi metodi, Mimi Urbanc (2008) o rabi utemeljevalne teorije v programu
ATLAS.ti, Marjana Ravbarja (2007) o geografiji človeških virov in pomenu ustvarjalnih socialnih sku-
pin za regionalni razvoj, Jerneja Mlekuža (2004) o »drugačni« družbeni geografiji, Mateja Vranješa (2002)
o »družbeni produkciji« prostora, Petra Jordana (2002) o nacionalni in regionalni identiteti, Milana
Bufona (2001) o geografiji obmejnosti in oblikah čezmejne povezanosti ter vidikih teritorialnosti
v kulturni geografiji, Marka Krevsa (1998) o vlogi izbire prostorskih enot pomembnih za geografske
statistične analize, Metke Špes (1997) o družbenogeografskih vidikih proučevanja okoljskih problemov,
Dejana Rebernika (1996) o faktorski analizi pri proučevanju socialne diferenciacije mestnega prosto-
ra ter Vlada Drozga (1991) o »Gestalt teoriji« v geografiji. Čeprav je mogoče, da je avtor tega zapisa,
pri pregledu člankov objavljenih v Geografskem vestniku med letoma 1991 in 2020, prezrl kakšno poglo-
bljeno razmišljanje o  teoriji in metodologiji stroke, lahko (tudi) na podlagi omenjenih prispevkov
sklepamo, da so se na prehodu v novo stoletje mladi kolegi kritičnim razmišljanjem »o (ne)ustrezno-
sti preučevanja kulturne/družbene/socialne geografije« izogibali. Zdi se, da so s slovesom druge in deloma
tretje generacije slovenskih geografov zamrla kritiška razmišljanja o socialni geografiji in teoriji geo-
grafije nasploh.
Pri obravnavi zvrsti prispevkov slovenskih geografov v tujih periodikah je uvodoma treba omeni-
ti, da razpoložljivi viri (na primer Dolgan-Petrič 1994 in Turk 1999) opredeljujejo objavljene vsebine
člankov (le) na podlagi treh klasičnih kriterijev: fizična geografija, družbena geografija in regionalna
geografija. Socialna geografija se kot veja stroke posebej ne omenja, »skriva« se v navedbi »družbena
geografija«. Vsebinsko je le-ta v zadnjih treh desetletjih 20. stoletja pri objavah v tujini z 212 objava-
mi izstopala (65 %), a sta bili tudi fizična in regionalna geografija tudi dokaj uspešni v objavljanju v tujih
jezikih in prisotnosti v inozemskih periodikah (112 objav). Glede na v uvodu omenjene povezave z nem-
84
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 84
ško govorečim prostorom ter posledičnimi spremembami v obravnavi in proučevanju pokrajine, se zdi
povsem logično, da je največ objav ugledalo luč sveta na nemških in avstrijskih tleh, kjer sta bili v zad-
njih treh desetletjih 20. stoletja objavljeni dve petini vseh prispevkov. Izjemen porast objav so v zadnji
dekadi zabeležile objave v ZDA. Zlagoma je izostalo objavljanje v Sovjetski zvezi/Rusiji in vzhodnoe-
vropskih državah, z izjemo Češkoslovaške/Češke in Slovaške. V tem obdobju srečujemo geografske
prispevke slovenskih avtorjev v 28 državah – pri čemer je v devetih evropskih državah in ZDA zasto-
panih kar 88 % vseh objav (preglednica 2). Največ prispevkov je najti v periodičnih zvezkih Münchner
Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie (Münchenske študije o socialni in ekonomski geografiji).
Po osamosvojitvi se je, po zaslugi prijateljskih vezi z uredniki, objavljanje razpršilo in jezikovno dife-
renciralo. V reviji Mitteilungen der österreichischen geographischen Gesellschaft (Sporočila avstrijskega
geografskega društva) so bili pogosteje objavljeni članki slovenskih avtorjev, ugledna strokovna revija
GeoJournal (založba Kluwer, pozneje Springer: Wolfgang Tietze, urednik), ki izhaja v angleščini, je tri
številke posvetila izključno Sloveniji. V Geographici Yugoslavici (1978–1990) in Geographici Slovenici
(1971–2002) so imeli avtorji iz območja nekdanje Jugoslavije priložnost objavljati prispevke v tujih jezi-
kih (praviloma v angleščini).
V nadaljevanju predstavljamo (le) nemško govoreča akademska središča, ki so nadaljevala, utrje-
vala in sooblikovala slovensko socialnogeografsko misel tudi na prehodu v novo stoletje/tisočletje. Že
s površnim pregledom objav v strokovni literaturi lahko ugotovimo, da so se v zadnji dekadi 20. sto-
letja spremenila središča interesa po sodelovanju s Slovenijo. Zamenjale so se tudi osebnosti, s katerimi
so slovenski socialni geografi poprej sodelovali. Trije dejavniki so bili pri tem merodajni: (1) upokoji-
tev eminenc geografije, (2) interes manjših, vsebinsko sorodnih inštitutov oziroma univerz po
sodelovanju in (3) spremenjen geopolitični položaj Slovenije. Strokovni stiki z Univerzo v Münchnu
so zlagoma popolnoma zamrli, okrepilo pa se je sodelovanje z univerzama v Augsburgu, kjer je pro-
fesorsko mesto zasedel Ruppertov najljubši »učenec« Franz Schaffer (1937–2020), in v Bayreuthu,
kjer je stolico prevzel drugi Ruppertov učenec Jörg Maier, ki je v manj kot letu dni po osamosvojitvi
Slovenije že organiziral posvet Slowenien auf dem Weg in die Marktwirtschaft (Slovenija na poti v tržno
ekonomijo) ter nanj povabil večino ljubljanskih in mariborskih družbenih geografov (Maier in Belec
1992). Interes bayreuthskega kolega se je usmeril v proučevanje prostorskega razvoja slovenskih občin –
na primer Domžal (Maier in sodelavci 1994), v analizo družbeno-ekonomskih razmer v podeželskih
85
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
Preglednica 2: Objave slovenskih geografov v tuji strokovni periodiki/monografijah, v obdobju 1970–2000.
