TFT/—

'ty7Wo.

Prirodopis

meščanske šole.

Sestavil

Ivan IVI a c h e r,

c. kr. profesor.

I. stopnja.

S 1 1 O slika m i.

Cena vezani k n j i g: i K 1 • (> O .

V Ljubljani, 1905.

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg,

Prirodopis

za meščanske šole.

Sestavil

Ivan M a c Iv e 1- ,

c. kr. profesor.

I. stopnja.

S 1 1 O slikam i.

Cena vezani lt n j igi K 1*60

Oiooifi^o3

V Ljubljani, 1905.

Natisnila in založila Ig. pl. KIeinmayr &  Fed. Bamberg.




Vsebina.

A. Živali.

I. Vretenčarji.

a. Sesalci. stran

Zelena morska mačka ....  1

Navadni netopir. 2

Krt. 4

Domača mačka. 6

Domači pes. 8

Podlasica. 9

Rjavi medved. 10

Veverica.11

Divji zajec.13

Konj. 14

Domače govedo.16

Ovca.19

Koza.20

Srna.21

Domači prašič.22

b. Ptice.

Črna žolna.24

Kukavica.26

Siva vrana.26

Domači vrabec.28

Slavec.29

Domača ali kmetiška lastavica . 29

Kragulj.31

Kanja ali mišar.32

Velika uharica ali vir ... . 33

Stran

Domači golob.34

Domača kura.36

Siva čaplja.37

Divja raca.39

Siva ali divja gos.40

c. Vretenčarji z nestalnotoplo krvjo.

Siva kuščarica ali martinček . . 41

Belouška.43

Zelena žaba ali rujkt ....  44

Krap. 47

Ščuka.49

II. Nevretenčarji.

d. Žuželke.

čebela.50

Rjavi hrošč.53

Kapusov belin.55

Svilni prelec.56

Hišna muha.58

Zelena kobilica.59

e. Drugi nevretenčarji.

Križavec.60

Potočni rak. 62

Deževnik.64

Vrtni polž.65

B. Rastline.

a. Prostolistnice.

Grah.

Navadni fižol . . .

Sipek ali divja roža . . .

češnja .

67

69

70

71

Hruška . . .

Repa.

Lan ....
Kalužnica . .
Podlesna vetrnica
Korenje ali mrkva

73

74

76

77

78

79

b. Zrastlolistnice. stran

Regrat.80

Bela mrtva kopriva.82

Brezstebelni jeglič ali trobentica 84

Lipovka.85

Krompir. 86

Norica ali volčja češnja ... 87

c. Brezvenčnice.

Bela vrba.89

Navadna breza.91

Bukev.92

Stian

Dob ali poletni hrast ....  93

Pesa.94

d. Enokaličnice.

Zvonček.95

Tulipan.96

Rž. 97 .

Gozdni bor.99

Smreka.101

Navadna praprotica.103

Užitni goban.105

C. Rudnine.

Sol.107

Apnenec.109

Sljuda ...  113

Kremenjak.113

Živec.115

Srebro.116

Jeldenec.117

Magnetovec.117

Rusi železove c.117

Rjavi železovec.117

Baker.119

Žveplo.120

Premog.120

Granit ali zrnjak.122

A. Živali

I. Vretenčarji.

a. Sesalci.

1. Zelena morska mačka (die griine Meorkatze ) je najbolj
živahna in segava opica. Vidimo jo skoraj v vsakem zverinjaku,
tudi po ulicah kaže pogosto svoje umetnosti v veliko zabavo mla¬
dini. Velika je kakor domača mačka; preko hrbta jo pokriva krajša
zelenkasto-
s i v a dlaka, ki
jo varuje med
vejevjem pred
sovražniki. Na
spodnji strani
je pa dlaka
dolga in bel¬
kasta. Temno
lice je obrob¬
ljeno z belkasto
brado. Mali
nos je top ter
imaozekpretin,
oči so obrnjene
naprej, ušesa
se zožujejo na¬
vzgor. Klati se
v večjih krdelih
po gozdih Za¬
padite in

\ zhodne Afrike. Slika 1. Zelena morska mačka (’/ 8  nar. vel.).

Mac h er, Prirodopis I.

1

2

Zelena morska mačka je kakor navlašč ustvarjena za plezanje.
Gibko in vitko telo ima, na dolgih sprednjih in zadnjih udih prosto
gibljive palce,  s katerimi se lahko dotika vseh ostalih prstov. Te
roke in noge, ki služijo za oprijemanje in plezanje,  imajo golo
dlan in petero prstov s ploščatimi nohti. Precej dolg rep rabi pri
skakanju za ravnotežje.

Svojo hrano  si išče večinoma le po drevju ter jo donaša z rokami
v usta. Zaradi tega ji je vrat kratek. V hrano so ji raznovrstni
plodovi, žuželke, ptice in ptičja jajca. S to mešano hrano je v zvezi
tudi zobovje,  ki se ujema glede števila in oblike s človeškim zobov¬
jem. V vsaki čeljusti in na vsaki strani ima dva sekavca, en očnjak
in pet topih kočnjakov. Ker ji rabi zobovje  tudi kot orožje,  je
gobec podaljšan in so zobje močnejši nego pri človeku. Posebno
razviti so strčeči očnjaki.

Po nasadih, posebno v turščici, delajo večkrat veliko škodo,
ker pokončajo mnogo več, nego potrebujejo v hrano. Ako jih zalotiš
pri tem, napolnijo hitro svoje velike, do vratu sezajoče raztezne
ustne mošnjice  ter beže z velikim krikom na drevesa. Vsako
krdelo ima starejšo žival za vodnika,  ki mu vse sledi. Samica
nosi svojega edinega mladiča  s seboj. Hrani ga z mlekom ter
ga pogumno hrani pred sovražniki. Sploh je pri vseh opicah opažati
nenavadno ljubezen do mladičev.

Mlado morsko mačko je lahko udomačiti,  kmalu se nauči
vsakršnih mojstrij. Smešna je in zabavna, rada krade, spakuje se
in oponaša ljudi in živali. Stare opice  pa postanejo hudomušne,
trmaste in rade grizejo.

V čem se ujema ustroj telesa te opice z življenjem in hranitvijo?

2. Navadni netopir (die gemeine Fledermaus).  Ko leže v
poletnih dneh mrak na zemljo, planejo netopirji iz svojih skrivališč
ter prhutajo po zraku, loveč nočne metulje, hrošče in druge žu¬
želke. Podnevi počivajo pod strešinami, v starem zidovju, v duplih
ali v razsedenem skalovju. Zajetno, miši podobno telo, je rdečkasto-
rjave barve.

Letalna mrenica  veže podaljšane štiri prste sprednjih nog,
se razteza ob vratu in truplu do zadnjih nog in obdaja tudi rep.
Spredaj je kožica bolj ohlapna. Ko pa netopir sprhne, napne prožno
mrenico, ki je namazana z neko mastj  o,  cedečo se iz žlez blizu nosa.
Podaljšani prsti ji rabijo potem v oporo kakor šibice dežniku. To
mrenico razpenja in pregiba izmenoma pri prhutanju. Tako letanje

3

je jako utrudljivo, zato ima krepk’ejše sprednje  ude. Vendar
mora navzlic temu pogosto počivati.

Netopir pa tudi lazi in pleza  po tleh, po drevju in po zidovih.
V to mu rabita močna zakrivljena kremplja na prostih palcih in
prosti, kratki, s krempeljci oboroženi prsti na zadnjih nogah. Pri
tem gibanju je pa žival zaradi slabih in kratkih zadnjih nog jako
neokretna. V miru se obesi za krempeljce na zadnjih nogah, stisne
mrenico ob sebi kakor plašček in visi z glavo navzdol. Odtod se

k  ključnica, l  letalna mrenica, r  repna vretenca, st  stegnenica, g  golenica, n  nart, pr  prsti, d  dlan,
p  palec, z zapestne koščice, pd  podlehtnica, nd  nadlehtnica.

spušča v mraku na lov. Razpne mrenico, sprhne in lovi mušice,
hrošče in nočne metulje. Vse to se pa vrši silno tiho. Netopir je
torej žužkojedna nočna žival.

Ostrega vida  nima, sliši pa dobro. Še bolje voha,  a pre-
izvrstno čuti.  Ako zapreš netopirja v temno, z nitmi prepreženo
sobo, bode letal semintja, ne da bi se dotaknil niti. Netopir ob¬
čuti že zračno valovanje leteče muhe.  V to mu rabi sluh
in gola  letalna mrenica. Preobčutno uho ima ušesne zaklopnice.
čeljusti ima globoko razklane,  ker leteč lovi žuželke (prim. z
lastavico), v ustih ima pa polno ostrih in špičastih zob.  Z njimi
hrusta tudi večje žuželke, ki imajo trda, rožena krila.

1 *

4 —

Žival je jako požrešna, zatorej tudi majhna,  ker bi se sicer
ne mogla prehraniti.

Za zimo ne nabira hrane, a žuželke jeseni poginejo ali se pa
poskrijejo. Da bi šel jeseni s pticami pevkami v toplejše kraje, je
preslab letalec. Poginiti bi moral, če bi zime ne prespal.  Ko
nastane mraz, jih nahajamo na stotine, kako vise tesno drug poleg
drugega (zmanjšana površina) na krempeljcih v kleteh, v duplih in
podzemeljskih jamah. Ali življenje še ni ugasnilo v nji¬
hovih telesih.  Dihajo, dasi silno poredko in porabljajo v to
mast,  ki se je poleti nabrala ob obili hrani v njihovem telesu.
Gosta dlaka  in okoli telesa ovita mrenica  jih varuje mraza.
Vendar jih v hudi zimi mnogo zmrzne.

Ukoreninjena je misel, da je netopir slanino in mesnino, ter
vraža, da se zaletava ljudem v lase. Res ga vidimo, da leta v kašče,
v shrambe in tudi v dimnike. Toda žival rajša pogine gladu, nego
bi okusila slanino. Pač pa najde tu mnogo škodljivih žuželk, ki jih
lovi in hrusta (slaninar, mokar, molji). Že zobovje samo dokazuje,
da ne je mesa.

Letanje in prhutanje po zraku je težje nego vsako drugo gi¬
banje po zemlji. Če se hitro gibljemo ali težko delamo, porabljamo
več moči ter potrebujemo v nadomestilo več hrane. Netopir potre¬
buje zato mnogo hrane in ni čuda, da je jako požrešna žival.
Vsled svoje požrešnosti pa in ker se hrani z žuželkami, ki pokon-
čujejo naše sadno in gozdno drevje, je torej jako koristna žival,
ki je ne smemo preganjati in pobijati.

Sovražnikov  ima obilo. Naj večji so mu razne sove, a za
njimi kune, dihurji in mačke, ki ga zalezujejo podnevi. Vendar mu
zadnji niso tako nevarni, ker ga težko zapazijo zaradi barve
njegovega kožuha ter tudi težko priplezajo do njega. Zna se namreč
dobro skrivati.

Navadno ima enega mladiča,  a tega nosi samica s seboj ter
ga hrani z mlekom.

3. Krt (der Mauhvurf)  živi pod zemljo. Vendar pa vemo, kod
rije, ker ga izdajajo krtine,  ki se zjutraj zarana večkrat gibljejo.
Pod eno takšnih krtin si izvoli svoje stanovanje. Podobno je kotličku,
ki je nastlan z mehkim mahom in s travo. Iz njega vodi navzgor
več ali manj zavit in razdeljen hodnik,, ki je časih zgoraj vijakast.
Razen tega izkoplje krt na razne strani 20 — 30 m  dolge rove. Iz
njih gre zopet več zavitih hodnikov navzgor, ki se končavajo na

5

površini s krtinami. Nikakor pa ni krtovo stanovanje in lovišče
osnovano po enakem načrtu, kakor se je dosedaj sploh mislilo.
Sprednje noge  so lopataste in obrnjene nastran, gola dlan pa
nazaj.  Kratki, deloma zrastli prsti imajo dolge, močne in ostre
kremplje. Podlehtnici in nadlehtnici  sta kratki, pa močni. S
temi nogami koplje in praska zemljo, kakor bi imel grebljico na
kratkem, močnem ročaju.

V zrahljani zemlji
si pomaga tudi s svojo
stožkasto glavo,  ki je
vsled podaljšanega nosa
rilčkasta.  Ker je pa ta
rilček brustančastin gibek,
ne more z njim vrtati v
stlačeni zemlji. Tu rije
le s svojimi za kopanje
ustvarjenimi nogami dalje,
pri Čemer tudi poteza Slika 3. Krt (‘/, nar. vel.),

nazaj glavo, ki je nasa¬
jena na kratkem vratu.  Ko je nakopal dosti prsti, jo izmeče
z glavo in tilnikom skozi hodnik navzgor v podobi krtine. Zadnje
noge  mu ne pomagajo pri tem delu, ker so razmeroma majhne.
Njegov kožušček  je tako gost in mehek, da ga voda ne premoči
in da ne obtiče v njem prstene mrvice. Temnomodra  barva ga
varuje sovražnikov, ako prihaja ponoči iz svojega bivališča. Uhljev
nima, ker bi mu bili napoti. Zunanji sluhovod pa zapira, da ne
prihajata vanj prst ali pesek. Vendar sliši jako dobro. Iz istega
vzroka so tudi nosnice  obrnjene navzdol. Silno majhne oči tiče
v kožuhu. Saj jih skoraj ne potrebuje v krtovi deželi. Zobovje  je
povsem podobno netopirjevemu; njegova brana so tudi večinoma
žuželko in ličinke, ki jih zasleduje s svojim občutljivim rilčkom.
Ugajajo mn pa tudi miši, žabe, polži in posebno črvi dežčvniki.
Hrane pa potrebuje dosti,  ker vedno koplje in rije. Le 15 cm
je dolg.  To je dobro zanj, ker ako bi bil večji, bi mu zmanjkalo
brane. Zato tudi sam stanuje. Celo mladiče izžene takoj, ko malo
odrastejo, ker bi se sicer ne mogel prehraniti. Pozimi zmrzne gornja
zemeljska plast. Ličinke in deževniki rijejo globočje v zemljo, za
njimi pa rije krt. Zaradi tega mu navadno ni treba pozimi spati.
V plitvi zemlji, kjer ne najde brane v globočini, pa vender prespi
naj hujšo zimo v svojem kotličku.

6

Iz navedenega razvidimo, da je krt jako koristen.  Le glede
uničevanja deževnikov je časih škodljiv, ker so prav ti črvi naj¬
hitrejši pretvarjalci organskih snovi v plodno zemljo črnico, Res je,
da rije po zemlji in dela nevšečne krtine po travnikih. Ali tako
rahljanje zemlji ni na kvar, krtine pa poravnaj z grabljami, če ti
je nadležen zaradi rovanja v tvojem vrtu, preženi ga na polje.
Pomni, da krt ne mara rastlinske hrane! Razen človeka, ki ga pre¬
ganja ali iz nevednosti ali zaradi lepega krzna, ima krt še mnogo
drugih sovražnikov.  Sove, sokoli, krokarji, vrane in lisice ga takoj
pograbijo, ako se prikaže na vrhu. Najbolj nevarna mu je pa pod¬
lasica, ki ga zasleduje v njegovem bivališču, dasi bi mu morala biti
hvaležna, da ji je napravil lepa podzemeljska pota, da lahko po njih
lovi miši brez velikega truda.

4. Domača mačka (die Jluuskatze).  Priljubljena domača žival
je mačka, dasi se drži bolj hiše nego gospodarja. Giblje se prosto
po hiši in dvoru, le shrambe za jedi ji zapiramo. Prijateljev ima
posebno med starimi ljudmi in med mladino, drugi se pa malo brigajo
zanjo. Le 1 f i m  je dolga, a vender vidimo na njej vse lastnosti prave
roparice. Občevaje s človekom se je privadila marsičemu. Drobne
in vitke  ude ima, krzno je gladko in mehko kot baržun, barve je
bele, rumene, črne, sive in lisaste.

Slika 4. Domača mačka (V 6  nar. vel.).

Mirno leži v kotu, kakor bi spala, le z ušesi giblje neprestano.
Hipoma se vzdigne, se splazi pod ognjišče ali za omaro in kmalu
se vrne z miško v gobcu. Mačka torej jako dobro sliši.  Miš ujame
tudi v mraku, da, celo ponoči. Zapazi jo že oddaleč, Če se priplazi
iz skrivišča. Zato ima pa tudi posebno ustvarjene oči.  Podnevi je
zenica podobna podolgasti razi, da ne prihaja preveč svetlobe v

7

občutljivo oko. V mraku se pa zenica razširi ter se zaokroži in po¬
veča. Zaradi tega vidi mačka še v mraku popolnoma dobro. Pa tudi
v popolni temi si lahko pomaga. Njeni brki  ob gornji ustnici, ki
so na korenu jako občutljivi, ji pomorejo, da se plazi v temnih
nočeh za svojim plenom po kleteh in podstrešjih. Mačka stopa tiho;
pod vsakim prstom, ki jih ima spredaj 5, zadaj pa 4, ima mesnate
blazinice (šape). Miška je torej ne čuje, ker hodi kakor bi bila v
copatah.

Ko se približa plenu, skrči noge in hrbet ter počepne. Hipoma
pa skoči na svoj plen; njen hrbet se namreč sproži in iztegne kot
prožna in gibka zmet. Iztegnejo se tudi dolge in močne zadnje
noge, in ostri, zakrivljeni kremplji  sprednjih nog se zasade
v plen. Kremplji ostajajo ostri, ker jih pri hoji lahko krči in skriva
pod mesnate blazinice. Dolgi in močni rep ji rabi pri skoku za
krmilo.  Ostri kremplji pomagajo, da pleza  tudi po drevesih, po
zidovju in plotovih, koder zasleduje ptice in ptičja gnezda. Z njimi
se pa tudi brani  proti močnejšemu sovražniku (pes).

Navadno se mačka še nekoliko poigra z ujeto miško, potem
šele odpre svoj sicer topi, a široko preklani gobec  ter zasadi v njo
svoje dolge, koničaste očnjake, čeklja. Korenine teh očnjakov sezajo
posebno daleč v čeljust, zaradi tega
sta prva dva kočnjaka (ver zel jaka)
le slabo razvita. Tretji, največji koč-
njak (derač)  ima pa ostro, zobato
rez. Ako zapre mačka gobec, pridejo
ostre rezi  deračev druga poleg
druge,  kakor rezili pri Škarjah.

Ker se dolnja čeljust ne giblje
semintja, se ne obrusijo venci teh
zob. Žival torej s temi zobmi hrano reže in trga  ter jo použiva
z dlako in kožo vred. S hrapavim  jezikom in z malimi sekavci
pa gloda in strže  meso od kosti.

Mačka ima majhne zobe, ki jih je razmeroma tudi malo, zato
je njena glava kratka in okrogla.

Njeno kratko črevo  je v zvezi s tečno hrano.

Ako mačko opazujemo natančneje, vidimo, da je potrpežljiva,
spretna in pametnejša,  nego so druge živali. Koristna  je, ker
lovi hišne in poljske miši in podgane. Dostikrat nam pa tudi ško¬
duje s tem, da pokončuje ptice in izprazni marsikatero gnezdo. Po
shrambah ji pa posebno diši mleko in slanina in rada kaj ukrade.

Slika 5. Lobanja domače mačko
( 1 / 2  nar. vel.).

8

Jako všeč so ji tudi dišeče rastline. Krvoločna  zver je pa tudi,
ker več pomori nego more použiti. Vedno liže svoj kožuh, da ostaja
čist.  Prav tako skrbi za snažnost svojih mladičev, ki jih skoti 3 do 5
v mehkem gnezdu. Slepe  mačice pogumno brani pred sovražniki;
večkrat jih mora braniti pred lastnim očetom. Stara jim je sploh
ljubezniva  mati; z njimi se igra, uči jih skakati, plezati in loviti miši.

Mačka mijavka, razdražena puha, vesela pa gode in prede.

