Saša Vuga
920
Saša Vuga
PRILOŽNOST ZA ODHOD
(iz romana Na rožnatem hrbtu faronike*)
Primerilo da se je s polnoči na petek. Ali 11. v februarju leta vsakršnih apokalips 1916 - zanič berljivo: Črke in številke na zadahlem, vlažnem, z rja-stimi madeži (kot od sokrvce) pobrizganem papirju so izžgane. Očitno je skoz knjigo padala žerjavica. Nemara sneg s podstrešja, ko je župna hiša spet enkrat zgorela v eni naših vojn. Naših? No, tako rekoč: Na naših tleh. Zvite ožganine zevajo s platnic kot suhi, črni, crkli polži - bilo da je, se ve, leto podgan v kavernah. Jarkih. Po kleteh. V čereh. Sred ovdovelih žitnih polj. Povsod: Enako čedno so zaluknjale v moža kot skoz njegov komis.
Boga pa, kot o takem vsakič: Nikjer nikamor od nikoder.
Tolikanj vsega se je to noč zgodilo. Novega seveda nič.
Spod stropa v cerkev je šumela zmeda curljastih glasov.
Havbični granati z griča sta kot pljuska svetopisemskih postrvi stresli reko. Potonili v molk - spod stropa v cerkev je šumelo: Sneg se je prevrnil v dež. Se stišal. Se prevrnil v sneg. Se v sivih nitih, z vetrom zmršenih, prevrnil v dež.
Vonj po vinu. Sinje zabuhline krog oči. Otrpla trpkost.
»Gospod župnik, čas bo za drugam: Vse bolj nevarno je.«
Če oni tam ne morejo na veke več drugam, gospod ritmojster, je Fabijan pogledal na skladovnico ko deklica v spanju lepih, komaj kaj okrvavljenih Čehov kraj oltarja, pod pohabljeno podobo svetega Florijana samo z uhljem škafca v pesteh - naj se umaknem jaz? Sors mea, dragi gospod Vomačka: In manui Dei!1 Stala sta sred vrat. Fabijan v ohlapnem stotnikovem povoščenem plašču na želodaste zelene gumbe: Pa zaspim - ko da znam le narobe spati! Če ne poka, planem! Se razburim! Pojecljam: Zakaj ta mir? Vomačka si je med členkastimi prsti delal cigareto: Prehudo se izpostavljate. Prehitro boste porabili svojih sedem ali koliko življenj. Fabijan je zmignil: Oh, menda! Se mu nasmehnil spod kapuce: Mene Lah lahko ubije kvečjemu z odbrano, v alkimistovem kotliču pozlačeno kroglo! ------------------------
* Delo bo izšlo 1999. pri MK v Ljubljani. '   Moja usoda je v božjih rokah.
921                                                                             PRILOŽNOST ZA ODHOD
Dež jima je debel, bel zasajal plundrav plot pred prag.
Spet - jenjal. Se razsul v rojenje svaljkastih snežink.
Jah, mene pa. Na Mengorah. V dnu kaverne. Snoči: Pihnem k luči. Mački voščim lahko noč. Se zameckam pod koc - preganjajo me, pravim, delikatne sanje. Sem, denimo, kar na milimetrsko enake koščke zrezana jegulja jezer-ka, ki jo v kožici velikanki, na počasnem ognju, pečejo v nič kot lastnem soku.
Mračen. Veličasten v ihti senc: Zvonik. Odganjal se je.
Čas bo, si je Vomačka prižigal. Čas bo - spet zamujajo.
Ne žvižgov. Ne brencljanj. In treska. Le škrebet snega, dežja. Pa s klancev dol čez most po klancih levo gor krdelo. Klapoušno. Drug za drugim zad za častnikom na vrani kljusi - ko da nadporočnik v škornjih, leskastih od moče, jezdi zrak. Na strmem je zategnil vajet. Vzkrilil. Korporala sta mu glas podaljšala na rep: Naj puškno cev obrnejo v tla! Se sključil pod šotorsko krilo - siromakci, je Fabijanu roka prazno padla: Dober pol jih zadnjič gre! Do petka bodo mrkali kot štrclji sveč v udarcih burje o vseh svetih! Vsakič bo za vsakim zraslo drevce rajnkih. In v tem drevcu iz lišajaste teme bo, zbegana kot mlada vrana, duša - odletela bo pred prvim krajcem. Kam da bo? Zakaj da bo? Ne vem! Je pa mornar, sem bral, Platonu ponudil lahceno vprašanje. Plula sta od Sirakuz. Filozof si ni našel odgovora. Ob svitu ga je, žalostnega, kap.
