Poitnina plačana » gotovini.
Marijin List
XXXV. leto
12 8. decembra 1939
MAR I JIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904, dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezusovo ga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo L 1940 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Diihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš sliižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: K L E K L J O Ž E F, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
DARI.
Na Dom sv. Frančiška so darävali v din. sledeči: Iz Rankovec: Omar Lujza, 2, Ullen Cilika, 3, Üllen Alojz, 3, Žilavec Karol, 4, Pelcer Alojz, 2, Kovač Alojz, 4. Pivar Marija, 5, Smodiš Alojz, 1, Ratnik Imri, 2, Celeč Šte-fan, 5, Šafarič Imre, 1, Prša Andraš, Črensovci, za arendo 1939. 1. 200, Mag-dič Ana, V. Polana, '25. N. N. Črensovci, 200, Kreslin Aga, G. Bistrica. 5. Pelcar Jožef, Matjašovci. 50, listje v šumaj 327, Franko Marija, Mostje, v Franciji, 30, Franko Jožef, Mostje, v Franciji, 10 din. — Izdali smo v din: dača 94, logari za trüd 27, 15 ton vapna 3030, delavcom za gašenje vapna, nakapanje kamla 714'50, Hozjan Ivani, Trnje, za vožnjo kamla i peska 3000, delavcom za skladanje cigla, kopanje kamla 1433, Hujs Štefani za vožnjo vapna 312, za cigeo 46199, za skladanje cigla delavcom 225 din. — Oča sirot, povrni vsem obilno. Odbor.
K podpornomi driištvi „Dom sv. Frančiška v Črensovcih" so pristopili iz Rankovec i dariivali v din. sledeči: Po 1 din.: Supi Franc, Ratnik Alojzij; po 2 din.: Martinec Franc, Kovač Katarina, Ficko Matjaš; po 3 din.: Majcan Leopold, Jaušovec Alojz, Hauko Štefan, Šohar Viktor, Lukač Matjaš; po 4 din.: Gobar Marija, Banfi Janoš; po 5 din.: Kühar Franc, Majcan Franc, Kovač Janoš, Omfir Jožef; po 10 din.: Goubar Jožef.
Na podporo Marijinoga lista so dariivali v din. sledeči : Švab Marija, Ludbreg, 0.50, Števanec Frančiška, Tropovci, 5, N. N. Dobrovnik, 200. — Marija, povrni vsem obilno. — Uredništvo i uprava.
Blažene božične soetke daj vam Jezušek v popolnoj liibezni do Boga i bližnjega, v miri i zadovolstvi sprevoditi, do-keč vas ne vzeme v svojo večno nebeško blaženost. — To vam žele uredništvo i uprava Marijinoga Lista.


LETO 35._8. DECEMBRA 1939._ŠTEV. 12
ZDRAVA, MILOSTI PUNA, GOSPOD JE S TEBOV, BLAGOSLOVLENA SI TI MED ŽENAMI. (Luk. L 28.)
Dobra, prečista Mamika! Ne zameri, da te po dečinskom zovem. Tvoje dete sem i detinsko liibezen mam do tebe. December osmi je tvoj veliki god, je podlaga tvoje veličine. Ka si mati i devica, ka si boža porodnica, boža mati, ka si nikdar niednoga greha ne včinila, ne maloga, ne velikoga, ka si popolnoma premagala vsikdar i v vsakoj priliki vse Salinge i vse nepopolnosti, ka si vsikdar i vsepovsedi te najpopolnejše čine vseh jakosti zvršavala, ka si z popolne liibezni do Boga živela, trpela i vmrla, ka si za kralico nebe i zemle koronana i si mati vseh milosti, da brez tebe nišče ne pride k Bogi, — vse te i driige milosti, sterili človek razum ne more prebroditi i jezik spregovoriti — vse te milosti ti je spravilo tvoje nevtepeno, brezmadežno poprijetje, šteri god obhajamo 8. decembra.
Kak me veseli, Mamika, da si bila jedino ti brez greha poprijeta. Gda se je tvoje telo poprijelo v utrobi matere sv. Ane po oči sv. Joahimi, te na tvojo diišo ne seo greh izvirni, kak je seo na vsako dtišo i bo seo do konca sveta. Greh Adama i Eva smo vsi herbali, podedovali, samo ti ne. Ti ne, ar si bila pozvana, da si mati Boga, ki je sama svetost, zato pa ne dovolo, da bi te oblazo črv greha, kak oblazi vsako diišo. Ne je dovolo to Bog zavolo svoje svetosti i zavolo tvoje vernosti, od štere je vido naprej, da popolna bo v deli našega odrešenja. Zavolo Gospoda Jezuša Kristuša, tvojega božega Sina, trplenja si rešena poprijetnoga greha, z šteroga trplenjom si zdrtižila svoje najvekše trplenje, da si nas po njegovoj želi ž njim vred odrešila.
Kak srečen sem, da mater mam, ki jo greh nikdar ne vražo, ki zato ma dostop do Boga v vseh mojih zadevaj, da mi sprosi vse od Boga. Naj-vekša zadeva moja je pa svetost živlenja. To mi sprosi, dobra Mamika, brez greha poprijeta Blažena Devica Marija.	Srčen.
i pred jaslice pokleknimo.
Pred jaslice pokleknimo, Rešiteo v njih leži . . . , , je prišeo v mrzlo štalico, dregeče i ječi .. . Vünej je mraz, oznotra mraz, odevko slabo ma, ga fiiče oslek eden čas, — — pa volek isto zna.
Oslek i volek fučeta na Jezušeka. da ga sprejeta.
Pastirci goli pridejo . . . le srce njim gori, vu naroče ga primejo . . .
— v toploti zažari . . . *
# *
Pokleknite pred jaslice, segrejte Detece, pastirci verni bodite, Njem dajte srčece.
Srčen.
1
m,
priprava
NA SV. PREČIŠČAVANJE I HVALODAVANJE NA VESELOM ČISLI.