5. Domači pes (der Haushund).  Pes je že od starodavnih časov
prijatelj in spremljevalec človekov. Majhni psi so mopsi in podga-
narji, veliki bernardinci, razne doge in psi iz Nove Fundlandijo,
Večina pasjih pasem je srednje velikosti. Dlaka je časih kratka,
gladka ali kodrasta, časih dolga in resasta. Varovalne barve
nima, ker mu je ni treba. Varuje in brani ga človek, a pes mu to
vrača s svojo zvestobo. Pes je najzvestejši tovariš človekov,'spremlja
ga po vsej zemlji od juga do severa^ Čuva in vodi mu čredo, varuje
mu hišo in dvor. Lovcu pomaga pri lovu. svojega gospodarja spremlja
in brani na potu./ Doma čuva otroke, igra se z njimi ter jih liže. S
tem pa lahko prenese nanje pasjo trakulj  o./Pes je pameten, po¬
učen, uren, pogumen, poslušen, postrežljiv, hvaležen, vztrajen, zlasti
pa svojemu gospodarju zvest in vdan do smrti. Toliko dobrih in
plemenitih lastnosti ne vidiš pri nobeni drugi živali./

Pes je prava zver  kakor mačka. Ima tudi prav tako zobovje,
le da so mu kočnjaki močnejši  ter malo manj ostri; z bolj
topimi zadnjimi kočnjaki, grbači,  drobi najtrše kosti,/ V podalj¬
šanem gobcu je tudi prostora za več kočnjakov. (Mopsi in doge
imajo kratke gobce.)

Izmed vseh čutov je pri psu najbolj razvit voh.  Ovčarski pes
zavoha volka že oddaleč, lovski pa divjačino ter jo zasleduje povsod,
koder je hodila ali ležala.)Njegov nos je vedno moker  ter zaradi
tega zelo občutljiv.

Psi čuvaji imajo pokončno stoječa ušesa.) Takšni psi laže uje¬
majo zvočne valove, nego psi z mahadravimi ušesi.

Psi, ki gonijo zverjad, nosijo glavo in vrat vodoravno ter je
njih truplo od strani stisnjeno. Zato laže premagavajo upor zraka
in drugih stvari. Kratkodlačni so, visokonogi in suhi./

Nizki jazbečar nas spominja na krta s svojim tršastim, a gibkim
truplom ter s kratkimi, zakrivljenimi nogami in dolgimi kremplji.
Jako spretno koplje in lazi po lisičinah in jazbinahj Nekateri psi
so izvrstni plavači, n. pr. pes iz Novega Fundlanda, ki ima prste
vezane s plavno kožico. )


olika- G. Pasje pašillfi;

j. Laski hrt. 2. Pine. 3. Spicelj. 4. Vldrar (3’.yc : T\.'rrier). 5. Koder. G. Podganar. 7. Hamburški dingo. 8. Jazbečar. 9. Dolgo-
dlakasti jerebičar. 10. Kratkodlaka-ti jerebičar. 11. Pes iz Novega Fundlanda. 12 . Kratkodlakasti bernardinec. 13. Perzijski hrt.
14. Kraljič. 15. Dolgcdlaknsti bernardinec. 10. Bavarska doga. 17. BulJog. 18. Angleška doga. 19. Leonbcrški pes. 20. Skocijski opičar.


I

9

Pes stopa samo po prstih  in krempljih; hitrejši je torej od
podplatarjev, ker hrže in laže vzdiguje noge od taL^ S topimi in ne-
gibkimi kremplji in z mesnatimi blazinicami pod prsti se krepko
upira v hrapava tla. Lahko ga tudi vprežemo v voz J

Enkrat na leto vrže psica po 4 do 8 slepih mladičev, ki jih doji
in zvesto čuva. Pes živi do 20 let, postara se in oslabi pa že
poprej./

Godbe in polnega meseca ne mara; tuli in cvili tedaj, kakor
bi ga kaj bolelo. Razdražen renči.J Gospodarja pozdravlja z mahanjem
repa, ki je zavihan navzgor na levo.,) Gospodarju se dobrika tudi s
tem, da ga liže z dolgim in gladkim jezikom, j  Navadi se na vsako
hrano, dasi mu je meso najljubše. jKedar mu je vroče, se mu poti
samo jezik, ki ga zaradi tega moli iz gobca^ Pije z jezikom loptaje.
če je kaj ukradel, stisne rep med noge in se izmuzne izpred oči.
Strašna je pa pasja s tekli  naj  Stekel pes je žalosten, poveša rep,
išče samote, se opoteka, ne posluša gospodarja, popada in grize vse,
kar mu prihaja pod gobec. ’ Hripav je, ne laja več; oči ima krvave,
nos suh in vroč, iz gobca pa tišči strupene pene, ki prenaša z njimi
to bolezen na ljudi in živali.) Steklega psa je treba ubiti, kar je
ponesnažil s svojimi penami, se mora uničiti.') Vzrok tej bolezni je
najčešče velika vročina ali veliki mraz.) Kogar je stekel pes ugriznil,
je treba, da izžge rano.) Steklina se pokaže pri njem šele čez dalj
časa, zato cepijo v novejšem času take nesrečneže v posebnih zavodih
proti steklini. :

Podivjani  psi
se vlačijo v večjih
krdelih po orien¬
talskih mestih ter
se hranijo z razno¬
vrstnimi odpadki
in živalimi, ki so
poginile. Tako
skrbe za snažnost.

6. Podlasica
(das Wiesel)  je
najmanjša, naj¬
lepša in najkrvo-
ločnejša zver.

Samo za ped je dolga, pogumna pa tako, da se loti celo podgane
in zajca. Navadno pa zalezuje poljske miši. Ako je hudomušna, se

Slika 7. Podlasica ( 4 / s  nar. vol ).

10

zažene tudi v psa, v ovco in človeka, Pomori pa vse, kar vidi; če
ne more pojesti, poliže samo kri.

Prava roparica  je, že njeno ostro zversko zobovje jo raz¬
odeva. Truplo je zleknjeno in vitko, nikjer širše, od podolgovate
glavice. Nožiče so šibke in nizke. Majhna luknjica ali razpoklina
zadostuje, da pride podlasica v kokošnjak ali golobnjak, kjer si
privošči dobro večerjo. Lahko se torej plazi  po rovih ter zasleduje
miši in krte. Kako ima pa tudi razvite čute!  Vse vidi z iskrimi,
malimi očmi, vse sliši, vedno vohlja s svojim smrčkom okoli sebe.
Z ostrimi kremplji pleza  na plote in drevesa ter si išče ptic.

Spodaj je bela, zgoraj pa rjava, pozimi pa skoraj vsa pobeli,
kar je zanjo tudi bolje, ker je sovražniki tako hitro ne zapazijo.
Zalezuje torej tudi laže neopažena po snegu svoj plen.

Za kmeta je velika dobrotnica, ker mu nobena druga žival ne
ugonobi toliko škodljivcev. Lovci je pa nič kaj ne marajo. Živi po
vsej Evropi ter stanuje po luknjah, rovih ali v grobljah, pa tudi po
svislih. Mlada podlasica se da udomačiti.

7. Rjavi medved (der braune Bar).  V vsakem zverinjaku, v
vsaki menežariji ga imajo. Svoboden pa še živi v večjih gozdovih v
Rusiji, na Ogrskem in Hrvatskem, na Balkanu in tudi na Kranjskem
na Javorniku, v Snežniških in Kočevskih gozdovih.

Medved je do 2 m  dolg, torej naša največja zver. Močan je res,
toda precej neokreten. To sklepamo že iz njegovega tršastega in

zavaljenega trupla. Uren tudi ni po¬
sebno, ker težko pobira svoje dolge
podplate.  Navadno počasi hlača;
toda če se mu mudi, je hitrejši od
človeka. Rjava barva  njegovega go¬
stega kožuha se ujema z barvo gozdnih
tal. JNjegove žrtve ga tako hitro ne
zapazijo. Ker je neokreten  in
okoren, pa tudi ne posebno pameten
podplatar,  se mu ne posreči vedno
lov na druge živali. Stradati bi moral pogosto, da se ni navadil na
vsakovrstno hrano. Poglejmo mu samo malo v žrelo, pa bodemo
videli, da ni navajen na samo meso. Očnjaki so sicer jako veliki,
in gorje onemu, kogar popade z njimi, kočnjaki so pa topogrbasti
in imajo široke vence. Z njimi bolje melje in žveči rastlinsko hrano,
nego trga in reže meso. Z velikimi sekavci pa grize in muli travo
in žito. če že ni uren, ima pa vendar toliko močne in gibke ude,

noge (pom.)

11

da dobro plava in da se postavlja na zadnje noge ter da lahko
koraka brez opore. Zaraditega ima bolj proste sprednje ude,
ki mu rabijo kakor nam roke. S sprednjimi udi in z velikimi močnimi
kremplji pleza  na skale in drevesa, kjer dobi sadja, gozdnih plodov
ter raznih žuželk. Med mu je največja slaščica, v sili so pa dobre
tudi gobe, korenine, polži in mravlje.

Ker se hrani medved večinoma z rastlinami, ni torej posebno
strašna in krvoločna zver.  Pred človekom navadno beži, ali
v sili se pogumno brani, in izgubljen je, kogar objame.

Medved ima neizrečeno dober nos. Ako gre človek od vetra, ga
kosmatin zavoha na več sto korakov. Tudi sluh ima dober, samo
vid mu ni posebno bister. •

Se ukretnim, zvitim in lokavim živalim gre pozimi trda za
hrano, a medved bi moral tačas kar poginiti, zato se pa poleti bolje
hrani ter si nabere masti za zimo, ko gre spat  v svoj brlog, čim
hujša je zima, tem daljše je zimsko spanje.

Medvedka skoti navadno dva slepa mladiča in jima je dobra mati,
ne zapusti ju v največji sili. Medveda je lahko udomačiti. Ker se pa
časih pojavlja nanovo njegova zverska narav, mu vtaknejo navadno že¬
lezen kolobarček skozi nosni hripelj ter ga potezajo zanj, kadar ne sluša.

8. Veverica^

(das Eichhoin-
cheri)  živi po naših
gozdih ter nado¬
mešča tukaj opice,
ki jim je tudi po¬
dobna po spret¬
nosti in ukretnosti
v plezanju in ska¬
kanju po drevesih.

Je pa tudi za to
ustvarjena. Na
vseh udih ima
dolge proste
prste, ki se z njimi
čvrsto oprijema za
veje in vejice. S

svojimi dolgimi, močnimi zadnjimi nogami  in z gibkim ter
vitkim truplom skače po 4 do 5 m  daleč. Rep je dolg kakor telo in
dlaka na njem je razčeliljana na dve strani. Pri gibanju ji pomaga

Slika 9. Veverica (*/ 4  nar. vel.).

12

rep, da ostaja v ravnotežju, pri skakanju navzdol pa ji zmanjšuje
hitrost. Urno in spretno pleza  po drevesih gori in doli, ker ima
na nogah dolge in ostre krempeljce.  Njeni sovražniki (kuna zla¬
tica, kragulj, sove) jo zalote težko, ker je preveč gibčna in okretna.
Dolge dlačice ob gornji čeljusti so jako občutljive. Ušesa  z dla¬
kavimi šopki, so vedno napeta, bistra očesca pa obrača neprestano
na vse strani. Sicer jo pa skriva tudi rdečkasto rjavi  kožuh, da
jo težko zapaziš med jelovino in borovino.

Oglejmo si sedaj, s čim se hrani in kako se obnaša pri jedi. Gozd
ji daje dosti hrane; želod, žir, orehi in lešniki, storži iglastega drevja,

brstiči, popki, lubje, jagode in glive,
mlade ptice in njih jajca, vse ji
gre v slast. Pri tem delu pri-
vihne rep, sede na zadnje noge, a
sprednje ji rabijo za roke; z njimi
čvrsto drži hrano ter jo nosi v
usta. Iz vsake čeljusti se prikažeta
po dva dletasta sekavca,
gl o dača,  z njima ročno izdolbe
trdo lupino ter pride do jedra. Usta so majhna, da pa laže gloda
in da si ne rani gornje ustnice,  je ista razcepljena.

Glodači se obrabijo kakor vsako dleto, zato pa rasto venomer
začenši od notranjega konca. Ako ne dobi ujeta veverica trde hrane ter

nima ničesar, da bi glodala,
prerasto gornji glodači dolnje,
da žival ne more več jesti.
Glodači pa tiče tudi čvrsto
v čeljusti  kakor dleto v ro¬
čaju, ker glodanje ni lahko
delo.

Vsako dleto se skrha in
Slika ll. Veverična spodnja čeljust (pov.). g a  je treba brusiti. Veveričui
Glodač spredaj napol odprt. glodači SO pa vedno Ostri, dasi

jih žival ne brusi nikdar. Zunanjo stran glodača pokriva trda skle-
nina, vse drugo pa je iz mehkejše zobovine. Pri glodanju se obrabi
zobovina prej nego sklenina, zobje so torej vedno dletasti in na-
brušeni.

Med glodači in kočnjaki je večja škrbina,  ker manjkajo
očnjaki.  Veverica jih ne rabi pri svoji hrani, nimajo se pa tudi
kje ukoreniniti, ker so glodači pregloboko vsajeni v čeljust.

13

Rastlinsko hrano je treba dobro prežvečiti, da se bolje-prebavi.
To se vrši med kočnjaki, ki so povprečno nabrani.  Veverica
giblje spodnjo čeljust od spredaj navzad in kočnjaki s svojimi gu¬
bami stružijo hrano kakor pila.

Ponoči in ob veliki vročini veverica miruje, pozimi pa tiči ob
mrzlih dneh v svojem toplo nastlanem in pi'oti burji in dežju zava¬
rovanem gnezdu ter se hrani s tem, kar je nanosila jeseni v votla
drevesa. Ce pa le solnce malo posije, je že zunaj. Veverica ima po
več gnezd. V enem teh gnezd skoti samica dvakrat  na leto po
3 do 7 mladičev. Mlade veverice se lahko udomačijo ter so jako šegave
in zabavne. Stare so pa potuhnjene in rade grizejo.

Ako se veverice pomnože, napravljajo dosti škode, zato jih
človek preganja. V hudi zimi jih mnogo pogine vsled mraza in vsled
pomanjkanja hrane.

9. Divji zajec (der Feldhase).  Vse preži na zajce, mačka,
kuna, podlasica, lisica, pes, ujede, krokar, vrana, sraka. Najhujši
neprijatelj mu je pa človek, ki ga preganja zaradi okusnega
mesa.  Kako je mogoče, da ga še niso zatrli, ko nima niti pravega
orožja! Sicer bi mu tudi mnogo ne pomagalo, ker je velik strahopetec.

Slika 12. Divji zajec (‘/ 12  nar. vel.).

Malokatera žival se lahko ponaša s tako tenkim sluhom  kakor
zajec. Najmanjši šum ga zbudi iz spanja. Velika ušesa, ki so daljša
od glave, giblje na vse strani. Jeseni pobegne na polje, ker ga pada¬
joče listje vedno vznemirja. Tudi dosti dobro voha,  samo vid mu
ni kaj prida.

14

Melika in gosta dlaka je spodaj bela, drugod pa prstene
barve.  Menjava se, kakor nanese letni čas, vedno je pa taka, da
ga je težko ločiti od obližja. Planinski zajec pozimi pobeli. Večkrat
gremo mimo njega, pa ga ne opazimo, ko tiči sredi razora v izko¬
panem ležišču, dasi je čez */ 2  m  dolg. Ako ga zasačimo, zbeži z
velikimi skoki. Zadnje  noge so dolge in močne. Z močnimi,
krempljastimi prsti  se krepko odbija od zemlje ter dela veli¬
kanske skoke. V hrib teče bolje nego s hriba. Pri begu mu pomaga
tudi njegovo vitko truplo, ki z njim lahko reže zrak. Zaradi gibke
hrbtenice  jo naenkrat ubere na desno ali na levo, ali pa šviga
semintja. To mu dostikrat pomaga, da uide psom, ki se preveč za-
ženo za njim ter ne morejo menjati tako hitro svoje smeri.

Vse to bi ga pa ne obvarovalo pogina, ako bi se ne plodil
tako naglo. Zajka ima po štirikrat na leto mladiče, prvič in zadnjič
navadno po dva, vmes pa po 3 do 5. Starka jim ni posebno dobra
mati, pred sovražnikom pobegne ter mu pušča negodne mladiče.
Zato pogine toliko zajčkov.

Zajčja strahopetnost  je sploh znana, pa ne more biti
drugače, ker revež nima nikakršnega orožja. Ker je strašljivec, hodi
navadno le ponoči na pašo. Detelja, zelje, repa in ozimina mu je
najljubša hrana. Vender se pa ne brani tudi druge sočne zelenjave.
Ako sneg zmrzne, ne more do trave. Takrat objeda mlado drevje
in trsje v vinogradih ter s tem dela veliko škode. Je pa pravi
gl o daveč,  ki ima razklano gornjo ustnico in zobovje, kakršno
smo videli pri veverici.

Sprednji udje  mu ne rabijo kot roke, temveč so prave šape,
ker bi ga dolgi prsti in dolgi kremplji ovirali na begu.

Redkokateri zajec učaka 7 do 8 let, ker ga preveč preganjajo.
Škode pa napravlja mnogo več, nego imamo od njega koristi.

10. Konj (das Pferd).  Iz divjih azijskih konj je vzgojil človek
razne pasme.  Udomačil je konja že v starodavnih časih. Vzgajal
ter obdržaval je pa potem za pleme samo one, ki so imeli najvrlejše
lastnosti. Brzonoge in iskre konje je izbiral za ježo, težke, močne,
s širokimi prsi pa za vožnjo. S takšnim izbiranjem so nastale razne
konjske pasme. Prav tako postopamo še dandanes ne le pri konjih,
ampak tudi pri govedu, psih, kuretini itd.

Tako smo dobili krasno arabsko, brzonogo angleško, težko in
močno pinzgavsko, srednjemočno noriško, nizko a čvrsto škotsko
pasmo itd.

15  —


Slika, 13. Arabski konj (7 32  nar. vel.).

lil


Konj je velik in močan,  posebno so razvite njegove prsi
pleča. Z njimi vleče težke tovore s pomočjo komata. Lahko ga je
prehraniti,  ker je rastline. Hitro stopa  s
svojimi dolgimi, vitkimi, a močnimi  nogami.

Na njih se je razvil samo srednji prst, čegar zadnji
člen je obut v roženo kopito.  Na vsaki strani
sta še 2 krnasta prsta zadaj nad kopitom. Kopito
je spodaj široko (velika podporna ploskev!) ter ima
trde robove, ki se čvrsto opira z njimi v tla. Da
se kopito ne obrabi na trdi cesti, pribijamo nanj
podkve. Posebno brzonog in skočen je jezdni
konj.  Lahko stopa ter ne trese jezdeca, ki sedi
na njegovem trdnem,  malo vpognjenem  hrbtu.

Kaj lepo se pa strinja pri konju telesna lepota
z umnimi zmožnostmi. Zaradi tega je postal člo¬
veku tovariš in prijatelj.  Radovoljno se da
obrzdati in vpreči, z vso močjo vleče težke tovore
in s čudovito vztrajnostjo nosi jezdeca. Voljan je,
poslušen, hvaležen, zvest in gospodarja pozna še čez
leta, ako je ravnal z njim lepo. V boju je srčen in
pogumen, dobro pozna svoj oddelek in tudi vojne
signale, ker je jako bistroumna žival.

Slika 14. Sprednja
konjska noga.
n  nadlehtnica, p  pod-
lehtniea, 7c koželjnica,
z  zapestje, s  stopalo,
l, 2, S  členi prsta.
(Primerjaj s kostmi člo¬
veške roke.)

16

Kratek in gladek jezik ima, ker grabi svojo hrano  (travo,
seno, deteljo, oves) z gibkimi ustnicami ter jo poteza v gobec. Ker
ima rastlinska hrana malo redilnih snovi, potrebuje konj mnogo
hrane.  Lahko se pase cele ure, ker ima močne noge, čvrst in dolg
vrat, velik želodec in dolgo črevo.

V gobcu ima po šest širokih, dolgih in nekoliko poševnih se-
kavcev. (Važnost na paši!) Očnjakov navadno nima ali so pa majhni.
Vsled tega je nastala zunaj škrbina in vanjo devamo brzde. Topo-
grbasti in številni kočnjaki  imajo široke vence in vijugaste, skle-
naste gube; z njimi melje hrano, pa je ne prežveka.

Nozdrvi so široke, ušesa kvišku stoječa in jako dolga, oči velike
in žive; z njimi vidi tudi ponoči. Isker konj trene z vsem truplom,
samo ako ga kdo dotakne s prstom, ali ako sede nanj muha. Muh
se hrani tudi z dolgim repom (muhalnik) in z nogami.

Gladko kožo pokriva gosta, kratka in svetla dlaka, le vrat
zaljša lahko kodrasta griva.

