Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji. Za gimnazijalno, realno in sploh odraslo mladino spisal Anton Lesar bivši profesor na c. kr. všliki realki v Ljubljani. •Četrti popravljeni natis. I. in II. del. Odobrilo visokočastito ljubljansko knezoškofijstvo vsled odloka z dne 4. marcija leta 1896., št. 634. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1896. Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji. Za gimnazijalno, realno in sploh odraslo mladino spisal Anton Lesar bivši profesor na c. kr. včliki realki v Ljubljani. Četrti popravljeni natis. I. in II. del. Odobrilo visokočastito ljubljansko knezoškofijstvo vsled odloka z dne 4. mareija leta 1896., št. 634. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleintnayr & Fed. Bamberg. 1896. § 1. Kaj je vnanja služba božja, kaj njen namen in kako jo delimo? . . 1 § 2. Ali nam je vnanje službe božje treba?. 2 § 3. Kdo je vnanjo službo božjo upeljal in uredil?. 3 § 4. Kolikera služba božja je bila in je še v katoliški cerkvi?. 4 § 5. V katerem jeziku je katoliška cerkev sveti evangelij oznanovala in ga še oznanuje?. 5 § 6. V katerem jeziku je katoliška cerkev službo božjo opravljala in jo še opravlja?. 5 § 7. Ali je kristijanu treba vedeti pomen vnanjih znamenj službe božje? . 8 ZEPrzzi del. § 8. Posvečevalni obredi. 9 Prvi oddelek. O daritvi svete maše. § 9. Nauk o daritvi svete maše. 9 § 10. Tvarina daritve svete maše.11 § 11. Česa je za daritev svete maše še treba?.12 a) Duhovska obleka.12 b) Cerkvena posoda pri sveti maši.16 § 12. Nekoliko poglavitniših cerkvenih določil o sveti maši.17 § 13. Obred daritve svete maše sploh.20 Posamezni obredi svete maše. Prvi del svete maše. § 14. Začetek svete maše do vhoda.21 § 15. Vhod, Kyrie eleison, gloria, dominus vobiseum.23 §16. Zbirna molitev, berilo (list), gredna molitev, tractus, sequentia ... 24 § 17. Evangelij, čredo (vera).25 Drugi del svete maše. § 18. Darovanje sploh.27 § 19. Obred darovanja.28 § 20. Mašnik si roke umiva, molitev sredi altarja, «orate fratres», «secreta» ali tiha molitev. 29 § 21. Predglasje, «sanctus».30 IV Tretji del svete maše. J Stran § 22. Spreminjevanje sploh.31 § 23. Molitve pred spreminjevanjem.32 § 24. Spreminjevanje kruha in vina in povzdigovanje.33 § 25. Molitve po spreminjevanji.34 § 26. Spomin za mrtve, blagoslavljanje vseh pirodnih pridelkov.35 Četrti del svete maše. § 27. Sveto obhajilo sploh.36 § 28. Pripravljanje k svetemu obhajilu: Očenaš, lomljenje svete hostije, jagnje božje, tri molitve pred svetim obhajilom.36 § 29. Sveto obhajilo. 39 § 30. Po svetem obhajilu.39 § 31. Konec ali sklep svete maše.40 § 32. Orna sveta maša, t. j. maša za mrtve v črni obleki.41 Drugi oddelek. O svetih zakramentih. § 33. Obredi pri svetih zakramentih sploh.42 § 34. I. Sveti krst. — O svetem krstu sploh.43 § 35. Obred svetega krsta pri otrocih.45 tj 36. II. Sveta birma. — O sveti birmi sploh.48 § 37. Obred svete birme.49 tj 38. III. Presveto rešnje telo, — O presvetem rešnjem telesu v obče) 51 § 39. Obred svetega obhajila.53 § 40. Kako se sveto obhajilo bolnikom deli v popotnico?.54 § 41. IV. Sveta pokora. — O sveti pokori sploh.55 § 42. Obred pri sveti pokori.56 § 43. O odpustkih.58 tj 44. V. Sveto poslednje olje. — O svetem poslednjem olji v obče . 60 | 45. Obred svetega poslednjega olja.61 tj 46. VI. Sveti mašnikov red. — O svetih redovih (posvečevanjih v obče 63 § 47. Striženje (tonsura) ..64 § 48. Štirje nižji redovi.64 tj 49. Višji redovi: Podslužništvo.65 tj 50. » » Služništvo i . . ..66 § 51. » » Mašnikovo posvečevanje.67 tj 52. Škofovo posvečevanje.69 tj 53. VII. Zakrament svetega zakona. — O svetem zakonu v obče. 71 tj 54. Kaj se mora zgoditi pred prejemo svetega zakona?.73 tj 55. Obred svetega zakona.73 Tretji oddelek. Cerkvena posvečevanja, blagoslavljanja in blagoslovi. § 56. O cerkvenih posvečevanjih, blagoslavljanjih in blagoslovih v obče . . 75 § 57. Zarotovanje. 76 § 58. Posvečevanje. 76 § 59. Blagoslov. 77 v I. O cerkvenih posvečevanjih posamezno. A. O osebnih posvečevanjih. Stran § 60. Volitev in kronanje svetega Očeta papeža. 78 § 61. Kaj so redovni ljudje?. 79 § 62. Kako cerkev posvečuje redovne ljudi?. 80 § 63. Kolikeri so duhovni redovi? .. 81 § 64. Kako cerkev posvečuje opata?. 81 B. O rečnih posvečevanjih. Posvečevanje katoliških cerkva. § 65. Začetek katoliških cerkva in nijihov pomen. 82 § 66. Vnanje, lice katoliških cerkva. 83 § 67. Katoliške cerkve od znotraj. 84 § 68. Zaljšanje katoliških cerkva. 86 § 69. Posvečevanje katoliških cerkva. 87 II. O cerkvenih blagoslavljanjih. A. Rečno blagoslavljanje. § 70. Kako se blagoslavlja pokopališče?. 92 §71. Kako se zvonovi blagoslavljajo?. 94 § 72. Kako sveta cerkev blagoslavlja sveto olje?. 95 § 73. Blagoslavljanje krstne vode?. 96 § 74. Kako se voda sploh blagoslavlja?. 97 B. Osebno blagoslavljanje. § 75. Kako sveta cerkev blagoslavlja verno ljudstvo pri službi božji? . . 97 § 76. Blagoslavljanje zakonskih mater po porodu?. 98 § 77. Kako sveta cerkev umirajoče blagoslavlja?. 99 § 78. Kako sveta cerkev mrliče blagoslavlja?. 99 Drugi d. el. Poveličavna ali častilna služba božja. § 1. Poveličavna služba božja v obče?.103 Prvi oddelek. Molitev. § 2. Kaj je molitev in kako jo delimo?.103 A. O cerkvenih molitvah pri službi božji. § 3. Posebne lastnosti cerkvenih molitev.104 § 4. Šege pri opravljanji cerkvenih molitev in pri molitvah v obče. . . 105 § 5. Cerkvene molitve pri službi božji.108 § 6. »Oče naš« ali »Gospodova molitev«.108 § 7. «Ceščena si Marija«.. ..110 § 8. «Angelj Gospodov«.111 § 9. Rožni venec.112 § 10. Litanije.114 VI B. O cerkvenem petji pri službi božji. Stran § 11. Cerkvene pesmi. 117 § 12. Svetopisemske pesmi ali psalmi.117 § 13. Druge svete pesmi.118 § 14. Slovenske cerkvene pesmi . ..119 § 15. O cerkvenem petji.119 § 16. Nekoliko cerkvenih določb o cerkveni glasbi.121 C. Razne cerkvene pobožnosti. § 17. Popoludanska služba božja ob nedeljah in praznikih.122 §18. Pobožnost križevega pota.123 § 19. Stirideseturna molitev pred presvetim rešnjim Telesom.124 § 20. Pobožnosti ali molitve ob kvaternih tednih.124 § 21. Breviarska molitev.125 § 22. Bratovščine. 126 § 23. Procesije ali cerkveni obhodi.126 § 24. Božja pota ali romanje.127 § 25. Nekoliko o najpoglavitniših cerkvah v Kirnu, zlasti o romarskih . . 129 Drugi oddelek. Sveti časi in dnevi, § 26. Kaj in čemu so.sveti časi in dnevi?.132 § 27. Kdo je kristijanom svete čase in dneve odločil?.132 § 28. Kaj je cerkveno leto in kako je delimo?.133 § 29. Nedelja.134 § 30. Katere dolžnosti nas vežejo ob nedeljah ?.134 § 31. Od česa smo dolžni ob nedeljah počivati?.135 § 32. Katera dela in opravila so nedeljskemu posvečevanju nasproti?. . . 135 § 33. Kako smo dolžni nedeljo posvečevati?.135 § 34. Kako nam je nedeljo še posvečevati?.137 § 35. Kako nas katoliška cerkev opominja in napeljuje, skrbeti tudi ob delavnikih za izveličanje?.138 I. Božična doba. § 36. Božična doba sploh. 139 § 37. Pripravljanje na božične praznike ali advent.139 § 38. Božič ali Sveti dan. 140 § 39. Pobožični sveti dnevi sploh.142 § 40. Božična osmina.142 § 41. Prazniki, božični d6bi vpleteni: a) prazniki v božični osmini.142 § 42. b) prazniki po božični osmini.143 § 43. Navadne nedelje po svetih treh kraljih.145 II. Velikonočna doba. § 44. Velikonočna doba sploh. 146 § 45. Pripravljanje na velikonoč ali sveti postni čas (guadragesima) . . . 146 § 46. Cerkvene zapovedi za postni čas.147 § 47. Cerkvene šege v postu. 148 § 48. Sveti veliki teden (hebdomas major). 149 § 49- Cvetna nedelja (dominica palmarum).150 § 50. Velika sreda. Jutranjice (matutinum, Mette). 151 VII Stran § 51. Veliki četrtek (coena domini, Griindonnerstag).152 § 52. Veliki petek (parasceve) ..154 § 53. Velika sobota (sabbatum sanctum).156 § 54. Velika noč (paseha). 158 § 55. Povelikonočni dnevi in prazniki.160 § 56. Vnebohod Gospodov (aseensio).161 III. Binkoštna doba. § 57. Binkoštna dSba sploh.161 § 58. Predbinkoštni dnevi ali pripravljanje na binkošti.162 § 59. Binkoštni praznik (Duhovo, pentekoste).162 § 60. Pobinkoštni sveti časi.163 § 61. Praznik presvete Trojice (ss. Trinitatis).164 § 62. Praznik presvetega rešnjega telesa (telovo ali telesovo, «corporis Christi«, «Frohnleichnam»).164 § 63. Manjši prazniki Gospodovi v binkoštni dobi.166 § 64. Praznik cerkvenega posvečevanja.167 Marijini prazniki. § 65. Cerkveno češčenje prečastite Device Marije.168 Zapovedani Marijini prazniki so: § 66. Neomadeževano spočetje.169 § 67. Praznik Marijinega očiščenja.169 § 68. Praznik Marijinega oznanenja._.169 § 69. Praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki Šmaren (velika Gospojnica) 169 § 70. Praznik Marijinega rojstva (mali Šmaren, mala Gospojnica) .... 170 § 71. Manji in nezapovedani godovi ali soprazniki Matere božje.170 § 72. Praznik svetih angeljev.172 §73. Prazniki svetnikov božjih.173 a) Kaj so svetniki? Koga katoliška cerkev med svetnike stavi in kako? 173 § 74. b) Zakaj in kako katoliška cerkev časti svetnike?.174 § 75. c) Zapovedani in nekateri nezapovedani prazniki svetnikov .... 175 § 76. Vseh vernih duš dan.176 Vvod § i- Kaj je vnanja služba božja, kaj njen namen in kako jo delimo? Vsa vidna znamenja, katera je Jezus Kristus postavil in njegova sveta cerkev po Jezusovem pooblastenji vpeljala, da po njih kristijan ali milost božjo zadobiva ali očitno razodeva in spoznava svojo zvezo z Bogom, t. j. sveto vero, imenujemo vnanjo službo božjo katoliške cerkve. Namen vnanje službe božje je tedaj dvojen: a) da nam po nji dohaja milost božja, b) da ž njo očitno spoznavamo in v sebi oživljamo sveto svojo vero. Po tem poglavitnem namenu vnanjo službo božjo na dva dela delimo: a) v posvečeval no (zakramentalno), po kateri nam dohajajo mnoge potrebne milosti; b) v poveličalno (častilno, latrevtično), s katero očitno po¬ veličujemo ali častimo Boga ter kažemo, pričamo ali na¬ znanjamo svojo vero. Vender je pa posvečevalci službi božji tudi poveličalni namen pridružen, poveličalni pa posvečevalni; n. pr. pri sveti maši ne do¬ bivamo le mnogoterih milosti, ampak ž njo tudi Boga poveličujemo; prav tako z molitvijo ne poveličujemo le Boga, ampak ž njo ga tudi mnogih milosti prosimo in jih tudi od njega prejemamo. Vsa vnanja znamenja in šege, ki jih je cerkev odločila kakemu cerkvenemu opravilu vnanje službe božje, obred (ritus) imenujemo, n. pr. obred svete maše, svetega krsta, cerkvenega posvečevanja, in dr. Vse obrede vseh cerkvenih opravil pri vnanji službi božji bogočastje (cultus) ali sploh vnanjo službo božjo ime¬ nujemo. Kdor obrede opravlja, je ob rednik; nauk o obredih pa obredoslovje (liturgika). 2 § 2. Ali nam je vnanje službe božje treba? Vnanje službe božje, posvečevalne in poveličalne, nam je bistveno treba: 1. ) Posvečevalne službe božje nam je treba, ker je Jezus milosti, ki nam jih je pridobil s svojo smrtjo na križi, z vidnimi znamenji sklenil in jih hoče z vidnimi znamenji deliti. Pri tem je pa imel Jezus najmodrejše namene. Z vidnimi znamenji je Jezus hotel: a) nas zagotoviti, da v resnici prejmemo milost božjo, in nam tudi naznaniti, kedaj jo prejmemo; b) naši slabosti na pomoč priti ter nas po vnanjih znamenjih od posvetnih reči k nebeškim povzdigovati; c) nam dati znamenja, s katerimi kažemo, da smo v zvezi in občestvu ž njegovo sveto cerkvijo. 2. ) Poveličalne vnanje službe božje nam je treba: a) človek je iz duše in telesa, torej se mora tudi telo udele¬ ževati poveličevanja in češčenja božjega ali bogočastja; to se pa prav s tem godi, da človek svoje notranje pobožne misli, želje in čutila na znanje daje z vidnimi znamenji; b) vnanja služba božja je človeški naravi celd primerna, ker ste duša in telo v tako tesni zvezi med seboj, da se vse, kar se enemu usodi, tudi v drugem čuti in ako se človek nalašč ne potaji, tudi v posebnih dejanjih glasi. To potrjuje tudi pregovor: «Kar je v srci skrito — bode vse očito«, kateri je posnet po vsakdanji skušnji. Ako tedaj pobožna čutila, misli ali želje navdajajo človeka, pokazala ali raz¬ odela se bodo gotovo tudi v vnanjem vedenji njegovem; nasproti pa tudi vnanja služba božja notranjo pobožnost budi, oživlja in krepča; c) kakor posamezen človek svoja notranja verska čutila posa¬ mezno očitno kaže, prav tako smo vsi, ki smo združeni v eno cerkev in smo v Kristusu udje enega telesa, dolžni, svojo vero skupno ali združeni na znanje dajati, t. j. skupno in združeni Boga častiti, poveličevati in moliti. Skupna ali združena služba božja pa ne more na skrivnem, t. j. le znotranja ostati, temveč se mora tudi v vnanjem vedenji razodevati ali kazati. Nikdo pa ne reci: Kristus veleva, «Boga v duhu in resnici moliti«, on je tedaj zavrgel vnanje češčenje božje. Jezus je s temi besedami samaritanski ženi hotel reči: Prepir, kateri imate z Judi zavoljo edinega jeruzalemskega tempeljna, bo jenjal, ko bo stara 3 postava, ki določuje le eden kraj za daritve, nehala in prišla ob veljavo; potem pa bo slehern kraj na zemlji za pravo službo božjo pripraven in posvečen. Vi Samarijani Boga sicer molite in mu darujete, pomena svojih daritev pa prav ne spoznate; njih pomen se vam je zgubil, daritve so pri vas le vnanje brez pravega duha, podobne so pisanju, čegar črk ne poznate, ker niste sprejeli razodenja, katero j e Bog dajal po prerokih. Mi Judje pa obhajamo na sijonski gori postavno službo božjo z daritvami, katere imajo svet pomen in so predpodoba, in jih tudi umemo in vemo. «V duhu in resnici moliti» se tedaj pravi: v pravem duhu in v pravem namenu moliti, t. j. pomen vnanje službe božje umeti, in sicer prav umeti, kakor so ga umeli pobožni Judje, ki so vedeli, da je njihova služba božja le predpodoba prave službe božje, ki jo bo vpeljal obljubljeni Mesija. Z besedami: «Boga v duhu in resnici moliti» Jezus torej vnanje službe sploh ni zavrgel, zavrgel je le vnanjo službo božjo samo na sebi, t. j. vnanjo brez notranje. Da Jezus ni sploh zavrgel vnanje službe božje, tudi iz nje¬ govega lastnega vedenja spoznamo; — prav všeč mu je bilo, ko so mu bili naproti prišli ljudje iz Jeruzalema ter so pred njim razgrinjali svoja oblačila in veje sekali in pokladali na pot, po katerem je na oslici jezdil v Jeruzalem; — zagovarjal je grešnico, ki mu je z lepo dišečimi mazili mazilila lase in s solzami močila mu nogč; — Jezus sam je tudi na glas molil, povzdigoval pred in med molitvijo oči k nebeškemu očetu; — molil je kleče, da je na znanje dajal, kako svojo človeško naravo ponižuje pred veli¬ častvom božjim; on je še cel6 spolnoval šege, ki so bile zapovedane le za staro zavezo. Iz tega je razvidno, da nam je neobhodno treba vnanjih znamenj pri službi božji ali vnanje službe božje. § 3. Kdo je vnanjo službo božjo vpeljal in vredil? — komu je čuti nad njo? Slehernemu kristijanu ne more biti na voljo dano, ne pri domači, ne pri očitni in skupni službi božji voliti in rabiti šege in navade ali vnanja znamenja božjega češčenja, kakoršna si bodi, sicer bi se utegnilo kaj vpeljati, kar bi bilo sveti veri nasproti in bi vsled pregovora: «Kolikor glav, toliko misli« nastale velike zmešnjave, raztresenje ali smeh pri očitni in skupni službi božji. Zato je Jezus sam že določil bistvene dele posvečevalne in poveličalne službe božje pri daritvi sv. maše in pri sv. zakramentih; nebistvene dele vpeljati in vrediti pa je prepustil onim, katere je postavil, da vladajo njegovo sv. cerkev, t. j. aposteljnom in njihovim 1* 4 naslednikom, škofom. Torej so aposteljni obširnejšo vnanjo službo božjo vredili ter skrbeli, da se je pri nji vse pristojno, pošteno in po redu godilo in ravnalo (Kor. 14, 40); prav tako so apostolski nasledniki ob vseh časih čuli nad službo božjo in zastran nje dajali po posebnih okoliščinah raznih časov tudi posebne zapovedi. Iz Jezusovih določil, apostolskih sporočil in mnozih zapovedi apostolskih naslednikov so tedaj navade in svete šege, po katerih se katoliški kristijani dandanašnje vedemo pri službi božji. Ker je Jezus svojim aposteljnom in njihovim naslednikom, t. j. sveti cerkvi izročil službo božjo, tedaj je očitno, da ima ona edino in izključljivo pravico, čuti nad njo ter glede nje dajati veljavna vodila. Ta oblast je za vesoljno cerkev sveti apostolski stol, občni cerkveni zbori in od apostolskega stola za obredne cerkvene zadeve postavljena kongregacija — tako imenovana S. Congregatio Rituum — zbor za svete obrede. Po posameznih škofijah pa imajo škofje oblast in dolžnost, skrbeti za to, da se izpolnujejo cerkvene določbe. § 4. Kolikera služba božja je bila in je še v katoliški cerkvi? Daši tudi edinost v vnanji službi božji kaj močno pospešuje in podpira edinost v sveti veri, vender so bile in so še dandanašnji mnoge različnosti v katoliški cerkvi pri nebistvenih delih vnanje službe božje. Edina vera in notranja pobožnost se namreč razno razodevate ali očitno kažete po raznih človeških naravnih, dušnih in telesnih lastnostih in od tod izhajajočih šegah in navadah v vnanjem vedenji. V velikem rimskem cesarstvu, po katerem so aposteljni sveti evangelij večidel oznanovali, so bili v tem oziru zlasti dvoji narodi poglavitni: izhodnji in zahodnji; obojim so že aposteljni vnanja znamenja službe božje, kolikor je bilo mogoče ob tistih nemirnih časih, vredili in primerili njihovim lastnijain. —- Kakor učeni sploh mislijo in trdijo, ustanovil je izhodnjim kristijanom, katere sploh Grke imenujemo po jeziku, ki so ga skorej vsi omikani izmed njih umeli in govorili, službo božjo po večem sv. apostelj Jakob, ki je bil v Jeruzalemu ostal; zahodnjim kri¬ stijanom, katerim sploh Rimljani pravimo po glavnem mestu Rimu, ali Lat inči po jeziku, katerega so sploh umeli, pa sv. Peter, rimski škof in poglavar vesoljne cerkve. Ko je nehalo splošno preganjanje in so kristijani smeli očitno spoznavati sveto vero in vnanjo službo božjo očitno opravljati, razširili in pomnožili so škofje apostolsko vnanjo službo božjo, t. j. pridejali so mnogotere šege in obrede apostolskim sporočilom. Izhodnjim kristijanom stajo vredila zlasti sv. Bazilij, cezarejski 5 škof, in sv. Janez Krizostom, carigrajski patrijarh; zahod- njim pa sv. papež Leon Veliki, Gelazij in Gregor Veliki. Sčasoma se je pa ta in una vnanja služba božja še z mnogo¬ terimi vnanjimi znamenji in obredi pomnožila, ozaljšala in dopolnila, predno se je ustanovila, kakoršna je dandanašnja. Iz tega je torej