Koga si, Devica, od sv. Düha poprijela.
Za pripravo:
Gda ga je poprijela, gda je Boži Sin stopo v njeno pre-čisto utrobo, kak spadne rosa na cvetočo rožo, te je postala Mati Boža, te je zakraliivala nad nebov i zemlov, kralica ve-solstva je postala. I v toj najvišišoj časti, od štere zvišenejše človeče bitje ne more dobiti, se je za deklo držala i imenüvala: „Glej, dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvojoj voli", je odgovorila nadangeli Gabrieli, ki njej je naznano bože materinstvo. Prva jakost, z šterov Marija pozdravi Zveličitela, je ponižnost. Kak lepo se to sklepa z Jezusovim prihodom v njeno presveto utrobo. Vekšega ponižanja ne i biti ne more, kak gda nemrtelen, večno slavlen Bog mrtelen, trplenji podvržen človek postane. Gda Marijina diiša vidi to ponižnost, z šterov Boži Sin prihaja v njeno deviško utrobo, da postane njeni sin, ga ne mogla z driigim primernim darom pozdraviti kak s po-niznostjov. I zdaj, ka Jezuš k meni šče priti, k meni grešniki, odkriva neskončno vekšo ponižnost, kak gda je k Mariji prišeo. Viš moja diiša, tak ponižna moreš biti, da na vse dogodke tvojega živlenja, na vse križe z celim srcom odgovoriš: Jezuš, smiluj se meni grešniki, vu vsem bodi tvoja sveta vola.
Za hvalodavanje:
Pastirci so prinesli v zahvalo, ka njim je angeo nazvesto Jezušekovo rojstvo i ka so ga smeli pogledati i se njemi vkla-njati, — dare. Prinesli so njemi ovčico, Mamiki i hraniteli sv. Jožefi pa sir i trdi kriihek. Kakšega so pač meli. To naj bo tüdi moj dar za Jezušeka v zahvalo, ka je k meni prišo. Jaz ščem njegova ovčica biti. Ovčica je dala Jezušeki mleko. Moja diiša, Jezušova ovčica, njemi tiidi da mleko čistosti, nedužnosti. Moja diiša, Jezušova ovčica, njemi da vuno, kak njemi je dala poklo-njena ovčica, toplo vuno, tople lübeznosti. Pa ešče več njemi da. Svoje živlenje, kak njemi je dala poklonjena ovčica, da nahrani z samim sebov Jezuša. Gda Jezušek želeš, da bi se tvoja ovčica moja diišica, k tebi priselila, njej vzemi zemelsko živlenje i daj njej večno.
Koga si, Devica, k Elizabeti nosila.
Za pripravo:
Gda ga je Marija v prečistoj utrobi nosila i ž njim prestopila prag Elizabetin, je to pozdravila. I Marijin pozdrav je odpro srce Božega Sina, šteroga je pod srcom nosila. Pa z toga odpretoga še tak maloga Srca Jezušovoga, glej, ka se je levalo
vö! Elizabeta je spregovorila: kak to, da je mati mojega Gospoda prišla k menil Živa vera se je zbüdila v srci Elizabete. Nadale je spregovorila: Na reči tvojega pozdrava je od veselja skočilo moje dete v utrobi. Ivana Krstitela je nosila starica Elizabeta pod srcom i to komaj šest mesecov poprijeto dete zaskoči i zaploska od veselja. Od kakšega veselja! Ka je prišo Sin Boži, Jezušek k njemi i ga je rešo poprijetnoga greha. I na Marijino prošnjo je nemi Zaharijaš, oča Ivana Krstitela, dobo nazaj govor i hvalo Boga za vse doblene dare, posebno, da je poslao v svojem Sini sveti Odrešenika: „Blagoslovlen Gospod, Bog Izraela, ar je obiskao svoje lüdstvo i njemi pripravo reše-nje." Gledaj, moja diiša, kakšo moč ma Marijina reč, i gledaj, kak bogato je Jezušovo Srce! Zato pa prosim Marijo, naj mi prinese Jezuša i naj mi odpre njegovo Srce i z toga mi podari živo vero, viipanje i liibezen, i ka me ž njim očisti vseh grehov, štere iz globočine srca obžaliijem.
Za hvalodavanje :
Gda je Marija zvedila z Elizabetinih vüst delo milosti, štero je Srce njenoga Sina zvršilo v njej i v malom Vaneki, je zaspevala svojo večno lepo zahvalno pesem, štera se začne z rečmi: Hvali moja diiša Gospoda. Gospoda je hvalila za milosti, štere je podelo Elizabeti, deteti i celoj hiži. Pa Jezušeka neso sprejeli v svojo diišo, kak sem ga jaz sprejeo. Kelikove-kša je moja sreča, kak je bila njihova. Zato mora biti moja zahvala tüdi vekša. Što driigi pa naj da zahvalnost Jezuši z menov, kak Marija. Njo prosim, naj za moje sveto prečiščava-nje zaspevle svoj Magnifikat, ka je Jezuš k meni prišo i v mojem srci naj nad tem božim darom vužge tisto veselje, štero je ona pri Elizabetinom obiski čiitila v svojem srci i od šteroga je tak lepo spevala: „I moj diih se veseli v mojem Bogi Zveliči-teli". Veselim se, Jezuš, ka si k meni prišo. I v to veselje potopim svojo volo, da ti ščem kak najbole verno sliižiti. Veselim se ti, da mi to veselje vzeme vso privlačnost do greha. Veselim se ti, da mi to veselje da navdiišenost, da gorim za Tebe, dokeč ne zgorim v liibezni na smrtnoj vüri, štera naj mi z liibezni do tebe odtrga nit živlenja i me zdriiži z tebov.
Koga si, Devica, rodila.
