T \ ASTON MARTIN, po božji milosti škof Lavantinski, vse Verne svoje škofije v Gospodu priserčno pozdravim in Vam vse dobro .za dušo in telo želim. K ( ,o nas, preljubi Moji, ni slišal ali bral velike nesreče, toliko strašnih rev in težav preteklo leto po sveti, (lejih vse svoje žive dni in od dnevih naših očetov Še culi nismo! Kar ni deževje zalilo, je po mnogih krajih toča pobila; kar je toči ostalo, je slana vzela; kar ni slana vkončala, so po doli¬ nah strašne povodne pobrale; in kamor niso vode dosegle, je po planinah prehiter sneg zavalil. Naj lepše travnike in poljane so plohe oderle; cele hrame in hleve so dereči valovi odnesli; veliko ljudi in živine je potonilo; in veliko jezerov naših bratov in sester po sveti nima kaj jesti, nima kaj usjati; tudi posledni prevžitek ubogih, ljubi korun (krumpir) je večidel guil. Slaba letina je po velikih kra¬ jih bila, huda lakota stiska ljudi, in de med nami hujših bolezn in veči. morije ni, je božje roke po¬ sebna dobrota, ki ljudem ljubo zdravje ohrani, če ravno po nekterih krajih hudo stradajo. Kaj vender hoče vse to biti? Kaj nam toliko rev in nadlog po svetu veli? Jeli stari Bog, naš ljubi Oče višej ne živi? Ali nas je posabil? Stari Bog še živi, naš ljubi Oče vedno zanasskerbi, in nas ravno po tih velikih nadlogah k sebi kliče, kteri smo le prepogosto u dobrih letih Njega pozabili. „Preobernite se k meni iz vsega svojega serca s poštam, jokam in obžalovanjem, veli gospod Bog po svojem preroku Joelu, spreobernite se k Gospodu svojemu Bogu , kajti je dobrolliv in milostiv, poterpezliv in velikega, vsmilenja . Kdo ve, če se zopet k nam ne oberne in nam svoj blagoslov (žegen) podeli In Gospod Bog bo odgovoril in svojemu ljudstvu djal: y,Glejte, jaz vam hočem poslati žita in vina , de bote za¬ dosti imeli. Napolnili bote skedne s sternenim in polne vina bodo va'e kleti. Vzivali bote do sitega in hvalili ime Gospoda svojega Boga, ki nam je čudo dobrega storil .“ To nam dober Bog obeta, ako se popolnama k njemu obernemo; in kar on obljubi, zvesto dopolni, vzeme in še obilneje da, on vdari, pa zopet ozdravi, kakor je za človeka potreba in prav. Se hočemo iz vsega serca oberniti h Gospodu svojemu Bogu, ste nam potrebni sosebno dve reči: Svoje hudobne počutke zatreti, in premagati svoje pregrešno poželenje, svojo vest oči¬ stiti in se popolnama s Bogom spraviti. Perva stopinja se zgodi skoz svet post in pobožno premišle- vanje, druga stopinja se stori skoz čisto opoved in vredno sveto obhajilo. K temu nas sveta mati katolška cerkev k svetemu postnemu času opomina, k temu nas ona vabi in klice za sveto veliko noč, naj bipostergali star kvas pregrehe iz svojih sere, in bili novo testo pravičnega živlenja, naj bi obhajali prihodno veliko noč ne v starem kvasu hudobije in malopridnosti, marveč v presnem kruhu Čistosti in resnice, kakor sveti Pavl uči. Tudi jaz Vam pišem, Vaš dohovski oče , svojim ljubim otročičem, svojim ovčicam viši pastir, ter vam v imenu matere katolške cerkve svet post za to leto 1852 oznanim, de se bote vedli prav in zvesto postiti, kakor je pravovernih katolških kristjanov sveta dolžnost. i. Vsi verni Lavantinske škofije se imajo mesojeje zderžati: 1. Vsak petek celega leta; 2. Vsako kvaterno sredo, petek in saboto; 3. Na pepelnico in štiri posledne dni velikega tedna; 4. Na bilo pred Binkoštmi, pred sv. Petrom in Pavlom, pred velikoj Gospojnicoj alj velikoj Mašoj, pred vsemi Svetmi, pred divicoj Marijoj v adventu in pred Božičem. vV II. 1. Vse druge postne dni, tudi v sabotah (razun zgorej izuzetih) je raeseniga vživati dovoljeno, ako kdo v imenu božjem hoče. Ima pa za to moliti vsak tak dan tri 0'cenase, tri češena si Marija in pa apostolsko vero v čast tcrplenja Kristosovega. 