voljstvo, da je vsega konec, in spet želja po novem doživetju; gledanje na vsakdanje probleme z večjim mirom in treznostjo, umikanje potrošništvu v človeškost; pristnejši, bolj naravni in človeški odnosi med ljudmi; spoznavanje sreče; spoznavanje nujnosti umika, spoznavanje sebe, svojih možnosti, nagnjenj, slabosti, dobrih, slabih strani, ko se postaviš na realna tla; napete, boleče mišice, »šivalni stroj«, plezanje z zadnjimi močmi ; iskanje možnosti za vzpon, za bivak, za preživetje; razbolele roke in noge, bolečine za nohti, ranjenimi od skale ali ledu; utrujenost; bingljanje nad praznino v pre­ visih, strehah; računanje sile v vrvi pri padcu, diagrami obremenitve vrvi, klinov, vponk; analize nesreč , dehidrirano telo; težak nahrbtnik; navezovanje na vrv; odprava v Hima­ lajo, v tuje gore, plezanje v teh gorah; nošnja tovorov v višinske tabore, izčrpavanje do onemoglosti, zavestne odpovedi, prevladovanje skupnih ciljev nad lastnimi ambicijami; organiziranje odprave, tečaja, tabora, treninga, smučarske tekme; zimsko zeleno nebo; kopanje lukenj v snegu za bivak; čiščenje snega z oprimkov, preskus oprimkov, stopa; dvom v snežno plast, strah pred zdrsom; vodenje drugih ljudi v gore; iskanje pone­ srečencev, prva pomoč, prenos ranjenca, garanje .. . . . . in še niz drugih reči, ki se porajajo, ostajajo ali pa izginjajo v vsem tem. Nekaj pa je tu pomembno, bistveno - alpinizem je vse to skupaj, ne pa samo nekaj od vsega tega. Alpinizem je torej zame skupek vseh gornjih in še drugih stvari v medsebojnem prepletanju, učinkovanju in je to kot proces ne kot statična vrednota. Moj razvoj, razvoj moje osebnosti opredeljuje tisto, kaj je zame alpinizem, ki jemlje in daje. KOLIKO ČUDOVITIH DNI TONE PALC/C PRELOMNICA V temni noči, ko ta stokrat prekleta vipavska burja tuli okrog vogalov in globoko upo­ giba vrhove topolov okrog kasarne, ležim v koritasti železni postelji, ki sem jo že zdavnaj podložil z dvema deskama, sicer bi si v tem letu gotovo temeljito ukrivil hrbte­ nico. Spanec noče priti. Nekaj časa se trudim, a potem se prepustim toku misli. Le še nekje da leč v podzavesti slišim umirjeno, globoko dihanje fantov, s katerimi delim to spalnico. Zavest zaplava v preteklost, odkriva in budi nove in nove drobce doživetij, jih zbira v mozaik, ki se začenja tam nekje v prvih zaznavah, zdrkne čeznje, jih obrača, kot bi se bala, da se upeče, ureja jih in pred očmi mi steče silen tok barv, obrazov, nežnih, lepih, nepozabnih obrazov, ki so me učili prvih korakov, srečeval sem jih na svoji poti, nekoč so me z njimi vezale nežne vezi zaupanja, prijateljstva, ljubezni. Iz mraka minu­ losti se režijo grozljive spake prvih strahov, hinavske maske »prijateljev«, ki sem jih prepozno spoznal, rdeča kri padcev v času, le-ta jih je nosil s sabo in ostale so le še v predalčkih, ki jih zavest previdno zapira za sabo. Ustaviva se v mali izbi in zakleneva duri za sabo. Vrnitve ni. Pred veliko, lepo ozaljšano skrinjo postojiva, le trenutek omahuje in nato odločno spusti vanjo najino knjigo, urejeno, polno življenja, najino prehojeno pot, slike, doživetja, razmišljanja, pogovore, žalost, veselje. Za hip vidim, da ni končana ; v njej je še mnogo prostora, ki ga bo treba izpolniti. Potem pa nežno zapre težak pokrov, se odločno vzravna, zazre se v šte­ vilna vrata, me pograbi za roko in vodi od enih do drugih. Zaskrbljeno ji gledam v obraz, ki se ozarja in mrači, ko skuša z neznano silo razbrati prihodnost za njimi. Mnogo je tu poti, pripoveduje