MARKO NATLAČEN (1886-1942) v zgodovinskem dogajanju Uredil v Zdenko Cepič Ljubljana 2012 Marko Natlačen (1886-1942) : v zgodovinskem dogajanju © Inštitut za novejšo zgodovino Urednik: dr. Zdenko Čepič Recenzenta: dr. Tone Kregar dr. Mojca Šom Jezikovno pregledal: Tine Logar Oblikovanje naslovnice: Barbara Bogataj Kokalj Prelom: Uroš Čuden, Medit, d.o.o. Založnik: Inštitut za novejšo zgodovino Zanj: dr. Damijan Guštin Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada: 300 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Natlačen M.(082) 94(497.4)" 1918/1942"(082) MARKO Natlačen : 1886-1942 : v zgodovinskem dogajanju / uredil Zdenko Čepič. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2012 ISBN 978-961-6386-35-7 1. Čepič, Zdenko 262422784 2012, Inštitut za novejšo zgodovino. Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovo ­ ljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanje ali shranitvijo in objavo v elektronski obliki. KAZALO Zdenko Čepič Začetne misli.....................................................................................................5 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena............................................................ 15 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929............................................35 Jure Gašparič Delovanje v tridesetih letih.............................................................................55 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in Dravske banovine (1935-1941)..................................................................67 Vida Deželak Barič Ban Natlačen in komunisti pred drugo svetovno vojno.............................. 89 Mitja Sunčič Gospodarsko življenje v času banovanja Natlačena................................... 117 Dunja Dobaja Socialna in zdravstvena problematika v obdobju Ljubljanske oblasti in Dravske banovine.....................................................................................137 Željko Oset Prosvetne razmere v obdobju banovanja Natlačena................................. 157 Bojan Godeša Natlačenovo delovanje od aprila do septembra 1941................................ 173 Jera Vodušek Starič Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen............... 187 Boris Mlakar Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena............. 207 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani............................. 219 3 Marko Natlačen v zgodovinskem dogajanju Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo................................................................................................ 259 Dr. Marko Natlačen in the Historical Context (Summary)............................287 Viri in literatura............................................................................................. 299 Kazalo osebnih imen...................................................................................... 307 Avtorji............................................................................................................. 315 ( 4 Zdenko Čepič Začetne misli Dr. Marko Natlačen (24. april 1886, Manče-13 okto­ ber 1942, Ljubljana) Zdenko Čepič Začetne misli Začetne misli Zgodovinopisje, veda, ki s svojo metodo ohranja spomin na preteklost in ga dejansko tudi oblikuje, ima tudi nalogo, da osebam, ki so oblikovale in izvajale oziroma so v preteklosti vplivale na dogajanje in procese, politične in tudi druž ­ bene, najde in odmeri mesto. To velja tudi ali celo v prvi vrsti za politike, torej tiste, ki so imeli (imajo) določen vpliv na oblikovanje življenja sodržavljanov in rojakov, na izvajanje tistega, kar se imenuje politika. Med temi je nedvomno tudi dr. Marko Natlačen (1886-1942), ki se je v slovensko zgodovino obdobja med svetovnima vojnama zapisal kot politik, ki je imel določeno vlogo in določen vpliv na oblikovanje in na izvajanje politike. Bolj na izvajanje kot na obliko­ vanje. Zlasti to velja za čas druge polovice tridesetih let 20. stoletja, ko je bil Natlačen ban Dravske banovine, tistega večjega dela Slovenije, ki je pripadal jugoslovanski državi, in s tem naj višji predstavnik jugoslovanske države in njene oblasti v Sloveniji. V veliki meri je tako vplival na oblikovanje življenja svojih rojakov, ki jim je »vladal«. Še bolj je znan iz časa, ko je Kraljevina Jugoslavija z napadom sil Trojnega pakta doživela svoj konec, pri katerem je imel svojo vlogo, ki jo je zgodovino ­ pisje opredelilo kot kolaboracija z okupatorjem. To dejstvo je bilo razlog, da so vse njegovo politično delovanje, to pa je bilo v vsem obdobju prve jugoslovan­ ske države, natančneje od začetka prve svetovne vojne, ocenjevali predvsem kot bolj negativno. Zaradi svoje nasilne smrti oktobra 1942 je za ene postal politični in ideološki mučenik, simbol komunističnega medvojnega t. i. revolucionarnega nasilja, za druge pa tisti, ki ga je doletela glede na njegovo delovanje v času okupacije, tj. kolaboracijo, zaslužena kazen. Ocene življenja zlasti pa delovanja dr. Marka Natlačena kot politika so pač odvisne od političnega in svetovnonazor ­ skega stališča ocenjevalca. Kot je kontroverzno ocenjevanje Marka Natlačena v zgodovinskem dogajanju, je bil tudi sam v mnogih pogledih kontroverzen. O njem, njegovi politični vlogi in njegovih dejanjih so do zdaj dajali sodbo predvsem tisti, ki so v njem videli pomembnega predstavnika politične sile, ki je bila tudi zaradi ali predvsem zaradi Marka Natlačena in njegovega takratnega ravnanja, bila označena kot sodelavka z okupatorjem. Bila je pač na nasprotni strani kot narodnoosvobodilno gibanje, kije iz vojne izšlo kot zmagovalec inje na osnovi tega vzpostavilo svojo oblast. Za več kot štiri desetletja. V tem času v domovini ni bila mogoča za Marka Natlačena drugačna ocena kot negativna. Nje ­ govi ideološki in politični pristaši, večinoma celo znanci ali kar prijatelji v emi ­ graciji so ga seveda zagovarjali, pri čemer pa jim je kot poglavitni argument za celotno njegovo politično vlogo služila predvsem njegova nasilna smrt. Predvsem zato naj bi bil poglavitni protikomunistični borec in s tem naj bi si prislužil tudi oznako demokrata. Dejstvo protikomunizma jim je bilo pomembnejše od tega, kar je kot politik, predvsem kot ban, storil. Zlasti pa glede tega, kako je ravnal ob 7 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju napadu na državo katere politični predstavnik je bil in nje okupaciji. Dejstvo, da so ga ubili pripadniki osvobodilnega gibanja, ki gaje vodila komunistična stran­ ka, je postalo vodilo ocenjevanja njegovega celotnega političnega delovanja. To pa je bilo veliko širše inje obsegalo celotno obdobje med svetovnima vojnama. Dr. Marko Natlačen namreč ni bil le kolaboracionist na eni strani ali eden vodil ­ nih protikomunistov na drugi, pač glede na svetovnonazorske razlike. Ker se ga predstavlja glede na te razlike, si zato si zasluži, da dobi v slovenski zgodovini svoje mesto brez, ali vsaj s čim manjšim deležem ideološko političnega predzna ­ ka. Enega ali drugega. To je osnovni namen pričujoče knjige več avtorjev, ki so se v svojem raziskovalnem delu srečevali tudi z delom Marka Natlačena. Pred leti, ob 120 letnici Natlačenovega rojstva, je v javnosti dvignila nekoliko prahu namera postavitve doprsnega kipa Marka Natlačena pred njegovo rojstno hišo v vasi Manče na Vipavskem, ki naj bi bil odkrit prav na dan obletnice nje ­ gove smrti (doprsni kip Draga Tršarja na str. 16). Pobudnik in organizator tega dogodka ing. Mirko Kovač je zaradi nasprotovanja spoznal, da gre za osebo, ki je ocenjevana politično pa tudi zgodovinopisno skrajno nasprotno, je zato pre ­ dlagal organizacijo znanstvenega srečanja, na katerem bi zgodovinarji dali svojo oceno o delovanju in delu Marka Natlačena in to ne le v času vojne, ampak v vsem obdobju, ko je politično deloval. Tako je nastala pobuda zgodovinarjem za preučitev Marka Natlačena v zgodovinskem dogajanju, za nekakšno revizijo ne le njegovega življenja in dela, ampak tudi tega, kar in kako je bilo o njem napisano do sedaj. Inštitut za novejšo zgodovino je v ta namen organiziral sredi decembra 2010 manjši znanstveni sestanek. Vsebinsko in organizacijsko je bil pri tem najbolj prizadeven dr. Boris Mlakar, zgodovinar, znanstveni svetnik Inštituta za novejšo zgodovino, ki se v Sloveniji nedvomno najdalj raziskovalno in naj­ bolj poglobljeno posveča kolaboraciji in protirevoluciji, torej tistima pojavoma, v katerih je mogoče najti Marka Natlačena v času druge svetovne vojne pri nas. Poglavitne ugotovitve referentov s tega znanstvenega srečanja so osnova priču­ joče knjige. Namen te knjige je prikazati dr. Marka Natlačena v času in prostoru, v katerem je živel in deloval kot politik, kako so različne okoliščine vplivale nanj in kakšen je bil njegov vpliv nanje, kakšno je bilo njegovo mesto v slovenski zgodovini in kakšna je njegova vloga v njej. Zato je v naslovu knjige, ki govori o življenju in delu dr. Marka Natlačena, izpostavljeno zgodovinsko dogajanje. Verjamemo ali vsaj upamo, da bo s tem v slovenski politični zgodovini dobil Marko Natlačen mesto, ki mu pripada glede na njegovo celotno politično delovanje. Pri tem ne gre za nekakšno (politično) rehabilitacijo, ampak za tisto, kar radi v zgodovinopisju označujemo kot zgodovinska revizija. Ta pa ni le enostavna obmitev političnega pola ali osti, da postane tisto, kar je bilo do sedaj negativno, avtomatično pozitiv­ no, ampak na osnovi dejstev, tudi in zlasti novih, odslikati drugačno podobo od tiste, kije bila do sedaj. S tem, da bi le nekritično obarvali Natlačena v zgodovini drugače, kot je bil do sedaj, da bi iz nekakšnega zanikanja prešli v nekritično slavljenje, zgodovinarji ne bi opravili svoje osnovne naloge, torej na osnovi do- 8 Zdenko Cepič Začetne misli segljivih dejstev, zlasti pisnih ostalin, kijih hranijo arhivi, podati čim bolj vero ­ dostojno podobo preteklosti. Dr. Marko Natlačen sicer v slovenski zgodovini oziroma v slovenskem zgo­ dovinopisju ni neznana oseba. Težko je našteti vsa zgodovinopisna dela, knjige in članice, v katerih se pojavlja kot predvojni politik, predvsem pa kot tisti, ki je nastopal v eni glavnih vlog v prvem obdobju prve svetovne vojne pri nas. Ni zgodovinske študije ali prikaza obdobja druge svetovne vojne, ki ne bi omenil Natlačena v tem času. Glede na vse, kar je o njem zapisano, pa še nima povsem izrisane podobe. Pozornost ni bila osredotočena posebej nanj inje nastopal bolj v »epizodni vlogi«. Za čas, ko je politično deloval kot najvišji predstavnik ju­ goslovanske države v tistem delu Slovenije, ki je pripadal tej državi, je sicer že mnogo napisanega, vendar bolj s stališča politike, kakršno je imela takratna vo­ dilna in vladajoča politična stranka, kateri je pripadal tudi Natlačen, sicer »skrita« v vsejugoslovanski, režimski stranki Jugoslovenski radikalni zajednici, Sloven ­ ska ljudska stranka. Bolj ali manj se za ta zgodovinski čas vrti okoli dr. Antona Korošca, ki je bil alfa in omega ne le politike stranke, ampak celotne slovenske politike, tudi v času, ko je bil v politični nemilosti. Korošec je bil tisti, ki je tudi Marka Natlačena postavil za najvišjega državnega upravnika in izvršitelja strankine politike v Sloveniji oziroma Dravski banovini. »Nekronani kralj Slo­ venije« Korošec je bil do Natlačena dokaj kritičen in je v njem videl predvsem vrhunskega uradnika in ne toliko vrhunskega politika. Glede tega se ni niti zelo zmotil in to potrjujejo nove ugotovitve zgodovinopisja. Koje bil Natlačen zaradi spleta okoliščin postavljen v vlogo politika, koje moral sam odločati, se njegove odločitve in dejanja niso pokazale za dobra. To na osnovi zgodovinskih dejstev in »dokaznega materiala« ugotavlja tudi zgodovinopisje. Čas, koje Natlačen postal bolj ali manj samostojni politik, pa je še bolj kot čas njegovega uradnikovanja v drugi polovici tridesetih let, glede na njegovo vlogo in dejanja, zgodovinopisno opisan in ocenjen. Marko Natlačen je svojo politično pot v okviru Slovenske ljudske stranke začel že pred prvo svetovno vojno. Bil je med govorniki ob vojni napovedi Av- stro-Ogrske Srbiji konec julija 1914 in njegov nastop je bil avstrijsko patriotičen. Po prvi svetovni vojni se je počasi in sigurno vzpenjal po strankarski politični lestvi in sredi dvajsetih let dobil dokaj pomembne politične funkcije. Leta 1926 je postal podnačelnik, tj. podpredsednik SLS, voditelj katoliške telovadne orga­ nizacije Orel in v letih 1927 do 1929 predsednik oblastne skupščine Ljubljanske oblasti, »parlamenta« upravne enote jugoslovanske države, ki je imela določeno avtonomijo. V tridesetih letih je bil v prvi polovici zaradi poudarjenega avtono­ mističnega stališča kot gaje imela takrat opozicijska SLS in ga je izrazila konec leta 1932 v t. i. punktacijah, v katerih je zahtevala združitev Slovencev iz vseh dr ­ žav, v katerih so bili, v »eno samo politično zajednico«, ter da »si mora slovenski narod v Jugoslovanski državi priboriti tak samostojen položaj, ki bo neprestano služil kot privlačna sila za vse ostale dele naroda, živeče v drugih državah«, kot tudi drugi voditelji SLS, konfiniran za 21 mesecev, v drugi polovici tega desetle- 9 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju tja pa je bil ban Dravske banovine, prvi človek Slovenije v jugoslovanski državi. Za bana gaje, ko se je odločil, da s stranko vstopi v vlado, predlagal Korošec. Kot ban od septembra 1935 je do začetka druge svetovne vojne pri nas zastopal predvsem strankine interese in dokaj uspešno vodil avtonomno upravno politiko v Dravski banovini na področju sociale, zdravstva, pa tudi prosvete. Taje bila za stranko še posebej pomembna. To njegovo delovanje ali vsaj njegov vpliv na te dejavnosti je prikazan v knjigi. Dr. Marko Natlačen je bil v obdobju med svetovnima vojnama vsekakor po­ memben slovenski politik. Bilje sicer glede na vlogo in pomen Antona Korošca v slovenski in jugoslovanski politiki v tem času nekoliko v ozadju, vendar je imel dovolj pomembnih funkcij, da ga je treba šteti med tiste, ki so politiko Slovenske ljudske stranke oblikovali in predvsem izvajali. V prvih mesecih okupacije leta 1941 pa je bil vsekakor eden od glavnih igral­ cev na slovenski strani, kar ugotavlja tudi slovensko zgodovinopisje. Te ocene zgodovinopisja glede vloge in delovanja Natlačena v tem času v resnici niti niso tako napačne, kot so zgodovinopisju sicer očitali tisti, ki so Natlačena nekritično slavili in njegovo politično delovanje ter sodelovanje z okupatorjem želeli pred ­ stavljati kot nujno in v skladu z mednarodnim vojnim in nevtralnim pravom, tj. tako imenovanimi haaškimi konvencijami iz leta 1907. Res je, Natlačen je bil žrtev t. i. revolucionarnega terorja, vendar lahko to pojasnjuje njegovo smrt, ni­ kakor pa ne njegovega političnega stališča in odnosa do okupatorjev, pa tudi do jugoslovanske države v času, koje brezpogojno sodeloval z okupatorjem in se v skladu s svojim prepričanjem zahvaljeval italijanskemu okupatorju za priključi ­ tev dela »njegove« Slovenije k italijanski državi. Očitno ga pri tem nista vodila misel na prihodnost in vedenje, da so njegovi strankarski tovariši člani jugoslo­ vanske vlade v begunstvu. Ta pa je še vedno predstavljala jugoslovansko državo, ki je bila formalno v vojnem stanju s tistimi, s katerimi je v domovini Natlačen sodeloval. Kot politik in predvsem kot pravnik je zanemaril dejstvo, daje njegova kolaboracija tudi v nasprotju z jugoslovanskim kazenskim zakonikom. V knjigi je posebna pozornost posvečena pravnim vidikom glede na mednarodno vojno in nevtralno pravo, ki naj bi dovoljevalo kolaboracijo, kakršno je izvajal Natlačen, in glede na jugoslovansko zakonodajo, tj. zakonodajo države, katere predstavnik je bil inje kot tak predal civilno oblast okupatorskemu civilnemu komisarju.. Dr. Marko Natlačen je resda v slovenskem zgodovinskem spominu naslikan nekoliko bolj v temnih barvah. Med spomini njegovih sodobnikov izpred vojne nanj so tudi takšni, ki se nanašajo na rimanje njegovega priimka Natlačen z lačen, kot npr. napis, kije (naj bi bil, kajti materialnega dokaza razen spomina pričeval ­ ca ni) bil postavljen nekje na Dolenjskem ob banovem obisku: “Bodi pozdravljen ban naš Marko, naj ti sije sonce žarko! Vseh dobrot si ti natlačen te pozdravlja narod lačen! ” Spomini na banovanje Natlačena so pač različni. Bilje politik, ki je imel pristaše in nasprotnike. Spomini nanj pa so kontroverzni kot je še danes ocenjevanje političnega delovanja Marka Natlačena. Očitano mu je bilo marsikaj negativnega (marsikaj je navedeno tudi v »ob- 10 Zdenko Čepič Začetne misli vestilu« tistih, ki so ga dali ubiti, o njegovi smrti in razlogih zanjo), npr., daje bil on tisti, ki si je konec julija 1914 ob vojni napovedi Avstro-ogrske monarhije proti Srbiji v Ljubljani izmislil vzklik »Srbe na vrbe«. To naj bi bilo njegovo prvo javno politično dejanje, za katerega pa je zdaj dokazano, da ni bil on tisti, ki si je ta bojni vzklik izmislil. Tako je ovržena ena od točk »obtožnice« proti njemu. Težko, kar nemogoče, pa je ovreči obtožbo o njegovi kolaboraciji na začetku druge svetovne vojne pri nas. Vprašanje, zakaj je kolaboriral, namreč tista trdi ­ tev, da zato, ker je v skladu s haaškim dogovorom pomagal pri urejanju življenja prebivalstva, ne vzdrži tehtne analize, kajti kolaboriral je predvsem takrat, koje postal »zasebnik« in ni več predstavljal oblasti. Zakaj je še naprej izvajal stranki­ no politiko glede slovenske »državnosti«, ko pa je moral vedeti (inje vedel), da se je stališče stranke glede na to, da sta njena ministra odšla z vlado v begunstvo pod zaščito Britancev, spremenilo. SLS je sprejemalo kontinuiteto jugoslovanske države, Natlačen pa je sprejemal okupatorsko stališče, daje ta država izničena. In to je potrjeval s sodelovanjem, za katerega ni bilo pravne osnove ali nuje, ampak njegova osebna odločitev. Kontroverzen je v tem času namreč njegov odnos do okupatorja in do jugoslovanske države. Njegov osebni motiv, ki ga je vodil v sodelovanje z okupatorjem, bo najbrž ostal nepojasnjen. Kakšen je bil njegov na­ men? Ali sredstvo osebnega vzpona ali sredstvo »nacionalne osamosvojitve« in vzpostavitve nekakšne slovenske državnosti. Pod pokroviteljstvom okupatorja. Odgovorov je bilo sicer že danih mnogo, ki pa težko vzdržijo resne argumen ­ te. Ko je oblast, ki jo je imel v imenu jugoslovanske države, kapitulacija njene vojske je začela veljati tisti dan, predal, je nastopal le še kot zasebnik, sicer kot politik, predstavnik politične stranke, ki pa je imela svoje ljudi v jugoslovanski vladi v emigraciji. Sodelovanje z okupatorjem je bila njegova osebna odločitev. Spoznanje, daje v opreki s stališčem glede prihodnosti jugoslovanske države, kot so jo videli njegovi politični tovariši v vladi, in tudi želja, da ostane v politiki, ga je več mesecev kasneje pripeljala do tega, da je spremenil stališče do slo­ venske »državne« samostojnosti v okviru nacistično-fašističnega novega reda in jugoslovanske prihodnosti Slovenije. To je bil najbrž tisti vzrok, ki gaje vodil k odločitvi, da formalno prekine sodelovanje z okupatorjem v Konzulti Ljubljanske pokrajine. S tem seje končalo prvo obdobje politične dejavnosti Marka Natlačena v času druge svetovne vojne pri nas. Za to obdobje dobrih petih mesecev je značilna kolaboriranje z namenom doseči v »novem redu«, ki ga je prinesla okupacija, boljše glede slovenske »državnosti« kot si jo je zamišljal takrat Natlačen. Za takšno sodelovanje z okupatorjem je bila predvidena kazen po kazenskem zako­ niku Kraljevine Jugoslavije, saj je šlo za kaznovo dejanje zoper obstoj države in njeno ureditev. Drugo obdobje nekoliko večje Natlačenove politične dejavnosti, čeprav je bil dejaven ves čas, vendar bolj iz ozadja in manj izpostavljeno, pa se je začelo nekaj dni manj kot leto dni od njegovega izstopa iz Konzulte in nje ­ gove »pasivnosti«. Bilo je drugo obdobje njegove kolaboracije, ki pa je bila na drugi osnovi in zaradi drugih razlogov. Bolj političnih in bolj ideoloških kot je 11 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju bila njegova kolaboracija v prvem obdobju. To politično dejavnost z namenom kolaborirati z okupatorjem proti osvobodilnemu gibanju so dejansko sprožili italijanski okupatorji, ki so si želeli ob že dejanskem, vojaškem sodelovanju tudi bolj poudarjeno politično podporo slovenskih politikov. Za to se je Natlačen in njegovi strankarski somišljeniki, v nasprotju s politiki liberalnega tabora, zavzel. Pristalje na kolaboracijo kakršno so pričakovali od slovenskih politikov Italijani, da bi formalizirali državljansko vojno. Vojaško sodelovanje vaških straž oziroma Prostovoljne protikomunistične milice Italijanom namreč politično ni bilo dovolj. Želeli so odkrito kolaboracijo slovenskih politikov, ki bi na eni strani koristila njim, na drugi pa tudi domačim nasprotnikom osvobodilnega gibanja, saj bi ti vodili boj proti temu z vojaško pomočjo okupatorja. To pa je bil tako razlog kot tudi povod za odločitev za smrt Marka Natlačena. Doletela gaje mesec dni po odkritem političnem »aktiviranju« na strani okupatorja. Pogled na celotno politično delovanje dr. Marka Natlačena je sicer podrejeno dogajanju ob začetku druge svetovne vojne pri nas in pojasnjevanju (tudi opra­ vičevanju), zakaj je ravnal tako kot je. Druga stvar, kije povezana z njim in ga označuje, pa je njegova smrt. Kako je bil usmrčen, kdo je bil storilec in kdo je temu dal to nalogo, je znano, vendar pa še vedno ni odgovora, zakaj so se odlo ­ čili, da ga usmrtijo prav takrat in ob zavedanju, da bo to imelo posledice. Ali je na odločitev, da se Natlačena ubije ne glede na negativne posledice, ki jih je bilo glede na italijansko talsko politiko treba pričakovati, botrovala njegova angaži­ ranost glede vzpostavitve oborožene, vojaške kolaboracije, ki jo je zagovarjal kot nujnost inje takrat že potekala? A če bi jo potrdili še slovenski politiki, npr. Natlačen kot predstavnik predvojne oblasti, bi dobila za okupatorja še večjo težo. Prav formalizacija vojaškega sodelovanja s pristankom slovenskih politikov vseh strankarskih taborov, med temi je bil kot bivši ban in najvišji predstavnik Sloven ­ ske ljudske stranke v domovini Natlačen najbolj izpostavljen (glede na že takrat vedeno tudi med najbolj zagretimi), je pomenila formalno državljansko vojno. Vojno med dvema političnima taboroma, ki bi se borila za isti cilj. Za oblast po vojni! Za obnovitev oziroma ohranitev oblasti ali za spremembo oblasti.Vendar tudi to povsem verodostojno ne pojasnjuje, zakaj so se odločili, kdaj so se odločili in kdo je pravzaprav odločil, da se nekdanjega bana, kolaboracionista tudi v očeh Britancev, usmrti. Okoliščine smrti, pa tudi posledice, kot so prikazane v knjigi, tega ne pojasnjujejo. »Krvoločnost« ali krvoželjnost komunistov ni (ne bi smelo biti) za zgodovinopisje dovolj prepričljiv razlog. Razlag je mnogo in mnoge se med seboj tudi izključujejo. S knjigo o Marku Natlačenu v zgodovinskem dogajanju želimo to osebnost slovenskega političnega življenja predstaviti čim bolj celovito, brez pretiranih »ideoloških« predznakov. Namen ni prikazati ga predvsem kot žrtev komuni­ stov, do katerih je imel sicer izrazito negativno, odklonilno, če ne kar sovražno stališče, predvsem pa ni namen to izrabiti za obračunavanje s komunizmom. To enostavno ni naloga zgodovinopisja! Knjiga zato ni niti obračun z Natlačenom niti obračun s komunisti. Čeprav so bili v resnici politični nasprotniki, če ne kar 12 Zdenko Cepič Začetne misli sovražniki, ni bistven pri Natlačenu in njegovemu političnemu delovanju odnos do komunizma in komunistov. To je bila sicer ena od stalnic v njegovem politič ­ nem stališču, ni pa tista, ki ga poglavitno označuje. Njegov odnos do okupatorja, tj. kolaboracija, ki v tem njegovem primeru v začetnem obdobju vojne ni imela razrednega razloga, kar je bil sicer razlog kasnejše kolaboracijo, tiste od sredine leta 1942 in do jugoslovanske države, ki jo je zaradi odnosa z okupatorjem zani­ kal, je tisto, kar je bolj kot odnos do komunizma označilo Natlačena v slovenski zgodovini. Natlačenov negativni odnos do komunizma, kar poudarjajo njegovi nekritični zagovorniki in politični častilci kot bistveno za njegovo politično držo, je dejansko predvsem sredstvo zanje. Za uporabo Marka Natlačena v politične namene. Če se zdi komu Natlačenov odnos do komunizma in slovenskih komu­ nistov njegova osebnostna in politična vrlina, pa to ne more veljati za njegov odnos do okupatorja v prvem obdobju vojne, od začetka okupacije pa do sredine septembra 1941. Slo je namreč za kolaboracijo, pa naj se najde še toliko opra­ vičujočih razlogov za politično sodelovanje z okupatorjem. Nikakor pa niso bili razlog za to kolaboracijo komunisti. Marka Natlačena s svojim delovanjem v čas druge svetovne vojne pooseblja vse tri pojavne oblike, ki so zaznamovale drugo svetovno vojno pri nas, okupaci­ jo, kolaboracijo in odpor s socialno vsebino, tj. revolucija v obliki spreminjanja politične oblasti. Z okupacijo, ki je bila dejansko počelo zla, ki so ga doživeli Slovenci med drugo svetovno vojno inje pogojevala druga dva pojava, kolabo­ racijo z okupatorjem in odpor proti njemu (in kolaboraciji), seje hitro sprijaznil in skušal s kolaboracijo doseči politični uspeh zase in svojo stranko, odporu pa je nasprotoval predvsem iz ideoloških razlogov, kajti organizirali in vodili so ga komunisti. Vsekakor je deloval kot politik. Natlačen je bil sredstvo za politično in ideološko obračunavanje med Sloven ­ ci že v času vojne, pa tudi po vojni. Tudi sedaj naj bo to delo, v katerem vrsta zgodovinarjev obravnava Marka Natlačena in njegov čas, predvsem zgodovinski oris dr. Marka Natlačena in ocena njegovega delovanja v slovenski politiki, in to kljub temu, da na vsa vprašanja, ki se pojavljajo glede te zgodovinske kontrover ­ zne osebnosti, še niso dani vsi odgovori ali ti niso dokončni. Je pa to delo vrnitev Marka Natlačena prek zgodovinopisja v zgodovino. Namen tega dela tako ni pa- negiričen, ampak je kritično, tj. analitično na način znanstvenega zgodovinopisja prikazati čas, v katerem je živel Marko Natlačen, predvsem pa kako je s svojim delom vplival nanj in ga (so)oblikoval. Avtorji, večina je raziskovalcev Inštituta za novejšo zgodovino, in založnik upamo, da smo v uspeli s tem mozaikom o življenju in delu Marka Natlačena tega približali tistim, kijih zanima novejša zgodovina in njene osebnosti. 13 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Dr. Anton Korošec in dr. Marko Natlačen 14 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena Kip dr. Marka Natlačena, avtor Drago Tršar, 2007 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena V Življenjska pot dr. Marka Natlačena Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je skupaj s še drugimi predstavniki le ­ galnih političnih strank na območju Dravske banovine 6. aprila 1941 ustanovil Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil, da bi se s čim manj žrtvami obli­ kovalo slovensko avtonomno ozemlje pod nadzorom enega samega okupatorja. V prvih dneh okupacije seje Natlačen trudil, da bi stvari potekale brez nepotreb ­ nega prelivanja krvi, in je na primer komuniste, ki so bili v zaporih, ukazal izpu­ stiti. Ko so Italijani formalno priključili okupirano slovensko ozemlje Kraljevini Italiji, so kot posvetovalno telo ustanovili Sosvet (Konzulto), katerega član je bil Natlačen do 18. septembra 1941, ko je zaradi represalij okupatorja nad civilnim prebivalstvom iz njega protestno izstopil. Skupaj z drugim člani sosveta je šel junija 1941 predstavit težak položaj Slovencev papežu, hkrati pa so se morali sestati tudi z Mussolinijem, kateremu so predali lojalnostno izjavo, kije bila ob­ javljena tudi v ljubljanskih časnikih. Več kot leto dni po tem, ko je Natlačen pretrgal stike z okupatorjem, ga je ustrelil izkušen likvidator Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte Franc Stadler - Pepe. Povzeti so nekateri odzivi na likvidacijo v tedanjem tisku in dnevniški zapis Edvarda Kocbeka ob samem dogodku. Iz sosledja dogodkov in pojasnil organizatorjev likvidacije je očitno, da Marko Natlačen 13. 10. 1942 ni bil likvidiran zaradi očitanih mu stikov z okupatorjem, ki so bili omejeni na njegovo funkcijo v prvih petih mesecih okupacije, ampak kot politični nasprotnik v državljanski vojni. Domači kraj Rod Marka Natlačena izvira iz zgornje Vipavske doline iz vasi Manče, ki leži okoli 4 kilometre jugovzhodno od Vipave. Konec devetnajstega stoletja je vas Manče sodila v občino Lože. V tem času je celotna občina Lože (vasi Manče - 29 hiš in Lože - 54 hiš) štela 452 prebivalcev, od tega 123 za šolo godnih otrok. Lokalna šolska občina je bila sestavljena iz občin Goče in Lože. Goče so v tistem času imele 105 hiš s 667 prebivalci. Šolska občina je sodila v Vipavsko dekanijo, upravno v Postojnsko okrajno glavarstvo in deželo Kranjsko.1 Manče in Lože pripadajo župniji Goče. Goče so idilična vas na slemenu enega izmed vzhodnih vipavskih gričev (279 m), ob vznožju katerega ležijo Manče. Skozi Manče se vije cesta med vzhodno Vipavsko dolino in Krasom. Jedro Goč * 17 1 Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Spisali in izdali učitelji v okraju. V Postojini 1889, str. 161. 17 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju 161 Go če. 7-6 km od Vipavskega trga na južno-zahodni višini do 300 m visokega holmovja se dviguje sredi vinogradov in sado- nosnega drevja mična vas Goče. Leži na 279 m visokem griči, ter ima v svojem podnožji proti severo-vzhodni strani se raz­ prostirajočo divno Vipavsko dolino. Kraj šteje 667 prebivalcev in 105 hiš. Šolska občina obstoji iz dveh politično samostalnih občin: Goče in Lože. Občina Ložka se loči v vas Lože s 54 hišami in v vas Manče z 29 hišami. Vasi štejeta 452 prebi ­ valcev. Za šolo godnih otrok je 123. Tù se govori čista slovenščina, izvzemši nekaj iz laščine, nekaj iz nemščine povzetih izrazov. Ljudstvo se bavi v prvi vrsti z vinarstvom in poljedel ­ stvom, v drugi vrsti z živino- in svilorejo. Zemljišča občine Goče merijo: 11 18 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena 362 Vina se največ pridela; izmed poljskih pridelkov pa krompirja, repe, zelja, fižola, ječmena, reži. A tudi sadjarstvo se vedno bolj razvija. Ljudstvo ostaja doma. Kedar glavni pridelek, vino, obrodi in je vinska kupčija znatna, je materijalno stanje ljudstva povoljno. Obrtnije, razven najpotrebnejših rokodelcev, ni. „Oplesno “, hribski studenec, po cevèh v srenjski vodnjak napeljan, daje občanom zdrave pitne vode, drugi vrelec na meji, „Šumljak“, teče proti zahodu, tretji „v Skalcih“ ima zelò bistro vodico ter teče proti severo-vzhodu ; potok „Malikovnik “ se izteka v „Močilnik“ in ta v „Vipavo“, katera izliva vse Vipavsko vodovje v „Sočo" in ta zopet v jadransko morje. Na južni strani vasi ugledamo bajer, „Kal“ imenovan, v po­ morski visočini 234 m. Gočam pripada deloma i 469 m visoki hrib Jasen. Glavna zemeljska zvrst Goškega ozemlja je lapor (soldan), kamen-apnenek, deloma ilovina, tù „karlovina“ imenovana. Podnebje je milo. Skladna cesta vodi skozi Branico v Trst; občinska pota pa drzé iz Vipavske doline po „Raztegenci" na Goče. Od ime ­ novane skladne ceste se zavije nova cesta pri belem križi mimo „Kala“ na Goče, a potem naprej na Erzelj. Šolska občina pripada dekaniji in sodniji Vipavski. Cerkev sv. Andreja je glavna, ona pri Materi Božji na Oboluncu pa podružnica. Kapelica, Kristusovemu trpljenju po­ svečena, je na pokopališči. V občini Lože stoji grad Lož (Leutenburg), nekedanja posest 1.1753 porojenega, 1810 umrlega poslanika v Petrogradu (1780) in na Nizozemskem (1790), grofa Ljudevita Cobenzl-a, katerega slika je še danes v Ložkem gradu razobešena. Tam se vidijo tudi slikarski umotvori iz Nizozemske, Ruske in Danske. To je zapuščina imenovanega slovečega poslanika. Grad Lož so posedali že za časa Valvazorja grofi Ko- benclji, ki pa niso radi obilnih poslov in prostranih posesti vedno v njem bivali. Na Vipavskem so imeli grofovi Kobenclji razven Ložkih kmetov i prostrana posestva na Ustiji; dalje je bil v njihovi posesti Štanjolski grad; v Ribniški dolini grada Breg in Ribnica itd. Zapis iz knjige Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodo­ vinski opis. V Postojini 1889 19 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Manče danes (Foto Mirko Kovač) z župnijsko cerkvijo sv. Andreja še vedno ohranja svojo prvotno podobo, kar ji daje poseben čar. Prebivalstvo župnije je bilo kmečko, ukvarjalo seje predvsem s poljedelstvom, sadjarstvom in vinarstvom.2 Marko Natlačen seje rodil očetu Petru (1834-1911) in materi Jožefi (1833— 1907), rojeni Rener, na velikonočno soboto, 24. aprila 1886, in še isti dan gaje krstil Goški župnik Janez Hladnik. Kot je razvidno iz krstnih knjig goške župnije, je rod Natlačenov domoval na isti domačiji (Manče 22) vsaj štiri generacije. Petru in Jožefi seje v letih od 1875 do 1894 rodilo devet otrok, od katerih so trije umrli v ranih otroških letih, eden v najstniških in Edvard (1876-1911) pri petintridese ­ tih letih starosti. Na domačiji je ostal najstarejši sin Janez (1875-1964), tretji sin Peter (1878-1935) je postal duhovnik, Marko (1886-1942) se je rodil kot šesti otrok, štiri leta starejša od njega je bila še sestra Marija (1882-1946).3 Po pripovedovanju najstarejšega brata Janeza so bili Natlačenovi zelo siroma­ šna družina in ne držijo nekatere navedbe v življenjepisih Marka Natlačena, daje bil njegov oče premožen kmet. 4 To potrjuje tudi podatek iz evidence študentov s Kranjske na Dunajski univerzi, kjer je kot poklic očeta naveden »gostač«.5 Šele leta 1870 je bila z lokalno zemljiško reformo Natlačenovim in drugim Mančanom 2 Prav tam, str. 162. 3 Arhiv župnije Goče. 4 Iz rokopisa spominov Ivanke Rehar (1934), hčerke Ivane, po pripovedovanju njenega starega očeta Janeza Natlačena (1875-1964). Drugi vir je Vida Jamšek (1921), hčerka Janeza Natlače ­ na, ki živi na rodnem domu Natlačenovih. 5 Alojz Cindrič: Študenti s Kranjske na Dunajski univerzi. Ljubljana 2009 (dalje Cindrič, Študen ­ ti s Kranjske), str. 543. 20 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena dodeljena gmajna v souporabo za pašo, Natlačenovi pa so na Nanosu pridobili še dve manjši parceli gozda. Po podatkih iz zemljiške knjige posest Petra Natlačena iz Manč 22 ni presegala niti pol hektarja. 6 Leta 1907 je bil narejen prepis kme ­ tije na najstarejšega Markovega brata Janeza, ki se je naslednje leto poročil. Po pripovedovanju Janezove hčere Vide seje slednji predvsem posvetil obdelovanju zemlje, oče Peter pa se držal doma in skrbel za živino. Otroci v Mančah so bili več lačni kot siti. Včasih so si pomagali tako, da so šli k bogatima kmečkima družinama na Goče prosit za kakšen kuhan krompir ali repo, ki sojo dekle kuhale za prašiče. Čevljev ni bilo. Hodili so bosi tudi pozimi. Čevlje so si delali iz starih cunj ali pa so iz koruznega lubja spletli kite po obrisu noge in jih povezali s platnom. Čez dan so morali otroci pomagati staršem pri raznih opravilih na polju in kmetiji. Spali so na senu, če pa je bilo več otrok, so fantje spali na seniku, dekleta pa v izbi na posteljah z lubjem ali slamo. Prvi otrok je moral že v rani mladosti z živino na pašo, koje odrasel, pa prijeti za težja dela in pašo prepustiti mlajšim. 7 Da je imel tudi Marko Natlačen osebne izkušnje s paše, lahko sklepamo po njegovem doživetem opisu pastirskega življenja v pri­ spevku v glasilu Alojzijevišča Domače vaje leta 1903. Prva šolska leta O šolanju Marka Natlačena do tretjega razreda klasične državne gimnazije v Ljubljani (1901/02) ni natančnih podatkov. O šolanju lahko sklepamo po običajih glede šolanja otrok iz Manč v tistem času in iz nekoliko bolj podrobnih podat ­ kov o šolanju starejšega brata Petra. Otroci z Manč so po navadi prvič prestopili šolski prag v Goški enorazrednici, ki je bila sredi vasi. Redna šola na Gočah je začela leta 1851. Največ zaslug za postavitev šole je imel vipavski dekan Jurij Grabrijan. V času šolanja Marka Natlačena je v šoli učil učitelj Franjo Mrcina. Po pripovedovanju vaščanov je bil za tiste čase dober učitelj, vendar zelo strog. Otroci so pisali na tablice. Bolj nadarjeni otroci iz okoliških vasi so po nekaj razredih šolanja v domači enorazrednici nadaljevali osnovno šolanje v štirira- zrednici Vipavi. Tam je bil Marko član Marijine družbe za fante, katere duhovni vodja je bil v letih 1897-1899 takratni vipavski kaplan in poznejši škof v Skopju Janez Gnidovec. 8 Markov brat Peter je celotno gimnazijsko šolanje z maturo vred opravil na državni klasični gimnaziji v Gorici, kjer je bil vpisan kot Peter Natlačen »aus Manče (Krain)«. Lahko sklepamo, daje njegov osem let mlajši brat Marko šel po isti poti inje prva dva razreda gimnazije prav tako končal v Gorici. V arhivu itali ­ janske državne knjižnice v Gorici so le podatki o Petrovem šolanju, glede Marka pa obstoja samo pričevanje njegovega starejšega brata Janeza, daje bratoma nosil 6 Zemlj iška knj iga Občine Aj dovščina. 7 Rokopis spominov Ivanke Rehar. 8 Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1945, str. 49-50. 21 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju hrano in perilo v Gorico. Če je šel Marko v šolo v Gorico z namenom, da bi postal duhovnik, je bival v knezo-nadškofijskem deškem semenišču Andreanum, ki je delovalo od leta 1857, ali pa v frančiškanski interni gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici. V klasični gimnaziji v Ljubljani V gimnaziji v Ljubljani je bil Marko Natlačen vseskozi dober učenec in je maturiral z odliko. Med šolanjem v Ljubljani je bival v Alojzijevišču. 9 Marko Natlačen je pogosto objavljal v zavodskem glasilu Domače vaje. Uporabljal je psevdonima Podgrižnik (Griže se imenuje pobočje med Mančami in Gočami) in Mančan. Prvič zasledimo njegove prispevke v četrtem letniku (1902/03). Ure ­ dnik ga pohvali kot obetavnega pisca, Natlačen pa objavlja predvsem osebnoiz ­ povedne prispevke in opise vaškega in kmečkega življenja iz svojega rojstnega kraja. Nekaj prispevkov je izrazito religioznih, kar je bilo v tistem času značilno za dijake, ki so se nameravali posvetiti duhovniškemu poklicu. Spremembo je opaziti v sedmem letniku gimnazije (1905/06), ko večina prispevkov Mančana v Domačih vajah obravnava socialno tematiko ter razkorak med bogatimi in revnimi. Kot starejšega sogojenca v Alojzijevišču omenja Marka Natlačena France Koblar. Spominja se ga po pokončni drži in samozavestnem koraku. Natlačen je bil dober pevec, a slabši v matematiki, kar mu je kvarilo odliko. 10 V katalogu Alojzijevišča, ki ga hrani arhiv ljubljanske škofije, so podatki o ocenah Marka Natlačena od tretjega do sedmega letnika, ki potrjujejo Koblarjeve navedbe o slabših ocenah pri matematiki. V katalogu je tudi zabeleženo, da Natlačen v osmi gimnaziji ni več bival v Alojzijevišču. 11 Študij prava na Dunaju Marko Natlačen seje že v gimnaziji udejstvoval v dijaških organizacijah. Kot abiturient je 11. avgusta leta 1907 prvič prišel v stik s takratnim poslancem za 9 Alojzijevišče, ustanova je imela ime po svetniku Alojziju Gonzagu (1568-1591), zavetniku mladine, je bil vzgojni zavod, dijaško semenišče, ki gaje leta 1846 ustanovil škof Alojzij Wolf na Poljanski cesti v Ljubljani. Goriško Alojzijevišče je ustanovil leta 1891 tamkajšnji nadškof Alojzij Zom. Alojzijevišče je omogočalo dijakom iz revnih družin študij na gimnaziji. 10 France Koblar (1889-1975), slovenski literarni kritik in zgodovinar, v »Mojem obračunu - iz zapuščine Franceta Koblarja«, ki gaje objavila Nova revija, št 209, str. 164-170. Dr. Koblarje spomine na dr. Marka Natlačena napisal 14. maja 1945. Čeprav nista bila sošolca, sta bila sku­ paj v Alojzijevišču in pozneje na univerzi na Dunaju. Dr. France Koblar in dr. Marko Natlačen sta bila nazorsko povsem usklajena. Koblar piše v »Zori« 1913/1914 »Katolicizem in literatu ­ ra«, str 36: »Mi moramo pokazati, da obsežemo celo življenje, da katolicizem ni inferioren del življenja, temveč je edino pravo življenje, namreč k naši narodni literaturi spada tudi vera, kije pravi slovenski literat ne more prezreti, pa tudi ne zaničevati, ker takrat seje izneveril narodu.« 11 Nadškofijski arhiv Ljubljana, škofijski arhiv, Katalog Alojzijevišča. 22 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena mariborski okraj, dr. Antonom Korošcem, na sestanku slovanskih, hrvaških in slovenskih abiturientov v Ljutomeru. V letih od 1907 do 1912 je študiral pravo na dunajski univerzi. 12 V času študija na Dunaju je izgubil starše, leta 1907 mu je umrla mama in leta 1911 oče. Vida Jamšek, hčerka Janeza Natlačena, se iz pri­ povedovanja svojega očeta spominja, da so s prodajo pridelkov v Trstu podpirali Markovo šolanje na Dunaju tudi iz domačije v Mančah. Za finančni prispevek k doktoratu naj bi bilo tako treba prodati 56 hl vina. 13 V tem času so stroški za dose ­ go pravnega doktorata znašali 480 kron. Od šolskega leta 1909/10 dalje je Marko Natlačen kot dober študent prejemal Knafljevo štipendijo. 14 Ostal je aktiven v organizacijah in društvih (nekaj časa je bil predsednik Slovenske dijaške zveze 1908-1910). Bilje član in predsednik akademskega društva Danica. 15 Med daničarji je pripadal struji prvakov, ki jih je Ernest Tomec obtoževal, da svojega nazora niso dovolj utrdili in da so premalo načelni katoličani. Sošolec, ki je nekaj časa študiral z Natlačenom na Dunaju, se takole spominja Natlačena v akademskih bojih. Med akademiki niso redki hudi boji, tudi če so člani istega akademskega društva. Ker je Natlačen v prvem letniku svojega študija na univer ­ zi veljal za »prvaka«, so ga kot svojega pridno krtačili in ostro ocenjevali. Pa je nato sam rekel: »Tudi ta stvar je koristna in potrebna. S tem se v človeku ubije egoistična beštja.« 16 Natlačen je objavljal tudi v visokošolski reviji Zora. Navezoval je stike z aka­ demiki drugih narodnosti. Tako je prirejal skupne izlete s poznejšim predsedni ­ kom češko-slovaškega senata, dr. Hrubanom, in tedanjim predsednikom kluba čeških katoliških akademikov na Dunaju, dr. Stojanom. Vzdrževal je stike z dr. Janezom Ev. Krekom in dr. Antonom Korošcem ter jima poročal o življenju v akademskih vrstah. 12 Cindrič, Študenti s Kranjske, str. 543. 13 Iz rokopisa spominov Ivanke Rehar (1934), hčerke Ivane, po pripovedovanju njenega starega očeta Janeza Natlačena (1875-1964). Drugi vir je Vida Jamšek (1921), hčerka Janeza Natlače ­ na, ki živi na rodnem domu Natlačenovih. 14 Knafljevo štipendijo je podeljeval akademski senat dunajske univerze inje veljala za prestižno. Finančna sredstva za štipendije je Knafljeva ustanova pridobivala iz najemnine za hišo, ki jo je zapustil duhovnik Luka Knafelj v prvem dunajskem okraju na Seilerstätte 2. Tako je ustanova v študijskem letu 1909/10 iz najemnin pridobila 14000 kron, približno 8000 kron pa obresti. O štipendistih Knafljeve ustanove gl. Peter Vodopivec: Luka Knafelj in štipendisti njegove usta­ nove. Ljubljana 1971. 15 Danica je rezultat politične diferenciacije, kije zajela Slovence v začetku devetdesetih let 19. stoletja. Vplivala je tudi na slovenske študente, ki so študirali na univerzah na Dunaju, v Grad ­ cu in Pragi. Akademsko društvo Slovenija je bilo po temeljni usmeritvi laično. Razmere so se spremenile v začetku, ko je na pobudo dr. Antona Mahniča iz katoliških vrst prišla zahteva po ostrejši nazorski in politični usmeritvi. Nekaj katoliško mislečih študentov je izstopilo iz dru ­ štva Slovenija in ustanovilo katoliško društvo Danica. Geslo Danice je bilo »Vse za vero, dom, cesarja!«, ki so ga čez nekaj let spremenili v »Na delo, krščanstvo«. Društvo je od prvega leta po ustanovitvi izdajalo revijo Zora, kije izhajala vse do leta 1921. 16 Slovenec, 24. 10. 1942, str. 3, Trnje v vencu. 23 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Kot študentje vzdrževal stike z domačim krajem. Tako je imel 4. septembra 1910 v šolski sobi na Gočah predavanje o Bosni. 17 Med slovenskimi študenti na Dunaju je veljal za zelo marljivega in gospodar ­ nega in bil kot tak tudi tarča draženja in dovtipov. 18 Po promociji leta 1912 je Natlačen še eno leto ostal na Dunaju in je pri tam­ kajšnjem deželnem sodišču opravil obvezno enoletno prakso za odvetniške pri­ pravnike. S predavanj a mladim študentom prava v šolskem letu 1911 /12 lahko razberemo resen in zavzet odnos Marka Natlačena do študija prava. Svaril jih je pred zapra­ vljanjem časa po kavarnah in jih opozarjal na slab vpliv večnih študentov (starih bajt). Bil je zaskrbljen nad premajhno ambicioznostjo in slabim učnim uspehom slovenskih študentov na Dunaju inje s tem v zvezi apeliral: »... če hočemo kdaj priti do svojega znanstvenega središča univerze, moramo - in to velja posebno našemu dijaštvu - drugače pričeti«. V zaključku predavanja lahko razberemo tudi njegov pravniški moto: »... prav svet vladati bo mogel samo jurist, kije na svojem mestu dober človek po svojem srcu in dober jurist po svojem duhu, polovičarstvo pa povsod samo napoto dela inje vsem v izpodtiko in zasmeh in nesrečo«. 19 Družinsko življenje Marko Natlačen seje razmeroma zgodaj oženil (21. novembra 1912) z Vido Kos, kije umrla leta 1914 kmalu po porodu drugega otroka - hčerke, kije umrla leto zatem. Njegov najstarejši sin iz prvega zakona, Stanko, je postal duhovnik. Vojna gaje zajela v Franciji, umaknil seje v Veliko Britanijo in se tam pridružil kot kurat golističnemu odporniškemu gibanju. Po drugi svetovni vojni je živel v Avstraliji. 20 Šestega julija 1916 se je Marko Natlačen drugič poročil z Antonijo Vilfan iz premožne družine iz Črnuč pri Ljubljani (gostilna Rogovile). Ob poroki je mama neveste mladoporočencema kupila hišo v Ljubljani na Poljanah, kjer je družina Natlačen živela do konca vojne. 21 Leta 1917 in 1918 sta se zakoncema rodila si- 17 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Okrajno glavarstvo Postojna (AS 136), okrajni šolski svet Postojna, fase. 154. 18 France Koblar: Moj obračun - iz zapuščine Franceta Koblarja. V: Nova revija, 1999, št. 209, str. 168 (dalje Koblar, Moj obračun - iz zapuščine). 19 Zora: glasilo-narodnega dijaštva (uredil Stanko Majcen). V Ljubljani, 1911/1912. 20 Stanko Natlačen-Malec (1913, Ljubljana-2004, Brisbane, Avstralija). Teologijo je študiral v Parizu in bil 1937 posvečen v duhovnika. Njegovo udejstvovanje na raznih svetovnih bojiščih mu je prineslo več pomembnih odlikovanj, med njimi tudi priznanje »Ordre de la Liberation« Njegovo ime je vklesano na spominski plošči pri vhodu v »Musée de 1’Ordre de la Liberation v Les invalides« v Parizu. Po vojni je zapustil duhovništvo. Delal je pri Rdečem križu pri Mednarodni organizaciji za begunce v francoski coni Nemčije in Avstrije. Nato se je preselil v Avstralijo, se poročil, a ostal brez otrok. 21 Hišo na Ciril-Metodovi ulici 18 je kupila gospa Neža Vilfanova svoji hčerki Antoniji za doto iz zapuščine škofa Starihe. Škof Stariha je bil misijonar v Severni Ameriki, predvsem med 24 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena nova Vladimir Marko in Bogumil Peter, ki sta leta 1919 umrla za špansko gripo. Nato so se rodili še štirje otroci Marija (1919-1983), Marko22 (1921-2005), An­ ton (1930) in Milena Neža (1931). Družinsko idilo je 26. januarja 1933 presekala 21-mesečna konfinacija v Bilećo, Gacko in Sarajevo. Samo aretacijo je Natlačen opisal prijatelju, ki ga je pričakal na železniški postaji v Mostarju: »Pred dvema dnevoma sem se bil zvečer s Korošcem vrnil s Sv. Jošta. V Ljubljani so me po povratku že ponoči povabili na policijo in mi povedali, da sem konfiniran v Bilečo in da se bom odpeljal s prvim vlakom. Ni mi bilo dovoljeno, da bi se šel domov poslovit... Okoli polnoči so me odvedli na kolodvor. Tam sem našel v enakem položaju kakor sebe dr. Kulovca.«23 Po pripovedovanju sina Toneta 24 je bila konfinacija težko breme za Natlačeno ­ vo soprogo. Tudi šolski uspehi otrok so začeli pešati. Nadalje se Tone spominja: 25 »Nisem imel še treh let, koje bil oče odpeljan v konfinacijo. O tem dogodku imam samo meglen vtis. Prav dobro pa se spominjam dneva, koje šla mama peš na Brezje prosit Marijo, da bi se kmalu oče vrnil domov. Oče je bil mož reda in dela. Šest dni na teden je vstajal ob isti uri. Zajtrkoval je sam v jedilnici (tri dni star kruh, ker so mu nagajali žolčni kamni), nato pisama, opoldne kosilo doma z družino, nikdar mesa in ne vina, da bi imel čisto glavo za delo, deset minut smrčanja na divanu, a spet nazaj v pisarno. Večerjal je z druži ­ no, tokrat s cvičkom iz soda v kleti. Po večerji je igral tarok z nami otroki. priseljenci, ki so takrat prihajali v velikem številu v ZDA. Zaradi slabega zdravja je leta 1909 odstopil, se vrnil v rodno Slovenijo in seje upokojil; v tej hiši in tudi umrl. 22 Marko Natlačen ml. (1921-2005) je maturiral leta 1940 na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po začetku partizanskih likvidacij seje umaknil v Italijo in seje vračal domov le za polaganje izpi­ tov. Ob razpadu Italije seje umaknil v Švico in tam dobil od jugoslovanske kraljeve ambasade štipendijo. Po končanem študiju seje zaposlil pri mednarodnem vojaškem sodišču v Nümbergu kot raziskovalni analitik za balkansko območje, po končanih procesih pa je delal v mednarodni begunski organizaciji (IRO). Leta 1949 seje preselil v Kanado v Montreal, kjer je delal v od ­ delku administracije pogodb pri letalski družbi Canadair. Po poslovnih zvezah je prišel v stik s podobnim podjetjem ZDA in se preselil v Boston, kjer je tudi umrl. 23 Slovenec, 24. 10. 1942. 24 Anton (Tone) Natlačen (1930, Ljubljana) je obiskoval osnovno šolo in prvih pet razredov gi­ mnazije v Ljubljani. 4. maja 1945 seje sam s preostalimi begunci umaknil v Avstrijo. Šolanje je nadaljeval v Lienzu in leta 1948 maturiral ter še isto leto je dobil dovoljenje, da se preseli v Kanado. V začetku seje preživljal kot delavec na kmetiji. Na pobudo brata Marka seje 1952 zaposlil v proizvajalcu letal Canadair. Za izobraževanje je obiskoval večerne tečaje na univerzi Me Gill. Postopoma je prevzemal vse bolj odgovorne funkcije, med drugim je vodil tudi velik program proizvodnje novega lovskega letala za kanadsko letalstvo. Bilje direktor proizvodnje kontrole in industrijskega inženiringa. Upokojil se je na funkciji podpredsednika družbe za področje podpore proizvodnji. Poročil seje s Francozinjo Suzanne, s katero imata sina in hčer. Tonetovi mami Antoniji je pot v ZDA omogočil dr. Miha Krek. Tam si je kmalu našla delo v skladišču trgovine Woolworth. Po upokojitvi jo je Tone vzel k sebi, kjer je živela 14 let in tudi v njegovi družini umrla. Tonetovi sestri Marija z družino in Neža sta prišli tudi v Montreal. Neža je delala eno leto kot služkinja. 25 Pismo Toneta Natlačena Mirku Kovaču. 25 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Ob nedeljah in praznikih je oče šel največkrat k deveti maši v stolnico. Kadar ni bilo šolske maše in preden sem postal ministrant pri jezuitih, sem šel večkrat z njim. Popoldne pa so bili to dnevi sprehodov. Večkrat so se nam pridružili dr. Slavič26 ali pa profesor Lukman27 28 . Oče je imel osebno geslo »Boga se boj in ljubi narod svoj«, po katerem je uravnaval svoje življenje.« To geslo je moj oče zapisal tudi v mojo prvo spominsko knjigo. Zaposlitve in politična kariera Po končanem študiju na Dunaju se je leta 1912 dr. Marko Natlačen za stalno vrnil v Ljubljano. Poklicno pot je začel kot koncipient pri prvaku SLS in odvetni ­ ku dr. Ivanu Šušteršiču. 25 Pozneje je bil odvetniški pripravnik pri dr. Vladislavu Peganu, prav tako enem od vodilnih mož SLS.29 30 Leta 1919 je odprl svojo odvetniško pisarno v Ljubljani. Kot odvetnik je vodil veliko zadev za Slovensko ljudsko stranko. Dvajseta leta 20. stoletja so bila Marku Natlačenu naklonjena. Njegova ak­ tivnost v dijaških in študentskih organizacijah in osebna karizma sta bili dobra podlaga za začetek politične kariere v Slovenski ljudski stranki. Natlačenovo vključevanje v javno življenje lepo ponazarja njegovo aktivno sodelovanje na katoliških shodih leta 1913 in 1923. Na slednjem je imel odmeven govor. Med drugim je govoril »o kongregacijah in inteligenci«. Poudaril je, da za izobražence ni dovolj le shajanje v kongregacijah (takratnih katoliških organiza­ cijah). »Akademična inteligenca želi in potrebuje še druge hrane. Potrebuje znan­ stvenih predavanj verske vsebine in vseh panog bogoznastva, da se ve orientirati v tem kaosu sveta. S takimi predavanji se bo takoj jeseni začelo; da bi se katoliška inteligenca tudi primemo odzvala!« Zavzel seje še, da se na škofijskem posestvu na Goričanah zgradi Dom duhovnih vaj.31 V letih 1925-1927 je bil Natlačen predsednik Orla. Leta 1926 je postal pod ­ predsednik SLS. Leta 1927 je bil v logaškem okraju izvoljen v skupščino lju­ bljanske oblasti in postal predsednik oblastnega odbora. 26 Dr. Matija Slavič (1877-1958), teolog, rektor ljubljanske univerze 1932/33, 1939-1941, je bil znanstveni slovenski publicist in narodno obrambni delavec. Od leta 1920 je predaval biblične vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. 27 Dr. Franc Lukman (1880-1958), teolog, prevajalec spisov cerkvenih očetov Ciprijana, Hiero ­ nima, Janeza Krizostoma in Avguština. Večkrat je bil dekan Teološke fakultete, 1926/27 tudi rektor Ljubljanske univerze. Od leta 1940 dopisni član SAZU. 28 Benjamina Fajdiga: Dr. Marko Natlačen, ban dravske banovine, diplomsko delo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 1994 (dalje Fajdiga, Dr. Marko Natlačen). 29 Dr. Vladislav Pegan (1878-1955) je bil rojen v Vipavi; od leta 1908 odvetnik v Ljubljani. Med letoma 1908 in 1818 je bil deželni odbornik, član izvršilnega odbora SLS, pristaš dr. Ivana Šušteršiča, čeprav osebni prijatelj Janeza E. Kreka. 30 Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1945, str. 49-50. 31 Slovenec, 28. 8. 1923. 26 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena Prvo leto sestojanuarske diktature je bil od januarja do novembra komisar istega odbora, nato pa je delal v kulturnih organizacijah in bil med letoma 1931 in 1933 predsednik katoliškega akademskega starešinstva. Pol leta po vrnitvi iz konfinacije je bil 11. septembra 1935 imenovan za bana Dravske banovine. V konfliktu s komunistično ideologijo Propaganda po drugi svetovni vojni in režimsko zgodovinopisje sta sistema ­ tično zamolčevala vse vidike Natlačenove zgodovinske osebnosti in izpostavljala le stike z okupatorjem. Kot vsi meščanski politiki na okupiranem kontinentu je imel Marko Natla­ čen ob začetku druge svetovne vojne izjemno kočljivo nalogo. Kot predstavnik formalne oblasti je moral v korist sodržavljanov opravljati zastopniško in posre ­ dniško vlogo v odnosih z okupatorjem. Kot je razvidno iz njegovega poročila o dogodkih med 6. aprilom in 14. junijem 1941,32 seje naloge lotil z vso resnostjo, a hkrati tudi z zadržanostjo, ki jo zahteva kočljivi položaj naroda pod okupacijo. Koje uvidel, da s svojim posredovanjem pri italijanskem okupatorju ne more doseči ničesar, je odstopil z vseh funkcij in se umaknil v zasebnost. Čeprav za­ sebnik, brez javnih funkcij je še vedno veljal za eno od političnih avtoritet me ­ ščanske Slovenije in bil kot tak ovira za prihajajoči revolucionarni red. Menim, daje bil vzrok za Natlačenovo likvidacijo predvsem njegov konflikt s komunistično ideologijo in da so slovenski komunisti v Natlačenu videli pred ­ vsem političnega nasprotnika, ki ga je treba odstraniti. Med predvojnimi katoliškimi politiki Natlačen ni slovel po skrajnih nazorih. Kot človek razumne vere je bil do drugače mislečih korekten. Dr. France Koblar v svojem Obračunu pove: »Koje stopil v politiko, je bil cel mož, umiijen delavec in širokosrčen - saj so mu omejeni strankarji šteli v veliki greh in ga dolžili, da podpira »liberalce«. Ni bil zamerljiv, čeprav je kdo na njegov račun kakšno pikro rekel.« 33 Bolj brezkompromisen pa je bil do komunistov. Na začetku leta 1928 je na primer obiskal škofa Jegliča in ga opozoril na prodiranje boljševizma 34 v vrste 32 ARS, Osebna zbirka Izidorja Cankarja (AS 1660), fase. 9/IX. Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 1, str. 117-147. Ponovni natis iz istega vira pa v knjigi: Mirko Kovač: Ban dr. Marko Natlačen ob stodvajsetletnici rojstva. Ljubljana 2006. 33 Koblar, Moj obračun - iz zapuščine, str. 168. 34 Danes se zdi govor o boljševizmu kot pripovedka o nečem, kar seje dogajalo v daljnih ruskih stepah, a Metod Mikuž v Pregledu zgodovine NOB, knjiga II. Ljubljana 1962, str. 147, navaja, daje bila Komunistična partija Slovenije zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih na­ čelih boljševizma. Tudi Bojan Godeša v članku Priprave na revolucijo ali NOB?. V: Sodobnost, 1991, št. 8-9, navaja daje bila leta 1941 KPS le podružnica KPJ, ta pa le sekcija Komunistične internacionale. 27 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju mladine JSZ (Krekova mladina) in na primer zahteval, naj iz Akademskega Orla izključenega Draga Ulage ne štipendirajo več na fizkultumi šoli v Berlinu (Škof Jeglič je štipendijo dodelil Ulagi iz lastnega žepa). 35 Med letoma 1929 in 1930 je bila partijska organizacija skoraj povsem razbita, a že v letih 1931/32 je ponovno oživela. V tridesetih letih se je KPS okrepila ter pridobila na svojo stran nekatere intelektualce, predvsem mladino, krščanske so­ cialiste in del sokolov.36 Glede na širitev komunizma na srednjih šolah in fakultetah je ban dr. Marko Natlačen 12. februarja 1940 stopil pred banski svet z odmevnim in preroškim govorom. V uvodu navaja ugodne razmere za tako početje: »V drugi polovici lanskega leta se je komunistična akcija okrepila, in sicer po izbruhu vojne zlasti po sklenitvi zveze med Nemčijo in Rusijo in razdelitvi Polj­ ske, ko so se boljševiki pojavili na Karpatih. Značilno za podkrepljeno komunistič­ no delovanje pri nas je dejstvo, da se komunisti več ne skrivajo v tajnih društvih in tajnem tisku, temveč da nastopajo v formalnem oziru na povsem zakonit način.« V nadaljevanju med drugim pravi: »Ni čudno, da seje komunistično gibanje, primemo idealizirano, razpaslo celo že med srednješolsko mladino. Imamo dokaze, ki jih je dala preiskava v večjem številu naših srednješolskih mest, da so srednješolci naravnost stopili v službo predstavnikov kominteme, delajo po njihovih navodilih, lovijo pristaše, korespondiraj o z enakomislečimi in s takimi, ki ne kažejo dovolj odpora, razširjajo ilegalno propagandno literaturo ali urejujejo in razširjajo lastne propagandne liste in lističe, ki si često nadevajo obleko nacionalnih aspiracij, da bi ostali maskirani.« Svoj govor končuje: »Moj klic velja preko vas, gospodje, člani banskega sveta, vsem slojem naroda: Pazite kaj se godi v družinah, v društvih, v javnosti, v šoli in v uradih, v industrijskih delavnicah in podzemeljskih rovih, da vas nekoč ne preseneti svet, ki mu bo krščanstvo samo še tarča za pijane dovtipe, ruševine več stoletne narodne kulture pa temelj, na katerega bo postavil svoje brezdušno materialistično carstvo. Moj klic velja posebej še vsem poklicnim vzgojiteljem mladine, to je vsemu našemu nižjemu in višjemu učiteljstvu: Najdragocenejše, kar imamo, je izročeno vaši skrbi. Čez deset let bo slovenski svet tak, kakršnega vi danes polagate v mlade duše. Gorje vam, če se izkaže, da njiv niste pleli, ali da ste celo sejali ljubko!«37 Okupacija Slovenije Dr. Marko Natlačen je bil Komunistični partiji Slovenije (KPS) očitno v napo­ to. Tri dni pred napadom sil osi na Jugoslavijo je CK KPS izdal letak, v katerem 35 Metod Mikuž: Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, knj. I. Ljubljana 1962 (dalje Mikuž, Pregled zgodovine NOB, 1), str. 109, 134 in 183. 36 Prav tara, str. 83/1, 96. 37 Slovenec, 14. 2. 1940. 28 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena je zahteval, da zaprejo Natlačena in njemu podobne, ter sklenejo pakt o medse ­ bojni pomoči s Sovjetsko zvezo, čeprav je le-ta v tistem času imela sklenjen pakt o nenapadanju s Hitlerjevo Nemčijo. 38 Ob nemškem, italijanskem in madžarskem napadu na Kraljevino Jugoslavijo je skupaj s še drugimi predstavniki legalnih političnih strank na območju Dravske banovine 6. aprila 1941 ustanovil Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil, da bi se s čim manj žrtvami oblikovalo slovensko avtonomno ozemlje pod nad ­ zorom enega samega okupatorja. V prvih dneh okupacije seje trudil, da bi stvari potekale brez nepotrebnega prelivanja krvi in je na primer komuniste, ki so bili v zaporih, ukazal izpustiti. Narodni svet je deloval le do 17. aprila 1941, koje izvrševanje oblasti prevzel italijanski komisar. Ko so Italijani okupirano slovensko ozemlje formalno priključili Kraljevini Italiji, so kot posvetovalno telo predvideli tudi Sosvet (Konzulto), ki je bil le posvetovalno telo z namenom sodelovanja pri urejanju življenja prebivalstva, kot je skrb za prehrano, ureditev cen, začetek javnih cestnih del, renoviranje stavb ljubljanske bolnišnice in univerze, pospešitev turizma in tujskega prometa. Na prvi seji Sosveta 3. junija, preden so njegovi člani šli v Rim, je komisar Grazioli ugotovil lojalnost prebivalstva okupacijskim oblastem. Z druge seje Sosveta 26. junija je malo znanega, tretja seja 3. julija je bila nepomembna, na četrti seji 5. novembra pa Natlačena ni bilo več. 39 Marko Natlačen je iz Sosveta zaradi represalij (streljanja talcev) okupatorja izstopil 18. septembra 1941.40 Pogled na okupacijo Slovenije in politične razmere v prvi polovici leta 1941 ter svoje delovanje v dogodkih med 6. aprilom in 14. junijem 1941 je Marko Natlačen podal v poročilu. 41 Od vsega tam navedenega Natlačenovega delovanja mu VOS očita samo sodelovanje in izstop iz Sosveta. Kot kažejo viri, je Natlačen sodeloval na vsega treh sejah Sosveta in razen same udeležbe na sejah ni znanega nič takega, kar bi ga kompromitiralo kot sodelavca okupacijske oblasti. Likvidacija dr. Marka Natlačena KPS je avgusta 1941 organizirala Varnostno obveščevalno službo (VOS). Na­ men VOS je bil predvsem v tem, daje branil revolucijo in likvidiral tiste Sloven ­ ce, ki so bili že pred vojno znani kot nasprotniki komunizma. Začele so se likvi ­ dacije in samo v Ljubljani je pod streli VOS do Natlačenove likvidacije padlo 49 Ljubljančanov.42 38 Mikuž, Pregled zgodovine NOB, 1, str 48, 62. 39 Prav tam, str. 303, 304. 40 Gl. op. 32. 41 Prav tam. 42 Mikuž, Pregled zgodovine NOB, 1, str. 205-206. 29 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Na jesen 1941 je VOS začel zasledovati tudi dr. Marka Natlačena. V začetku novembra, koje bil na sprehodu, mu je neznanec blizu Žal izročil pismo z napo­ vedjo likvidacije. 