razvidno, da je že od začetka v katoliški cerkvi dvojna poglavitna vnanja služba božja; posebna za iz¬ hodne kristijane, ki jo torej imenujemo izhodno ali po pogla¬ vitnem jeziku grškega obreda; posebno za zahodne kristi¬ jane, kateri pravimo rimska po glavnem mestu Rimu, ali latinskega obreda po jeziku, ki je bil sploh obrazilni jezik po vsem zahodu. Opomin 1. Vender pa ni misliti, da bi se bili vsi izhodni narodi grških in vsi zahodni latinskih obredov poprijeli brez vsega premena; v pogla- vitniših delih so sicer ohranili izhodni narodi grško, zahodni pa latinsko podobo službe božje; v marsikaterih manj poglavitnih delih pa ni prijala njih naravnim svojstvom, šegam in navadam; torej so jim jo njihovi cerkveni predniki nekoliko prenaredili. In od tod izhaja, da imajo n. pr.: Armeni, Sirijani, Kopti, Etijopljani sicer grške; Francozi in Lahi milanske škofije latinske obrede, vender pa nekoliko različne od čisto grških in latinskih. Opomin 2. V marsikaterih obredih se še celo posamne škofije med seboj nekoliko ločijo, n. pr.: v deljenji svetih zakramentov, v pokopavanji mrličev i. dr. V tem oziru imajo škofije večidel svoje lastne obredne bukve, ki jim jih pa morajo seveda potrditi vidni poglavar vesoljne cerkve: rimski papež, kateremu je čuti, da se nikjer ne vpelje nič nepristojnega. Po tem takem je sveta katoliška cerkev veličastna kakor v edini veri, tako tudi v različni službi božji. § 5. V katerem jeziku je katoliška cerkev sveti evangelij oznanovala in ga še oznanjuje? Aposteljni in njihovi nasledniki so vsakemu narodu v nje¬ govem jeziku sveti evangelij ob vseh časih oznanovali, in tako se še dandanašnji godi, saj se tudi drugače ne dajo dopovedati verske resnice nobenemu narodu. Oznanovalci svetega evangelija so se torej, preden so tujim narodom oznanovali sveto vero, seznanili z njihovimi jeziki, in tako je še dandanašnji. § 6. V katerem jeziku je katoliška cerkev službo božjo opravljala in jo še opravlja? Tudi vnanje službe božje katoliška cerkev ni opravljala in je tudi dandanašnji ne opravlja le samo v enem jeziku, ampak, kakor kardinal Bona dokazuje, aposteljni in njihovi nasledniki so jo 6 opravljali v raznih krajih v jezikih raznih narodov, katerim so oznanovali sveti evangelij; torej v Jeruzalemu in Palestini v he¬ brejskem (kaldejskem ali aramejskem), v Aleksandriji, Antijohiji in druzih grških mestih v grškem, v Rimu in po vseh za¬ hodnih krajih v latinskem. Ti trije jeziki so bili namreč po¬ glavitni jeziki tistih narodov, pri katerih so aposteljni sveti evangelij oznanovali. Ko se je krščanstvo razširilo po deželah onkraj Evfrata in Tigrida pri Sirijanih in pri Armenih, Koptih, Etijop- Ijanih in druzih narodih, vpeljali so se tudi njihovi jeziki v službo božjo. Za nas Slovence je zlasti znamenito in mikalno vedeti, kedaj in kako je bil slovanski jezik, ki ga imenujemo staro-slovenski, vpeljan v službo božjo. Pri zahodnih Slovanih, ki so, kakor mi Slovenci, sveti evan¬ gelij prejeli po latinskih učenikih rimske cerkve, je bil seveda latinski jezik vpeljan v službo božjo. — Drugače pa je bilo pri izhodnih slovanskih narodih, katerim sta prišla sveta brata Ciril in Metod iz izhoda oznanovat sveto vero. Po vzgledu prvih krščanskih časov sta narodni, tedaj slovanski jezik, vpeljala v službo božjo. Ta jezik je bil namreč že takrat toliko izobražen, da je bilo to mogoče. Papež, poglavar vesoljne cerkve, se je iz začetka temu podjetju ustavljal, ker se mu je naznanjalo, da je slovanski jezik še nesposoben za službo božjo. Papež Janez VIII. je 14. junija 1. 879. v ti zadevi sv. Metodu tako-le pisal: »Slišali smo, da sveto mašo poješ v surovem, neomikanem jeziku (lingua barbara), t. j. v slovanskem (sclav6nica).» Ko se je pa po možeh, ki so slovanski jezik dobro znali in katerih je veliko živelo po Dalmaciji in v Benetkah, prepričal, da so slovanske cerkvene (obredne) bukve prav in dobro prevedene, dovolil je Slovanom rad, narodni jezik rabiti pri službi božji, in v tem dovolilnem pismu med drugim tudi rekel: «On, ki je ustvaril tri poglavitne jezike: hebrejski namreč, grški in latinski, ustvaril je tudi vse druge v čast in slavo svojo» — («Quoniam, qui fecit tres linguas principales, hebrseam scilicet, graecam et latinam, ipse cre- avit et alias omnes ad laudem et gloriam suam»). Daši je bilo po tem takem več jezikov vpeljanih v službo božjo, opravljala se je služba božja vender le pri večini katoli¬ čanov in se še opravlja v latinskem jeziku, in sicer po vseh krajih in pri vseh narodih, katerim so prišli oznanovat rimski misijonarji sveti evangelij, in to seje zgodilo po vsem zahodu; in ne le v Evropi, ampak tudi v druzih delih sveta. V zahodu se je ob istem času, ko se je krščanstvo pričelo, tako le latinski jezik sploh govoril. Ko so pa divji narodi iz severno-zahodne Azije privihrali v rimske pokrajine zahodne Evrope, došla je rimski cerkvi zopet sveta 7 naloga, te divje narode pokristjaniti in njihova divja srca in na¬ vade požlahtniti s sveto vero. Sveto, goreče prizadevanje rimskih oznanovalcev je Bog milostivo blagoslovil, in sčasoma so se vsi novi narodi udali sveti veri. Ker so pa bili njihovi jeziki še ne¬ omikani, vredili so rimski misijonarji pri teh narodih službo božjo v latinskem jeziku že iz strahu, da bi se visokim svetim skrivnostim z neomikano in nepristojno besedo ne godila nečast in po tem takem tudi ne popačila sveta vera s kako neprimerno besedo. Pozneje, kakor tudi dandanašnji, rimsko cerkev, glavo vesoljne cerkve, pa zlasti želja po edinosti vodi, da se pri službi božji, posebno pri daritvi svete maše, ne vpelje kak nov jezik, temveč da se ohrani in rabi latinski jezik pri vseh narodih, ki so po rimskih misijonarjih prejeli sveti evangelij, dasi so tudi že zadosti izobraženi njihovi jeziki. Vsi jeziki, ki so bili vpeljani v službo božjo, so pa sča¬ soma zamrli, t. j. ali več ni narodov, ki jih govorč, ali pa so se narodni jeziki toliko spremenili, da jezika, kakoršen je bil vpeljan v službo božjo, noben narod več ne rabi v do¬ mačem govoru. Tako so tedaj vsi liturgiški jeziki dandanašnji mrtvi jeziki. Da se pri službi božji mrtvi jeziki še vedno rabijo, izhaja iz visocega spoštovanja do presvetih skrivnosti, katero naj se v tem razodeva, da ostane tudi zagrinjalo vedno enih svetih skrivnosti in opravil vedno eno, t. j. da je jezik, čeravno že zastaran ali ce!6 mrtev, vedno ravno tak, kakoršen je bil iz za¬ četka vpeljan. Opomin. Veuder pa ni misliti, da je živi narodni jezik kje popolnoma izpahnjen iz službe božje. Kar ima sveta cerkev opravljati ali govoriti z ljudstvom, v ljudstvenem živem jeziku opravlja in govori; tako n. pr. v živem narodnem jeziku božjo besedo oznanjuje, z ljudstvom v domačem jeziku pri popoldanski službi božji in pri vseh pobožnostih moli, ljudstvu v njegovem živem jeziku dolžnosti razlaga, pri svetih zakramentih marsikaj govori v narodnem jeziku, i. dr. Ker je pa koristno in tudi treba, da kristijani umejo vso službo božjo, torej tudi to, kar se v mrtvem jeziku opravlja, pride se jim po drugem potu na pomoč, in sicer zlasti s tem, da se jim svete obredne bukve v živi domači jezik prelože in služba božja razlaga v narodnem jeziku. Vrh tega pa namen službe božje ni le pouk in spodbuda, ampak njen poglavitni namen je, prositi ali podeliti milost božjo. Da se doseže ta poglavitni namen, pa ravno treba ni, da bi človek, kateremu sveta cerkev milosti prosi ali mu jo deli, tudi umel jezik, v katerem mu milosti prosi ali deli; v tem oziru mu je zadosti, da sploh ume pomen svetega opravila in da svoj namen sklene z namenom svete cerkve. 8 § 7. Ali je kristijanu treba vedeti pomen vnanjih znamenj službe božje ? Pri službi božji smo s pravo pobožnostjo in koristjo le ta¬ krat pričujoči, kadar razumevamo, kaj pomenjajo njene šege in vnanja znamenja; torej nam je sveta dolžnost, seznaniti se z vnanjimi znamenji službe božje. Da se pa to zgodi, cerkev svojim služabnikom zapoveduje, vernemu ljudstvu vnanjo službo božjo tako razlagati v domačem jeziku, da jo umejo, akoravno se opravlja v tujem, t. j. v katerem koli zamrlem jeziku. Katoliški škofje in mašniki to svojo dolžnost povsod spol- nujejo s tem: a) da vernemu ljudstvu v pridigah in krščanskih naukih službo božjo razlagajo v domačem jeziku; b) da spisujejo in priporočajo brati bukve, v katerih so vsi obredi katoliške cerkve od besede do besede preloženi v živi narodni jezik; tako da verni molijo v svojem jeziku prav to, kar škofje in mašniki v tujem; c) da vernim v pouk spisujejo in v roke dajejo knjige, katere razlagajo vso službo božjo ali natanko, ali le bolj ob krat¬ kem v domačem jeziku. In uprav v ta namen so spisane tudi bukve, katere imaš zdaj v roki. Prvi del § 8. Posveeevalni obredi. Posvečevalnim obredom prištevamo: a) daritev svete maše; b) svete zakramente (svetstva) in c) svetila (zakramentale). — Središče in solnce vse službe božje ali vsega bogočastja je daritev svete maše; o nji bodi torej najprej govorjenje. Prvi oddelek. O daritvi svete maše. § 9- Nauk o daritvi svete maše. 1. ) Sveta maša je vedna daritev nove zaveze, v kateri se Kristus Gospod v podobah kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu po mašnikovih rokah nekrvavo daruje, kakor se je krvavo daroval na svetem križi, ali z drugimi besedami: sveta maša je veden spomin in nekrvavo ponavljanje krvave daritve Kristusove na križi. Beseda imenuje; ž njo je tudi kelih po darovanji pokrit; d) ogrne se ves kelih s plaščičem (ogrinjalo, vel um), ki je iz enacega blaga, kakor mašni plašč; pred darovanjem se kelih odgrne in po svetem obhajilu zopet pogrne; e) nad plaščec se dene mašna bursa, t. j. veče pokrivalo, v katerem je telesnik (corporale), ki se na altarji raz¬ grne, da se nanj postavi kelih in po darovanji tudi hostija položi. Kelih in pateno smejo škofje, vso drugo cerkveno obleko pa tudi mašniki, v to pooblaščeni, blagoslavljati. Opomin. Cerkvena posoda, ki se potrebuje pri druzih opravilih službe božje: 1. ) Monštranca ali kazalnica (monstrantia, osten- sorium) z lunico (lunin srp) v sredi, kamor- se presveto rešnje telo dene, da se k molitvi izpostavlja in v procesijah nosi. —■ Monštranca je le pri nas katoliških kristijanih v navadi, ker le pri nas vera živi, da je Jezus v presvetem zakramentu resnično pričujoč. — Lunico smejo le škof blagosloviti. 2. ) Obhajilni kelih (ciborium), podoben mašnemu kelihu, samo da je pokrit s pokrovom in ogrnjen z belim svil¬ natim plaščem. V njem se hranijo male svete hostije, s katerimi se verni obhajajo. 3. ) Mivnica za umivanje rok po darovanji; bila je nekedaj potrebna, ker so si škof ali mašnik pri razločevanji darov roke onesnažili. Sedanje umivanje rok pri sveti maši spominja le neke- danjih časov, mašnika pa opominja, da mora čistega srca biti, kdor opravlja skrivnost presveto. 17 4. ) Kadilnica (th uri bul um) in čolnič (n a vi cula) z žličico (coclilear) za kajo pri slovesni sveti maši in pri mnogih druzih cerkvenih opravilih. S kadilom pri službi božji kaditi je že starodavna navada; še cel6 neverske narode nahajamo, ki so svojim malikom kadilo zažigali. Drago dišeče kadilo so tudi Judje pri svoji službi božji vžigali, in kralju Davidu je bil v nebo se vzdigajoči kadilni dim podoba Bogu prijetne molitve. Kadila so tudi sveti trije kralji novorojenemu Jezusu v dar prinesli in ž njim, kakor razlagajo sveti cerkveni očaki, božjo naturo novo¬ rojenega Jezusa naznanjali. V skrivnem razodenji se molitve an- geljev in svetnikov naravnost imenujemo kadilo v zlatih skledicah. (5, 8.) — Prvi kristijani so dišeče kadilo zažigali, da so si v votlinah in podzemeljskih kletih, kjer so zavoljo preganjanja skrivaj opravljali službo božjo, preganjali smrad. Zdaj pri službi božji s kadilom kadimo: a) -v spomin na prve žalostne čase; b) da skazujemo Bogu dolžno čast in c) v opominjevanje, kako naj naša molitev k Bogu puhti. 5. ) Krstni kamen (b aptisterium) za krstno vodo; oni je redno znamenje župnijske cerkve, ker se le v njih deli sv. krst. 6. ) Kropilni kamen za blagoslovljeno vodo, s katero se kropimo, kadar v cerkev stopimo ali iz cerkve gremo. 7. ) Posode za sveto olje, ki se rabi pri svetem krstu, pri sveti birmi in pri poslednjem olji, pri mašnikovem posvečevanji in pri nekaterih cerkvenih blagoslovilih, ki jih smejo le škof opravljati, n. pr. pri posvečevanji keliha in patene, cerkve in altarja itd. Opomin. Cerkvene knjige so: a) Mašne bukve (missale); 1>) obredniške bukve (rituale); c) ško¬ fovske obredniške bukve (pontificale); d) molitvene bukve ali brevijar (breviarium) in e) cerkvena pratika ali koledar (directorium). § 12. Nekoliko poglavitniših cerkvenih določil o sveti maši. 1.) Daritev sv. maše se sme opravljati le na altarji, ki mora biti zidan in da ga sami škof posvete, po vrhu mora imeti kaineneno ploščo vzidano, sicer pa vložen štirioglat kamen, ki so ga škof posvetili in ki se imenuje portatile ali prenesljiv altar. Kakor ni nobenega ljudstva brez katere vere in brez daritev, ga tudi ni, ki bi za svoje daritve ne imelo altarjev, t. j. nekoliko zvišanih krajev, kamor so polagali daritve. Ko je Noe iz ladije stopil, postavil je altar in je Bogu daroval zahvalno daritev. Mojzesu je sam Bog zapovedal postaviti dva altarja, eden za žgalne daritve zunaj šotora, drugi za kadilo v sv. šotoru. 2 18 V krščanski cerkvi je bil prvi altar sv. križ, na katerem se je Jezus daroval v spravo za grehe vsega sveta. Ko je Kristus postavil nekrvavo daritev nove zaveze pri zadnji večerji, bila je navadna miza njegov altar. Prav tako so tudi aposteljni sveto skrivnost v začetku obhajali na navadnih mizah, pozneje so bile pa posebne mize ali altarji v to določeni, toda tudi leseni, lahko prenosljivi in premakljivi, ker so zdaj tu, zdaj tam darovali in zavoljo preganjanja niso imeli posebnih krajev, službi božji od¬ ločenih. Še dandanašnji kažejo v Rimu v lateranski cerkvi tak lesen altar, na katerem je daroval sv. Peter in njegovi nasledniki. Od časov Konštantina Velikega so začeli v zidanih cerkvah tudi altarje zidati ali iz rezanega kamenja, še celo iz samega mramorja so je stavili. Papež Silvester (1. 314 do 335) pa je dal zapoved, da morajo biti altarji ali iz samega kamenja ali vsaj zidani: a) že po vzgledu očaka Jakoba, ki je kamen, kateri mu je bil iz očetove hiše bežečemu, vzglavje po noči, v spomin božje prikazni postavil ter ga posvetil s tem, da je nanj olja vlil, Bogu v dar, in b) ker kamen ali skala pomenja Kristusa, ki je prav za prav naš altar, dar in mašnik. Le samo tisti leseni altar, na katerem je sv. Peter maševal, pripustil je papež Silvester iz spoštovanja še ter določil, da le papeži smejo maševati na njem. Prav ta papež je ustanovil tudi obred, po katerem se posvečujejo cerkve. —■ V petem stoletji so bili kristijani tako vneti za božjo čast in veličastno službo božjo, da so sem ter tja altarje delali iz čistega srebra ter so jih zaljšali z drazimi kameni in biseri. Pulherija, sestra Teodozija mlajšega, je veliki cerkvi v Carigradu v dar podelila še cel6 altar iz čistega zlata. Taki dragi altarji so bili seveda posebne izjeme. V prvih stoletjih ob preganjanji so sveto mašo najraje opravljali na grobeh svetih mučenikov, kamor so torej premakljive altarje po¬ stavljali mučenikom v čast in da so se spodbujevali k stanovitnosti in spoznanju svete vere. Pozneje so na njihovih grobčh zidali cerkve, in ker grobov sv. mučenikov ni bilo povsod, kjer je bilo cerkve treba, dala je cerkev v spomin stare nekedanje navade zapoved, da se sveti ostanki ali kosti svetih mučenikov denejo v altar pod njegvo ploščo ali v ploščo samo, ali pa da se vsaj kamen (portatile) vloži v altar, v kateri so škof zazidali svete ostanke. Iz prav tega vzroka se altarne mize skoraj sploh delajo tudi v podobi mrtvaških rakev. Opomin. Misijonarji in vojaški duhovni, ki hodijo od kraja do kraja, imajo še dandanašnji le premakljive in prenosljive altarje. 2.) Altar, pri katerem se mašuje, mora biti pogrnjen s tremi belimi, platnenimi prti, ki nas spominjajo belih prtov, v katere je bilo zavito Jezusovo te!6 v grobu. 19 3. ) Na altarji mora biti bridka martra (razpelo) v živi spomin krvave daritve na križi, ki se pri sv. maši nekrvavo ponavlja. 4. ) Na altarji morata biti najmanj dva svečnika, na ka¬ terih ste nataknjeni čisto voščeni sveči, ki morate goreti pri sveti maši. Luč pri sveti maši in sploh pri službi božji ima mnogo pomenov: a) Ona nam pomenja Jezusa samega, živega Boga, ki se sam imenuje «luč sveta»; b) ona pomenja tudi aposteljne, ki so luč Kristusovo, t. j. večne resnice svete vere, oznanjevali in razširjali po vsem svetu; torej se v bolj premožnih cerkvah nahaja po dvanajst sveč¬ nikov pri večjih slovesnostih, zlasti na velikem altarji; c) ona nas opominja k pobožnosti; kakor plamen na kvišku plamti, tako naj se naša srca vzdigujejo k Bogu; d) ona nas obudi k dobrim delom; kakor luč z milo svojo svetlobo razsvetljuje temni kraj, tako tudi mi bodimo s pobožnim življenjem lep vzgled svojini bližnjim in luč, da naša dobra dela vidijo in poveličujejo nebeškega Očeta; e) ona je znamenje veselja; sveto pismo rajsko veselje in izve- ličanje rado imenuje večno luč, žalost in pogubljenje pa temo, trdo temo; f) poslednjič nas luč pri božji službi spominja prvih krščan¬ skih časov o preganjanji, ko so se kristijani morali skri¬ vati v temne in podzemeljske kraje s službo božjo, ali jo po noči obhajati, in jim je luči treba bilo, kakor je je tudi nam treba, kedar jo opravljamo ob temnem času ali v temnem kraji. Sveče, katere goro pri sveti maši, morajo biti čisto vo¬ ščene, v znamenje, da se v nji daruje Jezus, najčistejši sad deviškega Marijinega telesa, kakor je vosek najčistejši cvetni sad. — Naj bi pač tudi naša srca bila vselej čista ali vsaj očiščena v pravi pokori. 5. ) Daritev svete maše se sme opravljati v posvečenih cerkvah; le v sili in s škofovim privoljenjem v katerem drugem pristojnem kraji, toda vselej na posvečenem kamenu, kateri imenujmo por- tatile, t. j. prenesljiv, premakljiv altar. 6. ) Sveta maša se sme vsak dan opravljati, le v 6 liki petek ne; včliki četrtek in veliko soboto je v vsaki župnijski in meniški cerkvi le ena sveta maša pripuščena. Opomin. Veliki petek se nekrvava daritev svete maše ne opravlja: a) ker nam je spomin krvave daritve preživo pred očmi; b) ker je s sveto mašo vselej nekako veselje združeno, veliki petek pa le tuga in žalost vejete. 