Divji konji, živeči po stepah, imajo enostavno varovalno barvo,
udomačeni so pa raznobarvni. Po njej ločimo belce, sivce, lisce,
kostanjevce, rjavce, vrance itd.

Konjsko starost določamo do 9. leta po sprednjih zobeh. Do
5. leta jo določamo namreč po tem, kako rasto in izpadajo mlečni
zobje, potem pa po podolgastih jamicah, ki se vsako leto bolj obru-
šajo in izglajujejo pri zobanju.

Mnogo konj vzgajajo na Ogrskem, v cesarskih kobilarnah v
Lipici (Primorsko) in na Prestranku (Notranjsko), dalje v državnih
kobilarnah na Ogrskem (Mezohegyes, Babolna), na češkem (Kladruh)
in v Bukovini (Radavec).

Konj nam koristi slednjič še z mlekom (kumis), grivo, žimo, s
kožo in kostmi ter z mesom.

Konj hodi ali v korak ali v skok, dreplje ali dirja. Brani se
z zadnjimi nogami. Njegov glas je rezgetajoč.

Najnavadnejše konjske bolezni so: nakolenica, grinte, smrkelj,
smolika in očesna mrena. Konj lahko učaka 40 let, navadno pa le
20. V Aziji in Južni Ameriki žive podivjani konji.

11. Domače govedo (das Hausrind).  Za človeka je domače
govedo najimenitnejša domača žival. Šele potem, ko si je udomačil
divje, že davno izumrlo govedo, tura  (Auerochs), je začel obdelovati
zemljo ter zapuščati klatežno nomadno življenje.

Zatrepano truplo nosijo visoke noge, ki se končavajo v dva
prsta, dočim sta malo više še dva krnasta parkeljca (Afterhufe).


TO ——-—— --—■-•-

— 17  —

Slika 15. Domače govedo. Vol, krava in tele ('/ 30  nar. vel.).

Zadnji člen vsakega prsta je obut v roženo kopito
s čvrstimi robovi. Krepko se opira ob tla in lahko
se pase po strmih planinah navzlic svoji teži.

Govedo ima moker gobec in mokre, široko od¬
prte nosnice.  Lahko se torej varuje strupenih
zelišč na paši. Oči so velike, ali nimajo pravega
ognja; topo gleda žival predse in ta srepi pogled jo
dela neumno. Ušesa  so precej velika in gibka, pa
vender ne slišijo posebno dobro. Po nekoliko Svedrastih
bedrih opleta govedu dolg, na koncu čopast rep
(muhalnik). Z njim se brani proti muham, ki ga
nadlegujejo v hlevu, proti govejim obadom in govejim
zoljem, ki ga mučijo na paši.

Edino orožje goveda so narazen stoječi rogovi,
ki pokrivajo izrastke na kosti čelnici. Ta kost je silno
debela in trdna.

Vsa moč je videti zedinjena v prsih in plečih,
posebno pa v tilniku in vratu, ki visi pod njim  maha-
dravi podvratnik (Wamme). Zato devamo volom jarem
na vrat ali na čelo in roge.

Slika 16. Zadnja
noga goveda.

g  golenica, n  nart,
d  dlan, p  krnasli prst
ali parkeljc, l, 2, 3
členi obeh prstov.
(Primerjaj s kostmi
človeške noge.)

2

Macher, Prirodopis I.

18  —

Govedo je velika žival,  potrebuje forej obilo hrane,  a ta
hrana so slabo redilna zelišča (trava, slama, detelja, korenje, repa).
Le pitavni živini pokladamo kaj tečnejšega (oljne tropine, otrobe, žito).

Z gibljivo  gornjo ust¬
nico  in z dolgim, hrapa¬
vim jezikom  pograbi šop
trave ali sena in ga nese v
usta. Z lopatastimi, ostrimi
sekavci  v spodnji čeljusti
ga pritisne na brezzobi,
lirustančasti rob gor¬
nje čeljusti  ter ga odtrga.
Pravimo, da govedo muli
travo.

Govedo dolgo jč ali se
pase, in sicer stoječ. Imeti
Slika 17. Lobanja goveda. Zgoraj sprednji del raora  močne  noge, da no-
spodnje čeljusti (pom.). sijo težko truplo in v til¬

niku čvrste mišice,  da
drže težko glavo navzdol. Imeti mora toliko dolg vrat,  da pride zložno
z gobcem do tal. Za toliko množino takšne hrane je pa treba veli-
m kegaželodcain  dolgega črevesa.

Tudi je treba rastlinsko hrano
dobro zdrobiti in zmleti,  da
se oprostijo hranilne snovi raznih
odeval ter postanejo prebavljive.
Očnjakov govedo nima, jih tudi
ne potrebuje. Zadaj v veliki če¬
ljusti je po 6 velikih,  podolžno
nabranih koč n jakov  s širokimi
venci. S tem, da spodnjo čeljust
neprestano giblje na levo in
zopet nazaj,  melje hrano kakor
med dvema mlinskima kamenoma.
Slika 18. Obrazec govejega želodca. G OV edo prežveči in zmelje krmo le

Pot, ki gre hrana po njej, je naznačena s pušči- , v .

cami,i? požiralnik, g  guba v požiralniku, v  vamp, p()VI*SnO, (Icl Se Cim prej n&pžlSe 111
k  kapica, d  devetogub, s  siriščnik, Č  črevo. ,

potem počiva; saj pasa sama ga
gotovo utrudi. Pogoltnena trava prihaja v velik,  četverodelen želodec.
Prvi, največji oddelek se imenuje vamp  (Pansen). Ko je ta poln,
neha živina jesti in se uleže, toda še vedno žveči. Iz vampa prihaja

19

zmehčana hrana v kapico  (Netzmagen), ki je znotraj preprežena
z žilicami. Tu se sprijemlje v majhne kepe in se vrača v usta, kjer
se drugič dobro prežveči  in pomeša s slino. Zato pa potrebuje
časa in miru. če hočeš živino dobro spitati, drži jo v hlevu, da
bode imela mir in se bode malo gibala. Nanovo prežvečena hrana
gre sedaj naravnost v tretji oddelek, ki se mu pravi zaradi povprečnih
gub devetogub  (BliLttermagen), in odtod v siriščnik (Labmagen),
kjer se vrši zadnja prebava.

Govedo je krotka in mirna žival, pri delu strpljiva in vztrajna.
Saj tudi ne more biti drugače! Prostosti ne uživa nikdar, vedno je
v hlevu ali pod nadzorstvom na paši. Mnogo močnejši biki so srčni
in drzni, podivjano govedo Južne Amerike ima pa v vsakem obziru
bolj razvite umne zmožnosti. Že govedo na planinah je živahnejše.
Krava se oteli navadno le z enim teletom. Starost se pozna na
zobeh in od 5. leta po brazdah na rogovih. Govedo živi do 25 let,
toda po desetem letu se zmanjšuje njegova vrednost, zato ga poprej
spitamo in zakoljemo.

Največ goveje živine rede pri nas v Alpah in na Ogrskem.

Vol orje in vozi, krava nam daje mleko (smetano, maslo, sir).
Zaklana živina nam pa daje meso, kožo za usnje, rogove in loj
(umetno maslo, sveče, milo, mazila).

Po Južni Evropi drže bivole  (Biiffel). Močna žival je to, črne,
redke dlake, divja pa tako, da jo morajo krotiti s kolobarcem, ki
ga pretikajo skozi nosni hripelj. Na Kavkazu in v Bialoviškem gozdu
v Litvi na Ruskem živi še nekoliko stotin divjih z o b r o v (Wisent),
v Severni Ameriki se pa Čuvajo še zadnji ostanki divjega bizona
(Bison), ki je bil še pred malo leti tako številen.

12. Ovca (das Schaf).  Glede telesnega ustroja in načina živ¬
ljenja je ovca podobna govedu. Po dva parkeljca ima na nogah, med
njima pa žlezo z mastjo, ki z njo maže parkeljce. Enako ji je zobovje
in želodec, torej tudi prežveka hrano. Kakor goveji živini, ugaja tudi
njej sol, in kakor ona, potrebuje tudi ta mnogo vode. 1 m  je dolga
ter pokrita z belo ali črno gosto in kodrasto volno.  Ovni in bravi
nosijo na glavi polžasto zavite, trorobate in počez nagrbane roge.
Ušesa so dolga, pod očmi je solzna jamica. Ovca je prava gor-
janka.  Vse divje ovce stanujejo v goratih krajih. Gorska zelišča
jim ugajajo. Plezanje po skalah, bivanje na prostem in boj za živ¬
ljenje, vse to jim je razbistrilo čute in povečalo duševne zmožnosti.
Udomačena ovca je pa plaha, malomarna in kakor jo razodeva že
glas, neumna in bedasta žival.  Nič si ne zna pomagati; pok,

2 *

20

vrisk, strela, plamen, vse to jo lahko tako preplaši in zbega, da
sama sili v nevarnost. Zato jo moramo čuvati kot malega otroka.
Navadno pa zadostuje, da strahuje in drži v redu celo čredo, dober
ovčarski pes ali majhen pastirček. Slepo slede ovce svojemu vod¬
niku, ki nosi zvonec. Ta pa napravlja navzlic večji starosti neprestano
neumnosti in za njim vsa čreda.

S krotkimi jagnjeti se igrajo otroci kaj radi.

Ovce rede  najbolj zaradi volne in mesa. Uporabljajo pa tudi
loj, čreva (strune) in roge. Iz užitnega in mastnega mleka delajo
izvrsten ovčji sir. Enkrat ali dvakrat na leto strižejo ovce ter na¬
pravljajo iz volne raznovrstne volnene tkanine. Najboljšo volno daje
ovca merinos.  Goje jo največ na Španskem in Francoskem. Uvedli
so jo tudi pri nas, a čez par let je bila njena volna vsled neugod¬
nega podnebja istotako pusta kakor od domačih pasem. Lepo svetlo
in kodrasto krzno (astrahan) daje ovca tolstorepka  (das fett-
schvvanzige Schaf), ki živi posebno v južnem delu Rusije.

Največ volne dobiva Rusija, Severna Amerika, Avstralija in
Angleška, pri nas pa Ogrska in Moravska.

13. Koza (die Ziege).  Res je ovca spretna po gorah, nikakor
je pa ne moremo primerjati s kozo. Kamor ne more nobena druga
domača žival, tam koza še veselo skače in pleza. Ostri grebeni in

raztrgano skalovje
so ji ljubši, nego
najlepša staja, ki je
polna hrane. Noge
ima precej visoke
in vitke, na njih
pa parkeljce z
ostrimi robovi.
Zato torej koze tako
dobro plezajo.
Truplo ji je bolj
vitko, ušesa so ve¬
lika, oči pa žive in
šegave. Samec (kozel) in samica nosita brado in srpasto nazaj
zavite, od strani stisnjene in robate rogove, ki so tudi povprek
nagrbani.

Koza je spretna, bistroumna  in srčna, sicer jako krotka
žival, ki se rada pridružuje človeku in meketaje berači. Zvedava in
radovedna je, na paši se zaleze daleč, po več dni jo išče Časih

Slika 19. Domača koza (7,o nar. vel.).

21

kožar. Dolga stremenasta dlaka (srst) jo dobro varuje mokrote in
mraza. Muhasta je tudi in vihrava; danes ti je prijazna, jutri se
že več ne zmeni zate. Koze, posebno pa kozli se radi med seboj
trkajo, star kozel se postavi tudi človeku ter ga napade kar
iznenada.

Koza se nauči vsakršnih umetnosti. Ako jo držiš le v staji ter
paseš na konopcu, ji vzameš vso prostost. Njeni čuti otope in izgubi
se njena živahnost in spretnost.

Kozo rede največ siromaki, ker prizadeva gospodarjem majhne
stroške. Največ koz je bilo pri nas po onih žalostnih krajih, kjer
so ljudje nepremišljeno uničili gozdove, n. pr. na Krasu in v Pri¬
morju. Koza je pa mnogo kriva, da se taki kraji ne morejo obrasti
nanovo. Objeda namreč popke in mladike ter smuče listje. Sicer se
pa hrani s travo in z raznimi zelišči, tudi s strupenimi. Sol ljubi
nad vse.

Dandanes se smejo pasti koze le po najvišjih gorah, kjer sploh
ni več gozdov. Po dolinah so izgubile svojo prostost.

Koza nam koristi  z mesom, mlekom in s kožo. Dočim je naša
navadua koza debele in puste dlake, ima srednjeazijska kašmirka  in
maloazijska an-
gorka  dolgo, belo
in svilasto dlako.

Iz nje napravljajo
naj dražje volnene
robce.

14. Srna (das
Ileh).  Naši lesovi
nimajo tako brhke
in ljubeznive ži¬
vali , kakršna je
srna. Naj večji so¬
vražnik ji je člo¬
vek, lisice in kune
pa tudi davijo mla¬
diče. Poleti se še
dobro skriva  s

svojim svetlorjavim kožuhom v listnati hosti pred sovraž¬
niki.  Ko pa pozimi listje odpade ter je grmovje in drevje golo, jo
varuje pred zasledovalci temnosiva barva,  Mladiči so lisasti, kakor
bi bilo padlo nanje suho listje. Težko zapaziš jeseni v hosti mirno

Slika 20. Srnjak (‘/ 18  nar. vel.).

22

stoječe živali, posebno mladiče. Nos je vedno moker, hitro zavoha
sovražnika, ušesa  so velika, pokončna, vedno jih obrača na vse
strani. Oči so velike, bistre in njih pogled je zelo prijazen. Noge
ima tenke, visoke in skočne, parkeljci so trdi, špičasti in ostrorobi.
Predrzno skače čez jarke in se spretno spenja po strmem skalovju.
Ko pa zapazi nevarnost, beži  kakor strela. Pri begu iztegne vrat
in glavo naprej, položi ušesa nazaj in ima malo upora v zraku in
bosti s svojim vitkim truplom in z gladko in kratko dlako. Srnjak

secev naraste zopet novo, sedaj viličasto rogovje, v tretjem letu
pa poženo iz glavnega roglja trije parožki. Redkokedaj se množe ti
parožki z vsakim letom še nadalje. Večkrat pa dobimo srnjake s
spačenim rogovjem.

Jeseni bijejo samci med seboj ljute boje, trkajo se z rogovjem
kakor kozli. Branijo se s tem svojih sovražnikov, napadajo pa sem-
iutja tudi človeka, posebno ženske.

Srna je plaha in boječa  žival, saj je tudi le samec oborožen,
in še ta slabo. Šele ko napoči noč, zapušča gozd ter hodi na pašo.
Sočna zelišča so ji najljubša, je pa tudi listje, brstje jelovine, travo,
želod, kostanj in žir. Rada ima sol in čisto vodo. Prebavlja tako
kakor govedo.

V gozdu in na polju napravljajo srne dosti škode. Koristijo
nam pa z mesom, s kožo in z rogovjem. Mlade srne se človeka pri¬
vadijo in so prav krotke, srnjaki pa kmalu podivjajo ter so drzni
in hudobni.

15. Domači prašič (das zahme Sclnvein).  Vse požre, kar
vidi, zato se pa tako odebeli, da je celo do 4 q  težak. To ogromno
in neukretno telo  pa nosijo 4 suhe in kratke noge, ki imajo 4 v

l  mlado rogovje, 2  rogovje v prvem, 3  v drugem in
4  v tretjem letu in v vsakem letu pozneje.

Slika 21. Srnjakovo rogovje (pom.)

nosi na glavi rogovje  (Ge-
weih), ki ni votlo kot rog,
temveč celo. Izprva je kos¬
mato ter odpade vsako leto.
Jeseni dobi mlad srnjak na
čelu dve kosmati bunki, rož-
nici. Preko zime vzrasteta dve
špici, pokriti s puhasto kožo,
ki je polna krvnih žilic.
Spomladi oguli kožo in kos-
matine, in v pozni jeseni mu
odpadeta špici, čez par me-

23

parklje obute prste; na dva prsta stopa, z zunanjima dvema se pa
le dotika zemlje. S tem se povečava podporna ploskev in prašič se
ne pogreza preveč v blato. Truplo je od strani nekoliko stisnjeno,
porastlo s ščetinami, ki so posebno na robatem hrbtišču dolge, de¬
bele in močne. Barve je bele, črne ali lisaste, repek je smešno
zasukan.

V svinjaku dobiva repo, korenje, kuhinjske odpadke, olupke in
pomije. Nič ne de, če je to vse že plesnjivo ali kislo. Žre tudi,
posebno na paši, mrhovino, miši in podgane, polže, žuželke in celo
svoj lastni zarod. Na Ogrskem in v Srbiji imajo skoraj celo leto
velike črede svinj prosto po gozdovih, kjer se hranijo z želodom,
žirom in s koreninami. Rad rije po zemlji, iščoč si hrane. Klinasta
glava se končuje v podaljšan, gibek in občutljiv rilec,  ki je predrt
z mokrimi nosnicami.  Veliki očnjaki v obeh čeljustih, čekani,
so zakrivljeni navzgor. Z njimi privzdiguje kakor z lomilom kore¬
nine, krompir, repo itd., ko rije po zemlji, čekani so tudi nevarno
orožje.

Poševno stoječi veliki s e kavči  so kaj pripravni, da z njimi
odgrizava in odtrgava hrano. Prvi 4 koČnjaki  imajo ostrorobe
rezne vence (zver), 3 zadnji pa topogrbaste, široke vence (govedo).
Zobovje je torej ustvarjeno za vsakovrstno hrano. Sluh  ima dober,
posebno če stoje ušesa pokončno, oči so majhne in poševne.

Prašič je nečista, neumna in uporna  žival. Rad gre v
vodo, če je tudi blatna, pa le zaradi hrane in da se hladi, ker ima
debelo in mastno kožo. Plodi  se jako hitro. Svinja vrže v dveh
letih trikrat do 20 pujskov ali odojkov.

Prašič je tudi jako koristen.  Lahko ga je prehraniti, le dosti
mora biti vsega. Pod kožo se mu nabira debela mastna plast
(slanina), ki ga varuje mraza. V svinjaku je le slabo zavarovan
proti zimi, še manj pa, če živi prosto po gozdovih.

Žival hitro raste in se debeli. Tudi meso je mešano z mastjo,
zato se v dimu lepo prekaja ter ne izgublja svoje tečnosti in
svojega okusa. Salo se porablja samo zase ali pa se meša s
slanino.

Ker rije po zemlji in žre vse, je lahko mogoče, da se naselijo
v njegovem telesu razni črvi in črviči, n. pr. trakulja in lasnica
ali trihina. Ako meso dobro kuhaš, pečeš ali prekajaš, uničiš te
človeku nevarne naselnike. Kri in drob podelamo v klobase. Usnje
cenijo sedlarji, iz hrbtnih ščetin pa napravljajo čopiče.

Divji veper (das Wildschwein) je bolj krepkega trupla in moč¬
nejših nog. Ušesa mu stoje pokončno (sliši bolje!) in čekani so večji,
ker se le z njimi prerija do svoje hrane in brani sovražnikov. Temna
barva, takšna kot barva gozdnih mlak, mu je dobra varovalka.

Slika 22. Divji vdper (V 18  nar. vel.).

Veliko škode dela po polju, mnogo poje, a še več potepta in
polomi. Škoduje pa tudi v gozdu, kjer se spretno prerije skozi naj¬
večje goščave s svojim od strani stisnjenim truplom. Da si pri tem
ne pokvari oči, mu tiče te globoko v glavi ter so majhne. Volnato
dlako bi pri taki hoji popolnoma ogulil, gladke in močne ščetine
pa ostajajo cele.

Živi po močvirnih gozdih Ogrske, Galicije in po Balkanu.

b. Ptice.

1. Orna žolna (der Schwarzspecht)  je nalašč ustvarjena, da
živi po gozdnih drevesih.  Na drevju gnezdi  po več let v
isti luknji, ki si jo je iztesala s svojim kljunom prvo leto. Na
drevju ima tudi svojo hrano: mravlje, razne žuželke in njih ličinke,

25

ki rijejo skozi les ali ki se skrivajo po razpokah v lubju. Do njih
pa prihaja s svojim kljunom,  ki je dolg, raven, klinast in iz jako
trdne roženine. Gornji del kljuna je nekoliko daljši od spodnjega
ter se končuje v ostro rez.