Stotnik je namrščil vanj svoj zgubani, pepelasti obraz.
Vrh Cvetja je, rdeča kot razcveli mak, prsknila raketa.
Vomačka ji je zamišljeno sledil skoz dežne tleske v prag. Prasnila je druga. Bela. Tretja. Bela - z jutrom se kraj pograda v kaverni vprašam, ko si zvijam prvo cigareto in Evstahij, počepen kot opica ob špiritni kuhalnik, cmari projo: Kdaj bo priletelo? Me kako razneslo - kam? Ali mogoče danes?
Z okovano palico je kazal s hriba dol v nasprotni hrib:
»Mravljišča! Notri kot nikjer nikogar - le povsod vsi!«
Dlakasti glavič na Vomačkovi palici je bil iz gamsovega parkeljca - z obzorja je takrat zatrznil kot hipermanganast, komaj uganljiv pramenček. Hkrati je ritmojster sunil župnika pred krstni kamen v podobi morske školjke, zvrhane odlomljenih svetniških rok. Zaklel - zakaj Fabijan je ropotal nazaj. K preluknjanim, ožganim vratom. Jih zapahnil. Oberoč obračal velikanski ključ. Zaman, brada je zadirčno potrkavala v prazno - Vomačka ga je grdo zagrabil. Po krčmarsko. Ga potegnil ob sesedli kor. In vzdolž drvarnice iz razmetanih, strskanih klopi do Sebastijana z glavo pri nogah: Brez uhljev je okroglo bolščal iz krvavkastih puščic navzgor. Pod svod v dežju.
Stotnika je zad za oglom pogrnilo k župniku. V zvonico.
Videl je spodvihane vrvi. Pogrebni svečnik. Pol omarice z naročjem starih knjig za prašnim steklom. V kotu je kot na 00 čepel Evstahij, sluga. Ku-
Saša Vuga
922
hal v luknjicavem jajcu, na gorilniku, črnikast čaj. Vrat mu je poskakoval z ramen - rignilo je. Pobobnelo. Cerkev zamajalo kot potres. Težka vrata so zarjula. Se razprla. Se kot lesa na vereji k plotu priloputnila ob zid: Kamne, strgane iz hiš, je brizgnilo mimo stebra s kropilnikom. Razbijalo po zvoncu na poteg pred zakristijo. V rebraste ostanke leče s ptico posrebrenih perutnic. Nemara grlico - zvonik je škrtal. Stokal, ves podoben, si je Vomačka z dlanmi pokrival tilnik, zablodelcu, ki ga iz teme najedajo pošastni netopirji. Tu je, tam v linah zvonko tresnilo. Razpadalo v loku dol ko trskice iz litega železa. Pred vhod.