država 1970–1979 1970–1979 1980–1989 1980–1989 1990–1999 1990–1999 skupaj skupaj
(absolutno) (%) (absolutno) (%) (absolutno) (%) (absolutno) (%)
Nemčija 20 20 28 28 51 52 99 31
Avstrija 7 21 6 19 21 62 34 11
Italija 13 39 7 21 13 39 33 10
Češka/Slovaška 6 19 9 28 17 53 32 10
Madžarska 12 57 2 10 7 33 21 6
Poljska 5 24 1 5 15 71 21 6
ZDA 1 7 4 29 9 64 14 4
Francija 4 36 3 27 4 36 11 4
Sovjetska 8 80 2 20 – – 10 3
zveza/Rusija
Švica 3 33 2 22 4 4 9 3
10 izstopajočih 79 28 64 23 141 50 284 88
vse objave 91 28 76 23 157 48 324 100
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 85
naseljih s podjetji v mednarodnem solastništvu (joint venture – na primer v Turnišču in Ribnici) in
v interesu po meddržavnem regionalnem sodelovanju (Ljubljana/Maribor-Gradec-Pecs). Pobudo pri
tem sodelovanju so od ljubljanskih prevzeli mariborski kolegi. Maierjev širši interes po proučevanju
Slovenije in Jugovzhodne Evrope je nadaljevala Gaby Troeger-Weiß, njegova nekdanja asistentka, sedaj
profesorica na Tehniški univerzi Kaiserslautern. Socialni geografi na Univerzi na Primorskem so med
letoma 2008 in 2012 tesno sodelovali z njo pri evropskem projektu ViTo – Integrated Urban Development
of Vital Historic Towns as Regional Centres in South East Europe (Celosten urbani razvoj v življenja pol-
nih zgodovinskih mestih kot regionalnih središčih v Jugovzhodni Evropi). Proučevana enota v Sloveniji
je bilo mesto Ptuj, katerega socialnogeografski odtis so primorski geografi primerjali z vsebinsko sorod-
nimi kraji v Grčiji, Italiji, Avstriji, Romuniji, na Madžarskem, v Moldaviji in na Slovaškem (Troeger-Weiß
2012). Maierjevemu podobno soočanje nemške in slovenske socialne geografije je v Frankfurtu na Maini
organiziral tudi Klaus Wolf (1938–2014) (Wolf in Tharun 1997; Wolf 2003). Kasneje se je vzpostavi-
la povezava z visokošolskim središčem v Chemnitzu (poprej Karl-Marx-Stadt) in Petrom Jurczekom
(1949–2010), bivšim asistentom Wolfa, ki je bil tja, na mesto univerzitetnega profesorja, delegiran/ime-
novan po združitvi Nemčije leta 1989. Zaradi bližine nemško-češke meje so ga zanimale izkušnje slovenske
socialne geografije, ki jih je imela s proučevanjem obmejnega prostora (Neuss, Jurczek in Hilz 2002;
Neuss 2015). Wolfa je na profesorskem položaju v Frankfurtu nasledil Volker Albrecht, ki ga je Slovenija
privlačila še bolj kot njegovega predhodnika. Že kmalu po nastopu vodenja Inštituta za humano geo-
grafijo se je povezal s  slovenskimi geografi, ki so prispevali gradivo za monografijo Slowenien.
Transfomation und kleinräumige Vielfalt (Slovenija. Preobrazba in prostorska raznolikost) (Abrecht in
Drozg 2008). Hkrati so interes nemških geografov pritegnila tudi zgodnja dela, ki sta jih spodbudila
Ruppert in Klemenčič. Tako je delo Metoda Vojvode (1937–2021) Almgeographische Studien in den slo-
wenischen Alpen (Geografske študije o planinah v slovenskih Alpah) (Vojvoda 1969) pritegnilo pozornost
sodobnega poznavalca alpskega podeželja in profesorja na univerzi v Erlangenu Wernerja Bätzinga,
86
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
Slika 5: Vladimir Klemenčič (spredaj levo), vneti zagovornik socialnogeografske teorije in metodologije in
avtor pričujočega zapisa na ekskurziji po avstrijski Koroški 7. aprila 1979; levo zgodovinar Ignacij Voje.