2. Ta molitva se naj opravi v družbi domačih, prav pobožno, v duhu pokore in če mogoče, na glas. Tudi naj vsakdo, kakor premore, v bogaime daja. Se hočeš in zamoreš pa tudi te dni v duhu pokore mesojeje zderžati, bolje storiš, le drugih ne zaničuj, de se po dovolenju svete cerkve mesenine poslužijo; ti, ki meso ješ, pa žaluj, de se popolnama ojstro postiti ne moreš. 3. Bolnikom mesene jedila dovoljiti imajo domači duhovski pastirji in spovedniki oblast, kedar zdravitelj (vrač) svetje ali naroči. Boletni ljudje, ktere za žive dni meseno jesti slabost sili, si naj to dopuščenje po svojih duhovnikih od škofijstva izprosijo. 4. Kdor dovoljbo inia v terdo zapovedanih postih mesa jesti, si je pa dolžen v živežu pritergati, če ga starost, bolezn ali kak drug pravičen uzrok ne izgovori. Si pa primoran se obtešiti alj živeža vzeti, dajaj obilncj milošne, bolj pridno moli, rajši božjo besedo poslušaj, odpusti svo¬ jim sovražnikam, se z njimi spravi in zadomesti, kar sc postiti zamudiš. III. Vsi verni se imajo terdo postiti, to je v živežu pritergati, in le enkrat na dan nasititi se: 1. Vsak dan štirdesctdanskiga posta razun nedel; 2. Vsako kvaterno sredo, petek in saboto; 3. Vsako sredo in petek v adventu (na mestu apostolskih bilj); 4. Na bilju pred Binkoštmi, pred sv. Petrom in Pavlom, pred velikoj Gospojnicoj, pred vsimi ' ^ Svetriiki, pred devicoj Marijoj v adventu in pred Božičem alj rojstvam Jezusovem. x De bo pa naš post Bogu prijeten in nam v izveličanje, se postimo v duhu pokore in v žalosti čez svoje grehe. Naj se posti oko nesramnih pogledov — uho ne poslušaj zapeljivih gučev (murnov) —jezik ne govori pregrešnih reči; naj se posti serce pregrešnih želja, naše noge in roke vsake grešne priložnosti. „ Nič bi nam ne pomagalo se postiti, nraven pa grešiti 1 * , pravi sveti Auguštin. Kedar pa vidimo gerde ljudi v postnih dneh meso jesti, in čujemo malopridne kristjane cerkvene zapovedi oholo zaničevati, ne pohujšamo se, temuč se spomnimo besede Kristusove, ki pravi: n Kdor cerlcve ne posluša, naj li bo kakor nevernik in očitni grešnik .“ Smo se pa skoz svet post pred Bogam ponižali, in svoje grešne počutke skoz samosvoje zatajenje vkročali, se mormo tudi z Bogam popolnama spraviti skoz sveto pokoro, in sveto veliko noč vredno obhajati skoz pobožno prijemo presvetiga zakramenta altarja. To vsmiljen Bog od nas hoče, to nam sveta mati katolška cerkev v šterti cerkveni zapovedi zapove, ki veli: Spovej se svojih grehov postavlencmu spovedniku k manjšemu vsaj enkrat v letu, in v velikonočnem času prejmi sveto resno teloJ Kako izveličanska, pa tudi potrebna je ta zapoved mile, pa tudi skerbne matere, svete katolške cerkve, ktera želji, naj bi verni prav pogosto svete zakramente prijemali; pa tudi slabe kristjane podpira in derži, de ne omagajo na stezi izveličanja svojega, (bijte, kako potrebno je to cerkveno zapoved prav razumeti in zvesto dopolniti! Ni ga pod soncam, kteri bi rečti zamogel: jaz nimam greha. „/» če pravimo, de greha, nimamo, veli sv. Joanez, laterno in ni resnice pri nasA Greh pa je nevarna dušna bolezn in tudi smert, ako se smertno pregrešimo. Dveh reči je nam, grešnikom torej naj bolj potreba: zdravila (vračtva) in pa kosila. Zdravilo nam je vsmilen Jezus zapustil v zakramentu svete pokore, ko je svojem apostolam djal: -Prejmite svet/ga duha; komur bote grehe odpustili, odpuščeni so jim j komur jih bote zaderžali, zaderžani so jim.