D a r k o R a d i n j a Škavnica - kraška mikroreliefna oblika Pri proučevanju matičnega Krasa se mi je že pred leti nabralo precej gradiva tudi o drobnih površinskih oblikah in domačih imenih zanje. Med njimi so posebno svojstvene lepo oblikovane skle- diee, ki so v celoti izjedene v položna živoskalna tla tako. da morejo držati vodo, kar je tudi nji- hova osnovna karakteristika. Morda vzbujajo prav zato še posebno zanimanje, čeprav so razmeroma zelo majhne. Saj so namreč edina oblika na kraškem površju, ki drži vodo. Vododržen pa je apnenec le, če je brez kakršnih koli razpok. Ker je takega malo, tudi skalne skledioe niso posebno velike in pogostne. Najčešče so dolge dva ali tri decimetre, večje pa so precej bolj redke. Po obliki so skledioe navadno okrogle ali ovalne. Predvsem pa je zanje karakteristično, da so ši- roke in plitve, pravcate ponvice (slika 1). Globoke so navadno le nekaj centimetrov, tako da je raz- merje med dolžino in globino največkrat 5 : 1 . Posebno karakterističen pa je spodjeden rob in s« zato pri dnu širše. S previsnim obodom močno spominjajo na posebno vrsto antičnih posodic. V naši literaturi jih omenjajo le mimogrede in domala vselej z drugačno oznako, tako da je precej nejasnosti že glede imena samega. Doslej sem naletel na več ko desetino imen, s katerimi se skuša označiti eno ali drugo njihovo značilnost (korozijska kotlica, skalna kotlica, kraška kotlica; skalna jamica, kamenita jamica, vodna jamica; kamenica, škalha, škavnica: skalna ponvica, kra- ška ponvica, korozijska ponvica; skalna vdolbi- nica, korozijska vdolbinica, dnicka ipd.). Nekaj dogodkov iz zadnjega časa me je spod- budilo. da glede te reliefne oblike pišem že sedaj, čeprav zaenkrat bolj v terminološkem smislu, ker ustrezna proučevanja še niso zaključena. Najprej je bil to nesporazum, ki se mi je nedavno pri- petil v razgovoru s kolegom, ko sva za zgoraj opisani pojav uporabljala različni oznaki. Seli kasnejše pojasnjevanje je pokazalo, kaj sva v mislih pravzaprav imela. Druga vzpodbuda je bila trditev, ki sem jo nedavno cul, da je namreč srbohrvatska kamenica (1, 2) najbolj primerna in nazorna oznaka za to kamenito ponvico, češ da je izdolblenost v kamnu njena bistvena poteza in da je beseda hkrati tudi domača, slovenska. Naj- bolj pa me je spodbudil Kuna ver (3) s svojim terminološkim sestavkom o drobnih reliefnih obli- kah visokogorskega krasa, kjer omenja tudi te reliefne forme in pravi „da se bo glede ter- mina zanje težko odločiti, ker jih lahko različno imenujemo. Poleg izraza s k a l n e k o t l i c e , bi jim lahko rekli še k o r o z i j s k e k o t l i c e , k r a š k e p o n v e ali pa morda tudi k r a š k e Slika 1 — Tipično oblikovana škavnica: okrogla, plitva in spodjedcncga obada. S premerom med 20 in 30 cm ter g lob in« 5 d » 6 cm je tipična tudi po velikosti. Na sliki so vidne še druge škavnice v različnih razvojnih fazah (Šempolaj na Krasu). 60 k o t l i c e . Morda pa se bo zanje — tako nam- reč nadaljuje — ¡našlo slovensko ime, kar bi bilo najbolje." Pri terenskem proučevanju na Krasu sem se večkrat prepričal, da pravijo Kraševci tem skal- nim skledicam s t a v n i c a . Ker gre za matični Kras, imajo imena, ki so tam domača, še poseben pomen. Toda škavnica ini doma le na Krasu. Po- znajo jo tudi v Slovenski Istri, na Pivki in Trnovskem gozdu, prav tako pa tudi na Notranj- skem in Dolenjskem krasu ter v Beli krajini. V Sloveniji je torej živa na vsem kraškem ozemlju. Razlike med posameznimi pokrajinami so le v