____    81    ____
Zgodovinske stvari.
Odkodi ima Kranjska dežela svoje ime?
„Novice" so unidan priobčile pod tem naslovom Poženčanovo kratko zgodovinsko drobtinico, katera po mojih mislih ni temeljita. Poženčan namreč izpeljuje besedo ,,Krajnsko" od „kraj", in misli, da je dežela dobila svoje ime od tod, ker je bila v pet „krajev" razdeljena.
Da bi se dežela za to imenovala „Krajna", ker je v več „krajev" razdeljena, to se mi ne zdi dosti verjetno , in ne logično sklepano; kajti le temu, kar je združeno v eno celoto, dajemo eno splošno ime, ne pa temu, kar je razdeljeno v razna dela, ki med sabo nimajo nobene zveze. Ce je bila Kranjska dežela raztrgana na pet kosov , potem je naravno , da se je vsak kos s posebnim imenom imenoval, kar se je tudi zgodilo, kar Poženčan sam priznava, ker imena posameznih delov našteva (Karnia, Japidija, Liburnija, Panonija in Norika). Poženčan si sam sebi nasprotuje, ker pravi, da je „Karnia" po naše „Krajna" (kar pa ni res); ker po tem takem se je le ta del 7,Krajna" imenoval, ki je obsegal ,,Karnijo"; ne vem, kako pride do tega, da potem ob enem pravi, da se je vsa dežela imenovala „Krajna", ko je ravno prej rekel, da je ,,Krajna" tožilko ko „Karnija", o kateri pravi, da je obsegala le Furlanijo in Goriško.
Iz tega je razvidno, da stoji Poženčanova trditev na slabih nogah. Nasprotno je več ko verjetno, da Kranjska dežela tačas, ko je bila razdeljena na toliko kosov, ni imela skupnega imeoa.
Veliko lože se izpeljuje beseda „Krajna" iz „kra-jina", to je, mejna dežela, kakor imenujemo tudi granico — vojaško „krajino" (Militargrenze), in brez dvombe je dobila dežela to ime ob času, ko je bila združena v eno deželo. Ko so Nemci podjarmili naše kraje , naredili so iz njih iz začetka eno samo deželo, in jo imenovali „windische Mark". Ta ?)windische Mark" je obsegala Koroško, Kranjsko, Goriško, južno Štajersko in precejšen kos Hrvaškega.
Ko so prišli naši očaki v sedanje kraje, niso imeli posebnega imena, se mi zdi, vedeli so le, da so Slav-jani, in to so izrekali „Sioveni, Slovenci", ^Slovenci" ni naše specifično im6, ampak pomeni le „Slovani". Dokaz temu je to, da se tudi Slovaki imenujejo „Slo-vence", in iz tega moramo sklepati, da so nekateri Slovani (med  njimi  sedanji Slovenci  in  Slovaki)  izrekali
besedo »Slovan" kakor »Slovenec", in to že tačas, ko še niso bili tako ostro v plemena razloceni. Mi ne moremo trditi, da so Slovaki nam v najbližjem rodu, in da so se od našega plemena le odtrgali, zato, ker se imenujejo »Slovence" ; nasprotno so Cehom veliko bliže, ko nam , toraj ne morejo imeti svojega imena od nas, in mi ne od njih , ampak ,,Slovenec" je prvotno ime, ki se je, kar je tudi Vodnik v svojih »Novicah" trdil, rodilo še taeas, ko so bili Slovani še združeni, in ko so se začeli v nasprotji s tujimi narodi »Slovane, Slavjane, Slovence" imenovati, to je, govoreče.
