Ivan Prijatelj:
Ustanovitev „Ljubljanskega zvona" in celovškega „Kresa".
S Stritarjevim dunajskim »Zvonom«, je nehal koncem 1. 1880. izhajati časopis, ki je pri vsej svoji končni družinski obliki in domače-realni predmetnosti propagiral vendar predvsem devize takrat že zapoznele svetovne romantike, osobito njeno čuvstvenost in njen pesimistični pogled na življenje in svet. V ozki zvezi s prestankom Stritarjevega leposlovnika se je zaklju« čilo ono obdobje našega »Mladoslovenstva«, ki ga imenujem obdobje slovenskega »romantičnega rea= lizma« (1868—1881). Gesla tega pravca, ki so evropeizii rala slovensko literaturo, so bila dovršila svojo dolž« nost in so bila izrabljena. Z novim desetletjem je pri« hajal nov čas, nastopala je nova doba, ki je imela udejstviti parole krepkejšega, življenjaradostnejšega, borbenejšega, pozitivistično-stvarnejšega in družabno-aktualnejšega realizma, napovedovalo se je ono ob« dobje našega »Mladoslovenstva«, ki ga jaz nazivljam obdobje »poetičnega realizma« (1881—1895).
To novo obdobje sta poizkusila inavgurirati takrat pri nas dva nova literarna organa in kot pokretača teh dveh literarnih organov dva različno usmerjena pisa« teljska kroga, namreč literarni krog našega centralnega in pa četa zastopnikov na« šega obmejnega Slovenstva.
Da spoznamo, kakšnih teženj in idej sinova sta bila oba nova organa, ki sta poizkušala biti glasnika slovenske literarne produkcije v momentu, ko je stopal dotedanji slovenski literarni voditelj Stritar v ozadje,
moramo z nekaterimi podatki razjasniti in ugotoviti historiat snovanja obeh novih listov. Ideja, da naj se izdaja v Celovcu »Kres«, se je porodila v štajerskem Starem trgu v poletju 1880, ko je pri tamkajšnjem žup* niku Davorinu Trstenjaku s svojo ženo na počitnicah bival Janko Pajk, mož, ki je bil 1. 1878. s svojo ne* znatno-artistično, doktrinarno-suhoparno in pretežno didaktično »Zoro« propadel v boju z umetnostno-am* bicioznejšim in evropsko-uglajenejšim Stritarjem, ta* krat vsaj še deloma priznanim voditeljem centralne »mladoslovenske« pisateljske generacije. Sedaj, ko se je bila ta generacija v drugi polovici 70-ih let sama razvila večinoma preko Stritarja, je sklenil stopiti zopet v akcijo in v ospredje Janko Pajk, takrat pro* fesor v moravskem Brnu; mož se je v ta namen zvezal s tipičnim zastopnikom tedanjega našega obmejnega Slovenstva, z Davorinom Trstenjakom, gojiteljem bolj rodoljubnega nego eksaktnega znanstva ter literarno-podučne publicistike v dobi »Staroslovenstva« in tudi še »Mladoslovenstva«. O tem, da je v imenovanem poletju bivala Pajkova družina na počitnicah pri staro« trškem župniku, nas informira pismo, ki ga je pisal Trstenjak Levcu dne 10. jun. 1880 in v katerem stoje besede: »Pri meni zdaj stanuje gospa Pavlina Pajkova; ubogi ženki né storil dobro zrak v dimnatem in smrd* ljivem Bernu, tukej se vsak dan bolje o'kréva.«1 Trste* njaku ni že več let ugajal Stritarjev, po njegovem mnenju preveč literaren »Zvon«, najbolj zategadelj, ker njega urednik ni vanj sprejemal sestavkov iz področja strokovnih ved. Stari štajerski rodoljub si je želel lista, ki bi priobčeval njegove filološke, zgodovinarske in mitološke razprave. Že dne 19. marca 1879 je bil Trste* njak v tem oziru pisal Levcu: »Pri nas je nastala baby* Iónica confusio. Skoro ne bodemo več nobenega organa našli za objavljenje znanstvenih spisov. Matične knjige bi naj prinašale kaj o ,laku in kleji' o naštrihanji itd.,
1 Levčeva zapuščina v mestnem arhivu ljubljanskem.
želi mizar Regali, hribovski kaplani bi radi imeli le* gende,2 drugi bi radi imeli Brenceljnove burke, jeli ne to smešno? Matica naj bo za vsako stroko znanosti, pa pod Očetovim vodstvom in pod upli« vom šolmeštrov in udov katol. družbe ne bode cvela, nego zmirom bolj hirala. Kako krvavo bi nam bilo treba znanstvenega časnika.«1
O tem, kako in kje se je spočela ideja za izdavanje Trstenjak-Pajkovega leposlovno-podučnega lista, pri= poveduje Trstenjak sam v svojem pismu na drja. Jo*
2 Da je mislil Trstenjak z izrazom »legende« na pesmi in povesti, spisane v rigorozno-katoliškem in moralističnem duhu, ki ga je bil med kranjske Slovence uvedel Jeran in med štajerske Slomšek, se razvidi iz nekega Trstenjakovega pisma Levcu z dne 16. febr. 1879, v katerem pripoveduje guntherjanski liberalni katolik Trstenjak o svojem prvem srečanju s Slomškom naslednje: »V onem času [v drugi polovici 50-ih let] smo mi nekdanji duhovniki se* k o v s k e škofije uže odločeni bili za lavantinsko, izpod krotkega žezla ljubeznivega škofa grofa Attemisa smo stopili pod strogega A. Slomšek a. Jaz sem Slomšeka uže poznal od leta 1838. Bil je takrat špiritual v Celovcu, in je obiskal župnika slovenskega pisatelja A. Krempelna, pri kterem sem jaz bil vsako leto del j časa na počitnicah. Krempel ni ravno bil prijatelj kloštrov, posebno neso mu po volji bili J e z u i t j e. Pri večerji sta se Slomšek in Krempel ostro prijela, in jaz sem spoznal, da Slomšek ima stroga načela. Zvedel sem tudi od duhovnikov nje« gove škofije, kako je posvarjal župnike V. Orožna, J. H a š * n i k a , J. A r 1 i č a , K. R ii p š e 1 n a , ki so si v svojih pesmah ne sploh svetih legend za predmet zbrali, tudi meni je bil oponašal, da v svojih mythologačnih preiskavah preveč bika in kravo čestim.« — Pri tej priložnosti naj omenim, da je Slomška smatral za pretiranega rigorista še nedavno tudi ljubljanski škofijski ordis nariat. Ko je Mihael Lendovšek 1. 1908. hotel izdati kot sedmo knjigo njegovih »Zbranih spisov« njegove »skupinske pridige«, je knczo» škofijski cenzor odsvetoval, da bi se tiskal prvi del Slom» škovih pridig, češ, da »je našel toliko velikih napak proti moralki, da se natis ne more dovoliti brez velike dušne nevarnosti bravcev ali poslušavcev. Slomšek grehe jako pretirava. S tem doseže to, da neuki bravec stori mnogo smrtnih grehov ex conscientia erronea, kjer ni nobenega greha ali kjer je le mali greh. Taki pridigarji polnijo pekel!« (Lendovškova zapuščina v ljub. licejki. — Prim. tudi: Erjavec-Flere, »Slomšek«, str. 288.)
Razprave, lil.	12
sipa Vošnjaka z dne 7. avgusta 1880 naslednje: »Dopi* sujem zdaj z nekterimi starejšimi slovenskimi pisatelji zaradi izdavanja novega slov. leposlovnega časnika, kterega mislimo v Celovci v založbi Mohorjeve tiskar« niče in knjigarne ob novem letu izdavati. Podpore imam že prece obljubljene. Takega časopisa nam je zelo treba. ,Zvon' bode ob novem letu izklenkal, Matica jalovo vegetira. Samim popevanjem in popivanjem ne bodemo domovine rešili germanskih harpij, naša inte« ligenca se zmirram bolj množuje in potrebuje berila, torej je moje podvzetje opravičeno. Bili so te dni ne* kteri prijatelji pri meni, jaz sem jih vodil po prijetni okolici, splazili smo [se] tudi na bližnji visoki breg, v večernem mraku užgali kres in krstili nov časopis, kteri bode nosil ime: Kres. Ti se boš smejal, a ver jami mi, vsi ki smo bili na našem Rlitli sebrani, bili smo črstvi Švajcari, ne več otroci ali fantastični mladenci nego izkušeni rodoljubi. Sed haec omnia sub rosa. Pri« pravljaj tudi sestavke iz čvrstega hrastovega — ne pa iz lipovega lesa.«3
Glede zalaganja novega lista se je Trstenjak obrnil na »Družbo sv. Mohorja« v Celovcu in najbrž isto« časno tudi na štajerskega svojega rojaka drja. Jakoba Sketa, ki je bil od 1. 1878. profesor na celovški gimna* ziji. Tega je po vsej verjetnosti naprosil za tehnično uredništvo novega lista. Dr. Sket je to mesto prevzel in je začel tudi od svoje strani vabiti pisatelje v krog sotrudnikov. Med prvimi, ki jih je povabil, je bil njegov univerzitetni profesor dr. Gregorij Krek. O tem svojem dopisovanju s Krekom je sporočil dne 22. jul. 1880 dr. Sket Davorinu Trstenjaku: »Gosp. prof. Krek mi je pisal. Na mojo izjavo, da nam je potreba časo* pisa, kakor je bil Janežičev .Glasnik', mi priznava to potrebo in on sam bi podpiral takov list z veseljem. ,Zvon' nam ne more zadostovati in če je tudi g. Stritar vsega spoštovanja vreden, lista on ne more v tem
3 Zapuščina drja. Josipa Vošnjaka v ljubljanskem muzeju.
zmislu izdajati, kakor ga izdaja, za to je potrebno več in različnih drugih reči j. Slovenski list obširen in za poduk in zabavo, to je za znanstvo in leposlovstvo, mora izdavati kako društvo ali tiskarna in to se lahko zgodi, kajti tukajšna tiskarna Družbe sv. Mohora bi prevzela takov list.«4 — Iz tega Sketovega pisma se razvidi, kakšen tip lista je bil pred očmi snovateljem celov« škega »Kresa«: Stritarjev »Zvon« jim je nosil preveč individualno-stritarsko ter preveč izključno-literarno znamko. Tem obrobnikom se je tožilo po raznovrst« nosti in praktičnosti omnibusa, bivšega istotako celov« škega »Slovenskega glasnika«, čigar tradicijo je torej imel nadaljevati »Kres«.
Takrat, ko je iniciator »Kresa«, Davorin Trstenjak, vabil drja. Vošnjaka v krog sotrudnikov novega lista, on najbrž še ni nič vedel, da tudi centralna skupina slovenskih pisateljev snuje nov literarni organ, ki naj bi novim umetnostnim geslom primerno nadaljeval in nadomestil Stritarjev »Zvon« ter izhajal v Ljubljani. O tej stvari je Trstenjaka informiral po vsej verjet« nosti šele dr. Josip Vošnjak, ki mu je na njegov poziv k sodelovanju odgovoril dne 18. avg. 1880 naslednje: »Veseli me, da si toliko okreval in se spet čutiš dovolj krepkega postati očetom novega lista. Po prenehanju Zvona smo mislili v Ljubljani beletrističen list [usta« noviti], kajti tu je središče in kolikor toliko mlajših pisateljev, ki bi pomagali. Kdo Ti pa hoče v Celovci? S študentovskimi poskušnjami pa tudi Ti sam ne bodeš maral list polniti. Ne vem, na katere starejših pisate« ljev misliš, pa meni se vidi, da za beletristiko bo treba mlajše, ki so še produktivni in imajo veselje do dela, pritegniti. Vsekako bi se list moral v Ljubljani tiskati, ker le tako se lahko na vse kraje razširja.«5
4	Prim. drja. Slodnjaka še neobjavljeno disertacijo »Davorin Trstenjak«. (Dr. Slodnjak citira pisma iz Trstenjakove zapuščine po prepisih Andreja Fekonje, ker se nam originali te korespondence menda niso ohranili.)
5	Dr. Slodnjak, o. c.
V jeseni 1880 je bila trojica Trstenjak-Sket-Krek že gotova s pripravami za novi list in je izdala z dnem 1. oktobra 1880 datiran, tiskan »Poziv«, v katerem so se razvijale naslednje misli: Kulturno stanje Slo« vencev se dviga, slovenska inteligenca se množi in za« hteva zdrave duševne hrane v svojem materinem je« ziku. Pa tudi slovenski pisatelji potrebujejo krepkega glasila za svoja leposlovna in znanstvena dela. Edini dosedanji leposlovnik slovenski, »Zvon«, ob Novem letu 1881 preneha izhajati, »kakor nam čestito ured« ništvo Zvonovo na dotično vprašanje naznanja«. Za« torej se je zvezala trojica slovenskih mož, da ustanovi Slovencem nov list »Kres«. V zmislu začrtanega si pro« grama bo prinašal »Kres« izvirno in iz slovanskih jezi« kov prevedeno leposlovje, tradicionalno narodno blago, potopise, zemljepisne in narodopisne spise; poleg tega pa bo gojil tudi strogo znanstvo: domačo in slovansko zgo« dovino, starožitnosti, bajeslovje, jezikovno vedo ter pri« rodoslovje, pa tudi literarno in kulturno zgodovino Slo« vencev in slovanskih narodov sploh. Tudi dopise o kul« turnem in literarnem življenju in gibanju po raznih krajih slovenskih bo objavljal. — Kakor se iz tega programa razvidi, je bil torej »Kres« zasnovan docela v obliki nadaljevatelja tradicij Janežičevega »Sloven« skega glasnika«. Romantični kult prošlosti ter slovan« ske vzajemnosti, pa praktična raznovrstnost gradiva, vzetega iz najrazličnejših panog znanja sta tvorila njega signaturo. Umevno je, da je imelo tako mnogo« vrstno in pogosto disparatno gradivo služiti bolj enci« klopedični informativnosti nego strokovnemu, glob« ljemu in eksaktnemu izsledovanju. Podrobnih pre« iskav ni dopuščal že omejen prostor mesečnih zvezkov, ki naj bi po napovedi obsegali 3—4 pole. O tem, kakšno smer bo zastopal novi celovški list v leposlovju, ali bo zastopnik stare romantike, dotedanjega svetovnonazi« ranjskega Stritarjevega ali bolj domačega Jurčičevega »romantičnega realizma«, ali novejšega Levstik-Kersni«
kovega »poetičnega realizma«, o vsem tem nista niti dr. Sket, niti Tr stenj ak ničesar črhnila v svojem pro== gramskem »Pozivu«. Sploh se mora reči, da" se novi list ni ustanavljal kot literarni organ kakšne mlade, med seboj idejno strnjene generacije. Bil je nekak posthumus onega Janežiča, ki je bil že 1. 1868. prosto* voljno stopil v ozadje na ljubo literarno bolj dozorevaš jočemu Stritarju in Jurčiču. Najmočnejši nagib za izda* vanje »Kresa« pa je izhajal iz te okoliščine, da so se z ustanovitvijo tega lista želeli uveljaviti v zmislu svoje primitivno-nediferencirane pokrajinske praks t i č n o s t i in rodoljubne utilitarnosti naši obrobniki in med njimi zlasti nekateri štajerski rodoljubi.
Dr. Jakob Sket je razpošiljal v prvih dneh oktobra 1880 omenjeni »Poziv« presumptivnim sotrudnikom. Na izvodu, poslanem Jurčiču, je pripisal naslednje lastnoročno pisemce: »Čestiti gospod! Prepričan, da ne more biti slovenski list krepko glasilo in središče slo? venskega razumništva, kjer Vi ne sodelujete, Vam pošljem ,Poziv' in Vas prosim novi list z Vašim veščim peresom kolikor je mogoče podpirati. Ako je bil prof. dr. Krek v Ljubljani, je gotovo z Vami o listu govoril in Vas zanj pridobil. Veselo in za naš narod koristno bi bilo, ako bi se združile slov. pisateljske moči. Zatorej Vas še enkrat prosim, spišite za 1. list kakovo povest, ali kaj drugega pripravnega; dobivajte v Ljubljani pisateljske moči za to podvzetje, in pomagajte vstvariti list, kakoršnega nam je potreba.«6 — Istega dne 4. okt. 1880 je poslal dr. Sket »Poziv« tudi Levcu, izražajoč v rokopisnem pripisu upanje, da bo Leveč obljubil »podpirati list s svojim dobrim peresom«. Podobno kakor Jurčiču je pisal dr. Sket v tem svojem pripisu tudi Levcu naslednje: »Ako je bil gosp. prof. Krek v Ljubljani, kakor mi je rekel, da gre tja, je gotovo z Vami o listu govoril. Upam, da ste mu svojo pomoč obljubili, kajti Vas je pri takem listu, kakor bi naj bil
6 Jurčičeva zapuščina v mestnem arhivu ljubljanskem.
,Kres', potreba, in sicer pri slovstvenej povestnici slov. naroda, kterej je tudi eden oddelek v listu odločen ... Mislim, da mi bode mogoče že v 1. listu kaj iz Vašega izvrstnega peresa slov. občinstvu podati.«7
Ko so dobili ljubljanski literati in med njimi torej tudi snovatelji vzporednega novega literarnega organa v Ljubljani ta povabila k sodelovanju pri celovškem »Kresu« v roke, so se požurili, da čitajoče slovensko občinstvo kaj več zve tudi o projektiranem njihovem listu. V ta namen je dne 7. okt. 1880 prinesel »Slovenski narod« naslednjo provizorično vest: »(Nov si o i vensk 1 e p o z n a n s k list.) Ker je slišati, da bode g. prof. S t r i t a r na Dunaji zarad bolehnosti s koncem tega leta nehal izdajati ,Zvon', bode izhajal od novega leta naprej nov beletrističen list v Ljubljani. Iz= dajanje in uredovanje je sklenila prevzeti družba pisateljev: prof. Fran j o Leveč, Janko Kersnik, dr. Ivan Tavčar in Josip Jurčič. Več znanih pisateljev je uže podporo obljubilo. List bode izhajal (ako ,Zvon' neha) na vsak način, tudi če se mu v kacem drugem mestu konkurent rodi, kakor slišimo. Tiskal se bode v ,narodne j tiskarni'. O programu in druzem kasneje več povemo.«8
Sedaj je nastalo vprašanje, kateri napovedani list, celovški ali ljubljanski, se ima smatrati za konkurenta. Jasno je bilo, da osrednji slovenski literati ne bodo odstopili od svoje namere, katera je predstavljala na* daljevanje in času primerno stopnjevanje literarnih tradicij dunajskega »Zvona«. Provinca s svojimi tradi= cijami se je pa tudi hotela uveljaviti v zmislu svojih literarno-kulturnih okusov in potreb, katerim je nekdaj stregel Janežičev »Slovenski glasnik«. Vrhutega so bile priprave osobito za izdajo »Kresa« že jako napredovale. Jurčič je vendarle poizkusil pregovoriti drja. Sketa, da bi njegov krog odstopil od svoje namere. Pisal je
7	Levčeva korespondenca v mestnem arhivu ljubljanskem.
8	Slov. narod z dne 7. okt. 1880, štev. 230.
bodočemu uredniku »Kresa« pismo, ki nam do danes še ni znano in najbrž tudi ne ohranjeno. O približni njega vsebini se da do neke mere sklepati iz odgo; vora, ki ga je poslal dr. Sket Jurčiču dne 22. okt. 1880 iz Celovca v Ljubljano: »Ne zamerite,« piše dr. Sket, »da Vam še le danes na Vaše pisanje odgovarjam; vzrok je temu le to, da sem gosp. Trstenjaka vprašal, ali je on kaj vedel o Vašem sklepu ali ne. Na moje vprašanje mi on odgovarja, da ni o Vašem podvzetji celo nič vedel pred tistim dnevom, ko je Slov. Narod novico o Vašem listu prinesel.9 Gosp. Trstenjak, gosp. prof. Krek in jaz nismo niti slutili, da Vi kaj v Ljub« ljani namerjavate, in strašno se mi je čudno zdelo, ko pride, skoraj nalašč kot odgovor, 7/10 v Slov. Nar. na« znanilo o Vašem listu. Da se oglasi kje uredništvo, ki naš novi list ,konkurenta' imenuje, o tem se nam tudi bi sanjalo ne bilo; kajti jaz sem pisal gosp. prof. Stri; tarju na Dunaj in sem dobil odgovor, kterega prinaša ,poziv'; to postopanje je bilo mislim pravilno in ko; rektno. — Gosp. Trstenjak in gosp. prof. Krek sta se odločila novi list v svoje področje vzeti, in mu svoj duh vdihnoti. Jaz kot tretji sem prevzel pretežko delo uredništva, ker se je tiskarna družbe sv. Mohorja žrtvovala, in izdajo lista prevzela. Toliko v pojasnilo, da se ne bode pisalo, da je Kres moj list, da ga jaz izdajam. — Mi smo listu poiskali naroden zavod kot izdajatelja, zato da dobi pri narodu slov. več kre; dita; ali nikdar nismo mislili, da se v Ljubljani narodnemu zavodu nasproti vzdignejo privatni podvzetniki. [S svinčnikom podčrtal naj; brž adresat Jurčič.] Dalje se je mislilo, da imata gosp. Krek in Trstenjak toliko zaupanja pri slov. narodu, da se list pod njunim imenom lahko v svet poda; ali varal sem sejako [podčrtal s svinčnikom naj;
9 Ta Trstenjakova informacija ne odgovarja do pičice resnici. Saj smo ugotovili, da je Trstenjaka že dne 18. avgusta 1880 infors miral o nameri ljubljanskih literatov dr. Josip Vošnjak.
brž zopet Jurčič]: kajti Vi ste se v Ljubljani z drugimi tremi združili, in se kot tekmece [zopet podvlekel isti] napovedali. — Naš list hoče sprva [podčrtala ista roka] biti objektiven, čez vse stranke; se hoče povzdignoti čez vsakdanji prepir, in biti slovenski leposloven in znanstven list. To lahko dosežeti imeni: Krek in Trstenjak, ki nista na slabem glasu, in ki se njima ne spodtikajo strankarske misli. Ali tega Vi ne verjamete [zopet s svinčnikom podčrtano]; in res žalostno je, da že danes v Ljubljani dve stranki imate, kterih edna se zoper Vaš list oglaša, prej ko je kteri obetanih listov beli svet zagledal. To je slovenska nesloga. Mi smo v Celovci za list pripravno mesto videli, in ne v Ljubljani. Naši leposlovni listi so cveli v Celovci, nevtralnem mestu, post. Glasnik, Besednik; Zvon je pridno deloval na Dunaji, Zora v Mariboru. Vi se bo dete še sami prepričali, da je Ljubljana neugodno mesto [tudi pod tem stavkom črta s svinčnikom]. — Mi smo vedno mislili v novem listu združiti vse pisateljske slov. moči; to Vam moja pisma gosp. Stritarju dokazujejo. Jaz sem mislil, gosp. Krek in Trstenjak pričakovala, da se pod njima združijo pisateljske moči slovenske. Združili pisatelji in naročniki Zvonovi in Zorini. Ali vse zastonj, raz« prtija še živi; nasprotstvo se kaže, in skoraj se bojim, da tudi ustanovnike ,Kresove' v svoj predal devate, in jim strankarske misli vrivljete, ker se v Ljubljani morda le misli, da ne živi več objektivnih Slovencev. — Jaz Vam samo to podajam v premislek: Vi, gospod Jurčič, ste ustanovili svojo .Knjižnico'. Tukaj bi delali Vi, in objavljali svoje večje proizvode; Kres bi Vaše reči, ktere so gotovo za narod slov. pripravne, pod* piral, in tako bi cvela Vaša Knjižnica in naš list. Mala dela bi pa Kresu dajali na razpolaganje. Ako bi po ednem letu videli, da naš list ne ugaja, bi nam pregrehe njegove našteli, in ako je uredništvo svojeglavno, bi rekli: list ne zadostuje, mi hočemo drugega. Tako bi
bilo narodu na korist. To se lahko tudi zgodi, ali jaz dvomim, da bi se tako dobra misel zamogla v Ljub« ljani roditi. Ako ste Vi za njo, gre vse. Vi lahko ne« hate, Vaš list se še le vstvarja, nima nič določenega, kajti še le 21./10 ste pristavili, da hoče tudi znan« s t v e n biti. Tiskarna dr. sv. M. bi imela preveč izgube, ko bi morala zdaj izdajanje opustiti. Vi govorite za združenje političnih časnikov,10 to moramo odobravati; čudno se pa nam zdi in nedosledno, da hočete neslogo in razdražen je med pisatelji.«11
To pismo bodočega urednika in — poleg Pavline Pajkove ter Antona Kodra — glavnega pripovednika »Kresovega« razodeva obilno primitivnost v literarni orientaciji in celo v slovenski stilistiki. Stari polihistor Trstenj ak in filolog ter specialist tradicionalnega na« rodnega slovstva dr. Gregor Krek naj bi bila po Ske« tovem mnenju dve zastavi, »da se pod njima združijo pisateljske moči slovenske«! Imeni teh dveh umet« nostno docela zastarelih in neakreditiranih mož naj bi bili znamki za literarna stremljenja mladega sloven« skega pisateljskega pokolenja, ki je šlo v čisto goto« vem literarnem pravcu že celo preko Stritarja! Iz jasnečih se višin času primerno izoblikovane in raz« čiščene slog ovn osti je vabil dr. Sket ljubljanske literate v čredne nižine nekdanjega obmejnega rodoljubnega pismenstva ter pisanja »o vsem in vsakem« — v stadij »Slovenskega glasnika«. Brez umevanja za proces, ki se je bil že dovršil v borbi med »Zvonom« in »Zoro« v korist artističnejšemu Stritarjevemu listu, in brez najmanjše slutnje o tem, zakaj se je vprav takrat du« najski »zvonar« umikal s svojega prestola, je upal dr. Sket, da bo celovški »omnibus« združil »pisatelje in naročnike Zvonove in Zorine«. Centralni četi naših
10	Prim. Jurčičev članek »K vprašanju o samo jednem večjem listu za Slovence, ali naša razmera s ,Slovencem'« v »Slov. narodu« z dne 28. sept. 1880, štev. 222 in mojega »Kersnika« II. in III. str. 302—304.
