Tati, spet si prišel pozno
»Dober večer in dobro jutro obenem! Je kaj za pod zob, če še ni, bi najprej pogledal TV Dnevnik?«
»Kar glej, saj kaj drugega tako ne znaš!« mi zabrusi žena. A še poleglo se ni, že slišim z drugega konca: »Ste imeli skupščino?« odrezav glas najmlajšega. »Smo! A le nekaj podobnega njej,« sem urno odgovoril. »Kajne, da si ti delegat in so te izvolili, da si v skupščini«, je priliznjeno nadaljeval radovednež. »Že, že, toda če ti odkrito povem, danes nisem prispeval k delu skupščine čisto nič, razen, da sem bolj statiral in preganjal v mislih popoldanske urne kazalce. Pa seji ni bilo ne konca ne kraja. Okrog dvanajst točk dnevnega reda, pa uvodi, pa diskusija, pa pavza in kratka osvežitev, pa spet in spet smo govorili tako dolgo, da smo ugotovili, da so nekateri delegati iz zbora združenega dela kar pobegnili« (po hodniku so jih tudi lovili, da v dvorano bi jih vrnili, pa žal ni šlo - tega mu seveda nisem upal povedati).
»Kam pa, tati?«. »Kako kam! Skozi vrata pa za druga vrata. Kdo jim bo vrata ponovno odprl, ne vem. Gotovo pa je, da bo moral kar dolgo zvoniti.«
»Tega tati, pa ne razumem. Bejž, bejž, spet nekaj bluziš! Me hočeš na finto?«. »Ne, tako je bilo, pa pika. Kdo pa si ti smrkavec, da še dvomiš povrhu?«. »Zakaj pa potem bežijo? Saj ni vojne?« »Si pa res nabrit. Od kod pa take misli. Ali ste spet to v šoli jemali?« »Ne«, je pohitel z odgovorom. »Samo spominja me na našo druščino v šoli. Zmenimo se za nekaj, pa brez staršev, tet in stricev ne moremo storiti, tudi denarja ne moremo imeti. če pa še ne hodimo v službo. Stalno samo prosimo, jaz tebe ali pa mamo.«
»No, no, ko boš imel svoje otroke. ti bodo pa oni tako govorili, kot ti meni.« Pa kaj! Je bil odrezav in v isti sapi nadaljeval. »Tati, pridi na balkon, poglej, kako lepa je Ljubljana ob sončnem zahodu, pa Grad! Kdaj bomo šli gor?« »Ko bo dograjen!« (fino sem si mislil, bo vsaj mir.). »Kdaj pa to bo?« je spet hitel z vprašanjem. »Jutri, katerega leta pa ne vem.« »Zakaj,« je spet silil. »Ker ni denarja. O tem smo se začeli pogovarjati, potem pa so tisti delegati odšli, pa ni še nič odločeno.«
»Zakaj?« je spet vprašal.
»Ne vem« sem odgovoril. »Nekateri so povedali, da v tovarnah nimajo denarja in te obveznosti, da bi prispevali denar za Grad, Žale, toplarno, ne sprejemajo. Zato bo potrebno počakati do naslednje seje Zbora združenega dela.
»Zakaj pa potem v Ljubljani gradimo fontano na Tromostovju, če res ni denarja?« »Sine, danes je težko zaslužiti, zbrati, še težje pa ga je za nekaj nameniti. Zato v Ljubljani toliko o fontani razpravljamo. Veš, če so ljudje za nekaj, potem to narede in ni jim žal denarja.« »Zakaj pa potem ne dokončamo gradu, ko pa ta vedno bolj propada, pa uničimo tisti dim iz toplarne, kaj?« »Zakaj, zakaj? Zato, ker delegati niso bili za to, ker so nekateri zbežali. nekateri pa tudi pri vsaki stvari držijo fige pod mizo, ker je to v tem času že prava moda in še in še, sedaj me pa pusti!«
»Večerja.« se je zadrla žena, ker ji zaradi hišnega politiziranja noben moški predstavnik v družini noče pomagati, niti noče slišati, da pripravi krožnike, pribor, mizo.
»Raje doma pomagaj, kot pa da izgubljaš čas po sejah,« se je jezila. »Tako kot drugi. Zakaj se pa ženeš, to danes nihče več ne spoštuje. Vse se draži, veš da take odločitve noben noče več sprejemati«.
Pa še prekleto prav ima, sem si mislil in poskusil narediti grižljaj. A po tako napornem dnevu tudi jesti nisem mogel več. Odpravil sem se spat v upanju, da lepši bi bil jutrišnji nam dan.
Lapis Feliks