Pol življenja za radio oddajnikom
Pogovorz Jožetom Mozetičem, enim od ustanoviteljev radio kluba Triglav
Med še aktivnimi radioamater-ji, člani RK TRIGLAV, ki so mu pred več kot tridesetimi leti po-stavili čvrste temelje in začrtali njegovo nadaljnjo usmeritev, je tudi Jože Mozetič - YU 3 BB. Ko sem ga obiskal na njegovem do-mu na Glavarjevi ulici, sem ga zmotil ravno sredi dela za radij-sko postajo. Pritisnil je na stika-lo, jo ugasnil (»da ne bo motila-) in si vzel čas za pogovor o ra-dioamaterstvu. dejavnosti. ki ga spremlja že več kot polovico živ-Ijenja. Iz njega so vreli spomini, tu in tam se je ustavil. pomolčal kot bi bil v zadregi ali naj pove ali ne (opravljal je službo. kjer je bil molk zlato) pa zopet naprej pletel svojo pripoved ...
»Ustanovitelji tega kluba smo bili vsi pripadniki organov za no-tranje zadeve, navdušenci, ki jim je radiooddajnik pomenil vse. So Ijudje. ki po osmih urah službe pozabijo na vse, so v službi ne-srečni, nam pa se je prepletalo delo in konjiček. Takšne sreče nima vsak,« meni Mozetič.
Sam se je z radijsko tehniko srečal kot italijanski vojak leta 1940, ko so ga »vtaknili« v radio-telegrafski tečaj in začeli učiti te-legrafijo. A so ga kaj kmalu zara-di sabotaž izključili iz tečaja. Znašel se je v taborišču. kjer je bil do kapitulacije Italije. nakar se je pridružil partizanom ter po-stal telegrafist v IX. korpusu.
»Na Cepovanu se je začela moja kanera," se spominja Po vojni pa je svojo pot nadaljeval v organih za notranje zadeve - zo-pet za radijsko postajo, kjer je bil vse do upokojitve.
Naš »šef« je bil še predvojni radioamater in počasi nas je vse zastrupil s tam. V službi smo imeli skromno opremljeno delav-nico in po rednem delu smo v njej izdelovali razne aparature. Kaj čudni so bili ti naši izdelki sestavljeni večinoma iz trofejnih
radiopostaj, zbranih z vseh ve-trov. Pravzaprav so bili to le spre-jemniki, kajti takoj po vojni ni-smo smeli oddajati, ker pač še nismo imeli ustreznih pozivnih znakov. Prve znake smo dobili avgusta 1949 - postali smo spre-jemni radioamaterji, februarja 1950 pa smo dobili znake, ki smo jih lahko uporabljali tudi za vzpo-stavljanje zvez s svetom.«
Rad se spominja tistih prvih korakov radioamaterstva pri nas, številnih zapletov in dogodiv-ščin, ki so povezane z njegovim
¦k Jože Mozetlč
konjičkom... Vmes pove še kakšno zgodbo o delu pri »poli-ciji« zgodbo, ki se zdi skoraj ne-verjetna, a je resnična in po kate-ri je bila kasneje posnetatudi TV nadaljevanka. Pa mu moram ob-Ijubiti, da o tem ne bom preveč pisal »Ni še čas, da bi vse pove-dali, dogodki so še vse preblizu. spomini živi.....
Potem začne razpredati klob-čič o tečajih za radioamaterje Veliko tečajnikov je šlo skozi nje-gove roke, mnogi se mu Se danes oglašajo z vseh krajev domovine. Zvem, da se sistem učenja tele-
grafije ni prav nič spremenil od prvih tečajev za telegrafiste, v osvobojeni Beli krajini, pa vse do danes. Spremenili pa so se učen-ci. Nekoč so vsi bili odlični tele-grafisti in dobri konstruktorji, da-nes pa se temu ne posveča več toliko pozornosti kot nekoč. Menda je kriva lahko dostopna tehnika.
Na mizi ob njem leži bronasta plaketa Nikole Tesle, eno najviž-jih odlikovanja radioamaterske organizacije. Dobil jo je za požr-tvovalno delo ob katastrofalnem potresu v Skopju. Zdi se mi, da mu je to priznanje Ijubše, kot pa visoka državna odlikovanja, ki jih tudi ima. S posebnim žarom v očeh se spominja tistih žalostnih dni v Skopju.
Bil sem v službi, ko smo spre-ieli vest o potresu. Takoj po kon-čanem delu sem sedel za ra-diooddajnik in vzpostavil zvezo s Skopjem. Ta radijski most je nato deloval neprekinjeno sedem dni in sprejeli ter posredovali smo več kot 650 sporočil. Več se nas je izmenjavalo za postajo. Ker pa naš šef ni imel razumevanja, smo dežurali le ob prostem času in v službi bili potem neprespani ter na smrt utrujeni...«
Še vro iz njega spomini. Veliko jih je, pravzaprav je neizčrpen vir zgodb. zgodbic, veselih, žalost-nih, kar poslušal bi ga. Zapomni si skoraj vse, skorajda vsako zve-zo, ki jo je kdaj vzpostavil in do danes se jih je nabralo že okoli 14.000. Pravi pa, da je postal bolj aktiven za radiooddajnikom šele zadnja leta, odkar se je upokojil tn odložil s pleč nekaj fimkcij. ki jih je imel v svoji krajevni skup-nosti »Naj sedaj stopijo mlajši v prve vrste, na njih sloni svet. oni si bodo krojili prihodnost...» pravi.
Poln je še načrtov in želja po vzpostavljanju novih zvez in skle-panju radioamaterskih pnjatelj-stev z Ijudmi dobre volje z vsega sveta
A. D.