43 Dr. Marko Natlačen se ni več čutil varnega, zato je bil v glavnem doma. Nje ­ gov sin Tone se spominja: »Ves tisti čas sem v naši hiši videl Italijane samo en ­ krat, ko so izvedli racijo v naši ulici in preiskali vsako hišo. V Italijo je šel samo enkrat, to je ob priliki potovanja v Rim k papežu in Mussoliniju. Oče je bil prvi, kije prosil, da gre v Rim, da bi papež kakor tudi Mussolini posredovala pri Nem ­ cih naj prenehajo s strašnim početjem na Gorenjskem in Štajerskem. Z Nemci ni imel absolutno nobene zveze od Celja naprej. Za post letal 942 je škof Rožman napisal pastirsko pismo »o ljubezni presvete ­ ga Srca Jezusovega«: nekaj tednov za tem je dal pobudo, naj se mu vse slovenske družine posvete in mu postavijo svoj družinski prestol. Tako se je tudi naša dru ­ žina posvetila Srcu Jezusovem. Obredje opravil pater Kopatin in kip Srca Jezusa je bil postavljen na posebno stojalo v jedilnici. V času pred smrtjo je bil oče precej poglobljen v branje knjige, ki jo je mislim izdal v tistem času dr. Franc Lukman. Bila so to razmišljanja sv. Avguština. Na jutro umora, ki je bil lep sončen dan, je po zajtrku šel oče na vrt, narezal nekaj vrtnic in jih prinesel v vazo pri kipu Srca Jezusovega. Potem je šel v prvo nadstropje, v spalnico, da se obrije in bil tam, koje morilec, preoblečen v duhov ­ nika, prišel. Mama, kije morilcu odprla vrata in ga peljala v jedilnico, je poklica­ la očeta, da pride doli, ker ima obisk kaplana iz Trebnjega. Nekaj dni pred umorom je bil pri nas jezuit, pater Kopatin, očetov rojak, in je rekel da se bo trinajstega na obletnico prikazovanja v Fatimi nekaj velikega dogo ­ dilo. Očeta smo izgubili, prihranjeno pa mu je bilo mučenje, ki bi ga prizadelo v naslednjih letih. Bi končal v Dachauvu, bi bežal in bil vrnjen ali pa v najboljšem slučaju životaril v tujini odtrgan od ljubljene Slovenije?« 44 Marka Natlačena je 13. oktobra 1942 ustrelil Franc Stadler - Pepe, pozneje razglašen za narodnega heroja. VOS se je za likvidacijo Natlačena odločil sep ­ tembra 1942. Skupino za opazovanje je sestavljalo več agentov. Med njimi Nuša Pirjevec, Jože Rojc - Lado in Lidija Dermastia. Edo Brajnik - Štefan, je dal ukaz, da se likvidacija izvrši. 45 V zapisu pogovora o pripravah na likvidacijo, ki ga hranijo v t.i. arhivu VOS, Franc Stadler obširno pripoveduje o sami izvedbi likvidacije. Edvard Kardelj je na sam dan likvidacije prišel v Ljubljano preoblečen v železničarja. Po likvidaciji je Borisu Kidriču in Francu Leskošku napisal pismo, v katerem izraža, daje bil nad dogodkom »prav pošteno razveseljen« ter da naj bi delo (likvidacijo) opravil 43 Ivan Ahčin: Dr. Marko Natlačen ob deseti obletnici smrti. V: Svobodna Slovenija, 16. 10. 1952. Dr. Ivan Ahčin (1897-1960), teolog in glavni urednik Slovenca in viden pripadnik SLS. 44 Pismo Toneta Natlačena Mirku Kovaču. 45 »Razgovor o pripravah in akciji na Natlačen dr. Marka 13-12-1942«. Arhiv VOS (ARS, AS 1931, te 1499), ponatisnjen v Zaveza, št. 3, str. 95-102. 30 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena novinec. Očitno Kardelj o podrobnostih likvidacije ni bil obveščen, saj je bil Sta­ dler že izkušen operativec VOS.46 Odmevi na likvidacijo dr. Marka Natlačena Že drugi danje večina slovenskih časopisov priobčila daljše članke o umoru dr. Marka Natlačena. 15. oktobra 1942 je liberalno Jutro objavilo zapis: »Podli umor dr. Natlačena je izbil sodu dno. Komunističnega divjanja med Slovenci mora biti enkrat za vselej konec! Nobenega opravičila in nobenega licemerstva ne more biti za nikogar, da se ne bi pridružil borbi proti njemu in za njegovo iztrebljenje med nami.« 24. oktobra 1942 je Slovenski poročevalec, glasilo OF, objavil na treh stra­ neh komunike VOS OF o »justifikaciji voditelja bele garde«: »V torek, 13. X. 1942 ob 9 uri zjutraj je organ Varnostne službe OF justificiral na njegovem domu advokata dr. Marka Natlačena, bivšega bana Dravske banovine in dosedanjega vrhovnega vodja bele garde Slovenije. Obveščevalna služba OF je ugotovila naslednje protislovensko zločinsko de ­ javnost, ki jo je vršil dr. Marko Natlačen v zadnjem času proti osvobodilni borbi slovenskega naroda: 1. Po tem, ko je sprejel članstvo v sosvetu Ljubljanske pokrajine in konec lanskega leta (v resnici 18. septembra; op. avt.) iz njega izstopil, je dr. Natlačen v letošnjem maju in juniju ponovno navezal tesne stike z vidnimi predstavniki okupatorskih oblasti vseh vrst. /.../« V nadaljevanju VOS našteva italijanske in nemške oficirje, ki naj bi jih Na­ tlačen sprejemal v svoji vili. O teh stikih pa ne obstajajo nikakršna pričevanja in ni logično, po kaj in zakaj naj bi le-ti k Natlačenu sploh hodili. Še posebej neverjetno je, da bi k Natlačenu hodili nemški oficirji, saj so po zabeležki RSHA (Reichsicherheitshauptamt), ki jo hrani arhiv MNZ, Nemci sumili Natlačena sa­ botaže oziroma bojkota oblasti. 47 Jedro očitkov VOS pa niso stiki z okupatorjem, očitki so usmerjeni pred vsem na to, da je na svojem domu sprejemal Slovence, ki so jih komunisti imeli za organizatorje bele garde. Tisti, ki opravičujejo likvidacijo Natlačena ali pa mu jemljejo pravico do ča­ stnega spomina v narodovi zavesti, se lahko naslonijo le na tri očitke: - članstvo v Narodnem svetu od 6. do 17. aprila 1941 ter v tej vlogi poskus posredovanja pri Nemcih, da bi bili Slovenci okupirani s strani samo enega okupatorja, - članstvo v Sosvetu od 3. junija do 18. septembra 1941 ter - izjava lojalnosti Mussoliniju, ki sojo dali člani Sosveta 8. 6. 1941 na obisku v Rimu. 46 Prav tam. 47 Fajdiga, Dr. Marko Natlačen. 31 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Po tedaj veljavnem vojnem pravu okupator ne bi smel spreminjati zakonodaje okupirane države, niti s silo zahtevati lojalnosti okupiranega prebivalstva okupa­ torju. Italijani so se v začetku okupacije tega vsaj delno držali, Nemcem pa kaj takega ni prišlo niti na misel. Cilj obiska v Rimu je bil predvsem ohranitev za prebivalstvo znosnejšega okupacijskega režima. S stališča revolucionarnega prava, ki gaje uvajala OF, delovanje Natlačena v prvih petih mesecih okupacije ni bil največji zločin. Največji zločin je bil, daje bil potencialni vodja bele garde, kot je bela garda umevana v boljševiškem načinu razmišljanja. Zakaj je bil dr. Marko Natlačen likvidiran, nam pove Edvard Kocbek v svojih razmišljanjih v Tovarišiji: 48 »13 oktober. »V prvih nočnih urah je kurir iz Ljubljane prinesel vest, da so naši danes likvidirali Natlačena. Novica nas je iznenadila, priznati moram, da nas je vse prizadela. Mene ni prizadela kot moralna nepravilnost, temveč kot poli­ tična nejasnost. /.../ Prepričan pa sem, daje naše ljubljansko predstavništvo vse ­ stransko premislilo svojo odločitev in pravilno izbralo trenutek za to kazen. /.../ Natlačenova likvidacija je vsekakor zaključek prve faze boja proti domačim nasprotnikom. Z njim je padel tisti predstavnik klerikalne stranke, okrog katerega so se zbirali vsi njeni pravoverni pristaši. Duhovščina je izgubila tistega kleri ­ kalnega veljaka, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati njene koristi. Lahko rečemo, da v klerikalnem taboru zdaj ni več človeka, okrog katerega bi se mogla bela garda enotno zbrati. Dana je torej možnost medsebojnih trenj med njenimi manjšimi voditelji. Londonski vladi je odpadel tisti zastopnik, na katerega bi se mogla uradno obračati. In nazadnje je okupator izgubil tistega med slovenskimi kolaboranti, ki bi mu mogel narediti največ uslug. Novica je sprožila intenzivne razgovore, ki so trajali vso noč do jutra.« Naslednji dan Kocbek še zapiše v dnevnik: »V Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za novo pravico, ki se bo razodela v tej zgodovinski dobi. Ta tragična smrt pomeni z drugimi likvidacijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni ne le pravično kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice I...I.«49 V zadnjem letu življenja dr. Marka Natlačena se je na Slovenskem razplam­ tela revolucija po boljševiškem vzoru. Komunike VOS o likvidaciji končuje svoj sestavek z besedami: »Njegova smrt je rešila nešteto slovenskih življenj, kajti padel je eden glavnih organizatorjev državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorjev.« Kot je pokazala zgodovina, seje z Natlačenovo smrtjo začela prava bratomorna vojna in Natlačen je bil ena prvih žrtev revolucije. 48 Edvard Kocbek: Izbrano Delo I. Ljubljana 1972, str. 264-267. 49 Ironija zgodovine je, da so na temelju tega porajajočega se revolucionarnega prava po koncu vojne dodelili za bivanje vilo Natlačenovih na Poljanah bratu Edvarda Kocbeka, Jožetu. 32 Mirko Kovač Življenjska pot dr. Marka Natlačena Slovenska revolucionarna oblast je januarja 1946 oskrunila grob Natlačenove družine, izkopala posmrtne ostanke Marka, prve žene Vide in otrok Vladimira in Bogumila. Kam so posmrtne ostanke odložili, ni znano. Iz skromnih razmer na vrh slovenske politike in žrtev komunistične revolucije Izhajajoč iz siromašne kmečke družine je Marko Natlačen s svojo nadarjeno ­ stjo, redoljubnostjo in delavnostjo dosegel blestečo poklicno in politično kariero. Po končanem študiju prava na dunajski univerzi seje posvetil odvetništvu in politiki. V obdobju šestletnega banovanja seje izkazal kot učinkovit in uspešen politični voditelj. Zlasti na gospodarskem področju. Benjamina Fajdiga v svoji diplomski nalogi pravi:50 »Napredek v gospodarstvu in tehniki je vedno hotel videti utemeljen v narodni kulturi. Ljubezen do slovenske knjige in podobe mu je bila globoka srčna potre ­ ba. Že kot oblastni predsednik je pomagal do življenja Narodni galeriji ter prišel na pomoč tudi Modemi galeriji, ki naj bi postala pravi hram nove, porajajoče se slovenske umetnosti. Zavzemal se je za ustanovitev likovne akademije, podpiral izdajanje umetniških zbornikov kakor Groharja in Jakopiča. Bilje prvi ban, kije razpisal nagradna tekmovanja za likovne umetnike ter dal pobudo za ustanovi­ tev slovenskega zgodovinskega slikanja, ki naj važne dogodke naše zgodovine popularizira v svobodni likovni podobi. Zavzel seje za Društvo znanosti in ume ­ tnosti, ki je bila predhodnik Akademije. Spravljal je v red slovensko univerzo ter ji skupaj z dr. Korošcem postavil trdne temelje. Njun velik spomenik je tudi univerzitetna knjižnica.« Vse zasluge Marka Natlačena so bile načrtno izrivane iz slovenske narodne zavesti. Bolj kot s skrunitvijo družinskega groba Natlačenovih jim je to uspelo s povojno propagando. Čas je, da se Marku Natlačenu pravično odmeri mesto v slovenskem narodnem spominu in zgodovini. 50 Fajdiga, Dr. Marko Natlačen. 33 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Božja previdnost nam je poslala strašno preskušnjo. Danes nas je nena ­ doma, zadet od morilčevih krogel, zapustil naš preljubi očka, gospod dr. Marko Natlačen Ponižno molimo Gospoda nad življenjem in smrtjo: »Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« Pogreb preljubega očka bo v petek, dne 16. oktobra ob 16. uri od mo­ lilnice na Žalah na pokopališče pri Sv. Križu. Slovesna sv. maša za pokoj njegove duše se bo opravila v soboto, dne 17. oktobra ob sedmih zjutraj v stolnici sv. Nikolaja. Spominjajte se pokojnika v molitvi! V Ljubljani, dne 13. oktobra 1942. Nija, žena; Stanko, Iča, Marko, Tone, Nežica, otroci. Heribert Kren, zet; Neža Vilfan, tašča - in ostalo sorodstvo. Slovenec, 15. 10. 1941 34 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 Marko Natlačen, predsednik Jugoslo­ vanske Orlovske zveze (1925-1927) Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 Tako kot za druge vodilne slovenske politične stranke je tudi za Slovensko ljudsko stranko (SLS), najmočnejšo moderno politično organizacijo na Sloven ­ skem v času do druge svetovne vojne, značilno, da se zgodovinski spomin veči ­ noma ustavlja pri njenih najvidnejših predstavnikih, medtem ko se izvajalcem njenih strateških idejnih in političnih usmeritev posveča manjšo pozornost. Ti so se namreč prek svoje dejavnosti, v kateri so pokazali politično delavnost, ideološko zanesljivost in sposobnost uporabljanja svojega strokovnega znanja, prav tako kot njihovi strankarski voditelji uveljavili v družbenem in političnem prostoru in pustili svoj pečat v slovenski novejši zgodovini. To velja tudi za dr. Marka Natlačena, ki gaje zaupanje vodstva SLS pripeljalo v strankin vrh ter do naj višjih predstavniških in politično upravnih funkcij na Slovenskem v času med svetovnima vojnama. In čeprav je bil Natlačen izrazit politični praktik, je bil prepoznaven tudi po svojih, sicer predvidljivih, ideoloških in načelnih političnih stališčih, ki dopolnjujejo njegovo podobo enega od vidnejših predstavnikov SLS v prvi jugoslovanski državi. V našem prispevku se bomo osredotočili na ta vidik Natlačenove osebnosti, zajeli pa bomo obdobje od njegovega prvega vidnejšega javnega nastopa leta 1907 do opravljanja prve visoke družbene in javne politične funkcije na Slovenskem - predsedovanja oblastni skupščini ljubljanske oblasti in njenemu izvršilnemu organu, ljubljanskemu oblastnemu odboru, ki ju je vodil od leta 1927 do uvedbe kraljeve diktature leta 1929. Natlačen je v svojem idejnem in političnem oblikovanju dosledno sledil svoji katoliški nazorski opredelitvi. To je napovedal že kot predsednik pripravljalnega odbora letnega sestanka slovenskih katoliških maturantov 10. in 11. avgusta 1907 v Ljutomeru, koje v svojem pozdravnem govoru zbrane udeležence nagovoril z besedami, »daje ideja krščanska, narodna in demokratična, za katero se hočemo ogrevati in pripravljati, da jo v življenju udejstvimo in sicer: v osebi sami, v družini in v družbi«. 1 Pozneje je kot predsednik katoliško usmerjene Slovenske dijaške zveze (SDZ), ki jo je vodil v letih 1908-1910, svoj idejni in narodnopoli ­ tični ideal strnil v dveh vodilnih načelih: katoliški veri in slovenskem jeziku. Po­ udaril je tudi pomen konkretnega dela za uresničenje teh načel. »Vsaka ljubezen do kake ideje,« je opozarjal, »pa mora najti zunanjega izraza v dejanju, v delu za idejo. Naš ideal mora biti močen, zdrav, samostojen slov. narod s krščansko kulturo.« Zavzel seje tudi za splošni napredek slovenskega ljudstva, kije porok njegove narodne emancipacije v avstrijski državi. 2 V tem smislu je od hranilnice 1 Slovenec, 17. 8. 1907, Abiturentski sestanek. 2 Slovenec, 11. 7. 1910, Naš 10. julij. 37 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju in posojilnice v Vipavi ter njenih odbornikov leta 1909 tudi zbral denarna sred ­ stva za potrebe narodnoobrambnega dela. 3 Največji pomen v delu za narod in katoliško idejo je Natlačen videl v prizadevanju za kulturno prebuditev širokih ljudskih plasti. V vseh svojih javnih nastopih in delovanju se je zavzemal za njihov izobrazbeni dvig, ki naj bi ga dosegli z vzpostavitvijo sistematično zasnovane mreže ljudskih knjižnic. »V vsaki fari naj se ustanovi knjižnica!« je bilo njegovo vodilo. 4 In »ako prečita ena fara v enem letu 2000 knjig, ne more ostati brez sledu za izobrazbo in napredek«, je de ­ jal 31. avgusta 1909 na občnem zboru Slovenske dijaške zveze v veliki Unionovi dvorani v Ljubljani.5 Lahko rečemo, da je bila v prizadevanju za ustanavljanje novih knjižnic po Slovenskem Slovenska dijaška zveza uspešna. Od 13 knjižnic, ki so v tistem času delovale v njenem okrilju, so pod Natlačenovim vodstvom ustanovili tri nove (na Dolenjskem in v Beli krajini), snovali knjižnico v Lescah, zagotovili nove knjige za knjižnico v Št. liju na Koroškem, večje število knjig pa so poslali še v Pliberk. Nove knjižnice so bile dobro obiskane, število izposojenih izvodov je po večkrat preseglo število knjižničnega fonda. 6 V tem smislu je SDZ delovala »iz ljudstva za ljudstvo«, kot je njeno poslanstvo označil Natlačen v za­ hvali ljubljanskemu knezoškofu Antonu Bonaventuri Jegliču za govor, s katerim je pozdravil udeležence njenega občnega zbora leta 1909 v Ljubljani. 7 Natlačen je v času svojega vodenja SDZ seveda opredelil tudi njeno poslan­ stvo na področju idejnega in političnega boja. Opozoril je, da slovensko dijaštvo pripada dvema idejnopolitičnima taboroma - katoliškonarodnemu in svobodo ­ miselnemu (liberalnemu). Za liberalce je poudaril, da »so proti vsemu, kar je katoliškega. Njih bojno orožje je obrekovanje in opravljanje. Predvsem so se vrgli na mladi naraščaj. Z zvijačo in lepimi besedami si hočejo pridobiti mlada, neizkušena srca.« Pri tem je mislil zlasti na delovanje liberalnega narodno radi ­ kalnega dijaštva in pisanje njihovega glasila Omladina. Le-to je imel za »pore ­ dnega paglavca, ki zmerja in izživlja, če ga hočemo pa prijeti, jo udari v beg«. 8 Malum necessarium, nujno zlo SDZ, je zato ideološko delo med mlajšim dija- štvom. SDZ bi ga opustila le v primeru, če bi se svoji agitaciji med dijaštvom od ­ povedala nasprotna stran, če bi torej bila »vzgoja mladine na srednjih šolah taka, kot jo zahteva zakon, namreč verskonravna«. Dokler temu ni tako, »pa je naša dolžnost, da paraliziramo vpliv nasprotnega dijaštva in brezverskih profesorjev«. Ob tem mora SDZ skrbeti še za podrobno delo med ljudstvom in študij njegovih 3 Slovenec, 17. 9. 1909, Darovi. Za narodno obrambo. - Pripominjam, daje Natlačen, tudi ka­ sneje koje opravljal samostojni odvetniški poklic, daroval svoja denarna sredstva za potrebe narodnoobrambnega dela. (Slovenec, 15. 9. 1923, Ljubljanske novice. Jugoslovanski Matici', 4. 12. 1924, Darovi). 4 Slovenec, 24. 8. 1908, Občni zbor »Slovenske dijaške zveze« v Gorici. 5 Slovenec, 1. 9. 1909, Zborovanja slovenskega katol.-narodnega dijaštva. 6 Prav tam. 7 Slovenec, 31. 8. 1909, Današnji shod katoliško-narodnega dijaštva v veliki dvorani »Uniona«. 8 Slovenec, 21. 8. 1909, Vstajenja dan ribniškega dijaštva. 38 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 kulturnih in gospodarskih potreb, 9 njeno delovanje pa naj podpirajo tudi kato­ liški denarni zavodi. »Naj bi naše posojilnice ne zaostajale za liberalnimi!« je poudaril Natlačen, ko je junija 1909 v pozivu za gmotno pomoč SDZ opozoril, da je »radikalna ,Omladina 1 /.../ izkazala prejšnji mesec velike vsote, ki jih je dobila njihova ,Prosveta 1 od raznih posojilnic in zasebnikov«. 10 Natlačen je v tem času pokazal tudi nasprotujoč odnos do socialne demokracije. Razberemo ga lahko iz njegovega svarila cerkvenim oblastem na nemškem Štajerskem, da si »naši rojaki v Gradcu« zaman želijo »poslušati božjo besedo v svojem materinem jeziku, in se potapljajo v socialno demokracijo, ker nimajo niti te edine obrambe«. 11 Poleg idejnih in političnih vprašanj je Natlačen v času vodenja SDZ obravnaval tudi so­ cialno vprašanje, v katerem je glavni problem videl v položaju kmečkega stanu.12 Iz tega obdobja je treba opozoriti še na njegove energične zahteve za enakoprav ­ nost slovenskih študentov z nemškimi na avstrijskih univerzah in za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. 13 Med družbenimi in političnimi vprašanji, v katerih se je opredelil v času do prve svetovne vojne, je Natlačen največ pozornosti namenil organizaciji kato­ liškega izobraževalnega dela. O tem je posebej govoril na slovensko-hrvaškem katoliškem shodu, zbranem od 23. do 27. avgusta 1913 v Ljubljani. 14 Omenimo naj, daje imel Natlačen pri izvedbi IV. katoliškega shoda opaznejšo vlogo. Bilje član odseka za sestavo delovnega programa in resolucij zbora ter član komisije, kije pripravila sprejem njegovih udeležencev. 15 Natlačen je na shodu sodeloval v delu Odseka za krščansko izobrazbo, kjer je poročal o delovanju in ciljih katoliških izobraževalnih društev. Kritično je opozo- 9 Slovenec, 1. 9. 1909, Zborovanja slovenskega katol.-narodnega dijaštva. 10 Slovenec, 12. 6. 1909, Podpore S. D. Z. 11 Slovenec, 17. 4. 1909, Delo Südmarke v Št. liju. 12 Slovenec, 8.5.1908, Dnevne novice. Občni zbor vipavske zveze k. s. nepolitičnih društev. - Kar zadeva Natlačenov odnos do socialnega vprašanja, velja opozoriti, daje pogosto, zlasti po opra­ vljenem študiju prava na Dunaju, 13. 11. 1912 (Slovenec, 13. 11. 1912, Dnevne novice. Pro­ mocija'}, daroval za katoliški Ljudski sklad. (Slovenec, 23. 3. 1912, Darovi. Za Ljudski sklad’ , 10. 7. 1912, Dnevne novice. Za »Ljudski sklad« so darovali v mesecu juniju sledeči gg.’ , 27. 12. 1912, Dnevne novice. V »Ljudski sklad«’ , 23. 1. 1913, Dnevne novice. Za Ljudski sklad’ , 26. 2. 1913, Darovi. Za ljudski sklad’ , 18. 4. 1913, Darovi. Za »Ljudski sklad«’ , 19. 7. 1913, Dnevne novice. Za ljudski sklad’ , 11. 8. 1913, Dnevne novice. Za Ljudski sklad’ , 30. 10. 1913, Dnevne novice. Darovi za ljudski sklad’ , 9. 3. 1914, Prispevki za »Ljudski sklad«; 15. 4. 1914, Darovi. Darovi za ljudski sklad za mesec marec ’ , 22. 5.1914, Prispevki za Ljudski sklad) Daroval je tudi za balkanski odsek Apostolstva sv. Cirila in Metoda, koroške Slovence in IV. katoliški shod. (Slovenec, 18. 11. 1912, Darovi. Darovi za balkanski odsek »Apostolstva sv. Cirila in Metoda«’ , 4. 1. 1913, Koroški Slovenci. Za božičnico slovenski Koroški’ , 18. 4. 1913, Darovi za katoliški shod). 13 Slovenec, 1. 1909, Za slovensko vseučilišče v Ljubljani; 3. 9. 1910, Občni zbor »Slovenske dijaške zveze«. 14 Slovensko-hrvaški katoliški shod je bil četrti katoliški shod na Slovenskem. 15 Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani 1913. Katoliška Bukvama, Ljubljana 1913, str. 7, 22. 39 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ril na nedejavnost precejšnjega števila društev, ki jih je treba »vzbuditi in poživiti k čvrstemu delu«. To se lahko doseže prek dela posameznih društvenih odsekov, da bodo društva »vzgojila samostojne mladeniče in može, ki bodo postali spo­ sobni voditelji, jedro organizacije, ki bodo po svojem duhu in po svojem srcu, po svoji inteligenci in značajnosti sposobni voditelji svojega kraja. Po teh se bo masa ljudstva ravnala, od njih si pustila svetovati in se voditi in njim bo ljudstvo najlažje zaupalo. Le par takih mož v vsako našo občino, v vsako našo faro, vsako vas, mož, zvestih in trdnih v krščanskih načelih in izobraženih v vseh javnih in gospodarskih vprašanjih - pa se nam za bodočnost ni treba bati. Sami dobri kr­ ščanski gospodarji bodo najboljše vplivali na svojo okolico.« 16 Natlačen je predlagal ustanavljanje pevskih, dramskih, tiskovnih, abstinenč ­ nih, izseljenskih, gospodarskih in gospodinjskih društvenih odsekov. 17 V svojem poročilu je posebno pozornost namenil tiskovnim odsekom, saj je »naj večja sila v javnem življenju /.../ danes tisk«. Razmere na tem področju je zadovoljivo ocenil in ob tem opozoril na »naše nemške sosede. Dasi morda dober, krščanskomisleč Nemec, se vendar kar ne more otresti vpliva židovske žurnalistike - čitanje ži­ dovskega žurnala smatra vendarle za najpotrebnejšo vsakdanjo hrano, ki jo mora tako vestno in točno uživati vsak dan kakor kosilo ali večerjo.« Na Slovenskem je v tem pogledu precej boljše, »vendar bi bilo lahko še mnogo boljše. Poglejmo naše liberalce na deželi pa tudi v mestu!« je opozoril. »Koliko najdemo pravih načelnih liberalcev? Veliko večino med njimi tvorijo ljudje, ki so vsako nedeljo pri maši, opravljajo velikonočno spoved, molijo celo zvečer z družino rožni ve ­ nec ali so celo vsak teden pri mizi Gospodovi - volijo pa liberalno. Ti ljudje so žrtev brezverskega časopisja, in naravnost čudež se mi zdi, da ostanejo vendarle verni, dasi čitajo dan na dan napade na Cerkev, na duhovščino, napade na dogme, celo na naj svetejše skrivnosti svete vere. Tu se vidi najjasneje resnica, daje ver ­ nost milost božja.«18 Na podlagi gornjega opozorila je Natlačen poudaril dolžnost katoliške izo­ braževalne organizacije, da vodi »boj, neizprosen boj proti slabemu časopisju in proti slabemu tisku sploh. Na mesto slabega časopisja povsod naše liste - to naj bo naloga tiskovnega odseka v vsakem našem društvu. Vsako leto ob Novem letu naj napravi odsek poseben načrt, kako izpodriniti iz javnih lokalov in iz poštenih družin slabo časopisje in kako vpeljati v vsako hišo in vse javne lokale naše liste. Delo naj se med člane razdeli, vsak naj sprejme svojo nalogo. S tem store naši ljudje veliko misijonsko delo, in le eno leto naj gredo vsa naša društva na to delo z energijo in po načrtu, pa bo storila naša organizacija velik korak na potu vzgoje našega ljudstva. Nemški socialni demokrati imajo gotove nedelje v letu, ko je dolžnost vsakega pristaša, da pridobiva novih naročnikov za njihovo časopisje. Uspehi so vsako leto ogromni. Zakaj bi mi zaostajali v boju za dobro stvar, če 16 Prav tam, str. 93. 17 Prav tam, str. 93-96. 18 Prav tam, str. 94. 40 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 žrtvuje nasprotnik toliko za slabo!« In še eno napotilo je Natlačen namenil delo ­ vanju tiskovnih odsekov: »Naj ne bo hiše brez dobrega časopisa!« 19 Natlačen je spregovoril tudi o vprašanju, kako naj bi delovala posamezna dru ­ štva, če ne bi imela možnosti ustanoviti vseh predlaganih odsekov. V tem primeru »naj se vsaj nekaj stori: vrše naj se redni sestanki s prostimi razgovori o tekočih važnejših javnih vprašanjih. Društveni voditelj ali kdo drugi, kije za to sposoben, naj zbere snov, ki bo člane zanimala in jo potom razgovora obdela. Razgovarja naj se o političnih vprašanjih in svetovnih dogodkih, ki so ravno aktualni.« Predlagal je tudi vzpostavitev nadzora nad delovanjem društev. To delo naj bi v vsakem dekanatu prevzeli dekanijski odbori, ki bi vsaj enkrat letno pregledali njihovo de ­ lovanje. Vez med dekanijskimi odbori in vodstvom izobraževalnih društev naj bi predstavljali dekanijski referenti, ki bi vodstvo točno in redno obveščali o stanju društev z njihovega območja, hkrati pa bi bili v stalnem stiku s člani dekanijske ­ ga odbora. »Na ta način bo mogoče iz centra skrbeti za to, da bodo vsa društva dosegala svojo nalogo in pa tudi za to, da bo naša društvena organizacija kolikor mogoče enotna in koncentrirana. Ta institucija (dekanijski referenti - op. av.) bo imela tudi še zlasti to nalogo, da potom zaupnikov sestavi in izpopolnjuje natančen kataster ljudstva tudi po političnem naziranju, kar pa spada v poseben poslovnik, ki ga tu ne morem natančneje razkrivati.« Na podlagi Natlačenovega poročila je Odsek sprejel posebno resolucijo, v kateri so bili zajeti vsi njegovi predlogi. 20 V času do prve svetovne vojne oziroma ob njenem začetku se je Natlačen opredelil tudi glede vprašanja avstrijske patriotične drže Slovencev. Po vojni na­ povedi, ki jo je Avstro-Ogrska izrekla Kraljevini Srbiji 28. julija 1914, je Natla­ čen iz množice, ki seje zvečer istega dne zbrala pred deželnim dvorcem (poslopje današnje Univerze) v Ljubljani, spregovoril takole: »Imamo vojsko! Sedmo leto že nam grozi in rožlja s sabljo naš sosed tam doli na južnovzhodni meji naše prostrane domovine. Kakor gleda mogočni lev na malo nagajivo miško, je zrla mogočna viteška Avstrija na tega svojega pritlikavega soseda. Toda med tem vi­ teškim vedenjem Avstrije je postajal pritlikavi sosed močnejši in že prirojena mu predrznost, ošabnost in požrešnost je čudovito rastla, tako da smo prišli že resno v nevarnost, da nam odtrga lep del našega ozemlja. Hudodelski umor dne 28. junija je vrgel v to velesrbsko početje čudovito luč, kije mahoma odkrila vso resnost in nevarnost položaja. Da varuje svojo zakonito lastnino, da zagotovi sama sebi in svojim ljudstvom mir, kije predpogoj blagostanja in vsakega napredka, je morala (Avstrija - op. av.) poseči po najskrajnejšem, ker dobra beseda ni več pomagala, morala poseči po orožju. - Imamo vojsko! Velike in težke bodo žrtve, ki jih bo moralo doprinesti na skupni žrtvenik naše skupne domovine naše ljudstvo; toda slovensko ljudstvo bo te žrtve rade volje doprineslo, ker vé, da kaj velikega ni mogoče doseči brez velikih žrtev. - Sest stoletij je naš slovenski narod že pod že ­ zlom preslavne habsburške dinastije. Šest stoletij je ohranil zvesto svojo zvesto- 19 Prav tam, str. 94-95. 20 Prav tam, str. 96-97. 41 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju bo habsburškim vladarjem. Nima ga madeža slovenska trobojnica! V zavesti, da je naša bodočnost edinole v Avstriji, v mnogonarodni velevlasti mogoča, ostane slovenski narod tudi v težki tej uri zvest tradicijam svojih dedov: zvest svojemu cesarju in zvest Avstriji. Dokazali bomo vnovič, daje prav govoril Koseski, koje rekel: Hrib se omaje in hrast - zvestoba Slovenca ne mine. - Živela Avstrija!« 21 Po poročilu Slovenca je »govornika /.../ ljudstvo burno aklamiralo, klicalo je: Proč s Srbijo! Živela vojska! Živela Avstrija! in druge domoljubne klice.« 22 Govor, ki gaje imel 28. julija 1914, je Natlačenu pozneje (pred volitvami v ljubljansko oblastno skupščino 23. januarja 1927) očitalo liberalno Jutro,23 zato mu je Slovenec odgovoril, daje istega dne poleg Natlačena podobno govoril tudi ljubljanski župan in prvak liberalne Narodno napredne stranke (NNS), dr. Ivan Tavčar.24 Naj spomnimo, daje Tavčar v svojem govoru na balkonu ljubljanskega magistrata, 28. julija 1914, prav tako kot Natlačen, če ne še bolj poudarjeno, izra­ žal avstrijsko patriotično čustvo, le da ga ni usmeril v govorniški obračun s Kra­ ljevino Srbijo. 25 Govor 28. junija 1914 so Natlačenu njegovi tovariši iz dijaških let zamerili, 26 politično pa mu je škodil tudi v Kraljevini Jugoslaviji. Zaradi njega naj leta 1929 ne bi bil imenovan za bana Dravske banovine. 27 28 Do tega je prišlo šele leta 1935. Natlačenu se je včasih pripisovalo (oziroma se mu še) tudi avtorstvo znane protisrbske hujskaške pesmi Bojni grom, ki jo je objavil Slovenec 27. julija 1914 po navedbi Franceta Koblarja pa je njen avtor pesnik Franjo Neubauer. 29 21 Slovenec, 29. 7. 1914, Ljubljana manifestira. 22 Prav tam. 23 Jutro, 6. 1. 1927, Iz volilnega boja. 24 Slovenec, 12. 1. 1927, Beležke. Demokratska logika. 25 Slovenski narod, 29. 7. 1914, Patriotske manifestacije v Ljubljani. 26 Ana Koblar - Horetzky: Iz zapuščine Franceta Koblarja. V: Nova revija, 1999, št. 209, str. 169. Kot je leta 1971 France Koblar povedal Janku Pleterskem, je bil Natlačen tisti čas »koncipijent pri dr. Ivanu Šušteršiču in verjetno je tudi govoril po Šušteršičevem naročilu«. (Janko Pleterski: Zapis pogovora s predsednikom Slovenske matice profesorjem Francetom Koblaijem dne 28. septembra 1971. V: Glasnik Slovenske matice, 1990, št. 1-2 (dalje Pleterski, Zapis pogovora s Francetom Koblarjem), str. 21. O tem gl. tudi Marijan Marolt: Dr. Marko Natlačen : dvajset let po smrti ljudskega bana. V: Zbornik Koledar svobodne Slovenije. Buenos Aires 1962 (dalje Marolt, Natlačen), str. 147) 27 Pleterski, Zapis pogovora s Francetom Koblaijem, str. 21. 28 Prav tam; Momčilo Zečević: Prošlost i vreme : iz istorije Jugoslavije. Beograd 2003, str. 236. - Besedilo omenjene pesmi se glasi: »Krvava pesem do nebes / upije; / Kri Ferdinandova je vmes, / Zofije. // Zvali ste nas dolgo dni / na klanje ... / Iz dolge vstali smo noči / in spanja. // S kanoni vas pozdravimo / vi Srbi; / dom hladen vam postavimo / ob vrbi... // V imenu božjem pride k vam / armada / pogledat, kaj se / sveti tam / z Belgräda. // Očistimo vam sveti križ / od praha, / za nas je bojni grom in piš / brez straha. // Nožnicam meč izderemo / bliskavi, / da prestol vam operemo / krvavi. // Z zeleno vas odenemo / odejo: / na veke vam zaklenemo / vso mejo. // Pravično stare plačamo / dolgove; / zmagalci spet se vračamo / v domove.« (Slovenec, 27. 7. 1914, Bojni grom) 29 Pleterski, Zapis pogovora s Francetom Koblarjem, str. 21. - O Franju Neubauerju gl. Kr. (Fran­ ce Koblar): Neubauer Franjo. V: Slovenski biografski leksikon, 6. Ljubljana 1935 (dalje SBL, 6), str. 200. 42 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 Glede znanega pogromaškega vzklika »Srbe na vrbe!«, ki je po vsej verjetnosti izšel iz omenjene pesmi in naj bi ga Natlačen izrekel na manifestacijskem shodu 28. julija 1914 pred deželnim dvorcem v Ljubljani, pa o tem tedanji poslanec NNS v dunajskem parlamentu in v kranjskem deželnem zboru, dr. Vladimir Ravnihar, v svojih spominih piše takole: »Dne 28. julija 1914. sem prejel kot deželni po­ slanec dopis, ki pravi: ,danes zvečer bo vojaški mirozov (zvočni znak za počitek - op. av.) in patriotična manifestacija pred deželnim dvorcem pred deveto uro. Vabim Vas, da se udeležite manifestacije na balkonu deželnega dvorca ’. Podpisan je deželni odbornik dr. Lampe. Kakšna je bila manifestacija, so obširno poročali časopisi. Pojavili so se govorniki iz ,ljudstva 1 in eden izmed govornikov, stoječ na kandelabru pred deželnim dvorcem, je razbil rečenico ,Srbe na vrbe 1. Reklo seje, daje bil to - dr. Marko Natlačen.« 30 Natlačen se je v Slovenski ljudski stranki začel uveljavljati po prvi svetovni vojni. Med vojno javno ni deloval, leta 1916 je bil izvoljen le za odbornika Slo­ venskega glasbenega društva Ljubljana.31 Njegovo ime seje v zvezi s političnim dogajanjem na Slovenskem v javnosti znova pojavilo šele neposredno pred raz­ padom Avstro-Ogrske, koje bil 28. oktobra 1918 kot predstavnik katoliške tele- snovzgojne organizacije Orel izvoljen v vodstvo Narodne Obrane. 32 Omenjeno polvojaško organizacijo je ustanovil Narodni svet za slovenske dežele in Istro (Narodni svet), da bi ob predvidenem umiku avstro-ogrske armade z italijanske ­ ga bojišča čez slovensko ozemlje, pa tudi za vzdrževanje javnega reda in miru v obdobju oblikovanja nacionalne državne oblasti, zagotovil ohranitev ustaljenih razmer na Slovenskem. 33 Narodna Obrana je delovala do 14. novembra 1918, 30 Mojega življenja pot : spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ljubljana 1997, str. 99. 31 Slovenec, 14. 1. 1916, Občni zbor slovenskega glasbenega društva »Ljubljana« dne 4. jan. 1916. - Natlačen se je v glasbenem društvu Ljubljana vidno izpostavil neposredno po voj­ ni, koje bilo pozimi 1918/1919 pri velikem delu članov društva opaziti težnje po združitvi z liberalnim pevskim društvom Slavec, s čimer bi prešel v tuje roke tudi dragoceni društveni inventar. Glede na to so po večmesečnem oklevanju nekateri člani glasbenega društva Ljublja­ na, predvsem po Natlačenovi zaslugi dosegli, da seje društvo marca 1919 na svojem občnem zboru razšlo, inventar pa je prešel v last Slovenske krščanskosocialne zveze (SKSZ). Takoj po razpustu glasbenega društva Ljubljana se je le-to konstituiralo kot pevski odsek SKSZ, leta 1920 pa je nekdanja Ljubljana ustanovila Pevsko zvezo koz podzvezo SKSZ. V Pevski zvezi so se nato zlagoma začeli zbirati tudi podeželski katoliški pevski zbori (Fran Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1928, str. 324). 32 Slovenec, 29. 10. 1918, Narodna bramba. Gl. Slovenec, 31. 10. 1918, Ljubljanske novice. »Osrednji odbor narodne obrane v Ljubljani«. 33 Damijan Guštin: Oborožene sile Države SHS. V: Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848-1992. Ljubljana 2005, str. 193. 43 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ko jo je sporazumno z Narodnim svetom razpustila Narodna vlada Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. 34 V prvih letih po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kralje ­ vina SHS) se je Natlačen posvetil svojemu odvetniškemu poklicu. Nastopil je v vrsti odmevnih sodnih obravnav, o katerih je podrobno poročalo glasilo SLS Slovenec. 35 Med njimi naj opozorimo na tožbo znanega mladoliberalnega gospo­ darstvenika dr. Milka Brezigarja proti odgovornemu uredniku Slovenca Mihaelu Moškercu. Brezigar gaje tožil zaradi Slovenčevega pisanja, daje med prvo sve ­ tovno vojno kot uradnik vojnega Žitnega zavoda na Dunaju nezakonito prekupče ­ val z nakaznicami za moko.36 Tožba seje končala s poravnavo, na podlagi katere je moral Brezigar plačati vse stroške sodne obravnave, to je stroške za svojega pravnega zastopnika, za Moškerčevega zastopnika Natlačena, stroške porotnikov in vse druge stroške. 37 34 Uradni list Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, št. 7, 15. 11. 1918, Razglas Narodne vlade; Slovenski narod, 14. 11. 1918, Razpust narodnih straž. 35 Slovenec, 24. 6. 1919, Izpred porote. Vlom pri Josipu Eberle in pri Giontiniju pred poroto', 24. 2. 1920, Izpred porote. Ukraden avtomobil', 6. 9. 1920, Ljubljanska porota; 31. 10. 1920, Sodišče in policija. Vehovec contra Carli', 5. 2. 1921, Politične novice. Popravkar Ribnikar, 16. 4. 1921, Sokolski škandal pred sodiščem; 7. 5. 1921, »Šleva« pred vzklicnim sodiščem; 18. 5. 1921, Izpred sodišča. Pesek proti časnikarjem', 7. 6. 1921, Ljubljanska porota; 27. 10. 1921, Dnevne novice. Bivši starosta radovljiškega Sokola, dr. Mirko Triller pred sodiščem', 10. 12. 1921, Ponočni shod dr. Mirka Trillerja pred sodiščem; 15. 12. 1921, Izpred sodišča; 24. 2. 1922, Dr. Oblak obsojen; 11. 3. 1922, Ljubljanska porota. Tiskovna zadeva', 6. 5. 1922, Dnev ­ ne novice. Tudi junaštvo!', 25. 10. 1922, Dnevne novice. »Razmere v vojski.«; 20. 12. 1922, Samostojnemu poslancu Majcnu pred sodiščem dokazana denuncijacija; 21. 2. 1923, Justica. Tožba dr. Vošnjakaproti »Slovencu«', 8. 3.1923, Dnevne novice. »Slovenec« proti predsedniku »Kmetijske družbe«; 21. 3. 1923, Gustav Pirc toži; 29. 3. 1923, Bivši samostojni poslanec Majcen tudi pred okrožnim sodiščem ožigosan kot denuncijant; 7. 6. 1923, Ljubljanska porota; 8. 6. 1923, Ljubljanska porota; 19. 7. 1923, Dnevne novice. Ponovna razprava v zadevi g. dr. Bogomila Vošnjaka', 22. 8. 1923, Razmere v oddelku za socialno politiko; 5. 1. 1924, Ljubljan­ ske novice. Kaj je konfidentstvo?', 7. 5. 1924, Dnevne novice. Resnicoljubnost g. Ažmana', prav tam, Izpred sodišča. Tiskovne pravde', 6. 8. 1924, Izpred sodišča. Ata »Narod« pred sodiščem', 24. 8. 1924, Ljubljanske novice. Jesensko zasedanje ljubljanske porote', 2. 9. 1924, Ljubljan­ ske novice. Porotno zasedanje', 7. 11. 1924, Ljubljanske novice. Orjuna ca. Radešček. - V drugi polovici dvajsetih let, razen v enem primeru (Slovenec, 3. 3. 1926, Žužemberk. Izredno dolga pravda), poročil o Natlačenovem sodelovanju v sodnih obravnavah ne najdemo več, kar lahko povezujemo z visokimi funkcijami, ki jih je v tem času prevzel v slovenskem javnem življenju. 36 Slovenec, 27. 11. 1920, Molče kot grob. (Slovenec je o Brezigarjevem medvojnem ravnanju v dunajskem Žitnem zavodu pisal tudi 24. in 26. 11. 1920. - Slovenec, 24. 11. 1920, Milo za drago; 26. 11. 1920, Resnica o dr. Brezigarju) O liberalnem odzivu na Slovenčeve trditve gl. Jutro, 25. 11. 1920, Obtožba proti drju Brezigarju; Slovenski narod, 25. 11. 1920, Politične vesti. Klerikalci in dr. Brezigar, 26. 11. 1920, Politične vesti. Gonja proti drju M. Brezigarju. 37 Slovenec, 4. 9. 1921, Ljubljanska porota. Afera dr. Brezigarja pred porotnim sodiščem. - O sodni obravnavi t. i. afere Brezigar podrobneje v Slovenec, 3. 9. 1921, Ljubljanske novice. O dr. Brezigarjevi tožbi', 4. 9. 1921, Ljubljanske novice. Tekom porotne razprave', 6., 7. in 8.9. 1921, dr. M. Natlačen: Afera dr. Milko Brezigarja pred sodiščem; Jutro, 4. 9. 1921, Kako smo rušili 44 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 Ob odvetniški dejavnosti seje Natlačen udejstvoval tudi v družbenem življe ­ nju. Leta 1920 je postal podpredsednik katoliške narodnoobrambne organizacije Slovenska straža in odbornik Katoliške lige, 38 začel pa se je uveljavljati tudi v SLS. Za ljubljanske občinske volitve, 3. decembra 1922, gaje stranka uvrsti­ la med namestnike kandidatov Zveze delovnega ljudstva za ljubljanski občinski svet, 39 pred volitvami v Narodno skupščino Kraljevine SHS, 18. marca 1923, pa je začel nastopati na strankinih predvolilnih shodih. 40 V drugi polovici istega leta - 5. novembra 1923 - so ga na zboru zaupnikov SLS v Ljubljani izvolili še v načelstvo in izvršilni odbor SLS.41 Leta 1923 je nastopil tudi na V. katoliškem shodu, 25. do 28. avgusta v Ljubljani, na katerem pa ni imel opaznejše vloge, kot jo je imel na shodu desetletje pred tem. Na V. katoliškem shodu je na zboro­ vanju Marijinih družb govoril o kongregacijah in inteligenci. Povedal je, »da za inteligenco ne more zadostovati kongregacija z navadnimi shodi in govori. Aka- demična inteligenca želi in potrebuje še drugačne hrane. Potrebuje znanstvenih predavanj verske vsebine iz vseh panog bogoznanstva, da se ve orientirati v tem kaosu sveta.« Govoril je tudi o pomenu duhovnih vaj za inteligenco, za katere bo posebej zagotovljeno, ko bo na škofijskem posestvu na Goričanah zgrajen Dom duhovnih vaj.42 Natlačen je decembra 1923 kot predstavnik Slovenske Straže po­ stal še član akcijskega odbora vseh slovenskih političnih strank ter dobrodelnih in narodnoobrambnih društev, oblikovan za podporo slovenskim rudaijem v Ve ­ stfaliji, za katere je sam daroval 50 Din.43 Po letu 1923 je Natlačen postal eden od opaznejših predstavnikov SLS v slovenskem javnem življenju. Nastopal je na njenih predvolilnih shodih, in si­ cer pred občinskimi volitvami jeseni 1924,44 volitvami v Narodno skupščino, 8. februarja 1925,45 volitvami v oblastno skupščino ljubljanske oblasti, januarja Avstrijo; 6. 9. 1921, Domače vesti. V našem poročilu o procesu Brezigar contra Moškerc; 9. 9. 1921, Politične beleške. Dve potrebni ugotovitvi. 38 Slovenec, 6. 2. 1920, Dnevne novice. Velika skupščina Slovenske Straže', 4. 4. 1920, Dnevne novice. Katoliška liga. - Kot odbornik Slovenske straže - to j e postal že leta 1910 - je Natlačen leta 1920 zbiral tudi denarna sredstva za njeno delovanje. (Anka Vidovič - Miklavčič: Društvo Slovenska straža. V: Studia Historica Slovenica, 2004, št. 2-3, str. 442; Slovenec, 28. 7. 1920, Za »Slovensko Stražo«) 39 Slovenec, 26.11. in 2. 12.1922, Kandidatje Zveze delovnega ljudstva. - O Zvezi delovnega ljud­ stva gl. Janko Prunk: Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za občinske volitve decembra 1922. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1971-1972, št. 1-2, str. 199-228. 40 Slovenec, 21. 2. 1923, Volivni shodi SLS. Št. Jurje pri Grosupljem; 27. 2. 1923, Volivni shodi SLS; 6. 3. 1923, Slovenska armada na pohodu; 13. 3. 1923, Shodi ljudske armade. 41 Slovenec, 6. 11. 1923, Zbor zaupnikov SLS. 42 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1924, str. 364. 43 Slovenec, 1. 12. 1923, Slovenci!; 15. 5. 1924, Darovi. Dinarski dan in drugi prejemki za vest­ falske Slovence. 44 Slovenec, 11.6. 1924, Politične vesti. Shodi SLS. 45 Slovenec, 30. L 1925, Dopisi. Iz Boh. Bistrice', 4. 2. 1925, Volivno gibanje; 25. 4. 1925, Izpred sodišča. Odmev iz volivne dobe. 45 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju 1927,46 in volitvami v Narodno skupščino 11. septembra 1927,47 ter na drugih političnih srečanjih zaupnikov SLS po Sloveniji. 48 Govoril je tudi na krajevnih evharističnih shodih. 49 Na volilnem shodu SLS za volitve v ljubljansko oblastno skupščino, ki je bil 2. januarja 1927 v Žireh, je nastopil skupaj s strankinim na­ čelnikom dr. Antonom Korošcem, 50 na shodu v Rakeku, 16. januarja 1927, pa so ga celo napadli pripadniki tedaj že razpuščene Orjune, a so ga njegovi privrženci ubranili pred napadalci. 51 Poleg tega je bil na zboru zaupnikov SLS, 11. decembra 1924 v Celju, izbran za namestnika strankinega kandidata ing. Dušana Semeca v volilnem okraju Logatec in Radovljica za volitve v Narodno skupščino 8. febru ­ arja 1925,52 na volitvah v ljubljansko oblastno skupščino leta 1927 pa je bil nosi­ lec liste SLS v volilnem okraju Logatec 53 in bil izvoljen v skupščino.54 Obenem seje nadalje uveljavljal v javnem življenju. Leta 1924 je predsedoval drugemu, nedeljskemu dnevu I. marijanskega kongresa, ki seje zbral od 6. do 8. septembra 1924 v Ljubljani, 55 v letih 1925-1927 pa je bil predsednik Jugoslovanske Orlo­ vske zveze. 56 Prelomnica v Natlačenovem vzponu v SLS je bilo leto 1926, ko so ga na stran­ kinem zboru zaupnikov, 14. novembra 1926 v Celju, izvolili za prvega podnačel- nika SLS. Po izvolitvi seje zbranim zaupnikom zahvalil z naslednjimi besedami: »Zaupniki! Zahvaljujem se vam za izvolitev, za izkazano zaupanje in visoko čast, ki ste mi jo podelili. Hočem se vam oddolžiti z delom. Moje delo bo veljalo or- 46 Slovenec, 4. 1. 1927, Volivni boj za oblastne skupščine; 11. 1. 1927, Pred veliko zmago sloven ­ ske ljudske misli; 18. 1. 1927, Velik shod SLS naRakeku;21. 1. 1927, Odločna Notranjska. 47 Slovenec, 8. 9. 1927, Jesenice. Jesenice v taboru SLS. 48 Slovenec, 29. 4. 1924, Zborovanja SLS; 7. 10. 1925, Shodi SLS; 13. 4. 1926, Shodi SLS; 11. 5. 1926, Shodi SLS; 12. 8. 1927, Katoliški shod v Cerknici; 17. 7. 1928, Slovesna zaobljuba slovenskega naroda v Žalcu; 18. 12. 1928, Shodi SLS. Kranj. 49 Slovenec, 27. 5. 1928, Kaj je novega. Evharistični shod', 13. 9. 1928, Evharistični shod v Kr­ škem. - Kot lahko sklepamo iz Slovenčevega poročila o evharističnem shodu v Krškem, je Natlačen ob teh priložnostih predvsem poudarjal pomen in potrebo avtoritete (Slovenec, 13. 9. 1928, Evharistični shod v Krškem). 50 Slovenec, 4. L 1927, Volivni boj za oblastne skupščine. 51 Slovenec, 18. L 1927, Velik shod SLS na Rakeku. 52 Slovenec, 12. 12. 1924, Zbor zaupnikov SLS; Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 22. 1. 1925, Kandidati za narodne poslance : B. kandidatne liste za sodni okrožji Ljubljana in Novo mesto. - Pripominjam, daje bil Dušan Semec izvoljen v Narodno skupščino Kraljevine SHS. (Prav tam, 19. 2. 1925, Poročilo na podstavi člena 83. zakona o volitvah narodnih poslancev za narodno skupščino kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o izidu volitev, izvršenih dne 8. februarja 1925). 53 Slovenec, 22. 12. 1926, Kandidatne liste. 54 Miroslav Stiplovšek: Slovenski parlamentarizem 1927-1929 : avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kultumi razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana 2000 (dalje Stiplovšek, Slovenski par­ lamentarizem, 1927-1929), str. 107. 55 Slovenec, 9. 9. 1924, Slavnostni dnevi I. Marijanskega kongresa. 56 Pir. (Avgust Pirjevec): Natlačen Marko. V: SBL, 6, str. 193. O Jugoslovanski Orlovski zvezi gl. Drago Stepišnik: Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana 1968, str. 185. 46 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 ganizaciji stranke in vzgoji strankinega naraščaja. Tema dvema točkama hočem posvetiti predvsem vse svoje moči, da bo naša armada usovršena (izpopolnjena - op. J. P.), organizirana in vsak trenutek pripravljena za napad. Ko se vam zahva­ ljujem, vas prosim vse brez izjeme, da me v tem stremljenju podpirate. Narodu in naši narodni državi bo veljalo naše politično delo.« 57 Natlačen je z izvolitvijo na podnačelniško mesto dejansko postal prvi mož stranke v Sloveniji, saj se je načelnik SLS, Anton Korošec, v glavnem zadrževal v Beogradu. 58 Ob tem je bil sredi dvajsetih let s Korošcem in vidnim krščanskosocialnim politikom ter teda ­ njim poslancem SLS v Narodni skupščini, dr. Andrejem Gosarjem, izvoljen tudi v skupni odbor Češke ljudske stranke, Slovanške ljudske stranke in SLS, ki naj bi pripravil skupno zborovanje slovanskih krščanskih demokracij. 59 Natlačen se je kot podnačelnik SLS posvetil predvsem njenemu praktičnemu političnemu delovanju, medtem ko idejnih in programsko političnih vprašanj ni obravnaval. Omenjene problematike se je dotaknil le v pogovoru z dopisnikom zagrebškega lista Novosti maja 1927, koje zavrnil trditve predstavnika delavske ­ ga krila v SLS, dr. Ivana Stanovnika, da stranko obvladujeta duhovščina in kle ­ rikalizem. Natlačenov odgovor je bil: »SLS je po svojem ustroju in zgodovini tako demokratična, daje komaj kaka stranka v naši državi demokratičnejša. V njej lahko pride vsak posameznik kakor tudi vsak stan do veljave. Kdor je sposoben in kdor več dela, ta ima večji vpliv. Socialni, gospodarski in kulturni program SLS je osnovan na načelih krščanstva. Slovenska inteligenca je bila v času, ko je šla SLS med narod, po veliki večini svobodomiselno orientirana. Zato je naravno, da seje v prvi dobi posebno duhovščina postavila v ospredje v SLS, ker je ta duhovščina tvorila pretežno večino javnih delavcev stranke. Ali kakor je rastlo število katoli­ ško orientiranega izobraženstva, tako je duhovništvo stopalo v stranki v ozadje in na čast duhovščini je treba ugotoviti, da dosledno kaže tendenco, da laična inteli ­ genca prevzame v stranki vodilno mesto. Kako naj bi bilo tudi drugače mogoče? Danes more govoriti o samovladi duhovščine in o klerikalizmu v SLS samo tisti, ki razmer ne pozna, ali pa hoče te razmere iz izvestnih razlogov netočno naslikati.« 60 57 Slovenec, 16. 11. 1926, Zbor zaupnikov slovenske ljudske stranke. 58 Odnos med Korošcem in Natlačenom je politični delavec SLS, vrhniški advokat Marijan Ma­ rolt, po drugi svetovni vojni opisal takole: »O dr. Natlačenu je vladalo mnenje, daje pač naj- poslušnejši mlajši sodelavec dr. Korošca, ki se trudi, da voditelja in učitelja v vsem posnema in hoče pač njegov način vladanja v Beogradu tudi v malem na Slovenskem uveljaviti. To smo mi mladi tako videli, da smo rekli, da posnema Natlačen Korošca celo v zasebnem obnašanju, v svoji ljubeznivi zafrkljivosti, ki se pa učencu ne posreči vedno tako kot učitelju. Brez dvoma je naloga političnega voditelja tudi v tem, da mlajše sodelavce vodi, popravlja in vzgaja. Korošec je to delal pri tistih, ki jih je imel pri sebi in pri onih, ki so ostajali v domovini, v Sloveniji, pri teh navadno bolj od daleč in od teh je Natlačen učitelja najbolj opazoval in ga posnemal, le ne tako diskretno, ampak bolj naravnost in na sličen način uravnaval tudi svoje sodelavce. Kar je tako popravil, za vse mu moramo biti hvaležni.« (Marolt, Natlačen, str. 147) 59 Slovenec, 12. 10. 1926, Za zvezo katoliških slovanskih parlamentarcev. 60 Slovenec, 20. 5. 1927, Razmere v Slovenski ljudski stranki. - O tedanjem socialnem, gospodar ­ skem in kulturnem programu SLS gl. Jurij Perovšek: Programi političnih strank, organizacij in 47 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Dobre tri mesece po prevzemu prvega podnačelniškega mesta v stranki je Natlačen postal tudi eden od štirih naj višjih predstavnikov civilne oblasti na Slo­ venskem. Predstavljali sojo velika župana ljubljanske in mariborske oblasti, to je upravno-ozemeljskih enot, na kateri je bila tedaj skladno s centralistično vidov ­ dansko ustavo razdeljena Slovenija, 61 in predsednika oblastnih skupščin ter obla­ stnih odborov obeh oblasti. Ljubljanska oblastna skupščina je Natlačena izvolila za svojega predsednika na svoji konstitutivni seji 23. februarja 1927, ljubljanski oblastni odbor pa ga je za svojega predsednika izvolil na konstitutivni seji 25. februarja 1927.62 Natlačen sije v času vodenja ljubljanske oblastne skupščine in oblastnega odbora skupaj s predsednikom mariborske oblastne skupščine in obla­ stnega odbora dr. Josipom Leskovarjem, kije prav tako prihajal iz vrst SLS, uspe ­ šno prizadeval, da so v Sloveniji čim bolj samostojno reševali vrsto pomembnih vprašanj njenega razvoja. Največje uspehe so dosegli na gospodarskem področju - pri javnih gradnjah in spodbujanju razvoja agrarnih panog. Pomemben dosežek je bila tudi ureditev zdravstva v povezavi z reševanjem socialne problematike. Izboljšali so še razmere na področju prosvete in kulture. 63 Ob tem je Natlačen poudarjal strankino temeljno narodnopolitično zahtevo v jugoslovanski državi - uresničenje narodne samoodločbe in vzpostavitev upravno enotne avtonomne Slovenije z lastnim parlamentom in vlado. 64 Te zahteve je hkrati z izražanjem privrženosti kralju Aleksandru Karađorđeviću in jugoslovanski domovini pose ­ bej poudaril na otvoritvenem zasedanju ljubljanske oblastne skupščine 23. fe- združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918-1929). Ljubljana 1998 (dalje Perovšek, Programi političnih strank), dok. št. 14, str. 65-69, dok. št. 15, str. 70, dok. št. 16, str. 71-74, dok. št. 17, str. 75-76, dok. št. 19, str. 81, dok. št. 20, str. 82-86. O opredelitvi vloge duhovščine v SLS gl. Politični katekizem ali kaj mora vsak državljan vedeti o politiki? Ljubljana 1920, str. 60-62. 61 Ljubljanska oblast je obsegala naslednje območje: mesto Ljubljana, politične okraje Črnomelj, Kamnik (razen občin Motnik, Trojane in Špitalič) Kočevje, Kranj (s koroško občino Jezersko), Krško, Litija, Ljubljana-okolica, Logatec, Novo mesto in Radovljica, sodna okraja Brežice in Sevnica (občini Veliki Kamen in Mrčna sela), sodni okraj Laško (razen občine Sv. Rupert) in Kastav. Mariborska oblast pa je obsegala naslednje območje: mesta Celje, Maribor in Ptuj, politične okraje Ljutomer, Maribor, Prevalje, Ptuj in Slovenj Gradec, sodne okraje Kozje (ra­ zen občin Veliki Kamen in Mrčna sela), Celje, Vransko, Gornji Grad in Šmarje, občino Sv. Rupert (iz sodnega okraja Laško) ter občine Motnik, Trojane in Špitalič (iz političnega okraja Kamnik), Prekmurje in Medjimurje. - Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, št. 49, 15. 5. 1922,134., Uredba o razdelitvi države na oblasti. 62 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929, str. 126, 135, 137. 63 Prav tam, str. 148A-74. O delovanju ljubljanske in deloma tudi mariborske oblastne skupščine in oblastnega odbora v letih 1927-1929 gl. tudi Marko Natlačen: Oblastne samouprave v Slove ­ niji. V: Slovenci v desetletju 1918-1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana 1928, str. 339-357. 64 O oblikovanju avtonomističnega narodnopolitičnega programa SLS v Kraljevini SHS gl. Jurij Perovšek: Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v slovenski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922-1923). V: Zgodovinski časopis, 1984, št. 1-2, str. 5-27; isti, Programi političnih strank, dok. št. 18, str. 77-80, dok. št. 20, str. 82-86. 48 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 bruarja 1927 in ponovil v govoru, ki gaje imel 29. oktobra 1928 na slavnostni seji ljubljanske skupščine ob deseti obletnici slovenske samoodločbe in razpada avstrijske oblasti.65 Na seji ljubljanske oblastne skupščine 29. oktobra 1928, ki so se je udele ­ žili tudi člani mariborskega oblastnega odbora, 66 je Natlačen enega od glavnih poudarkov v svojem govoru namenil tudi težki slovenski zgodovinski izkušnji in narodnoemancipacijskim naporom v avstrijski dobi. »Danes obhajamo deseto obletnico onega dne,« je nagovoril zbrane udeležence seje, »kije prinesel našemu narodu osvobojenje, ki je uresničil naš tisočletni sen, ko smo postali Slovenci po tisočdvesto letni sužnosti svobodni. Današnji praznik je zato praznik naše naro­ dne svobode, praznik našega narodnega vstajenja. Tisočdvesto let so naši ljudje živeli in umirali kot tlačani tujcev, ponižani in zaničevani. Od kralja Sama preko svojih starih županov in velmož, preko panonskih knezov, ki so Slovencem po­ klicali južna brata Cirila in Metoda, preko svobodno ustoličenih koroških vojvod, preko celjskih grofov, ki so bili zasanjali misel jugoslovanske države, preko vseh časov je naš narod mislil na svobodo; morda samo polzavestno, vendar leje žive ­ la v naših ljudeh vera v svobodo in čeprav v trpljenju, solzah in bolesti!« - »Uso­ da nam je naklonila izredno važno ozemlje [,] postavila nas je kakor mogočno ozidje med veliki nemški narod in Jadransko morje, določila nam je ozemlje, na katero leže trije narodi: Nemci, Madjari in Italijani. V boju zoper vse tri sosede je preživel naš narod težke dni, vendar je zlasti na jugozapadu branil z občudo ­ vanja vredno vztrajnostjo in dosti uspešno vsako ped svoje zemlje do skrajnih mej svoje moči. Bolj kakor na jugozapadu so bile ogrožene naše narodne meje na severu, odkoder je številčno in gospodarsko neprimerno močnejši naš sosed s pomočjo vsega uradnega aparata, šol in ponemčevalnih organizacij zabijal v naše narodno telo klin za klinom, hoteč prodreti do Jadrana in si tako odpreti na široko pot v daljni svet.« - »Bili so časi, ko so se s strahom v srcu povpraševali najboljši in najidealnejši naši možje, bo li naš narod mogel trajno vzdržati strašen pritisk neprijatelja, ki seje zavedal, daje naš mali narod na potu njegovemu svetovnemu imperiju.« - »Dogodki v prvih letih svetovne vojne, koje že sama slovenska be ­ seda ali slovenska pesem pomenila veleizdajo, koje bilo že skoro sklenjeno, da mora slovenska beseda tudi iz zadnjega državnega in samoupravnega urada ter dati povsod mesto nemškemu državnemu jeziku, je izgledalo, daje slovenski na­ rod končno veljavno zapisan smrti. Toda čim hujše je bilo preganjanje in trpljenje slovenskega naroda, bolj se je jačila v narodu misel na narodno svobodo; čeravno spočetka le na tihem in skrivoma, je končno narasla v velesilo, ki je v boju za majniško deklaracijo odjeknila med celim slovenskim narodom tako glasno, da ni bilo več sile, ki bi jo mogla zadušiti.« 67 65 Slovenec, 24. 2. 1927, Otvoritev oblastnih skupščin; 30. 10. 1928, Za zedinjeno Slovenijo. 66 O udeležbi članov mariborskega oblastnega odbora na slavnostni seji ljubljanske oblastne skup­ ščine, 29. 10. 1928, gl. Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1917-1929, str. 261-262, 264. 67 Slovenec, 30. 10. 1928, Za zedinjeno Slovenijo. 49 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju »Mnogo se govori in piše te dni o deklaracijskem gibanju o osvobojenju in o prvih časih naše narodne svobode,« je nadaljeval Natlačen. »Ne bi hotel, da s tega mesta vse to ponavljam, dasi je prav in koristno že radi nas samih, da se ozremo od časa do časa nazaj v življenje in trpljenje našega tedaj še podložnega naroda, da vidimo sadove, ki nam jih je prinesla narodna svoboda in da jih moremo tudi prav oceniti.« - »Najboljši slovenski sodnik, ki ni hotel zatajiti svojega materinega jezika, je le izjemoma prispel v svoji karijeri do nadsvetniškega mesta - vsa višja mesta so bila rezervirana za pripadnike vladajočih.« - »V politični službi za si­ nove slovenske matere skoroda sploh ni bilo mesta; bila je to izključna domena pripadnikov vladajoče narodnosti, predvsem nemškega plemstva.« - »Žalostna je bila slika našega šolstva. Res, da smo s svojo čudovito vztrajnostjo od časa do časa na šolskem polju napredovali s tem, da smo si tekom let vendarle priborili tudi v šolstvu nekaj narodnih pravic; vendar so bile to le drobtinice, ki nam jih je delil naš močnejši sosed kot posebno milost, dasiravno so nam šle po božji in državni postavi.« - »Še ob prevratu je bila edina ljubljanska realka popolnoma nemška, na ljubljanskih gimnazijah se je moral slovenski dijak že v tretji šoli učiti grškega jezika izključno v nemščini, dočim je slišati na višji gimnaziji slo­ vensko besedo samo še pri pouku slovenščine, ki sta ji bili tedensko odmerjeni po dve uri.« - »Edina popolna slovenska gimnazija je bila do vojnega prevrata v knezoškofijskem zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. /.../ Ustanovil in vzdrževal pa jo je izključno ob svojih sredstvih in prostovoljnih doneskih na­ roda ljubljanski knezoškof dr. Jeglič /.../, kije moral isto tako ob svojih sredstvih poskrbeti tudi za vse učne knjige v slovenskem jeziku.« - »Ponemčevanje v dr ­ žavnih uradih je segalo tako daleč, da uradništvo v uradnih zadevah med seboj pod disciplinsko kaznijo ni smelo občevati v slovenskem jeziku. Koje najstarejši sodnik pri okrajnem sodišču v Ljubljani čestital svojemu službenemu predstojni ­ ku, ki je bil tudi sin slovenske matere, v slovenskem jeziku, je bil radi tega strogo zavrnjen in pozvan k redu.« - »Zato ni čuda, daje narod tako globoko doumel veliki pomen osvobojenja in s tako radostjo in enodušnostjo pozdravil dan, ki mu je prinesel svobodo in ravnopravnost. Veliki naši pevci so oznanjali ta dan odrešenja, svobode in moči in ljubezni. In res: mržnja in sovraštvo, kije prej lo­ čilo narod v več taborov, je tedaj izginilo in narod se je pokazal vrednega svojih buditeljev.« - »Spomin na one lepe dni, ko se je narod v najlepši slogi veselil tako dolgo in tako težko pričakovane svobode, budi v nas hvaležnost do vseh onih naših prednikov, ki so nam skozi dobo več kot tisočletne sužnosti in odvisnosti ohranili našo lepo domovino in jezik materinski, (do) Vodnika, prvega našega pesnika, kije zapel veselo pesem o Iliriji in novem zarodu, Prešerna, prvaka pev ­ cev, kije vedno prerokoval, da vremena bodo Kranjcem se zjasnila, nepozabnega Evangelista Kreka ki je prvi imel pogum, v dobi najhujše diktature zahtevati javno politično zedinjenje vseh Slovencev, Srbov in Hrvatov, neposrednega vo­ ditelja našega naroda v zlato zarjo, dr. Korošca /.../, ki je tvegajoč svoje življenje, neustrašeno z gorko besedo bodril narod in ga, hodeč od kraja do kraja po vsej slovenski domovini, vnemal za idejo majniške deklaracije, [in] dr. Jegliča, vla- 50 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 dike ljubljanskega, kije v dneh boja za majniško deklaracijo tako srečno združil razprte brate v borbi za neodvisno Jugoslavijo.« 68 V svojih nastopih, ki jih je imel 28. in 29. oktobra 1928, je Natlačen spomnil tudi na težak narodni položaj Slovencev v Italiji in Avstriji. 69 O njem je na slavno­ stni seji ljubljanske oblastne skupščine, 29. oktobra 1928, zelo prizadeto sprego ­ voril takole: »Toda radost, ki nas navdaja, ko praznujemo desetletnico narodnega osvobojenja, ni popolna. Pogled proti jugozapadu in severu nam moti naše vese ­ lje.« - »Pred desetimi leti je praznoval praznik svojega osvobojenja in vstajenja ves slovenski narod od sinje Adrije gori do Gospe Svete, toda ni ostal ves ta narod trajno deležen svobode. Velik del, ena tretjina njegova je morala kmalu doživeti bridko razočaranje, ki sta mu ga prinesla koroški plebiscit in Rapallo. Odtrgali so pol milijona naših bratov od živega narodnega telesa, katerega sestavni del so po svoji krvi in svojem jeziku.« - »Morda se mi bo zamerilo, da govorim s tega mesta o teh stvareh in da se vmešavam s tega mesta v stvari, ki se tičejo druge države, toda vedite: za del našega naroda, za življenski obstanek dobre tretjine našega naroda gre in tu ne moremo biti brezbrižni. /.../ Brezčastni heloti bi bili, če bi molčali in mimo gledali, kako se s hladnim prezirom temeljnih načel civi ­ lizacije, kulture, človečanstva in krščanske pravičnosti brutalno in nasilno zatira naš narod.« - »Dejstvo je, da se je položaj Slovencev zlasti v Primorju izza časa našega narodnega osvobojenja v vsakem pogledu neizmerno poslabšal in da se iz dne v dan še stalno poostruje. Zdi se, kakor da seje predvojno trpljenje vsega našega naroda s stotero in tisočero mero preneslo na naše brate, ki jim je zarja svobode tako hitro ugasnila.« - »Uničeno je tam preko že skoraj vse, kar je bilo slovenskega!« - »Naše nekdaj tako cvetoče šolstvo je popolnoma zatrto. Stotisoč slovenskih otrok danes v šoli ne čuje več slovenske besede, kjer se vrši ves pouk od prvega razreda dalje v italijanskem jeziku.