učinki zdravil rastlinskega izvora navadno niso posledica kislih sestavin, kar srečamo v učbenikih pred letom 1820 (2). Še pomembnejše je bilo delo Friedricha Wöhlerja (1800– 1882), nemškega kemika, ki ga poznamo predvsem zaradi sinteze že od leta 1773 znane in iz urina sesalcev izolirane sečnine iz različnih cianatov in amoniaka ali njegovih soli (3). S tem je močno oslabil takrat splošno veljavno teorijo vitali- stov, ki so trdili, da organskih spojin ni mogoče pripraviti izven živih organizmov, saj naj bi bila za to nujna skrivnostna življenjska sila, vis vitalis (4). Prav zaradi pomena Wöhlerja za hiter razvoj kemije in posledično farmacije v drugi polovici 19. stoletja je še danes zanimivo branje obeh najpomemb- 1UVOD Na razvoj kemije in posledično farmacije so močno vplivala odkritja v prvi polovici 19. stoletja, ki so povsem spremenila takratni način razmišljanja. Prvo prelomnico pomeni Sertür- nerjeva izolacija morfina iz opija (1), ko je hkrati dokazal, da 191 farm vestn 2022; 73 O LEKARNARJU PETRU EUGENU SUŠNJU IN NJEGOVEM IZVODU KNJIGE FRIEDRIChA WöhLERJA ABOUT ThE PhARMACIST PETAR EUGEN SUŠANJ AND hIS BOOK COPY WRITTEN BY FRIEDRICh WöhLER AVTORJA / AUThORS: Igor Fabjančič, mag. farm.1 prof. dr. Aleš Obreza, mag. farm.2 1 Lipis, d. o. o., Cesta v Šmartno 35, 1000 Ljubljana 2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Katedra za farmacevtsko kemijo, Aškerčeva 7, 1000 Ljubljana NASLOV ZA DOPISOVANJE / CORRESPONDENCE: E-mail: ales.obreza@ffa.uni-lj.si POVZETEK Petar Eugen Sušanj je bil na prelomu 19. v 20. stoletje lastnik lekarne na Sušaku (danes del Reke), v kateri je bil obiskovalcem na voljo širok nabor zdravil, ki so pokrivala takratno materijo mediko. Ponudbo lekarne lahko spremljamo s prebiranjem Novega lista, v ka- terem najdemo tudi njegove reklame za precej ekso- tična zdravila. V času študija in verjetno med poklicnim delom je uporabljal Wöhlerjevi knjigi Osnove anor- ganske in organske kemije, za kateri lahko na osnovi kritične ocene trdimo, da gre za najbolj kakovostni deli na področju farmacevtske kemije v 19. stoletju. KLJUČNE BESEDE: Friedrich Wöhler, Petar Eugen Sušanj, zgodovina farmacije ABSTRACT At the turn of the 19th and 20th centuries, Peter Eu- gen Sušanj was the owner of a pharmacy at Sušak (today part of Rijeka, Croatia), which offered visitors a wide range of medicines that covered contem- porary materia medica. The pharmacy's offer may be followed by reading Novi list, which also contains Sušanj’s advertisements for rather exotic medicines. During his studies and probably during his profes- sional work, he used Wöhler's book “Fundamentals of inorganic and organic chemistry”, which, based on a critical assessment, are the works of the high- est quality in the field of pharmaceutical chemistry in the 19th century. KEY WORDS: Friedrich Wöhler, history of pharmacy, Petar Eugen Sušanj, 19th century IZ V IR N I Z N A N S TV E N I Č LA N K I edinec sta živela v precejšnjem pomanjkanju, kljub temu pa je z njeno podporo 17. julija 1890 dokončal študij v Zagrebu in se zaposlil kot lekarnar (8). Poročil se je z lad- jarjevo hčerko Ano Pajkurić (1872–1953) iz Kostrene in v zadnjem desetletju 19. stoletja od ustanovitelja Milana Katalinića kupil Ljekarno k svetom Trojstvu