“ „Zato uči sv. Joanez: Ako se svojih grehov spovemo, tak je Bog zvest in pravičen , de nam grehe, odpusti, in nas vsake krivice očisti. “ Kosilo nam je izporočil, ko je djal: - Jat sim tiri kruh, ki it nebes pride; kdor lega kruha je, bo živel vekomaj. In kruh , kojega vam bom jat dal, je moje meso. Resnično, Resnično ram povem, ako ne bole mesa Sina človekovega uživali, in njegove kervi ne pili, ne bole živlenja v sebiimeli.'- In kar je obljubil, je pri zadni večerji dopolnil, ter je premenil in oživel kruh v svoje meso, in vino v svojo kerv, rekoč: „ Vzemite in jejte; to je mojo telo — pijte vsi iz tega; to je kelh moje kervi, ki bo za veliko jih prelita v odpušanje grehov. Kdor tavživa moje meso, in pije mojo kerv, on v meni ostane in jaz v njem; njega bom obudil k življenju večnimu.“ „Oh skrivnost velika, oj ponižnost neizrečena, oj de ga vsmiljcnje nerazumlivo! pravi sv. Krizostom. Stvarnik se revni stvari v živež deli, on, ki živlenje sam v sebi ima, se vmerlivemu človeku v hrano in pijačo poda. K — Poglejte duše, to je veliko imenitno kosilo nebeškega Kralja že na oveni svetu, na kojo nas je vse povabil, de-popotniki ne onemagamo. Skerbni so bili penikrisjani za dušno zdravilo in kosilo, so po vsakem storjenem grehu se brez odloge spokorili, pa tudi pri vsaki sveti maši, posebno ob nedclah in slovesnih praznikih zavžili presveto rešnj e telo. ^Stanovitni šobili, priča sv. Lukež, v nauku apostolov, in zedinjeni v lomlenju kruha in v molitvah, ter zavživali jed (presveto resno telo) s veselim in nedolžnim sercomA Torej so pa tudi toliko čerstvi v sveti veri in v kreposti bili, de jih ni meč ne ogenj, ne železje ne ječa, tudi naj grozovitneji muke in smert premagala ni. Vse so premogli v Jezusu, ki jim je moč da¬ jal. - — Zakaj pa smo mi toliko slabi in neverni, de nas lehko vsak veterc skušnjave premaga in v greh zakopa? Kamo je živa vera pervih kristjanov, kdo njih terdno zaupanje in goreča Jjubezn do Jezusa, kamo sveta skerb za izveličanje večno? Kakor se je božja miza opušala — je tudi svet« serčnost kristjanov vmirala in pomerla. Kervavo preganjanje kristjanov je v štertem stoletju odjenjalo, lehko so kristjani v lepem miru živeli in Bogu služili; alj le prehitro so Izveličarja svojega pozabili, so zadremali, so v grešno spanje zapadli, ter božjo mizo clo opustili. Sveta cerkev je torej že po svojem vidnem poglavarju papežu Fabianu vkazala, naj vsi verni saj trikrat v letu, o božiču, o veliki noči in o binkoštih prej¬ mejo presveto resno telo. In ker jih je veliko tudi to sveto navado zanemarilo, je dala sveta cerkev v vesolnem Lateranskem zboru v Rimu pod imenitnim papežem Inocencom III., kderje bilo 412 škofov zbranih, v letu 1215 ojstro zapoved s temi besedami: „ Vsak verni kristjan obojega spola jpcakor hitro je starost razsodba nastopil (k pameti prišel j naj se vsih svojih grehov svojemu duhovnima najmanj enkrat v letu zvesto spove, in naloženo pokoro po moči dopolni. Tudi naj v velikonočnem času pobožno prejme sveto resno telo; te mu njegov duhovni iz pravičnega namena ne odloži. Kdor ni tej zapovedi pokom, v cerkvo ne sme, in po kersansko ne bo pokopan. Ta zapoved naj se pogosto oznani, de se nilice z ne¬ vednostjo ne izgovarjaS- Tako s veta mati kot olška cerkev govori, in vsim svojim vernim, ki so pri pravi pameti, zapove vsaj enkrat v letu se svojih grehov spovedati, in o velikonočnem času vredno prijeti presveto resno telo. Ona pa tudi vsim nepokornim zažuga, de kdor tega ne stori, bo izobčen (iz druživa svete cerkve odveržen) in če v takem stanu vmerje, ne po kersansko pokopan, ker po ker- šarisko