mjim zä ME LJyfe ff^E ^ A A A & L. 873S9 Tiskal R. Šeber v Postojni. VSEBINA. Spomladanska noč....................1 Iz življenja odličnega rodoljuba..........15 Nezadovoljnost...........37 Iz predmestja ...........50 Profesor Kosirnik....................68 Križev pot............87 Pred ciljem............105 Krona..............120 Hudodelec............132 Kralj Malhus ...........145 Spomladanska noč. Kakor človeku, ki stoji nad prepadom in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega solnca, in gleda začuden, ves otroško vesel in širi roke v čudovitem hrepenenju, in širi roke in se sklanja in trepeče in pada, in pada in ne vidi, kakö rde skale od njegove krvi, ne čuti bolečine, ne strahu, ne kesanja, in odpira velike, vesele oči in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega solnca, in vidi čudovite, vse bele device, obraze nedolžne, oči sanjajoče in tihe smehljaje, posluša pesmi, otožne in sladke, in vzdiha od pijane, razbrzdane sreče in iztega roke po belih rokah, ki trosijo rože na postelj njegovo, in ne vidi, kakö rde skale od njegove krvi, in ne čuti, da mu diha smrtni dih v obraz - tako je meni v tem življenju mračnem. Utrujen od dolge večerne poti sem ležal na zofi z zatisnjenimi očmi. Zmračilo se je bilo; skozi odprto okno je prihajal v sobo vlažen hlad .... Vse bi pretrpel, ker prenesem mnogo in -nisem razvajen. Kolikokrat me je že zgrabila burja življenja! Odnesla mi je klobuk, druge škode ni bilo. In tako se človek privadi; zavije se v suknjo ter se uda svoji usodi. Ali to bi se ne bilo smelo zgoditi! Imel sem toliko dragocenosti, in vse zapravljeno, vse izgubljeno; izgubljeno in zapravljeno brez kesanja. Ob tej izgubi pa me-je obšla tolika žalost, da me je spremenila v mehkega otroka. Ni bila dragocenost lepša in dražja od drugih, ali jaz sem jo ljubil; skrival sem jo v svojem srcu in je nisem pokazal nikomur. Oklenil sem se te ženske, sam Bog vedi kako. Grenko in tesno mi je, kadar se spomnim nanjo. Ugrabil mi jo je bil tisti, ki mi je ugrabil vse drugo. Čisto na lepem me je okradel, sredi ceste, pričo vseh ljudi. In naposled mi je vzel še njo. Njo sladkooko, temnolaso. Komaj sem jo bil poljubil in že se je izvila tiho iz mojega objema; niti ozrla se ni na moj prestrašeni obraz. Samo pomignil je, rekel je eno samo besedo in izvila se je iz mojega objema ter se niti ozrla ni na moj prestrašeni obraz . . . Vse moje življenje je posvečeno brezvspešnemu, popolnoma brezvspešnemu boju. Moj sovražnik je neranljiv in nesmrten. Rodil se je s prvim človekom in se je množil in redil in danes živi v tisočerih telesih tisočero življenje. V svoji celoti neizmeren, ve-soljnost sama; viden samo v posameznih udih in viden v svojih delih. Posamezni udje njegovi so časih neznatni, skoro bi se zdelo človeku, da niti škodljivi niso. To je zavedlo mnogo poštenih ljudi, da ga puste pri miru in da se jim zdi nespametno in nepotrebno, boriti se z njim in prelivati kri brez velike koristi. Ali že ti nazori so del njega samega; zakaj on je prekanjen in se pojavlja časih na čudovito nedolžen način. Mnogo pa jih je bilo in jih je nekaj še zmirom, M jim je bilo usojeno ob rojstvu, da prelijejo srčno kri v boju z neizmernim in nevidnim sovražnikom. Vsi po vrsti so propadli, prelili so poslednjo kapljo, ali on se je smehljal: srbela ga je komaj koža od njihovih udarcev. Nekateri izmed njih so vedeli, da je boj brezvspešen, zato je bilo njihovo trpljenje lažje in kar je glavno: osramočeni niso bili, ko so padali premagani na kolena. Tisti sveti, čisti ljudje, ki so verovali vase in v svoje delo, pa so bili uničeni na duši in na telesu; ko so umirali, ni bilo smehljaja na njihovih ustnicah. Na nebu so se zasvetile zvezde; zdele so se mi iako blizu, da bi jih skoro dosegel z roko. Vse so hitele na južno stran in moje misli so hitele z njimi. -Moje staro, izsušeno in izpraznjeno srce je bilo polno melanholije. Toliko je človek doživel, toliko je mislil in toliko trpel; kar mu je bilo nekdaj oddaljeno in sveto, leži danes v vsakdanji umazanosti na njegovi •dlani; izpraznil je tisto znano čašo življenja in ljubezni in spoznal je prepozno, da je pil ostudne pomive: — in na koncu vsega leže melanholija v njegovo srce in •zaželi si mladosti, tiste vesele pomladanske mladosti, z vsemi zastarelimi ideali, z vijolicami in luno in wnjenimi sladkimi očmi« . . . Ves gnus je nenadoma pozabljen. Da bi mi nje ne bil ugrabil, nje sladkooke, temnolase ! - Ne morem mu zameriti: tudi jaz ga zalezujem in tudi jaz nimam usmiljenja z njim. Ali če je mislil, da me je podrl na kolena, tedaj se je neizmerno zmotil . . . Zbogom, ti sladkooka, temnolasa! Dobro je, da nima človek ničesar več, da je na svetu nag in ubožen. Dokler je zaljubljen, zaljubljen v karkoli, je slab in obziren; ne upa se udariti, boji se stopiti. Ljubezen v srcu, v nogah protin. Da bi mi bilo ostalo še kaj od veselega bogastva moje mladosti, vrgel bi od sebe zadnje ostanke. Zakaj dobro je, da je človek nag in ubožen . . . Moje trepalnice so težke, skoro so zlezle popolnoma na oči. Ali kljub temu vidim zvezdo tam nad streho, poleg dimnika. Vidim jo natanko, kako tre-peče; obstala je v zadregi in si ne upa dalje. Lepo bi bilo in prijetno, da bi se spotaknila ta lepa in prijetna zvezda ter padla naravnost v sajasti dimnik in zažvenketala v kuhinji baš tisti trenotek, ko bi stala debela kuharica v sami srajci pred posteljo ter si obirala bolhe . . . Čudne reči se pripete časih. Človeška natura je razcepljena v dvoje velikih nagnenj, ki si nasprotujeta neprestano; prvo nagnenje je revolucijonarno, drugo policijsko. Časih nadvlada revolucijonar, trenotek pozneje policist. In boj med tema dvema dušama se imenuje zgodovina človeškega rodu. Neprestano umirajo bogovi in neprestano se porajajo drugi, ki se razlii, Potice... meso..." Nato pa je sedel, ker so se mu noge tresle in se mu je vrtilo pred očmi. „In še desetico so mi dali povrhu ..." Zavistno so ga gledale vse štiri sestre in celo oče se je ozrl postrani iz kota. Zdaj se je spominjal na vse to in hipoma ga je spreletelo, da ne bo nikoli konca. Da, zmirom, zmirom brez konca, kakor kolo, bodo tekli dnevi: zjutraj košček kruha, opoldne močnik, zvečer košček kruha ... da bi imel košček kruha in korec vode! . . . da zmirom, zmirom in mati bo sedela v kuhinji, glavo v rokah in izza prstov bodo kapale neprestano debele solze . . . Sam ni vedel kako se je zgodilo . , . udaril je s čelom ob hrastov les, križ je ležal na kamenju pred njim. Tako je padel JVlarko vdrugič pod križem. V obraz mu je zasopel smrad iz cerkovnikovih ust: „Fant, ali naj te primem za ušesa? Kaj imaš na riti oči?" In mu je zakopal prste v roko, da je Marka zelo zabolelo ter ga je stresel. „Poberi!" Zadaj se je oglasil gospod: „Fant, pa bi bil ostal doma! Te bo treba prijeti za lase, da boš vedel koga nosiš!" Marko je vzdignil križ visoko, visoko, da je gledal Kristus daleč naokoli po pusti pokrajini. Ozrl se ni bil Marko ne na gospoda, ne na cerkovnika, ali videl je dvoje strašnih obrazov, ki sta gledala nanj kakor bele oči, ki se bližajo ponoči, kadar je vse tiho. Mrzlo mu je curljalo po telesu, kot da bi mu zlivali vodo za vrat