v palači Bac- cich na Reki (10). Leta 1900 je lekarno preselil v palačo Bakarčić–Sušanj (slika 2) na Sušaku, ki je danes sestavni del Reke, med obema vojnama, ko je Reka pripadala Italiji, pa je jugoslovanski del, Sušak, postal drugo največje ladjarsko središče tedanje kraljevine, takoj za Dubrovni- kom. O ureditvi lekarne v novem objektu je »spoštovano publiko« obvestil z oglasom v reškem Novem listu, kate- rega prve številke so takrat izšle v uredništvu hrvaškega novinarja, časnikarja in politika Frana Supila (1870–1917) (10, 11). Kasneje se je lekarna imenovala Odlikovana lje- karna k sv. Trojstvu in je delovala nekaj desetletij, zagotovo do nacionalizacije leta 1947, morda še kakšno leto dlje (12). nejših Wöhlerjevih knjižnih del, osnov anorganske (slika 1) in organske kemije, ki sta še za njegovega življenja izšli v šte- vilnih ponatisih. Nekaj izvodov njegovih knjig, vključno s tu predstavljeno, najdemo tudi na ozemlju današnje Slovenije. Iskanje podatkov o lastnikih predstavljene knjige, ki združuje obe Wöhlerjevi deli (5, 6), nas je privedlo do raziskave o hrvaškem farmacevtu in lekarnarju Petru Eugenu Sušnju, ki je knjigi uporabljal v času svojega šolanja, in o njegovi lekarni. P. E. Sušanj je bil praded soavtorja Igorja Fabjančiča po materini strani, zato je knjiga v njegovi lasti. 2RAZISKAVA O PETRUEUGENU SUŠNJU IN NJEGOVILEKARNI P. E. Sušanj se je kot nezakonski sin rodil leta 1864 materi Zvanki v Bakru in po njej prevzel priimek (7). Mati in sin 192 O L E K A R N A R JU P E TR U E U G E N U S U Š N JU IN N JE G O V E M IZ V O D U K N JI G E F R IE D R IC h A W ö h LE R JA farm vestn 2022; 73 Slika 1: Naslovna stran knjige »Grundriss der unorganischen Chemie« iz leta 1842 s podpisom lastnika P. E. Sušnja (fotografija: A. Obreza). Figure 1: Title page of the book »Grundriss der unorganischen Chemie« from the year 1842 with the signature of its owner P. E. Sušanj (photo: A. Obreza). V zakonu z Ano Pajkurić so se mu rodili sinovi Evgen (1897–1915), Leon (1901–1969), Oskar (1899–1986), Janko (1908–1979) in hčerki Josipa (1898–1972) ter Ana, v uradnih dokumentih imenovana tudi Netty (1903–1984); (slika 3). Vsi sinovi in hčerka Ana so postali farmacevti in so delali v njegovi lekarni. Sin Evgen je umrl mlad, zaradi tuberkuloze, Leon je bil nekaj časa lekarniški provizor, Oskar pa je dok- toriral iz farmacije v Padovi in kasneje odprl svojo lekarno. P. E. Sušanj je umrl leta 1929 na Sušaku, kjer je s soprogo, sinovi in snahami pokopan na reškem pokopališču Kozala (13). Ponudbo Ljekarne k Sv. Trojstvu v prvem desetletju njenega obstoja lahko spremljamo preko reklamnih oglasov v re- škem Novem listu. Obiskovalcem so bili med drugim na voljo: Pastile z železom in hemoglobinom, »Edine prave« trsatske želodčne kapljice, Pectoral sirup, Depurativ dr. Larreya, Tenifugo, Venus krema, Venus milo in črnilo za lase. Magister Sušanj naj bi imel na zalogi tudi kakovostno ribje olje norveškega izvora (14). V Novem listu je bila 27. marca 1900 objavljena reklama za Pastile z železom in hemoglobinom, ki so bile predsta- vljene kot sredstvo proti »slabosti in bledici.« Vsebovala je nasvet, pri katerih bolezenskih stanjih je smiselno uporabiti to zdravilo. Omenjeni so vsi simptomi, ki kažejo na »po- manjkanje krvi«, kar se opazi z »oslabelostjo telesa, težkim dihanjem, močnim glavobolom, slabo prebavo itd.