Za pripravo:
Angelci so od veselja zaspevali, gda so Sina Božega v podobi maloga Deteta zagledali. I prosili so od toga Deteta tisto, ka je to te želelo, v srci nosilo : naj se Bog odiči i človek naj zadobi mir: „Dika Bogi na višini i mir na zemli lüdem, ki so na dobro nagnjeni." Jaz sem na dobro nagnjeni, ve pa ščem to detece, štero je v podobi krüha skrito, k sebi vzeti. I k sebi je ščem vzeti, ar je liibim. Liibezen do njega pa tak šcem posvedočiti, da živeti ščem samo zato, da je odičim, da je diiša vsikdar bole spozna i Njemi je vsikdar bole spo-
dobna. Pridi k meni, dober Jezušek, posveti i spopolni mojo diišo i veseli se njej.
Za hvalodavanje:
Angeo je Mariji naznano, ka „Jezuš veliki bo i ka njego-vomi kralestvi ne bo konca". Njegovo kralestvo je kralestvo pravice, kralestvo mirü. I tomi ne bo konca. Njegovo kralestvo nikdar ne mine, se nikdar ne pokvari, v njem ostane večna istina, večna lübezen, večni mir. Da bi jaz tüdi zadobo to kralestvo, si Jezuš prišo k meni. Prineso si mi istino, prineso si mi lübezen, prineso si mi mir zato, da zidam na te prinešene dare, dokeč ta zidina do nebe ne segne. Pravičen moram biti, istino moram misliti, gučati, istini dati prvo mesto v vsakom deli. Lübiti moram tebe nad vse, bližnjega kak samoga sebe.
Koga si. Devica, rodila,
Mir moram meti z tebov, ne te žaliti; mir s sebov, potreti moram vsa svoja kriva nagnenja, vse svoje neredne strasti; mir moram meti s svojim bližnjim, ne smem ga za menje držati, kak sebe, ne smem njemi ničesa nikaj včiniti, ka ne bi želo, da drügi meni včinijo i vse njemi moram včiniti, ka želem, da bi drügi meni včinoli. Vupam se, dober Jezuš, da si mi prineso moč za te jakosti. Vupam se, da se boš borio z menov i mi priborio večno zmago po srečnoj smrti, za štero te prav ponižno prosim.
Koga^si, Devica, v cerkvi dariivala.
Za pripravo:
Po predpisih zakona stare zaveze je Marija 40. den po rojstvi nesla Jezušeka v cerkev i za njega darüvala dva golo-beka, znamenje nedužnosti, Opomin za jnene, da moram s
čistov düsov pristopiti k Jezuši, da moram srčno obžaliivati vse svoje grehe i močno volo meti, da raj merjem, kak prosto-volno, premišleno samo en greh včinim. Poleg golobeka je Marija cerkvi prinesla dare, štere je od sv. Treh Kralov dobila: zlat, kadilo i mirho. Zlat pomeni Jezušovo kralesko čast. Priznam jo z dna diiše i želem, naj Jezuš kralüje v mojem i vsakom srci, v mojoj i v vsakoj voli pa pameti. Kadilo pomeni Jezušovo božanstvo. Z globočine srca molim Jezuša pod po-dobov krüha i ga vroče k sebi želem. Mirha pomeni Gospodovo trplenje i smrt. Od toga je gučao pri darüvanji tüdi sv. Düh po vüstaj Šimeonovih. Mariji je povedao, da njoj meč prebodne srce zavolo trplenja i smrti Sina. Ona je te meč sprejela. Podvrgla se je božoj svetoj voli. Brez trplenja nega re-šenja. Zato prosim Jezuša, naj mi prinese potrplivost, gda pride
Jezušek počiva v našem srci po prečiščavanji, kak negda v betlehemskih jaslicaj.
k meni, da bom znao vse mirno, šče veselo prenesti iz lübezni do njega. Pridi, dober Jezuš, v mojo düso i osvoji si jo popolnoma.
Za hvalodavanje:
Pri darüvanji Jezušovom je pa sv. Düh gučao tüdi od veselja. Naznanjao je, da Jezuš svetlost bo, da Jezuš dika, zveličanje bo za naše dUše. Kak se je dobra Mamika tomi veselila. Z njov se veselim tüdi jaz. Svetlost je prišla v mojo dUšo, Jezušova svetlost i mi je prinesla zveličanje. Miloščo sem dobo, da premagam hüdo i delam dobro. Večna hvala ti bodi za to dobroto, dober Jezuš. Po darüvanji je tvoj hraniteo, sv. Jožef, z Mamikov i Tebov bežao v Egipt. Komaj si prišo na svet, že te preganja hüdobija. Zgled mi davaš, da se prilik ogiblem, štere bi me znale od tebe odtrgati. Da se rešim teh prilik, ponižno prosim dobroga tvojega Hranitela, sv. Jožef i sladko tvojo Mami-
ko, Devico Marijo, naj te čuvata v mojem srci, naj zbežita z menov od vseh grešnih prilik, da te, dober Jezuš, nikdar ne zgübim. Zgübo bi te, če bi privolo v smrten greh. Dober Jezuš, raj mi smrt pošli. Leta dugo -si bio v Egipti, dober Jezuš. Leta dugo, vso živlenje se moram ogibati grešnih prilik. Gda te je tvoj Oča nebeški domo pozvao z Egipta, ka rešiš svet, samo te si se mekno z tüjlne. Ta zemla, na šteroj živem, je tüjina. Ščem se na njoj boriti, dokeč me Oča nebeški domo, v nebo ne pozove. O kak želno želem tisto blaženo viiro. Jezuš, z liibezni do tebe ščem živeti, trpeti i vmreti.
Koga si, Devica, v Cerkvi najšla.