O
SE
BN
I A
RH
IV
 A
N
TO
N
A
 G
O
SA
RJ
A
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 86
87
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
učenca bernskega geografa Paula Messerlija. V knjigi Die Alpen. Geschichte in Zukunft einer europäischen
Kulturlandschaft (Alpe. Zgodovina in bodočnost evropske kulturne pokrajine) povzema in citira Vojvodo
ter druge slovenske geografe, ki so se v preteklem stoletju ukvarjali z regionalizacijo in tipizacijo alp-
skega sveta (Bätzing 2003).
V okrilju socialistične Jugoslavije z avstrijskimi visokošolskimi središči nismo tesneje sodelovali.
Sodelovanje se je pogosto omejilo le na »servis« pri visokošolskih in društvenih ekskurzijah. Z osa-
mosvojitvijo Slovenije je zanimanje za dela slovenskih socialnih geografov v Avstriji porastlo. To velja
predvsem za univerzitetna središča v avstrijskih deželnih prestolnicah – predvsem v Gradcu (Friedrich
Zimmermann), Innsbrucku (Klaus Frantz, Ernst Steinecke) in Celovcu (Martin Seger; slika 1), Bruno
Backe). Obenem so vznikli tesni stiki z avstrijsko akademijo znanosti, manj pa z dunajsko univerzo.
Omenjeno sodelovanje je bilo izjemno močno ob pripravi tematskih zemljevidov oziroma atlasa
Jugovzhodne Evrope (Peter Jordan) in pri proučevanju turističnih tokov (Felix Yülg, Albert Hofmayer)
(Jordan 2002; 2017). Podobno kot v primeru poprej navedene nemške izkušnje se je sodelovanje kre-
pilo z oblikovanjem »mini« projektov in izvajanjem posvetov v omejeni sestavi nastopajočih. Raziskave
obmejnega prostora ob Tromeji Avstrije, Italije in Slovenije so bile deležne interesa organizacijskega
odbora, ki je pripravljal kandidaturo treh dežel/držav za Zimske olimpijske igre leta 2006 (»Klagenfurt
Preglednica 3: Nekateri tuji kolegi, zaslužni za mednarodno odmevnost slovenske družbene geografije,
vključno socialne geografije, v obdobju 1970–2020 (osebni arhiv avtorja).
država (po abecedi) kraj delovanja ter ime in priimek učitelja/raziskovalca
Avstrija Celovec: Bruno Backe, Andreas Moritsch, Martin Seger; Gradec: Friedrich Zimmermann;
Innsbruck: Klaus Frantz, Ernst Steinecke; Dunaj: Albert Hofmayer, Peter Jordan, Felix Jülg
Češka/Slovaška Bratislava: Peter Mariot; Brno: Antonín Vaishar; Olomouc/Brno: Pavel Ptaček
Finska Oulu: Anssi Paasi
Francija Pariz: Andre-Louis Sanguin
Italija Trst: Igor Jelen, Giorgio Valussi, Maria-Paola Pagnini; Videm: Giovanna Meneghel;
Milano: Elena del’Agnese; Rim: Maria-Paola Pagnini
Kanada Montreal: Warwick Armstrong; Vancouver: Alison Gill
Madžarska Budimpešta: Gyorgy Enyedi; Pecs: Norbert Pap
Nemčija Augsburg: Franz Schaffer; Bayreuth: Jörg Maier; Chemnitz: Peter Jurczek; Erlangen:
Werner Bätzing; Frankfurt/Main: Volker Albrecht, Klaus Wolf; Freiburg: Hartwig
Haubrich; Helmstedt: Wolfgang Tietze; Kaiserslautern: Gaby Tröger-Weiß; München:
Karl Ruppert, Reinhard Paesler
Nova Zelandija Christchurch/Wellington: Douglas Pearce
Poljska Katowice: Kristian Hefner; Opole: Marek Koper; Varšava: Jerzy Kostrowicki
Rusija Moskva: Vladimir Kolosov
Švica Bern: Paul Messerli; Fribourg: Walter Leimgruber
Velika Britanija Aberdeen: John Loder; Belfast: Colin Thomas; London: Frank Carter
Združene države Amhurst: Toby M. Applegate; Austin: George Hoffman; Boulder: Nick Helburn; 
Amerike Columbia: Julian Minghi; Denver: Rudi Hartman; Eugene: Alexander Murphy;
Huntsville: Velvet Nelson; Knoxville: Lydia Mihelič-Pulsipher; Lexington: Stan Brunn;
Norman: Darren Purcell; Northridge: Darrick Danta; Portland: Tom Poulsen;
San Diego: Stuart C. Aitken; Seattle: Joseph Velikonja; Springfield: Milton Rafferty
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 87
2006« oziroma »Senza Confini«). Iz predlogov, ki so jih na sestankih v Trbižu, Podkloštru, Kranjski Gori
in Bovcu oblikovali že omenjeni avstrijski in slovenski socialni geografi, poleg njih pa še italijanski kole-
gi Giorgio Vallussi (1930–1990), Giovanna Meneghel in Maria Paola Pagnini, so se v dvajsetih letih
nekateri tudi udejanjili – na primer Nordijski center v Planici (Moritsch in sodelavci 1998; Pagnini 2005).