in tresel se je. Procesija se je vila zmirom dalje, zmirom navkreber, bližala se je gozdu. Ali namesto da bi se bila pot zožila, da bi se skrila v senco, se je še zelo razširila, tako da je segala preko nje le tu pa tam senca smrekovega vršička. Tla so bila ilovnata, razrita in razpokana. Rdečkastorjav prah se je vzdigal za procesijo. Gozd je bil redek, široke golice so bile poraščene s praprotjo ali pokrite za ped visoko z orumenelim bodičevjem. Tenke sence smrek so risale čudne Ornamente. Šlo je zdaj zelo navkreber, tako da so hodili počasi, vsi sključeni in trudni. In žgalo je, razbeljen dež je lil na zemljo, pot je bila pokrita z žerjavico. Solnce je stalo že skoro sredi neba, v strašnem veličanstvu. Marko se je tresel, ali utrujenost ga je minila, odleglo mu je. Stopal je malomarno, križa skoro ni čutil v rokah, -- kot da bi ga bil privezal kdo z vrvjo krog pasu ter ga vlekel za sabo. Hodil je, -kamorkoli, saj je vseeno. Saj ne bo minilo nikoli; kar naprej, kamor je. Žejalo ga je, - ali kaj more človek, če ni vode in če je nikoli ne bo? Lačen je bil, — ali kaj more človek, če mu je tako namenjeno? Kar zmirom naprej, brez konca. Tam zadaj hodita cerkovnik in gospod in ga priganjata, žugata mu s kropilnikom in brevirjem. Ali čemii ga priganjata, saj gre sam! Zmirom naprej gre, žejen in lačen, zmirom naprej in ne misli več na latinsko šolo. To je bilo tako neumno, kakor če je časih mislil, ko je prihajal iz šole: «Morda je zdajle vsa miza polna dobrih stvari'; mati se smeje od veselja, celo očetu se tresejo brki. Hipoma se je vse spremenilo, - nekdo je prišel in je prinesel vsega." Tako sladka je bila misel, da se je spremenila v pričakovanje in da je odprl vrata z nemirnim srcem in pridržano sapo. Materin obraz je bil objokan kakor zmirom, oče je sedel tiho za mizo in na mizi je bila skleda koruznega močnika . . . Latinska šola in vse to, - same neumnosti. Nikoli ne bo konca. Gospod in cerkovnik zadaj, s kropilnikom in brevirjem, strašna, neizmerna pot, težek kamen v želodcu ... Da bi človek umrl. Ali je potem konec? Pekel je potem, večen ogenj, večno poželenje po korcu hladne vode . . . Na dnu svojega srca je Marko sovražil Boga, ni mu mogel oprostiti, da ga je prosil nekoč zastonj vso noč. Večerje ni bilo, dela ni bilo. Očeta je obšlo nenadoma, hodil je s trdimi koraki gor pa dol in klel strahovite kletve, da se je mati tresla v kotu in da so se otroci jokali. Marko ni mogel zaspati in videl je, da je vstala mati ponoči in da je pokleknila ob postelji in da je jokala in molila do jutra. Tudi Marko je molil vso noč, ali jokal ni. Ležal je v postelji s široko odprtimi očmi in pogovarjal se je z Bogom kakor prej nikoli; zdelo se mu je, da je bil čisto blizu njega, čutil je skoro na čelu dih njegov, njegovo vseljubečo, blago roko. In toplo, sladko zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel je, da bo drugo jutro vse drugače in zaspal je miren. Toda zjutraj ni bilo kruha, strašen dan je bil; šele ob desetih je prinesla mati hlebec in kar zgrudila se je na klop; ozmerjali so jo bili, beračico. Ali ona ni jokala zaradi tega, jokala je zato, ker jo je bil varal Bog, ki ga je prosila in rotila vso noč na trudnih kolenih. Od takrat je Marko sovražil Boga . . . Zato je vedel da pride v pekel, kjer je večen ogenj in večno poželenje po korcu hladne vode . . . Tako se vije pot neprestano, v žeji in lakoti in grozni žalosti, vije se proti peklu, a vije se navkreber. Čudno je, da se vije navkreber, ali pa se Marko moti; pot gre navzdol, zakaj gori so nebesa, a pekel je spodaj. Kako si je mogel misliti, da gre pot navkreber? . . . »Kako pa hodiš, ali si pijan?" iVlarko je slišal cerkovnikov glas, a odgovoril je samo v mislih: „Saj grem, za božjo voljo, saj grem; cemü pa me preganjate. Saj ne maram ničesar, ne marelic, ne pomaranč, ničesar, samo ne tepite me, za božjo voljo, saj grem!" Kako ga preganjajo, rabeljni! Zasmilila se mu je mati, ki je tako slaba in bo-lehna in ki nikoli nič ne je. Svoj kruh spravlja za JVlimico, ki je še neumna, a zase odščipne drobtino, ki bi bila komaj za mravljinca, pomoči jo v vodo — in to je njena večerja; Marku se je paralo srce, kadar jo je videl, kako je gledala objokana, vsa v strahu, kakor tič, če ga zgrabi trda pest in ga tišči za vrat. Marko bi ji kaj rekel, ali če se je stisnil k nji, se je zajokala še bolj in kakor od svinca so kapale solze Marku na obraz in na roke. In zdaj mora mati, lačna in žejna, po tem trdem kamenju, v tem neusmiljenem solncu. Tudi sestre so se mu smilile. Francka je že pametna, še večja kakor on, zatd hodi krepko, četudi je lačna, a joka se samo zaradi drugih in zaradi matere. Marku se je še bolj smilila, ker je jokala zaradi drugih. Ali uboga Mimica, dete - Marko je zdaj začutil, kako mu je Mimica pri srcu. Majhna je še in neumna, pa mora vsako nedeljo mimo pomaranč, marelic, medenih punc pod cerkvijo, ubožica. Da bi jo mogel vzeti vsaj v naročje, pa ima križ v rokah; a Francka je preslaba, padla bi, če bi imela Mimico v naročju. Kaj šele mati! Tako se drže za roke, Mi-mica na sredi, a Francka pri materi, da bi se materi kaj ne zgodilo. In tudi oče se je smilil Marku. Hodil je trdno, sključen v dve gubi, obraz suh, obrvi na-mršene; rekel ni besedice in niti zavzdihnil ni, a časih se je ozrl postrani, tiho, na mater, na štiri sestre, na Marka, ki je nosil križ spredaj in še bolj se je sključil. Šli so neprestano, lačni, žejni, trudni, po brezkončni kamnati poti, pod neusmiljenim solncem, zadaj pa sta jih pehala in preganjala cerkovnik in gospod s kro-pilnikom in brevirjem. Nikjer ni rešitve, ne sladkega počitka, ne korca vode, ne drobtine kruha. Hudobni ljudje jedo marelice in pomaranče, pa se še ne ozro, da bi jim vrgli košček, ubogim, lačnim; Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih in konec bi bilo lakote in žeje; toda on posluša pobožno molitev in jo zasmehuje. »Prokleti! Prokleti!" je streslo Marka po vsem telesu. Oči so se mu izbuljile: strašno težak je bil križ, tako da je omahoval z iijim, a solnce je segalo dol s čudno, dolgo, zlato buciko, nagajalo mu je naj-prvo pred očmi, nato pa mu jo je počasi zasajalo v glavo, skozi čelo. Vzdignil se je najvišji klanec; tam zadaj, za smrekami, se je že videlo jabolko na zvoniku podružnice. Ali Marko ga ni videl. Silen strah ga je obšel, ko je ugledal strašni klanec, - strašni prepad. In poslednje upanje ga je obšlo obenem, - bežati! »Mati! Mati! Ne tod gor, ne tjä dol! Bežite mati, na to stran, ti Francka, na ono! Vleči Mimico sabo! Mati, da nas ne vjamejo!" Iskal je njeno roko, omahoval je, križ je treščil na pot pod klancem, in Marko se je spotaknil obenj in se je udaril s čelom ob les. Prepozno je bilo . . . Nesli so ga h kmetu, ki je imel svojo hišo ob cerkvi. Zvečer so ga spravili domu in tam je Marko umrl. frecj ciljen). ßilo je prvega v mescu in Kari Jereb se je napravil v gledališče. Vznemirjen je bil kakor redkokdaj. Pričakoval je nečesa velikega, lepega in tresel se je od nestrpnosti; a obenem ga je dušila v grlu rezka, razjedajoča žalost. Öb šestih že se je odpravil od doma in hodil je po ulicah z naglimi koraki, kot da bi imel pred sabo določen