izgovorjavi, saj slišimo razen škavinica tudi še škavna in skavina oziroma škaunica, škavbica, škauba, škalba, škavla in podobno. Vse te besede prihajajo nedvomno od skala (4), ki ise ponekod narečno izgovarja skala. Odtod tudi zelo številna ledinska imena, na primer Skala, Skalce, Nad Skalo, Na Škalcah, Skalana pot, Velika in Mala Skala. Skale, pa bodi na No- tranjskem, Dolenjskem ali Štajerskem. Vdolbinica v skali je tedaj skalnica, narečno pa škaunica oziroma škavnica. Pomensko je torej izraz povsem enakovreden sli. kamenici. Oba namreč naglašata, da gre za pojav v kamnu ozi- roma v skali. Besede škavnica Slovenski pravopis ne ome- nja, prav tako tudi Pleteršnik ne. Pač pa pozna pravopis skalnico kot hidronim ( = voda v ska- lah) in topoinim Skalnica za Sv. Goro pri Gorici. Za slednjo pa je videti, da se je to ime šele kasneje preneslo na Goro. Bodisi od njenega so- škega pobočja, kjer so zares lepe škavne ali od močnih kraških izvirov ob vznožju. Zato ni docela jasno, ali je dobila Sv. Gora ime po škavmah, po izvirih v iskali, ali po svoji goli, skalnati podobi. Na slovenskem krasu, bodi primorskem, no- tranjskem ali dolenjskem, pa škavne kot ledinska imena niso tako redke, na primer Velike Škavne pri Brjah na Krasu, Škavba pri Trebnjah, Raz- drta Škavna pri Lokvi, Pri Škavbcu blizu Dolenj- skih toplic, Škavba pri Zapodjah in Škavna pri Dragatušu v Beli krajini. Se več pa je tovrstnih imen, ki označujejo različne ledinske enote: gozd, pašnik, travnik, gmajno ali njivo. Ponekod mo- remo še ¡ugotoviti, da so poimenovali te enote po škavnah, drugod pa zveza ni več jasna. Morda so bile škavlne m e d t e m pozabljene, ¡uničene ali pa gre za prenos imena, kar je pri topografskem poime- novanju pogost pojav. Zdi se, da velja to zlasti za izvire, ki pritekajo neposredno iz žive skale. Bezlaj (4) navaja razen studenca Škalnik v Polš- niku tudi še ponikalnico Škavba v Mačjem dolu pri Veliki Loki ter studenec Škavla v Hrastu in izvir Škavie v Beli Krajini. Hkrati omenja, da so tovrstna ledinska imena razširjena predvsem „v pasu Novo mesto — Trbovlje — Logatec". Skalbo ali škalbo kot živo ime za „globel, v katero se nabira voda" prvi omenja Badjura (5). Zal ne navaja, kje j o je slišal. Da je v enakem pomenu živa v okolici Postojne, pa omenja Gams (6). Na Krasu označujejo manjše, do dva ali tri decimetre velike skalne skledice za škavnice, med- tem ko pravijo večjim, navadno nad pol metra velikim, škavne. Zanimivo, da med ledinskimi imeni deminutivnih oblik nisem zasledil. Oč.tno so le škavne tiste, ki so za domačine markantne in pomembne hkrati. Škavlne, ki držijo po več desetin litrov vode, so bile na Krasu za časa nekdanjega ovoarstva zelo pripravne za napaja- nje drobnice. Skrbino so jih čuvali in ščitili pred soncem, da voda ni prehitro izhlapela. Marsi- kje so s kraško ilovico zvišali nižje dele oboda, da so držale več vode. Največkrat je ravno po takih škavnah dobila ime bližnja okolica, pašnik, travnik ali gozd. Blizu Kostanjevice na Krasu služi za napajanje divjadi obsežna škavna, ki je po velikosti prav- cato korito, dolgo več ko dva metra (slika 2). Velike škavne so še pri Brjah, Kosoveljah, Lokvi, Lipici in še kje. Velike skalne kotiice (to je škavne), dva in več metrov široke, omenja z vi- sokogorskega krasa tudi Kuna ver (7). Pravzaprav je škavnic in škaven veliko več kot si navadno mislimo. O njihovi razširjenosti imamo največkrat napačni vtis zato, ker so škavnice navadno na bolj skalnatih, bolj razjedenih in zato tudi