Vsakoletna poletna kulturno-jezikovna šola v Bovcu (»Spoznaj svojega soseda«) v organizaciji univerz
Slovenije, severne Italije in južne Avstrije, je sprožila tudi idejo o oblikovanju skupnega geografskega
in/ali zgodovinskega učbenika za območje Zgornjega Jadrana. Okrnjeno idejo je na prelomu stoletja
pohitel udejanjiti koroški Slovenec Andreas Moritsch (1936–2001), zgodovinar na Alpsko-jadranski uni-
verzi v Celovcu (Moritsch in Krahwinkler 2001). Zgodnje Klemenčičeve, Jeršičeve ter kasnejše Bufonove
raziskave in objave o socialnogeografskih procesih v obmejnem prostoru Slovenije/Jugoslavije, Italije
in Avstrije pa so bile izziv tudi za Ernsta Steineckeja iz Univerze v Innsbrucku. Zanimale so ga raz-
mere ob italijansko-slovenski meji, še posebej v Kanalski dolini. V teku je evropska raziskava namenjena
tem vsebinam (Steinecke 2021); obsežnejša, avstrijska je bila dokončana že leta poprej (Steinecke 2007)
(preglednica 3).
3 Sklep
Socialna geografija je bila dolgo omalovaževana kot »neka metoda«, a se je pol stoletja po uvelja-
vitvi v ZDA in desetletje ali dve za tem, ko je kot paradigma zasedla položaj v Nemčiji in zahodni/severni
Evropi, od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje kot teorija in metodologija v geografski znanosti zače-
la uveljavljala tudi v Sloveniji/Jugoslaviji. Zahvaljujoč protagonistom socialne geografije (danes bi rekli
»influencarjem«) – predvsem Američanu Carlu Ortwinu Sauerju (posredno), Nemcu Karlu Ruppertu
in Slovencu Vladimirju Klemenčiču (in sledilcem) – je imel avtor tega prispevka priliko spoznavati rast
in razvoj socialnogeografske misli od blizu. Prispevek teh protagonistov socialne geografije k znano-
sti in stroki je nedvomno širše spoznanje in potrditev, da noosfero obvladujejo ljudje (kulture), socialne
skupine in delujoča družbena skupnost. Zemljani izrabljamo planetarne vire in v slojih zapuščamo sledi
lastne »civilizacije« ter hkrati postopoma preoblikujemo planet. Morda v našo pogubo. Prostor je postal
globalni socialni konstrukt (Drozg 2020: po Massey).
Avtorju tega zapisa se različni raziskovalni pristopi v geografiji nikoli niso zdeli vsebinsko sporni
oziroma nasprotujoči. Živim v prepričanju, da so vedno vodili k nekemu cilju oziroma rešitvi. Naj nave-
dem dva različno zastavljena projekta, za katera se zdi, da sta oba odgovorila na vprašanja skupnosti,
ki smo ji geografi z raziskavo želeli nakazati pot k rešitvi problema:
(a) Kot študent sem sodeloval v raziskavi območja Krajne vasi na Krasu. Raziskava je upoštevala dote-
danje objave in meritve, preverjala pa je tudi nekatere prostorske dejavnike na terenu. Ugotovitve so
avtorji sintetizirali in objavili v Geografskem zborniku, potrdil pa jih je Razred za prirodoslovne in medi-
cinske vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vrstni red in obseg poglavij je sovpadal s takrat
priporočenimi geografskimi izhodišči: geomorfološke razmere (5 strani), kras in podnebje (9 strani),
prst in rastje (13 strani), agrarne in socialne razmere (7 strani), sklepi (3 strani) (Gams, Lovrenčak in
Ingolič 1969). Glede na problematiko regije se zdi, da je bilo glede na obseg, vsebino in značilnosti regi-
je umestno izpostaviti podnebje, prst in rastje (59 %) (Jeršič 1970). Nekajdnevno zbiranje in analiziranje
prsti vrtač je bilo naporno in poučno obenem. Anketiranje prebivalcev in intervjuji z »odločujočimi ose-
bami« so izostali. Nadejam pa se, da so naše na terenu zbrane ugotovitve politiki in gospodarstveniki
upoštevali pri načrtovanju gospodarjenja z zemljišči ter v razvoju območja/regije. Stranski, kolateralni
učinek terenskega dela je bila »najdba« 27 prisesanih klopov (takrat so bili manj nevarni kot danes). Terensko
delo se je v naslednjih dneh prevesilo v drugo strokovno smer. Študentje smo na jugoslovanskih mejnih
prehodih šteli avtomobile in potnike ter jih spraševali po motivih za prehod državne meje (Jeršič 1970).