cilj. Nebo je bilo jasno, umito od dežja. Deževalo je skoro vse popoldne, a na večer se je zjasnilo in tlak se je posušil v četrt uri. Pihal je hladen veter; prinašal je iz parka polorumenelo listje ter ga trosil po ulicah. Strehe so se še svetile v solncu, ali svetloba se je dvigala, trepetala samo še na najvišjih stolpih ter izginila na zahod. Ob ulicah so se zasvetile medle luči plinovih svetilk. Jereb se je ogibal" širokih, gosto obljudenih cest. Ulice, po katerih je hodil, so bile že globoko v senci; svetilke so stale daleč narazen druga od druge. "Srečaval je delavce, ki so se vračali iz fabrik, šivilje, -služkinje, pijance in postopače. V tej družbi se je čutil domačega, hodil je svobodno in naravno ter se udajal svojim mislim brez strahu in sramežljivosti. Ali drugače je bilo, če je zašel slučajno in nenadno na veliko cesto z visokimi, bogatimi poslopji in elegantnim občinstvom. Zlezel je nekako vase, sklonil je glavo, a z rokami in nogami ni vedel kaj početi. Bilo ga je sram, čutil se je majhnega, zanemarjenega, smešnega; kot da bi s svojo zunanjostjo, s svojo ogoljeno obleko, s svojim plašnim, predmestnim obrazom in s svojimi nerodnimi kretnjami motil in kvaril elegantno lice velikega mesta. Zdelo se mu je, da se ozirajo nanj s preziranjem, z razžaljivo radovednostjo. Srce mu je bilo, kadar je ugledal katero imed tistih lepih, ponosnih žensk, ki jih srečava človek na velikomestnih ulicah: obraz bel in hladen, oči mokre, mirne, trudne od uživanja, telo vitko in ■elastično in obleka rafinirano enostavna, tako da bolj odkriva polne ude, nego jih zakriva. Jereb se je stresel, jDOgledal je z motnim, tiho poželjivim pogledom na beli obraz, na visoke grudi, na valovite črte ledij in Jiog in čutil se je še bolj smešnega in preziranja l/rednega. Ob najbližnjem ovinku je zavil v stransko ulico ter se studil sam sebi zaradi vročih misli, ki 50 ga bile ravnokar vsega osvojile. Ali ta stud je bil samo površen, skoro umetno narejen. Takoj ko je stopil v razriti tlak temne, ozke ulice, so se dvignile njegove sanje v nebeško daljavo. Pridobil si je neizmernega bogastva in kraljeval je nad hišami in ljudmi; v visoki palači ob velikomestni cesti je kraljeval. In največji prešestnik je bil naokoli. Vse tiste lepe, hladne, ponosne ženske s polnimi grudmi in obokanimi ledji, - vse po vrsti jih je imel, ono sinoči, to nocoj. Oblečene so bile, kakor jih je oblekla njegova vroča fantazija; njih mlada telesa je ogrnil s svojo vročo fantazijo in obleke so bile pomladanske pesmi; na vratu in v laseh so se svetili motni biseri. Motni beli biseri v temnordečih laseh; večerni žarki na večernih valovih. Njegov park je bil tolik, da so ga namakale široke reke (med visokimi vrbami so šumeli zamolklo njih zeleni valovi in iz zelenih valov so se dvigala bela telesa njegovih ljubic) in da se mu ni videlo ne konca ne kraja. Kadar je zibal veter košate vrhove, je šumelo neskončno morje. Tod okoli, na mehkem mahu, v skritih lopah (rdeče-rožasti, široki divani so bili v teh lopah, tako globoko v senci, da jih je človek komaj opazil), tod okoli je hodil z njimi, z ono sinoči, s to nocoj . . . Pred gledališčem je bilo živahno, ljudje so stali ob portalu ter kadili cigarete in se razgovarjali, vozovi 80 prihajali in čipke so šumele, ko so stopale iz vozov debele, bogato oblečene dostojne dame in vitke ljubice plešastih trgovcev in izsesanih kavalirjev. Jereb se je prestrašil gneče; bal se je, da bi se ne obdrgnil s svojim nespretnim komolcem, s svojo oprašeno obleko ob parfumirano, čisto toaleto ter si tako nakopal neprijaznost in zasluženo zaničevanje lepe dame. Splazil se je plah in ponižen ob zidu ter se napotil po stopnicah na tretjo galerijo. Ko je sedel na svoj prostor, se je mahoma pordečilo njegovo lice in vzdignil je glavo. Prišel je zgodaj; galerije so bile že precej polne, a spodaj v parterju je stalo med sedeži samo par starih Židov; tudi lože so bile še skoro prazne. In prijetno mu je bilo, da je bil prišel tako zgodaj. Ves je bil poln trepetajočega, pol veselega, pol bolestnega pričakovanja. Mučilo ga je, da bi stokal od bolečine, ali ta bolečina je bila razkošno sladka, kot da bi mu trgali ljubice beli zobje meso iz telesa. Njegova lica so gorela in njegove široko odprte oči so sanjale poželjive sanje. Obleke so šumele, mnogoštevilne duri so se odpirale in zapirale, gledališče se je polagoma polnilo. Gledal je na levo, v ložo prvega reda, tretjo od odra. Loža je bila še temna in lotevala se ga je tiha, komaj zavedna bojazen. Bal se je same misli, da bi bilo vse pričakovanje prazno, da bi bil ves večer izgubljen, uničen. Samo enkrat se je vračal tako iz gledališča in ni se hotel spominjati tiste neizmerno žalostne noči; kako, da bi jo živel še enkrat, vso dolgo, prazno noč! . . . Nekdo se je zasmejal glasno v parterju in Jereb se je ozrl dol. Ko je dvignil glavo, je bila loža razsvetljena in visoka, mlada, morda komaj dvajsetletna ženska, je stala v ospredju. Jereb se je sklonil; žile na čelu in na sencih so se mu napele, tako se mu je izlila kri v obraz in iz obraza v srce. Za njo je stal prileten, visok in plečat človek; redke lase je imel počesane na plešo, ki se je dvigala precej daleč iz obokanega čela; njegov obraz je bil krepko rezan, toda lica so bila že usehla in brez barve. Razgovarjala se nista mnogo; on je gledal s praznim, dolgočasnim pogledom po ložah in po parketu. Mimogrede se je ozrl slučajno na galerijo in Jereb se je zdrznil pod njegovim pogledom, osramočen in preplašen, kot da bi ga bil kdo sunil na cesti: »Neokretni človek, kaj nimate dovolj prostora?" Njen obraz je bil majhen, fin; skoro je izginil pod krasno težo svetlih, žarečerdečih las. Velike temno-sive oči' so gledale iz tega drobnega obraza mirno in sanjavo; sanjav in skoro otožen, truden smehljaj je ležal na ustnicah, polnih in otroških, kakor še nedotaknjenih. Polt na licih, na vratu, na razgaljenih ramah je bila tako čisto, bleščeče bela, kakor ni videl Jereb take mlade, jutranje, neomadeževane belote še nikoli v svojem življenju. Roke v naročju je sedela mirno, kot da bi vršila ne ravno neprijetno, a dolgočasno dolžnost. Oči so ji bile zastrte, brez ognja in življenja; kakor da bi ne čutila stotero pogledov, poželjivo vsesanih v njene gole rame. Ni ji bilo ne na veselje, ne na žalost, da so se dotikali nečisti, pijani pogledi njenih žarečih las, njenega nedotaknjenega in nedotakljivega drobnega obraza, njenega vratu in njenih polnih, polodprtih ustnic; ni se umikala vročim, poželjivim pogledom; nagibala se je celo nižje, da je padala svetloba naravnost na njene bele rame in na njen vrat, odgaljen globoko do mladih, polno razvitih prs. Tako je vršila svojo ne ravno neprijetno, a dolgočasno dolžnost. Jereb ni slišal natanko, kaj so govorili na odru; tudi poslušal ni posebno pazljivo. A bilo mu je pri- jetno, da so igrali, govorili in prepevali; zelo so ga veselili glasovi vijolin, ki so zazveneli časih jasno in zmagoslavno iz orkestra. Leno, sladko čustvo ga je objelo vsega; leglo mu je celo na obraz in njegove ustnice so se smehljale. Bilo mu je, kakor da bi se kopal, kot da bi ležal do ustnic v čisti, mlačni vodi, zaspan, prijetno