živci ni. Tak nevernik jc podoben suhi mladiki, ktera z vinskoj tertoj združena ni. „ Jas sem vinska ter la, vi ste moje mladike; brez mene kaj storili ne morete. Če kdo v meni ne ostane, bo vunkej verzen, kakor mladika, in bo usahnila; pobrali jo bodo in v ogenj ver g li, de zgori. — Kdor zavživa moje meso in pije mojo kerv, on v meni ostane, in jaz v njem. “ Oh naj bi ne bilo med nami takih zanikarnih kristjanov po imenu, takih suhih mladik, kteri še enkrat v letu k spo¬ vedi ne gredo in tudi velike noči s Jezusom ne obhajajo! Mertvi kristjani so, in sami sebe skoz svojo zanikarnost iz svete cerkve veržejo. „Kdor se od božje mize loči, se od večniga živlenje loči, pravi sv. Ciprian, ker brez gnade svetega zakramenta peša.‘ ! Sveta mati katolška cerkev takih za svoje otroke ne spozna, in tudi v grobu za nje ne moli. Njih živlenje ni v Kristusu, tudi njih vstajenje ne bo, ker je le one obljubil sodni dan obuditi k večnemu živlenju, ki zavživajo njega meso. Alj ni strah in groza za take? Sveta cerkev želji, naj bi vsak vernik v svoji domači cerkvi saj o velikonočnem času svete zakramente prijel, ako nima posebnega uzroka (uržoha) v kako drugo cerkev jiti. V domači cerkvi je prav za prav božja miza za te pogernjena, kder se za tebe sveta maša posebno daruje, pri koji boš enkrat počival, in se bo tudi še po tvoji smerti za tebe molilo. Tvoji lastni pastiri imajo sveto dolžnost za te skerbeti, in na vse svoje gledati, de opravijo sveto velikonočno pobobnost, ti pa imaš tudi sveto dolžnost svojim domačim, znancom in sosedom dati lep izgled,naj tvojo pobožnost videvši hvalijo Očeta, kije v nebesih. Oh, kdo bi se veselja ne razjokal, videti ovčice krog svojga pastirja, bogate in revne, gospodarje in posle, stariše in otroke ogernjene v svatovsko oblačilo posvečejoče gnade in prijaznosti božje, kako pobožno obhajajo vsi eniga duha in serca vedni spomin naj vekše ljubezni Jezusove! To je gotovo živo znamnje občestva (gmajne) Svetnikov, ktero Bog veselo gleda in obilno blagoslovi. Nimajo torej prav taki kristjani, ki v ptuje, dalne cerkve gredo za veliko noč svojo spoved in sveto ohajilo opravljat, kakor bi jih bilo doma naj svetejšega opravila sram, ka¬ kor bi se pred svojimi'doniačimi znancami in sosedami v naj imenitnejši božji službi skrivali, namesti jim svetili s lučjoj svoje pobožnosti, posebno oni ktere je Bog postavil kakor luč, naj bi vsim svetili, koji so v hiši, srenji alj soseski. Slabe ovčice so, ki brez pravega uzroka zapustivši svojega pastirja in svojo cerkvo okolj letajo, gostokrat priložnosti iskaje se ne popraviti,marveč le v nepokori ostati, kar je takim velik, smerten greh. Torej je sv. Karl Boromej svojim duhovnim pastirjem naročil, naj le takim pripuste iti drugom k spovedi, od kterih vedo, de ne grejo iz duha nepokore. Ako se pa v dobrem namenu v drugo cerkvo k spovedi podaš, izberi si spovednika po volji božji, kakoršnega je tebi potreba, in prosi Boga, de dobrega najdeš. „Kakor svojih telesnih bolezn ne zaupamo vsakemu, na kojega naletimo, ampak le njemu povemo, kteri nas ozdraviti zna, uči sv. Bazili, ravno tak se imamo tudi grehov svojih le takemu spovedati, ki nas zamore njih ozdra¬ viti.