11	Jurčičeva zapuščina v mestnem arhivu ljubljanskem.
tedanjih ¡pisateljev, ki je edina na Slovenskem slutila, kam težijo in v katerem pravcu se razvijajo umet« nostna stremljenja časa, je očital dr. Sket golo »pri* vatno podvzetništvo«, torej docela materijalne interese, katerim je v nasprotje stavil rodoljubne cilje »Kre« sovih« ustanovnikov. V nesporazumljenju, ki ga oči* tuje navedeno Sketovo pismo Jurčiču, in v kulturni neuglašenosti ter literarno neenaki razvitosti med ob? mejno ter centralno inteligenco je že tičalo n a * sprotje med »Ljubljanskim zvonom« ter »Kresom«, preden sta se rodila oba ta dva lista. Dr. Sket je že v tem svojem pismu grozil z bojem, češ, da hoče njihov list samo »sprva biti objektiven«. Jurčič je to dobro čutil in dotična mesta v pismu s svinčnikom podvlekel.
Dr. Sket je v pismu na Jurčiča poudarjal tudi dejstvo, da se je v Ljubljani neka stranka oglasila zoper projektirani »Ljubljanski zvon«. To so bili slovenski konservativci, ki so bili v takratni dobi pri nas v umet* nostnih vprašanjih prava coklja. Prvo naznanilo o iz= dajanju novega ljubljanskega leposlovnega lista, izišlo v »Narodu« dne 7. ckt. 1880 in zatrjujoče, da »list bode izhajal (ako ,Zvon' neha) na vsak način, tudi če se mu v kacem drugem mestu konkurent rodi«, je presuknil nekdo (najbrž urednik Haderlap) v »Slovencu« tako-le: »(Nov beletr i stičen list) hoče pričeti izdajati v Ljubljani v ,Narodni tiskarni' neka družba pisateljev, pa le če bo, kar se govori, gospod Stritar na Dunaju popustil svoj ,Zvon' in če se mu v kakem drugem mestu na Slovenskem vnovič kaj enacega na noge ne spravi.«12 Dne 14. okt. 1880 je neki dopisnik »od Drave« v »Slo« vencu« priobčil ves »Kresov« »Poziv« z naslednjim svojim pristavkom: »To je res lep program, pa tudi poštena firma, ne treba se jej bati konkurenta!«13 In dva dni kesneje je neki »Slovencev« sotrudnik v listu izjavil, da bodo »Slovenčevi« politični somišljeniki
12	Slovenec z dne 9. okt. 1880, štev. 112.
13	Slovenec z dne 14. okt. 1880, štev. 114.
podpirali celovški list zategadelj, »ker nam je takega lista živo potreba, nam načrt s pozivom ugaja, vrednik s pomočnikoma daje dosta poroštva, da nikdar ne bode žalil tega, kar je pravo, dobro in lepo.«14
Tudi ob tej priliki se je zopet enkrat razgalilo po« litično-strankarsko stališče, ki je tako značilno barvalo in neredko oviralo slovensko literaturo na prelomu prejšnjega stoletja ter določalo zlasti naši literarni kritiki docela neumetnostna merila. Bil pa je »Slovenec« edini politični list, ki je odkrito pozdravil »Kres«, tega zapoznelega glasnika slovenske konservativne nedife= renciranosti. Bleiweisove »Novice« so napovedani pojav dveh listov samo registrirale, na prvem mestu in malo obširneje »Kres«.14® »Edinost« je bila mnenja, da dveh listov ni treba, »ker bi drug drugemu moči jemala«, naj se torej združita v en list, ki naj izhaja v Ljubljani, središču Slovenije. »Soča« je izrekla željo, naj bi mesto dveh izhajal en sam leposlovnik. Jurčič je z mirno dušo prepuščal konservativce »Kresu«, pišoč v »Narodu«: ».Slovenec' se naravnost sovražno po* stavlja proti ljubljanskemu leposlovnemu listu in uže v dveh listih bodri celovškega konkurenta ter mu obeta svojo podporo. Mi pa ne verujemo, da bi celovški kolega Brencljeve [Alešovec je bil sourednik ,Slovenca'] obetane podpore posebno veselil se. Mi jo radi pogre« šamo, to se razume.«15 V tej svoji notici je Jurčič — kakor mu je očital pozneje v navedenem pismu dr. Sket — prvič pristavil, da bo nameravani ljubljanski leposlovnik »leposloven in znanstven časopis«.
Tihi naš leksikograf Maks Pleteršnik, rodom sam Štajerec, je v svojem pismu na Trstenjaka z dne 22. akt. 1880 tako-le grajal, da se politično strankarstvo meša v to stvar: »Odbijajte protekcijo Brencelj-Sloven« čevo! Naj se leposlovni in naučni listi nikakor ne vti«
14 Slovenec z dne 16. okt. 1880, štev. 115.
14	a Novice z dne 13. okt. 1880, str. 330.
15	Slov. narod z dne 21. okt. 1880, štev. 242.
kajo v strankarstvo. Oba lista lahko se ob držita: ljub* ljanski bo bolj beletristiko, celovški bolj znanost kulti« viral. Tako bode dvojni potrebi ustreženo. Pa da ,Slo« venec' le enemu ,pošteno firmo' prisvaja, češ, da je druga firma nepoštena, to se mi nikakor ne dopada, jaz bi proti takemu priporočenju kakov protest izrekel, ako bi bil na Vašem mestu.«10 Zanimivo in za naše po« krajinske diference značilno pismo je poslal Trstenjaku po tem povodu dne 18. nov. 1880 njegov ožji rojak Ivan Macun: »Ker se mi Ti tožiš, kako Te je groza Tvojih dolgov, pa si vendar šel za botra, kaj šenta nič ne veš, kako je taka reč pri Pesničarih in Ščavničarih draga reč ! ? Zadolžen človek pa gre botrovat ali lku« movat! Pa še celo kehljavemu [golšavemu] Korošcu hočeš posvetiti ? ! Bog daj dobre pameti in polno penez ! ! Tudi se mi za tega voljo nič reč ne dopade, ker se od juga vzdiguje hudi ,notus' ali ,auster', in že stari Horacij bal se je take borbe. Kranjski fant robati, pa kehljavec koroški — divinum spectaculum — za naše zopernike, ker bota tako oba lista skoro na tleh. Zato smo mi Slavjani zmiraj hlapci ostali, ker se ko« ljemo v tako pičlem broju sami med seboj. Pa kaj ima Vošnjak, kaj neki drugi Štajerci v Stritaro-vem-Levče« vem-Levstikovem krdelu opraviti? Ne da bi kakti vele« možen vlastelin in gardist mogel v tem nekaj interven nirati? Ako bi se izdal en list brez Levčeve-Stritarjeve strasti, bilo bi se razvitku veseliti, sedaj pak mene ob= jame le strah in — jeza, da pri nas mora vse narobe iti. Dobro vem, da so Tebe popred pozvali za botra, nego so Kranjci mislili otroka napraviti novega, ker njim je na nesrečo bečki strepetal, ali kaj to pomaga.«17 Matej Vodušek, ki je bil tudi štajerski sorojak Trstenjakov, a je kot gimn. profesor živel v Ljubljani v ozkem kontaktu z Levstikovo literarno osrednjo četo, je docela pravilno ugenil, da je minil čas, ko je sloven«
18 Dr. Slodnjak, o. c.
17 Dr. Slodnjak, o. c.
sko literarno produkcijo organiziral obmejni entuzis azem, in da je prišla doba, ko mora slovenska literatura organsko rasti iz središča, V popolnem nasprotju z gori navedenim Sketovim mnenjem piše Vodušek dne 15. okt. 1880 Trstenjakui naslednje: »Po mojih mislih ni za slovenski leposloven list primernejšega kraja, nego je Ljubljana. To uči ,Zora' v Mariboru, ,Zvon' na Dunaji; koliko mladih in drugih močij ima poslednji list na primer, a vendar bo moral nehati ne zaradi bolehnosti Stritarjeve, temveč zaradi neprimernega kraja... Bojim se, da bode duh društva Mohorjevega, ki je sicer zdrav in prostemu ljudstvu skoz in skoz primeren, preveč vplival na list. G. Sket, o čegar spo* sobnosti ne dvomim, je tam nekoliko osamljen, tudi še nam ni on nikjer pokazal, da je beletrist. Sicer je Janežič tudi izdajal ,Glasnik' v tem kraji in ni skoro ničesar sam pisal, toda on je imel poseben talent, ljudi okoli sebe zbirati in je plačeval revnim dijakom trud ter je tako podpiral, tudi so takrat bili drugi časi. Pa naj bi bilo. V Ljubljani se tudi pripravlja beletrističen list za novo leto, če bi ,Zvon' nehal, od strani štirih znanih slovenskih pisateljev, in tako bodemo imeli dva lista te vrste. Začela bosta gotovo eden drugega pisano gledati! Ker bode ljubljanski list v Jurčičevem duhu pisan, pobral jo bode Sket v klerikalni tabor. Že vče* rajšnji .Slovenec' si dela tako upanje, rekoč, da trojica ,Kresovih' začetnikov je poroštvo za duh lista. Ecce homines, quorum ne unus quidem recordabatur qua= dragesimi anni labris Tui captant nunc benevolentiam tuam. Na to me je včeraj zvečer v Čitalnici Jurčič opo= zoril in dovolil, da porabim v svojem pismu na Vas.«18 Opozarjam zlasti na eno tehtno opazko tega pisma: kakor dr. Vošnjak v svojem pismu na Trstenjaka z dne 18. avg. 1880, tako razvija tudi prof. Vodušek v tem pismu misel, da je obmejno rodoljubje lehko ustvarjalo in izdajalo liste takrat, ko so bili bolj artistično nadar*
18 Dr. Slodnjak, o. c.
jeni in usmerjeni slovenski pisatelji še študentje, kate= rim ni nudil zadostne strehe centralno-slovenski okoreli konservatizem Bleiweisov. Sedaj pa so si bili ti nekdanji dijaki že zasigurali mesta v centrali; in s tem je bil na* počil čas, da od tu začno organizirati ter voditi slo* vensko literarno produkcijo v duhu evropskih smernic, o katerih se našim tedanjim obmejnikom niti sanjalo ni.
Bodočemu ljubljanskemu leposlovniku je bil od* ločen za urednika Fr. Leveč, ki je takoj v jeseni 1880 pričel vabiti v sotrudniški krog vse pomembnejše slovenske pisatelje. Kot eden izmed prvih mu je iz Gorice pisal prof. Fran Erjavec dne 11. okt. 1880, češ, da je prejel iz Celovca poziv k sodelovanju pri »Kresu«: »Kaj pa je tebe treba bilo! Ne vem, ali je vest v ,Slov. Narodu' drugega dne, da namreč nameravate Ljub* ljanci, ako ,Zvon' utihne, izdavati leposlovni list, vzela ,Kresu' dušek, ali ne? Ako bi list res izhajal v Ljub* Ijani, bi Vam svetoval, da mu ohranite ime ,Zvon\ seveda s Stritarjevim dovoljenjem; z imenom si ohra* nite tudi mnogega prijatelja.«1 — Leveč se je v resnici obrnil na Stritarja zaradi naslova novega ljubljanskega leposlovnika. Če ga je tudi povabil na sodelovanje, se ne ve, ker nam Stritar njegovega pisma ni ohranil. Po vsej verjetnosti ga je povabil. Stritarjev odgovor z dne 29. okt. 1880 se je glasil kratko in hladno-oficielno: »Čestiti gospod kolega! Če že hočete imenovati svoj novi list ,Zvon', prosim Vas, priklenite mu kak pri* devek: ,novi', .ljubljanski' ali kakor Vas je volja. Tako se mi zdi primerno. Vso srečo želeč Vašemu novemu podjetju pozdravljam Vas prijazno Vaš Stritar.«1 Du= najski »zvonar« je s koncem 1. 1880. res ustavil svoj list s številko, v kateri je nekako naglo in predčasno zaključil svoje šele začete »Spomine«. V »oznanilu« na koncu lista se je v skopih besedah zahvalil sotrudni= kom, zlasti Simonu Gregorčiču, za duševno podporo in brez vsake besede priporočila javil, da bo od Novega leta dalje izhajal v Ljubljani »Ljubljanski zvon«, v Ce*
lovcu pa »Kres«. Ne vem, v čem je videl v zadnji šte» vilki dunajskega »Zvona« Leveč neko skrito polemiko, da je naprosil na Dunaju bivajočega poslanca drja. Vo* šnjaka, naj Stritarja v tem oziru nekaj vpraša. Posre« dovavec je odgovoril Levcu dne 7. dec. 1880 naslednje: »Bil sem pri Stritarju in ga vprašal, kar ste želeli. On se čudi, kako se more misliti, da bi on kaj takega storil. Rekel mi je, da naj Vam pišem, da on nikdar ni imel v mislih sprožiti v poslednjem listu kako filipiko. Tudi da nima za to nobenega razloga, ker je ves čas našel dovolj podpore v materijalnem in duševnem oziru.19 Videl sem, da mu je skoraj žal, da on sam ne nadaljuje ,Zvona' in sicer v Ljubljani. Pikiran pa je, da ste na; znanili list, ne da bi bili poprej pisali njemu, ali ga bo on še dalje izdaval. Sket mu je bil dvakrat pisal. Jaz sem ga tolažil, da se je zgodilo to vsled Sketovega na« znanila. Čudi se, da imate toliko poguma ter obetate po 4 pole na mesec; to je res presangvinično, ne da bi Vam manjkalo gradiva, ampak stroški bodo preveliki. Stritar je plačeval tukaj 35 gld. za polo, za koliko iz* tiskov pač ne vem. Imel je med naročniki kakih 150 ali še več duhovnikov. Opozarja Vas, da ne kreditirate študentom.«1
Iz korespondence, ki jo je nato Leveč razvil z zna« nejšimi tedanjimi pisatelji, naj nekatere značilnejše dopise navedem. Prof. Staretu v Zagrebu je pisal Leveč dne 23. okt. 1880 med drugim naslednje: »Že v Ljubi ljani sem Vam pravil, da snujemo tukaj nov leposloven in znanstven list. Odločili smo se ga imenovati ,Novi Zvon' ali pa .Ljubljanski Zvon', kar bo prijateljem bolje ugajalo. Dosedaj so nam obljubili sodelovati profesorji: Pleteršnik, Tomo Zupan, Jesenko, Erjavec, Šuklje,
19 Meni je Stritar v zasebnem razgovoru v Gersthofu dne 28. jan. 1907 pripovedoval, da so se bili v zadnjih 70-ih letih ljub« Ijanski literati naravnost »zarotili«, da mu iztrgajo »Zvon« iz rok: »Zarotili so se bili, da ne bo nobeden več pisal vanj. Naj bi mi bili rajši v obraz povedali. Jaz bi jim bil list tako in tako prepustil. Čemu taka zahrbtnost!« mi je dejal takrat Stritar.
dr. Detela in Rutar v Kotoru, dalje kaplan Simon Gre* gorčic v Rifenberku (,Zvonov' X.), nadejamo se, da tudi Levstika omajemo ter izpulimo iz njegovih rok vsaj nekoliko pesmi, katerih ima ogromno število. Celo stari Trdina nam je obljubil svojih spisov, ki so, kakor nam zatrjuje Karol Rudež, jako lepi in zanimivi. A po* moči potrebujemo in pričakujemo tudi od zagrebških Slovencev: od dr. Celestina, Valjavca, Kosa, Žepiča in od — Vas. Ne, ne boste se nam ubranili. Danes se obračam do Vas, drugi pot se obrnem do drugih Vaših kolegov. Vi nam morate obljubiti, da nam pošljete vsaj včasih, kadar se Vam bo posebno ljubilo ter boste po* sebno utegnili, kakšen spis o literarnem i nume t* n i š k e m delovanju na Hrvaškem. Saj gradiva ne boste pogrešali: o jugoslovanski akademiji, o Daničičevem rečniku, o hrvaški ,Matici', o gledališču i. t. d. i. t. d., o vsem se da pisati in vse nam dobro dojde. Jako bi nam ustregli, da nam že za 1. list pošljete pregled hrvaškega slovstva za 1. 1880., pisan na tak način, kakor ste opisali naše slovstvo1 letos v ,Viencu'... Sicer se snuje tudi v Celovcu ,Kres', ki ga je porodil prof. Pajk, ki je bil letos s svojo obiteljo pri Trstenjaku na počitnicah. Krek, ne vedoč, kaj nameravamo v Ljubljani, mu je obljubil svoje sodelovanje; a rekel nam je v Ljubljani, da sedaj, ko bo izhajal list tudi tukaj, ,Kresa' ne bo podpiral. Vendar moramo gledati na to, da se v Ljubljani nekoliko osredotočimo ter moči zedv nimo, kajti ako si isami ne pomoremo, vlada nam ne bo. Winkler je velik v malostih, prijazen čez potrebo, a energije nima niti za lek. Vse je tako pod njim, kakor je bilo pred njim... Priporočite nas lepo Hrvatom, n. pr. Šenoi, Smičiklasu, da se nas domislijo o priliki (sedaj še ni čas) tudi v ,Viencu' in ,Obzoru'.«20 — Josip Stare se je že 26. okt. ,1880 odzval Levcu s pismom, ki je v mnogem oziru zanimivo in ki se glasi: »Vaš list z dne 23. t. m. me je jako razveselil, ker mi daje nade,
20 Staretova zapuščina v posesti njegove vdove.
da stopijo po vseh vetrovih raztresene literarne sile malega slovenskega naroda vendar enkrat v neko du* ševno zvezo, kateri bo središče v Ljubljani. Prijaznega Vašega povabila se nikakor ne bom branil, ampak prav rad se Vam pridružim, če imate res toliko zaupanja vame. Potem ko ste brali moje pomanjkljive članke v ,Viencu', so Vam tudi znani moji nazori. Dobro vem, da pri Hrvatih ni vse tako, kakor bi moralo biti; mar« sikaj bi moralo biti drugače; pa kaj čem o? ... Vselej me zaboli v srce, kadar čitam v kakem slovenskem listu, kako kdo odkriva rane hrvaškega naroda in ga po vsem tem še piči, če ga le more. Tako se ne krepi sloga med brati, ampak podira. Če hočemo obuditi pri Slovencih simpatije in ljubezen do Hrvatov in narobe, jim moramo kazati le to, kar je lepega, dobrega, zdra* vega in posnemanja vrednega. To je bilo vedno moje prepričanje in po tem se bom ravnal. Namenil sem Vam po malem opisati vse literarne in umetniške na« prave in kar ,se mi bo drugega temu podobnega zdelo zanimljivo in podučljivo za Slovence. Za prvi list Vam pošljem notranjo (ali kako bi rekel?) osnovo ,Matice Hrvatske', potem (ne vem še, kako po vrsti) ,Akade« mijo', gledališče, umetniško društvo, literarni pregled za 1880, glasbene koncerte, kake posebne dogodbe te
vrste itd----Ker ste me že povabili, da stopim v kolo
Vaših sodelavcev, mi ne zamerite, če Vam razodenem tudi neke posebne, svoje misli o našem novem literar« nem listu. 1. Mnogo je ležeče na tem, kdo da bo listu urednik. Mislim, da bi Vaše ime dajalo literarnemu listu največ veljave. Ne branite se; saj ni treba, da bi delali vse sami, le ime posodite. Kdorkoli ne sme biti podpisan za urednika. 2. List ne sme imeti strankar« skega značaja; izkusite pridobiti sodelavcev iz obeh taborov, a iščite jih tudi zunaj taborov, najdete jih dosti. 3. Izkusite tako zasukati stvar, da ,Kres' ne bi začel niti izhajati. Dalo bi se zlepa doseči, če bi hotel Krek odvrniti Korošce od nepotrebnega začetja ...