2* 20 7. ) Sveta maša se navadno sme opravljati le od jutranje zore do polu d n e, da se obhaja bolj brez raztresenja in z večjo pobožnostjo. Jezus je sicer obhajal presveto skrivnost zvečer; toda le zato, ker so Judje velikonočno jagnje jedli le zvečer in je Jezus prav takrat, ko je velikonočno jagnje zadnjikrat jedel z aposteljni, hotel resnično velikonočno jagnje, t. j. svoje teld in svojo kri v dušno hrano dati aposteljnom, in tako dopolniti, kar je pomenjala predpodoba. — Sicer pa Judje zvečer začenjajo svoj dan. Opomin. Jutranja zora po cerkvenem zaumenu se pa ne določuje, kakor v vsakdanjem govoru, le nekoliko pred solnenim izhodom, ampak se 21. decembra prične 52 minut po petih, ter se do meseca junija vedno primika polnoči, tako, da 21. junija se sme že 25 minut po eni čez polnoč maševati; od 21. junija se pa zopet polnoči odmikuje do 21. decembra. (Directorium Labacense.) — Iz tehtnih vzrokov pa se sme tudi pred jutranjo zoro maševati in tudi nekoliko popoludne, n. pr. pri cerkvenem posvečevanji, po sveti birmi, ako se sveta opravila pred poludnem ne dovrše. 8. ) Vsak mašnik sme sveto mašo le enkrat na dan obhajati. Le božični dan je vsacemu mašniku pripuščeno trikrat maševati ; tudi v sili smejo škof pripustiti, da mašnik več ko enkrat na dan mašuje. 9. ) Mašnik mora maševati le po obredu mašnih bukev; ne sme ničesa premeniti, ničesa pridejati, ničesa opustiti; tudi brez tehtnih vzrokov ne prenehati v maševanji. 10.) Mašnik mora sveto mašo komu nameniti, t.j. sad svete maše komu v prid odločiti, ako hoče, da komu dojde posebni sad svete maše. Mašnik moli za vse verne pri vsaki sveti maši, torej vsaka sveta maša vsem koristi. Ako pa hoče, da imajo nekateri verni posebni sad od svete maše, še posebni spomin zanje stori. Ze od starih časov so kake darove prinašali tisti, ki so želeli, da bi mašnik posebej zanje spomin storil. Tako še dandanašnji verni za svete maše dajejo, t. j. kak dar mašniku podele, da ga ž njim zavežejo, spomin storiti zanje ali za tiste, katere mu oni priporočajo. Se ve da so taki doneski mašniku tudi v poboljšek njegovih dohodkov, ker sv. Pavel (1. Kor. 9, 13) pravi: »Kateri služijo altarju, prejemajo delež od altarja.» Z drugimi besedami pa Jesus to isto veli (Mat. 10, 10. Luk. io, 7). § 13. Obred daritve svete maše sploh. Poglavitni deli svete maše so : 1.) darovanj e, 2.) spre¬ mi nje vanj e in 3.) obhajilo, prav tako, kakor pri zadnji večerji, ko se je sveta maša prvikrat opravljala. Jezus je namreč najprej vzel kruh in kelih z vinom v svoje svete roke, zahvalil 21 nebeškega Očeta, blagoslovil darova (darovanje); potem ju je s svojo vsegamogočno besedo spremenil v svoje sveto telo in v svojo sveto kri (s pr eminj e vanj e); poslednjič je dal svoje sveto telo in svojo sveto kri aposteljnom zavžiti (za vži vanj e). — Kar je pred darovanjem, je le pripravljanje za sveto mašo, ter ima namen, mašnika in pričujoče verno ljudstvo pripraviti v tisti dušni stan, ki ga je treba, da se vredno opravlja sveta maša in da se vsi pričujoči vdeleže sadu presvete daritve. Po tem takem navadno štejemo štiri dele svete maše. Ozir vnanje slovesnosti pri sveti daritvi imenuje se sveta maša: 1.) tiha ali zasebna maša (missa privata), pri kateri mašnik ne poje, ampak le tiho moli in bere. Verniki smejo tako mašo s petjem spremljevati. — 2.) Ako je mašnik brez duhovskega spremstva pri altarji in nekatere dele svete maše poje, imenuje se peta maša (missa cantata). — 3.) Kadar mašniku pri sveti maši dijakon in poddijakon ali več duhovnov streže, mašnik, dijakon in poddijakon gotove dele pojč in se kadilo rabi, imenuje se slovesna ali velika maša (missa solemnis). V domačem govoru je pa vernim slovesna maša vsaka, ki se obhaja z nenavadnimi slovesnostmi, tedaj ne le kadar mašniku strežeta levita ali se maša poje, ampak tudi kadar verni pri nji pojejo ali njih petje orgle spremljajo, ali je altar bolj olepšan ali se več sveč prižge. Posamezni obredi svete maše. Prvi del svete maše ali pripravljanje za sveto mašo. § 14. Začetek svete maše do vhoda. 1.) Ko mašnik pride k altarju, postavi kelih na razgrnjeni korporal, strežaj pa položi mašne bukve na blazinico leve ali listove altarjeve strani; mašnik gre k bukvam ter jih tam odpre, kjer je dnevna maša. Potoma premišljuje presveto opravilo, ki je hoče ravno kar obhajati, pa se tudi spominja človeške nevrednosti sploh, zlasti svoje, torej se razpelu sredi altarja prikloni ter se ponižno poda k najnižji stopnjici pred altar, kjer se zaznamenja s svetim križem in nastopno molitev moli s strežajem, ki mu odgovarja v imenu pričujočega ljudstva. Nastopna molitev ali molitev pred altarjevimi stopnicama ima tri dele, ti so: a) 4 2. psalm, v katerem je izgovorjeno poželenje po pre¬ svetem opravilu, svestje človeške nevrednosti, želje po mi- 22 losti božji, veselo zaupanje v božjo moč, torej vsa čutila, katera naj bi mašnika in ljudstvo presunila pri sveti daritvi. — Psalm se sklepa s hvalnico: «Cast bodi Očetu, Sinu in svetemu Duhu, kakor je bila od začetka do zdaj in vselej in od vekomaj do vekomaj. A m e n. >* b) Očitna izpoved (confiteor), v kateri spoznavamo svojo nevrednost zavoljo pregreh, s katerimi smo razžalili Boga, in se tudi mašnik vernim in verni mašniku priporočajo v priprošnjo. Očitno izpoved najprej moli mašnik globoko priklonjen in potem strežaj v imenu vernega ljudstva. Očitna izpoved se tako glasi: «Izpovem se Bogu vsegamogočnemu, sveti Mariji, vselej devici, svetemu Mihaelu, velikemu angelju, svetemu Janezu Krst¬ niku, svetima aposteljnoma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in vam, bratje (tebi, Oče!), da sem veliko grešil z mislijo, besedo in dejanjem. Kriv sem, kriv sem, silno sem kriv. Torej prosim sveto Marijo, vselej devico, svetega Mihaela, velikega angelja, svetega Janeza Krstnika, sveta aposteljna Petra in Pavla, vse svetnike in vas, bratje! (in tebe, Oče!) molite za-me pri Gospodu, našem Bogu.» Pri besedah «Kriv sem» se mašnik in strežaj trikrat na prsi trkata v znamenje svoje nevrednosti in zadolženja. Svojo pregrešnost spoznavamo ne le Bogu, ampak tudi an- geljem in svetnikom in vernim na zemlji, ker greh ne razžali le Boga, ampak tudi vse občestvo svetnikov, in ker nas zavest naših grehov priganja, priprošnje prositi svetnike, zlasti prečastito devico Marijo, kraljico angeljev in svetnikov, sv. arhangelja Mi¬ haela v imenu vseh angeljev, sv. Janeza Krstnika, namesto vseh svetnikov starega zakona, sv. Petra in Pavla, namesto vseh svet¬ nikov novega zakona. c) Medsebojne molitve, v katerih mašnik strežaju in strežaj v imenu vernih mašniku milosti prosita. Po opravljeni nastopni molitvi gre mašnik zopet pred altar in grede moli za dušno očiščenje sebi in vsem pričujočim. Ko do altarja pride, glavo globoko prikloni, vse svetnike sploh, zlasti pa tiste, katerih svetinje so v altarji shranjene, njihove priprošnje prosi in altar poljubi, da skaže čast in spoštovanje svetnikom in njihovemu začetniku Jezusu Kristusu. * Amen je hebrejska beseda, ki ima dvojen pomen. — Konec molitve ali prošnje pomenja: zgddi se, česar prosimo, ali: Bog naj nas usliši, in torej pravi, da od Boga upamo, česar ga prosimo. — Konec vere ali prisege pa pomenja: gotovo je tako ali resnično je tako, torej potrjuje izgovorjene besede. 23 Pri slovesni sveti maši mašnik kadila v kadilnico dene in kadi presveto režnje telo, če je izpostavljeno, sicer pa razpelo in altar. Kadilo je znamenje moljenja in spoštovanja; iz spoštovanja do mašnika, ki je namestnik Kristusov zlasti pri sveti maši, dijakon tudi mašnika pokadi, kateri naj se spomni, da se dvigaj tudi njegova molitev kakor kadilo proti nebu. § 15 - Vhod, Kyrie eleison, gloria, dominus vobiscum. 1. ) Potem se mašnik poda na listovo ali levo stran altarjevo, t. j. tisto, ki mu je na levici, kedar se k ljudstvu obrne, in prične, prekrižaje se, iz mašnih bukev brati vhod svete maše (pristop, introitus). ■ — Nekedaj so pevci in verni peli ves psalm, ki se je vjemal s praznikom, kedar je mašnik k altarju šel, od tod ime vhod. Zdaj je pa le predpevek ali antiphona in prva vrstica kakega psalma s sklepom: Čast bodi Očetu in dr., ali kaj malega iz svetega pisma, kar mašnik bere in ki se vjema z dnevom. Vhod se, kakor navadno vsak psalm, sklepa s hvalnico: čast bodi in dr., s katero se daje presveti Trojici čast in hvala. Po prvi besedi v vhodu se nedelje in svete maše imenujejo, n. pr.: rorate, requiem, laetare in dr. 2. ) Po vhodu se mašnik zopet spomni človeške slabosti in reve in sred altarja gre, kjer s strežnikom za božjo milost prosi, rekoč trojno «kyrie eleison», trojno «Christe eleison* in zopet trojno «kyrie eleison*, t. j. «Gospod, usmili se (Go¬ spod, pomiluj), Kriste, usmili se, Gospod, usmili se!» Prva prošnja je do Boga Očeta, druga do Boga Sina, tretja pa do sv. Duha. — Trikratna vsaka prošnja pa pomenja, kako silno nam je potrebno usmiljenja božjega in kako trdno zaupamo, da bomo uslišani. 3. ) Pri pogledu svetega razpela se spominja mašnik prevelike ljubezni nebeškega Očeta, kateri je svojega edinorojenega Sina dal, da bi se ne pogubil nikdo, ki v njega živo veruje, in v trdnem zaupanji, da je že uslišana njegova prošnja, neizmerne in preobile dobrote in ljubezni prevesel mašnik iz globočine hvaležnega srca moli (pri slovesnih svetih mašah zapoje); «Gloria in excelsis Deo», t. j. «Slava Bogu na višavah* in dr., v kateri pesmi presveti Trojici presrčno čast in hvalo daje za vse podeljene do¬ brote in milosti. Pri zadnjih besedah se mašnik prekriža, da potrdi, kar so usta govorila. V adventu, v postu, križeve dni in pri svetih mašah za mrtve (pri svetih mašah v vijolični ali črni barvi) gloria umolkne, ker 24 se taka vesela pesem ne vjema s pokoro in žalostjo Tudi pri zaobljubnih mašah (missa votiva) — razun matere Božje v soboto in svetih angeljev —■ «gloria» izostane. 4.) Po gloriji mašnik altar poljubi, obrne se k ljudstvu, roke razpne in sklene, rekoč: «Dominus vobiscum», t. j. «Gospod (bodi) z vami»; — na kar strežnik ali kor v imenu ljudstva od¬ govori: «Et cum špiritu tuo», t. j. «In s tvojim duhom*. Ta pozdrav je sila star in lep. Že v starem zakonu je angelj božji Gedeona (bukve sodnikov 6, 12) in višji angelj Gabrijel prečisto devico Marijo ž njim pozdravil. In zares, kaj boljšega se ne da vernim želeti, kakor da bi bil Bog ž njimi, t. j. njihov vedni spremljevalec, pomočnik in varuh, da bi njihovo pobožnost blagoslovil ter uslišal njihove molitve; pa tudi verni svojemu duš¬ nemu pastirju boljšega ne morejo želeti, kakor da bi ga Gospod Bog spremljeval, razsvetljeval, varoval in krepčal. Tako si želijo mašnik in verni najboljših nebeških dari. Mašnik roke razpne in sklene v znamenje, da hoče vse objeti s svojo ljubeznijo in vsem voščiti in sprositi nebeških darov.' § 16. Zbirna molitev, berilo (list), gredna molitev, tractus, sequentia. 1.) Po tem blazem pozdravu se mašnik zopet k mašnim bukvam poda, z besedo , t. j. «molimo>, verne k mo¬ litvi vabi in potem sam moli v imenu vseh cerkvene molitve, ki so za ta dan odkazane in katerim «collectae», t. j. zbirne molitve, pravimo, ker se zbirajo in opravljajo v imenu vseh za vse potrebe. Ako je več kolekt pri sveti maši, vjema se njih prva vsikdar z dnevom ali praznikom, druge pa se opravljajo na čast svetniku, čegar spomin cerkev na ta dan še obhaja, ali za kakošno posebno ali splošno potrebo. O višjih praznikih je le ena kolekta, ker pri tolikih preobilnih milostih naša srca vnema le eden občutek hvale in veselja, ki se izreka tudi v eni molitvi. Ko mašnik kolekte moli ali poje, roke razpne in povzdigne, kar pomeni, kako silno in goreče hrepeni uslišan biti. — Sklepajo se skoraj vse kolekte in sploh vse cerkvene molitve z besedami: «Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kateri s teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. S tem sklepom nas sveta cerkev uči, da moramo vselej moliti v Jezusovem imenu, ako hočemo uslišani biti, t. j. po njegovem nauku in v zaupanji v njegovo zasluženje, kakor nam on sam obljublja, rekoč: «Vse, 25 kar boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal». (Jan. 16, 23.) Strežnik odgovarja: «Amen», t. j. zgodi se, kakor smo prosili. 2. ) Po zbirnih molitvah bere mašnik berilo, t.j. kak od¬ delek iz svetega pisma stare ali nove zaveze, ki ga sploh list imenujemo, ker je to berilo največkrat vzeto iz aposteljskih listov. Iz svetega pisma kaj brati pri sveti maši je stara šega, ki sega v aposteljske čase. Pri službi božji kaj iz svetega pisma brati, je bila navada, tudi pri Judih. Jezus sam je, kakor sv. Luka (4, 16) pripoveduje, bral v Nazareški shodnici iz proroka Izaija. Konec lista strežnik mašniku odgovori: «Deo gratias®, t. j. Bogu zahvala za božje nauke, ki smo jih prejeli po pre¬ rokih in aposteljnih. Pri tihi maši mašnik list na glas bere, pri peti pa ga sam (če nima levitov), ali subdijakon p o j e, v opomin, da naj bi danih naukov nikdo pričujočih ne preslišal. 3. ) Da bi verni utegnili zaslišane nauke bolj premisliti, peli so v prvih časih pevci psalme; današnji dan namestu njih mašnik le na tihem bere nekoliko vrstic, ki se vjemajo s praznikom ali dnevom, katerim navadno pristavlja: «alleluja», t.j. hvalite Gospoda. — Te psalmske vrstice se imenujejo graduale, t. j. g redna molitev, ker jo je pevec (cantor) nekedaj na stopnicah (gradus = gred) pred altarjem pel. 4. ) Pri mašah v vijolični barvi od nedelje septuagesima do velike sobote, ob kvaternih dneh in v mašah za mrtve izostane alleluja. Moli pa se v namestek molitev žalostne ali spokorne vsebine: traetus, t.j. zategnjena molitev imenovana; poje se bolj počasno in zategnjeno (trahitur) in od tod ima tudi svoje ime. 5. ) Pri sveti maši o veliki noči, o binkoštih, o sv. rešujem telesu, v praznik Matere božje sedem žalosti in pri črnih mašah se berejo po gradualu ali traktu še posebno lepe svete pesmi, ki se jim pravi «sequentia», t. j. naslednjica. Zelo so stare; da so bili pisalci z božjim duhom obilo navdani, priča to, da so vedno nove, ker njihovi glasovi, kolikorkrat jih slišimo ali beremo, vedno enako globoko segajo v srce in vnemajo pobožnost. § ID Evangelij, čredo (vera). 1.) Ko je vse to izmolil, gre mašnik sred altarja, ponižno se prikloni, roke sklene in milosti božje prosi, da bi vredno in dostojno oznanoval sveti evangelij. — Med to molitvijo pri tihi maši strežnik, pri slovesni pa subdijakon prenese mašne bukve 26 na desno altarjevo stran, bodisi, da se na levi strani prostor naredi za mašne dari, bodisi v pomen, da se je prava vera od Judov preselila h kristijanom, bodisi v opomin, da se sveti evangelij oznanuje od kraja do kraja. Pri tihih mašah mašnik evangelij na glas bere, pri petih pa ga mašnik, če nima levitov, sam poje; če jih ima, pa dijakon. Dijakon evangeljske bukve med tem, ko mašnik evangelij bere, sred altarja položi v znamenje, da je v njih le božja beseda, potem nad spodnjo stopnico poklekne in za očiščenje srca in ustnic moli; po tej molitvi bukve z altarja vzame, pred mašnika poklekne ter ga prosi pooblaščenja in blagoslova k oznanovanju svetega evangelija. Ko je zadobil oboje, mašniku desnico, ki jo je položil na evangeljske bukve, poljubi, vstane ter se pod spodnjo altarjevo stopnico poda, kjer stoji subdijakon; zdaj dijakon odprte evangeljske bukve subdijakonu, ki se na evangeljski strani obrne k ljudstvu, v roke da ter pred nje stopi, strežnika pri subdijakonu obstaneta s svečnikoma, na katerih sveči gorite, v znamenje, da je sveti evangelij luč, ki razsvitljuje človeštvo. Preden začne sveti evangelij peti, bukve pokadi v spoštovanje Jezusovih besedi. Konec evangelija mašnik odbrani ali odpeti evangelij v zna¬ menje zahvale za veselo oznanilo našega odrešenja poljubi, rekoč: «Po evangeljskih besedah naj nam bodo izbrisani naši grehi.» — Strežnik na to odgovori: «Laus tihi Christe», t. j. hvala tebi Kristus! da se ljubemu Izveličarju zahvali za njegov sveti nauk, za njegovo življenje, trpljenje in smrt. Ko mašnik začne evangelij brati, prekriža evangelij in sebe; tudi verni se prekrižajo v znamenje, da se svetega evangelija ne sramujejo, ampak da ga hočejo pričati z besede in dejanjem; potem vstanejo in med branjem ali petjem svetega evangelija stoje, da svoje spoštovanje do božje besede naznanjajo ter se priprav¬ ljene kažejo, jo zvesto spolnovati. Vojaki in duhovni križniki pri evangeliji orožje v rokah drže, v znamenje, da hočejo, ako bi treba bilo, sveti evangelij braniti z mečem. V starih časih se je odbrani evangelij na prižnici razlagal; tudi v naših krajih je ob nedeljah in praznikih še skoraj sploh ta navada, le s tem razločkom, da se pred pridigo še moli pri sveti maši vera. Le v večjih mestih se je ta stara navada že bolj popustila, tako, da je tu pridiga večjidel pred sveto mašo. Po pridigi so bili iz cerkve izpuščeni: a) katekumeni, t. j. tisti, ki so bili v krščanski veri po¬ učevani in še niso bili krščeni; b) očitni spokorniki; c) Judje in 27 d) neverniki, ker je bil poučevalni del svete maše končan; le pri tem delu so smeli namreč le-ti pričujoči biti, zato so ta del svete maše imenovali «maša poučevancev« (missa katechumenorum); naslednji deli pa se imenujejo »maša vernih« (missa tidelium). 2.) Po evangeliji ob nedeljah in višjih praznikih se moli (pri slovesni sveti maši pa se zapoje) «credo», t. j. verujem. Ta vera se imenuje N i c e j s k o - C a r i g r a j s k a, ker je bila zložena v vesoljnih zborih: Nicejskem in Carigrajskem, in se od aposteljske vere le v tem loči, da so v nji neki verski členi bolj natanko razloženi, zato je tudi nekoliko dalja. Vera se vselej stoje moli. Le pri besedah: «Et inearnatus est«, in «se je včlovečil«, mašnik na desno koleno poklekne, da Jezusovo skrivnostno včlovečenje počasti. Izgovarjaje zadnje besede se mašnik prekriža v znamenje, da si moremo le po Kristusovi daritvi na križi svesti biti častitljivega vstajenja in večnega izveličanja. Drugi del svete maše. § 18. Darovanje sploh. Darovanje se imenuje tisti del pri sveti maši, pri katerem mašnik Bogu prinaša kruh in vino, ka¬ teremu nekoliko vode prilije. Kruh in vino nista še prava daritev: edino naš pravi dar je Jezus Kristus sam, ki je pričujoč še le po spremenjenji kruha in vina; kruh in vino sta torej le tvarina, katero pri tem delu svete maše za sveto daritev podarimo in posvetimo. Darovanje je tedaj priprava za sveto daritev, ne pa daritev sama. Pred darovanjem kruha in vina so v prvih časih verni, kateri so se navadno vsi pri službi božji udeleževali svetega obhajila, svoje dari (kruh, vino ali kaj druzega), ki so jih za sveto mašo seboj prinesli, mašniku izročili. Izmed prinesenih darov je mašnik najpoprej odbral, kar je bilo treba za sveto mašo in za sveto obhajilo, položil na altar in Bogu daroval ali posvetil; kar je od več bilo, ostalo je mašniku* ali za uboge. — Dandanašnji verni za vse cerkvene in zlasti za mašne potrebe po drugi poti skrbe, in mašnik kruh in vino za sveto mašo sam preskrbljuje. * Od tod današnja navada, mašniku «a svete maše dajati«. Glej § 12., stran 20; 10. 