len. In njegove oči' so se igrale prav po otroško. Gladile so počasi, z lahnimi, ljubeznivimi, kakor očetovskimi pogledi njene bujne, žarečerdeče lase, nato so drsali pogledi njegovi navzdol, nekoliko vznemirjeni, nekoliko trepetajoči, dol po nizkem, belem čelu, pobožali so mehke, ozke, lahno obokane obrvi, napotili se počasi na desno stran, dol k drobnemu ušescu, pol zakopanemu pod težkimi, rdečimi kodri, ukvarjali so se tam za trenotek s svetlim smaragdom, ki si je bil izbral svoje mesto na tistem drobnem belem ušecu, in potem so hiteli, oprezno in boječe, a pol že pijani od ljubezni, od poželenja preko mehkih gorkih, belih lic mimo čudovito ustvarjenega, prav majhno, neopazno vzbočet^ga noska do tiste neizrekljivo umetno zarezane črte, do lahko privzdignjene zgornje ustnice, ozrli so se spotoma z zadoščenjem in radostjo na vrsto krepkih belih zob, ki so gledali skrivaj izza pol odprtih, vročih, napetih ustnic, in vsesali so se naposled v te pol odprte, vroče napete ustnice, pili so do pijanosti ter zdrknili pijani in polnočnorazposajeni dol preko ozke, okrogle, bele bradice — najlepše, belobleščeče skalice na svetu -dol na vrat, na rame, na polne rame, na kralje\'ski vrat, in pili so ter se igrali, smejali se in se spotikali, in jecali od nečistega veselja ter se izgubili navsezadnje utrujeni od poželenja in nezavedni čez valovito in valujoče belo brdo med dvoje polnih deviških, v tihem spanju se zibajočih prs . . . Tako lepo so se zabavale njegove oči . . . Ali hitro je minilo vse veselje. Zadnji, ki se je poklonil pred odrom ter pokazal ob tej priliki občinstvu svojo svetlo plašo, je bil debeli režiser. Ljudje so se gnetli pri izhodih; parter je bil v trenotku prazen. Ona je vstala v loži in tudi Jereb je hitel mimo garderob in po stopnicah navzdol, da bi jo videl še enkrat. V veži je bilo zelo živahno; od vseh strani so hiteli ljudje k glavnemu izhodu. Jereb se je oziral, ali ni je ugledal v gneči in že se je bal, da je zamudil. Stisnil se je v kot ob velikih vratih, gledal na obraze, ki so prihajali mimo njega ter dihal vase parfum, ki se je dvigal iz šumečih oblek. Ves še srečen in vznemirjen od uživanja, je pozabil v tem hipu popolnoma nase; čutil se ni ne smešnega in ne nerodnega in ni se zavedal, da bi blodil za nečim nedosežnim. S hitrimi koraki je prišla proti izhodu, visoka, vitka, ogrnjena v dolg plašč. Njen spremljevalec je šel par korakov zadaj, nekoliko sklonjen, dolgočasen in zaspan. Jereb se je zdrznil; oči' so se mu omeglile-in obšlo ga je predrznoveselo, dotlej neznano razpoloženje. Stopil je med njo in njega, zadel se je obnjo, tako da je čutil njeno gorko telo, opotekel se je ter ji stopil na plašč. «Neokretni človek, kaj nimate dovolj prostora?« On ga je prijel za ramo ter ga potisnil v stran, ona se je ozrla nanj s hladnim pogledom. Nekdo se je zasmejal v bližini. Noč je bila mrzla, in Jereba je zeblo, da se je tresel. Pihal je močen veter in oblaki so se podili po nebu . . . To je hotel, ni mogoče dvomiti o tem: poljubil bi jo bil med velikimi vratmi, pričo vseh ljudi — o Bog!^ Še zadnjikrat je zatrepetalo v njem, samo mimogrede in komaj zavedno tisto predrzno razpoloženje! Zakaj bi je ne poljubil, če bi me stvar veselila in zakaj ne baš med velikimi vratmi? Nalašč bi jo poljubil, jaz razcapanec, izgubljenec! — Ali brž je prešlo, ugasnilo; le zablisnilo je v noči. Čutil je težko vso svojo veliko nesrečo, vso praznoto in smešnost svojega neznatnega življenja. Breme je nosil na svojih ramah in hodil je po ulicah kakor pijan, kakor tepen, od poštenih ljudi zasmehovan in preziran. Pot se mu je zdela neizmerno dolga, ni ji bilo konca. Sram in strah ga je bilo in hitel je proti domu, da bi se skril, zakopal, zagrnil se čez glavo. Stanoval je daleč zunaj, v tretjem nadstropju nove hiše. Zvonil je dolgo, predno je vzdramil hišnika, ki je prišel odpirat zaspan in zlovoljen. Jerebu se je zdelo, da mu je napravil krivico in opravičeval se je v zmedenih besedah; hišnik je zazehal, vzel molče desetico ter posvetil Jerebu po stopnicah. Odklenil je tiho in previdno duri v stanovanje ter šel po prstih skozi huhinjo in sprednjo sobo. Tam so ležali na dveh posteljah gospodar - fabriški delavec - njegova žena in troje otrok. Čulo se je težko dihanje, nekdo se je prevračal ter govoril v sanjah polglasno in nerazumljivo. Jereb je stopil v svoj kabinet in je napravil luč. Potem je sedel dolgo uro sključen na stolu, glavo v dlaneh, komolce uprte ob kolena. Oči so ga skelele in ustnice so se mu tresle, kakor otroku, kadar se pripravlja na jok. Vse življenje je šlo mimo njega, — grozna procesija. Vse dolgo trpljenje je šlo mimo njega, ne tisto vsakdanje, zunanje trpljenje, ki tepe telo in ki ga človek prenaša kakorkoli. Trpljenje njegovega življenja je bilo grenko, neutolažljivo in neublažljivo trpljenje preziränih, prevaranih ljudi, tistih ljudi, ki so neusmiljeno vrženi na cesto in ki nimajo mesta, kjer bi zastavili moč svojih delaželjnih rok, ki se mučijo s sanjami in velikimi načrti, ne da bi jih mogli vresničiti. Trpljenje tistih tisočev, ki so prepočasni, premalo spretni, presanjairski in premehki, da bi si napravili s komolci pot v tej divji, zaduhli gneči, ki se imenuje družba; izrinejo jih v stran, teptajo jih z nogami, dokler ne ležejo ranjeni v hladen jarek ter poginejo. Jereb se je ponižaval odkritosrčno pred drugimi ljudmi, v njegovi sramežljivosti in nerodnosti ni bilo nič hinavstva. Posebno ga je ženirala njegova uelepa zunanjost: debela glava s širokim, nad očmi surovo vzbočenim čelom, ustnice debele, brada ozka, vrat dolg in žilav, a posfciva icoščena, nerodna; naj se je oblekel kakorkoli, vse je viselo na njem ohlapno in smešno. Očital si je nečimernost in podobne reči, ali kljub temu ga je bolela njegova nerodnost in v ženski družbi je jecljal in zardeval, najrajši pa se je je ognil. Ta večer, po gledališču, pa je mislil hladno in razumno, kakor nikoli prej in spoznal je sebe in svoje življenje, Vedel je, kako pregrešno in krivično je, da leže moči njegovega razuma in njegovega srca nedotaknjene, in da se izrabljajo in kvarijo v sanjah, ki ne koristijo nikomur. Tako je družba podobna vrtnarju, ki pusti malomarno, da zaraste plevel rodoviten del njegovega vrta, Strahovito je in pregrešno, da hodi po veliko-mestnih ulicah stotisoč ljudi, ki bi hoteli delati in nimajo dela, in da hodi po istih ulicah stotisoč drugih ljudi, ki so prisiljeni, da se ukvarjejo z delom, človeka nevrednim. Vzdihnil je globoko ter se zamislil v svojo mladost. Spoznal je, da bi bilo treba silne eneržije, veliko upanja in veliko humorja, če bi se hotel pririti v sredo gneče, v tisto zlato sredo, kjer bi se redil od dela sužnjev. Zakaj prišel je naravnost iz jarka, tam je bil njegov dom. Vsi, ki jih je ljubil v svoji zgodnji mladosti, so pomrli v jarku, poginili ranjeni in blatni. Z nečastnim in gnusnim delom so daljšah prokletstvo življenja, gnani od tistega sramotnega živalskega nagona: strahu pred smrtjo. Nikoli ni mogel Jereb razumeti, kako da živi' na svetu toliko nesrečniti, zaničevanih ljudi; zakaj se mučijo z delom, ki ga sovražijo, ker jim ne koristi in jim daje komaj skorjo kruha