Ko se je toraj tisti del Slovencev, to je Slovanov, iz katerega mi izviramo, v naših krajih naselil, ni imel za-se še posebnega imena. Pač pa je imela ime dežela, v kateri se je naselil, imenovali so jo namreč že predniki .Slovencev, najbrž že Kelti (prvotni prebivalci) in po njih Rimljani — »Carnia, Carniolia, Carintia." Ko-renika »car, kar" pomeni goro, skalo, carnia , ca-rintia, carniolia" so toraj tri oblike za gorato deželo, in to ime je prvotno za dežele, ki so naša domovina, in sicer so Slovenci to ime že našli, ko so v naše kraje prišli, kakor se mi zelo verjetno zdi; zatoraj se nikakor ne morem skladati s Poženčanom, ki misli, da so La-tinčevalci pokvarili izraz »Krajna" v »Carniolia"; nasprotno mislim , da je ime »Krajna" veliko mlajša od »Carnia, Carniolia, Carintia". Jaz mislim tako: Ko so Slovani prišli v te kraje, začeli so se imenovati po deželi, in ker je bila dežela Carnia ali Carintia, Carniolia, začeli so se imenovati „Koroše, Korošce"; najstarejši Ruski zgodovinopisec nas imenuje »Horu-žane', to je, Koružane, Korošce.
Beaeda »Gorotan" ni nič druzega, ko prestava besede ,,Carintia, Carnia, Carniolia", to je, gorata dežela.
Verjetno se mi toraj zdi, da so se mnogi Slovenci iz začetka imenovali Korošce, Korošane, kakor se imejte nuje še zdaj en  del  našega plemena.    A svoj  jezik so vedno imenovali ,,siovensk", posebno tisti, ki so stanovali ob nemški meji.
Ko so pozneje Nemci našo domovino podjarmili, naredili so iz začetka iz nje eno celoto, ter nazivali jo »windische Mark". »Mark" pomeni pa »krajino". Verjetno je, da so Slovenci v tem času začeli imenovati se »Krajince", to je, »Marker" in svojo domovino »Krajino", to je »Mark". »Krajina", »Krajinci" (Krajna, Krajnci) je bilo zdaj novo ime za Slovence (windische Mark je obsegala vso sedanjo Slovenijo in še več) in se jelo počasi vdomačiti. Ko se je pozneje o »windi-sche Marku ali »krajina" (Krajna) razdelila, bilo je to ime že tako vdomačeno, da so dali južnemu delu ime »Krain". Severni del pa je dobil svoje prvotno ime nazaj »Carintia", »Karnten", »Koroško"; ta del Slovencev je zdaj zopet popustil ima »Krajinca, Krajnca" in se imenoval zopet »Korošca", to tem bolj, da se je razločil od »Krajinca" (Krajnca), kajti zdaj nista bila več
v eni deželi.
•v
Sedajna južna Štajerska nikdar ni spadala v Car-niolio ali Carintio; tamošnji Slovani so se najbrže vedno le »Slovence" imenovali; ko so bili združeni v »win-discbe Mark", so se najbrže tudi klicali »Krajince" (Krajnce); a ker ta zveza ni dolgo trpela, so tudi na ime pozabili, ki je slednjič le sedajnim Krajncem ostalo, ker tukaj je ostalo to oficijalno ime dežele. Južni Štajerci so se toraj [menovali Slovence, in pozneje so se privadili imena »Stajerc", da so se razločevali odKrajn-cev, Korošcev in Hrvatov, ki so bili tudi »Slovenci", torej se s tem nazivkom niso mogli od njih razločevati.
(Konec prihodnjič.)
-----    116   -----
Zgodovinske stvari.
Odkodi ima Kranjska dežela svoje ime?
(Dalje.)
Le dvoje je mogoče: 1. ali se imenuje dežela po zgoraj omenjeni izpeljavi od „slovenske Krajine" (win-dische Mark), ali pa 2. se je beseda „Carniolia" v jeziku našega naroda sprevrgla v „Kranjo", „Krajno" (ravno narobe, kakor Poženčan trdi).
Ako je prvo resnično, namreč, da je beseda „Krajna" nastala po „slovenski Krajini", katera je obsegala vse slovenske dežele in zapadni del sedanje Hrvaške, potem smo vsi Slovenci — „Krajnci", ker smo bili V3i v tej „slovenski Krajini" (windische Mark).