Vsled težke glave in krat¬
kega vratu  trka s kljunom
močno in sigurno na debla in
dolbe hitro globoke luknje v
lubje in les. Preplašene žuželke
izkušajo, da bi ubežale, pa za¬
stonj. Tudi one, ki se skrivajo,
doseže njen prožni jezik,  ki
je dolg, tenak, šiljast in gibljiv
ter na koncu oborožen s kaveljci.

Ta jezik rabi kot limanico; nanj
se prilepljajo žuželke, ker je
namazan z jako lepljivo slino, ki
prihaja iz dveh žlez na početku
jezika. Ključice pazaprečijo, da
žuželke ne zdrsnejo z jezika.

Tudi na pokončnih deblih „„ j, v  , ,,, ,.

opravlja to delo. Zato ima po¬
sebno ustvarjene noge, ki so oborožene z ostrimi, špičastimi kremplji.
Dva prsta sta naprej, dva nazaj obrnjena (noge plezalke). Prva dva
kremplja se zapičita v drevo, da lahko visi na njih, druga
dva in močni, klinasti rep, jo
pa podpirata. Pomika se jako
spretno skokoma navzgor, na¬
vzdol pa ne more plezati. Nje
čvrsto perje je črno kakor
oglje, le teme je živordeče.

Ta koristna  ptica živi
po večjih gozdih povsod po Slika 24. Lobanja črne žolne

Srednji Evropi ter je edina 3  P rožnim ’ 8  ključicami oboroženim jezikom.

ptica, ki zasleduje žuželke za lubjem in v lesu. Najrajša ima stara,
gnijoča debla, ker je tu naseljenih največ žuželk. Hrani se tudi s
semenom iglastega drevja. V izdolbenih luknjah gnezdijo pogosto
ptice pevke.

Najnavadnejši plezavci pri nas so: pivka  (Grauspecht) in razni
detli  (Buntspechte).

26

2. Kukavica (der Kuckuck).  Sama si je dala ime. «Kukuk»
se namreč razlega po gozdu konec aprila, ko se je vrnila z juga
kot oznanjevalka ljube pomladi. Plaha ptica je, golobje velikosti,

pepelaste barve
s črnikastimi po¬
vprečnimi pro¬
gami. Za tenke
veje se prijemlje,
polagajoč 3 prste
naprej, enega
nazaj. Po debelih
deblih pa pleza,
da obrača dva
prsta naprej in
dva nazaj ter se
zraven opira na
klinasti rep. Zu¬
nanji prst iz-
vrača. Hrani

se z raznimi žuželkami, posebno z dolgodlakastimi gosenicami škod¬
ljivih prelcev, ki se jih ogibajo vse druge ptice. Zaradi tega je jako
koristna ptica selivka, ki potuje jeseni v Afriko, ker bi sicer pri
nas poginila gladu.

Kukavica ima to posebnost, da podvrže  celo do 20 krat po
eno jajce malim pevcem (penici, taščici, pastarici itd.) ter jim pre¬
pušča valitev in skrb za mladiče. Ptice tega še ne opazijo, ker so
kukavičina jajčica majhna in prav tako barvana kakor njihova.
Hitro rastoča mlada kukavica izpodrine navadno ostale mladiče, a
vendar goje tuji redniki z največjo skrbnostjo nehvaležno pastorko.
Kakor se je dognalo, uniči stara kukavica večkrat celo jajčica teh
malih pevcev ter napravi tako prostor za svoje mladiče.

Kukavica dela to najbrže zaradi tega, ker nima časa, da bi se
brigala za svoj zarod. Jako je požrešna, a kosmate gosenice jo slabo
hranijo. Zato se mora ves dan pridno klatiti po gozdu, da napolni
svoj želodec, ki je znotraj pokrit s krhkimi dlakami raznih
gosenic.

3. Siva vrana (die Nebelltrahe).  Po travnikih in polju, po
logih in hostah se klatijo cele jate sivih vran, od jutra do večera
vedno se oglašajoč s svojim žalostnim glasom (kra, kra). Pozimi se
drže blizu selišč, da se laže prehranijo. Posebno mnogo jih vidimo

27

po cestah. Ptica je razen črne glave, perotnic in repa vsa siva. Vrana
leta  zaradi razmerno težkega telesa nekoliko okorno, pa jako vztrajno,
ker ima dolga krila (primerjaj z dolgimi vesli!) in dolg, raven rep
(izvrstno krmilo). Hoja  njena je lahka, ker ima močne noge s tremi
prsti spredaj in z enim zadaj.

Vsi štirje prsti pa so v isti višini
(noge hodilke) in so oboroženi z
močnimi kremplji.

Vrana je prava požeru-
h in j a kakor vse njene sovrstnice.

Po senožetih in travnikih pobira
polže in žuželke, za plugom zoblje
ogrce in črve ter lovi zraven tudi
poljske miši. Stika za ptičjimi
gnezdi po polju (jerebice, prepe¬
lice) in po grmovju (ptice pevke)
ter jih izpraznuje. Davi pa tudi
mlade zajce po njivah in hostah.

Tudi posejano žito, koruza, brstje
in celo mrhovina ji gre v slast.

Pri tem poslu ptici izvrstno rabi
močni, izbočeni kljun, bistri vid, Slika 26. Siva vrana (V 6  nar. vel.),
tenki sluh in dobri nos.

Poljedelcu je vrana gotovo koristna,  lovci jo pa hudo so¬
vražijo ter obešajo ustreljene vrane v strah drugim na drog.

Iz suhljadi, trave in mahu zneseno gnezdo si postavlja navadno
na vrh visokih dreves. Gnezdi pa več živali druga blizu druge,
da branijo skupno sebe in svoje mladiče proti sovražnikom. Mladiči
so goliči,  stari jih morajo dolgo pitati.

Vrane  so pametne in prevejane ptice, ki takoj ločijo lovca
od poljedelca. Rade kradejo bleščeče stvari. Dajo se udomačiti in
žive dolgo.

Najbližja sorodnica ji je črna vrana  (die schwarze Krahe),
ki se izpreminja kovinskomodro. četudi se časih pari s sivo vrano,
vendar opažamo, da se ne ljubita posebno, ker, kjer se drže črne
vrane, tam ni sivih. S Črno vrano je lahko zamenjati poljsko vrano
(die Saatkrahe), ki ima na korenu gol kljun. Z vednim zabadanjem
v zemljo si odrgne ščetinasto perje na njem. Največji sorodnik ji je
krokar  (der Rabe), najmanjša zastopnica vran pa kavka  (die
Dolile).

28

4. Domači vrabec (d or Hanssperling).  Kjer se je naselil
človek ter začel obdelovati zemljo, tja je šel za njim vrabec. Trša-
tega trupla je, kratkih kril in kratkega repa, leta torej slabo.
Vender ga je težko ujeti, ker je jako oprezen in pameten ptič.

na polju, kamor je zahajal z veliko družbo, dokler je zorelo žito. Loti
se tudi sadja, brstja in cvetov. Pokonča pa mnogo škodljivega mrčesa
po sadnem drevju, posebno kadar ima mladiče. Američani so ga po¬
klicali na pomoč zoper žitne škodljivce, pa so se prevarili in sedaj
ga zatirajo na vso moč. Da mu ne bomo delali krivice, lahko
rečemo: med sadnim drevjem je vrabec koristen, ako je pa blizu
žitno polje, si rajši voli žito nego žuželke ter dela škodo.

Vrabec je živahen, vesel in glasen  ptič. Vedno ga je
videti in slišati po cestah, kjer se rad koplje v prahu. Prežene pa
iz mest in vasi vse boljše in koristnejše ptice, le pozimi se druži
še s ščinkavci, strnadi in čopastimi škrjanci. Ker je jako pretkan,
ni niti pozimi v zadregi zaradi hrane. Na dvorišču, pred hlevom,
med senom se najde vedno zrnce. Seveda je treba toplejšega stano¬
vanja na skednju, v svislih, časih, če je prehudo, celo v dimniku.
Primoran je, da ostane pozimi pri nas, ker kako bi se mogel po¬
dajati na tako dolgo pot s svojimi kratkimi krili.

Pri nas vali  dvakrat ali trikrat na leto, in sicer v luknjah
po zidovju in na drevesih. Ako gnezdi na drevju, pokrije zgoraj
svoje gnezdo, ki je zmašeno iz raznih, po cestah nabranih stvari.
Rad se naseli v lastavičjih gnezdih.

Strahu ne pozna; ptičja strašila ga ne
plašijo dolgo. Navadno ga vidimo na
tleh, kjer skače urno z močnimi nožicami.
Njegova suknjiča je rjavosiva s temno-

rjavimi lisami; preko kril
se vleče bel pas. Samec
je na grlu črn.

Najrajši se hrani  z
žitom in z raznim seme-

Slika 27. Domači vrabec.

nom, ki ga tre s svojim
močnim, stožkastim
kljunom.  Jako predrzno
nastopa. Na dvorišču
krade kuretini, če mlatijo,
hoče imeti tudi svoj delež,
dasi ježepožrl silno mnogo

29

5. Slavec (die Nachtiga.ll).  Ko se vrne slavec spomladi k nam,
navadno še ni ozelenelo drevje in grmovje. Kukavici je to vseeno,
ker se drži večinoma v jelovju. Slavca pa varuje v prvi spomladi
barva njegovega perja,  ker se ne loči od zemlje, ki jo pokriva
odpadlo listje. Zgoraj je
rjavkast, spodaj jasnosiv.

Slavec je najboljši pevec
med pticami. Njegova pesem
je doneča in polna raznih
napevov in izpremenov. Na¬
vadno poje samec zjutraj
in zvečer, časih pa vso noč.

Svoje hrane  išče
med odpadlim listjem, in
sicer črvov, mehkih gosenic,
poleti tudi mehkih jagod.

V to mu rabi tenak in šiljast
kljun. Zaradi hrane se na¬
seli in gnezdi  v gostem grmovju, v listnatih gozdih, kjer je
veliko hoste, v logih blizu vode. S svojimi dolgimi in krepkimi
nogami skače urno iščoč hrane ter drži pri tem rep kvišku.

Z močnim glasom opozarja nase svoje sovražnike. S svojim
dobrim  sluhom pa začuje takoj šumenje suhega listja in bližanje
sovražnikovo ter urno pobegne, švigaje od grma do grma. Blizu tal
si naredi iz listja in bilk neznatno gnezdo, ki ga težko opaziš.
Zelenkastosivih jajec (4 do 6) tudi ne ločiš od bližnjih predmetov.
Gnezdi le enkrat na leto in samec tudi samo takrat poje.

Jeseni gre zgodaj v Afriko ali Azijo, ker se pri nas ne more
prehraniti pozimi.

Slavec je jako koristen. Zato je postavno prepovedano, da se
ne sme loviti.

6. Domača ali kmetiška lastavica (die Rauchsdnvalbe).
Lastavica prinaša srečo v hišo, tako misli sploh naše ljudstvo. Zato
jo tudi pušča, da mirno vali, če se tudi naseli v veži ali v kuhinji.
Vendar pa opažamo, da jih je leto za letom manj. Lahi in Španci
jih polove in pojedo vsako leto silne množine. Dokler se temu bar¬
barskemu in sirovemu činu ne pride v okom, ne bodo dosti poma¬
gala vsa društva, ki so ustanovljena v varstvo ptic.

Svoje gnezdo  napravlja na krajih, ki so zavarovani  pred
mačko, ujedami, dežjem in mrazom (podstrešje, veža, hlev). Ves

30

teden donaša v svojem kljunu blato in ilovico,  meša z njim
svojo lepljivo slino  ter dela čvrsto gnezdo z malim vhodom, da
ji rabi več let. Gnezdo pa dela samo zjutraj, da se njena stavba
sproti suši.

Slika 29. Domača ali kmetiška lastavica ('/ 2  nar. vol.).

Lastavica se hrani  samo z nadležnim in škodljivim mrčesom.
Lovi namreč metulje, pajke, muhe in mušice. Izvrstna letalka je,
leteč si lovi hrano po zraku, leteč pije vodo, se koplje v njej in
leteč pita svoje mladiče. Lastavica je torej požrešna  ptica maj¬
hnega trupla. Majhnega trupla  je, ker bi se sicer ne mogla
prehraniti, a vendar potrebuje razmerno mnogo brane  (požrešna
ptica) že zaradi velikega telesnega napora na vednem lovu, dasi je
pri tem jako okretna in hitra.  Ako se pripravlja k slabemu
vremenu, letajo lastavice nizko, ker so se tudi muhe in mušice pri¬
bližale zemlji, da si hitro poiščejo zavetišča proti dežju.

Krila  so ozka in špičasta. S škarjastim repom  spretno
krmari po zraku na vse strani. Zgoraj modročrno, spodaj rjasto
perje  je gosto in se prilega truplu. S tem se zmanjša trenje. Čelo
in grlo je kostanjevorjave barve. Kratke, lahke  nožiče imajo majhne
prste. Na nogah le sede ali se oprijemajo in obešajo z ostrimi
krempeljci.

Svoj plen zapazi lastavica že oddaleč, ker ima bistro oko.
Kljun je kratek, skoro trivoglat (klin), usta so pa razcepljena tja

31

do oči, da laže lovi mrčes. Zaradi hrane je prisiljena lastavica, da
nas zapušča sredi septembra ter se seli v Afriko.

Vali dvakrat na leto, vselej 4 do 6 j aj ec in donaša veselo cvrče
nenasitnim mladičem lirane. Pozneje jih uči letati, da jih izuri v
vztrajnosti, ker je treba jeseni nastopiti dolgo potovanje. Med potjo
lastavice večkrat počivajo. Izbero si tudi najkrajše prehode (Grška,
Južna Italija, Španska) in prav to je njihova nesreča, ker prihajajo
v mrežo brezvestnim ljudem.

7. Kragulj (dar Habicht  oder Hiihnergeier).  Tako je silen in
predrzen, da odnese večkrat Človeku izpred oči perutnino z dvorišča.
Preganja pa vsakovrstne ptice pevke, jerebice, golobe in tudi zajce.
Nahaja se po vsej
Evropi ter se drži
gozdov, odkoder se po¬
daja na lov. Kragulj
plava navadno visoko v
zraku. Ako zazre odtod
s svojim bistrim oče¬
som  pripraven plen,
tedaj zgane perutnice
ter se spusti skoro na¬
vpično nanj. Golobe in
druge manjše ptice
ujame leteč.

Kragulj ni samo
srčen,’ tudi ostala te¬
lesna svojstva so tak¬
šna, da lahko premaguje
druge živali. 1 / i  m  je
dolg, samica je navadno
večja. (To se opazuje
sploh pri vseh ujedah.)

Zgoraj je sivkastorjav,
spodaj bel z valovitimi,
temnimi povprečnimi
progami. Glede barve se
ločijo samci od samic in mladičev. Jako je okreten in navzlic vitkemu
telesu silno močan. Izvrstno leta,  dasi so perutnice razmerno
kratke. Zato so pa jako krepke in prišpičene. Daljši od perutnic
je rep, ki ima 5 temnih pasov. Gosto in trdo perje se prilega telesu.

Slika 30. Kragulj.

32

Gornji del kljuna  je močan, takoj od korena kljukasto zavit. Z njim
seka po plenu in trže kos za kosom. Njegovi ostri robovi sezajo
preko ostrih robov spodnjega dela kljunovega ter režejo kakor škarje.

V rumeni koži voščenici,  na korenu kljuna, se končujejo
občutljive nosnice.

Močne noge  so pokrite z roženimi ščitci ter tako zavarovane.
Od dolgih in močnih prstov so obrnjeni trije naprej, eden nazaj.
Z njimi pograbi svoj plen. Potem pa zasadi vanj svoje dolge, ukriv¬
ljene in ostre kremplje. Pod prsti ima mesnate blazinice. Zaradi
tega se špičasti kremplji ne obrusijo ob vejah, ko sedi na njih.

Miši in manjše ptice kragulj kar požre, ker ima prostorno žrelo
ter raztezen požiralnik in želodec,  česar pa ne more prebaviti,
n. pr. zob, perja in dlake, izmeče v obliki kosmatega izbljuvka
(Gewolle).

Ako ima priliko, grabi in davi kolikor more in šele potem
začne žreti.

Iz protja in slame zmašeno gnezdo polaga na visoka in stara
drevesa, navadno v rogovilo. Gole in jako negodne mladiče je treba
dolgo pitati.

Ni ga silnejšega in požrešnejšega roparja,  nego je kragulj.
Nikdar ni sit, še podnevi, v najhujši vročini ne miruje. Zaradi njega

ne morejo po ne¬
katerih kraj ih rediti
koristne kuretine.

Ker je oprezen
in zvit, se mu je
težko približati s
puško. Najlaže
ubiješ samico in
mladiče v gnezdu.

8. Kanja ali
miš ar (derMause-
bussard).  Ponosno
stopa lovec, vrača-

Slika 31. Kanja (*/, nar. vel.). j ofi se z lova ' Vroki

nosi ubito ujedo;

zgoraj je rjava, po jasnejših prsih in po trebuhu pa rjavoiisasta. Pepelast
rep ima več temnih pasov. Doma jo nabije na vrata ali jo da nagatiti,
da razkazuje s tem svojo nevednost. Ubil je pr e koristno kanjo,
ki ga je s svojim mijavkajočim glasom sama opozorila nase.

33

Rada biva in gnezdi na visokih drevesih ob gozdnih robovih,
ki so blizu poljan, ker je tu dosti hrane  zanjo in za njene ne¬
nasitne mladiče. Največ požre poljskih miši, lovi pa tudi žuželke in
njih ličinke, kuščarice, žabe in celo strupene gade. Z viška plane
na gada, ga pograbi nekoliko doli od glave in privzdigne nato svojo
glavo in vrat. Gad seka okoli ter izkuša, da bi jo pičil. Ali skozi
rožene pločice na nogah in skozi gosto in trdo perje ne morejo
njegovi strupeni zobje. Boj pa tudi ne traja dolgo. Bliskoma udari
kanja z zakrivljenim kljunom, in gad leži mrtev z razcepljeno glavo.

Pozimi res
ulovi semtertam
kako jerebico ali
manjšo ptico
pevko, toda ta
škoda je tako
neznatna, da je
sploh priporočati
kanjo vsestran¬
skemu varstvu.

Ščiti in varuj jo
kmetovalec in
lovec!

Kanja ima vsa
svojstva prave
ujede, a nikdar
ne napada večjih
živali, ker ni tako
vitka, torej tudi
ne tako okretna
in hitra kakor
kragulj.

10. Velika
uharica ali vir
(die groBe Ohr-
eule  oder der  Slika 32. Velika uliarica ali vir (*/ 6  nar. vel.).

Uhu)  prebiva pri

nas po pečinah in strmih stenah v velikih gozdovih. Podnevi dremlje
po duplih, ko se pa zmrači, leta tiho okoli in lovi miši, zajce, razne
ptice, posebno jerebe in divje kokoši. Zlasti kadar imata mladiče, ne
mirujeta samec in samica vso noč.

Mach er, Prirodopis I.

3

34

Vir je */ 4  m  dolg, meri z razpetimi dolgimi krili skoraj 2 m.
Kratek, črn kljun  je takoj od korena kljukasto ukrivljen. Noge in
celo prsti so gosto pernati in tako zavarovani proti ostrim zobem
ujetih živali. Na prstih ima velike, ostre kremplje,  ki jih za-
saja kot bodala v meso svoje žrtve. Jako spreten je tudi med
vejevjem, pri čemer mu dobro rabi to, da lahko izvrača zunanji prst.

Za nočno življenje  je  vir  kar ustvarjen. Njegovo temno
perje, ki je zgoraj temnorjavo, spodaj rjasto in povsod s podolgastimi
lisami poprskano, ga dobro skriva. Ne opaziš ga podnevi, ko ždi
pod kako skalo, in ne ponoči, ko leta nad teboj mirno kakor senca.
Tiho pa leta,  ker ima lahko, mehko in našopirjeno perje, zaokro¬
žena krila in rep.

Ponoči se ne vidi daleč, zato leta vir nizko. Njegove velike
oči so obrnjene naprej  in leže globoko sredi pernatega venca.
Svetijo se pa ponoči kakor mački ter imajo veliko zenico,  ki se
v temi še razširi,  da vjame več žarkov.

Dobro mu rabi po temnih gozdih tiho letanje in ostri sluh.
Uhljev nima, pač pa širok sluhovod in nad njim pernate čope, ki
jih lahko privzdiga ali polaga. Ti čopi z vencem vred so nekake
lovke za zvočne valove.