(b) Kot asistent sem 16 let kasneje (so)usmerjal terensko delo na Koroškem, za katerega je Inštitut
za geografijo prejel zaprosilo Železarne Ravne. Tokrat je bil želeni cilj raziskave znan. Železarna je
88
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 88
želela ugotoviti (po vzoru iz Švedske) ali obstajajo možnosti, da bi se lahko del metalurške proizvodnje
prenesel na oddaljenejše kmetije, od koder so mlajši člani gospodinjstev dnevno migrirali v tovar-
no. Danes bi tej nameri rekli »spodbujanje s.p.-jev«. Težišče kasnejše objave je v poglavjih sledilo utečeni
socialnogeografski metodologiji. Opozorjeno je bilo na večstoletno industrializacijo Koroške regi-
je (10 strani), opredeljeni so bili prostorski dejavniki za lokacijo proizvodnih celic (28 strani), analizirana
je bila dnevna migracija v občini (12 strani), izpostavljena je bila socialnogeografska problematika
samotnih kmetij (6 strani), obravnavana je bila organizacija družbene infrastrukture (6 strani), prou-
čene so bile naravne in tehnično-ekonomske osnove za male hidroelektrarne (17 strani), opozorjeno
je bilo na problematičnost sožitja turizma in metalurške dejavnosti na kmetijah (4 strani), oprede-
ljena je bila značilnost gozdnega rastja v KS Črna (3 strani) (Pak 1986). Z izjemo obravnave vodne
energije in pomena gozda za kmečka gospodinjstva, to je 23 % obsega vsebin, so se poglavja osre-
dotočala izključno na človeške vire. V zborniku ne najdemo razprave o geomorfologiji, podnebju,
prsti, agrarnih razmerah … Celo prvo poglavje z naslovom »prostorski dejavniki …« preverja le-te
izključno z demografsko statistiko in skozi oči anketiranih prebivalcev. Sklepam pa, da sta državna
politika in tržna ekonomija, nekaj desetletij kasneje, sledila ugotovitvam študentov Oddelka za geo-
grafijo in znanstvenim sodelavcem Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani ter na območju KS
Črna na Koroškem uspela v podporo ravenski železarni organizirati mrežo podeželskih metalurških
obratov.
Na podlagi objav v Geografskem vestniku in v nekaterih drugih strokovnih publikacijah lahko
sklepamo, da se je povečal delež aplikativnih raziskav, ki z uporabo socialnogeografskih metod in
sodobnih, tehnično dovršenih programov odgovarjajo na aktualna vprašanja slovenskega podeže-
lja in urbanih okolij (glej poglavje 2.2). Utrdilo se je spoznanje, da prostor – skladno z interesi družbene
skupnosti, ob upoštevanju tržne ekonomije in demokratične, na vladavini prava temelječi ureditvi –
v še večji meri kot v preteklem stoletju, sooblikuje človek. V tem prispevku navedeni protagonisti social-
nogeografske misli so bili zgodnji znanilci antropocena. Za uspeh slovenskih predstavnikov/zagovornikov
socialnogeografske teorije in metodologije oziroma »protagonistov socialne geografije« lahko štejemo:
1) prenos inovativnega, svežega znanja v ožjo strokovno in širšo družbeno ter načrtovalsko prakso (na
primer z opredelitvijo demografsko ogroženih in/ali okoljsko degradiranih območij kot posledico
migracij, deagrarizicije, industrializacije in urbanizacije);
2) opozarjanje na specifiko obmejnih in z manjšinami poseljenih območij (na primer z zaposlovanjem
v tujini in/ali pretočnostjo blaga in storitev);
3) izpostavljanje sodobnih družbenih trendov, ki spreminjajo vsebino in podobo kulturne (po)krajine (na
primer z gradnjo sekundarnih počitniških bivališč in v sodobni družbi stopnjevanim pomenom tur-
izma in rekreacije);
4) nenehno povezovanje in preverjanje lastnih dosežkov z mednarodno strokovno javnostjo je botrova-
lo nazivu »slovenska šola socialne geografije« (na primer z vzpostavitvijo tesnih vezi z nemškimi in
ameriškimi somišljeniki in njihovimi deli – kasneje tudi z vzhodnoevropskimi – ter seznanjanje le-
teh z dosežki slovenske geografije).
4 Viri in literatura
Albrecht V., Drozg, V. (ur.) 2008: Slowenien. Transformationen und kleinräumige Vielfalt. Frankfurt am
Main.
Bätzing, W. 2003: Die Alpen. Geschichte und Zukunft einer europäischen Kulturlandschaft. München.
Bufon, M. 1997: Prostorski aspekti manjšinske problematike v luči socialnogeografskega in politično-
geografskega proučevanja. Dela 12. DOI: https://doi.org/10.4312/dela.12.143-161
Bufon, M. 2001: Geografija obmejnosti, čezmejne regije in oblike čezmejne povezanosti. Geografski
vestnik 73-1.
89
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 89
Crkvenčić, I. 1977: Socialno-geografski aspekti transformacije naših agrarnih područja. Geografski vest-
nik 49.
Dolgan-Petrič, M. (ur.) 1994: Vloga slovenske geografije v mednarodni promociji Slovenije: bibliografija
v tujini objavljenih del slovenskih geografov: 1989–1994. Ljubljana.
Drozg, V. 1991: Gestalt teorija in geografsko proučevanje. Geografski vestnik 63.
Drozg, V. 2020: Vpogled v socialno geografijo. Maribor.
Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.) 1998: Geografski atlas Slovenije. Ljubljana.
Gams, I. 1970: Univerzalna ali nacionalna geografija. Geografski vestnik 42.
Gams, I., Lovrenčak, F., Ingolič, B. 1971: Krajna vas. Študija o prirodnih pogojih in agrarnem izkoriš-
čanju krasa. Geografski zbornik 52.
Gams, I. 1983: Stanje in perspektive slovenske raziskovalne geografije. Geografski vestnik 55.
Gams, I., Vrišer, I. (ur.) 1998: Geografija Slovenije, Ljubljana.