Tri dni si ga jočič iskala, dobra Mati Marija. Ne jela, ne spala, v globokoj žalosti samo zdihavala: gde je moj Jezuš, gde je moje drago dete. Tebe nikaj drügo ne zanimalo, samo on. Tvoja miseo se obračala samo na njega. Tvoje srce gorelo samo za njega. Tvoja dUša hrepenela samo po njem. Dobra moja Mamika, pridriižim se ti i ti ga pomagam iskati za sebe. Na njega mislim, za njega gorim, po njem hrepenem, njega želem. Jezuš, samo Tebe ščem meti, drügo mi ne trbe. Kak te je Mamika v cerkvi najšla, tak te najdem ž njov vred tü tüdi jaz. V Oltarskom Svestvi prebivaš pod podobov krüha noč no den i včiš me, kak si te v cerkvi včio v pravdi vučene i pi-sače. Vči me na bože skrivnosti tvoje svete vere, najbole me pa navči lübiti tebé. Mamiki i Hraniteli si pravo, „ka sta me iskala, sta ne znala, ka jaz v hiši mojega oče morem biti!" Cerkev je hiža Boga, hiša tvojega nebeskoga Oče. Tü te najdem gor, tü se zd^žim s Tebov. Molim te, Zveličar moj, ti si pravi Bog. Molim te i te prosim, daj mi roko, kak si jo dao Mamiki i Hraniteli i ž njima šo domo. Pridi i daj mi svojo roko pa vodi me ti! Karaj me ti! Hrani me ti! Oblači me ti! Bogastvo moje bodi ti! Veselje moje bodi ti! Jedini namen mojega živlenja si ti. 0 daj mi na pomoč Mamiko i Hranitela, da ž njiva pomočjov te odičim na zemli s svetim živlenjom, v nebi pa z vživanjom tebé.
Za hvalodavanje:
Gda sta te, dober Jezuš, Mamika i Hraniteo, Devica Marija i sveti Jožef z najvekšov radostjov domo pripelala, si dvoje včino, kak nam pravi tvoja reč, sv. Pismo: 1. bogao si jiva i 2. raseo si z letami tüdi v modrosti i milosti. Dober Jezuš, kak krepki navuk za mene, da znam biti v zadostnoj meri zahvalen za neskončno miloščo sv. obhajila. Jaz rasti moram v modrosti i milosti. To pomeni, ka moram den za dnevom svetejši postati, ki sem se nahrano z Najsvetejšim. Takši pa postanem, če bom bogao, če bom pokoren svojim starišom i mesto teh tistim, štere mi je Bog dao za predstojnike cerkvene i svečke. Ki ne ve bogati svojih starišov i naprejpostavlenih, tisti, dober Jezuš, ne ve tebe lübiti, tisti ne ve biti zahvalen za najvekšo miloščo, za zdmžitev s tebov, za sveto prečiščavanje. Bogati
ščem, bogao bom vu vsem na prvo reč brez protigučanja i opravičavanja z liibezni do tebe_ svoje stariše i naprejpostav-lene vu vsem, izvzemši greha. Če se mi greh zapove, te pa tebe bogam, dober Jezuš, ki greh prepovedavaš. Tak pravi tvoja reč, sv. Pismo, da si ti raseo pred Bogom i lüdmi. Pred Bogom skrito, pred lüdmi odkrito. Pomeni, ka se nesmem hvaliti z nikšov rečjov, Bog vidi pa že plača. Liidje pa sami morajo ovarati na mojem živlenji napredek v svetosti, jaz sebe zvišavati ne smem, ar rast milosti davaš ti, jaz si ga povekšati niti v najmenšoj meri ne morem. Zato te prosim v najglobšoj ponižnosti, dober Jezuš, ostani pri meni i daj mojoj diiši vsikdar vekšo rast liibezni do tebe.
evangeliumi meseca decembra.
PRVA NEDELA V ADVENTI.
Tisti čas pravo je Jezuš vučenikom svojim: „Bodo znamenja vu sunci, i meseci, i zvezdaj; i na zemli med narodi stiska i zmešlavica zavolo morskoga šiimlenja i valov. I liidje bodo sehnoli od straha i čakanja onih, štera pridejo na ves svejt; ar jakosti nebeške se bodo majale. I teda bodo vidili Sina človečega priti na oblaki z velikov zmožnostjov i dikov. Gda se pa eta začnejo goditi, preglednite i prizdignite glave vaše, arse približava odküplenje vaše." I pravo je njim priliko: „Poglejte figovo drevo, i vse drevje ! Gda črči ž njih že sad, znate, ka je bliizi leto. Tak tiidi i vi, gda te vidili, da se to godi, znajte, ka je bliizi bože kralestvo. Zaistino velim vam, ka te rod ne prejde, dokeč se vse to ne zgodi. Neba i zemla prej-deta, reči moje pa ne prejdejo. (Luk. XXI. 25—33.)
DRÜGA NEDELA V ADVENTI.
Tisti čas, gda bi Ivan čiio vu vozi dela Kristušova, po-slavši dva z svoji vučenikov, pravo je njemi: Ti si te pridoči, ali driigoga čakamo? I odgovoreči Jezuš veli njima: Idoča na-zvejstita Ivani, štera sta čiila, i vidila. Slejpi vidijo, piantavi hodijo, gobavci se očiščavajo, gliihi čiijejo, mrtvi gori stanujejo, nevolnim se evangeliom nazviščava; i blaženi je, ki se nad menov ne spači. Gda sla pa njidva odhajala, je Jezuš začeo vnožini gučati od Ivana: „Ka ste šli gledat v piistino? Jeli trst, šteroga veter maja? Ali ka ste šli gledat? Človeka oble-čenoga v mehka oblačila? Glejte, šteri nosijo mehka oblačila, so vu kraleski hižaj. Ali ka ste šli gledat? Proroka? Velim vam, da ešče več kak proroka. Ar je te tisti, od šteroga je pisano: Glej jaz pošilam svojega Angela pred licom tvojim, šteri bo pripravlao tvojo pot pred tebom. (Mat. XI, 2—10.)
TRETJA NEDELA V ADVENTI.