Ako pa je nastalo ime ,,Krajna" od „Carniolie" ali „Carnie", potem vsaj med Kranjci, Korošci in Goričani ni pravega razločka v imenu; zakaj omenili smo že, da imajo vse tri besede „Carintia, Carniolia, Carnia" eno in isto koreniko, vse tri dežele pomenijo v slovenskem jeziku gorato deželo, „Gorotan". Zatoraj se „Korošci" ravno tako lahko „Krajnce" imenujejo, kakor se narobe Krajnci lahko Korošce ali pa Gorotance imenujejo, in Goričani  ravno  tako,   ker  oni   so   Karnci   (Carnia) in
nemški Korošci se imenujejo „Karner". Če je toraj „Kran" nastalo iz „Karn", in če po pravici trdimo, da „Korošec" ravno tisto koreniko „car, kar, kor" v sebi ima, potem pač lahko trdimo, da ,,Koroško, Krajnsko, Karnsko" (Goriško) so tri oblike enega in istega pomena, kakor so bile poprej „Carniolia, Carnia, Carantia". Če torej po tej izpeljavi Slovence imenujemo „Kranjce", se ravno tako malo motimo, kakor, če bi jih imenovali ,,Korošce". Najbolje jo zadenemo, če imenujemo Kranjsko, Koroško in Goriško skupaj — Gorotan, to je slovenski prevod za vse tri izraze „Carnia, Carniolia, Carintia", kateri so najbrž keltske korenike v latinski obliki. Ali in koliko slovenskega Štajerja je spadalo kedaj k „Gorotanu", o tem se ne more nič gotovega reči, toda večidel vzhodnih Slovencev ni pripadal nobeni gorotanskih dežel (Carnia, Carniolia, Carintia). Toraj se na Stajarce ime Karnca (Kranjca, Korošca) ne raz-teguje, in po tej izpeljavi ne bi mogli Štajarcev Kranjce imenovati.
Ako pa izpeljujemo besedo „Krajna, Krajnec" od „krajina, krajinec", to je od tistega časa, ko so bili vsi Slovenci združeni v „windisehe Mark", tedaj spadajo tudi otajarci semkaj in še severno-zapadni kos Hrvaškega, v katerem se še dandanašnji jezik govori, ki je bolj podoben karnskemu (gorotanskemu, Kranjskemu = slovenskemu), nego srbo-hrvaškemu. Pri tej priliki ne morem zamolčati trditve, ki jo srbski učenjaki vedno ponavljajo, da je „Hrvaška" le političen in geografičen pojem, da pa Hrvaškega naroda ni in tudi ne Hrvaškega jezika; do Varaždina in Zagreba so vzhodni Slovenci, najbližji bratje naših Štajarcev, vzhodni in južni Hrvatje pa so srbskega plemena; — da so katoličani, za to še niso drug narod, ko pravoslavni bratje. Jezikovni ostanki iz srednjega stoletja nam dokazujejo, da se je tačas v Zagrebu jezik govoril, ki je bolj slo-vensk, nego srbsk. Tudi Hrvatje nimajo lastnih narodnih pesmi, ampak smatrajo srbske tudi za svoje; mi Slovenci pa imamo dosti lepih, originalnih narodnih pesmi. Iz tega sledi, da mi kot slovansko pleme neposredno mejašimo na Srbe, in da je na slovenskem jugu le troje plemen, namreč Bulgari, Srbi in mi, ki se sedaj imenujemo Slovence.
Oeravno nekoliko v jeziku različni, vendar Goro-tanci (Korošci, Kranjci, Goričani) ne morejo dvomiti, da so s slovenskimi Stajarci in severo-zapadnimi Hrvati enega plemena, katero pleme je bilo nekedaj združeno v eno celoto ,,windische Mark" (slovenska krajina). Napačna in abotna je misel, da naše pleme samo^do Sotle sega; vsak se lahko prepriča, če prestopi Stajarsko mejo in pride na Hrvaško, da tega na jeziku, na šegah naroda zapazil ne bo, da je toraj meja le politična. Ne da se tajiti, da se srbščina vedno bolj širi in slovenščino nazaj odriva, nekaj po svoji lastni lahkoti in gladkoti, nekaj vsled oficijelne protekcije, ker se rabi v obče v šolah in uradih , slovenska literatura pa se kolikor mogoče zanemarja. S tem Srbom, ali tako imenovanim Hrvatom (kolikor niso posrbeni Slovenci) za sedaj nočem nič očitati, jaz stvar le konštatujem (saj bi tudi za nas Gorotance, t. j. zapadne Slovence, ne bila nobena nesreča, ako bi se s Srbi v en narod zlili).