Gosar, A. 2019: Slovenska (družbena) geografija v mednarodnem okolju ob zatonu 20. stoletja. Razvoj
geografije na Slovenskem: 100 let študija geografije na Univerzi v  Ljubljani. Ljubljana. DOI:
https://doi.org/10.4312/9789610602385
Gosar, A. 2021: Protagonisti socialne geografije: začetki. Geografski vestnik 93-1. DOI: https://doi.org/
10.3986/GV93105
Guštin, Š., Potočnik Slavič, I. 2015: Prepoznavanje in prostorska razmestitev konfliktov na podeželju.
Geografski vestnik 87-1. DOI: https://doi.org/10.3986/GV87105
Ilešič, S. 1973: Za regionalno kompleksnost v  geografski teoriji in praksi (Ob novi knjigi V. A.
Anučina). Geografski vestnik 45.
Ilešič, S. 1974: Načelna razglabljanja o geografiji v socialistični Evropi. Geografski vestnik 46.
Ilešič, S. 1979: Misli o slovenski geografiji med Mariborom 1954 in Mariborom 1978. Mariborsko Podravje:
11. zborovanja slovenskih geografov. Maribor.
Jeršič, M. 1970: Odprtost mej kot dejavnik v razvoju slovenskih obmejnih regij: 1. del, Analiza čezmejnih
tokov s posebnim ozirom na slovenske obmejne regije. Elaborat, Inštitut za geografijo Univerze.
Ljubljana.
Jordan, P. 2002: National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität. Geografski vestnik
74-2.
Jordan, P. (ur.) 2017: 10 Years of EU Eastern Enlargement: The Geographical Balance of a Courageous
Step. ISR-Forschungsberichte 42. Wien.
Kladnik, D. 2019: Razvoj slovenske geografije – obdobje po osamosvojitvi Slovenije. Retrospektive 2,
2-3.
Klemenčič, M. M. 1987: Sistemska teorija: pot k novi regionalni geografiji? Teorija in metodologija regio-
nalne geografije. Dela 4. DOI: https://doi.org/10.4312/dela.4.32-40
Klemenčič, M. M. 1992: Kaos in geografija. Geografski vestnik 64.
Klemenčič, M. M. (ur.) 1997: Socialnogeografski problemi: posvečeno 70. letnici prof. Vladimirja
Klemenčiča. Dela 12. DOI: https://doi.org/10.4312/dela.12
Klemenčič, V. 1989: Med antropogeografijo in socialno geografijo na ljubljanski univerzi. Dela 6. DOI:
https://doi.org/10.4312/dela.6.22-29
Klemenčič, V. 1991: Tendence spreminjanja slovenskega podeželja. Geografski vestnik 63.
Klemenčič, V. 2009a: O dilemah in dejanskem stanju slovenske geografije v času delovanja tretje gene-
racije slovenskih geografov. Geografski vestnik 81-2.
Klemenčič, V. 2009b: Družbena/socialna geografija na univerzi v Ljubljani v luči preteklega in sodob-
nega dogajanja v slovenski družbi. Dela 32. DOI: https://doi.org/10.4312/dela.32.19-32
Kostrowicki, J. 1977: On the synthesis in modern geography. Geografski vestnik 49.
Krevs, M. 1998: Vpliv izbora prostorske enote na rezultate geografskih statističnih analiz. Geografski
vestnik 70.
Krušič, M. (ur.) 1995: Slovenija. Turistični vodnik. Ljubljana.
90
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 90
Lapuh, L. 2017: Teoretično in terminološko o  konceptu prožnosti. Geografski vestnik 89-2. DOI:
https://doi.org/10.3986/GV89203
Logar, E. 2020: Raznolikost opredeljevanja in preučevanja socialnega kapitala v geografiji in sorodnih
znanstvenih vedah. Geografski vestnik 92-2. DOI: https://doi.org/10.3986/GV92205
Maier, J. , Belec, B. (ur.) 1992: Slowenien auf dem Weg in die Marktwirtschaft. Arbeitsmaterialien zur
Raumordnung und Raumplanung 108. Bayreuth.
Maier, J., Pak, M., Gosar, A., Rus, A., Schübel, S., Weber, W. 1994: Kommunalwirtschaftliches
Entwicklungskonzept für die Gemeinde Domžale/Slowenien: Ergebnisse eines gemeinsamen
Gelände-Praktikums der Universitäten Bayreuth und Ljubljana in enger Kooperation mit der
Wirtschaft. Arbeitsmaterialien zur Raumordnung und Raumplanung 140. Bayreuth.
Marot, N. 2011: Uporaba metode fokusnih skupin v prostorskem načrtovanju. Geografski vestnik 83-1.
Mlekuž, J. 2004: Življenjska pripoved migrantke Luise: prispevek za »drugačno« družbeno geografijo.
Geografski vestnik 76-1.
Moritsch, A., Zimmermann, F., Bufon, M., Gosar, A., Gradišar, B., Dolgan-Petrič, M. 1998: Innovatives
Tourismus-Baustein-Konzept im Dreiländereck Italien, Slowenien, Österreich als Pilotprojekt für
nachhaltige, grenzüberschreitende Tourismusentwicklung in peripheren Regionen. Klagenfurt.
Moritsch, A., Krahwinkler, H. (ur.) 2001: Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region. Celovec.