mi o njih in skupaj načrtujeva , svetuje mi in jaz ji zaupam. Lenobno se zlekneva na trda tla sedanjosti. Ona vzame iz skrinje najino knjigo in počasi listava po njej. Cas za naju ni pomemben, imava celih petnajst mesecev, ki jih morava temeljito izkoristiti, kajti veliko, veliko morava premleti v sebi, veliko se moram naučiti. Počasi obračava strani, vsak drobec je pomemben, meni kot željnemu učencu. Njej kot potrpežljivi svetovalki. Štiristosedeminpetdeset dni učenja, mogoče najdragocenejših dni v življenju, sedanjost, ki nama daje nauk minulega, po katerem se bova morala nekoč ravnati, vzpenjati se ali pasti. Le preteklost nama bo vodnik, spo- mini, od katerih se živi, neizpolnjene želje, hrepenenja. 177 178 Nekoč, ko se b.odo zidovi sedanjosti okrog naju razblinili, me bo zavest s knjigo pod pazduho popeljala skozi prava vrata, na širšo pot, zagotovo težjo in polno odgovornosti, a tudi lepšo, obogateno s spoznanjem. Nežna country glasba plava po prostoru, se zliva z vršanjem burje za okni v čudno, pomirjujoče lepo harmonijo. Za spuščenim i vekami vstajajo čudovite slike domačih hribov okoli Borovnice. Pekel, ki ga v poletni pripeki poživlja klokotanje vode v bistrih tolmunih, skale, porasle z lišaji in živahno zelenim mahovjem, prijeten hlad, po katerem se neutrudno spreletavajo ptice. Dehteč i Bregovi z malo bajto na sedelcu, ki se opira na hrapava debla starih smrek, pod njo čez pragove pada potoček v košenine Strmca, posejane s senenimi kopicami. Samotne soteske Iške in Zale, globoko zajedene med goščave Mokrca, bele stene Krvave peči s svojo pripovedko, z arniko porasla Rakiška planota. Koliko čudovitih dni, tihih noči sem v rani mladosti prebil v teh goščah, najprej s starim očetom , hodila sva po suho praprot, ki je bila dvakrat večja od mene, sekala prekle za fižol, nabirala arniko in šentjanževe rože za »ercnije«, kot je rad rekel. Z mirno, prijazno besedo mi je odkril svet, ki mi je pozneje dal toliko lepih doživetij, spominov. Z žilavo, zgarano roko mi je z vrha Planine kazal Kamniške planine in Triglav, takrat zame nedosegljivo visoke gore. S tiho kretnjo rok me je zaustavljal in učil : »To je ščinkavec, vidiš tamle rdečo glavico žolne, tule pa je srna ležala!« Nabirala sva lešnike, maline, hodil sem z njim povsod, zapisal me je gozdovom za zmeraj. Zrasel sem in začel hoditi v šolo, našel sem prijatelje, ki so jim bile goščave prav tako drugi dom. Z Jožetom sva mesec dni pripravljala drva za majhen prvomajski ogenj na vrhu Planine. Pozabljala sva na domače naloge, uhajala v gozd in se vračala v temi. In potem je ogenj zaplapolal, daleč v dolini so gorele lučke Borovnice, vsepovsod v temno noč so se prižigali kresovi. A najin je bil visoko nad vsemi, sipal roje isker v temno nebo, v hrastovju so se zateglo, grozeče oglašale sove. Spekla sva krompir in proti jutru po vseh sanjarjenjih in pogovorih zadremala z nogami na kamenju, ki je preprečevalo, da bi se ogenj širil po suhi travi. Nenadoma je Jože poskočil in začel divje nabijati z nogami po zemlji, iz podplatov pa se je veselo kadilo. V poznem jutru, polnem ptičjega petja sva sama s sabo zadovoljna, smrdeča po dimu, prijatelj brez podplatov, capljala v dolino. Koliko temnih noči smo prebili ob plapolajočih ognjih, ki so metali pošastne sence na stoletne smreke okrog nas, sanjarili, ko smo gledali v plamene, greli premrle roke in pekli krompir, poslušali kihanje polhov in pokljanje podrasti pod nogami srn, jelenov, skovikanje je razdraženo odmevalo