Tisti čas so poslali Židovje z Jeružalema diihovne, i levite k Ivani, da bi ga pitali: „Što si ti?" I priznao je, i ne je tajio: „Jaz ne sam Kristuš." I pitali so ga: „Ka si tak? Si Eliaš?" I pravo je: „Ne sam". Si prorok ti? I odgovoro je: „ne". Pravili so zato njemi: što pa si? da odgovor damo tem, ki so nas poslali: Ka praviš od sebe? Pravo je: „Jaz sem glas kričečega v püstini. Zravnajte pot Gospodovo, liki je velo Izaiaš prorok." I ki so bili poslani, so bili z med Farizeušov. I pitali so ga, i pravili so njemi: „Zakaj pa krstiš, či ti nesi Kristuš, niti Eliaš, niti prorok?" Odgovoro njim je Ivan govoreči: „Jaz krstim z vodov; na srejdi med vami je pa stao, šteroga vi ne poznate. Te je, ki pride za menom, ki je pred menov i jaz ne sam vrejden, da bi njemi odvezao remenje njegove obüteli. To se je zgodilo v Bethaniji prejk Jordana, kde je Ivan krsto. (Jan. I. 19-28.)
ŠTRTA NEDELA V ADVENTI.
V petnajsetom leti vladanja casara Tiberija, kda je bio Pontiuš Pilatuš poglavnik Judeje, i Herodeš, četrtini oblastnik Galileje, i brat njegov, Filip, četrtni oblastnik Iturije, i Tracho-nidiške dežele, i Lyzanias, četrtni oblastnik Abilineje, kda sta bila velikiva dühovnika Annaš i Kajfaš: je Gospod gučao Ivani, Zakariašovomi sini, vu püstini. I prehodo je vso jordansko pokrajino i oznanjao krst pokore za odpüščanje grehov, kak je pisano vu knigi govorov proroka Izaiaša: „Glas kričega vu püstini, pripravlajte pot Gospodovo; zravnajte njegove steze; vsaki dol naj se napuni, i vsaki breg i gumila naj se zniža; i kriva bodo ravna, i ostre gladke poti, i bo vidilo vse človeštvo zveličanje bože." (Luk. III, 1—6.)
NA SVETO NOČ (PRI POLNOČNICI).
Tisti čas zišla je zapoved od casara Augustuša, da naj se popiše ves svejt. Eto prvo popišuvanje se je vršilo po Ci-rinuši, Sirijanskom poglavari. I hodili so se vsi podpišüvat, vsaki vu svoje mesto. Gori je pa šo i Jože? z Galileje, z va-raša Nazaret, v Judejo, vu Davidov varaš, ki se zove Betlehem, bio je naimre z hiže i roda Davidovoga, ka bi se popisao z Marijov, s svojov zaročenov ženov, štera je btta noseča. Gda sta bila tam, se je dopuno čas poroda. I porodila je sina svojega prvorojenoga, i ga povila v plenice, i ga položila v jasli, ar za njeva ne bilo prostora v prenočišči. I ravno v tistom kraji so pasterje verostüvali pod milim nebom i bili na nočni stražaj pri črejdi svojoj. I glej, angeo Gospodov je pristopo k njim, i boža svetlost je je obsvetila, i jako so se zbojali. I pravo njim je angeo: „ne bojte se; ar, glejte, nazveščavam vam velko radost, štera bo za vse Iüdstvo, ar se vam je narodo
dnes v mesti Davidovom Zveličifeo, ki je Kristuš Gospod. I to vam bo znamenje : Najdete dete v plenice povito, i v jasli položeno. I v tom hipi je bila z angelom vnožina nebeške vojske, ki so Boga hvalili i govorili: „Dika Bogi na višini, i na zemli mir lüdem, ki majo volo na dobro." (Luk. II. 1—14.)
NA SVETI DEN PRVI (PRI ZORNICI).
Tisti čas so pravili pasterje eden drügomi : Pojdimo tak v Betlehem, i poglednimo to, ka se je zgodilo, i nam je oznano Gospod. I popaščili so se, prišli ta, i najšli Marijo, i Jožefa i Dejte v jasli položeno. Videvši pa to, so spoznali, ka njim je bilo povedano od toga Deteta. I vsi, ki so čiili, so se čiidiivali tomi i nad tem, ka so njim povedali pasterje. Marija je pa zdržavala i premišlavala vse ete reči v svojem srci. I povrnoli so se pasterje dičeči i hvaleči Boga, za vse to, ka so čiili i vidili, prav kak njim je bilo povedano. (Luk. II. 15—21.)
NA SVETI DEN DRÜGI (PRI VELKOJ MEŠI).
Vu začetki je bila Reč, i Reč je bila pri Bogi, i Bog je bila Reč. Ta je bila v začetki pri Bogi. Vse je po njej nastalo, i brezi nje ne nikaj nastalo, ka je nastalo. V njej je bilo živlenje, i živlenje je bilo svetlost lüdi i svetlost sveti v krnici, i krnica je ne sprejela. Bio je človek poslani od Boga, komi je bilo ime Ivan. Te je prišo na svedočanstvo, da je svedočo od svetlosti, da bi vsi vervali po njem. Nej je on bio svetlost nego da bi svedočo od svetlosti. Bila je prava svetlost ta, štera pre-svejti vsakoga človeka, pridočega na te svejt. Na tom svejti je bila i te svejt je po njej nastao, i svejt je nej spoznao. V svoje lastnine je prišla i njeni je neso sprijeli. Vsem pa, šteri so jo sprijeli, je dala pravico, da postanejo boži sinovje, njim, ki verjejo v njenom imeni: ki so se nej rodili z krvi, niti z poželenja mesa, niti z vole moža, nego z Boga. 1 Rejč je meso postala i med nami prebivala, i vidili smo njeno diko, diko kakti je-dinorodjenoga od Oče, ki je puna milošče i pravice. (Jan. I. 1 —19.)
NA DEN SV. ŠTEFANA, PRVOGA MANTRNIKA.