in ki je torej nečastno in ostudno; zakaj se pote in pehajo, da bi ohranili kri v lenem toku in se v ta namen celo ponižujejo in blatijo. Ozrl se je na svoje življenje in videl je, kako se je ponižaval in blatil tudi on sam, da bi ohranil kri v lenem toku. Ali videl je obenem, da je bilo to prokleto^ poniževalno življenje sama polovica njegovega življenja, druga polovica pa je bila v sanjah, v upanju, v toliko lepših sanjah, kolikor bolj ga je žulilo breme na ramah. Kar je izkusil, vse, kar je mislil in čutil, je izlil v te sanje, ker ni imel prilike in ker mu ni bilo dovoljeno, da bi izlil svojo moč v koristno delo. Kakor rodi zanemarjen vrt plevel tn osat, namesto da bi rodil rože, sebi v ponos in vrtnarju na veselje . . . Uboštvo ga je vrglo v jarek, še predno se je mogel priključiti glavnemu toku; vse kar je bil nakopičil znanja in spoznanja, je ostalo njemu samemu; družba je odklonila njegove darove ter ga pahnila med tisto neštevilno množico, ki stoji ob strani in sanja, ker ne more delati. Veselo čustvo je spreletelo Jereba: kaj se bo rodilo iz teh sanj? Preveč jih je, ki sanjajo, množica narašča neizmerno in sanje so zmirom lepše ini pre-drznejše. Bilo mu je v tolažbo, da ni sam, da je samo ud velike družine in zdelo se mu je, kot da stiska roko tisočim dobro znanih ljudi', ki razumejo njegove sanje in njegovo žalost. - Opazil je, da luč umira in v tem hipu je izginil ves njegov lepi mir. Skoro strah ga je bilo tega rdečega, ugasujočega plamena, kot da bi mu umiralo živo bitje, ki ga je ljubil z vso dušo. Težko in surovo mu je leglo zopet breme na ramena in ustnice so se mu napele v bolečini. Kakor da bi jih nikoli ne bil poznal, tako hitro je pozabil na svoje udane misli in čutil je vso svojo sramoto in nesrečo. Kaj koristijo sanje? Koliko stoletij bo še preteklo, predno se vresničijo! In on je s telesom in z dušo v sedanjosti; vse sanje ne morejo zaceliti najmanjše rane in njegova duša je ena sama, globoka, odprta rana. Gotovo je, da je njegova pot končana v tisti zaduhli pisarni. Dan za dnem isto, brez konca. Nečastno delo, ki ne rabi njegovih misli, njegovih skritih moči, ponižanje in ostudni strah, da bi ne izgubil slučajno še tiste skorje kruha, bolj podobne miloščini nego sadu veselega truda. Najbolj ponižan izmed tisoč ponižanih. In domislil se je svoje družine, vseh tistih dobrih ljudi, ki so poginili v blatu in ponižanju. Tudi njih tolažba je bila v brezplodnem sanjarenju, v lepih, poljasnih sanjah o vsegamogočnem Bogu, ki je pripravil ubogim in zaničevanim krasen svet, kjer ni trpljenja in ne ponižanja. Jereb se je spominjal svoje matere: predramil se je časih ponoči in videl jo je, kako je klečala poleg postelje, usehli obraz objokan, toda udan in miren. Ona je verovala, da se vresničijo njene sanje in vedela je, da je pred ciljem uboštvo in ponižanje in smrt. Vsi tisti dobri, nesrečni ljudje so vedeli, da je pred ciljem smrt in zato so umirali zadovoljni in udani, srečni v svojih sanjah. Jereba je obšlo globoko, resnično kesanje, hrepenenje po nečem izgubljenem, lahkomiselno zapravljenem. Ali bi ne bilo boljše, da bi bil ostal tam doli v svojem prvotnem jarku, v katerem se je rodil, ki je bil njegov prvi blatni dom? Čemii se je upiral s svojimi slabotnimi rokami, da bi se dokopal do gladke ceste? Trudil se je, da bi dosegel spoznanje in dosegel ga je, da je spoznal svojo nesrečo. Ali bi ne bilo boljše, da bi ostale njegove oči motne in zastrte, da bi spal, da bi sanjal o tistem lepem svetu, ki ga je bil pripravil Bog ubogim in zaničevanim in pred čegar vratmi je trpljenje in ponižanje in smrt? Tako bi umiral zadovoljen in udan, srečen v svojih sanjah. Oropal se je sam, zapravil je lahkomiselno to sladko tolažbo in v njegovih sanjah ni bilo več tistega resničnega, trdnega upanja. On ni veroval nanje, opajal se je z njimi samo kakor z močnim vinom. Ostalo mu je samo eno, kar je čutil v tem trenotku popolnoma jasno in trezno: pred ciljem je ponižanje in smrt. Kristus je moral umreti, da je odrešil svet. -Kar je bilo kdaj medlega, plašnega upanja v njegovih sanjah, vse je zdaj izginilo in ostalo je samo še nago, gnusno uboštvo. Vedel je, da je prepozno, da bi bil prazen vsak napor: njegove roke so tako oslabele, brezplodne sanje so mu vzele voljo in vero, ni se več mogoče izkopati. V blatnem jarku, v ne-številni množici pozabljenih in zavrženih! - Privil je luč, da so se zasvetile zadnjikrat rdeče iskre; potem je bilo v sobi temno in tiho. Jereb je potegnil rulete navzgor ter odprl okno. Zunaj je bilo nenavadno svetlo, po nebu je bila razlita mehka svetloba, kakor ob poletnem jutru pred solnčnim vzhodom. Mesca ni videl; sijal je tam zadaj ter pošiljal svojo luč na ta košček neba nad predmestjem. Par bledih zvezd je trepetalo v daljavi. Slonel je nekaj časa ob oknu, nato se je vrnil k mizi ter odprl predal. Poiskal je troje slik: svoje sestre, ki je umrla pred par leti nekje na tujem, izgubljena in v uboštvu; v očeh in na ustnicah je bila podobna materi: isti plašni, udani izraz. Potem svojega brata, ki se je izgubil nekje na tujem, nihče ni vedel zanj; v očeh in v vzbočenem čelu je bil podoben očetu: isti pol uporni, pol udani, temni izraz. In naposled sliko mladega dekleta z veselim, nedolžnim obrazkom; zaljubljen je bil vanjo, ko je bil še študent, ali ko je nekoč opazila, da ima ogoljene komolce in zašite čevlje, ga je z obžalovanjem odslovila. Nocoj se je spominjal nanjo. Ko je gledal te obraze v poltemi, v nejasni mesečini, je premeril z enim samim obsežnim pogledom vse svoje življenje, po letih kratko kot minuta, po strašni vsebini večnost. In odleglo mu je, ko je iz-previdel natanko, da ni treba več truda in nič več trpljenja, da je prišel do tiste točke, odkoder ni mogoče več ne navzgor, ne navzdol, ko je izprevidel, da je njegova usoda dopolnjena. Zdaj ni več treba sanj in upanja in torej tudi ne več razočaranja. Spravil je slike mirno v predal. Srce mu je bilo polno veselega, skoro zmagoslavnega čustva. Bil je vesel in ponosen, da je premagal sovražnika v sebi, da se je odpovedal z zaničevanjem tistim lažnjivim sanjam, ki se mu zdaj niso več zdele drugo, nego sad obupa in nezmožnosti, nego pretveza, pod katero skriva ponižanec in zavrženec svoj živalski strah pred smrtjo. Jereba ni bilo več strah smrti. Videl je tako jasno udani in mirni obraz svoje matere, ko je klečala ob postelji dolgo v noč. Ona je vedela, da je pred ciljem ponižanje in smrt. In Jereb se je čudil, da ni bil tega sam spoznal že davilo, da se je ukvarjal S smešnimi sanjami in da je ob posebno smešnih trenotkih celo upal na vresničfenje teh otroških sanj. Bilo ga je skoro sram, da se je kljub svojemu bistremu razumu šele tako pozno dokopal do tega spoznanja, da je šele zdaj pogledal v dušo ljudem, ki so se naveličali svojih sanj in so zahrepeneli z neugnano silo po njih vresničenju ter tako zadovoljno in z mirnim, veselim srcem prekoračili most, ki vodi do cilja . . . Izmed tistih par zvezd, ki so trepetale na daljnem nebu, se je zalesketala ena v nenavadni svetlobi. Jereb je pokleknil na okno in iztegnil roko. Mislil je čisto jasno: „Predno dosežem z roko tole jasno zvezdo . . . pred ciljem