Pri tem razmišljavanji se nam nehote vrine vprašanje, katero je prav za prav naše im6 kot slovansko pleme? Mi se imenujemo „Slovence". Trdim pa vnovič , da je to le splošno ime* za „S!ovana, Slavjana", katerih izrazov naš narod ne pozna. Kar je češki Slovan", ruski „Slavjan", Slavjanin", to pomeni naš „Slo-venec". Slovaki se imenujejo „Slovence", Dalmatinci govore o svojem „slovinskem" jeziku , kar dosti jasno dokazuje, da „slovenski" je le „slovanski". „Staroslo-venski" jezik je po enih  oče,  po drugih brat sedanjih
—  117  —
slovenskih jezikov, razumeli pa so ga tačas vsi Slo-veni (Slovani), iz česar sledi, da so se Sloveni v jeziku tačas malo razlikovali, in da mi niti tistega jezika, niti ^slovenskega" imena ne moremo samo za-se reklamirati. Povsodi, kjer so prišli Slovani s tujimi narodi v dotiko, imenovali so se „Slovence, Slovane, Slovince", tako na Koroškem, Štajarskem, v Dalmaciji, Slovakiji; v nasprotji s slovanskimi plemeni pa so si pridevali druga plemenska imena. Tako Srbi našega plemena niso nikdar „slovenskega" imenovali, nasprotno katoliški Srbi (Hrvatje) še danes imenujejo vsakega od našega plemena — Kranjca; saj „Slovenci" so sami tudi, toraj nas kot specifičnega plemena ne morejo tako imenovati (De govorim tu od najnovejšega časa, kjer so izobraženi Hrvatje po nas navadili se pisati o nas kot o Slovencih", kar je pa čisto napačno).
Če prašamo po specifičnem imenu našega plemena, moramo si odgovoriti, da ga nimamo. Zapadni del našega plemena je sprejel ime po deželi, v kateri se je naselil, in imenoval se „Korošec, Karnec" (Kranjec?); vzhodni del pa se je vedno klical „Slovenca", to je, Slavjana. Le ako beseda „Rrajna" ne izhaja iz „Car-nia, Carniolia", ampak iz poznejše „slovenske krajine" (windische Mark), kar je tudi mogoče, kakor smo zgoraj razložili, potem se sme reči, da je bilo cel6 naše pleme enkrat, kakor politično, tako tudi po imenu združeno, in imenovali so se vsi Slovenci — „Krajnce", to je, Krajince. Ker sedanji Kranjci svoj jezik tudi nasproti Štajarcu in Korošcu „Kranjskega" imenujejo, moramo sklepati, da so se kedaj vsi Slovenci „Kranjce" imenovali, drugače bi bila to logična nesmisel, ki se nikjer ne najde, kakor bi na pr. Bavarec nasproti Tirolcu o svojem „Bavarskem" jeziku govoril; tudi iz tega, da prosti Hrvat (recte katoliški Srb) smatra vsakega Slovenca za Kranjca, moramo sklepati, da so nas jugoslo-venski bratje od nekdaj Kranjce imenovali, iz česar bi se dalo zopet sklepati, da smo se sami kedaj vsi Kranjce imenovali, in to je moglo biti le tačas, ko smo bili združeni v „windische Mark" v slovensko „Krajino".