« - »Vsako prosvetno delo je obla­ stno prepovedano. Vsa slovenska društva - nad 300 jih je bilo - so razpuščena. Naši slovenski fantje, naša slovenska dekleta se ne smejo udejstvovati na pro­ svetnem polju, kakor je to postalo v naš naj večji ponos že slovensko izročilo. Še več! Še celo shajanje je onemogočeno. Le še v spominu je prostora za telovadne nastope, koncerte, gledališke predstave. Ni dolgo tega, kar so bili fantje in dekleta pred sodiščem obsojeni na zapor od 6-12 mesecev, ker so peli na cesti slovenske pesmi.« - »Zadružni zvezi v Trstu in Gorici so si proti vsakemu pravu prisvojili naši nasprotniki. Po teh dveh gospodarskih ustanovah naj bi prišli do naših po­ sojilnic in drugih zadrug, da bi tem lažje zasužnili naše ljudi. In vendar so vse te ustanove naše, duševna in materijelna last našega naroda, ker jih je ustvaril duh našega Kreka in njegovih soborcev.« - »Avtonomijo naših še celo pod Avstrijo svobodnih občin so že davno ubili in pokopali. Našega slovenskega duhovnika so pognali iz šole; zadnjo slovensko besedo je slišal slovenski otrok iz njegovih ust, a tudi verski pouk v slovenskem jeziku je politično nevaren.« - »In vendar je pri- 68 Prav tam. 69 Slovenec, 30. 10. 1928, Praznik osvoboditve slov. naroda; prav tam, Za zedinjeno Slovenijo. 51 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju šel tujec z belo zastavo miroljubnosti v slovensko solnčno Primorje, kamor je prej kljub svoji številčni premoči zaman skušal prodreti s svojo vojaško silo.« — »Ne pride mi na misel, da bi omalovaževal visoko in staro kulturo italijanskega naro­ da. Občudujemo nesmrtna dela njegovih velikih genijev, na katera zre ves svet s spoštovanjem in občudovanjem. Toda način, kako se ravna tamkaj s slovensko narodno manjšino, nima in ne more imeti s kulturo italijanskega naroda nič sku­ pnega, saj se našemu človeku odrekajo najprimiti vnejše narodne pravice, saj se teptajo temeljna načela človečanstva in krščanske pravičnosti v imenu 2000 letne kulture.« - »Naš narod je miroljuben in še nikdar ni drugemu narodu skrivil lasu. Želi si miru in prijateljstva z vsemi sosedi, zavedajoč se strašnega gorja, ki ga prinaša vsaka vojna. To pa ga vendar ne more odvrniti od tega, da ne bi v imenu civilizacije, v imenu človečanstva in končno v imenu krščanske pravičnosti pred vsem svetom protestiral zoper nezaslišane krivice, ki jih mora trpeti del našega naroda, zoper nasilje, ki ponižuje vsako kulturo in ki kriči do neba.« - »Naj nihče ne smatra teh mojih besed kot grožnjo; je le klic trpečega, ki svojega trpljenja ne more več tiho prenašati.« 70 Natlačenove občutene besede so se lepo navezovale na njegovo zagotovilo, da sonarodnjakov v Italiji in na Koroškem »nismo pozabili in da jih ne bomo pozabili nikdar«. 71 Omenjeno zagotovilo je izrekel dan pred sejo ljubljanske obla­ stne skupščine - na manifestacijskem zborovanju ob proslavi desete obletnice narodne osvoboditve, kije bila 28. oktobra 1928 v Unionovi dvorani v Ljubljani. Natlačen je tega dne v Unionu govoril dvakrat. Dopoldne, na manifestacij skem zborovanju, ki ga je tudi vodil, in popoldne, ob slovesni otvoritvi ljubljanske radio postaje. V svojem popoldanskem govoru je najprej spomnil na čas pred de ­ setimi leti, ko so »hoteli naši neprijatelji ponižati slovensko besedo v jezik, ki ga govore le še hlapci in dekle, slovenski narod pa prikazati kot narod degeneriran ­ cev - brez olike in izobrazbe«. Nato pa je pozdravil trenutek, ko lahko slovenska beseda prek radijskih valov sega čez državne meje in zaobjame vse Slovence. Obenem je poudaril, daje slovenska beseda v slovenskem delu Kraljevine SHS doživela »zmagoslaven pohod: /.../ popolnoma (se je) uveljavila v vseh uradih, samoupravnih in državnih, v vseh šolah, osnovnih in srednjih; povzdignjena je bila celo na vseučiliški kateder«. 72 In z otvoritvijo radio postaje v Ljubljani je doživela »svoj največji triumf, ko gre - enakovredna največjim svetovnim je- 70 Slovenec, 30. 10. 1928, Za zedinjeno Slovenijo. 71 Prav tam, Praznik osvoboditve slov. naroda. - Na tem mestu opozorjamo, daje Natlačen sla­ ba dva meseca kasneje kot predsednik ljubljanskega oblastnega odbora pozdravil člane Kluba primorskih Slovencev, ki so ga le-ti ustanovili 20. 12. 1928. Ob tej priložnosti je poudaril, da smo na »novoustanovljeno društvo /.../ zaman čakali že dolgih 10 let« (Slovenec, 22. 12. 1928, Sestanek »Kluba primorskih Slovencev«). 72 Slovenec, 30. 10. 1928, Slovesna otvoritev ljublj. radio-postaje. - Natlačen sije prizadeval za uveljavitev slovenske besede tudi v jugoslovanskem prostoru. Tako je na proslavi srbske Naro­ dne radikalne stranke, 8. 12. 1928 vNišu, govoril v slovenskem jeziku. (Slovenec, 10. 12. 1928, Slovenski politiki v Nišu). 52 Jurij Perovšek Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 zikom - svojo pot daleč preko mej, ki jih je dala našemu narodu tuja krivična roka«.73 V svojih nastopih 28. oktobra 1928 v Unionu je Natlačen spomnil tudi na jugoslovansko državo. Klical je jugoslovanskemu kralju, državi in jugoslovanski kraljevski vladi. 74 Ob ključnih vprašanjih slovenske narodne politike dvajsetih let - ta so nato živela tudi v desetletju zatem - je Natlačen v letu 1928 poudaril še svoja tedanja temeljna nazorska in idejnopolitična vodila: krščansko prepričanje in odločno pro- tiliberalno stališče, medtem ko se o marksistih in v tem okviru o komunistih javno ni opredeljeval. Svojo krščansko vero je posebej poudaril ob posvetitvi zvonov v cerkvi Matere božje, 15. avgusta 1928 na Šmarni gori. V govoru, ki gaje imel ob tej priložnosti, je opozoril, da so »romanja k številnim Marijinim cerkvicam /.../ odraz narodne duševnosti. /.../ Te cerkvice so nepobitna priča religioznosti slov. naroda, so dokument naše narodne, z vero prepojene kulture. Cerkve so pa tudi že same po sebi zunanji nagib, da človek vse svoje življenje uravnava po zapovedih božjih, da vse hotenje in nehanje podreja božji volji. One so tihi klicarji, ki nas na­ vajajo k poštenemu krščanskemu življenju. Kako brž bi človek ob morečih vsak­ danjih skrbeh, naporih in bojih pozabil na Boga in njegove zapovedi, ako bi gledal namesto v nebo kipečih cerkvenih stolpov samo kadeče se dimnike, namesto belih cerkva samo tovarne in slišal namesto prijaznega vabila zvonov le šum in ropot tovarniških strojev. Zares cerkve po Slovenskem so vir našega vedno novega reli ­ gioznega čuvstvovanja in udejstvovanja, nanje, kot priče naše religioznosti sme in mora biti iz globine svojega srca sleherni Slovenec ponosen.« 75 Svoje protiliberalno stališče pa je Natlačen izrekel 16. julija 1928 v Žalcu na velikem shodu, pripravljenem v počastitev šestdesetletnice žalskega tabora (tabor je bil 6. septembra 1868). Takrat seje odzval na znano karikaturo Stankinega na­ čelnika Korošca, ki jo je Jutro objavilo 6. julija 1928. Karikatura je bila objavlje ­ na v času hude politične krize, nastale po strelih v Narodni skupščini 20. junija 1928. Kot vemo, je tega dne poslanec velikosrbske Narodne radikalne stranke Puniša Račič streljal na poslance opozicijske in federalistične Hrvaške kmečke stranke, dva med njimi ubil in ranil njenega predsednika, hrvaškega narodnega voditelja Stjepana Radiča; taje pozneje (8. avgusta 1928) zaradi dobljenih ran umrl. Ker je bil tedaj Korošec minister za notranje zadeve, je karikatura opozar­ jala na vprašanje njegove politične odgovornosti za zločin v Narodni skupščini. Korošca je prikazovala oblečenega v okrvavljeno obredno duhovniško oblačilo, z žandarsko kapo na glavi in z dvignjeno krvavo gumijevko v desnici nad sklonje ­ no Kristusovo podobo. Pod sliko je bil podnapis: »Sin božji je trpel za druge in 73 Slovenec, 30. 10. 1928, Slovesna otvoritev ljublj. radio-postaje. 74 Prav tam, Praznik osvoboditve slov. naroda; prav tam, Slovesna otvoritev ljublj. radio-postaje. 75 Slovenec, 17. 8. 1928, Slovesnost posvečevanja zvonov na Šmarni gori. 53 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju krvave/ pod trnjevo krono. To je bilo v Judeji. V Jugoslaviji pa drugi trpe zaradi namestnika božjega, ki krvavi od policijskega pendreka.« 16 Natlačen je odločno nastopil proti objavi neprimerne karikature Antona Ko­ rošca in liberalizem obsodil na podlagi ostre kritike njegovega političnega tiska. Opozarjal je, da »širi strup in blato po slovenskih hišah«, in poudaril, »daje naša dolžnost, da kar najostreje obsodimo časopisje, ki blati in žali našega voditelja in s tem ves slovenski narod. /.../Ne smemo danes narazen brez sklepa,« je zaklical, »da bomo šli proti temu strupu in blatu v neizprosen boj. /.../ Ne bomo mirovali prej, dokler ne zatremo vsak v svojem krogu tega strupenega časopisja. Vsak, ki podpira to časopisje je soodgovoren za nezaslišana sramotenja slovenskega ime ­ na. Z združenimi močmi moramo s tem časopisjem obračunati.« Kot je poročal Slovenec, je »govoru dr. Natlačena /.../ sledilo gromovito odobravanje, na račun liberalnega časopisja pa je deževalo najkrepkejših obsodb«. 76 77 Z navedkom iz Natlačenovega govora v Žalcu zaokrožujemo prikaz njegove ­ ga idejnopolitičnega profila in dejavnosti do leta 1929 oziroma uvedbe osebne diktature kralja Aleksandra 6. januarja istega leta. 78 Natlačen se je v obdobju do leta 1929 v slovenskem javnem življenju dokazal kot prepričan katoličan in pre ­ poznavno protiliberalno usmerjen javni in politični delavec. V času pred prvo svetovno vojno je tudi pokazal, da mu nista blizu marksistični politični tabor ozi­ roma njegova predstavnica socialnodemokratska stranka. Dokazal je tudi svojo privrženost avstrijski državi in njenemu vladarju, enako kot je nato nedvoumno podpiral jugoslovansko državo in njenega kralja. Ob tem pa je vseskozi dosledno izražal slovensko narodnoemancipacijsko stališče. Natlačen, ki je imel očitno sposobnost za podrobno politično in upravno delo, se je v drugi polovici dvaj ­ setih let kot eden od najvidnejših predstavnikov SLS in predsednik ljubljanske oblastne skupščine ter njenega oblastnega odbora opazno uveljavil v slovenskem družbenem in političnem življenju. To je bila tudi podlaga njegove vidne vloge pri reševanju pomembnih vprašanj nadaljnjega političnega in gospodarskosocial- nega razvoja na Slovenskem. 76 Jutro, 6. 7. 1928, str. 3. 77 Slovenec, 17. 7. 1928, Slovesna zaobljuba slovenskega naroda v Žalcu. 78 Natlačen je enemu od ukrepov diktature - prepovedi tedanjih političnih strank - celo javno nasprotoval z izjavo, daje Slovenska ljudska stranka »predstavnik slovenskega državnega ži­ vljenja«, to je slovenskega konstitutivnega dela jugoslovanske države. (Slovenec, 16. 1. 1929, Soglasje vseh komponent potrebno). 54 Jure Gašparič Delovanje v tridesetih letih Dr. Marko Natlačen in dr. Anton Korošec leta 1935 Jure Gasparič Delovanje v tridesetih letih Delovanje v tridesetih letih Ob uveljavitvi diktature kralja Aleksandra Karađorđevića 6. januarja 1929, ki je nedvomno pomenila odločno cezuro v političnem življenju države, je bil dr. Marko Natlačen izoblikovan in prepoznaven politik Slovenske ljudske stranke (SLS). Njegov temeljni idejno-politični profil se je zrcalil v tem, da je od no­ vembra 1926 zasedal visoko podnačelniško mesto SLS,1 njegova politična prepo ­ znavnost pa je temeljila v že precej dolgi politični karieri in zlasti v njegovi tedaj aktualni vlogi v ljubljanski samoupravi. V negotove čase, ki so sledili šestemu januarju, je torej vstopil kot izpostavljen politik na izpostavljeni funkciji in tako se gotovo velja vprašati, kakšni sta bili njegova teža in vloga v zadnjem desetletju jugoslovanske države in v kolikšni meri lahko skozi njegovo politično misel in delovanje dodatno interpretiramo politični parket in še bolj politično zaodrje (to je vsekakor bilo ključno) tistega časa. Ne nazadnje more interpretacija njegovega tedanjega delovanja tudi pripomoči k razumevanju njegovega delovanja po letu 1941 in njegove usode leta 1942. V prvih dneh po šestem januarju, ko se je še ugibalo, kakšna bo konkretna usoda strank (do konca meseca so bile nato vse razpuščene), je bila Natlačenova stranka pred težavno in kontradiktorno dilemo, s kakršno se je sicer soočila že večkrat. Kaj storiti? Kako ravnati? Diktaturo je seveda politično oportuno poz­ dravila (kakor ne nazadnje vsi pomembni politični dejavniki), vprašanje je bilo, ali v njeni vladi tudi aktivno sodelovati. Njen načelnik dr. Korošec se je - tudi na Aleksandrovo željo - odločil za vstop v vlado, četudi je bil nato edini vodja kake stranke, ki je zasedal ministrski fotelj. 2 Koroščeva (in obenem strankina) poteza je že kmalu obrodila konkretne politične sadove, ki so upravičevali njeno navidezno kontroverznost. Po Zakonu o spremembi zakona o oblastnih samoupravah in občinah so bile takoj v začetku diktature razpuščene oblastne skupščine s svojimi izvršnimi or­ gani - oblastnimi odbori - vred. S tem dejanjem je bila SLS precej prizadeta, saj je skozi oblastne samoupravne organe, kjer je gospodovala, lahko udejanjala svo­ je misli o kulturnem, gospodarskem in političnem razvoju Slovenije. Skladno z 1 Slovenec, 16. 11. 1926, Zbor zaupnikov slovenske ljudske stranke. 2 Jure Gasparič: SLS pod kraljevo diktaturo : diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana 2007 (dalje Gašparič, SLS pod kraljevo diktatu ­ ro), str. 58, 65, 72-73, 83-84. 57 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju novo zakonodajo so posle oblastnih skupščin in oblastnih odborov prevzeli ime ­ novani oblastni komisarji. 3 Prav to, za SLS tragično dejstvo pa seje kmalu pre ­ levilo v kar najbolj pozitivno stvarnost. V mariborski in ljubljanski oblasti je bila namreč vloga komisarjev zaupana dr. Josipu Leskovarju in dr. Marku Natlačenu, 4 dotedanjima predsednikoma oblastnih samoupravnih organov in vidnima člano­ ma SLS. Tako sta bili kljub formalni ukinitvi obeh oblastnih samouprav omogo­ čeni kontinuiteta v njunem delovanju in hkrati tudi kontinuiteta v monopolu SLS na oblastni ravni. 5 Natlačen je tako obdržal vajeti ljubljanske oblasti, hkrati pa je ohranil tudi mesto v ožjem vodstvu formalno prepovedane stranke SLS, kije kljub razpusti­ tvi obstajala in delovala naprej. Za SLS se konec januarja 1929 na »terenu« ni nič bistveno spremenilo. Stranka je samo »spremenila svoje bivališče. Odšla je namreč v podzemlje /.../. Strankin ustroj se je hitro in srečno spremenil v pod ­ talno organizacijo. Stranka je organizirala mrežo strankinih zaupnikov do zadnje gorske vasi.«6 Zahtevno delo, povezano z organizacijo SLS v novih razmerah, jev prvih le ­ tih diktature najbrž vodilo zadnje legalno izvoljeno vodstvo (leta 1926), avgusta 1931 pa je bilo oblikovano novo vodstvo, ki se gaje prijelo ime štirinajsterica; njegov član je bil tudi Natlačen. 7 Novi organ - štirinajsterico, ki se je tajno se ­ stajala v stanovanju Franca Gabrovška v ljubljanskem Unionu - je po poročanju Ivana Ahčina dejansko sestavljala petnajsterica politikov: nekdanji mariborski poslanec Ivan Vesenjak, bivši predsednik mariborske oblastne skupščine Josip Leskovar, štajerska duhovnika Marko Kranjc in Anton Cestnik, nekdanji ljubljan­ ski poslanci Tone Sušnik, Fran Kulovec in Franc Kremžar, ravnatelj Zadružne zveze Franc Gabrovšek, odvetnik in novinar Juro Adlešič, uradnik Anton Mila­ vec, nekdanji podpredsednik SLS Marko Natlačen, nekdanji tajnik stranke Jože Košiček, bivši poslanec Ivan Česnik, glavni urednik Slovenca Ivan Ahčin ter vzhajajoča politična zvezda Miha Krek. Morda se zdi nenavadno, da med nave ­ denimi ni Antona Korošca, ki je seveda ostal prvak bivše SLS, a je tedaj živel v Beogradu in se zato ni mogel udeleževati sestankov štirinajsterice. 8 3 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 5/1929, Zakon o izpremembi zakonov o občinah in oblastnih samoupravah; Slovenec, 6. 1. 1929 (druga posebna izdaja), Novi zakoni. 4 Slovenec, 15. 1. 1929, Slovenska oblastna komisarja imenovana. 5 Miroslav Stiplovšek: Slovenski parlamentarizem 1927-1929 : avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kultumi razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana 2000, str. 300-301. 6 Domoljub (vestnik Slovenske ljudske stranke, Washington), št. 4, avgust 1954. 7 Gasparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str 78. 8 Bojan Godeša, Ervin Dolenc: Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahči­ na. Ljubljana 1999, str. 77-78. 58 Jure Gasparič Delovanje v tridesetih letih •kick Medtem ko je SLS pragmatično vztrajala v Aleksandrovi vladi, je kralj v skladu z začrtano smerjo državne politike oktobra 1929 zakoličil povsem novo podobo države tako na upravni kot na simbolni ravni. Uradno ime države je od tedaj naprej bilo Kraljevina Jugoslavija, s čimer je uradna unitaristična politika navzven prekrila večnacionalno srž državne skupnosti, novi upravni ustroj pa je bil utemeljen na devetih t. i. banovinah, ki naj bi razbremenile centralno upravo in poenostavile administracijo. Slovensko ozemlje je tedaj bilo upravno združeno v Dravski banovini, vendar pri tem velja poudariti, da le na simbolni ravni. La­ stna slovenska samouprava namreč ni bila predvidena. Na čelu vsake banovine je bil ban, ki gaje s svojim ukazom na predlog notranjega ministra in v soglasju s predsednikom vlade imenoval kralj. Kot tak je torej ban predstavljal kraljevsko vlado v banovini in hkrati opravljal najvišjo politično in splošno upravno oblast. Uredbodajnih ali celo zakonodajnih kompetenc ni imel. 9 Upoštevaje dejstvo, daje bil v času upravnega preoblikovanja države Koro­ šec član vlade in da so poleg tega bile meje Dravske banovine za zagovornike integralnega jugoslovanstva zarisane vsaj sumljivo, če že ne sporno, bi mogli pričakovati, da bo tudi prvi ban Dravske banovine prihajal iz vrst SLS; da bo ban po možnosti član štirinajsterice in nekdo, ki se bo na posel spoznal. Pričakovali bi lahko, da bo ban postal Natlačen. A v bansko palačo končno ni vstopil Natlačen, tudi noben drug član štirinajsterice ne, marveč Dušan Semec, politik, ki ga sicer moremo uvrstiti v »kvoto« SLS, a je bil prej stranki »blizu« kot njen goreč pri­ staš. Po poročanju odpravnika poslov na češkoslovaškem poslaništvu v Beogradu dr. Leva Vokača s konca leta 1929 naj bi bil Korošec sila nezadovoljen s tem, da je ban poslal »skrajni levičar klerikalne stranke« Semec. 10 Domnevamo lahko, da bi mu Natlačen bolj ustrezal. Čemu torej ni zasedel mesta bana? Zdi se, da bodisi zato, ker je vendarle prihajal iz jedra SLS in bi bilo njegovo imenovanje kaplja čez deklarirani unitaristično-centralistični rob, bodisi zato, ker je imel politično omadeževano preteklost. 11 Ob izbruhu prve svetovne vojne, koje bil koncipient v Sušteršičevi odvetniški pisarni, je kott. i. ljubljanski »kandelaberski govornik« imel nekaj avstrijskih patriotskih govorov, ki jih je prevevalo ostro protisrbstvo 12 (»pritlikavemu sosedu« na južnovzhodni meji domovine je očital »prirojeno 9 Miroslav Stiplovšek: Banski svet Dravske banovine 1930-1935 : prizadevanja banskega sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kultumih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana 2006, str. 40; Gasparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 75-77. 10 Archiv Ministerstva zahranicnych véci, Političke zprävy (AMZV - PZ) - Belehrad, poročilo z dne 8. 12. 1929. 11 Prim. Janko Pleterski: Zapis pogovora s predsednikom Slovenske matice profesorjem France ­ tom Koblarjem dne 28. septembra 1971. V: Glasnik Slovenske matice 1990, št. 1-2. 12 Slovenec, 29. 7. 1914. 59 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ošabnost, predrznost in požrešnost«), poleg tega pa se mu pripisuje tudi avtorstvo znane protisrbske pesmice Bojni grom13 (avtor naj bi sicer bil F. Neubauer), kije rodila še bolj znano in še danes aktualno krilatico »Srbe na vrbe«. 14 Natlačen tako jeseni 1929 ni uspel zasesti mesta bana. Vnovična možnost naj bi se nato pojavila naslednjo jesen, septembra 1930, koje Sernec odhajal namesto Korošca v beograjsko vlado in spotoma predlagal še, naj ga v Ljubljani nadome ­ sti Natlačen, 15 a je bila - če je sploh verjetna - še manj realna. Bivša SLS se je takrat že opazno oddaljila od Aleksandrovega režima in postopoma prešla v trdo in odločno opozicijo. •k’k'k Natlačen je v napornih opozicijskih časih opravljal dve vrsti političnih nalog. Kot član ožjega vodstva je bil nekakšen operativni častnik, obenem pa je kot od ­ vetnik skušal oskrbeti pravno varstvo politično obtoženim simpatizerjem nekda ­ nje SLS. Tako je bil med drugim vodja osrednjega odbora za proslavo Koroščeve šestdesetletnice, častitljivega političnega dogodka, ki je izzvenel kot prvovrstna manifestacija. 16 V času strogega režima novega bana Draga Marušiča tovrstno dogajanje seveda ni bilo preprosto in tudi ni moglo ostati brez posledic. Najprej je bilo treba celotno slovesnost dobro organizirati, nato pa še poskrbeti za usodo udeležencev. Številne pristaše bivše SLS, ki so se udeležili osrednje prireditve v ljubljanskem Unionu, so namreč pričakali ljubljanski stražniki. Z gumijevkami v rokah so »razganjali« množico, pri tem »tolkli vsevprek po ljudeh«, če pa seje kdo skušal ubraniti inje udaril stražnika, so ga še ovadili zaradi nasilnega ovira­ nja državnega uslužbenca pri izvrševanju službenega posla. Slednje je doletelo ljubljanske študente Franca Časarja, Antona Pukšiča in Frana Bajca. Pukšiču je obtožnica celo očitala, da se je udeležil Koroščevih demonstracij »očividno z namenom, da se bo pretepal«. Zagovor vseh treh obtoženih je prevzel odvetnik Marko Natlačen in bil v predstavitvi svojih argumentov uspešnejši od državnega tožilca. Sodišče jev dveh primerih odločilo, da sta študenta sicer kriva, ker sta udarila stražnika, vendar se ju oprosti vsake kazni. Po mnenju sodišča sta bila k dejanju izzvana s »protizakonitim in nepravilnim poslovanjem policijskega stra­ žnika«. V tretjem primeru pa je sodišče obtoženca v celoti oprostilo in mu tako verjelo, da sploh ni udaril stražnika. Neodvisnost jugoslovanskega sodstva je po- 13 Prav tam, 27. j. 1914. 14 Napis se je poleti 2010 pojavil na vhodu v Split, ravno v času Davisovega pokala, ko sta se spopadali reprezentanci Hrvaške in Srbije. 15 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije (AS 1931), Obveščevalne službe do leta 1945, ZA-600-2, Seznam bivših vidnejših politikov. 16 Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 140-149. 60 Jure Gašparič Delovanje v tridesetih letih leti 1932 še prestala preizkušnjo, prav tako je preizkušnjo prestala Natlačenova takrat že pregovorna odvetniška spretnost. 17 •klele Sklepamo lahko, daje Natlačen gotovo bil sposoben odvetnik in sposoben ter vesten politični organizator, prav tako je bil nesporen privrženec svoje stranke, vprašljivo pa ostaja, v kolikšni meri je politično taktiko SLS sam usmerjal, v kolikšni meri je bil (so)ustvarjalec politike. Ob snovanju velikih taktičnih potez, osmišljanju političnih platform in iskanju prodornih političnih rešitev v prvi po­ lovici tridesetih let ga namreč ni zaslediti. Visoka politika je sicer bila prepuščena skoraj izključno Korošcu, a vendarle je vseskozi znotraj stranke mogoče opažati neko raznolikost mnenj in pogledov. Natlačenovega med njimi ni najti, mož v glavnem nastopa na izvršni ravni. Toda temu navkljub je januarja 1933, po objavi punktacij, ostrega program­ skega dokumenta nekdanje SLS,18 začel plačevati politični davek režimu. Šest ­ indvajsetega januarja 1933 so policijski agenti na podlagi odločb banske uprave najprej aretirali Marka Natlačena, Antona Ogrizka in Frana Kulovca ter jih od ­ vedli v konfinacijo, dva dni pozneje pa tudi Antona Korošca. Četudi Natlačen ni imel pomembne programske vloge, je vendarle bil viden politik nekdanje SLS in kot eden njenih simbolov primeren za politično kaznovanje. V konfinaciji je ostal do oktobra 1934, ko so se je politično življenje v državi spet razgibalo - po eni strani zaradi Aleksandrove zakulisne politične kombinatorike, katere pomemben del je bil Korošec, po drugi strani pa tudi (navidezni paradoks) zaradi atentata na kralja.19 Po atentatu je politične spremembe občutila vsa četverica konfiniranih politi ­ kov iz vrst bivše SLS. Korošec je na svojo pest poslal sožalne brzojavke in odšel na pogrebne slovesnosti, drugim trem pa je režim to možnost pozneje neuradno ponudil sam. Toda ponudbo je sprejel le Ogrizek, Kulovca in Natlačena v Beo ­ grad ni bilo. Zdi se, daje zlasti Kulovec s tem iskal še dodatno naklonjenost pri nekdanji HSS, nedvomno prvi hrvaški stranki. Z držo konfiniranega opozicional- ca, ki želi tesno politično sodelovanje s Hrvati, je bil pri hrvaških politikih tudi 17 Prim. Marijan Marolt: Dr. Marko Natlačen : dvajset let po smrti ljudskega bana. V: Zbornik Svobodne Slovenije 1962 (dalje Marolt, Dr. Marko Natlačen), str. 148. 18 Ob robu aktualne historiografske debate o pomenu t. i. punktacij oz. Slovenske deklaracije samo dodajam, da je geneza omenjenega dokumenta še zmerom zavita v tančico skrivnosti. Njegov nastanek je bil prej ko slej rezultat verižne reakcije, sprožene v drugih opozicijskih centrih, in ne daljšega zorenja. Kam in kako je SLS z njim merila, ostaja skrivnostno. Neka ­ tere točke so izpeljanke dolgo prisotnih lajtmotivov slovenske politike in skrivajo daljnosežne cilje, jedrnatost dokumenta v danem časovnem trenutku pa po drugi strani odkriva njegov bolj taktično-politični značaj - željo po utrjevanju političnih pozicij doma. Kot enega protagonistov snovanja punktacij seje v drugi polovici tridesetih let omenjalo Marka Natlačena, a se to ne zdi verjetno. Ne nazadnje so mu avtorstvo očitali liberalci. 19 Podrobneje Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 178-180, 212-234. 61 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju dejansko priljubljen. Poleg tega pa naj bi imel še »velik vpliv v stranki, predvsem pri mlajših«. Korošec je bil po oceni hrvaškega politika Juraja Šuteja njegovo popolno nasprotje - nepriljubljen mož, ki bi šel »v vsako vlado«. 20 Če se je torej Korošcu in Ogrizku obdobje konfinacije de facto končalo z odhodom na pogreb v Beograd, se je njunima političnima tovarišema de facto in de iure le nekaj dni pozneje. Pristojne oblasti so namreč 21. oktobra 1934 izdale odlok, »po katerem se prejšnji ukrepi prekličejo in se g. dr. Korošcu dopušča popolno svobodno kre ­ tanje. Isto velja tudi za gg. dr. Frana Kulovca, dr. Marka Natlačena in dr. Antona Ogrizka.« 21 Natlačenova vez s Kulovcem, ki seje nakazovala jeseni 1934, pa ni bila sad trenutnega premisleka, temveč je imela trdnejši in trajnejši značaj. V pomladnih mesecih leta 1935, v času pred padcem tedanjega režima, ko so se v političnem življenju že skorajda javno obudili vsi politično-kultumi vzorci iz dvajsetih let, sta začela Kulovec in Natlačen skupaj igrati svojo politično igro. Povod zanjo je bila odločitev bivše SLS, da se ne udeleži volitev petega maja 1935. Odločitev vrha bivše SLS o volilni abstinenci tedaj ni bila sprejeta enoglasno in brez težav. Vodstvo nekdanje stranke se je ob tem vprašanju zapletlo v ostre spore, ki so odločno razjedali njeno enotnost. Kljub Koroščevi nesporni avtori­ teti sta se mu po robu postavili dve struji. Na eni strani skupina okrog Andreja Gosarja in Ivana Vesenjaka, na drugi pa skupina okrog Marka Natlačena in Frana Kulovca.22 Obe sta želeli izkoristiti politični trenutek in se udeležiti volitev, prva »po sigumejši poti«, na listi predsednika vlade Jevtiča, druga pa po ostri in načel ­ ni opozicijski poti, na listi Vladka Mačka. Liberalno Jutro je razprtije v katoliških krogih privoščljivo komentiralo, da »klerikalci ne vedo kam« in da »nasprotstva med klerikalnimi voditelji in njihova pogajanja na vse strani seveda prinašajo seboj opasnost, da eni in drugi obsedijo med dvema oziroma več stoli. ,Politika 1 poudarja, da klerikalni pristaši nikakor ne vzdržijo več v abstinenci in pritiskajo na svoje prvake, da se odločijo za pozitivno pot.«23 Bivši stranki je grozilo nevarno krhanje. Po mnenju dopisnika graškega lista Tagespost se je tedaj zdelo, da obstaja resna nevarnost cepitve stranke. 24 Poleg tega naj bi akcija Kulovca in Natlačena, ki sta se v Zagrebu pogajala o kandida ­ turi na Mačkovi listi, potekala v soglasju z »ostalimi klerikalci«, nezadovoljnimi s Koroščevo taktiko.25 Nedvomno napeti in razburkani odnosi v bivši SLS, ki so že oznanjali razkol, pa so se tedaj kljub vsemu otoplili. Zdi se, da znotraj strankar­ ska opozicija ni želela tvegati preveč in razbiti organizacije. Pogledi so se znova poenotili, Koroščev vpliv je prevladal. Večina članov vodstva seje opredelila za 20 Arhiv Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, Arhiv dr. Ante Trumbića, razno 1933-1938, beležka o pogovoru s Šutejem dne 14. 11. 1934. 21 Jutro, 22. 10. 1934, Dr. Korošec izpuščen. 22 Tagespost, 12. 3. 1935, Spaltung der Slowenischen Volkspartei. 23 Jutro, 20. 2. 1935, Postavljanje kandidatov je v polnem teku. 24 Tagespost, 12. 3. 1935, Spaltung der Slowenischen Volkspartei. 25 Prav tam, 13. 2. 1935, Die Taktik der Slowenisch-klerikalen. 62 Jure Gasparič Delovanje v tridesetih letih njegovo abstinenčno politiko, zaradi česar sta od svoje pobude odstopila tudi Na­ tlačen in Kulovec. Nekdanja SLS je abstinirala, čeprav velja dodati, da seje kljub vsem naporom vodstva nekaj njenih nekdanjih članov le odločilo za udeležbo na volitvah.26 Splošno nezadovoljstvo s šestoj anuarskim režimom je poleti 1935 končno pripeljalo na oblast novo vsedržavno stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ), katere del je tvorila tudi prepovedana SLS.27 Anton Korošec se je znova zavihtel v ministrski fotelj in postal eden ključnih ljudi novega režima. Politično življenje v Dravski banovini je nato bilo vse do izbruha druge svetovne vojne pri­ mat nekdanje SLS. Njeno vodstvo seje nemudoma lotilo sistematičnega prevze ­ ma oblasti. Notranji minister Korošec je tako septembra 1935 poskrbel, daje novi ban Dravske banovine postal Marko Natlačen, 28 pomočnik bana pa njegov nek ­ danji sekretar Stanko Majcen. 29 S pospešeno dinamiko seje odvijal tudi naskok na druge uradniške funkcije in sreska načelstva, hkrati s tem pa seveda ni izostalo vneto delo na organizaciji nove stranke JRZ, formalno odobrene 27. avgusta.30 Ponovna vrnitev nekdanje SLS na oblast je razumljivo pomenila pomemben premik znotraj njenih vrst. Natlačen je avgusta v Komendi celo govoril, kako se je »sen kresne noči /.../ izpolnil, odtod naše sproščenje, da spet svobodno diha ­ mo /,../«.31 Toda na tako opevano veselje, ki so ga izražali veljaki bivše SLS, je velikokrat legla senca ostrega očitka, dvom, da je »najbolj slovenska stranka« zatajila slovenstvo in podlegla jugoslovanstvu. Vstop v vlado, kije temeljila na Aleksandrovi septembrski ustavi, je dejansko pomenil odklon od programskih smernic nekdanje SLS, začrtanih na Silvestrovo 1932. Javna izvijanja in pojasnje ­ vanja, kako temu le ni povsem tako, so s pomočjo »raznih znanstveno in pravno nevzdržnih skovank« le potrjevala »zadrego« pristašev stranke. 32 Stopanje bivše SLS po novi politični poti je tako bilo hitro in učinkovito, a vsaj v začetku ni potekalo v popolnem znotraj strankarskem soglasju. Nad oportu­ nistično stopitvijo v loncu JRZ vsi njeni pristaši niso bili navdušeni, saj so želeli ohraniti svojo samostojno strankarsko organizacijo. Med Koroščevimi nasprotni- 26 27 28 29 30 31 32 Domoljub, 20. 10. 1937, O naših slovenskih poslancih. Organizacijsko in idejno bazo nove stranke so tvorile tri predšestojanuarske stranke - srbska Narodna radikalna stranka, Slovenska ljudska stranka in Jugoslovanska muslimanska organiza­ cija. Slovenec, 12. 9. 1935, Dr. Marko Natlačen - naš novi ban. Prav tam, 24. 9. 1935, Podban dr. Majcen. Prav tam, 28. 8. 1935, JRZ odobrena. Prav tam, 12. 8. 1935, Kako pojmujemo jugoslovanski narod in jugoslovansko edinstvo. Janko Prunk: Slovenske predstave o avtonomiji (oziroma državnosti) in prizadevanja zanjo v Kraljevini Jugoslaviji. V: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU. Ljubljana 1995, str. 140. 63 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ki sta se tedaj znova pojavila trda opozicionalca, Kulovec in Natlačen, ob njiju pa tudi štajerska skupina, ki se »razven ožjega kroga znanih oportunistov« nikakor ni ogrevala za »radikalsko tezo«. V vodilnih mariborskih krogih so bili mnenja, daje kombinacija zgrešena, ljudstvu nesimpatična, in nanjo gledali kot na »neko ,kranjsko zadevo 1«.33 Vodja nekdanje SLS seje tako spet soočil z očitno vse bolj pogostimi notranjimi nasprotovanji, a jih je s svojo avtoriteto še enkrat uspešno zgladil. Štajerci niso povzročali problemov, Kulovcu in Natlačenu pa je v zameno za njuno soglasje namenil »važno vlogo«.34 Prvi je postal tajnik slovenskega dela stranke, drugi pa, kakor smo že omenili, novi ban Dravske banovine. Slovenija je v tistih mesecih postala izključna domena Koroščevih tovarišev. Nova politična organizacija je delovala »preko obnovljenih političnih edinic bi­ vše SLS«35 in pod njenim patronatom, pomembne funkcije so zasedali samo njeni ljudje. Na pogovore in delitev oblasti s svojimi sicer maloštevilnimi, a vendar uradnimi »koalicijskimi« partnerji, slovenskimi radikali, njeno vodstvo ni bilo pripravljeno. Člani bivše Narodne radikalne stranke iz Slovenije so ostali praznih rok. V svojem razočaranju so o tem obširno pisali predsedniku stranke (JRZ) in vlade Milanu Stojadinoviču in poudarjali, da se »vseh drugih ljudi ne upošteva«, 36 ban Natlačen naj bi jih, kljub jasnim navodilom iz Beograda, povsem ignoriral. 37 Marko Natlačen je položaj bana nato zasedal vso drugo polovico tridesetih let, do napada sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Tako je gotovo bil prvi politik Dra­ vske banovine, v navednicah bi lahko zapisali, kako je bil »predsednik enočlan ­ ske vlade« s formalno ozkimi, a neformalno, zaradi Koroščevega sodelovanja v vladi in njegovega političnega vpliva (ne nazadnje je bil Korošec eden ključnih igralcev pri strmoglavljenju tedanjega ministrskega predsednika Milana Stojadi- noviča), precej širokimi pristojnostmi. Kakor je - po besedah češkoslovaškega diplomata Josefa Körbela (očeta M. Albright) - prostodušno priznal zunanjepo ­ litični urednik Slovenca Alojzij Kuhar konec leta 1937: »Imamo svojo avtono­ mijo, kot smo si želeli, popolnoma obvladamo slovensko administracijo, v njej ne najdete nobenega Srba, in tukaj delamo, kar hočemo. Zaenkrat nam ni uspelo le to, da bi v Slovenijo vrnili toliko denarja, kolikor ga pošiljamo v Beograd. Zavedamo se, da nas Stojadinovič ne mara, ampak v vladi ostajamo, saj nam to prinaša užitek.« 38 Torej - po Kuhaiju - »mi«, pristaši bivše SLS, tukaj »delamo, kar hočemo«. In ključni izvajalec te politike je bil seveda ban Natlačen. Slednje je ne nazadnje poudaril tudi prvak liberalcev Albert Kramer, ko je v proračun- 33 Jutro, 15. 8. 1935, Nezadovoljstvo v vrstah štajerskih pristašev bivše SLS. 34 Prav tam, 28. 7. 1935, Obnova radikalne stranke. 35 Prav tam, 7. 8. 1935, Okrog Radikalne zajednice. 36 Arhiv Jugoslavije (AJ), Zbirka Milana Stojadinovića, fond 37, fase. 58/369. 37 Prav tam, fase. 62/379. 38 AMZV - PZ - Belehrad, poročilo z dne 10. 12. 1937. 64 Jure Gasparič Delovanje v tridesetih letih ski razpravi v Senatu marca 1937 dejal, kako je »Slovenija danes nekak (Zaveza), mu je Mihailovič odgovoril, da je podatke o Slovenski zavezi dobil od svojega poveljnika v Sloveniji, daje to organizacija vseh političnih strank, razen komu­ nistov, ki je usmeijena v narodnoobrambno delo in na zbiranje vojske - sicer pa, je dodal, o tem povprašajte kar Stanka Rapotca. Sele iz komentaija SOE Kairo k Mihailovičevemu odgovoru je London zvedel za sestavo Slovenske zaveze (Miloš Stare, dr. Franc Lukman, dr. Andrej Gosar, socialisti, dr. Črtomir Nagode in ostan­ ki Čokove stranke - kar koli je to že bilo), ki da ji načelujeta dr. Albert Kramer in dr. Marko Natlačen kot nacionalna voditelja, ki pa se ne angažirata veliko in vse prepuščata Janku Mačkovšku; vsi ti podatki so izhajali iz Rapotčevih zaslišanj. Zavezo so ustanovili decembra 1941, piše dalje SOE Kairo, Karel Novak pa seje junija 1942 srečal z Mihailovičem in mu zaradi varnosti verjetno ni zaupal vseh podrobnosti (bolj verjetno pa ga vse skupaj tudi ni kaj dosti zanimalo - op. JVS). Odgovor SOE iz Londona je bil: »Zahvaljujemo se vam za informacijo. Po naših podatkih pa so Natlačena partizani umorili marca zaradi kolaboracije s silami osi. Kaže, da se klerikalna in liberalna stranka vedno bolj obračata h kolaboraciji, da bi se branili pred partizani; dejansko so notranja nesoglasja v Sloveniji veliko bolj ostra kot v drugih delih Jugoslavije.« 20 Sledila je poizvedba zunanjega ministra Momčila Ninčiča v Bernu, ali je res bil Natlačen ubit; Krek je namreč trdil, da tega ne verjame. SOE je podvomil še o drugih Rapotčevih navedbah, recimo o tem, da ima Mihailovič po vsej Jugoslaviji organiziranih okoli 70.000 mož. Tretji problem so bila Mihailovičeva politična stališča oziroma ozka usme ­ ritev le na Srbijo. V SOE so že v tem času začela prihajati Hudsonova poročila, kako Mihailovič po vojni načrtuje vojaško diktaturo, ki bo preprečila protisrb- stvo, Srbijo razširila na etnične meje, Hrvate, ki bodo proti, pa preprosto izgnala in tako dokončno rešila hrvaško vprašanje. V FO so ugotavljali, da se Mihailovič obnaša kot srbski general z ambicijami postati diktator tipa Kemal paša, ki mu je malo mar za občutljive odnose med Srbi, Hrvati in Slovenci. To je odprlo nov problem: vlada v Londonu in Mihailovič se bosta morala nujno sporazumeti o vprašanju politične svobode. Vendar v Londonu SOE in FO nista izgubila upanja in jeseni so načrtovali, da bi morda skupni britansko-sovjetski poziv pripomogel k pobotanju Mihailoviča in partizanov. Hudson je menil, da to ne bo zadostovalo, da bodo potrebna še močna zagotovila vlade in generala o politični svobodi v povojni Jugoslaviji. 21 Septembra 1942 je SOE ugotovil tudi to, da Mihailovič ne želi, da bi zave ­ zniki vzpostavili kakršne koli neodvisne in neposredne zveze s posameznimi deli Jugoslavije (razen morda s Hrvaško) mimo njega ali njegovih zastopnikov.22 SOE 20 NA UK, HS 5/919, telegram iz Londona v Kairo, 29. 9. 1942. 21 NAUK, FO 317/33470/R 5973. 22 NAUK, HS 7/267. 196 Jerca Vodušek Starič Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen pa si je ves čas leta 1942 prizadeval, da bi v Slovenijo in na Hrvaško, brez ve ­ dnosti jugoslovanske vlade, lahko poslal manjše skupine na čelu z britanskimi oficirji, da bi pridobil neodvisne informacije. Pri tem je treba poudariti, daje bil glavni cilj v očeh Britancev vedno ta, da se v Jugoslaviji organizira čim bolj učinkovito odporniško dejavnost. Ali, kot je bri­ tanska vlada (oziroma njen ambasador Rendel) večkrat poudarila jugoslovanski vladi, je »SOE organizacija, ki jo zanima le aktivni odpor v Jugoslaviji, in ni v njeni pristojnosti, da se ukvarja z jugoslovansko notranjo politiko«. 23 *** Drugače kot glede Mihailovičevih zvez se Britanci nikoli niso vmešali v zveze slovenskega ministra, podpredsednika jugoslovanske vlade v Londonu in vodje SLS dr. Mihe Kreka, niti jih niso poskusili nadzorovati ali si jih podrediti. Do Kreka in od njega je k Britancem pošta je prihajala tekoče; Krek jim je posredo ­ val pisma in poročila, pa tudi članke iz časnikov (Donauzeitung, Popolo di Roma ipd.), ki jih je na primer dobil od švicarske katoliške zveze. Pisma so prihajala iz Ljubljane (po kurirjih SLS) do Rima oziroma Vatikana in nato prek Ženeve in Berna. Britanski FO je na tako razmeroma zgodaj dobil podatke o delovanju oku­ patorja v Jugoslaviji in o razmerah pod okupacijo. Poznamo tudi pošto, ki jo je pošiljal Mačkovšek, dr. Vladimir Miselj pa posredoval v London. 24 Koje ataše za tisk britanske ambasade v Bernu 21. decembra 1941 z diplomatsko pošto posre ­ doval eno od poročil iz Slovenije v London, kjer je bilo namenjeno dr. Kuharju, je dobesedno zapisal, da če pošta ne bo vama, naj jo zadržijo, on pa se bo videl »s svojim Slovencem« v Ženevi zato, da bosta zagotovila, da se izpustijo vsa imena itn., in dodal: »Verjetno je zaželeno, da Miseljevega imena ni na ovojnici.« 25 Tudi Kuharje torej dobival pošto iz Ženeve (od Misija) in iz Vatikana. Krek je torej imel svoje zveze s Slovenijo že od vsega začetka. Kot izhaja iz britanskega gradiva, je s svojimi spoznanji (poročili iz Slovenije in preostale Jugoslavije) seznanjal predvsem ambasadorja Rendela in Johna Bruce Lockharta iz FO, v manjši meri pa jugoslovansko vlado v Londonu. Vse kaže, daje Krek Britance obveščal bolj natančno kot pa Mihailovičevi telegrami. Britanci so na­ mreč kmalu ugotovili, da Krek to dela na lastno roko, brez vednosti jugoslovan­ ske vlade in njenega predsednika. Britancem je posredoval tudi tista poročila iz domovine, ki so kritizirala jugoslovansko begunsko vlado - ob tem je Britance prosil, naj vlade o tem ne obveščajo -, in celo gradivo OF.26 Včasih so se Britanci čudili, da to počne Krek, ki je verjetno, so zapisali, najbolj protikomunistični 23 NA UK, FO 317/33465/R 2407. 24 Jerca Vodušek Starič: »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana 1994 (dalje Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek). 25 NAUK, FO 317/33465/R 1014. 26 NAUK, FO 317/33466/R 2153. 197 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju politik tukaj. Hkrati pa je ambasador Rendel februarja 1943 zapisal: »Dejstvo je, da so Krek in njegovi, kolikor jaz lahko vidim, gotovo najbolj ‘jugoslovanski ’ od vseh različnih elementov tukaj. Prav gotovo je Krek naredil več za spodbudo ju­ goslovanske ideje in si prizadeval za neke vrste razumevanje med Srbi in Hrvati kot kateri koli drug minister.« 27 Krekovo delovanje v jugoslovanski vladi v Londonu bo zato treba temeljito in vsestransko osvetliti, predvsem njegova stališča do Jugoslavije in preseganja sporov med Srbi in Hrvati, ki so bila včasih diametralno nasprotna od tistih, ki jih je imelo vodstvo SLS v Ljubljani, pa prizadevanja za nove slovenske meje po vojni in za mobilizacijo proti okupatorju; vse to zasluži večjo pozornost, kot je je bil deležen doslej, ali celo več, kot so je deležni nekateri drugi. Že prvo poročilo iz Slovenije, prispelo je oktobra 1941, na Britance ni naredi ­ lo kakega posebnega vtisa. V njem je bila opisana sestava t. i. Slovene National Committeeja (Narodnega odbora) v Ljubljani, ki daje nastal spontano takoj po okupaciji in gaje tvorilo 10 članov, šest iz SLS, trije liberalci in en socialist. Narodni odbor je svojo nalogo opravil dokaj dobro, tako trdi poročilo, saj je v usodnih dneh pomiril prebivalstvo in preprečil nepotrebne javne izgrede; okupa­ torji so ga najprej upoštevali, koje šlo za manjše zadeve, Italijani celo pri večjih, nato pa so ga razglasili za nepotrebnega. Odbor pa še vedno obstaja. Vodje strank so izgubili svojo avtoriteto, zlasti pri intelektualcih, in stranke so neenotne. To je omogočilo komunistom, da izvajajo svojo destruktivno dejavnost. Pod svojo zaščito in vplivom so ustanovili t. i. Osvobodilno fronto, ki pa je pod popolnim nadzorom komunistov. Delajo zelo trdo, izvajajo kraje, uboje in požige, ki pa ni­ komur ne koristijo. Inteligenca, zlasti liberalna, se skuša umakniti iz tega gibanja. Cilji komunistov so, da bo prihodnja Slovenija zajemala celotno ozemlje, kjer živijo Slovenci, od Tagliamenta do Visokih Tur, z Istro in Prekmurjem /.../ in da bo postala sovjetska republika v konfederaciji »Južno-slovanskih sovjetskih re ­ publik«. Vse stranke, razen komunistov, nadalje piše poročilo, so za Slovenijo v Jugoslaviji, želijo pa, da Slovenija dobi avtonomijo, bodisi v federaciji ali konfe ­ deraciji. Komentar FO k temu je bil med drugim: »Žal so komunistični elementi očitno močni v Sloveniji in Sovjetska zveza bo tam našla plodna tla za širjenje boljševizma pod pretvezo panslavizma.« Sir Orme-Sargent pa je samo dodal: »Brez vrednosti.« 28 Nato je prišlo še splošno poročilo o razmerah v Jugoslaviji, napisano v začetku novembra 1941, kije po britanskem mnenju govorilo o moči komunistov v Sloveniji, kar je kazal odziv na poziv Osvobodilne fronte k temu, da bi ljudje 29. oktobra ostali doma in ne bi obiskali javnih ustanov. Potem je Krek januarja 1942 Britancem poslal izjavo Združenih Slovencev (7 točk), zemljevid razporeditve okupacijskih sil v Jugoslaviji, podatke o uporu 27 NA UK, FO 317/37629/R 1717. 28 NAUK, FO 317/33465/392. Poročilo je tudi trdilo, da so komunisti neposredno po okupaciji sodelovali z nacisti in fašisti in trdili, da so nacizem, fašizem in boljševizem tri oblike novega reda, ki bo regeneriral Evropo. 198 Jerca Vodušek Starič Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen na Hrvaškem, poročilo iz okupirane Dalmacije, februarja pa poročilo o razmerah v Beogradu, poročilo o dr. Vladku Mačku in poročilo o nemški upravi na Koro­ škem in Kranjskem, maja poročilo o streljanju talcev itd. Podobno seje nadalje ­ valo tudi v prihodnjih mesecih. Junija je tako Krek Britancem izročil tri poročila o trpljenju enega od izseljencev, o razmerah v nemškem taborišču Št. Vid in o trpljenju v mariborskem koncentracijskem taborišču. 29 Britanci so februarja 1942 ocenjevali, kakšen odnos bodo imeli do vstaje v Jugoslaviji (ali jo bodo podprli in v kolikšni meri, da se bo lahko obdržala v hribih) in kako bodo vzpostavili stik z odporniki zaradi prekinjenih komunikacij z Mihailovičevim štabom; čakali so na stik z dvema misijama, ki soju poslali v Jugoslavijo (Henna in Hydra). 30 Takrat je Krek britanski ambasadi pri begunski vladi v Londonu izročil tudi razglas, ki da gaje objavila OF v Sloveniji 1. decem ­ bra 1941,31 Trdil je, daje razglas dobil od enega svojih tajnih dopisovalcev, kako ga je dobil oziroma kako je prišlo v London, pa Rendelu ni zaupal.32 Razglas je jasno kazal, so ocenili v FO, daje razdor med partizani in Mihailovičem popoln,33 medtem ko jim je jugoslovanska vlada dajala dokumente z nasprotno vsebino in govorila o »a very fair understanding between the two elements«. 34 Marca 1942 je SOE sporočil v FO, da so na podlagi podatkov War Ofhcea (WO) ugotovili, da je v Jugoslaviji nameščenih 26 divizij sil osi, po čemer se da sklepati, daje večina teh dejavnih pri zatiranju upora, kar predstavlja dober temelj za to, da podprejo jugoslovanski upor.35 Marca 1942 je Krek Johnu Bruceu Lockhartu prinesel pismo iz Ljubljane, ki je sicer bilo datirano 6. januarja 1942, on pa gaje prejel šele takrat. Pismo je po mnenju Britancev pisal nekdo iz klerikalne stranke. Iz njega in drugih podobnih poročil so v FO sklepali, daje vse bolj jasno, da je jugoslovanska vlada v Londonu popolnoma napačno ocenjevala utrip ljudi v svoji državi in da se prav zato komu­ nistična propaganda širi kot požar. Ne bi bilo slabo, če bi vlada tole prebrala, so pripisali analitiki FO, čeprav politikov te vlade to verjetno ne bo zanimalo, saj so preveč zavzeti s svojimi malenkostnimi ljubosumji in spletkami. In pripisali so: nesreča je v tem, da vse kaže, da imajo komunisti monopol nad pozitivno propa­ gando. 36 Aprila 1942 je sledila še ocena, da se prepad med ljudmi doma in vlado v 29 NAUK, FO 317/33467/R 3821. 30 Več o namenu in usodi obeh misij gl. Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE, str. 277-288. 31 Mišljenoje pismo Vrhovnega štaba Izvršnemu odboru OF 17. 11. 1941, kjer Vrhovni štab razla­ ga spor med partizani in četniki v Srbiji. - Josip Broz - Tito, Zbrana dela, knj. 7, Ljubljana 1981, str. 192. Možno je, daje to bilo del Mačkovškovega gradiva, ki gaje dr. Vinko Vrhunec prinesel v Švico in poslal naprej Kreku. 32 NAUK, FO 317/33466/R2164. 33 NA UK, FO 317/33465/R1375. Ne morem razbrati, ali Krek s tem želi negativno vplivati na naše mnenje o komunistih ali o Mihailoviču, je komentiral Rendel. 34 NAUK, FO 317/33465/R1394. Podobno je trdil Miloš Sekulič, koje prišel iz Jugoslavije. 35 NA UK, FO 317/33466/R 2132. Okupatorjeve vojaške enote naj bi bile: 17 italijanskih, 5 nemških, 4 bolgarske divizije. 36 NAUK, FO 317/33466/R2153. 199 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Londonu samo še poglablja. Krek je seveda obveščal Britance tudi o partizanskih grozodejstvih, potem ko se je spomladi 1942 začelo obračunavanje oziroma t. i. druga faza revolucije. Vendar so ga imeli za pristranskega, čeprav jih je tudi Mi­ hailovič obveščal o t. i. komunističnem terorju oziroma o podobnem dogajanju v Črni gori, Sandžaku in Hercegovini. Britanci so si že sredi leta 1942 na podlagi teh poročil ustvarili približno sliko o komunistih v Jugoslaviji in njihovem delovanju. Vedeli so, recimo, za Borisa Kidriča in Lovra Kuharja. Kar pravilno so ugotovili: »V Sloveniji seje močna ka­ toliška organizacija dolgo srečevala z opozicijo malih liberalnih strank, ki so se ­ daj nepomembne. Sinovi liberalnih očetov in nekateri mladi katoliki so se očitno uprli prepričanju svojih očetov in postali komunisti.« 37 Do julija so tudi uvideli, daje treba večino upora oziroma protiosnih vojaških operacij pripisati ,komuni- stom‘, čeprav se je BBC še vedno izogibal besedi partizani in so upornikom raje rekli patrioti. Obenem so še vedno objavljali pozive k enotnosti v Jugoslaviji. In začeli so podrobneje poizvedovati o velikosti Mihailovičeve in partizanske orga­ nizacije, o odnosih med Osvobodilno fronto in drugimi organizacijami v Slove ­ niji, o ustroju odporništva na Hrvaškem, o položaju Mačka ipd. Na podlagi vsega tega so obveščevalni analitiki FO, neodvisno od politike Sovjetske zveze, sredi avgusta 1942 začeli dvomiti, kot so zapisali, ali podpirajo pravega konja v Jugoslaviji. Sredi avgusta 1942 je Ralph Murray iz PID politič- no-obveščevalnega oddelka FO strnil zadnje novice iz Jugoslavije o sabotažah in pretrganih zvezah v Bosni, Dalmaciji in Sloveniji. Sklepal je, da teh bojev ni bilo mogoče pripisati Mihailoviču, temveč le partizanom. Poročila je komentiral takole: »Glavni neposredni dokaz pri tem izvira od slovenskega podpredsedni ­ ka Kreka, ki sam konsistentno pripisuje vso rezistenco v Sloveniji komunistični Osvobodilni fronti in to obžaluje. To potrjujeta tudi Novačanovo poročilo (ki je pravilno zapisal tudi ime komunističnega voditelja) in vsa obveščevalna poročila, ustna ali pisna, od Kreka ali njegovih zvez. Da je ta odpor upoštevanja vreden, potijuje tudi nedavna italijanska uvedba nasilne represivne politike, vključno s streljanjem talcev. Kot posredni dokaz: ljubljanski tisk je nedavno poročal o ubo­ ju horjulskega župana in poštnega načelnika v Drenovem; Gajda poroča o nemi ­ rih v Beneški Sloveniji (sklepamo lahko, da na manjši ravni); obstajajo tajni in zaupni podatki o prekinitvah zvez; na sodnih procesih so bili obsojeni Slovenci, ki pa jih klerikalci poimensko ne poznajo (možno je da gre za istrske liberalce); in končno, Mussolini jev govoru v Gorici posebej poudaril Slovenijo kot območje, ki bo deležno neizprosnega zakona Rima.«38 O naraščajočem vplivu partizanov so govorila tudi Kmjevičeva poročila iz Hrvaške. Kmalu so nekateri v FO zaključili, da Moskva in partizani vodijo po­ litiko stalnega pritiska na okupatorja in se spopadajo z njegovimi enotami, pa čeprav tvegajo uničenje. Medtem pa je politika jugoslovanske vlade v Londonu, 37 NA UK, FO 317/33490/R 3034. 38 NA UK, FO 317/33469/R 5474. 200 Jerca Vodušek Starič Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen pa tudi Kreka in Kmjevičeva za Slovenijo in Hrvaško in Mihailoviča (kar po­ trjujejo Hudsonovi telegrami) ta, da se ohranijo sile za poznejši vojni spopad. Zato trenutno kaže, da ima naša propaganda, ki zagovarja Mihailoviča, malo zveze z dejanskimi razmerami v Jugoslaviji in da naši pozivi k enotnosti odpor ­ ništva nimajo prave osnove. Dokazi kažejo, da bi britansko propagiranje zatrtja partizanske aktivnosti poleg političnih posledic lahko imelo nevarne učinke v sami državi. 39 Celo poletje je Krek prejemal vedno bolj zaskrbljujoča poročila o okupatorje ­ vih grozodejstvih v Sloveniji. V začetku septembra 1942 pa je prišel k ambasador ­ ju Rendelu z novim poročilom iz Ljubljane, ki gaje dobil od Alberta Kramerja; napisano je bilo 24. avgusta inje prišlo prek Berna (Misija) v London. 40 Kreka je poročilo zelo pretreslo, saj je že dejstvo, daje nanj naslovil telegram njegov poli­ tični tekmec, pomenilo, da so razmere res hude. Rendel je pripisal: »Normalno bi bilo, da bi to sporočilo poslal Natlačen, slovenski ban, kije član Krekove stranke. Toda Natlačena Srbi sumijo kvislinših nagnjenj, po mnenju Kreka neupravičeno. Krek meni, daje Kramer poslal to sporočilo zato, da jugoslovanska vlada ne bi podcenjevala njegovega pomena.« 41 Sporočilo, ki je v britanskem gradivu, se je glasilo: »Zaradi izjave generala Roatte ljubljanskemu škofu, da bodo Italijani, če bo potrebno, strli celotno provinco, so vplivni krogi, vključno z Zavezo, sklenili, daje treba sprejeti oportunistično politiko slovenske kolaboracije z italijanskimi oblastmi. To je edini način, da se narod obdrži pred uničenjem in se pridobi nekaj prostora za dihanje. Tudi Mihailovič to svetuje, ker je trenutno nemogoče okre ­ piti slovenske vojaške sile. Težko bo izbrati prave ljudi, ki bodo to izvajali, ne da bi kompromitirali Zaveze. Negotovo je tudi, do kolikšne mere bodo Italijani pripravljeni na kompromis.«42 To besedilo, bodisi Kranlerjevo ali Staretovo, je zakrožilo od FO, WO in SIS do SOE in iz Londona do vse do Kaira. Vemo tudi, daje Krek dobil spremni dopis Mačko vška, kije nekoliko druga ­ čen in pravi: »V okolnostih, ki so popisane, se pojavlja na vseh straneh želja naj bi se s posebno ekipo inavgurirala oportunistična politika izvestnega (določenega - op. J. V. S.) sodelovanja z okupatorjem. Češ, daje to edina možnost obvaro­ vati narod pred naj hujšim in omogočiti neko dobo oddiha.« 43 Krek je takoj pisal bolnemu Kramerju, daje sporočilo prejel, in mu odgovoril: »Prosim, ne naredite 39 Prav tam. 40 NA UK, FO 317/33470/R 5976. Komentar v FO k Krekovemu obisku je bil: »When the Slo­ venes are in a jam, they naturally squeel for help.« (Ko so Slovenci v zagati, po naravi kličejo na pomoč.) Toda prepričan sem, je dodal komentator, da nismo zmožni narediti več, kot da te podatke uporabimo pri propagandi. 41 Prav tam. 42 WO 202/158. Ko je sporočilo kot strogo tajno februaija 1943 prišlo do W. Deakina v SOE Kairo, mu je bil priložen memorandum, v katerem je pisalo, da se Zaveza očitno težko znajde med okupatorjem in OF, da sporočilo očitno izvira iz močno protipartizanskega vira in da nima velike vrednosti. 43 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 118. 201 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ničesar, kar bi pomagalo silam osi.« Krek seje torej dobro zavedal, da kakršno koli sodelovanje z okupatorjem ne pride v poštev. Krek je Britancem pojasnjeval razmere in težave v Sloveniji, češ da so Italija­ ni pripeljali nove enote, ki so bile namenjene boju proti partizanom, a so name ­ sto tega napadale slovenske vasi, dobesedno iztrebljale nedolžne prebivalce in praznile vasi ob železnici. Prosil jih je, naj ukrepajo in objavijo kaka zagotovila, ki bi Slovence odvrnila od kolaboracije. Predlagal je, naj pritisnejo na Italijane, bodisi s povračilno akcijo z bombardiranjem Italije, bodisi tako, da objavijo, da bodo krivci za hudodelstva v Sloveniji obsojeni po vojni. Obenem je prosil tudi za zagotovila o združitvi Slovencev v nacionalnih mejah, podobno kot so Čehom zagotovili neveljavnost Münchenskega sporazuma. Britanci so mu odgovorili, da ne morejo dajati zagotovil za dele držav ali ljudstev, a so oba predloga upo­ števali pri nadaljnjih načrtih.44 Krekove predloge je dobil celo zunanji minister Antony Eden, vendar z jasnim pripisom podrejenih, da so ti povračilni ukrepi posledica sabotaž na progah, po katerih potuje material iz Nemčije in iz tovarn Škode v Italijo inje namenjen v Libijo (kjer je britanska vojska s težavo branila El Alamein oziroma Egipt), kakor tudi na progah, po katerih prevažajo gorivo iz Romunije v severno Italijo. Predlagali so, naj Eden omeni Slovence poimensko v enem svojih govorov in celo razmisli o omembi meja. 45 To je bil namreč čas, ko so Britanci ugotavljali, da Mihailovič z brezpredmetnimi telegrami maši njihove zveze, in so vztrajno, a zaman, nanj izvajali »najmočnejši pritisk«, naj začne z napadi na nemške komunikacije, zlasti železniške, v pomoč njihovi severnoafri ­ ški fronti. V okviru teh splošnih okoliščin je potekala vojna politična usoda dr. Marka Natlačena in SLS v okupirani Sloveniji. Politični nastop Natlačena in SLS v pr­ vem letu in pol po okupaciji ter njihova pogajanja in povezava z drugimi stranka­ mi v Slovensko zavezo marca 1942 so že več ali manj znane stvari. Čeprav Na­ tlačen ni postal član ožjega vodstva Zaveze, so mu pripisovali vse pomembnejše odločitve, ki jih je v tem času sprejemala SLS. Znano je, da Mačkovšek članom vodstva Zaveze, še manj pa Natlačenu (ali recimo Kocetu), ni zaupal svojih po­ vezav s Švico in Londonom. Znano pa je tudi, da je SLS imela lastne, skrbno varovane zveze z Vatikanom po kurirjih, ki so bili večinoma duhovniki (npr. dr. Marko Kranjc). Na drugi strani, med prejemniki poročil in v britanskih analizah, dr. Natlačena posebej niso velikokrat omenjali, so pa vedeli, kdo je. Znano je poročilo Mihailoviča jugoslovanski vladi januarja leta 1942, »da general Rupnik sa Natlačenom ometa rad odreda denerala Mihailoviča služeči se okupatorima 44 NA UK, FO 317/33470/R 5976. 45 NA UK, FO 317/33470/R 6386. 202 Jerca Vodušek Starič Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen .. ,«,46 in mnoga druga poročila iz Slovenije, vendar vseh niso pokazali Britancem (vključno z Natlačenovim iz leta 1942). Britanci so, kot že rečeno, pripravljali analize razmer v okupirani Evropi tudi na podlagi okupatorskega in drugega tiska. V že omenjeni analizi iz 21. oktobra 1941 so navajali tudi Natlačena. Zapisali so, daje bil do okupacije ban dravske province oziroma Slovenije in daje 18. maja 1941 poslal poročilo papežu, ki ga je potem 29. avgusta 1941 objavil World Telegram v New Yorku. Natlačenovo poročilo naj bi opisovalo množične aretacije slovenske inteligence v Mariboru in njen izgon na Hrvaško, pa množične izgone duhovščine in konfiskacijo cerkvene imovine, izgone mnogih kmetov in trgovcev; govorilo naj bi tudi o razmerah pod italijansko aneksijo, o Grazioliju, vpeljavi fašističnih organizacij itn. Britanci so ocenili, da so podatki v Natlačenovem poročilu večinoma že znani, saj krožijo po zahodnem tisku in večinoma izvirajo iz Slovenca; dodali so še svoj sklep, da imajo Italijani očitno težave s Slovenci. 47 Podobne podatke, ki niso vsebovali povsem točnih številk, je uporabljal tudi Krek. 31. avgusta je po radiu BBC govo­ ril o konfiskacijah imovine vseh tistih, »ki so bili zvesti Jugoslaviji«, o prepovedi uporabe slovenskega jezika, odpuščanju uradnikov, pošiljanju mladih ljudi na prisilno delo v Nemčijo na podlagi nemškega ukaza 2. maja 1941. Ali pa, ko je 1. oktobra dal Daily Telegraphu ,natančne 1 številke o izgonu duhovščine na Štajer ­ skem, češ daje ostalo le 7 duhovnikov od 474, v Ljubljani pa le 9 od 275, da so zasegli slovenske zadruge in daje bilo izgnanih že 280.000 Slovencev. Iz britanskih analiz (npr. tiste, pripravljene na Univerzi Oxford) je bilo jasno, da so svoje ugotovitve utemeljevali na poročilih, ki jih je prejemal Krek. Pri oce ­ nah SLS so, recimo, uporabljali poročilo s konca leta 1941, ki naj bi ga Kreku poslal eden od njegovih katoliških privržencev inje govorilo takole: Slovenska ljudska stranka (katoliki, so pripisali) je razdeljena na privržence dr. Rožmana (ki da so lojalni Kreku) in privržence dr. Gosarja, ki so se pripravljeni pogajati s komunisti. In nato poročilo Kreku 6. januarja 1941, ki je trdilo: ».. .edino škof Rožman in nekaj študentov dela zagnano proti komunistom.« In še to, da so ko­ munisti s svojo Osvobodilno fronto takoj po 22. juniju 1941 začeli z akcijami, medtem ko so bile druge stranke previdno neaktivne. Pa še Bičaničeva poročila o partizanih, ki da so povsod dobro organizirani in bolj množični od drugih, da odklanjajo Mihailoviča kot izdajalca, da tudi drugod stranke sodelujejo s komu­ nisti na podlagi skupnega programa, podobno kot v Sloveniji. Natlačena posebej niso omenjali. Tudi SOE je bil okvirno seznanjen stališči SLS oziroma klerikalcev, kot so jim rekli. Več ali manj je bilo njihovo razmišljanje podobno tistemu, ki so ga zapisali pozneje, ko so ocenjevali delovanje Karla Novaka: »Kaže, daje bil (Novak - op. J. V. S,) najprej aktivno povezan s slovenskimi klerikalci in njihovo politično organizacijo - Slovensko zavezo ter njihovo vojaško organizacijo - Vaško stražo 46 Bogdan Krizman: Jugoslavenske vlade u izbjeglištvu 1941-1943. Zagreb 1981, str. 356. 47 NA UK, FO 317/33466/R 2055. 203 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju (Village or White Guard), to je milica, ki sojo mobilizirali pod italijanskim po­ kroviteljstvom, da se bori proti partizanom. Nato seje odcepil in ustanovil svojo frakcijo, t. i. Piavo Gardo. Verjetno je Mihailovič načrtoval, da bo v Sloveniji oblikoval ‘ilegalno ’ četniško gibanje in si zagotovil enako udobno razmerje to­ lerance in sodelovanja z uradno Belo Gardo, kot jo imajo on in njegovi tovariši z ‘legalnimi ’ četniki ter Nedičevo upravo v Srbiji. Klerikalci pa so bili do tega načrta nezaupljivi, saj so ga videli kot nevarno grožnjo svojemu monopolu pri podpori Italijanov.«48 V času političnih pogajanj med slovenskimi strankami za formiranje Zaveze je Karel Novak, ki je januarja 1942 postal Mihailovičev vojaški zastopnik v Slo­ veniji, začel zbirati oficirje in je imel pogovore z vodstvi slovenskih strank. Pa vendar se ni sestajal z voditelji strank, je povedal, ko so ga Britanci zasliševali leta 1944, temveč ko je šlo za t. i. klerikalno stranko z dr. Milošem Staretom, dr. Markom Kranjcem in dr. Jakobom Solarjem. Svoj štab je, kot pravi, sestavil iz predstavnikov posameznih legij (sokolske, slovenske in Pobratima) in njiho­ vih propagandistov in z namestnikom Josipom Lesjakom. Njegove predloge o odhodu ogroženih politikov v ,gozd ‘ in formiranje enot naj bi Zaveza zavrnila, pri čemer je največjo odgovornost za to pripisoval klerikalcem. »Kot vse kaže so klerikalci takrat, kot tudi pozneje, izvajali pritisk na Zavezo, /.../ imeli so svojo lastno politiko in uporabljali svoje zveze tako z Vatikanom kot z Dražo Mihailovičem.