Iz protja in listja napravlja vir gnezdo po votlinah. Vse je ne¬
čedno in nastlano okoli gnezda. Belkasta jajca, 2 ali 3, leže časih
kar na tleh; zavarovana so dovolj s tem, da se nahajajo v skriti
votlini. Negodne, s puhom obrastle mladiče morajo stari dolgo pitati.

Praznoverni ljudje se te ptice boje. Posebno jih je groza, ako se
razlega v temni noči njen votli bu-buj, ali ako se vmes še grohota.
Lovci jo pa grozno sovražijo, ker jim dela silno škodo med div¬
jačino.

Gorje viru, ako ga zalote manjše ptice podnevi, ko mora tičati
in dremati zaradi občutljivih oči na skritih mestih. Tedaj zaženo
velik krik. Vse leti skupaj; male ptice le kriče, večje, n. pr. kavke,
vrane, šoje itd. se pa zaganjajo vanj, ga kljujejo in skubijo. To pa
obračajo lovci v svojo korist. Podnevi privežejo namreč vira na očito
mesto in potem streljajo iz zasede ptice, ki so splošno ali sarmo
lovcem škodljive.

10. Domači golob (die Haustanbe).  Že v starodavnih časih
ga je človek udomačil in v brezštevilnih pasmah razplodil po vsem
svetu. Izvira od divjega poljskega goloba  (die Feld- oder
Steintaube), ki živi družabno v velikih jatah po pečinah in jamah
okoli Sredozemskega morja, pri nas posebno na Krasu.

35

Lepa in mila žival je to. Sploh je temnopepelaste barve, preko
perutnic ima dva črna pasa, vrat se izpreminja na zelenkasto. Ve¬
čina pasem se je pa silno oddaljila od svojega pradeda, kar lahko
opazujemo po  golobnjakih.

Golob bolje leti nego
hodi. Telo je vitko, gosto
perje se mu tesno prilega,
krila so dolga in špičasta,
dolg je tudi rep, ki se mu
razširja pri -  letanju kakor
pahalica, S kratkimi rde¬
čimi nožicami rad drobi
po tleh, vedno kimaje z
glavo. Z velikim šumom
vzleta zaradi velikega upora
zraka, ki ne more uhajati
skozi gosta krila. Golob
dobro vidi, leti hitro in vztrajno, do 70 km  na uro, prekaša torej
brzovlak. Zaradi tega so vzgojili posebno pasmo, golobe listo noše,
da  prenašajo važne novice. Ti golobje se vedno vračajo tja, kjer so
valili prvič.

Hrani se večinoma s semenjem,  ki ga išče po polju,
po travnikih, po cestah in dvoriščih. Rad se pridruži, da pobere
kako zrnce, kadar krmimo kuretino. Po mestih gnezdi po stolpih
ter se mu godi dobro, ker mu dobrosrčni ljudje vedno donašajo
zadosti drobtin in žita. Z bistrimi, velikimi očmi lete zapazi raztrošeno
žito. Nekoliko vzbočeni kljun je mehak in le na konici rože' 11 . Z njim
lahko pobira trda zrna, ne more jih pa drobiti. Hrana gre najprej
v razširjeni del požiralnikov, v prostorni grbanec ali golšo
(Kropf), kjer se omehča. Želodec jo slednjič zmelje s čvrstimi miši¬
cami in s pomočjo kamenčkov, ki jih je pogoltnil.

Da zrna omehča, potrebuje golob mnogo vode.  Kopije, zapre
nosnice  in srka vodo s kljunom kakor po cevki ter ne vzdiguje
glave. Golobi žive na pare, njih mladiči se izvale jako negod nižin
stari jih pitajo izprva z neko sirasto kašo iz grbanca, pozneje z
omehčanim semenjem. Mnogo truda jih stane vzgoja mladičev, dolgo
jih morajo greti in pitati, zato pa ležejo naenkrat le po dve jajci,
toda večkrat na leto. Tako se toliko pomnože, da jih ne zatro
številni sovražniki (ujede, kune). V dobro zavarovanih golobnjakih
je treba napraviti za vsak parček poseben prostor. Gnezdo domačega

3*

Slika 33. Divji poljski golob.

36

goloba varuje človek, divji golobi pa gnezdijo v varnih zavetiščih
na pečinah in v jamah. Ni jim treba torej umetnega gnezda; le
nekoliko slame znosijo skupaj in tudi jajčica nimajo varovalne barve.
Ge se navadijo zahajati na žitno polje, napravljajo dosti škode. Po
golobnjakih jih krmimo s premkom. Koristijo nam z okusnim mesom.

11. Domača kura (das Haushuhn).  Kura je že od nekdaj
domača ptica.  V mnogobrojnih pasmah je razširjena po vsej zemlji.
Divja še živi na otoku Javi. Telo je težko in neokretno, krila so
kratka in zaokrožena, leti .torej slabo.  Le ako jo splašiš, vzleti
okorno in z velikim krikom, pa kmalu je zopet na tleh ter beži,
pomagaje si s krili.

Slika 34. Domača kura. Petelin, kokoš, pišeeta (*/ 6  nar. vel.).

Da more hitro in vztrajno teči, ima močne noge in čvrste prste.
Mnogo pomorejo k temu tudi močni, topi kremplji, ki se z njimi
upira ob tla. Ves dan grebe in brska s sprednjimi tremi prsti po
gnoju, zemlji in pesku, iščoč si hrane. Zadnji prst stoji nekoliko
više. Kurje bistro  oko  zapazi vsakega črviča, vsako žuželko ali

37

ličinko, vsako najmanjše seme. Vse izgine takoj v prostorni gr bane  c.
Razen tega smuče še travo in zelišča ter požira pesek. Ob lepem
vremenu se rada koplje v pesku, da se otrese neprijetnega mrčesa,
ki jo nadleguje. Pomaga si pri tem delu tudi s kljunom. Poleti se
kura že še sama prehrani, pozimi ji pa mora pomoči človek. Manjše
kose požira, večje razsekava z močnim, roženim kljunom, čegar ostri
robovi segajo drug čez drugega, da reže z njimi zelišča kakor s
škarjami.

Kura ne srka vode, ker ne more zapirati nosnic, temveč jo zajema
s kljunom in jo spušča v goltanec. Pri tem nekoliko privzdiguje glavo.

Med kokošjo in petelinom  je velika razlika. Petelin je
večji, je lepše barve, posebno po prsih, vratu in plečih, ter ima
dolga srpasta repna peresa, ki se na solncu izpreminjajo. Kokoš je
manjša, siva ali rjava, njeno perje se ne sveti. Sicer so pa razne
pasme in razne barve. S petelinom se ločita tudi po glasu. Vse kure
pa imajo na glavi rdeč, mesnat, nazobčan greben  in na grlu viseč
podbradek;  pri petelinu je razvito oboje močneje.

Petelini se bijejo s kljuni ter izkušajo, da bi ranili drug drugega
z veliko in ostro ostrogo  nad zadnjim prstom. Kokoši so pa
krotke, ponižne in z vsem zadovoljne.

Kura znese na leto do 150 jajec v gnezdo, ki ga zgrebe v
podstrešju ali v svislih. Če ne dobi zadosti apnenega peska, nese
počepke. V toplejšem letnem času koče, in tedaj ji pustimo toliko
jajec, kolikor jih lahko pokrije. V treh tednih izleže z rumenim mahom
pokrita piščeta, ki tekajo kmalu okoli (mahovci). Malo ima z njimi
posla, zato vzgaja naenkrat večjo družino. Sicer plaha in boječa
kokoš je tedaj hrabra in drzna. Ves dan hodi s piščeti, vodi jih
in varuje s svojim peljem ter jim išče hrane. Brani jih pogumno
proti psom, mačkam in ujedam.

Kura nam koristi z okusnim in tečnim mesom, z jajci in s
perjem. Jajca nese celo leto, preneha pa le ob velikem mrazu ali
kadar menjava perje ali se skubi.

To Francoskem in Španskem imajo umetna vališča.

12. Siva čaplja (der Fischreiher).  Pol leta stanuje pri nas,
a ves čas dela veliko škodo  v ribnikih in jezerih. Plavati res ne
more, pač pa lahko brodi po močvirjih in plitčinah, ne da bi si
zmočila perja, ker ima dolge, gole krake.  Vsi prsti so dolgi in
narazen stoječi; prvi trije so še nekoliko zvezani s kožico. Zaradi
velike podporne ploskve  se ne pogrezajo v močvirje, časih
stoji dalj časa na eni nogi s sključenim dolgim vratom in

38

navzdol obrnjenim kljunom, kakor bi bila pribita. Ali njeno živo
rumeno oko bliska na vse strani, njeno uho čuje najmanjši šum.
Kakor strela sproži naenkrat vrat, šine s kljunom v vodo, pograbi

ribo ter jo takoj po¬
goltne. Le njena
vztrajnost in
mirno in tiho
nastopanje  ji
pripomore do hrane.
Kar pa dohiti s klju¬
nom, ji več ne uide.
Kljun  je namreč
dolg, raven in
špičast ter ima
ostre nazobčane
robove.  Tudi večje
živali premaga, še
polžke ribe ji ne
uidejo, čapljo je
treba prav previdno
Slika 35. Siva čaplja. prijemati, ker vedno

seka s kljunom okoli

sebe. Najrajša meri na oko. Ker je torej kljun izvrstno orožje,
ne bi potrebovala sive varovalne barve. Na glavi ima par dolgih
peres. Prav tako dolgo perje pokriva prsi in hrbet. Ako zmoti perje,
se od taka  voda lahko in hitro, čaplja leta izvrstno,  dasi je
čez meter visoka, ker ima dolga krila. Telo je tako ustvarjeno, da
lahko reže zrak. Da jo dolge noge ne ovirajo, jih izteza ter jih drži
vodoravno nazaj.

Čaplja gnezdi na drevesih sredi nepristopnih močvirij, najrajša
v družbi. Ko vali, jo rade nadlegujejo ujede in vrane.

Dolga ozka peresa rabijo v nakit. Ko zamrznejo pozimi vode,
se seli na jug.

13. Divja raca (die Wildente)  je najrajša v vodi,  posebno
v stoječi vodi, ki ima blatno dno, ker ima tam dovolj hrane. Njeno
tolsto telo že samo plava, ker je lažje od vode in je spodaj bolj
široko. Tako odrine več vode (čolnič). Prsi in trebuh pokriva na
debelo gost puh, preko njega je pa nategnjeno obokano krovno perje.
Med obema je dosti zraka, ki varuje kot slab prevodnik telesno
toploto v mrzli vodi.

ut.

39

Na trtici se nahaja mastna žleza. Raca jemlje po potrebi
s kljunom nekoliko masti iz nje in poteza potem krovno perje
skozenj. Tako si namaže  perje. Voda torej ne prihaja do kože.
Mraza jo pa varuje tudi debela mastna plast  pod kožo.

Raca plava jako dobro.  Noge ji rabijo kot veslo, in ker
so daleč zadaj, tudi kot krmilo. Tri dolge sprednje prste veže
plavna kožica  tja do krempljev, zadnji prst je krnast. Rumene
noge imajo kratke krake z ostrimi robovi spredaj, da laže reže vodo.
Le razširjeni nožni del se dotika vode. Ko prestavlja raca nogo, se
stiskajo prsti skupaj in se zgiblje kožica med njimi. Noge so jako
mesnate (čvrste mišice).

Ker so noge kratke, proti zadnjemu koncu pomaknjene in za¬
radi širokega telesa narazen stoječe, bodi raca počasi ter se ziblje
semintja ali raca.

40

Raca se hrani  z različnimi živalimi. Črvi, polži, ribe in žabe
ji gredo v slast, ljubi pa tudi gomolje, brstje, semena in sočne
rastline. Jako je požrešna, zato se hitro odebeli. V plitvi vodi se
rada potaplja s sprednjim delom telesa. Ker ima dolg vrat,  pri¬
haja s kljunom lahko do dna ter si tako išče hrane. V večji vodi
se potaplja vsa, da prihaja do dna. Nje kljun je širok ter prevlečen
z jako občutljivo kožico; svojo hrano dobi tudi v motni vodi in v
blatu. Z roženimi robovi ldjunovimi in z roženo kljukasto krpo, ki
jo ima ob njega koncu, trga rastlinsko hrano ter čvrsto drži polžke
večje živali (žabe, ribe). Dolgi kljun je širok in ploščat, čeljusti so
na robeh nazobčane in prav tako tudi jezik. Rabi ji v precejanje
hrane, ki jo vlači iz blata.

Da v čvrstem želodcu laže prebavlja hi - ano, zoblje tudi pesek.

Raca ima dolge perutnice in v prsnem delu posebno razvito
mišičje; leti torej dobro in vztrajno. Jeseni se selijo race v obliki
klina proti jugu, kjer si iščejo nezamrznjenih voda. Divja raca je
jako oprezna  ptica. Ujede, lisice, kune in vidre jih mnogo pokon¬
čajo, največ jih pa zatre človek zaradi okusnega mesa. Ako ne hi
plavale tako spretno ter bi se ne znale skrivati med bičevjem, bi
jih lovci postrelili še več. Samico in mladiče varuje sivorjava, lisasta
barva. Prav take barve je samec jeseni. Proti koncu zime pa menjava
samec perje. Glava in vrat se svetita temnozeleno, okoli vratu je
bel pas, prsi so kostanjeve. Sredi perutnic se prikaže modro leske¬
tajoče se okno ali zrcalo.

Gnezdo  si napravlja med bičevjem ter ga nastilja z mehkim
pubom, ki si ga izpuli na prsih in trebuhu. V gnezdo znese 8 do 16
precej velikih zelenkastih jajec ter jih vali 4 tedne. Ako mora za¬
pustiti jajca, jih pokrije s puhom ter jih tako varuje pred sovraž¬
nikom in mrazom. S puhom pokrite mlade račice letajo takoj okoli
in poskačejo v vodo pri prvi priliki.

Mlada divja raca je jako okusna. Največ koristi domača
raca, ki izvira od divje race. Nima pa več tiste telesne spretnosti,
duševne zmožnosti in razvitih čutov kakor divja. Barve je iste,
vzgojili so pa tudi bele in raznobarvne race, ki so časih še lepše
nego divje. Imajo in goje jih po ribnikih in sploh kraj voda. Jako se
ceni njeno mastno meso. Ako ji pobiraš užitna jajca, jih leže do 60.
Večkrat jih damo valiti kokošim. S puhom polnimo pernice in blazine.

14. Siva ali divja gos (die graue Gans  oder Wildgans)  je
podobna raci, samo da je mnogo večja. Zgoraj je siva, spodaj bela,
perutnice so na koncu črne. Pomerančasti kljun je tako dolg kakor

41

glava, pa je ožji nego račji. Na koncu ima širok nohet. Gos ne živi
toliko v vodi kot raca. Na suhem je okretnejša od prve, ker ima
višje noge, ki so pomaknjene bolj proti sredini trupla. Hrani se
večinoma s semenom,
travo in z zelišči, zato
jo čestokrat pašo po
travnikih in pašnikih.

Gos leti jako
dobro. Jeseni se seli v
velikih jatah z glasnim
krikom iz Severne Ev¬
rope na jug ter tvori
lete poševno črto ali
klin. Oprezna, lokava in
plaha ptica je; težko
jo zaleze lovec.

Domača gos izvira od divje sivke in ji je tudi v velikosti in
barvi podobna. Najrajši imajo lepe bele gosi. Udomačena gos je
izgubila popolnoma svoje duševne zmožnosti. Glupa je, neokretna
in počasna. Na paši jo je treba le toliko nadzirati, da jo časih za¬
vrneš, ako hoče na sosedov pašnik. Ne smeš je pitati skupaj s
kokošmi in racami. Kokoš pobira namreč prehitro in raca je požrešna,
da se kar davi. Preden bi se mogla gos nasititi, bi že zmanjkalo krme.

Gosi goje zaradi okusnega mesa in masti. Pitana gos je do
10 kg  težka ter ima 2 do 3 kg  masti. Posebno se cenijo jetra. Koristi
nam tudi z jajci in z lepim pubom.

Slika 37. Siva ali divja gos.

c. Vretenčarji z nestalnotoplo krvjo.

1. Siva kuščarica ali martinček (die Zauneidechse).  Ako
se približaš poleti na solneu stoječemu grmu ali plotu, zasumi nekaj
med listjem in komaj si zapazil, da se je skrila do 15 cm  dolga
kuščarica v luknjo ali pod skalo, čim topleje je, tem živahneja je
živalca. Ob deževnem vremenu se skoraj ne prikaže, pozimi pa spi.
Toplota ji ugaja, zato je vedno na solneu. Ako merimo telesno
toploto sesavcev in ptic, vidimo, da so sesavci vedno tako topli kakor
mi, ptice pa še toplejše. Ta toplota mora ostati vedno enaka, vsaka
menjava jim toliko škoduje, da navadno vsled tega poginejo.

42

Na kuščarice pa menjava toplote le toliko vpliva, da se pri
zvišanju topline bolje počutijo. Pravimo, da imajo kuščarice ne-
stalnotoplo kri.

Da sesavci in ptice ne izgube enake telesne topline, so zava¬
rovani z dlako ali s perjem. Kuščarica in sorodne živali pa takšnega
varstva ne potrebujejo, ker menjava toplote ne vpliva nanje pogubo-
nosno. Kožo pokrivajo samo luske, ki varujejo žival zunanjih poškodb
in prevelikega izhlapevanja. Rožene luske so na glavi druga tik
druge (ščiti), po telesu se pa krijejo kakor opeke na strehi.

Slika 38. Siva kuščarica ali martinček (nar. vel.).

Varovalna barva,  ki je pri samici prstena, pri samcu pa
bolj ali manj zelenkasta, jo dobro skriva pred podlasico, ujedami,
vranami in drugimi sovražniki.

Hrani  se z žužki, s pajki in črvi ter s tem koristi. Jako je
okretna in dobro pleza po kamenju in grmovju, ker ima dolge prste
in ostre krempeljce. Navzlic nizkim nožicam se giblje hitro. V to ji
pomore največ zleknjeno telo in dolg rep. Martinček se ne premika
kakor druge živali, temveč se vije sunkoma semintja. Oe izgubi svoj
dolgi, proti koncu vedno tanjši rep, se ne giblje več tako okretno.
Rep pa zraste kmalu nanovo, vendar je nekoliko krajši.

43

Kuščarica ima dobro razvite čute. Živahne oči imajo vejice, v
uho vodi širok sluhovod; začuje vsak, tudi najmanjši šum. Nje
prožni in na koncu razcepljeni jezik je občutno tipalo.

Ker se gobček široko odpira, kuščarica lahko pograbi večje
živalce ter jih drži s svojimi malimi, nazaj zakrivljenimi zobovi, ki
niso vrastli v čeljustno kost.

Pozimi se zarije  globoko v zemljo ter spi skoraj otrpnjena.
Mala, mehkolupinasta jajca leže v pesek ali med skale, da jih izvali
sol učna toplota, ki je večja od njene lastne nestalne toplote. Mlade
kuščarice si takoj same iščejo hrane.

2. Belouška (die Ringelnatter)  je čez meter dolga. Telo je
za prst debelo, zleknjeno, valjasto in breznožno. Zvijaje se semintja,
se giblje dovolj hitro po tleh, po vodi ali po drevju. Za tako gibanje
mora biti žival dolga in hrbtenica jako gibka.  Zato ima
hrbtenica mnogo vretencev, ki so vezani s sklepi.  Noge na-
domestujejo številna rebra, ki jih natezajo in gibljejo močne mišice. Da
se lahko opira na hrapavih tleh, privzdiguje pri gibanju trebušne ščite.

Slika 39. Belouška (*/ 3  nar. vel.).

Belouška je roparica,  ki lovi kuščarice, ribe in razne žabe
ter se drži onih krajev, kjer ji ne zmanjka takšne hrane. Pogosto
jo zasačimo v vodi. Jezik je dolg, tenek in razcepljen v dve nitki.
Nikoli ne miruje, vedno tiplje  z njim na vse strani. Oko je veliko
in brez vejic. Pokriva ga pri vseh kačah kakor steklo prozorna
kožica, zato pravimo, da ima kača srep pogled.