« Nave- dene pastile je reklama priporočala tudi za slabotne in ra- hitične otroke (15). V isti številki Novega lista je izšla tudi reklama za zdravilo, ki smo ga zaradi izrazitega oglaševanja in trditev o njegovi kakovosti podrobneje preučili. Vsekakor predstavlja zanimiv primer uporabe protimikrobnega zdravila v začetku 20. stoletja, trideset let pred odkritjem sulfanilamidov in peni- cilinov. P. E. Sušanj ga je poimenoval po odkritelju, nato pa navedel številne vire o njegovi uporabi in precej nekriti- čno dodal tudi izjave njegovih uporabnikov (slika 4). Gre za Depurativ dr. Larreya za spomladansko zdravljenje, v čigar reklami beremo sledeče: »Zdravi bolezni, ki izhajajo iz pokvarjenosti krvi, kot so: škrofuloza, otekline na vratu 193 farm vestn 2022; 73 IZ V IR N I Z N A N S TV E N I Č LA N K I Slika 2: Stara fotografija vhoda v lekarno v pritličju palače Bakarčić–Sušanj (fotografija v lasti I. Fabjančiča). Figure 2: Old photo of the entrance to the pharmacy on the ground floor of Bakarčič–Sušanj palace (photo owned by I. Fabjančič). in po telesu, razne očesne bolezni, vdor krvi v glavo …« V nadaljevanju zasledimo: »spreminjajoč nečisto kri v zdravo ima najboljše delovanje pri kožnih boleznih, razjedah, kro- ničnih ranah in srbežu« (10, 15). Depurativ naj bi bil po Sušnjevih besedah edino zdravilo za zdravljenje sifilisa in njegovih posledic. Gabriela de Franceschi iz Trsta podaja svoje pozitivno pri- čevanje o učinkovitosti Depurativa dr. Larreya (datirano 16. 9. 1899) z navdušenimi besedami (15): »Od otroštva sem bolehala zaradi zoženja oči in občutka trganja v nogah. Menila sem, da je to posledica pokvarjenosti krvi. Zaradi tega sem tri leta obiskovala toplice v Lipiku, vendar brez uspeha. V časopisu sem brala o vašem depurativu in se ob zdravljenju z njim popolnoma pozdravila. Priporočam vaše izvrstno zdravilo.« Dominique Jean Larrey je bil v času napoleonskih vojn vo- dilni francoski vojaški zdravnik v srednji Evropi in nato v Španiji (16). Pri njegovem depurativu je šlo za izvleček sar- saparile z dodanim jodom (Ext. Sarsapariglia jodato). Gre za rastlino Smilax sp., ki jo gojijo v srednji in južni Ameriki. Korenike in korenine vsebujejo saponine (predvsem sar- saponin) in fitosterole. Od 16. stoletja dalje je veljala za učinkovito sredstvo proti sifilisu, kar je navedeno tudi v Ameriški farmakopeji v letih od 1820 do 1910. Zelo je bila priljubljena na Divjem zahodu kot sestavina pijač kavbojev (17). V originalni verziji zdravila, ki naj bi delovalo proti sifilisu, pa je namesto joda dodan živosrebrov(II) klorid (mer- curium corrosivum) (18). Iz zapisov lahko sklepamo, da je bila Sušnjeva lekarna založena s številnimi zdravili, katerih sestava je pokrivala takratno materijo mediko, na voljo pa so bila tudi nekatera dokaj eksotična zdravila. P. E. Sušanj je v času svojega študija uporabljal tudi deli Fridricha Wö- hlerja, ki ju obravnavamo v nadaljevanju prispevka. Glede na ohranjene Sušnjeve komentarje v knjigah lahko skle- pamo, da ju je uporabljal tudi v lekarniški praksi. 