Prah se je razpletal k ladjam kot na jesen dimi z njiv. Lipovi vzdihi bogcev krog in krog v nišah so se tišali. Evstahij se je, blag na molznem stolčku, bled, ogledal: »Bogu očedu so v bonedeljek sdolkli blisk iz rok. Maderi Mariji brsda-nec z noge. Luciji zladi krožniček - z očmi!«
Fabijan se je pobral: Jah, no! Se z roko jezno ščetkal. Sluga je z verižico iz aluminija čaj pomakal v krop: »Se Durek ne bi mogel dem debelim sdenam dosdi več!« V zvonici je zavladala skrivnostna, nasmrajena zaprašenost. Spet je cerkev curala s podstrešja kot iz počenih žlebov. Od zunaj so prišli koraki. Dvoji. Troji - stali. Se vrnili. Enemu je z gumbnice zaplala žepna luč. Spod škornja mu je škripal les razgnane spovednice: Kajpada, major Berserker ali Ne-ranljivi Zwieback - kamor ga je vrag pritresel, tam ga zmeraj nikdar ni nihče potreboval. Mrk. Slok. Nečimrno brkat v dveh belih čopih. Kot na hitro staran ded. Z obnošenim zelenim ščitkom v ščetkah obrvi. S kratko sabljico v plaščevem razporku. Moker kot podgana. Pikasto krvav prek hlač: Videti ste, videti, vsem pozdrav, gospod nemara župnik ali kaj - ko da vas bo na stara leta treba streljati, tako lepo ste videti! Fabijan je sinjkasto, podpluto veko zganil z vek: Takega sta me izdelala predobri Bog in dobra mati. Kajpak, je major utrnil luč. Se nagnil v mrgolenje zasolzene sveče. Pod obok: Mi v živem govnu, reče kdaj vojak o marsikom - vi pa, ministri božji, v pozlačenih oblancih! Evstahij mu je, smešno iztrebušen v pozor, ponudil rum v čutari, ko se je iz teme, od podrtij pritelovadil Zlatoper, narednik, v zdrsanih gamašah: »Ni mu pomoči, gospod major - dobil jo je skoz pljuča!«                 1
Spet je hušnilo. Grgralo daleč vzdolž vasi. Nič počilo. Berserkerju je žalost zvila ustnice v oslovsko podkevco - ali lahko, rit-mojster Vomačka? Iz torbice na klinu v steni je, zadrgetan, izdrl gasser na rožen ročaj. Vzdignil cev, ko da odhaja na dvoboj. Slovesno zmrdnjen. Kot ob cimbalah žalne koračnice. Olesenel - udarec težkega revolverja je piknil nič bolj šumno ko tlesk snežne kaplje v miloščinski nabiralnik zraven glavnih vrat. Major se je, s prižgano baterijo na zavihku, vračal pred zvonico. Spotoma osvetil ranjenca, prezrtega pod kocem: Truplo je napihnilo. Mu pr-
923                                                                             PRILOŽNOST ZA ODHOD
ste vrglo v nos. Ko da majorju salutira. Pijan - čemu prihaja z jokom, gospod župnik, človek na ta čudni svet? Žival pa kvečjemu začudena? Popihal je v lonec s čajem: Cesarje le konja zgubil! Jaz pa - pahnil palec prek ramen: Milega! Trpežnega prijatelja! Zataknil samokres v tok: Vi skratka tu, ritmojster? Tu se, sem na Ogrskem razbral od žensk, cerkovnik nekajkrat na dan obesi -na Mengorah pa? Leto že: Niti enkrat! Stotnik je pogledoval na kos kolovrata od svete Ane. Kdaj pa kdaj ga je prepih štropotnil h gosje belim Gabrijelovim kreljutim na podobi v škrbastem okviru: Ostric sem se prišel. Obrit. Okopat - nadomešča me Krpan. Izvidnik. Praporščak. Berserker je pokimal, ko da skriva v grlu gnezdo golih, mehko zaokroženih besed: Oh! Vse življenje je zgolj eno samo reševanje vprašanj!
Zunaj, spet, je luč raztegnil po vojaku v kocu:
»Saj - ko bi ljudje ne mrli, bi kmalu izumrli!«
Župnik je sedel. Vomačka je sitno srkal čaj: V cesarstvu kruljavih si vsak verjame, da koraka! Ta neranljivi 2wieback\ Možnarsko granato nosi, kjer je glava - oj, bo eksplodiral! Tak izmolzek! Vsakokrat ne veš: Te je prišel sovražit ali rad imet? Podstrešna čumnata majorjeve črepinje: Prašna. Prazna -tolikanj je brez duha, da ti sekunda z njim zapravi dan! Ah, noč in vse mi cvr-kata po živcih! Ladja modrih - mar je že bila kje taka ladja? Ladja norcev: Kdaj sta nas prekrcali? Življenje, ki da je naravnost od Boga, drsi kot jalovi podgani seski, v praznih sunkih, po drekavih tleh! In če pomislim, daje stric po materi zapustil 1102 kosa mandljevega mila kapucinom - naj se bolj globoko, je narekoval, umivajo! V kakšen svet nas je, gospod Fabijan, domislilo roditi! Vem, vem: Bog je dal človeku bisere - svinjar jih siplje svinjam!
Čez oči se mu je mračno treslo. Kot o vetru luna z luž.