bolj od - ročnih legah. Terminološko se škavnica-škavna odlikuje po treh zelo pomembnih svojstvih. Prvič, zelo na- zorno nam označuje bistvo te drobne reliefne oblike, namreč njeno genetično navezanost na živo skalo. Drugič, gre za domačo še živo besedo, ki se dokaj lenotno pojmuje, namreč kot vdolbinica z vodo v živi skali. In tretjič, znana je še v vseh slovenskih kraških pokrajinah. Mogli bi sicer izbirati med škavno in škalbo. Toda škavna je bolj pripravna, ker za škalbo deminutivna oblika ni v navadi. Glede pisave škavnica-škavna ali škalnica-škalna pa predlagam, da uporabljamo prvi dve, ker bi pri drugih dveh — če bi bili glede knjižnega jezika dosledni — morali prav- zaprav pisati skalnica-skalna, kar pa je že močno oddaljeno od sedaj žive oblike. Pojmovno in terminološko sta tu še dva pro- blema. Skalne vdolbinioe ne nastajajo samo na zakraselem površju temveč tudi drugod, na pri- mer v kraških jamah in to na tleh, stenah ali stropu, nastajajo pa tudi ob imorski obali in v rečnih koritih. Pri tem gre sicer za sorodne a vendarle različne oblike in za različno genezo. Zato s pojmom škavna ne moremo ustrezno za- jeti vseh teh oblik, pa tudi prave potrebe ni, ker imamo zanje, vsaj za nekatere, na primer drasle, posebna imena. Izraz škavinica naj bi obdržali le za vdolbinioe na kraškem površju in za tiste v tleh kraških jam, ki so v zvezi s stoječo vodo tako kot one na površju, torej nedvomno rezultat korozijskih procesov. Take jamske škavnice so na primer v začetnem delu Škocjanskih jam. Glede dosedanjih izrazov, ki se skušajo vpe- ljati za škavtnico. pa velja predvsem to, da so eni po svojem pomenu preohlapni, medtem ko so 61 drugi, zlasti glede generične opredelitve pojava, preozki. Pri doslej najbolj pogostnem izrazu — koro- zijska kotliea — je nevšečno to, da se uporab- lja v zelo širokem smislu; ne le v pomenu stavnice temveč tudi za druge, zelo različno oblikovane in različno nastale vdolbine v kraškem podzemlju, ki največkrat niti ne nastajajo na tleli kot zaprte oblike temveč predvsem na stenah in stropovju jam. Razen tega je pri vseh teh kotlicah sporna tudi geneza. Saj diskusije o njihovem erozijskem oziroma korozijskem poreklu še vedno niso za- ključene. Ge bi hoteli obdržati ta izraz kot skupno ime za različne vrste in različne oblike vseh živo- skalnih kotanj — taka oznaka je namreč potrebna — potem bi bolj kazalo uporabljati izraz s k a I n e k o t l i c e , kamor bi prištevali tudi one v rečnih koritih in v morski brežini. Za posamezne vrste teh kotlic pa bi uporabljali določnejše oznake. Ena od teh je tudi škavnica. Glede na genezo bi sicer v načelu mogli govo- riti o korozijskih in erozijskih kotlicah. Ker pa se pri tvorbi oba procesa pogosto prepletata, bi se morali najprej dogovoriti, kdaj poimenujemo obliko po enem, kdaj po drugem. Ce jo bomo imenovali po prevladujočem procesu, se bo treba dogovoriti tudi glede meritvenih metod. Ne sme nas začuditi, da o drobnih reliefnih oblikah še nimamo dognane in ¡ustaljene termino- logije in da ne poznamo dovolj domačih imen zanje. Sodobna geomorfologija ee namreč šele v zadnjem času načrtno usmerja v proučevanje mikroreliefa. Da je bil ta doslej zanemarjen, je deloma umljivo spričo njegov ih neznatnih dimen- zij ne pa tudi spričo njegove splošne razširjenosti. Danes pa se skuša ravno s pomočjo drobnih reliefnih potez osvetliti v riiarsičem še vedno sporno strukturo morfogenetskih procesov, kar velja posebno za kraški relief. V* okviru teh morfogenetskih študij dobivajo