« 49 Nesoglasja so se, kot vemo, nadaljevala s protesti klerikalcev proti ustanovitvi Lesjakove enote na terenu. Nato je Mihailovič junija Novaka imenoval tudi za svojega političnega predstavnika v Sloveniji, toda klerikalci naj bi bili s tem nezadovoljni, saj so za svojega predstavnika imeli dr. Kreka, je trdil dalje Novak. Poleti so začele nastajati tudi vaške straže, ki so bile pod po­ polnim nadzorom klerikalcev in večinoma sojih vodili (mlajši) duhovniki; takrat je skrajna skupina pri klerikalcih (stražarji pod vodstvom Časarja in Žebota) za­ čela zagovarjati popolno sodelovanje z Italijani in izvajati hudi propagando proti partizanom in Mihailoviču; konec leta 1942 so tudi ubili kapetana Lesjaka. Ta skrajna skupina naj bi bila v sporu s splošno politiko klerikalne stranke. Znano je tudi, da so že v času prvih pogovorov o nastanku Slovenske zaveze jeseni 1941 nekatere skupine in sredinski, zlasti mlajši politiki zahtevali naj se s funkcij v prihodnjem skupnem telesu umaknejo kompromitirani politiki, kot je bil dr. Marko Natlačen. Kmalu se je izkazalo - in se nato ponavljalo skozi leto 1942 -, da zmerni politiki v Zavezi in nekateri posamezniki ostro obsojajo vsakršno sodelovanje z okupatoijem; vse to so vsebovala tudi njihova poročila v London Kreku (kot na primer poročilo dr. Jakoba Šolarja,50 ki ga je Mačkovšek 48 NAUK, HS 7/207, Četniki od aprila 1941 do julija 1944. 49 NA UK, WO 204/12370. 50 Šolar se je zavzemal za to, da bi se v Zavezi in v politiki SLS omilili ekstremni elementi des ­ nice, inje nato leta 1943 celo poskušal združiti politike, ki so bili zaradi tega nezadovoljni s Slovensko zavezo. 204 Jerca Vodušek Starič Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen odposlal 22. maja 1942). Ob ustanavljanju vaških straž je, dr. Andrej Gosar oseb ­ no pisal Natlačenu, da to, kar počne, ni v skladu s trenutkom, pa čeprav je tudi sam obsojal početje komunistov. Viden predstavnik sredine in član primorskega odbora Slovenske zaveze, ki seje pozneje leta 1944 tudi pogajal s partizani, dr. Josip Kamušič, je večkrat potoval v Rim in po tej poti pošiljal poročila zmernih politikov v SLS v London. Tako je, npr., VOS je že leta 1942 zaznal, daje v Rimu obiskal svetnika jugoslovanskega poslaništva v Vatikanu dr. Nikolo Moscatella in ga obvestil o nastanku vaških straž: »Vaške straže so sodelovanje z Italijani proti slovenskemu narodu in so delo SLS.« Moscatello, ki je redno pošiljal poročila vladi v London, je tudi to stališče posredoval naprej. O umoru Natlačena pri zaveznikih ne najdemo veliko podatkov, čeprav so poročila o tem prišla v London. Poleg Mačkovška so razni viri o tem poroča­ li v London. Tako je, Dominik Mandič je Kreku poročal, kako je znani komu­ nist ubil Natlačena, s pripisom: »Mnogo treba žaliti da se Slovenci između sebe iztrebljuju.« 51 Pozneje so Kreku poročali tudi odpravnik poslov v Lizboni M. Milovanovič in drugi. V enem teh poročil, ki je prispelo prek Vatikana, je pisalo, da Italijani izrabljajo antagonizem med liberalci in klerikalci in te pritegujejo na svojo stran; klerikalni elementi sodelujejo z Italijani in jim pomagajo v boju proti partizanom predvsem s poznavanjem krajev in kot vodiči. Odziv partizanov na to je umor Natlačena. 52 Tudi Milovanovič je v strogo zaupnem poročilu Jovanoviču trdil, daje iz slovenskega vira izvedel, da so Slovenci začeli sodelovati z Italijani in da formirajo straže in odrede za boj proti komunistom; boj proti komunizmu je sedaj geslo klerikalcev, pa čeprav z Italijani, ki so izselili in zaprli okoli 70.000 Slovencev. Govorilo se je o 102 odredih, ki da so prisegli kralju in naj bi pravo­ časno stopili na zavezniško stran itn. Medtem sta izvršni odbor SLS in Zaveza iz Slovenije izražala zaupanje Kreku in njegovim sodelavcem v Londonu, To je Krek posredoval Rendelu. 53 Ko sta oktobra 1942 SOE Londonu in SIS razpravljala, kakšen bo britanski odnos do Jugoslavije in kam bodo pošiljali odposlance, so sklenili, da bodo ohra­ nili dotedanjo politiko do Mihailoviča in da bodo na Hrvaško infiltrirali agente, rekrutirane v Ameriki, o čemer bi se tajno dogovorili s Kmjevičem (in to obdržali v tajnosti pred Mihailovičem). Ko je šlo za spuščanje padalcev v Slovenijo, pa so zapisali: »Položaj v Sloveniji je zelo nevaren, ker elementi, s katerimi smo v preteklosti sodelovali in smo upali, da bomo z njimi sodelovali tudi v prihodnje, postajajo vedno bolj kolaborantski ob partizanski nevarnosti in pod pritiskom sil osi. Zaradi tega je stik z njimi lahko nevaren [poudarila J. V. S.]. Smo pa poskušali pridobiti FO, da izda neke vrste deklaracijo ali omembo Slovenije, ki bi jo lahko 51 Ljubo Boban: Hrvatska u arhivima izbjegličke vlade 1941-1943. Zagreb 1985, str. 224. 52 Prav tam, str. 3 83-4. Pisec pisma Živko Antič, pravi, daje težko priti do resnice o sodelovanju Slovencev z Italijani, da le povzema kar je slišal na Reki, in da prilaga pismo za dr. Kreka, ki trdi nasprotno. 53 NA UK, FO 317/37629/R 1717. 205 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju tolmačili kot obljubo o vrnitvi njihovega izgubljenega ozemlja. Tako bi lahko preprečili nevarnost njihove kolaboracije.« 54 Po tihem sporazumu s SIS je SOE London zato sklenil, da bo svoje stike s Slovenijo še naprej vzdrževal po že obstoječem kanalu. V prihodnje, kot v prete ­ klosti, so zapisali, je za nas najbolje, da se osredotočimo na liberalne kroge, in to po skritem komunikacijskem kanalu. Skozi Slovenijo tečeta dve glavni komuni­ kacijski arteriji. Zato je treba, so dodali, usmeriti vse napore v to, da se prodre v to območje in naredi načrt za napad na večji cilj, kot je na primer železniški viadukt pri Zidanem Mostu ali Borovnici. Ker slovensko osebje še vedno upravlja večino jugoslovanskega obalnega ladjevja, je SOE London predlagal tudi, da se pridobi oziroma podkupi člane posadk. Do vseh teh sklepov smo prišli, so zaključili, ker je postalo jasno, da Mihailovič ne more predstavljati združene Jugoslavije. 55 V Kairu so se s to analizo in predlogi strinjali, češ da so že ves čas naklonjeni temu, da se brez vednosti jugoslovanske vlade v Slovenijo in na Hrvaško pošlje skupine, ki bi jih vodili britanski častniki, z namenom, da pridobijo neodvisne po­ datke. To v preteklosti ni bilo mogoče, ker ni bilo praktičnih možnosti. Ob tem so ocenjevali, da priljubljenost partizanov temelji na tem, da nimajo nobene zveze s starim režimom; zato bi bilo treba storiti vse, da se odstranijo stara strankarska kljuseta in se vlado reorganizira tako, da bo sprejela obvezo, da izvede reforme in poda neko izjavo o odnosih med Srbi, Hrvati in Slovenci. 56 Kmalu je postalo jasno, na kar so opozarjali nekateri slovenski politiki in in­ telektualci že leta 1942, da za zaveznike ne bo sprejemljiva nikakršna kolabora­ cija. Prvega aprila 1943 je Basil Davidson poslal v SOE Kairo oceno razmer v Jugoslaviji z uvodno pripombo, daje treba narediti konec nevzdržnim razmeram v Jugoslaviji. Zato je treba pretehtati, kateri politični krogi so zanesljivi in kateri skupni imenovalec bi zadovoljil večino Jugoslovanov. Sledila je ugotovitev, da so politične stranke v Jugoslaviji izgubile na pomenu, ostali so le še naslednji politični elementi: ekstremni srbski nacionalisti, srbska levica, ekstremni hrvaški nacionalisti, hrvaško kmečko gibanje, slovenska Osvobodilna fronta in ekstremni slovenski klerikalizem. »Del desnice v Sloveniji je pripravljen iti do skrajnosti, da obdrži monopol katoliške hierarhije in buržoazije v Sloveniji in da prepre ­ či družbene reforme ali politično svobodo. Ti ljudje kolaborirajo z italijanskimi oblastmi proti slovenski Osvobodilni fronti.«57 In sklenil: izguba časa je, da ape ­ liramo na hrvaške nacionaliste in na ekstremne slovenske klerikalce, to so naši sovražniki ... 54 NAUK, HS 7/267. 55 Prav tam. 56 NAUK, HS 7/267. 57 NA UK, HS 5/938. 206 Boris Mlakar Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena Boris Mlakar Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena Dr. Marko Natlačen je kot ban Dravske banovine in hkrati kot član vodstva tedanje vodilne politične sile, tj. Slovenske ljudske stranke - Jugoslovenske radi ­ kalne zajednice, že po logiki razmer oziroma po zakonu vztrajnosti stal v ospred ­ ju tudi med burnim dogajanjem med napadom sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 in po njem ter seveda tudi še v nadaljevanju. Koliko je bila tedanja njegova vloga za Slovenijo in Slovence v čemer koli odločilna ali celo usodna, pa je seveda stvar natančnih analiz in tem sledečih ocen njegovih konkretnih dejanj. Iz časa tik pred začetkom aprilske vojne naj, kar zadeva podobo Natlačena v očeh političnih in idejnih subjektov ter tudi posameznih osebnosti, ki so pozneje sestavljale Protiimperialistično in Osvobodilno fronto, kot zanimivost uvodoma omenimo predvsem dva dogodka. Marca 1941 je tako več t. i. patriotičnih orga­ nizacij, npr. združenje dobro volj cev in Društvo rezervnih oficirjev, ob pomoči ljubljanskega radia v ljubljanski Operi organiziralo veliko domoljubno prireditev - oddajo za celo državo, na kateri je govoril tudi Natlačen. Poznejši član Osvobo­ dilne fronte dr. France Koblarje bil ob tej prireditvi in ob poudarjenem izražanju domoljubja ter pripravljenosti na žrtve prav pretresen ...' Na nekaj podobnega je opozarjal krščanski socialist in poznejši partizanski častnik Franc Miklavčič, ki se je spominjal političnega shoda v ljubljanskem Unionu, ki je bil namenjen dvi ­ gu morale pred morebitnim nemškim napadom. Prav Natlačen je imel na shodu ognjevit govor, ki gaje sklenil z besedami: »Fortes fortuna (ad)iuvat!« 1 2 Po drugi strani pa je v istem času, tj. tik pred aprilsko vojno, Centralni komite Komunistične partije Slovenije, torej vodilne sile poznejše OF, izdal razglas, v katerem je ob zahtevah do nove jugoslovanske vlade omenjal »protiljudsko tolpo narodnih izdajalcev«, znotraj nje pa tudi Natlačena in njegovo domnevno poziva­ nje na obešanje Srbov iz leta 1914. Ob tem naj bi prav on še na predvečer padca izdajalske vlade »z najbrutalnejšim policijskim nasiljem dušil protikapitulantske demonstracije«, a je še zmeraj na položaju bana na Slovenskem, tako da tu »ka­ pitulantska klika z Natlačenom na čelu« nadaljuje s svojim terorjem in izvaja množične aretacije komunistov ...3 Kakšne akcije je vodil Natlačen po izbruhu vojne, je znano iz mnogih virov. Ob tem seje sprožilo tudi gibanje prostovoljcev, ki so hoteli pomagati vojski pri 1 France Koblar: Moj obračun. Ljubljana 1976 (dalje Koblar, Moj obračun), str. 161-162. 2 Franc Miklavčič: Tretja »ločitev duhov«. V: Slovenec, 14. 8. 1992. 3 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 1. Ljubljana 1962 (dalje DLR 1), dok. 4, str. 18. 209 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju obrambi domovine, a se je tudi ta dobronamerna epizoda žalostno končala. Pri­ morski emigranti so v Ljubljani organizirali svojo Soško legijo. Tako so bili tudi Primorci že 6. aprila pozvani v Narodni dom, da se priglasijo v prostovoljce. Dr. Lavo Čermelj in dr. Drago Marušič sta ob tej priložnost odšla k banu Natlačenu in ga prosila, da bi za prostovoljsko akcijo dal na razpolago večji znesek, ki gaje Čermelj tik pred tem deponiral pri banski upravi za namene Ciril-Metodove druž ­ be. Natlačen seje obotavljal, češ daje denar strogo namenski, a je za naslednji dan le obljubil vsaj del omenjenega zneska. 4 Ocene Natlačena s strani komunistične partije in njej pridruženih političnih sil se seveda tudi v prvih tednih po italijanski okupaciji Ljubljanske pokrajine niso prav nič spremenile. Sicer sokol Josip Rus je Natlačenova pogajanja s poveljniki jugoslovanske vojske še med vojno v Zagradcu ocenil, zanimivo, kot razpust armade po vnaprej pripravljenem izdajalskem načrtu.5 Sam seje tedaj, bilo je 11. aprila, nahajal v Višnji Gori in je skušal ugotoviti, kdo ima pravzaprav oblast v deželi, a pravega odgovora ni mogel dobiti. No, naslednjega dne je v Ljubljani na sestanku sokolskega odbora zvedel za Natlačenov odhod na pogovore v Celje. Ob še drugih informacijah je sklepal, da »izdajstvo slovenskega vodstva je bilo dokončno«. 6 Drugi vodilni sokol, France Lubej, je Natlačenovo tedanje stališče oziroma ravnanje ilustriral z besedami: »Prvi italijanski vojaki so prišli v Ljublja­ no šele drugi dan proti večeru. Pot so jim kazali Natlačenovi pandurji v strahu pred »svojo« razpuščeno vojsko, podobno kot po prvi svetovni vojni.« 7 Konec aprila je CK KPS v svojem razglasu slovenskemu narodu in vojakom okupacij­ skih armad med krivci za narodno nesrečo, kije tedaj doletela narode Jugoslavije, navedel tudi »slovensko kapitalistično gospodo«. Poleg tega naj bi »slovenska klerikalna gospoda« s strupenim sovraštvom storila vse, da bi onemogočila tesno zbližanje med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ter sodelovala pri nesrečnem pri­ stopu k trojnemu paktu in končno pritisnila svoj pečat še izdajalskemu Narodne ­ mu svetu. Ta gospoda je po tem razglasu v dneh po okupaciji v Narodnem svetu z banom Natlačenom na čelu nadaljevala svoje »kapitulantsko-izdajalsko delo« ter se za »judeževe groše vdinja[la] italijanskim okupatorjem, da bi pod krinko lažni­ ve fašistične »avtonomije« laže obdržala v sužnosti slovenski narod«. 8 Podobno je pisal Slovenski poročevalec maja in junija, torej še pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, npr. da Natlačen in druščina »ogabno ližejo pete zadnjemu eksponentu italijanskega imperializma«, a hkrati omenil, da pa se druga garnitura te iste gospode nahaja pri angleških imperialistih. 9 Ko se je zatem po ustanovitvi 4 Lavo Čermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom. Ljubljana 1972, str. 105-106. 5 Josip Rus Andrej: Pričevanja in spomini. Ljubljana 1989, str. 83. 6 Veljko Rus: Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljubljana 1992, str. 133-135. 7 France Lubej - Drejče: Odločitve : boj za demokratizacijo sokolstva na Slovenskem. Ljubljana 1980, str. 178. 8 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, VI, knj. 1. Ljubljana 1965, str. 18-21. 9 Slovenski poročevalec, maj 1941. 210 Boris Mlakar Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena sosveta Ljubljanske pokrajine Slovenski poročevalec spraševal, kdo so izdajalci slovenskega naroda, ki so bili imenovani v omenjeni sosvet, je ugotavljal, daje na čelu predstavnikov katoliškega kapitala v sosvetu prav Natlačen. 10 Podobno je o lizanju pet imperialističnim osvajalcem isti list pisal ob priložnosti potovanja Natlačena, Puclja »in druge judeževske tovarišije« k Mussoliniju v Rim. 11 Ob na­ daljnjem delovanju sosveta je Boris Kidrič sredi julija ocenil, da naj se izdajalci v fašistovskem sosvetu še toliko penijo v »predstaviteljskih« frazah, a po njegovem ostaja dejstvo, da razen svojega izdajstva niso predstavljali nikogar in ničesar, seveda za razliko od OF slovenskega naroda. 12 Vsemu temu pa je po njegovem mnenju dajala ton predvsem izdajalska vloga Natlačena, ob podtalni petokolona- ški vlogi generala Rupnika. 13 Ob tem je poudaril, da se kljub širini slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja razredni moment v njem ni izgubil. Kam je vse to peljalo, je morda že pred tem nakazalo šesto geslo osvobodilnega boja, ki je na­ povedalo, da »brez boja proti izdajalski »lastni« kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi«. 14 Tudi sicer zmerni dr. Makso Šnuderl, kije v OF v Ljubljani zastopal štajerske begunce, je kljub nekaterim »uslugam«, ki jih je bil deležen od slovenskih obla­ stnih posrednikov, kritično presojal začetno obnašanje dotedanje slovenske po­ litične elite v odnosu do italijanskih okupacijskih oblasti. Maja je zapisal, da sta Natlačen in Pucelj sprejela mesto v sosvetu sicer res z mislijo, da bi s tem služila narodnim koristim, a sta dejansko le služila koristim okupatorja. Še bolj kritičen pa je bil njegov zapis s konca julija, tj., da »tujec je tujec in bo svoje interese za­ stopal in ne naših. Ta takozvana avtonomija je samo bluff. Zato je bilo napačno od naših politikov Natlačena, Puclja in Adlešiča, da so šli na italijanske limanice. S tem so začasno dozdevno koristili nam, izdali pa narodni ponos in narodno čast«. Sledi je njegov recept za preživetje okupacije: »Nič z nikomer: potegniti se nazaj, čakati in pripravljati se!« 15 V »Apelu katoliškemu duhovniku« v začetku septembra je Slovenski poro­ čevalec v negativni povezavi spet omenil Natlačena, in sicer: »Slovenski kato­ liški duhovnik, mar boš dovolil, da te Natlačen ali katerikoli drugi »rezervni« krog vpreže v protinarodni voz? Mar boš dopustil, da te izkoristijo za borbo proti Osvobodilni fronti ...?«16 Čez dva tedna, po izstopu Natlačena in Ivana Puclja iz sosveta, je isti list izrazil mnenje, da sta »njena duhovna voditelja in narodna izdajalca Natlačen in Pucelj« to bila primorana storiti, in sicer »spričo vedno višjega narodnopolitičnega barometra« med Slovenci oziroma, kot se je nekaj 10 Pravtam, št. 2, 8. 6. 1941. 11 Pravtam, št. 3, 15. 6. 1941. 12 DLRl,dok. 13, str. 49. 13 Prav tam, str. 76-77. 14 Slovenski poročevalec, 22. 6. 1941. 15 Makso Šnuderl: Dnevnik 1941-1945, knj. I: V okupirani Ljubljlani. Maribor 1993 (dalje Šnu- derl, Dnevnik I), str. 91, 92, 132. 16 Slovenski poročevalec, 6. 9. 1941. 211 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju mesecev kasneje izrazil Kardelj, »iz strahu pred OF in množicami«. 17 Kardelj je to dejansko omenjal v kontekstu realnega strahu ljudi pred Osvobodilno fronto in njeno Vamostno-obveščevalno službo. Italijanski visoki komisar Emilio Grazio­ li, ki je od obeh politikov zahteval in tudi prejel podrobno obrazložitev njunega odstopa, je to posredno potrdil, saj je v svojem zadevnem poročilu notranjemu ministrstvu napisal, daje bil dejanski motiv odstopa strah pred atentatom s strani komunistov zaradi njunega sodelovanja z italijanskimi oblastmi. 18 Ob vsem tem je zanimivo, da se ravno v tistem času, tj. po izstopu iz sosveta, pojavljajo vesti o morebitnem vstopu SLS v OF oziroma vsaj dela le-te, pri čemer tudi ime Natlačena ni bilo izključeno. 19 Edvard Kocbek se je namreč v poznem poletju 1941 intenzivno pogovarjal s skupino krščanskih socialistov in tudi s sku­ pino dr. Andreja Gosarja o tem, kako naj se katoličani umestijo v tako ali drugač ­ no odporniško gibanje in za kakšne strateške cilje naj se zavzamejo. V tem okviru je bilo eno glavnih vprašanj, kako omejiti konservativni vrh okrog Natlačena, ki se je po Kocbekovem mnenju v družbenem smislu izrazito zavzemal za status quo. Gosarja in prof. Jakoba Šolarja to ni toliko motilo, večji pomen sta pripiso ­ vala ustvaritvi enotne, tudi vojaške organizacije, iz katere nista izključevala niti t. i. »Natlačenove garde«, kar naj bi pripomoglo k preprečitvi izbruha državljanske vojne. Še konec septembra so tako v Kocbekovem krogu govorili o možnem vstopu SLS v OF, kar pa je kmalu postalo neaktualno, menda tudi zaradi izjave Prežihovega Voranca, da je OF za partijo le odskočna deska za končni prevzem oblasti. 20 Vse to je bil torej le kratkotrajni preblisk, toliko bolj, ker je sam Kocbek ugotavljal, da se pod Natlačenovim (in drugih) vodstvom začenja organizirati desnica kot »antikomunistični blok«.V nadaljevanju so resna občasna pogajanja tekla samo še s t. i. katoliško sredino oziroma skupino Andreja Gosarja. Tako so vodilni partizanski subjekti v nadaljevanju Natlačena povezovali le še s t. i. protinarodno zaroto oziroma s protikomunističnim blokom. V tem smi­ slu je bil konec novembra 1941 v Slovenskem poročevalcu zelo poveden naslov članka »Razbijmo protislovensko zaroto notranjih sovražnikov našega naroda«, v katerem sicer Natlačen ni bil naveden z imenom, a se med zarotniki navajajo pač prepoznavni »nekateri bivši voditelji bivše JRZ«.21 Ko je Vamostno-obve- ščevalna služba v začetku decembra ubila četniškega organizatorja in domnev ­ nega gestapovskega agenta Fanouša Emmerja, ga je vodstvo gibanja povezalo z Natlačenom, in sicer v tem smislu, da se je Emmer sestajal z njim, pri čemer 17 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, VI, knj. 2. Ljubljana 1953, str. 70; DLR 1, dok. 151, str. 324. 18 Tone Ferenc: »Gospod Visoki komisar pravi...« : Sosvet za Ljubljansko pokrajino: dokumenti. Ljubljana 2001, dok. 49, str. 152-153. 19 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije (AS 1931), Nagodetov dnevnik, 18. 9. 1941. 20 Edvard Kocbek: Zbrano delo, knj. 6. Ljubljana 1996 (dalje Kocbek, Zbrano delo 6), str. 653, 658, 678. 21 Slovenski poročevalec, 29. 11. 1941. 212 Boris Mlakar Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena naj bi mu bivši ban izplačeval visoke vsote denarja, skratka financiral njegovo dejavnost. 22 CK KPS je decembra 1941 izpostavil še t. i. jasne objektivne pogoje, ki na buržoazni strani netijo razredni antagonizem, npr. ruske zmage, kar naj bi povzročilo izjemno aktivnost bele garde, pač na čelu z Natlačenom. 23 Nasprotja med domačima taboroma so pozimi 1941/1942 postajala vse ostrejša, čeprav so se vsaj na protikomunistični strani omejevala le na propagandno dejavnost. V tem okviru seje npr. očitalo komunistom, da so aprila 1941 delovali v smislu raz­ kroja kraljeve vojske oziroma pozivali k dezertiranju vojakov. CK KPS je na to odgovoril s komunikejem, v katerem je poudaril, daje tedaj od Narodnega sveta zahteval, da mu dovoli tiskanje legalnega letaka, kije pozival k obrambi. Narodni svet in Natlačen naj bi to zahtevo odbila, nakar je CK KPS letak izdal ilegalno. 24 V začetku marca 1942 je v svoji izjavi Izvršni odbor Osvobodilne fronte vse ve ­ čje italijansko nasilje povezal tudi z Natlačenom, češ da so rezultati tega nasilja oziroma Italijani s tem končno »do kraja razgalili Natlačenovo in kazinsko peto kolono. S svojim ravnanjem so nedvoumno razkrili, kdo jim daje podatke in kje tičijo denuncianti.« 25 Zelo zanimivo pa je po drugi strani poročilo Dušana Kraig­ herja iz maja 1942 o sestanku Natlačena s škofom dr. Gregorijem Rožmanom in dr. Lambertom Ehrlichom, na katerem naj bi Natlačen nasprotoval njuni taktiki, »češ daje zdaj treba, da se bela garda priključi partizanom (najbrž tako, da se gre v hribe). Na deželi, daje zlasti mlajša duhovščina za OF.«26 Ob vsem tem se zdi, da sta vodstvi partije in OF o tedanjih Natlačenovih potezah marsikaj spregledali ali tudi zamolčali. To velja, recimo, za Natlačeno ­ va pogajanja ali bolje poskus pogajanj z nemškimi vojaškimi oblastmi v Celju, pri katerih naj bi šlo za Natlačenove velike ambicije doseči neki status Sloveni ­ je pod nemškim protektoratom (spomine Josipa Rusa na ta dogodek smo sicer omenili). Podobno velja za vprašanje uničenja spiskov oziroma dokumentacije o komunistih in sploh o političnih zapornikih pred prihodom okupacijskih oblasti v Ljubljano (omenja se tudi primer Jesenic). Tone Fajfar sicer v svojih spominih navaja, da sta Natlačen in Lovro Hacin v svojem vnetem oportunizmu te spiske izročila Italijanom, a iz drugih virov je razvidno, da je bila ta dokumentacija uničena in da jo je pozneje Hacin po svoji odločitvi in na zahtevo italijanskih oblasti skušal sam rekonstruirati. Prav iz njegovega pričevanja na povojnem pro­ cesu v Ljubljani je razvidno, da je poleg vloge podbana dr. Stanka Majcna in komisarja Vladimirja Kanteta pri uničenju omenjenega gradiva bil odločilen prav Natlačenov nalog, ki naj bi ob tem celo izjavil, da »komunisti se bodo borili za domovino«. 27 Na sicer manj določen način to potrjuje v svoji spominski literaturi 22 DLR 1, dok. 94, str. 211, dok. 95, 216. 23 Prav tam, dok. 104, str. 234. 24 Prav tam, dok. 137, str. 295. 25 Prav tam, dok. 139, str. 302. 26 ARS, AS 1931, t.e. 711, Specialna obveščevalna 1942, 20. 5. 1942. 27 Tone Fajfar: Odločitev. Ljubljana 1981, str. 28-29; ARS, AS 1931, t. e. 541 Proces Rupnik, Lovro Hacin, št. 5658, 5969, 6087. 213 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju tudi pisatelj Juš Kozak.28 Natlačenova pot v Rim v začetku junija 1941 je bila seveda opažena in tudi krepko obsojena, ni pa tedaj bilo širše znano, daje bivši ban s seboj odnesel poročilo o do tedaj nepredstavljivem nacističnem nasilju nad Slovenci na okupiranem Gorenjskem in Štajerskem in ga izročil Mussoliniju in papežu ter naj bi bilo namenjeno tudi Hitlerju. Prek patra Kazimirja Zakrajška pa je to poročilo že kmalu našlo pot tudi do javnosti v Severni in Južni Ameriki. Za to je sicer od Josipa Petejana izvedel dr. Makso Šnuderl in si to zapisal v svoj osebni dnevnik. 29 Tine Debeljak je leta pozneje sicer zatrjeval, daje Natlačen šel tedaj v Rim predvsem zato, daje lahko odnesel in predal omenjeno poročilo, a je ta trditev seveda danes nepreverljiva oziroma malo verjetna, saj so dobro poznani drugi formalni razlogi, zaradi katerih je slovenska delegacija odšla k Mussolini ­ ju.30 Podobno ni bilo znano dejstvo, daje po končanem drugem tržaškem procesu brzojavko Mussoliniju s prošnjo za pomilostitev tedaj obsojenih na smrt poleg drugih vidnih Slovencev poslal tudi Natlačen. 31 In če omenimo še eno epizodo, podobno velja za znameniti sestanek pri ško­ fu Rožmanu 12. septembra 1942, ki gaje škof sklical zaradi resnih groženj s še večjim nasiljem italijanskih oblasti do slovenskega prebivalstva zaradi dejavno ­ sti partizanskega gibanja. Italijani so namreč zahtevali večje sodelovanje samih Slovencev pri nevtraliziranju partizanstva. V drugačnem primeru pa bi sledilo že omenjeno večje nasilje. Škofje sklical 18 bivših politikov in drugih vplivnih po­ sameznikov in jih povprašal za mnenje, kaj storiti - iti v tozadevno sodelovanje ali ne. Mnenja so bila deljena, pri čemer naj bi se Natlačen zavzel za sodelovanje, čeprav ne brezpogojno. Za nas je pri tem merodajno dejstvo, da se je sestanka udeležil tudi pristaš OF, že omenjeni France Koblar. Ta je o sestanku in o takra­ tnem stališču Natlačena do partizanstva pisal v svojih spominih, a je o tem dajal tudi ustne izjave. Iz obeh virov je razvidno, daje Natlačena motilo predvsem to, da partizani niso priznavali države (Jugoslavije) in kralja, in da zato po njegovem mnenju niso bili prava vojska, a hkrati naj bi tudi izjavil, da pa so osvobodilno gibanje! 32 Na tem sestankuje bil sicer navzoč tudi dr. Vladimir Šuklje, kije o tem 28 Juš Kozak: Lesena žlica, knj. 1. Ljubljana 1947, str. 57; Tone Štefanec: Kriv za mučenje in smrt upornikov. V: Svobodna misel, 9. 9. 2011, str. 14. Zanimivo je, daje ob tem vprašanju še v letu 2009 prišlo do polemike med dvema katoliškima intelektualcema, in sicer med Ivom Keržetom in Alojzem Rebulo, pri čemer je slednji Natlačenovo ravnanje zagovarjal. Gl. Ivo Kerže: Oz­ dravljenje. V: Tretji dan, 2009, št. 3—4, str. 2; Alojz Rebula: Credo. V: Družina, 14. 6. 2009, str. 32; Ivo Kerže: Slovenski katoličani in komunizem. V: Družina, 28. 6. 2009, str. 32. 29 Šnuderl, Dnevnik I, str. 98; Kazimir Zakrajšek: Ko smo šli v morje bridkosti. Washington 1942, str. 183-203; Yugoslavia: Political Diaries 1918-1965. Volume 3: 1938-1948. London - Ox­ ford 1997, str. 174-175. 30 Tine Debeljak: Spomin na 25-letnico dr. Natlačenove smrti. V: Svobodna Slovenija, 18. 10. 1967. 31 Milica Kacin Wohinz, Marta Verginella: Primorski upor fašizmu 1920-1841. Ljubljana 2008, str. 342; ARS, Zbirka dokumentov o nasprotnikih partizanstva (AS 1515), Milan Mravlje Ivanu Puclju 12. 12. 1941. 32 Koblar, Moj obračun, str. 177; Janko Pleterski: Zapis pogovora s predsednikom Slovenske ma- 214 Boris Mlakar Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena pričal na povojnem procesu proti Rupniku, Rožmanu in drugim. Kar zadeva vlo­ go Natlačena je navedel le to, da seje izrekel za organiziranje odpora proti parti­ zanskemu gibanju in daje zatem polemiziral z dr. Otmarjem Pirkmajerjem, kije zastopal stališče, da takšnega organiziranja odpora proti partizanom ni mogoče smatrati »kot organizacijo varnosti, dopuščene v smislu Haaških konvencij«. 33 Za organizacijo konkretne akcije proti partizanstvu seje sicer že precej časa pred tem prizadeval industrialec Avgust Praprotnik, kije to tudi plačal s svojim življenjem. Kakšen je bil odnos Natlačena do tedanje njegove pobude, pripoveduje poznejše pričevanje enega izmed urednikov liberalnega glasila »Jutro«. Po njegovem naj bi Natlačen Praprotnikove načrte za likvidacijo voditeljev OF skupaj z Albertom Kramarjem zavrnil, »češ, da ni mogoče misliti na medsebojno pobijanje«. 34 »Vrhunec« odnosa OF, predvsem pa vodstva KPS in VOS do bivšega bana seveda predstavlja atentat oziroma njegov uboj 13. oktobra 1942, a je ta dogodek imel tudi svojo predzgodovino. O zanimivi tozadevni epizodi z začetka septembra 1941 poroča poznejši visoki partizanski častnik Stane Semič - Daki, kije bil tedaj član Mokrške partizanske čete pod poveljstvom Ljuba Šercerja. V četo je tedaj prišla novica, da bivši ban v družbi škofa Gregorija Rožmana pogosto zahaja na Kurešček, seveda ob spremstvu ižanskih orožnikov in tudi civilnih policistov. Ob privoljenju Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet in ob sodelovanju organizacije OF v Iški vasi je Šercerjeva enota sklenila Natlačena in Rožmana ujeti. Omenjena sta se do Gorenjega Golega zmeraj pripeljala z avtomobilom ter nato peš s spremstvom nadaljevala pot do Kureščka. Po Dakijevem spominu je okrog 5. septembra Šercer izbral 15 prostovoljcev, ki so postavili zasedo med Golim in Kureščkom. Njegova navodila so bila, da je treba oba ujeti živa, na Natlačena pa streljati samo v primeru, če bi on odgovoril s streli; seveda naj bi ob tem uničili njuno oboroženo spremstvo. A prvi dan so nanju čakali zaman. Akcijo so ponovili naslednji dan, pri čemer so bila navodila spremenjena v tem smislu, da naj bi Natlačena ujeli ali ustrelili, škofa pa pustili iti dalje. Okoli poldneva so res zapazili kolono z obema uglednima osebama. Ko so se približali že na strelno razdaljo, pa je prišel četni komisar z navodilom od »Osvobodilne fronte«, daju je treba neovirano pustiti, da gresta na Kurešček. Šercer jim je takoj prepovedal streljati in omenjeni so prešli mimo zasede na razdalji 30 do 40 metrov. Daki je ob tem dodal, da so bili partizani v zasedi nad tako odločitvijo zelo nejevoljni, a da jih je Šercer tolažil, da bodo že kje drugje napravili akcijo tako, da jim nih­ če ne bo mogel spreminjati njihovih načrtov.35 Prav tako septembra 1941 naj bi tiče profesorjem Francetom Koblarjem dne 28. septembra 1971. V: Glasnik Slovenske matice 1990, št. 1-2, str. 21; Tone Ferenc: Fašisti brez krinke : dokumenti 1941-1942. Maribor 1987, dok. 102, str. 432^433. 33 ARS, AS 1931, t.e. 547, Proces proti Rupniku, Pričevanje dr. Vladimirja Šukljeta, št. 860-861. 34 ARS, Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (AS 1643), fase. 457/IV, Poročilo o delu slovenskega dela JNS v okupacijski dobi, str. 5. 35 Stane Semič - Daki: Najboljši so padli, knj. 1. Ljubljana 1971, str. 48-50; Olga Krajger: Skica za portret Slavka Židanika. V: Borec, 1989, št. 10-11, str. 1105. 215 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Natlačen dobil grozilno pismo, seveda s partizanske strani, in nato tudi v začetku novembra. Pri tem pa gre vendarle dodati, da seje vsaj uradno partijsko vodstvo izrekalo proti takemu načinu pritiska na domače nasprotnike. Toda organizacija OF je bila tedaj že toliko razčlenjena in razširjena, da je iz njenih vrst lahko pri­ hajalo tudi do takšnih potez. 36 V naslednjih mesecih vsaj glede na razpoložljivo dokumentacijo ni bilo za­ slediti znakov tako agresivnih namenov do Natlačena. Toda pozimi 1942 seje to spremenilo, kajti partijsko vodstvo je sklenilo radikalno zaostriti nastop proti t. i. beli gardi, tudi v perspektivi tedaj pričakovanega skorajšnjega konca vojne, pač pod vtisom vojaškega preobrata pred Moskvo. Na dnevni red je tako spet prišlo vprašanje Natlačena. Februarja in marca je bila tako njegova likvidacija, kot se je pozneje izrazila Zdenka Kidrič, »aktualna«. Kot je v začetku septembra 1942 pisala Vladimirju Krivicu, pa so bile tedaj »z našimi Kristusi velike borbe zaradi tega«. 37 Očitno so bili krščanski socialisti proti. Marca 1942 so sicer lažni alarm v tej zvezi sprožili v krogih emigrantske vlade. Njen poslanik v Bernu je namreč v Vatikan sporočil, da naj tamkajšnji jugoslovanski poslanik Nikola Moskatelo preveri resničnost vesti, da so v Ljubljani ubili bana Natlačena. V London je na­ mreč podpredsednik vlade Miha Krek - in to prav iz Berna - dobil sporočilo, da so komunisti nanj izvršili napad ,..38 Da pa so tedaj v partijskem vrhu resno razmi­ šljali o Natlačenovi likvidaciji, pa vsak na svoj način pričata tako Edvard Kocbek kot tudi Josip Vidmar, torej člana naj ožjega vodstva OF.39 Po pričevanju prvega je konec aprila 1942 Edvard Kardelj v svojem imenu in v imenu »tovarišev« predla ­ gal, da se je treba »nujno lotiti belogardističnih glav«, konkretno tudi Natlačena in Ehrlicha. Kocbek je bil proti inje svetoval, da je z vidika okupatorske uredbe o streljanju talcev likvidacije treba omejiti na izrazite narodne izdajalce in pri tem izključevati »politične krivce«. »Tovariši« naj bi bili po njegovem živčni, kar naj bi bil izraz nepoznavanja in tudi precenjevanja moči »bele garde«. Podobno o tem poroča Vidmar, le da zadevo datira v začetek maja. Po njem naj bi bil pre ­ dlog likvidacije Natlačena pravzaprav edini tak primer, ki sta ga VOS oziroma partijsko vodstvo sploh predložila »v razsodbo« Izvršnemu odboru OF. Vidmarju se po njegovih besedah obtožno gradivo tedaj ni zdelo dovolj tehtno in je to zavr­ nil, tako daje Kardelj, ki po Vidmarjevih navedbah stvari ni hotel dramatizirati, po krajši razpravi predlog umaknil. Konec julija je nato Kardelj v pismu Kidri ­ čevi spet namignil, da »bi bilo v tej situaciji izredno koristno, če bi padel eden ali drugi od vodij belogardistične vojaške (ne civilne) organizacije«, kar je bilo moč razumeti, da ni mislil na Natlačena. 40 Mesec dni pozneje je Vladimir Krivic 36 ARS, AS 1931, t.e. 541, Proces Rupnik, Lovro Hacin, št. 6089; Dnevnik Lojzeta Udeta, zapis 25.-27. 8. 1941; Ivan Ahčin: Dr. Marko Natlačen. V: Svobodna Slovenija, 16. 10. 1952, str. 2. 37 ARS, AS 1931, t.e. 709, Korespondenca Zdenke Kidrič, pismo Vladimirju Krivicu 7. 9. 1942. 38 Arhiv Jugoslavije, fond Jugoslovanska kraljevska vlada v Londonu (AJ 103) 5-54; ARS, AS 1931, t.e. 543, Proces Rupnik, Miha Krek, št. 3909. 39 Kocbek, Zbrano delo 6, str. 706; Josip Vidmar: Obrazi. Ljubljana 1985, str. 485. 40 ARS, AS 1931, t.e. 709, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič 29. 7. 1942. 216 Boris Mlakar Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena menil, da nameravani atentat na generala Rupnika ni smotrn, pač pa da bi zelo v poštev prišel Natlačen. 41 Pozneje je ocenjeval, daje videti, da Natlačen iz ozadja duhovno vodi vso »klerikalno bega«, vendar da kakih konkretnih obtežilnih stva­ ri o njem nima, da pa je zelo konspirativen in »praktično skoraj nedosegljiv«. 42 Poleti 1942 je VOS sicer vzpostavil zelo tesen nadzor nad Natlačenom, bele ­ žil vsak njegov obisk in druge personalne stike ter prek tega sklepal o njegovem delovanju in o vlogi, ki naj bi jo imel v okviru nasprotnega tabora. Tak nadzor je bil možen predvsem zaradi opazovalne točke, ki jo je imel VOS v stanovanju nasproti Natlačenove hiše. Kljub registriranju številnih obiskovalcev Natlačeno ­ ve hiše pa vodstvo VOS-a ni moglo dokazati, da bi bil bivši ban na kakšnem formalnem položaju v taboru »bele garde« ali da bi celo imel izdajalske stike z italijanskimi oblastmi. Šele v začetku oktobra 1942 je iz posrednih izjav izvedelo, daje vodja Stražarjev Ciril Žebot na obisku pri Natlačenu le-tega imenoval kot vodjo in mu zagotavljal, da bodo neko nalogo hitro izvedli. 43 Vsekakor pa je še septembra Zdenka Kidrič kategorično zagotavljala, da Natlačen ne pride v poštev za likvidacijo. Mnenje je spremenila konec meseca, koje pisala Kardelju: »Kako gledate na likvidacijo Natlačena, mi mislimo da. Prosimo odgovora.« Sočasno je Kardelju pisal tudi Krivic in ga obvestil, da se bo zdaj VOS orientiral na »glavne organizatorje državljanske vojne - zlasti Natlačena itd., ki so ga oni spočetka podcenjevali, a precenjevali prestrašenega in bolnega Rupnika«.44 Na vse to je Kardelj 9. oktobra odgovoril: »Zadnjič si me vprašala radi Natlačena. Razume se, da se strinjamo. Bilo bi naravnost sijajno. Ali pa kdor koli podoben.« 45 13. oktobra 1942 je bil nato na Natlačena izveden atentat, o čemer je Kardelj še is­ tega dne z velikim veseljem obvestil Borisa Kidriča, Franca Leskoška in Ivana Mačka. Prva dva sta se odzvala s čestitkami, posebej še za neposredne izvajalce atentata. 46 41 Prav tam, Vladimir Krivic Zdenki Kidrič 28. 8. 1942. 42 Prav tam, Vladimir Krivic Zdenki Kidrič 4. 9. 1942. 43 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Franc Stadler-Pepe, Poročilo št. 14, 3. 10. 1942. 44 DLR, knj. 3. Ljubljana 1966, dok. 106,str. 241, dok. 115, 272. 45 ARS, AS 1931, t.e. 709, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič 9. 10. 1942. 46 Jesen 1942 : korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana 1963, dok. 14, str. 72. 217 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Dr. Marko Natlačen na zboru Stražarjev 25. maja 1942; sedi levo od dr. Lam ­ berto Ehrlicha (na sredini). Naslednjega dne je bil Ehrlich ubit s strani VOS na Streljiški ulici v Ljubljani. 218 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani Po nemškem vojaškem napadu na Jugoslavijo je bil dr. Marko Natlačen, kot dotedanji ban Dravske banovine, do svoje nasilne smrti 13. oktobra 1942 najvi­ dnejši slovenski politik v domovini. Na najvišjem političnem mestu v Sloveniji je prevzel največjo težo odgovornosti, ki jo je med izbruhom vojnih sovražno­ sti nosila civilna oblast. Z ustanovitvijo Narodnega sveta je že prvi dan vojne k enotnosti in soodgovornosti za slovensko prihodnost pritegnil vse priznane po­ litične sile in ob razpadanju starojugoslovanske vojske poskušal za Slovenijo in Slovence izposlovati čim bolj ugodno rešitev. Z agresorji seje zato hotel najprej pogajati, pod težo izvršenih dejstev pa je nato v zasedeni Ljubljani predal civilno oblast italijanski okupacijski oblasti. Ker je bila italijanska okupacijska oblast sprva veliko milejša od nemške inje v nasprotju z nemško Slovencem omogočala ohranjanje nacionalne samobitnosti, je poskušal s sodelovanjem v »konzulti« in vplivanjem na italijanske oblasti pomagati Slovencem tudi na'Primorskem in pod nemško okupacijo. 1 Natlačenov položaj v SLS in okupacija Čeprav je bil Natlačen ban Dravske banovine od leta 1935, ko je Slovenska ljudska stranka kot del vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) po­ stala vladna stranka, pa v stranki ni dosegel vodilnih politikov, ki so zasedali mini ­ strska mesta v jugoslovanski vladi v Beogradu in se ukvarjali z državno politiko. Nesporni vodja stranke in naroda med vojnama je bil dr. Anton Korošec. Vsi drugi so bili daleč v njegovi senci. Koje Korošec 14. decembra 1940, manj kot štiri me ­ sece pred beograjskim vojaškim pučem in nemškim napadom, nenadoma umrl, se je na dan njegovega pogreba sestalo vodstvo stranke in za njegovega naslednika izvolilo dr. Franca Kulovca, za generalnega tajnika pa dr. Miho Kreka. 2 Čeprav je Krek sprva veljal za Koroščevega naslednika, mu v vodstvu stranke nekateri člani, med drugimi tudi ban Natlačen, zaradi njegove popustljivosti niso bili najbolj na­ klonjeni in so raje podprli Kulovca, ki je bil znan po svoji načelnosti in odločnosti in ni bil človek, ki bi hitro klonil pred nasprotniki v Beogradu. 3 Ko so po vojaškem puču, navkljub nevtralni politiki nove vlade do Nemčije, v vodstvu stranke spo- 1 Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 1, str. 117-147. 2 Domoljub: vestnik Slovenske ljudske stranke, avgust 1954, št. 4, str. 9. 3 Janez A. Arnež: SLS 1941-1945. Ljubljana-Washington 2002 (dalje Arnež, SLS), str. 26. 221 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju znali, da lahko v kratkem izbruhne vojna in bo Slovenija okupirana, so na seji 29. in 30. marca 1941 v Ljubljani sklenili, da bo v tem primeru del vodstva odpotoval v tujino, v domovini pa se člani vodstva stanke ne smejo politično izpostavljati z zasedbeno oblastjo.4 Ker je bil med nemškim bombandiranjem Beograda 6. aprila 1941 Kulovec ubit, je stranka že prvi dan vojne ostala brez pravega vodstva, stiki med obema deloma vodilnih politikov pa so bili za dalj časa prekinjeni. Kot generalni tajnik SLS je bil minister Krek ob ministru Francu Snoju ne ­ sporno prvi predstavnik SLS v jugoslovanki begunski vladi, v domovini pa sta bila za mesto načelnika stranke dva kandidata. Poleg dotedanjega bana Natla­ čena seje za ta položaj potegoval še univerzitetni profesor in nekdanji minister dr. Andrej Gosar. V pričakovanju nemškega napada in ob predvidenem odhodu jugoslovanske vlade v tujino je že Kulovca skrbelo, kaj bo z vodstvom doma. V predlogu, kako ravnati ob izbruhu vojne, ki gaje malo pred smrtjo iz Beograda poslal v Ljubljano, naj bi bolj zaupal Gosarju, saj Natlačena ni imel za politično najbolj sposobnega. 5 Kot dotedanjemu banu je dr. Natlačenu vseeno uspelo, daje postal predsednik Narodnega sveta in si s tem utrdil tudi položaj v stranki, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah pred vojno dosegla absolutno večino. Med okupacijo je vodstvo SLS o načelniku stranke prvič odločalo avgusta 1941 na razširjeni seji v Ljubljani, ki so seje udeležili tudi vsi doseljivi predvojni poslanci in senatorji. Natlačen je zagovarjal stališče, da mora biti vodstvo stranke v domovini in ne v tujini. Mesto načelnika stranke si je zato prizadeval pridobiti zase, tako kot Gosar, ki se je pri tem skliceval na Kulovca in na njegovo domnev ­ no pismo, s katerim naj bi ga pooblastil, da prevzame vodstvo stranke. Ko sta oba pretendenta za načelnika stranke že pristala na to, da je vodstvo stranke v tujini, doma pa se izvolili le tričlanski delovni odbor, v katerega naj bi sporazu­ mno izbrala tretjega člana, se je Gosar nazadnje premislil, ker z Natlačenom ni mogel delati. 6 V tričlansko vodstvo stranke je bil tako izvoljen Natlačen skupaj z Milošem Staretom in Rudolfom Smersujem kot svetovalcema. Natlačen sije nato še naprej prizadeval, da bi v stranki prevzel vso oblast v svoje roke, na seje t. i. trojke pa je pošiljal svojega zaupnika Marka Kranjca. Za člane vodstva SLS, ki so pred okupacijo odpotovali v tujino in so sodelova ­ li v jugoslovanski begunski vladi, je bilo ravnanje bivšega bana Natlačena v prvih 4 Janez A. Arnež: Gabrovškov dnevnik 1941-1945. Ljubljana - Washington 1997 (dalje Arnež, Gabrovškov dnevnik), str. 14; prim. Arnež, SLS, str. 31-32. 5 Arnež, Gabrovškov dnevnik, str. 69. Gabrovšek po spominu omenja besede ministra Kreka iz poznejšega obdobja. Prav tako je dr. Gosar dve leti pozneje (28. 3. 1943) nekemu vosovskemu viru zaupal, daje »Kulovec iz Beograda poslal predlog, naj se osnuje v Ljubljani nekak »Slo­ venski narodni svet«, kateremu naj bi stal na čelu sam dr. Gosar, kar pa daje onemogočil dr. Natlačen s svojo hudo kampanijo zoper njega«. Nazadnje naj bi jim bil Gosar hvaležen, da so ga izigrali, ker bi sicer moral napraviti vse to, kar je napravil Natlačen, ter si s tem nakopati strašno odgovornost. - Arhiv Republike Slovenije (ARS), Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS (AS 1931), t.e. 1499, mapa Natlačen Marko, str. 7. 6 Arnež, SLS, str. 45. 222 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani mesecih po okupaciji politično povsem nesprejemljivo. Še tako opravičljivi ra­ zlogi niso odtehtali razočaranja in razburjenja ob novici, daje kot najvidneši po­ litik v domovini stopil v posvetovalni organ okupacijske oblasti in se z njim med obiskom v Rimu poklonil Mussoliniju. Že v Palestini junija 1941 so izvedeli, da se ni držal marčevskih sklepov stranke, da nihče iz vodstva stanke ne bo sprejel nobene funkcije, ki bi lahko pomenila sodelovanje z zasedbeno oblastjo. Njihov položaj v begunski vladi je postal negotov, saj so Srbi prav zaradi Natlačena Slovence dolžili kolaboracije in zagrozili, da bodo SLS iz vlade izgnali. Ker je bil Natlačen tudi za angleško obveščevalno službo dokaz o nezanesljivosti SLS, so njegovo ravnanje javno obsodili, mu odrekli politično podporo in mu odvzeli ligitimiteto, da govori v imenu stranke. 7 Čeprav je bil oster napad na Natlačena tudi posledica strahu pred Srbi, se je razkol med Natlačenom in člani vodstva stranke pri begunski vladi očitno globoko zarezal v njihove medsebojne odnose. 8 Za člane begunske vlade je bilo nesprejemljivo predvsem dejstvo, da je Natla­ čen kot najvidnejši politik v domovini, pa čeprav v dobri veri, storil politično nepremišljene in naivne poteze, s katerimi ni škodoval samo sebi, ampak celotni politiki SLS ter položaju Slovenije pri zaveznikih. Vse kritike bi si po njihovem trdnem prepričanju prihranil, če bi se umaknil in stike z Italijani prepustil manj izpostavljenim sodelavcem. Natlačen se je z vstopom v konzulto nedvomno pustil okupacijski oblasti izkoristiti. Z izjavami, ki so jih od njega izsilili in v sklepni obliki za javnost pri­ krojili in potvorili, so ga ob sprejemu statuta Ljubljanske pokrajine in ob obisku konzulte v Rimu ter poklonu pri Musolliniju izrabili v propagandne namene. S posebno spomenico pri papežu je sicer uspel seznaniti svetovno javnost o prega ­ njanju Slovencev pod nemško zasedbo, vendar pa večjih koristi slovensko pre ­ bivalstvo v Ljubljanski pokrajini in še manj v drugih pokrajinah od njegovega članstva v konzulti ni imelo. Hujše so bile negativne politične posledice, kijih pred usodnim korakom očitno ni mogel predvideti. Ko je bilo zaradi partizan­ skih akcij avgusta 1941 treba reševati življenja inje pri tem spoznal svojo ne ­ moč, je moral priznati napako inje zato 10. septembra 1941 skupaj z nekdanjim ministrom Ivanom Pucljem iz konzulte tudi izstopil. Širša javnost njegovega sodelovanja v konzulti nikakor ni odobravala. Kdor je pri okupacijski oblasti prevzel neko funkcijo, se je po svoje žrtvoval, saj se je smatralo, da se je s tem avtomatično kompromitiral. Politično nepreračunano dejanje, da se posamezniki izpostavljajo tej nevarnosti, pa je bilo za mnoge zaradi nacionalnih interesov 7 Arnež, Gabrovškov dnevnik, str. 14; Arnež, SLS, str. 45, navedba Kuharjevega rokopisa, Lon­ don, 8. - 9. maj 1945; Tamara Griesser Pečar: Razdvojeni narod. Ljubljana 2004 (dalje Grieser Pečar, Razdvojeni narod), str. 7; avtorica s podobno vsebino navaja Kuharjevo pismo škofu Rožmanu 8. 3. 1943. 8 Natlačen je članom vodstva stranke pri begunski vladi želel svoje ravnanje v prvih mesecih okupacije pojasniti in spor prav s tem, daje dogodke od nemškega napada na Jugoslavijo do sredine junija 1941 zelo natančno opisal, zgladiti. Prim. Boris Mlakar, v: Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 1, str. 117-120. 223 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju tudi razumljivo, »posebno ker o njih narodnem čustvovanju ni bilo dvoma in niso bili nikaki Quislingi«. 9 Za izkušenega politika, kar je Natlačen nedvomno moral biti, je bilo vsekakor nekoliko nenavadno, daje v obdobju, ko je sprejel povabilo v konzulto, verjel v obnovo Jugoslavije. 10 Tudi razočaranje nad svojimi sodelavci, zlasti duhovniki, ne bi smelo tako usodno vplivati na njegovo odločitev. Zgodaj je imel tajno zvezo s tujino in stik z Dražo Mihajlovičem. 11 Po izstopu iz konzulte, kije imela vsega 5 sej povsem ekonomskega značaja,12 ni imel več nobenih stikov z okupatorji. Ko je v jeseni začel pogovore s strankami, ki so spomladi sodelovale v Narodnem svetu, za obnovo nekega vrhovnega političnega foruma, ni imel več nekdanje avtoritete, saj so zlasti v začetku nekateri zastopniki strank in strankarskih skupin zahtevali, da pri novih dogovorih ne sodelujejo kompromitirani politiki. Proti dogovarjanju z Natlačenom je bil v prvi vrsti Gosar, kije v katoliškem političnem taboru začel vse bolj izrazito nastopati kot zastopnik samostojne politične skupi­ ne. 13 Natlačen je poslej deloval bolj v ozadju, v delovanju političnih forumov pa so ga kot glavnega predstavnika SLS zastopali njegovi pooblaščenci. 14 Po prvih neuspešnih sestankih so oktobra 1941 zastopniki političnih strank in skupin iz vseh treh tradicionalnih slovenskih političnih taborov, razen Komuni­ stične partije in z njo povezanih skupin v OF, uskladili svoje politične programe v t. i. londonskih točkah, ki so bile podlaga za nadaljnje sodelovanje in nastanek Slovenske zaveze aprila 1942. Temeljni točki skupnega programa sta bili obno­ vljena in razširjena kraljevina Jugoslavija in svobodna Slovenija kot njen samo­ stojen in enakopraven del. 15 Pri snovanju skupnega programa sta imela odločilno vlogo Natlačen za katoliški in Kramer za liberalni tabor. K dogovoru na jugoslo­ vanski podlagi je znatno pripomogel zlasti Natlačen, saj je SLS v domovini do uskladitve programov zagovarjala samostojno Slovenijo. Natlačen in Kramer sta z londonskimi točkami položila temelje Slovenski zavezi kot vrhovnemu politič ­ nemu forumu v okupirani Sloveniji, 16 ki je sodeloval z jugoslovansko begunsko 9 Jera Vodušek Starič: »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana 1994 (dalje Vodušek Starič, »Dosje« Mač- kovšek), str. 143, Albert Kramer, Politično poročilo, 14. 3. 1942; prim. prav tam, 29. 5. 1941, str. 21. 10 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 21; Janko Mačkovšek 29. 5. 1941 o nedavnem obisku dr. Natlačena; Natlačen je konec junija 1941 enako prepričanje izrazil tudi Celestinu Jelencu. - Arnež, SLS, str. 44. 11 To je vedel Jelenc (Arnež, SLS, str. 44), samo dejstvo pa sledi iz Mačkovškovega sporočila Misiju v Švico 15. 5. 1942. - Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 103. 12 Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 76. 13 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 33: »26. septembra 1941 Gosar interpelira Vrhunca zaradi pogajanj s klerikalci - Markom, mi le z uradno stranko.« 14 Poleg Marka Kranjca je bil njegov pooblaščenec navadno Franc Lukman (Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 40), kije bil tudi njegov osebni prijatelj in zaupnik. Navzoč je bil tudi pri vseh pogovorih, ki jih je imel Natlačen z obiskovalci na domu. -Arnež, SLS, str. 44. 15 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 140. 16 Prav tam, str. 62. 224 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani vlado in njenim vojnim ministrom Dražo Mihajlovičem. V katoliškem taboru je bil Natlačen prvi, ki seje zbližal z liberalnim taborom in njihovo mihajlovičevsko vojaško organizacijo. 17 V primežu revolucije Koje vodstvo Komunistične partije Jugoslavije po predhodni Stalinovi napo­ vedi in po prvih uspehih Rdeče armade pred Moskvo decembra 1941 že pričako­ valo skorajšnji konec vojne, ki pa ga v naslednjih mesecih in letih ni in ni bilo, se je tudi zaradi uspehov četnikov Draže Mihajloviča odločilo, da po boljševistični metodi preide v drugo fazo komunistične revolucije in obračuna z vsemi po­ litičnimi nasprotniki po celotem ozemlju nekdanje države. 18 Edvard Kardelj je Centralnemu komiteju Komunistične partije Slovenije že na začetku leta 1942 iz Bosne naročil, naj se pripravijo in naj gredo v akcijo. 19 Ko je 14. marca 1942 prišel v Ljubljano, so se začeli kazali sadovi njegovih prizadevanj. Po mestnih ulicah so pod streli VOS, o katerem je Kardelj 29. marca 1942 poročal Titu, daje »ves aparat sestavljen iz članov Partije, da ga ne dajo iz rok in ne dovolijo kontro­ le /.../, daje direktno vezan na CK /.../ da imajo celo urejeno kartoteko o ljudeh, ki jih nadzorujejo in zasledujejo, da imajo tudi svoje »provokatorje« v belogar ­ dističnih organizacijah /.../«,20 padli številni nasprotniki revolucije in prepričani protikomunisti, obtoženi in ožigosani denunciantstva, izdajstva, kolaboracije ali hlapčevstva. Kdor je imel kakršne koli stike z okupatorji, in še posebej, če je bil izpričan idejni ali politični nasprotnik komunizma, je bil potencialno ogrožen. Uboj političnega nasprotnika na pripravljenem političnem terenu pod obsodbo kolaboracije z okupatorji je bil v danih razmerah hitro opravičljiv in prepričljiv. Najvidnejši politiki, ki so po razpadu Kraljevine Jugoslavije na najvišjih obla­ stnih mestih pričakali okupatorje, so bili že zato primerne tarče. Še preden je bila sprejeta ustanovna listina Slovenske zaveze, je tudi Natlačen dobil svarilo inje zato začasno prekinil vse politične stike. 21 Ker so uboju bivšega bana takrat nasprotovali krščanski socialisti, so v OF nastali hudi spori, 22 ki so Natlačenu očitno pomagali začasno ostati pri življenju. V dolgi vrsti vosovskih 17 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 7. 18 Aleksander Bajt: Bermanov dosje. Ljubljana 1999 (dalje Bajt, Bermanov dosje), str. 386-390. 19 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. I. Ljubljana, 1962 (dalje DLR 1), dok. 109, str. 244-252. CK KPJ (Edvard Kardelj) v pismu CK KPS, 1. 1. 1942 in zlasti v pismu 10. 1. 1942 (v: DLR I, dok. 121, str. 270), kjer pravit »treba je pripraviti tla za novo etapo našega boja, v katero že stopamo s hitrimi koraki in na kateri je treba neposredno okoli KP združiti vse delovne mase.« 20 DLR 1, dok. 151, str. 324-325. 21 Marko Kranjc je bil 19. 3. 1942 kot Natlačenov pooblaščenec pri Kramerju in ga obvestil, »da je Natlačen dobil svarilo in da se bo zadrževal nekaj časa le doma in tudi ne bo nikogar spreje ­ mal.« - Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 39. 22 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 176, Zdenka Kidrič - Marjeta Vladimirju Krivicu - Matevžu, 7. 9. 1942: »Svoje čase, koje to že enkrat bilo aktualno /februarja, marca/ so bile z našimi Kristusi velike borbe zaradi tega.« 225 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ubojev je likvidacija bivšega bana ves čas visela v zraku. Za komuniste in njihov boj je imel uboj Natlačena simbolni pomen. Za uboj, ki je imel veliko politično težo, so najprej želeli pridobiti soglasje tudi pri drugih skupinah v OF. Zaradi šir­ ših političnih okoliščin je v začetku maja 1942 o uboju Natlačena razpravljal tudi IOOF. Ker pa obtožba, kije temeljila na poročilu VOS o zvezah obtoženca z oku­ patorskimi oblastmi, za nekatere člane 10 ni bila dovolj tehtna, je Kardelj predlog VOS v imenu partije umaknil.23 Obseg likvidacij političnih nasprotnikov in načrt novih likvidacij je bil spomladi 1942 tako velik, daje Franc Leskošek v pismu CK KPJ 16. maja 1942 zapisal, da »belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k izstrebitvi«. 24 Vosovski obveščevalci so si šteli v veliko zadovoljstvo, ker so pri nasprotnikih uspeli vnašati razdore in razkrinkati stare kompromitirane voditelje, ki so bili poslej prisiljeni vse politične niti komaj opazno vleči iz ozadja. 25 Sestanke političnih nasprotnikov so zasledili predvsem pri Natlačenu in Kramerju. Napoved streljanja talcev Ker seje nasilje v Ljubljanski pokrajini po Kardeljevi strategiji revolucije iz­ jemno povečalo, sta visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in komandant 11. armadnega zbora general Mario Robotti 24. aprila 1942 razglasila odlok o streljanju talcev v Ljubljanski pokrajini. Za vsak partizanski uboj je bilo zagroženo, da bo ustreljen kateri koli komunist ali protidržavni element, če se v 48 urah po zločinu ne izsledi krivca. 26 Pričakovati je bilo, da se bo nasilje in izi- vanje okupatorja zaradi takšnih groženj le poleglo, saj je tudi Charles de Gaulle svoje Francoze prav zaradi okrutnosti okupatorja pozval, naj začasno opustijo vse napade na Nemce. 27 Tudi Edvard Kocbek je na IOOF prav z vidika okupatorske ­ ga odloka o streljanju talcev nasprotoval uboju Natlačena. 28 Kardelj je bil o odloku obveščen, še predenje do razglasitve prišlo. V borbe ­ nem razpoloženju, posebej glede na ugodno številčno stanje Narodne zaščite v Ljubljani in ob misli na skupino vodilnih komunistov v zaporu, je napovedal odlok OF o represalijah nad družinami okupatorskih oficirjev in uradnikov za vsakega 23 Josip Vidmar: Obrazi. Ljubljana 1985 (dalje Vidmar, Obrazi), str. 585; podobno je o razpravi na IOOF, ki jo postavlja na konec aprila, in o predlogu Kardelja glede likvidacije Natlačena zapisal Edvard Kocbek: Zbrano delo 6, Ljubljana, 1996 (dalje Kocbek, Zbrano delo 6), str. 706. 24 Dokumenti ljudske revolucije, knj. 2 (dalje DLR 2), dok. 33, str. 76. 25 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 4. 26 Tone Ferenc: »Ubija se premalo«. Obsojeni na smrt, talci, ustreljeni v Ljubljanski pokrajini 1941-1943. Ljubljana, 1999 (dalje Ferenc, »Ubija se premalo«), str. 108. Razglas ni bil obja­ vljen v Uradnem listu, ampak na lepakih po oglasnih mestih. Prvih šest talcev so ustrelili že 28. 4. 1942 pri Radohovi vasi zaradi partizanskega napada na vojaški vlak, v katerem sta bila ubita dva vojaka. 27 Svobodna Slovenija, 20. 5. 1942, str. 3. 28 Kocbek, Zbrano delo 6, str. 706. 226 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani ustreljenega talca.29 Četrti dan po objavi italijanskega razglasa o streljanju talcev je v imenu IOOF v Poročevalcu objavil izjavo, v kateri napoveduje »nadaljevanje uničevanja denunciantov in izdajalcev z vso doslednjostjo«. 30 Prav tako je napove ­ dal streljanje protitalcev in maščevanje nad »italijanskimi zločinci in slovenskimi izvržki«, za sam odlok o streljanju talcev pa je krivil »belo gardo«. Vse zavedne Slovence je pozival, naj zaradi tega odloka zgrabijo za orožje in gredo v partizane. Njegov odgovor na »razglas totalne vojne«, ki stajo Komunistična partija in OF sprejela, seje glasil: »Kri za kri! Glavo za glavo! K orožju!« 7. maja 1942 je po­ dobno izjavo izdalo tudi Glavno poveljstvo slovenskih partizaskih čet. 31 Z delovanjem VOS v Ljubljani je bil Kardelj tedaj zadovoljen, saj seje »v sa­ mem mestu število pobitih ovaduhov od začetka aprila povzpelo prek 40. Včasih jih je v enem dnevu padlo do šest.« Že avgusta 1941 je menil, da je za krepitev partizanskih odredov mogoče izrabiti okupatorjeve požige in druga maščevanja nad civilnim prebivalstvom. 32 Prepričanje bil, daje nasilje za zmago revolucije nujno. Če nasilja ni, gaje treba preprosto izvati in okupatorja naravnost prisiliti v represalije. Na podlagi odlokov OF, ki so poleg denunciantstva in kolaboraci­ je s smrtno obsodbo prepovedali ustanavljati druge oborožene formacije razen partizanskih, 33 si je Komunistična partija prisvojila vse pravice do slovenskega naroda in jih z nasiljem začela tudi uveljavljati. Vosovci so morali vedeti, da bo zaradi njihovih akcij padlo veliko nedolžnih ljudi. Zavestno so pobijali v pričakovanju maščevanja in represalij okupatoija, saj je izzivanje represalij postal izdelan način boja z natančno določenimi političnimi cilji. Prebivalstvo Ljubljanske pokrajine je napoved streljanja talcev pretresla, saj se Italijani za razliko od Nemcev do takrat za takšna dejanja niso odločali. Grožnja italijanske civilne in vojaške oblasti s streljanjem talcev pa nasilja v pokrajini ni zaustavila. Akcij VOS v Ljubljani je bilo še več in število ustreljenih talcev seje v enem mesecu toliko povečalo, da italijanska oblast v začetku junija njihovih imen ni več niti objavljala.34 Najbolj presenetljiva pa je ugotovitev, da krivci za povzro­ čeno nasilje nikoli niso bili tisti, ki sojih Italijani aretirali. 35 Proti okrutnemu streljanju talcev so slovenske žene na pobudo Angele Vode začele maja 1942 zbirati podpise pod peticijo, s katero so hotele posredovati pri Mussoliniju. 36 Ker je bilo vodstvo Komunistične partije proti peticiji in pro- 29 DLR 2, dok., str. 19. 30 DLR 2, dok. 13, str. 27. 31 DLR 2, dok. 9, str. 20, op. 8.; Ferenc v »Ubija se premalo«, str. 19 ugotavlja, da o streljanju protitalcev »do sedaj ni znan noben primer takega ukrepa«. 32 Vladimir Dedijer: Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, II. Rijeka, 1981, str. 1009; Kar­ deljevo pismo Titu, 2. 8. 1941; prim. Bajt, Bermanov dosje, str. 404-405; Nora BelofF: Zapra­ vljena dediščina Josipa Broza Tita. Maribor 1990, str. 84. 33 DLR 2, dok. 38, str. 86, Kardeljevo pismo Titu, 18. 5. 1942. 34 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 108, v poročilu Misiju v Švico, 2. 6. 1942. 35 Angela Vode: Skriti spomin. Ljubljana 2005 (dalje Vode, Skriti spomin), str. 96. 36 Alenka Puhar: Izgubljeno pismo Benitu Mussoliniju : peticija slovenskih žena Duceju. V: Delo: Sobotna priloga, 26. 4. 2003, str. 28-29. 227 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ti zbiranju podpisov, so Vodetovi zbrane podpise s prevaro odvzeli in nadaljnje zbiranje podpisov prepovedali. Komunisti so imeli namreč pri streljanju talcev drugačne načrte in so talce naravnost potrebovali. Predvsem so se lahko znebili neljubih oseb, v partizanskih vrstah pa so iz strahu pred aretacijami pričakovali dotok novih ljudi. Streljanje talcev so lahko izkoristili v svoj prid, saj je VOS imel v vrhu italijanske tajne obveščevalne policije, kjer so razpolagali s seznami talcev, svojega zaupnika.37 Podobno so si za ljudi, katerih uboj bi za partijo v jav­ nosti izval negativno razpoloženje, pomagali z denuncijacijami pri okupatorju.38 V konfliktu med italijansko civilno in vojaško oblastjo, pri katerem je bila pri izbiri talcev civilna oblast potisnjena na stran, je streljanje talcev potekalo pod »zelo misterioznimi okolnostmi«. 39 Kardeljeve naloge VOS Ker je italijanska vojaška oblast zaradi vse pogostejših in težko obvladljivih partizanskih akcij na podeželju in vosovskih po Ljubljani dobila večja pooblastila, je z vojaškimi posegi vsaj od razglasa odloka o streljanju talcev naprej vse ostreje in nasilneje nastopala do domačega prebivalstva. Z obsežnimi racijami in odgoni prebivalstva v taborišča ter z večjimi vojaškimi operacijami je italijanska okupa­ torska vojska v obdobju napredovanja sil osi na svetovnih bojiščih načrtovala za­ treti partizansko gibanje v Ljubljanski pokrajini. V pričakovanju hujših represalij je zato Kardelj 14. junija 1942 vodstvu VOS predlagal reorganizacijo varnostne in obveščevalne službe, kamor naj bi zaradi izgajanja moških na prisilno delo vklju­ čili čim več žensk, ki naj jih »nauče streljati, zastrupljati in vse mogoče«. 40 Zaradi defenzive na domačem in mednarodnem vojaško-političnem prizori ­ šču je partijsko vodstvo spremenilo taktiko boja s pozivanjem na enotnost vseh narodnih sil, da bi tako razširili svojo bazo in preprečili svojemu idejnopolitične ­ mu nasprotniku, ki seje začel tudi vojaško organizirati, mobilizirati razpoložljive sile zase. Ker je Kardelj razvoj dogodkov gledal v dolgoročni perspektivi inje upal, da bi se položaj v naslednjih dneh lahko hitro spremenil, pa je VOS naročal, »zato imejte vedno na muhi nekaj vodilnih tičev, da bi jih potem ob primerni priliki lahko potolkli«. 