Neuss, B., Jurczek, P., Hilz, W. 2002: Zwischenbilanz der EU-Osterweiterung – Slowenien, Slowakei und
Tschechien als Beispiele. Beiträge zu einem politik- und regional-wissenschaftlichen Symposium
an der TU Chemnitz. Occasional papers 24. Tübingen.
Neuss, B. 2015: Kroatien in der EU: Stand und Perspektiven. Chemnitzer Schriften zur europäischen
und internationalen Politik 8. Chemnitz.
Pagnini, M.-P. 2005: Borders 3: Mountains Without Borders. Working papers: International Scientific
Conference 1. Trieste.
Pak, M., Bervar, G. 1971: Geografski učinki socialne deformacije v nekaterih predelih slovenskih mest.
Geografski vestnik 43.
Pak, M. 1981: Nekaj misli o položaju v slovenski geografiji. Geografski vestnik 53.
Pak, M. (ur.) 1986: Geografsko proučevanje uvajanja celične proizvodnje na Koroškem. Dela 2. DOI:
https://doi.org/10.4312/dela.2
Pelc, S. 2012: Geographical marginality as a research topic in Slovenian geography. Geografski vestnik
84-1.
Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.) 1998: Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana.
Perko, D., Zorn, M. 2016: Sedemdeset let raziskovanj na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC
SAZU. Geografski vestnik 88-2. DOI: https://doi.org/10.3986/GV88207
Perkovič, K. 2013: Ključni pojmi in procesi v kulturni geografiji. Geografski vestnik 85-2.
Plut, D. 1982: Usmeritev geografije v luči pozitivizma. Geografski vestnik 54.
Plut, D. 1986: Geografija in humana ekologija. Geografski vestnik 58.
Plut, D. 2010: Znanstveni in metodološki okoljski izzivi geografije 21. stoletja, Geografski vestnik 82-1.
Podmenik, D., Bembič, M. 2015: Novi raziskovalni pristopi v družbeni geografiji: participativno akcij-
sko raziskovanje. Geografski vestnik 87-2. DOI: https://doi.org/10.3986/GV87207
Polajnar Horvat, K. 2012: Oblikovanje modela razvoja okoljske ozaveščenosti in okolju prijaznega vede-
nja. Geografski vestnik 84-2.
Polajnar Horvat, K., Smrekar, A. 2015: Veljavnost osebnega in spletnega anketiranja v geografske razi-
skovanju. Geografski vestnik 87-2. DOI: https://doi.org/10.3986/GV87208
Radinja, D. 1977: O kompleksnosti v geografiji in izven nje. Geografski vestnik 69.
Ravbar, M. 2007: Geografija človeških virov v Sloveniji – pomen ustvarjalnih socialnih skupin za regio-
nalni razvoj. Geografski vestnik 79-2.
Rebernik, D. 1996: Uporaba faktorske analize pri proučevanju socialne diferenciacije mestnega pro-
stora. Geografski vestnik 68.
91
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 91
Ruppert, K., Schaffer, F., Maier, J., Paesler, R. 1981: Socijalna geografija. Zagreb.
Steinecke, E. 2007: Die Bedrohung der ethnolinguistischen Vielfalt im Kanaltal. Strategien zum Erhalt
kleiner ethnischer Minderheiten in Mitteleuropa. Medmrežje: https://www.uibk.ac.at/geographie/
migration/kanaltal/ (1. 7. 2021).
Steinecke, E. 2021: The demise of »Little Europe«. Assimilation and cultural landscape in North Eastern
Italy. Medmrežje: https://www.uibk.ac.at/geographie/migration/little_europe/ (1. 7. 2021).
Špes, M. 1997: Družbenogeografski vidik preučevanja okoljskih problemov. Geografski vestnik 69.
Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., Natek, K., Plut, D., Smrekar, A. 2002: Študija ranljivosti okolja. Geographica
Slovenica 35, 1-2.
Troeger-Weiß, G. 2012: INTERREG IV B-Projekt ViTo – Integrated Urban Development of Vital Historic
Towns as Regional Centres in South East Europe. Technische Universtät Kaiserslautern. Medmrežje:
https://regionalentwicklung-raumordnung.de/projekte/interreg-iv-b-projekt-vito-integrated-urban-
development-of-vital-historic-towns-as-regional-centres-in-south-east-europe (1. 7. 2021).
Turk, J. (ur.) 1999: Bibliografija Geografskega vestnika 1925–1998. Ljubljana.
Urbanc, M., Perko, D., Petek, F. 2008: Prihodnost Alp in delfi metoda. Geografski vestnik 80-2.
Urbanc, M. 2008: Raba utemeljevalne teorije in programa Atlas.ti v geografiji. Geografski vestnik 80-1.
Urbanc, M. 2017: (Ne)omejene možnosti geografije na projektnem trgu?! Geografski vestnik 89-2. DOI:
https://doi.org/10.3986/GV89204
Vranješ, M. 2002: »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji in humani-
stiki. Geografski vestnik 74-2.
Vrišer, I. 1982: Geografska veda v preteklosti, sedanjosti, prihodnosti (Zapis ob najnovejši knjigi Ju. G.
Sauškina). Geografski vestnik 54.
Vrišer, I. 1983: Geografija in sodobnost, Geografski vestnik 55.
Vrišer, I. 1984: »Behavioural Geography«. Geografski vestnik 56.
Vrišer, I. 1986: Geografija – humanistična veda. Geografski vestnik 58.