194 O L E K A R N A R JU P E TR U E U G E N U S U Š N JU IN N JE G O V E M IZ V O D U K N JI G E F R IE D R IC h A W ö h LE R JA farm vestn 2022; 73 Slika 3: Fotografija P. E. Sušnja s sinom Evgenom in hčerko Josipo (fotografija v lasti I. Fabjančiča). Figure 3: Photo of P. E. Sušanj with his son Evgen and daughter Josipa (photo owned by I. Fabjančič). Slika 4: Časopisni oglas za Depurativ dr. Larreya (fotografija v lasti I. Fabjančiča). Figure 4: Newspaper advertisement of dr. Larrey’s Depurative (photo owned by I. Fabjančič). 3NA KRATKO O FRIEDRICHUWÖHLERJU F. Wöhler se je rodil 31. julija 1800 v Eschersheimu pri Frankfurtu ob Majni, očetu veterinarju. Že v gimnazijskih letih v Frankfurtu je kazal veliko zanimanje za kemijo in mi- neralogijo, bral je knjige s teh področij in doma izvajal po- skuse. Iz tistih časov izvira njegovo poznanstvo s pesnikom J. W. Goethejem, ki so ga prav tako zanimali minerali in je imel doma bogato zbirko. Kljub temu se je leta 1820 vpisal na študij medicine na Univerzi v Marburgu in se leto kasneje prepisal na Univerzo v heidelbergu, kjer je leta 1823 uspe- šno zaključil študij (19, 20). Z medicino se v praksi ni nikoli ukvarjal, saj je že med študijem v heidelbergu izvajal ke- mijske eksperimente, pri raziskavah pa ga je spodbujal Leopold Gmelin (21), ki ga je po koncu študija za leto dni poslal na gostovanje k Jönsu Jakobu Berzeliusu v Stock- holm (22). Po vrnitvi v Nemčijo je med letoma 1826 to 1831 poučeval kemijo na novo odprti šoli (Gewerbeschule) v Berlinu, do leta 1839 na politehniki v Kasslu, nato je postal profesor kemije na Univerzi v Göttingenu, kjer je ostal do smrti leta 1882. Poročen je bil dvakrat, najprej s svojo sestrično Franzisko Wöhler, po njeni smrti pa z Julijo Pfeiffer. V obeh zakonih so se mu rodili sin in pet hčera (19). 1834 je bil kot tuji član izvoljen v Kraljevo švedsko aka- demijo znanosti, dvajset let kasneje je postal tuji član lon- donske Kraljeve družbe, leta 1855 pa član berlinske kra- ljevske akademije. Posebej za uspehe na področju kemije aluminija sta ga z Redom Legije časti odlikovala francoski cesar Napoleon III in z Redom Pour le merite pruski kralj Friedrich Wilhelm (23). Leta 1872 je od londonske Kraljeve družbe za svoje znanstvene dosežke prejel Copleyevo medaljo (20). Svojo nadzorno, organizacijsko in izobra- ževalno vlogo je Wöhler odigral tudi kot direktor göttin- genskih laboratorijev in kot generalni inšpektor dežele hannover za področje lekarn v letih 1836 do 1848. Med njegovimi študenti lahko posebej omenimo Adolpha Wil- helma hermanna Kolbeja, Alberta Niemanna, Rudolfa Fit- tiga, heinricha Limprichta in Georga Ludviga Cariusa. Od navedenih sta bila prva dva še posebej pomembna za farmacevtsko stroko, saj je Kolbe sintezno pripravil sali- cilno kislino, Niemann pa izoliral kokain iz listov koke (24, 25). Začetek njegovega raziskovanja na področju kemije pred- stavlja preučevanje cianatov, zaradi katerih je prišlo do enega izmed najbolj zanimivih sporov v zgodovini kemije z Justusom Liebigom, ki je že nekaj let pripravljal fulminate. Wöhler je pripravil srebrov cianat (Ag+(N≡C–O)-), ki naj bi bil sol neznane kisline. Rezultati kvantitativne analize ele- mentne sestave so bili enaki, kot pri že predhodno opisani Liebigovi spojini z negativnim nabojem na ogljiku, srebro- vem fulminatu (Ag+ -(C≡N+–O-)), videz in lastnosti spojin pa so se razlikovali. Drug