Razprave. III.	13
Kaj res niste mogli dobiti drugega imena kakor ,novi' in .ljubljanski' ,Zvon'? Če bi bil jaz pesnik, ne bi bil v zadregi. Res je, imeli smo že dokaj imen; ali žalostno bi bilo, da jih ni več. Le mislite in se posvetujte, Vam pride že kaj na misel. Imeli smo ,Nanos', ,Triglav' i. d., kaj ko bi vzeli zdaj ime kake reke? Za političen list bi bila ,Sava', ki veže vse tri bratovske narode, pri« merno ime, literarnemu listu bi bolj pristojala poetična ,Savica'. Kaj mislite? ,Savica' je v slovenskem slovstvu že dovolj znana in bi nam mogla biti tudi podoba za tisti vir, iz katerega nam bodo dohajali plodovi knjis ževnega delovanja.«1 — Leveč je odgovoril Staretu dne 27. akt. 1880, da se glede tendence njegovih obljublje* nih »Pisem iz Zagreba« popolnoma ujema ž njim, češ: »Kar boste pisali, pišite v optimističnem zmislu, saj pesimizma je že tako povsod preveč.« Potem na« daljuje Leveč: »Dosedaj so obljubili naslednji pisatelji svojo podporo: Pleteršnik, Tomo Zupan (o Prešernu), Erjavec, S. Gregorčič, S. Rutar v Kotom, Kos-Cestni« kov, Bezenšek v Sofiji, dr. Zarnik (Spomini iz polu« preteklega časa), dr. Dolenec, Trdina, Hribar, Šuklje, Jesenko, Franke, Kersnik, Tavčar, Jurčič (ima že dovršen roman ,Rokovnjači'), V. Valenta, dr. Sa« mec, dr. med. Županec, L. Žvab, dr. Vošnjak in V i. Odgovora pričakujemo še od dr. Celestina, Valjavca in Stritarja. — Ime ,Zvon' bi ohranili radi zategadelj, ker se nadejamo ohraniti ž njim mnogo dosedanjih prija« teljev njegovih. Ako bo Stritar kaj ugovarjal, bomo krstili list ,Lipa'. Sit!«20 — Ker se je Josip Stare prav posebno zanimal za novi leposlovnik in je Leveč zlasti njemu še marsikaj pisal o pripravah zanj, naj iž njune korespondence posnamem še nekaj podatkov. Dne 5. nov. 1880 je poslal Stare uredniku rokopis svojega prvega »pisma iz Zagreba« z naslednjim sporočilom: »Hrvaški književniki pozdravljajo Vaše podjetje, le v tem se vsi vjemajo, da se ogibajte strankarstva in politike in da skusite zediniti vse pisatelje vseh strank
v Vašem listu.«1 Leveč se je dne 6. nov. 1880 Staretu zahvalil za poslani prispevek in mu sporočil naslednje podrobnosti o pripravah za izdajanje »Ljubljanskega zvona«: »Pisatelji se pridno oglašajo. Dosedaj še nihče povabljenih ni odrekel; od V a 1 j a v c a še pričakujemo odgovora. Take firme, tako stare in čestite bi nerad pogrešal. Odkar sem Vam zadnjič pisal, so se oglasili: dr. Mencinger, ki piše satiričen roman, Levstik (ki pa neče, da bi ga že poprej objavili v novinah) in
—	ne uganete ga! — Luka — Svetec, ki bo pisal o slo« venskem akcentu. Vseh skupaj je dosedaj 38, a neka* ter i nečejo biti imenovani očitno med sodelavci. Da vabimo pisatelje brez ozira na stan in politične stranke, to se zna; a kaj hočete, saj med našimi duhovniki nimate nikogar, ki bi mogel pisati kaj izvirnega ne« cerkvenega; prevodov pa Jurčič neče na noben način. Jaz mislim, dokler se bo Jurčiču in Tavčarju ali Kersniku ljubilo pisati novele, res ni treba prevodov; ali kaj nam bo početi, če se ti naveličajo in novi nove« listi ne oglasijo? — Žalostno je, da se ,Kresa' ne moremo znebiti. Dr. Krek nam je obljubil že 4. okt. v Ljubljani, da bo takoj drugi dan pisal Sketu, da naj opusti svoj list, ker tudi po Krekovih mislih je edini pravi kraj takemu podjetju Ljubljana. Obljubil je svojo pomoč ,Kresu' samo zategadelj, ker ni vedel, da dobi Stritarjev list v Ljubljani dediča. A zdaj nam piše iz Gradca, da Sket neče opustiti ,Kresa', ter da mora tudi on, dasi nerad — ostati mož-beseda. Jurčič se je pogajal tudi naravnost s Sketom. A dobil je jako
—	grob odgovor. Sket piše, da v Ljubljani nismo zmožni, dajati na svetlo leposloven list, da tak list mora izhajati na periferiji slovenstva (Celovec, Maris bor, Dunaj), ker je Ljubljana neugodno mesto zanj itd. itd. Tudi žuga z bojem (!). Vsi smo strmeli o tem pismu. Naravno, da se ne bomo spuščali v nikakoršen boj; tudi mislim, da je Pleteršnik pravo pogodil, ko je rekel, da je Sket tako naiven, da še sam ne ve, kako
13*
grobo odgovarja. Vendar mislim, da se nam posreči, zbrati vsaj vse boljše pisateljske moči okoli na = šega (ne mojega) lista... Stritarja se nam še ni po« srečilo privabiti. Mož je nejevoljen, ker smo ga zadnje leto premalo podpirali. Na moje obširno pismo je odgovoril s petimi vrsticami. A nismo še obupali. Dr. Vošnjak pojde osebno k njemu; mislim, da mu ne odreče. Na njegov ,testament' sem jako radoveden.«20 Poslednji stavek tega Levčevega pisma se nanaša na mnenje, ki ga je bil izrazil Stare v prejšnjem svojem, Levcu pisanem pismu z besedami: »Zdaj bi bil že čas, da stari ,Zvon' novega oznani in priporoči.«1
Iz Zagreba se je Levcu na njegovo povabilo raz* meroma pozno odzval dr. Fr. Celestin, ki mu je dne 4. nov. 1880 odgovoril med drugim naslednje: »,Ljub= ljanskemu Zvonu' želim polnega uspeha! Kar se mene tiče, mi je s pisavo težko, ker imam res veliko opravka s svojimi vseuč. predavanji. Vendar bom pisal tudi za vaš list, če tudi za 1. štev. najbrž še ne. Čujem da je dr. Krek odstopil od Kresa. Dobro bi bilo, ko bi ga vi sčasoma pridobili zase. Sploh pa bode škoda, če bosta izhajala dva leposlovna lista: potrata sil. No* beden bi ne mogel dobro izhajati. Tukajšnje rojake bom nagovarjal za podporo, če tudi za poseben vspeh ne jamčim, ker sem 1) slab agitator v tacih rečeh in 2) ker mislim, da bi tudi dober imel precej težko delo —• pri nekaterih. Kos vam bo tu več opravil, ker tudi bolj zahaja med ljudi ko jaz... Kakor se meni zdi, tu niso nič kaj veseli, da doboste v roke list vi na Kranj s skem. Uni dan sem slučajno prof. Markoviča v knjiži niči našel, ko je ravno dobil (menda od Kostrenčica) ono številko ,Slovenskega Naroda', kjer si menda Ti (Pavlovski) napisal članek po Vrazove j1 svečanosti. Naše ruske simpatije mu kar ne gredo v glavo. Jaz sem iskreno obžalovaje dejal, da je žalostno, da se mi tako malo razumemo in da se bomo menda vendar morali. Na to pa mi je dejal: nikoli! Mi na jugu (Srbi,
Hrvatje in Slovenci) da se ne bomo razumeli, da je stvar vže predaleč zašla itd. Žalostno!«21
Iz Gorice se je Levcu dne 30. okt. 1880 tako-le odzval prof. Erjavec: »Dragi moj Levče! Da bodem po mogočnosti podpiral Vaš list, razumeva se samo ob sebi. Da bi pa uže za 1. list kaj spisal ne
21 Dotični članek, ki ga ima tu dr. Celestin v mislih, je nosil naslov »Po Kopitarjevej in Vrazovej svečanosti«. Njega pisec »Pavlovski«, po jeziku sodeč, sicer najbrž ni bil Leveč, a je izražal v njem glede slovenske narodne ideje misli, ki niso bile samo last Levca, marveč tudi večine naše »mladoslovenske« omladine, študi* rajoče na Dunaju v zadnjih 60-ih letih. Zaradi svoje orientacije v vprašanju, tičočem se bodočnosti slovenskega naroda, so prihajali naši »Mladoslovenci« v opreko s Hrvati že v dunajskih akademskih društvih; še določneje pa so šli ž njimi narazen ob priliki prvega južnoslovanskega shoda dne 1. dec. 1870 v Ljubljani. Bistvo nas sprotja med »mladoslovensko« in tedanjo hrvaško inteligenco je ležalo v naslednjem: Naši »Mladoslovenci« so se bili odločili za to, da hočejo kultivirati svoj narod samostojno na podlagi slovenskega jezika in slovenske literature, opiraje se pri tem vedno na slovansko vzajemnost na ta način, da seznanjajo Slovence s kulturnimi pris dobitvami vseh ostalih slovanskih narodov. To so nameravali delati vse dotlej, dokler ne bi Rusija zavladala nad vsem Slovans stvom, nakar naj bi se vsi slovanski potoki zlili v ruskem morju, vsi slovanski jeziki utopili v ruščini. Za prehodni čas so bili nekateri »Mlado-slovenci« tudi za »medpotno« južnoslovansko inte* gracijo s Srbijo na čelu. Temu nasproti je tedanja mlada hrvaška inteligenca odklanjala utopitev v Rusiji tudi za bodočnost. Poudari jala je dominantno stališče Hrvaštva na jugu in je svojo Hrvaško smatrala za Piemont, ki naj polagoma pritegne pod svoje okrilje vse južne Slovane. Tako je prišlo, da tedanja hrvaška inteligenca ni bila dobro razpoložena nasproti našim »Mladoslovencem«, zlasti ne nasproti onim, ki so si bili 1. 1869. kot dijaki na Dunaju ustas novili poleg skupnega »Juga« svoje akademsko društvo »Slovenijo«. Zamerila jim je njihovo bližnje srbofilstvo in njihovo daljnje rušo» filstvo. Omenjeni članek »Pavlovskega« je to slovensko miselnost razvijal na naslednji način: Neposredno nista sodelovala pri mno* žitvi slovenske literature niti Kopitar niti Vraz, ker nobeden izmed njiju ni pisal po slovensko. Vrhutega sta si bila oba ta dva moža docela nasprotna v svojem naziranju o bodočnosti Slovenstva. A Kopitar je vsaj posredno mogočno vplival na našo literaturo s svojo slovnico. On je kot izkušen mojster popravljal na našem starem narodnem poslopju, dočim je Vraz novotaril, trudeč se,
morem za gotovo obljubiti, a storim vender, če bom kolikaj pri volji. Tudi Gregorčič bode sodeloval, o tem sva se uže menila, ne vem pa, če mu bode po volji ali ne, da se njegovo ime uže naprej razglasi mej sode* lavci, kakor želi Jurčič. Pisal sem mu o tem, a odgovora še nemam. Tudi njemu bi bilo ljubo, ko bi se listu
da zamenja naš jezik z »ilirskim«. Ako po Kopitarjevem delamo naprej, pridemo naposled do čistega domačega literarnega jezika, pridobimo si mnogo znanja »in napredujemo kot vsestransko izobražen narod z lastno narodno veljavnostjo... Nasprotno bi pak vse to bilo, ako nastopimo Vrazov pot: začeli bi z nova delo, bili bi nedosledni, terjajoč pravice ravnopravnosti za urade in šole, ker bi se sami teh pravic odrekli in lišili, vzemši drug pismen jezik za višje izobraženje, in ves naš doslenji trud bi bil zastojnsk. Izbira nij težavna ... Osnujmo si kako krepko g 1 a * silo za slovensko znanost, da hitreje napredujemo na literar* nem polji... gledimo, da si prilastimo znanje enega velikega slo» vanskega jezika, ki ima velik narod in ob enem veliko slovstvo za soboj — nij težko uganiti, katero slovstvo je to.« (Slov. narod z dne 15. sept. 1880, štev. 211.) — Ko je par mesecev kesneje »Matica Hrvatska« odklonila izdajo Celestinove zgodovine ruske literature, je njen avtor sporočil dne 16. marca 1881 Levcu naslednje: »Mislim, da .Matica' sploh ni hotela tiskati kaj ruskega, t. j. o Rusih. Saj veš, kaki so tu politici!... Tukaj so strašno zaljubljeni v svoje siromaštvo in morda bi se človek ne motil trde, da bi mnogim šovinistom ne dopala se knjiga ravno za to, ker bi v hrvatskem jeziku predočila sliko ruskega razvitka, sliko, pred katero bi se tukajšnja revščina (in časi otročja igrarija ,v literaturo') jarko pokazala. Tega se pri nas [Slovencih] ni bati: hvala Bogu, mi imamo od nekdaj malo več treznega uma (nesreča nam ga je razbistrila). Tu pa o nekih stvareh kar ni mogoče govoriti. Spominjam se, kako sva pred leti sprehajala se s Šenoom, ko je tursko-srbska vojska se bila razvnela. Jaz sem nekako bil dejal, da je tu v Zagrebu malo simpatij za Srbe, pa je Š. rekel: Šta dete, Dušanovo carstvo? Jaz sem na to mirno vprašal, da ko bi bila dana alternativa Hrvatom, ali Dušanovo carstvo ali pa tujca, kaj bi Hrvatje imali izbrati, odgovoril je Š. z jezo: ,Ne, Dušanovega carstva ne!' Menda ti je dosti?«1 — Iz vsega tega je umevno, zakaj takratni hrvaški inteligenci ni bilo po volji, da pride slovensko literarno in znanstveno glasilo v roke »mladoslovenski« generaciji, s katero so bili najvplivnejši tedanji hrvaški kulturni delavci v enem glavnih narodnokulturnih vprašanj v takšnem nasprotju.
ohranilo ime ,Zvon'. Stritarja ste gotovo uže tudi vabili na sodelovanje? Kaj Mencinger res ne bode več pisal? Mej imeni, ki mi jih je naštel J.furčie], njegovega ne berem. Pred letom mi je pravil, da se nosi z nečim romanom. Treba bi ga bilo večkrat drezati. Mej tukajšnjimi močmi dobro bi bilo naprositi tudi prof. Jenka, prof. Šantla, Podgornika (urednika Soče) in Pagliaruzzi-ja (Jos. P. pravnik v Gorici, ulice Sv. Antona). Kaj je s Kermavnerjem, kaj z Deteljo? Prof. Terdina je dobra pridobitev. S časom dobite tudi Levstika. Sket me je te dni tudi vabil. Danes mislim pisati tudi njemu in mu poziv ,za zdaj' prijazno odbiti. Nič ni znamenja, da bi Krek hotel odpovedati svojo pomoč .Kresu'«1 Dne 4. nov. 1880 je isti Erjavec vprašal Levca: »X-ovo pismo ste dobili?« ter pristavil: »Ako bodo vsi ti možje sodelovali, bi znal list biti res izvrsten. Glejte, da bode tudi vnanje lice pristojno. Ali ste Ct pHTapHanaprosili? Na Sv. gori je neki 4pß v začasnem pokoji, jako talentiran človek, nenavadne satirične žile. Tudi tega bode treba sondirati. Ako ce hhh H3nn/i, bil bi dobra akvizicija. Morebiti stopim drugo nedeljo sam gori in govorim ž njim.«1 — Tudi Jurčiču je sporočil Erjavec svoje mnenje o ,Kresu' in ,Zvonu' v naslednjem pismu z dne 16. nov. 1880: »Sket mora biti res čuden svat. V pozivu za sodelovanje posebno povdarja tiskarnico družbe sv. Mohora, češ, da do nje ,moram imeti svoje zaupanje'. Smešno, kakor da je tiskarnica odgovorna za vsebino lista. Tudi Trste« njak moleduje; uže dvakrat mi je pisal zastran tega. V zadnjem listu pravi, da se je oglasilo uže 24 sodelav« cev, da imajo uže gradiva za 1. in 2. list in da 20. novb. naročnino razpišejo. ,Er soll ein edler Wettkämpfer des Ljubljanski Zvon werden'. Pravi, da bode več pisateljev sodelovalo pri obeh listih. Šel je glas, da misli Krek odstopiti od Kresa, a zdaj je spet vse tiho.«6 — Rajši pri »Zvonu« nego pri »Kresu« bi bil sodeloval tudi poznejši »Kresov« glavni romanopisec Anton
Koder, ki je sporočil dne 10. okt. 1880 Jurčiču to svojo željo v naslednjem pismu: «... me veseli, da ,se preseli beletrističen list v Ljubljano. Če potrebujete moje pomoči, jaz imam mnogo pesmi in povestij, rad vam postrežem. Prosim, poroči mi poslednje, ker ravno sem dobil povabilo od Trstenjaka za delo novega lista ,Kres', ki tudi misli izhajati z novim letom v Celovci pod firmo dr. Krek in Trstenjak; uredoval ga bode pa prof. dr. Sket v Celovci. Jaz bi raje pri Vas ostal, če me marate, in se potem Trstenjaku popolno odpovem.«6 Najboljši pesnik dunajskega »Zvona«, ki se je v tem liste navadno skrival za šifro X., tedanji rifen« berški kaplan Simon Gregorčič, se je že dne 30. okt. 1880 odzval Levčevemu povabilu z naslednjim pismom: »Predragi prijatelj! Na Tvoj list Ti odgovarjam neko« liko kasno, to je, žalibog, moja stara razvada... Jaz bom z Vami, to se umeje! Oklenil bi se bil Vašega lista, ne ,Kresa', ko bi mi tudi ne bili osebno pisali in me vabili. Bil sem staremu ,Zvonu' zvest v vseh tečajih, s čemer se ne more noben drug sodelavec pohvaliti, —- zvest bom tudi ,novemu zvonu', ker sem uverjen (imena zvonarjev so mi porok), da to prelivanje zvona ne bode glasu škodilo, nego, nadejam se vsaj, — kos ristilo. Nadejam se pa tudi, da naš prejšnji dunajski zvonar ne odreče svoj eizdatne pomoči pri vlivanji ,novega zvona'. — Tudi Sket me je snubil; mislil sem mu odpisati kot ,ehrlicher Mackler', da naj stopi z Vami v dogovore, da bi se zedinili za en sam list, ki naj bi izhajal v Ljubljani; a Tvoj list mi je razkril in pojasnil Sketovo ravnanje, in moj odgovor njemu bo — molčanje. Pisal Ti bom o tem še več in tudi g. Jurčiču povej, da mu pišem v kratkem, danes samo zato te vrstice, da ne dvomiš o meni. Vsemu konsorciju pozdrav in ,korajžo'! Tvoj stari S. Gr. NB: Ako boste prijavili imena sodelavcev, —• jaz ostanem stari desetnik, X.«1 Gregorčič je poslal uredniku Levcu prva dva svoja prispevka (uvodno
pesem »Zvonu« in »Pastirja«) dne 24. nov. 1880 obenem s pismom, v katerem piše: »Glede Vašega lista sem Ti nameraval poslati nekoliko opomenj, — a vem, da boste sami vse prav vkrenili. ,Kres' vem da boste pustili v miru goreti; nadejam se tudi, da Vam bode lahko ž njim konkurirati. Spisov boste imeli na izbor; pišimo vsi tako, da ne bo mogel nikedo ob nje se spotikati v nobenem oziru.«1
Skoraj najživahneje se je zanimal za novi ljub« Ijanski leposlovnik prof. Erjavec. Iž njegovih dopisov Levcu še pred izidom 1. štev. »Ljub. zvona« naj na« vedem še eno in drugo značilno mesto. Dne 21. nov. 1880 piše Erjavec: »Na .Ljubljanski Zvon' se prav veselim. Ali bodete mogli dajati 4 pole na mesec za 4 gld.? Na koliko naročnikov računate? Treba bo dobre agitacije. Gregorčič Vam pošlje v kratkem, ako nij uže poslal. Tudi name lahko računate, ako bode sploh še prostora za 1. številko. Ali veste gotovo, da Stritar prejenja s svojim ,Zvonom'? Meni se čudno zdi, da je zdaj pričel s ,Spomini', ki so videti osnovani na dolgo in široko. Še tega bi se manjkalo, da bi imeli namesto enega tri leposlovne liste. Kaj pravi Krek?«J Dne 1. dec. 1880: »Jaz se še nijsem lotil dela, a zgodi se te dni. Upam da mi stavljeni rok podaljšate za dva tri dni. Zakaj prof. HeHKa nijste vvrstili mej delavce, saj Vam je pisal, da slobodno.«1 Dne 16. dec. 1880, ko je bilo že v »Slov. narodu« štiri dni poprej izšlo vabilo na naročbo »Ljub. zvona« ž njega programom vred, je poslal Erjavec Levcu začetek svojega »Raka« z nasledi njimi vrsticami: »Pošiljam Vam tu kos spisa, name« njenega pervej številki Lj. Zvona. Mislim da bode za enkrat dovolj, ako bi se Vam zdelo, da nij, pišite, in dopošljem še nekaj ... Kar se tiče pisave in precej zamazanega papirja, mi morate oprostiti, pisal sem v kontumaci z azistenco, rekše, z desna mi je Miljutin, z leva pa Milena gledala pod pero, vsak čas prašajoč, kaj sem zdaj zapisal. Rumena lisa na zadnjej strani
kanila je od Milenčine kavine žlice. Tako pišočega našel me je Gregorčič predvčerajšnjim: On želi, da bi se obe poslani pesni sprejele v 1. štev. Za drugo uže spet kaj pošlje... Bogoslovci goriški se naroče na Lj. Zvon, gotovo tudi dijaci, ki imajo kaj soldov. Mej goriško inteligenco bodemo agitirali. Prav všeč mi je, da mej sodelavci ne berem ime napihnenega in cesti lakomnega ničevedca Kleinmayerja. Ne morem Vam povedati, kako se mi je pristudil ta smešni pl. se svojo štemplano ritjo. Za Podgornika mi je žal, da sem Vas opomnil nanj. Jaz njegovih stvari prej ni j sem bral, čul sem ga samo hvaliti. A sedaj vidim iz Soče, kako kon« fuzno piše. Ljudje se uže močno pritožujejo, da Soče več ne umejo. Pošljite mi kmalu spet kaj podatkov o Zvonu. O čem je pisal Zarnik? Ali Terdina nij še nič poslal? A Levstik? ... Ali je Jurčič tragedijo do« vršil? Kako snov si je vzel? Čujem, da Kresova 1. štev. prinese obravnavo o spomeniku staroslovenskega je= zika, najdenem nedavno v Celovci. To mi je povedal Dr. Janežič, štabski lečnik, ki je sedaj v Gorici.«1
»Vabilo na naročbo »Ljubljanskega Zvona',« ki ga je koncipiral Leveč in ki je izšlo v »Slov. narodu« dne 12. dec. 1880, je naznanjalo, da so se spričo dejstva, da s koncem leta preneha Stritarjev »Zvon«, združili v Ljubljani štirje podpisani slovenski pisatelji (Jurčič, Kersnik, Leveč in Tavčar) ter osnovali »nov lepo« s 1 o v e n in) znanstven list .Ljubljanski Zvon'... Po svojej vsebini skušal bode ... ustrezati različnim željam in potrebam slovenskega čitajočega občinstva; gojil bode zategadelj v prvej vrsti lepo« slovje v najširšem pomenu te besede (romane, po* vesti, novele, pesni, potopise itd.); priobčeval bode sestavke in spise znanstvenega obsega iz raz« ličnih oddelkov človeškega znanja; zbiral bode razno« vrstno narodno blago; skrbel bede za obširen pregled sodobnega slovenskega slovstva in imenit«
nejših proizvodov drugih slovanskih literatur ter na«
•
posled poročal bode o napredovanji in delovanji doma* čih in občeslovanskih literarnih društev in ume* t e 1 j n o s t n i h zavodov.« Nato so se v tem prospektu naštevala imena sotrudnikov, po številu skoraj pol sto* tine, na zadnjem mestu »znani ,Zvonov' pesnik X. in še nekateri, ki nečejo biti imenovani«. Imenovan ni bil na lastno željo tudi pravi duševni oče te literarne čete — Fran Levstik! Zaključevalo se je to vabilo z nasledi njimi besedami: »A tudi druge pisatelje slovenske, ki nam dosedaj še niso obljubili svojega sodelovanja, vabimo prijazno, da naj se brez razločka stanu in poli* tičnega mišljenja zbero okoli ,Ljubljanskega Zvona' ter nam tako pomagajo osnovati v središči Slovenije sloven* skega razumništva dostojen leposloven in znanstven list... Podpisani izdajatelji kakor tudi spredaj našteti njih sodelavci slovenski pisatelji — s ponosom moremo reči, da se mej temi poleg mladih pisateljskih moči nahajajo tudi obče priznani veterani naše novejše literaturice — napravljajo se z onim veseljem na delo, ki ga more dajati samo ljubezen do domovinske stvari. Zatorej pa menda smejo tudi upati, da bodo drugi izobraženi domorodci z naročevanjem in širjenjem lista za materijalno stran njegovega obstanka skrbeli in delali, vedoči, da s tem podpirajo razvoj slovenske literature, te prve podlage našemu narodnemu prepo* rodu in bodočemu narodnemu obstanku.«22
Kar današnjemu literarno-zgodovinskemu prouče* vatel ju, poznavaj očemu borbo 70-ih let med artistič* nejšo Stritarjevo ali »Zvonovo« ter med utilitaristično-informativno periferno ali »Zorino« smerjo in istotako poznavaj očemu pozneje nastalo borbo med ideali* stično-sentimentalnim Stritarjem ter »poetično-reali* stičnimi« levstikovci, vzbuja na tem Levčevem »Vabilu na naročbo« posebno pozornost, je prvič to, da se ta
22 Slov. narod z dne 12. dec. 1880, štev. 285. — To »Vabilo« je izšlo tudi kot letak.
programatični proglas »Ljubljanskega zvona« skoraj nič ne razlikuje od »Kresovega« »Poziva«. Stroke, o katerih pravi, da jih bo gojil novi ljubljanski lepo« slovnik, so skoraj iste, ki jih je uvrščal v svoj program tudi celovški list: od leposlovja, preko poljudnega (zlasti nacionalnega) znanstva, celo nabiranja narod* nega blaga tja do popolnoma glasnikovskih dopisov o literarnem in kulturnem življenju v domačih društvih in enakih institucijah ostalih Slovanov. Edino preve« denega leposlovja iz slovanskih literatur urednik novega »Zvona« ne obeta (kakor smo culi, na Jurčičevo za* htevo), kakor ga je napovedoval »Kres«. Še bolj pa preseneča Levčeva molčečnost glede literarnega pravca novega ljubljanskega organa. Da se novi »Zvon« ni načelno in naravnost odpovedal že v svojem programu obmejniškemu »omnibusarstvu« nekdanjega »Glasnika« in »Zore«, to se še da razlagati z dejstvom, da je imela literarna četa centralnega Slovenstva ta stadij za sabo tiho in brez izjav že s Stritarjevim »Zvonom«. Da pa se v Levčevem programu niti z besedico ne omenjajo gesla za nas takrat nove literarne struje, v znamenju katere so vso drugo polovico 70-ih let odpadali ljub* ljanski »zvonovci« od Stritarjeve premehke idealistične in pesimistične blagovesti, namreč struje izrazitejšega »poetičnega realizma«, to je očiten znak Levčeve noto« rične nenaklonjenosti do odkrite, načelne literarno-kritične diskusije, znak njega bojazni pred javnim spo* padom med zastarelimi praktikami in porajajočimi se novimi umetnostnimi iskanji, znak one Levčeve opor* tunistične nature, ki je vtisnila neki kompromisarski pečat novemu glasilu že v početku in ga držala pod tem pečatom ves čas prav tja do pojava naturalističnega »novostrujarstva«, katero je pri nas prvo sprožilo malo živahnejšo debato o načelnih, času primernih literarno-smernih vprašanjih. Šele kratkotrajni naš naturalizem je nastopil v naši javnosti odkrito in borbeno kot nova literarna smer.