Tisti čas pravo je Jezuš pisačom i farizeušom: Glejte, jaz pošilam k vam proroke, i modre, i pismoznance; i ž njih nike morite i razpite, i ž njih nike te bičiivali v svojih shodnicaj i preganjali te je od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična krv, štera je prelijana na zemli, od krvi pravičnoga Abela, do krvi Zakariašove, sina Barikiašovoga, šteroga ste vmorili med cerkevjov, i oltarom. Zaistino velim vam : Vse eto bo prišlo na te narod. Jeružalem, Jeružalem, ki marjaš proroke, i kameniiješ tiste, šteri so k tebi poslani, kelkokrat sam šteo vküp spraviti tvoje sini, liki kvočka vküp spravla svoje piščance pod peroti, i nej si šteo? Glejte, zapiiščena vam
2&2
bo vaša hiža. Ar povem vam: da me odsehmao nete vidili, dokeč nete pravili: Blagoslovlen, ki prihaja v imeni Gospodo-vom. (Mat. XIII. 34-39.)
NEDELA PRED NOVIM LETOM.
Tisti čas Jožef i Marija, Mati Jezušova sta se čiidivala tomi, ka se je od njega gučalo. I Simeon je je blagoslovo, i pravo je Mariji, Materi njegovoj: „Glej, te je položeni v padec i v vstanenje vnogih vu Izraeli, i v znamenje, šteromi de se proti gučalo, i tvojo diišo prehodne meč, da se odkrijejo miš-lenja z vnogih src. I bila je prorokica Ana, hči Fanuelova, z Azerovoga pokolenja, že jako priletna. Potem, ka je živejla s svojim možom sedem lejt od svojega devištva. Bila je dovica do osemdeset štrtoga leta, ona nej zapiiščala cerkvi, nego je s postom i z molitvami sliižila Bogi noč i den. I prav tisto vöro je prišla ta i hvalila Gospoda pa od njega pripovedavala vsem, ki so čakali odküplenje Izraela. I gda so se spunila vsa po Gospodovoj pravdi, so se povrnoli v Galilejo, vu svoj varaš Nazaret. Dejte je pa raslo, i se krejpilo, puno modrosti, i mi-lošča boža je bila v njem, (Luk. II. 33—40.)
novomašnik, bod pozdravljen!
Nismo navajeni takih pozdravov v času, ko deklicam na glavi pletejo venec bele snežinke. Pa vendar imamo danes no-vomašnika. Daleč, zelo daleč od nas, tam v sredini Južne Amerike, v Santiagu, je 26. nov. prejel mašniško posvečenje naš predragi vlč. g. Maroša Martin iz Melinec.
Samo Bog ve, kako srčno si je želel postati duhovnik in misijonar! Te svete želje so se mu izpolnile. Bog mu je obilno poplačal njegovo velikodušnost, s katero je pred leti zapustil domači kraj, da bi žrtvoval samega sebe za rešitev tolikih zapuščenih duš. On je prvi novomašnik od naših „misijonarčkov". Drugi so že blizu cilja.
Njegove sreče se vsi veselimo. Veselijo se predvsem njegovi dragi domači. Veseli se rojstna vas Melinci svojemu prvemu novomašniku. Beltinska fara je s tem dobila zopet enega duhovnika in to misijonarja. Veseli se tega dogodka prav posebno salezijanska družina. Saj je g. novomašnik njen član. Samo to željo še vsi imamo, da bi nas g. misijonar kmalu obiskal.
Misijonsko polje, ki čaka na gorečega g. misijonarja, je ogromno. To je južna Patagonija. Cela Patagonija (in Pampa) se deli na severno, srednjo in južno Patagonijo. K tej zadnji spada vse ozemlje od Rio Chico, čez Punta Arenas z otoki Ognjena zemlja, Dawson in Molvinas. V cerkvenem oziru so v vseh treh Patagonijah bilo ustanovljene apostolske prefekture in izročene Salezijancem,
Kaj je bila vsa ta ogromna pokrajina, ko je 1. 1875. prišla v Buenos Aires prva skupina salez. misijonarjev?
Bila je grozna pustinja, kjer so prebivali večinoma bojeviti in drzni indijanci iz Argentinije, ki so prisilili vlado, da se je morala ž njimi bojevati. Večkrat so uničili vojaške čete in se s silnimi navali zaganjali na mirno prebivalstvo ter pustošili z ognjem in mečem. To so bile edine novice o pustinjah v Pampi in Patagoniji.
One dalnje pokrajine s širnimi močvirji in orjaškimi gozdovi so bile zavite v gosto temo. Bile so prava skrivnost. Nihče ni znal, kaj je Pampa, kaj Patagonija.
Nepoznana je bila pokrajina, nepoznano tudi število prebivalcev. Kar so poročali indijanci sami, to je le še bolj množilo nejasnost. Kačiki (poglavarji divjakov) so trdili, da je divjakov neštevilno, da namah lahko podjarmijo celo argentinsko republiko. Njih zahteve, grožnje in napovedovanje vojska, vse to je kazalo, da jih je mnogo.
Nekoliko več se je vedelo o njihovi divjosti. Kako divji so bili njih običaji, pokazale so muke, s katerimi so mučili tiste, ki so padli v njihove roke. 0 omiki niso marali slišati. Celo v veri so videli nevarnost in neko moč, ki bi uničila njihovo državo. Zato niso marali slišati o krščanstvu. Misijonarji niso mogli ničesar opraviti. Stopiti v njih sela je bilo isto, kot postaviti v nevarnost svoje živlenje,
Maroša Martin, novomešnik.
Vlada je že dolgo lej pripravljala načrt, da z vojaštvom ukroti te nevarne in trdovratne divjake. To je storila 1. 1879. Nepopisno škodo je povzročilo orožje, a bilo je zadnje sredstvo, katerega se je mogla poslužiti država, ki je tako dolgo in potrpežljivo prenašala njihove divje napade, ošabna izzivanja in neštevilne zločine.