drugemu sta očitala, da sta slaba analitika in so zato njuni rezultati napačni. Spor med veli- kima kemikoma sta razrešila šele Joseph Louis Gay-Lussac in Berzelius, nakar so skupaj postavili osnove izomerije, ki upošteva ne samo število posameznih atomov v molekuli, ampak tudi njihovo razporeditev (26, 27). Prav proučevanje srebrovega cianata in njegovih reakcij pa je vodilo v pogosto narobe razumljeno odkritje sečnine. Amonijev cianat, ki ga najpogosteje omenjajo kot reagent, je dejansko zgolj intermediat, ki nastane v reakciji med srebrovim cianatom in amonijevim kloridom, oziroma svin- čevim(II) cianatom in vodno raztopino amoniaka (3, 28). Berzeliusu je pisal, da »lahko naredi sečnino brez uporabe ledvic katere koli živali, pa naj bo to človek ali pes« (29). Leta 1832 sta z Liebigom objavila raziskavo o olju grenkih mandljev, v kateri sta s poskusi dokazala, da se benzoilni radikal, »skupina atomov ogljika, vodika in kisika«, v spoji- nah lahko obnaša kot element in se lahko v njih tudi za- menja z drugimi elementi (30). Razlaga seveda kaže na še zelo slabo poznavanje organske kemije v prvi polovici 19. stoletja. V kasnejših letih se je večinoma ukvarjal z anor- gansko kemijo, predvsem s silicijevimi spojinami, in odkril pripravo etina iz kalcijevega karbida (31, 32). Poleg raziskovalnega dela je iz švedščine v nemščino pre- vedel številna Berzeliusova dela, med njimi Lehrbuch der Chemie v 4 volumnih leta 1825. Napisal pa je med drugim dva učbenika, Osnove anorganske kemije, leta 1831, in Osnove organske kemije, leta 1840. V obeh knjigah, ki sta za avtorjevega življenja izšli v petnajstih oziroma v trinajstih izdajah, se kaže močan Berzeliusov vpliv, sredi 19. stoletja pa sta veljali za najboljša učbenika kemije na svetu. Ohra- njena nemška primerka iz zapuščine lekarnarja Sušnja bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju prispevka (5, 6). 4KRITIČNA OCENA WÖHLERJEVIHKNJIG O ANORGANSKI INORGANSKI KEMIJI Knjigi F. Wöhlerja sta lahko berljivi in razumljivi, pisani v nemščini prve polovice 19. stoletja, ki se ne razlikuje bi- 195 farm vestn 2022; 73 IZ V IR N I Z N A N S TV E N I Č LA N K I stveno od današnjega nemškega jezika. Vsebini anorgan- ske in organske kemije sta po obsegu primerljivi, kar je po eni strani posledica skoraj enciklopedične vključitve anor- ganske kemije tistega časa, zelo bogat pa je tudi nabor organskih snovi, ki jim doda še poglavja, ki jih danes uvrš- čamo v področje anatomije. Gre za kratek, površen in po- gosto napačen opis človeškega organizma, nekaterih or- ganskih sistemov (živčevje), organov (oko), tkiv (mišično, kostno tkivo), telesnih tekočin (kri, žolč, želodčni sok) in iz- ločkov (urin). Če primerjamo kakovost njegove knjige s štiri desetletja starejšim Rüdejevim delom (2), opazimo bistven napredek na vseh področjih znanosti, zlasti organske ke- mije. Poleg tega Wöhlerja odlikuje zelo natančno delo na po- dročju analize snovi in izmenjava mnenj z Berzeliusom in Liebigom. Večina izračunov elementne sestave anorgan- skih, pa tudi organskih snovi, je zelo blizu točnim vredno- stim, kar je glede na uporabljene metode vrhunski dosežek. Vedeti je treba, da so elementno sestavo večinoma določali in izračunavali na osnovi sežiga snovi in kvantitativne dolo- čitve