Zaradi ljubega miru so se te in take stvari pri nas takrat obravnavale samo v zatišju privatnega dopiso* vanja. Ko je Leveč prevzel uredništvo novega »Ljub= ljanskega zvona«, je stal on docela pod hipnozo Levstik kove koncepcije literarnega, bojda pristno slovanskega, realističnega »dura« in je rahlo odklanjal samo pre= tirano natezanje slovenščine na starocerkvenoslovansko gramatično kopito od strani Levstika. V tem oziru je zanimivo pismo, ki ga je Leveč pisal Janezu Trdini dne 27. jan. 1881, v katerem urednik piše sotrudniku: »Vse nas presrčno veseli, da ste se oglasili v našem listu [Vi] in z Vami vred tudi še drugi veterani slovenskega slovstva, da vsaj pokažete slovenskemu mlajšemu, po Stritarju izpridenemu naraščaju, kaj in kako je pisati. Človeka jeza grabi in žalost tare, ko prebira ,Zvonu' poslane rokopise mlajših pisateljev. Vse je polno tistega neslanega Stritarjevega ,s o 1 z n o d o 1 i n s t v a'. Zadnji čas je bil, da se je zoper to mehkuženje vzdig* nila krepka reakcija. Ako Bog da, osnujemo z ,Zvonom' krepko slovansko glasilo. Materijalne podpore imamo veliko več, negoli smo se je kdaj mogli nadejati. Prve številke se je natisnilo 1500 iztisov, a napraviti bomo morali še en natis (4.). Druge številke se tiska 1700! To je veselo znamenje! Dasi je papir jako drag in tudi tisk ne ravno v ceno, bomo vendar mogli pisa* teljem plačevati po 20—25 gld. za tiskano polo. Kar se jezika tiče, Vas prosim, prečestiti gospod pro* fesor, pišite, kakor Vam teče pero. Bojim se namreč, da bi nam preveč 1 e v s t i k o v a n j a ne zalezlo v list; zatorej nekoliko zdravega dejanskega upora nič ne škodi; a Levstiku smo morali pustiti glede jezika vso svobodo, ker nam je bilo ležeče na tem, da bi dobili od njega kaj pesmi. In res mi jih je izročil že d e s e t.«23
Najprej, in sicer še pred Novim letom 1881., je izšla prva številka celovškega leposlovnika pod našlo*
23 Trdinova zapuščina v rokah prof. Davorina Majcna.
vom: »Kres. Leposloven in znanstven list«. Na koncu številke je bil kot »odgovorni urednik« podpisan dr. Jakob Sket. Na čelu prve številke je bil natisnjen albumski sonet Luize Pesjakove, spleten iz suhih papir* natih rožic. Za uvodnim sonetom se je začenjala daljša »povest iz časov francoskih vojsk«, naslovljena »Po* mladanski vetrovi«. Njen avtor, Anton Bartel, se je podpisal šele na koncu, izišlem v 10. številki. Predstav* ljala je ta vodilna povest docela diletantski beletristični proizvod, poln sentimentalne ter dolgovezno-opisne verbalistike, to se pravi, besedne nabreklosti, never* jetnih situacij in za lase privlečenega humorja. Njena tendenca je bila avstrijsko patriotična in protifrancoska. Nato se je začenjala in se v treh številkah završila novela Pavline Pajkove, naslovljena »Roka in srce« — družabna »marlittiada«, katere dejanje se je dogajalo med grajsko gospodo in v svetovnih kopališčih med neslovenskimi aristokrati. V noveli se je na zelo ideali* stičen način poveličevala ženska požrtvovalnost. Ese* jistični del je zastopal prof. dr. Križan s konverzacij* skim sestavkom »Postanek godbe in njeno delovanje na ljudi in živali« in pa dr. Turner s svojimi »Popot* nimi opazkami«, opisujočimi v hrapavem slogu avtor* jeve doživljaje v Benetkah, Švici, na Francoskem in Nemškem. Narodno blago je objavljal s kratkim uvodom pl. Kleinmayr (koroške ljudske pesmi), pozneje Lavoslav Gorenjec, dr. Jože Pajk i. dr. Znanost je bila zastopana po Janku Pajku, Fekonji, Gregorju Kreku in Davorinu Trstenjaku. Prvi je pisal svoje »Doneske k filozofičnej terminologiji«, drugi svojo kompilacijo o Gaju in ilirski ideji, tretji etimološko razpravico o »kresu«, četrti svoje drobno-specialne »Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windischgraz«. Petit na koncu številke je bil in ostajal po večini tudi v pri* hodnjih številkah mršav. V »listnici uredništva« je naznanjal dr. Sket, da poslanih mu rokopisov pesmi on »nikakor noče natanko kritikovati«.
O vtisku, ki ga je napravila nanj prva številka »Kresa«, je Levcu najprej poročal na dopisnici prof. Erjavec dne 28. dec. 1880 naslednje: ».KpecoBo' l.uuTeB. sem včeraj dobil in jo površno pregledal. Prav taka je, kakor sem jo pričakoval. Prav je, da je taka! Zdaj pa gotovo vem, kar sem prej samo slutil, da se ,Zvon' takega tekmeca nema bati. Vsi KpecoBUH_ skupaj nemajo tacemu poslu potrebnega ecreTHHHera OKyca. Kdor ni zagrizen K./iepnKa;ieu moral bode to priznati. JlyH3a se je pokazala v svojej pravej podobi. Taka je, kadar se niti JIcbcthk niti OrpHTap ne skriva za njo. Baba je baba!«1 Drugi navdušeni »zvonovec«, zagrebški profesor Josip Stare, je sporočil o 1. štev. »Kresa« Levcu dne 30. dec. 1880 podobno sodbo v teh-le be= sedah: »,Kres' so že zažgali. ,Zora' rediviva! .Potopisne opazke' (!) piše gotovo Pajk, a humoresko ? ! Bog po* magaj, mar je ne bi nihče pisal. To še za dijaško nalogo ni.24 Uredništvo odgovarja nekomu, da ne bo razsojalo pesmi! Verjamem, da ne, saj jih bržkone niti ne zna; to je težko. Če bi ne bilo zaradi materijalne podpore, je skoro bolj prav, da imajo ti ljudje svoj list; ne bodo vsaj Vas nadlegovali. Samo prepira nas Bog varuj.«1 Leveč je odgovoril dne 2. jan. 1881 Staretu deloma z Erjavčevimi besedami naslednje: »1. snopič ,Kresa' je za nas živa reklama. Lujiza se je pokazala v svoji pravi podobi. Taka je, kadar se niti Levstik niti Stritar ne skriva za njo. Popotne opazke so dr. Turnerjeve (noviški dr. Ahasverus), ki je sicer jako pameten mož, a pisati ne zna. Pohorec!«20 — Kar se tiče sodb ostalih »zvonovcev« o 1. štev. »Kresa« — sporočenih seveda samo v privatnem dopisovanju — naj omenim samo še to, da je Simon Gregorčič v nekem nedatiranem
24 V 1. štev. »Kresa« je izšla tudi kratka humoreska pod nas slovom »Zdravniški poskus« izpod peresa nekega J. S-a — v slabem jeziku pripovedovana anekdota o zdravem krčmarju, ki so ga nje* govi gosti-zdravniki pregovorili, da je opasno bolan, in ga poslali za en dan v posteljo, kjer je moral do drugega dne uživati zgolj kamilični čaj in mlečno juho.
pismu iz prvih dni 1. 1881. sporočil Jurčiču o celovškem leposlovniku naslednjo svojo sodbo: »,Kresl je torej vžgal se pervič, — ne kres, kresnica je to! Svitlobe še nekoliko, a gorkote nič. ,Zvonu' ne treba se bati kon« kurence Kresove. A agitovati za se pa vendar le znajo ti ljudje; razposlali so na vse kraje sveta dolgo pred določenim dnevom menda na stotine iztisov; — bojim se da s tem manevrom odtegnejo ,Zv' vendar le kaj naročnikov. A bati se nič! Svet ima vendar oči, ko bodo imeli priliko primerjati, oklenejo se gotovo ,Zvona'.«6
Že v prvem letniku »Kresa« se je pojavil s po« vestma »Obljubljena« in »Viženčar« pod pravim svojim imenom Anton Koder, kateremu je Leveč v »Zvonu« proti koncu leta 1881. natisnil edino »Drobne povesti« in kratkega »Starega Grivarja«,25 dočim ga je pozneje tja do 1. 1889. na direktni poziv Kersnika držal stran od »Zvona«. Koder je postal nato s svojimi irhastimi povestmi — pogrobelimi jurčičiadami — glavni pripo= vednik »Kresa«. Njemu je stala par let ob strani Pav* lina Pajkova, ki je v celovškem leposlovniku pletla in šivala iz idealističnih izmišljotin j svoje feministične novele, sestavljene z boljšo tendeco nego psihologijo. Pozneje se je tema dvema pridružil še sam urednik dr. Sket, kateri je pod psevdonimom »dr. Stojan« na diletantski način poizkušal posnemati Kersnikov dru« žabni »poetični realizem«. Ob tej trojici so prihajali z manjšimi stvarcami včasih do besede taki začetniki prirodne drobnorisbe kakor ljubko-stvarni Erjavčev učenec Tonejec-Samostal, Igo Kaš in pa beletristični etnograf bosanskega življenja Rajko Perušek. Pesmi so
25 Prof. Erjavec ni bil zadovoljen s tem, da je Leveč sprejel oba Kodrova prispevka v prvi letnik »Zvona«. Dne 24. okt. 1881 mu je sporočil: »Kodrove ,Drobne povesti' so brez vse slasti; jaz jih v Zv. ne bi bil tiskal.« In dne 5. jan. 1882 mu je zopet pisal: ».Starega Grivarja' jaz ne bi bil vzprejel v ,Z.' Ta surovost uže ni več naravna, hvala Bogu. In če bi se res v kacih hribih našel kje tak zverski značaj, ali ga je treba vlačiti v leposloven list.«
skladali za »Kres« na osnovi konvencionalnih ter izpetih antoloških motivov: Koder, Luiza Pesjakova, Božidar Flegerič, Tone Turkuš, Josip Cimperman, mladi Anton Funtek in nekateri slučajni verzifikatorji. Nesoraz« mer no boljše nego beletristika je bilo v »Kresu« za* stopano znanstvo, zlasti narodnozgodovinske vede in pa poljudno prirodoslovje, po naslednjih sotrudnikih: drju. Gregorju Kreku, Davorinu Trstenjaku, Macunu, Jožetu Pajku, Majcigerju, Škrabcu, Francu Kosu, Boršt« nerju, Svetini, Hauptmannu, Šumanu, Scheiniggu, Ru« tarju, Šubicu, Hubadu, Babniku i. dr. — V splošno karakteristiko »Kresa« se mora reči, da je zadel Josip Stare pravo, ko je po izidu 1. številke vzkliknil: »,Zora' rediviva!« Celovški »Kres« je bil zadnji večji slovenski organ literarno-umetnostno nerazčiščenih, enostavnim vsakdanjim potrebam odgovarjajočih književnih teženj našega obmejništva. V stilni razvoj naše lite« rature ni prinesel nobene nove note list, čigar rodov« nik je šel preko mariborske »Zore«, celovškega »Slo« venskega glasnika«, celjske »Slovenske čbele«, celovške »Slovenske bčele« nazaj v — Bleiweisove »Novice«. S periodičnimi stilnorazvojnimi mejniki naše literature, kakor jih predstavljajo Devove »Pisanice«, Kastelčeva »Kranjska čbelica«, Jurčičeva »Slovenska vila«, Jurčič-Stritar-Levstikova »Mladika« in Stritarjev »Zvon«, ni imel ta celovški leposlovnik nikakega notranjega so« rodstva. Da je šla »Kresova« tradicija nazaj prav do »Novic«, se razvidi tudi iz tega dejstva, da je stari dr. Bleiweis bolj nego z novim »Zvonom« simpatiziral z novim celovškim duševnim otrokom Davorina Trste« njaka, kateremu je pisal dne 11. nov. 1880 med drugim naslednje vrstice, pričajoče o tem, kako zelo se je »očetu slovenskega naroda« tožilo po starem brezkon« kurenčnem patrijarhalizmu: »Kako je s Tvojim in dr. Krekovim ,Kresom'? ,Zvon' je uže zapel veliko reklamo pisateljev, ki bodo pisali zanj, pa nekteri menda prav malo. Vsekako si bosta ,Zvon' in ,Kres'
Razprave. III.	14
delala konkurenco v naročnikih, kterih je med ubozimi Slovenci premalo pri tolikem slov. časništvu.«26
»Kres« se je po vzgledu bivše »Zore« in po starih tradicijah slovenskih Štajercev rahlo nagibal k Hrva« tom, doeim je bil, kakor smo ugotovili, centralnoslo« venski literarni krog glede bodočnosti Slovenstva orientiran še izza časov prvega nastopa »mladosloven« ske« generacije v dunajskih študentovskih letih bolj v zmislu Rusije kot zadnjega slovanskega Piemonta.27 Centralno Slovenstvo se je ravno v teh Taaffejevih in Winklerjevih realnejših časih vračalo iz sfer roman« tičnih kombinacij na neposredno dana tla s tem, da se je odločilo graditi narodno kulturo na podlagi lastne individualnosti, kateri je kazala vprav takrat Taaffe« jeva vlada zlasti glede jezikovne ravnopravnosti vsaj deloma prijaznejše lice. Na to jezikovno stran je na« mignil pri tej priliki Levčev prijatelj Kos-Cestnikov, tačas najagilnejši »Narodov« podlistkar. Mož, ki je bil večino svojega življenja prebil v Zagrebu, se je te reči doteknil na naslednji način: »Naj le sveti ,Kres' v Celovci in naj doni ,Zvon' v Ljubljani, eno kakor drugo je dobro... nekateri pravijo, da se štajerski Slovenci ne smejo dati voditi v jezikovnem vprašanji po kranjskih, nego da se morajo bližati Hrvatom.« Kos odločno odsvetuje svojim ožjim rojakom, da bi s »Kresom« zopet načenjali to brezplodno debato, ko piše: »Ko bi se prikazala kje na našem literarnem ob« zorji jezikovna vojska, bi jaz precej moliti začel in bi molil: Jezikovne vojske — reši nas o Gospod!«23 Čuli smo, da je bil dr. Celestin Levcu dne 4. nov. 1880 pisal, da zagrebški intelektualci ne vidijo radi, da jemlje organizacijo in vodstvo novega slovenskega leposlovnika v roke ona Levčeva četa, o kateri vemo,
26	Dr. Slodnjak, o. c.
27	Prim. mojo razpravo »Vloga ,omladine' v prvem obdobju ,ml adoslo venskega' pokreta« v »Ljub. zvonu«, 1924.
28	Slov. narod z dne 13. jan. 1881, štev. 9.
da je koncem 60-ih let v dunajskih dijaških društvih nasprotovala hrvaškemu hegemonstvu na jugu. Z ozi« rom na to je urednik »Ljubljanskega zvona« naprosil zagrebškega profesorja Stareta, naj v svojih »Pismih iz Zagreba« izkuša razpršiti nezaupanje tedanje hrvaške inteligence do »mladoslovenskih« »zvonovcev«. Do* tično Levčevo pismo z dne 2. jan. 1881 se je glasilo: »Lepa Vam hvala za Vašo ponovno obljubo, da hočete naš list redno podpirati z dopisi! Povedal sem Vam že in danes še en pot ponavljam, da mi je na Vašem sodelovanji veliko ležeče, kajti Vi^mate zdravo sodbo in lepo pripovedujete; poleg tega sem preverjen, da boste Vi vse drugače pisali o Hrvatih, nego bi pisal katerisibodi na Hrvaškem živeči Slovenec. In da kori« stimo s tem samo naši obči stvari, če živimo s Hrvati v dobrem prijateljstvu, to je moje trdno prepričanje. Vem, da me moji hrvaški znanci: Smičiklas, Zahar, Divkovič, Klaič i. dr. poznajo od druge strani, t. j. iz leta 1869., ko smo na Dunaji izstopili iz ,J u g a' in osnovali ,S 1 o v e n i j o', a takrat tudi Hrvatje niso poznali naših razmer, ko so n. pr. v ,Jugu* vedno trdili, da moramo kar stante pede opustiti svoj jezik in pisati hrvaški! In kar je glavna stvar ... fuimus — otroci! Pozneje, ko sem začel citati hrvaške knjige in novine, sem začel tudi o Hrvatih misliti dru* gače.29 Zelja moja je, da bi našel ,Zvon' sodelavcev
29 Ta Levčeva preorientacija glede Hrvatov se da zasledovati tudi v Levčevi publicistiki. Že v januarju 1871 — torej dober mesec po znanem južnoslovanskem shodu v Ljubljani — je Leveč v pod» listku »Slov. naroda« (1871, štev. 10) priporočal, naj bi se v slo« venskih srednjih šolah namesto nepraktične staroslovenščine uvedel poduk srbohrvaščine. Takrat se je bil oni Leveč, ki je na študent tovskem shodu v Ljubljani 1. 1869. priporočal ruščino kot jezik višje literature za Slovence, najbrž že odrekel ideji o utonitvi vseh slovanskih jezikov v morju ruščine ter se oklenil zdrave in realne ideje slovenske samodelnosti, oprte na vzajemnost z bližnjimi srbo* hrvaškimi brati, seveda brez vsakega uniformizma. Da je ta ideja edino prave slovanske kulturne vzajemnosti pri Levcu v 80-ih letih popolnoma potisnila v ozadje romantične sanje o unifikaciji,
14'
o vseh slovanskih narodih; nekoliko se mi jih je že posrečilo pridobiti. Kakor Vi o Hrvatih, bo pisal Ple* teršnik o Rusih (morebiti nam bo tudi dr. Celestin kaj pomagal), Hribar o Čehih in Bezenšek o Bolgarih. Res, da nobeden teh ne bo dosezal Vas, a nekaj vendar bo! Za Poljake ne morem dobiti nobenega sodelavca, tudi za Srbe ne.«20
Prva številka »Ljubljanskega zvona« je izšla točno za Novo leto 1881 in je takratnim našim čitateljem, pa tudi pisateljem, zelo ugajala. Prof. Erjavec, poleg Levstika najstrožji» privatni literarni kritik v tistih časih, je javil uredniku glede 1. številke dne 2. jan. 1881: »Zvon je bil vender o pravem času gotov. Meni se zdi dober. Kres mu ne seza niti do pasa.«1 Dne 6. jan. 1881 je Levcu sporočil Josip Stare iz Zagreba: »Koga ne bo veselilo toliko priznanje, ki si ga je pri* dobil ,Zvon' med slovenskim občinstvom že s 1. šte* vilko! Ni nam še obupati, ampak to nas mora buditi k še večjemu delu. Samo opešati ne smemo.«1 Staretovo prvo »Pismo iz Zagreba« je bil moral Leveč zaradi pre? obilnega gradiva sicer odložiti do druge številke, zaradi česar se je v prvi uredniški listnici pred piscem opra* vičeval. A tudi že samo na ta način napovedana vest, da se bo v listu stalno poročalo o hrvaških literarnih in kulturnih razmerah, je docela spravila hrvaške pisa< telje z Levčevim »Zvonom«, o čemer je poročal Stare Levcu dne 13. febr. 1881 naslednje: »Šenoa me je v Vaši listnici uganil ter me proti moji volji izdal v ,Viencu'29... Hrvati so ,Zvona' neizmerno veseli. Bil
se razvidi iz nadaljnjih besed gori citiranega njegovega pisma Staretu.