41 Likvidacije je bilo takrat po njegovih navodihih treba omejiti le na najnujnejše denunciantske primere in na vodilne osebnosti, za katere pa se je bilo treba sporazumeti za vsakega posebej. Likvidacije je predvideval v 37 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 1819, 1844, / .../ Iz obveščevalnih poročil Dušana Kraigherja in Vladimirja Svetine poleti 1942 Zdenki Kidrič - Marjeti. Vosovske zveze so v dolgi verigi preko N. Kraigher in M. Baltič vodile do šefa italijanske tajne policije majorja Onnisa; prim. Vode, Skriti spomin, str. 97-98. 38 Prim. Bajt, Bermanov dosje, str. 424. 39 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 1803, Dušan Kraigher Zdenki Kidrič, 19.5. 1942, info. Kante Vla­ dimir. 40 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 7, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 14. 6. 1942. 41 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 18, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 28. 6. 1942. 228 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani rundah, v nizu drugo za drugo, po malo trajnejšem premoru je bilo treba počakati najugodnejšega političnega trenutka, ki ga nikakor ne bi smeli zamuditi. Koje Kardelj v začetku julija 1942 zapustil Ljubljano, je vodstvu VOS naročil, naj opustijo načrtovani množični pokol Italijanov, naj pa takoj streljajo politične nasprotnike, če o njih dobijo nove obremenilne podatke. 42 Streljali naj bi tudi brez podatkov, če bi se nasprotovanje do njih v prihodnje v javnosti povečalo. Genera ­ la Leona Rupnika, ki je 2. junija 1942 postal ljubljanski župan, je ukazal streljati takoj, ko ga dobijo »na muho« in prav tako tudi denunciante in druge izdajalce. Ker so tedaj tudi Angleži utrpeli nekaj porazov, je predvideval, da bi bilo dobro udariti tudi po mihajlovičevcih, če bi le imeli v rokah podatke o njihovem sode ­ lovanju z okupatorji. Angležem bi morali namreč dokazati, da »jih ne streljajo zato, ker so njihovi, ampak zato, ker so okupatorski«. 43 Prepričanje bil, da ne bi bilo slabo likvidirati mihajlovičevega pooblaščenca v Sloveniji, majorja Karla Novaka, ali koga drugega od vodilnih. Pri tem je poudaril, da bi bilo za vsak tak uboj treba predhodno pripraviti političen teren, kar je naloga Poročevalca, takoj po izvršitvi pa o uboju sestaviti komunike. Med italijansko poletno ofenzivo je Kardelj 29. julija 1942 Zdenko Kidrič opozoril, naj bodo v VOS izjemno previdni »kadar gre za likvidacije ljudi, ki niso neposredno izdajalci osvobodilne stvari slovenskega naroda«. 44 Na to previdnost jih je opozarjal tudi CK KPJ, kljub temu pa bi bilo za Kardelja tedaj izredno kori­ stno, če bi likvidirali enega od vodij »belogardistične« vojaške organizacije. Ker jim je takrat povzročila obilo težav, je ocenil, da jim »primerna kazen v Ljubljani ne bi škodovala«. V brezobzirnem boju za oblast je Kardelj v začetku avgusta 1942 napovedal obdobje odločilnega boja s političnimi nasprotniki, ki jih v skladu z boljševi ­ stično terminologijo vseskozi imenuje »bela garda.« V demoralizaciji v lastnih vrstah, ki je bila očitna posledica italijanske ofezive, je slutil nevarnost krepitve in prevlade nasprotnikov. Boj z njimi je zato označil za »centralno vprašanje naše politike«. 45 Za VOS je bilo po njegovem prepričanju najbolj pomembno, da se vsidra v njihovih vrstah. Z vosovskimi podatki iz vrst nasprotnikov partizan­ skega gibanja jih je partijska propaganda lahko razkrinkavala. In če bi jih znala predstaviti kot glavnega pomočnika v okupatorjevi ofenzivi, je bilo nujno, da bi varnostni del VOS »udaril po njihovih voditeljih«. Ob politični pripravi akcije je bilo treba pozorno poslušati razpoloženje ljudstva. Sredi septembra 1942 je bila glavna linija v partijskem boju »razbijati belo gardo tako politično kakor fizično«. 46 Kardelj je takrat vodstvu VOS v Ljubljano naročil: »Likvidirajte, kjer koli in kakor koli morete vse tiste, za katere lahko 42 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 21, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 4. 6. 1942. 43 Prav tam. 44 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 25, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 29. 7. 1942. 45 DLR 3, dok. 6, str. 14, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 2. 8. 1942. 46 DLR 3, dok. 94, str. 198, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 17. 9. 1942. 229 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju pred javnostjo pokažete, da so izzivači državljanske vojne v korist Italijanov.« Na omenjeno formulacijo je posebej opozoril, saj obtožba posameznika z »be ­ logardistom« takrat ni več zadoščala. Potrebno je bilo dokazati, da »bela garda izziva državljansko vojno v korist okupatorja in kot take likvidirati posamezne pripadnike te tolpe«. Kardelj je pri tem VOS opozarjal na opreznost, da ne bi zaostrovali odnosov znotraj OF in ne bi neposredno napadali sredine, temveč jo le navtralizirali. Ker je bila partija v defenzivi, sije morala zavarovati hrbet in se na široko povezovati z vsemi pri vsakršni malenkosti proti okupatorjem in proti tistim, ki so se v odporu proti boljševitičnemu nasilju zvezali z njimi. Nastopilo je odločilno obdobje, v katerem je partija po Kardeljevi oceni lahko vse dobila ali vse izgubila. Kakor hitro so po ofenzivi med svojimi pristaši uspeli dvigniti moralo, so takoj sprožili ofenzivne akcije proti »beli gardi«. Zasledovanje in spremljanje dr. Marka Natlačena Nekdanjega bana, dr. Marka Natlačena, so pripadniki VOS vseskozi spremlja ­ li in zasledovali na vsakem koraku, kljub temu pa o njegovem delovanju niso mogli pridobiti podrobnejših in verodostojnih podatkov. Čeprav so slutili, da iz ozadja »duhovno vodi vso klerikalno bega«, konkretnih obtožb proti njemu niso imeli niti v začetku septembra 194247 niti pozneje. Prvo informacijo, ki naj bi dokazovala Natlačenovo vodilno vlogo v »beli gardi« in opravičevala njegovo likvidacijo, je vosovska agentka pridobila posredno iz druge roke. 48 Ciril Žebot naj bi se namreč Natlačenu kot vodji na srečanju s stražarji domnevno zaklel, da bodo »križarsko vojno proti komunizmu hitro in točno izpolnili«. 49 Ker je Natlačen vedel za komunistične naklepe, da mu strežejo po življenju, je bil zelo previden in konspirativen, zato pa tudi za VOS skoraj nedosegljiv. Vojaško stra­ žo, ki so mu jo zaradi groženj ponudili Italijani, je odklonil, svoje stanovanje na Ciril-Metodovi ulici št. 18 (danes Ulica talcev - op. ur.), nedaleč od poljanske gimnazije, pa je zelo redko zapustil. Obveščevalci VOS, med njimi so bila veči ­ noma mlada dekleta, so mu sledili iz bližnjih stanovanj in opazovali predvsem dogajanje pred vhodom v njegovo hišo. Zanimalo jih je zlasti, kdo je prihajal na njegov dom, kdaj je prišel in koliko časa se je pri njem zadržal. Zasledovati so ga začeli že ob prvih naklepih za njegovo likvidacijo, zelo načrtno opazo­ vanje njegove hiše pa se je po vosovski evidenci začelo v drugi polovici julija 1942.50 Po krajšem premoru v prvi polovici avgusta je opazovanje z manjšimi prekinitvami, ker zaradi strahu lastnika stanovanja in vračanja podnajemnika ni 47 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 166, Vladimir Krivic Zdenki Kidrič, 4. 9. 1942. 48 ARS, AS 1931, te. 709, str. 405, Poročilo VOS, št. 14,3. 10. 1942. 49 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 3008-3009, poročilo, Janhuba Rudi, 29. 9. 1942, info. Lidija Kovič 26. 9. 1942. 50 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen. Izvlečki dokumentov o dr. Marku Natlačenu iz vosovskega arhiva. Priložena mapa je v arhivski škatli v osebnem gradivu, ki ga je Arhivu Republike Slovenije pred svojo smrtjo (2000) posredoval Franc Stadler - Pepe. 230 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani bilo mogoče, potekalo nepretrgoma do izvršitve uboja 13. oktobra 1942. Tudi ko je bilo zasledovanje po cestah po uboju poveljnika Slovenske legije za Ljublja­ no, Fortunata Majdiča, 25. avgusta 1942 zaradi nevarnosti začasno ustavljeno, so vosovski obveščevalci v sledilski grupi dobili navodilo, naj se opazovanje Natlačena nadaljuje. 51 Pri opazovanju Natlačenove vile so se ves čas menjavali. Navajali so vsakogar, kije prihajal in odhajal iz hiše, in poročali o vsem, kar je bilo mogoče sklepati o dogodkih v hiši. Njihove zabeležke izpričujejo dosledno opazovanje in sledenje tudi takrat, ko se pred hišo ni nič zgodilo oz. ko pred hišo »ni bilo nikakršnega prometa«. V vodstvu VOS so uboje po Kardeljevih navodilih načrtovali v skladu z ra­ zvojem vojaško-političnih razmer in po razmisleku o primernosti notranje- in zunanjepolitičnega trenutka. Z opustitvijo načrta likvidacije generala Rupnika je namero za uboj Natlačena konec avgusta 1942 ponovno sprožil poverjenik CK KPS za Ljubljano Vladimir Krivic - Matevž. 52 Zdenka Kidrič, ki se je strogo držala Kardeljevih navodil, je bila najprej do tega predloga zelo zadržana, ker Natlačen ni bil »niti na kakem mestu, niti ne moremo kako otiplivejše dokazati njegovo sodelovanje z Italijani«. 53 Kidričeva seje zavedala, daje pri uboju Na­ tlačena treba upoštevati tudi zunanjepolitične razloge in da bi bil uboj Natlačena »popolnoma političen«. Dopuščala je sicer možnost, da je zadeva z vojaškim razvojem na nasprotnikovi strani dozorela, vendar pa na uboj Natlačena brez Kardeljevega pristanka ni bila pripravljena. Na prigovarjanje Vladimrja Krivica, daje treba vosovske akcije »usmeriti na glavne organizatorje državljanske vojne zlasti Natlačena«, 54 se je proti koncu septembra premislila in v pripisu obšir­ nega pisma Kardelja prosila za dovoljenje. 55 S pozitivnim odgovorom »bilo bi naravnost sijajno« je Kardelj 9. oktobra 1942 dokončno potrdil odločitev o uboju bivšega bana.56 Likvidacija bivšega bana Neposredne priprave za akcijo so se začele septembra, po nalogu CK KPS pa je Edo Brajnik - Štefan, vodja varnostnih grup, likvidacijo Natlačena poveril Francu Stadlerju - Pepetu šest dni pred dnem uboja, ki si gaje sam izbral. 57 Za akcijo je bilo treba izdelati načrt, ki gaje bilo mogoče pripraviti samo na pod ­ lagi podrobnih informacij o Natlačenovi hiši, dvorišču in okolici, o razporeditvi prostorov v hiši ter o hišnih navadah in navadah obiskovalcev. Ker dotedanja 51 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2919, poročilo, Janhuba Rudi, 27. 8. 1942. 52 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 164, Vladimir Krivic Zdenki Kidrič, 28. 8. 1942, 53 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 176, Zdenka Kidrič Vladimirju Krivicu, 7. 9. 1942. 54 DLR 3, dok. 115, str. 272, Vladimir Krivic Edvardu Kardelju, 27. 9. 1942. 55 DLR 3, št. 106, str. 241. 56 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 35, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 9. 10. 1942. 57 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen; Slavko Žižek: Kdo je uprizoril 13. 10. 1942. V: Zaveza, 2007, št. 3 (dalje Žižek, Kdo je uprizoril), str. 95-102. 231 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju opazovanja za samo akcijo niso bila dovolj, je VOS ob odločitvi za likvidacijo Natlačena določil še posebno sledilno grupo, kije pod vodstvom Lidije Kovič iz primerne oddaljenosti z več strani neprekinjeno do same akcije opazovala doga ­ janje pri Natlačenovih. Obveščevalka VOS in agentka v katoliških vrstah, Lidija Kovič, poročena Dermastij a, je Natlačenovo hišo in družino med vsemi najbolj poznala. Do po­ drobnosti je vedela vse, kar se je v hiši dogajalo, saj je njena družina stanovala v bližini in je bila z družino Natlačen v dobrem znanstvu. Zaradi dobrega po­ znavanja dogajanja pri Natlačenovih je laže iskala tudi način, kako atentatorju omogočiti, da bo vstopil v hišo. Ker je bilo med obiskovalci bivšega bana veliko duhovnikov, so vosovci vstop v hišo povezali z obiskom duhovnika, ki z Dolenj ­ ske bivšemu banu prinese pismo z važnim sporočilom, na katerega je bil potreben takojšen odgovor. 58 Za uspešno izvršitev akcije in za kritje umika likvidatorja po izvršenem uboju je ena od vosovskih obveščevalk, Brezar Stana - Mija, za akcijo poleg hiše izrisala tudi načrt dvorišča, vrta, ograje in bližnje okolice. Iz opazovanja je bilo ugotovljeno, da Natlačen ni sprejemal obiskov do 8.45 ure, da ni imel posebnega italijanskega spremstva, da se ni vozil z avtomobilom in daje imel za osebno varovanje samo enega agenta. Med akcijo seje sicer raz­ krilo, daje imel še enega v stanovanju, vendar pa seje ta moral ravno ob akciji zadržati na nekem drugem mestu. Na podlagi teh podatkov so prišli do sklepa, da se akcija izvede v Natlačenovem stanovanju pred 8.45, na podlagi razporeditve prostorov v hiši pa so določili tudi pot, po kateri bi se likvidator po opravljeni nalogi umikal. 59 Franc Stadler - Pepe je dobil za izvršitev uboja Natlačena izčrpne podatke in natančno sliko prostorov in druge podrobnosti v hiši in zunaj nje. Z Lidijo Kovič je bil od dneva, koje sprejel izvedbo akcije, v vsakodnevnem stiku. Skupaj sta se učila izrazov, ki jih je bilo treba izreči v pozdravu z Natlačenom. Privaditi se je moral na še tako majhno gesto, kije bila značilna nekaterim duhovnikom, poseb ­ no takrat, ko so bili pred človekom na visokem položaju.60 Psihološko in organi­ zacijsko se je pripravil do najmanjše podrobnosti. Ob poznavanju vseh podrob ­ nosti je moral biti pripravljen tudi na kaj nepredvidljivega. Tako je Natlačen prav v zadnjih dneh dobil psa, imel pa je tudi dodatnega agenta za osebno varovanje. Za pomoč pri zaščiti akcije sije izbral Jožeta Šiško - Luko, v neposrednih stikih med pripravo pa je bil tudi z Edom Brajnikom in Franjo Kroupo - Ackom. Stadler se je dobro zavedal velike teže naloge in odgovornosti za uspešno izvršitev, ki je bila tesno povezana »z razvojem ljudske revolucije«. 61 58 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Kronološki pregled akcij in delovanja, prepis s traku, str. 20. 59 Žižek, Kdo je uprizoril, str. 95. 60 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Kronološki pregled akcij in delovanja, prepis s traku, str. 20. 61 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen. 232 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani Za načrtovan podvig si je priskrbel potrebno duhovniško opravo: črn klobuk, očala, kolar in črn duhovniški plašč, ki si ga je dal napraviti pri zaupnem kro­ jaču.62 Iz vosovskega skladišča si je izbral najljubše orožje. Lidija mu je v noči pred akcijo napisala pismo, naslovljeno »gospodu eminenci Marku Natlačenu«, ki ga je sestavljala več dni. Dobro je poznala duhovniško okolje, da se mu je lahko prilagodila. Pod sporočilom je bil podpisan trebanjski dekan Tomažič, za katerega so vosovci vedeli, da se je obračal na Natlačena za pomoč v boju proti partizanom. Natlačen je prav tiste dni od dekana pričakoval pošto inje najbrž tudi zato s takim zaupanjem spustil likvidatorja v hišo. Pri uboju Natlačena je Stadlerju 13. oktobra 1942 po skrbno izdelanem načrtu pomagalo pet sodelavcev. 63 Zjutraj po 8.00 uri so se zbrali na Strmem potu pod Ljubljanskim gradom, kjer so ga preoblekli v duhovnika, ga oborožili in mu dali zadnjo moralno podporo. Na primerni razdaliji so ga spremljali na njegovi poti proti Natlačenovi hiši v Ciril-Metodovo ulico. Zaščitnik Jože Šiška je v neposre ­ dni bližini Natlačenove hiše pazil na stražo pred gimnazijo na Poljanah, v kateri je bila italijanska vojska. Ko so iz Natlačenove hiše odjeknili streli in seje slišalo vpitje, je z orožjem izpod plašča onesposobil prestrašena stražarja, ki se med be ­ gom likvidatorja iz Natlačenove hiše nista niti ganila. Potem ju je pustil in zbežal proti Gruberjevemu kanalu.64 Stadlerje pred tem v duhovniški obleki pozvonil pri vrtnih vratih Natlačenove hiše. Pred vhodom gaje ustavil Natlačenov agent, nato gaje sprejela služkinja. Ko se je predstavil in pojasnil, da ga pošilja trebanjski dekan s pismom, ki ga mora osebno izročiti gospodu Natlačenu, je smel stopiti naprej. Služkinja gaje peljala v dnevni prostor, kjer gaje najprej sprejela Natlačenova žena. Predstavil se ji je kot kaplan trebanjskaga dekana in ji postregel z najnovejšimi novicami z Dolenjske. Ko je iz gornjega dela hiše prišel nekdanji ban, se je poslovila. Po uvodni predstavitvi je Marku Natlačenu pojasnil, daje pismo zelo pomembno in da se mora z njegovim odgovorom takoj vrniti. Koje Natlačen pismo v zaskrblje ­ nosti odprl, se usedel in začel brati, je prišlek pristopil bliže in ga ustrelil v glavo in nato še v vrat.65 Bilo je točno 2 minuti do pol devete ure, ko je nekdanji ban omahnil na mizo in bil na mestu mrtev. Natlačenova žena je takoj po prvem strelu začela vpiti in klicati na pomoč. Stadler pa je po izvršenem uboju začel iz hiše panično bežati. Namesto na dvo ­ rišče je po stopnicah zašel v klet in se nato med vračanjem v pritličje prerival z Natlačenovo ženo, sinom Markom in služkinjo, ki so ga hoteli zadržati. Med 62 Prav tam. 63 ARS,AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc-Pepe, Rekapitulacija mojega dela v borbeni grupi VS, str. 10. Lidija Kovič - Liza, p. Dermastia, Jože Šiška - Luka, Stana Brezar - Mija, Franjo Kroupa - Acko, Sabina Mavsar - Breda, p. Stadler. 64 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen. 65 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Rekapitulacija mojega dela v borbeni grupi VS, str. 10. Stadler za razliko od drugih zapisov piše, daje Natlačena prvič ustrelil v glavo in nato še dvakrat v vrat. 233 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ruvanjem je s pištolo, ki se mu je medtem zataknila, po glavi dvakrat udaril sina Marka in ga onesposobil. Po kratkem bojuje s silo odrinil tudi ženo in služkinjo, seju osvobodil, stekel skozi kuhinjo in kabinet ter skočil skozi okno na dvorišče. S preskokom čez vrtni zid je v zadnjem trenutku ušel tudi psu. Za vogalom gaje na triciklu čakal Kroupa, ki gaje za gradom ob Gruberjevem kanalu odpeljal čez Dolenjsko cesto na Opekarsko cesto in naprej v Gradišče, kjer gaje čakala sode ­ lavka Sabina.66 Pri njej se je uredil in se nato vrnil na službeno mesto v Poštno hranilnico, ki gaje zjutraj zaradi akcije z izgovorom zapustil.67 Prvi odzivi Vest o vosovskem uboju bivšega bana dr. Marka Natlačena se je kot blisk razširila po vsej Ljubljani in okolici. 68 Povsod je pustila globok vtis in nihče ni ob njej ostal neprizadet. Vedelo se je, da je Natlačen prejemal grozilna pisma, vendar je večina živela pod vtisom, da si komunisti tega koraka ne bodo upali tvegati, ker bi preveč občutno zadeli v javno mnenje. V katoliških krogih so bili ob vsej prizadetosti prepričani, daje »stiska očividno pritirala komunistično stranko že tako daleč, da sega po skrajno obupnih sredstvih in da sedaj gotovo čakajo na uspeh tega dejanja«. 69 Trdno so bili odločeni, da se s tem »niti v najmanjši meri ni zmanjšal odpor proti komunizmu, nasprotno komunisti bodo čutili, da so s tem zločinom prilili samo olja na ogenj in povečali požar, ki bo vso hudobijo neizpro ­ sno požgal in počistil«. 70 Zelo odločno so uboj dr. Natlačena obsodili tudi v liberalnem taboru. Bolj kot kadar koli do takrat so se »zgrozili ob novem ostudnem in zahrbtnem zlo­ činu«, ki je izval »najostrejši odpor proti morilskemu komunizmu in njegovim privržencem«. V skladu z liberalnim prepričanjem in tradicijo pa so ugotavljali, daje »zahrbtni umor kot politično sredstvo že sam po sebi dejanje, ki gaje treba odklanjati in obsojati. Kar pa počnejo komunisti med nami, ni niti več politična borba, marveč je le še izživljanje najnižjih zločinskih nagonov.«71 V uboju bivše ­ ga bana so zaznali dogodek, ki je v delovanju slovenskih komunistov presegel vse meje neprizadetosti in potrpežljivosti. V odklanjanju komunističnih metod so bili enotni, da »za iskrenega Slovenca ne more biti več izbire in omahovanja. Vsi se moramo strniti v en tabor ter z vsemi sredstvi izločiti iz sebe komuni­ stične zločince, ki s svojimi divjaštvi upropaščajo ves narod. /.../Z umorom dr. Natlačna je mera polna. Za nikogar ne more biti več izgovora in ne opravičila, da ni spregledal zločinske komunistične igre. Minil je čas neinteresiranosti. Vsak 66 Mavsar Sabina - Breda, por. Stadler. - ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe. 67 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Kronološki pregled akcij in delovanja, str. 20-22. 68 O uboju sta naslednje dni obširno poročala Slovenec in Jutro. 69 Slovenec, 14. 10. 1942, str. 2. 70 Prav tam. 71 Jutro, 14. 10. 1942, str. 2. 234 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani kdor hoče dobro sebi in svojemu narodu, se mora pridružiti neizprosni borbi proti komunizmu.« 72 Partijsko vodstvo je bilo nad ubojem Natlačena navdušeno. Kardelj se je, pre ­ oblečen v železničarja, po prestani roški ofenzivi iz Podlipoglava vrnil v Lju­ bljano »točno tisti dan, koje bil likvidiran Natlačen«. 73 Koje še istega dne pisal Kidriču in Leskošku o svojem prihodu v Ljubljano in položaju v mestu, je že na začetku izrazil splošno partijsko zadovoljstvo nad dogodkom z besedami: »Ka­ kor ste že gotovo na svoje veliko veselje izvedeli, je danes naša VOS likvidirala Natlačena« in temu takoj dodal še svoje osebno doživljanje ob prejeti novici o uboju: »Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen. /.../ Ljubljana je po­ polnoma pod vtisom tega dogodka.« 74 Boris Kidrič je čez dva dni v odzivu Kar­ delju čestital »celotnemu VOSU! Tistim, ki imajo pri tem neposredne zasluge, pa najbolj. Krasno!«75 Navdušenje partijskega vodstva nad ubojem Natlačena je bilo toliko bolj razu­ mljivo, ker si je v tej nameri že dalj časa prizadevalo in v tej smeri dajalo partij­ skim funkcionarjem in posebej VOS zadevna navodila. CK KPS je pred ubojem Natlačena, 5. oktobra 1942, v tem smislu Alešu Beblerju med drugim naročil, da »moramo belo gardo fizično trebiti z vsemi sredstvi«, kajti »le tako se zače ­ tek državljanske vojne razvija v našo korist«, in k zadnji ugotovitvi dodal: »tudi individualne likvidacije kolovodij, podpihovalcev in organizatorjev so izredno važne. Ne odlašajte niti trenutka!« 76 Komunisti so tudi in predvsem z nasiljem, uboji in atentati na pomembne politične osebnosti postali upoštevanja vreden po­ litični dejavnik. Boris Kidrič se je zavedel realne moči in teže komunistov ter stiske okupatorjev prav po uboju Natlačena, ko je visok predstavnik italijanske okupacijske oblasti apeliral na ugledne Ljubljančane, naj vplivajo na komuniste, da bodo omejili svojo teroristično dejavnost. V pismu Beblerju, 20. oktobra 1942, se je posledično vprašal: »Vidiš, kaj pomeni naša perspektiva!« in si v trdnem prepričanju odgovoril: »V kratkem se bo izkazalo, kako pravočasna in nujna je bila Natlačenova likvidacija.« 77 72 Prav tam. 73 DLR 3, dok. 172, str. 425, Edvard Kardelj (in B. Kidrič) izvršilnemu odboru OF v Dolomite, 28. 10. 1942. 74 DLR 3, dok. 145, str. 363-364, Edvard Kardelj Borisu Kidriču in Francu Leskošku, 13. 10. 1942; Jesen 1942 : korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana, 1963 (dalje Jesen 1942), str. 31, dok. 3. 75 DLR 3, dok. 151, str. 387, Boris Kidrič in Franc Leskošek Edvardu Kardelju, 15. 10. 1942. 76 DLR 3, dok. 135, str. 329, CK KPS (B. Kidrič in E. Kardelj) Alešu Beblerju, 5. 10. 1942. 77 DLR 3, dok. 157, str. 395, Boris Kidrič Alešu Beblerju. 235 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Streljanje talcev Uboj dr. Marka Natlačena ni bil le zahrbten, saj so ga izvedli pod pretvezo, ampak tudi zelo drzen in predvsem dramatičen. To je bil naj večji podvig med vosovskimi likvidacijami v Ljubljani. Kakor po predhodnih ubojih VOS je bilo po uboju Natlačena še z večjo gotovostjo pričakovati, da bodo zaradi tega de ­ janja padli nedolžni ljudje. Stadlerju in njegovim sodelavcem je bilo po akciji takoj jasno, da bodo Italijani zaradi njihovega dejanja streljali talce. 78 Italijani so bili po uboju Natlačena istega dne ob štirih popoldne trdno odločeni, da so nujne najstrožje represalije in da bodo zato zvečer ustrelili 25 ljudi, za katere so imeli zanesljive dokaze, da so komunisti. 79 Pri visokem komisarju Grazioliju je bilo določeno, da del talcev imenuje kvestura, del komanda fašističnega oddelka generala Renza Montagne, del pa komanda 11. armadnega zbora.80 Pripeljali so jih iz policijskih, sodnih in vojaških zaporov ter iz obrtne šole. Pred hišo v Ci­ ril-Metodovi ulici, v kateri je bil ubit dr. Natlačen, je italijanski strelski vod še isti dan ob 8. uri zvečer, to je 11 ur po uboju, ustrelil 24 talcev. Streljanje talcev pred iztekom 48-umega roka, v katerem je bilo od izvršenega nasilnega dejanja po določilu odloka o streljanju talcev še mogoče izslediti krivce, je izsilil faši­ stični general Montagna.81 Med ljudmi je, tako kot v mnogih drugih primerih, prevladalo splošno mnenje, da bi okupator lahko izsledil neposredne krivce. 82 Po streljanju so mrtve talce peljali na dveh tovornjakih in triciklu na pokopališče na Žale, kjer so jih položili v skupni grob.83 Kvestor Ravelli je bil prepričan, da so bili ustreljeni talci zares komunisti, saj sta dva iz policijskih zaporov pred smrtjo zaklicala: »Živel Lenin in živela Rusija!«84 Streljanje talcev na kraju zločina je pretreslo tudi Natlačenovo družino, ki je bila zaradi vosovskega umora najbolj prizadeta. Koje žena ubitega dr. Marka Na­ tlačena videla streljati talce pred hišo, je zakričala in padla v nezavest, da so jo morali odpeljati v Leonišče. Sin Marko je stopil k italijanskemu oficirju in ga prosil, naj ne streljajo talcev. Ker je ta imel tak ukaz generala Robottija, ni mogel ničesar spremeniti. 85 Proti streljanju talcev naj bi posredoval tudi škof Rožman, vendar prav tako brez uspeha. 86 Od predvidenih 25 je bilo ustreljenih 24 talcev. 78 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Natlačen Marko. 79 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2093, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 15. 10. 1942, info. Kante Vladimir. 80 Prim. Arhiv Temeljnega sodišča Ljubljana, Ko 483/45 Grafenauer Franc, 13.12. 1945. 81 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2100, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 20. 10. 1942, info. Kante Vladimir. 82 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2110, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 31. 10. 1942. 83 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2093, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 15. 10. 1942, info. Kante Vladimir. 84 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2094, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 15. 10. 1942, info. Kante Vladimir. 85 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2381, poročilo, JanhubaRudi, 17. 10. 1942. 86 Tabor, 1968, št. 3, str. 52. 236 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani Lastnik gostilne Daj-Dam, Zupan Julij, kije bil prav tako določen za ustrelitev, se je v zadnjem trenutku rešil z zvijačo. Preden so italijanski vojaki začeli streljati, je zaigral slabost in padel v nezavest. Ker ga v takem stanju niso hoteli streljati, so ga odvedli nazaj.87 Italijani so po streljanju talcev za Natlačena razširili govorice, da pridejo v prihodnje za talce v poštev tudi Kidričevi sorodniki, samo za poskus atentata na škofa Rožmana pa so zagrozili z ustrelitvijo 50 talcev. 88 Komunisti so namreč škofa predhodno obsodili na smrt in grozili, da bodo obsodbo izvršili ne glede na število ustreljenih talcev. Čeprav škof zaščite ni prosil, je italijanska okupacijska oblast takoj po uboju Natlačena zastražila tudi škofijski dvorec. 89 Visoki komisar Grazioli je po uboju Natlačena in streljanju talcev pričakoval, da bo poslej mogoče tesnejše politično sodelovanje s slovensko stranjo. Želel je, da bi prišlo na pobudo več uglednih Ljubljančanov do konkretnih pogovorov. Ker je padel dr. Natlačen, je mislil, da jih bo nekaj prišlo vsaj iz katoliških vrst. To pričakovanje pa se mu ni izpolnilo, ker so na protikomunistični strani odklanjali »vsako sodelovanje, ki bi imelo kakršen koli političen značaj«.90 Ustreljeni talci Uboj Natlačena je z demonstracijo okupatorske oblasti s streljanjem talcev na kraju zločina globoko zarezal v razpoloženje med prebivalstvom. Če je bilo takoj po uboju Natlačena še precej tistih, ki so tako dejanje odobravali, so se po nekaj urah zaradi ustreljenih talcev zgrozili. Med ustreljenimi je bilo veliko vplivnih Ljubljančanov, ki so veljali za nekakšne liberalne stebre, 91 čeprav so ak­ tivno podpirali OF. Na protikomunistični strani so bili trdno prepričani, da so bili ustreljeni talci pred hišo dr. Natlačena podporniki in pripadniki OF ter komunisti, ki so med drugim opravljali tudi razne zaupne naloge. 92 Aretirani so bili večji del v obdobju neposredno pred ubojem Natlačena. Inž. Kresnik Peter, podravnatelj ljubljanske Električne cestne železnice, je bil aretiran dan pred ubojem dr. Natla­ čena. 93 S partizanskim nasiljem na podeželju, vosovskimi uboji v Ljubljani, vse hujšim pritiskom italijanske okupacijske oblasti in njenimi grožnjami z represali ­ jami nad prebivalstvom ter z odkritim nastopom protikomunistične akcije seje že pred ubojem dr. Natlačena zelo zaostrilo razmerje med podporniki in nasprotniki OF, med tistimi, ki so podpirali komunistično delovanje, in tistimi, ki so se mu postavili po robu. Pet dni pred ubojem dr. Natlačena, 8. oktobra 1942, so pripa- 87 Vesti, 24. 10. 1942. 88 Vesti, 13. 11. 1942. 89 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 159sL; Miloš Stare: Politično in situacijsko poročilo Slovenske Zaveze, 12. 11. 1942 (dalje Stare, Politično in situacijsko poročilo). 90 Prav tam. 91 Vesti, 20. 10. 1942. 92 Vesti, 22. 10. 1942; Stare, Politično in situacijsko poročilo, str. 159. 93 ARS, AS 1931, t.e. 699, str. 3303, poročilo, Gerk Stana, 31. 8. 1943. 237 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju dniki VOS ubili višjega policijskega uradnika Kazimirja Kukoviča, kije pripravil seznam komunistov.94 Italijani so zaradi tega uboja v dneh pred Natlačenovim ubojem izvedli vrsto racij v Šiški, kjer je bil atentat izvršen, in od zajetih so od ­ brali tiste, ki so jih označili za komuniste. 95 Ker storilca niso izsledili, so po istem postopku kot za dr. Natlačena odbrali še osem talcev in jih v ustrelili v Gramozni jami pri Tomačevem dan po Natlačenovi smrti.96 Ustreljeni talci pred hišo ubitega dr. Marka Natlačena, 13. oktobra 1942, ob 20.00 uri so bili: 97 Peter Kresnik (1904),98 Štepic Marko (1904),99 Magdič Pavle (1909),100 Kr­ pan Ivan (1910), Rebuša Stanko (1919), Prožalec Stane (1895), Bezek Anton (1921), Vadnjal Stane (1903),101 Prosen Josip (1906), Maver Josip (1919), Pezdir Josip (1895), Bricelj Franc (1910), Kogovšek Ivan (1909),102 Kogovšek Valen ­ tin (1915), Kogovšek Josip (1911), Možina Venčeslav (1922), Miklavčič Matej (1884), Podgornik Dominik (1915), Romavh Peter (1898),103 Smrekar Bernard (1901), Škerl Josip (1902), Vodnik Viktor (1902), Hanžič Ferdo (1910) in Arbelj Anton (1914). Izbor talcev Čeprav so Italijani za vosovske uboje po Ljubljani in po pokrajini streljali talce že več mesecev, je VOS po uboju Natlačena »belo gardo« obtožil, daje bila njena prva reakcija, daje pri okupatorjih predlagala streljanje talcev. 104 Ko seje razvedelo, da so bili ustreljeni talci zares organizatorji in podporniki partije in OF, je bilo med nasprotniki komunizma slišati, daje »roka pravice začela padati 94 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2004, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 3. 9. 1942, info. Kante Vla­ dimir. 95 Vesti, 19.10. 1942. 96 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2380,poročilo št. 83, JanhubaRudi, 18. 10. 1942; Ferenc, »Ubijaše premalo«, str. 240. Amšek Janko (1916), prof. Košak Vinko (1913), Turk Janez (1903), Nagode Ciril (1911), Babnik Rudolf (1909), Hribar Josip (1921), Tomažič Lojze (1912), Božič Branko (1922). 97 Prav tam, str. 2380 in prav tam, str. 239-240. 98 Podravnatelj ECŽ, od 1941 obveščevalec. - Ljubljana Gradišče 1941-1945. Ljubljana, 1987, str. 69. 99 Trgovec iz Šiške. - Vesti, 20.10. 1942. 100 Lastnik modne trgovine na Aleksandrovi cesti, kjer je poštna OF zbirala orožje. - Ljubljana v ilegali 1: v odločilnih dneh. Ljubljana 1959, str. 435. 101 Vodja OF na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev. - ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2105, Kante Vladimir. 102 Brate Ivana, Josipa in Valentina Kogovšek ter Vinka Možina so 28. 9. 1942 v Podlipi aretirali Italijani in vaški stražarji. - Janko Maček: Šentjošt brani svoje izročilo. Ljubljana 2005, str. 64. 103 Železničarski višji uradnik, član KP od 1930, sekretar železniškega komiteja, vodil mrežo od ­ borov OF in NZ. Aretirala gaje italijanska patrulja v Šiški 6. 10. 1942, ko je prenašal ilegalni tisk. - Ljubljana v ilegali 1, str. 476. 104 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, Poročilo VOS Ljubljana, št. 15, 17. 12. 1942. 238 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani po pravih«. 105 Prvič od objave razglasa o streljanju talcev seje zgodilo, daje med talci padlo toliko zavzetih partijskih aktivistov in prepoznavnih privržencev OF. Čeprav je bilo streljanje tako velikega števila talcev grozljivo, naj bi se po obve ­ ščevalnih podatkih iz nasprotnega tabora »to vendar moralo zgoditi, ker naj bi se Ljubljančani samo tako odvrnili od OF«.106 Žrtve naj bi bile opravičene, ker so bile sokrive smrti dr. Natlačena, toda kljub temu so bile žrtve. Z ubojem dr. Natla­ čena je »komunistična OF ustrelila tudi 24 svojih deloma odlič nih funkcionarjev oz pristašev. In tudi to je zločinstvo.« 107 Iz vosovskih obveščevalnih poročil je mogoče potrditi, da so v protikomuni ­ stični akciji pred ubojem Natlačena pripravljali seznam komunistov in sodelav ­ cev OF, ki naj bi jih predali Italijanom. Vendar pa ni nobenih dokumentov, ki bi potrjevali, da bi ga zares predali. Kakor je bilo že ugotovljeno, so na Visokem komisariatu določili, da del talcev za Natlačena imenuje kvestura, del komanda fašističnega oddelka generala Montagne, del pa komanda 11. armadnega zbora. Pomembno vlogo pri izbiri talcev je tudi tokrat, podobno kot v prejšnjih primerih, nedvomno imela italijanska tajna policija Ovra. Z njenimi visokimi predstavniki so imeli zveze tudi v VOS. Poskusi posameznih intervencij, ki so bile do tedaj po navadi uspešne, tokrat niso uspeli. 108 Tudi čas zanje je bil izjemoma zelo kratek. Imena talcev za Natlačena je po podatkih VOS določil kapetan Tomari, pripa­ dnik tajne policije pri 11. armadnem zboru, kije zbiral imena oseb, osumljenih komunizma in sodelovanja z OF.109 Izviral je iz Gorice inje znal tudi slovensko. Nekdanjega vodje tajne policije Onnisa in poveljnika karabinjerjev v Ljubljanski pokrajini D’Amata, pri katerih so sodelavci VOS do tedaj posredovali, med ubo­ jem dr. Natlačena ni bilo več v Ljubljani. Kardelj je 28. oktobra 1942 v Dolomite sporočil, da sta bila pod obtožbo sodelovanja s komunisti in dela v njihovo korist v Ljubljanski pokrajini »po nekih - baje precej zanesljivih vesteh« v Italiji ustre ­ ljena po sodbi vojnega sodišča. 110 Zanesljivost vesti o njuni smrti se mu je potrje ­ vala tudi v tem, ker so v Ljubljani zelo intevzivno iskali osebe, zlasti ženske, ki so bile v stiku z njima. Boj proti preplahu v partijskih vrstah Po uboju Natlačena in začetnem navdušenju je zaradi obsežnega streljanja talcev in represalij med pripadniki in podporniki partije in OF nastal preplah, 105 Vesti, 20. 10. 1942. 106 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2105, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 22.10. 1942; ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2390, poročilo, Janhuba Rudi, 20. 10. 1942. 107 Svobodna Slovenija, 20. 10. 1942, str. 3. 108 Za trgovca Magdiča in Štepica je tako interveniral Marijan Zajec, vendar brez upeha. - ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 29. 109 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa M. Natlačen, str. 29. 110 DLR 3, dok. 172, str. 430, v op. 27 je brez obrazložitve navedeno, da vest ni točna. V arhivu italijanske vojske v Rimu gradivo s procesa za raziskavo ni bilo dosegljivo. Infor. Peter Urbanc. 239 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju ki je mejil že na pravo paniko. Ker so bile represalije tako krute in so se tudi v VOS zbali občutne oslabitve med aktivisti OF, je Zdenka Kidrič 26. oktobra 1942 Kardelju predlagala, »da bi bilo začasno umestno spremeniti akcije prvenstveno v pravcu propagande«. 111 Kardelj je bil nad preplahom presenečen, kajti njemu je bilo naravno, da vojna prinaša uničenje in nasilje, za represalije pa je bil pre ­ pričan, da krepijo odpor. Uboji in represalije so bili zanj le dve sestavim v taktiki političnega boja. V takih okoliščinah seje moral »pošteno potiti«, daje prepričal svoje najožje sodelavce, daje »v resnici Natlačenova likvidacija dogodek, kije dokončno nagnil tehtnico v našo korist«. 112 V poročilu IOOF 28. oktobra 1942 se je zato zavzel za odločen boj proti negativnemu razpoloženju, ki naj bi bilo posledica strahu, utrujenosti in kapitulantskih nagnenj tudi pri dobrih in iskre ­ nih pristaših OF. Napovedal je večjo pozornost političnemu delu, vzgoji kadrov in pojasnjevanju politične linije IOOF med članstvom. Pri tem je ugotavljal, da »našim aktivistom ni dovolj jasna perspektiva našega boja in tudi ne, čemu smo se lotili prav takih in takih sredstev borbe, a ne drugačnih«. 113 In šele ko seje pa­ nika čez nekaj dni začela polegati, je opazil, da »so ne samo naši aktivisti, ampak tudi široki krog OF videli, daje bil dogodek z Natlačenom izredno pozitiven«. Optimistične napovedi za razvoj OF je ob navedbah pozitivnih notranje- in zuna­ njepolitičnih dogodkov oprl tudi na pravilnost izvajanja likvidacij in posebej na ugodne posledice Natlačenove likvidacije. 114 Kardelj je bil trdno prepričan, daje »bela garda« z likvidacijo bivšega bana popolnoma na tleh. Ni videl več nikogar, ki bi ga »s tako avtoriteto postavila na čelo, kakor je lahko postavilaNatlačena«. 115 Po podatkih obveščevalcev VOS pa seje tudi začetni preplah med pristaši OF, ki je nastal zaradi represalij po likvidaciji Natlačena, kmalu začel umirjati. Zaradi očitkov o uporabi metod, s katerimi seje protikomunistična akcija hotela znebiti svojih nasprotnikov, naj bi se strah »v določeni meri začel polagoma obračati v očitke proti beli gardi«. 116 Iz tega razloga so nekateri v spremenjenih okoliščinah začeli ponovno zagovarjati uboj Natlačena kot potrebno kazen. Enoten odziv v Slovencu in v Jutru Podroben opis uboja in obsodbo nasilnega dejanja sta dan po Natlačenovi smrti, 14. oktobra 1942, prinesla oba ljubljanska dnevnika, tako klerikalni Slove ­ nec kot tudi liberalno Jutro. Pri obeh so zapisali, da so podrobnosti nenavadne, da se je komunistični zločinec, preoblečen v duhodnika, pri vstopu v Natlačenovo hišo poslužil pretveze, daje prinesel lažno pismo, in da je bivšega bana v njegovi 111 Jesen 1942, dok. 32, str. 111, Zdenka Kidrič Edvardu Kardelju, 26. 10. 1942. 112 DLR 3, str. 425, dok. 172, Edvard Kardelj izvršilnemu odboru OF v Dolomite, 28. 10. 1942. 113 Prav tam. 114 Prav tam, str. 426. 115 Prav tam, str. 428. 116 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2396, poročilo, Janhuba Rudi, 25. 10. 1942. 240 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani delovni sobi ustrelil, medtem ko gaje odpiral. Eni in drugi so se zgražali nad pod ­ lostjo uboja in omenjali dejstvo, daje atentator po boju z Natlačenovo družino in s pomočjo sodelavca ušel. 117 Pri Slovencu so zaradi komunističnih pobojev, zlasti na podeželju, že pred tem objavljali podobne članke, pri liberalnem Jutru pa se je zgodilo prvič, da so tako jasno in nedvoumno obsodili tako uboj dr. Natlačena kakor tudi vse druge komunistične zločine. Ob smrti dr. Natlačena, ki je s svojo zmerno politiko med tradicionalno nasprotujočimi si klerikalci in liberalci delo ­ val povezovalno, so spoznali, da bo vrsta prišli tudi na njih. Pri Jutru niso skoparili s pohvalami na račun Natlačena. Priznali so mu zlasti njegove organizacijske sposobnosti in doslednost v njegovem političnem delova ­ nju. Posebno priznanje so mu izrekli, ko so zapisali, da mu tudi najhujši naspro­ tniki »niso nikdar mogli odrekati izredne sposobnosti in globoke preudarnosti, ne gorečega domoljubja in najboljše volje delati dobro za narod in zlasti ne njegove osebne poštenosti in ne madeževanosti. Zato je segal njegov ugled tudi daleč pre ­ ko vrst političnih somišljenikov in njegova beseda je mnogo veljala povsod.« 118 Povsem razumljivo jim je bilo, da je bil Natlačen nasprotnik komunizma, saj je kot bivši ban lahko še globje spoznal naravo komunizma, delovanje komu­ nistov in njihove načrte. Prepričani so bili, da so se komunistični voditelji bali prav »njegovih izkušenj in njegovega vpliva na vso trezno in pošteno slovensko javnost in ga zato strupeno sovražili«, ter priznali, da »ga bo danes nemogoče nadomestiti«. 119 Druge vzroke za uboj so videli tudi v njegovem slovenskem pre ­ pričanju, njihovi sadistični pokvarjenosti in obupnem besu pred koncem njihove strahovlade ter predvsem zaradi ustrahovanja ljudi, ki je, po mnenju Jutra, poleg lažne propagande glavno sredstvo komunističnega vplivanja na ljudi. 120 Prelomnost dogodka so drugi dan po Natlačenovi smrti naznanili s podna ­ slovom k članku »Mera je polna!« in z ugotovitvijo »Kdor kakor koli podpira komuniste, je sokriv njihovih zahrbtnih umorov in drugih podlih zločinov«. 121 Prepričani so bili, da je »odvratni zahrbtni umor« dr. Natlačena med Slovenci povečal odpor proti komunistom in njihovim posrednim in neposrednim podpor ­ nikom. Ta odpor seje, po pisanju Jutra, začel na podeželju dvigati že pred meseci, ko so začela prihajati na dan poročila o »partizanskih zverinstvih«, inje naraščal bolj in bolj ter zajel tudi Ljubljano. Komunistični zločini, zlasti zahrbtni umori, naj bi odpirali oči tudi tistim, ki so bili pod vplivom komunistične propagande. Vedno več naj bi bilo takih, ki so spoznavali, da komunisti »zavestno kopljejo grob svojemu narodu in da jih je treba zato iztrebiti«. 122 V Jutru so odločno zapisali, da je »podli umor dr. Natlačena izbil sodu dno in da mora biti komunističnega divjanja med Slovenci enkrat za vselej konec! 117 Jutro, 14. 10. 1942, str. 2; Slovenec, 14. 10. 1942, str. 2. 118 Jutro, 14. 10. 1942, str. 2. 119 Prav tam. 120 Jutro, 16. 10. 1942, str. 2 in 15. 10. 1942, str. 2. 121 Jutro, 15. 10. 1942, str. 2. 122 Prav tam. 241 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Nobenega opravičila in nobenega licemerstva ne more več biti za nikogar, da se ne bi pridružil borbi proti njemu in za njegovo iztrebljanje med nami.«123 Kakor storjeni zločini obtožujejo komunistične voditelje, ki izdajajo povelja, tako obre ­ menjujejo tudi vse tiste, kijih tako ali drugače podpirajo ali opravičujejo njihova dejanja. Pri Jutru so postali trdno odločeni, daje »treba strup komunističnega te ­ rorja radikalno izločiti iz narodovega telesa. Pasivnost do njega ni več mogoča in ne več dopustna, vsako simpatiziranje z njim, čeprav še tako zavito, pa pomenja istovetenje z zločinstvom.« 124 Pri Slovencu ni bilo dvoma, daje dr. Natlačen padel »kot nasprotnik komu­ nističnega svetovnega naziranja ter komunističnega političnega in socialnega reda«. Hkrati so pričakovali, da bo »komunistična propaganda skušala ta svoj zločin zopet zakriti pod kakšno krinko ter proglasiti njegov umor kot nekak ose ­ ben obračun ali pa kot maščevanje še iz prejšnjih časov Natlačenovega politič ­ nega udejstvovanja«, vendar pa so bili pri tem prepričani, da »ni nihče več tako naiven, da bi takšni razlagi verjel. Zločin nad dr. Natlačenom je zločin uradnega komunizma nad nekdanjim predstavnikom slovenskega ljudstva in nad naspro­ tnikom zločinstva.« 125 Nedvomno je bila, po mnenju Slovenca, glavni motiv komunistov za uboj Natlačena bojazen, da »bi jim utegnil zmešati njihove prevratne načrte«, toda, podobno kot pri Jutru, ugotavlja, da ni bil »nič manjši razlog za to krvavo in člo­ veškega dostojanstva nevredno dejanje nenasitna žeja komunistov po krvi. Hoče se jim čim več krvi, v krvi hočejo potopiti poštenost, v krvi udušiti vsakogar, ki jih s svojo navzočnostjo še spominja na zakone pravičnosti in poštenja.« 126 Avtor zapisa v Slovencu je zato sklepal, daje bil »ta umor tudi nekak krvav odpor proti strašnim očitkom prelite krvi, očitkom, ki komuniste zasledujejo noč in dan ter jim grizejo pokvarjene duše«. Tako uboj Natlačena ni bil samo »politično pre ­ računana gesta komunistične stranke, marveč tudi ogabno dejanje poblaznele in podivjane narave komunistične družbe«. In še bolj izrazita je ugotovitev avtorja zapisa v Slovencu, ko nadaljuje svojo misel in pravi, da »komunist ne sme po­ znati nobene morale, nobene hvaležnosti, komunist mora plavati v krvi svojega dobrotnika, v krvi svojih lastnih staršev, bratov, komunist mora klati, klati, klati ... Zato je popolnoma pravilen zaključek, ki se že izvaja in se bo še bolj izvajal. Zločin se ne sme več zakrivati z dobroto ali s plaščem krščanske ljubezni, tem ­ več se mora s pravično silo zatirati, tudi če pri tem padajo glave in teče kri.« Zgražanje zaradi kaznovanja krivcev naj bi bilo zato že »zločinsko sodelovanje z zločinom«. In ko pri Slovencu ugotavljajo, da so mnogi nasedli komunistični pro­ pagandi, ki je spremenila moralne pojme, saj je iz poštenosti naredila izdajstvo 123 Pravtam. 124 Pravtam. 125 Slovenec, 14. 10. 1942, str. 2. 126 Pravtam. 242 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani in iz morale nemoralo, odločno napovedujejo, da se odpor proti komunističnemu zločinstvu s smrtjo dr. Natlačena »ni niti za las zmanjšal«.127 V zapisih, ki so v Slovencu sledili še več kot teden po dr. Natlačenovi smrti, so njihovi avtorji na več mestih poudarjali, daje umrl sin iz ljudstva, kije živel za ljudstvo. Človek, ki »se ni nikdar vdinjal drugačnim težnjam, kakor tistim, ki so v zvezi s slovenstvom v najširšem smislu, kije bil samorasten in samoroden in poln živih vrednot, kijih dedujemo od svojih očetov in jih moramo nedotaknjene predati svojim sinovom kot večno luč na našem domačem ognjišču. Podrli pa so ga oni, ki niso vredni biti imenovani sinovi našega ljudstva.« 128 Odziv Jutra in Slovenca na uboj dr. Natlačena je bil enoznačen in v mnogih pogledih zelo podoben. Ni bilo večjih razlik. Razlike so bile predvsem v pou­ darkih. Nedvoumno so pri enih in drugih obsodili tako uboj kakor tudi komuni­ zem in njegovo zločinsko delovanje. Iz zapisov v obeh časnikih je izvirala trdna odločenost, da se komunističnemu revolucionarnemu nasilju uprejo enotno in z vsemi razpoložljivimi sredstvi. V Slovencu so novo smer pisanja o komunistič ­ nem nasilju v Jutru toplo pozdravili in iz njega celo ponatisnili nekatere udarne misli. 129 Iz Jutra je prišlo tudi liberalno priznanje katoliškemu taboru za žrtve, ki jih je povzročil komunizem, v obeh krogih pa so pozvali k strnitvi vseh v boju proti komunizmu. Članki o uboju dr. Natlačena v Jutru in Slovencu so močno vplivali na obliko­ vanje javnega mnenja v Ljubljani. Ker niso bili podpisani, je VOS kmalu začel poizvedovati o njihovih avtorjih, zlasti v Slovencu. Po prvih poizvedovanjih sta članke pisala Ruda Jurčec in Narte Velikonja, 130 pozneje pa so ugotovili, daje bil pisec nekaterih člankov tudi dr. Tine Debeljak. 131 V Slovencu so med časopisnimi članki, ki so ob uboju bivšega bana Natlačena izveneli v obsodbo gnusnega zločina, od prvega dne objavljali tudi pozive Lju­ bljančanom, naj pomagajo pri odkrivanju komunističnih zločincev. Med posame ­ znimi odstavki so z mastnim tiskom ljudi nagovarjali: »Naša narodna dolžnost je, da pomagamo razkrinkavati komunistične zločince, ki se skrivajo po Ljubljani!« ali »Pomagajte pri zasledovanju in razkrinkavanju komunističnih atentatorjev!« oziroma »Kdor ve za zločince, pa jih ne javi oblasti, je sokriv komunističnih umorov!« in podobno. Zaradi razkritih partizanskih zločinov na podeželju in na­ zadnje še globoke pretresenosti ob vosovskem uboju Natlačena sredi Ljubljane je bila akcija uspešna, saj je celo Kardelj priznal, da »nam belogardistična denun- ciantska kampanja, ki zajema ulico za ulico, hišo za hišo, zadaja težke udarce, težje od vseh prejšnjih masovnih racij. Teh racij sedaj ni več. Love samo ljudi po spisku, toda te precej temeljito.« 132 127 Prav tam. 128 Slovenec, 15. 10. 1942, str. 3. 129 Slovenec, 25. 10. 1942, str. 2. 130 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2381, poročilo Janhuba Rudi, 18. 10. 1942. 131 ARS, AS 1931, te. 698, str. 2385, poročilo Janhuba Rudi, 20. 10. 1942. 132 DLR3, dok. 172, str. 426. 243 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Na glavni pošti v Ljubljani je bila partija dobro utrjena, OF pa je imela dobro razpredeno organizacijo in močno podporo. Protikomunistična akcija je po uboju Natlačena ugotovila, da se partijska »propaganda prav z glavne pošte širi na vse strani Ljubljane« in daje bilo tam »pokradenih in izročenih vodstvu OF na tisoče ovadb, s pomočjo katerih bi bilo razkritih že mnogo ljubljanskih komunistov«. 133 Sodelavci OF in komunisti so bili, po prepričanju protikomunistov, »v najbolj tesnih zvezah z Italijani, zlasti tistimi, ki so na pošti«, da bi »se vodilnim komuni­ stom ne moglo kaj zgoditi«. Zaradi tega so, kakor ugotavljajo Vesti, »zastonj po­ zivi po časopisih, da naj ljudje javijo zločince oblastem, dokler so ti na pošti«. 134 Drugi odzivi Uboj dr. Natlačena je marsikoga streznil, toda še vedno so se našli ljudje, ki so ga odobravali in trdili, da seje zgodil 3 mesece prepozno. 135 Poleg partijske ­ ga vodstva so uboj Natlačena bez zadržkov podpirali tudi drugi partijci, njihovi sopotniki v OF in drugi pristaši. Uboj so zato glasno pozdravili v tistih okoljih, kjer je imela partijska organizacija svoje člane in privržence ter prek njih tudi večji vpliv. Tako je bilo na električni cestni železnici, kjer so bili vodilni člani OF večinoma stari levičarji. 136 Prav tako so uboj Natlačena zagovarjali nekateri uradniki na Visokem komisariatu, ki so bili v dobrih stikih s predstavniki okupa­ cijske oblasti in so poskušali reševati zaprte člane OF.137 Nekateri so se ob novici o uboju Natlačena od veselja celo napili, 138 drugi pa so bili trdno prepričani, daje prav, daje bil Natlačen ubit.139 Večina tistih, ki so zagovarjali in opravičevali uboj dr. Natlačena, pa je bila prizadeta zaradi streljanja talcev. Dr. Natlačena so zato še bolj črnili, talci pa so zanje postali še bolj čisti. 140 Po drugi strani so po streljanju talcev mnogi spre ­ menili prvotno mnenje. V protikomunistični akciji so zato pričakovali, da se bo v Ljubljani, kjer je imela OF veliko zaslombo, začelo »miselno preobračanje«. 141 Med mnogimi, ki sicer niso bili privrženci dr. Marka Natlačena, je OF prav z nje ­ govim ubojem izgubila zadnje simpatije. 142 Natlačen je najprej res vstopil v kon­ zulto, toda skoraj vsi Ljubljančani so vedeli, daje že po štirih mesecih iz protesta iz nje izstopil in odklonil italijansko vojaško stražo pred svojo hišo. Za mnoge 133 Vesti, 25. 10. 1942. 134 Prav tam. 135 Vesti, 20. 10. 1942. 136 Prav tam. 137 Vesti, 26. 10. 1942. 138 Vesti, 17. 11. 1942. 139 Vesti, 20. 11. 1942. 140 Prav tam: »... škandal je, daje zaradi enega psa padlo toliko nedolžnih žrtev.«; Vesti, 30. 10. 1942: » ... da so bili po Natlačenovi smrti pobiti talci edini pošteni ljudje v Ljubljani.« 141 Prav tam. 142 Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj: utrinki na mladost. Ljubljana 2005, str. 66-67. 244 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani Ljubljančane je bilo nerazumljivo, da morilec za svoje dejanje ni odgovarjal, am­ pak je moralo zaradi njega umreti tako veliko nedolžnih ljudi. Mnogi sopotniki in sodelavci OF so prav zaradi likvidacij VOS že pred ubo­ jem Natlačena začeli dvomiti o pravilnosti svoje poti. 143 Za Kocbeka likvidacije pri nas niso ustvarjale »političnega zadržanja, ampak moralen nemir«. 144 In kakor so v IOOF kmalu po objavi italijanskega razglasa o talcih na Kardeljev predlog razpravljali o predlagani likvidaciji Natlačena in jo zavrnili, sojo komunisti čez slabega pol leta izvedli, novica o njej pa je IOOF »iznenadila in prizadela«. Ko­ cbeka ne toliko kot »moralna nepravilnost, temveč kot politična nejasnost«, saj so mu manjkali podatki »za zadosten pregled nad ljubljansko resničnostjo«, toda prepričan je bil, da je »naše ljubljansko predstavništvo vsestransko premislilo svojo odločitev in pravilno izbralo trenutek za to kazen«. 145 Tako Kocbek kakor tudi Vidmar, ki najprej likvidacije Natlačena na IOOF ni­ sta podprla, sta se po njeni izvršitvi z njo strinjala. Zaradi velikega števila talcev se je Vidmar začel naknadno spraševati, ali je v začetku maja ravnal pravilno, ker ni takoj podprl Natlačenove likvidacije, in ali bi takrat tudi padlo tako veliko ljudi? 146 Čeprav formalnega sklepa IOOF o likvidaciji dr. Natlačena ni sprejel, je Zdenka Kidrič v poročilu višjemu jugoslovanskemu partijskemu funkcionarju 21. decembra 1942 zatrjevala, daje odločitev za »justifikacijo vodje bega dr. Na­ tlačena« sprejel prav IOOF.147 V IOOF je novica o likvidaciji dr. Natlačena najprej sprožila vprašanje, ali »politični razvoj vodimo v skladu s tehtnimi okoliščiami ali ga, nasprotno, prehitevamo«? 148 Mnenja so bila različna, prevladala pa je ocena Borisa Kidriča, da »razvoja ne prehitevamo, temveč, da ga zvesto tolmačimo.« Pri tem je Kidrič ugotovil, da OF svoj boj ob temeljni programski točki o takojšnjem oboroženem odporu vodi »v stalnem skladju s politično, materialno in moralno zmogljivostjo ljudstva«. Za Kocbeka je bila Natlačenova likvidacija konec prve faze boja proti doma ­ čim nasprotnikom. V njej je videl prelom. Medtem ko je prej spoznaval neogib- nost revolucionarnega preloma, je ta prelom po likvidaciji Natlačena doživljal dejansko. Bistvo preloma je smatral v tem, da »likvidacija ne pomeni le pravično kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice«. 149 Relativiziranje občutka za pravico in pravo je z Natla­ čenovo likvidacijo povezal z ugotovitvijo, da »dosedanje revolucije kažejo, da se ta prelomni trenutek veže s smrtjo tirana. /.../ Revolucionarna volja s kaznova- 143 Vode, Skriti spomin, str. 82. 144 Kocbek, Zbrano delo, str. 706. 145 Prav tam, str. 263; isti, Tovarišija : dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Mari­ bor 1967 (dalje Kocbek, Tovarišija), str. 208-209. 146 Vidmar, Obrazi, str. 585. 147 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 242, Zdenka Kidrič Ivanu Krajačiču. 148 Kocbek, Tovarišija, str. 209. 149 Prav tam, str. 210. 245 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju njem tirana odpravlja staro pravo in postavlja novo.«150 Z Natlačenovo smrtjo se je po Kocbekovem mnenju OF znebila človeka, okrog katerega so se združevali vsi »pravoverni klerikalni pristaši«. 151 Za njim tudi on v klerikalni stranki ni videl človeka, ki bi mogel nasprotnike OF tako poenotiti, pač pa so bili nastavljeni dobri pogoji, da v njenem vodstvu pride do trenj med njenimi manjšimi voditelji. Posledice uboja v protikomunistični akciji V protikomunistični akciji je zahrbtni uboj dr. Natlačena poleg ogorčenja nad podlostjo dejanja in napovedi odločnega odpora proti komunizmu povzročil tudi precej negotovosti in strahu, ker zanj ni bilo enakovrednega naslednika. Vosovci so iz svojih obveščevalnih sporočil ugotavljali, daje »bega prizadeta predvsem zato, ker nima osebe, ki bi lahko tako v pogledu politične sposobnosti, kakor tudi kot figura zasedla Natlačenovo mesto«. 152 Takoj po uboju je prevladalo mnenje, da bo Natlačenovo zapuščino prevzel škof Rožman, saj naj bi Natlačenov se ­ kretar, kaplan Malovrh, po vosovskih virih izjavil, da »niso v stanju postaviti naslednika in daje škof edini, ki pride v poštev«. Podobne izjave so po istih virih dajali tudi drugi funkcionarji in podporniki protikomunistične akcije, pri tem pa za škofa ni bilo mišljeno, da bi postal »centralna politična oseba«, ampak kot »za­ dnja avtoriteta«. 153 Te izjave imajo še večjo težo ob podatku, da so se septembra 1942 med najhujšimi italijanskimi grožnjami pred iztrebljanjem Slovencev pri škofu zbrali slovenski razumniki in »sklenili, da ne bodo nič sklenili«, naj bi pa takrat prav dr. Marko Natlačen predlagal, da »škof v teh časih prevzame politično vodstvo«. 154 Med vidnejšimi predstavniki in aktivisti protikomunistične akcije je bilo zara­ di uboja Natlačena veliko potrtosti in prizadetosti. 155 Slovenska ljudska stranka, iz katere je nastalo jedro protikomunistične akcije, je v kratkem času izgubila tri pomembne voditelje. Med okupacijo, ko je stranka delovovala v ilegali, se je izguba Natlačena v vodstvu stranke, ki ni bila več tako enotna kot pred voj­ no, še bolj poznala. V pogajanjih z naprednim blokom za sporazum o izvajanju političnega sodelovanja v Slovenski zavezi je Natlačenov zastopnik Miloš Stare na predlog Janka Mačkovška 24. oktobra 1942 precej resignirano odgovoril, da preostali člani vodstva stranke dokončnih obvez v imenu stranke ne morejo spre ­ jeti, ker so po odhodu dela vodstva v tujino in po izgubi Korošca, Kulovca in Natlačena »le upravitelji stranke«. 156 Po uboju dr. Natlačena so tudi v italijanskih 150 Prav tam. 151 Prav tam, 209 152 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, Poročilo VOS Ljubljana, št. 15, 17. 12. 1942. 153 Prim. ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2381, poročilo, Janhuba Rudi, 17. 10. 1942. 154 Jakob Kolarič: Škof Rožman, knj. III. Celovec 1977, str. 360. 155 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2100, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 20. 10. 1942, info. Kante Vladimir. 156 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 47^48. 246 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani okupatorskih krogih poizvedovali, kdo vodi katoliško stranko, in si za Natlačeno ­ vega naslednika predstavljali dr. Lukmana.157 Za posledice in vpliv uboja Natlačena na nasprotni tabor so se v prvi vrsti zanimali vosovci, ki so v svojih poročilih iskali predvsem novice o potrtosti in preplahu v »beli gardi« ter pri tem pretiravali. V protikomunistični akciji je po uboju dr. Natlačena nastala predvsem neomajna odločenost, da uniči partizane in zatre komunizem. Proti komunistom so napovedali ostre ukrepe, kajti »z Natla­ čenovim umorom je bilo sodu izbito dno«. 158 Po vzoru ustanovitve vaških straž so v Ljubljani pripravljali ustanovitev mestne straže. Še bolj kot pred ubojem Natlačena seje med podporniki protikomunistične akcije poudarjala ideja odpora proti komunizmu, za katero seje bilo treba boriti. 159 Čeprav zastopniki SLS v jugoslovanski begunski vladi dr. Natlačenu niso pri­ zanašali z očitki, da naj bi prekršil dogovor v SLS pred okupacijo, da nikomur od vodilnih politikov v odnosih do okupatorjev ne bo mogoče pripisati nikakršnega sodelovanja, je jugoslovanska vlada v Londonu z njegovo smrtjo izgubila glav­ nega predstavnika v okupirani Sloveniji. Zanj ni bilo enakovrednega nasled nika v celotnem protikomunističnem taboru. Natlačen je bil prvi, ki je v katoliškem taboru ponudil roko nacionalistom. 160 Njegovo delovanje pa je bilo v popolnem soglasju z direktivami Draže Mihajloviča. 161 Pogreb Pogreb dr. Marka Natlačena je bil po pogrebu dr. Antona Korošca največja slovenska žalna manifestacija. 162 Na sončno jesensko popoldne, v petek 16. oktobra 1942, se je nad pričakovanji na zadnji poti dr. Natlačena pri sv. Križu (pokopališču na Zalah - op. ur.) zbralo najmanj 5000 ljudi, ki so se prišli po­ klonit zadnjemu slovenskemu banu.163 Po oceni poročevalcev Slovenca in Jutra ter po prepričanju celotne protikomunistične strani je bila tako velika množica ljudi zgovorno znamenje, da se je Ljubljana z ubojem dr. Natlačena le zbudila in da se je mnenje Ljubljančanov do komunističnih zločinov začelo postopoma spreminjati. Na mnogih mestih so poudarjali, da je pri zadnjem slovesu od dr. Natlačena, ki je bil dolgoletni upravni predstojnik osrednjih slovenskih območij in je tudi za Ljubljano večkrat zastavil svojo besedo, sodelovala vsa Ljubljana. Že dopoldne se je več tisoč ljudi poklonilo njegovemu spominu pred krsto v ljubljanski stolnici. Pogreba so se udeležile tudi dolge vrste dijakov ljubljanskih 157 Vesti, 20. 11. 1942. 158 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2380, poročilo, Janhuba Rudi, 18. 10. 1942. 159 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2389, poročilo, Janhuba Rudi, 16. 10. 1942, info. Kobal Miloš. 160 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 7. 161 Stare, Politično in situacijsko poročilo, str. 159. 162 Svobodna Slovenija, 20. 10. 1942, str. 3. 163 Vesti, 20. 10. 1942; Slovenec (18. 10. 1942, str. 3) število udeležencev ocenjuje nad 10.000. 247 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju srednjih šol, uslužbenci mestnega poglavarstva, visoki predstavniki okupacijske in druge oblasti, predstavniki univerze in akademije znanosti in umetnosti, pred ­ stavniki raznih ustanov in zavodov, raznih zvez in združenj iz vseh slojev in vseh nazorskih prepričanj. 164 S posebno okrožnico mestnega poglavarstva so bili na pogreb Natlačena 14. oktobra 1942 povabljeni uradniki vseh oddelkov, zavodov in podjetij ljubljanske mestne občine, saj si je Natlačen ob izredni podpori ra­ zvoja na podeželju »mnogo prizadeval tudi za koristi mesta Ljubljana«.165 Na zbrano množico je pozitivno delovala navzočnost liberalnih veljakov dr. Otmarja Pirkmayerja in dr. Dinka Puca, ki je bil Natlačenov predhodnik na mestu bana Dravske banovine. Ljudje so bili presenečeni, ker so bili liberalci in klerikalci skupaj. Na pogrebu je bil tudi pisatelj Franc S. Finžgar, medtem ko je bil dr. Gosar zadržan in je pozneje svoj izostanek opravičil, ker je bil »ravno na dan pogreba povabljen na karabinjersko postajo«.166 Za nemoten potek slovesnosti je skrbela rediteljska služba, delovati paje začela tudi mestna straža, ki »je izvedla 5 legitimiranj brez drugih posledic«. 167 Protikomunistična akcija so se prav v dneh pred ubojem Natlačena pogajala z italijanskimi okupacijskimi oblastmi o name ­ stitvi 400 mož »ljudske zaščite« v Ljubljani, zaradi uboja agenta Jožeta Habjana pa so samo nekaj dni pred tem vsi slovenski agenti dobili orožje, ki so ga lahko nosili tudi zunaj službe. 168 Tako Jutro kot tudi Slovenec sta večkrat poudarila pomen velike množice ljudi na pogrebu Natlačena. Zbrana množica je bila dokaz, da ljudje obsojajo uboj Natlačena, da obsojajo njegove povzročitelje in da so odločeni storiti konec komunističnemu divjanju. 