plinskih produktov, kot so voda, ogljikov dioksid in dušikovi oksidi. Okside avtor sicer napačno poimenuje ki- sline, kot je opisano kasneje. Ob takratni laboratorijski opremi je razumljivo, da so napake, zlasti pri organskih snoveh z molekulsko maso, višjo od 200, lahko precejšnje. Trditev lahko utemeljimo z nekaj primeri pri alkaloidih. Po- vsem natančno je zapisana empirična formula kinina, C20h24N2O2. Minimalne so napake pri morfinu, kjer avtor zapiše formulo kot Nh3+C35h34O6, kar ustreza C35h40N2O6 in je zelo blizu dvakratnika dejanske strukture C17h19NO3. Kot masne deleže ogljika podaja 72,41 % (pravilno je 71,56), vodika 6,84 (6,71), dušika 5,01 (4,91) in kisika 15,74 (16,82), kar so za prvo polovico 19. stoletja zelo dobri približki. Povsem zgrešena je empirična formula ko- niina C12h28N2O (pravilno C8h17N), kar kaže na kontamini- ran vzorec, ki ga je preučeval. Pri večini enostavnih organ- skih kislin, npr. jabolčni, je sestava pravilna, h+̇ C4h4O4, kar ustreza C4h6O5. Pisanje kemijskih struktur sredi 19. stoletja še ni bilo defi- nirano, vendar je počasi prevladoval Berzeliusov način za- pisa, ki ga je uporabil tudi Wöhler (navedeni primeri zgoraj). Število atomov je nadpisano, poleg tega so s pikami nad simboli atomov definirali njihovo oksidacijsko stanje, oz. število vezanih kisikovih atomov. Prečrtani simboli, ki so zapisani že zgoraj pri morfinu, pomenijo, da je treba upo- števati dvakratnik zapisane strukture (33, 34). Nomenklatura vključuje trivialna imena anorganskih in or- ganskih spojin, ki jih v večini uporabljamo še danes. Pri anorganskih spojinah ne uporablja poimenovanja z uporabo oksidacijskih števil, ki je značilno za sodobno IUPAC-no- menklaturo, pač pa uporablja ustrezne predpone hipo- oziroma hiper- za najnižnje in najvišje oksidacijsko število. Prav tako je že opazno poimenovanje žveplena, žveplova kislina in iz njih izhajajoči sulfiti in sulfati, ki jih zasledimo še danes. Pri soleh včasih uporablja trivialna imena, npr. pe- pelika, hkrati pa tudi drugo, takrat veljavno obliko (kohlen- saures Kali). Za kalijev hidrogenkarbonat uporablja imeni kisli oziroma dvojni (zweifaches kohlensaures Kali). Strukturi sta poleg dveh žveplovih spojin po Berzeliusu zapisani v sliki 5. Anorganske snovi predstavlja na osnovi 55 takrat znanih elementov, razdeljenih med kovine in nekovine. Zanimivo je, da je avtor opazil podobnost med amonijevimi ioni in kationi alkalijskih kovin, zato je tudi amoniak uvrstil med kovine. Organske spojine so razdeljene glede na vir, na spojine rastlinskega (kisline, baze, nevtralne snovi, snovi, ki nastajajo samo v posamezni rastlinski vrsti) in živalskega izvora. Avtor natančno opisuje fizikalne in kemijske lastnosti spojin, med njimi tudi vse, ki jih je vključevala takratna ma- terija medika, zato je bila knjiga kljub relativno redkim omembam uporabe v terapiji ustrezen vir informacij za le- karnarje. Kljub večinoma zelo dobrim opisom posameznih snovi, pa opazimo tudi nekatere napake, ki so bile značilne za sredino 19. stoletja. Ker je Wöhler svoji knjigi napisal pol stoletja pred Arrheniusovo teorijo kislin in baz, je razumljivo, da je obravnava kislin pri njem napačna. Pri kislinah loči brez- vodne in hidratirane kisline. Brezvodne ustrezajo nekovin- skim