28 Ostanki te nekedanje šege so tako imenovana «darovanja®, t. j. darovi, ki jih verni okoli altarja grede na altar pokladajo v kak dober namen, za uboge, za misijone, za pogorelce, za cerkvene potrebe, duhovnim pastirjem v živež, i. dr. § 19. Obred darovanja je: 1. ) Mašnik altar poljubi in obrnivši se k ljudstvu govori pozdrav: «Gospod z vami®, pričujuče k molitvi vabi, rekoč: « O r e m u s », t. j. m o 1 i m o, in kratek psalmov predpevek (antiphono) bere. — Med tem ko je v nekedanjih časih mašnik darl prejemal od vernih in jih za daritev odločeval, pel je kor eden psalm, s predpevkom (antiphono), ki se je imenoval «offertorium » v tesnejem pomenu. In ta predpevek je še dandanašnji v mašnih knjigah, da se bere kakor vhod v drugi del svete maše. 2. ) Ko je mašnik to psalmovo vrstico zbral, kelih razgrne, postavi ga s korporala na stran in ž njega pateno s hostijo v roke vzame ter kruh daruje, rekoč: « Vzemi, sveti Oče, vscgamogočni večni Bog! ta prečisti dar, katerega jaz, tvoj nevredni služabnik, darujem tebi, svojemu živemu in pravemu Bogu za brezštevilne grehe, zamere in zanikernosti in za vse pričujoče, pa tudi za vse verne kristijane, žive in mrtve. Daj, da bo meni in njim v izveličanje in večno življenje. Amen.® — Pri zadnjih besedah naredi s pateno znamenje svetega križa nad altarjem v opombo, da nam izveličanje izhaja le po Jezusovi smrti na križi, in hostijo na korporal, pateno pa pod korporal na altar položi. 3. ) Mašnik v kelih vlije vina in nekaj kapljic vode: a) zato, ker je najbrže tudi Jezus po judovski navadi nekaj vode vinu prilil; b) zato, ker ste iz Jezusove prebodene strani pritekle kri in voda; c) zato, ker to zmešanje pomenja zedinjenje vernega ljudstva s Kristusom; v ta namen meri tudi molitev, katero vodo prilivaje moli. — Vino pomeni Kristusa, voda pa verno ljudstvo. Zmes vina in vode nam torej pred oči stavi Kristusa, ki je z verno občino neločljivo sklenem Kakor se vino sprime z vodo, tako da se ne da več ločiti od vina, tako se Kristus z verno občino sklene in jo stori deležno božje moči in popolnosti svojega življenja. — Ker vino pomenja Jezusa, se ne blagoslavlja; voda pa se blagoslavlja, ker je podoba vernega ljudstva, ki božjega blagoslova potrebuje pri vseh svojih delih. 29 Mašnik kelih v roke vzame in drže ga nad korporalom moli, rekoč: «Darujemo ti, Gospod! kelih izveličanja, ter prosimo tvojo milost, da naj gre pred obličje tvojega božjega veličastva v prijeten dar za izveličanje naše in vsega sveta. Amen.» Pri zadnjih besedah znamenje križa nad altarjem naredi s kelihom ter ga postavi na korporal in s palo pokrije. 4.) Po darovanji vina mašnik moli: «V duhu ponižnosti in s potrtim srcem stojimo pred teboj ; vzemi naš dar, o Gospod, in godi naj se pred tvojim obličjem danes naša daritev tako, da ti bo prijetna, Gospod Bog!» Ko se je mašnik pred Bogom tako ponižal, skloni se zopet; proti nebu pogleda, svoje roke razprostre in kvišku povzdigne, kakor da bi videl odprta nebesa in sv. Duha v njih in ga prosi, da naj pripravljeni dar posveti, in poln zaupanja roke zopet sklene ter moli, rekoč: «Pridi, posvečevalec, vsegamogočni večni Bog! in po¬ sveti ta dar, pripravljen svojemu svetemu imenu.» Pri slovesni sveti maši mašnik darf, križ, altar in svetinje pokadi v znamenje spoštovanja; dijakon pa mašnika in druge pričujoče duhovne v opomin k pobožno zbrani molitvi. § 20. Mašnik si roke umiva, molitev sredi altarja, «orate fratres», «secreta» ali tiha molitev. 1. ) Po darovanji si mašnik na levi altarjevi strani roke umiva. V nekedanjih časih je bilo mašniku treba, roke umiti, ker si jih je lahko pri odločevanji mašnih darov kaj onesnažil; sedanje umivanje r6k pa in psalm, ki ga moli med umivanjem, mašnika le opominja znotranje čistosti srca; ona se spodobi temu, ki stoji pred altarjem in sv. obličjem božjim. 2. ) Po umivanji rok se mašnik sred altarja vrne, prikloni se ponižno in moli: «Vzemi, sveta Trojica, to daritev, katero ti darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Gospoda našega, Jezusa Kristusa, in v čast sv. Marije, vselej device, sv. Ja¬ neza krstnika, sv. aposteljnov Petra in Pavla, njih in vseh svetnikov. Naj bo njim v čast, nam pa v izveličanje, in naj prosijo v nebesih za nas, ki obhajamo njihov spomin na zemlji. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našem. Amen,» 30 3. ) Zdaj se mašnik k ljudstvu obrne in vse k molitvi vabi, rekoč: «Molite bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna pri Bogu, vsegamogočnem Očetu.» — In strežnik v imenu vsega ljudstva mašniku odgovori, rekoč: «Naj vzame Gospod ta dar iz tvojih rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v naš prid in vse svoje svete cerkve. » — Mašnik natihoma odgovori: «Amen.» 4. ) Ko se mašnik zopet k altarju obrne, moli natihoma eno ali pa več molitev, kakor praznik nanese. Ta molitev se imenuje ; c) večno sklenitev Jezusovo s cerkvijo, katere glava je Jezus, udje pa so verni kristijani in vsi njegovi služabniki, ki se bodo z Bogom Očetom sklenili in bodo v tej sklenitvi vživali večni mir in pokoj. K tej sklenitvi z Bogom v nebesih nas pa pripravlja sveto obhajilo, česar nas opominja molitev, med katero spusti košček svete hostije med sveto rešnjo kri. 5. ) Mašnik se Jezusu prikloni ter trikrat govori: «Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, usmili se nas;» tretjikrat pa pristavi «daj nam mir» in se trikrat na prsi udari v znamenje ponižnosti in kesanja zavoljo svoje pre- grešnosti. 6. ) Potem mašnik še tri molitve pred svetim obhajilom moli. Sveto obhajilo je znamenje miru in edinosti, zato precej v prvi prosi za mir in edinost katoliške cerkve in vseh njenih udov. V znamenje bratovske ljubezni so se verni pred svetim ob¬ hajilom poljubovali; ker je pa s časoma to poljubovanje razuzdanim srcem začenjalo biti priložnost k nespodobnostim, morala se je ta lepa šega opustiti; spremenila seje v objemanje in je dandanašnji le še pri velicih mašah z leviti med duhovščino pri altarji v navadi. — Pri črnih svetih mašah se v znamenje velike žalosti opušča to objemanje in tudi molitev za mir. Z drugo in tretjo molitvijo se pa mašnik za sveto obhajilo pripravlja ter prosi za odpuščanje grehov in za milost vredne prejeme presvetega rešnjega telesa in presvete rešnje krvi. 39 § 29. Sveto obhajilo. Ko mašnih te molitve odmoli, poklekne s strahom pred sveto hostijo, da Jezusu skaže vso čast, zopet vstane in sveto hostijo v roke jemaje govori: «Kruh nebeški bom prejel in klical v Gospodovo ime.» Ali spominjaje se svoje nevrednosti se trikrat na prsi udari, vselej rekoč: « Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ali reci le z besedo in ozdravljena bo duša moja.» Da vsi pričujoči vedo, kedaj mašnik te besede izgovarja, služabnik z zvončekom trikrat požvenklja. Mašnik zdaj stori s sveto hostijo križ čez se v znamenje, da živo veruje, da bo prejel prav tisto telo, ki je bilo na križi umorjeno, ter pravi: «Telo Gospoda našega, Jezusa Kristusa, ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen;» in presveti zakrament zavžije v podobi kruha. Po nekolikem premišljevanji neskončne Kristusove ljubezni in svoje neizmerne sreče, da ima zdaj pod streho svojega života Jezusa Kristusa, poklekne pred sveto rešnjo krvijo, vstane in s pateno skrbno pobira drobtinice svete hostije s korporala, postrže jih med sveto rešnjo kri v kelih s patene in med tem moli: «Kaj povrnem Gospodu za vse, kar mi je dal? — Kelih izveličanja bom vzel in klical v Gospodovo ime. Klical bom v Gospoda ter oznanoval njegovo hvalo in v zavetji bom pred svojimi sovražniki. » Na to vzame mašnik kelih, stori ž njim križ čez se v zna¬ menje, da je v njem prava sveta rešnja kri Jezusova, in pravi: «Kri Gospoda našega, Jezusa Kristusa, ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen»; in presveto kri iz keliha izpije. § 30. Po svetem obhajilu. 1.) Po svetem obhajilu mašnik prosi, da bi vedno sad svetega obhajila ohranil v sebi. Med molitvami kelih z vinom, ki ga služabnik vanj vlije in svoje prste, s katerimi se je svete hostije dotikal, z vinom in vodo, ki ju služabnik nanje vlije, poplakne, ko bi se bila kaka drobtinica svete hostije prijela prstov. 40 Med tem, ko mašnik po svojem obhajilu kelih z belim prtičem briše in ga tako pregrinja, kakor ga je bil prinesel iz zakristije (žagrada), služabnik mašne bukve na levo stran prenese. 2.) Ko je mašnik zakril kelih, gre k mašnim bukvam in iz njih nekatere svetopisemske besede bere, ki se jim pravi *communi<)», t. j. obhajilna molitev. — Ta kratka molitvica je dandanašnji namesto celega psalma, ki se je njega dni pel med obhajilom vernega ljudstva po cerkvi. § 31. Konec ali sklep svete maše. 1. ) Po obhajilni molitvi gre mašnik sred altarja, ga poljubi, obrne se k vernim, da jih pozdravi, rekoč: «Gospod z vami.» Služabnik mu pozdrav vrne, po navadi rekoč: «In s tvojim duhom.® — Potem gre mašnik precej zopet k mašnim bukvam, ter ondi moli «postcommunio-», t. j. po obhajilne molitve, s katerimi se zahvaljuje za sad svete maše ter prosi, da bi vedno v nas ostal. Ozira se poleg tega na praznik in je tako istega značaja, kot «collecta® in «secreta.» — Poobhajilnih molitev je vselej toliko, kolikor je zbirnih in tihih, in se, kakor te sklepajo: «Po Jezusu Kristusu G. n.» i. dr. 2. ) Po dokončanih poobhajilnih molitvah mašnik (večji del) mašne bukve zapre, gre zopet sred altarja, ga poljubi, obrne se proti vernim, ter jih pozdravi, rekoč: «Gospod z vami.» — Ko je služabnik odgovoril: «In s tvojim duhom*, mašnik vernim konec svete maše napove, rekoč: «Idi te, sp uš če nje je (ali spuščeni ste) (Ite, missa est).» — Služabnik v imenu vernih za srečo, da so mogli pri sveti maši biti, zahvalo izreka, rekoč: »Bogu bodi hvala.* (Deo gratias.) V mašah v adventu, postu in predprazniške dni, kadar je pri sveti maši vijolična barva, kakor tudi večinoma pri zaobljubnih mašah, pravi mašnik, proti altarju obrnen: »Zahvalimo Go¬ spoda® (benedicamus Domino) v spomin nekedanje šege, ker njega dni niso hodili ljudje v zgoraj omenjenih dnevih precej po maši iz cerkve, temveč so še v cerkvi ostajali in opravljali po sveti maši posebne molitve, torej se jim ni smelo reči, iz cerkve iti precej po maši; še le opominjati jih je bilo treba, da naj se vnovič pripravijo, božjo hvalo prepevati. 3. ) Mašnik se k altarju obrne, sklenene roke nanj nasloni ter priklonjen moli: «Naj ti bo všeč, sveta Trojica, opravilo moje službe in daj, da bo daritev, ki sem jo daroval nevreden človek 41 pred očmi tvojega veličastva, tebi prijetna, za me pa in za vse, za katere sem jo opravil, iz tvoje milosti spravna. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.» Po tej molitvi mašnik želi pričujoče ljudstvo blagosloviti, torej poljubi altar v znamenje, da on sam, tako rekoč, ta blagoslov od Kristusa prejema; potem roke in oči povzdigne proti nebu ter pravi: »Blagoslovi vas vsegamogočni Bog», obrne se proti vernim, nad njimi križ stori, rekoč: »Oče, Sin j-in sveti Duh.» — Služabnik odgovori «Amen», t. j. naj bi se spolnilo, kar nam voščiš. 4.) Naposled je zadnji evangelij, in sicer večji del začetek svetega evangelija, v katerem nam sv. Janez pred oči stavi neskončno ljubezen Jezusovo do nas, da se je včlovečil za nas. — Nedelje, vsi dnevi v postu, kvaterni in nekateri predprazniški dnevi imajo svojo mašo. Kadar pa kateri teh dni obhajamo kak višji god, bere se sveta maša višjega godu in imenovanih dni se le spominjamo. Takrat je zadnji evangelij od nedelje ali dneva; torej strežnik mašne bukve prenese na evangeljsko stran. Kakor je mašnik k altarju šel, tako gre tudi od altarja, in sveta maša je sklenena. § 32. Črna sveta maša, t. j. maša za mrtve v črni obleki. Črna sveta maša se imenuje tista sveta maša, ki se opravlja po mrtvih (ali za verne duše v vicah) v črni obleki. Tudi črne svete maše so ali tihe ali pete (slovesne). Orno mašo brati je pripuščeno: vseh vernih duš dan, večjidel dan pokopa vpričo mrliča in sploh tiste dni, ko obhajamo praznik nižje vrste (festum semiduplex). Svete maše za verne duše v vicah v črni obleki brati ni sicer treba, ker se vsaka sveta maša, tudi o največjih godovih, opravlja za žive in mrtve; vender pa verni žele, da se bere v črni barvi, ker je v nji več molitev zlasti za ranjce. Črna sveta maša se od drugih v obredu precej razločuje, in sicer: 1. ) V nastopni molitvi se izpušča (razun antiphone) 42. psalm, ker je vesele vsebine; pri črnih mašah nam je pa le trpljenje duš v vicah pred očmi. 2. ) Vhodna molitev (introitus) se vselej prične z besedami: »Večni pokoj jim daj, o Gospod, in večna luč naj jim sveti. » — Mašnik ne pokriža sebe, ampak čez mašno knjigo z roko križ stori v znamenje, da ne bo tolikanj zase, ampak veliko bolj za 42 verne duše v vicah daritev svete maše opravljal in jim torej precej v začetku večni mir in pokoj vošči po neskončnem za- služenji Jezusove smrti na križi. 3. ) Izpušča se gloria, ker je vesela pesem; prav tako tudi alleluja. — Za , sklene jo s hvalnico: «čast bodi Očetu® i. dr. in antifono ponovi. 62 Bolnikovo kropljenje spominja dušne čistosti, pri svetem krstu zadobljene, ter ga opominja k vredni prejemi svete pokore, ako je to čistost omadeževal z grehom. 2. ) Potem se bolnik izpoveduje, ako že poprej ni bil iz¬ povedan, torej pričujoči izbo zapuste. Po sveti izpovedi mašnik tri molitve za telesno in dušno zdravje vseh hišnih prebivalcev moli. Na to pa bolniku s psalmom: «Iz globočine* i. dr. usmiljenja prosi in v posebnih prelepih litanijah, v ta namen odločenih, v katere vplete župnijskega in bolnikovega patrona, vse svetnike kliče na pomoč; dalje moli strežaj očitno izpoved, mašnik pa molitvi: «Naj se te usmili v segamogočni Bog» in »Pri¬ zanese n j e, odvezo in odpuščenje® (glej § 42, stran 56). 3. ) Zdaj pričujoče opomni, da molijo za bolnika sedem spo¬ kornih psalmov in litanije vseh svetnikov ali druge molitve, med tem ko bo on delil sveto poslednje olje; potem k bolniku stopi, položi mu desno roko nad glavo in nad njim moli. Ta poklada rok bolniku naznanja, da se mu ni bati, ker je pod varstvom božjim, kateremu naj se popolnoma izroči. 4. ) Na to sledi bistveno vnanje dejanje: Mašnik desni palec v sveto olje pomoči ter ž njim v podobi svetega križa bolniku oči, ušesi, nosnici, ustnici, roki, nogi in ledje mazili in pri vsacem maziljenji moli, rekoč: «Po tem maziljenji in po presvetem svojem usmiljenji ti Bog odpusti, karkoli si grešil s pogledom (poslušanjem, duhanjem, govorjenjem, ti¬ panjem, hojo, sladnostjo ledij).« Maziljene kraje z bombažem ali predivom sproti zbrisuje; — bolnika mazili na telesnih počutkih, ker so ravno počutki veliko grehov krivi; — mazili je v podobi svetega križa, ker vse milosti izhajajo od presvete daritve na križi. Vernim se roki na dlani mazilite, mašnikom in škofom pa od zunaj iz spoštovanja do prejetega še višjega maziljenja pri mašnikovem redu. 5. ) Po maziljenji mašnik moli tri molitve, v katerih prosi, da bi Bog po tem maziljenji, kakor je po svojem aposteljnu Jakobu obljubil, bolniku dodelil ne le dušne moči in tolažbe, ampak tudi telesnega ozdravljenja. 6. ) Po tem bolnika s svetim razpelom blagoslavlja z milo prošnjo, da bi ga Jezus Kristus branil, varoval in krepčal. — Iz tega naj bi bolnik spoznal, da se mora le križanemu Jezusu zahvaliti za odpuščenje grehov in za vse prejete milosti. 7. ) Poslednjič mu desno roko na glavo položi ter prosi, da bi ga ozdravil Bog Oče, ki ga je vstvaril, Bog Sin, ki je zanj trpel na križi, in sveti Duh, ki mu je bil vlit pri svetem krstu — in mu poda sveto razpelo poljubiti s prisrčnim 63 opominom, da naj zaupa v milega svojega Izveličarja in se uda v njegovo sveto voljo. Pred poslednjim oljem bolniki navadno prejemajo sveto pokoro in presveto rešuje telo v popotnico; vsi trije zakra¬ menti se torej imenujejo zakramenti umirajočih. Bolnika, ki je bil s svetimi zakramenti previden, je dobro nekoliko časa samega pustiti, da se nemočen Bogu zahvaljuje za prejete milosti in da v sebi obudi vero, upanje in ljubezen. Po svetem poslednjem olji se bolniku navadno še deli papežev blagoslov. Škofje imajo namreč od papeža oblast, bolnikom po poobla¬ ščenih mašnikih papežev blagoslov deliti s popolnoma odpustki za smrtno uro. Ta popolnoma odpustek bolniku še le v smrtni uri dojde, torej papeževega blagoslova nad bolnikom ni treba po¬ navljati, če je tudi bolezen dolga. Le, ako bolnik ni bil v stanu milosti božje takrat, ko se mu je delil ta blagoslov, ali če je od tistega časa zopet smrtno se pregrešil, naj ga vnovič prosi. VI. Sveti mašnikov red (mašnikovo posvečevanje, ordo). § 46. O svetih redovih (posvečevanjih) v obče. 1. ) Sveti red je zakrament, v katerem posvečenei od Boga zadobe potrebno oblast in milost k svoji duhovski službi, da jo opravljajo v božjo čast, sebi in bližnjemu pa v dušno i zveličanje. Duhovnih redov je sedem; delimo jih v štiri nižje in tri višje; zakrament pa je le eden red ali mašnikovo posvečevanje; v njem se namreč sveti zakrament posvečencu podeli. Škofovo posvečevanje oblasti mašnikovega reda razširja in dopolnuje; dijakoni imajo tudi delež pri svetem zakramentu. Drugi redovi niso zakramenti in jih tudi Jezus Kristus ni postavil, ampak njegova sveta cerkev. 2. ) Mašnikov red le škofje dele. 3. ) Da kdo mašnikov red veljavno prejme, mora biti krščen in imeti namen, sveti zakrament prejeti. 4. ) Vredno ta sveti zakrament prejmd: a) ki so v stanu posvečujoče milosti božje, b) ki so tudi že birmani, c) ki imajo lastnosti, katere sveta cerkev hoče imeti pri svojih služabnikih. 