Zdaj šele se je pokazalo, kaj sta Pampas in Patagonija. Radovedni in pohlepni ljudje so začeli vdirati v skrivnostne puščave. Pred vsemi so se pa pomikali salezijanski misijonarji s križem rešenja, z znamenjem zmage in omike, s križem, ozna-njevalcem nove dobe — dobe miru in edinosti.
Horvat Aleksander, od sv. Se-beščana, med svojimi gojenci v državi. Chile, gde je kak bogoslovec sprejeo ' 26. nov. toga leta tonsuro.
Že prvo leto, to je 1879, je misijonar Costamagna pisal Don Boski: „Salezijanci so že sredi prebivalcev v puščavi. Indijanci Pampas, ki niso poznali Odrešenika, že govorijo, že živijo z nami, že čutijo nasledke odrešenja. Niso sanje, je resnica. Mi smo slednjič v Carrhué, v kraju, oddaljenem okrog 500 milj. od Buenos Airesa in v kratkem bomo v Patagoniji pri Rio Negro." L. 1887. so prišli v Punta Arenas.
Čeravno v teh pokrajinah danes ni več poganskih indi-jancev. je pa vseeno v nekem oziru misijonsko delovanje, ker so ljudje vsled pomanjkanja duhovnikov skrajno zanemarjeni v verskem oziru.
Ponesi, g. novomašnik, ponesi jim verske toplote.
Radoha J.
cecilija castelli.
TRETJEREDNICA.
So plemenite diiše, od šterih se nam vidi, da majo na razpotji živlenja dvoje pozvanje. Nje same vleče v samostan. Ce bi bilo samo od njih odvisno, bi gvUšno sledile tomi poz-vanji i njemi delale čast. Pa pridejo drügi zmes i je obrnejo v zakonski stan, v šterom se ravno tak skažejo, kak da bi bile rojene samo za njega. Takse diiše so prav za prav dale razlog za ustanovitev tretjega reda. Njegovomi oči, sv. Frančiški, so se vnogi zakonski ponujali za sprejem v prvi, odnosno drügi red. Odklanjao je je, ar ne šteo rušiti zakonskoga, driižin-skoga živlenja. A pomagao pa bi jim rad do globšega, božega živlenja. To njemi je navdalo miseo, ustanoviti še tretji red za možke i ženske med svetom.
Edna takših plemenitih düS, ki bi rada šla v samostan i bi bila, kelko se da predvidevati, vzorna redovnica, pa se je na lübo starišom odločila za zakonski stan i je bila ravno tak vzorna žena i mati, je bila služabnica boža, tretjerednica, Cecilija Castelli.
Živela je v prvoj polovici 17, stoletja v Lombardiji. Po rodi Je bila plemkinja. Njena sestra je bila mati pape Inocenca XI. Že kak dete je razodevala nenavadno resnost i jo sküsala vcepiti tüdi drügim. Če so drüga deca v svojoj lehkomiselnosti kaj takšega delali, ka se njenoj nežnoj vesti ne vidlo prav, je je opominala: „Ne delajte toga, je greh!" Ravno tak bogolüb-na je bila kak dekla. Ponižna, skromna, lübezniva i bogivdana ne marala za posvetno. Gojila je skrito želo, v samostani se popunoma Bogi posvetiti. Vendar pa ne štela svoje žele Bogi tak rekoč vsiliti. Potrpežlivo je čakala, da njej kak koli razodene svojo volo, v šterom stani jo šče meti. Boža vola njej je bila vrhovno vodilo živlenja, če se je tüdi križala ž njenov. Da bi svoje vole nikdar ne silila v ospredje, je pogosto prosila Križanoga: „Gospod, nikaj drügo neščem, kak to, ka ti ščeš. Daj mi spoznati tvojo volo i moči mi daj, da njej svojo volo podvržem!"
I resan je bila boža vola gledoč njene vse inačiša, kak si je samo mislila, Medtem, kda je ona gojila svojo skrito želo po zaročenji z božim Zaročnikom v redovniškom stani, so njeni starši po tedašnjoj navadi ravno tak tajno iskali njej priprav-noga svetnoga zaročnika. I kda so ga najšli, plemenitoga po krvi i plemenitoga po srci, i njoj čestitali, kda je zaproso za njeno roko, se nazlük nasprotnomi nagnenji svojega srca ne protivila. V voli staršov, ki njej je bila vsikdar sveta, je vidila razodeto volo božo, za koj je prosila. Samo edno si je od svojega zaročnika že naprej izgovorila, da bo smela v zameno za svoje redovniško pozvanje stopiti v tretji red sv. Frančiška, To njoj je plemeniti bodoči mož z veseljom oblübo i je tüdi sledkar ostao mož reči. Zadosta kratkoviden bi bio, če je re-
san iskao dobro ženo, če na te pogoj ne bi pristao. Vej vzorna tretjerednica je vzorna žena i mati.
Tüdi Cecilija je to potrdila. Kak žena je bila lUbeča to-varišica v živlenji. Kelkokrat se prvotna lübezen med zakon-coma preleje v medsebojno mržnjo ali pa svajo. Zakonska kola začnejo grdo škripati, v grenko razočaranje oba, v po-hüjsanje deci i sosedom. Cecilija i njeni mož vseh treseti let, ki sta je sküpno preživela nesta prišla navzkriž. Po njenoj blaženoj smrti je mož izjavo: „Če bi trbelo, bi s prisegov po-trdo, da mi vseh tresti let najnoga zakonskoga živlenja nikdar ne povedala niti edne žalne reči." Iz toga se vidi, da je bila prav za prav njena zaslüga, da nej prišlo med njima nikdar nikaj navzkriž.
To posnemamo tüdi iz več drügih okolščin. Njena hčerka nam sporoča, da je bila žena velkoga premagüvanja i potrple-nja v trplenji. Kda njoj je ona pravila, naj se ne pokori prestrogo, njoj je odgovorila: „To, hčerka moja, ka jas delam, je malenkost v primeri s tistim, ka je Bog včino za mene!" Vsakovrstno trplenje, ki je z zakonskim i driižinskim živlenjem ne-ločlivo zdmženo, je ne samo, da je ne spravilo s poti, nego jo je šče bole k Bogi zdigavalo. Povzdignola se je celo do tiste, nam težko razumlive prošnje sv. Terezije Vel.: „Gospod, püsti me trpeti ali pa vmreti."