skozi črne krošnje, v katere so prasketali snopi isker, divje so plesale v razgretem zračnem toku in ugašale. Vonj po dimu in smoli, misli kdo ve kje, mogoče tisočletja v preteklosti, ko je goščave napolnjevalo rukanje Ostrorogega Jelena. V toplih sončnih dneh sem se klatil po Rakiški planoti, stikal za raki, se hranil s še zelenimi lešniki. S prijatelji smo preiskovali zarasle soteske Žale, Iške, radi ali neradi smo bredli ledeno pomladansko vodo, obirali klope, s krulečimi želodci srkali vase blažene vonjave v žerjavici pečenih rib, ki jih je Jože z roko pobiral pod kamni, sedeli v toplem poletnem večeru s preprostim, dobrodušnim kmetom z Osredka in modrovali. V Planini smo postavili valilnice za ptice, jih obiskovali, čistili in srečn i spremljali drobne pernate kepice na nj ihovem prvem poletu v življenju. Mali, nebogljeni gams, še ves šibak, me je v Bregovih zamenjal za mamo, kobacal mi je pod nogami, kamor sem šel, je capljal za mano, poklecal je na šibke prednje nožice in po nekaj opotekajočih se korakih utrujen legel na vresje, globoko sopel in me pogledoval s svojimi velikimi, tožnimi očmi, kot bi se bal, da ga bom tudi jaz zapustil. Trop košut je na Mlakah lizal sol v ledenem januarju, v hladni mesečini jesenske noči smo čakal i prašiča pod Niževcem, tiho sem želel, da Andreju ne bi prišel pred puško. Nikoli pozabljen krvavi pogon na Srebotniku, ki mi je v srce vsadil boleč ino. Kako sem do pasu in z levo roko v mavcu tekel domov po fotoaparat pa nazaj na zborno mesto, da bi s fanti šli čakat medveda, ki ga je Jani videl pod Laščami v večernem mraku. Zimski dnevi, gazil sem med vejami, globoko upognjenimi pod težo snega, stokale so in se lomile, veselo so šinile proti toliko željnemu nebu, osvobojene bremena, drobni kristalčk i snega so se počasi vozili v lahnem vetriču in se posedali na debelo pokrita tla. Iskal in sledil sem odtise nožic, šapic, čakal na mavrične sončne zahode za Trebelnikom, ko se je pobeljeni Morost kopal v krvavem odsevu, iz kopren nad Ljubljansko kotlino so kipele v zelenkasto modrino gore, ukle­ njene v led, ki pa je še vedno blestel v polni svetlobi sonca. Globoko zasnežen Pekel, v katerega sva z Janijem hodila občudovat ledene zavese, rila skozi pršič na vrh Hudiče­ vega zoba, mokra in izmučena prisopla v tihi Kožlješki log, ki je spal zasluženo zimsko spanje. Začel sem hoditi v hribe, plezati in se spuščati v jame. Pekel je za nas postal raj. Njegove stene in strehe so odmevale od udarcev kladiv. Povsod smo bili skupaj. Hodili smo na vaje k pevskemu zboru, v planine, v temne luknje, dekletom pod okna, za lepo štiriglasno petje nam ni bilo žal nobene noči. Prehodili in prepeli smo svetle poletne mesečine, polne petja čričkov, v mrazu, ko je škripalo drevje in srenec pod nogami, je pesem zaplavala iz štirih grl v oblaku bele pare in se razlila po Zabočevu, dalje v srebrno zimsko noč. Srca, polna lepe domače narodne pesmi, srečna, ker so se našla, da lahko oživljajo star običaj naših očetov, dedov. A najsrečnejši je bil Ata, Tinčkov ata, ki nas je z otroškim veseljem učil novih in novih pesmi, ves blažen, ko je v svoji starosti le dočakal, da so spet zapeli na vasi fantje, da se je spet razlegala pesem pod okni deklet. Spominjam se neučakanosti, ko smo odprli novo brezno na Menišiji, zagnanega pre­ bijanja meandra, iskranja novih rovov v Golobji jami. Kako sva z Igorjem nabijala Veliko streho v Peklu, brez pasov, in stiskala zobe od bolečin v ledvicah pa z Vinetom Orlovo smer, priplezala