drobne kraške oblike močno na pomenu. Da je bil mikrorelief zanemarjen. spoznamo že po tem. da njegova terminologija tudi drugod po svetu še ni ustaljena in dognana. Pri nemških geomorfologih prav tako ni enotnosti in uporab- ljajo na primer za škavnico več oznak: Trichter- karren (8), Napfkarneii (9), Nischenkarren (10), Losungsnischen (11) itd. Bogli, eden najbolj zna- nih tovrstnih raziskovalcev, je začel uporabljati sh. kameinico (12) in ni izključeno, da bodo oznako sprejeli v mednarodno literaturo. Tokrat smo očitno zamudili priložnost, da bi domače ime s klasičnega krasa pravočasno posre- dovali mednarodnemu znanstvenemu krogu, ki bi ga nedvomno sprejel. V nenaseljenem visokogor- skem alpskem svetu, kjer škavnice še največ pro- učujejo, domačih imen ni, medtem ko so na našem obljudenem kraškem ozemlju enako razšir- jena kot druga kraška imena, ki so v preteklosti našla pot v mednarodno kraško terminologijo. Glede imena kamenica je videti, da ga je Bogli na hrvatskem krasu sam odkril, podobno kot so « Slika 2 — Velika in /. v o d o stalno napolnjena koritasla škavna. dolga vež ko 2 m. Korozi jsko dinamiko pospešuje v n je j nakopičen organski svet, živ in odmrl , ki je bogat vir bioge.nega C 0 2 (Hudi log na Krasu). tuji raziskovalci odkrivali naša domača kraška imqna tudi že v preteklosti! Ob vsem tem gre še za naslednji problem: Škav|nice se tudi med seboj razlikujejo in je vi- deti, da gre za več tipov oziroma podtipov. Pri tem ne gre le za različne razvojne stadije temveč" tudi za učinke različnega prirodnega okolja, v katerem so nastale. Ze na našem krasu ugotavlja- mo, da so razen celih škavnic tudi odprte. Pri slednjih je del oboda znižan in škavnice vode ne drže več. Ene in druge pa so le dve razvojni obliki istega procesa. Tem drugim pravijo na Krasu razdrte škavnice. Oznaka se mi zaradi adjektiva, ki ponazarja bolj mehanične kot ke- mične učinke, ne zdi posebno primerna. Ustrez- nejši bi bil izraz odprta škavnica. Ta pa ni vselej rezultat starejšega stadija, temveč se morejo škavnice že od vsega začetka razvijati polkrožno, odprto. Medtem ko so škavnice na Dinarskem krasu v bistvu enotnega tipa in moremo razlike glede sekundarnih znakov posebej opredeliti (ovalne, koritaste, spodjedene, odprte), pa se zdi, da so škavnice švicarskih in nemških Alp v marsičem drugačne. Po opisu in fotografijah sodeč so tako imeno- vane Trichterkarren (8) dejansko posebnega, lija- kastega tipa in to oznako zaslužijo. Tudi Niscben- karren oziroma Fusstritten (10) dejansko spomi- njajo na niše v steni oziroma na delne odtise stopal. Od škavnic dinarskega krasa pa se razli- kujejo tudi po tem, da so globlje in na bolj nagnjenih tleh ter iso brez previsnega roba in le enostransko razvite. Gre prazaprav za posebne oblike, ki so znane tudi iz našega visokogorskega krasa in jih Kuna ver (3) označuje kot polk rožne korozijske izjedenine. Zanje je karakteristično, da so pretežno na bolj nagnjenem svetu, tudi do 30° naklona, medtem ko so škavnice praviloma na ravni ah vsaj zelo položni podlagi. In slednjič še o genezi škavnic. Opazovanja kažejo, da kemično razjedanje apnenca že na manjši, čeprav na videz homogeni skalni ploskvi, ni povsod enako. Različno je po intenzivnosti in usmerjenosti. Kjer pride zaradi te selektivne ko- rozije do lokalno bolj dinamičnega in koncentrično usmerjenega izjedanja, se apnenec hitreje uničuje in začenja nastajati vdolbinica. Proces se pospeši, ko začno učinkovati na podlago tudi še kisline, ki jih Ustvarjajo