29 V »Viencu« z dne 15. jan. 1881, str. 48 je pisal urednik Šenoa o novem ljubljanskem leposlovniku: »Da če list dobar biti, može se prosudit po imenih pojedinih pisaca, koja liepo slove u slovenskoj književnosti i sastavci, u koliko smo imali prilike pregledati u brzo, zbilja su dobri. U drugoj mjesečnoj svezci obečaje uredništvo članak o ,Hrvatskoj Matici' od prof. Jos. St. Bilo je vrlo koristno, da su se odlične književne sile sastale na
sem v društvu, ko se je o njem govorilo, in tu je kom« petenten mož rekel: Ljubljančani so Zagrebčane osra« motili. Mislil je namreč na ,Vienac', ki hodi zadnji čas rakovo pot. Lastniki mnogo ugibljejo, pa si ne vedo dobrega sveta. Šenoa je izvrsten pisatelj, ali slab ured= nik, in vendar se mu ,Vienac' ne sme zameriti. Ne zna si pridobiti pisateljev, in to je glavna napaka. Toda, dragi prijatelj, te besede niso za javnost, povedal sem jih le edino Vam. Glejte, da si ohranite vse pisatelje, zlasti pa, da si odgojite mladi zarod. Vi ste menda uganili, zakaj sem v ,Viencu' pohvalil X.-a in Samo« stala: ad captandam benevolentiam.30 Nekateri so pri= govarjali ,Zvonu', da je v njem preveč filologije, seveda mislili so prvi zvezek. Če Vam kot prijatelj smem kaj svetovati, bi bilo to, da ne bi nikoli zanemarili ,Slo* venski glasnik' [listek na koncu vsake številke], ampak da bi ga skusili, kakor doslej, vedno polniti z zanimi« vimi noticami. Dobro bi bilo, ko bi prinašali o vsaki dramatični predstavi majhno recenzijo, da bodo po svetu vsaj vedeli, da imamo nekako narodno gledališče, naj že bo kakoršnokoli hoče. Tudi kratka poročila o
složan rad ... Nu kan da nisu svi pisci pristali u to kolo. Prof. Jak. Sket u Celovcu pozivlje naime na predplatu za beletristički mje» sečnik ,K r e s'... Nemožemo o njem ništa reči, jer ga nevidjesmo, nečemo ni, nagovještati o povodu toga razkola. Medjutim pratit čemo pozorno oba lista te čemo u svoje vrieme istaknuti, u koliko se svojim pravcem razlikuju.«
30 Poročajoč v ,Viencu' o slovenski literarni produkciji v pre« teklem letu 1880., stavi prof. Stare na prvo mesto Stritarjev ,Zvon', o katerem pravi, da je zbudil marsikak nov talent, tako n. pr. v zadnjem svojem letniku mladega Samostala, »koji je u samom narodu nabrao mnogo nježna cvieca, te ga priredio u liepe male pričice« ... Nato piše Stare s posebno pohvalnimi besedami o glav» nem pesniku Stritarjevega »Zvona«, o X.-u (Gregorčiču), nakar javlja tudi izid novega celovškega mesečnika s pripombo: »Kako čujemo, ima ,Kres' svoje, a .Ljubljanski Zvon' svoje suradnike, pa budu li ovi svoju rieč održali, neče ni jednomu ni drugomu uzmanjs kati duševne podpore; nu kakva če biti materijalna. to ne znamo.« (Vienac, 1881, str. 58 in 73.)
odborovih sejah ,Matice', .Dramatičnega društva' in ,Glasbene Matice' itd., a da boste oznanjali vsako lite* rarno drobtinico, to vidim že iz dosedanjih listov. Vi mi teh opomb ne zamerite. Jaz mislim celo, da bi ne bilo napačno, ko bi povedal vsak sodelavec svoje misli, saj ni, da se morate ravnati po njih, ali gledati treba nam vsem, da nam ,Zvon' več ne umolkne, marveč naj doni vedno lepše ter gane srca vseh Slovencev.«1 — Tudi modri dolenjski starec Janez Trdina, katerega sta bila Jurčič in Leveč povodom izida »Ljub. zvona« po dolgem odmoru zopet izvabila v literarno javnost, je imel z novim listom veliko veselje. Pošiljajoč Levcu rokopis zadnjega kosa svojih »Verskih bajk«, je dne 11. febr. 1881 pisal »Zvonovemu« uredniku: »Kaj bi Vam še spisal za ,Zvon'? Gradiva imam dosti. Ali hočete .narodno medicino', ali ,narodno satiro', ali ,na* rodno odrejo', ali ,narodno hrano', ali .narodne na= zore o lastnini in državi', ali ,dolenjsko vinsko filo* zofijo'? Porečete: Pošlji, kar hočeš; če bo za nas, damo natisniti, če ne, pa vržemo v koš. Ali jaz bi ravno zato rad vedel Vašo misel in željo, da Vam ne bi poslal kaj takega, kar se ne bi prileglo Vašemu listu — za koš nihče rad ne piše. Ne morem Vam povedati, s kakim navdušenjem se prebira ,Zvon' tudi na Dolenjskem.«1 Na čelu prve številke »Zvona« je izšla nekoliko zvonkljajoča prigodnica Gregorčičeva, noseča naslov »Zvonu« in začenjajoča se s stihi:
»Prelit je zvon in prepelján, S trakovi, venci ves obdan, Povsod lepó, srčno vzprejet Od mož, mladeničev, deklet...«
V splošnem je ta Gregorčičeva pesem — jasna v dikciji, gladka v verzih in določna v mislih — neiz* merno nadkriljevala uvodni sonet Luize Pesjakove v 1. štev. »Kresa«, kateri je bil v jeziku skrotovičen in spričo pojava novega literarnega glasila, ki ga je opeval, vsakega globljega doživljaja prazen, vendar se mora
tudi o Gregorčičevi programatični prigodnici reči, da ni v nji obseženih nobenih drugih umetnostnih gesel, kakor so bila ona, ki jih je v prozi oznanjal sloven* skemu čitateljstvu Stritar v dobi pravkar preteklih petih let, torej v času, ko je bil svoj strogo književni »Zvon« izpremenil v popolnoma družinski list. Razen te Gregorčičeve pesmi je obsegala prva številka no« vega »Ljubljanskega zvona« samo še eno, tudi Gregor* čičevo, namreč rousseau-stritarsko nostalgijo po pri* rodi, naslovljeno »Pastir«. V prihodnjih številkah prvega »Zvonovega« letnika je v pesmih Gregorčičevo idealistično in pesimistično čuvstvenost dobrodejno paraliziral Levstik s svojo ljubko-stvarno poezijo. — Kot glavni roman so izhajali v prvem letniku »Ljub. zvona« Jurčičevi »Rokovnjači«, v izberi snovi — histo* rično-narodopisne — romantični, v nastopajočih ljud* skih figurah in v prizorih realistični. S tem romanom je Jurčič izčrpaval in dovrševal oni »romantično- reali* stični« literarni program, ki ga je bil dal slovenskemu pripovedništvu Levstik v svojem »Potovanju iz Litije do Čateža« 1. 1858. V »Rokovnjačih« se je torej Jurčič tik pred svojo smrtjo vrnil k oni smeri svoje beletri* stike, ki jo je gojil pred svojim »Sosedovim sinom«, v katerem je bil postal istotako pod vplivom Levstika, kritikujočega ponekod šablonsko romantiko njegovega »Desetega brata«, za nekaj časa — čist in dosleden realist. Našim čitateljem je ta nanovo pogreta roparska romantika, katero so pestrile krepko-realistične figure kakega Blaža Moizola, Obloškega Tončka itd., jako ugajala. Za razvoj slovenskega času primernega stil* nega romana pa niso pomenili »Rokovnjači« drugega, kakor recidivo v že premagan stadij, a za avtorja so značili samo staro rutino. — Poleg Jurčiča je pričel v 1. štev. »Ljub. zvona« priobčevati svojo bujno-romantično, v staro grajsko poezijo potopljeno nove* leto »Otok in Struga« dr. Ivan Tavčar; in dr. Mencinger je prispeval »obraz iz vsakdanjega življenja«, naslov*
ljen »Mešana gospoda«.31 Prirodoslovni esej je bil odlično zastopan po Erjavčevem kramljanju »Rak«. O naši pokrajini in njenih ljudeh, živalih in gozdovih se je s čitatelji prijetno pomenkoval dr. Hinko Dolenec v svojih »Spominih o cerkniškem jezeru«. Isti pisec je priobčil v prvem letniku tudi sveže napisano »zgodbico iz dijaških let« pod naslovom »Fi done, maman, le baron!« Literarnemu vzorniku »mladoslovenske« gene» racije, katerega je ta generacija takorekoč nanovo odkrila Slovencem, našemu velikemu Prešernu, je »Ljub. zvon« posvetil že v prvem letniku več krajših sestavkov iz urednikovega in Cimpermanovega peresa. Mladostna leta Prešernova je podrobno, dasi nekoliko gostobesedno opisal že takoj v prvi številki Tomo Zupan; isti pisec je v 5.—6. številki nanizal nekaj po« datkov o »Preširnu v Ljubljanskih šolah«. V svojem spisu »Nekoliko črtic iz polupreteklega časa« je poklical starim Ljubljančanom v spomin nekdanjo šentpetrsko šolo ter poljanske berače iz sredine stoletja dr. Val. Zarnik.32 — Mnogo bolje nego literarna zgodovina je bila v prvem letniku, kakor tudi pozneje pod Levčevim uredništvom, zastopana v »Ljub. zvonu« filologija. Jezikoslovne članke sta prvemu letniku prispevala zlasti Levstik in Šuman. Kakor je »listek« gojil bolj bibliografijo nego kritiko, tako so bili tudi literarno* zgodovinski članki prvega letnika (Žvabov silno raz« tegnjeni »Popovič« ter Levstikova podrobna, dolga in osebno ostra kritika Kleinmayrjeve »Zgodovine slo« venskega slovstva«) bolj biografskega in bibliografskega
31	S predzadnjim in predpredzadnjim poglavjem te Mencinger« jeve povesti ni bil več zadovoljen prof. Erjavec, ki je dne 28. okt. 1881 pisal Levcu: »Ne vem ali sem bil slabe volje, ka li, ko sem začel citati zadnjo Zv. številko, tudi Mencingerjeva ,meš. gospoda' mi ni ugajala tako, kakor preje.«
32	A dr. Zarnik se je moral že takoj ob začetku nekaj spreti z urednikom in ni pozneje več sodeloval pri listu. Dne 12. jan. 1881 piše Erjavec Levcu v odgovor na neko neznano nam njegovo obvestilo: »Ali je Zarnikova odpoved ozbiljna, ali se le kuja?«
značaja nego estetično-kritičnega. V petih prvih ste« vilkah je pač dovolil urednik pisati Ivanu Franketu o »estetičnih načelih pri obleki in stanovanji«, toda o načelnih literarno-kritičnih ter estetičnh stremljenjih generacije, ki si je v »Ljubljanskem zvonu« ustanav« ljala svoj poseben in nov organ, zlasti pa o tem, v čemer so se umetnostne smernice te literarne čete razlikovale od prejšnje Stritarjeve smeri, katero so bile faktično premagale, o vsem tem ni stalo ničesar v novem »Zvonu«, čigar prvi urednik se je tudi v po« znejših letnikih nekako izogibal takih načelnih razprav. To je delal Leveč pač v želji, da bi privezal k listu pisce vseh literarnih smeri v znamenju neke tolerance, ki je pač združevala, ni pa razbistrovala.
Ob Jurčiču, Levstiku, Kersniku in mladem Aškercu, kateri je nastopil že takoj v prvem letniku, se je z »Ljubljanskim zvonom« bolj praktično nego teore« tično-načelno napovedovala krepkejša smer izraziteje šega realizma, ki ga po Kersnikovem poznamenovanju imenujem »poetični realizem« v nasprotju s prejšnjim Stritarjevim in nekoliko drugačnim Jurčičevim »ro= mantičnim realizmom«. A da Leveč te smeri vsaj praktično v svojem listu ni mogel dosledneje udejstviti, so bile krive razne nezgode in zapreke vnanjega in notranjega značaja. Glavni vnanji udarec, ki je zadel literarno četo mladega »Ljub. zvona«, je bila Jurčičeva smrt že v petem mesecu izhajanja lista. A za Jurčiča je še našel urednik nadomestnika v mladem Kersniku. Hujše so ovirala enotni nastop te literarne čete razna nesoglasja med sotrudniki. Prvi se je usrdil občutljivi Gregorčič zato, ker mu je začetkom marca 1881 sporočil Leveč Levstikovo in Jurčičevo kritiko, trdečo, da Gregorčičeve pesmi nimajo dovolj krepkega konca. Nadvse občutljivi »goriški slavček« je bil tako »hudo razžaljen« (Gruntar — Levcu), da je začel koke* tirati — s »Kresom« in da se je v zvezi z mladim Paglia« ruzzijem skoraj zarotil, da ne bo pisal več v »Ljub.
zvon«. Pisal je Gregorčič Gruntarju pod konec 1. 1881. naslednje značilno pismo: »Pozvedi, kako se pletejo stvari se ,Zvonom'. Čujem, da ga misli Leveč spraviti v svoj žep. Mene je Leveč svojevoljno naštel med sodelavci ,Zvona', — čeprav me ni prosil, — le pozne j je izgovarjal se.33 Porabil me je za vado (Koder) čita« teljem, da bi jih privabil, in to sem mu zameril. S Pe« pijem [Pagliaruzzijem] bi se kmalu zarotila zoper njega. Ne zna drugega nego grajati naju, a midva dobro veva, da naju krvavo potrebuje, da boljših ,ver« sifeksov' nima. Sket me prosi v tretje, naj sodelujem pri ,Kresu', — morda mu ustreženi.«34 — Gregorčič in Leveč sta se v prihodnjem letu ob priliki, ko je pesnik tiskal prvi zvezek svojih »Poezij« zaenkrat in za silo sicer spravila potem, ko je bil Gregorčič že nastopil s svojim »Slovesom od Rifenberga« v — »Kresu«. Stalno sta se razšla črez dve leti zaradi poli« tičnega raznoglasja v borbi med radikalci in »elasti« karji«. Isti politični vzroki so odtujili od 1. 1885. dalje »Ljub. zvonu« drja. Tavčarja.35 V drugi polovici 1. 1881. je k vsem tem nesrečnim slučajem in osebnim zame« ram, preprečujočim konsolidacijo »Zvonove« literarne družine, prišla še zamera ž njim, ki je bil že od 60-ih let dalje ves čas glavni idejator »mladoslovenske« lite«
33	Ta Gregorčičeva trditev ne drži, ker vemo, da je sam pesnik že dne 30. okt. 1880 sporočil bodočemu uredniku »Ljub. zvona«: »Ako boste prijavili imena sodelavcev — jaz ostanem stari desetnik, X.«
34	Po prepisu prof. Ivančiča. — Kako visoko mnenje je imel Gregorčič ne samo o sebi, nego tudi o svojih, dveh ožjih rojakih in mladih pesnikih, se razvidi iz pisma, ki ga je nekako ob tem času pisal Gruntarju: »Kar se tiče Kr[ilan]a, ga pač Ljubljančani tako krvavo potrebujejo, da bi pač smeli kar molčati ne pa iskati peg v solne u. Njegove pesmi so prav lepe — čeprav niso pisane v Levstikovem jeziku, kar niti treba ni. Na Kranjskem zdaj nemajo boljšega poeta, nego je Krilan. In zdaj se je še Bric prav srečno oglasil... Poezija je zapustila Savo ter preselila se na Sočo!« (Dom in svet, 1916, str. 88.)
35	Prim. Tavčarjevih »Zbranih spisov« zvez. IV., str. 481—488.
rature — z Levstikom, kateri se je tudi umeknil s strani »Ljub. zvona«, usrjen zategadelj, ker mu Leveč ni pošiljal toliko korektur njegovih prispevkov, kolikor jih je on v svojem patološkem kriticizmu zahteval.
Leveč je bil sicer izvabil iz zatišja Trdino, pridobil za list dva realistična opisovavca »malega življenja«, drja. Detelo in Josipa Stareta, si vzgojil v nadomestilo za Gregorčiča času in smeri svojega lista primernejšega epika Antona Aškerca, vendar je bil primoran končno poseči zopet po Stritarju, s čigar sodelovanjem seje staro pomešalo z novim. Organično namreč Stritar, ki je bil postal po 1. 1876. nekoliko ostarel sen* timentalec in zagovornik nekakšne patrijarhalične fa* milijarne literature, ni več spadal v novo dobo, ki je zahtevala določno in izrazito v realističnem pravcu začrtanih umetnostnih linij. Zato je Stritar tja do 90-ih let pravzaprav samo motil stilni razvoj našega mladega realizma. Bojeval se je proti doslednemu izva* janju te literarne smeri še 1. 1885. v svojih. »Pogovorih«, izhajajočih v »Ljub. zvonu«, glavnem glasilu našega »poetičnega realizma«. Šele v 90-ih letih je ta naš lite* rarni in narodni pedagog sam izprevidel, kje je njegovo mesto, in je odšel v — »Mohorjevo družbo«.
Stritarjevo razmerje do Levčevega »Ljubljanskega zvona« predstavlja zanimivo, za našo malo in takrat še kolikortoliko primitivno literaturo značilno trenje in hkrati tudi stapljanje starega z novim. Zato pa po* meni borba in tekma med »Ljubljanskim z v o n o m« ter celovškim »K r e s o m« mnogo odločnejši spopad med našo centralno bolj artistično literaturo in med še jako primitivnim pokrajinskim utilitarizmom. Iz podatkov, ki sem jih navedel o sno« vanju »Kresa« v Celovcu in o ustanavljanju »Zvona« v Ljubljani, se razvidi, da je »Kresova« družba z drjem. Sketom na čelu zavzela še pred izidom obeh listov proti ljubljanskemu leposlovniku ne samo tekmo« valno, marveč naravnost bojno stališče. V svojem
pismu, ki ga je pisal dr. Sket Jurčiču dne 22. okt. 1880, je razvijal mnenje, da so se »Zvonovi« ustanovitelji kot »privatni podvzetniki« vzdignili zoper založnico »Kresa« — »Mohorjevo družbo«, torej zoper ta javni Ijudsko-kulturni narodni zavod. Sket se je v omenjenem svojem pismu ponašal z imenima prof. Kreka in Davo? rina Trstenjaka in sumničil Jurčiča, češ, da on nima zaupanja v ta dva moža. Zamenjaval je dr. Sket Wins klerjevo in Jurčičevo Ljubljano z nekdanjo Wid= mannovo in dr. Bleiweisovo, smatrajoč jo še vedno za literarnemu organu »neugodno mesto«. Zgolj po nekaki milosti je koncediral, da hoče »Kres« »sprva« biti objektiven, pozneje pa seveda postati agresiven proti »tekmecu« »Zvonu«, kateremu je vrhutega očital, da je »Kresu« iz programa vzel znanstvo. Skratka: dr. Sket je smatral »Ljub. Zvon« za strankarsko in privatno trgovsko podjetje, faktično pa so dopisniki »Slo* venca« proglašali za leposlovno glasilo svoje konser« vativne stranke vprav »Kres«. Bogve kakšno lukrativno podjetje pa takrat pri nas sploh noben list ni bil.
»Kresovci« so vztrajali na ideji izdavanja svojega celovškega leposlovnika tudi zaradi priprav, ki so bile v »Mohorjevi družbi« že v teku, zlasti pa iz neke po« krajinsko-iniciativne trme, in to kljub temu, da bi bilo takrat za naše koroško Slovenstvo mnogo bolje, ako bi bili začeli izdajati rajši kak političen poljuden tednik. To napako jim je rahlo očitala edina hrvaška »Sloboda«, ki je, pišoč o obeh novih slovenskih leposlovnikih, v marcu 1881 pripomnila: »Al nješto drugoga bilo bi u Celovcu koristnije, bilo bi upravo nuždno. Šta če znanost, ako narod, u kojega jeziku pišete, pogiba, izumira? Zanj pišuč stekli bi si zahvalnost njegovu i njegovih potomaka.«*6
36 Prim. »Slov. narod« z dne 10. marca 1881, štev. 56. — Priznati pa moramo, da se je te ideje oprijel že v prihodnjem letu Andrej Einspielet in začel vt Celovcu izdajati »Mir«. Ideja za izdavanje tega lista se je sprožila ob priliki udeležbe Slovencev
Spočetka slovensko čitajoče občinstvo ni javno ni= česar zvedelo o napetem razmerju med »Ljub. zvonom« in »Kresom«. Leveč je že v prvi številki svojega lep-o«, slovnika naznanil »Kres«, hvaleč ga, da »prinaša mno= govrstno leposlovno in znanstveno berilo«.37 Dr. Sket je svojemu uredniškemu tovarišu vrnil ljubav in je v drugi številki svojega lista omenil, da prva številka »Ljub. zvona« »podaja mnogo raznovrstnega leposlov* nega kakor znanstvenega berila«.38 To je bilo za javnost! Privatno pa si je Janko Pajk, .literarnokritični mentor in arbit£r elegantiarum »Kresov«, v naslednjih malo izbranih izrazih dal duška v svojem — nemškem! — pismu, ki ga je pisal dne 28. jan. 1881 Trstenjaku: »Wenn man z. B. den Lj. Zvon durchgeht, findet man nicht, dass unser ästh. und lit.-histor. Zustand kaum dem des gewesenen Glasnik gleichkommt? Die rohe Sprache und Gedankenarmuth des Lj. Zvon hat mich erschreckt! Z. B. Zarnik's Artikel, worin er die Schuh zustände von anno dazumal in wirklich cynischer Weise schildert. Solches Zeug war doch nur vor 30 Jahren am Platze und ragt jetzt wie ein Anachro* nismus Einem entgegen. Tomo Zupan schreibt reinen Blödsinn. Ich habe noch nie ein confuseres Zeug ge* lesen. Otok in Struga von Dr. Tavčar ist verworren und so unästhetisch (z. B. kavke in sokoli se pojajo), dass es höchstens ein Jungslovene fassen und verdauen kann. [Dalje govori Pajk istotako uničujoče o Šuma* novih »Glasniških postavah« ter nadaljuje:] Jurčič treibt sich stets unter ,Gesindel' wie Rokovnjači herum. Gefallen hat mir Dr. Klemenčič [O fotofonu] und Iv. Franke's Aufsatz. Erjavec schreibt für Trotteln; vrgl. seine deutsche Spässe sein sollenden kauderwälli= sehen Wörter und seinen höchst ungelenken Styl. Die
pri pogrebu Šenoe v Zagrebu sredi dec. 1881. (Slov. nar. z dne 20. dec. 1881, štev. 289.)
37	Ljub. zvon, 1881, str. 63.
38	Kres, 1881, str. 132.
Schale des Zvon ist gut, der Kern durch und durch faul. Prosit meinen Landsleuten! Ich bin consternirt, weil ich, wie gesagt, keinen Fortschritt erblicke. The rest is silence! — My dear friend! Da wollen wir an Kres fleissig weiter heizen. Schön langsam zwar, aber desto kritischer, unnachsichtiger in der Auswahl, streng in der Anordnung, kurz — ganz so wie es angefangen ward. Denn die 1. Nr. war gut und noch sehr. — Ergo .Vorwärts' mit frischem Muth.«39 Pajk je v privatnem dopisovanju nadaljeval s to in takšno uničujočo kritiko »Zvona«, o katerem je pisal dne 20. marca 1881 Trste* njaku: »Weiss Gott, die Sprache und die Denkart des Zvon kommt mir immer so sonderbar vor, als befände ich mich, um mich eines uns .Philosophen' geläufigen Ausdrucks zu bedienen, in die ,vierte Raumdimension' d. i. in die Region des Geisterspucks versetzt. Alles so unnatürlich, so vertract, und von der Natur so ab* weichend... Ich bin erstaunt, dass Kres sich bereits an die 800 Pränummeranten erobert hat. [,Zvon' je imel takrat že 1470 naročnikov.] Denn angesichts der Werbetrommel der Zvonovci ist jeder Pränummerant des Kres eine wahre Acquisition, eine Eroberung.«40 — Ta Pajkova sicer samo privatno sporočena, zato pa tembolj odkritosrčna kritika je naravnost šolski primer in dokument naše pristranske literarne kritike, izvajane v znamenju in v korist ne samo strankarske, ampak tukaj naravnost v prilog lokalno-klikarske orientacije. Rečem ti, da mi ne porečeš! »Kres« je bil nadaljevanje »Slov. Glasnika« in »Zore«. Njegov advokat Janko Pajk pa spravlja z imenovanima omnibusoma v zvezo »Ljubljanski zvon«, ki je poizkušal biti nadaljevanje čisto literarnega prvega letnika Stritarjevega »Zvona«. Jezik »Ljub. zvona« ne ugaja onemu Pajku, kateremu samemu se je redko posrečil kak pravilen stavek v zmislu tradicijske in centralne literarne slovenščine in
39	Dr. Slodnjak, o. c.
40	Ibidem.
kateri je sam neprestana kolebal med štajerskimi loka« lizmi in med hrvaškimi ter ruskimi hibridami. O tem, da Pajk nima ušesa niti za Zarnikovo grobo domačnost, niti za Zupanov naivni entuziazem za Prešerna, niti za Tavčarjevo drastiko, niti za Jurčičevo nagnjenje do samoraslih kmetiških »originalov«, niti za Erjavčevo pitoreskno kramljanje, o tem niti ne govorim ne. Ugo= tavljam samo, da predstavlja ta privatno sporočena Pajkova kritika mladega »Ljub. zvona« dokument naše klikarske in v dobi razvijajočega se svežega realizma časovno zapoznele suhofilistrske, akademično-doktri* narne kritike. Z njeno načelno polikanostjo čudno kontrastira njena vulgarna dikcija (Blödsinn, Zeug, Trotteln, Kauderwälsch), ki gre pač na rovaš privat* nemu dopisovanju in — konkurenci...