Ne štejem se za zmožnega, rešiti to vprašanje določno, a opozoril bi rad slovenske zgodovinarje, naj to resno preiščejo, odkodi ima Kranjska dežela svoje ime, ker je velike važnosti. Ako se namreč obistini, da od nekdanje ^slovenske krajine", potem imamo mi kot slovensko pleme specifično ime, namreč „Krajinci, Kranjci", in tega do zdaj nimamo, kajti da ,,Slovenec" pomeni le „Slovana", o tem nobene dvombe ni. Ime „Krajin-cev" pa zaslužimo toliko bolj, ker smo na krajini Slav-janstva, na meji med slovanskim, germanskim in romanskim elementom.                                   (Kon. prih.)
122
Zgodovinske stvari.
Odkodi ima Kranjska dežela svoje ime?
(Konec.)
Politika nam je bila vedno nemila: Razdrobila je „slovensko krajino"; en kos je pripadel Hrvaški, drugi Ogerski; in kar je ostalo, raztrgali so čisto po^nepo-trebnem v razne deželice: Koroško, Kranjsko, Stajar-sko, Goriško, Istro. Naš cesar se sicer še imenuje ,,Herr der windischen Mark", a žalibog „slovenske krajine" ni več! In ako bi še bila, lahko bi bila Avstriji močna po d pora, močen steber nasproti vedno bolj širečemu se pru-somanstvu, ki Avstriji jamo koplje. Ne samo v našem, ampak tudi v interesu države in dinast ije bi bilo, ko bi se,;slovenska Krajina" zopet oživila.
Naši rodoljubi,   kateri  hrepene po   „zedinjeni  Sloveniji" in vedno tožijo, da nimajo nobenih zgodovinskih
pomočkov, na katere oprti bi zamogli terjati to željo, — naj bi se spomnili, da je zedinjena Slovenija že ob-Btala kot ,,slovenska krajina", in da je obsegala zares vse Slovence, namreč tudi one, ki se sedaj na Hrvaškem posrbujejo; — in da se naš cesar še vedno gospodarja te „slovenske krajine" imenuje. In ker je zares v interesu države in dinastije, če se ponovi, in če je živa potreba in želja „krajinskega ljudstva" (Slovencev), da se jim „slovenska krajina" nazaj da, — ali so res potem meje čisto po nesmislu in po nepotrebi raznim mo-gočnikom in srednjoveškim vitezom na ljubo iz slovenske dežele izrezanih provincij (Koroške, Kranjske, Sta-jarske, Goriške) — tako svete in nedotakljive, da bi se ne smele prekoračiti?!?
In tistim, katerim je hrvaško starčevičevstvo nerazumljivo, podajem tu ključ za rešitev te uganjke:
Ce Hrvat vidi, da je Varaždinec — Hrvat, ako-ravno govori bolj slovenski, nego srbohrvatski, mora caravno sklepati, da so tudi Štajarci in Kranjci prav za prav Hrvatje, saj govore kakor Hrvatje (?) ob Sta-jarski meji. In če vidi, da Srbi ne govore drugače, kakor se govori v Slavoniji ali Dalmaciji, mora sklepati, da so tudi Srbi le Hrvatje. Ako vzameta Hrvatu pa Slovenec in Srb vsak svojo žlahto, potem Hrvatu ne ostane nič, potem Hrvata ni več (razumeje se, da tu ne govorim politično, ampak narodnostno).