je smrt ..." In smehljal se je in se vzpel nä oknu ter razprostrl roke. l^ronQ. Takrat je bilo Pavli komaj štirinajst let, nosila je kratko krilo in hodila je še v šolo. Ali fine oble njenega telesa so se že vzdigale in krožile; če se je uprl veter v njeno krilo, so se prikazale prelepo ustvarjene noge in kadar je hodila po cesti malomarno in sanjarsko, so se zibala nalahko mlada ledja; tudi bluza se je že vzdigala na prsih in če se je slučajno odpel gumb in se je Pavla slučajno sklonila, se je zalesketala gorka, nedotaknjena belota iznad globoko izrezane čipkaste srajce. Obraz je bil nekoliko bled, ali ustnice so bile rdeče, vlažne in skoro prepolne; oči' so gledale zamišljeno in neodkritosrčno. Kadar je bila Pavla zvečer na cesti, je hodila po temnejši strani; pogledala je časih v nerazsvetljeno vežo, odkoder je slišala pritajeno šepetanje in po-Ijubavanje, prisluškavala je, kadar je prišel mimo zaljubljen par. Če jo je kdo nagovoril in se je dotaknil njenih ledij, jo je streslo sladko in blago po vsem telesu in zbežala je, toda v veži je postala in vrnila bi se, da bi se dotaknil še eni^rat njenega obraza in njenih ledij in njenih nog. Kadar je upihnila luč, ni mogla zaspati dolgo v noč. Poleg njene postelje sta spala njena dva mlajša brata. Poslušala je in poklicala tiho: „Kari, ali spiš?" Nihče se ni oglasil. Nato se je vzdignila, šla po prstih k durim ter pokleknila. Izza špranje se je svetilo. V drugi sobi sta ležala mati in gospod Maren, ki je stanoval pri njih že pol leta, skoro od očetove smrti. Pavla je poslušala: šepetanje, šumenje, časih pritajen, kakor presekan smeh . . . Žile so ji bile v sencih tako glasno, da je slišala njih enakomerno tiktakanje in da so jo motile v prisluškavanju. Ko se je vrnila v posteljo, se je premetavala dolgo in vse telo ji je bilo potno . . . Mati in Maren sta povabila družbo na veselo božičevanje. Pavla je imela opravila od ranega jutra; pospravljala je po sobi, kabinetu in kuhinji, tako da se je že opoldne smejalo stanovanje v prazniški lepoti. Popoldne je hodila nakupavat, napravljala je božičnico, privezovala jabolka, pomaranče, sladko pecivo, natikala svečke in že se je dan nagibal. Oči so bile Pavli vlažne od globokega veselja; kadar je stopila k materi, ki je pripravljala v kuhinji večerjo, se je naslonila ob njeno ramo in če je rekla besedo, je bil njen glas mehak in ljubezniv, kakor nikoli prej. Kot da bi se bil angelj dotaknil njenega srca; bilo je čisto kakor studenec. O mraku se je Maren vrnil in kmalu so prihajali gostje. Najprvo je prišlo dvoje žensk. Obe sta bili že precej starikavi. Prva je bila zelo majhna in drobna; imela je morda že štirideset let, toda nosila se je rtiladeniško, v ušesih je imela velike ciganske Uhane, ]ica si je bila napudrala, smejala se je zelo na glas in široko, da so se prikazovali rumeni ribji zobje; oa so gledale zoperno in poželjivo. Moža in otroke je bila ostavila doma; jemala jih ni nikoli seboj, ker so bili preslabo oblečeni, a mož — krojač - ni imel časa, delal je do pozne noči. Druga je bila nekoliko mlajša in večja, govorila ni veliko, pač pa se je neprestano in brez povoda nasmihala; prinesla je bila citre sabo. Pavla je pregrnila v sobi dolgo mizo ter napravila luč. Maren je postavil na mizo božičnico in nato so prižigali svečke. Veliko si je dala opraviti gospa Bergarjeva, ženska s ciganskimi uhani. Kakor slučajno se je dotikala Marna na nedostojen način in se je smejala. «Nekoliko shujšali ste, gospod Maren ..." «»Kaj še, zdebelil sem se > . . dajte, da si ne opalite las!'"' »Res, bolj ste bledi . . . imate pač mnogo opravila?" «» Hudobni ste!«" In tudi Maren se je smejal. Pavla je začula smeh in je prišla v sobo. Zunaj se je oglasila gospa: «Kaj pa vidva tam notri? Dajte, da mi ga ne pohujšate, gospa Bergarjeva!" ««Ali je še kaj ostalo, gospa Fricova?"" Citrarica je ubirala strune; slišalo se je, kot da bi prihajali glasovi daleč od zunaj; plašni so bili in žalostni. Prišlo je dvoje novih gostov: majhen, plešast, brkat človek, zelo dostojno oblečen; v obraz je bil nekoliko podoben Bergarici; oči so buljile surovo in smejal se je s posebno zopernim glasom. Kdor ga je ugledal» prvikrat, je bil prepričan: ta človek misli samo na grde in spolzke reči. Njegova žena je bila skoro večja od njega, rdeča, krepka ženska z zlo-voljnim pogledom in tenkimi ustnicami. Bila je na svojega moža zelo ljubosumne in ga ni ostavila nikoli; sama se je okrenila na cesti za vsakim mladim fantom. Živela sta dobro, on je bil stavec v veliki tiskarnici. Ko je prišel, je pozdravil gospo, a nato je stopil k Pavli ter ji pobožal podbradek; mimogrede se je ozrl z debelim pogledom po njenih mladih udih in Pavlo je spreletelo. Božičnica je bila vsa v luči; Maren je odprl duri v kabinet in prišla sta v sobo praznično oblečena dečka; gledala sta zaspano in topo in posegla sta hitro po stvareh, ki so ležale pod drevescem. Drugi so stali naokoli in so delali slovesne obraze. Dorer, stavec, je stal poleg gospe Fricove ter drsal z roko po njenem krilu. Slovesnost je bila hitro pri kraju; pogasili so svečke ter postavili božičnico v kot pred okno. Pričakovali so še troje gostov in prišli so, ko je bila večerja napravljena: postaren zakonski par, dolgočasen in tih; šele pozno po večerji se je ženi razvezal jezik in govorila je mnogo ter namigavala tako naravnost, da se je celo pohotni stavec čudil; njen mož se je smejal v brke in pil je dokler se ni upijanil. Za njima je priplesal še mlad fant, lepo počesan, ženskega, oblizanega obraza in sladkih oči. Bil je frizer, a obenem Statist pri gledališču; zato se je vedel pretirano in govoril je izobraženo in obzirno. Maren ga ni imel rad, ker je vedel, da se ozira po njem gospa Fricova z motnimi pogledi. Pavli je bilo pri srcu slovesno in skrivnostno. Sedela je za mizo na levi strani materini; vstajala je vsak hip ter hitela v kuhinjo, stregla je gostom in gledala s paznim očesom po omizju. Lica so ji gorela; od veselega nemira je komaj pokusila dobre stvari, ki jih je bila miza polna, celo prelepe velike ribe se ni dotaknila. Bilo ji je podobno, kot da bi bila iz ljubezni povabila vse te prijazne ljudi, da večerjajo z njo za isto mizo in pokušajo dobro vino, ki ga je bila postavila prednje. Spominjala se je takega večera, bilo je že dolgo: samo zvonili so še iz daljave slovesni božični zvonovi, glasile so se vesele pesmi, prijazni, smehljajoči, prazniško oblečeni ljudje so sedeli za mizo ter se prijateljsko razgovarjali . . . Vse je bilo tako čisto in neomadeževano . . . Opazila je debele in surove poglede Dorerjeve in vznemirjali so jo; ozrla- se mu je plašno in sramežljivo v brkati obraz, hotela bi mu reči prijateljsko, da bi ne slišal nihče: «Ne danes, danes ne! Danes je praznik in Vi ste moj ljubeznivi gost!" - Ko so povečerjali, je spravila mati dečka v posteljo in takrat se je pričela vesela gostba. Razgovor, ki je bil prej nekoliko dolgočasen, se je hipoma oživil in kmalu se je razlegal po sobi glasan in razuzdan smeh. Citrarica si je napravila na mizi prostora za citre in ubrala je poskočno pesem. Že po prvih glasovih je poprijel Dorer s hreščečim basom, frizer se je naslonil