v teh nastajajočih miniaturnih de- presijah nabirajoče se organske snovi (listje, mah, hšaj, alge, prst). Oblika škavnic Kaže, da gre sicer za lokalno koncentrirano korozijo, ki pa vdolbinioe hitreje širi kot poglablja. Učinki bočne korozije se uve- ljavljajo zlasti v starejših razvojnih stadijih. Škav- nice so najbolj prepričljive korozijske mikrore- lieine oblike in hkrati tudi najbolj monogenetske narave. V podrobnosti je seveda tudi njih geneza precej zapletena, kar velja zlasti za posamezne razvojne faze in za učinkovanje glede atmosfer- skega oziroma biogenega CO,. Po Rogliou (2) naj bi bile škavnice sploh rezultat biokemičnih pro- cesov, kar pa za one v podzemlju in visokogorju ne more veljati. Nekateri pripisujejo škavnicam zonalnost (10). V Alpah naj bi bile predvsem v pasu med 1900 in 2250 ¡m. Proučevanja pri nas pa kažejo, da se raztezajo škavnice od morske obale de najvišjih delov naših Alp. Toda glede na to, da so razvite v mediteranskem, kontinentalnem in visokogor- skem podnebju, je med njimi tudi marsikatera razlika. V visokogorski klimi so navadno globlje ki bolj lijakaste, v mediteranski pa bolj plitve in bolj spodjedenih robov. Take poteze in razlike dajejo škavnicam večji pomen kot bi ga sicer imele glede na svojo velikost. Večji pomen imajo zato, ker morejo s svojimi klimomorfogenetskimi potezami prispevati k razumevanju kraške mor- logeneze in kraškega reliefa nasploh. SkaVnice so tudi na pokritem krasu, kakor sklepamo po redkih primerih, ki smo jih našli na umetno razgaljenih škrapljah. Od onih na golih tleh se razlikujejo po blagih in gladkih oblikah, brez kakršnih koli ostrih robov ali spodjedenega oboda. Izjemoma se razvijajo škavnice tudi na sili- katnih kameninah (13). Zelo lepa primera dveh škaven (vvather pit) na granitu sta prikazana v Demekovi študiji (14). Škavnice štejejo nekateri za eno izmed oblik škrapljastega površja. A glede na to, da so prve rezultat stoječe vode in radialno usmerjene koro- zije, medtem ko so škraplje delo linearno odteka- joče vode, so škavnice tudi generično samostojna mikroreliefna oblika. LITERATURA (1) J. Cvi j ic , Geomor fo log i ja , Beograd, 1926. (2) J. Roglič , Zaravni na vapnencima. Geografski glasnik, Zagreb, 1958. (3) J. Kunaver, Terminolog i ja visokogorskih kraških obl ik, Geografski vestnik, Ljubl jana, 1962. (4) F. Bezlaj, Slovenska vodna imena, I I , Ljubl jana, 1961. (5) R. Badjura, Ljudska geograf i ja . Ljubl jana, 1953. (6) I. Gams, Meritve korozi jske intenzitete v Sloveniji in nj ihov pomen za geomor fo log i j o . Geografski vestnik, Ljubl jana, 1963. (7) J. Kunaver, Visokogorski kras v vzhodnih Julijskih in Kamniških Alpah. Geografski vestnik, Ljubl jana, 1961. (8) A. Bögli , Probleme der Karrenbildung. Geogr . Helve - tica, 6, Bern, 1951. (9) Speläologisches Fachwörterbuch, W i e n , 1965. (10) K . Haserodt, Unersuchungen zur Höhen- und Alters- gliederung der Karst formen in den Nördlichen Kalk- alpen, Münch. Gcogr . , 27, 1965. (11) J. Lechner, Neue Formen des Hochgebirgskarstes im Toten Gebirge. Mitt. Höhlenkomm. , Wien , 1953. (12) A. Bögli , Kalklösung und Karrenbildung. Z. f. Geom. , S 2, Berlin, 1960. (13) D. Gavrilovie, .Kameäiee na magmatskim stenama Ju- goslavije, Zb. Geogr . inšt. PMF, X X I , Beograd, 1966. (14) J. Demek, Slope development in granite aeras o f Bohemian Massif, Z. f. Geom. , S 5, Berlin, 1964. (15) D. Gavri lovic , Kamenice — mali korozivni oblici na krečnjaku, gl. sop. geogr. dr. , X L I V , 1, Beograd, 1964. 63 »