sva do velikega gnezda zadnjega orla v Peklu, ubili so ga pred zadnjo vojno, gnezda in kosti. Srle, ki si je privoščil padec na tla in mu je za vedno zasmrdelo plezanje, pa Jaka, ki je iz previsa odletel, sklatil osir in padel z njim vred na Lada, potem pa sta oba opikana visela na drevesu in vpila drug na drugega. Janlov podvig na drugem slapu, ko je, privezan na vrv, če bi ga slučajno kap, skočil na glavo v ledeno vodo in poiskal izgubljeno kladivo. Ko pa je ravno lezel iz tolmuna, so se prikazala dekleta in nag, kot je bil, se je, kot bi mignil, potopil nazaj v ledenico. Jaz pa sem se režal kot zmešan temu njegovemu prikazovanju vzdržljivosti, ki je nastalo prav po moji krivdi. Koliko noči smo navihani smrkavci lepili zvonce, vezali vrata in prenašali lončke rož, fantom, ki so bili na obisku pri svojih dekletih v »naših rajonih«, postavljali avtomobile na »klocne«, potem pa čaka l i in škodoželjno gledali brezplodno speljevanje, se sme­ jali kletvicam in grožnjam, ki so jih prizadeti vpili v temo skritim zarotnikom. Včasih nas je zagrabila delovna vnema, pa smo zmetali nekaj vozov sena na senike, razgreti, pokriti z drobirjem pričakali svit dremajoč v samčku in zjutraj veselo navalili na dehteče žgance, prelite s toplimi ocvirki. Koliko tega mi je že ušlo iz spomina, ko sem bil še doma. Sedaj pa so v žvižganju burje vsa ta minula leta planila na dan, vse nedolžne in manj nedolžne noči, polne norčij in prepevanja, nešteti ognji v temnih nočeh so oživeli. Koliko tega bo še ostalo, ko se vrnem iz vojske. Leta bežijo, vsi postajamo resnejši, vsak si začrtava svojo pot, zadajamo si nove, za življenje pomembnejše cilje, služba, mlinski kamni novorojene samostojnosti terjajo denar, hišo, avto, brezskrbnosti ni več. Ne bo več mogoče podrejati vseh dejavnosti željam po hribih, alpinizmu, potepanjih, zato pa bodo preostali prosti trenutki toliko bolj doživeti, pristni, brez narejene ro­ mantike. Mnogo sem hodil v hribe, zlasti zadnje leto, skoraj tekal sem od stene do stene; tudi jaz sem nabiral točke proti vsem načelom, ki so me od vsega začetka vodili po gorah, sam ne vem zakaj. Zanemaril sem tihe gozdove, žgolenje ptic, žuborenje potočkov. Kdaj sem se nazadnje zleknil na mehko vresje, posuto z zlatimi odpadlimi listi, poleg stare bajte na Bregovih, vtaknil bilko med zobe, jo počasi žveč i l , pozabil na čas, skozi priprte veke, gledal iskreče se rosne kapljice in užival večni mir daleč od lj ud i. Kdaj sem nazadnje spal v dišečem senu, poslednjič gledal postovko na Morostu, kako lebdi v zraku in s pogledom išče svoje kosilo. Ali sem nabiral točke zato, da bi z občutkom nekaj doseženega odšel v vojsko, ali je to nuja, ki jo je prinesel razvoj v alpinizmu? Ali resnično papir odtehta vsa dogajanja v steni? Se še sme mirno govoriti o sreči , ki jo pomeni prijatelj na vrvi, o sončnem zahodu na vrhu Dolgega hrbta, o povratku iz stebra š it. Ali je to samo še uspešen ali neuspešen vzpon, preplezal, ni preplezal, vse ostalo pa je nepomembno, lepota, občutki, ki jih poraja ta lepota, plezanje zaradi veselja nad življenjem ali le za goli uspeh, slavo, število težkih, čim težjih vzponov, čas ... Zakaj se mi je znanec iz plezalnih krogov pomilovalno nasmehnil, ko sem mu pripo­ doval, kako sem se namenil v Vežico, pa sem v prelepo obarvanem jesenskem dnevu obstal kar pod Orglicami in tam dva dni namakal noge, poležaval, strmel v bele oblake. Takoj je vpletel, češ, alpinist mora biti zagnan, ambiciozen, če hoče kaj doseči. A kdo pravi, da hočem ne vem kaj doseč i . Mogoče pa sem zadovoljen s tem, kar mi daje tako početje. Ali se je resnično tudi v hribih začela gonja za časom, statusom, koristjo? Ali sem edini, ki se rad ustavim, kjer mi srce poželi, poležim na travnati polički z vsemi štirimi od sebe, mirno zabijem sončen konec tedna z nahrbtnikom pod glavo nekje Za Akom brez očitka vesti: »Nič nisem zlezel, nič koristnega naredil!