oksidom, med katerimi je omenjena brezvodna žve- plova kislina, ki ustreza žveplovemu(VI) oksidu. Žveplova(VI) kislina, kot jo poznamo danes, je hidratirana žveplova kislina (slika 4). Večkrat v svojem učbeniku anorganske kemije omeni, da je za kislo delovanje odgovoren kisik. Zanimivo je, da je avtor vztrajal pri omenjeni trditvi, čeprav je obrav- naval tudi kisline, ki v svoji strukturi nimajo kisika in na to napako ni bil pozoren. Naslednja pomanjkljivost pa je ne- razumevanje nekaterih reakcij, ki je prav tako presenetljiva glede na njegovo natančnost. Pri opisu kemijskih reakcij, 196 O L E K A R N A R JU P E TR U E U G E N U S U Š N JU IN N JE G O V E M IZ V O D U K N JI G E F R IE D R IC h A W ö h LE R JA farm vestn 2022; 73 Slika 5: Nekaj primerov kemijskih struktur po Berzeliusu. Figure 5: Some examples of chemical structures according to Berzelius. primer je sinteza železovega(II) sulfata z raztapljanjem železa v vodni raztopini žveplove kisline, se pojavijo napake zaradi uporabe mas in ne množin reaktantov in produktov pri ra- zlagi reakcij. Ne glede na pomanjkljivosti, ki so v večini primerov ra- zumljive, če upoštevamo čas nastanka knjige, lahko z go- tovostjo trdimo, da sta obravnavani Wöhlerjevi knjigi naj- kakovostnejši deli sredine 19. stoletja na svetu na področju kemije in posledično farmacije. Brez težav ju štejemo za prva sodobna in vsestransko uporabna učbenika, ki so ju pri svojem delu uporabljali številni kemiki in lekarnarji druge polovice 19. stoletja. 5SKLEPI Raziskava o P. E. Sušnju nas privede do zaključka, da je na prelomu 19. v 20. stoletje vodil lekarno, v kateri so bila na voljo zdravila, ki so vsebovala najpomembnejše takrat uporabljane zdravilne učinkovine. Skladno s sočasno izra- zito tržno naravnanostjo lekarniškega poklica je s številnimi reklamami v lokalnih tiskanih medijih uspešno skrbel za promocijo svoje lekarne. Pri študiju in zagotovo tudi kasneje pa je uporabljal najbolj kakovostna priročnika farmacevtske kemije tistega obdobja. 6ZAHVALA Avtorja se za pripravo slik 1, 2 in 3 zahvaljujeta Željku Ste- vaniču. 7LITERATURA 1. Krbavčič A, Pečar S. Od prve objave odkritja morfina (1805) do njegovega mednarodnega priznanja (1817). Farm Vestn. 2017;68(5):315–25. 2. Kraner K, Obreza A. Iz zakladnice Slovenskega farmacevtskega društva: knjiga Farmacevtska dognanja iz leta 1804. Farm Vestn. 2018;69(5):329–34. 3. Wöhler F: Über die künstliche Bildung des Harnstoffs. Poggendorffs Ann Phys Chem. 1828;12(2):253–256. 4. Kinne-Safran E, Kinne RKH. Vitalism and synthesis of urea. From Friedrich Wöhler to Hans A. Krebs. Am J Nephrol. 1999;19(2):290–94. 5. Wöhler F. Grundriss der unorganischen Chemie. 7. Auflage. Berlin: Verlag von Duncker und Humblot; 1842. 194 p. 6. Wöhler F. Grundriss der organischen Chemie. 2. verbesserte und vermehrte Auflage. Berlin: Verlag von Duncker und Humblot; 1841. 174 p. 7. Zvanka Sušanj iz Bakra zahtjev o izgradnji pećnice. Arhiv u Rijeci, sumarni inventar. Gradsko poglavarstvo Bakar, 1468- 1941. Leto 1873, škatla 16, dokument št. 1085. 8. Juretić D, Zorc B. Spomenica u povodu 135. obljetnice nastave farmacije. Zagreb: Farmaceutsko-biokemijski fakultet Sveučilišta u Zagrebu; 2017. 512 p. 9. Lukežić I. Obitelj Pajkurić. Sušačka revija. 2009; 61:123–30. 