V privatnem dopisovanju so tudi »zvonovci« vra* čali »kresovcem« šilo za ognjilo. Kako so v svojih pismih na Levca in Jurčiča sodili o »Kresu« Erjavec, Stare in Gregorčič, sem že omenil. Prvi, ki je v javnosti na korist »Ljub. zvonu« poizkusil negativno kritikovati »Kresovo« leposlovje, je bil »Narodov« zagrebški felj* tonist Kos-Spectabilis, kateri je z ozirom na novelo Pavline Pajkove, izhajajočo v prvih številkah »Kresa« pod naslovom »Roka in srce«, zapisal v podlistku »Na* roda« naslednje: »Ti ,Ljub. Zvon' pa si moj ljubljenec postal, ker si originalen skoz in skoz in nijmaš ,r o k e in srca' pri Heysetovem ,Novellen-Hausschatzui'.«41 Ali je s temi besedami namigoval Kos-Spectabilis na odvisnost Pajkove kot novelistke od katerega posa* meznega dela nemškega novelista Heyseja, ali je to trditev izrekel tako nasplošno, hoteč samo poudariti, češ, da Pajkova posnema nemško novelistiko, katere najvidnejši zastopnik je bil takrat Paul Heyse, ta stvar se ne razvidi iž njegovega kratkega namigovanja. Pajkova je odgovorila Spectabilisu v posebnem »Po* slanem« v »Narodu« in »Slovencu«, češ, da je »Roka
41 Slov. narod z dne 3. jul. 1881, štev. 148.
in srce« njeno lastno delo in da Heyseja tako malo pozna kakor Spectabilisa.42
Medsebojno razmerje med »Ljub. zvonom« ter »Kresom« je bilo sicer skozi vse prvo leto izhajanja obeh listov napeto, vendar se ta napetost v tem letu še ni sprožila v kakšen odkrit boj. Obe stranki sta si stali molče nasproti s puškami ob nogi. Dr j a. Gregorja Kreka je dražil že ostri in osebni ton znane Levstikove kritike Kleinmayrja tako zelo, da je pisal dne 10. nov. 1881 Trstenjaku: »Polemike smo se dozdaj vedno ogi* bali in bodemo tudi v prihodnje tako ravnali ali — est modus in rebus. Ako bode v Zvonu dosedanji surovi ton naprej vladal, se nam bode računalo za slabost, ako k temu vsemu in takemu molčimo.«43 V nadaljnjem tem pismu izraža Krek posebno nezadovoljstvo z Lev* stikovo kritiko, ki jo imenuje »starobabje-zabavljivo«, in sploh z Levstikovim jezikoznanstvom, ki ga nazivlja »puhlo«. Janko Pajk nadaljuje tudi v prihodnjem letu z ostrim pretresanjem »Zvonovih« prispevkov in s pre= tirano pohvalo vsega, kar je izhajalo v »Kresu«. Dne 13. j an. 1882 piše Trstenjaku: »Im Zvon 1. Heft 1882 sind einige gute Aufsätze enthalten [všeč so mu Rutar* jevi članki in Levčev o pesniku Virku] neben viel Mist und Kehricht. Dagegen hat mich die 1. Nr. des Kres sehr befriedigt; sie bringt mehr als ich erwartet hatte. Der S. Gregorčič hat sich hier demaskiert; er war mein Schüler in VII. in Görz. [Teh par besed in nič drugega nima pripomniti Pajk k takrat nepričakovanemu po= javu Gregorčičeve pesmi »Slovo od Rifenberga« v — »Kresu« in sicer celo — pod pravim pesnikovim ime* nom!] .. Koder's ,Povest' [,Zvezdana'] macht sich — so weit ich sehe. Die Novelle der Pavlina Pajkova [,Ma* Čeha'] wird durch 5 Nummern gehen, ich hoffe zuver*
42	Slov. narod z dne 12. jul. 1881, štev. 155; Slovenec z dne 12. jul. 1881, štev. 75.
43	Dr. Slodrjak, o. c.
sichtlich, mit durchschlagenden Erfolg.«44 Ta novela Pajkove, katere dejanje se pričenja odigravati v nekem župnišču, je dala povod novemu Kosovemu sunku proti »kresovcem«. V prvem poglavju te novele nastopajo« čemu katoliškemu duhovniku polaga namreč pisateljica med drugimi tudi naslednje besede na jezik: »Elza, moja vnukinja, bila je s svojo odgojiteljico iz doma.«45 Ta pisateljiein lapsus je »Narodov« podlistkar v svojih tedenskih kramljanjih pograbil in ga z neko drugo juridično netočnostjo pisateljice vred serviral svojim čitateljem v šaljivo zbadljivi besedi z naslednjim za« ključkom: »In tako je prišlo, da sem se jaz nepričako« vano zopet poprijel gospe Pavline in to največ iz simpatije in pomilovanja, ker mi je zares žal za njo, ko vidim, da greši in jo nihče drugi poučiti neče, a kritikar mora poučiti, če hvali ali če graja.«46
Za Veliko noč sredi aprila 1882 je prišel na svetlo prvi zvezek Gregorčičevih izbranih »Poezij«. Ta zbirka, ki je dala povod za ostrejši in ofenzivnejši nastop naše katoliške politične stranke, je odigrala značilno vlogo tudi v razmerju med »Ljub. zvonom« in celovškim »Kresom«. Gregorčičeve »Poezije« je najprej neki anonimen pisec v podlistku »Slov. naroda« hvalil na« ravnost v superlativih.47 Tudi Leveč je v prvem delu
44	Ibidem.
45	Kres, 1882, str. 16.
46	Slov. narod z dne 5. apr. 1882, štev. 78. — Spectabilis je poslal ta svoj feljton »Narodu« preko Levca, kateremu je pisal dne 12. marca 1882: »V domačih pogovorih IL sem kritiziral Pavlino zarad novele v ,Kresu' ,Mačeha', v katerej zopet govori o roki in srcu na dveh mestih, kakor da me hoče dražiti.« Leveč je o tem podlistku, s katerim se je nanovo otvarjala javna ofenziva centralnih literatov zoper »Kres«, javil Kersniku dne 19. marca 1882 naslednje: »Spectabilis mi je poslal feuilleton, v katerem se norca dela iz Pavlinine ,Mačehe', v kateri Pavlina pripoveduje, da je imel dekan vnukinjo; tedaj je moral dekan tudi sina ali pa hčer imeti! Kaj pa pravi o tem celibat? Spet bo nekaj smeha, če bo 2eleznikar hotel feuilleton natisniti.«
47	Slov. narod z dne 22. apr. 1882, štev. 92.
Razprave. III.	15
svoje kritike, naslovljene »Zlata knjiga« in izišle v »Ljub. zvonu« dne 1. maja 1882, zelo pohvalno pisal o pesniku. Gregorčič se je Levcu za ta prvi del ocene zahvalil v nedatiranem pismu z besedami: »Za Tvojo prijazno oceno hvala. Prosil bi Te le to, da zelo paziš, da ne dregneš kje v duhovščino. Pa saj pri Tebi te prošnje ni treba!«1
Dne 1. julija 1882 pa je po daljšem pesnikovem čakanju48 zagledala luč sveta v »Kresu« dolga »Kritika Gregorčičevih poesij. Spisal Janko P a j k«. V uvodu svoje ocene kritik odobrava, da je pesnik svoje »raz* tresene ude zbral«. »Samo iz takih celot se vidi, kaj in koliko premore z e v s e m a kakov umetnik ... mi smemo upati, da mu je pravična, objektivna, podučna, da! ko bi bilo kje treba, celo posvarjajoča kritika ljubša, nego ona, ktera bi ga v ničem ne podučila, v ničem ne opomnila, ampak ga samo povzdigovala ter skozi in skozi samo hvalila... Kakor zlato v ognji, tako se pesniki čistijo in spoznavajo po kritiki... Pa tudi slovensko občinstvo ... ima pravico do resnične ocene literarnih slovenskih del ... ker naša kritika slovenska ... le prerada dostikrat zamolčuje, kar je dobrega, rajši pa še, kar je slabega.« Po tem uvodu, glede pomena kritike vobče in glede praktik tedanje slovenske kritike posebej docela pravilnem, v ostalem pa glede Pajka kot takega učitelja pesnikov, ki bi bil res zmožen pisati »pravične, objektivne in resnične« kritike — malce oblastnem, prehaja kritik k stvari. Obetajoč, da hoče »blagega čitatelja uvesti črez prag pesniške theorije«, meni, da je prišel bistvu poezije
48 Gregorčič je zatrdno pričakoval, da prinese tudi »Kres«, v katerem je v tem letu sam sodeloval, že v majski številki oceno njegovih »Poezij«, a urednik Sket se mu je opravičeval, kakor razvidimo iz pisma, ki ga je dne 6. maja 1882 pisal pesnik Grun* tarju, češ: »Sket se izgovarja, da je bil list že stavljen, ko mu je došla knjiga; toda mi vedno le piše: Daj, daj še meni kaj! Sam se pa še take malenkosti nenaprošen ne spomni.« (Po prepisu prof. Ivančiča.)
blizu, »spoznavši, da je treh važnih ozirov treba« pesniku: glave, srca in o b 1 i k e. Poezijo oprede* ljuje Pajk z naslednjo shematično, v izrazu več kot nerodno definicijo: »Poesija je človeško javljenje dotike subjekta z objektom, ali izraževanje naših utisov, ktere občutimo pri svojem zadevanji ob svet.« O idealih, ki jih prepovedujejo pesniki, pravi Pajk, da »naposled oni niso druge misli, kakor navadne, samó da take, iz kterih se zopet druge razumevajo«. Gregor* čiču priznava, da »čuti globoko to potrebnost uzorov«: rodoljubja, prijateljstva, nedolžnosti itd. »Gregorčičeve pesni so, kar se tega tiče, vzvišen hymnus idealov; neblagim, sebičnim ali celó podlim mislim ... niti sence ne najdeš v teh poesijah ... Ali vidi se mi, da vse te blage misli pesnikove nimajo pravega središča, pravega izvira, ali da drugače povem, da nimajo prave h ar* m oni je med seboj.« Najvišji ideal je Gregorčiču Bog. »Ako pa je Bog veljal za najvišji uzor, potem bi se pesniku ne bilo bati, da ... bi namreč dobri princip ne dobil zmage ... Jaz zapazujem tu sicer dober po* četek, a pogrešam dosleden izvršetek tega načela ... V pesni ,0 nevihti' ... se vidi, ko da Bog ni več ,ljubeznivi oče', ampak neki škodoželjnež in krivičnik, ker uničuje žulje ,p r i d n i h rok' ... Isto nedoslednost zapazujem v pesni ,Po bitvi' ... Na vsak način se mi tu vidi harmonija kaljena v naziranji najvišjega ideala ... Govoré o u z o r i h naj še eden svoj pomislek izjavim, kteri zadeva uničenje uzorov na zemlji ... naš pesnik se boji za uzore ter pravi: ,Uzore pokopáli so...' (jaz prašam: kdo?), ,Na grobu tam plesáli so...' (kdo je kaj takega storil?) ... Jaz menim, da je strah (kakor tudi ta pesen) pretirana. Prvič se zavoljo takih, ki so ,plesali na grobu' (!), ni zaradi uzorov ničesar bati, drugič če več uzorov ni, kakó se more v pesni ,Slov6 in naročilo' prijatelju ,na* ročati': ,D a vzore mi vresničiš z 1 á t e'... Če bi pesnik bil dosleden, bi se ne smel bati za nepremak*
15»
ljivo v Bogu počivajoče, po njem v svet prehajajoče uzore. Ta strah je uzorom bolj na škodo, nego na korist.« — Prehajajoč k pesnikovemu »srcu«, ali, kakor pravi Pajk, k temu, na kak način pesnik »prenaša utiske, ki prihajajo od .objekta'«, opaža kritik »brž veliko nežnost, da! reči se sme mehkobnost čuvstvo* vanja ... Trditi se sme, da je več ko dve tretjini nje= govih poesij elegičnih ali vsaj jako mehkočutnih. Ne vem, ali bi smel ktero izmed vseh veselo ali vsaj .krepko' zvati.« Gregorčič spada po Pajkovem mnenju k oni vrsti nedoslednih pesnikov, »kteri se zdaj zlemu zoperstavljajo, zdaj zopet umikajo, zdaj je zarotjujejo, zdaj zopet pred njim beže, ki bi radi bili hrabri, pa jim ali prirojena mehkoba ali pomanjkanje doslednosti tega ne dopušča ... Naša slovenska poesija je tudi nekoliko ta način našega pevanja zakrivila... Odkod ta skoro neizjemno elegični ,ton' naše umetne poesije?« vprašuje Pajk in odgovarja: »Iz našega današnjega, recimo m o d e r n o - s 1 o v a n s k e g a , a da mu dam pravo ime, — v resnici buddhaističnega nagledo* vanja sveta. Da! večje podobnosti ni, nego je med slovanskim in buddhaističnim nazorom življenja: ista mehkobnost, isto koprnenje, isto hrepenenje po ,Nir* vani', isto izogibanje nadlog, ista obupnost! ... ,Člo= veka — vstvariti nikar!'... Po nauku Buddhe je naj* večje dobro — osvobodjenje od vsega čutjenja in predstavljanja, popolno uničenje vsega mi = š 1 j e n j a ... To se zgodi z vstopom duše v Nirvano t. j. v .ugasnenje', ktero si je Buddha predstavljal kot ugasnenje svetilnice, ktere gorivo je pri kraji ... Gre? gorčic ni iznajditelj, pač pa razširjatelj teh mehkob= nih nazorov, kteri pa — da to odločno poudarjam — niso našega narodnega korena, k temu prezdravega [prej je trdil, da večje podobnosti ni, nego med »slo« vanskim in buddhaističnim nazorom življenja«], ampak iz ,Weltschmerzpoesije' v nas preneseni ... iz tega načela se dajo tudi vse navzkrižnosti, namreč
z njegovim vrhovnim gore razloženim uzorom prav jasno raztolmačiti.«
Nato prehaja Pajk k oblikovni ali, kakor on pravi, »k aesthetičnej preiskavi« Gregorčičevih poezij. Iz* javlja, da neče naštevati vsega, »kar k umetnosti pesni* štva pripada«, pristavlja pa naslednje: »Dobro in za* služno delo bi bilo, ko bi nam kdo kako .poetiko' ali ,nauk o pesništvu' sistematično napisal; potem bi se mogli na njo sklicevati. In ravno pretežavno bi ne bilo tako delo.« Glede oblike pri Gregorčiču ugotavlja v splošnem to-le: »Poesije Gregorčičeve nam v umet* niškem oziru kažejo v obče gladkost besede, lepoglas* nost versov, čut za rythmus, spretnost v rimanji, razno* vrstnost v metrih in prizadevanje najti mislim pri* merno versifikacijo.« Največ formalnih nedostatkov nahaja kritik v nejasnosti in nerazumljivosti, katere napake dolži on celo vrsto Gregorčičevih pesmi: »Sle* deče pesni so vsaj meni kot celote nerazumljive: ,N a š a zvezd a', ker ne vem, kaj bi1 si pod to ,zvezdo' pred* stavljal; — ,M o j o srčno kri škropite', iz ktere ne previdim, kako bi mogla pesnikova ,srčna kri' — ,po planinskih solnčnih tleh' razškr opij ena — ,kakor seme' iz sebe pognati .cvetke tisočere'; — ,P r i m u 1 a', kjer mi vrsta in zveza mislij ni jasna... ,Moj črni plašč', ker ne vem, kakov plašč meni pesnik, in komu bi ta plašč bil ,v posmeh'; tudi mi je cela situ* acija te pesni nejasna ...« Samo deloma nejasnih pa je Pajku vse polno Gregorčičevih pesmi. Omenim naj samo to, da Pajk ne razume, kako so v boju »tam kovala jekla«, kako bi poletni dan »zaril se v prst, zavil se v mah«, tudi tega, kako bi romarica na grobu ljubega postala »živ spomenik, trpeč ljubezni kip«, on ne ume. Čudno se kritiku zdi tudi naslednje: »Ako .ptičku' (mascul.) pravi: ,In ti si edini še tukaj ostal', potem odišli ptički niso njegove ,s e s t r e', ampak njegovi .bratje'.« — Končno Pajk pesnika svari pred ponavljanji besed, češ, da »kazijo tek mislij, in utru*
ju je jo« takšna ponavljanja, kakor so n. pr.: »Pač mnogo vzeli ste mi, m n o g o« ... »Pozdravljam te srčno, srčno... Tudi »podvojeno rimo«, o kateri pravi, da jo je šele Gregorčič uvedel k nam, odsvetuje kritik pesniku. (»A oče in ves narod joče«.) Slabo* glasne imenuje Pajk tudi takozvane »zložene rime«, v katerih on vidi samo zadnjo enakoglasno besedo, o kateri trdi, da »se ista beseda ponavlja, namesto da bi se nova iskala«. (Žari meglica se — ozira cvetica s e«.) — Zaključuje pa Pajk svojo kritiko z besedami: »Ako na konci izrečem sodbo, da tem poesijam — ven* dar le pesnikovim .prvencem' — še manjka mnogo tega do k 1 a s i č n o s t i, ne jemljem jim s tem zaslu* žene cene.«49
Ta Pajkova kritika, katere avtor se je karakteri* ziral najprej samega sebe za suhoparnega doktrinarja, devajočega fluktuirajoča lirska občutja na kopito for* malne logike, nerazumevajočega niti najponižnejših tropov in figur, je učinkovala na svobodomiselno slo* vensko inteligenco naravnost kot razžaljenje veličan* stva ali kot nekako kulturno svetoskrunstvo. Sloven* skemu katoliškemu razumništvu je morebiti prijal Pajkov očitek, češ, da pesnik ni vseh svojih misli navil strogo na božji votek.50 Z literarno-zgodovinskega stališča je pomenila ta Pajkova kritika po istega pisca svoječasni oceni »Mladike« in prvega letnika Stritar* jevega »Zvona« v »Slov. narodu« 1869 in 1871 — že tretji in sicer pravi pravcati šolski primer šolsko-
49	Kres, 1882, str. 391.
50	Potem, ko sta bili izšli Pajkova kritika v »Kresu« in tudi celotna Levčeva v »Ljub. zvonu«, je priobčil »Slovenec« notico »Da se resnica prav spozna«, v kateri je ugotavljal, da se je njemu njegova druga, strožja kritika Gregorčičevih pesmi, s katero da ni imel drugega namena, kakor kritiko zavrniti na pravo pot, j ako zamerila. »Sedaj ocenjujeta iste pesmi ,Kres' in ,Zvon'. Naj se prečitata obe kritiki v teh dveh listih in potem naj se sodi, so li bile naše tedanje opazke opravičene, ali ne.« (Slovenec z dne 6. jul. 1882, štev. 74.)
doktrinarne in suho-formalistične literarne kritike brez vsakega življenjsko-živega psihičnega odnosa j a do pesnika in brez najmanjšega muzičnega zmisla za poezijo. Kakor v onih dveh bi bila tudi v tej oceni lehko plodovito delovala zgolj obsodba svetožalja, vcepljenega slovenski poeziji po Stritarju, da je Pajk tam kakor tukaj razpolagal z bolj živo in bolj tekočo besedo in da se ni v tej oceni tako očitno čutilo konjsko kopito neke antipatije zoper glavnega pesnika »Zoriš nega« konkurenta, Stritarjevega »Zvona«, v katerem je bil Gregorčič vzrastel in v katerem je bil Leveč začel boj zoper Pajka kot šestomeroslovca, in da ni iz te kritike vejala jezica zoper pesnika, ki je bil z uvodno pesmijo pozdravil »Ljubljanski zvon«, ko je ta začel iz* ha jati kot tekmec »Kresa«, kateremu listu je ob porodu kumoval vprav Pajk. Naravnost pikantno in za Gre? gorčica skoraj klavrno pa je, da njemu ni glede ugod? nejše kritike nič pomagal njegov polokret h »Kresu« v začetku 1. 1882. v času, ko je pesnik zameril Levcu mnogo milejšo, iz Levstikovih in Jurčičevih ust sporo? čeno mu kritiko.
Gregorčič, ki je imel v tem času otepanje z ozkosrčno katoliško kritiko (Kržičevo), je bil zbog te Pajkove ocene zadet v dno svoje občutljive duše. Ko jo je prečital, je napisal dne 2. jul. 1882 dve precej podobni si pismi, prvo prijatelju Gruntarju, drugo Levcu. Prvo se je glasilo: »,Slovenec' je dobil pomagača, klepetača — Pajka! Mož je mnogo napisal zoper mene, da je bolj očitno pokazal svoje plitvoumje in svojo nevednost! Ne, toliko nevednosti bi ne bil pričakoval od nobenega profesorja, celo od — Pajka ne, ki vendar slovi zarad tega odkar mu je Leveč dokazal, da on, učitelj v tej stroki, ne zna niti pravil heksametrovih! Mož je pomilovanja vreden! Jaz stavim, da bode vsak količkaj dober 8šolec bolje umel vsaj obliko mojih poezij. On išče napak ravno tam, kjer sem najbolj trden. To lahko dokažem, da tako gladkih verzov in
rim ni delal d o z d a j med Slovenci nikdô. In koliko se mož trudi, da bi dokazal slabost — rimovanja! Kakih 38 rim našteje, kjer se po njegovem mnenju 1 e p r e j « š n j a beseda ponavlja, in vseh teh 38 ,potvar' so trosložne, najčistejše, čeprav ločene rime. On pravi n. pr.: meglica se, cvetica se, odbrenkal je, zaklenkal je, da je .potvara', da ni rima, da se ponavlja le prejšnja beseda! Da, ker vidi samo končnice se,se;je,je,ane vidi sprej rime v besedah m e g « lica, cvetica i. t. d. Kako trd sluh mora imeti mož, da mu pri 38 rimah ni vdarila ta jasna in glasna muzika na uho! Prav modro pa je povedal, da t i č, ker je masculini gen. nima sester! Za Boga! kaj tacega pa še ne dozdaj v slovenskem slovstvu! On niti ne vé, da so tiči samci in samice, čeprav je oblika tič gramatik kalno masculin. Zavoljo te iznajdbe menim bo pajek (tudi samo masculin) še slovel v Slovencih! A kaj bi dokazoval njegovo nevednost, saj je napisal celo stran reči, ki jih po lastnih besedah ne umeje in so vendar jasne kot beli dan. Prav lahek posel bi imel ko bi ga hotel osmešiti in vničiti, a ne bom mu odgovarjal. Dobil se bo gotovo kedô, ki mu pové, kar mu gré. Jaz sem nocoj (dobil sem ,Kres' sinoči) zložil Pajku te verze za privatno rabo:
,Nek pajek je mrežo razpel, Da kako m u š i c o bi vjel, Po zmoti pa zgrabi čebelo, Ki ima med in pa — želo. Gorjé, če čebela ga vpiči, Življence neznatno mu hipoma vniči, Da spal bo na vek med mrliči. Čebela pa vsmili se pajka; Da stara ne bode mu plakala majka Naj dalje živi,
Po stari navadi naj mreže si spleta, Po zračnih vrvéh glumač (—komedijant) naj leta, Vendàr pa čebele naj v miru pusti, Po šegi naj svoji — m uši ce lovi!'