« Vsak ima svoja merila za srečo, meni pa moja povsem zadostuje. Samo da zapustim zadušljivo pisarno, hrup mesta, množic; gazil bom suho, šumeče listje po skritih stezi­ cah! še bom šaril brez cilja po gozdovih, poslušal kihanje polhov; sanjaril ob ognjih, delal družbo mravljam in čričkom ; z rokami pod glavo brez razmišljanja žveč i l travno bilko in užival v sreč i , ki mi jo je podaril nikoli pozabljeni ded. še bom iskal oprimke, pazil, da ne strem drobnega pajka v steni. In še bo zvenela tiha, lepa pesem v toplo kresno noč, v hladne zimske večere. 179 180 OST AL JE DOLG Hitela sva po gruščati stezi v konec doline, ki se dviga tja pod Jalovec. Turobna, siva megla jo je napolnjevala, v rahlem pišu se je vrtinčila ob stenah, ki sem jih samo slutil za to neprodirno zaveso, na skalah in redki travi je puščala svoj hladni mokri dih. O soncu ni bilo sledu, bila je le neprebojna sivina. Oči so iskale najmanjšo luknjo v njej, da bi končno ugledale ta težko pričakovani, razvpiti steber. Vremenska napoved res ni bila obetavna, a vseeno sva prišla, sicer pa, kdo bi vedel, mogoče se nad to meglo vrhovi kopajo v soncu. Zakoračila sva s poti čez melišče in za nekaj kratkih trenutkov ugledala začetek smeri, oduren rumen previs, ki je visel daleč nad vstopom. Tesnoba naju je napolnjevala, ko sva v votlini razvijala vrvi in pripravljala kramo; gosta sivina, ki se je plazila ob steni navzgor in pa vlažna, mrzla skala, vse to je le še stop­ njevalo moreče vzdušje. Lomila sva vratove, ko sva z mešanimi občutki zrla za raztežaj dolg, rdečkast previs. Nekje v meni je kljuvalo vprašanje, ali bi sploh vstopila, sredi dopoldneva je že bilo, vreme pa zelo vprašljivo. Nekje iz kipeče mlečne mase, ki naju je obdajala, je priplavalo meketanje ovac, ki so se pasle po borni travi pod Kotovim sedlom. Ko sem malo s stremeni, malo z rokami prebingljal prve kline, me je začetna otrplost in tesnoba zapustila, obstajal je le še klin, oprimek pred mano, videl in občutil sem le še skalo. Hitel sem naprej in varoval sredi previsa v prečnici, ker se je vrv nekje zatakni­ la. Nedolgo zatem sva si v lopici pod platmi uredila dobro sidrišče in med nogami zrla v valovečo meglo tam, kjer naj bi bilo vznožje stene. Vidljivost je bila le nekaj deset metrov. To stojišče mora biti izredno izpostavljeno, res škoda, da imava tako prekleto slabo vreme, je Boris izustil misel obeh. Nerodno sem se iz luknje potegnil v odprto steno in pri tem sem se oprijel luske, ki je visela na stropu lope. Zaškrtalo je, da sem kar otrdel in premaknila se je iz svojega ležišča. Strah se mi je zadrl v želodec; v istem delčku sekunde sem jo porinil nazaj, jo še dolgo, vsaj meni se je tako zdelo, držal in čisto počasi odmaknil roko. Skoraj bi bil ubil prijatelja. Zajel sem polna pljuča zraka, kot bi hotel vsrkati vase zadnji vdihljaj na zemlji. Spet so me preplavili tisti čudni, nedoločni občutki, nekako nepojasnjeno opozorilo. Svedrovec, izprane bele plošče s trdnimi oprimki, sva kar preletela. Dno grape, ki se više zoži v žleb, gladek žlambor, hudičevo mi je dal opraviti, ko plezalniki niso hoteli prijemati na vlažni površini, kasneje pa sva ugotovila, da bi vsa ta težka mesta lahko obšla po desnem robu. Ravno posedla sva na ozki gredinici, ko naju je zasula toča kamenja, kot velikanski čebelji roj je privršala skozi meglo. »Le kateri prekleti norec leze tam gor!