Najhujši in najlepši trenutki v vojni
O svojem najrazburljivejšem, najtežav-nejšem trenutku v vojni je takole pripovedo-val:
»To je bilo na Rogu v Sloveniji leta 1942, med ofenzivo v avgustu. Cenfralni komite KP Slovenije in del glavnega štaba z majhno četo partizanov, morda kakih 60 mož, so obkolili Italijani. Neke noči smo se hoteli prebiti. Zašli pa smo naravnost v italijansko zasedo. Tu smo se na umiku razdelili v več skupin. Po trebuhu sem se moral plaziti po nekih grapah, kajti noč je bila tako temna, da nisi videl niti ped pred seboj. Nenadoma sem zgubil tla pod nogami in padel po skalah v jamo. Pošteno sem se opiaskal in izgubil naočnike pa tudi revolver, ki sem ga držal v roki, ne da bi vedel, na kaj bom naletel. V temi seveda nisem mogel najti ne naočnikov ne revolverja. Bil sem tako rekoč razorožen in še videl sem zelo slabo. Vendar se nas je spet zbralo nekaj in skupaj smo se izmuznili iz zasede. Brž ko se je zdanilo, smo odšli na pot in si prizadevali izmuzniti se s področja, kjer so bili Italijani. Naprej se nismo mogli prebijati in zato smo šli nazaj. Utrujeni, tnisleč, da smo daleč od Italijanov, smo sklenili malce zadremati. Eden izmed nas naj bi stal na straži, drugi pa bi spali. A komaj smo zaspali, je prvi dežurni kriknil: »Italijani!« Vstal sem in res sem videl okrog vse zeleno Italijanov. Pravzaprav smo bili legli spat kakih sto metrov od italijanskih L::nkerjev. Italijani so nas obsuli s peklen-
skim ognjem in bil sem prepričan, da ne bom odnesel žive glave. Hodil sem kar se je dalo tiho, in pričakoval, da me bo vsak hip zadelo. Vse mi je žvižgalo okrog ušes, ven-dar se mi ni nič zgodilo. Šele ko šem se nekoliko odmaknil, sem spet lahko bežal. Popoldne sem dobil zvezo s tovariši.«
Za najlepši trenutek pa je dejal: • »Težko je reči. Vsekakor je bil to naš partizanski boj v celoti. Menim, da je naj-lepši ne samo zame, temveč za vsakogar, ki je sodeloval v njem. Težko je v vsem tem najti posebno razburljiv trenutek. Ne bi re-kel, da je bila zame najrazburljivejša zma-ga, ker je bila povezana z vrsto prejšnjih zinag, tako da smo jo čutili morda nekoliko drugače, se pravi kot neposredno nadaljeva-nje boja v novih pogojih. Toda v vsem naro-dnoosvobodilnem boju je bil zmerom naj-dražji občutek spoznanje dejstva, da so se tiste perspektive, na katere je naša partija opozarjala že pred vojno, tudi zares uresni-čile in da so se tista sredstva boja, ki smo jih po letu 1937 uporabili v delu naše partije v smeii povezovanja z množicami, pokazala pravilna, da so rodila saduve, da so nas dejansko povezala z množicami in omogoči-la, da je partija izpolnila svoje veliko zgodo-vinsko revolucionarno poslanstvo. Drugače povedano, v največje zadovoljstvo mi je bilo videti zaupanje ljudskih množic v partijo, njihov prehod na pozicije revolucije.«