To sem le tako zložil, ne za tisek! — A potrla me je ta nevednost Pajkova vendar! Žalostna usoda pisateljem, če imajo mej učenjaki take čitatelje in ki se drznejo celo javno kot sodniki nastopiti!«1
Istočasno je pisal Gregorčič tudi Levcu pismo, v katerem mu je najprej sporočil omenjeni svoj epi« gram (z malimi variantami), potem pa naslednje: »To sem na sinočnjo kritiko Pajkovo ponoči zložil, se vé da ne za tisek. Jaz sploh Pajku ne bom odgovarjal. A menim, da se vendar najde na slovenskem svetu kedô, ki osmeši njegovo plitvoglavost in n e v e d » no s t, katero skuša s figovim perjem Budhaizma in sofizma pokriti, a zastonj, ker povsod se mu vidi golota. Mož niti1 ne ve, da so tiči samci in samice, saj trdi, da tič nima sester. Ta njegov izrek bo menda dalje , živel (vsaj- vreden je!) nego vsa njegova druga dela! Dosledno tudi ,pajek' nima sester, dosledno niti žena in slavna P. Pajek bi bila tudi le samec! Na dalje koliko se [je] mož trudil z naštevanjem slabih rim! Koliko trdo uho mora imeti, da pri vseh ločenih tro« složnih rimah mu muzika ni fiiti enkrat zazvenela nanj! Sploh moje poezije napek bere! In sam priznava, koliko reči ne umeje! Pa se dene pisati kritiko! Jaz sem vedno mislil, da moje poezije so še prejasne, in so tudi, temôta je le v Pajkovi glavi! Ta nevednost, to krivo tolmačenje pri omikancih, pri ,učenjakih' me je tako potrla, da ne rečem dvakrat, da ne bi vrgel perésa za zmiraj v kot! Čemu, komu pišem, ako se tako bêre! Za ,Triglav' [almanah, ki ga je Levée v tem času pri« pravljal, a ga pozneje ni izdal] ne vem, ali bo kaj, spravili so me ob dobro voljo! Hvala za Tvojo prijazno kritiko! — Še eno! Zdi se mi, da se je P. zakadil name ob gratiam tui in pa zaradi Stritarja! Ker sta ga vidva do dobrega zdelala, zažene se na me, ker sem pri Vaju listih zvest delavec, a pri njegovi ,Zori' nisem hotel biti, čeprav je bil nekdaj P. moj — učitelj v Gorici. A zdi se mi, da sem mu malo hvale dolžan. Vže tedaj
sem obžaloval, da nas je Šolar zapustil, ter da smo tako revišče dobili! Naučil se pri njem nisem nič, in zdaj meni, da se bom sedaj od njega nevednika učil! Piši, kak utis je naredila Pajkov a šušmarija po Ljub« ljani.«1
Po Ljubljani je zaradi te Pajkove kritike zašumelo. Navajajoč v »Slov. narodu« vsebino julijske številke »Kresa«, je pristavil urednik Železnikar k tej svoji objavi opazko: »Kritika Gregorčičevih pesnij, katero je zagrešil g. Janko Pajk, bi naj bila izostala, ker tako otročje-naivne ocene še nijsmo čitali.«51
Na to, da bi bil kdo Pajkovo kritiko pretresel resno, ni mislil nihče. Celo pesnik sam je bil mnenja, da Pajk ne zasluži drugega odgovora, kakor da ga kdo »osmeši«. Janko Ke r s n i k , ki se je dotlej v »Narodu« v šaljivih podlistkih »Strijcu v Ameriko« bavil s pro« izvodi precej trivialnega ljudskega pesnika Lipeta Hader« lapa, se je v nadaljevanjih istih feljtonov in v istem tonu prvi pobavil s Pajkovo kritiko. Vzel si je za tarčo najprej Pajkovo definicijo poezije in je o nji tako-le kramljal: »... ,Izraževanje utisov, katere občutimo pri svojem zadevanji ob svet!' Strijc, od tega trenutka ne dvojim več, da je Lipe — velik poet; kajti jaz sem ga videl jedenkrat — bleda luna je sijala na cesto, ki pelja iz Šiške v Ljubljano, kako je ,zadeval ob svet' in kako je ,izraževal utise', katere je .občutil pri tem zadevanji'. [Haderlap je rad pil.] Profesor Pajk priporoča, da se mora takemu poetu, kakor je Gregorčič ali, kakor on meni, naš slovenski Buddha —, pregledati in pretipati ,glavo in srce' ter ravno tako preštudirati ,obliko tega zadevanja'. Akoravno jaz tedaj tega pravila nijsem znal, spominam se vender prav živo, da je bila ,oblika zadevanja' krepka, jako krepka, na nekaterih mestih, kjer je bil ,svet' malo bolj kamenit, celo nekako trda... In tudi ,glave in srca' se spominam. Glejte, v tem oziru je [Lipe] popolnem opravičeval Pajkovo sodbo o slo«
51 Slov. narod z dne 4. jul. 1882, štev. 150.
venskih pesnikih, — to je bilo v istini popolnem ,bud* dhaistično nagledovanje sveta', ki se je izraževalo v njegovem počenjanji: ,neka mehkobnost, neko koper* nenje, neko hrepenenje po ,Nirvani', osvobojenje od vsega čutenja in predstavljanja, popolno uničenje vsega mišljenja', — o, dragi strijc v daljnej Ameriki, odkrijte si svojo častitljivo glavo, — Lipe je velik ,narodno-slovensk' poet in Pajk je še večji filozof in kritik!...« Nato se Kersnik tako-le norčuje iz Pajko* vega nerazumevanja Gregorčičevih tropov in figur: »Pomislite le: Gregorčič poje: Uzore pokopali so...' in Pajk vpraša: ,kdo?' — potem pa zopet pravi Gre* gorčic: ,Na grobu tam plesali so...' in Pajk zopet ves iz sebe zaradi te nesramnosti vpraša ter kliče: ,kdo je kaj takega storil?'... Odkritosrčnost je sicer redek dar, a očividno je gospod profesor obilo obložen ž njo. Želeti je, da se mu bodo tudi te nejasnosti sčasoma zjasnile.« A poleg te želje izraža feljtonist obenem strah, da se Pajku, kateri docela jasnih prispodob ne razume, najbrž ne bo nikoli zjasnilo. Glede Pajkove misli, kakor da bi imel ptič samo »brate« in nobenih »sester«, pravi Kersnik, da se boji, »da mož tudi ne umeje pesni .Izgubljeni cvet', o katerej je ,Slovencev' kritik trdil, da se preveč umeje.« »Vi jo poznate, strijc, to pesenco,« nadaljuje Kersnik, »tragedija v petih verzih je, — in, da jo more peti pesnik tako, ne treba mu , buddhaističnega nagledovanja sveta'; — treba mu je pesniškega ingenija in srca...« In da bi bila ta pesem docela jasna tudi Pajku in obenem dovolj moralna za »Slovenčevega« kritika, jo Kersnik na tak način prenareja, da jo namesto z verzi »Tam doli po polju pa stopa nekdo ...« zaključuje z naslednjo kitico:
»Sosedov kozliček
Prišel je na vrt;
Zakaj pa tam v kotu
Bil plot je podrt?«
»In morala te pesni?« vprašuje šaljivec ter odgovarja: »Popravljajte plotove, zapirajte vrata, nemarni ne bodite, kmetovalci!« Končno Kersnik še ugotavlja, da je Pajk vse svoje modrovanje o buddhizmu ad verbum prepisal iz Mayerjevega »konverzacijskega slovarja«52 in da bodimo veseli, ako nam Pajk pri oceni kakega bodočega našega pesnika ne bo dokazoval, »da je naš učitelj — Konfucius!«53
Drugi feljtonist, ki je del Pajka v »Narodu« na istotako šaljivo rešeto, je bil Kos-Spectabilis, kateri je povodom te Pajkove kritike pisal dne 7. jul. 1882 Levcu: »Ko bi se postavil jaz napram kralju Davidu na tisto stališče, na katero se je postavil Janko Pajk v Kresu napram našemu pesniku S. Gregorčiču, bi Ti gledal in čudil bi se, kako bi ga zdelal Davida kralja in kako bi mu pogledal v glavo in srce po vseh pravilih nemškega doktrinarstva in potem bi zaključek storil, da je kralj
52 V Mayerjevem »konverzacijskem slovarju« je v resnici stala naslednja, Pajkovi zelo podobna definicija buddhistične »nirvane«: »Das Nirwana, ein Verlöschtwerden, ein vollkommenes Auss gewehtwerden wie das Licht einer Lampe, welches keine Spur zurücklässt, tritt ein.« (Prim. tudi mojo opombo v Kersnikovih »Zbranih spisih«, V., str. 390.)
63 Slov. narod z dne 6. jul. 1882, štev. 152. — Prof. Erjavec, ki je bil dne 3. jul. 1882 pisal Levcu: »Pajkova kritika kaže plitko* umnega filistra, ki je pa zraven še malo perfiden in zloben, celo tiskarske pomote šteje pesniku u greh« — je potem, ko je bil prečital citirani Kersnikov podlistek, sporočil dne 7. jul. 1882 Levcu: »Bolhober v denašnjem Narodu je moj odgovor na Vaše pismo od 5. t. m. uže prehitel. Prav! Jaz sem vsikdar tega mnenja, da se oholi ničevedec udari po gobci, a ne v ,Zvonu'. To bi bilo preveč časti zanj, obdelati ga je treba z ironijo in se sarkazmom, a bičati in vedno povdarjati je treba njega neizmerno nevednost. To kar je denes Bolhober povedal, je še vse premalo, in zato tudi mislim, da stvar še ni končana. Jaz se čudim Sketu, da je kaj tacega brez opazke vzprijel v svoj list. To ga dela sokrivcem slaboumnega Pajka, a Zvon mora biti tacih kozolcev Kresovih samo vesel.« — Leveč je nato sporočil na dopisnici z dne 9. jul. 1882 Kersniku: »Erjavec mi piše, da moramo Pajka resno v Slov. Narodu, a ne v Zvonu zdelati!«
David sicer nekoliko lepih verzov napisal, ampak bi bil še lepše pisal, ko bi ga bil o pravem času podučil — Janko Pajek. Ako bi kdo rekel, da jaz Davida kralja in njegovih psalmov niti ne razumem, bi odgovoril, da Janko Pajek še menj razume S. Gregorčiča, pa je vender le brusil svoje škarje nad plaščem njegovim ter je izrekel svojo širokoustno sodbo, misleči, da ima Pavline klobase pred seboj. Res škoda, da nij živel Janko Pajek uže v starem testamentu; koliko bi bil mogel naliti nemškega duha v pismouke judovske glave, se ne da niti aproksimativno presoditi, samo to stoji, da vsa poezija starega in novega testamenta bi tekla po drugej strugi nego teče zdaj, ko nij bilo Janka Pajka, ki bi bil podučil pesnike ter jim povedal, kako morajo peti in ki bi jim bil kopal strugo, po katerej bi se cedila poezija kakor med in maslo po obljubljenej deželi. — Ne morem Ti povedati, kako sem se jezil nad tako kritiko; spočetka sem dejal, da kritizira dr. Jože Pajek, pa sem mislil, da far je far, ako je kranjski ali štajerski, iz Slov. Naroda še le sem zvedel, da Janko kritizira, ki bi bolje storil, da kritizira svojo babo.« .. Kos-Spectabilis je nato napisal IX. feljton svojih »Domačih pogovorov«, ki jih je takrat priob= čeval v »Narodu«. Za uvod tega podlistka je porabil skoraj dobesedno vse to, kar je v navedenem pismu pisal Levcu,5' samo glede Pavlininih klobas se je do* ločneje izrazil tako-le: Pajk je izrekel svojo oblastno sodbo o poezijah Gregorčiča, misleč, »da ima pred seboj klobase, tiste, ki jih je obesila gospa Pavlina v svojej Mačehi dr. Bodanskemu pred nos ravno v tistem času, ko je gospod Janko iskal definicijo poezije«.
54 Dne 10. jul. 1882 je Kos poslal Levcu dopisnico z naslednjo vsebino: »Če imaš še kateri eksemplar .Pravde o slovenskem šesto* meru', Te prosim, da mi ga pošlješ, ker nijsem še čital tiste pravde, pa bi jo rad. — V petek sem Ti pisal nekaj o Pajkovej kritiki, petem pa sem kar feljton napravil iz tistega pisma, in poslal sem ga uredništvu SI. N., ker se mi zdi, da moramo braniti S. Gregor* čiča na vse pretege in da je Pajku še premalo povedal Bolhober.«
V nadaljevanju svojega feljtona se je Kos-Spectabilis humoristično-zbadljivo zapičil že naravnost v »Kres« in še posebej v beletristiko Pavline Pajkove, pišoč: »Ko sem poskušal jesti Janko Pajkove kritične klobase v ,Kresu', sem precej znal, da bomo imeli kaj preku« havati za nekaj časa, in res je g. Bolhober pristavil tiste klobase k ognju in pri ognju so se mu tako raz? kuhale, da je ostala sama godlja v loncu. Kaj bo zdaj Pavlina rekla, ko bo videla, da so se razkuhale in raz? pokale klobase, ne vem povedati, ampak obžalujem pač, da nij Janko rajši v dimnik obesil svojih klobas, mesto da jih je šel razobešat po ,Kresu' in je storil, da jih zdaj prekuhavamo mi v svojih neopranih loncih ...«
V julijski številki »Ljub. zvona« je zakljtičil svojo oceno Gregorčičevih pesmi Leveč, izvajajoč, da neče še pisati definitivne razprave o tem, »kakšnega lite? rarnega pomena je Gregorčičevo ime v književnosti slovenski ter preiskovati, v kakšnem razmerji stoji s predniki svojimi«, marveč samo ob kratkem si hoče »ogledati pesnikovo ,glavo in srce'«. V Gregorčičevih pesmih opaža Leveč sicer veliko raznovrstnost v mislih in motivih; »a skrivaj med vrstami leže kakor rudeča nit nekakov duševen razpor ... Nečem trditi,« pravi kritik, »kar sem že večkrat slišal, da je ta duševni razpor Gregorčiča za pesnika naredil, a vplival je gotovo nanj, sodim pa, da ne bode vedno. In kadar se tega vpliva iznebi, storil bode velikansk korak v oblast večnolepega pesništva ... Boji še ni končan, a konec ga bode, konec ga mora biti! Ko čitamo otožno donečo pesem, vsiljuje se nam nehote misel in navdaja nas strah, da bode naturna, zdrava in krepka sila v pesniku podlegla, da bode pesnik zašel v nepogumno, a vendar tako zapeljivo gibanje in g trganje mehkega subjektivnega svetobola;55 preobrnemo list in divna moč pesnikova vzraste zopet tako gigantično,
55 Te tehtne besede, s katerimi namiguje Leveč na Stritarjev vpliv pri Gregorčiču, sem podčrtal jaz.
da se jej mora klanjati vsak ter priznavati, kako visoko nad nami stoji ta pesniški genij.« — Kakor vidimo, se je Leveč v tej svoji oceni silno prizanesljivo doteknil Gregorčičevega mehkobnega koketiranja s svetožaljem, tem rekvizitom konvencionalne romantike, ki pa je bil pri Gregorčiču mnogo bolj doživljen nego pri njega uči« telju Stritarju. Doteknil pa se je Leveč — seveda zopet silno prizanesljivo — tudi Gregorčičevega nagnjenja k zvonkljanju z besedama »gibanje in guganje«. V osta« lem pa je Leveč v tej kritiki pripisoval Gregorčičevim pesmim visoko ceno. Zlasti je hvalil »Soči« zaradi vanjo položenega »svetega ognja domovinske ljubezni«, »Človeka nikar!« zaradi »naj globoke j ših filozofskih nazorov«, o pesmi »Oljki« pa je bil mnenja, da »je tako veličastna, da se vsaj z daleka mora primerjati s Schillerjevo pesnijo o zvonu«.56
Gregorčič, ki je bil začel v isti julijski številki »Zvona« pod naslovom »V obrambo« priobčevati s\ o j verzificiran zagovor proti »Slovenčevim« moralistično in versko ozkosrčnim kritikom, je poslal Levcu, ko je prečital konec njegove kritike, naslednje nedatirano pismo: »Tu imaš konec ,obrambe'. Kedor bere napa« dene pesmi in mojo razlago, ne more se več motiti, kaj nameravam: povedano je jasno, zlasti v XIII in XIV odstavku. V tem duhu naj se bero vse pesni in izginilo bo večinoma vsako protislovje. — Tudi oni razpor, katerega Ti omenjaš, je le dozdeven; če je kak razpor, iskati ga je treba ne v mojem mišljenji, nego med mojim vzorom in med realnostjo, ki vzoru ne odgovarja. Tam je! Veseli me, da so to tudi drugi pametni možje zapazili. Sicer pa ne misli, da me je tista opazka kaj neprijetno dirnola. Jaz Ti to v misel jemljem samo za to, da me boš ložeje umel... Ko izide brošurica ,Gregorčičevim kritikom', blagovoli mi poslati nemudoma 5 eksemplarov.«1
56 Ljub. Zvon, 1882, str. 442.
O tem, da se pripravlja posebna brošura zoper negativne Gregorčičeve kritike, je prinesel »Slov. na* rod« v tem času naslednje naznanilo: »(,Gregorči* čevim kritiko m'.) Pod tem naslovom tiska se mala brošurica, katera pride v ,Narodnej Tiskarni' prihodnji teden na svetlo.«57 V času, ko je občinstvo čakalo na to brošuro, se je Kersnik v svojih podlistkih »Strijcu v Ameriko« nadalje šalil s Pajkom, češ, da hoče Pa j k »zvonec nositi v slovenskem kritikovanji.. . silno je Gregorčiču bil na pete, ker nij mogel pozvedeti, ali je ,pravico v grob devala' Doberletova ,Enterprise de pompes fúnebres' ali svetonikolajska ,Pietas'. In kako silno ga je mučil pesnikov ,črni plašč', ker nij mogel dognati, ali je iz brnskega ali angleškega sukná ter ali je podložen z rudečo svilo ali samo s sivo volno.«58 Nato servirá Kersnik Pajku nekako kot svojo omenjeno Gregorčičevo, Levcu dne 2. jul. 1882 privatno poslano basen o pajku in čebeli ter zaključuje svoje satirično kramljanje: »V tem, gospod strijček, ko bode gospod profesor v tej basni s svojim kritičnim vatlom iskal .najvišjega ideala', tipal jej glavo in obisti, štu* diral nje dikcijo, ugibal zakon njenega rimovanja ter naposled prišel do spoznanja, da je nje pesnik ves poln buddhaističnega nagledovanja in nirvanskega na« ziranja svetá; v tem, gospod strijček, podajem Vam
57	Slov. narod z dne 14. jul. 1882, štev. 159.
58	Gregorčičeva pesem »Moj črni plašč«, o kateri je pisal Pajk, da mu je nerazumljiva, je bila pravzaprav nejasna tudi Levcu, kateri je prosil Erjavca, naj mu jo razloži. Erjavec je Levcu odgo* voril dne 9. jul. 1882: »Pesem ,Črni plašč' niste — rekel bi — prav umeli. Tu duhovnik nema nič opraviti, pesnik nosi črni plašč, ker žaluje po idealih, katere svet zasmehuje.« — Na takšen način te pesmi ni razumel skoraj nihče; mal-one vsi so mislili na duhovniški plašč. V prvi polovici avg. 1882 piše Gregorčič Gruntarju: »Ta črni plašč nek prav visoko učen duhovnik tolmači ravno d i j a * metralno nasprotno, nego se mora tolmačiti!« (Dom in svet, 1916, str. 150.) Dr. Pregelj meni, da je bil ta »prav visoko učen duhovnik« — dr. Mahnič. (Čas, 1921, str. 183.)
roko čez hribe in doline.. ,«59 — Naslednji dan je »Slov. narod« naznanil, da je izšla napovedana brošura zoper Gregorčičeve kritike, ki so pesnika v »Slovencu« in »Kresu« negativno ocenjevali: »Neslani in zlobni napadi na g. Gregorčiča, ljubljenca vseh slovenskih razumnikov, vzbudili so splošno nevoljo,« se je čitalo v tej beležki. »Da se tej nevolji da potrebni javni izraz, spisali so nekateri častilci pesnika omenjeno brošuro, katera temeljito in satirično zavrača ,Sloven« čeve kritike', zlasti pa g. Janka Pajka. Ta protikritika je dobro osoljena in opoprana, in g. Pajk osobito si bode dobro zapamtil, da kdor ima masten trebuh, naj nikar na solnce ne hodi.«60
Brošura »G regorčičevim kritikom od« govor in pouk« je izšla v ljubljanski »Narodni tiskarni« zadnje dni julija 1882. Kot njen založnik je bil na naslovni strani imenovan — in v tem je tičala posebna ironija! — neki Janko Pajk, ki je bil ob tem času stavec v imenovani tiskarni. V prvem sestavku brošure se je s »Slovenčevimi« kritiki bavil »duhovnik« (Anton Aškerc), drugi članek je bil prispeval na iste adresate »bodeči trn« (poštni ekspeditor A. Žnideršič), v tretjem in glavnem članku se je pod šiframa A. K. bavil z »oceno Pajkove kritike« Leveč. Najtehtnejša je bila beseda Levca, kateri je v uvodu svojega sestavka ugotavljal, da Pajkova kritika »ni nikakoršna lepo« slovna in znanstvena kritika, ampak neko neslano brbljanje z nerazumljeno nemško filozofijo napitanega doktrinarja in v svojo domišljevano modrost in učenost zaljubljenega šolskega filistra«. Že samo ime Pajk, pravi Leveč, »je v slovenskem slovstvu program, — program vse estetične neslanosti«. Pajkov način kriti« kovanja označuje Leveč z naslednjimi, v bistvu resnic« nimi, v izrazu drastičnimi besedami: »Pajk je namreč jeden tistih pedantovskih kritikastrov, ki si najprej iz
59	Slov. narod z dne 31. jul. 1882, štev. 173.
60	Slov. narod z dne 1. avg. 1882, štev. 174.
Razprave. III.	16
kake staroveške šolske knjige ustvari svoje ,nagledo* vanje' o pesništvu. Kadar pa hoče svojo visoko in globoko učenost še posebej prodajati, tedaj nekoliko pokuka v kakšen konverzacijsk slovar, iz katerega si nabere nekoliko fraz.« Nasproti Pajkovi kritičarski metodi stavi Leveč naslednjo svojo smernico literarne kritike: »A pravi kritik se mora v pesnika uživeti! Vsakega pesnika mora meriti s posebnim merilom, ker ima vsak svoje posebnosti, ki ga baš od drugih pesnikov razločujejo ter mu v književnosti dajó posebno — svoje mesto!« Ta Levčeva deviza kritičarske individualizacije je pomenila brezdvomno plodovitejše načelo, nego Pajkov način kritikovanja, ki bi se lehko imenoval dogmaticen. — V nadaljnjih svojih izvajanjih se Leveč spominja, kako je Pajk po prestanku prvega letnika Stritarjevega »Zvona« »po« stavljal slovenske pesnike kot .Preširnoviče' po raznih policah svojega pisateljskega laboratorija«; sedaj pa si je zanje kot svoj kritični vatel prikrojil »drugo mersko jednoto — Buddho.« Prehajajoč k podrob? nostim, brani Leveč proti Pajku »Našo zvezdo« (v ideji res precej nedoločno) na ta način, da debelo podčrtuje to, da je predmet te pesmi po pesnikovih besedah »zvezda srečnih dn i«. Spričo Pajkove trditve, da se ne dá »prevideti«, kako bi se mogla srčna kri škro* piti po planinskih solnčnih tleh, se oponent šali, češ,, da je ljubljanski fabrikant Samassa že iznašel v ta namen posebno škropilnico. Pri pesmi »Moj črni plašč« reproducirá Leveč Erjavčevo, privatno mu sporočeno razlago ter vzklika: »Kdor te pesmi ne umeje« — Leveč sam je dolgo ni mogel umeti"1 — ta o Gregorčiči niti žugniti ne sme!« Glede Pajkovega zmajevanja z ra«
61 Še dne 7. jul. 1882 je Erjavec pisal Levcu: »Glede črnega plašča ostanem pri svojem mnenji, katero pa zdaj ne utegnem zagovarjati. Premislite še enkrat stvar prav dobro. Kaj pa pravi Krsnik?«
meni ob Gregorčičevem verzu »Pravico v grob so devali« pristavlja Leveč, »da naš veleučeni profesorski kritik nima niti najelementarnejših pojmov o pesniških figurah«. »Ako Pajk ne ve, kaj se pravi .pravico v grob devati', naj gre v svojem spominu deset let nazaj ter naj si pred oči pokliče tisti prizor, ko je Stremeier nekega profesorja Janka Pajka brez najmanjšega raz* loga z mariborske gimnazije na sredo ceste posadil ter potem v Novomesto zapodil.« Z oziram na to, da je Pajk pri Gregorčičevem verzu »Na grobu tam plesali so...« vzkliknil: »Kdo je kaj takega storil!« za šalo in na videz Leveč pesniku zameri, da ni izdal, »da so to storili exempli causa: Luka Mesar iz Hude Južine, hiš. št. 5, Janez Kokošar iz Kobilje Glave hiš. št. 10 in Anton Čičigoj iz Branice hiš. št. 15«. Potem ugotavlja Leveč, da Pajk, ki trdi, da bi ne bilo težko napisati slovensko poetiko, niti malo ne ve, kaj je takozvani »Binnenreim«, da mu ni znano, kako ljubi narodna pesem ponavljanje besed, da se mu nič ne sanja o »zlo* ženih rimah« itd. Proti koncu svojega sestavka se Leveč v zmislu Gregorčičevega pisma šali s Pajkom, trdečim, da »ptič« ne more imeti »sester«: »Dosledno tudi pajek nima sester, dosledno niti žene ne, in slavna Pavlina Pajkova naj bi tedaj bila tudi le samec gen. mase.?!« Za zaključni ocvirek servira Leveč Pajku, kateri je bil Gregorčiču tudi očital, da ni zložil nobenega epigrama, tudi epigram, ki mu ga je bil najbrž privatno poslal sam pesnik.62 Leveč zasukuje stvar tako, kakor da bi on pesniku kot vzorec te pesniške oblike nasvetoval naslednji epigram:
»Oh, koliko pač napora in truda
Za čuden dokaz, da moj prorok je — Buda!