Kak mati je svojo deco z zgledom i rečjov vzgajala v strahi božem. Ar pa je znala, da bi bila vsa njena skrb i požr-tvüvalna vzgoja samo slabo poroštvo za njihovo bodočnost, je je zračala Mariji. Prosila jo je, naj je one sprime v svoje varstvo, naj jim bo ona ltìbeèa mati i vodnica po potaj, po šterih njim sama ne more slediti, posebno še sledkar, kda bo njena vodeča roka omahnola v grob. Zednim pa je deco samo od najnežnejše mladosti navajala k dečinskoj pobožnosti i lübezni do Marije, da bi se, če bi ona ravno vmrla, nikdar se ne čutili zapùÈèene, sirote, nego bi prišli iz rok edne naravnoč v roke drüge, še bolše matere.
Posebno lepo se kaže njena plemenitost v razmerji do možovih staršov, štere je najšla pri hiži. „Ti stari" so pri hiži navadno za „mlado" velika preiz^šnja, štero le redka dobro prestane. Navadno le prehitro pride do boja med njimi, ka moža samoga spravi v jako mučen položaj. Če potegne s starši, se „mladoj" zameri tak, da njemi pogostoma vujde na svoj prejšnji dom. Če pa stopi na stran „mlade", ka se navadno zgodi, njemi starši spitavlejo vest zavolo nezahvalnosti, tüdi to njemi gvüSno ne more biti prijetno.
Naša vzornica Cecilija je znala moži tüdi te bridke vöre prišparati. Zatajüvana, potrpežliva i lübezniva, kak je bila, je tak lùbeèe dvorila „starim", da njim lastivna hči tak ne bi mogla. Težko je „stare" zadovoliti. Deloma rrtajo proti „mladim" že tak rekoč vrojene presodke, kak deca proti svojoj drügoj materi ali mačehi. Tüdi oni bi lehko izjavili, da neso nikdar, kelko časa so vküp živeli, prišli ž njov navzkriž.
Kak krasno dühovno gledalo za naše žene in matere tret-jerednice. Če bi bile kak žene tak dobro oborožene s potrpež-livov lübeznijov i lübecov vsliižnostjov do svojih možov, bi drügi možje, videč lepo soglasje med njimi, svojim ženam sami prigovarjali, naj tüdi one stopijo v III. red. Zdaj pa njim največkrat branijo stopiti v njega. V pravilih III. reda pa stoji, naj se žene brez možovoga dovolenja ne sprime, zvün v izjemnih primerih. Vzrok tomi ne so samo možje, nego tüdi žene tretjered-nice. Prerade i prepogosto predgajo svojim možom, i to bole z rečjov kak z vzgledom. Takših predg pa možje ne poslušajo radi, posebno ne, če so pune spitavanja vesti i vočimetanj. Prava pobožnost, tista, od štere je povedano, da je za vse has-novita, privlačna i vabliva, ne predga dosta z rečjov, posebno ne z razdraženov rečjov. pač pa bole z vzgledom, ki vnogo prepričevalnej guči i tüdi vnogo več dosegne. Takše predgarice, žene tretjerednice, bodite svojim možom, če so potrebni, pa böte najšli poslUšnejša vüha i srce. Čo vam bo vaš mož, kak Cecilijin mož, mogeo dati lepo svedočanstvo, da v dugih letaj zakonskoga živlenja neste mele žaone reči za njega, bo to vam i III. redi v čast.
I če bi bile vse matere i snehe tretjerednice po vzori naše Cecilije, kelko bridkih vor bi prišparale sebi, moži i njegovim staršom. Pitanje „starih" i „mladih" je posebno v kmečkih domovih prav moreče pitanje, ki je zahtevalo že vnogo skuz, svaj, tožb, da celo pretepa i pobojov. Najbole pomilüvanja vredni so „stari". „Mlade" majo v svojih možeh advokate, ki, kak že povedano, navadno ž njimi potegnejo, „Stari" nemajo nikoga, ki bi brano njihovo pravično stvar. Vsaka pravica je dnes domala že najšla svojeda zagovornika. Samo „stari" v svojih izgovorjenih kotih samevajo i zovejo na pomoč svojo edino rešitelico — smrt. Pa tüdi oni majo svojega advokata i še vsemogočnoga — Boga. On ne püsti niedne krivice nemaščevane. Tak kak postopajo „mladi" s „starimi", tak i še trše bodo nekoč postopali „mladi" ž njimi kak s „starimi". ..Ti očo do praga, sin tebe prek praga", izraža bože kazensko postopanje. Snehe tretjerednice, da vas kaštigajoča boža roka ne zadene i da böte mele lepše dneve na svojem novom domi, vzemite si za vzgled služabnico božo Cecilijo Casteli. Z velikov lübeznijov, potrpež-livostjov i podvorlivostjov skušajte „starim" sladiti že tak bridko „kršno" usodo. „Stari" pa naj, sezna, od svoje strani potrpijo, ka se le da i tak dobro izrabijo svoje štete dneve na hasek svoje dUše.
Kda je Cecilija 20. junija 1641. v 58. leti starosti vmirala, je trepetajoč polüblala križ, znamenje rešenja. Kak dekla je Kri-žanoga prosila, da bi vsikdar i povsedi spunjavala njegovo volo. I zdaj je njeni vgašajoči pogled na Križanoga, pun sladkoga vüpanja, svedočo, da šepeče svoj poslednji: „Zgodi se tvoja vola!" za njim pa: „Oča. v tvoje roke izročim svojo dUšo!"
Amen"	(P. Hugo Bren v „Zajemnosti").