na stol, nagubančil čelo ter udaril s tenorjem in zadonela je razposajena zdraviča. Pavla je hotela peti, ali prestrašila se je pijanih glasov in mučno ji je bilo. Nekaj umazanega je legalo počasi na čistoto tega prazniškega večera. Ozrla se je po materi in takoj je okrenila pogled začudena in prestrašena: materin obraz je bil zabuhel, rdeč, mokre oči' so gledale surovo in spolzko. «Nocoj ne, ne nocoj!" je prosila Pavla natihoma, ali nikogar ni bilo, da bi ga prosila. Vse grdo poželenje se ji je zdelo v tem trenotku neizmerno umazano in zaničljivo — oškropilo bi z blatom čistoto tega prazniškega večera. Pesem je umolknila ali zunaj so se oglasili zvonovi. Vstala je in veš obraz se ji je zasmejal. „ Poslušajte, zvonovi!" Nihče se ni ozrl, razgovarjali so se hrupno. Frizer, ki je sedel poleg nje, jo je pogladil z roko naskrivoma po nogi in ledjih. Pavla je stala osramočena in zmedena, čutila je roko, ki je tipala po nogi in zadrgetala je in sedla. Ozrla se je na frizerja, a on je gledal stran, da bi kdo ne opazil, kako se igrä z roko. Pavla se je odmaknila in roka se je vzdignila tiho in oprezno na mizo. «Vi imate srečo, gospa Fricova!" je govorila Bergarica in se naslanjala Marnu na ramo. „Takega moža bi si jaz želela. . ali je priden?« „Še preveč!" je odgovorila Fricovka. „Zakaj pa niste svojega privedli sabo?" «„Prinesel bi bil dolgčas ... Ali verjamete, da že pol leta prav za prav ni več moj mož?"« „Ah!« se je začudila Fricovka in družba se je na glas zasmejala. „Zakaj pa si ne poiščete koga . . . jaz • napriliko, sem Vam takoj na uslugo ..." In Dorer je motril drobno in kožato Bergarico od glave dol ter premišljeval, če bi se dala iztisniti iz osušenega telesa še kapljica slasti. „O, saj bi . . , toda ni nikogar. Z Vami, Dorer, ni nič, žena bi mi izpraskala oči. Gospoda Marna bi najrajši ..." „Le vzemite si ga!« se je zasmejala Fricovka. Maren je bil v zadregi; ni znal biti razposajen v razposajeni družbi. Njegov obraz je bil precej prijeten, še mlad, toda na zalitih očeh se mu je poznalo, da je živel veliko. Priselil se je bil pred pol letom k Fricovki, vdovi poštnega uradnika. Živela je zelo slabo od male penzije in čakala je, da odda kabinet; bila bi zadovoljna tudi s postarnim človekom. Najprvo je prišel fabriški delavec, ki pa je bil zmirom pijan in se ni zmenil zanjo; le neko noč, ko mu je prišla odpirat neopravljena, jo je objemal, ali ona se je branila, ker je smrdel po žganju. Odpovedala niu je kmalu in potem je prišel Maren, komi v majhni predmestni trgovini. Čez par tednov - Maren je bil zelo plašljiv in neroden - se je pričela med njima ljubezen in dajal ji je ves svoj denar, tako da so živeli pošteno. Kljub temu se je Fricovka dolgočasila; želela si je gledališča, balov, lepih oblek, toda Marnova plača je bila skromna. Obrazi so bili že razgreti od vina. Besede so bile zmirom bolj razuzdane, ni se jim zdela več potrebno, da bi namigavali. Pavli so gorela lica in razumevala je polagoma. Bergarica se je naslanjala na Marna z vsem telesom in je položila nogo na njegovo koleno, Dorer je posegel z roko po stegnu citrarice, ki je rdela in se nasmihala. • Polagoma, oprezno, je položil frizer roko na Pavlino koleno, pokril je sebi in Pavli noge z namiznim prtom ter drsal z roka počasi navzdol. Pavla se je branila in tiščala krilo z obema rokama, ali frizer se je nagnil in zašei^etal s prosečim glasom: «Pustite!» «Ne, nocoj ne!" Prestrašil se je, da bi kdo ne bil opazil in izpustil je krilo. Tako je bila čistota prazniškega večera že vsa omadeževana in izza grdega smeha, iz zaduhlih razgovorov so se oglasili le še časih plašno in trepetajoče božični zvonovi. Razen Pavle jih ni slišal nihče, ali tudi zanjo so polagoma umirali. Kmalu ji je odela telo tista vročina, ki je dihala pod njeno sladko in strašno težo, kadar je klečala zvečer pred durmi in prisluškavala. Fricovka je iskala pod mizo frizerjeve noge. JVlaren, ki je sedel poleg nje in ni veliko pil in govoril, je opazil poželjfvost njenih pogledov. Ozrl se je po vsem omizju, po zabuhlih, že pol pijanih obrazih, po Bergarici, ki mu je skoro že sedela v naročju; zagnusila se mu je družba, sam sebi se je zagnusil . . . Ugledal je Pavlo, ki je stala ob mizi z zardelimi lici in mokrimi očmi in zgenilo se mu je v srcu: zdelo se mu je, da je bil ugledal prvikrat to polrazvito telesce, ki je trepetalo pod tenko obleko. «Meni je vroče!" je zavzdihnila Bergarica. Vstala je izza mize, odprla duri v kabinet in se ozrla na Marna. «Da, v kabinetu je okno odprto!" je dejal Mären in se ni genil. Dorer pa je vstal kakor slučajno in ko si je dala žena opraviti s človekom, ki je bil prišel zadnji s svojo soprogo in je sedel poleg nje ter ji delal komplimente, je stopil za Fricovko v kabinet. Tudi frizer je vstal in odšel za Pavlo v kuhinjo, ki je napravljala čaj. Maren se je vzdignil kmalu potem in je odšel za njim. Pavla je stala pri ognjišču in se ni zgenila, ko je slišala, da je stopil nekdo blizu k nji; noge so se ji tresle in oči so gledale in niso videle ničesar. Čutila je, kako jo je tipala oprezna roka po telesu; a nato jo je stisnil k sebi . . . «Pavla, saj ne vidi nihče, vrata so zaprta ..." Branila se je nalahko in je tiščala krilo na kolena. «Ne . . . tega ne . . . Nocoj je sveti večer ..." I/ II Pustite, Pavla!'"' „Ne . . . ne . . ." Obšel jo je čuden strah pred nečem neznanim, silnim in pot ji je stopil v velikih kapljah na čelo . . . Frizerje poskočil ter se okrenil v zadregi; Maren je bil odprl duri, pogledal v kuhinjo ter se takoj spet vrnil. Vrnil se je tudi frizer; osvestil se je in sram ga je bilo . . . V sobi so se zasmejali hrupno in na pragu kabineta sta stala Dorer in Bergarica nekoliko v zadregi; nji so se bili razkuštrali lasje ter so ji viseli na čelo v dolgih kodrih. Fricovka se je bila po stegnih in se smejala, da so ji tekle solze po licih. „No, v kabinetu je hladno, pri oknu sva stala", se je izgovarjal Dorer resno in zlovoljno. „Ne bodi neumna!" se je razsrdil nad ženo, ki ga je gledala s srepimi očmi. „Kosti nisem željan, posebno če jih je bil oglodal že kdo drugi!" Citrarica mu je strmela v obraz z začudenim in užaljenim izrazom in ko je sedel, je umaknila koleno. Pavla je prinesla čaj na mizo in Fricovka je nalila v vsako čašo tretjino špirita. Maren je izpil dvoje čaš in izginil je gnus, ki ga je bil začutil nad to družbo. Bilo mu je prijetno, da bi sedel tako in pil do jutra. Bergarica mu je sedela v naročju, Dorerica pa se je igrala pod mizo z njegovimi nogami. Govorili in kričali so vse vprek; pohotne besede, ki so čakale toliko časa v mislih in na jeziku, so frfotale svobodno; špirit jim je bil odplavil jez. Tudi Pavla je pila. Frizer je bil nekoliko poparjen, utrujen, dotikal se je samo s kolenom Pavlinih nog. Sram, ki ga je bil obšel, mu je ležal še zmirom neprijetno na prsih. wNe povej nikomur, Pavlica; nä, Pavlica, krono!" Pavla ni imela krone še nikoli, - in ko je dejal: «Na, Pavlica, krono!" je začutila hipoma, da ni imela krone še nikoli in da je krona bogastvo, srebrno, svetlo bogastvo. Roka se ji je tresla, ko je segala z njo proti frizerjevi, po svetlo krono. Za trenotek ji je omahnila in