Vrišer, I. 1990: Aplikacija geografije za družbene potrebe. Geografski vestnik 62.
Vrišer, I. 2007: Geografske dileme. Geografski vestnik 79-1.
Vojvoda, M. 1969: Almgeographische Studien in den slowenischen Alpen. Münchner Studien zur Sozial-
und Wirtschaftsgeographie 5. Kalmünz, Regensburg.
Wolf, K., Tharun, E. (ur.) 1997: Einzelhandelsentwicklung und Zielorientierte Regionale Geographie.
Frankfurt am Main.
Wolf, K. (ur.) 2003: Die Zukunft der Städte: Vorträge eines Kolloquiums in Frankfurt am Main am 22.
und 23. Oktober 2002. Rhein-Mainische Forschungen 124. Frankfurt am Main.
Zupančič, J. 2006: Terenski indikatorji kot raziskovalna metoda v socialni in politični geografiji. Dela 25.
DOI: https://doi.org/10.4312/dela.25.7-14
Zupančič, J. 2017: Socialna geografija: človek, prostor in čas. Ljubljana.
Zupančič, J. 2019: Družbena geografija v Sloveniji: od konceptov do palete geografij. Razvoj geografi-
je na Slovenskem: 100 let študija geografije na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana. DOI: https://doi.org/
10.4312/9789610602385
5 Summary: The protagonists of social geography: the Slovenian spring
(translated by the author)
Slovenian geography as a scientific discipline has not been deprived in any period of its existence.
Currently, 16 titles of geographical journals are published yearly (7) or occasionally (9). This article
takes into account contents that were published in Geografski vestnik (since 1925) and in Dela (since
1985). Under the auspices of socialist Yugoslavia, geography as science has made decision-makers inter-
ested in new directions of research. As a consequence, the Institute of Geography of the University of
92
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 92
Ljubljana (1961–2002) was established. Following the Austro-German model socio-geographical the-
ory and methodology gradually penetrated into the traditional context of geography (physical, human
and regional). The credit for this change should be attributed to Vladimir Klemenčič and his profes-
sional colleagues Mirko Pak, Matjaž Jeršič and the younger generation of geographers. According to
this theory social groups, within their seven basic forms of existence, consequently realise own cul-
tural landscape. Socio-geographers neglect, to a certain extent, the given natural space and often abandon
the dogma of a regional synthesis. Their efforts are directed to motives which have moved people to
act as they did and to the consequence which changed the function and visual appearance of the cul-
tural landscape. This view was opposed by several first and second generation of Slovenian geographers,
like Svetozar Ilešič, Igor Vrišer, Darko Radinja, whose role models were often authors and works of geo-
graphers in the Soviet Union. The Anton Melik Geographical Institute (GIAM), within the Research
Centre of the Slovenian Academy of Science and Arts (ZRC SAZU), has continued the classical tradi-
tion of Slovenian geography and managed in 1998 to publish the long-awaited Geographical Atlas of Slovenia
and two comprehensive books on Slovenia – Geography of Slovenia and Slovenia: The Landscape and
People.
The success of the proponents of socio-geographical theory and methodology is to be measured
by their inclusion in the international professional discussion. The Institute of Geography of the University
of Ljubljana, led by Vladimir Klemenčič, could be praised for his promotion of Slovenian works in human
and social geography to the world. According to author’s own sources, between 1970 and 2000, 13 socio-
geographic conferences with international participation were held in Slovenia, 93 professional meetings
abroad were attended and 16 institute’s associates have held lectures and/or have conducted research
at foreign universities for an extensive time. In addition, within the named time-frame 25 excursions
of students and professional associations have visited Slovenia/Yugoslavia and were led by Slovenian
colleagues, 44 lectures, performed by foreign colleagues, and partly organised by the institute, took place.
According to records published by librarians of the profession, ahead of the new millennium Slovenian
geographers have published 324 articles in foreign professional journals and monographs and have estab-
lished friendship and long-time professional contacts with colleagues from 50 institutes and departments
of geography in (mostly) Europe and America.
Based on works published in Geografski vestnik, we conclude that contemporary geographers of
Slovenia use socio-geographical methods and technically sophisticated programs to answer current ques-
tions related to registered problems in the Slovenian countryside and urban environments. The
Slovenian protagonists of social geography should be remembered by:
1) the transfer of innovative, fresh knowledge into professional and wider social and planning prac-
tices (for example by identifying demographically endangered and environmentally degraded areas
being the result of migration, deagrarisation, industrialisation and urbanisation);
2) drawing attention to the specifics of border and minority areas (for example due the employment
abroad and/or the cross-border flow of goods and services);
3) highlighting social trends that change the content and image of the cultural (landscape) (for exam-
ple through the construction of secondary holiday homes and the increasing importance of
tourism and recreation in the contemporary Slovenian society);
4) the constant connection and verification of one’s own achievements with the international profes-
sional public has earned the title »Slovenian school of social geography« (for example by establishing
close ties with like-minded people and their works in Europe and North America – and acquaint-
ing them with the achievements of Slovene geography).
The author draws attention to the possible oversight of important socio-geographical actors and
their counterparts, their activities and publications and asks the reader for comments and corrections.
93
Geografski vestnik 93-2, 2021 Polemike
vestnik 93_2_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:09  Page 93