64 Vsi posvečenci so v duhovskem stanu, kateri duhovstvo ali duhovščino imenujemo; mašniki se pa imenujejo le tisti, ki so v zakramentu mašnikovega redu prejeli oblast, daritev svete maše opravljati. V duh o vski stan sveta cerkev s striženjem (tonsura) sprejema. § 47. Striženje (tonsura). 1. ) Kogar sveta cerkev sprejme v duhovski stan, da se na redove ali posvečenja pripravlja, temu škof tonzuro dajo, katera pa ni red, ker prejemniku ne podeli nobene duhovske oblasti in službe. 2. ) Tonzuro škof tako-le dele: a) Kdor hoče v duhovski stan stopiti, prirežejo ali pristrižejo mu škof na temenu, zatilniku in sencih lase v opomin, da se mora odpovedati vsi posvetni gizdi in ničemurnosti in le Gospodu živeti, kateri je bil venčan s trnjem. — V spomin trnjeve krone Jezusove in v znamenje, da pričakujejo krono večnega veličastva, ako zmagajo sovražnike svojega izveličanja, duhovni strižejo na temenu lase na okroglo do polti, t. j. ton¬ zuro ali plešo nosijo; b) oblečejo mu škof čez talar belo cerkveno prikrajšano srajčico (superpelliceum). § 48. Štirje nižji redovi. Sveta cerkev je že od nekedaj za manja in nižja opravila pri službi božji služabnikov potrebovala ter jim s posvečevanjem izročevala duhovno službo v posebnih štirih redovih. — Sčasoma so ta opravila ali jenjala, ali so jih prevzeli svetni ljudje, Cer¬ kveniki in strežaji; cerkev pa nekedanjih redov vender ni opustila, nekaj v spomin preteklih časov, nekaj iz spoštovanja do mašni¬ kovega reda, da se do njega prihaja od stopinje do stopinje. — Pa tudi zato jih je sveta cerkev ohranila, da se prepričuje, če so, v duhovski stan sprejeti, tudi za duhovski stan; in da sprejeti sami sebe dalj časa poskušajo, bodo li mogli težke dolžnosti duhovskega stanu sebi in vernim v izveličanje spolnovati in da se pripravljajo nanj. Ti nižji redovi in njihove (nekedanje) službe so: 1.) Red vratarstva (ostiariat); njihova služba je nekedaj bila: verne skrivaj klicati k službi božji ter jim naznanjati kraj 65 in uro službe božje, tam pa vrata odklepati in zaklepati in čuti, da se k službi božji niso vrinjali hudobni Judje, zlobni neverniki in izobčenci, kateri bi bili utegnili pri službi božji nemir delati ali jo oskrunjevati. — V pomen te službe jim škof izroče pri posvečevanji cerkvene ključe in zvonček. 2. ) Red bralstva (čitalstva, lectorat); — služba bralcev je bila: vernim sveto pismo in škofove ukaze pri službi božji brati. — V spomin te službe jim škof podajo pri posvečevanji knjigo. 3. ) Red zarotništva (exorcistat); služba zarotovalcev je bila: nad obsedenci in pri svetem krstu opravljati cerkvene za- rotilne molitve. V spomin te službe jim škof pri posvečevanji izroče bukve ali knjigo, v kateri so cerkvene zarotne molitve. 4. ) Red strežništva (acolythat); — cerkvenih strežnikov nekedanja služba je bila: skrbeti za svečavo in kadilo in pri¬ pravljati vino in vodo za sveto daritev. V spomin te službe jim škof pri posvečevanji podadd svečnik in vrčke za vino in vodo. § 49. Višji redovi. a) Podslužništvo (subdiaconatus). Podslužništvo je red, v katerem se s posvečevanjem dodeli oblast, svete posode k altarju nositi, čediti ali čistiti jih, list pri sveti maši slovesno brati, pri darovanji vodo v kelih vlivati in dijakonu pri sveti maši streči. Subdijakonat ni zakrament, vender se pa višjim redovom prišteva, ker je v nekaki zvezi s sveto mašo v priprav¬ ljanji presvetega rešnjega telesa in ker se ž njim prevzema dolž¬ nost, v duhovskem stanu vse svoje žive dni ostati, brevijar moliti in živeti v vednem devištvu. Brevijar so bukve molitev, katere duhovni višjih redov molijo v cerkvenem imenu vsak dan po cerkvenem povelji. Te molitve se imenujejo tudi cerkvene dnevne ure, ker se ob raznih dnevnih urah molijo. Zapoved vednega devištva je sile stara. V prvih časih so se sicer tudi oženjeni jemali v duhovski stan, kadar ni bilo zadosti neoženjenih. Ko pa je bilo zadosti tacih, ki so radi obljubili vedno devištvo, oživela je zopet stara nekedanja zapoved v katoliški cerkvi latinskega obreda. Ta cerkvena zapoved se naslanja na Kristusove besede, da je deviški stan popolnejši od zakonskega. Spodobi se pa, da do popolnejšega življenja hrepene zlasti mašniki, ki tolikokrat oprav- 5 66 Ijajo daritev svete maše, se presvetega rešnjega telesa dotikajo ter je prejemajo. Vrh tega so mašniki dolžni, z nerazdeljenim srcem Bogu služiti in za svoj sveti poklic živeti, kar se v zakonskem stanu ne more zgoditi tako lahko. — Tudi je samski stan božjih služabnikov vernim po vzgledu Kristusovem v veliko večjo korist od zakonskega. Subdijakonat se med sveto mašo po dokončanih zbirnih molitvah tako-le deli: 1. ) Skofakolytha (strežnika) nagovore ter mu velevajo, dobro preudariti dolžnosti, ki je prevzame, ako stopi v ta duhovni red. Ce posvečevanec ostane pri svojem sklepu, vleže se pred altarjem na obličje in s škofom litanije vseh svetnikov moli ter je na pomoč kliče; pri prošnji: «Da nas uslišati hočeš® škof vstanejo, strežnika blagoslovi, rekoč: «Da tega izvoljenega blagosloviti f, posvetiti j- in posvečiti j- hočeš! — prosimo te, usliši nas. » 2. ) Po dokončanih molitvah škof p o s ve čen c u imenujejo službo in naštevajo opravila tega svetega reda, ki so: svete posode čediti, kelih in pateno k altarju nositi, kruh in vino za sveto daritev pripravljati, pri sveti maši vino dijakonu podajati ter tu vode vinu prilivati, potem tudi korporale izpirati, preden pridejo v navadno perilo. — Nato mu na srce polože, da naj opravlja svojo službo čuječe, zmerno in s čistim srcem. 3. ) Potem sledi bistveni obred tega posvečevanja: Škof namreč posvečencu podado prazen kelih s prazno pateno, rekoč: «Grlej, čegava služba da ti je izročena., torej te opominjam, da se tako vedeš, da bodeš Bogu všeč®; in subdijakon se keliha z desnico dotakne. — V znamenje, da je njegova dolžnost, dijakonu streči, poda mu veliki dijakom vrčka z vinom in vodo, mivnico in teračo; vsega tega se sub¬ dijakon z desnico dotakne. 4. ) Zdaj mu škof temu redu pristojno obleko podadd, namreč: humerale, manipel in tunicello. 5. ) Naposled posvečevanje škof s tem dovršč, da subdijakonu v roke dad6 listne bukve ter mu podele oblast, list pri sveti maši brati. Subdijakon se bukev z desnico dotakne in potem list na glas bere s škofom. § 50. b) Služništvo (diaconatus). Dijakonatje red, v katerem se s posvečevanjem prejme oblast, škofu ali mašniku pri sveti maši streči, evan¬ gelij peti, s posebnim privoljenjem slovesno kr š če vati in sveto obhajilo vernim deliti. 67 Dijakonat se med sveto maše po odbranem listu deli s tem-le obredom: 1. ) Škof mašnika, kateri jih v cerkvenem imenu prosi, da bi pričujočemu subdijakonu podelili red dijakonata, vprašajo, rekoč: »Ali veš, da je vreden?» — Mašnik škofu odgovori: »Kolikor človeška slabost premore vedeti, vem in spričujem, da je vreden za breme te službe.« — Potem se škof obrnejo k pri¬ čujočim vernim, rekoč: «Ako ima kdo kaj zoper posvečenje tega izvoljenca, naj se v božjem imenu oglasi ter naj pove, kaj?« — Ako se nihče ne oglasi, škof subdijakonu v nagovoru razlagajo imenitno službo levitov stare in dijakonov nove zaveze, potem naštevajo dolžnosti, katere prevzame v dijakonatu; te so zlasti: altarju streči, krščevati in pridigovati; nato ga opominjajo, sveto živeti, svoje dolžnosti zvesto spolnovati po vzgledu sv. Štefana; subdijakon se potem na svoje obličje vleže in za škofom litanije vseh svetnikov moli, kakor subdijakoni pred svojim posvečenjem. 2. ) Zdaj sledi bistveni obred tega posvečevanja: Škof duhovščino in pričujoče ljudstvo nagovorč, da molijo za posvečevance, in tudi sami molijo molitev, ki se kmalu spre¬ meni v slovesno »praefatio«, med katero p o lož e posveče- vancu desno roko na glavo, rekoč: »Prejmi svetega Duha, da se ž njegovo močjo zoperstaviš hudobnemu duhu in skuš¬ njavam njegovim: v imenu Gospodovem.« — S prošnjo, da bi sveti Duh novega dijakona s svojimi sedmerimi darovi pokrepčal v vseh čednostih, škof to slovesno molitev sklenejo. 3. ) Potem novemu dijakonu izročč dijakonsko obleko, namreč: štolo na levo ramo ter mu jo pod desno pazduho zvežejo, in d a Im ati ko. 4. ) Poslednjič škof novemu dijakonu pode,le še oblast, sveti evangelij pri sveti maši brati, in v ta namen mu po¬ dajo evangeljske bukve, rekoč: »Prejmi oblast, evangelij v cerkvi božji brati za žive in mrtve: v imenu Gospodovem.« — Dijakon se z desnico evangeljskih bukev dotakne in potem pri sveti maši s škofom evangelij na glas bere. § 51- c) Mašnikovo posvečevanje (presbyteratus). Mašnikovo posvečevanj e j e zakrament, v katerem se posvečencu deli mašniška oblast: t. j. daritev svete maše opravljati in grehe odpuščati s posebno milostjo, dolžnosti mašniškega stanu zvesto spolnovati. 5* 68 M a š n i š k i oblasti ste tor e j zlasti dve: a) oblast, kruh in vino spreminjati v pravo telo in v pravo kri našega Gospoda Jezusa Kristusa; b) oblast, grešnikom grehe odpuščati ali zadrževati. Mašnikov red se med sveto mašo pred poslednjo gredno ali gradualno vrstico deli s tem-le obredom: 1. ) Kakor pred dijakonatom, tako tudi pred presbiteratom škof vprašajo, je-li ta dijakon vreden, da se v mašnika po¬ sveti? ■— Potem mu v primernem nagovoru dolžnosti našte- v a j o, katere prevzame v tem redu in litanije vseh svetnikov molijo, kakor pred subdijakonatom in dijakonatom. 2. ) Klečečemu dijakonu škofoberokina glavo polože, in tako tudi vsi pričujoči mašniki store. — To pokladanje rok pomenja izročenje mašniške oblasti. 3. ) Škof in vsi pričujoči nad posvečevancem razprostrte desne roke drže, sami škof pa med tem molijo, rekoč: »Molimo, preljubi bratje, Boga, Očeta vsegamogočnega, da nad tem svojim služabnikom, katerega je izvolil v svojo službo, pomnoži nebeške darove, i. dr.» Potem škof posvečevancu zapored podcle pooblaščenje, po¬ samezna mašniška opravila opravljati. 4. ) Denejo mu štolo okoli vratu ter mu jo križem na prsih zvežejo, potem mu podajo mašni plašč, kateri pa ostane na hrbtu še privit. 5. ) Zdaj škof prično' moliti pesem: «Pridi, stvarnik Duh->, katero pričujoči duhovni dalje molijo; med to molitvijo pa po¬ svečevancu palca, kazalca in dlani s svetim oljem (sanctum oleum) mazilijo. — Mašnikove roke namreč vernim božjo milost v svetih zakramentih dele, one blagoslavljajo, posvečujejo, krščujejo in se še cel6 dotikajo presvetega telesa Gospodovega; treba torej, da se s svetim oljem posvete. 6. ) Potem škof posvečevancu p o da d d kelih z vinom in vodo in pateno s hostijo; on se obojega z desnico dotakne, in med tem mu škof pravijo: «Prejmi oblast, Bogu daritev svete maše opravljati za žive in mrtve, v imenu Gospodovem. Amen.» 7. ) Zdaj škof sveto mašo dalje ber6. — Pri darovanji novi mašnik škofu podari prižgano svečo. Opomin: Tudi pri vseh prejšnjih posvečevanjih posvečenec škofu prižgano svečo podari, katera posvečenca lepo opominja, z ukom in vzgledom vernim biti duhovna luč. 8. ) Novi mašnik s škofom od darovanja naprej sveto mašo od besede do besede na glas bere; to pomenja edinost med glavo in udi; to edinost tudi lepo oznanja, da škof novega mašnika prijazno objamejo in obhajajo. 69 9.) Po svetem obhajilu novi mašnik apostolsko vero pred škofom moli v potrdilo, da hoče ljudstvu oznanovati pravi apostolski nauk. 10. ) Škof posvečencu roke na glavo položč, rekoč: ‘Prejmi svetega Duha, katerim bodeš grehe odpustil, so v jim odpuščeni, katerim jih bodeš zadržal, so jim zadržani. » — Še le zdaj mu škof mašni plašč na hrbtu razvijejo v znamenje, da ima novi mašnik vso mašniško oblast. 11. ) Potem novo posvečeni mašnik svoji roki v škofovi položi in škof ga vprašajo: «Ali obljubiš meni in mojim naslednikom spoštovanje in pokorščino?« — ‘Obljubim«, mašnik kleče od¬ govori. — Nato ga škof na lice poljubijo, rekoč: «Mir Gospodov bodi vselej s teboj«, — opominjajo ga v nagovoru k svetemu življenju, podele mu škofovski blagoslov, potem mašo dalje bero. Pred zadnjim evangelijem pa se zopet obrnejo k novemu mašniku, ter mu velevajo, po prvi svoji sveti maši tri svete maše brati: eno od svetega Duha, eno častiti Mariji, vselej Devici, na čast in eno za verne duše v vicah. — Novemu mašniku v molitev pri- poročivši se, škof z novim mašnikom vred zadnji evangelij bero, in tako je mašnikovo posvečevanje dovršeno. Prvo daritev svete maše, ki jo daruje novi mašnik, novo mašo (primitiae) imenujemo in se navadno z veliko slovesnostjo obhaja. — Verni v novo posvečenem mašniku mašniško službo časte in svoje veselje naznanjajo, da je sveta cerkev zopet zadobila novega služabnika, krščanska občina pa novega dušnega pastirja. Mašniki spomin svoje nove maše v 25. in v 50. letu, če so ji doživeli v svetem stanu, slovesno obhajajo Bogu v srčno zahvalo, za vse v teh letih prejete dobrote in milosti; ono imenujemo sreberno, to pa zlato novo mašo. § 52. Škofovo posvečevanje. Škofovo posvečevanje je najvišje posvečevanje, v katerem se mašniku podeli posebna duhovska oblast: birmovati, svete redove deliti, v verskih zadevah soditi in vse reči, k službi božji potrebne, posvečevati in blagoslavljati. Ker je škofovska služba tolikanj imenitna, papež mašnika, preden se v škofovsko službo povzdigne, izprašajo in potrdijo. Pred tem papeževim potrjenjem se ne sme nikdo posvetiti za škofa. Škofovo posvečevanje, pri katerem naj bodo, ako le mogoče, trije škofje pričujoči (eden posvečuje, druga dva pa mu strežeta), se deli v nedeljo ali dan katerega aposteljna ali s papeževim privo¬ ljenjem zapovedan praznik med sveto mašo z naslednjim obredom: 70 1. ) Izmed strežnih škofov eden škofa posvečevalca tako-le nagovori: »Častiti oče! naša mati (katoliška) cerkev želi, da tega mašnika povzdignete v škofovsko službo.» — Nato škof posvečevalec vpraša: «Ali imate apostolski (papežev) ukaz?« Odg.: »Imamo ga.» — «Naj se bere.* — Ko se je prebralo papeževo potrdilno pismo, priseže v škofa izvoljeni mašnik papežu zvestobo na sveti evangelij. 2. ) Potem se sveta maša prične, ki jo bere posvečevani iz¬ voljenec ob jednem s škofom posvečevalcem, in sicer ta pri velikem altarji, oni pri stranskem, ki se je postavil v ta namen. Začetno mašno molitev odmolita pred stopnicami velikega altarja: izvoljeni posvečevalcu na levici. Potem gresta vsak k svojemu altarju, kjer sveto mašo bereta do zadnje vrstice graduala ali trakta; zdaj se posvečevanec k posvečevalcu poda in se vleže pred njim na obraz; vsi trije škofje pa nad njim litanije vseh svetnikov molijo, kakor pri poprejšnjih višjih redih. 3. ) Po dokončanih litanijah se izvoljencu odprte evan¬ geljske bukve nad pleča in zatilnik polože, v opomin, da se mora, akoravno je vernim poglavar, tudi sam podvreči evangeljski postavi. 4. ) Zdaj se prične pravo škofovo posvečevanje. — Škofje nad izvoljenca roke polože, rekoč: »Prejmi svetega Duha.» 5. ) Med primernimi molitvami se izvoljencu s sveto krizmo mazilijo: glava na temenu in roki v znamenje, da je prejel vso polnost duhovske oblasti; torej se mu tudi izroče znamenja ško¬ fovske oblasti, časti in službe: pastirska palica in prstan; potem se mu dajo evangeljske bukve v roke, rekoč: »Prejmi evangelij in pojdi in ga oznanuj izročenemu ti ljud¬ stvu.« — V znamenje edinosti izvoljenca vsi trije škofje poljubijo, rekoč: «Mir s teboj«; on pa vsacemu odgovori: »In s tvojim duhom.« 6. ) Izvoljenec se k svojemu altarju vrne in sveto mašo do darovanja nadaljuje; zdaj gre k velikemu altarju ter škofu posveče¬ valcu dva hleba kruha, dva sodca vina in dve sveči kleče daruje v znamenje, da hoče po Jezusovem vzgledu svoje življenje Bogu darovati in vernim svetiti z lučjo lepega vzgleda in krščanskega življenja. — Ti darovi spominjajo nekedanje šege, da so verni, ki so prišli k sveti maši in zlasti oni, ki so hoteli pristopiti k svetemu obhajilu, seboj prinesli dari, ki so za daritev potrebni. 7. ) Od darovanja posvečevalec in posvečenec na včlikem altarji sveto mašo bereta, toda le z eno hostijo in z enim kelihom in tudi sveto obhajilo prejmeta od ene hostije in iz enega keliha — lepo znamenje bratovske edinosti in ljubezni. 71 8. ) Po danem blagoslovu svete maše škof posvečevalec novemu škofu podajo še druga znamenja škofovske oblasti: škofovsko kapo (mitro), rokovice in prstan, kateri pomenja zaročenje škofovo se škofijo; potem pa novi škof zapoje zahvalno pesem: «Te Deum laudamus.* 9. ) Med tem petjem gre novo posvečeni škof, katerega škofa strežnika spremljata, po cerkvi ter verne blagoslavlja, poslednjič pa vsem vkup podeli slovesni blagoslov od velikega altarja. Nad škofje nimajo višjega posvečevanja kakor škofje; le večjo čast imajo in večjo oblast pri vladanji svete cerkve. Škofje brez škofij so pravi posvečeni škofje, navadno so škofom pomagalci dani; imenovali sojih sploh od 11. stoletja do našega časa tudi «škofe v krajih nevernikov* (in partibus infidelium), t. j. škofe posvečene za škofije, iz katerih so izgnali neverniki škofe, ko so si bili iste kraje podvrgli. Ker so pa ne¬ katere teh dežel v Aziji in Evropi zopet prišle pod krščansko vlado, zaukazali so sveti oče Leon XIII., da se taki pomožni škofje ne zovejo več «in partibus infidelium*, ampak tepiscopi titidares*, t. j. «nazovni škofje*. VII. Zakrament svetega zakona (matrimonium). § 53. O svetem zakonu v obče. 1. ) Sveti zakon je nerazvezljiva zveza, s katero se neoženjen kristijan in neomožena kristijana vzameta in zaročita, da jima Bog da milost, v zakonskem stanu do smrti po krščansko živeti in svoje otroke v strahu božjem rediti. 2. ) K temu zakramentu je bistveno potrebno: a) privoljenja ženinovega in nevestinega v zakon, katero razodeneta z besedo «da»; b) dati se mora to privoljenje vpričo dveh prič pred lastnim župnikom ženinovim ali nevestinim, ali pa pred mašnikom, katerega so ali župnik ali škof v to opravilo pooblastili. Ako sta ta dva pogoja spolnjena, mašnik njuno zvezo blagoslovi. 3. ) Od njih, ki hočejo v sveti zakon stopiti, cerkev zahteva: a) da med njimi ni nobenega zakonskega zadržka; b) da iz pravega namena v zakonski stan stopijo; c) da so v krščanskem nauku dobro poučeni in d) da v strahu božjem in s čisto vestjo zakon sklenejo, torej poprej prejmejo sveto pokoro in presveto rešnje telo. 72 4. ) Da sveta cerkev svojim vernim zakona rada ne pripušča, temveč da ga odsvetuje z nekatoličani, vodijo jo naslednji tehtni vzroki in blagi, sveti nameni: a) ker je katoličan v takem zakonu v vedni veliki nevarnosti, svojo vero izgubiti ali oslabiti: «Kdor nevarnost ljubi, v nji pogine«; b) ker je v tacih zakonih krščanska pobožna izreja otrok silno pomanjkljiva ali še celo nemogoča; c) ker je javalne tudi sreča, edinost in zadovoljnost med za¬ konskimi, ki so v veri, v najimenitniši zadevi, različni med seboj. 