K zvonici je, kot iz pekarne blago, pridišalo dim: Sred zglodanega praga v zakristijo so prižigali pritlikav kres. V cvrkih isker je Fabijan uzrl mrgole-nje senc - premrlo so čepele zad za svojimi splesnelimi rokavi. S prsti božale ponižni žar. Naj gre? Pove, da delajo^dovolj oškodovanemu Gospodu škodo - plosnilo je, ko da s kupa desk mizar nestrpno poteguje desko: Pandula, cerkovnik. Pod platneno, dvojno vrečo kot opat v kapuci. Zaslovel je na poslednje binkošti preteklega stoletja, ko se je brez hlač prismuknil k spovedi, odet samo z dlanjo - da bi mu škof lahko na mah primazal s palico pokoro pod mozoljavi hrbet. V drugo zaslovel, ko so skoz gore dol zarisali železnico. In je iz žepa v žep curel drobiž: Zaklel se je, da bo prvorojencu, sinu, dal ime Marija Magdalena, če ga bosta dobri nebeščanki najmanj sedemkrat podprli pri večernem kvartopirstvu s pretepaškimi hrvaškimi zidarji.
Skremžen kot v prsku gams, je pustil pisker kraj klopi:
»Južina, gospod! Prosena kaša z nohtom konjskega mesa!«
Mesnat. Opukanih, kokošjih vek. V starožitni mačji kučmi - strah ga je docela sklal. Predelal v gobasto strašilce: Tu sem, ker me zdaj nikamor več
Saša Vuga
924
ne bo! Celo z Elijevo kočijo ne! Enako tu, da bi vam rad, nerad na znanje dal: Drugih kdo naj sem odslej prinaša jest! Iz žepa je odmotal rogelj ajdovega kruha: Ona vam lahko še skuha - sunkoma si je oglavnico podržal z las: Jaz pa glave ne bom nosil več v narobe vreči! Za nikogar več! Fabijan je izza farnih knjig v omari poiskal železno žlico. Mu pokazal križem od oboka gor. V oltar: Tudi za Boga ne? Dež je curkasto škrebljal po medenini neraztrganega tabernaklja. Bog - Pandula je zeval. Zahlastal po sapi: Bog je tolikanj močan, da postori povsem vse tako rekoč brez moje in, le za recimo, vaše pomoči! Jaz brez Boga pa in brez rdečkasto podšitega Marijinega plašča - me zadene: Hodil bom prekuhano! Z očmi na peclju črnih češenj! V ustnice kot svetopisemski petelin - vendar grdo zaklan! Jočem, ker se mi od gori noter semkaj priprošnjiki smejejo, je onemel pod strop: Dež je razkadilo v sneg. Črtast, bled je rezal noč v cerkvi.
»Zbogom - grem še po fižol: Potuhnil sem ga h kurniku!«
Za vrati je stražar cmokal iz porcelanke. Trudno kimal.
Župnik je zataknil Panduli sto kron v žep. Ga potrepljal, ponižan. Zapuščen - cerkovnik se je s krikcem zgrbil. Ga lovil za prst. Poljubil. Mu dlani pobodel z brki. Se zalomil mimo zlomljenih dreves. In pri majorjevem lepotcu s kroglo v čelu, z repom, ko dekliška kita razpletenim k podkvi, mrknil v breg. Fabijan - še hip je prežal v divje gnitje spod neba. Se skrčil v plašč. Planil do župnišča: Tam je ležal, pod ograjo, ki je z desne, z leve silila navzgor, k vhodu, nasmehljan in kot vesel vesoljne, svoje smrti, lep in mlad, vojak.
Veter, mrzel kot sekira, je platani klestil trhlo vejo.
Pri koritu je kot vsako noč Bosanček, deda nevojak, bore zgrbkov kože in kosti pod glavo, ki se je sušila v mrtvaško, polnil Tvrtka, je pisalo na velikem sodu za h kavernam, k strelskim jarkom, vrh vozirja, spetega z oglodano verigo - sladki vonj po vosku je ogrel zvonico. Zunaj so razbiti stoli mrli pod skrivnostmi njih, ki so klečali, kdaj že, v žoltih kolobarcih lojenic. Svetniki tam, oropani svetništva, ta brez palme, ta brez cerkevce v prgišču, ta razklan kot lipov panj, ta s preroškimi nosnicami v zobeh - o, Lysoform\ Lyso-form, je nekdo zateglo tožil iz mračin: Lysoform\ Vomačka je pol kadil, pol pil iz glinastega vrčka, ki ga je kozavi Verbun, ogrski telefonist, Evstahiju krog in krog porisal z litanijo drobnih opičjih lobanj: Privlačnega cerkovnika imate!
