List 39.
Od kebrovega olja nekaj.
V innogih časnikih smo že brali, da se da iz kebrov dobro olje za škornje ali kola mazati, tudi za svečavo itd. izkubati. Ker je ravno letos bilo tega merčesa sila veliko, se zmenimo, da hočemo poskusiti: ali je res to, kar časniki od kebrovega olja govorijo. 8. majnika popoldan se zberemo skupaj, vzamemo dva lonca, enega manjega, ki je meril okoli dva bokala  in ki  je   bil precej širok na verhu,
enega pa večjega, ki je deržal blizo pol mernika, temu srna na dnu štiri luknjice nekoliko manjše od graha zvertali. Po tem gremo v bližnji bukov gojzd, kjer je več kot preveč tega zlo škodljivega merčesa bilo. Tukaj zakopljemo manji lonec tako v zemljo, da je bil ves do verha v nji; druzega večjega pa napolnemo z nabranimi kebri, ga postavimo na pervega, pokrijemo z nekim lončenim pokrivalom, denemo na verh tega še nekoliko ruše, in zamažemo z glino med pokrivalom in loncom vse okoli in okoli tako, da se ni moglo oglje s soparico izkaditi. Zdaj smo zakurili okoli zgornjega lonca, in smo kurili skoraj poldrugo uro prav močno, tako, da smo mislili, da v tem času in v tako hudi vročini bi gotovo mogli kebri ne le olje od sebe dati, temuč tudi že vsi sožgani v loncu biti. Zato odgrebljemo žerjavico od njih in jih odkrijemo. Pa kaj najdemo? Kebre tako stisnjene, da jih je bilo za četerti del manj viditi v loncu, vse mastne, ravno take barve kot prej. Potem hočemo viditi, koliko se je olja v spodnji lonec nateklo? Torej potegnemo zgornji lonec preč — in res je bilo v njem za pol malega kozarca olja. Ko bi bili kake 3 ure kebre kuhali, bi bili morebiti polič olja dobili.
Al napol kuhani kebri so h svojim oljem vred deleč okoli tako hud smrad napravili, da ga ni bilo prestati. Kar smo mogli smo vsi bežali, in eden drugemu rekli: Nikoli nisem še bil v takem smradu, pa tudi nikoli več ne bomo iz kebrov olja kuhali.                                Janez Ziegler.