Orofov jagar. Povest iz domačih hribov. 18 Stresel se je. Bilo je prvič, da mu je bila pot v planino zoprna. Zaradi tega je ostal tudi dalje, kot je bilo treba, v Kapli. Krčmar, h kateremu je stopil, in gostje, ki so sedeli za mizami, so ga debelo pogledali. Odkod kaj prihaja, so ga vprašali; v planinl je vendar za dve klaftri snega in s Fužine naprej nl nobene poti. S krpljami že prideš, je menil jagar kar tako. Potem je pripovedoval, kak vihar je bil onikrat in kako so se trgali plazovi in pomedli toliko gamsov. Vsega ni povedal. Pivci so majali z glavaml in menili, da za nič na svetu ne bi hoteli niti en teden ne biti v tej strašni samoti. Jagar je tlesknil s prsti, ko da ni vredno besede; v resnici pa se mu je vedno manj ljubilo nazaj v planino. Toda drugega ni bilo; spraviti se je moral na pot. Ko je odhajal iz krčme, je iz hiše na drugi strani prišla mlada ženska in pripeljala dekletce za roko. Bila je belo oblečena, svetlo zeleno ruto je imela okoll ramen in svetlo rdečkasto na glavi! Sončno radosten jl je bil obraz. Šment, saj to je Veronika! Kakor kaka vila je, o katerih vedo stari povedati. Zdai obrača glavo sem k njemu. Tods glej! Ustnice so se ji namrdnile, prezirljivo se je ozrla, obrnila naglo k dekletu, ga potegnila za seboj ln odhitela... Kaj? Ko da ga je kdo po licu udaril, tako je obstal, Potem pa ga je razvnela jeza. »Prekleta coprnica!« je zaškripal. Jezno je stisnil zobe in z dolgimi koraki odhltel. Bik neumni, da se zaradi take dekline razburja! Ne, deklina ni, ampak coprnica, vražja coprnlca! Kaj mu more očitati? Pa ga ošvrkne tako, ko da ni mož, ampak švigašvaga, ki besede ne drži in ni vreden spoštovanja! Mar ni držal besede? Se več je storil, kakor sta se zmenila. Kaj se potem razburja? Mu je pač vseeno, kaj takole zafrkljivo dekle o njem mlsli! Saj vedo po vsej dolini, da grofov jagar svoje besede ne sne, da bi se lotil samega živega vraga, če bi bilo treba... Z rokami je zakrilil, kakor da je hotel prepoditi sitne mušice. Ali čim bolj se je silil, da bi pregnal misli na Veroniko, tem bolj je kuhalo In kipelo v njem. Ni mogel preboleti zaničljivega prezira, kl mu ga je Veronika očitno pokazala. Edina pot v planino je šla mimo Fužine. Jagar je bil taio zamišljen, da je opazil krčmo šele, ko je bilo le kaklh deset korakov Se do nje. Tedaj je zaflul godce, kl so na vse pretege piskali. Hola, tu pa plešejo' Začul je drsanje in udarjanje ob pod. In klarinet! Kako je ta narobe piskal! Kdo je le ta mojster, ki tako kazi? Tega si mora pogledati! Nak! Ne bo šel! Zaklel se je, da ne prestopi tega praga. Toda tistega, ki njegovemu klarinetu tako silo dela, tega si mora ogledati. Naglo je stopil v vežo in pokukal skozi priprte duri. Seveda! Vsa družina je bila spet na kupu, Murko, Lavrinc, Spela in vsi po vrsti, kar jih je bilo Kapelčanov. Iz Šmarja ni bilo nobenega. Med godci bo bili krčmar Tilen, Jozelj in tolsti Drnač, ki jo je tako neznansko narobe rezal na klarinetu. Pravkar je zopet tako zapiskal, da je jagra v ušesih zabolelo. Jezno je skočil v sobo in kar med godce; maknil je Drnaču klarlnet, dedca pa je odrinil tako, da se je na tla zvalil. »Drnač, rajši na prete žvižgaj!« Plesalci so se razleteli, zakrohotali so se in jeli rpiti: »Halo, Anza! Anza!« Ta pa je že držal klarinet v ustih, trenutek še — (n že je zapiskal, kakor je znal le on, godci za njim b pari 8o se zavrteli, Anza pa je piskal, piskal in gnal hitreje, hitreje, da se je pod tresel, da so stene odmevale, divji vriski so vžlgali vmes, dekleta so vpila, In še bolj je gnal Anza, podoben divjemu možu, podoben eatanu, v pijanem vrtincu so se poganjali pari, pot jim je lil s čela, pihali so ko meh, motiti se jim je začelo, zdaj tu, zdaj tam je omahnil kak par, na kup so omahovali in se razpršili onemoglo po kotih. Res, kakor satan se je zarežal grofov jagar; skočil je z mize, fantje in dekleta pa okoli njega: »Anza, Anza! Odkod pa ti?« »Odkod pa vi? Bi rekel, da sem vas v rnestu videl.« »Pred sto leti, da! Saj ti si se menda tudi s polži pripeljal.« »Delo sem imel.« Špela je prinesla vrč vina in je natočila največjo kupo. »Na, Anza, pij!« Jagar je v trenutku zvrnil kozarec in si ga dal še drugič in še tretjič in še četrtič naliti. Da bi bil tako nezmerno pil, tega še nihče ni videl. »Hola ho, godci, dajte katero!« je zavpila Špela. »Zdaj bova rajala midva, jaz in Anza.« Godci so udarili, Anza pa je prijel Špelo in ee zasukal z njo, da se je kar kadilo. Špeli se je tako vrtelo v glavi, da je zamižala in omahnila na jagra. Toda raj je bil kratek, kajti krčmar se je zbal za hčer in je ustavil godce. Jagar je zaklel in potisnil deklino od sebe, potem pa zagrabil za vrč in zlil vse vino vase. Vse je zastrmelo vanj, kajti mislili so, da ga bo vrglo. Ali jagar se ni opotekel, niti v hoji ga ni spodnašalo niti jezik se mu ni zapletal; očitno je bil močnejši od vina. (Daije siedi.)