« Veliki kamni so se odbijali z zgornje gredine in leteli mimo naju zlohotno tuleč, posrana sva gledala in čakala, kateri nama bo oddrobil glavo. Kot bi se zbudila iz otrplosti, sva zakopala po travnati zajedi navzgor in kar padla v zavetje velike gredine. Sopla sva in preklinjala, saj je bil to cel podor; res sva imela srečo, kar tresla sva se od preslanega strahu. Potegnil sem opis iz nahrbtnika in bolj ko sem ga bral, manj sva vedela, kod naprej. Vse je bilo nemogoče , rahlo desno za rob. Gladke plošče, vsak meter težje. Dolg profil sem z vso ihto zabil v razpoko, vpel vrv in plezal dalje, vseskozi proti desni. Rad bi še kaj zabil, a nisem imel časa, nisem mogel toliko časa viseti na tistih malih izboklinicah, pa tudi pokline niso bile ravno primerne. Tu so se copatki z gladkim podplatom res izkazali. Vse je šlo le na trenje, tipal sem po malih, nagnjenih razčlembah navzgor in se ustavil pod manjšo streho. Lastna glava mi je delala napoto, ko sem hotel pogledati za rob. Noga se je od napora pričela tresti, ko sem v širokem razkoraku mrzlično iskal poklino za klin. A nikjer nič. če bom še dolgo čaral tu, bom zagotovo odletel, me je spreletelo, gotovo bi bil tu kak klin, če bi bila v smeri, pa sva zgrešila. Kradoma sem pogledal ob vrvi navzdol, prosto je visela do skoraj dvajset metrov niže zabitega klina. »če tu odletim, se bom kar razprašičil na gredini!« Pomolil sem, čeprav ne verjamem v to, a kako prav pride na takem mestu vsaka tolažba. Skrajno previdno sem polzel nazaj, tipal za nevidnimi stopi in zadrževal dih. Blazinice na prstih so se kljub mrzli skali znojile, prijem je izgubljal trdnost. že navzgor je šlo tako težko; lesti navzdol kaj takega pa mi niti v sanjah ne bi padlo v glavo. l(lin sem zgrabil kot rešilni pas v razdivjanem morju; olajšano, globoko sem zadihal in mu prepustil vso težo. Nekoliko kasneje sem se zdelan zleknil poleg Borisa, ki je tudi dobil malo lepšo barvo in se zastrmel v zid nad nama. Zasliša l sem brezupno tišino, noben zvok ni prodrl skozi meglo, le redke kapljice so skoznjo našle pot do naju. Spet sem zavedel sveta okrog naju in zaskrbelo me je. Koliko časa sem izgubil, ko sem se tako pametno zaplezal. Preč ila sva daleč v desno, proti Zajedi in končno le našla opisano pravo smer. Hitela sva po lažjem, lepo razčlenjenem svetu navzgor, našla nekoliko črnih trakov, verjetno se je tu nekdo spuščal. Prestop z male prižnice v strmo ploščo, dolg kos stare vrvi je tičal z vozlom v razpoki, in bila sva v veliki votlini v zgornji tretjini stene, v temnem ozadju se je svetlikala vodna površina malega jezerca. Veselo sva bila presenečena tega odkritja. »Jezerce sredi stene, žejna res ne bova!« Kazalci na uri so kazali polpetih. Postalo nama je jasno, da danes tega ne bov::i izplezala. Megla se je gostila, rahlo je rosilo iz nje, mračiti se je pričelo zelo zgodaj, zato sva se odločila za bivak. »Saj ne bo prvi, letos imava res izredno srečo, kar se nabiranja revme tiče.« Imela pa sva vsaj dovolj prostora in vode. Pri jezercu sva v grušč skopala poličko, položila nanjo vrvi in nahrbtnik, požvečila eno od dveh rumploščic, vso hrano, ki sva jo imela, se zavila v bivak vrečo in začela se je dolga noč. l