Jasno je,   da imajo Srbi bolj   prav,   Če trdijo,   da Hrvaškega naroda ni, kakor Hrvatje, ki nasprotno trde. Srbi tudi nas Slovencev ne zanikujejo, ampak nasprotno trde, da je severo-zapadni del Hrvaške si oven s k, kar je čisto resnično.    Starčevičevstvo stoji na dveh stol6h, na srbskem in slovenskem,   ako mu ta dva izpodmak-neta stolova,   mora  pasti na tla.    Očita se starČevičev-stvu,   da je jugoslovanski  ideji  sovražno;  jaz  pa nasprotno trdim ,   da je  ravno ideja Starčevičeva najbolj jugoslovanska.    Najbolje se namreč južni Slovani združijo, ako se zlijejo ven narod.  Hrvaški teritorij je pa ravno tista zemlja, v kateri se že od nekdaj srbsko in slovensko pleme v onega zlivata.   Tega starčevičevci se ve da ne priznavajo, a godi se vendar, in ko bi se ne godilo,  to je,   ko bi si bila oba plemena (slovenski in srbski) tako sovražna ali odbijajoča  se,   da   bi  bilo to bližanje   in   zlivanje   obeh   plemen   v  enega  nemogoče, potem Starčevičeva ideja nikdar  ne   bi   bila   tal  našla, niti katere prihodnosti imela.    To je istina, ako se zlijeta srbsko in slovensko pleme v enega, potem smo vsi Hrvatje, to je toliko jim vtisnemo slovenskega značaja, da postanejo iz Srbov — Hrvatje, ne zavolj imena, ampak po značaji nam bodo nekoliko bliže, in če sem poprej trdil,   da Hrvatov   ni,   moram   to  trditev v toliko modificirati, da so se vsakako Srbi v Hrvaški po krvni in družbini dotiki  s slovenskim plemenom nekoliko pre-drugačiii in nam približali;   da tudi razlika vere nekoliko običajev spremeni, je jasno; kar vse pa trditve ne more ovreči, da Hrvatov prav za prav ni.
Ako vzame pa Srb Slovenko za ženo, imela bodeta otroke po značaji — Hrvate. Hrvat je rojen sin jugoslovanske ideje, on je nastal iz dotike slovenskega s srbskim plemenom. Zato je Hrvaška edino sposobna, združiti nas z drugimi Jugosloveni. Zagreb je meja med Srbskim in Slovenskim plemenom, zato je tudi naravno središče obeh. Hrvatje še ne ved6, da le to Zagrebu tisto važnost daje, ki jo ima. Dvoje je na slavskem jugu mogoče: ali prevladajo Srbi ali pa Hrvatje. Srbi so čisto pleme, oni gorijo le za „veliko Srbijo"; ako oni prevladajo, združili bi vse srbske kraje, tudi bi anektirali čisto srbske dele Hrvaškega , za druge Jugoslovane pa bi se malo brigali, najmanj za nas Slovence. V tem slučaji bi morali mi vzhodne Slovence do Zagreba in Varaždina od Hrvatov
nazaj tirjati, in organizirati se kot samostalen narod. To bi bil finis Croatiae in starČevičevske ideje. Ako prevladajo pa Hrvatje, nadaljeval se bo že davno pričeti proces združenja srbskega in slovenskega plemena tako dolgo, da postanemo vsi Hrvatje, to je, en narod, ki ne bo prav srbskega, ne prav slovenskega značaja, ampak neka sreda med obema , kar so ravno Hrvatje. Ali se bomo tudi Hrvate imenovali, kakor bi starčevičevci radi, ali drugače, na tem ni nič ležeče. — Razvidno je toraj, da Hrvaška s Starčevičevo idejo stoji in pade.
Mi, ki vemo , da smo preslabi, obdržati se sami zase , tudi z naraščajem vzhodnih Slovencev iz Hrvaškega, — moramo biti za prevlado Hrvatov, ker le oni kot naši bližnji žlahtni ki imajo voljo, misliti tudi na nas, saj jim brez naše pomoči niti obstanka ni. Mi nimamo nič zoper to, da se zlijemo s srbskim plemenom v enega, in da si podamo s Srbi v Zagrebu roke; — pa to se nam ne zdi prav, da se proces združenja obeh elementov ne prepusti naravnemu razvitku , ampak da se srbščina na škodo slovenščine umetno in oficijelno podpira, slovenščina pa popolnem zanemarja in svoji naravni moči prepušča, kakor se godi na Hrvaškem. Mi Slovenci pa bi tudi morali malo bolj za naše brate na Hrvaškem brigati se, in jih vsaj z našo literaturo seznaniti. Družba sv. Mohora bi tam dosti bralcev našla. Radi se združimo z Jugosloveni, če treba, tudi v en narod, toda le nobene sile ne!                     H—p.
123