5. ) Sveta cerkev nerada sicer, pa vender pri tehtnih vzrokih pripušča take zakone, toda le z n a s 1 e d n j i m i p o g o j i: a) da katoliški del more brez vseh ovir po svoji sveti veri živeti; b) da si katoliški del prizadeva, nekatoliškega soproga k spo¬ znanju prave vere spreobrniti; c) da se vsi otroci po katoliški veri vzgajajo. Katoličan, ki z nekatoličanko zakon sklene brez obljube teh pogojev se smrtno pregreši in cerkev njegovega zakona ne more blagosloviti. Zadržki, katere je Bog postavil zakonu, nikedar nejenjajo; zadržke pa, katere je cerkev postavila, tudi cerkev more iz tehtnih vzrokov razvezati, t. j. svoje prijenjanje dati zaročencema, da smeta sveti zakon skleniti. V državljanskih zadržkih pa deželska gosposka prijenjanje daje; zanje treba torej pri nji prositi. Z razvezalnimi zadržki v zakon stopiti in zakon med katoličani in nekatoličani privoljujejo le papež; v oviralnih zadržkih pa in po papeževem pooblaščenji tudi v nekaterih raz- vezalnih zadržkih dajejo privoljenje škofje. Za vsakoršno prijenjanje se pri škofu prosi, ki je ali sami dad6 ali pa namesto prosilca pri papežu zanje prosijo. Za papeževo prijenjanje morajo premožnejši prosilci nekoliko plačati; ta denar se pa splošni cerkvi v prid rabi, n. pr. misijo¬ narjem na pomoč, i. dr. Cerkev prijenjanja ne prodaja, kakor nekateri njeni nasprot¬ niki trdijo; ona, kakor pri odpustkih, le hoče, da isti, ki pri¬ jenjanje zadobe, v ta namen store kako dobro delo, in sicer, da ubogajme dado. 6. ) Sveti zakon je zakrament živih, torej morajo tisti, ki ga prejmč, v stanu posvečujoče milosti božje biti. 7. ) Zakon se sme vsak čas deliti in sklepati, ker je svet zakrament; toda, ker se ženitvam navadno družijo gostovanja, 73 plesi, godba in drugo razveseljevanje, ki motijo tihoto nekaterih svetih časov, kateri so zlasti pokori odločeni, prepovedala je cerkev ženitnine (svatbe) od prve adventne nedelje do svetih treh kraljev in od pepelnične srede do bele, t. j. prve nedelje po veliki noči, ker so prav ti časi odločeni za skrbnejše duhovno primišlje- vanje, za pokoro in molitev. § Kaj se mora zgoditi pred prejemo svetega zakona? Ženin in nevesta pri lastnem župniku svoj zakon na¬ povesta. Župnikova dolžnost je: a) preiskovati, ali ni med njima nobenega zadržka; b) prepričati se, ali sta v krščanskem nauku zadosti poučena; ako nista, ju pa poučevati; c) poučiti ju v dolžnostih zakonskega stanu; d) napovedani zakon tri nedelje ali praznike pri očitni službi božji oklicati. Iz tehtnih vzrokov škof morejo privoliti, da se opusti drugi in tretji oklic; v sili še celo prvi, toda zaročenca morata, ako se vsi trije oklici opuste, priseči, da jima ni znan nobeden za¬ konski zadržek. Po prejetem cerkvenem odjenjanji je treba še prijenjanja od državljanskega zadržka prositi pri deželski gosposki. § 55. Obred svetega zakona. 1. ) Ženin in nevesta naj pred svetim zakonom vredno prejmeta sveto pokoro in sveto rešnje telo. —■ Ako hočeta ženin in nevesta, podeli se jima presveto rešnje telo tudi med sveto mašo za poročevance (missa pro sponsis). 2. ) Napovedani dan ženin in nevesta v cerkev prideta in dve priči ž njima; stopita pred altar, in sicer tako, da ženin ob nevestini desnici stoji in priči za njima. 3. ) Mašnik poročevalec ženina in nevesto nagovori, razlaga jima v svojem nagovoru pomen svetega zakona in njune zakonske dolžnosti ter jima zatrjuje, zvesto in natanko je spolnovati. 4. ) Po nagovoru poročevalec najprej ženina vpraša: «Ali je vaša resnična volja, pričujočo nevesto I. ... v zakon vzeti ?» — Ženin mora z «da!» tako razločno odgovoriti, da poročevalec in priči slišijo njegovo privoljenje; — potem mašnik nevesto povpraša : «Ali je vaša resnična volja, pričujočega ženina I. ... v 74 zakon vzeti?* — Tudi nevesta mora odgovoriti «da!», kakor je ženin storil. 5. ) Ženin in nevesta poročevalcu zakonska prstana po¬ daš ta, ki sta lepo znamenje nespremenljive zvestobe do smrti, in prstana se na altar položita. 6. ) Ženin in nevesta si podasta desni roki: sklenitev rok pomenja, da si pred Bogom in krščansko družbo sveto po¬ trdita, jeden druzega ne zapustiti, dasi jima Bog nadlog pošlje, temveč vedno ljubeznjivo in jeden drugemu pomagaje tako dolgo skupaj ostati, da ju bode ločila smrt. 7. ) Poročevalec v znamenje, da sta sklenila nerazvezljiv zakon vpričo svete cerkve, skleneni roki s štolo obvije, na njo desno roko položi in pravi: «Jaz vaji zvežem v zakon v imenu Očeta f in Sina in svetega Duha. Amen» — ter ju z blagoslovljeno vodo pokropi. 8. ) Poslednjič poročevalec zakonska prstana, na altar položena, z lepo molitvijo blagoslovi, ter jima ju poda, rekoč: «Vzemita prstan, kateri naj vaju vedno opominja., da med seboj zakonsko zvestobo, ki si jo zdaj drug druzemu obljubljata, držita do smrti natanko. V imenu Boga Očeta f in Sina in svetega Duha. Amen.* Med temi besedami mož ženi in žena možu blagoslovljen prstan na prstanec leve roke natakne. 9. ) Poslednjič poročevalec za nova zakonska še nekoliko moli in potem vsacega posebej, najprej moža, potem ženo z blagoslovljeno vodo v znamenji križa pokropi, kar pomenja, da jima želi božjega blagoslova v vsi obilnosti. Sveti zakon se deli dopoludne ali popoludne; s sveto mašo ali tudi zunaj svete maše; vender pa cerkev želi, da bi se sveti zakon sklepal med sv eto mašo, in v ta namen je posebno mašo sestavila (missa pro sponsis). Kadar se sveti zakon prav po cerkveni želji med sveto mašo sklepa, obrne se mašnik po odmoljenem Očenašu k novima zakonskima, nad njima moli in jima v lepi molitvi prosi za blagoslov božji, za zdravje na duši in na telesu, za visoko srečno starost; in tudi po «Ite missa est* — jima še enkrat blagoslov podeli. Prav po želji svete cerkve je, ako nova zakonska prejmeta med sveto mašo tudi sveto obhajilo, katero jima mašnik podeli po svojem obhajilu. Žakonski ljudje, ki so preživeli 25 ali celo 50 let v zakonski zvezi, ako hočejo, slovesno obhajajo dan svoje poroke in se iz globočine svojega srca premilemu Bogu zahvaljujejo za vse dobrote in milosti, v svojem dolgem zakonu prejete, ter si tudi še za prihodnje dni prosijo posebnega božjega varstva. Id Taka pobožna hvaležnost zakonskih ljudi je prav po volji svete cerkve, katera 50 letnim zakonskim tudi poseben blagoslov deli; vender pa ta blagoslov ni nova poroka, ker je zakon nerazvezljiv do smrti enega poročenih. Slovesni pobožni spomin poročnega dneva po 25. letih sreberno, po 50. letih pa zlato poroko (ženitnino) imenujemo. Tretji oddelek. Cerkvena posvečevanja, blagoslavljanja in blagoslovi (blažila, zakramentali, sacramentalia). § 56. 0 cerkvenih posvečevanjih, blagoslavljanjih in blagoslovih v obče. 1. ) Cerkvene zakramentale ali blažila imenujemo tiste svete obrede ali šege, katere je cerkev postavila v zadobljenje mnogih milosti in dobrot. 2. ) Cerkveni zakramentali so nekoliko podobni svetim zakramentom, ker so tudi pri njih vnanja znamenja, ki ne nazna¬ njajo le duhovnih milosti, ampak se po njih duhovne milosti tudi dele. 3. ) Vender pa je med svetimi zakramenti in cerkvenimi zakramentali bistven razloček, in sicer ta-le: a) svete zakramente je postavil Jezus Kristus, zakramentale pa je vpeljala njegova sveta cerkev vsled oblasti, katero ji je izročil Jezus; b) sveti zakramenti zlasti posvečujočo milost dele ali množe; zakramentali pa nas ali le pripravljajo za vredno prejemo svetih zakramentov ali po njih prejemamo milosti, toda druge, kakor pri svetih zakramentih; c) sveti zakramenti imajo svojo moč od Kristusa samega; zakramentali pa le na priprošnjo svete cerkve; d) sveti zakramenti imajo v sebi božjo moč, bodisi vreden ali nevreden njihov delilec ali prejemalec (nevredni delilec ali prejemalec jih deli ali prejema sebi v pogubljenje); — zakramentali pa ne sploh tako. V tem oziru so zakramentali dvojni, osebni in rečni; kakor so podeljeni ali stvarem ali osebam. Stvarem podeljeni imajo vselej svojo moč, bodisi delilec vreden ali nevreden, po volji svete cerkve vsled njene oblasti; osebam podeljeni pa nimajo vselej svoje moči. 4. ) Zakramentali so: a) ali zarotovanje (exorcismus), b) ali posvečevanje (consecratio et benedictio), c) ali blagoslovi (benedictio). 76 § 57. Zarotovanje (exorcismus). Zarotovanje imenujemo molitve, s katerimi sveta cerkev hudobnemu duhu slovesno zapoveduje, zdržati se vseh sovražnih napadov do človeka. Hudobni duh človeka ali sam napada ali po čem druzem; sam človeka napada, ako ga sam k hudemu ali v greh napeljuje ali po božjem pripuščenji njegove dušne in telesne moči tako vzame v posest, da on sam v človeku hudobijo doprinaša; tak človekov stan imenujemo obsede nje, človeka pa obsedenca. — Po čem drugem hudobni duh človeka napada, ako po posvetnih rečeh slepi njegovega duha, ali v greh vabi in mika, ali po posebnem božjem pripuščenji njegovemu telesu kakor si bodi škoduje, kakor n. pr. pri Jobu. Zarotovanje je v katoliški cerkvi v navadi: a) pri obsedencih; za tako zarotovanje treba vselej posebnega škofovega privoljenja; b) pri krščevancih in c) pri blagoslavljanji mnogoterih stvari, da se oblasti hudob¬ nega duha odvzamejo, da le-ta po njih ne more škodovati, ampak da one le k dobremu rabijo. § 58. Posvečevanja (consecratio, benedictio). Posvečevanje v splošnem in širjem pomenu je vsako cerkveno opravilo, s katerim sveta cerkev osebi kako čast ali cerkveno službo podeli ali pa kakošno reč odloči v božjo službo. Posvečevanje je torej ali osebno ali rečno in ima vsled cerkvene oblasti vselej svojo moč, bodisi delilec ali preje- malec vreden ali nevreden. Vsled svetega cerkvenega opravila so posvečevanja dvoja: višja (consecratio) in nižja (benedictio). — Višja posvečevanja, katerim tudi naravnost le posvečevanja se ve da v tesnejšem pomenu pravimo, imenujemo večjidel tista, pri katerih se rabi sveto olje in jih opravljajo le škofje; nižja pa, katera navadno in sploh blagoslavljanja imenujemo, so vsa druga, katera smejo opravljati tudi mašniki ali že iz mašniške svoje oblasti ali pa s posebnim škofovim pooblaščenjem. Višja osebna posvečevanja je Kristus postavil, torej so sveti zakramenti, in se dele v zakramentu reda, tedaj škofom, mašnikom. 77 Višje rečno posvečevanje pa je sveta cerkev vpeljala in je deli cerkvam, altarjem, kelihom in patenam. Tudi blagoslavljajo se o sebe in reči: in sicer osebe, n. pr. opati, opatinje (opatice), menihi, nune, katoliški vladarji pri kronanji i. dr.; — reči pa, n. pr. cerkve, pokopališča, vsa cer¬ kvena orodja (razen zgorej imenovanih) in oblačilo za daritev svete maše, zvonovi, podobe in razpela, olje, voda sploh, zlasti krstna voda, sveče, pepel, oljke in palme, jedila, i. t. d. Bogu posvečene ali blagoslovljene reči se smejo le Bogu v čast in iz svetega namena rabiti; nikoli se torej ne sme ž njimi nespodobno ravnati; one nikdar ne smejo v posvetne ali še celo v pregrešne namene biti, in kadar niso več za rabo; se sežgo. — Pa tudi rečem, ki so ljudem v prid blagoslovljene, gre večja čast in višje spoštovanje, kakor neblagoslovljenim. § 59. Blagoslov (benedictio). Blagoslov (blažilo) je tisto sveto opravilo, s katerim cerkev svojo pomoč ali mu skazal milost. Blagoslovi nimajo vselej za gotovo svoje moči; oni svoj namen, kakor molitev sploh, dosežejo, kadar Bog po svoji ne¬ skončni modrosti za dobro spozna, uslišati željo, voščilo ali prošnjo tega, ki blagoslavlja, ali tistega, kateri blagoslov prejema; njihova moč se torej ravna po vrednosti delilca in prejemalca, kakor sploh moč molitve. Blagoslovi so ali cerkveni, kadar duhoven v cer¬ kvenem imenu v zaupanji v Jezusovo neskončno zasluženje komu prosi pomoči ali milosti; ali necerkveni, kadar neduhoven to stori, n. pr. ko oče ali mati svojim otrokom svoj blagoslov dele ali na smrtni postelji ali pred svetim zakonom ali pri kaki drugi priliki. Cerkveni blagoslovi imajo pa večjo vrednost in moč, kakor necerkveni, ker Bog bolj gotovo usliši cerkveno molitev memo vsake druge; tega nas zagotavlja Kristusova obljuba. (Matej 10, 13.) Sveta katoliška cerkev svojim vernim blagoslov deli ali naravnost (n ep o sr ednj e) ali po blagoslovljenih rečeh; tega imenujemo rečen, onega pa oseben blagoslov. Osebni blagoslov cerkev vernim deli, n. pr. s presvetim rešnjim telesom, konec svete maše, po pridigi, petdesetletnim za¬ konskim (glej § 55, stran 75), umirajočim, mrličem, po novo- posvečenem mašniku, i. dr. 78 Rečni blagoslov pa vernim deli po blagoslovljenih rečeh, kakor so n. pr.: pokopališča, zvonovi, podobe, sveta razpčla, moleki, voda, sveče, pepel, polje in sad, hiše, šole, barke, želez¬ nice, jedila, i. dr. Opomin 1. Pri rečnih blagoslovih sta torej združena dva namena: prvič se reči z blagoslavljanjem podeli neka večja čast, od tod se to opravilo imenuje blagoslavljanje, latinski »benedietio« ; in drugič se po blagoslov¬ ljeni reči vernim prosi za pomoč in milost božjo, kar imenujemo blagoslov, latinski tudi «benedictio». Opomin 2. Blagoslovljene reči so nam koristne, in sicer ne le s tem, da nas opominjajo k dobremu, ampak zlasti zavoljo molitve, ki jo duhoven opravlja pri blagoslavljanji. Tako n. pr. blagoslovljena jed človeka spominja, da je Bog delilec vsega dobrega in ga opominja, Boga hvaležno častiti; blagoslov¬ ljeno sveto razpelo, podoba ali svetinja nas spominjajo Kristusovega trpljenja, čednosti Matere božje, svetnikov; opominjajo nas pa tudi, z božjo milostjo, za katero se je prosilo pri blagoslavljanji, pobožno premišljevati Kristusovo trpljenje, posnemati lepe čednosti in svete sklepe delati. — Bazen tega pa še kake po¬ sebne dobrote po teh rečeh prejemamo zavoljo molitve, ki jo duhovni opravljajo v imenu svete cerkve pri blagoslavljanji. I, O cerkvenih posvečevanjih posamezno. A 0 osebnih posvečevanjih. § 60. Volitev in kronanje svetega Očeta papeža. 1. ) Sveti Oče ali papež so najvišji poglavar Jezusove cerkve, ker so rimski škof, t. j. naslednik sv. Petra, katerega je Jezus dal svoji cerkvi vidnega poglavarja. — Oni so duhovni oče vseh pravo¬ vernih kristjanov, zato jih imenujemo papež, t. j oče; ker so namestnik Kristusov na zemlji, je njihova služba najvišja in naj¬ svetejša izmed vseh, torej jim pravimo sveti oče. 2. ) Po papeževi smrti jim kardinali naslednika volijo. Skupščino kardinalov imenujemo «sveti kolegij, (zbor) cerkve®, t. j. tiste škofe, mašnike in dijakone, ki so papeževi posebni svetovalci, jim pri altarji strežejo in torej prednost imajo pred vsemi druzimi škofi in mašniki. Sveti zbor šteje 6 kardinal-škofov, 50 kardinal-mašnikov in 14 kardinal - dijakonov. Kardinali novega papeža tako-le volijo: Po papeževi smrti se kardinali napovedani dan v cerkvi zberd in svetega Duha na pomoč pokličejo, da bi jim dal spoznati, kdo bi bil papež po božji volji; potem se v katero papeževo poslopje podajo, kjer je vsacemu kardinalu pripravljena sobica ali celica. Ko se kardinali tam zberd, zazidajo se vrata v poslopje, in razen bolezni ne sme nikdo iz poslopja. Kardinali se k volitvi 79 tolikrat snidejo, da kdo dobi dve tretjini glasov vseh pričujočih volilcev. — To zbirališče papeževih volilcev imenujemo conclave, t. j. zaprtje. Ko so novi papež izvoljeni, dajo si sami novo ime, v zna¬ menje, da se odpovedo svoji rodovini in da hočejo živeti edino sveti cerkvi v prid; potem oblečejo papeževa bela oblačila, kar¬ dinali volilci pa se jim poklanjajo ter jim roko in nogo poljubujejo. Dokončana volitev se ljudstvu naznani in zazidana vrata prebijejo. 3. ) Osem dni po volitvi je kronanje novo izvoljenega papeža, katerega na stolu v šentpetersko cerkev nesd k altarju, pod katerim počivajo ostanki sv. Petra in sv. Pavla, v opomin, da morajo biti tudi oni pripravljeni, svojo kri, ako bi treba bilo, preliti in živ¬ ljenje dati za sveto vero. Nesenje je znamenje spoštovanja, ki gre najvišjemu vidnemu poglavarju svete cerkve. — V cerkev grede duhoven, ki vsporeduje procesijo, papežu pred očmi tri šopke prediva zažge, vselej govoreč: « Sveti Oče, tako mine veli¬ častvo sveta«; — resno opominje,vanje, da se v svoji naj višji službi in časti na zemlji spominjajo minljivosti vsega posvetnega veličastva ter ohranijo ponižnost. Ko procesija dojde v šentpetersko cerkev, trije kardinali-škofje nad izvoljenim papežem molijo ter jim «pdllium» ogrnejo, v znamenje nadškofovske in patrijarhalske oblasti. Papež potem daritev svete maše opravljajo, pri kateri se list in evangelij bereta v latinskem in grškem jeziku v znamenje, da so papež poglavar vseh pravovernih kristijanov latinskega in grškega obreda. 4. ) Po slovesni sv. maši se novo izvoljeni papež vsedejo na sedež in eden kardinal-dijakonov jim na glavo dene tiaro, t. j. trojno krono, duhovščina in ljudstvo pa med tem «Kyrie eleison« molijo ter milosti prosijo njemu, ki mu je izročena naj višja čast in služba. Poslednjič podele papež vsemu krščanstvu (urhi et orbi, mestu in vsemu svetu) slovesni blagoslov. § 61. Kaj so redovni ljudje? Redovne osebe so tiste, ki so v k a c e m duhovnem redu. — Duhovni red pa imenujemo posebno društvo, v katerem žive verni pod posebnim poglavarjem. Po pravilu, ki je je cerkev potrdila, svoje življenje ravnajo in po krščanski popolnosti hrepenč s spolnovanjem evangeljskih svetov: radovoljnega uboštva, vedne čistosti in pokorščine pod duhovnim poglavarjem. Redovno ali samostansko življenje se je že v prvih časih krščanstva pričelo, in sicer vsled Kristusovega vabila k spolnovanju čednosti na podlagi evangeljskih svetov. 80 Tiste ljudi, ki so se odpovedali svetu, ki evangeljske svete združeni spolnujejo in svoje življenje ravnajo po onem pravilu, duhoven red imenujemo; vsako hišo, v kateri prebivajo ljudje enega reda, samostan ali klošter kličemo, posameznim osebam pa pravimo redovniki, in sicer moškim samoživci (samotniki) ali menihi, ženskam pa nune. Opomin: N n na je egiptovska beseda in pomeni v našem jeziku devica. Po božji previdnosti je bilo sčasoma in po mnogoterih krajih ustanovljenih mnogo redov, katere je cerkev potrdila, ker jih je za tiste čase in kraje spoznala koristne. Samostansko življenje je jako koristno za re¬ dovne ljudi same in je tudi na duhovni in telesni prid sploh vsemu človeštvu. 