»Kaj? Naj - kup otrok redi. Osmega je zadušila davica.«
Fabijan je kot v monštranco segal k postiljonski torbi. S palci tlačil zadnje knjige v knjige: Pa - kaj šele bo! Izbirki knjig so v žitni, beli skrinji z Ustoličenjem koroških vojvod ob straneh. Kdor vaših bi prišel zvrh Mengor, z Bučenice, s Cvetja: Naj zajame, kolikor jih le lahko! Mrena senc je pajčevi-nasto vztrepetavala od kilavih plamenov, ko je tam vstal, prikazen za utrujen-
925
PRILOŽNOST ZA ODHOD
ce, od gojzeric do krivčka na planinski kapi sadrast, korporal. Zapel kot brez glasu. Kdo ve: Ob mandolini? Na tamburico? Evstahij je zatišal dih: »Do ni človeško bedje! Je breveč lebo, gosbod!« Podobne pesmi kdaj ustvari molk, se je Fabijan zagledal h kronikam. Skrbno zaščitenim: Za steklom loščene omarice na nogicah kot nunski čeveljčki. Pri tleh kot grajski stolp čokatega zvonika notri - Vomački pokazal v list iz grobega papirja: Dovoljenje za zidavo nase cerkve! Od mogočnega čedajskega kapitlja je prišlo spomladi 1584. Kar se je odtlej vse doslej godilo tu, pa - je, če je, samo v nebeških kolomonih!
Stresel se je, z mislijo drugod. Zaklinil torbin kljun: »Nekdo se je ovekovečil z makaronsko gotico: NB! Zvonik - mladi so prispevali z rokami, starčki z lepimi molitvami!«
S klopi je Vomačka pobral platnico knjigovodske knjige: »Pozabili ste. Ta risba - no, kakšna riba! Mar postrv?« Nak, faronika, gospod ritmojster: Med krščanskim naukom si jo je, skrivaj, narisal razborit otrok. Sirota - tu, podpis: Jevanček P. ]ah,faraonka! Ne, faronika: Iz neke stare, davne pesmi Jezus prosi - zdaj mi je ušla! Za porodnice^. Nekakšen Jonov kit ali, reciva: Pravljična pošast v podobi velikanske ribe, ki na njej leži ta svet. Če bi se kdaj preveč zasmradil v greh, bo riba strašno zamahnila z repom. In - bo 1789 rev! Čez vso mero žalostno gorje! Potop! Dežela bistrih vod. Marmorastih rib. Vsakoletnega potresa: Tako je iz krvavega lišaja domišljije vzklila, ob vseh črnih zvezdah, pravljica, ki nas mojstri: Ker ukazuje dobro. Ker kaznuje slabo. Bil je še papir. Trd, grd. Založil pa se je od vsega preveč: Zvonik, PS: Dobro vsakokrat zmaguje - čeprav smo mu za gnoj!
Čez pet minut, morda čez uro, je stotnik naglo vprašal: »Kdo pa je, če je, ki zapove faroniki, naj sproži rep?« Fabijan se je s klopi usločil v zid„yOb kramp z lopato: »Tu, prav tu se, gospod Vomačka: Vse konča. Vse začne.« Nad reko kod je siknil rezek žvižg, podoben kriku kanj. Pramen Jezusove brade je kot kos lesene čokolade trknil pod obok. Se pr-hlo nacefral Evstahiju v čaj - lajež bliskanj je preklal temo. Streho stri ko dežnik. Vzkrik, en sam, peklenski, kratek, je zamrl. Treščilo je v orgle - zar-jovele so kot zarjavel orkestrion v kričavi krčmi. Cerkev se je, ladja v curku, zibala. Nagibala. Pod zvegano podobo - tam je le na levi nogi, le dolenji del svete Marjete zmagovito držal zmaja ko teliča na verigi, je šrapnelska krogla poiskala h korporalu pevcu. Mu preluščila lobanjo: Lepe pesmi notri so kot roj čebel zbrenčale v nič. Fabijan je trgal v žep za medeninasto posodico s poslednjim oljem - ko da ga vrešče podi čarovnica, je kolovratil prek žveplenih trzanj dolg, v brezovo metličje zasajen ročaj. Pičil k tabernaklju. Padel na oltar.