44

Ker nima nog, ne more držati svojega plena in jesti počasi,
temveč ga pogoltne celega in živega.  Zato ima globoko
razklana usta. Zrelo  se da močno razširiti, ker niso vilice
spodnjih čeljusti zrastle, ampak so zvezane s prožno vezjo. Tudi
zgornja čeljust se da zadaj razširiti. Tako je mogoče, da pogoltne
večjo žival, nego je sama (žabo). Vrat in prsi se tudi raztezajo,
ker so rebra jirosto gibljiva, čeljusti in nebo so oborožene s kavelj-
častimi, ostrimi in nazaj zakrivljenimi zobmi. Hrana more le naprej
po goltancu, nikakor ne nazaj. Žleze slinovnice pa izločujejo mnogo
slin, da plen laže požira. Večje živali golta počasi in z velikim
trudom, manjše pa gredo druga za drugo hitro skozi žrelo. Po
težavnem goltanju mora belouška dolgo počivati, ker jo to delo
silno utruja. Brez hrane živi par mesecev.

Pokrita je z luskinami  zgoraj in ob straneh, vrh glave in trebuha
pa so večje pločice (ščiti). Po močvirnih krajih je zgoraj bolj črne
barve, po hostah pa rjavkaste kakor suho listje (varovalna barva).
Po dveh rumenkastih (samci) ali belkastih (samice) lisah na tilniku
jo lahko zapazijo njeni sovražniki: lisica, dihur, jazbec, jež in mnoge
ujede. Na spodnji strani se menjavajo črne in bele luske. Belouška
sleče večkrat na leto luskavo gornjo kožo, ker ji postane pretesna.
Tedaj pravimo, da se levi.  Koža poči na temenu in na spodnji
čeljusti. Kača se tedaj plazi med kamenjem ali skozi goščavo in se
tako izlušči iz nje. Spodaj ima pa že novo kožo, ki je živahnejše barve.

Strupenih zob nima. Na sovražnika štrca smradljiv sok, če pa
le more, pobegne v luknjo.

Jeseni zleze belouška v svojo luknjo globoko v zemljo, ali pa se
zarije v gnoj. Tu se zvije v klopčič, da ne izgublja toliko toplote,
ter otrpne.

Poleti znese samica na vlažna in topla mesta med mah ali
listje 15 do 30 kožnatih, mehkih jajec, ki se drže drugo drugega,
kakor bi bila nanizana na vrvici. Mladiči, ki kmalu izležejo, so 1 dm
dolgi. Prepuščeni so popolnoma sami sebi, ker se stara ne briga zanje.

3. Želena Žaba ali rujht (der Wasserfrosch).  Proti večeru
v poletnem času se začenjajo oglašati žabe v vaški luži. Najprej se
čujejo posamezni glasovi, kmalu pa nastane znano ragljanje, ki traja
tja do polnoči. Posebno glasni so samci, ki imajo v ustnem kotu
po dva obla glasilna mehurja, ki se pri ragljanju napihujeta.

»M Pri solnčnem vremenu pa ti godci radi zapuščajo vodo, lazijo
na suho in posedajo na bregu v travi, ali pa splezajo semtertam na
bilko ali na list, ker jim ugaja gorkota. če se jim pa kdo približa,

45

ali če kaj zasumi blizu njih, poskačejo z velikimi skoki v vodo, ne
da bi jih mogli opazovati natančneje. Barva zelene žabe se jako
dobro ujema z okolico. Zgoraj je zelena, semintja črnolisasta, vzdolž
hrbta so tri rumene proge, trebuh je belkast. Toda zelena barva
se po potrebi izpreminja v sivkasto in rjavkasto.

Koža je gola  in gladka.

Na suhem bi se žaba vsled
izhlapevanja posušila navzlic
vlečljivemu sluzu, ki ji po¬
kriva kožo. Živeti mora torej
na mokrem, v vodah  in  po
obrežjih.

Navidezno je neokretna
žival, ker je njeno truplo
ploščato, glava široka in ker
nima vratu in repa. Vendar
je pa jako hitra.  Na kop¬
nem dela dolge skoke, ker
ima dolge in krepke zadnje
noge, v vodi pa dobro plava
z njimi. Dolge prste na njih
veže plavna Jožica. Sprednje
noge so kratke in šibke in
brez kožice med prsti. Nanje
se lovi pri skakanju, v vodi
jih pa polaga ob telo.

Zelena žaba  je jako
lazi ali plava okoli nje. Bazen žužkov, pajkov, črvov in polžev, je
tudi mlade ribe in celo živali lastnega rodu. Z živimi,, zlatoobrob-
Ijenimi očmi  vedno opazuje okolico. Vidi pa le to, kar' se giblje.
Za takim plenom plane v skoku ter ga ujame z razteznim, spredaj
prirastlim jezikom,  ki ga meče iz širokih ust kakor krpico.
Le v gornji čeljusti ima ščetinaste zobce.

Zelena žaba voha slabo,  sliši pa dobro z ušesi, ki jih zapira
bobnič.

Vse, kar gomazi po vodi, ima pravico, da pohrusta žabo.
Še več jih pogine na suhem. Človek jo lovi zaradi okusnih
beder, skrekov, in sicer z roko, z mrežo ali na trnek. Pozimi se
zarije globoko v zemljo ter otrpne. Sicer bi poginila, ker nima
lastne toplote.

Slika 40. Zelena žaba.

požrešna.  Vse bi rada požrla, kar

Pozno spomladi prihaja zelena žaba na dan in v začetku poletja
polaga mala, a številna jajca v zdrizastih kepah v vodo, kjer poto¬
nejo na dno. Vsako jajčice varuje sluzava kožica. Zah bi moralo po
vodah kar mrgoleti, a mnogobrojni sovražniki že skrbe, da se preveč
ne zarede. Čez nekoliko dni izležejo iz jajčic živalce, ki niso svoji
materi nič podobne. Imenujemo jih paglavce.  Široko glavo imajo
in dolg, od strani stisnjen rep, ki z njim veslajo. Ob straneh
opazimo pri vratu resice. To so škrge, ki rabijo za dihanje, ker
paglavec še nima pljuč. Ustica so podobna majhnemu roženemu
kljunčku. Prvi čas se hrani z zdrizasto lupinico, potem se pa loteva
mehkih vodnih rastlin. Če se med tem časom mlaka posuši, se
živalce zarijejo v blato in otrpnejo, a zopet ožive po prvem dežju.

Slika 41. Kako se preobraža žaba (pov.).

a  jajce z mladim paglavcem, b  paglavec izlezcl iz jajca, c paglavce s škrgami, d  paglavec od strani,
e paglavec z zadnjimi nogami, / paglavec z vsemi štirimi nogami in s krnastim repom.

Zato mislijo ljudje, da prihajajo žabe z dežjem na zemljo. Tako
živi paglavec približno tri tedne. Potem se začenjajo škrge na vratu
krčiti in sušiti, pred repom se prikažejo zadnje noge in pozneje
sprednji dve. Istočasno se suši tudi repek, ki bi sicer oviral žabo v
skakanju. Znotraj v telesu se pa razvijajo pljuča, roženi kljunček
odpade in izraste jezik. To premembo imenujemo preobražanje.
Traja pa tri, ob večkratni suši celo štiri mesece. Odslej diha žabica
s pljuči ter mora zaradi tega večkrat priti na površje vode. Žabice
pa rasto počasi; dorastejo šele v petem letu.

47

Paglavec je torej ličinka  žabe.

Zeleni žabi je podobna sekulja ali hrženica  (der Grasfrosch),
ki je rjave barve s temnimi lisami. Več je na kopnem nego v vodi.
Iz zimskega spanja se prebudi zgodaj spomladi. Zato jo nahajamo
po planinskih vodah, kjer bi bilo za zeleno žabo premalo časa, da
bi se preobrazila. Njena jajca plavajo na vodi; solnčni žarki jih
torej lahko ogrevajo.

4. Krap (der Karpfen)  je najnavadnejša riba, ki živi po sto¬
ječih in polagoma tekočih vodah v Južni Evropi, časih je 1 m  dolg
in do 20 kg  težek.

Ustvarjen je za življenje v vodi.  Telo je od strani
stisnjeno, spredaj in zadaj pa vretenasto zoženo, da je podobno
ladji: lahko reže z njim vodo. Giblje se v njej s svojimi ploščatimi
plavutami,  ki mu rabijo kot vesla in krmila. Parne prsne in tre¬
bušne plavuti se strinjajo s sprednjimi in zadnjimi udi drugih živali.

Slilca^42. Krap.

Z njimi krap le počasi vesla, rabijo mu največ za to, da se vzdržuje
v ravnotežju. Glavni njegov gibalni organ je rep,  ki sestoji iz
hrbtenice in iz čvrstih mišic. Izrezana repna plavut, dolga hrbtna
plavut in mala prerepna plavut povečavajo rep navzad, navzgor in
navzdol. S takim krepkim repom udarja na desno in levo ter se
giblje hitro naprej. Plavuti imajo mehke, členaste, na koncu raz-
čehane trake, ki so vezani med seboj s kožico, kakor smo videli to
pri račji nogi. Te vezane trake krap poljubno giblje na vse strani,
jih razširja ali krči.

Sredi telesa se nahaja pod hrbtenico z zrakom napolnjen zaprt
mehur.  Ako ga stisne s čvrstimi mišicami, zmanjša prostornino
telesa, odrine torej manj vode ter gre globočje. S tem, da razširi

48

mehur, se pa zopet vzdigne kvišku. Ako prebodeš mehur z iglo, pade
riba nastran ter ne more več plavati pokončno. Mehur vzdržuje
torej tudi ravnotežje.

Telo je pokrito z luskinami  kakor z opeko. Te luske so
gladke, nazaj obrnjene in pokrite s sluzom,  ne ovirajo torej
gibanja. Od glave do repa gre ob straneh skozi luske tanka cev,
pobočna črta  (Seitenlinie). Nekateri krapi imajo jako velike luske,
drugi so goli. Krap diha zrak,  ki se nahaja v vodi. Dihanje se
vrši s škrgami  (Kiemen), ki leže takoj izza glave. Na koščenih
škržnih ob loki  h (Kiemenbogen) so na zunanji strani v dveh
vrstah nežni lističi, škrge,  ki jih pokrivajo in varujejo ploščate
kosti, škržni pokrovci  (Kiemendeckel). Ti puščajo zadaj odprto
škržno razo  (Kiemenspalte). Voda, ki jo je požrl krap z usti, obliva
škrge ter se odceja skozi škržno razo. Škrge sprejemajo iz vode kisik,
oddajajo pa ogljikovo kislino. Na zraku se škrge hitro posuše in
riba pogine. Ako je v vodi premalo zraka, pomagajo si s tem, da
pridejo vrh vode in dihajo tudi prosti zrak. Pozimi bi se krap težko
prehranil, ker ni roparska riba. Zakoplje se torej v blatno dno ter
otrpne. Skozi led je pa v dolgih zimah treba napraviti luknje, da
more zrak do vode, ker sicer bi krap poginil z drugimi ribami vred.

Krap ima svojo hrano  v blatnem dnu. Hrani se z rastli¬
nami, vodnimi žuželkami ter gnijočimi rastlinskimi in živalskimi
ostanki. Ker se mu ni treba zelo truditi za tako hrano, ne plava
posebno dobro, bolj neokreten je med ribami. Tudi ne potrebuje
čeljusti, ki bi imele močne zobe, da, celo brezzoba riba je to. Le v
spodnjem goltu ima ploščate, brazdate zobe, ki jih giblje proti
gornjim goltnim kostem ter melje tako večje kose. Čutov nima po¬
sebno razvitih. Slušnega organa ribe sploh nimajo. Najbrže ga deloma
nadomešča pobočna črta, ki je jako občutljiva za valovanja. Strel
iz oddaljenega topa splaši ribe poprej, nego pride do njih zvok po
zraku, ker se zvok širi hitreje v vodi. Vender pa to še ni popolnoma
dognano. S štirimi kratkimi občutljivimi brčicami išče hrane po
blatu. V večji globini je temno, zato ima krap velike oči in široko
zenico.

Sovražnikov ima vse polno. Vidra, podgane, belouška, razne
vodne ptice in ribe roparice preže nanj in na njegova jajčica, ikre.
Le njegova zgoraj modrozelenkasta, po bokih in trebuhu rumenkasta
barva ga nekoliko varuje pred sovražniki. Pa tudi ta bi ga ne ob¬
varovala pogina, ako bi samica ne legla na leto čez pol miljona
jajčic na plitva mesta v vodi.

49

Ako imaš v steklenici sorodno zlato ribico,  opazuješ najlaže,
kako se riba giblje, kako diha ter se hrani.

5. Ščuka (der Hecht)  je najpožrešnejša sladkovodna roparica,
pravi volk med ribami. Ne je samo črvov, vodnih žužkov, rib in
ribjih iker ter žab, temveč tudi vsakovrstne ptice in v vodi živeče
sesalce. Dogodilo se je celo, da je popadla kopajočega se človeka.

Med vodnimi rastlinami preži na svoj plen. Težko jo opaziš,
ker je zelenkastosive barve  s povprečnimi temnejšimi progami ali
lisami.

Njeno telo je zleknjeno, valjasto, hrbtna in predrepna plavut
stojita blizu od strani stisnjenega repa ter povečavata njegovo
veslalno moč. Glava je ploščata, nekoliko podobna račjemu kljunu.
Ščuka torej hitro plava; nobena žival ji ne uide, ako se požene
za njo.

O č i ima velike, dobro vidi tudi v večji globini, kamor dospeva
le malo solnčnih žarkov.

Slika 43. Ščuka (‘/ 15  nar. vel.).

V globoko razcepljenem velikem gobcu strči vse polno zob, ki
so posejani v čeljustih in na nebu. Med manjšimi zobmi se nahajajo
nazaj zakrivljeni, veliki in špičasti čelclji. Kar pograbi z njimi, hitro
izgine v nenasitni želodec, in sicer z glavo naprej. Ce ima dosti
hrane, raste jako hitro ter je v par letih nad 1 m  dolga in 15 do
20 kg  težka. Pri pičli hrani se razvija počasi.

Love jo zaradi okusnega mesa ter jo goje tudi v posebnih rib-
njakih, kjer jo hranijo z manj vrednimi ribami.

Da krapi po ribnjakih preveč ne lenarijo ter se preveč ne po-
množe, devajo med nje manjšo ščuko, ki se pa odebeli neizrečeno
hitro.

Ščuka leže tudi obilo iker. Da se pa preveč ne pomnoži, skrbi
sama s tem, da požre večino lastne zalege. Za mnogo takih roparic
je v naših vodah premalo hrane.

Mach  er,  Prirodopis I. 4

50

II. TV evretenčarj i.
d Žuželke.

1. Čebela (die Honigbiene)  je že od davnih časov priljubljena
domača živalca. Živi le v velikih družbah, rojih,  po 10 do 50 tisoč
skupaj, in sicer v posebnih lesenih panjih ali pa v pletenih košnicah.
Le če ji človek ni pripravil stanovanja, se naseli v votlih drevesih
ali v pečinah. V vsaki družbi nahajamo parsto samcev ali trotov,
toda le od spomladi do avgusta. To so nekoliko večje živali (16 mm);
velike oči se jim stikajo sredi glave. Vse druge so po 1 cm  dolge
samice ali delavke.  Toda le naj večja med njimi, kraljica ali
matica,  leže jajca in ima rumene noge. Trda, rožena koža je črna
in porastla z rjavimi dlačicami. Globoke zareze delč telo v tri dele 5

v glavo, oprsje in zadek. Tako za¬
rezane živali imenujemo žuželke
(Kerbtiere, Insekten). Na glavi ima
čebela kratke, členaste tipal-
nice  in na njih vohalne  jamice.
Med velikimi sestavljenimi očmi se
nahaja troje malih pikčastih oči
na čelu. Vzlic temu pa čebela ne
vidi dobro, le s svojimi vohalnimi
jamicami dospe do vonjajočih cvetov.
Zgornja čeljust je jiodobna kleščam,
z njo grize cvetni prah ali pelod,
z njo dela satje, z njo se bojuje
ter nosi razne stvari v stanovanje.
Spodnja ustnica in spodnja čeljust
tvorita cev, ki ima dolg, kosmat
jezik, da z njim liže sladke sokove.
Oprsje  sestavljajo trije ob-
»r zgornja čeljust, r.u  zgornja ustnica, sf,  spodnja ro čki, vsak izmed njih ima par nog.

čeljust s čeljustno pipalko čp, su  spodnja ustnica . . . .

s pipalkama P , j  jezik. Trvi par je obrnjen naprej, drugi

na stran, tretji nazaj. Spretno pleza
z njimi po cvetju. Pri tem se prijemlje ali zasidrava z ostrimi
krempeljci, oprijemlje se pa na gladkih pokončnih listih s prije-
malnimi blazinami (Haftballen), ki jih ima med krempeljci (glej
muho!). Na zadnjih nogah ima trde dlake (ščet), široko ploščato
golenico in jako razširjen gornji nožni člen (košek). S ščetjo zmeta,

Slika 44. Razmaknjena čebelina
usta (pov.).

51

ter tlači v košek pelod,  ki se ji je prijel trebušne strani, ko je
lazila po cvetih. Ko pride domov, ga odstranjuje z gornjo čeljustjo
ter nalaga v posebne stanice. Ako se pomeša z medom, je potem
v hrano čebelam, ali pa mladi
zalegi. Med nabira v cvetnih
medovnikih, ga brani v razšir¬
jenem požiralniku (medeni že¬
lodček) ter ga izpraznjuje potem
v medene stanice kot zalogo za
dolgo zimo.

Medu in peloda je pa v cvetih
le malo. Ako bi morala čebela
plezati od rastline do rastline, bi
se nasitila komaj sama, nikakor
bi pa ne mogla prehraniti števil¬
nega zaroda ali celo nabirati
zimske zaloge. Zato ima krila,
in sicer 2 para kožnatih kril.

Vsak par se drži skupaj na robu.

Čvrste prsne mišice ji pomorejo,
da leta vztrajno in hitro.

Zadek, ki je sestavljen iz obročkov in ki je jako gibljiv, ima pri
delavkah votlo želo.  To je v zvezi z otrovnim mehurčkom. Ako
čebela piči, ostane želo v ranici, ker ima nazaj obrnjene ključice.
čebela pogine vsled tega. Ako te je čebela pičila,
pokladaj na pičeno mesto hladne stvari, n. pr. prst,
mah itd. Najboljši pomoček je pa salmijakovec,
ki se z njim namaže vbodeno mesto. Zelo pa ni
čebeli orožje, da bi se z njim branila. Rabi ga
samo, kadar je razdražena. Ko so stanice napol¬
njene z medom, izpuščajo delavke vanje iz žela ne¬
koliko te za nas otrovne tekočine, preden jih zapro.

Med bi se sicer hitro pokvaril, ako ne bi imel te
primesi. Troti nimajo žela, matično želo se je pa
pretvorilo v leglo.

V temnem stanovanju vodijo čebelo le občutne
tipalnice. Novo stanovanje (duplo, panj, košnico)

očistijo najprej vse nesnage, potem zamažejo skrbno Slika 46. Čebelino

želo (pov.).

(j  votlo želo, m  mišice,
strupni mehurčel
d  strupna žleza.

4 *

Slika 45. Zadnja noga^delavko (pov.).

I odzunaj; II odznotraj.
st  stegno, g  golenica, k  košek, š  ščet, kr  krempeljci.

vse luknje in razpoko s smolo, ki so jo nabrale g  T0t ? o el ° c i„ (p ° T 2iš
po smolastih brstih. Odprta ostane samo letenica. 5 stn ' !)nl me !l urcek >

52

Potem stavijo iz voska  satje. Vosek narejajo čebele iz svoje hrane,
leze jim v podobi malih pločic izmed zadkovih obročkov. Satje visi
navpično od stropa ter nosi dve plasti vodoravnih, pravilnih, šestero-
stranih stanic, ker rabi ravno v takšni obliki najmanj prostora.
Med satjem je samo toliko prostora, kolikor potrebujejo čebele, da
prihajajo k stanicam.

čebele imajo popolno preobrazbo,  kakršno smo že opisali
pri žabah. Medtem ko prinašajo delavke neumorno pelod in med,

leže matica v prazne stanice po-
dolgasta j a j či ca. Iz jajČic se izvali
v treh dneh slepa, breznoga ličinka,
črvič  (Made), ki ga morajo de¬
lavke skrbno pitati, in ki pri obilni
hrani popolnoma doraste v petih
dneh. Delavke pokrijejo zdaj sta-
nico z voščenim pokrovcem, ličinka
se preobrazi v bubo, ta pa v po¬
polno žuželko. Cela preobrazba traja
tri tedne. Mladi troti se odgajajo
v navadnih, nekoliko večjih sta-
nicah, mlade matice pa v j>osebnih
sodčkastih lončkih ob krajeh sa¬
tovja. Nje hranijo delavke jako
skrbno s čistim medom.