10. Dugac Ž. Zdravstveno prosvjećivanje kroz medicinsku reklamu u prvim brojevima Novog lista. v: Škrobonja A. Medicina svud oko nas. Rijeka: Digital point tiskara; 2008. p. 155–77. 11. Žic I. Povijest jedne iluzije. Sušačka revija. 2008;58/59:23–32. 12. Muzur A. Nezavršena povijest medicine u Rijeci. Priča o gradu, ljudima i profesiji, Medicinski fakultet Sveučilišta u Rijeci, Hrvtasko znanstveno društvo za povijest zdravstvene kulture. Rijeka: Naklada Kvarner; 2013. 309 p. 13. Muzur A. O petstosedamdesetpetoj obljetnici prvog spomena apothecariusa u Rijeci, Acta Med Hist Adriat. 2012;10(2):327– 30. 14. Dugac Ž, Škrobonja A. Zdravstveno prosvjećivanje kroz medicinsku reklamu u prvim brojevima Novog lista, Acta Fac Med Fluminensis. 2000;25(1–2):11–7. 15. Za proljetno liječenje Dr.Lareya Depurativ. Oglas. Novi list. 27. marec 1900, p. 4. 16. Brewer LA. Baron Dominique Jean Larrey (1766–1842). Father of modern military surgery, innovater, humanist. J Thorac Cardiovasc Surg. 1986;92(6):1096–8. 17. Fetrow CW, Avila JR. Professional 's handbook of complementary & alternative medicines, 2nd Ed. Pennsylvania: Springhouse; 2001. p. 689–92. 18. de Gassicourt CL. Xarabe depurativo del Dr. Larrey. Formulario magistral y memorial farmaceutico, Cuarto edicion corregida y ammentada. Madrid: Ibarra, impresor de Camara de S.M; 1822. 444 p. 19. Kauffman GB, Chooljian SH. Friedrich Wöhler (1800–1882), on the bicentennial of his birth. Chem Educ. 2001;6(4):121–33. 20. Keen R The life and work of Friedrich Wöhler (1800–1882). Nordhausen: Verlag Traugott Bautz GmbH; 2005. 490 p. 21. Stumm PR. Leopold Gmelin (1788–1853), Leben und Werk eines Heidelberger Chemikers. [Internet] Universität Heidelberg: 2011. [Cited 2021 Sept 21] 644 p. Available from: https://doi.org/10.11588/heidok.00012836. 22. Wishniak J. Jöns Jacob Berzelius A guide to the perplexed chemist. Chem Educ. 2000;5(12):343–50. 23. Wöhler F. Ueber das Alumnium. Ann Phys Chem, 1818;11(1):146–61. 24. Kolbe H. Über Synthese der Salicylsäure. Liebigs Ann Chim. 1860;113(1):125–7. 25. Niemann A. Ueber eine neue organische Base in den Cocablättern. Arch Pharm. 1860;153(2):129–55. 26. Esteban S. Liebig–Wöhler controversy and the concept of isomerism. J Chem Educ 2008;85(9):1201–3. 27. Kurzer F. Fulminic acid in the history of organic chemistry. J Chem Educ 2000;77(7):851–7. 28. Cohen PS, Cohen SM. Wöhler’s Synthesis of Urea: How Do the Textbooks Report It? J Chem Educ 1996;73(9):883–6. 197 farm vestn 2022; 73 IZ V IR N I Z N A N S TV E N I Č LA N K I 29. Wohler F, Liebig J. Untersuchungen ueber die Natur der Harnsaeure. Ann Chem. 1838;26(3):241–336. 30. Wohler F, Liebig J. Untersuchungen ueber das Radikal der Benzoesaeure. Ann Chem. 1832;3(3):249–82. 31. Deville H, Wöhler F. Erstmalige Erwaehnung von Si3N4. Liebigs Ann Chem. 1857;104(3):256. 32. Wöhler F. Bildung des Acetylens durch Kohlenstoffcalcium. Ann Chem Phar. 1862;124(1):220. 33. Rocke AJ. The reception of chemical atomism in Germany. Hist Sci Soc. 1979;70(4):519–36. 34. Wiswesser WJ. Historic development of chemical notations. J Chem Inf Comput Sci. 1985;25(3):258–63. 198 O L E K A R N A R JU P E TR U E U G E N U S U Š N JU IN N JE G O V E M IZ V O D U K N JI G E F R IE D R IC h A W ö h LE R JA farm vestn 2022; 73