169 Z udeležbo na pogrebu sta se v obsodbi zločinov komunizma združila tudi Ljubljana in podeželje. Slovo od Natlačena pa sploh »ni bila toliko pogrebna pot, ampak predvsem zmagoslavni pohod mučenika«. 170 Tak odziv je lahko nastal le iz globoke notranje potrebe, kije v enotno vrsto str­ nila vse tiste, ki so pošteni, ki odklanjajo zločinski komunizem, njegove krvave metode in njegovo morilsko strast. Ni bilo razlike med različnimi sloji in stanovi prebivalstva, ko gre za obsodbo zločina in zločincev. Jutro je bilo po pogrebu prepričano, daje »strnjena Ljubljana vstala in poka­ zala na prepričujoč način, da med poštenimi Slovenci in med morilsko družbo komunističnih zarotnikov zija nepremostljiv prepad, prepad, ki so ga bili izkopali zločini in ki se ne da več zadelati«. Zgražanje in obsojanje komunističnih zlo­ činov pa konča s sklepno mislijo, da »kdor noče biti sam sokriv komunističnih 164 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2. 165 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestno poglavarstvo, 15. 10. 1942, št. 737. 166 Vesti, 20.10. 1942. 167 Prav tam. 168 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2071-2072, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 1. 10. 1942, info. Kante Vladimir. 169 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2. 170 Slovenec, 18.10. 1942, str. 3. 248 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani zločinov, se mora proti njim in njihovim povzročiteljem boriti z največjo odloč ­ nostjo vedno in povsod«. 171 Škof Rožman, kije vodil pogrebni obred, je imel pomenljiv govor, v katerem je pod vtisom pretresljivega dogodka zbrani množici prenesel dohovno sporočilo, ki gaje dr. Natlačen zapustil slovenskemu narodu. 172 V njem je narod pozval, naj zavrne pogubno brezboštvo, ker »z brezboštvom in tistimi, ki jim je brezboštvo vodilni nazor, ne more biti nobenega sodelovanja«. Narod lahko svojo prihodnost gradi le na božjih zapovedih, ki so edini trdni temelj zdravega razvoja. Slovenci naj nikar ne ubijajo sami sebe in ne izzivajo ukrepov, kijih prizadenejo v njihovi življenjski moči. K združitvi je povabil »vse, ki verujejo v Boga ter sebi in po­ tomcem želijo lepše in boljše življenje, kakor ga ponuja brezbožni komunizem«. Vsi Slovenci naj se združijo in preprečijo, da »tisti, ki so z vami sicer iste krvi, a s tujo blodno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli več pokončevati najboljših in najplemenitejših bratov in sestra, ki bi bili najbolj sposobni graditi pravičnejšo bodočnost«. Veliko ljudi, ki je prišlo na pogreb Marka Natlačena, je obiskalo tudi grob ustreljenih talcev. To dejanje pa so mnogi razumeli kot čisto politično gesto. Med ­ tem ko aktivistom protikomunistične akcije ni bilo prav, da so se ljudje hodili poklonit sokrivcem Natlačenove smrti,173 so aktivisti OF in partijski pristaši v tem videli tiho, a vendar opazno demonstracijo. 174 Iz politične preračunljivosti naj bi se zato nekateri spraševali, za kom so ljudje na pogrebu sploh žalovali. Ali za Natlačenom ali za talci? Jutro in Slovenec talcev nista omenjala. Natlačenov pogreb je kljub temu poleg globoke pretresonosti ob njegovem uboju nedvomno veliko prispeval k ugotovitvi, da se javno mnenje v Ljubljani začelo spreminjati v škodo OF.175 Drugi dan po uboju je Slovenec ljudi pozval, naj »v znak žalosti nad okru­ tnim in zahrbtnim umorom Marka Natlačena, bivšega slovenskega bana, do kon­ čanega pogreba izobesijo čme zastave«. 176 Ljubljana naj bi s tem pokazala, da »enodušno obsoja vse strahotne pokolje, ki so z umorom dr. Natlačena dosegle svoj višek«, pri tem pa »nihče ne more in ne sme poslej stati ob strani strašnih dogodkov«. Ljubljana se je med žalovanjem za Natlačenom zares zavila v črnino, saj so žalne zastave visele z bolj ali manj vseh hiš v mestu in tudi v okolici. Jutro je ob tem ugotavljalo, daje »Ljubljana strnjena v spoznanju in obsodbi obupnih strahot, ki jih je komunizem prizadejal slovenskemu narodu«. 177 Slovo od Natla­ čena zato ni bilo samo v znamenju splošnega žalovanja za »najnovejšo žrtvijo 171 Jutro, 20. 10. 1942, str. 2. 172 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2; Slovenec, 18. 10. 1942, str. 3. 173 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2390, poročilo, Janhuba Rudi, info. Lidija Kovič, 20. 10. 1942. 174 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2385, poročilo, Janhuba Rudi, info. Anžur, 20. 10. 1942. 175 ARS, AS 1931, t.e. 699, str. 3919, poročilo, Švent Bogdan-Ambrož, info. Marjan Strniša, okto­ ber 1942. 176 Slovenec, 15. 10. 1942,str. 3. 177 Jutro, 20. 10. 1942, str. 2. 249 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju komunističnega režima,« ampak tudi v znamenju obsojanja »blaznega dejanja« in v odločenosti, da se naredi »temeljit konec komunističnemu divjanju in mu v bodoče onemogoči vsak nov izbruh«. 178 Ljubljana naj bi po Slovencu in po Jutru v žalnih zastavah na viden način pokazala, kako globoko žaluje, kako se zgraža nad strašnim zločinom, kako je konec neodločenosti in kako je mestno prebi ­ valstvo solidarno v doslednem, neizprosnem boju proti komunizmu, njegovim nosilcem in njegovim podpornikom. 179 Tiste hiše, na katerih ni bilo izobešenih žalnih zastav, so vzbudila precejšnjo pozornost. Ker je ni bilo na sosednji hiši dr. Natlačena, ki je bila v lasti svaka visokega partijskega funkcionarja dr. Aleša Beblerja, so nekateri sklepali, da so vosovski obveščevalci najbrž prav od tu poizvedovali o Natlačenu in opazovali njegovo hišo. 180 V partiji in v OF so v znak nasprotovanja izobešanju žalnih za­ stav za pokojnim Natlačenom poskušali spodbuditi čim več žensk, da so v znak žalovanja za talci nosile črne obleke. 181 Dokazovanje krivde Obtožno gradivo proti Natlačenu, ki ga je VOS zmogel pridobiti na podla ­ gi dolgotrajnega in načrtnega opazovanja ter sledenja Natlačenu in z uporabo drugih obveščevalnih podatkov, je vosovsko vodstvo po Kardeljevih navodilih zbralo in objavilo po Natlačenovi smrti v posebnem komunikeju pod naslovom »Justifikacija voditelja bele garde«. 182 Njegova objava v Slovenskem poroče ­ valcu je bila datirana na dan uboja, natisnjena pa 11. dan po njem. Po vsebini je obtožnica in sodba hkrati, poleg tega pa je še zagovor in opravičenje uboja na precej propagandističen način z značilnim partijskim besediščem. Besedilo komunikeja zato izveni v zelo posplošeni oceni Natlačenovega političnega udej ­ stvovanja vse od njegovih prvih javnih nastopov tik pred prvo svetovno vojno do njegove smrti. Brez jasnih dokazov ali prepričljive argumentacije je njegovo politično delovanje predstavljeno kot protislovensko, protidemokratično in pro­ tiljudsko. V skladu s Kardeljevo opredelitvijo pa tedaj za obsodbo ni bilo več dovolj človeka samo razglasiti za »belogardista«, temveč je bilo treba dokazati, da je »eden glavnih organizatorjev državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorjev«. 183 Podlaga za sestavo komunikeja so bile vosovske informacije, ki večinoma izvirajo iz »specialnih in masovnih« vosovskih virov, bodisi sodelavcev ali agen ­ tov bodisi vrinjencev v vrstah nasprotnikov in v vrstah uradnikov, ki so delali v uradih okupacijske oblasti. Podatki so bili v glavnem iz druge, pa tudi iz tretje 178 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2. 179 Jutro, 20. 10. 1942, str. 2; Slovenec, 17. 10. 1942, str. 2. 180 Vesti, 20. 10. 1942. 181 Vesti, 25. 10. 1942. 182 Slovenski poročevalec, 24. 10. 1942, str. 5-7; tudi v DLR 3, dok. 147, str. 369-374. 183 Prav tam, str. 7; prim. DLR 3, dok. 94, str. 198, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 17. 9. 1942. 250 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani roke. Za osnovo je bilo tisto, kar je nekdo slišal in potem sporočil naprej. Dr. Vla­ dimir Kante, najvidnejši vosovski obveščevalec na kvesturi, je tako po svojem obveščevalnem kanalu v začetku septembta 1942 sporočil Natlačenovo izjavo, ki je bila »samo za interno uporabo, ne za objavo«, zaupal pa mu jo je neki Na­ tlačenov prijatelj, da »predno bo minil 1 mesec, bo partizanska svojat pometena iz slovenskega ozemlja in to ne samo s pomočjo italijanske vojske, predvsem s sodelovanjem Slovencev samih«. 184 Tako posredovani podatki so bili v posame ­ znih primerih bolj ali manj natančni in resnični, v drugih pa tudi povsem napačni. Pri opazovanju Natlačenove hiše so vosovski obveščevalci tako sprva ugotovili, da se »Natlačen dr. Marko sestaja z nemškimi oficirji, ki zakamuflirani prihajajo k njemu na dom«. 185 Z nadaljnjim poizvedovanjem pa se je izkazalo, da »nemški oficirji ne hodijo k Natlačenu, temveč k Vauhniku, ki jim postreže s finimi sala­ mami itd., znanstvo pa ima z njimi še iz Berlina«. 186 VOS je razpoložljive podatke pri sestavljanju komunikeja prevzel v prvotni obliki, jih deloma dopolnil in podkrepil ter predvsem iz njih izpeljal potrebne sklepe, ki so mu narekovali, da je »izvršil svojo dolžnost, ki mu jo je naložil slovenski narod«. 187 Čeprav je iz Kardeljevih navodil Zdenki Kidrič razvidno, da so pri uboju Natlačena prevladovali politični razlogi, je VOS v komunikeju poskušal uboj utemeljiti z dokazovanjem Natlačenove »protislovenske« politike in »podžiganjem državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorja«, ki se v komunikeju v taki formulaciji ponovi kar trikrat v sicer različnih miselnih zve ­ zah. Glavni vosovski dokazi proti Natlačenu so bili: »- članstvo v sosvetu in ponovna navezava tesnih stikov, maja in junija 1942, z vidnimi predstavniki okupatorskih oblasti vseh vrst, ki so ga obiskovali na njegovem domu, - organiziranje in vodenje bele garde proti osvobodilni borbi slovenskega naro­ da ter pomoč okupatorju pri njegovi odločitvi, da razplamti in podžge krvavo bratomorno državljansko vojno in sploh daje postal vodja protinarodne reak ­ cije in vrhovni organizator vseh njenih zločinskih podvzemov proti obstoju slovenskega naroda, - ker je v svojstvu voditelja slovenske izdajalske reakcije na svojem domu spre ­ jemal vse posamezne organizatorje državljanske vojne med Slovenci in jim dajal smernice in navodila za delo na sektorjih, ki so jim bili poverjeni, - ker je stal na čelu tudi vsem vojaškim pripravam za organizacijo oboroženih belogardističnih tolp po deželi in v ljubljanski okolici ter se v ta namen skoro dnevno sestajal z njihvimi organizatorji, 184 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 203, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 3. 9. 1942. 185 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 4. 186 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 1962-1964, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 14. 8. 1942, info. Kante Vladimir. 187 Slovenski poročevalec, 24. 10. 1942, str. 7. 251 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju - ker je imel intenzivne stike s predstavniki nemške okupatorske oblasti na Go­ renjskem za organiziranje belogardistične akcije na slovenskem ozemlju pod nemško okupacijo«.188 Natlačen je bil iz navedenih razlogov spoznan, da je »kot vodja bele garde vodeči sokrivec za vse gorje, ki seje v letošnjem letu zgrnilo nad slovenski na­ rod«. Obširna razlaga Natlačenove krivde v gornjih obtožbah je zgrajena na dveh temeljnih opredelitvah. Natlačen je bil kriv, ker je bil »vodja bele garde« in ker je »podžigal državljansko vojno med Slovenci v korist okupatorja«. Slovenski na­ rod, ki gaje tedaj lahko predstavljala samo Osvobodilna fronta, gaje zato obsodil za »narodnega izdajalca, njegova smrt pa je rešila nešteto slovenskih življenj«. Z ubojem Natlačena je »slovenski narod v interesu uspešne borbe proti okupatorju branil svojo v težkih bojih in trpljenju skovano enotnost« in VOS je v imenu slo­ venskega naroda obenem napovedal, da bo »tudi v bodoče neusmiljeno kaznoval vse tiste izvržke slovenskega imena, ki bi nadaljevali s podžiganjem in razplam- tevanjem državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorja«.189 Čeprav za večino že prvi dan po uboju Natlačena ni bilo dvoma, daje moril­ ca, tako kot skoraj pri vseh prejšnjih ubojih, nad žrtev poslalo partijsko vodstvo, pa so se do objave »komunikeja VOS OF o justifikaciji voditelja bele garde« v Slovenskem poročevalcu 24. oktobra 1942 pojavljale tudi drugačne razlage in govorice. Zlasti nekateri zagovorniki OF so trdili, da dr. Natlačena niso ubili ko­ munisti, ampak Italijani. Z ubojem najvidnejšega slovenskega politika naj bi do ­ bili razlog, da so se lahko znesli nad narodom in streljali talce. Za uboj Natlačena naj bi bili zato odgovorni Italijani in »bela garda«. 190 Vzrok za nastanek različnih govoric o povzročitelju uboja je bilo do objave komunikeja predvsem streljanje talcev. Z govoricami seje vsaj v manjši meri poskušalo nevtralizirati prizadetost in ogorčenje ljudi nad storilci. Ko se je iskalo krivce za zločin nad Slovenci, je bilo do neke mere mogoče kazati tudi na nasprotnika. Tako so nekateri trdili, da so Natlačena ubili fašisti, drugi so omenjali gestapo, tretji pa »belo gardo«. Nekoliko nenavadno pri teh trditvah je bilo, da o upravičenosti uboja Natlačena ni nihče dvomil, pač pa je nekatere »zelo deprimiralo veliko število talcev in hitrost, s katero so bili ustreljeni«. 191 Ko je prvi preplah zaradi streljanja talcev minil, je celo v opozicijskih katoliških krogih okrog Gosarja, Fabjana in »Časa« prevladalo mnenje, da so Natlačena ubili Italijani, da bi lahko izvajali nasilje nad Slovenci. 192 Na obtožbe proti Natlačenu so v katoliškem političnem taboru po objavi »ko­ munikeja VOS OF o justifikaciji voditelja bele garde« v Slovenskem poročevalcu sredi novembra v Slovencu odgovorili s člankom »Prostaško blatenje spomina dr. 188 Prav tam, str. 5-7. 189 Prav tam, str. 7. 190 Vesti, 13. in 24. 11. 1942. 191 ARS, AS 1931, t.e. 699, str. 3925, poročilo, Švent Bogdan - Ambrož, 10. 1942. 192 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2390, dodatek k poročilu, Janhuba Rudi, 21. 10. 1942. 252 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani Marka Natlačena«. 193 V članku najprej ugotavljajo, daje komunistična stran s tem vendarle priznala, da je bil »bivši ban dr. Marko Natlačen ubit po nalogu komu­ nistične stranke«, saj je do takrat »komunistična propaganda razširjala govorice, češ da so ga ubili drugi in da so potem umor podtaknili komunistom«. Umor dr. Natlačena so komunisti po njihovem mnenju priznali kot »justifikacijo« in z njo poskušali na dolgo in široko opravičiti zločin. Tri strani svojega »zakotnega lista« so uporabili samo za to, da so »blatili spomin bivšega bana« in ga skušali prika­ zati kot nekega »izdajalca«. 194 Imeti stike z okupacijsko oblastjo, naj bi bil zločin samo po komunističnem pojmovanju in izdajalec naj bi bil po tem pojmovanju vsak, »kdor odkritosrčno izpolnjuje vse tiste dolžnosti, ki mu jih ne samo dovoljuje, marveč celo nalaga mednarodno pravo in krščanska morala«! Komunistična propaganda je po pre ­ pričanju avtorja članka poskušala »prevreči pravne in moralne pojme in jih iz­ ključno podrediti ciljem komunistične revolucije«. Komunisti se z zanikanjem mednarodno priznanih norm in krščanske moralne izločajo iz človeške družbe, ki gradi svoje sožitje na pravu in morali. 195 Naj večji in glavni očitek, ki so ga v Slovencu zaznali v komunikeju proti Mar­ ku Natlačenu, je v navedbi, daje organiziral oborožen odpor proti partizanstvu. Čeprav se avtor članka ni hotel spustiti v vprašanje, kakšno vlogo je dr. Natlačen imel pri zatiranju partizanstva, pa je želel pri tem poudariti predvsem to, daje kot »pošten Slovenec in zaveden katoličan gotovo pri tej akciji sodeloval. Osnovna dolžnost vsakega katoličana namreč je, da mora ne samo komunizem odklanjati in ga obsojati, temveč se mora proti njemu celo aktivno boriti.« 196 Ker je postalo stališče katoličanov do Osvobodilne fronte in do partizanstva po njunem razkrin­ kanju isto kakor do komunizma, naj bi dr. Natlačen »z organiziranjem protikomu­ nistične akcije storil le svojo splošno človečansko in zlasti versko dolžnost, kar mu je šteti le v dobro«. Dr. Marko Natlačen je po zapisu v Slovencu velik prav v svojem boju proti komunizmu, v tistem dejanju torej, ki ga Slovenski poročeva ­ lec imenuje zločinsko. Kar je krščanstvu krepost, je komunizmu zločin. Prav tuje najbolj razvidno, da gre pravzaprav za boj med dvema svetovnima prepričanj ima, med krščanstvom in boljševizmom. Kakor ugotavlja avtor članka, pa slovenski komunisti »skušajo to dejstvo skrbno prikriti, kajti dobro vedo, da je narod kr­ ščanski in da se proč od krščanstva odtrgat ne da«. Na druge očitke dr. Natlačenu se v Slovencu ne ozirajo veliko, saj se »le posle ­ dično nanašajo nanj in so deloma popolnoma izmišljeni, deloma pa napačno pri­ kazani«. Smešnost, neumnost in zloba očitkov o grozodejstvih protikomunistične akcije je bila razvidna vsakomur, ki bi »le en dan preživel na deželi«. Strinjajo se, daje »nasproti puški treba postaviti vsaj puško, daje zločin treba kaznovati, daje 193 Slovenec, 19. 11. 1942, str. 2. 194 Prav tam. 195 Prav tam. 196 Prav tam. 253 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju treba pristaše oborožene komunistične revolucije, če se nočejo vdati, brezobzirno postreliti, kajti vse to je v skladu s pravičnostjo in s pozitivnimi zakoni. Niso pa kmetje tako neumni, da bi si sami požigali domove, kot so jim to delali do zdaj komunisti, tudi ne, da bi morili lastne ljudi in sami sebi plenili in ropali.«197 Ker komunisti dr. Natlačenu drugih očitkov niso mogli navesti, so po zapisu v Slovencu v Slovenskem poročevalcu njegov umor opravičili le s sodelovanjem z okupacijsko oblastjo in z organiziranjem odpora proti komunistični revoluciji. Pred javnostjo so Natlačena brez drugih dokazov razglasili za »narodnega izda ­ jalca«, ker je izdal narodne cilje »Osvobodilne fronte«. V Slovencu pa so bili pri tem že dolgo trdno prepričani, da so bili »cilji »Osvobodilne fronte« pred ljudstvom že davno razkrinkani in nameni komunizma v Ljubljanski pokrajini že več kot javno očitni«. Tako je avtor zapisa v Slovencu svojo analizo vosovskega komunikeja lahko sklenil z mislijo, da »zato tudi danes vsak pošten Slovenec ve, da seje nad bivšim banom izvršil ostuden zločin komunistične stranke in daje dr. Natlačen padel kot velik Slovenec in velik katoličan za sveto in narodno stvar«.198 Navedene obtožbe in očitki proti Natlačenu so zelo splošni. VOS jih je prav­ zaprav lahko uporabil ob vsakem uboju oz justifikaciji kogar koli. Iz komunikeja nikjer ne izhajajo konkretni dokazi. Tudi sestajanje z določenimi osebami samo po sebi ni moglo biti kaznivo dejanje. Zelo nedorečene so navedbe, katere ljudi je sprejemal in zakaj. Zagotovo pa same navedbe dajejo komunikeju videz večje prepričljivosti. Tipično boljševistično besedišče, ki ne omogoča prave identifika ­ cije pojmov in njihovega razumavanja, se kaže v izrazih, kot sta »vodja protina- rodne reakcije« ali »vrhovni organizator vseh zločinskih podvzemov proti obsot- ju slovenskega naroda« itd. 199 Mnoge navedbe, denimo, da so na neki domnevni konferenci v Celovcu »Italijani in Nemci ugotovili, daje nemogoče zlomiti odpor enotnega slovenskega naroda«, so neverjetne, imajo pa pozitiven propagandni učinek. Celoten komunike nima nobenega pravega dokaza, le splošne obtožbe, ki pa so zasnovane tako, da bi seveda lahko bile možne. Če ne drugega, so pri ljudeh lahko porodile sum, daje pa mogoče vendarle nekaj na stvari. Značilno za propagandistične izdelke. Navajanje obtožb proti dr. Natlačenu in dokazovanje njegove krivde je bilo že od prvih načrtov za njegovo likvidacijo zelo problematično. Kardelj je že zgodaj leta 1942 zahteval Natlačenovo glavo in je v začetku zaradi velike po­ litične razsežnosti dogodka poskušal doseči soglasje s člani IOOF, za katere pa so bili predloženi dokazi tedaj premalo prepričljivi. Dober mesec pred ubojem je celo Zdenka Kidrič, kakor smo že ugotovili, izrecno priznala, da v vodstvu VOS nimajo otipljivih dokazov za dejanja, ki so mu jih očitali, in opozorila, da bi bila likvidacija Natlačena popolnoma politična. 200 Čeprav se je konec sep- 197 Pravtam. 198 Pravtam. 199 Slovenski poročevalec, 24. 10. 1942. 200 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 176, Zdenka Kidrič Vladimirju Krivicu, 7. 9. 1942. 254 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani tembra VOS prvič posrečilo dobiti podatek, ki »otipljivo dokazuje Natlačenovo vodilno vlogo v beli gardi« in posledično njegovo odgovornost in krivdo za vsa njena dejanja, je bil že navedeni podatek vosovske agentke Lidije Kovič, ki ga je pridobila na Prosvetni zvezi o srečanju Stražarjev z Natlačenom, zelo neprepričljiv. 201 VOS Natlačenove vodilne vloge pri organiziranju protikomuni ­ stične akcije do konca ni uspel konkretno dokazati. Ta precej »navidezen dokaz« tudi ni bistveno vplival na odločitev partijskega vodstva in VOS za likvidacijo Natlačena, ker so bili razlogi politično precej globji in širši in bi do likvidacije prišlo tudi brez tega dokaza. Ker je Natlačen po svojih pooblaščencih sodeloval v Slovenski zavezi, ki je bila kot vrhovni politični forum v Sloveniji na zvezi z jugoslovansko vlado v Londonu, in jo je v ozadju s Kramerjem tudi usmerjal, je bilo jasno, da ni mogel in ne smel ne prej, kakor so ugotavljali tudi v VOS,202 in tudi ne pozneje niti odkrito niti prikrito sodelovati z okupatorji. Nedvoumno je, da so se za likvidacijo Natlačena odločili v naj ožjem partijskem vodstvu in da so jo v VOS pod vodstvom Zdenke Kidrič izvedli v soglasju s Kardeljem in po njegovem pristanku. Sklep Z likvidacijo Natlačena je pripadnikom VOS v Ljubljani uspel največji pod ­ vig, toda posledice so bile predvsem zaradi števila ustreljenih talcev in njihove pripadnosti za organizacijo OF in samo partijo tako hude, da je bilo partijsko vodstvo prisiljeno vse nadaljnje likvidatorske akcije ustaviti. 203 V CK KPS, ki je vodil VOS, si niso več drznili, da bi tvegali nove talce in nove izgube, ki bi njihovim aktivistom jemale vsako pobudo. Med talci za ustrelitev je bilo od uboja Natlačena naprej mogoče pričakovati še več zvestih partijskih aktivistov in pristašev. Zlasti fašistična milica v Ljubljani, ki je talce streljala, je grozila sorodnikom vidnejših partizanov, mnogim levo usmerjenim izobražencem in uglednim meščanom, da bo v primeru novih ubojev ustreljenih še več talcev. 204 Ker se prejšnje napovedi VOS o likvidacijah vidnejših političnih nasprotnikov po Natlačenovi smrti niso uresničile, je njegova likvidacija tudi glede streljanja talcev velik prelom. Z likvidacijo najbolj pomembnega političnega nasprotnika je partijsko vodstvo opustilo likvidacije v Ljubljani kot način političnega boja, 201 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 3008, poročilo Janhuba Rudi, 26. 9. 1942, info. Lidija Kovič. Ciril Zebot naj bi na srečanju Stražarjev pri Natlačenu izjavil: »Zavedajte se, da ste predstavniki narodne katoliške vojske, ki gre pogumno v boj proti komunizmu. To je križarska vojska, ka­ tera mora zmagati. Mi, ki smo direktno na fronti, imamo nalogo to bando tukaj razkrinkati in uničiti. Vodja (se obme k Natlačenu) mi se vam zaklinjamo, da bomo to nalogo hitro in točno izpolnili.« 202 ARS, AS 1931, te. 709, str. 241, Zdenka Kidrič Ivanu Krajačiču, 21. 12. 1942. 203 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Rekapitulacija mojega dela v borbeni grupi VS, str. 10. 204 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18-20. 255 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju saj jim tak boj ni več prinašal večjih koristi, temveč jim je prej škodoval. Partija je bila poslej v Ljubljani prisiljena spremeniti taktiko svojega boja, predvsem pa zanj izbrati drugačna sredstva. Protikomunistična akcija je po uboju Natlačena od italijanskih okupacijskih oblasti dokončno izsilila vzpostavitev oborožene mestne straže. Eden njenih pr­ vih nastopov v Ljubljani je bil prav na pogrebu za dr. Natlačenom, še prej pa je Kardelj v pismu Zdenki Kidrič naročil, da »si morate svoje ljudi dati v b.g. stra­ že«, in ji čisto na koncu tudi priporočil: »Poskusite v začetku likvidirati vsaj 2-3 b.g. zaščitnike, da bodo ostali dobili strah.«205 Posamične likvidacije političnih nasprotnikov na podeželju so partizanske enote v manjšem obsegu izvajale še naprej, čeprav okupacijska oblast zaradi njih ni dala streljati talcev, v Ljubljani pa jih VOS zaradi zagroženih posledic in oborožene mestne straže ni več upal izvrševati. Do zadnjega streljanja talcev in večjega preplaha med partijci in aktivisti OF v Ljubljani je prišlo še ob uboju višjega uradnika, inž. Antona Martinjaka iz Ko- zarij.206 Likvidacijo je 24. januarja 1943 na lastno pobudo okrožne obveščeval- ke Olge Mohar - Katje izvršila varnostna služba VOS zunanjega ljubljanskega okrožja. Na poti od maše sta ga počakala dva partizana Dolomitskega odreda in ga ubila z dvema streloma v glavo.207 Neomejeno pooblastilo za likvidacije naj bi imela od Ivana Mačka - Matije. V načrtu jih je imela še več in je zaradi »nesposobnih varnostnikov« prosila dovoljenje za preureditev varnostne službe v zunanjem okrožju. Zdenka Kidrič je L februatrja 1943 Kardelju sporočila, da »smo mi trenutno proti takim likvidacijam na robu Ljubljane in v sami Ljubljani, ker se skoro polovica Ljubljančanov trese za zaprte svojce. S tem bi lahko zapra­ vili krasno štimungo, ki sedaj vlada tu za OF. Zaenkrat ljudje še niso zapadli v paniko, opaža pa se nerazumevanje in potrtost. Koga so streljali za talce nikakor ne moremo izvedeti.« 208 Italijani so za ubitega Martinjaka v Gramozni jami pri Tomačevem 28. januarja 1943 ustrelili šest talcev. 209 Med njimi pa ni bilo nikogar od tistih, o katerih so se po Ljubljani širile govorice. Vodstvo VOS po instrukci- jah pri Kardelju glede likvidacij ni bilo več tako nedvoumno, saj je svoji okrožni izpostavi čez žico sporočilo: »Z nadaljnimi likvidacijami počakajte, dokler vam glavni štab ali mi ne sporočimo, da nadaljujte ali pa prenehajte. Gre za likvidacije v bližini Ljubljane, zaradi katerih okupator strelja talce.« 210 Streljanje talcev pod italjansko okupacijsko oblastjo se je s tem končalo, na­ silje in druge vrste represalij nad Slovenci pa so se predvsem na podeželju v nekoliko manjšem obsegu nadaljevale vse do italijanske kapituacije. V dolgi vrsti od prvih šestih talcev, ustreljenih pri Radohovi vasi 28. aprila 1942, do zadnjih 205 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 35-36, 9. 10. 1942. 206 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18, 240. 207 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 69, Olga Mohar Stani Gerk, 24. 1. 1943. 208 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 68-69. 209 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18, 240. 210 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 491, Olgi Mohar - Katji, 5. 2. 1943. 256 Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani šestih talcev, ustreljenih v Gramozni jami pri Tomačevem 28. januarja 1943, je v Ljubljanski pokrajini skupaj padlo 146 talcev. 211 Za uboj Natlačena je padlo 24 talcev, kar predstavlja naj večjo skupino ustreljenih talcev, za njim pa je 15 talcev padlo za fašistično funkcionarko Arido Rea, kije bila ubita ob vosovskem bomb­ nem napadu na italijansko restavracijo Italia sredi Ljubljane junija 1942. Najbolj pogosto so streljali po 6 do 8 talcev. Italijanska okupacijska oblast je talce začela streljati zaradi partizanskih in vosovskih akcij na italijanske vojake in funcionarje, v nadaljevanju in v zadnji fazi pa predvsem zaradi vosovskih ubojev vidnejših idejnih in političnih naspro­ tnikov komunizma med Slovenci. Italijansko streljanje talcev v Ljubljanski po­ krajini zaznamuje obdobje, ki je, kot večkrat priznava sam Kardelj, Slovence v pogojih okupacije privedlo do prave državljanske vojne. Bivši ban Dravske banovine, dr. Marko Natlačen, je bil med ubitimi vosovskimi žrtvami nedvo mno daleč najpomembnejša politična osebnost. V razgretih okupacijskih razmerah se je po eni strani še bolj zaostril odnos do revolucionarnega nasilja, po drugi pa sta se začela tradicionalno nasprotni liberalni in katoliški tabor v obtožbi komunizma zbliževati. S streljanjem talcev za Natlačena se je prvič zgodilo, da je organizacija OF zaradi vosovske akcije utrpela večji udarec v Ljubljani. Streljanje talcev so v Ljubljani prvič izvršili na kraju uboja in prvič so talce streljali pred 48-umim rokom, kije bil v razglasu o streljanju talcev določen za izsleditev storilcev. Prav tako prvič so v časopisju objavili pozive prebivalstvu, naj krivce zločinov javijo oblastem. Z ubojem Natlačena se je zgodil dokončen prelom med podporniki komunstične OF in protikomunistične akcije. Pod italijansko okupacijo je prva ne glede na žrtve izvajala revolucijo, druga pa je komunizmu napovedala odločen in nepopustljiv boj. Državljanska vojna v Ljubljanski pokrajini je z Natlačenovo smrtjo, ki je bila v prvi vrsti preračunano politično dejanje, dobila svojo uteme ­ ljitev. 211 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18, 236-240. 257 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Izobesite črne zastave! V znak žalosti nad okrutnim in zahrbts nim umorom dr. Marka Natlačena, bivšega slovenskega bana, izobesite črne zastave. S tem bo Ljubljana pokazala, da enodušno ob- soja vse strahotne pokolje, ki so z umorom dr. Natlačena dosegle svoj višek. Mera je polna! Nihče ne more in ne sme poslej stati ob strani strašnih dogodkov. Zastave izobesite takoj, in naj vise do končanega pogreba. Eksc. Visoki Komisar se poklonil spominu dr. Natlačena Komaj je zvedel novico o krut-m zločinu nad bivšim banom dr. Markom Natlačenom, ki je tragično padel pod streli komunističnega za­ vratnega morilca, je načelnik kabineta pri Eksc. Visokem komisarju odšel na pokojnikov dom in izrekel vdovi globoko sožalje Eksc. Gra- ziolija. Truplo bivšega bana, ki leži v mrliški dvo­ rani na pokopališču, je včeraj popoldne obiskal Eksc. Visoki komisar, ki se je zbrano pomudil pred krsto, v kateri so pozemski ostanki obža­ lovane žrtve besnega atentata, ki je v vseh slojih prebivalstva vzbudil tako ogorčeno ne­ jevoljo. Pogreb pokojnika bo z vsemi svečanostmi v petek ob 16. Slovenec, 15. 10 1941 258 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo 677 Letnik XI. Če unire oseba, upravičena za predlog ali za­ sebno tožbo (§§ 85. in 86.), med navedenim rokom ali med postopanjem, preide ta njena pravica na zakonskega drugo, na njene otroke ali roditelje, glede katerih začne teči nov trimesečni rok od smrti navedene osebe. § 88. Postopanje se začne zoper vse udeležence tudi takrat, kadar sta bila podana predlog (§ 85.) in tožba (§ 86.) zoper enega izmed njih. § 89. Predlog ee more preklicati samo do začetka glavne razprave; od zasebne tožbe pa je moči od ­ stopiti, dokler se glavna razprava ne dokonča. Z odstopom od predloga ali od zasebne tožbe zoper enega izmed udeležencev se ustavi posto­ panje tudi zoper ostale. XI. poglavje. Povračilo pravic in izbris obsodbe (rehabilitacija). § 90. Po preteku treh let, odkar je biln kazen pre ­ starla, zastarana ali odpuščena, sme proglasiti so­ dišče na prošnjo obsojenca, zoper katerega je bila izrečena po § 46., prvem odstavku, izguba častnih pravic, za vrednega, vršiti izgubljene pravice, na­ vedene v § 47., št 3., kakor tudi pridobiti ostale izgubljene pravice, navedene v § 47., št. 1. in 2., če se je v teh treh letih in v času, ko je prestajal kazen, dobro vedel in če je oškodovancu po mož­ nosti povrnil škodo, provzročeno s svojim dejanjem. Obsojencem, zoper katere je bila izrečena z obsodbo po § 46., drugem odstavku do četrtega od ­ stavka, izguba častnih pravic za določeno dobo, se vrnejo pravice, navedene v § 46., št 3., kakor tudi možnost, pridobiti ostale pravice, navedene v § 47., št 1. in 2., s samim pretekom tega časa. Po preteku petih let, odkar je bila kazen pre ­ stano, zastarana ali odpuščena, sme izbrisati so­ dišče na prošnjo osebe, ki je bila prvič obsojena, s svojo rešitvijo za bodočnost tudi obsodbo, izre ­ čeno zoper njo, z vsemi njenimi zakonitimi po­ sledicami, če se je v tem času dobro vedla in če je oškodovancu po možnosti .povrnila škodo, pro­ vzročeno s svojim dejanjem. Toda z Izbrisom ob­ sodbe se ne smejo žaliti pravice tretjih oseb do povračila škode. II. oddelek: Posebni del. XII. poglavje. Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev. § 91. Kdor usmrti ali poskusi usmrtiti kralja ali prestolonaslednika ali kraljevskega namestnika, se kaznuje s smrtjo. § 92. Kdor započne dejanje, ki meri na to, da bi bil kralj ali prestolonaslednik ali kraljevski namest ­ nik usmrčen, zaprt, pregnan iz države ali izročen sovražniku, se kaznuje z dosmrtno robijo. Kdor stori to zoper člana kraljevskega doma, se kaznuje z robijo najmanj desetih let § 93. Kdor dejanski stori nasilje kralju ali prestolo ­ nasledniku ali kraljevskemu namestniku, se kaz­ nuje z robijo najmanj desetih let. Kdor stori to drugemu članu kraljevskega doma, se kaznuje z robijo do desetih let. § 94. Z robijo ali zatočenjem se kaznuje, kdor za­ počne dejanje, ki meri na to: 1. da bi se s silo ali s pretnjo, da se uporabi sila zoper osebe ali stvari, izpremenila državna ureditev ali izpremenil red prestolonasledstva; 2. da bi se .vladar s silo odstavil ali da bi se mu a pretnjo sile preprečilo, vršili svoje pravice in dolžnosti, ali da bi se prisilil, vršiti avoje pra­ vice in dolžnosti v odrejenem praven; 3. da bi 9e nezakonito pridobila .vrhovna držav ­ na oblast zaradi neposrednjega izvrševanja ali nje ­ nega prenosa na druge osebe; 4. da bi se kraljevina Srbov, Hrvatov in Slo­ vencev ali njen del spojil s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostalna država. § 95. Kdor zavaja ali nasnavlja javno ali z razšir­ janjem spisov, slik ali objav na izvršitev kakšnega izmed dejanj iz §§ 91. do 94. ali kdor sprejme tak poziv, se kaznuje, če niso nastopile nikakršne po­ sledice, z robijo ali zatočenjem do desetih let. § 96. Ce se je dogovorilo več oseb, izvršiti kakšno dejanje iz §§ 91. do 94., pa ostane dejanje neiz ­ vršeno, se kaznujejo dogovomiki z robijo ali za­ točenjem do petih let. § 97. Kdor stopi zaradi izvršitve dejanj iz §§ 91. do 94. v stik z vlado tuje države ali njenimi zaup­ niki ali zlorabi službeno oblast ali zbira ali vežba ljudi, priskrbuje, pripravlja ali razdeljuje orožje, municijo ali denar, se kaznuje z robijo ali zato­ čenjem do desetih let. V lažjih primerih sme uporabiti sodišče od ­ redbo § 33. § 98. Kdor ustanovi društvo zaradi prepričevanja ali nasnavljanja drugih, da bi se na nasilen način uničil red .v državi ali uničile osnove vsakega državnega reda, kakor tudi kdor ve za svrho ta­ kega domačega ali inozemskega društva, pa mu vendarle pristopi kot član ali tnu s čimerkoli po­ maga ali sprejme od njega pomoč, se kaznuje z robijo do desetih let ali s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic. § 99. Kdor uporabi brez dovolitve znak državne ali .vladarske oblasti ali ga odpravi, uniči, poškoduje, onesnaži ali izvrši proti njemu hudo nespodobnost, se kaznuje z zaporom ali v denarju. Kdor stori to proti znakom tuje države, ki jih je izobesilo priznano zastopništvo v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, kakršni so: zastave in napisi, se kaznuje na predlog vlade tuje države s isto kaznijo, če velja .vzajemen pregon. Poskus se kaznuje v obeh .primerih. § 100. Kdor javno izpostavlja posmehu ali preziranju vladarja, njegove pravice, zakoniti red nasledstva ali obstoječo obliko vladavine, se kaznuje z za­ porom do treh let. Z iste kaznijo se kaznuje tudi, kdor javno iz­ postavlja posmehu ali preziranju pravne naprave, priznane z zakonom: rodbino, zakon (brak) in lastnino. Če se je storilo to izpostavljanje na tak način, da se s tem kdorkoli nasnuje na nasilne izpre- membe teh pravic in pravnih naprav, se kaznuje storilec z zaporom. Poskus se kaznuje. g 101. Kdor veđoma javno izreka ali raznaša lažne trditve z namero, da bi izpostavil posmehu ali pre ­ ziranju državne naprave, zakone, uredbe ali na­ redbe oblastev, se kaznuje z zaporom do dveh let ali v denarju do 20.000 dinarjev. § 102. Z robijo se kaznuje: 1. kdor izda ali priobči inozemskemu oblastvu ali njegovim zaupnikom državne tajnosti ali li­ stine ali poročila, o katerih ve, da 9e hranijo v korist države kot tajne, ali jih objavi; 2. kdor uniči, predrugači ali utaji na škodo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev listine ali dokaze o pravnem razmerju kraljevine proti tuji državi ali kdor napravi lažne listine in spravi s tem v nevarnost koristi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Če se stori kakšno teh dejanj iz malomarnosti, se kaznuje storilec z zaporom. § 103. Kdor izvrši državni posel, ki mu je poverjen, s tujo državo ali njenim pooblaščencem na, Škodo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, se kaznuje z robijo. Če se stori to dejanje iz malomarnosti, se kaz­ nuje storilec z zaporom. § 104. Kdor stopi v slik z vlado tuje države ali z nje ­ nimi zaupniki, da bi provzročil vojno zoper kralje ­ vino Srbov, Hrvatov in Slovencev ali pobuno v državi sami v korist tuje države, se kaznuje z ro­ bijo do desetih let. Če je nastala zbog tega vojna ali pobuna, se kaznuje storilec z dosmrtno robijo. § 105. Državljan kraljevine Srbov, Hrvatov in Sloven ­ cev, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zaveznike službo ,v sovražnikovi vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi do tega ni prisiljen, se kaznuje z robijo do petnajstih let. Če se je tak državljan udeležil tudi v vojni sami kot borec, se kaznuje s smrtjo ali z dosmrtno robijo. § 106. - Kdor da med vojno zoper kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ali njene zaveznike sovraž­ niku pomoč s tem, da mu osebno kaj stori ali ga a čim preskrbi, se kaznuje z robijo do desetih let, poleg tega pa se sme kaznovati ,v denarju. Če je dal storilec to pomoč s tem, da je prosto­ voljno podpisal delnice* posojila sovražne države, se kaznuje z zaporom in pa v denarju v velikosti podpisane .vsote. § 107. Z robijo do petnajstih let se kaznuje, kdor dà med vojno zoper kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo­ vencev ali njene zaveznike sovražniku pomoč s tem: 1. da pridobiva sovražniku vojake ali poskuša zavesti vojake kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo­ vencev ali njenih zaveznikov, naj preidejo na so­ vražno stran; 2. da sprejema ali skriva sovražne vohune ali jim daje kakršnokoli pomoč, da jim je mogoče vohuniti; 3. da nasnavlja na pobune, izvršitev usmrtitve ali nepokornost vojakov kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ali njenih zaveznikov. § 108. Z robijo se kaznuje, kdor prizadene med vojno zoper kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ali njene zaveznike njih vojski škodo s tem: 1. da stori, da pridejo trdnjave, ceste, zastraženi kraji in druge utrjene ali obrambne točke, vojne ladje, blagajne, orožarnice, založišfa orožja, muni­ cija, telegrafi in telefoni, mostovi, prevozna sred ­ stva in zrakoplovi, življenske potrebščine in druga sredstva, potrebna za vojno, ,v sovražne roke, ali jih uniči ali jih napravi za neporabne ali jih spravi posredno ali neposredno v nered glede njih na­ membe; 2. da stori posredno ali neposredno, da pride vojska kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ali njenih zaveznikov ali pridejo njeni poedini oddelki ali poedini vojaki sovražniku v roke ali da se pre ­ prečijo ali spravijo v nevarnost vojaška podjetja ali vojaške odredbe; in 3. da izda ali priobči sovražniku načrte vojnih operacij, trdnjav, utrjenih krajev ali drugih krajev, odrejenih za obrambo, ali uniči in napravi take na­ črte za neporabne. Če se stori to iz malomarnosti, se kaznuje sto­ rilec s strogim zaporom in pa v denarju. § 109. Kdor vohuni trdnjave, utrjene kraje ali kraje, odrejene za obrambo, ali priskrbuje spise, na- riške ali poročila o takih krajih in o načrtih vojnih operacij ali vobče o činjenicah, predmetih in odredbah, ki se nanašajo na vojno ali na vo­ jaško obrambo države ali glede katerih je vobče kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev do tega, da se ohranijo v tajnosti, se kaznuje z robijo do de ­ setih let. Če se pridobe taka zaznanja ali poročila zato, da bi se priobčila posredno ali neposredno tuji državi ali njenim zaupnikom, se kaznuje storilec z robijo do petnajstih let. Če se store ta dejanja med .vojno, se kaznuje storilec z dosmrtno robijo ali z robijo najmanj de ­ setih let • Po izdaji drja. Iliča Mihaila «-obveznice:*. Op. ur. Stran iz Uradnega lista ljubljanske in mariborske oblasti, 18. julija 1929, kjer je bil objavljen Kazenski zakonik Kraljevine SHS oz. Jugoslavije; v veljavo je stopil 1. januarja 1930. Členi se tičejo kaznivih dejanj zoper obstoja države in njene ureditve. Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo Osebnost in delovanje dr. Marka Natlačena poskušam v tem prispevku osve ­ tliti v zoženem časovnem okviru - od napada Nemčije in Italije na Kraljevino Jugoslavijo (6. aprila 1941) do njegove smrti 13. oktobra 1942. Samo njegovo delovanje in vlogo v tem obdobju poskušam osvetliti najprej z vidika takrat ve ­ ljavnih načel in določb mednarodnega prava, vzporedno pa tudi z vidika ustre ­ znih določb prava takratne države. Pri izbiri in obdelavi se osredinjam na tista načela in pozitivnopravne določbe, ki so relevantni tako za njegovo delovanje in vlogo kot za tisto delovanje okupacijskih oblasti, do katerega seje opredeljeval sam ali organi (organizacije), ki jim je načeloval ali imel bistven vpliv na njihovo delovanje. Mednarodno pravo V relativno zoženem okviru takratnega mednarodnega prava, veljavnega za obdobje oboroženih spopadov, torej mednarodnega vojnega (danes humanitarne ­ ga) prava, nas v tem okviru zanimajo najprej načela in določbe, ki urejajo značaj vojne in njen začetek, določbe o vojaškem vdoru (invaziji), pravno obravnavo vojaške zasedbe (okupacije) v primerjavi s priključitvijo zasedenega ozemlja, od določb o sami okupaciji pa nekatere, ki se nanašajo na položaj civilistov, veljavno zakonodajo in upravni sistem ter na odnos do kulturne dediščine in spomenikov. 1. Že v obdobju, ko se je vodenje vojne sicer štelo kot nesporna pravica vsa­ ke suverene države, je vendarle začelo postopoma prevladovati spoznanje, da vojskovanje zahteva nekatere omejitve, predvsem v prizadevanjih za zmanjšanje nepotrebnih žrtev in škode. Tako je bilo v eni od prvih mednarodnih pogodb voj­ nega prava, tretji haaški konvenciji o začenjanju sovražnosti (1907) določeno, da se sovražnosti med državami ne smejo začeti brez predhodnega in nedvoumnega naznanila. Vojna se lahko začne šele, ko je druga stran v spopadu na ta način ob­ veščena o nameravanem napadu. Konvencijo je podpisalo 42 držav, v določenem zamiku pa so jo po večini tudi ratificirale in s tem vključile v svoj pravni sistem: Nemčija 1912, Avstro-Ogrska 1909, Srbija 1907; Italija tega akta ni ratificirala, 1 vendar so omenjene določbe medtem postale del običajnega prava in obvezujoče tako za države kot za mednarodne organizacije. 2 Pozneje, leta 1945, je medna- 1 The Laws of Armed Conflicts. Geneva 1988 (dalje The Laws), str. 57-61. 2 The Nurenberg trial and international law. Dordrecht 1990, str. 47 261 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju rodno vojaško sodišče v Nümbergu omenjeno kršitev s strani Nemčije izrecno uvrstilo med grobe kršitve tedaj veljavnega mednarodnega prava.3 2. Najpomembnejši takrat veljavni dokument o razmerjih med stranmi v obo­ roženem spopadu predstavlja četrta haaška konvencija (1907) o kopenski vojni s pravilnikom, ki ureja razmerja med vojskami širše in bolj podrobno. a) Določbe o vojaškem vdoru (invaziji), ki predstavlja prvo fazo napada na državo, ko operacije še niso končane in še ni vzpostavljena vojaška oblast na­ sprotnikove vojske, nas v okviru naše obravnave zanimajo predvsem z vidika statusa civilistov, ki se postavijo z orožjem v bran prodirajočemu sovražniku. V omenjeni konvenciji je določeno, da se prebivalstvo ozemlja, na katero prodira nasprotnikova vojska, ko se to spontano dvigne k orožju zoper napadalca in se nima časa organizirati kot redne ali rezervne vojaške enote, šteje kot udeleženec v vojni, če odkrito nosi orožje in spoštuje zakone in običaje vojne (2. čl. pravilni­ ka). Tako se prebivalcem priznajo podobne pravice kot vojakom redne vojske ali rezervistom. Med državami, ki so ratificirale eno ali drugo od obeh konvencij, so bile tudi Italija in Nemčija (1900) ter Srbija (1901).4 b) V neposredni povezavi z gornjo določbo je opredelitev statusa pripadnikov ljudske vojske (milice) in prostovoljskih odredov, ki so izenačeni z redno vojsko, če izpolnjujejo naslednje pogoje: da jim poveljuje oseba, kije odgovorna za svoje podrejene; da imajo pritrjen razpoznavni znak, viden od daleč; da odkrito nosijo orožje ter da vodijo svoje operacije v skladu z zakoni in običaji vojne (1. čl. pra­ vilnika). 3. Med takrat veljavnimi določbami mednarodnega prava omenjamo še neka ­ tere, ki se nanašajo na status in položaj vojnih ujetnikov. Podobno kot v omenje ­ nih načelih in določbah, vključenih v že omenjeni haaški konvenciji o zakonih in običajih kopenske vojne (1907), vendar nekoliko bolj podrobno in sistematično, ureja ta vprašanja poznejša posebna ženevska Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929).5 Na tem mestu omenjamo temeljno načelo modernega vojnega ujetništva, po katerem to ne sme biti niti maščevanje niti kazen, temveč samo pridržanje, s katerim se preprečuje, da bi se ujetniki še naprej udeleževali boja in krepili bojno moč sovražnika. 6 Pomembna pa je obveznost oblasti, ki zadržuje vojne ujetnike, da zagotovi humano ravnanje z njimi in njihovo vzdrževanje; ta vključuje tudi zagotavljanje plače častnikom, primerljive s plačo v njihovi vojski (2.-4. in 23. čl.). Ujetniki se lahko namestijo (internirajo) v naselju, trdnjavi, ograjenem taborišču in lahko se jim prepove oddaljevanje od teh krajev. Ne sme ­ jo pa biti zaprti; če se to zgodi iz nujnega varnostnega razloga, lahko tako stanje traja le do izteka okoliščin, zaradi katerih so bili taki ukrepi izdani (9. čl.). 4. Med takrat veljavnimi določbami, ki se nanašajo na vojaško zasedbo (okupa- 3 The Laws, str. 293. 4 Prav tam, str. 94-95. 5 Prav tam, str. 339-366. 6 Ivan Tomšič: Vojno in nevtralnostno pravo. Ljubljana 1942 (dalje Tomšič, Vojno pravo), str. 49. 262 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo cijo),)e treba najprej poudariti načelo, da gre pri tem za začasno stanje, kar pome ­ ni, da suverenost nad določenim ozemljem ni prenehala obstajati ali prešla v druge roke. 7 Od relevantnih določb konvencije oz. pravilnika pa navajamo naslednje: - okupacijska sila mora zagotoviti vse potrebne ukrepe za javni red in varnost in mora pri tem upoštevati veljavne zakone države, ki ji pripada to ozemlje (43. čl. pravilnika); - ohraniti je treba veljavnost vseh zakonov okupirane države; teh ni dovoljeno niti nadomeščati niti spreminjati, razen izjemoma, če gre za nujne ukrepe za zagotovitev varnosti (44. čl.) - prepovedano je sz7z'h'prebivalstvo, da daje informacije o svoji vojski ali njenih sredstvih za obrambo, prav tako pa ga siliti k priseganju zvestobe sovražni sili (44., 45. čl.). - zaradi delovanja posameznikov, za katera se ne more šteti kot solidarno od ­ govorno, ni dovoljeno zoper prebivalstvo izvajati nobenih kolektivnih kazni, denarnih ali drugačnih (50. čl.). Z vidika takratnih, že uveljavljenih običajev, ki so se še razvili in razčlenje ­ vali v nadaljnjem razvoju mednarodnega prava, je mogoče v splošnem govoriti o tem, da imajo prebivalci vojaško zasedenega ozemlja tak status in pravice, ki jim omogočajo normalno življenje in delo, s strani vojaških oblasti pa jih je treba pri tem zaščititi, razen v primeru, če in dokler neposredno sodelujejo v sovražnostih (prot okupatorju). 5. Z občinskim premoženjem, premoženjem Cerkve in šolskih, kulturnih in znanstvenih ter dobrodelnih ustanov se ravna kot z zasebno lastnino. Vsaka za­ plemba, uničenje ali namerno poškodovanje takih ustanov ter zgodovinskih spo­ menikov, umetniških in znanstvenih del so prepovedani (55., 56. čl.).8 6. Na tem mestu nas posebej zanima tudi primerjava vojaške zasedbe (okupa­ cije) ozemlja nasprotnikove države s priključitvijo (pripojitvijo) takega ozemlja drugi državi. Omenjeno je že bilo, da gre pri vojaški zasedbi (okupaciji) za dejansko in ne pravno stanje; ker je začasna, to pomeni, da je ni mogoče povezovati z vpraša­ njem morebitne priključitve (pripojitve) takega ozemlja drugi državi. Do kakršne koli spremembe statusa takega ozemlja v določeni smeri lahko pride le s pod ­ pisom mirovne pogodbe med državo, ki ji je doslej pripadalo tako ozemlje, in državo, ki ozemlje zaseda. Do druge, čeprav bolj redko uporabljene možnosti za ozemeljske spremembe, pa lahko pride v primeru debelacije, torej popolnega raz­ pada in razsula vojaško zasedene države, ko ni več nobenega organa, institucije, ki bi v imenu te države sklenila sporazum o prenosu suverenosti. Kar zadeva prvi vidik morebitne spremembe statusa ozemlja, je treba omeniti, daje na podlagi 10. člena Pakta Društva narodov že v tridesetih letih 20. stole ­ tja prišlo do številnih izrecnih izjav in sporazumov o nepriznavanju ozemeljskih 7 Prav tam, str. 73. 8 The Laws, str. 42-44. 263 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju sprememb, doseženih z uporabo sile. Tako je v paktu Saavedra Lamas (1933), ki sicer izvirno velja za ameriške države, določeno, da podpisnice ne bodo priznale nikakršne ozemeljske ureditve, niti veljavnosti okupacije ali pridobitve ozemelj, ki nista bila dosežena na miren način oziroma s pristankom prizadete države. Poleg številnih drugih, neameriških, držav ki so podpisale ta pakt, sta bili tudi Jugoslavija in Italija. 9 Zakonodaja, ki je veljala ob napadu na Slovenijo in okupaciji njenega ozemlja V povezavi z obravnavo mednarodnopravne ureditve okupacije, statusa vo­ jaško zasedenega ozemlja in prebivalcev na njem smo že govorili o razmerju do veljavne zakonodaje na vseh področjih, od kazenskega do davčnega. Za našo obravnavo se bomo zaustavili pri določbah in nekaterih načelih kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije. 1. Kazenski zakonik Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (od oktobra 1929 Jugoslavije) iz februarja 1929 z začetkom veljavnosti 1. januarja 1930 obravnava nekaj kaznivih dejanj in situacij, ki so relevantne za obdobje napada na državo in okupacijo, ki mu je sledila. Za obdobje vdora oboroženih sil tuje države na njeno ozemlje oz. vojne ali okupacije oz. in tudi - vsaj posredno - za dejavnost in ravnanje slovenskih javnih dejavnikov in prebivalcev ozemlja tuje države zakonik določa naslednja kazniva dejanja: 1) izdajstvo države-, z robijo (dosmrtno ječo) ali zatočenjem (pregnanstvom) se kaznuje, kdor započne dejanje, ki meri na to, da bi se kraljevina ali njen del protipravno spojila s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostojna država (94/4. čl.). 2) pripravljanje veleizdaje ali izdajstva države: kdor stopi zaradi storitve ka­ znivih dejanj iz predhodnih členov (vključen je tudi omenjeni 94. čl.), v stik z vlado tuje države ali njenimi zaupniki ali zlorabi službeno oblast ali zbira ali uri ljudi, preskrbuje, pripravlja ali razdeljuje orožje, strelivo ali denar, se kaznuje z robijo ali zatočenjem do 10 let (97/1. čl.). Sredstva za tako dejanje po tolmaču.10 (str. 193) vključujejo iskanje stikov s katero koli tujo državo ali neposredno ali posredno po njenih zaupnikih oziroma zlorabo službene oblasti; 3) vojno izdajstvo z oškodovanjem vojske-, z robijo se kaznuje, kdor prizadene med vojno kraljevini ali njenim zaveznikom in njih vojski škodo s tem, da stori, da pridejo trdnjave, ceste, zastraženi kraji in druge oborožene točke, vojne lad ­ je, orožarne, skladišča oziroma strelivo, /.../ mostovi, življenjske potrebščine in druga za vojno potrebna sredstva v sovražnikove roke, jih uniči oziroma napravi za neuporabna ali jih spravi posredno ali neposredno v nered glede njihove na- 9 Juraj Andrassy: Medjunarodno pravo. Zagreb 1990, str. 215. 10 Metod Dolenc: Tolmač h kazenskemu zakoniku. Ljubljana 1929. 264 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo membnosti, in kdor pripravlja ali spravlja v nevarnost vojaška podjetja ali izvrše ­ vanje vojaških odredb (108/1, 2. čl.). 4) oviranje vojaške službe: kdor med vojno moti ali ovira vojaško osebo pri izvrševanju njene službe, se kaznuje z zaporom ali v denarju (113. čl.). Da gre v teh primerih praviloma za hujša kazniva dejanja, je razvidno iz do ­ ločbe 15. člena zakonika, po kateri se ta delijo na zločinstva in prestopke. Za prva je predpisana smrtna kazen, robija ali zatočenje, za prestopke pa strogi zapor, zapor oziroma denarne kazni. Kot vidimo, gre pri vseh naštetih primerih, razen v zadnjem (113. člen), za zločinstva (zločine). 2. Glede razmerja med različno zakonodajo na določenem ozemlju bo bolj podrobno govor pozneje, pri obravnavi razlik med statusom vojaško zasedenega ozemlja in priključenim ozemljem. Na tem mestu le navajam, da nekaterih spe ­ cifičnih predpisov, kot so določbe o kaznivih dejanjih in prestopkih ter prekrških, ki sojih italijanske oblasti uvajale kot dopolnilo k veljavni obstoječi zakonodaji, nisem upošteval, ker gre pogosto samo za zaostritve kazni za nekatera kazniva dejanja (npr. za napade na vojaške osebe in objekte, povzročanje nemirov ipd.), ki so sicer že inkriminirana po jugoslovanskih predpisih. V tem okviru tudi nisem posebej upošteval številnih operativnih zapovedi in prepovedi vojaških poveljstev, ki so se glede na konkretno vojaško stanje pogo­ sto zelo hitro spreminjale, med seboj pogosto niso bile usklajene ali so si celo nasprotovale. Za vso to raznoliko strukturo prepovedanih dejanj je tudi značilno, da sodijo v pristojnost vojnih vojaških sodišč in tudi sicer veljajo pogosto le za vojaške osebe. Primerjava aktualnega stanja, praktičnih ukrepov in delovanja posameznih organov ter organizacij z vsebino mednarodnopravnih aktov 1. Oboroženi napad brez vojne napovedi Glede obveznosti držav, da svoj napad na drugo državo pravočasno in na ustrezen način napovejo ali sporočijo (v obliki vojne napovedi ali ultimata), in uvrstitve odstopanj od teh pravil med grobe kršitve mednarodnega prava smo govorili v uvodnem delu. Ne glede na to, da praksa v tem okviru ni niti približno usklajena ali urejena in daje vsaj v zadnjih desetletjih postalo kršenje teh zapo­ vedi ne le množično, temveč skoraj pravilo, ostaja ugotovitev, da sta dve glavni takratni agresorski državi na našem ozemlju, Nemčija in Italija, bili daleč vodil ­ ni v tej smeri. Nemčija je sploh vse napade na druge države začenjala praviloma brez napovedi in v času, kije pomenil popolno presenečenje (nemški napad na Jugoslavijo na cvetno nedeljo 1941 ob 6.00, napad Italije, tudi brez napovedi, 7. aprila; podobno že napad na Nemčije Poljsko 1. septembra 1939).11 V našem primeru je torej nedvomno šlo za grobo kršitev mednarodnega prava. 11 Jan Piekalkiewicz: Druga svetovna vojna. Ljubljana 1996, str. 77 isl. 265 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju 2. Upiranje prebivalcev prodirajočemu sovražniku Konkreten položaj v zvezi s tem je bil na obravnavanem delu slovenskega ozemlja zelo specifičen. Tudi zaradi posledic slabe organiziranosti oboroženih sil in zamud ter neučinkovite organizacije pri mobilizaciji pa seje ob napadu na Jugoslavijo in že prej, ob grožnjah z napadom, začelo na obravnavanem območju široko prostovoljsko gibanje, ki je zajelo predvsem dijaško in študentsko mla­ dino. Prvi prostovoljci so se začeli zbirati na dan napada na poziv Slovenskega kluba, iniciativnega odbora primorskih Slovencev, KPS, različnih akademskih društev ter samoiniciativno. Ustanovljeni sta bili Akademska legija in Soška le ­ gija, v treh dneh pa se je na različne pobude zbralo več kot 3000 prostovoljcev v številnih slovenskih krajih; napotili so jih v Novo mesto in pozneje v Zagreb. Številni posamezniki so se prijavljali vojaškim enotam tudi v domačih krajih. 12 Edini znani primer, ko so bili prostovoljci neposredno vključeni v bojevanje, se nanaša na jeseniške prostovoljce, ki so se 9. aprila na črti Martuljek-Srednji Vrh uspešno spopadali z italijansko vojsko celo dopoldne, dokler jim ni zmanj­ kalo streliva. Italijanski alpski bataljon Val Toče je imel štiri padle in sedem ra­ njenih, kar je bila ena od naj večjih izgub med italijanskimi enotami v napadu. 13 Postavlja se vprašanje, v kakšni meri bi bila ta prizadevanja in pripravljenost učinkoviti, če bi civilna oblast (takratni Narodni svet) podprla taka prizadevanja in pripravljenost prostovoljcev in če bi vojaška poveljstva pravočasno sprejela, organizirala, oborožila in vsaj za silo usposobila številne prostovoljce, katerih število bi se ob takem ravnanju nedvomno še bistveno povečalo. Vendar si, po mnenju Godeše, svet v takratni negotovih razmerah ni zadal nobenih obrambnih nalog.14 3. Status civilistov na vojaško zasedenem ozemlju V zvezi s statusom in pravicami civilistov na vojaško zasedenem ozemlju se zaustavljamo le ob enem vidiku, ki po svoje pomeni poglavitno značilnost gle ­ de ravnanja vojaških oblasti v razmerju do civilnega prebivalstva: kolektivnih kaznih zaradi delovanja posameznikov, zaradi katerega se prebivalstvo ne more šteti kot solidarno odgovorno. Te so bile - kot smo že navedli - že od prvih več ­ stranskih mednarodnih pogodb izrecno prepovedane. Italijanski okupatorje na obravnavanem območju celoten sistem izrekanja in izvajanja kolektivnih kazni tako razvil in izpopolnil, da ni to nasilje, kot je ugoto­ vil Tone Ferenc, 15 zlasti od leta 1942 naprej po krutosti in obsegu nič zaostajalo za nasiljem nemškega okupatorja v severnem delu Slovenije. Najbolj pogosto upo- 12 Ivan Križnar: Prostovoljci. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 9. Ljubljana 1995, str. 382; Naro­ dnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana 1977 (dalje NOV), str. 31, isl. 13 NOV, str. 41; Tone Ferenc: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. Izbrana dela. I: Ljubljana 2006 (dalje Ferenc, Izbrana dela I), str. 269. 14 Bojan Godeša: Čas odločitev : katoliški tabor in začetek okupacije. Ljubljana 2011 (dalje Go­ deša, Čas odločitev), str. 196. 15 Ferenc, Izbrana dela I, str. 330. 266 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo rabljane oblike so bile konfinacije, racije, koncentracijska taborišča in streljanje talcev. - Konfinacije so v fašistični Italiji predstavljale že dolgo, od leta 1926, preizku ­ šeno metodo nasilja nad prebivalstvom. Šlo je za pošiljanje protifašistov ali sicer sumljivih v osamljena kraje na jugu Italije, predvsem na otoke, ki so jim jih določili za prisilna bivališča za obdobje od enega do petih let. Na ozemlju Ljubljanske pokrajine je take ukrepe uvedel s svojo uredbo visoki komisar, 16 uporabljali pa sojih od julija 1942, pa tudi že prej (leta 1941 je bilo okoli 400 prijav policijskih in karabinjerskih uradov, leta 1942 pa okoli 250). Za mnoge prijavljene niso imeli nobenih podatkov o njihovi protiokupatorski dejavnosti, večinoma je šlo le za sum, da bi posamezniki glede na svoj poklic in ugled utegnili škodovati fašistični Italiji. 17 - Racije kot množična oblika kolektivnega zastraševanja in kaznovanja se v večji meri pojavijo po Mussolinijevih odlokih o tem, da obrambo in nato tudi varstvo javnega reda v pokrajini (19. januarja 1942) prevzame od civilne oblasti vojska. S pomočjo partizanskih ubežnikov, ki so začeli izdajati, je oblast začela na ulicah izbirati ljudi za zapore, nekatere pa so odpeljali v kon­ centracijska taborišča. 18 Racije so sistematično izvajali predvsem v Ljubljani, od 23. februarja ograjeni z bodečo žico, pa tudi na podeželju, na območjih večjih vojaških enot. Prva (»velika«) racija v Ljubljani je trajala 19 dni (od 24. februarja 1942), v njej pa so zajeli več kot 20 tisoč oseb in jih 936 zaprli ter 3 ubili. 19 - Interniranje se je praviloma omejevalo na vnaprej določene skupine prebi ­ valcev (antifašiste, tujce, take, ki bi »utegnili motiti javni red ali izvajati sa­ botaže« idr.) Internirani so bili v posebnih, koncentracijskih taboriščih ali v oddaljenih občinah. Posebno skupino internirancev so tvorili sorodniki parti­ zanov.20 - Strelj anj e talcev in usmrtitve civilistov v povezavi s potekaj očimi oboroženimi spopadi, zlasti z veliko poletno-jesensko ofenzivo 1942, predstavljajo najbolj tragično obliko kolektivnih kaznovanj prebivalcev pokrajine. Prvo omembo izraza talci v okupatorjevih dokumentih zasledimo že 4. septembra 1941, po partizanskem napadu na vojaško patruljo v Št. Vidu pri Stični. Razen obsoje ­ nih pred vojaškim sodiščem so potekale številne usmrtitve tudi mimo sodišča; pobudo za tak ukrep je dal poveljnik 2. armade general Roatta februarja 1942. Množično streljanje talcev je potekalo od 28. aprila 1942 do kapitulacije. 21 V 16 Bolletino Ufficiale per la provincia di Lubiana/Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 76- 107, 20. 9. 1941, str. 531, Določbe o varnostnih odredbah proti nevarnim osebam. 17 Tone Ferenc: Rab - Arbe - Arbissima : konfinacije, racije in internacije v Ljubljanski pokrajini : 1941-1943 : dokumenti. Ljubljana 2000 (dalje Ferenc, Rab), str. 5. 18 Ferenc, Izbrana dela I, str. 330. 19 Prav tam, str. 5-9. 20 Prav tam, str. 10-13. 21 Tone Ferenc: Talci. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 13. Ljubljana 1999, str. 183-184. 267 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju vsem obdobju okupacije so italijanske oborožene sile ustrelile najmanj 416 posameznikov in 238 skupin s 1153 osebami. 22 - Veliko škode prebivalstvu in tudi žrtev so povzročili požigi posameznih vasi, največkrat povezani tudi z izgoni, interniranjem ali zapiranjem prebivalcev. Poveljnik II. armade Ambrosio je oktobra 1941 izdal naredbo o požigu naselij in izselitvi prebivalcev v primerih, ko imajo v njih oporišča uporniki. Že prej, marca 1942, so bile požgane vse vasi pod Mokrcem južno od Ljubljane. 23 Bili pa so še nekateri ukrepi in omejitve, ki so zadevale prebivalstvo na zase ­ denem ozemlju: aktivnosti glede krajevnih poimenovanj, imen ulic in trgov, delov mesta (»Sisca« za Šiškoi dr.), trgovin in drugih lokalov. O prvi taki zahtevi okupator­ skih oblasti (za »ustrezno« spremembo imen nekaterih ulic v središču mesta) se govori hkrati z zahtevo za odstranitev kraljevih spomenikov, Mačkovšek 24 pa v svojem dnevniškem zapisu 31. maja omenja, da zahtevajo Italijani pre ­ imenovanje 34 ulic in trgov; prevajanje oziroma dvojezična imena vseh ulic, trgovin in lokalov so tako ali tako prekrila celotna mesta in druge kraje. Tiskovni urad visokega komisarja je poleti 1941 pregledal sezname vseh knji­ žnic, društev založb in drugih ustanov ter iz njih izločil vse knjige, ki niso bile po volji fašistom. 