Ker leže matica na leto okolo 50.000 jajčic, postane prostor v
panju kmalu pretesen. Ko se je pa razvila prva mlada matica in
začne peti, ostavi stara panj in nekoliko naroda se seli z njo, pravimo,
da čebele roje.  Roj ostane blizu ulnjaka ter sede na kako vejo, kjer
se sprime v kepo. čebelar ga ogrebe potem v nov panj. Če pa ni
zapazil roja, si poiščejo čebele same novo stanovanje v kakem duplu.
Ako je zadosti hrane, rojijo čebele tudi drugič, časih celo tretjič.

Z avgustom preneha rojenje. Trotom, ki nič ne delajo, ampak
' le jedo, ne dajejo delavke več hrane. Vsled tega popolnoma one-
morejo, in čebele jih pomečejo iz panja. Tudi v najhujši zimi je v
panju vsaj -j-10° C. čebele se drže skupaj (zmanjšana površina!)
ter ne otrpnejo. Skozi letenico na dnu panja izhaja tudi le malo
toplote. Brez hrane pa ne morejo ostati vso dolgo zimo. Cvetlice
so poginile, hrane ni dobiti. Za zimo so pa že poprej skrbele ter
napolnile ob dobri paši stanice z medom, ki se z njim pozimi
hranijo. Le če zima dolgo traja, jih mora človek pitati.

Slika 47. Kos čebelinega satja.

d  stanice za delavke, t  za trote, m  za matico.

53

Od čebele imamo ob dobri letini mnogo koristi.  Dober panj
da na leto 15 kg  medu in l ] / 2  kg  voska. Iz medu delajo medico,
z njim poslajajo jedi. Sploh je med jako tečna in zdrava hrana
mladini in odrastlim. Cvetlice dajejo čebeli med in pelod, za uslugo
pa prenaša čebela pelod iz enega cveta na brazdo drugega ter
pospešuje oplojevanje sadnega drevja, jelovine, deteljišč, ajde itd.

Največji Sovražniki čebel so srakoperji in še nekatere druge
ptice. Večina živali se jih boji zaradi žela. Sršeni in ose jim pa
kradejo nanošeni med. Razne plesni (glive) uničijo časih cele ulnjake.

2. Rjavi hrošč (der 31 aikafer).  Vsako četrto spomlad se
pokaže ta škodljivec v taki množini, da ogoli nekatera drevesa, po¬
sebno hraste, popolnoma vsega zelenja. Roženast sklep obdaja vse
telo. Da se pa lahko giblje, je sestavljeno iz posameznih, večalimanj
zase gibljivih obročkov. Telo se deli najprej na tri dele, kakršne
smo že videli pri čebeli.

Na mali glavi  zapazimo par oči, ki so sestavljene iz mnogo¬
številnih, šesterostranih očesc. Tipalniee se končujejo v pahalico, ki
je razcepljena v 6 do 7 lističev. Z njimi tiplje, najbrže tudi voha in
posluša. Z glavo pa tudi rije pod
zemljo. Pri tem delu varuje glavo
čvrsti ščit, ki je na njej, in gibki
in veliki prvi prsni obroček, ovrat¬
nik.  Prvi par nog na ovratniku ima
široke, nazobčane golenice; z njimi
hrošč odriva prst. Zadnja dva obročka
sta zrastla ter nosita spodaj vsak
po en par členastih nog, zgoraj pa
rjava roženasta gornja krila, po¬
krovke, in kožnata prava krila.

Od drugega obročka je videti samo
trioglati ščiteč. Pokrovke yarujejo
kožnata krila in mehki gornji del
zadka, kar je važno zaradi kopanja
pod zemljo. Ker so kožnata krila
daljša, jih mora nagubati, da jih
pokrije s pokrovkami.

Z nogami se giblje le počasi. Da pride laže na visoka drevesa
do hrane, se poslužuje kril. Preden pa vzleti, vzdiguje pokrovke,
skrčuje in razteza zadek ter tako napolnjuje z zrakom duš niče
(Tracheen), ki so po vsem telesu vejnato razdeljene. Nad belimi,

Slika 48. Razstavljeni hrošč (nar. vel.).

k  glava; v  prvi, m  drugi, h  tretji prsni obroček;
Al  zadek.

54

trioglatimi pegami ob strani zadka so odprtine, ki vodijo v dušnice.
Rjavi hrošč je najbolj živahen proti večeru in ponoči. Zjutraj vise
hrošči po listih napol otrpnjeni. Lahko jih tedaj otresaš in pokon-
čavaš, kakor se ti ljubi. Na listu se drži z ostrimi krempeljci svojih
nog in trga s kleščami (gornja čeljust) od lista kos za kosom.

Hrošč živi 45 do 50 dni. Med tem Časom se poda samica tri¬
krat do štirikrat pod zemljo ter leže tam vsega skupaj okoli 80 belih
jajčic, ki so velika kakor konoplja, čez nekoliko tednov izležejo iz
njih črvičasti podjedi, ličinke.  Bele barve so in slepi, saj žive v
tmini pod zemljo. Izprva ne delajo posebne škode, ker se hranijo
s trhlenimi in gnilimi stvarmi. Kmalu pa začno prerivati zemljo na
vse strani in izpodjedati rastlinam korenine, pri čemer si pomagajo

Slika 49. Kako se preobraža rjavi hrošč (nar. vel.).

Zgoraj leteč hrošč; spodaj na levo buba, v sredi ličinka (podjed) in na desno iz  zemlje

prihajajoč hrošč.

s svojimi krepkimi, grizočimi kleščami Treh parov šibkih nožič ne
morejo rabiti za kopanje. Pozimi se zarijejo globočje v zemljo ter
spe, ker bi se v gornji zmrznjeni zemeljski plasti ne mogli niti
gibati niti hraniti. Ker so jako požrešni, rasto hitro, in koža jim
postane pretesna. Tedaj se pa razpoči, in podjed izleze iz nje v novi,
nagubani, prostorni obleki. To se ponavlja večkrat. Proti koncu
tretjega poletja so do 5 cm  dolgi. Zarijejo se sedaj globočje v zemljo
ter se zabubijo. Iz bube prileze čez nekoliko tednov popolen hrošč,
ki si spomladi izvrta in izkoplje pot na dan. Vsa preobrazba traja
torej štiri leta, zato je torej vsako četrto leto vse polno rjavih hroščev.

Hrošči in ličinke so jako škodljivi,  zato jih je treba zatirati
na vso moč. K sreči pomagajo 'Človeku pri tem poslu razne živali,
n. pr. krt, jež, podlasica, netopirji, sove in razne ptice.

55

3. Kapusov belin (dar Kohhvei/Jling).  Skrben kmetovalec ali
vrtnar preiskuje večkrat ohrovt, kolarabe in zelje, če ni na spodnji
strani listov zlatorumenih jajčic kapusovega belina. Ako ne pokonča
te zalege, ki je zavarovana pred dežjem, solncem in pticami, se pri¬
kažejo v 14 dneh rumenozelene gosenice,  ki so-posute s črnimi
pikami. Ker bi podolgasta gosenica ne mogla laziti po spodnji strani
listov s svojimi tremi pari
spredaj nasajenih nog, ji
pomaga pri tem še pet
parov krnastih nožič, ki
so proti koncu zadka. Po¬
žrešna gosenica gloda listje
s svojimi močnimi čeljustmi
(klešče), da se vidijo kmalu
sama rebra. Pri tem pa
hitro raste ter se levi štiri¬
krat. Dorastla gosenica
zleze potem na zidove ali
na drevesa ter se zabubi.

Robata, zelenkasta in črno
pikčasta buba se pritrdi
na te predmete z nekoliko
nitmi, ki se ovijajo okoli

telesa kakor pas. V14 dneh
. , ,. . , . , Slika 50. Kapusov belin (samica),

izleti iz bube popolen

a  gosenica, h  buba.

metulj.  Meseca avgusta

istega leta se pojavi že drugi, številnejši zarod, ki prezimuje kot
buba. Zaradi razplodbe je torej važno, da ne ostajajo bube na rastlini
sami. Metulji srkajo sladke sokove  s svojim dolgim rilčkom, ki
ga zvijajo v zmet, kadar ga ne rabijo. Tako ga
varujejo. Ker so nožiče na. zrastlih obročkih
oprsja jako šibke, potrebuje metulj krila,
da dospe na cvetju do svoje hrane. Pri tem
ga vodijo velike  oči  in dolge, betičaste
tipal niče.  Leta krivuljasto in vegasto, toda
jako vztrajno; težko ga je uloviti. Krila
so bela, le gornji ogli prednjih kril so črni
in pri samici tudi dve lisi. Sedeč drži svoja
krila kvišku. Rumenkastozelena barva na
spodnji strani zadnjih kril ga varuje v tej

Slika 51. Metuljeva
glava (pov.).

a  sestavljeno oko, t  tipalnice,
sp  spodnja čeljust, r rilček.

56

leži pred sovražniki, posebno ponoči. Podoben je namreč zelenemu
listu. Ako ga primes za krila, ti ostanejo v roki prašne luske, dočim
postanejo krila na dotičnem mestu prozorna. Te luske se krijejo
druga drugo kakor opeke na strehi.

Mnogo bub pokonča pozimi mraz, še več pa raznovrstne ptice,
zato je kapusov belin spomladi bolj redek. Šele drugi zarod je časih
tako številen, da uničijo gosenice ves kapus. Ko so opustošile eno
njivo, se selijo na drugo. Tudi belin se seli časih v velikih rojih
celo čez visoke hribe ter se prikaže naenkrat mnogobrojno v krajih,
kjer je bil doslej le redek. Največji njegov sovražnik je žoltonogi
goseničar, ki polaga s svojim leglom jajčica v gosenična telesa. Ta
najezdnik je največji naš pomočnik v boju proti temu škodljivcu. Njegovi
črviči žive v gosenici, ki jo slednjič uničijo ter se potem na mrtvem
truplu zabubijo.

Nič manj škodljiv ni glogov belin  (der BaumvveiCling) z
belimi, črnomrežastimi krili (dušnice). Jajčica leže na gornjo listno
stran sadnega drevja. Gosenice ne dorastejo prvo leto, ampak pre¬
zimijo v skupnem zapredku. Pozimi lahko opaziš te zapredke ter
jih odstraniš in sežgeš. Poprej je bil pri nas silno razširjen, sedaj
je pa nekoliko redkejši. Mnogo je k temu pripomogel človek s
tem, da je obiral njegove zapredke. Prav tako so ga uničile mnogo
ptice, posebno sinice. Najbrže so ga pa največ pokončali prekoristni
najezdniki.

4. Svilni prelec (der Seidenspinner).  Ponočnjak je in belo-
rumene barve. Sploh so lepo pisani metulji samo dnevniki. Koristnejši
je nego čebela, ker nam daje dragoceno svilo. Že davno pred
Kristovim rojstvom so ga gojili na Kitajskem. V Evropo so ga pri¬
nesli šele v 6. stoletju. Seveda so morali z njim dobiti iz Azije tudi
belo murvo, ker je nje listje edina hrana sviloprejčevi gosenici.
Izprva so ga gojili na Grškem, pozneje v Italiji, dandanes je pa
sviloreja najbolj razširjena na južnem Francoskem, kjer podnebje
posebno ugaja svilnemu prelcu. V vlažnem podnebju pokončavajo
razne glive (plesni) njegove gosenice.

Konec junija leže samica 200 do 300 jajčic prosene velikosti.
Metulji imajo sicer krila, vendar ne letajo; tudi ne uživajo nobene
hrane zaradi krnastega rilčka.

V naših krajih murva jako pozno ozeleni, zaradi tega moramo
hraniti jajčica do tega časa na hladnem, ker bi sicer izlezle gosenice
poginile gladu. Mlade gosenice (svilni črvi) so jako požrešne, rasto
hitro in se leve štirikrat. Imajo 16 nog in na koncu telesa pokončen

57

rožiček. V 4 tednih dorastejo, so okoli 6 cm  dolge in belkaste.
Nato si poiščejo pripravnega mesta med vejami ali slamo, ki jim
jo mora pripraviti človek. Tu se zavijejo v gost, podolgast zapredek
(kokon), ki je iz neke tekočine, cedeče se iz ustnih žlez. Ta tekočina
se strdi na zraku. V tem zapredku počiva rjava buba na varnem.

Slika 52. Svilni prelec.

a  metulj, b  jajčica, c gosenica, d  povprečni prerez kokona z bubo.

čez 18 do 20 dni prodre metulj zapredek, ko ga je omehčal z nekim
sokom, ki mu teče iz ust. Metulj je belkast, debelega trupla, s
povprečnimi progami na vegastih krilih. Samec ima močnejše češljaste
tipalnice nego samica.

Ako hočeš dobiti svilo, ne smeš puščati, da bi metulji prodrli
zapredke, temveč jih moraš pomoriti s suho toploto ali z vročo
vodo. Zunanji ovojek zapredka daje takoimenovano kosmato svilo
(Florettseide); srednja plast sestoji iz ene same, do 300 metrov
dolge niti, ki daje najboljšo svilo; notranja, jako zamotana plast,
daje pa svilno vato. Ena sama nit je za navadno rabo pretenka,
sesučemo jih torej in zamotamo po več skupaj. Sirova svila je bela,
svetlo- ali temnorumena. Navadno se pa različno barva. Svilene
tkanine so jako čvrste ter so posebno priljubljene zaradi lepega
svilenega sijaja.

58

5. Hišna muha (die Stubenfliege)  spremlja človeka povsod.
Posebno sitna in nadležna je poleti, ko se pojavlja v veliki množini.
Vsako reč je treba pred njo zapirati in pokrivati, da je ne pone-
snaži. Vobče je podobna čebeli, toda manjša je, sivkaste barve ter
ima le dvoje kril. Drugi par kril je krnast in pretvorjen v betičaste
utripače.

Slika 53. Hišna muha (pov.).

Ker je majhna in lahka, jo nosijo krila hitro. Urno se pa tudi
giblje na svojih dolgih in gibkih nogah. Lazi in leta tudi po stropu
in po gladkem steklu, ker ima med krempeljcema na nogah po dve
lepljivi blazinici, ki se z njima oprijemlje. čim je jed na mizi, že

so muhe zraven. Ali so jih opozorile na
to velike, sestavljene, z rdečim sokom
napolnjene oči, ali so morebiti njih
kratke tipalnice tako občutne, to se še
ni dognalo.

Uživa le tekočo hrano,  in sicer
jo srka s svojim trobastim sesalom.
Sl adkor in druge raztopile stvari raztapl j a
s slino ter jih potem vsrkava. Pičiti pa ne
more s svojim rilčkom ali sesalom.

Muhe se množe hitro.  Samica
polaga 60 do 70 podolgastih jajčic v
grudicah v gnoj, smeti, nesnažne plju¬
valnike itd. Že isti dan izležejo breznoge in slepe ličinke.  S
svojim spredaj zoženim telesom rijejo po gnijočih rastlinskih in
živalskih ostankih. Žro venomer, rasto hitro, in v 14 dneh se pretvorijo

54 '»

Slika 54. in 55.

Sl. 54. noga hišne muhe z leplji¬
vima blazinicama b  (pov.); sl. 55.
trobasto sesalo (pov.).

59

ličinke v ljubo, ki je podobna temnemu sodčku. V tem sodčku po¬
čiva žival nadaljnih 14 dni, potem prileze iz njega muha, prizdignivši
gornji del kakor pokrovec. Ker se rod za rodom hitro množi, ni
čuda, da se pomnože muhe do jeseni tako neznansko.

Sovražnikov  ima muha vse polno. Ptice pevke, v prvi vrsti
lastavice, kuščarice in žabe preže nanje. Mnogo jih obvisi v pajkovih
mrežah. Največ jih pa pokonča jeseni mušja plesen; kar cepajo na
tla, pokrite z belim prahom. Veliko jih pokonča tudi človek. Prezimi
pa le nekoliko samic, ki so se poskrile v zatišje po toplih sobah
ali po hlevih. Ako te zasačiš in pokončaš pozimi, si uničil mnogo-
brojno muh za prihodnje leto.

Varuj se, da ti muha ne sede na odprto rano! Lahko ti jo
zastrupi, ako je prišla ravnokar od mrhovine. Pokrivaj tudi jedi,
da jih muha ne onesnaži. Pomni, da prenašajo muhe razne glivice,
ki jim pravimo bacili ali bakteriji ter širi s tem kužne bolezni, kakor:
kolero, kugo, legar, jetiko itd.

Brez koristi pa muha vender ni. Uničuje gnijoče snovi, ki bi
sicer okuževale zrak, pa tudi marsikatera koristna žival se nasiti z
muhami.

6. Zelena kobilica (die griine Laubheuschrecke).  Ko sušimo
seno, skačejo kobilice na vse strani. Pa težko jih opaziš, kar poizgube
se, ker so zelene
kakor trava. Ko
je spravljeno
seno, se oglašajo
samci v žitu in
grmovju, teroč
prednji krili
drugo ob drugo.

Zadnje noge  so
dolge in močne,
zato dela dolge
skoke. Ker je
telo od strani
stisnjeno, jih
zrak tudi dosti
ne ovira. Ako

hočemo kobilico ujeti, razpne krila  ter odleti okorno in z glasnim
šumom. Prvi par trdih kril (pokrovke) v miru popolnoma pokriva
širša, a zganena prava krila. Hrani  se s travo, z zelišči, listjem, pa

Slika 56. Zelena kobilica.

Z leglom polaga jajčica v zemljo.

60

tudi z malimi žuželkami. Zato ima močne grizoče gornje in dolnje
čeljusti. Pravijo ji tudi konjiček, ker spominja s svojo glavo na
konja ter ima tudi jako dolge tipalnice (vajeti). Samica ima dolgo,
zakrivljeno bodalce, ki z njim polaga nežna jajčica  v zemljo, kjer
so na varnem kraju. Spomladi se izležejo ličinke, ki so že popolnoma
podobne kobilicam. Z njimi skačejo po travi. Kril pa še nimajo in
samice tudi ne bodalca ali legla. Odslej rasto, se večkrat leve ter
dobivajo vedno daljša krila. Sredi meseca julija slečejo zadnji lev in
kobilice so dorastle ter popolnoma razvite, ne da bi se bile poprej
zabubile. Tako preobražanje imenujemo nepopolno.

Šele sedaj lahko, letajo in škripljejo s svojimi krili.

e. Drugi nevretenčarji.

1. Križavec (die Kreuzspinne)  je velik pajk rumenkaste ali
pepelaste barve. Sredi zadka se vidi iz belili peg sestavljeni trojni
križ.  Dobro se skriva  s to obleko med vejevje, debla, kole in
zidove.

Hrani  se večinoma s krilatimi žuželkami. Ker pa sam nima
kril,  ne more za njimi. Zato si napravlja mrežo,  da jih vanjo
lovi. To veliko kolesasto mrežo razpenja navpično popolnoma prosto
med veje in zidove.

Na spodnji strani zadka ima križavec šest p redilnih bra¬
davic,  ki je od njih vsaka prevrtana z neštevilnimi luknjicami
kakor sito. Iz teh luknjic leze lepljiva predilna snov, ki jo izvleče
pajk v nitko s premikanjem. Te nitke se družijo in trdijo na zraku,
tako da nastane močno in čvrsto izpredena nit. Z nogami prileplja
potem tako nit na pripravno mesto, tako da nastaja nepravilen
mnogokotnik, nekak okvir za novo mrežo. Sedaj vleče nit poprek
skozi mnogokotnik in od sredine te niti na vse strani nove niti, da
se vse vidi, kakor prečke na kolesu. Te preplete zopet z leplji¬
vimi lovkami  zavojito naokoli. Tako mrežo zgotovi v eni noči.
Po njej se giblje pajek spretno, ne da bi se zapletel, ker se opri-
jemlje niti s svojimi gladkimi, češljastimi krempeljci.

Ob lepem vremenu ždi skoro 2 cm  dolga samica v mreži in
čaka, da se zaplete vanjo muha ali mušica. Pri vlažnem vremenu
se skrije v zemljo (vremenski prerok). Mnogo manjši samci se redko-
kedaj vidijo v mreži.