“ In naj si ravno imajo vsi postavljeni spovedniki to oblast, vender vsi za vsakega niso. Si imamo spovednika izbrati, izberimo si takih, ki nas ne poneso na svojih ramah pregrešne lehkote v pogubljenje, ampak nas popeljajo po stermi stezi prave pokore v izveličanje. — Pa tudi na posledne dni velikonočnega časa svoje spovedi ne odlagaj po gerdi navadi slabih kristjanov. Skušnja uči, de kteri pri Velikonočni spovedi zadni -— so po veliki noči v starih pregrehah pervi. Kedar pa sveta mati katolška cerkev hoče, in tako ojstro zapoveduje, se saj enkrat v letu izspovedati in o veliki noči presveto resno telo prijeti; noče slabih kristjanov podpirati, ki mislijo, deje zadosti samo enkrat v letu opraviti to svojo izveličansko dolžnost. Kaj takega misliti, ali clo terditi Bog ne daj! Naša skerbna mati le močno želji, prosi in opominja v vesolnem Tridentinskem zboru skoz neizrečeno milost našega Boga vse in vsake, ki se kristjani imenujejo, naj bi se združili v tem znamenju edinosti, v tej zavezi ljubezni, pomnili tolike veličasti in neskončne ljubezni Gospoda našegaj Jezusa Kristusa, kije dal svojo drago živlenje v naše odrešenje, in svojo meso nam v živež, naj bi te svete skrivnosti njegoviga telesa in kervi s tolkoj krepostjoj vere in s tako gorečoj pobož¬ nostjo) obhajali, de bi pripravleni in vredni bili ta nebeški kruh prav pogosto prijeti, naj bi jim bilo v dušno živlenje in k večnemu izveličanju, in oni oživljani iz te ptuje dežele srečno došh na dom nebe- škiga Očeta, kder bodo ravno ta angelski kruh, kojega zdaj v posvečeni podobi prejmejo, brez po¬ dobe vživali. Skerben, za izveličanje svoje vnet kristjan naj hiti k sveti spovedi po vsakem nesrečno storjenim smertnim grehu, kajti veče nevar.šlne na svetu ni, kakor v smertnim grehu brez posvečjoče gnade božje živeti in nesrečno umreti. „ Bodite pripravleni, veli Jezus, ker ne veste ne ure ne dneva, kedar Gospod pride in vas pokliče, dati rnjtengo od vašega hiševanja.“ Pripravlen je pa, kdor v stanu posvečjoče gnade božje živi, brez katere ne zamore kaj za večno živlenje vrednega storiti. Ako se vrežeš' ali hudo vsekaš, ne od odlagaš do velike noči rano obezati. Vsak smerten greh je smertna rana, sveta spoved je zdravilo; poprej ko se izspoveš, lehkej ozdraviš in se poboljšaš.g Kdor dolgo odlaga, se težko alj pa clo ne spokori. — Skerben kristjan se tudi malik grehov večkrat v letu skoz zakrament svete pokore očisti, de ne zabrede v hude pregrešne navade, ki iz malih grehov radi prirastejo. „Ne zanemari malih grehov, kakor bi kaj ne bili, uči sv. Auguštin, in če te njih gerdoba ne peče, naj te njih število straši." Pač bi bila nesnažna hiša, ktera bi se le enkrat na letu pometla; tudi naša vest čedna ni, ako se le o veliki noči očisti, in še tistokrat po navadi le slabo. Kako boš svojo vest prav izprašal, ako nisi celo leto na to porajtal? — Kako obudil pravo grevengo, ako si njo clo pozabil? — Kako se čisto spovedal, ako še spovedi začeti ne znaš? Tudi k božji mizi boš nevredno pristopil, po nevredno sveto resno telo zavžil, poteptal Sina božjega po besedah sv. Pavla, sam sebi obsodbo (pogublenjc ^ jedil in pil, ker 9 ne razločiš telesa Gospodovega, in tako dvojin božji rop storil, česar nas večni Bog ovaruj! De se ta strašua nesreča ne prigodi, in sveta velikonočna spoved in obhajilo vredno opra¬ vita, sveta katolška cerkev tudi po materno skcrbi, inpredvelikonočnoispraševanje in podučenje vkaže. Vsak pravoveren katoličan je dolžen k izpraševanju priti, ako ga starost,bolezn, njegov stan,alj kak drugpiavičcn uzrok ne izgovori, ter svojemu dušnimu pastirju odgovor dati, in jih prepričati, deje(vker- šanski veri dovolj podučen in dobro pripravlen sveto velikonočno Jagne božje zavžiti. Kdor v po¬ trebnih keršanskih resnicah podučen ni, alj v očitnem pohujšanju, kojega daja, terdovratno živi, on ni pripravlen sveto velikonočno obhajilo vredno prijeti, ter nima svatovskega oblačila. „Proč od te mize vsi hudobni Judaži, kliče sv. Krisostom; tam