25 Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino govori v več svojih poročilih o svo­ jih učinkovitih ukrepih v smeri italijanizacije in fašizacije celotnega življenja v pokrajini (prvo poročilo je datirano z 22. 4. 1941): - o cenzuri časnikov ter italijanskih in fašističnih navodilih uredništvom, - o nadzoru nad telefoni in telegrafski cenzuri, - o pripravi in izdajanju dvojezičnih časnikov (prim. Jutro, 27. aprila 1941), - o razpustitvi protiitalijanskih iredentističnih ter nacionalističnih organizacij (torej vseh slovenskih strank in organizacij in njihovo nadomeščanje z edino dovoljeno fašistično stranko, - o ukinjanju strokovnih združenj in sindikatov ter njihovem nadomeščanju s korporativnimi združenji fašističnega tipa, - o uvedbi dvojezičnosti v vse akte, dopise in delovanje v javnih uradih in pro­ storih, - o zaprtju univerze zaradi njenega protiitalijanskega vedenja. 26 Ob tem je treba omeniti še sistematične napore za fašistično preobrazbo vzgo­ je in izobraževanja ter s tem celotnega življenja najmlajših generacij (z organizi- 22 Tone Ferenc: »Ubija se premalo«. Ljubljana 1999 (dalje Ferenc, »Ubija se premalo«), str. 16-27. 23 Prav tam, str. 139; Ljubljana v ilegali, knj. 2: Država v državi. Ljubljana 1961, str. 475, 477; Ljubljana v ilegali, knj. 3: Mesto v žici. Ljubljana 1967, str. 482. 24 Jera Vodušek Starič: »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana 1994, str. 23. 25 Tone Ferenc: »Gospod Visoki komisar pravi...« : Sosvet za Ljubljansko pokrajino: dokumenti. Ljubljana 2001 (dalje Ferenc, »Gospod visoki komisar«), str. 107. 26 Tone Ferenc: Fašisti brez krinke : dokumenti 1941-1942. Maribor 1987 (dalje Ferenc, Fašisti brez krinke), dok. 3, str. 113, 115. 268 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo ranjem mladih fašistov in fašistk, volkuljinih sinov in hčera, malih Italijank idr.), prav tako pa tudi prostega časa in kulturnega življenja prebivalcev (dopolavori, sabato fašista). 27 Posebej je treba omeniti tri ukrepe: - obveznost vseh funkcionarjev v vseh javnih uradih, da pozdravljajo po rim­ sko, - preučevanje želje, da bi se na vseh področjih usmerjali v našo (tj. italijansko) kulturo, - v osnovni šoli, je bila določena šestletna namesto sedemletne šolske obvezno ­ sti. 28 Čeprav niso prišli do realizacije, je treba med zamišljenimi oblikami kolektiv ­ nih kazni omeniti tudi načrte za preureditev pokrajine oziroma rešitev vprašanja prebivalstva: preselitve, uničenje ali asimilacija, na izpraznjena območja pa naj bi naselili Italijane. Načrt, poslan notranjemu ministrstvu, govori tudi o omeji ­ tvah in osiromašenju kulturnega življenja in univerze, izenačenju srednjih šol z italijanskimi in zamenjavi slovenskih učiteljev v osnovnih šolah z italijanskimi. 29 Koreniti posegi so bili izvedeni tudi na področju lokalne samouprave. Visoki komisarje takoj odpravil občinsko samoupravo: razpustil je izvoljene občinske odbore, občinsko upravo so poslej vodili dotedanji župani ali na novo imenovani občinski komisarji. Januarja 1942 je z dekretom določil, da vse župane imenuje sam; ti morajo priseči italijanskemu kralju, za pomoč pa imajo od zgoraj imeno ­ vani svet. Za komisarje je ponekod imenoval vodje fašističnih centrov in itali ­ janske učitelje, od decembra 1941 pa so posamezne predloge z obrazložitvami pripravila kar policijska ravnateljstva - kvesture. 30 Nekateri od omenjenih ukrepov in dejavnosti so služili zagotavljanju varnosti oboroženih sil in kot taki niso sporni. Nekaj pa je bilo takih, ki so v mednaro ­ dnih aktih izrecno ali po vsebini prepovedani, ker prejudicirajo prihodnjo uredi ­ tev države (razpustitev strank, strokovnih združenj, sistem in usmeritev vzgoje, zahtevanje prisege novi državi in njeni ureditvi, ki se da razbrati iz obveznega fašističnega pozdrava), drugi pa so v izrecnem nasprotju z vsebino akta (ukaza) o ustanovitvi pokrajine, ki govori o slovenskem pouku v osnovni šoli ter o fa­ kultativnem pouku italijanščine na srednjih in višjih šolah, o dvojezičnosti pa le za uradne odredbe (akte), ne pa za dopise in delovanje uprave. Posebej je treba omeniti določbo o skrajšanju šolske obveznosti za eno leto; vsi ukrepi v celoti so v nasprotju z 2. členom ukaza, ki zagotavlja avtonomni razvoj pokrajine, »upo­ števajoč etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe«. Zadnji omenjeni ukrep pa v primerjavi s prejšnjo ureditvijo 27 Tone Ferenc: Italijanski okupacijski sistem v Ljubljanski pokrajini. V: Ferenc, Fašisti brez krin­ ke (dalje Ferenc, Italijanski okupacijski sistem) str. 58-74. 28 Prav tam, dok. 3, str. 114, dok. 21, str. 154-155. 29 Ferenc, Fašisti brez krinke, dok. 99, str. 422-424. 30 Ferenc, Italijanski okupacijski sistem, str. 49-50. 269 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju pomeni pravo kulturno kontrarevolucijo, saj je bila že od Marije Terezije pred ­ pisana osemletna šolska obveznost, prav tako tudi po jugoslovanskem zakonu iz leta 1929. 4. Status vojnih ujetnikov V uvodni opredelitvi veljavnih določb o vojnih ujetnikih se govori tako o namenu ujetništva, o statusu ujetnikov in ravnanju z njimi (varnost, prepoved po­ vračilnih ukrepov, vzdrževanje), kar je predvideno za čas okupacije. Če pa pride do končanja oboroženega spopada in trajne ureditve statusa določenega ozemlja, je treba zagotoviti varno vrnitev oziroma namestitev zajetih ujetnikov na oze ­ mlju po njihovi izbiri in, seveda, prenehanje statusa vojnega ujetnika. V pravni ureditvi Ljubljanske pokrajine, ki se je po nekaj tednih preobrazila v priključeni del Italije, pa je prihajalo do nerazumljivih in celo nesmiselnih obratov, ki so se glede ujetnikov pokazali tako, da se zagotovila glede jasno določenega statusa in pravic, veljavnih za vojaško zasedena ozemlja, v glavnem niso uresničevala, hkrati pa jim tudi ni bilo omogočeno, da zaživijo normalno življenje v stabilni mirnodobni ureditvi. Na kratko: - v razglasu poveljstva XI. armadnega zbora (Službeni list Dravske banovine, 33, 23. aprila 1941) je določeno, da se morajo vsi moški, ki so kakor koli za­ pustili jugoslovansko vojsko in se vrnili domov, staviti na razpolago najbližji okupacijski vojaški oblasti; - večino jugoslovanskih vojnih ujetnikov slovenske narodnosti so nemške in italijanske vojaške oblasti izpustile do spomladi 1942.31 Izpuščanje oziroma prostost teh ujetnikov, ki so bili v ujetniškem taborišču na Reki (tam so bili tudi tisti, ki so jih Nemci vrnili Italiji), pa ni trajalo dolgo: 16. marca 1942 je poveljstvo XI. armadnega zbora poslalo svojim večjim enotam sezname za aretacijo ujetnikov, predvideno za 20. marec. Zajeli so veliko večino tistih s seznamov in jih začeli odvažati v koncentracijsko taborišče Gonars, skupaj 1120 častnikov in podčastnikov. Vendar jih tam niso obravnavali kot vojne ujetnike, temveč kot civilne internirance, ustrezneje bi bilo reči taboriščnike, v bednih razmerah in brez slehernih zagotovljenih pravic. 32 Položaj z ujetniki na ozemlju pod italijansko okupacijo seje torej komaj v kakšni točki ujemal z mednarodnimi pravili, v glavnem pa je ostal njihov status nedorečen (posebne izkaznice in občasno javljanje na policiji idr.). - Posebna obravnava je veljala glede ujetih pripadnikov partizanskih enot (in tudi neoboroženih pripadnikov odporniškega gibanja), ki jim okupator ni priznaval statusa vojnih ujetnikov, čeprav so ustrezali pogojem iz ženevske konvencije; navadno so jih usmrtili, druge pa poslali v koncentracijska ta- 31 Ferenc, Izbrana dela I, str. 77. 32 Ferenc, Rab, str. 11. 270 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo borišča.33 Kazenske določbe, ki se nanašajo na ujete partizane, so v vseh odlokih in ukazih praviloma veljale tudi za njihove podpornike oziroma dru ­ ge udeležene v spopadih ali prebivalce na lokacijah, kjer so se taki spopadi dogodili. V splošnem je mogoče ugotoviti, da so bile vojnim ujetnikom kršene vse nji­ hove temeljne pravice in dostojanstvo, tako z zornega kota predpisov, ki so veljali za obdobje vojaške zasedbe, kot glede na obdobje vrnitve v normalno življenje po formalni priključitvi dela ozemlja drugi državi. 5. Status pripadnikov milic (rezervistov) in prostovoljskih enot (partizanov) Ta status je bil, kot smo omenili, načelno urejen s Haaškim pravilnikom (1899, 1907), vendar je po mnenju nekaterih teoretikov in tudi šol (zlasti pruske pravne šole, kije s svojim vplivom segala tudi v obdobje tretjega rajha) kljub zadoščanju omenjenim štirim pogojem (odgovorno poveljstvo, znak, odkrito nošenje orožja, vodenje operacij v skladu z zakoni vojne) bilo vprašljivo njihovo delovanje na okupiranem ozemlju, čeprav se v pravilniku o tem ne govori izrecno. Nemci so v vojni v glavnem zanikali tak status partizanov (gverilcev) in so z zajetimi izredno kruto ravnali in jih praviloma pobijali, 34 italijanska vojska pa jih je pri tem pre ­ težno posnemala. Tako je v Mussolinijevem odloku z dne j. oktobra 1941, ki se nanaša na priključena ozemlja, določena smrtna kazen za napade na enotnost, ne ­ odvisnost in celovitost države, napade na njeno varnost ter prevratniške združbe, brez opredelitve storilcev in podrobne razčlembe vsebine teh kaznivih dejanj. 35 Na tej podlagi je začelo novembra z delom vojaško vojno sodišče v Ljubljani; 6. decembra je bila pred njim izrečena prva obsodba partizanskega poveljnika. Med vsemi na smrt obsojenimi pred tem sodiščem je bila polovica borcev NOB, samo v obdobju, ki ga obravnavamo, jih je bilo osemdeset. 36 6. Kulturna dediščina Italijanski okupatorji so kaj kmalu po zasedbi Ljubljane zahtevali odstranitev spomenika kralju Petru I. Karađorđeviću pred magistratom in kralju Aleksandru I. Karađorđeviću v parku Zvezda ter spominskega obeležja na njegov atentat, postavljenega pred meščansko šolo na Viču. Od župana Ljubljane Adlešiča so zahtevali, da občinski svet sprejme odloke o tem brez izrecnega sklicevanja na omenjeni diktat. Pozneje je visoki komisar Grazioli, kije nenapovedano prišel na sejo občinskega sveta v začetku julija 1941, postavil rok enega meseca za odstra ­ nitev spomenikov, lahko tudi s premestitvijo v muzej. Ko je čas potekel, je ko­ misariat naročil italijanskemu podjetju, da opravi to delo s pomočjo vojske. Spo- 33 Damijan Guštin: Vojni ujetnik. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 14. Ljubljana 2000, str. 329. 34 Savin Jogan: Mednarodno vojno/humanitamo pravo. Ljubljana 1997, str. 50. 35 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 37-39. 36 Tone Ferenc: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, knj. III. Nasilje in izkoriščanje gmotnih sil za potrebe okupatorskih držav. Ljubljana 2009, str. 194-197. 271 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju menik kralju Aleksandru so najprej ogradili in za ograjo prežagali bronasti kip ter ga prekucnili, da se je razbil. Nato so ga razbili na kose, v treh naslednjih nočeh pa minirali podstavek. Spomenik kralju Petru iz podpeškega marmorja so razbili in pozneje preganjali ljudi, ki so želeli vzeti kak kamen za spomin.37 Grazioli je sicer na tretji seji konzulte (3. 7. 1941) omenil, da nima prebivalstvo Ljubljane ničesar skupnega s spomeniki kraljema Petru in Aleksandru, niti s srbsko kulturo in da bodo zato odstranjeni - tudi zato, ker se je Jugoslavija izneverila trojnemu paktu ter izzvala vojno proti silam osi. Visoki komisarje na seji še poudaril, da kipa ne bosta uničena, temveč se bosta shranila v Narodnem muzeju kot ume ­ tniški deli. 38 Makso Šnuderl v svojem dnevniku omenja tako široko zgražanje, številne napise zoper Italijane in poškodovanje javne infrastrukture kot proteste zoper ravnanje okupatorja.39 7. Okupacija: aneksija Ne glede na konkretni položaj v zvezi z zasedbo slovenskega (in drugega ozemlja takratne jugoslovanske države), je treba najprej upoštevati dejstvo, da pristojnost (jugoslovanske) vlade nad tem ozemljem ni prenehala, saj se je ta le umaknila na ozemlje zavezniških držav in ohranila ter vzdrževala odnose z večjim številom držav, ki so si vzajemno priznavale suverenost; na ozemlje za­ vezniških držav (na Bližnji vzhod in v Kanado) se je premestilo tudi več enot in poveljstev jugoslovanskega vojaškega letalstva, mornarice in pehote (primerjaj izjavo 4. kraljeve vlade maja 1941 in zapisnik jugoslovansko britanskega sestan ­ ka 30. 6. 1941).40 V nobenem primeru torej ni mogoče govoriti niti o debelaciji, prav tako pa ni prišlo do končanja sovražnosti z mirovno pogodbo. Lojze Ude je že leta 1943 na zborovanju slovenskih pravnikov poudarjal, da enostranski akt aneksije ni le v nasprotju z mednarodnim pravom, temveč tudi zo­ per temeljne norme spoštovanja svobode in pravice do samoodločbe. 41 Poznejši ukaz italijanskega kralja o veljavnosti odredb v Ljubljanski pokrajini (Službeni list za ljubljansko pokajino, 10. junija 1941,47) določa, da ostanejo v veljavi tiste odredbe, ki sojih dotlej izdale zasedbene oblasti, v veljavnost drugih zakonov na tem ozemlju pa se ne spušča. Aprila 1942 pa so bili objavljeni še nekateri temeljni akti italijanske kraljevine (Ustava iz leta 1848, zakon o razglašanju in objavljanju zakonov, sicer pa še snop zakonov, ki se nanašajo na statut fašistične stranke, idr. (Službeni list za ljubljansko pokrajino, 34, 29. april 1942). V vmesnem obdobju je bilo izdanih še nekaj zakonov, ki uvajajo posamezna kazniva dejanja, dodatno 37 Arhiv Republike Slovenije, Osebna zbirka Izidorja Cankarja (AS 1660), fase. VI, str. 726-736. 38 Ferenc, Gospod visoki komisar, str. 104-107. 39 Makso Šnuderl: Dnevnik 1941-1945, knj. 1: V okupirani Ljubljani. Maribor 1993, str. 131- 132. 40 Bogdan Krizman: Jugoslavanske vlade v izbjeglištvu 1941-1943. Zagreb 1981, str. 117, 118, 158, 159. 41 Lojze Ude: Moje mnenje o položaju : članki in pisma 1941-1944. Ljubljana 1994, str. 117. 272 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo k veljavnim domačim na področju kazenske zakonodaje (v razmerju do oboro­ ženih sil ipd.). Gre skratka za kombinacijo med režimom zakonodaje, ki se uporablja na za­ sedenih območjih, in stabilno zakonodajno ureditvijo mirnodobne države. Razli­ ke torej niso velike, razen ene same: trajne spremembe statusa dela države in nje ­ gove priključitve drugi, tuji, v tistem trenutku tudi sovražni državi ter agresorski. Primerjava dejavnosti in posameznih ravnanj ter aktov bana, Narodnega sveta oziroma njegovega predsednika in članov konzulte z vsebino mednarodnih pogodb oziroma z dejanskim stanom nekaterih določb veljavnih zakonov 1. Omenjena je že bila groba kršitev mednarodnega prava pri napadu Nemčije in Italije na jugoslovansko državo in slovensko ozemlje brez vojne napovedi. Se ­ veda je hkrati tudi popolnoma razumljivo, da takratno začasno vodstvo (Narodni svet) na to prakso ni moglo vplivati. Vendar se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo z vidika temeljne nacionalne sa­ mozavesti in ponosa modro, da bi se ob raznih priložnostih stikov z obema oku­ patorjema (zlasti pa s predstavniki italijanske države, ker so bili ti pogostejši in bolj intenzivni) to vodstvo vsaj vzdržalo pretiranih izrazov hvaležnosti, kot je npr. prošnja Marka Natlačena ob obisku tajnika fašistične organizacije Graziolija pri njem (14. aprila), da sporoči dučeju vdan pozdrav v njegovem imenu in imenu prebivalstva pokrajine, ali zahvala vsega prebivalstva zasedenih krajev Italija­ nom »za blagohotnost ob njihovi zasedbi pokrajine«, ki jo preberemo v vdanostni izjavi štirih uglednih slovenskih predstavnikov dučeju v imenu slovenskega naro­ da 18. aprila 1941 (Slovenec, 16. in 19. aprila 1941). 2. Oboroženi odpor civilistov (zbiranje prostovoljcev) V okviru naše teme nas zanima predvsem, kako se je na opisano široko pripra­ vljenost predvsem mladih in na samo prostovoljsko gibanje, deloma organizira ­ no, deloma povsem spontano, odzvalo takratno slovensko vodstvo. Prvo dejanje na tem, takrat razgretem polju aktivnost številnih organizacij in združenj, seje zgodilo že pri oblikovanju Narodnega sveta, 6. aprila, ko so navzoči na seji zavrnili zahtevo KPS za vključitev v ta organ. Utemeljitev je bila, da naj bi »Narodni svet sestavljali samo zastopniki organiziranih in priznanih političnih strank«.42 Dejansko pa je bila izmed vseh sodelujočih strank formalnopravno v skladu z oktroirano ustavo iz leta 1931 le Jugoslovanska nacionalna stranka. Pravi razlog zavrnitve je bil povezan z obrambno usmeijenostjo komunistov, ki so si pri­ zadevali, da bi o obrambni aktivnosti ob agresiji zavzeli v svetu enotno stališče. 43 42 Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 1 (dalje Natlačen o svojem delovanju), str. 123. 43 Godeša, Čas odločitev, str. 193-194. 273 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju V poznejšem razglasu bana in Narodnega sveta za Slovenijo z dne 10. aprila (še isto dopoldne objavljenega v letakih in po radiu, pozneje pa v tisku) je govor o tem, da bi bil v tistem trenutku največji greh nad narodom, če bi civilni ljudje uporabljali orožje proti tuji vojaški sili ali če bi kakor koli drugače sovražno na­ stopili v tej smeri (Slovenec, 12. aprila 1941). Če bi morda ob domačih enotah, ki so se po svojih močeh upirale prodirajočemu sovražniku oziroma se ponekod že umikale, ljudje v tej negotovosti nemočno čakali, kaj se bo zgodilo, bi verje ­ tno bil tak poziv k ohranjanju reda in miru ter na tradicionalno disciplino, ki se tudi omenjajo v razglasu, na mestu. Ker pa se je ob razpadajoči vojski že začelo in razvilo široko prostovoljsko gibanje, bi to dejstvo svet moral zaznati in ga po svoje celo opogumiti. Upora zaskrbljenih prebivalcev, ki jim gre v takih odločil ­ nih trenutkih za usodo domovine in so pripravljeni za to tudi tvegati, seveda ni mogoče umestiti v »motenje reda in miru«. Že dan prej pa je Natlačen v funkciji bana zavrnil zahtevo za izpustitev zaprtih protifašističnih borcev, ki so se prostovoljno javili v vojsko. Podobne zahteve so postavljali zbrani prostovoljci v Novem mestu, vendar so jih iz zapora izpustili šele v soboto, 12. aprila popoldan, ko so v mestu že pred prihodom nemških izvi ­ dnic prevzeli oblast kulturbundovci. 44 3. Kolektivne kazni nad civilisti in status ter pogoji za življenje prebivalcev sploh Tudi v tem primeru nas zanima odnos naših predstavnikov v konzulti do opi­ sanih, nedvomno grobih in izjemno množičnih kazni oziroma povračilnih ukre ­ pov. Ob prvih, posamičnih ukrepih te vrste na sejah sosveta v glavnem ni bilo raz­ prave, seje pa odnos članov spremenil pozneje, ko sta se povečala tako obseg kot ostrina delovanja italijanskih oblasti. To kaže pismo, ki so ga člani sosveta poslali Grazioliju 25. avgusta 1941; v njem opozarjajo na povečano število aretacij in zapiranja nedolžnih zaradi suma komunizma, kar je tudi v nasprotju z zakonom in celo kaznivo. Ostrejši ton je ta kritičnost dobila v odstopu Marka Natlačena in Ivana Puclja, 10. septembra 1941, potrebne poudarke pa v obrazložitvi njune ostavke. Pucelj govori o tem, da se nedolžni vlačijo po zaporih, o nesmiselnih aretacijah uglednih kulturnih delavcev, držanju ljudi po zaporih brez sodbe itd. V javnosti želi izbrisati vsako sled čeprav samo videza odgovornosti. Natlačen opozarja na navedbe v skupnem pismu, posebej pa na incident na železniški progi pri Radohovi vasi, kjer je bilo aretiranih več kot 100 oseb, na 250 aretiranih iz okolice Črnomlja brez utemeljenega suma ter na podobne policijske metode tudi drugod na območju pokrajine. Žal iz dosegljivih virov ni mogoče dobiti vpogleda v prejšnja vprašanja, predloge in opozorila (ustna in pisna), o katerih govori zlasti Pucelj v obrazložitvi svoje ostavke. 45 Ta ugotovitev velja, enako kot za kolektivne kazni, tudi v primerih drugih 44 Franček Saje: Belogardizem. Mengeš 2008 (dalje Saje, Belogardizem), str. 34. 45 Ferenc, Gospod visoki komisar, str. 144-154. 274 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo ukrepov, omenjenih v prejšnjem poglavju (razpustitev strank, strokovnih zdru ­ ženj, sistem in usmeritev vzgoje, zahtevanje prisege novi državi in njeni ureditvi, dvojezičnost v javni upravi, skrajšanje šolske obveznosti, ukinjanje lokalne sa­ mouprave). 4. Vojni ujetniki Ker je šlo za ljudi, ki so ob napovedih in pričakovanjih o neskončno dolgi pri­ hodnosti fašističnega in nacističnega sistema vsaj s poklicne strani ne le padli v trenutne nemogoče razmere, temveč izgubili tudi vsakršno poklicno perspektivo in možnost osebnega preživetja in razvoja, je vsaj čudno, če niti v pokrajinskem sosvetu niti v številnih izjavah in načrtih takratnega slovenskega strankarskega vodstva tega problema niso zaznali niti ovrednotili ali poskušali vplivati na nje ­ govo učinkovito razrešitev. Člani konzulte niso storili ničesar za normalizacijo njih življenjskih razmer, predsvem zaposlitve, čeprav je očitno, daje šlo za posebej ranljivo skupino, ki vsaj glede poklicnega dela in perspektive ni imela niti približno ustreznih in z drugimi skupinami primerljivih pogojev. 5. Status dobrovoljcev (partizanov) Čeprav je bil odnos Natlačenovega kroga (njega kot bana, Narodnega sveta in članov konzulte) do vseh oblik odpora zoper okupatorja in posebej do partiza­ nov kot pripadnikov oboroženih enot in nosilcev tega odpora ves čas od prodora italijanske vojske na slovensko ozemlje (prostovoljci!) dokaj jasen in dosledno nasproten, se znotraj tega kroga vendar niso izrecno opredeljevali do statusa teh pripadnikov. Pravzaprav je do takega opredeljevanja prišlo le v enem primeru, na že omenjenem posvetovanju pri ljubljanskem škofu, 12. septembra 1942, ki so mu v naslednjih dneh sledili še številni sestanki operativne narave. 46 Na po­ svetu je na pripombo Pirkmajerja, da lahko Italijani po mednarodnem pravu od prebivalcev pokrajine terjajo lojalnost, nikakor pa ta ne zahteva vključevanja v boj proti gverili, Natlačen menil, da to, kar je v gozdovih, ni gverila in ni vojska, ker ne priznava niti jugoslovanske države niti kralja.47 Kot edini pravnik v tej združbi je s to pravno kvalifikacijo gotovo želel do konca odpraviti kakršne koli nejasnosti; vendar ta kvalifikacija v bistveni meri odstopa od določb Haaške kon­ vencije, saj ta ne govori o tem, da morajo take enote priznavati določeno vlado ali suverena. Ni odveč dodati, daje prav v tistem času prišla v javnost knjiga Ivana Tomšiča o vojnem in nevtralnostnem pravu, v kateri avtor ugotavlja, da so do ­ bro volj ske enote lahko organizirane neodvisno od redne vojske, vendar jih mora voditi odgovorna oseba; zanje sicer veljajo še trije pogoji, ki smo jih omenjali v uvodnem delu. 48 46 Saje, Belogardizem, str. 465-66. 47 France Koblar: Moj obračun. Ljubljana 1976, str. 174. 48 Tomšič, Vojno pravo, str. 44, 45. 275 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju 6. Kulturna dediščina Med 3. in 4. sejo konzulte je konec julija 1941 prišlo v Ljubljani v nasprotju z napovedano premestitvijo v muzej do porušitve in razbitja spomenikov obeh ju- goslovanskih/srbskih kraljev, kar je izzvalo številne proteste prebivalcev. Vendar pa ni podatkov o tem, da bi člani konzulte na naslednji, 4. seji dne 9. avgusta 1941 (do porušitve spomenikov je prišlo konec julija) bodisi posebej protestirali zoper to barbarsko uničenje zgodovinskih spomenikov in hkrati umetniških del, ki za odstranitev/premestitev spomenikov nikakor ni bila nujna, bodisi vsaj postavili vprašanje o tem. Na že omenjeni 3. seji konzulte (3. julija), na kateri so bili člani informirani o predvideni odstranitvi spomenikov kralju Petru in Aleksandru, pa je Natlačen opozoril na kršitev predpisov v zvezi z drugim delom kulturne dediščine, zaplem ­ bo številnih knjig v knjižnici Delavske zbornice, ki jih je izločila posebna delov ­ na skupina komisariata. Vendar ga pri tem ni zanimala usoda zaplenjenih knjig (v tej in drugih omenjenih knjižnicah) kot pogoja za izobraževalno in kulturno življenje, temveč le tisti fond, ki seje nanašal na »pobijanje komunizma« inje bil zato po njegovem posebej pomemben za odločno politiko v tej smeri. 49 7. Okupacija: aneksija O bistveni razliki med obema institutoma mednarodnega prava je bil govor v prejšnjem poglavju. Na tem mestu je treba poudariti ne le to, da člani konzul­ te niso izrazili nikakršne kritike protipravne priključitve Ljubljanske pokrajine Italiji, temveč so bili nosilci vseh aktivnosti in ravnanj na slovenski strani in so ne le sprejeli ta akt (kraljevi ukaz) o priključitvi na znanje, temveč so se (skupaj z župani 105 slovenskih občin, na čelu z ljubljanskim županom in z ljubljan­ skim škofom) v imenu vseh prebivalcev pokrajine večkrat neskončno prijazno zahvaljevali, izražajoč »svoje veselje in ponos, ker so bili Slovenci priključeni Kraljevini Italiji«; zahvala je bila izrečena tudi za »plemenite in posebne ukre ­ pe«, uvedene za ozemlje pokrajine, kar vse naj bi pričalo, s »kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom«.50 8. V razmerju do takrat veljavne zakonodaje poglejmo najprej elemente de ­ janj, ki se nanašajo na to, da bi se država ali njen del protipravno spojila s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostojna država (čl. 94/4 KZ). Poglejmo si najprej načrtno prizadevanje za to, da bi slovensko ozemlje vo­ jaško zasedel v celoti najprej eden od agresorjev; ko se to ni posrečilo, pa drugi. a) Gre najprej za opisane poskuse pogajanj z nemškim poveljstvom in poskuse povezave z nemško vlado za pogovor o usodi slovenskega ozemlja in o civil- 49 Ferenc, Gospod visoki komisar, str. 107. 50 Božo Repe: Mimo odprtih vrat: izbrani dokumenti o dejavnosti okupatorjevih sodelavcev na Slovenskem, Ljubljana 1988, str. 26. 276 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo ni upravi na tem ozemlju. Oglejmo si najprej razmerje med Narodnim svetom in nemškimi predstavniki na ozemlju zasedene Štajerske. Nedvomno je pri teh prizadevanjih šlo za pričakovanja in zavzemanje Narodnega sveta za to, da bi celotno slovensko ozemlje v Jugoslaviji zasedel nemški okupator, ga postavil pod svoje varstvo in na njem zagotovil kolikor toliko avtonomno slovensko oblast; morda je bila zgled za to takratna Slovaška.51 Neposredno pred poskusom vzpostavljanja stikov s kompetentnimi pogajalci na nemški strani je treba omeniti pogovore Natlačena in drugih predstavnikov Narodnega sveta z generaloma kraljeve vojske Jugoslavije (Pandurovičem in La- vadinovićem) v Zagradcu 10. aprila 1941. Natlačen je na teh pogovorih vztrajal, da se vojaške enote na ozemlju Slovenije podredijo Narodnemu svetu, general, ki bi prevzel vodstvo nad njimi, pa bi se moral po najkrajši poti povezati z nemško vojsko in skleniti premirje. Slovensko ozemlje naj bi ostalo celota, uprava pa čim bolj v slovenskih rokah. Dr. Marjan Zajec, štabni kurir v diviziji generala Pandu- roviča, je o pogovoru z delegacijo Narodnega sveta zapisal v svoj dnevnik, da so mu povedali, da so prišli generaloma sporočit predlog, da se Slovenija razglasi za samostojno državo, ki naj pristopi k trojnemu paktu.52 Poskus vzpostavitve stikov z nemško vojsko je sledil naslednji dan (11. apri­ la): znano je, da se je Natlačen po neuspešnih poskusih vzpostavljanja stikov z nemškimi oblastmi prek zagrebškega poveljstva ter prek Velenja končno s posre ­ dovanjem funkcionarjev ljubljanskega Kulturbunda povezal z nemškim vojaškim poveljstvom v Celju in potem v spremstvu treh dveh članov Narodnega sveta odpotoval tja in se srečal z nemškim oficirjem za zvezo in generalom Lanzem. Deputacija naj bi - kot izhaja iz Natlačenovega poročila Kreku v London -Nem ­ cem predlagala, da ustavijo sovražnosti na Slovenskem ter da slovenski častniki in vojaki ne gredo v nemško ujetništvo, hkrati pa prosila, da jih poveljstvo zveže z nemško vlado za pogovore o usodi slovenskega ozemlja in civilne uprave. Te zveze pa niso dobili, ker nemški general ni imel vladnega pooblastila za take pogovore. Očitno je bila v tej prošnji skrita tudi želja (ki pa Kreku ni bila ome ­ njena), da bi v stiku z nemško vlado tej predlagali, da kot glavna sila osi sprejme »samostojno« Slovenijo kot podpisnico trojne pogodbe. 53 b) Z vidika dolgoročno opredeljene usode slovenskega naroda kažejo podob ­ no naivnost tudi poznejši stiki in pogovori Natlačena ter predstavnikov Narodne ­ ga sveta s predstavniki italijanske države. Z vsebino določbe obravnavanega kaznivega dejanja so na eni strani primer ­ ljive že omenjane izjave in dejanja, ki so vzela na znanje ali celo izrecno odo ­ bravala ali izražala hvaležnost naroda za priključitev dela našega ozemlja k tuji 51 Ferenc, Izbrana dela, I, str. 274. 52 Saje, Belogardizem, str. 35. 53 Dušan Biber: Nacizem in nemška manjšina v Sloveniji. V: Odpor 1941 : zbornik s posveta ob 60. letnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ljubljana 2001, str. 47; Metod Mikuž: Pre ­ gled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, knj. 1. Ljubljana 1960, str. 50-51. 277 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju državi, ki si je to ozemlje najprej prisvojila kot agresor (prim. zlasti navedeno spomenico dučeju ob priključitvi 3. maja 1941). Na drugi strani je treba opozoriti na zavestno zakrivanje oči pred dejstvi o realnih stikih med Slovenci in Italijani v nedavni in starejši preteklosti, ki takrat niso bila presežena. Nasprotno, z zaostrovanjem represivnih in drugih ukrepov italijanskih oblasti so z vsakim dnem postajala bolj očitna. S pogostim kleče ­ plaznim izražanjem trajne hvaležnosti okupatorju kot da politični akterji na slo­ venski strani niso poznali italijanskih načrtov in prakse, ki so vodili do umiranja Slovencev in slovenske kulture na Primorskem. Razlika je bila seveda v tem, da po propadu poskusov pogajanj z Nemci ni bilo mogoče vplivati na izbiro Italija­ nov kot okupatorja, preveliko dvorjenje in hvaležnost ter obljube lojalnosti in pri­ čakovanje blagohotnosti v tistih trenutkih pa so bili po vsej verjetnosti pretirani. Velika neučakanost, priklanjanje in podložnost so se pokazali že takoj v začet ­ ku, ob prodoru italijanske vojske do Ljubljane in že pred podpisom kapitulacije jugoslovanske kraljeve vojske (18. aprila 1941), koje župan simbolno izročil mestne ključe generalu Romeni in je bila na gradu izobešena bela zastava Na­ tlačen je skupaj z županom Adlešičem 13. aprila obiskal na italijanskem takrat vojaškem poveljstvu Emilia Graziolija, takrat še tajnika fašistične stranke (za ci­ vilnega komisarja je bil imenovan šele 17. aprila). Naslednji danje Grazioli vrnil obisk Natlačenu; taje znova zagotovil lojalnost prebivalstva okupatorju (Slove ­ nec, 16. aprila). Po primopredaji oblasti med banom in Graziolijem (18. aprila) so predstavniki vseh meščanskih strank pripravili deklaracijo za Mussolinija, v kateri se ponovno zahvaljujejo za okupacijo slovenskega ozemlja ter za obzirno in korektno ravnanje vojske in oblasti do prebivalstva, hkrati s prošnjo za to, da bi bila Slovenija ohranjena kot celota in bi kot taka prešla pod novi režim in se »politično ter gospodarsko uspešno naslonila na italijansko kraljevino«. 54 Za ce ­ lovito okupacijo slovenskega ozemlja s strani Italijanov seje Natlačen zavzel tudi ob obisku zunanjega ministra Ciana 25. aprila, posebej pa je taka želja Slovencev podčrtana tudi v že omenjeni deklaraciji Natlačena, Gosarja, Adlešiča in Puclja, naslovljeni na Mussolinija 18. aprila: Slovenija naj bi ostala nerazdeljena in bi naj kot celota prišla pod novi režim. 55 V obeh smereh prizadevanj gre za stik s sovražnima državama in za poskuse oblikovanja novega, bistveno drugačnega statusa našega ozemlja. Razmislek na strani slovenskih politikov, češ saj gre za začasno ureditev, pozneje nas bodo že zavezniki rešili, je prazen, saj druga stran gradi vsaj stoletni imperij. V pogovoru Ciana in Ribbentropa je tako slednji govoril o tem, da bo Hitlerjev novi red v Evropi zagotavljal mir za tisoč let, in sta se šele na pripombo Ciana zedinila, da bo tako vsaj sto let. 56 54 Dokumentacija o nasprotnikih NOB. - Osebni arhiv Borisa Mlakarja, mapa I; Saje, Belogardi ­ zem, str. 42. 55 Prav tam. 56 Dnevnik grofa Ciana. Zagreb 1948, str. 274. 278 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo Če pogledamo ta prizadevanja in ravnanja v luči takrat veljavne kazenske zakonodaje, je mogoče brez težav v njih zaznati prvine kaznivega dejanja, dolo ­ čenega v četrtem odst. 94. čl. KZ Kraljevine Jugoslavije, ki govori o tem, da se kaznuje, kdor započne dejanje, ki meri na to, da bi se država ali njen del spojil s tujo državo oz. da bi se njen del izločil iz celote in postal samostalna [samostojna] država. V KZ se dodatno opredeljuje, da za omenjeno kaznivo dejanje tudi ni po­ trebno, da bi tuja vlada oziroma njeni zaupniki takšno iskanje sprejeli. 57 Seveda se na omenjeni poti Natlačena in še nekaj članov Narodnega sveta v Celje niso povsem iznenada domislili take celovite rešitve za slovenski narod v takratni hudi nesreči in stiski. Tako npr. iz poročila odpravnika poslov nemškega velepo ­ slaništva v Beogradu dne 5. aprila 1941 izhaja, da sta se tega dne voditelja SLS Kulovec in Krek oglasila pri slovaškem poslaniku in ga prosila, da sporoči nem ­ ški strani njun predlog o tem, da bi z nemško pomočjo dosegli bodisi ustanovitev samostojne Slovenije, bodisi oblikovanje skupne države s Hrvati. 58 V primeru poznejše Natlačenove nameravane ponudbe o ustanovitvi nove države in njeni pridružitvi trojnemu paktu pa v primeru Nemčije nedvomno ni šlo le za tujo, temveč za sovražno državo, ki je le nekaj dni pred tem nenapovedano in grobo napadla Jugoslavijo skupaj z drugimi članicami sil osi. 9. Drugo od omenjenih kaznivih dejanj se nanaša na pripravljanje veleizdaje ali izdajstva države, osredinja pa se na vzpostavljanje stikov z vlado tuje države ali njenimi zaupniki ali zlorabo službene oblasti zaradi storitve kaznivih dejanj iz predhodnih členov (vključen je tudi omenjeni 94. čl.). V tem dejanju se posebej inkriminira tudi zbiranje ali urjenje ljudi, preskrbovanje, pripravljanje ali razde ­ ljevanje orožja, streliva ali denarja, seveda povezano z vzpostavljanjem stikov z vlado tuje države ali njenimi zaupniki oziroma prizadevanji, da bi se država ali njen del protipravno spojila s tujo državo (oziroma v tem obdobju, po protipravni priključitvi Ljubljanske pokrajine - utrjevanje te spojitve in njena legitimacija) ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostojna država, kar je posebej poudarjeno med prvinami prvega omenjenega kaznivega dejanja. Sredstva za tako dejanje po že omenjem tolmaču h KZ59 vključujejo iskanje stikov s katero koli tujo državo ali neposredno ali posredno po njenih zaupnikih (97/1. čl. KZ). V prejšnji točki so obravnavani pomembnejši stiki z vojaškimi oblastmi in civilnimi predstavniki obeh okupacijskih držav, Nemčije in Italije. a) Poleg naštetih stikov in poskusov vzpostavljanja stikov s posredovanjem drugih posameznikov in funkcionarjev na tem mestu omenjamo odgovor Na­ tlačenu in Narodnemu svetu, da predstavnik nemškega ministrstva za zunanje 57 Metod Dolenc: Sistem celokupnega kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1934, str. 350. 58 Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu : slovenski zbornik 2007. Ljublja­ na 2007, str. 348-349. 59 Metod Dolenc: Tolmač h Kazenskemu zakoniku Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1929, str. 193. 279 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju zadeve ne vidi možnosti, da bi se mogel sestati (in pogajati) s predsednikom slo­ venskega Narodnega sveta. Kljub temu odklonilnemu stališču je Natlačen še ne ­ kajkrat s pomočjo različnih zvez poskušal vzpostaviti stik z Nemci, vendar brez uspeha; deputacija je ugotovila, »da smo odbiti in da Nemci nasploh odklanjajo kakršne koli razgovore z nami«.60 Za območje in obdobje, ki ju obravnavamo, je razmerje med Narodnim sve ­ tom in vodilnimi strankarskimi politiki na eni ter italijanskimi oblastmi na drugi strani seveda mnogo bolj razčlenjeno in - razen morda v samem začetnem ob­ dobju okupacije - tudi z bistveno pomembnejšim vplivom na status in razmere prebivalstva. Zaradi pogostnosti teh stikov obravnavamo smo pomembnejše in značilnejše. Podobno kot v razmerju do nemške strani so bili tudi prvi stiki slovenskih strankarskih prvakov z italijanskimi oblastmi vzpostavljeni že v času prodiranja vojaških enot na slovensko ozemlje: srečanje generala Romera z ljubljanskim županom dr. Adlešičem na Viču s simbolno izročitvijo mestnih ključev (11. apri­ la); primopredaja poslov med Natlačenom in Graziolijem 18. aprila; obisk pred ­ stavnikov vseh meščanskih strank pri Grazioliju in izročitev posebnega pisma (deklaracije) za Mussolinija istega dne (podpisali so ga Natlačen, Gosar, Adlešič in Pucelj); odgovor Mussolinija 21. aprila; svetovana in pripravljena posebna adresa politične elite za dučeja ob razglasitvi ukaza, s katerim je bilo slovensko ozemlje priključeno Italiji; Natlačenov nagovor Mussoliniju ob sprejemu visoke ­ ga komisarja Ljubljanske pokrajine in članov konzulte pri njem 8. junija 1941 idr. Omeniti velja še številne obiske italijanskih ministrov in funkcionarjev fašistične stranke, kulturnih delavcev idr. v novi italijanski pokrajini. b) Poglavitna dejavnost Natlačena in njegovega kroga tudi po njegovem izstopu iz konzulte, ko seje začasno umaknil očem javnosti, ni prenehala: kot voditelj SLS v ilegali je skupaj s predstavniki drugih strank sodeloval pri oblikovanju slovenske ­ ga nacionalnega programa, od februaija 1942 pri ustanavljanju Slovenske zaveze in pozneje tudi pri nastajanju oboroženih vaških straž oz. MVAC; v tem smislu je maja 1942 predložil italijanskim oblastem posebno spomenico. Kot neformalnega voditelja slovenskega protirevolucionarnega tabora gaje oktobra 1942 likvidiral VOS OF.61 V tem delu nas zanimajo predvsem njegove aktivnosti pri nastajanju oboroženih enot in njihovo povezovanje z italijansko vojsko, kar je mogoče pove ­ zati s »preskrbovanjem, pripravljanjem ah razdeljevanjem orožja, streliva ah de ­ narja«; v tem okviru so to elementi obravnavanega kaznivega dejanje (97./1 čl.). V Ljubljani se je že septembra 1941 začela snovati združena slovenska protirevolucija, 62 do pomladi 1942 pa se je do konca izoblikoval t. i. protikomuni ­ stični tabor. Mikuž navaja,63 da so se kmalu po novem letu 1942 začeli v ljubljan- 60 Natlačen o svojem delovanju, str. 134. 61 Boris Mlakar: Marko Natlačen. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 7. Ljubljana 1993, str. 344. 62 Mikuž, Pregled NOB I, str. 304. 63 Metod Mikuž: Slovenska duhovščina in Osvobodilan fronta. V: Novi svet, 1946, str. 405. 280 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo skem škofijskem dvorcu sestanki, ki se jih je poleg škofa, Ehrlicha in Natlačena udeleževal tudi krog italijanskih oficirjev. Svoje organizacijsko jedro je tabor do ­ bil maja 1942 v Slovenski zavezi za narodno osvoboditev, ki je še istega meseca ustanovila prve ilegalne oborožene oddelke. Poleti istega leta se je odločila pod ­ preti organizacijo protirevolucionarnih vaških straž. Zaradi svoje šibkosti so se ti oddelki sčasoma podredili italijanskemu okupatorju in postali del njegovega okupacijskega sistema kot MVAC. Kmalu je prišlo do podobnih prizadevanj na obeh straneh: prve dni junija 1942 sta Robotti in Rupnik predstavila poveljstvu XI. armadnega korpusa načrt za uničenje partizanskih aktivnosti. Dvanajstega junija je bila na vrhovnem poveljstvu Supersloda sprejeta odločitev o neposredni pove ­ zavi italijanskih poveljstev in prizadevanj na slovenski strani. Pot je bila odprta. 64 Celovita podoba pomena, vloge in delovanja prostovoljnih protikomunistič ­ nih enot je razvidna iz določbe 142 okrožnice višjega poveljstva oboroženih sil Slovenija-Dalmacija (prej druga armada) 3/C z dne 1. marca 1942: Enote MVAC so rekrutirane, ustanovljene, oblikovane, oborožene, opremljene po posebnih pravilih. So v celoti in stalno odvisne od italijanskega poveljstva. 65 Do septembra 1942 je bilo v teh enotah približno 4 tisoč pripadnikov. V diviziji Isonzo sta bila npr. dva bataljona in tri samostojne čete MVAC s skupno 1308 vojaki, v diviziji Cacciatore delle Alpi 1658 vojakov v 9 četah, v enoti Črnih srajc XXI. Aprile 796 pripadnikov v osmih četah itd. 66 Značilna je ocena obveščevalnega oddelka II. armade, da se te enote, ki jih »dobro vodijo naši častniki in zanesljivi ljudje iz bivše jugoslovanske vojske /.../ hrabro bojujejo proti partizanom z ramo ob rami z našimi četami«. 67 Vojaške enote, ki jih okupator oborožuje in oskrbuje, ki jim poveljuje, so del okupatorjeve države in njegove (nezakonite) suverenosti. 68 Kakšna je bila v teh dogajanjih neposredna vloga Natlačena? Dr. Marko Natlačen in dr. Albert Kramer sta imela glavno besedo v Slovenski zavezi. 69 V tem času je imel Natlačen številne stike z vodjo slovenskega četniškega gibanja, majorjem Karlom Novakom, ohranil je stike z visokim komisarjem in fašistično stranko, z generalom Robottijem, tudi s predstavniki nemške vojske na Gorenjskem. 70 V komunikeju VOS ob njegovi smrti 71 se poleg omenjenih obi­ skov omenja, da seje v njegovi hiši redno tedensko sestajalo vodstvo bele garde (Novak, Stare, Reme, Avsenek idr.), precej pogosto pa tudi vodstvo »Bele garde« 64 Marco Cuzzi: L’occupazione italiana della Slovenia : (1941-1943). Roma 1998 (dalje Cuzzi, L’Occupazione), str. 80-85. 65 Prav tam, str. 92. 66 Prav tam, str. 95-98. 67 Navedeno po Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem : 1941-1945, knj. 1: Država v državi. Ljubljana 1987, str. 530. 68 Janko Pleterski: Senca Ajdovskega gradca. Ljubljana 1993, str. 26. 69 Saje, Belogardizem, str. 197. 70 Cuzzi, L’Occupazione, str. 80-85. 71 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 3. Ljubljana 1966, dok. 147, str. 369. 281 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju za mladino (Časar, Hribar, Jereb, Kuk, Žebot in Natlačenov sin Marko); omenjajo se obiski poveljnika Slovenske legije Smersuja, obveščevalnih in drugih visokih italijanskih oficirjev. Tako naj bi stal na čelu tudi vsem vojaškim pripravam za or­ ganizacijo oboroženih enot BG v pokrajini, čeprav se seveda postavlja vprašanje, ali niso bile morda te ocene o obsegu in strukturi obiskov zaradi večje odmevno ­ sti nekoliko pretirane. Po Cuzziju seje praktični rezultat teh stikov kazal v ilegal ­ nem srečanju predstavnikov Slovenske zaveze, stražarjev, poveljstva Slovenske legije in odposlanca slovenskega četniškega gibanja 17. maja 1942, na katerem so se dogovorili za ustanovitev »Štajerskega bataljona«.72 V že omenjeni spomenici, ki jo je škof Rožman, skupaj s podobno usmerjeno poslanico Ehrlicha, odnesel v Rim, je Natlačen kritiziral neustrezne metode ita­ lijanskih oblasti v boju proti partizanom, ker ne poznajo niti razmer niti jezika. Rotil je Italijane, naj vendarle že dovolijo in podprejo zamisel o beli gardi. Pre ­ dlagal je ustanovitev oborožene organizacije za samoobrambo prebivalcev. 73 Na posvetu, ki ga je škof Rožman sklical v zvezi s predhodnim obiskom generalov Roatte in Robottija »v nujni narodni zadevi« v škofijskem dvorcu 12. septembra 1942, se jih je med 18 navzočimi politiki in kulturnimi ter znanstvenimi delavci za organizacijo odpora proti slovenski partizanski vojski izjavilo šest (Natlačen, Avsenek, Kranjc, Stare, Šmajd in Zajec). 74 Natlačen - idejni organizator oboroženega odpora proti komunizmu, kot gaje označil Slovenec 16. decembra 1943, pa seje tudi sam neposredno vključil v te aktivnosti tako, daje za potrebe urjenja novomeške enote namenil svoje posestvo v Mimi Peči. 75 Predvsem zaradi njegovega umika izjavnega strankarskega življenja je bistve ­ no teže spremljati njegove aktivnosti in stike do smrti 13. oktobra leto pozneje. Nedvomno ni na razpolago dovolj elementov za pritrditev posameznim ocenam o učinkovitosti in rezultatih tako opisane dejavnosti Natlačena, manj vprašljiva pa je verjetno ocena glede njene razčlenjenosti in tudi usmerjenosti. Ker pa so bili številni omenjeni stiki tudi posredni, največ prek njegovega osebnega poo­ blaščenca za stike zunaj doma B. Remca, ostaja na podobi njegovega delovanja in snovanja še veliko nejasnosti. Za ilustracijo gostote in raznovrstnosti teh stikov sem upošteval dogajanje v zadnjem mesecu: od 1. do 12. oktobra 1942 je bil pri njem sestanek vodstva za mladino, po enkrat ali na več obiskih pa so bili v tem času B. Remec, kaplan Ma­ lovrh, dr. C. Žebot, dr. M. Stare, A. Novak, T. Debeljak, dva duhovnika v civilu in dva kurirja s pošto.76 72 Cuzzi, L’Occupazione, 80-85. 73 Saje, Belogardizem, str. 232-233. 74 Prav tam, str. 465, 466. 75 Cuzzi, L’Occupazione, str. 80-85. 76 ARS, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije (AS 1931), šk. 1499, mapa M. Natlačen, str. 11. 282 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo O ozadjih, motivih, spodbudah aktivnostih Natlačena v tem obdobju, ki bi se kazali npr. v zapisih pogovorov na domu, skicah za napovedane stike, zapisih telefonskih klicev ipd., ni uporabnih podatkov. Iz dokumentacije RSNZ izhaja, da sta se v Jugoslovanski tiskarni februarja 1943 v zlatem tisku tiskala dva izvoda Natlačenovega življenjepisa, eden za soprogo, drugi pa naj bi bil skupno z nje ­ govimi osebnimi predmeti najdenimi na mestu atentata (aktovko, spisi) spravljen v muzeju fašistične stranke, 77 vendar so se eksponati izgubili. V osebni zbirki Marko Natlačen, ki jo hrani Arhiv Republike Slovenije (AS 954), je le en sam dokument, namreč njegova plačilna knjižica. Ta pa je vendarle zelo povedna, saj iz nje izvemo, daje Natlačen svojo bansko plačo v višini 11.000 dinarjev (pozne ­ je okoli 3600 lir) z ustreznimi dodatki prejemal tudi pozneje, v času njegovega članstva v konzulti in v mesecih po njegovem izstopu, od oktobra do decembra 1941; poznejših podatkov v knjižici ni) Žig banovine zamenja maja 1941 žig ci­ vilnega komisariata Ljubljanske pokrajine, v zadnjih treh mesecih pa ob pedantni navedbi zneska plače ni več žiga, decembra tudi ne podpisa, a pisava računovodje (izplačevalca) je ista. 10. Oglejmo si delovanje Natlačena in Narodnega sveta še z vidika kaznivega dejanja, ki se nanaša na to, da med vojno pridejo trdnjave, ceste, zastraženi kraji in druge oborožene točke, orožarne, skladišča oziroma strelivo, ... mostovi, in druga za vojno potrebna sredstva v sovražnikove roke, ali kdor stori, da se spra­ vlja v nevarnost vojaška podjetja ali vojaške odredbe oziroma se na to pripravlja (108/1,2. čl.). Nekaj aktivnosti Narodnega sveta ter ukrepov in dejanj Natlačena kot njego ­ vega predsednika nedvomno sodi v ta okvir: v svojem poročilu v London omenja pooblastilo za intervencije, ki mu ga je dal Narodni svet. Med pomembnejšimi posegi omenja preprečevanje rušitev tovarn, rudnikov in mostov, »kjer to ni res potrebno iz nujnih vojaških ozirov«. Podobno velja za uničevanje skladišč, tako tistih z razstrelivi kot z zalogami hrane in drugih potrebščin. Pri prvih je očitno, da so zaloge pozneje povečale bojno moč sovražnika, pri prehranskih skladiščih pa bi verjetno veljalo namesto prepovedi uničevanja in praznjenja zagotoviti pre ­ meščanje njihovih zalog v občinska in druga skladišča za potrebe prebivalstva, ne pa, podobno kot pri tistih za razstrelivo, tudi te prepustiti okupatorju. Natlačen posebej govori o tem, daje osebno preprečil razstrelitev mostu v Črnučah z gro­ žnjo odgovornemu poveljniku z aretacijo, če bi se hotel samo približati mostu.78 S temi ukrepi in prizadevanji pa je bilo seveda v znatnem obsegu onemogoče ­ no onesposabljanje naprav, namenjenih oviranju prodora sovražnih enot na naše ozemlje. 11. Oviranje vojaške službe: kdor med vojno moti ali zavre vojaško osebo pri izvrševanju njene službe; kdor s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, državnega uslužbenca ali koga, ki mu je dodeljen v pomoč, ovre pri izvrševanju njegove 77 ARS, AS 1931, šk. 1499, mapa M. Natlačen, str. 6, str. magnetogr. 577. 78 Natlačen o svojem delovanju, str. 123-124. 283 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju službe, se kaznuje ... V kratki, nekajdnevni vojni (na tem delu Slovenije od prvega prodora med 6. in 8. aprilom ter 11. aprila) je šlo pogosto za »spravljanje vojaških podjetij ali vojaških odredb« v nevarnost (omenjali smo jih pri prejšnjem kazni­ vem dejanju), ki pa se hkrati prekrivajo z dejanskim stanom motenja ali oviranja pri izvrševanju vojaške službe oziroma delovanja javnih uslužbencev (113. in 127. čl.). Enako velja tudi glede razmerja takratne začasne oblasti (Narodnega sveta pod vodstvom dr. Marka Natlačena oziroma v funkciji bana) do opisanega položaja. Nekaj sklepov 1. Dr. Marko Natlačen je v vseh obravnavanih vlogah (kot ban, predsednik Narodnega sveta, član pokrajinskega sosveta/konzulte), skupaj s člani omenjenih teles, moralno odgovoren za neprimerno ravnanje v stikih z italijanskimi voja­ škimi in civilnimi oblastmi v primeru grobe kršitve mednarodnega prava, ko sta nemška in italijanska vojska v času od 6. do 17. aprila 1941 brez vojne napovedi ali drugačnega obvestila oboroženo prodrli na slovensko ozemlje takratne jugo­ slovanske države in ga vojaško zasedli. Ker ni bilo realne možnosti, da bi takratna redna in poznejša začasna oblast na Slovenskem vplivala na to dogajanje, bi bilo z vidika narodnega ponosa in dostojanstva potrebno, z vidika občutka nemoči in zgroženosti prebivalcev ob nenadnem napadu in razsulu obrambnega sistema domače obrambe pa naravnost nujno, da takratno vodstvo na ustrezno odmerjen in hkrati dovolj odločen način sporoči predstavnikom agresorskih držav, da nas je ta kršitev mednarodnega prava prizadela, namesto da se jim zahvaljuje za »blago­ hotnost« ob njuni zasedbi ozemlja Slovenije. 2. Dr. Marko Natlačen je v obravnavanih vlogah bana in predsednika Naro­ dnega sveta moralno odgovoren za neprimerno ravnanje in ukrepanje v primeru zbiranja prostovoljcev za obrambo pred agresorskimi silami. Namesto da bi s svoje strani spodbujal in pomagal organizirati odpor goloroke množice prosto­ voljcev ter se v ta namen povezal s poveljstvi jugoslovanske vojske, je pozival k redu in miru in opozarjal, da bi bil v tistem trenutku največji greh nad narodom, če bi civilni ljudje uporabili orožje zoper tujo vojaško silo, kar je bilo sicer že od leta 1899 priznano kot legitimna pravica svobodoljubnih narodov. 3. Dr. Marko Natlačen in drugi člani pokrajinskega sosveta/konzulte so mo­ ralno in v določeni meri tudi pravno odgovorni za neustrezno ravnanje v primerih kolektivnega kaznovanja, povračilnih ukrepov in drugih aktivnosti italijanskih oblasti do prebivalcev pokrajine, ki so pomenile kršitev pravic prebivalcev zase ­ denega ozemlja, in tudi pozneje, po protipravni priključitvi slovenskega ozemlja Italiji, ko so bile kršene njihove pravice iz ukaza o priključitvi (konfinacije, racije, internacije, streljanje talcev, dvojezičnost časopisov in v celotnem javnem življe ­ nju, ukinjanje društev, fašizacija javnega življenja, krajšanje šolske obveznosti idr.). Ker so prebivalci nedvomno razumeli vlogo sosveta tudi v tem, da opozarja na take omejitve in kršitve, je očitno bilo tega vse do protestne izjave članov so­ sveta bistveno premalo in opozorila, če so že bila, so bila premalo odločna. 284 Savin Jogan Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo 4. Podobno velja glede opozarjanja na status vojnih ujetnikov, ki so ostali tako rekoč brez zaščite in možnosti zaposlitve in dostojnega preživetja, ob rušenju in uničevanju javnih spomenikov pa ni bilo v konzulti nikakršnega opozorila ali vprašanja. 5. Glede razmerja med zasedbo pokrajine in njeno priključitvijo Italiji velja podobno kot v zvezi z nenapovedano agresijo, le da ima ta sprememba neprimer ­ no dolgotrajnejše in resnejše posledice, zato pa gre tudi za tako odgovornost vseh vpletenih. 6. Odnos do dobrovoljcev, v našem primeru partizanskih borcev, je s strani okupatorskih oblasti pomenil eno samo grobo kršitev ne le načel in določb med ­ narodnega prava, temveč tudi temeljnega človeškega dostojanstva. Žal tudi pri naših političnih predstavnikih ni bilo zaznati nobenih odstopanj iz take usmeri ­ tve, prej obratno: s strani članov konzulte in krogov ljudi, ki so seji približeva ­ li, je namesto trezne presoje prevladalo hujskaško navijanje za poostritev take usmeritve, kije zmogla samo razplamteti bratomorno vojno. Pred zgodovino jim ostaja ne le moralna pega, temveč tudi jasno zaznavne prvine pravne odgovorno ­ sti za tako ravnanje. Razmerje do takrat veljavne kazenske zakonodaje je nekoliko preglednejše. 7. Vrsta obravnavanih ukrepov, izjav in prošenj Narodnega sveta (za celotno nemško okupacijo slovenskega ozemlja in priključitev trojnemu paktu, podobno zavzemanje za italijansko okupacijo) jev nekaterih bistvenih elementih primer ­ ljiva s prizadevanji za protipravno spojitev države ali njenega dela s tujo državo, opredeljeno v 94/4 členu kazenskega zakonika kot izdaja (izdajstvo). 8. Drugo od kaznivih dejanj, pripravljanje veleizdaje (čl. 97/1), ki se kaže v vzpostavljanju stikov z vlado tuje države ali njenimi zaupniki, se prav tako po vsebini pokriva z vztrajnimi in sistematičnimi poskusi (v nemškem primeru) in že redno razvitimi stiki na italijanski strani. Ta člen vključuje tudi rekrutiranje - zbiranje ljudi, njihovo urjenje, oskrbo, oboroževanje. Omenjena dejanja so pod ­ pirala odcepitev oziroma pridružitev dela ozemlja države drugi državi oziroma k utrjevanju takega njegovega fokusa. 9. Naslednji dve kaznivi dejanji (oškodovanje vojske: aktivnosti, da pridejo vojaški objekti, strelivo, vojni cilji, kot so mostovi, prometnice, skladišča v so­ vražnikove roke ali ogrožanje vojaških podjetij oziroma odredb; oviranje vojaške službe - 108/1,2 in 113. čl.) imata vzporednice v delovanju Narodnega sveta, v še večji meri pa njegovega predsednika Natlačena, ki je vodil o rušenju predvi ­ denih objektov pogajanja z vojaškimi poveljstvi in pri tem, razen prepričevanja, občasno uporabil tudi grožnje. V vseh štirih primerih gre torej za jasno izražene prvine ne le moralne, tem ­ več tudi pravne oziroma kazenskopravne odgovornosti. Ker nismo v stanju, da v obravnavanih primerih in povezavah pridemo do celovitega dejanskega stanja o okoliščinah, obsegu in pojavnih oblikah teh dejanj, o njihovih posledicah, pose ­ bej pa o oblikah krivde, ni možno v nobenem primeru te odgovornosti konkreti ­ zirati; povezanost, prepletenost in primerljivost pa nedvomno ostajajo. 