Saša Vuga
926
Jože, ne! Vomačka je kričal kot razbitih zob: Jože, ne!
Prvič je Fabijana klical po imenu. Ga prikleščil v kot.
Potlej pa kot po navadi zjutraj, ko se pticam in meglicam spet mudi drugam - ritmojster je kot z obešalnika vzel s Fabijana dežni plašč. Opasal samokres: Gospoda topničarji so se odložili spat! Povzeli bodo krog desetih! Sluga je utrnil špiritni gorilnik. Bzikal k palcu - stisnil stenj. Župnik je pritegnil zastor pred zvonico. Šel v mrmravi mrak. Se nagnil h kletvi kraj pre-vrnjene svete Lucije - zgodovina bo pisala, je spod gnile cunje ranjenec skr-mežljil vanj oko: Kako umira Blaž Kuštrin! Eh, zgodovina, je Fabijan zajec-nil. Oni pa, od ožganin zabuhnjen kot pocvrt mehur: Naslov? Božji travnik. Drugi grob od vrat. Ne trkaj - spim! Z umazanimi, črnimi obujkami si je prekrival nos. In hlipal kot v oslovski kašelj.
Sunki sap so tleskali snežnične pike ob zvonik.
Oblake je kot svetle splave premetavalo z neba.
Tik zakristije se je skril, prestrašena žival s pritličnim gobcem, avtobus K 24. S pogradi - voznik si je z gamaše stepal sneg. Vomačka je mignil pod banderce z obledelim rdečim križem: Izkoristite - ponuja se priložnost za odhod! Fabijan si je klobuk potiskal na oči, ko da bi mu drugače padla glava: Človek z vsem tem zaspi. Prebuja se. Živi - nič ni tako za zmeraj večno, da ne bi moglo trajati pol tedna dlje.
Različne barve jutranjih korakov s ceste. Kam? Nikamor.
K cerkvi je stražar prignal šest ujetnikov - blatnih. S prasketanjem kapelj po melonastih čeladah. Eden je vzdigoval kot cipa krilo plašč. Kazal skrit, prišit napis W la pacel2 Se s krempljinastimi nohti trkal v srčni žep. Od plesnih gibov - gospod župnik! Gospod župnik vendar, mu je šlo na jok.
Fabijan je molčal. Se opiral ob ograjo gor. K župnišču.
Sinje sulice svetlobe so z opasanih, železnih vrat prebodle vežo. Pred oltarjem iz pisalne mize, Jezuščka v jaslicah, molitvenika na črvivastem podstavku je Evstahij, kot ob smrtni uri zbran, prižigal sveči, da bi, strežni nadomestek, ministriral - mraz mu je otrl zadnje sence spanca z vek. Nekakšno zimsko cvetje v medeninastem granatnem tulcu je dišalo po zatohli kleti za krompir. Fabijan ga je odnesel. Vrata pustil na stežaj - one z W la pace! spodaj si je spet, smrdljiv po slami, po iztrebkih, z nohti tolkel v žepek: Le kdaj bo proč to pasje vse, gospod? Fabijan je dlan razprl k nebu: Bo. Kmalu bo.
Vojak se je odkril s čelado: Uf! Magari Dio?
Blisk - razneslo se je v grobih britvicah. Predrlo zid.
Skrinjasti, leseni K 24 je počasi hitel tik ob reki, ko da voha pot. Mati, je ponavljal župnik: Mati! Vomačka ni vedel, ali kliče mater. Ali Mater božjo.
2 Naj živi mir. 5 Bog dal.
927                                                                             PRILOŽNOST ZA ODHOD
Siv ko truplo, je Evstahij gledal na svoj gleženj v cunjah. Pred bolnišnico, med kajžarskimi hišami, je mlada plemkinja pod avbico prišla povedat o Fa-bijanu: Gospod se z eno roko še - tako rekoč drži! Brž potlej, mrka, pa: Porabil je vso svojo srečo. Ni ga več.
Otresla je dežnik. Stotnik je pozdravil. Se odpravil: »Smo na hrbtu faronike, gospa - vse drugo je klepet.« Vrh vej v meglah se je zadirčna vrana tepla z vetrom.