1. ) Samostansko življenje je redovnikom koristno: a) redovni stan je sploh popolniši od svetnega, ker se v njem evangeljski sveti spolnujejo, le Bogu služi in skrbi za izve- li Čanje; b) redovniška dobra dela imajo pred Bogom večjo vrednost, ker so posvečena z obljubo; c) v njem je veliko manj ovir in zaprek krščanske popolnosti, manj raztresenja in skrbi, nasprotno pa več molitve in lepih živih vzgledov, ki vedno spodbujajo in vnemajo gorečnost redovnih ljudi. 2. ) Pa tudi vsemu človeštvu sploh so duhovni redovi zelb koristni: a) z lepimi, živimi vzgledi popolnejšega življenja; b) z molivijo, zatajevanjem in dobrimi deli, ki se vedno opravljajo v redovih; c) s svojim trudom in z vnanjo delavnostjo, kakor n. pr. s poučevanjem mladine, z oznanjevanjem svete vere, z misijoni, s postrežbo bolnikov in sploh z dobrimi deli usmiljenja, duhovnimi in telesnimi. Redovni ljudje, ki se svetu odtegnejo, niso torej človeštvu nikakor na škodo, kakor veliko slabovernežev trdi, temveč so mu še le v večji prid, kakor bi mu bili, ko bi bili svetni ostali. § 62. Kako cerkev posvečuje redovne ljudi? 1.) Kogar redovni prednik sprejme v duhovni red, obleče ga z redovnim oblačilom, pristriže mu lase in mu dž, novo ime v znamenje, da mora kakor nov človek v svetosti živeti. — Jezuiti in lazaristi obdrže svoje krstno ime. 81 2. ) Sprejeti in preoblečeni redovnik novinec je eno ali več let, kakor je v tem redu pravilno, na poskušnji, katero imenujemo n o vici j at. Ta čas je v to odločen, da se vsprejeti redovni novinec poskusi, če bode mogel natanko spolnovati redovne dolž¬ nosti, redovni prednik pa prepriča, če je vsprejeti novinec za red sposoben in pripraven. Ce novinec sprevidi, da redovno življenje ni zanj ali če prednik spozna, da novinec ni za red, novinec redu ali redovni prednik novincu slovo da. 3. ) Ko novincu čas poskušnje preteče, stori profes, t. j. slovesno obljubo, s katero se zaveže, ves čas svojega življenja ostati v redu. — Obred, med katerim se to godi, redovnika opominja, da mora svetu popolnoma odmreti, ako hoče biti redovnik po volji božji. § 63. Kolikeri so duhovni redovi? Duhovni redovi se ločijo v dve vrsti: 1. ) So redovi, katerih hiše so po vsem svetu med seboj v zvezi, tako da se dadč njihovi udje iz hiše v hišo premestiti ali prestaviti; taki so n. pr. frančiškani, kapucini, barnabiti, jezuiti i. dr. Tak red ima za ves svet le enega višjega prednika ali poglavarja. 2. ) So redovi, katerih pozamezne hiše niso v nikakeršni zvezi med seboj, ampak je vsak samostan zase, tako da se ne more nikdo iz samostana v samostan svojega reda prestaviti; taki so n. pr. benediktini večjidel, cistercijenzi i. dr. Vsak samostan teh redov ima zase svojega prednika, ki ni podložen nikomur, kakor papežu. Redovni prednik prve vrste se imenuje redov general (splošni prednik), prednik v eni samostanski hiši gvardijan (čuvaj, varuh), prior (prednik) ali superior (višji) —■ prednik več samostanskih hiš večjega okrožja pa provincijal (okrožni, okrajni prednik). Redovi druge vrste nimajo splošnega prednika ali generala; imajo pa ali posamezni samostani ali njih več svojega predstojnika, ki se imenuje opat (pri ženskih: opatinja, opatica), in tak samostan se zdve opatija. § 64. Kako cerkev posvečuje opata ? Prednike si redovniki obeh vrst sami volijo za nekaj let; le jezuitski general in opati so voljeni za čas življenja. Redovom prve vrste se predniki le volijo, posvečujejo ali blagoslavljajo se pa ne. 6 82 Redovom druge vrste se predniki ali opati volijo in posvečujejo ali blagoslavljajo. Opat je sicer le mašnik, ima pa nad svojimi podložnimi duhovni škofu slično oblast; torej je njegovo posvečevanje škofovemu zelo podobno, pri katerem se mu dado tudi škofovska znamenja: oblačila, mitra (infula) in pastirska palica. B. 0 rečnih posvečevanjih. Posvečevanje Icatoliškili cerkva. § 65. Začetek katoliških cerkva in njihov pomen. Cerkev imenujemo hišo ali poslopje, službi božji odločeno. Tako hišo ali poslopje imenujemo cerkev, ker je krščanska občina, ki se v nji zbira, lepa podoba vidnega zbora pravovernih kristijanov po vsem svetu, ki se imenuje cerkev. —■ Pravimo jim tudi hiše (veže) božje ali hrami božji, ne le zato, ker so odločene v božjo čast in Bogu posvečene, ampak tudi zato, ker je v njih v resnici pričujoč pravi živi Bog v presvetem rešnjem telesu. — Ime tempelj je dandanašnji manj v navadi; v prvih časih pa so se ga kristijani še celo ogibali, da so se tolikanj bolj ločili od Judov in nevernikov, ki so svoje svete kraje templje imenovali. Prvi kristijani niso imeli in tudi niso mogli imeti posebnih krajev in lastnih cerkvi za službo božjo. Aposteljni so od začetka presveto daritev svete maše ob¬ hajali v navadnih hišah, ki so prav s tem postale hiše božje. Ko se je število vernih kristijanov množilo, zidali so si kristijani v mirnih časih lastne hiše ali cerkve v ta namen, toda ob času preganjanja so jim jih sovražniki Kristusovega imena podirali, in tako so bili kristijani, ako so hoteli obhajati službo božjo, pri¬ siljeni, obhajati jo skrivaj ali v navadnih hišah, kakor v prvem začetku, ali po logih in gozdih ali v podzemeljskih jamah (kata¬ kombah); jetniki celo v jetnišnicah. Ko je pa krščanska vera zmagala in cesar Konštantin Veliki dovolil kristijanom službo božjo očitno in prosto opravljati, jela so se po vseh krajih posebna poslopja za službo božjo ali cerkve zidati in kolikor je bilo moč lepšati. Lepa in okinčana hiša božja je znamenje za čast božjo vnetih kristijanov in torej veselje in radost krščanskih občin. 83 V tem oziru je tudi naš slovenski narod vse hvale vreden. Opomnim le naše male kranjske dežele in škofije, ki ima 316 župnijskih, 1001 poddružniško, 9 samostanskih cerkva in 189 majhnih kapelic, ki so žive priče, da je sveta vera trdne korenine pognala med Slovenci. Cel6 ptujci, ki v naše slovenske kraje za¬ hajajo, jim hvalo dajejo. Da bi pač nikdar ne usahnila, nikdar ne oslabela sveta vera med nami. Da bi bele cerkvice po ravninah in dolinah, na holmcih, gričih, hribih in gorah slovenskih tudi nas in vse potomce budile in vnemale k pobožnosti in gorečnosti za božjo čast! Kako visok namen ima vsaka hiša božja, razvidi se že tudi iz njenega vnanjega in notranjega lica. § 66. Vnanje lice katoliških cerkva. 1. ) Cerkev ali hiša božja je višje zidana, kakor hiše človeškemu stanovanju odločene, v znamenje, da je stanovališče Najvišjega. 2. ) Cerkve naše so zidane ali na samem, na kakem holmci, griči, hribu ali visoki gori v znamenje misli, da nam je Bog bližje na višavah; ali sredi sel v znamenje, da je dobri pastir vedno med svojimi vernimi ovčicami. Obrnene so, ako je le mogoče, proti soinčnemu vzhodu, t. j. tako, da so verni, k velikemu altarju glede, proti vzhodu obrneni. To nam oznanuje, da naj bodo vse naše misli in želje vedno obrnene v Jezusa Kristusa, v našo edino pravo luč. 3. ) Vnanja oblika kotoliških cerkva je: a) ali podolgasta štirivogljina ali podoba križa v čast križanemu Jezusu; b) ali krogi j in a v kupijo obokana v znamenje krone nebeš¬ kega izveličanja. 4. ) Cerkvi je prizidan stol p, ki mu pravimo zvonik, ker so v njem obešeni zvonovi. Visoko nad cerkev stolp moli in proti nebu kipi, kakor bi nas opominjal, rekoč: »Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus v veličastvu.* (Kol. 3, 1.) Vrh zvonika je postavljen križ, znamenje našega odrešenja, ki je zasajen v pozlačeno jabolko, katero pomenja odrešeni svet. V zvonik tudi postavljamo uro, ki zunaj zvonika kaže dnevne ure, in nam ravno s tem oznanuje resnobno resnico: »Kako naglo izginja čas našega življenja*, ter nas živo opominja, »delati, dokler je še dan, ker pride noč, ko ne bo več moč delati.* Zvonovi v zvonikih pa nas vabijo ter kakor glasovi iz nebes kličejo k službi božji in pridno delati delo svojega izveličanja. 6* 84 § 67. Katoliške cerkve od znotraj. Notranji cerkveni prostor se na dva dela deli: a) svetišče ali duhovnišče, t. j. prostor za duhovščino, in b) ladija ali čoln, t. j. prostor za krščansko občino. Ladijo loči od svetišča kamenita, železna ali lesena pre- graja, katera, s prtom pregrnena, služi tudi za obhajilno mizo. 1. ) V svetišči je veliki altar in sredi velikega altarja žup¬ nijskih cerkva je večji del postavljen tabernakelj ali sveti šotor, t. j. stanovanje Jezusovo v presvetem rešnjem telesu. Spo¬ dobi se torej, da je tabernakelj naj lepša stvar v cerkvi. Taber¬ nakelj mora biti znotraj prevlečen z belo svilo, dno pa pokrito s korporalom, na katero se monštranca in obhajilni kelih postav¬ ljata. Zunaj nad tabernakeljom je kraj pripravljen, kamor se presveto rešnje telo izpostavlja, sem ter tja obdan z zlatimi ali vsa,j pozlačenimi žarki. Tabernakelju na vsako stran se postavljate dve podobi klečečih angeljev Kerubov, ki verne opominjata, spo¬ dobno in pogostoma moliti Jezusa v presvetem zakramentu. Pred tabernakeljom, ako in kadar je v njem shranjeno presveto rešnje telo, noč in dan gori luč, ki se imenuje večna luč, ker nam naznanja Jezusovo pričujočnost, ter nas opominja k ljubezni in pobožnosti, Jezusu pa razodeva našo ljubezen in pobožnost. Nad altarjem in tabernakeljom je večjidel podoba ali slika ali presvete Trojice, ali Matere božje, ali kakega angelja ali svetnika; ta podobščina naznanja varuha, komur na čast je cerkev sezidana ali altar postavljen. Kar je več altarjev v cerkvi, imenujejo se stranski altarji. Tudi stranski altarji naj bi bili ločeni od ladije s pregrajami. 2. ) Ladija se imenuje prostor za krščansko občino, ker se krščanska cerkev primerja čolnu ali ladiji, katera med viharji in nevarnostmi jadra v večnost. Ta prilika je vzeta od Petrovega čolna, s katerega je Jezus ljudstvo učil, ali pa od Noetove barke, ki je bila predpodoba krščanske, edinozveličalne svete cerkve. V cerkveni ladiji so: a) kancelj ali leča ali prižnica, večjidel na evangeljski strani, s štirimi evangelisti ali s podobami svetih cerkvenih učenikov. Na stropu strešice, ki je nad prižnico, se pogostoma nahaja golobček, ki je podoba svetega Duha, in mašnika in ljudstvo opominja, pred pridigo prositi božjega razsvet¬ ljenja sebi in poslušalcem. — Sveto razpelo na prižnici pa naznanja, da se tukaj oznanuje le samo nauk križanega Jezusa; 85 b) krstni kamen, v katerem je shranjena krstna voda; na njegovem pokrovu je pogostoma podoba krsta Jezusovega v reki Jordanu. Pogled krstnega kamena nas spominja krstnih milosti in obljub, ter opominja, krstno nedolžnost ohraniti do zadnjega izdihljeja našega življenja; c) spovednice, ki nas vabijo in kličejo k zakramentu svete pokore; d) kropi In i kamen pri cerkvenih vratih z blagoslovljeno vodo, s katero se kropimo v cerkev stopivši, ali preden cerkev zapustimo, nam v opomin, s čistim srcem pred obličje božje hoditi in tudi zunaj cerkve čisto živeti; e) darilnice ali cerkvene skrinjice, v kateri verni vlagajo mile dari za cerkvene potrebe, ali za uboge, ali sploh v kak dober namen; one nas torej sploh k milodarnosti budijo in opominjajo, zlasti na tihem, da levica ne ve, kaj je dala desnica. 3. ) Nad vhodnimi ali velicimi cerkvenimi vrati je k6r za orgle in pevce, na obeh straneh ob ladij i so v nekaterih cerkvah stranski kori ali m o 1 i t v e n i c e. 4. ) Vsaki cerkvi je po cerkveni zapovedi prizidan ž a grad ali zakristija, t. j. kraj, kjer se duhovščina zbira, oblači, po cerkvenem opravilu slači, in kjer so shranjena cerkvena oblačila in orodja. Sveti kraji razen cerkva so še tudi: 1. ) Kapelice po gradeh ali po hišah. Kapele so dvojne: očitne ali domače. a) Očitne so, katere so s škofovim privoljenjem sezidane, za vselej službi božji odločene in imajo vhod tudi s ceste ; očitnim se prištevajo tudi kapele v bolnišnicah, seme¬ niščih, samostanih, v škofovem poslopji; — očitne kapelice imajo skoraj vse pravice pravih cerkva. b) Domače kapelice imenujemo pa iste, ki so kje sred po¬ slopja in nimajo vhoda s ceste. Da se v njih vedno sme maševati, treba je papeževega privoljenja; sem ter tja v njih maševati pa smejo dopustiti tudi škof. 2. ) Kapelice ali molitvenice po gradeh, v hišah ali po vaseh, v katerih se sveta maša ne bere, ampak se hišna družina ali vaščani zbirajo k skupni molitvi, zlasti večerni; pač lepa in posnemanja vredna navada. 3. ) Znamenja ali pili na gričih in mosteh, v logih ali na polji, ob cestah ali na razpotjih. Njih veliko je postavljenih v spomin kake imenitne dogodbe ali nesreče na istem kraji. Vanje stavijo sveto razpelo in podobe svetnikov. 86 4.) Sem ter tja pri kacem mestu ali cerkvi ali na kacem griču je po 14 tacih znamenj sezidanih, v katerih so postavljene podobščine 14 postaj ali štacijonov križevega pota; tak griček imenujemo kalvarijo. § 68. Zaljšanje katoliških cerkva. Altarje ali cerkvene stene katoliški kristijani mnogo¬ tero zaljšamo, zlasti s podobami, slikanimi ali iz kamena ali iz lesa izrezanimi, in sicer iz naslednjih namenov: 1. ) cerkvam v lepoto in kinč; 2. ) Kristusu in svetnikom božjim na čast in 3. ) vernim v pouk, ker nam pred oči stavijo ali skrivnosti svete vere ali kako prigodbo našega odrešenja ali pobožno živ¬ ljenje kacega svetnika. Presveta Trojica se nam tako-le stavi pred oči: Bog O č e v podobi častitljivega starčeka, na njegovi desnici Jezus s križem v podobi človeški in sveti Duh v podobi goloba nad njima. — Sploh se Bog Oče vpodablja kakor starček na zemeljski kroglji počivaje; Bog Sin kakor človek v kaki dogodbi svojega življenja, trpljenja ali smrti, n. pr. kakor dobri pastir, kakor jagnje ali na križi; Bog sveti Duh pa skoraj povsod lev podobi goloba. Prečastito Devico Marijo umetniki mnogovrstno upodabljajo: ali kakor devico v belem oblačilu z vencem na glavi, kateri obdaja 12 zvezd, lilijo v roki, na kači stoje. (1. Mojz. 3, 15.) — Ta podoba nam pred oči stavi Marijo brez madeža izvirnega greha spočeto; ali kakor mater z božjim detetom Jezuščekom v naročji; —■ ali kakor žalostno mater, z mečem v srce zabodenim, ki je presunil njeno srce. (Luk. 2, 35.) Angelji, poslanci božji, se upodabljajo: ali kakor otročiči ali kakor mladeniči v belih oblačilih s perutnicami v znamenje hitrosti, s katero spolnujejo božja povelja; tudi s kelihom, križem ali kadilnico, ker naše molitve in dobra dela nabirajo in pred sedež božje milosti nosijo. Sv. Peter se upodablja s ključema v roki kot poglavar svete cerkve, ker mu je Jezus ključe nebeškega kraljestva izročil; sv. Pavel z bukvami, ker je veliko listov pisal, in z mečem, ker je bil ž njim dejan ob glavo; sv. Janez z bukvami, ker je veliko pisal, in s kelihom, okoli ali iz katerega se strupena kača vije, v znamenje, da mu je bil dan v kelihu strup, katerega je brez vse škode izpil; drugi aposteljni pa vsak z orodjem, s katerim mu je bilo vzeto življenje. 87 Sveti evangelisti imajo pomenljive podobe zraven sebe, ki so posnete iz začetka vsacega evangelija: sv. Matej s človeško podobo, ker svoj evangelij začenja z rodovinskimi bukvami Jezusa Kristusa, ki skazujejo, daje Jezus pravi človek; sv. Marka z levom ali oroslanom, ker svoj evangelij začenja z Janezom krstnikom, ki je glas vpijočega v puščavi; v duhovnem pomenu je lev znamenje božje moči svetega evangelija; sv. Lukež z volom, ker s Caharijevo daritvijo začenja svoj evangelij; sv. Janez s postojno ali orlom, ker se je v svojih mislih naj višje po¬ vzdignil, pričenši pisati o Jezusovi božji naravi. Sveti mučenci se upodabljajo s palmovo vejico, katera pomenja njihovo slavno zmago, in s posebnimi znamenji njihove mučeniške smrti. Drugi svetniki se nam pred oči stavijo v oblačilih svojega stanu v znamenje čednosti, s katero nam svetijo; n. pr. z lilijo, ako je njihova viteška čednost bila sveta čistost; ali z znamenji hudega, kar so premagali. Vsem svetniškim podobam lastno pa je, da imajo svetlobo v podobi okroglega venca okoli glave; pri podobah Jezusovih in Marijinih pa vrhu tega še ves život neka svetloba obseva. Naj bi cerkveni predniki skrbeli, da bi se ne stavile v cerkev ali v druge svete kraje take podobe, ki so sveti veri ali šegi nasproti, ali če imajo kaj nespodobnega ali celo spodtakljivega nad seboj. Tudi je želeti, da so vse podobe in podobščine po cerkvi umetne, ker le take podobe k pobožnosti budijo in človeškega duha povzdigujejo k nebeškim rečem; spodobne in umetne podobe imajo veliko moč do človeških src. Slovenci svete podobe sploh visoko čislajo, torej si jih radi omišljujejo ne le za svete kraje, ampak tudi za dom; med njimi se lahko ne najde hiša, katere najlepši kinč bi ne bile svete podobe na stenah. Da bi le nespodobnih ne kupovali in ne obešali na stene, kakeršnih se po sejmih veliko vidi. Boljše nič kakor spake. § 69. Posvečevanje katoliških cerkva. Preden se začne cerkev zidati, škof ali v to po¬ oblaščen mašnik na mesto, kjer naj bo veliki altar, kriz postavijo v znamenje, da v imenu Kristusovem vzamejo ta prostor v posest. Potem ves prostor, za cerkev odločen, z blagoslovljeno vodo po¬ kropijo, vogelj ni ali stalni kamen na štiri vogle blagoslove ter ga na odločeno mesto v dno med primernimi molitvami vlože. Ta kamen, ki se po latinski zove «Lapis primarius angularis*, 88 pomenja Kristusa, na katerem je sveta katoliška cerkev zidana ali ustanovljena, kajti Kristus je «vogeljni kamen, katerega so delavci (Judje) zavrgli*; «druzega dna namreč nihče ne more vložiti razen tega, kije vloženo, katero je Jezus Kristus.* (1. Kor. 3, 11.) Ko je cerkev dodelana, posvetijo jo škof slovesno. Dan pred cerkvenim posvečevanjem je po cerkveni zapovedi škofu posvečevalcu in vsi duhovniji zapovedan post, da bi sprosili od Boga milost za to imenitno opravilo, in tudi v znamenje, da moremo le po spokorni poti priti v nebeško kraljestvo, katerega lepa podoba je cerkev. Na večer pred posvečevanjem se prenesč svetinje (od treh mučencev), ki so jih škof odločili za cerkev, v šotor, kateri je v ta namen zunaj cerkve postavljen. Zraven svetinj se postavita najmanj dva svečnika s prižganima voščenima svečama; — potem duhovni molijo jutranjice in hvalnice v čast svetnikom, katerih svetinje so v šotoru. — Verni pa vso noč pred svetinjami čujejo, molijo ali svete pesmi prepevajo. Dan posvečevanja zarano se jamejo v šotoru na svetinjah svete maše brati. Cerkveno posvečevanje se opravlja s temi obredi: 1. ) Škof z vso pričujočo duhovščino gredo v šotor pred svetinje, kjer vseh sedem spokornih psalmov molijo, v znamenje, da se moramo s pokoro očistiti, ako hočemo iti v nebeško kraljestvo, katerega podoba je posvečena cerkev. 