285 Dr. Marko Natlačen in the Historical Context Summary Summary Dr. Marko Natlačen in the Historical Context Summary In the time between both world wars Dr. Marko Natlačen was one of the lead ­ ing Slovenian politicians. He was bom in village Manče in the Zgornja Vipavska dolina valley (near Vipava) on the Easter Saturday, 24 April 1886, in a poor peas ­ ant family as the sixth child of father Peter (1834 - 1911) and mother Jožefa (1833 - 1907). Between 1875 and 1894 Peter and Jožefa had nine children, three of whom died in their early childhood. The eldest son Janez remained at the farm (1875 - 1964). There is no detailed information about the schooling of Marko Natlačen until the third year of the classical state general upper secondary school (gymnasium) in 1901/02. He was a good student. During his schooling in Ljublja­ na he lived at Alojzijevišče at the Poljanska cesta street, an institution named after saint Aloizij Gonzaga, patron of youth (1568 - 1591), which made it possible for children from poor families to study at the gymnasium. During his schooling he frequently published contributions, mostly personal narratives and descriptions of the village and peasant life in his birthplace as well as distinctively religious texts, in the Domače vaje gazette. Changes become apparent in the seventh year of the gymnasium (1905/06), when most of his contributions started focusing on social topics and differences between the rich and the poor. Already as a pupil and student Natlačen was a member and functionary of the Catholic organisations Slovenska dijaška zveza (League of Slovenian Pupils) and Danica academic society. He soon established contacts with the Slovenian Peoples Party leadership at the time. Between 1907 and 1912 he studied law at the University of Vienna. As a good student he received the Knafelj scholarship as of the academic year 1909/10. Among the social and political issues he had addressed until World War I, Natlačen paid most attention to the organisation of the Catholic educational work. In the time until World War I or during its initial stages he also expressed his opinion about the issue of the Austrian patriotism of Slovenians. He welcomed the Austro-Hungarian declaration of war to the King­ dom of Serbia on 28 July 1914. After he had completed his studies he started his professional career as a law­ yer's clerk for Dr. Ivan Šušteršič, attorney and leader of the Slovenian People's Party. Later he was an apprentice of Dr. Vladislav Pegan, also one of the lead ­ ing men in the Slovenian People's Party. In 1919 he opened his own law firm. In 1912 he married Vida Kos, who died soon after the birth of their second child in 1914. His second marriage was to Antonija Vilfan from a wealthy family from Črnuče pri Ljubljani. Natlačen's son Stanko from his first marriage and Marija (1919-1983), Marko (1921-2005), Anton (1930) and Milena Neža (1931) from 289 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju his second marriage lived to adulthood. Natlačen led his family life as an attorney and Ban in accordance with his Catholic principles. After World War I Natlačen started affirming himself in the Slovenian People's Party. In the 1920s his political career took off. Before World War I he voiced his disagreement with the ideas of the Marxist political camp or its representative the Social Democratic Party. He also demonstrated his adherence to the Austrian state and its ruler, just as after 1918 he firmly supported the Yugoslav state and its king. Among the pre-war Catholic politicians, Natlačen was not known for any radical viewpoints. In the period until 1929 he had proved himself in the Slovenian public life as a devout Catholic and as a notably anti-liberally oriented public and political worker. In accordance with the political doctrine of his party he was a resolute opponent of liberalism as well as communism. This became very apparent in the second half of the 1930s, when political Catholicism strug­ gled especially against communism as a world view. Between 1925 and 1927 he was the president of Orel, a Catholic gymnastic society established before World War I as a counterpoise to the liberal Sokoli organisation. Since 1926 Natlačen was a vice-president of the Slovenian People's Party, which in fact made him the head of the party in Slovenia, as its president Dr. Anton Korošec mostly stayed in Belgrade. He also became one of the top representatives of the civilian authorities in Slovenia. In the Logatec district, after taking over as the vice-president of the Slovenian People's Party, Natlačen was elected into the Ljubljana Administra ­ tive Unit Assembly. In January 1927 Natlačen was elected into the Assembly of the Ljubljana Administrative Unit (one of the two administrative-territorial units which Slovenia was divided into at the time), which he led, together with its regu ­ latory body the Ljubljana Administrative Unit Committee, until the introduction of King Alexander's Dictatorship on 6 January 1929. After the self-government bodies had been abolished with the King's Dictatorship, he was a commissioner of the Ljubljana Administrative Unit Self-government until the autumn of 1929. By carrying out these functions Natlačen played an important role for three years, not only in the operations of the Ljubljana Administrative Unit Self-government, but also in the Maribor Administrative Unit. Thanks to his efforts the financial sit­ uation of all economic, social, educational and cultural activities and institutions in the Ljubljana Administrative Unit Self-government, taken over from the state to a larger extent than in other administrative unit self-governments, improved. The tasks of the Ljubljana Administrative Unit Self-government were carried out most successfully in the country, and his contributions were also relevant for the Maribor Administrative Unit Self-government. In the years between 1927 and 1929 Natlačen, obviously a man of consider ­ able talent for detailed political and administrative work, asserted himself notably in the Slovenian social and political life as one of the most prominent representa ­ tives of the Slovenian People's Party and president of the Ljubljana Administra ­ tive Unit Assembly and its executive body, the Administrative Unit Committee. This was also the basis for his visible role in resolving the important issues of the 290 Summary further political and socio-economic development in Slovenia. Throughout his career Natlačen consistently expressed his support of the national emancipation in light of the key questions of the Slovenian national policies of the 1920s. In the 1930s, in Yugoslavia, Dr. Marko Natlačen was a high-ranking and vis­ ible politician of the Slovenian People's Party, officially forbidden but still active and still the strongest Slovenian political party. His otherwise forbidden party initially cooperated with the King's regime pragmatically, but then gradually dis ­ tanced itself from him and became a strong and resolute opposition. During these difficult times in opposition Natlačen carried out two kinds of political tasks. As a member of the inner-circle leadership he was a kind of an operative, while as an attorney he tried to provide legal protection for the politically accused sympa­ thisers of the former Slovenian People's Party. Natlačen cannot be linked to the outlining of the important tactical moves of the Slovenian Political Party, giving meaning to political reforms, or seeking insightful political solutions in the first half of the 1930s. He was mostly active at the executive level. In the beginning of 1933 he was confined to Bileća, Gacka and Sarajevo for 21 months. After his return to Slovenia he became the Ban of the Drava Banate in 1935 when his party, which became a part of the regime of the state-wide Yugoslav Radical As­ sociation (Serbian radicals, Slovenian Catholics, Bosnian Muslims), reclaimed the power. In September 1935 Natlačen became the Ban of the Drava Banate, and this function also involved the leadership of the Ban's Council, which was simply a consultative body for the outlining of the Banate budget for economic, social, health, educational and cultural activities. At Natlačen's proposal Korošec, the new Minister of the Interior, appointed 44 Ban's Councillors, belonging to the Catholic or the regime political camp exclusively. Natlačen took over the nominally important role of the Drava Banate Ban. Thus he was certainly the first and foremost politician of the Drava Banate with formally restricted but infor­ mally considerable powers. In the second half of the 1930s Natlačen managed to increase the Banate budget by more than a half, which was now realistically the highest in the state. He was also able to secure considerable loans and resources from the state funds for the improvement of the financial situation of the Banate's activities and institutions or for the successful development of Slovenia. He fo­ cused diligently on the Banate and its everyday problems, preserving the power monopoly of the Slovenian People's Party in all fields. His most radical demand was the demand for the establishment of an autonomous Slovenian Banate in 1940, which was not realised, though. During Natlačen's authority in the end of the 1920s and in the second half of the next decade certain aspects of Slovenian autonomy were introduced. Politically he followed the declared line of his party. In public he emphasised that everyone had to serve three ideals: faith in God, love of the nation and love of the state. Natlačen may have belonged to the innermost circle of the Slovenian People's Party leadership, but he did not seem to be the shaper of its policies - he was not a man to draw up the political concepts. Thus he was not the originator and shaper of concepts, he was simply an executor, a 291 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju party member who carried out his duties diligently, efficiently and with dedica ­ tion. Natlačen was primarily a capable executive body. However, after the attack against Yugoslavia and the occupation in April 1941 he was the only notable poli­ tician from the ranks of the Slovenian People's Party in Ljubljana. At the same time he certainly symbolised the former regime due to his important function as a Ban. In the period since the mid-1930s, while Dr. Marko Natlačen was the Ban of the Drava Banate, the ruling Yugoslav Radical Association (with the former Slo­ venian People's Party as its integral part) and the Communist Party of Yugosla­ via (Slovenia) confronted each other in the political field. The Communist Party consolidated its ranks after the severe blows sustained due to the introduction of the January 6th Dictatorship. The Ban and his administration had to face new challenges in their efforts to restrict the communist activities, as the communists changed their methods of operations and their ideological and political orienta ­ tions. Legal methods of work, based partly on the wider layers of the popula­ tion or the policy of the people's front, were characteristic for them. The regime kept monitoring the communist operations and tried to restrict them by arresting communists, limiting or preventing their activities in the workers' and other or­ ganisations, preventing them from publishing their texts, and so on. The resolve to prevent the communist activities was enhanced by the Yugoslav regime, espe ­ cially after World War II started in Europe, which was evident from the establish ­ ment of concentration camps. In the beginning of 1940 and 1941 the question of the communist activities was also addressed at the Drava Banate Ban's Council meetings. While the regime restricted the communist activities largely from the viewpoint of their potential danger, the communists based their efforts on the real social, political and national problems of the Slovenian society or nation. The demands for the improved social position of the workers, warnings against the fascist danger and the demands for the implementation of the basic standards of democracy paved the communists' path into the public realm. Propaganda was an important means of their operations, often characterised by extremely severe and class-oriented anti-regime rhetoric, also critical of Ban Dr. Marko Natlačen. Marko Natlačen became a Ban in the time after the economic crisis, which was a part of the global Great Depression. During his authority Slovenian econ ­ omy gradually gained momentum. The economic crisis had a strong negative impact on the middle classes (merchants and tradesmen, while industrialists were not affected so severely) due to their dependence on the purchasing power. Pur­ chasing power decreased severely: the peasants (with 60 % in the 1930s they still represented the majority of the population) were adversely affected by the decreasing prices of their products as well as by the dwindling prices of wood, while during and even after the crisis the workers suffered due to unemployment and reduction in wages. Not even in the end of the 1930s did the wages reach the pre-crisis level, while the prices kept increasing since the end of the crisis due to the recovering economy. The consequences of the economic crisis were mostly 292 Summary evident from the steep decline in the number of registered companies. The num­ ber of dissolved companies exceeded the number of new ones. The consequences of diminished consumption were obvious from the living standard with poorer nutrition, reduced consumption of certain foodstuffs (sugar, fruit, etc.) which be ­ came a luxury, increasing number of cheap establishments, and malnutrition of children and youth. During Natlačen's administration and the successful implementation of the Slovenian autonomy the social and health issues were one of the most evident fields of his efforts. He pursued these issues resolutely, because he was aware that these two areas were very important and that he had to do everything in his power to improve the situation. In his negotiations about taking over the jurisdic ­ tion in the aforementioned two fields with the central authorities Natlačen proved to be a persistent and pragmatic politician, aware of the significance of getting the health and social institutions under the jurisdiction of Slovenian bodies. The Ban and the Ban's Administration paid much attention to youth care (care for the impoverished children in the institutions, in the country - foster care, vacation colonies, rest homes, apprentice care, school kitchen support, purchase of clothes and footwear for Christmas, and so on). He also focused on the situation of the workers and proposed the initiative to establish an institution of social assistants. In the field of education three issues were vital at the time of Ban Marko Natlačen's administration: schools, efforts to establish the Academy of Science and Arts in Ljubljana in August 1938, and the establishment of the Academy of Music (1937-1940). The educational system lied at the core of education policy, addressing the issues of the general situation in the national, bourgeois and sec ­ ondary schools, appointment of teachers with regard to their world view orienta ­ tion, disciplinary transfers, the attitude of the Ban's Administration to minority schooling and the Sokoli society, and the intensifying ideological standpoints of the Ban’s Administration with regard to disciplinary measures after 1939. The situation involved the strengthening of the party interests of the Yugoslav Radical Association or the Slovenian People's Party in Slovenia as well as the manifes ­ tation of the successful Slovenian part of the Yugoslav Radical Association in Belgrade. During World War II - since the Axis launched an attack against Yugoslavia and until his death in October 1942 - Dr. Marko Natlačen played a special role. His actions at this time shed a mostly negative light on him, casting him in a spe ­ cial historical role of a Slovenian collaborator. At the beginning of World War II in Slovenia, immediately after the occupa­ tion, Marko Natlačen played a special role. He wanted to assert himself in the role of a quisling, a collaborator, by seeking to cooperate with the German and then the Italian occupiers, which he established genuine relations with. Despite conscious collaboration he did not succeed in becoming a quisling. From Sep ­ tember 1941 to his death in October 1942 he was seemingly not as active politi ­ cally. However, he shaped the Slovenian People's Party politics with regard to its 293 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju attitude to the Yugoslav state. He proceeded from the idea of independence under the occupiers' patronage to acknowledging the restoration of the Yugoslav state. In April 1941, when Yugoslavia was pulled into the maelstrom of World War II after the Axis had launched an attack on it, Natlačen strived for the establish ­ ment of the Slovenian state under the protection of the Axis powers in the context of the strategic deliberation of the Slovenian People's Party leadership about how to proceed in case of the (expected) occupation. This was related to the decision of the Slovenian People's Party leaders and members of the Yugoslav govern ­ ment at the time (president general Dušan Simović), Fran Kulovec and Miha Krek. On 5 April 1941 - a day before the attack against Yugoslavia - Kulovec and Krek tried to achieve the formation of a joint Slovenian-Croatian state or an independent Slovenian state under the German protection by contacting the Ger ­ man authorities through the Slovak intermediary in Belgrade. The main burden of the wrongful political orientation of the Slovenian People's Party in the critical days of April, whose initiator was Kulovec, fell on Natlačen, who was actually quite lost in his political role of the highest representative of the Slovenian Peo ­ ple's Party in Slovenia. Natlačen's initiative involving an independent Slovenian state under the German protection was unsuccessful due to Hitler's objections. Therefore Natlačen tried to discuss this with the Italians and arrange for a similar resolution of the Slovenian question as in the case of Slovakia and Independent State of Croatia (a Slovenian state led by him), and was unsuccessful yet again. At first he was even disappointed because he was not able to acquire a position of a quisling. As a Ban who had formed the National Council at the beginning of the war by appointing representatives of all legal political parties in Slovenia, on 18 April he turned the civilian authority over to the Italian civilian commissioner, while he himself remained politically active, cooperating with the Italian occu­ pation authorities. After the establishment of the Ljubljana Province, where the cultural autonomy of Slovenians was formally ensured and which was annexed to the fascist Italy in the beginning of May 1941, Natlačen was appointed for the consultative body of the new Italian province, the so-called Consulta. Natlačen welcomed and acknowledged the annexation of the Ljubljana Province, although the act constituted a breach of the international law. When in the beginning of the autumn 1941 Natlačen gradually realised that his policy was wrong, he tried to distance himself from it. He resigned from Consulta and formally retreated from the political life. He wrote a lengthy report on his political actions during the first months of the occupation, trying to justify his actions as a Ban and his collabora­ tion with the occupiers, and sent it to the Yugoslav govemment-in-exile through secret channels. Despite his resignation from Consulta and the fact that he was se ­ verely compromised and completely discredited in the moral and political sense with the British as well as with the Yugoslav government (as a politician he was a disputable and illegitimate person, as far as they were concerned), he managed to retain the leading position in his party thanks to the situation in Slovenia. The British, who protected the Yugoslav government, including two ministers 294 Summary from the ranks of the Slovenian People's Party which was reluctant to accept the political reorientation from the Axis powers towards the British, followed the developments in Yugoslavia. They paid considerable attention to the situation in Serbia, where under the conditions of the occupation a civil war broke out between the supporters of the King (Mihailovič) and the resistance led by the communists (Tito), and had their mission in Serbia and in Croatia. The British may have been unable to evaluate the situation in Slovenia and Croatia properly, as they lacked direct information. However, they were nevertheless familiar with the actions or attitude of Marko Natlačen to the Italian occupiers. In these circum­ stances Miha Krek, a Slovenian politician, vice-president of the Yugoslav gov­ ernment in London and an informal leader of the Slovenian People's Party, tried to pass the materials he regularly received from the occupied Slovenia through various channels on to the British as diligently as he could. He could only regret to inform them that in Slovenia the Axis powers were mostly opposed by the Liberation Front. After the Slovenian Covenant, a coalition of bourgeois parties opposing the resistance against the occupiers, established in the spring of 1942, informed him that in the conflict between the Axis powers and the partisans they were more favourably inclined towards collaborating with the Italians (a course of action also supported by Natlačen), Krek dissuaded them from such actions resolutely. Nevertheless, the situation in Slovenia proceeded on its own and the number of reports of collaboration was increasing. Already in the end of 1942 the British deemed the Slovenian People's Party policies, co-shaped by Natlačen even after his formal retreat from political activities, as hostile. The British, however, were not the only ones with a reserved attitude to­ wards Dr. Marko Natlačen and his relations with the Italians. It was obvious that he as a leading member of the pre-war bourgeois party elite, especially as the last Ban of the Drava Banate, would be under the scrutiny of his political opponents at the time, especially the communists. The communists were very critical ofhim even before the war. During the dissolution of Yugoslavia due to the war of April 1941 and his dubious activities at the time this criticism became increasingly severe, counting Natlačen without any reservations among the so-called national traitors or among the ranks of the »Slovenian capitalist classes«, supposedly re ­ sponsible for the horrible national disaster, that is, the occupation. This criticism became even louder when he showed a lot of opportunism in his attitude towards the Italian commissioner as well as Benito Mussolini during the annexation of the Ljubljana Province, a part of Slovenia occupied by Italy. In the eyes of the Ital­ ian occupation authorities Natlačen, as a former Ban, certainly represented their primary and logical Slovenian contact. He agreed with it and tried to persuade the Italian authorities to establish a special quisling entity with him at the helm. He was not able to achieve that: the Italians integrated the Ljubljana Province into the context of their own state, appointing Natlačen for the Consulta consultative body as one of its fourteen members. In the autumn of 1941 the former Ban may have resigned from the Consulta due to his disagreement with the Italian way 295 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju of stifling the nascent resistance. However, this move of Natlačen's was seen as a necessity due to the »increasing national political barometer« among the Slovenians. Apart from the aforementioned opportunistic moves, such relations only strengthened the opinion that Natlačen was a traitor, especially in the eyes of the communist leadership of the resistance movement. In accordance with the communist tactics employed with regard to their Slovenian opponents, an idea of eliminating Natlačen emerged quite early on, as soon as in September 1941, but it was not carried out at the time. The plan was revisited in the spring of 1942, but was opposed at the time by certain important members of the Liberation Front leadership, for example Josip Vidmar and Edvard Kocbek. In the summer of 1942 Natlačen was subject to careful surveillance by the partisan Security Intelligence Service, which failed to establish Natlačen's involvement in organising any ac­ tive or even military activities against the partisans. However, the opinion of the Communist Party leadership and the Security Intelligence Service with regard to Natlačen's execution changed in the end of September 1942, when a fatal deci ­ sion was reached. Thus Dr. Marko Natlačen was shot in his house in Ljubljana on 13 October 1942. The killing of Dr. Marko Natlačen, carried out by the Security Intelligence Service of the liberation movement, was the most ambitious elimination opera ­ tion in the wartime Ljubljana. It was achieved through deception and the assassin managed to escape. In order to retaliate, on the next day the Italian occupiers shot the largest group of hostages in the Ljubljana Province during the Italian occupa­ tion in front of Natlačen's house. 24 hostages were killed. Due to the increasing number of assassinations carried out by the liberation movement in the Ljubljana Province, in a public proclamation on 24 April 1942 the highest representatives of the military and civilian occupation authorities in Ljubljana, the commander of the 11th Army Corps general Mario Robotti and senior commissioner Emilio Grazioli, threatened to shoot hostages. The Italian threats failed to put an end to partisan attacks in the rural areas or to the Security Intelligence Service as­ sassinations of the Slovenian occupier's collaborators (ideological and political opponents of the liberation movement) in Ljubljana, and the assassins were usu­ ally untraceable. Therefore the Italian occupation authorities - after each new threat to kill one of them or any other Slovenian civilians - gathered people they had in custody (their number depended on the importance of the assassination) and started shooting them as hostages. Due to the threat of the Italian occupa­ tion authorities to execute hostages from the ranks of the Slovenian cultural and scientific life (this was the type of people they had in custody to this end), should the killings of important politicians, opponents of the liberation movement and occupier's collaborators continue, the leadership of the liberation movement sus­ pended all further eliminations of their political opponents despite their consider ­ able political success. The Security Intelligence Service gathered a lot of information about Natlačen, who had supported and called for armed collaboration, even if it was mostly 296 Summary useless and without any real evidence which could result in an »indictment«. Natlačen's direct cooperation with the occupation authorities after September 1941 was not proved. However, his assassination represented an important politi ­ cal action for the opponents of the liberation movement, since the gap between the Liberation Front and the anti-communist action even increased, bringing the clericalists and liberals even closer in their opposition of the liberation movement violence in Ljubljana (the killing of collaborators). In his political actions at the onset of war, when the Yugoslav state was at­ tacked, and in the beginning of the occupation as well as after it, Dr. Marko Natlačen as a Ban, president of the National Council and member of the Con­ sulta, made a number of legal mistakes with regard to the international military and neutral law as well as to the provisions of the Yugoslav criminal laws. As far as the international military and neutral law as well as the Criminal Code of the Yugoslav state were concerned (which Natlačen represented in front of the oc­ cupiers as its high-ranking official), Natlačen was at least morally responsible for his inappropriate actions during his contacts with the Italian military and civilian authorities. Furthermore, he was responsible for inappropriate behaviour and ac­ tions during the gathering of the volunteers for the defence from the attackers. Instead of encouraging his side and providing assistance in the organisation of the volunteer resistance, he called for peace and order, claiming that at that moment the greatest sin against the nation would be if civilians engaged in armed conflicts with a foreign military force. He started collaborating openly with the occupation authorities. His membership in the Consulta had the same implications. In his ac­ tions and relationship with the occupiers Natlačen committed a few acts defined as crimes against the existence of the state and its regime by the Criminal Code of the Kingdom of Yugoslavia. By turning to the Germans with the idea of them occupying the whole of the Slovenian territory and annexing it to the Tripartite Pact, where this territory would enjoy a kind of an autonomy under his own leadership, Natlačen committed treason as defined by the Criminal Code of the Kingdom of Yugoslavia. Furthermore, his opposition to the demolition of infra­ structure (bridges, roads) in order to hinder the attackers' advance also constituted a crime according to the Yugoslav legislation. Natlačen's actions during the attack against Yugoslavia and in the first days of the war until the occupation involved numerous breaches of the criminal law. His party colleagues, who had sought the protection of the British, were aware of it, which is why they were forced to distance themselves from Natlačen and his policies. Prevod Borut Praper 297 ( Viri in literatura Viri in literatura Viri Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, 19. st. - 1941 AS 77, Banski svet Dravske banovine, 1930-1941 AS 92, Oblastni odbor ljubljanske oblasti, 1881-1929 AS 93, Oblastni odbor ljubljanske oblasti, 1927-1929 AS 136, Okrajno glavarstvo Postojna, 1771-1918 AS 954, Natlačen Marko AS 1515, Zbirka dokumentov o nasprotnikih partizanstva, 1941-1947 AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slo­ venije, 1918-2004 AS 1546, Zbirka biografij vidnejših komunistov in drugih javnih osebnosti, 1937- 1990 AS 1547, Zbirka revij, brošur in časopisov, 1872-1988 AS 1548, Zbirka letakov Zgodovinskega arhiva Centralnega komiteja Zveze ko­ munistov Slovenije, 1919-1945 AS 1643, Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, 1944-1946 AS 1660, Cankar Izidor, 1899-1958 AS 2032, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, 1900-1970 Arhiv Jugoslavije, Beograd AJ 37 Zbirka Milana Stojadinovića AJ 66 Ministrstvo prosvete Kraljevine Jugoslavije Arhiv Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb Arhiv dr. Anteja Trumbića The National Archives (United Kingdom), London Archiv Ministerstva zahranicnych véci, Politické zprdvy, Praga Nadškofijski arhiv Ljubljana 299 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Objavljeni viri Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 1. Ljubljana 1962 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 3. Ljubljana 1966 Jesen 1942 : korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana. 1963 Proleter : organ Centralnog komiteja Komunistične partije Jugoslavije : 1929 - 1942. Beograd 1968 Slovenski poročevalec : 1938-1941. Ljubljana 1951 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih na­ rodov, VI, knj. L Ljubljana 1965 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih na­ rodov, VI, knj. 2. Ljubljana 1953 Uradni listi Uradni list Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo Bolletino Ufficiale per la provincia di Lubiana/Službeni list za Ljubljansko po­ krajino Časniki in časopisi Slovenec Domoljub Jutro Tagespost Slovenski narod Slovenski poročevalec Trgovski list Ljudska pravica, 1935, 1936, 1938 Literatura Andrassy, Juraj. Medjunarodno pravo. Zagreb 1990 Apih, Milan. Sredi pušk in bajonetov. Ljubljana 1979 Arnež, Janez A. Gabrovškov dnevnik 1941-1945. Ljubljana-Washington 1997 Arnež, Janez A. Slovenska ljudska stranka : 1941-1945. Ljubljana-Washington, D.C. 2002 Bajt, Aleksander. Bermanov dosje. Ljubljana 1999 300 Viri in literatura Biber, Dušan. Nacizem in nemška manjšina v Sloveniji. V: Odpor 1941 : zbornik s posveta ob 60. letnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ljubljana 2001 Boban, Ljubo. Hrvatska u arhivima izbjegličke vlade 1941-1943. Zagreb 1985 Brecelj, Anton. Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva. V: Slovenci v de ­ setletju 1918-1928. Ljubljana 1928 Broz, Josip-Tito. Zbrana dela, knj. 7, Ljubljana 1981 Cindrič, Alojz. Študenti s Kranjske na Dunajski univerzi. Ljubljana 2009 Cuzzi, Marco. L' occupazione italiana della Slovenia : (1941-1943). Roma 1998 Čermelj, Lavo. Med prvim in drugim tržaškim procesom. Ljubljana 1972 Čulinović, Ferdo. Okupatorska podjela Jugoslavije. Beograd 1970 Tine Debeljak. Spomin na 25-letnico dr. Natlačenove smrti. V: Svobodna Slove ­ nija, 18. 10. 1967 Dedijer, Vladimir. Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, II. Rijeka 1981 Deželak Barič, Vida. Vprašanja idejnega, političnega, narodnega in kulturnega sobivanja v misli in praksi slovenskih marksistov od konca 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2011, št. 1 Dnevnik grofa Ciana. Zagreb 1948 Dobaja, Dunja. Obravnavanje zdravstvene in socialne problematike na sejah lju­ bljanske oblastne skupščine v letih 1927-1929. V: Prispevki za novejšo zgo­ dovino, 2008, št. 1 Dolenc, Ervin. Kulturni boj : kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929. Lju­ bljana 1996 Dolenc, Ervin. Med kulturo in prosveto : kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010 Dolenc, Metod. Tolmač h Kazenskemu zakoniku Kraljevine Jugoslavije. Ljublja­ na 1929 Dolenc, Metod, Sistem celokupnega kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1934 Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 1 Erjavec Fran, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1928 Fajdiga, Benjamina. Dr. Marko Natlačen, ban dravske banovine. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani 1994 Fajfar, Tone. Odločitev. Ljubljana 1981 Ferenc, Tone. Fašisti brez krinke : dokumenti 1941-1942. Maribor 1987 Ferenc, Tone. »Gospod Visoki komisar pravi ...« : Sosvet za Ljubljansko pokra­ jino: dokumenti. Ljubljana 2001 Ferenc, Tone. Ljudska oblast na Slovenskem : 1941-1945, knj. 1: Država v drža ­ vi. Ljubljana 1987 Ferenc, Tone. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, knj. 1: Razkosanje in aneksionizem. Ljubljana 2006 Ferenc, Tone. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, knj. 3: Nasilje in izkoriščanje gmotnih sil za potrebe okupatorskih držav. Ljubljana 2009 301 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Ferenc, Tone. Rab - Arbe - Albissima : konfinacije, racije in internacije v Lju­ bljanski pokrajini : 1941-1943 : dokumenti. Ljubljana 2000 Ferenc, Tone. »Ubija se premalo«: obsojeni na smrt-talci-ustreljeni v Ljubljanski pokrajini 1941-1943, dokumenti. Ljubljana 1999 Filipič, France. Dr. Anton Korošec in marksisti. V: Prispevki za novejšo zgodo ­ vino, 1991, št. 1 Filipič, France. Ob 50-letnici stavkovnega gibanja v Mariboru, Maribor 1986 Filipič, France. Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, knj. 2. Ljubljana. 1981 Gabrič. Aleš. Cenzura gledališkega repertoarja v prvi in drugi Jugoslaviji. V: Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Lju­ bljana 2010 Gantar, Kajetan. Utrinki ugaslih sanj : utrinki na mladost. Ljubljana 2005 Gašparič, Jure. SLS pod kraljevo diktaturo : diktatura kralja Aleksandra in politi ­ ka Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana 2007 Godeša, Bojan. Čas odločitev: katoliški tabor in začetek okupacije. Ljubljana 2011 Godeša, Bojan. Priprave na revolucijo ali NOB? V: Sodobnost, 1991, št. 8-9 Godeša, Bojan. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Lju­ bljana 2006 Godeša, Bojan. Ustanovitev SNOO in pomen njegovih odlokov za nadaljnji ra­ zvoj v Sloveniji. V: zbornik Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana 2005 Gospodarske krize in Slovenci. Ljubljana 1999 Griesser Pečar, Tamara. Razdvojeni narod. Ljubljana 2004 Hoptner, Jacob B.Yugoslavia in Crisis: 1934-1941. New York-London 1962 Izročilo Čebin : posvet ob 50. obletnici ustanovnega kongresa KPS in prihoda Josipa Broza Tita na čelo KPJ. Ljubljana 1987 Jelenc, Celestin. Moja srečanja z dr. Natlačenom. V: Svobodna Slovenija, št. 48, L 12.1966 Jerman, Lučka. Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik (1894-1944). Ljubljana2008 Kacin Wohinz, Milica, Verginella, Marta. Primorski upor fašizmu 1920-1841. Ljubljana 2008 Kacin Wohinz, Milica. Pripombe k življenjepisu Jožeta Srebrniča. V: Jože Srebr ­ nič : narodni heroj (1884-1944), Koper 1986 Kardelj, Edvard. Zbrana dela, knj. 1. Ljubljana. 1989 Kocbek Edvard. Tovarišija : dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Maribor 1967 Kocbek, Edvard. Zbrano delo, knj. 6. Ljubljana 1996 Koblar, France. Moj obračun. Ljubljana 1976 Koblar, France. Moj obračun - iz zapuščine Franceta Koblarja. V: Nova revija, 1999, št. 209 302 Viri in literatura Koblar - Horetzky, Ana. Iz zapuščine Franceta Koblarja. V: Nova revija, 1999, št. 209 Kolarič, Jakob. Škof Rožman, knj. III. Celovec 1977 Kološa, Vladimir. Banski svet Dravske banovine 1931-1941. Ljubljana 1980 Kozak, Juš. Lesena žlica, knj. 1. Ljubljana 1947 Kremenšek, Slavko. Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. Ljubljana 1972 Krizman, Bogdan. Jugoslavenske vlade u izbjeglištvu 1941-1943. Zagreb 1981 Križnar, Ivka. Delo Staneta Žagarja med kmečkimi ljudmi. V: Pot kmečkega ljud ­ stva v OF. Ljubljana 1986 Lazarevič, Žarko, Prinčič, Jože. Bančniki v ogledalu časa. Ljubljana 2005 Lazarevič, Žarko. Kmečki dolgovi na Slovenskem: socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848-1948. Ljubljana 1994 Lazarevič, Žarko. Plasti prostora in časa. Ljubljana 2009 Ljubljana v ilegali, knj. 1: V odločilnih dneh. Ljubljana 1959 Ljubljana v ilegali, knj. 2: Država v državi. Ljubljana 1961 Ljubljana v ilegali, knj. 3: Mesto v žici. Ljubljana 1967 Lubej, France - Drejče. Odločitve : boj za demokratizacijo sokolstva na Sloven ­ skem. Ljubljana 1980 Maček, Janko. Šentjošt brani svoje izročilo. Ljubljana 2005 Marolt, Marijan. Dr. Marko Natlačen : dvajset let po smrti ljudskega bana. V: Zbornik Svobodne Slovenije 1962 Miklavčič, Franc. Tretja »ločitev duhov«. V: Slovenec, 14. 8. 1992 Mikuž, Metod. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941. Ljublja­ na 1965 Mikuž, Metod. Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, knj. 1. Ljubljana 1960 Mikuž, Metod. Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, knj. 2, Ljubljana, 1961 Mojega življenja pot : spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ljubljana 1997 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana 1977 Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu : slovenski zbornik 2007. Ljubljana 2007 Natlačen, Marko. Oblastne samouprave v Sloveniji. V: Slovenci v desetletju 1918-1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana 1928 Nedog, Alenka. Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Lju­ bljana 1978 Oset, Željko. Acceptance of modem scientific achievements in Slovene commu­ nication network: Example of evolution theory and the formation prosess of the slovene technical terminology. V: The role of education and universities in modernization processes in Central and South-Eastern European countries in 19th and 20th century. Ljubljana 2011 303 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Pavčič, Marjan. Ob jedilniku trboveljske rudarske dece. V: Tehnika in gospodar ­ stvo, 1940, št. 11-12 Pavlin, Tomaž. Razvoj Sokolstva v Sloveniji med leti 1929-1941: doktorska di ­ sertacija. Ljubljana 2000 Perovšek, Jurij. Idejni, socialnogospodarski in narodnopolitični nazori sloven ­ skega meščanstva v času med svetovnima vojnama (1918-1941). V: Zgodo ­ vinski časopis, 1997, št. 4 Perovšek, Jurij. Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v slovenski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (de ­ cember 1922-1923). V: Zgodovinski časopis, 1984, št. 1-2 Perovšek, Jurij. Programi političnih strank, organizacij in združenj na Sloven ­ skem v času Kraljevine SHS (1918-1929). Ljubljana 1998 Perovšek, Jurij »V zaželjeni deželi« : slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugo­ slavijo 1918-1941. Ljubljana 2009 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Ljubljana 1924 Pleterski, Janko. Senca Ajdovskega gradca. Ljubljana 1993 Pleterski, Janko. Zapis pogovora s predsednikom Slovenske matice profesorjem Francetom Koblarjem dne 28. septembra 1971. V: Glasnik Slovenske matice, 1990, št. 1-2 Politični katekizem ali kaj mora vsak državljan vedeti o politiki. Ljubljana 1920 Postojinsko okrajno glavarstvo : zemljepisni in zgodovinski opis. V Postojni 1889 Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije. Beograd - Ljubljana 1963 Prunk, Janko: Slovenske predstave o avtonomiji (oziroma državnosti) in prizade ­ vanja zanjo v Kraljevini Jugoslaviji. V: Slovenci in država, zbornik prispev ­ kov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. dol 1. novembra 1994). Ljubljana 1995 Repe Božo. Mimo odprtih vrat : izbrani dokumenti o dejavnosti okupatorjevih sodelavcev na Slovenskem. Ljubljana 1988 Rus, Josip-Andrej. Pričevanja in spomini. Ljubljana 1989 Rus, Veljko. Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljubljana 1992 Saje, Franček. Belogardizem. Mengeš 2008 Semič, Stane-Daki. Najboljši so padli, knj. L Ljubljana 1971 Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodne ­ ga priznanja Replike Slovenije: 1848-1992. Ljubljana 2005 Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani 1913. Ljubljana 1913 Slovenski biografski leksikon, 6. Ljubljana 1935 Spominski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939 Stare, Miloš. Leto 1945 - usoden mejnik. V: Zbornik svobodne Slovenije 1965 Stiplovšek, Miroslav. Anton Korošec in prizadevanja Slovenske ljudske stranke za uresničenje narodne avtonomije. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 2006, št. 2-3 304 Viri in literatura Stiplovšek, Miroslav. Banski svet Dravske banovine 1930-1935 : prizadevanja banskega sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno- -kultumih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana 2006 Stiplovšek, Miroslav. Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Sloven ­ skem. Maribor 1989 Stiplovšek, Miroslav. Prizadevanja samouprav ljubljanske in mariborske oblasti za gospodarski in socialni napredek Slovenije jeseni 1927. V: Gestrinov zbor­ nik. Ljubljana 1999 Stiplovšek, Miroslav. Problemi demokracije v delovanju slovenskih oblastnih skupščin 1927-1929 in banskega sveta Dravske banovine 1931-1941. V: Pro­ blemi demokracije na Slovenskem v letih 1918-1941: zbornik prispevkov s simpozija 7. in 8. decembra 2006. Ljubljana 2007 Stiplovšek, Miroslav. Slovenski parlamentarizem 1927-1929 : avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-social ­ ni in prosvetno-kultumi razvoj Slovenije ter za udejanjanje parlamentarizma. Ljubljana 2000 Šmid, Gašper. Uprava Dravske banovine 1929-1941. Ljubljana 2003 Šnuderl, Makso. Dnevnik 1941-1945, knj. I: V okupirani Ljubljani. Maribor 1993 Štampohar, Anton. Društva kmetskih fantov in deklet v Beli krajini. V: Pot kmeč ­ kega ljudstva v OF. Ljubljana 1986 Tavčar, Marko, Pelikan, Egon, Troha, Nevenka. Korespondenca Virgila Ščeka 1918-1947. Ljubljana 1997 The Lafs of Armed Conlicts. Geneva 1988 The Nurenberg trial and international law / ed. by George Ginsburgs and V. N. Kudriavtsev. Dordrecht 1990 Tomšič, Ivan. Vojno in nevtralnostno pravo. Ljubljana 1942 Traven, Janko. Dvajset let razvoja slovenskega obrtništva. V: Spominski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939 Traven, Janko, Gospodarska kriza v luči statistike pridobitnih podjetij. V: Tehni ­ ka in gospodarstvo, 1939, št. 11-12 Ude, Lojze. Moje mnenje o položaju : članki in pisma 1941-1944. Ljubljana 1994 Vidmar, Josip. Obrazi. Ljubljana 1985 Vodopivec Peter. Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Ljubljana 1971 Vidovič Miklavčič, Anka. Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Pre ­ gled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberal- no-unitamem in katoliškem taboru v letih 1929-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Ljubljana 1994 Vode, Angela. Skriti spomin. Ljubljana 2005 Vodušek Starič, Jera. »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana 1994 Vodušek Starič, Jerca. Slovenski špijoni in SOE 1938-1942. Ljubljana 2002 305 Zakrajšek, Kazimir. Ko smo šli v morje bridkosti. Washington 1942 Zečević, Momčilo. Prošlost i vreme : iz istorije Jugoslavije. Beograd 2003 Žižek, Slavko. Kdo je uprizoril 13. 10. 1942. V: Zaveza, 2007, št. 66 (3) Imensko kazalo Imensko kazalo A Adlešič, Juro 58, 115, 211, 271, 278, 280 Ahčin, Ivan 30, 58, 104 Albright, Madeleine 64 Aleksander L, glej Karađorđević, Ale ­ ksandar Alexander, Harold G. 194 Ambrosio, Vittorio 268 Amery, Julian 191, 192 Andrassy, Juraj 264 Antič, Živko 205 Apih, Milan 101, 108 Arbelj, Anton 238 Arnež, Janez A. 184, 222-224 Amšek, Janko 238 Attlee, Clement 109 Avsenek, Ivan 281, 282 B Babnik, Rudolf 238 Bajc, Fran 60 Bailey, William 194 Bajt, Aleksander 225, 227, 228 Baltič, M. 228 Bebler, Aleš 235, 250 Beloff, Nora 227 Besednjak, Engelbert 182 Bezek, Anton 238 Biber, Dušan 277 Bitnar, Pavlin 107 Blum, Leon 109 Boban, Ljubo 205 Borko, Franc 168 Božič, Branko 238 Brajnik, Edo-Štefan 30, 231, 232 Brecelj, Anton 85, 140, 143-145, 147 Brezar, Stana 232, 233 Brezigar, Milko 44 Bricelj, Franc 238 Broz, Josip 91, 192, 193, 195, 199, 225,295 Butala, Jakob 96 C Cankar, Izidor 100 Capuder, Karel 166 Casar, Franc 60, 204 Cestnik, Anton 58 Chamberlain, Neville 109 Churchill, Winston 109, 189, 192 Ciano, Galeazzo 278 Cindrič Alojz 20, 23 Cuzzi, Marco 281, 282 Cvetkovič, Dragiša 102,107,114,148, 189 Č Časar 282 Čermelj, Lavo 210 Česnik, Ivan 58 Čok, Ivan Marija 190 Čulinovič, Ferdo 175 D D’Amato, Angelo 239 Davidson, Basil 206 Deakin, William 201 Debeljak, Tine 214, 243, 282 Dedijer Vladimir 227 de Feo, Luciano 180 de Gaulle, Charles 226 Dermastij a, Lidija 30 Dermastja, Karol 166 Deželak, Ivan 107 Deželak Barič, Vida 91 Diehl, Branko 101 Dittrich, Marija 168 307 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Djugašvili Josif, Vasarionovič 104 Dobaja, Dunja 142 Dolenc, Ervin 58, 159, 160, 163 Dolenc, Metod 162, 264, 279 E Eden, Anthony 202 Erjavec, Fran 43 Ehrlich, Lambert 166, 213, 216, 218, 281,282 Emmer, Fanouš 212 F Fabjan 252 Fajdiga, Benjamina 26, 31, 33 Fajfar, Tone 213 Fellacher, Julij 101 Ferenc, Tone 177, 212, 215, 226, 227, 238, 255-257, 266-272, 274, 276, 277,283 Filipič, France 92, 95, 98 Finžgar, Fran Šaleški 248 Furlan, Boris 190 G Gabrič, Aleš 159 Gabrovšek, Franc 58, 222 Gantar, Kajetan 244 Gašparič, Jure 57-61, 92, 95 Gerk, Stana 237, 256 Gnidovec, Janez 21 Godešan, Bojan 27, 58, 176, 178, 184, 266,273 Golia, Adolf 122 Gonzaga, Alojzij 22, 289 Gorišek, Milan 167 Gosar, Andrej 47, 62, 70, 75, 140, 178, 181, 182, 196, 203, 205, 212, 222, 224, 248, 252, 278, 280 Guštin, Damijan 43, 271 Grabrijan, Jurij 21 Grafenauer, Franc 236 Grazioli, Emilio 29, 180, 203, 212, 226, 236, 237, 271, 272, 274, 278, 280, 296 Griesser Pečar, Tamara 223, 224 Grohar, Ivan 33 H Habjan, Jože 248 Hacin, Fovro 213 Hanžič, Ferdo 238 Hitler, Adolf 102, 104, 176, 177, 183, 214 Hladnik, Janez 20 Hoptner, Jacob B. 120 Hribar, Ivan 181 Hribar, Josip 238 Hribar 282 Hruban 23 Hudson, Duane T.-Bill (Marko) 191, 193, 195 J Jakopič, Rihard 33 Jamšek, Vida 20, 21, 23 Janhuba, Rudi 230,231,236,239,240, 243, 246, 247, 249, 252, 255 Jeglič, Anton Bonaventura 28, 38, 50 Jelačin, Ivan 119, 129, 131 Jelenc, Celestin 180, 224 Jereb 282 Jerman, Fučka 181 Jevtič, Bogoljub 62, 102, 109 Jogan, Savin 271 Jovanovič, Dragoljub 193 Jovanovič, Slobodan 194, 195, 205 Jurčec, Ruda 243 K Kacin Wohinz, Milica 112, 214 Kamušič, Josip 205 Kante, Vladimir 213, 228, 236, 238, 246, 248,251 Karađorđević, Aleksandar 48, 54, 57, 84, 92 308 Imensko kazalo Karađorđević, Pavle 189 Kardelj, Edvard 30, 31, 92, 101, 108, 212, 216, 217, 225-231, 235, 239, 240, 243, 250, 255-257 Kerže, Ivo 214 Kidrič, Boris 30, 200, 211, 217, 235, 245 Kidrič, Zdenka 216, 217, 225, 228, 229, 231, 238, 239, 240, 245, 249, 250, 251,254-256 Klekl, Jožef 165 Knafelj, Luka 23 Knežević, Radoje 194 Kobal, Miloš 247 Koblar, France 22, 24, 27, 42, 209, 214, 275 Koblar-Horetzky, Ana 42 Koce, Jure 202 Kocbek, Edvard 17, 32, 212, 216, 226, 245 Kocbek, Jože 32 Kogovšek, Ivan 238 Kogovšek, Josip 238 Kogovšek, Valentin 238 Kolar-Dimitrijević, Mira 76 Kolarič, Jakob 246 Kološa, Vladimir 87, 103 Kopatin 30 Korošec, Anton 9, 10, 14, 23, 25, 33, 46, 47, 50, 53, 54, 56, 57, 58-66, 69,70, 73, 74, 77-79, 81, 83-86, 88, 91, 93-95, 98-103, 109-111, 113, 181, 182, 189,221,246, 247, 290 Kos (Natlačen), Vida 24, 33, 289 Koseski, glej Vesel, Jovan Kosi, Anton 150, 151 Kosmač, Ciril 65 Košak, Vinko 238 Košiček, Jože 58 Košir, Mirko 98 Kovač, Mirko 8, 20, 25, 27 Kovič, Lidija 232, 233, 249, 255 Kozak, Juš 214 Körbel, Josef 64 Kraigher, Dušan 213, 228 Kraigher, N. 228 Krajačić, Ivan 245, 255 Krajger, Olga 215 Kralj, Janko 181 Kramer, Albert 64, 65, 72, 74, 109, 196, 201, 215, 224, 225, 226, 255, 281 Kranjc, Marko 58, 202, 204, 222, 224, 225,282 Kranjec, Miško 102 Krek, Janez Evangelist 23, 26, 50 Krek, Miha 25, 58, 65, 66, 102, 115, 166, 178, 188-190, 196-205, 216, 221,222, 277, 279, 294, 295 Kremenšek, Slavko 159 Kremžar, Franc 58 Kresal, France 122 Kresnik, Peter 237, 238 Krpan, Ivan 238 Krivic, Vladimir 216, 225, 231 Krizman, Bogdan 203, 272 Križnar, Ivan 266 Križnar, Ivka 97 Križnik, Filip 85, 105 Kmjević, Juraj 201, 205 Kroupa Franjo 232-234 Kuhar, Alojzij 64, 184, 189, 190 Kuhar, Lovro 200, 212 Kuk 282 Kukovič, Kazimir 238 Kulovec, Franc 25, 58, 61-66, 70, 114, 115, 181, 189, 221, 222, 246, 279, 294 L Lampe, Evgen 43 Lampret, Jože 102 Lavadinović, Živko 277 Lazarevič, Žarko 119, 122, 127, 128, 130, 136 309 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Lesjak, Josip 204 Leskošek, Franc-Luka 30, 102, 217, 226,235 Leskovar, Josip 48, 58, 72, 77, 82, 84, 86 Lockhart, John Bruce 197, 199 Lončar, Karel 159, 160, 163 Lubej, France 210 Lukman, Franc 26, 30, 196, 224, 247 M Maček, Ivan-Matija 217, 256 Maček, Janko 238 Maček, Pepca 101 Maček, Vladko 62, 93, 102, 107, 108, 114, 184, 189, 199 Mačkovšek, Janko 196, 197, 201, 202, 204,205, 224, 246, 268 Magdič, Pavle 238, 239 Mahnič, Anton 23 Majcen, Stanko 63, 213 Majdič, Fortunat 231 Majeršič, Ivan 107 Maister, Rudolf 185 Majeršič, Ivan 107 Majski, Ivan 194 Maksimovič, Božidar 164 Mal, Josip 159, 160, 163 Malovrh 246, 282 Mandič, Dominik 205 Marija Terezija 270 Marolt, Marijan 42, 47, 61, 65 Martijak, Anton 256 Marušič, Drago 60, 85, 159, 161, 163, 165, 169,210 Maver, Josip 238 Mavsar, Sabina 233, 234 Mihailovič, Dragoljub (Draža) 191- 196, 200-202, 204-206, 224, 225, 247,295 Mihelčič, Alojzij 172 Mihelčič, Lojze 102 Miklavčič, Franc 209 Miklavčič, Matej 238 Mikuž, Metod 27-29, 75, 277, 280 Milavec, Anton 58 Milovanovič M. 205 Miselj, Vladimir 197, 201 Moskatello, Nikola 205, 216 Mlakar, Boris 8, 223, 280 Mohar, Olga 256 Mohorič, Ivan 128 Montagna, Renzo 236, 239 Moškerc, Mihael 44 Možina, Venčeslav 238 Mrcina, Franjo 21 Murray, Ralph 200 Mussolini, Benito 17, 30, 31, 101, 103, 174, 176, 177, 179, 180, 183, 200, 211,214, 223,278,280, 295 N Nagode, Ciril 238 Nagode, Črtomir 196 Natlačen, Anton (Tone) 25, 30, 289 Natlačen, Bogumil Peter 25, 33 Natlačen, Edvard 20 Natlačen, Janez 20, 21, 23 Natlačen, Jožefa 20, 289 Natlačen, Marija (sestra) 20 Natlačen, Marija (hči) 25, 289 Natlačen, Marko 6-14, 15-17, 20-33, 36-54, 56-66, 68-89, 91-93, 97- 114, 117-119, 138-145, 147, 148, 153-163, 168, 172, 174, 176-185, 187, 189, 196, 201-205, 207-226, 230-257, 259, 261, 273-278, 280- 285, 289-297 Natlačen, Marko ml. 25,158,233,234, 236, 282, 289 Natlačen, Milena Neža 25, 289 Natlačen, Peter 20, 21 Natlačen, Peter ml. 20 Natlačen, Stanko-Malec 24, 289 Natlačen, Vladimir Marko 25, 33 Navišek, Emil 158 310 Imensko kazalo Nedog, Alenka 95, 98, 102, 109 Nemanič, Josip 146 Neubauer, Franjo 42, 60 Ninčić, Momčilo 194, 196 Novak, A. 282 Novak, Karel 196, 203, 204, 229, 281 Novak, Marko 107, 113 O Ogrizek, Anton 61, 62 Onnis, Annacleto 228, 239 Oset, Željko 166 P Pandurovič, Dragiša 277 Pavelič, Ante 177 Pavlin, Tomaž 166, 167 Pavčič, Marjan 128 Pearson, J. S. A. 195 Pegan, Vladislav 26, 289 Pelikan, Egon 182 Pelikan, Josip 172 Perovšek, Jurij 47, 48, 65, 75, 88, 91 Petejan, Josip 214 Pezdir, Josip 238 Piekalkiewicz, Jan 265 Pijade, Moša 107 Pirc, Jožica 168 Pirjevec, Avgust 46 Pirjevec, Nuša 30 Pirkmajer, Otmar 215, 248, 275 Pleterski, Janko 42, 42, 59, 214, 281 Podgornik, Dominik 238 Potočnik, Drago 127 Praprotnik, Avgust 215 Praprotnik, Tekla Marija 168 Prešeren, France 50 Prežihov Voranc, glej Kuhar, Lovro Pribičevič, Stojan 193 Prinčič, Jože 130 Prosen, Josip 238 Prožalec, Stane 238 Prunk, Janko 63, 88 Puc, Dinko 92, 248 Pucelj, Ivan 65, 166, 211, 223, 274, 278.280 Puhar, Alenka 227 Pukšič, Anton 60 R Račič, Puniša 53, 80 Radič, Stjepan 53, 78, 80 Rapotec, Stanko 191, 196 Ravelli 236 Ravnihar, Ivan 130, 131 Ravnihar, Vladimir 43 Rea, Ariela 257 Rebek, Josip 131 Rebula, Alojz 214 Rebuša, Stanko 238 Rehar, Ivanka 20,21, 23 Reme 281 Remec, Bara 282 Rendel, George William 197-199,201, 205 Repe, Božo 276 Ribbentrop, Joachim von 278 Roatta, Mario 201, 267, 282 Robotti, Mario 226, 281, 282, 296 Rojc, Jože-Lado 30 Romavh, Peter 238 Romero, Federico 278, 280 Rožman, Gregorij 30, 166, 203, 213- 215,236, 237,246, 249, 282 Rupnik, Leon 202, 211, 215, 217, 229, 231.281 Rus, Josip 210, 213 Rus, Veljko 210 S Saje, Lranček 274, 275, 277, 278,282 Sargent, Orme 198 Schaubach, Fran 72 Sekulič, Miloš 199 Semič, Stane-Daki 215 Semec, Dušan 46, 59, 60, 70, 82 311 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Simović, Dušan 194, 197, 294 Slavič, Matija 26 Slokar, Ivan 120, 121 Smersu, Rudolf 222, 282 Smodej, Franc 100 Smrekar, Bernard 238 Snoj, Franc 165, 188, 222 Spaho, Mehmed 94 Srebrnič, Jože 111 Srebrnič, Josip 166 Stadler, Franc-Pepe 17, 30, 31, 230- 234, 236, 255 Stalin, glej Djugašvili, Josif Visariono- vič Stanovnik, Ivan 47 Stare, Miloš 178, 196, 204, 222, 237, 247,281,282 Stariha 24 Stepišnik, Drago 46 Stiplovšek, Miroslav 46, 48, 49, 58, 59, 69-72, 74, 75, 77, 78, 80-83, 85-87, 95, 139-142, 149 Stojan 23 Stojadinovič, Milan 64, 85, 94, 99, 109 Strošović, Dubrivoj 166 Strniša, Maijna 249 Sušnik, Lovro 165 Sušnik, Tone 58 Svetina, Vladimir 228, 236, 238, 239, 246, 248,251 Š Šercer, Ljubo 215 Šiška, Jože 232, 233 Škerl, Josip 238 Šlander, Slavko 101 Šmajd, Albin 282 Šmid, Gašper 93 Šnuderl, Makso 211, 214, 272 Šolar, Jakob 204, 212 Štampohar, Anton 96 Štepic, Marko 238, 239 Štefanec, Tone 214 Šuklje, Vladimir 214, 215 Šušteršič, Gustav 130 Šušteršič, Ivan 26, 42, 289 Šutej, Juraj 62 Švent, Bogdan 249, 252 T Tavčar, Ivan 42 Tavčar, Marko 182 Tiso, Jožef 177 Tito, glej Broz, Josip Tomazin, Matej 146 Tomažič, Lojze 238 Tomažič 233 Tomec, Ernest 23 Tomšič, Ivan 175, 262, 275 Tomari 239 Traven, Janko 125, 126 Tršar, Drago 8, 16 Troha, Nevenka 182 Turk, Janez 238 U Ude, Lojze 272 Ulaga, Drago 28 Urbanc, Peter 239 V Vadnjal, Stane 238 Vauhnik, Vladimir 251 Veble, Demeter 114 Velikonja, Narte 243 Verginella, Marta 214 Vesel, Jovan 42 Vesenjak, Ivan 58, 62 Vidmar, Josip 109, 216, 226, 245 Vidovič-Miklavčič, Anka 45, 159 Vilfan (Natlačen), Antonija 24, 289 Vilfan, Neža 24 Vode, Angela 227, 228, 245 Vodopivec, Fran 72 Vodopivec, Peter 23 Vodnik, Valentin 50 312 Imensko kazalo Vodnik, Viktor 238 Vodušek Starič, Jerca 190, 197, 199, 201,224, 227,237, 246, 268 Vokač, Lev 59 Vrhunec, Vinko 199, 224 Vukičevič, Veljko 73 W Wolf, Alojzij 22 Z Zajec, Marjan 239, 277, 282 Zakrajšek, Kazimir 214 Zečević, Momčilo 42 Zidanšek, Miloš 101 Zoreč, Alojzij 166 Zorn, Alojzij 22 Zupan, Julij 237 v z Žagar, Stanko 96 Žebot, Ciril 204, 217, 230, 255, 282 Živković, Petar 93, 102, 109 Žižek, Slavko 231, 232 Žumer, Marija 98 Žumer 122 313 Avtorji Avtorji Dr. Zdenko Čepič (1952, Ljubljana) je na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­ bljani študiral zgodovino in sociologijo. Po končanem študiju seje leta 1977 zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer je kot znanstveni svetnik zaposlen še danes. Sprva seje v svojem raziskovalnem delu posvetil raziskovanju gospodarskega razvoja Slovenije (Jugoslavije) po drugi svetovni vojni s poudarkom na gospodarski politiki obdobja do leta 1953. Leta 1983 je magistriral {Oblikovanje elementov socialističnega gospodarstva v obdobju graditve slovenske državnosti (1944-1945)), leta 1993 pa doktoriral (Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945-1948) na Filozofski fakulteti Univer ­ ze v Ljubljani; pod istim naslovom je disertacija izšla leta 1995. Iz tematike druge svetovne vojne je objavil zbirko virov Zamisli o gospodarski ureditvi po drugi svetovni vojni v narodnoosvobodilnem gibanju (1998). Za tisk je pripravil dnevniške zapiske dr. Maksa Šnuderla iz časa druge svetovne vojne (1993, 1994). Raziskovalno se ukvarja tudi z zgodovino političnega razvoja Slovenije (Jugoslavije) po drugi svetovni vojni, predvsem s procesom demo ­ kratizacije in osamosvajanja. Je odgovorni urednik znanstvene revije Prispev ­ ki za novejšo zgodovino. Dr. Vida Deželak Barič (1954, Celje) je na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­ bljani študirala zgodovino in umetnostno zgodovino; leta 1978 je diplomirala in se kot raziskovalka zaposlila na Inštitutu za novejšo zgodovino. Njene raz­ iskave obsegajo predvsem dogajanje v času druge svetovne vojne v Slove ­ niji s poudarkom na politiki in delovanju Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte. Leta 1985 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljublja­ ni magistrirala (Organizacijski razvoj Komunistične partije Slovenije v letih 1941-1943) in leta 1999 doktorirala (Organizacijsko vprašanje Komunistične partije Slovenije 1941-1945). Iz raziskovalne problematike je napisala in ob­ javila vrsto razprav in člankov ter knjigo Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943 (Ljubljana 2007). Dunja Dobaja (1971, Ljubljana) je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljublja­ ni študirala zgodovino in diplomirala s temo Podoba ženske skozi medvojno katoliško časopisje v Sloveniji. Kot pripravnica je pri Mestnem odboru ZZB zbirala gradivo za potrebe razstave Vsakdanje življenje v medvojni Ljubljani 1941-1945. Na Inštitutu za novejšo zgodovino od leta 2002 sodeluje pri raz­ iskovalnem projektu Nacionalna zbirka Žrtve druge svetovne vojne na Slo­ venskem in zaradi nje, predvsem pri preverjanju žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev po matičnih knjigah. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pripravlja doktorat o socialni in zdravstveni zaščiti mater in otrok na območju Dravske banovine 1919-1945. 315 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Dr. Jure Gašparič (1977, Maribor) je na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­ bljani študiral zgodovino in leta 2001 diplomiral. Po diplomi seje kot mladi raziskovalec zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino in se raziskovalno po­ svetil preučevanju slovenske in jugoslovanske politične zgodovine od razpada avstro-ogrske monarhije do začetka druge svetovne vojne. Poudarek njegovih raziskav je na delovanju Slovenske ljudske stranke kot najvplivnejše politične stranke tega obdobja na Slovenskem. Doktoriral je (2006) z disertacijo o Slo­ venski ljudski stranki v času diktature kralja Aleksandra 1929-1935; v knjižni obliki je dopolnjena izšla z naslovom SLS pod kraljevo diktaturo : diktatu­ ra kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935 (2007). Raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji zgodovine srednjeevropske ­ ga prostora v 19. in 20. stoletju ter razvojem parlamentarizma s poudarkom na obdobju po letu 1991. Dr. Bojan Godeša (1962, Ljubljana) se je po končanem študiju zgodovine in sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1987 zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je kot znanstveni svetnik za­ poslen še danes. Raziskovalno se poglablja v zgodovino druge svetovne vojne na Slovenskem. Leta 1989 je na ljubljanski Filozofski fakulteti magistriral (Delavska enotnost v narodnoosvobodilnem boju na Slovenskem) in leta 1993 doktoriral (Slovenski intelektualci med okupatorji, Osvobodilno fronto in pro­ tirevolucionarnim taborom)', dopolnjena doktorska disertacija je izšla v knjigi Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvo­ bodilno fronto in protirevolucionarnim taborom (Ljubljana 1995). Godeša je tudi avtor monografij Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno (Ljubljana 2006) in Čas odločitev: Katoliški tabor in začetek okupacije (Ljubljana 2011). Z Ervinom Dolencem sta izdala Izgubljeni spomin na Anto ­ na Korošca (Ljubljana 1999). Predava na Univerzi v Novi Gorici. Dr. Savin Jogan, (1937, Branik) seje po diplomi na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (1962) zaposlil kot svetovalec v republiški in zvezni skupščini; od 1982 do 1986 je bil delegat v Zveznem zboru Skupščine SFRJ, od 1986 do 1990 predsednik Raziskovalne skupnosti Slovenije in od 1990 raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Leta 1983 je doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih 1992 do 1994 je v Šoli za častnike na Ministrstvu za obrambo RS predaval mednarodno humanitarno pravo, od 1994 pa je bil na Ministrstvu za kulturo zaposlen kot vodja pravne službe in nato do upokojitve (2003) kot višji inšpektor na Inšpektoratu RS za področje kulturne dediščine. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja je doma in v tujini objavil več člankov in razprav s področja varstva kulturne dediščine in iz širšega sklopa mednaro ­ dnega humanitarnega prava. Od leta 2006 predava na Fakulteti za humanistič ­ ne študije Univerze na Primorskem. 316 Avtorji Miroslav Kovač (1931, Lokavec pri Ajdovščini) je osnovno šolo obiskoval v rojstni vasi, a so ga zaradi pomanjkljivega znanja italijanskega jezika starši dali v peti razred v Gorico. Po opravljenem sprejemnem izpitu seje leta 1943 vpisal v prvi razred italijanskega semenišča v Castelleriju pri Vidmu. Drugi razred je obiskoval pod nemško upravo na slovenski gimnaziji v Gorici leta 1944/45, tretji in četrti pa v slovenskem razredu na malem semenišču v Go­ rici. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji je šolanje nadaljeval v Šempetru pri Gorici, kjer je maturiral. Leta 1951 seje vpisal na študij meteorologije na Prirodoslovni matematični fakulteti v Ljubljani. Jeseni 1952 seje zaposlil na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije in leta 1959 ob delu diplomiral. Na letališču Brnik, kjer se je usposobil za vodenje letalske meteorologije, je bil zaposlen do upokojitve leta 1992. Dr. Boris Mlakar (1947, Cerkno) je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študiral zgodovino in sociologijo ter leta 1972 diplomiral. Po služenju vo­ jaškega roka se je zaposlil na takratnem Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, sedaj Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer kot znanstveni svetnik dela še danes. V svojem raziskovalnem delu se je posvečal predvsem tema ­ tiki kolaboracije in protirevolucije, najprej na Primorskem (magisterij 1977 Domobranstvo na Primorskem 1943-1945) in zatem tudi v osrednji Sloveniji (doktorat 1999 Slovensko domobranstvo od ustanovitve do umika iz domovi ­ ne). Disertacija je v knjižni obliki Slovensko domobranstvo 1943-1945 izšla leta 2003. Iz problematike o kolaboraciji je napisal oziroma objavil mnogo razprav in člankov ter nekaj knjig. V zadnjih letih se posveča predvsem razi­ skovanju fašizma na Slovenskem. Stane Okoliš (1966, Postojna) je študiral zgodovino na Filozofski fakulteti Uni­ verze v Ljubljani; za diplomsko delo Koščki iz zgodovine Loža in okolice je prejel študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete. Na isti fakulteti je leta 2000 magistriral s temo Elementarno šolstvo na Slovenskem med srednjim in novim vekom na primeru šole v Mengšu. Od prihoda v Slovenski šolski mu­ zej 1996 se mdr. ukvarja s preteklostjo šolstva in pedagogike na Slovenskem; je direktor Slovenskega šolskega muzeja. Področje njegovega raziskovalnega udejstvovanja je mnogovrstno, saj sega od srednjeveške zgodovine pa vse do najnovejšega časa, pripravil je tudi študijo o žrtvah druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem. Željko Oset (1984, Celje) je na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru študiral zgodovino in leta 2007 diplomiral s temo Teharsko koseško sodišče v obdobju 1715-1718. Istega leta se je kot mladi raziskovalec zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino. Raziskovalno se ukvarja z vprašanji kulturne zgodovine v širokem časovnem loku: od marčne revolucije 1848 do osamosvojitve Slo­ venije 1991, in vprašanjem nostrifikacije/»nacionalizacije« premoženja »tuj- 317 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju cev« (Nemcev in Madžarov) po prvi svetovni vojni. Leta 2012 je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani oddal doktorsko disertacijo Po­ men in vloga Slovenska akademije znanosti in umetnosti v procesu oblikova­ nja slovenske znanosti. Dr. Jurij Perovšek (1954, Ljubljana) je na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­ bljani študiral zgodovino in sociologijo. Leta 1978 je diplomiral in se zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je kot znanstveni svetnik zaposlen še danes. Raziskuje slovensko politično zgodovino od oblikovanja modemih po­ litičnih strank konec 19. stoletja do druge svetovne vojne. Leta 1993 je dokto ­ riral s temo Slovenski liberalni tabor in nacionalno vprašanje v času Kraljevi­ ne Srbov, Hrvatov in Slovencev. Je avtor monografij Liberalizem in vprašanje slovenstva : nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918-1929 (1996), Slovenska osamosvojitev v letu 1918 : študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (1998), Na poti v moderno : poglavja iz zgodo­ vine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja (2005), »Vza- željeni deželi« : slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941 (2009) ter zbornika virov Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS 1918—1929 (1998). Leta 2000 je prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovino ­ pisja. Dr. Miroslav Stiplovšek (1935, Ljubljana) je bil od leta 1961 do upokojitve leta 2002 zaposlen na Filozofski fakulteti, zadnji dve desetletji kot redni profesor. Senat Univerze v Ljubljani mu je leta 2003 podelil naziv zaslužni profesor. Njegov znanstveno-strokovni opus obsega okoli 470 različnih del, največ iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno, tematsko pa iz politične in socialne zgodovine. Zadnji dve desetletji leži težišče njegovih raziskav na ustavnopravnem položaju Slovenije v prvi Jugoslaviji in vprašanju slovenskih prizadevanj za avtonomijo. V monografijah Slovenski parlamentarizem 1927- 1929 (2000) in Banski svet Dravske banovine 1930-1935 (2006) ter v števil ­ nih razpravah je prikazal prizadevanja slovenskih predstavniških teles, tudi z nekaterimi parlamentarnimi funkcijami, za avtonomijo Slovenije ter za njen napredek na gospodarsko-socialnem in prosvetno-kultumem področju. Leta 1997 je objavil obsežno razpravo Die verfassungsrechtliche Lage und die Au­ tonomiebestrebungen Sloweniens im jugoslawischen Staat 1918-1941 v reviji Östereichische Osthefte. V zadnjih letih je objavil tudi tri knjige iz upravne, gospodarske in kulturne zgodovine domžalskega območja 19. in 20. stoletja, zadnjo leta 2012 Nastanek Mestne občine Domžale leta 1952. Mitja Sunčič (1980, Ljubljana) je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študiral zgodovino in študij zaključil leta 2006 z diplomsko nalogo Začetki industrije v slovenskih deželah. Jeseni istega leta se je kot mladi raziskovalec 318 Avtorji zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino; raziskoval je gospodarsko zgodo ­ vino in oktobra 2011 doktoriral {Zgodovina podjetništva na Slovenskem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne). Danes je na inštitutu zaposlen kot sodelavec pri raziskovalnem projektu z naslovom Strategije in prakse energet ­ ske oskrbe Slovenije. Jerca Vodušek Starič (1950, Beograd) je na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­ bljani diplomirala 1975 iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Od diplome do leta 1996 je bila zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je raz­ iskovala zgodovino druge svetovne vojne in povojno slovensko ter jugoslo­ vansko problematiko s poudarkom na uvajanju samoupravljanja. Magistrirala je leta 1979 s temo Začetki samoupravljanja v Sloveniji 1949-1953, kije 1983 izšla v knjižni obliki. Nato se je ukvarjala s problematiko prevzemanja obla­ sti s strani komunistične partije v letih 1944-1946, iz katere je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1991 doktorirala; v knjižni obliki je njena disertacija izšla pod naslovom Prevzem oblasti 1944-1946 (Ljubljana 1992). Leta 1993 je za to delo prejela kot najvišjo znanstveno nagrado Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo. Preučuje delovanje slovenskih po­ litikov v času druge svetovne vojne {»Dosje« Mačkovšek, 1994) in sodelova ­ nje slovenskih liberalcev z britanskimi obveščevalnimi službami {Slovenski špijoni in SOE, 1938-1942, 2002). Od leta 1996 na Filozofski fakulteti Uni­ verze v Mariboru predava zgodovino 20. stoletja. Od oktobra 2005 do oktobra 2008 je bila direktorica Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. ! 319