domislila se je: „Samo zato mi daje krono .. .svetlo srebrno krono ...!" In posegla je in vzela. Ali roka se ji je tresla tako, da je zdrknila krona na krilo in s krila na tla. Zažvenketalo je pod mizo. JVlaren se je ozrl ter pogledal naravnost na frizerja in Pavlo in onadva sta mu gledala v oči, zmedena, osramočena. «Krono ji je dal!" si je mislil JVlaren; spustil je Bergarico z naročja ter jo posadil na zofo. In potem je pomeril z dolgim in žejnim pogledom mlado telo Pavlino in si je mislil: «Zakaj bi ji jaz ne dal krone, ko sem ji bližji?" Premišljeval je, kolikokrat bi imel tihe priložnosti in ko jo je objemal s pogledom, se mu je porajalo v krvi vroče poželenje . . . „Krona mi je bila padla iz žepa ..." je zajecljal frizer; poiskal jo je pod mizo ter jo stisnil naskrivoma Pavli v roko. Maren je opazoval njegove plašne kretnje in se je smehljal. Ozrl se je na Pavlo, kakor na svojo poslušno last, ki čaka na gospodarja. „Zakaj bi ji jaz ne dal krone?" - Gostba je minila v vseobči pijanosti. Po sobi, po mizi je bilo vse polito in razmetano, vzduh je bil težak in smradljiv. Kričali so nerazumljive besede, objemali se pohotno in nič več naskrivoma. Ko so odhajali, so se opotekali po stopnicah in zunaj pod oknom se je slišalo pijano petje . . . Fricovka je objela Marna okoli vratu ter se pri-vila poželjivo k njemu; on pa je bil razmišljen in objemal jo je samo iz navade .... Ko sta zaprla duri, se je Pavla vzdignila iz postelje in je pokleknila na tla. Trudna je bila in vsa se je tresla. Poslušala je, ali v glavi se ji je medlo, razumela ni več ničesar, glasovi, ki so prihajali iz kabineta, so se spajali z drugimi, ki so prihajali od zunaj, bogve odkod. Polagoma je klonila glavo, roke in noge so ji omahovale in zaspala je pred durmi. V spanju ji je trepetalo razgaljeno telo in ustnice so se ji premikale ter govorile nerazumljive besede ... V roki je tiščala krono. Tako je nastopila Pavla svojo pot. Hudod^lcQ. Napravil sem se k visokemu dostojanstveniku po karto. Bilo je na predvečer tistega slovesnega dne, ki so ga pričakovali tisoči z grozničavo nestrpnostjo. Tudi jaz sem bil nervozen in posebno sem se bal, da bi me ne bil kdo prehitel. Prišel sem ob pravem času, karta je bila še pripravljena zame, a pet minut pozneje bi mi jo bil odjedel dostojanstvenikov hišni gospodar, ki je bil nato jako jezen, čisto rdeč in zabuhel v obraz. Videlo se mu je, da ga je doletelo nekaj strašnega in smilil se mi je. Dostojanstvenik mi je v svoji prijaznosti ponudil smodko in tako sva sedela in kadila. Imel me je rad, ker je vedel, da sem imeniten človek in da gledam za njegovo hčerjo. Ostavil naju je časih sama v sobi, tako da bi bil naredil z njo, kar bi mi pač prišlo na misel. Ali jaz sem v takih stvareh zelo moraličen, nakopal bi si bogve kakšnih sitnosti in dostojanstvenik je bil ves zadolžen. Pogovarjala sva se pametno in stvarno o hudodelcu Maslinu, ki so že čakale vislice nanj, da zabinglja veselo. »Ali kaj je prav za prav nameraval?" je ugibal dostojanstvenik. „Kaj so mu bili tisti ljudje na poti?-otroci, ženske, vse vprek je moril in ubijal. Davil je kar tako mimogrede, samo sebi na radosti In niti bolan ni bil." „Res je grdo!" sem se razsrdil jaz. „Če bi ga ljudje ovirali, če bi mu zasedali stol, - naj bi že ubil recimo . . . enega ali dva . . . Nihče bi nič ne rekel. Ali tako ..." Dostojanstvenik je nekoliko pomislil. Čelo se mu je bilo nabralo v gube in držal je dim svoje smodke v ustih, tako da so se mu lica napela. „Meni stvar neče v glavo, - toda svetlika se mi tako od daleč. Razumem in ne razumem . . . Bolan seveda ni bil, - kdo pa je sploh bolan in kaj je bolezen navsezadnje? Nespametno je presojati pojave s tega stališča! Ali ni vseeno, če me ubije človek, ki ima rdeč nos, ali človek, ki ima bel nos in nobene bradavice na njem? To so vse samo zunanje razlike ... Saj ne morejo imeti vsi ljudje enakih možgan . . . Bolan je, nagnjen na hudodelsko stran, zategadelj ni odgovoren za svoje pregrehe . . . neumnost! Vsak človek je nagnjen na to ali na ono stran! Jaz, recimo, hrepenim po povišanju, po kaki zvezdici za suknjo - in ne bal bi se nobene pregrešne zvijače, da bi izpodrinil človeka, ki bi mi stal nerodno pred lučjo. In vsi so taki — vsi imajo to ali ono manijo in vsi so zategadelj grešniki, ker ovirajo, izpodrivajo, sleparijo in ubijajo tiste, ki jim stoje nerodno pred lučjo ... A glejte, - Košuto, morivca, so vtaknili v norišnico, Maslina bodo obesili, - mene in Vas pa ne mislijo ne vtakniti v norišnico in ne obesiti ..." «„To je koristno . . . čisto prav je tako!«« „Seveda je prav, - zame in za Vas. Za JVlaslina pa ni prav . . . Glejte, koliko jih je, ki se pririjejo z zvijačo in brutalnostjo do visokih mest, - in ni zakona, ki bi jih kaznoval za to brutalnost, čisto v miru in spoštovanju se udajajo svojemu nagnjenju, dosežejo svoj cilj . . . Tudi Maslin se je udajal svojemu nagnjenju, je bil brutalen - in obešajo ga! Ali je to pravica?« w it čuden je ta razloček . . .«« „Naj bi ga pustili, da bi ubijal! Naj gre svet svojo pot naprej . .'. Smešno je že sploh, da uklepajo človeško nagnjenje in moč, ali če že uklepajo, naj bi uklenili vse, ne samo kako posebno vrsto nagnjenja, ki je lastna posebni vrsti ljudi. Vsako nagnjenje je škodljivo, ker samo mrtev človek ne škoduje nikomur, — naj bo torej vsako svobodno ali vsako uklenjeno. Razlikovati, izbirati, — to početje je pristransko in krivično . . .« ««Grdo je to, res!«" - Čisto me je bil že prepričal. In smehljal se je tako mehko in uljudno. „Iz strahu izbirajo, iz nizkotne bojazljivosti in iz zavidnosti. Da, iz zavidnosti, to je glavno. Ali mislite, da so zaprli Maslina, morivca, da bi ga kaz- novali za njegove grehe in da bi ga spokorili? Ne, — koga neki brigajo tisti ljudje, ki jih je Masiin umoril, kdo jim toči solze na gomilo? In da bi se spokoril ? Vraga se bo spokoril na vislicah! Tako bo storil, kakor tisti, ki je ob zadnji uri že pod vrvico, okrenil duhovniku hrbet ter napravil nekaj nedostojnega . . . Njegovo moč so zaprli, o gospod!" Dostojanstvenik se je nekoliko sklonil in pogledal mi je sladko v oči. «Zakaj ni dandanes velikih ljudi, herojev, kakor beremo o njih v zgodovini starih časov? Zato ne, ker je prepovedano. Kristusa bi dandanes ne pribili na križ, - zaprli bi ga koj od kraja. Stvari so urejene dandanašnji za srednje pametne, srednje močne, srednje poštene ljudi. Vse je lepo nivelirano. Preko polja gladi kosa postave, in klas, ki se je bil vspel previsoko, izgubi prešerno glavo. Strahovito dolgočasno je!" „»Dolgočasno!"" - Tudi na njegovih ustnicah se je prikazal pust izraz in namrdnil je z nosom, tako da so se brki nekoliko stresli. „Naturno, brezobzirno moč zapirajo in preganjajo. O gospod, zgodovina velikih mož je dovršena -finis! Nobenega Kristusa več, ne Husa, ne Napoleona. Ljudje so zmirom manjši, zmirom bolj srednje pametni, srednje močni, srednje pošteni. Če se ne motim, so si celo na zunanje, zmirom bolj podobni. Pridejo časi, gospod, ko brat ne bo poznal več brata, ženin neveste — razidejo se na cesti, ne srečajo se več. Nos bo enak nosu!" — ««Toda Maslin, oprostite, ni bil heroj!"" «Kako da ne? Zunanji efei