ne sme biti noben hinavc, noben hudobec, noben preklinjavec, noben tat, noben lakomnik alj pijane, noben sovražnik svojega brata, de si nobeden obsodbe pogublenja ne zavžije." »Naj torej 'človek sam sebe poskusi, veli sv. Pavl, in tako naj od tega kruha je. u Ako pa najdeš svoje serce nečisto, zadolženo svojo vest, oj tak pojdi poprej, raz- tergaj sukno svoje pregrešno navade, omij madeže svoje duše v studencu zakramenta svete pokore, obleči zopet halo dopadenja božjega, in potem stopi k sveti božji mizi; zakaj tako mora po redi biti, de se najprej dušne rane skoz sveto spoved ozdravijo, in potem še le nebeška hrana zavžije, uči sv. Ambrož. Kar se pa verni sami poskusiti prav ne vedo, naj jim dušni pastirji pomorejo. Ako jih pri- pravlene spoznajo jim znamnje nauka podele, (brez kterega se noben, ako ni izvzet, za veliko noč pod grehom ispovedati ne sme) ali koga pripravlenega ne spoznajo, mu svedočbe k spovedi pe dajo, in mu to sveto opravilo odložijo, de se poboljša. To je duhovnikov težka dolžnost: ojstro, kar je prav in potreba, verne izpraševati; pa tudi vernih sveta dolžnost svoje pastirje vbogati; in jim po velikonočnem času, kakor oznanijo, dokazati, de so sveto veliko noč s Jezusom vsi zvesto obha¬ jali, pri sveti povedi in pri svetem obhajilu bili. Kdor namestnike božje posluša, govori Jezus , mene posluša; kdor njih zaničuje, mene zaničuje .“ „Bodite torej pokorni svojim (duhovskim) naprej - postavlenim, opomina sv. Pavl, in slušajte jih,- zakaj oni čujejo, kakor taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali, de to s veseljem store , ne pa zdihvaje, zakaj to bi ne bilo dobro za vas. u Pregrešna je šega tistih, kteri se velikonočnemu izpraševanju in nauku vmikajo; sodbi božji se umekniti ne bodo mogli. Zločesto je take ljudi prikrivati in pod svojoj strehoj imeti; to se pravi njih zanikernosti deležen biti. Prederzno je govoriti: pokaj bi k nauku hodil, saj me svedoček ne bo izveličal; — bo te pa tvoja neporkošina pogubila. Hudobno je svoje dušne pastirje za sveto veliko noč ogoljfati; Bog vse to ve, in se goljfati ne da. Tak kristjan le sam sebe goljfa. Svet nam torej bodi postni m velikonočni čas, vesel za angele, izveličanski pa za nas. Poglejte, ljube duše, kako hitro naše živlenje teče! Kakor senca memo gremo; smo kakor kapla na veji. Majhen veterc pohlidi, in nas ne bo, kakor naših raznih bratov in sester. V materi čemi zemlji bo naše truplo počivalo, duša pa v večnosti terpela, alj pa vesela svet raj vživala,ako se pridno pripravljamo skoz pogosto vredno spoved in sveto obhajilo, ki sta zastava večnigaživlenja. Vsaka sveta spoved in sveto obhajilo nam ima biti jedna stopinja bližej svetih nebes, če se vredno stori, ako pa slabo, nam je stopinja le bližej pekla. Vsaka sveta velika noč, kojo s prijemoi svetih zakramentov spodobno obhajamo, bodi nam eden štacion bližej nebeškiga doma,kder nam je iVsmilen Jezus srečen prostor pripravil. Skorej bo prišel božji Ženin naših duš na naše vrata poterkat; blagor nam, če nas pri- pravlene najde, kakor modre device. V nebeško gostijo nas popelja, krog svoje mize nas bode posadil, on sam postregel nam bo, kakor je nam obljubil. Goreče svetila žive vere si omislimo, olja posvečjoče gnade božje si pripravimo posebno v tem svetim času, de kader pride in nas zakliče, veselo pojdemo sveto veliko noč ž njim v nebesih obhajat. — To Vam iz serca željim, to Vam za sveto veliko noč lepo priporočim. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusi Pri sv. Andreju 17. januara 185Ši Vami vsemi. Amen . Anton Martin, Lavantinski škof.