P O P L AVA I. G. Plamen Kam se ti pobič v nevarnost podajai čez Savco v vas hodiš pa plavat ne znaš Narodna POSEKANI TOPOLI Globoko v sredini mojega očesa je sedela hiša Včasih je vstala in takrat je bila spodaj včasih je legla in takrat je bila zgoraj Sanio predmeti in seveda mi, bitja, še posebno ljudje, odgovorni za svojo površnost smo tu v očesu veliko prostora imamo in smo omejeni na uničevanje samega sebe. Poimenovali smo pokrajine, namišljene sovražnike (na primer: kače) in solato in otroke preteklost in prihodnost, zato, da bi se razumeli. To bi bilo zadnje poglavje mojega nosu pa ni ker so še drugi nosovi. Vsako prvo nedeljo v mesecu smo se z žičnico povzpeli na vrh in se čudili vsej lepoti ki nas je povzdigovala. Zgodilo se je sopotnici katere sin sem bil da je v daljnogled, ki je ob enem tudi drobnogled ujela povsem neznan nos in se je razburila. Kako majhen je ta svet, je rekla in potem, ko smo se spuščali je to ponovila in isto sem slišal še enkrat ob televizijskem prenosu olimpijskih iger. 819 Jaz pa sem ljubil flavto večkrat sem ušel na tisti grič kot čebela pijan med cvetovi nabiral pesem in se vračal nor da sploh nisem upal domov. Zamudil si večerjo, so rekli. Potem so mi jo dali, z očitkom nelivaležnosti seveda prekleto kdo pa ni otrok, vsakdo je sam sebi vsiljen Na dnu je vedno sod. KAJ JE NOVEGA Kaj ni čudovit, današnji dan? Dežuje in listje odpada zdaj slišim to, zdaj vidim ono potem še preberem v časopisu Kaj vse se lahko zgodi v enem samem dnevu in preplavi moje telo. ko tako ležim v globokem naslonjaču in poslušam zdaj to zdaj ono in vidim zdaj to zdaj ono in berem zdaj to zdaj ono Kaj ni čudovit ta svet. reci, da je čudovit Veš mama, jaz se dolgočasim. Ko bi mogla bi ti kupila vozovnico odpotovala bi še danes, da bi ne, zamudil ali čez štiri leta ali čez dvajset let da bi ne bil prepozen vrste bodo dolge štiri leta ali dvajset let Spominjam se dveh vojn, mama. Vmes pa je dinar in nekaj pesnikov Vmes pa so hrastovi gozdovi in premogovi rudniki Vmes so bela senčnata platna mojih ljubezni Razpuščam svoj prostor. Ničla, ki je šla skozme, je pobrala moje prsi. Umazane noge in oko preteklega čela veže gola nit golo upanje, da se bom spet našel. 820 ČE SEM KOVAČ ... Neka ikona je tu in pod njo luč Dekle, ki piše pesmi, je objelo igralca In potem sta se poljubljala Takrat sem streljal na svoje misli: čisto zares Modra srna naju je zbudila Ona je vpila: muzikologija, muzikologija In obgrizla mi uho ( ) Weibchen mit ausgestiilpten Duftorgan (D) Kot marsikatera odkritosrčna povest, je ta pozna jesen v pipi sonca z liričnimi metulji razpetimi v les in sosedom, ki sina pretepa. Ob dveh ko odprejo tovarne najraje lovim ribe Takrat so v vodi mostovi in oblaki in luknje vedomčeve: množica nese mojega strica za njim gre cigan. 5000 Sdin in neka gospa, ki se je zapila in skoraj kurba postala. V senci materinskih pinij sem igral badmington z deklico ostriženo »na fanta«. Kakšno nenavadno vreme izpod kože vleče sokove tudi tiste zamrle in pušča kožo odvečno. Legel sem po kosilu in milil mehurčke tvoje volje, moj vol moči je sejal veter slišal sem kako je zemlja ječala zagrabila so naju vrata in tope roke. Pod njihovimi pazduhastimi prsti sem vpil in jih rotil mesarje saj so tudi bili mesarji samo dobrohotno so se smejali oblečeni v ohlapne stare mame Si sanjal ljubček, je rekla ena izmed njih. 821 SPET DIŠI PO KOSTANJU Imate postrvi? Potem pa grem na zrak. Aber Mutti, du lebst ja ganz richtig. Ta odpeti gumb, to je res najlepše kar imaš. Poželi smo poletje in šli v gozd po gobe. Drugi so izginili, ostala sva sama. Potem so naju iskali v obledeli travi končno našli izgovor in se spet razšli. Nikoli te nisem videl na soncu lahko bi igrala klavir in imela otroke. Na sliki, veš, je mrtev tovariš vidijo se le noge in čevlji. Ljudje dobri kot so, so posedli na tire. Včasih sem ljubil encijan in ves tisti prehlad z vročim čajem. Ana mihaela! Greva ana. Tvoje zasnežene prsi grabi mrtvec. Nekje med travami je to kjer se reka izogdia skal. Vagoni so stari, so mi dejali, zato ječijo včasih človeka mine, da bi sploh še kaj rekel. Kje vendar hodite, za božjo voljo, spet je mimo. Po vlaku, gospod. Obrnil je žepe, slekel je hlače in me poprosil naj mu pomagam iskati Bil sem kmet z rjavimi očmi in valovitimi lasmi odgrinjajoč posteljo iz dežja in vetra in dolgih nog sonca Poletje in zima, pomlad in jesen Dva torza v objemu Zgodi se, da nehote zabredeš do kolen v kletev kjer gnezdiš, dokler deževje ne upade. Nazadnje sem bil lovec na fazane strasten požiralec ognja za množice valujoče z morja. Za tretjo rundo pravijo strokovnjaki da je bila najlepša v zgodovini boksa. 822 Seveda bom doma v naslonjaču bom sedel in lupil bom banano; vsa modra bo Kot smeh otroka ali nos mrliča ki mu postava dogoreva. To je moja hiša. POIZVEDBA In to dvorišče. Nisem vedel, da se boš vrnila z verigo spominov in me tepla kakor psa. Sedite, prosim, sedite. Nasedli smo! Nasedli smo. Oblecite se. Če vam je hladno kar precej. Zavijte se v ta jadra polna poletja in mušic. Zakaj ne, ana mihaela? zakaj ne? zakaj? Kličejo me! Prihajajo! Ana! clay je bil v tej rundi odločno boljši oblečen pa je bil v sivkast športni suknjič, izdelek podjetja »Modna oblačila«-, dolge črne hlače, kratke rjave črtaste spodnje hlače. sivo rjavo karirasto srajco s kratkimi rokavi, in kratke elastične nogavice rjave barve s črnimi nizkimi čevlji. Česa drugega se o vašem možu ne spominjate? Imate časopis? berite tukajle Ali kjerkoli 823