2. ) Po kratki molitvi se začnd kleče moliti litanije vseh svetnikov. Izrekši prošnjo: «Od vsega hudega — reši nas, o Gospod*, škof vstanejo, z duhovščino in ljudstvom v procesiji trikrat okoli cerkve gredo (prvič in drugič na desni in tretjič na levi strani pričenši), ter spotoma cerkvene vnanje stene (v prvo, kolikor visoko dosežejo, v drugo ob tleh in v tretje v srednji višavi) kropijo, rekoč: «V imenu Oče-j- ta in Si-f na in svetega f Duha* v znamenje, da v imenu presvete Trojice v posest vzamejo cerkveno poslopje ter je za vselej od¬ ločijo v službo božjo. — Cerkvene vnanje stene se z blagoslovljeno vodo kropijo v znamenje, da to poslopje ne bo v nikakeršno po¬ svetno rabo, ampak vselej le Bogu v čast. — Ko škof pridejo do zaprtih velicih vrat prvič in drugič, obakrati s pastirsko palico na nja potrkajo, katera se jim pa ne odprd, v znamenje, da je nekedaj človeštvo zastonj zdihovalo po nebesih, ki jim jih je bil zaprl izvirni greh; v tretje pa s pastirsko palico znamenje svetega križa narede na vratih, in koj se jim odprd, v znamenje, da nam je le daritev svetega križa odprla nebesa. 3. ) Potem škof le z duhovščino v cerkev gredd s pozdravom: 16. «Campana» 94. »Canon« 31. «Cantata missa« 21. «Cantus choralis, romanus, planus, firmus« 120. »Casula« 13. «Charwoelie» 149. «Charfreitag» 154. «Charsamstag» 156. «Chirotecae» 14. Cerkev: začetek 82, vnanje lice 83, od znotraj 84, zaljšanje 86, posveče¬ vanje 87, blagoslavljanje 92. Cerkveniki 15. Cerkve, poglavitniše v Rimu 129 in dalje. Cerkvena sprava 92. Cerkvenega posvečevanja spomin 167. Cerkveni dvori 93. Cerkveno leto: kaj je? kako je delimo 135. Cerkveno petje 117, pesmi 119, godba 121. «Ciborium» 16. «Cingulum» 13. Ciril in Metod 6, 176, njuna bratov¬ ščina 126. «Cochlear> 17. «Coemetria» 93. «Coena Domina® 152. «Colare» 13. «Collectae» 24. «Completorium» 125. «Confessio» sv. Petra 130. «Confirmatio» 48. «Consecratio» 76. »Corporale® 16. «Corporis Christi® 164. «Credo» 27. «Cultus» 1. Cvetna nedelja 150 in dalje. Časi sveti: čemu so? 132, kdo jih od¬ ločuje? 132, kateri so? 133. častilna molitev 103. Črke GfMfB 144. črna barva 15. Črna sv. maša 41. črna nedelja 149. «Češčena si Marija® 110. Češčena si Marija Devica 110, 168. Čoln v cerkvi Š4. Čolnič 17. Črevlji škofovski 14. Dalmatica 14. Dan, kaj je? kedaj se začenja, kako ga cerkev deli? 125. Dan Gospodov 134. Darila pri sv. birmi 50. 181 Darilnice v cerkvi 85. Darovanja Marijinega godu 172. Darovanje pri sv. maši sploh 27, v tes- nejem in širjem pomenu 28. Darovi sv. kraljev 143. Delavniki: kaj nam cerkev ob delav¬ nikih priporoča? 138. Deli sv. maše: 20, prvi 21, drugi 27, tretji 31, četrti 36. Delci sv. križa 167. «Deo gratias« 25. Drdra 153. Deveta ura 125. Devetdnevniea 172. »Diaconatus« 66. «Dies irae» 119. «Directorium« 17. Dnevi sveti: čemu so? 132, kdo jih odločuje? 132, kateri so? 133. Dnevne ure 125. Določil, nekoliko o sv. maši 17. Dolžnosti naše ob nedeljah 135. Domača kapela 85, 137. »Dominiea pahnarum« 150. «Dominus vobiscum« 23, 24. Družba živega rožnega venca 114. Duhovne molitvene ali dnevne ure 125. Duhovnišče 84. Duhovno obhajilo 153. Duhovski stan, duhovstvo, duhovščina 63. Duhovo 162. Dvanajst mašnikov pri blagoslavljanji sv. olja 95. Dvori, cerkveni 93. «Efeta» 46. Enkrat na dan maševati 20. «Episcopi titulares« 71. «Eucharistia» 51. Evangelij pri sv. maši 25. Evangelistov podobe 86. Evangeljske bukve 17. «Evlogion» 36. «Exorcismus» 76. 93. «Frohnleichnam» 164. Jabolko na zvoniku 83. Jagnje božje 38. Jaslice 141. Janeza, sv., evangelista podoba 86;- praznik 142. 182 Janeza, sv., krstnika cerkev v Rimu 130. Jožefa, sv., praznik 174, 175. Jutranja zora 20. Jutranjice sploh 125, o božiči 141, veliki teden 151. Kadilnica 17. Kadilo 17. Kalvarija 86. Kancelj 84. Kapa mašniška 13, škofovska 14. Kapelice: očitne, domače po gradeli, hišah, vaseh 85, 137, znamenja ali pili 85, kalvarija 86. Kardinal 78. Karmelske gore ali škapulirski god 171. Katakombe 131, 175. Kazalnica 16. Kelih 16, kako se ogrinj. pri sv. maši 16. Krst, sv., kaj je? 43, kdo ga deli? 44, komu se deli? 44, kedaj? obred, botri, ime 45, v sili 44, krstni ka¬ men 17, 85. Krstna obljuba 47. Krstna voda 43, se blagoslavlja 96, 157. Krščanski nauk v cerkvi 122, 138. «Kirchhof» 93. «Kyrie eleison« 23, 115. Kleče moliti, kaj pomeni? Kako po- klekujemo? 107. Klepetci 153. Kolar 13. Koledar 17. Kolednica 140. «Kolena pripognimo« 156. Konec sv. maše 40. Konklave 79. Kor v cerkvi 85. Koralno petje 120. Korska srajčica 13. Kreželec 14. Križ: znamenje sv. križa; kako ga delamo? zakaj? kedaj? veliki (la¬ tinski), mali (grški) križ, kaj med pre- križevanjem govorimo? 105 in dalje. Križ, sv., Jezusov najden 166, povikšan 167, njegovi delci 167. Križev pot 123, 148. Križev teden 160. Križi nad mašnimi darovi 34. Krogljina hiš božjih 83. Kronanje sv. Očeta papeža 78. Kropilni kamen 17, 85. Kupa 16. Kvadrat 13. Kvaterni časi ali tedni in post 124. Ladij a v cerkvi 84. Lassus Orlandus 120. Lateranska cerkev in poslopje v Rimu 129. Latinski križ 105. Latinski obredi 5. «Lauda Sion« 118. »Laudes« 125. «Laus tibi Christe« 26. Lavretanske litanije 114. Leča 84. Lectorat 65. Leopolda, sv., bratovščina 126. Leto novo, praznik 143. Leto sveto, navadno, nenavadno 59. cLevate« 155 Leviti 14, škofje 14. Levitom lastna oblačila 14. »Libera« 100. List pri sv. maši 25. »Litaniae majores, minores« 115, 160. Litanije sploh 114, vseh svetnikov 115, Matere božje (lavretanske) 115, presv. imena Jezusovega 116. Liturgika 1. Liturgični jeziki 5, 6, 7. Lovrenca, sv., cerkev v Rimu 131. Luč: njen pomen pri sveti maši 19, večna 84. «Luč Kristusova« 157. Lučiče na grobeh 177. Luka, sv., podoba 87. Lunica ali lunin srp v monštranci 16. Mala Šmarija ali Gospojnica 170. Mali križ 106. Mali Šmaren 170. «Manipulus» 13. Marijanski psalter 114. Marijina družba 126. Marijini prazniki sploh 133, posebej 168, sdprazniki 170. Marijino češčenje 110, 168. »Maria maggiores, cerkev v Rimu, 130. Marijina, sv., pri mučenikih, rimska cerkev, 131. Marka, sv., podoba 87, dan in procesija 160. Maša, sv.: kaj je ? ime 9, kdo jo je prvi opravljal, kdo in kedaj po- 183 stavil, kilo ima oblast opravljati jo? Ravno tista daritev je kot na križi, pa se vender nekoliko loči od nje 10; komu se daruje? iz katerega na¬ mena? 10, za koga? 11, za koga ne? 11. Tvarina: Kruh in vino 11, mašna oblačila 13, posoda 16. Nekoliko določil o sv. maši: kje se sme brati? 17 in naprej. Kedaj? 19, veliki petek ne 19, kedaj le ena sama na dan? 20, ima tri pogla¬ vitne dele, sploh pa štiri štejemo 20, samitna, očitna, tiha, peta, slovesna 21, posamezni obredi 21. Maša, sv.: Kedaj smo dolžni pri sv. maši biti? kdo? 135, kdo ne? 137, kako ta zapoved veže? 137, kako bodimo pričujoči? 136, kje? 137. Kako man je še nedeljo posvečevati 137. Maša nevernikov ali poučevancov 27. Maša vernikov 27. Mašne bukve 17. Mašna kapa 13. Mašna oblačila mašnikov 13, škofov 14. Mašna srajca 13. Mašni plašč 13. Mašnikovo posvečevanje 67. Mašnikov red: kaj je? koliko redov je? kdo ga deli? kdo ga veljavno prejme? kdo vredno 63. Nižji redovi 64, višji 65 in naprej. Mašništvo 67. Matere božje litanije 115. Matere božje prazniki sploh 133, po¬ sebej 168. Mateja, sv., podoba 87. «Matutinum» 125. Maziljenje s krstnim oljem 46. » s sv. krizmo pri sv. krstu 47, pri sv. birmi 48, pri mašnikovem posvečevanji 68, pri škofovem 70. » z bolniškim oljem 62. Medsebojne molitve pri sv. maši 22, «Memento» za mrtve 35. »Memento« za žive 32. Memohod 159. Menihi 80. Mrtvaški zvon 99. Metod in Ciril, sv., 6, 176. «Mette» 125, 151. Mihaela, sv., god 173. »Missa cantata, solemnis, pri vata« 21. «Missa votiva« 24. «Missa catechumenorum, fidelium« 27. »Missale« 17. «Mitra» 14. Mivnica 16. Modra barva 15. Molitev, kaj je in kako jo delimo ? 103, notranja, vnanja, premišlje¬ vanje, častilna, zahvalna, prosilna, cerkvene molitve in njihove posebne lastnosti 104, začetek, osnova in sklep 104; šege pri molitvi: prekriževanje 105, moški gologlavi, ženske pokrite molijo 107, pri molitvi glavo pri¬ klanjamo, oči povzdigujemo 107, roke sklepamo, poklekujemo, na prša trkamo 107. Molitev: «Očenaš» 108, —• »Ceščena si Marija« 110, — »Angelj Gospodov« 111, — «Rožni venec« 112, — »Li¬ tanije« sploh 114, — vseh svetnikov 115, — lavretanske 115. Molitvene ure 125 in dalje. Molitvenice 85. Monštranca 16. Mučencev, sv., podobe 87. Bfadramnica 13. Nadškof 71. Nadškofovsko oblačilo 14. Naglavnica 13. Najdenja sv. križa god 166. Nameniti komu sv. mašo 20. Naprsnica 13. Naročnica 13. Naslednjica 25. Nastopna molitev pri sv. maši 21. «Navicula« 17. Nazovni škofje 71. Nebistvena znamenja pri sv. zakra¬ mentih 42. Nedelja, kaj je? 134, naše dolžnosti ob nedeljah 134, od česa smo dolžni počivati ? 135, katera dela so nedelji- nemu posvečevanju nasproti? 135. Kako nedeljo posvečujemo? 135. Koga cerkvena zapoved ob nedeljah ne veže? 137. Nedolžnih otročičev god 134. Nedolžnih otročičev pogreb 101. Neomadeževanega izpočetja praznik 169. Nezapovedani prazniki 133. Nicejsko-carigrajska vera 27. 184 Nižji redovi 63, zakaj jih je cerkev pridržala 64, kateri so in kako se dele 64. Njiva božja 92. Noge umivajo papež, škof, katoliški vladarji 154. «Nola» 94. «Nona» 125. Notranja molitev 103. Nova maša, sreberna, zlata 69. «Novena» 172. Novic, novicijat 81. Novo leto 143. Nuna 80. Obhajilo pri sv. maši 36, 38, v podobi kruha 51, kolikokrat? 51, kedaj? kje? 52, dušna in telesna priprava 52, kedaj se deli? kedaj ne? Obred 53, kako bolnikom za popotnico? 54. Obhajilna molitev 39. Obhajilni kelih 16. Obhodi, cerkveni 126. Obiskanja Marijinega praznik 171. Oblačila cerkvenih strežnikov 15. Obleka duhovska 13. Obljuba redovnili ljudij 81. Obljubljeni prazniki 133. Obred (ritus), kaj je? 1. Obred sv. maše 20 in dalje. » sv. krsta pri otrocih 45. » sv. birme 49. » sv. obhajila 53. » sv. popotnice 54. » sv. pokore 56. » sv. poslednjega olja 61. » sv. mašnikovega reda 67. » sv. zakona 73. » sv. cerkvenega posvečevanja 88. Obredni jeziki 5. Obrednik 1. Obredniške bukve 17. Obredoslovje 1. Obrezovanja Gospodovega, praznik 143. «Oče naš« pri sv. maši 37. «Oeenaš», razlaga njegova 108 in dalje. Očiščevanja Marijinega praznik 145,169. »Očitanje« veliki petek 155. Očitna kapela 85, maša 20, izpoved pri sv. maši 22. «Odpri se» 46. Odpustek: zaumen 58, popolnoma, ne- popolnoma, osebni, krajni, rečni 58, pogoji za odpustek, delilee, prejema¬ joč, svetega leta 59, presv. imena Jezus 144, Marije 170. Odveza, kako se deli 57. «Offertorium» 28. Oglavnica 13. Ogrinjalo 16. Olje, sv., olje se blagoslavlja 95. Oljke cvetno nedeljo 150. Opat, opatinja, opatija 81. Opresen kruh 11. «Ordo» 63. »Orenius« 24, 104. «. Osebno posvečevanje in blagoslavljanje 76, 77. Oskrunjena cerkev 92. Oskrunjenje pokopališč 94. Osmina božična 142, velikonočna 159, binkoštna 163, presv. rešnjega telesa 166. «Ostensorium» 16. «Ostern» 159. «Ostiariat» 64. Otiralo 16. Otožnice 152. Ovratnice 13. Oznanenja Marijinega praznik 169. «Pala» 16. Palestrina Jan. Al. 120. Palica škofovska 14. »Pallium« 14. Palme, cvetno nedeljo 150. «Palmsonntag» 150. «Pantheon» 131. Papežev blagoslov 63. «Parasceve» 154. Pas 14. «Pascha» 158. »Passio« 151. Pastirska palica 14. »Pastorale« 14. «Patena» 16. Pavla, sv., podoba 86, cerkev v Rimu 131, praznik 175. Pazljivo pri sv. maši biti 136. «Pectorale» 14. «Pentekoste» 162. Pepel 149. Pepeljenje 149. Pepelnična sreda 148. Perilo cerkveno 15. «Primicerius, praecentor« 120. Prsni križ, škofovski 14. Pisnik 14. Prstan, škofovski 14, 71, zakonski 74. Prti na altarji 18, 154. Perutnice na podopah božjih angeljev 86. 185 Prva ura 125. Prvi blagoslov pri sv. birmi 49. Pesmi 117, svetopisemske 117, svete, slovenske 119. Peta maša 21. Petje cerkveno 119. Petra, sv., podoba 86, cerkev in grob v Eimu 129, praznik 175. «Pfingsten» 162. Piruhi 159. Pisanke 159. Plava barva 15. Pleša 64. «Pluviale» 14. Pobinkoštni čas 163. Pobožični čas 143. Pobožno pri sv. maši biti 136. Pobožnosti cerkvene 122, popoludanska služba božja 122, križevega pota 123. Štirideseturna molitev 124, ob kva- ternih tednih 124, breviar 124 in dalje. Počivališča 91. Podobe v cerkvah sploh 86, zlasti: presv. Trojice, Boga Očeta, Boga Sina, Boga sv. Duha, Matere božje, angeljev, aposteljnov, evangelistov, mučencev in družili svetnikov 86 in 87. Podslužništvo 65. «Poenitentia» 55. «Pogoje» v zadobljenje odpustkov 59. Pogreb 100. Poklada rok pri sv. krstu 46, pri sv. birmi 48, pri mašništvu 67, pri škofstvu 70. Pokop cerkven 100, komu se odreče 101. Pokopališča in njihovo blagoslavljanje 92. Pokopavanje mrličev 100. Pokora, sv.: kaj je? bistvo 55, delilec 55, obred 56. Pokrit biti v cerkvi ali pri molitvi 107. Pokrivalo 16. Poljubovanje pred sv. obhajilom pri sv. maši 38. Polunočniea 140. Pomena vnanjih znamenj službe božje je treba vedeti 8. Pomiluj 23. Pomoč kristijanov, Marijin god 170. «Pontificale» 17. Poobhajilne molitve 39. Poprtnik 141. Popoludanska služba božja 122, 138. Popotnica, sv. 54, kako se deli? 54. Poramnica 13. Poroka 73, sreberna, zlata 75. Portatile 17. Poslednje olje, sv. (maziljenje): bistvo, delilec, prejemalec 60, naj se ne od¬ laša 61, kaj je treba pripraviti v izbi za ta sv. zakrament, obred 61. Posoda cerkvena 16. Posodica blagoslovljene vode 97. Post, postni čas, šege, postne nedelje 146 in dalje. Postaja pri križevem potu 123. Posvečevanje: splošni nauk 75, posebni 77. » osebno 78, rečno 82. » redovnih ljudi 80. » opatov 81. » cerkva 87. » altarjev 89. Posvečevalna služba božja 1. Potrdba 48. Potrdilo 48. Povelikonočni čas 160. Povikšanja sv. križa god 166. Povzdigovanje 33. Pratika cerkvena 17. Prazniki: zapovedani, nezapovedani, obljubljeni 133. Predglasje 30, 118. «Praefatio» 30, 118. Pregraja 84. Prekriževanje? kako? kedaj in zakaj se prekrižujemo ? 105, 106. Prekvašen kruh pri sv. maši 11. Prelat 14. Prelomljenje sv. hostije 37. Premakljiv altar 18. Prenešenje mašnih bukev na evan¬ geljsko stran 26. Prenosljiv altar 18. Pričakovanja Marijinega poroda god 172. Pridržani grehi 56. Pridiga 137. «Prima» 125. «Prior» 81. Priporoeevanje duš v božjo milost 99. »Privata missao 21. Prižnica 84. Procesije sploh 126, čemu so? kako se vredujejo 127. » o svečnici 145. » cvetno nedeljo 150. » veliko soboto 156. 186 Procesije Marka, sv., dan 160. » križevi ali prošnji teden 160. » presv. rešnjega telesa 158. «Profes» 81. Prošnji teden 160. «Publica missa» 21. «Purificatorium» 16. «Quadragesima» 146. «Quadrat» 13. «Quinquagesima» 146. Rafaela, vel. angelja, god 173. Razglašenja Gospodovega praznik 143. Razloček med posvečevanjem in blago¬ slavljanjem cerkve 92. Razpelo, sv. 18. Razpelo, sv., na altarji 19. Razposvečena cerkev 92. Rečno blagoslavljanje in posvečevanje 76, 77, 92. Red: Kaj je? redovni ljudje? začetek redovnega življenja 79; koristno: redovnikom samim in vsemu člo¬ veštvu 80, kako jih cerkev posvečuje 80, kolikero redov imamo? 81, koli- keri so predniki? 81, posvečevanje opata 81. Rešenja jetnikov god 171. Rešnje, sv., telo: zakrament 51, praz¬ nik 164, procesija 165. Rimski obredi 5. Rituale 17. Rojstni dan 176. Rojstvo Gospodovo 140. Rojstva Marijinega praznik 170. Rokavnica 13. Roke na prsih sklenene pri molitvi 107. Roket 13. Rokavice škofovske 14, 71. Romanje, začetek, korist 127. Romarske cerkve v Rimu 129 in dalje. Ropot veliki teden 152. Ropotulja 153. «Rorate» 139. «Rotunda* 131. Rožnivenška nedelja 171. Rožni venec 112. Rudeča barva 15. Sobota 134, velika 156, binkoštna 162, Mariji posvečena 172. S. Congregatio Rituum 4. Samitna maša 20. Samotniki, samoživci 80. »Sanetus* pri sv. maši 30, 118. «Sandalia» 14. «Secreta» pri sv. maši 29. Sedem dijakonov in subdijakonov pri blagoslavljanji sv. olja 95. Sedem žalosti Marijinih praznik 170. Sedmina binkoštna 163. «Septuagesima* 147. «Sequentia» 25, 118. Srca Jezusovega bratovščina 126, praz¬ nik 166. «Sexagesima» 146. «Sexta» 125. Skledica božja 16. Sklepnice 125. Sladkega imena Jezusovega 144, in Ma¬ rijinega praznik in odpustki 170. Slovanski obredni jezik 6. Slovesna sv. maša 21. Sluznice 15. Služništvo 66. Snežniee Marije cerkev v Rimu 130, god 171. Sodca vina pri škofovskem posveče¬ vanji 70. Sol pri sv. krstu 46. «Solemnis missa* 21. Sdprazniki 133. Spavališce 93. Spočetja Marijinega praznik 169. Spodobno pri sv. maši biti 136. Spomin za mrtve pri sv. maši 35, za žive 32. Spomin vernih duš 176. Spovednice 85. Sprava cerkvena 92. Sprava pokopališč 94. Spreminjevanje pri sv. maši 31. Srajčica 13 «Stabat mater dolorosa* 118. Stalni kamen 87. Stolp cerkveni 83. Sreči pri sv. maši 15. Strežništvo 66. Striženje 64, 80. «Subdiaconat* 65. «Superior» 81. Superpelliceum 13. Sveča pri sv. krstu 48, velikonočna 157, 161. Sveče voščene 19. Svečnica 144. Svečniki 19. Sveti teden 149. 187 Sveti večer 140. Svetinje: Kaj so? 174. Svetinje v altarji 18, pri posvečevanji altarjev 90, sv. Petra in Pavla 130. Svetišče v cerkvi 84. Svetniki: Kaj so? koga in kako cerkev med svetnike stavi? 173; razne vrste svetnikov, zakaj jih častimo 174, svetniki 175. Svetnikov podobe 86. Svetniški prazniki sploh 133, posebej 133. Sveto, sveto, sveto pri sv. maši 30, 118, pesem pred blagoslovom 118. Svestvo ali zakrament 42. Šesta ura 125. Skapulirja god 171. Škofje brez škofij ali v krajih never¬ nikov 71. Škofovo posvečevanje 69. Škofovska oblačila 14. Škofovska znamenja 14, 82. Šmaren, veliki 169, mali 170. Šmarnice 172. Šotor 84. Štacijon pri križevem potu 123. Štefana, sv., praznik 142. Štihar 14. Štirideseturna molitev 124. Štirivogljina 83. Štola 13. Tabernakelj 84. Talar 13. «Tantum ergo sacramentum« 118. «Te Deum laudamus« 118. Telovo (telesovo) 164. Telesnik 16. Tempelj 82. Trkati na prša 107. «Tertia» 125. «Tiara» papeževa 79. Tiha maša 21, 31. Tiha molitev pri sv. maši 30. Tiha (črna) nedelja 149. «Tonsura» 64, 80, kako se deli? 64. «Tract.us» 25. Treh sv., kraljev praznik in darovi 143. Tretja ura 125. Trojice, presv., bodoba 86, praznik 164. «Tudi nam grešnikom« 35. «Tunicella» 14.