62 Da je ta epigram zložil sam Gregorčič, so nekateri čitatelji brošure takoj domnevali. Kos-Spectabilis je dne 27. avg. 1882 pisal Levcu: »Johanna Budala si dobro zdelal v tistej brošuri in posebno si jo zadel s epigramom, tako, da je Valjavec rekel, da je tisti epigram naredil Gregorčič sam.«
Glej, tvoje brbljanje je res dokazalo: Ne, da sem jaz Buda, da t i si — budalo!«63
Ta brošura je bila Gregorčičevim prijateljem v veliko veselje in zadoščenje. Kersnik se je v par pod* listkih v »Narodu« bavil ž njo. Erjavec pa je, dobivši jo na svojem popotovanju v Rablju v roke, pisal Levcu dne 5. avg. 1882 naslednjo dopisnico: »Prišedši sinoč v Rabelj našel sem brošuro ,Gr. kr.', katero je bolški poštar za meno poslal, ker je vedel, da se tukaj ustavim. Prav ustregel mi je. Kakor sem bil truden, sem si jo vender privoščil za povečerek. Na dušek sem jo pre= bral. Jako mi je ugajala. Prav hvaležen sem založi n i k u J. Pajku za njo. Posebno všeč mi je prvi in tretji spis« [Aškerčev in Levčev].
Docela neznano slovenski literarni zgodovini je bilo doslej, da je bil do izida razbrane Pajkove kri« tike »Kresov« sotrudnik tudi — Anton Aškerc. V prvi polovici 1. 1882. je bil poslal Aškerc Sketu tri pesmi, ki so tudi v listu izšle pod šiframa N. C. Bile so to: »Venec na gomilo dr. Bleiweisa«, spleten iz distihov, protimilitaristična »Vojakova pesen« in pomladanska lirika »Večna pomlad«. Zadnjo imenovanih pesmi je poslal Aškerc, takrat kaplan v Podsredi, uredniku »Kresa« dne 4. apr. 1882 s pismom, ki se je zaklju= čevalo z naslednjimi besedami: »Obetaje, da Vam utegnem tedaj pa tedaj poslati še paliva za ,Kres', kolikor mi pripuščajo moči in čas — ostanem z odlič« nim spoštovanjem Vaš N. C. recte: A. Aškerc.« Dne 17. avg. 1882 — torej že po izidu brošure »Gregorčič čevim kritikom«, v kateri je Aškerc sodeloval s prvim, proti »slovenčevcem« naperjenim sestavkom — pa je poslal Aškerc drju. Sketu naslednje zanimivo pismo, katero kaže, kako se je mladi pesnik zavzel za svojega starejšega pesniškega tovariša: »V zadnjem svojem pismu bil sem Vam, g. profesor, nekako obljubil, da hočem tedaj pa tedaj še poslati paliva za ,Kres'. Zdaj
63 Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk. V Lj. 1882, str. 26.
vidim, da ni dobro obetati, če se ne vé: kdaj obljubo izpolniti? Prigánjali ste me v tem času že dvakrat — in ,N. C.' še zmerom dremlje tu doli ob hrvaški meji! Osebno spoštovanje do Vas me nagiblje, da se opra* vičim. Pred vsem Vam je znano, kako malo časa nam v našem stanu preostaja za Pegaza. Drugič pa se saj jaz nigdar ne silim, ker se ne morem; — kadar pride kaj samo od sebe, tedaj vzamem olovko v roko. In nekaj je še tudi, kar Vam čisto odkrito* srčno izpovem. ,Ali morda niste z nami zadovoljni?' — pišete g. profesor. Z Vami, g. profesor, je moja ma* lenkost popolnoma zadovoljna, ali ,brnski kri* tik ar' — tá, tá! Zares, kar piše Pajk o Greg. po* e z i j a h, to me je prav močno poparilo — ali pa tudi ohladilo! Ne bom trdil, da ni nič resnice v tisti ,kri* tiki' — ali pomislite, g. profesor, koliko neumnostij! Če Pajk toliko Greg. pesnij ne umeje in to še sam pové, dasi je vse tako jasno pri Greg.; če on najlepše rime graja in pravi, da postavim: je — je, se — se itd. so samé rime, ne pa vsi zlogi skup od akcenta začenši, torej e. g.: gomila je, zalila je, ko*
sáti se, z 1 á t i se etc. etc. etc.---ali je mogoče,
da profesor P. tega ne vé ? ? Ne, to je neverjetno! V resnici sem omiloval ,Kres', da ga je Pajk tako onečastil s svojo nevednostjo in najivnostjo! Mislil sem, da pač g. urednik niste bili prebrali poslane P. takózváne kritike — res, škoda za Kres! — Moja malenkost sicer nema nobenega merodajnega vpliva pri slavnem uredništvu, vender bi si usojal Vam, gospod urednik, svetovati, da kako popravite pred svetom ta Pajkov lapsus! — Brez za* mére! — ,Suše' še dozdaj niste imeli, g. ur., v poeziji — saj je donašal K r. dozdaj po tri, štiri pesni in še Cim* permanove izvrstne ,ivéri'. Za en zvezek bi celó že ena sama pesen zadostovala — po mojih mislih. — Kar moje slabosti zadeva, — saj leto še ni pri kraji — utegnem Vam še do konca poslati kaj, če
me ne morete pogrešati. — Ali Pajk, Pajk, ta mi ne gré iz glave! — Konečno Vas prosim, gospod urednik, da mi ne zamérite, če sem Vam odkrito povedal, v čem obstoji moja nezadovoljnost s Kresom.«64 — V tem pismu je Aškerc drju. Sketu sicer obetal še nadaljnje sodelovanje pri »Kresu«, pozneje pa se je premislil in se ni več pojavil v celovškem leposlovniku — po vsej verjetnosti pač največ zaradi tega, ker dr. Sket ni »pred svetom popravil Pajkovega lapsusa« ...
Izmed tedanjih pisateljev, katerih korespondenca mi je dostopna, je bil s Pajkovo kritiko Gregorčičevih »Poezij« zadovoljen edini Anton Koder. Mož, ki je v tem času še sam zlagal pesmi, slabo posnete po Pre« šernu in Gregorčiču, je sporočil že dne 22. jun. 1882 Sketu o Gregorčičevi zbirki naslednjo svojo sodbo: »O X-ovih pesnih se popolnoma strinjam z Vašimi mislimi. Čital sem in zopet čital, a razun nekaterih vže natisnjenih, nisem mnogo zrnja našel. Jaz ne morem umeti, kako se pri nas enostranski reklama dela. Sploh pa se čudim, zakaj je postavil X svojo du= hovsko glavo na poezije, — ki niso ali vendar premalo ostro moralne za njegov stan. Tudi oblika ni vedno samo zlato, vsaj poetika bi je ne potrdila vselej, če ravno vže zdaj vse za njim leze, kar poje ali pesniške otrobe veže.« In ko so zaradi Pajkove kritike začeli feljtonisti »Slov. naroda« smešiti brnskega profesorja, je pisal dne 16. jul. 1882 Koder zopet Sketu: »Ljub« ljančanov ne umem zaradi v resnici velike hudobnosti, s katero so se dvignili proti g. Pajku. Tega on ne za« služi. Njegova kritika je stvarna, mirna in, izvzemši malenkosti, kakor sem sodil jaz, duhovito pisana. Čestital sem mu zaradi tega. G[regorči]č je pa tudi malenkosten človek, rad verjamem. Radoveden sem, v kako razmerje stopi on zdaj h ,Kresu'. Prosim, po« ročajte kaj.« O Gregorčiču kot osebi je pisal Koder
64 Iz Sketove delne korespondence, nahajajoče se v rokah viš. nadzornika Westra.
po svojem počitniškem obisku Slovenije dne 10. okt. 1882 Sketu še naslednje: »Meni je X-a nek župnik iz Goriškega, s katerim sem se vozil iz Pulja v Trst, kot človeka rahločutneža z jako temnimi barvami na? slikal. Taki so, vidiš, nebeški pesniki, po eni strani angelji, po drugej — temni.64
Pod vtiskom vehementnih protikritik »zvonovcev« je Pajk izgubil trezno preudarnost in delal eno nepre? mišijenost za drugo. Ker je nekdo o tem slovenskem literarnem sporu nekaj malega poročal graški »Tages? posti«, je poslal »Johann Pajk, k. k. Professor«, s Pra? gerskega, kjer je bival na počitnicah, omenjenemu nemškemu listu »poslano«, v katerem so se čitale med drugimi tudi naslednje besede: »Ich habe im Klagen? furter belletristisch-literarischen Blatte ,Kres' über die slovenischen ,Poesien' eines gewissen Gregorčič, Vicars irgendwo bei Görz eine ausführlichere Kritik ver? öffentlicht. Vorbemerkt sei, dass genannter Herr Gre? gorčic von einem Theile der Laibacher nationalen Presse bis in den dritten Himmel erhoben und nie? mand Geringerem als den deutschen Dichterheroen Schiller und Goethe gleichgestellt wird.«85 — Vrhutega je poizkusil Pajk tožiti ljubljansko »Narodno tiskarno«, češ, da je zlorabila njegovo ime pri navedbi založnika brošure. O vsem tem je sporočil Leveč Kersniku kon? cem avgusta 1882 to-le: »Gregorčič se je te dni vračal s Štajerskega in je pravil, da so v Mariboru vsi raz? burjeni zaradi Pajkovega pisma [,Tagesposti'] ter ga kar naravnost imenujejo nemškutarja. Ne vem, ali že veš ali ne, da je Pajk pri drž. pravdništvu v Ljub? Ijani po bernski sodniji vložil tožbo ter zahteval, da naj se zloraba njegovega imena na brošuri ,Gre? gorčičevim kritikom' kaznuje. Drž. pravdništvo je pro? silo državno (vladno) policijo, da naj pozve, kako je s to stvarjo, in komisar Parma je poklical Armiča
63 Tagespost z dne 20. avg. 1882, Nr. 223. — Prim. tudi
Kersnikove »Zbrane spise«, V., str. 393.
k sebi. Ta mu je povedal, da je založnik res neki Janko Pa j k, stavec v Narodni tiskarni. Potem je bil še Janko Pajk poklican k vladi in tam je dal na zapisnik: ,Čudim se toliko bolj, da g. profesor Pajk ne ve, da sem jaz Janko Pajk na svetu, ker sem vender 1. 1876. več mesecev v njegovi tiskarni v Mariboru za stavca služil!' Nato je Parma zapisnik sklenil ter rekel: ,Wie kann ein Professor so dumm sein!' To se bodo v Brnu smejali! Porabi to!« — Kersnik je to izdatno izrabil v svojih feljtonih v »Narodu«, za njim pa tudi drugi podlistkarji istega dnevnika, Kos-Spectabilis in Holz-Kretanov, kateri pa so začeli svoje strelice prožiti preko Pajka še na njegovo ženo kot sotrudnico ,Kresa', na drja. Kreka in končno na list sam.08
Dr. Sket je nekaj časa izkušal posnemati urednika Levca, ki o teh literarnih praskah v »Zvonu« ni ničesar omenjal. V tem oziru se je dr. Sket dolgo ravnal po nasvetu svojega glavnega pripovednika Kodra, kateri mu je svetoval v pismu z dne 16. jul. 1882 naslednje: »Tudi Vam odkritosrčno svetujem, dragi prijatelj, ne spuščajte se v nikakeršno polemiko z Ljubljančani oziroma P[ajko]ve kritike; kajti osmešiti tega ali onega je lehko, povrniti mu dobro ime, težko. Naj boljše je,
66 O »Narodovem« feljtonistu Holzu je pisal Anton Koder dne 8. febr. 1883 drju. Sketu: »Da je Holz semtertje pol .blazen', je znano. Razumeti ne morem le, da Železnikar sprejema tako .Hansvurštarijo', ki obenem moje politične članke prav rad tiska in mi je odbor ,Narodne tiskarne' poslal jako hvalisavno pismo za moje sodelovanje in me prosil daljne podpore ,iz tako i zvrst» nega peresa' govori ad verbum. Podpisal je to pismo dr. Zarnik kot predsednik. To je prava psihologična mešanica, je-li? Istej duševnej revi Holcu pišem še nocoj. Take odkritosrčnosti o sebi upam še ni čul nikedar. On ima zahvaliti svojo sedanjo eksistenco skoraj popolnoma meni — in več ko sto pisem imam od njega polnih kadila — zdaj pa se mu nenadoma mešati jame. Mene taka kritika ne plaši... Poroči g. D. Trstenjaku, da je Holc naš največji nasprotnik in da skoraj gotovo on po sveti agitira preti .Kresu'. Ta reva se ima g. Trstenjaku mnogo zahvaliti. To je plačilo sveta.«
da ignorira zasmehovalce ,Kres'. Vsak mirno misleč človek mora pritrditi, da je breztaktno, po javnih listih obirati može, ki se t r u d i j o za narodno stvar. ,Kritika naj ostane vedno stvarna', to je moja sodba... Torej za zdaj še en pot Vas prosim: Le polemike ne z Ljubljančani. Oni imajo strupeno orožje ,dnevnik', v kateri napiše vsak postopač lehko pamfletov, kolikor mu je drago.«64 A naposled so vsa mnogoštevilna zbadanja v »Narodu« drja. Sketa vendar toliko spravila iz ravnotežja, da je v septembrski številki »Kresa« v »listnici uredništva« naznanil bro« šuro »Gregorčičevim kritikom« z naslednjimi ne ravno delikatnimi izrazi, vračajočimi milo za drago: »Naj« novejši plod tiste zloglasne pisačje svojati ljubljanske, ktera rabi cepec in pest, ker drugih dokazil ne zmore. S takimi stekliši pametna beseda ni mogoča in oskrunil bi pisateljsko svojo čast, kdor bi se toliko spozabil, da bi se s tako neotesano druhaljo hotel puliti. Dobro jim bilo pisačem tega pamfleta v družbi Spectabilisa (lucus a non lucendo), Bolhoberja (nomen omen) in drugih Hanswurstov naše literature.«67 — Kersnik je to Sketovo rekontro pariral v svojem V. pismu »Strijcu v Ameriko«, češ, da je »nekov doktor Jaka Sket, pro« fesor ,irgendwo in Klagenfurt' sprožil nanj celo skalo in za njo se je še sam zavalil — tja, kamor se je za* valila njegova robata, groba skala, namreč v vodo... Po dvajsetmesečnem molčanji in premišljevanji duznil je od sebe svoj ,chef-d' oeuvre', neko poslanico brez adrese, katera v polusedmih vrstah obseza samo dvanaj s t psovk.«68 Kersniku je hotel sekun« dirati v napadu na Sketa Kos-Spectabilis in je napisal svoj XIII. feljton »Domačih pogovorov« za »Narod«, a urednik Železnikar tega podlistka ni hotel objaviti, kakor tudi Kersnikovega, naperjenega zoper neznat* pega »Kresovega« pesnika Turkuša ne, ker je bila na
97 Kres, 1882, str. 496.
68 Slov. narod z dne 7. sept. 1882, štev. 205.
vsem slovenskem Štajerskem zavladala velika nevolja zoper »Slov. narod« zaradi tega literarnega preklanja.69 Kljub temu, da Leveč pod svojim pravim imenom ni nikjer nastopal v tem boju zoper Pajka in njegovo ženo, so začeli tipični slovenski spletkarji kmalu žepe* tati, da Leveč vodi to kampanjo zategadelj, ker je bojda v 70-ih letih v Gorici propadel pri Pavlini D olja* kovi kot odklonjen snubec. Seveda je bila to samo pristna slovenska čenča, ker je bil Leveč, takrat ko je bil suplent v Gorici, že zaročen s svojo prihodnjo ženo Jerico. Po Zagrebu je to govorico raznašal klepetavi Miroslav Malovrh, kakor se razvidi iz pisma, ki ga je Levcu dne 8. sept. 1882 pisal Kos-Spectabilis, doteka nivši se te govorice z besedami: »Ti si bil zaljubljen svoje dni v Pavlino, je povedal g. Malovrh, in v tistem času si se podpisoval ,Paulus\« Ta verzija je prišla na uho tudi drju. Sketu, kateri jo je sporočil Davorinu Trstenjaku dne 23. sept. 1882, češ: »Med Levcem in Pajkom je osebno sovraštvo, kakor Vam je morda znano (— Pavlina iz Gorice —), ki se kaže v slovstvu med njima. To se mi trdi v Ljubljani, kakor v Mari« boru.« — V istem pismu naznanja dr. Sket souredniku Trstenjaku važen in značilen odlok: »Da bode ,Kres' k letu izhajal, o tem ni dvomiti. Ne bodemo sprva ženskega peresa potrebovali.« To je po* menilo, da je bila Kos-Spectabilisova in Kersnikova feljtonistična polemika Pavlino Pajkovo 'kot pisateljico javno tako diskreditirala, da je tej svoji sotrudnici »Kresov« urednik za nekaj časa zaprl list. Nanovo se je pojavila Pajkova v »Kresu« šele v decembrski ste* vilki prihodnjega letnika z novelico »Povestnik v sili«. Isto je storil dr. Sket — pač najbolj zaradi posledic nesrečne njegove kritike Gregorčičevih »Poezij« — koncem 1. 1882. tudi z Jankom Pajkom, ako ni ta sam odpovedal svojega sodelovanja pri »Kresu« iz solidar« nosti do svoje žene. Dne 9. dec. 1882 piše namreč
69 Janka Kersnika »Zbrani spisi«, V., str. 3S4—395.
dr. Sket Trstenjaku: »Ako ima pa on [Pajk] zdaj kakšno mržnjo na nas zavoljo svoje žene, naj bo. Tudi brez njega in brez nje bode list izhajal.«70 — Pavlino Pajkovo, svojo glavno novelistično partnerico v »Kresu«, je vedno ostro kritiziral v svojih pismih uredniku Sketu tudi Anton Koder. Dne 16. marca 1882 mu je pisal o nji: »Samo s prozo ,Pajkove' se ne morem prav sprijazniti. Beseda je premalo gladka in vsebina nekako posiljena — po drugih spisih ne po lastnem opazovanji življenja dišeča. Vendar se čuti vže tudi tu nekakov napredek, upati je, da se zboljša polagoma in učisti.« — Po izidu Pajkove kritike Gregorčiča in po ostrih replikah »Narodovih« feljtonistov pa je pisal Koder dr ju. Sketu dne 16. jul. 1882 glede Pajkove že bolj odločno: »Kakor čujem, — hočejo ob priliki še g. Pavlino, gotovo ne prenežno raztrgati. Sve* tujem Vam še en pot, dragi prijatelj, ogibajte se, če je mogoče, njenih del, ker ne samo po mojem, temveč po občnem mnenji niso za današnji leposloven listi O pesmih njenih niti govoriti nočem. Jaz sem sicer oseben prijatelj gospe Pavline, a v kritiki ne morem biti njej odkritosrčen, ker vem, kako boli to; Vi kot redakter storite lehko to.« — Sicer pa je treba priznati, da je Koder tudi o nekaterih drugih »Kresovih« pesni* kih sodil dokaj negativno, in sicer mnogo slabše nego o sebi kot pesniku. Dne 10. okt. 1882 je v tem oziru pisal Sketu: »Zakaj si pripeljal zopet — g. Turkuš-a na dan? Prijatelj, svetoval sem Ti vže več potov, — rajši nič pesni kot nedovršenih, to je tako slabih kot so Tfurkuševe] in tudi Flegeričeve. To ni samo moja sodba, tudi mnogo mojih prijateljev v Ljubljani. Resume je: Prosim Te, ogibaj se kolikor mogoče g. Pajka, g. Pavline popolno in vseh slabih pesni, mej poslednjimi mislim tudi svoje lastne. Jaz nisem X, ki misli, da je nezmotljiv, a toliko čutim, da so one vsaj za mej svet v denašnej dobi. Ker imam poslednjih
70 Dr. Slodnjak, o. c.
dovolj, Ti rad postrežem za bodoče — z raznimi psevdonimi, če hočeš.« — Dr. Sket je Kodru glede negativne kritike literarnih proizvodov Pavline Pajkove sicer nekaj ugovarjal, na kar je Koder v pismu z dne 8. febr. 1883 tako-le retiriral: »O g. Pajkovi nisem nikdar trdil, da je baš brez talenta. Le premalo dozorel jezik in pa neroden sem našel v njenih spisih. Odsve* toval sem Ti jo le, — da bi se varovali napadom njenim zagrizenim sovražnikom.«64
Podoba je, da je dr. Sket do konca prihodnjega leta 1883. Pavlino Pajkovo vendarle držal nekako stran od svojega lista, zaradi česar je tudi njen mož Janko Pajk malone prenehal sodelovati pri »Kresu«, kateri list ni odslej ves čas svojega vedno bolj hirajočega življenja nič več prihajal v konflikte z »Ljubljanskim zvonom«, postajajočim od leta do leta bolj centralno glasilo slovenske literature v tem obdobju. Središče je bilo pritegnilo periferijo nase ...
Résumé: Als mit Ende 1880 der im Jahre 1870 als erste slovenische rein literarische Zeitschrift von Jos. Stritar in Wien begründete, von 1876 bis 1880 als Fa= milienblatt nach dem Muster der »Gartenlaube« da* selbst vom Begründer fortgesetzte »Zvon« (die Glocke) infolge der Opposition der meisten slovenischen, weit realistischer als Stritar gesinnten Schriftsteller einging, bildeten sich zu Hause in Slovenien zwei Gruppen untereinander literarisch verschieden orientierter slo* venischer Schriftsteller, um eine neue slovenische lite* rarische Zeitschrift ins Leben zu rufen. In der Tat erschien anfangs 1881 neben der Klagenfurter Monats schrift »Kres« (Johannisfeuer), dem Blatte der peri* pherischen, utilitaristisch gesinnten slovenischen Public zisten in Ljubljana der »Ljubljanski zvon« (Ljubljanaer Glocke) als Organ der zentralen im Vergleiche zu den Kresleuten viel artistischer, im Vergleiche zu Stritar viel realistischer orientierten Schriftstellergruppe. Der
Verfasser beleuchtet auf Grund zumeist bisher un* edierter Dokumente und Korrespondenzen die litera* rischen Fehden dieser beiden Gruppen, von denen bereits nach Verlauf von fünf Jahren die zweite — die zentrale — aus diesem Wettkampf als Siegerin über ihre peripherische Konkurrentin hervorging, indem der Klagenfurter »Kres« Ende 1885 als literarische Zeit* schrift sein Erscheinen einstellte und nur noch ein Jahr als wissenschaftliche Monatsschrift vegetierte, wogegen der »Ljubljanski zvon« noch heute erscheint.