61

Glede ustroja telesa se križavec loči od žuželk. Telo se deli
samo v dva dela, v g 1 a v o p r s j e, ki je pokrito s trdo kožo, in v
mehek, napihnjen zadek.  Glavoprsje nosi 4 pare dolgih nog. Med
sprednjima nogama se nahajajo kratke pipalke in kratke, pa krepke
gornje čeljusti, ki se na koncu iz njih poceja strup iz posebne žleze.

e f d

Slika 57. Križavec (1V 2  nar. vel.).

a  mreža s samico, b  oči, c  čeljusti z žlezo, d  noga, e  zadek s predilnimi bradavicami, /spredena nit.

Na svoj plen čaka na mreži, navadno pa kot pravi ropar v skrivišču,
ki je zvezano z mrežo s posebnimi nitmi. Ako veter stresa mrežo,
se pajk zato niti ne meni, kakor hitro se pa ulovi kaka muha v
lepljive lovke, plane takoj nanjo (čutila) ter jo umori s strupenimi
čeljustmi, če takoj ne pogine, jo še omota na mrežo z nekaterimi
nitmi. Hrano zgrize s spodnjimi čeljustmi, navadno pa le izsesava
ujete živali in potem otresa prazne mešine, ki jih vidimo čestokrat
pod tako pajčevino.

62

Izmed vseh čutov je tip najbolj razvit; vzlic osmerim očescem
pa le slabo vidi.

Križavec žre tudi druge žuželke in celo manjše pajke. Zaradi
hude roparske naravi ne morejo križavci živeti zadružno.

Pozno jeseni leže samica rumenkasta jajca ter jih obesi na
varnem mestu v vrečico, ki jo sprede sama.

Spomladi izležejo mladi pajki, ki so podobni starim. Večkrat
se leve, rastejo hitro ter se potem razhajajo, da napravljajo vsak
svojo mrežo.

Križavec ne stori človeku nič žalega, pač mu pa koristi s po-
končavanjem škodljivih žuželk. Sploh se ga pa ljudje boje, a prav
po nepotrebnem.

2. Potočni rak (der FluBkrebs)  je za pedenj dolg in živi po
rekah, potokih in jezerih, kjer se skriva podnevi v luknje, pod
kamenje ali med korenine. Šele ponoči si išče hrane, dasi je dobro
zavarovan proti sovražnikom.  Glava se zliva z oprsjem v
takozvano gl a v oprsje,  ki ga pokriva trda lupina (koš). Od tega

Slika 58. Potočni rak (*/, nar. vel.).

se loči razločno členasti, dolgi zadek (rep). Vsak člen pokriva prav
tako trda lupinica. Varuje ga tudi jasno- ali temnozelena barva,
ki je vedno primerna vodnemu dnu. Rdeče barvilo se pojavlja šele
tedaj, ko smo uničili temnejše z vrelo vodo. Na prsih ima pet parov
nog, ki lazi z njimi počasi naprej, v sili pa tudi nazaj. Členasti,

63

zaraditega jako gibljivi zadek je ploščat in poln čvrstih mišic.
Končava se v pahalčasto, razširjeno plavut, ki jo sestavlja pet pločic.
Ako mu preti nevarnost, udari parkrat z repom naprej ter izgine
vsled odboja bliskoma in ritensko v svojo luknjo. Velike, široke
škarje na prvih nogah so krepko orožje. V nevarnosti mu rabijo
tudi njegova čutila,  predvsem dolge, ščetinaste vnanje in notranje
krajše tipalnice,  ki so razcepljene v dve nitki. S sestavljenimi,
nasajenimi očmi  pregleda rak obsežno okrožje, ker jih lahko obrača
sempatja. Zašiljeni trn na sprednjem koncu koša varuje te oči, ki
jih rak lahko potegne tudi nazaj v posebno glohelico.

Ponoči zapušča rak svoje skrivišče ter si išče hrane.  Jako
je požrešen in prav nič izbirčen. Žre male živali, vodne rastline
in tudi mrhovino. S škarjami ali kleščami prvih nog zgrabi in
razkosa hrano, v usta jo pa nosi z manjšimi škarjami naslednjih
dveh parov nog. Okoli ust ima tri pare čeljusti in tri pare
čeljustnih nožič s kratkimi pipalkami. Ker mu rep služi le za
gibanje, se nahajajo vsi prebavni organi v prsni votlini, kakor
pri ribah.

Rak diha s škrgami, ker živi navadno le v vodi. Nahajajo se
dobro zavarovane kot sivkaste, vej nate nitke na obeli straneh glavo-
prsja pod košem. Redno prihaja voda spredaj v škržno votlino,
zlasti, ker se razni privezki na čeljustnih nožicah vedno gibljejo.
Tako zavarovane škrge se tudi ne osuše hitro, rak torej lahko živi
dalj časa zunaj vode. Precej velika jajca  nosi samica preko zime
do spomladi prilepljena na varnem mestu, na plavutnih nožicah
pod repom. Mladi rakci prilezejo na dan meseca junija. Počasi lazijo
okoli samice. Kakorhitro jih pa kaj prestraši, zbeže pod materin
rep in ta jih odnese v luknjo. Rak s tem najbolj varuje svoj zarod
pred raznimi sovražniki,  n. pr. pred vidro, vodno podgano, ostrižem.
Najnevarnejša mu je pa jegulja, ki stare s svojim močnim zobovjem
tudi najtrdnejši rakov, oklep. Sploh jegulje popolnoma uničijo rake
tam, kjer žive skupaj. Rak raste, dasi počasi; oklep mu postane
tesen. Sleče ga jeseni. Taka levitev se sicer vrši hitro, pa je gotovo
jako težavna, ker rak večkrat pri tem izgubi kako tipalnico ali
škarje. Izgubljeni udje narasto nanovo, toda so vedno manjši. Pred
levitvijo postane meso žilavo in raztezno, posebno v Škarjah. V želodcu
pa nahajamo apnena, grahu podobna zrna (račje oči), ki z njimi
po levu utrdi kožo. Olevljen rak (mekuž) se skrbno skriva po luknjah,
ker nima trdnega oklepa, da bi bil varen pred ostrim zobovjem
številnih sovražnikov.

64

Ribiči jim nastavljajo vrše, za vado rabijo slano ribo ali pa
mrhovino. Posebno okusni so raki od maja do avgusta. Razpošiljajo
se v košarah med zelenimi koprivami.

V vseh naših večjih vodah so poginili raki od leta 1880. na
neki kužni bolezni.

3. Deževnik (der Regenwurm)  se prikaže le ponoči ali po
dežju izpod zemlje ter lazi po potih. Njegovo telo je mehko, golo
in vedno sluzavo.  Zato živi samo na vlažnih krajih  v zemlji
in pod kamenjem. V njegovem telesu se preliva rožnordeča tekočina
(kri). Zaradi tega je prav take barve tudi tenka kožica, ki deževnik
skozi njo sprejema zrak (dihanje). Ker ima valjasto, spredaj
zašiljeno  telo, lahko rije po zemlji ter dela hodnike. Za pedenj
je dolg, debel pa kakor peresna cevka.

Slika 59. Deževnik. c

a  v naravni velikosti, b  glava od spredaj, c  glava od strani, d  nekoliko obročkov, vsak s štirimi
pari ščetin; (6, c, d  pov.).

Sprednji del telesa razteza, zadnji del krči in vlači za seboj.
Tako se giblje naprej  še precej urno. To raztezanje in krčenje
je pa le mogoče, ker je truplo sestavljeno iz 80 do 120 obročkov.
Olajšujejo mu gibanje tudi kratke ščetinice, ki jih premika kot noge;
po osem jih je na vsakem obročku.

Svoje hodnike koplje  v zrahljani zemlji tako, da rije z za¬
šiljeno glavo kakor s klinom naprej, ščetinice mu pa rabijo v oporo.
Občutljiva krpica nad usti je pri tem delu njegovo tipalo. V stlačeni
zemlji se pregrize  dalje. Žre namreč prst, ki gre potem skozi
črevo ter jo zopet zapušča za seboj. S tem rahlja trdo zemljo ter
koristi mnogo rastlinam in kmetovalcu.

Deževnik požira prst in gnijoče rastlinske in živalske ostanke,
ki se nahajajo v njej. Perje, slamo in trščice poteza v zemljo in jih
uživa, ko strohne ali zgnijo.

G5 —

Daši nima oči,  vender je proti luči občutljiv ter beži pred
njo. Ako kopljemo in brskamo po zemlji, začuti  deževnik to takoj
in beži v svoje hodnike. To ga tudi varuje nekoliko pred mnogo¬
številnimi sovražniki.  Krt, jež, razne ptice, posebno kure in vrane,
žabe, ribe in celo hrošči (krešiči) ga radi jedo. Pozimi bi težko ril
skozi zamrznjeno zemljo, zaraditega se zarije globočje in spi.

V sprednji tretjini telesa so nekateri obročki debelejši in širši
in delajo takozvani pas.  Tu se razvijajo jajčica. Za kmetovalca je
deževnik jako koristen,  ker rahlja prst. Rastlinske korenine laže
segajo in rasto v zemljo, mineralne snovi se laže razkrajajo, ker
pride zrak do njih ter prihajajo prej rastlinam v prid. Sploh je
rodovitna črnica največ deževnikovo delo.

Nekoliko škode pa vender napravlja, ker poškoduje tanke kore¬
ninice. Zato ga moramo odpraviti iz cvetličnih loncev, ker bi sicer
začele cvetlice hirati.

4. Vrtni polž (die Weinbergschnecke)  prebiva najrajši po
osojinah, vrtovih, vinogradih in gozdih. Ker ima mokro, s lužno
telo,  lazi okoli le zvečer ali po dežju. Podnevi in ob suhem vre¬
menu se pa skrije v zemljo ter tiči v svoji zaokroženi lupini (hiši),
ki raste z njim vred, da mu zrak in solnce ne usušita telesa.
Proti prevelikemu
izhlapevanju ga
varuje tudi lep¬
ljiva sluz.  Ru-
menkastorjava,
rjasto pasasta
hiša  je pravza¬
prav vedno širša
cev, ki je pa pol- ^
žasto zavita in ima Slika 60. Vrtni polž brez hiše (‘/ 2  nar. vel.).

Široko, okroglo ^  Grobova vreča, li  plašč, ki izločuje apnenasto hišico, a  dušik,

b  danka, c  ustna votlina.

ustje. Ako leze

polž po tleh, vidimo njegovo mesnato nogo,  ki je dolga do 9 cm.
Ta vedno izločuje sluz, ki veže tudi pesek, ako se giblje polž preko
njega, ker sicer bi ne prišel dalje. Glava se le malo loči od telesa.
Na njej ima štiri tipalnice. Zgoraj na nogi je apnena hiša ali lupina,
v njej pa vreča z vsem drobom.  Ob ustju hiše se prikaže rumeni
rob plašča,  ki izločuje hišo, ob desni strani pa mala luknjica, ki
vodi v pljuča.  Skozi to luknjico sprejema kisik in oddaja ogljikovo
kislino. Apnenec dobiva polž s hrano, ali pa na zidovih. Kjer ni

Mac h er, Prirodopis I.

b

66

apnenca, tam tudi polž ne more živeti ter si napraviti trde lupine,
ki ga varuje izhlapevanja in brani vsaj deloma številnih sovražnikov,
prežečih na njegovo mehko meso. Saj uiti jim ne more. PIrani  se
z raznimi rastlinami, posebno ljubi sočna zelišča. Ker je teh povsod
dosti, se lahko nasiti, dasi lazi počasi.  Zelišča išče ponoči s
svojimi tipalnicami;  na koncu dveh daljših tipalnic sede oči.
Kakor hitro se polža dotakneš, potegne votle tipalnice vase, kmalu
jih pa zopet iztegne ter previdno tiplje naokoli. S svojim hrapavim,
dolgim jezikom struži hrano ter dela posebno vrtnarjem dosti pre¬
glavice, zlasti ako se je silno razmnožil. Ne loti se pa dlakavih,
grenkih, strupenih in močno dišečih rastlin. Posebno požrešen je na
spomlad, ko se prehudi iz zimskega spanja. Zatreš ga lahko, ako
potresaš gredice z živim apnom ali s pezdirjem.

Na zimo  se zarije v zemljo ter zapre ustje z apnenim pokrovcem.
Tačas ga ljudje izkopavajo in jedo. V južni Nemčiji rede polže na
debelo in jih prinašajo na trg. Poleti leže polž 30 do 40 precej
velikih, belih jajec v jamico, ki si jo izgrebe s svojo nogo. Jajca
pokrije potem s prstjo. Mladi polži so starim popolnoma podobni
ter imajo že apneno hišico.

•5— !«—S-

B. Rastline

a. Prostolistnice.

i

1. Grah (die Erbse).  Že Rimljani so gojili to važno sočivnico,
ki so jo dobili najbrže iz Orienta.

Vejnato, votlo in 1 do 2 m visoko steblo  je tako šibko, da se
ne more samo zdržavati pokončno, kaj šele nositi številne plodove.
Zatorej mu naprav¬
ljamo, ali si išče
sam opore (palice,
veje, kvišku rastoče
rastline), da pleza
više ter da prihajajo
njegovi petero- ali
šesteropernati listi
na s v e 11 o b o. V to
mu rabijo rogovi¬
laste ročice ali
vitice  (vilice,

Ranken), ki so na¬
stale iz stranskih
listkov ali iz konč¬
nega listka. Te ro¬
čice se vijejo na
desno in se odvra¬
čajo od solnca,
torej obračajo proti
oporam. Čim se do¬
taknejo opore, se
ovijejo že v par urah

okoli nie Ročica do- 1  cve ^ a  vejica; 2  dva cveta; 3  jadro, krili in ladjica; 4  pestič s
, . prašniki; 5 podolžno prerezan pestič; 6’ loputa s semeni; 7 povprečno

biva potom mod prerezan strok.

68

oporo in steblom obliko zavojnice, se torej krči in poteza steblo bliže
opori. Zaradi zavite oblike je ta vez prožna, veter je ne odtrga tako
lahko. Ročice pa se polagoma očvrste in slednjič olesene. Od mnogo¬
številnih ročic se posuše one, ki niso dosegle nikake podpore. Na
dnu vsakega lista vidimo dva velika prilistka.  Izprva stojita po¬
končno ter varujeta mlade liste, veje in cvete.

Cvet  je nekoliko podoben metulju (družina metuljnic). Čaša
ima pet rogljev, nastala je torej iz peterih zrastlili listkov. Venec
sestavlja pet belili, glede oblike različnih listov. Pokončni gornji list
se imenuje jadro  (Fahne); dva manjša stranska lista, krili  (Fliigel),
in dva spodnja sta zrastla ter tvorita ladjico  (Schiffchen). V njej
se nahaja 10 prašnikov ter en pestič s podolgasto plodnico  in
precej podaljšanim vratom,  ki so varni pred žuželkami in dežjem.
9 prašnikov je s prašnimi nitmi zrastlih v zgoraj odprto cev ali
nožnico, ki obdaja plodnico, deseti prosti prašnik pa zapira zev med
zrastlimi prašniki. Me d ovni  ki  se nahajajo na dnu cevi. Ta ustroj
cveta je v tesni zvezi z opraševanjem. Bela barva, posebno veli¬
kega jadra, opozarja že oddaleč žuželke nase. Ako sede večja žuželka
na krili ter sili z glavo do medovnikov, se nagneta navzdol ter
pritisneta na ladjico, ki se prav tako porniče navzdol. Pri tem se
prikaže iz ladjice navzgor zakrivljeni vrat, ki ima na notranji strani
kocinasto brazdo.  Trebušna stran žuželke pride sedaj v dotiko
s to brazdo in s cvetnim prahom ali pelodom, ki visi na njej.
Prašnice  se namreč odpro, preden se razvije cvet. Ker so pa
prašne niti zrastle ter tiče v stisnjenem kljunčku ladjice, se drže
prašnice tesno vratu in brazde in pelod mora ostati na kocinicah.
če je bila žuželka že v grahovem cvetu, nosi s seboj pelod na tre¬
buhu. V drugem istovrstnem cvetu ostane pelod na brazdi, in
o p r a š e n j e je izvršeno.

Če bi bili vsi prašniki zrastli, bi žuželka ne mogla do medov¬
nikov. En prašnik je prost in ima na dnu z desne in leve dve
luknjici, ki vodita do medu.

Zrastli prašni listi  drže vse to skupaj. Ako razcepiš čašo,
vise venčni listi na vse strani, in vse oprašbene priprave so uničene.

Plod nastane iz plodnice vsled oprašenja. Brez oprašenja ni plodu.
Plodnica sestaja iz dolgega lista, ki je zganen ob glavni žili in zrastel
z robovoma. Na tem zrastlem robu (šiv, Nalit) sede obla semena.
Tak plod imenujemo strok. Ko dozori, se razcepi ob šivu in ob glavni
žili v dve loputi, in seme izpade. Plod visi na dolgem peclju ter je
tako zavarovan pred poljskimi mišimi, katerim gre jako v slast.

69

Od cukrastega graha se uživa tudi stročje, dokler je zeleno.
Grah se uživa zelen in zrel in je jako hraniv, pa nekoliko težko
prebavljiv. Najbolj mu ugaja apnena zemlja. Najhujši njegov sovražnik
je graharjeva ličinka.

2. Navadni fižol (die gemeine Bohne).  Ako denemo fižol ne¬
koliko časa v vodo, da se napne, ter mu potem odlupimo semensko
kožo  (Samenhaut), dobimo semensko jedro  (Samenkern).
Glavni del jedra zavzemata pri fižolu dva velika, mesnata klična
lista ali kalici  (Keimblatter;
sl. 62., 1C X ,  C 2 ).  Med njima je
osnova poznejše rastline, majhno
ukrivljeno telesce, takozvani
kalček  (Keimling, sl. 62, Ilc).

Njegov podaljšek, ki leži pod
kalicama, se imenuje k or eni-
čica  (Wiirzelchen; la),  na¬
sprotni, nad kalicama ležeči ko¬
nec pa brstič  (Knospchen; lb).

V zemlji se koreničica po¬
daljša, raste navzdol ter se raz¬
vije v korenino (sl.62., 3a). Iz na¬
vzgor rastočega brstiča nastane
deblo ali steblo (Stamm, Stengel),
ki poganja potem prave liste
(5 rfj, <Aj).

Seme kali le v vlažni zemlji.

Ako bi imelo seme samo zadosti
vode za kalenje, bi pozeblo  v
shrambah v mrzli zimi ter bi
ne bilo več kaljivo.

Najprej se v zemlji prikaže
iz semena koreničica, ki se raz¬
vije v korenino ter požene koreninice. Ta zasidra  rastlino, preden
prileze iz zemlje. Korenina pa dovaja vodo in v njej raztop¬
ljene hranive snovi,  mora se torej razviti prej nego rastlina.

Da se nežni brstič ne pokvari, se prerije fižol z ukrivljenim
steblom  na dan (slika 62., 3., 4.).

Kalček je vedno večji, pa si ne more še pripravljati potrebne
hrane. Za prvi razvitek ima potrebno snov nakopičeno v kalicah,
ki se pozneje usuše in odpadejo.

1  obe semenski polovici, namreč kalici C y  C 2 ;
k  kalček; b  brstič; d, d 2  prva dva mladična lista.

2  kaleče seme; a  glavna korenina, ki se snuje iz
koreničice. 3  kaleče seme brez ene kalice; a  glavna,
a x  prva stranska korenina. 4  kal z nerazvitima
mladičnima listoma d 2 ); a  glavna korenina,

stranske korenine, b  steblo. 5 kal z razvitima
mladičnima listoma (d x  d 2 )\ e  vršni brst.

70

Seme  je tedaj s semensko kožo zavarovana rastlinica, ki ima
prvo potrebno hrano za razvitek. Nekatere fižolove vrste imajo kratka
in čvrsta stebla, ki se sama drže kvišku. Drugim pa moramo dati
opore, okoli katerih se neprestano ovija konec stebla, Pri tem plezanju
podpirajo steblo kratke dlačice, ki je z njimi posuto.

Na ovijajočem steblu je le malo listov, torej ti ne ovirajo mnogo
ovijanja.

Vsak list  je sestavljen iz treh jajčastih listkov. Ti stoje po¬
dnevi skoraj vodoravno,  ponoči pa vise navzdol.  Skozi liste
izhlapeva voda. čim več je izhlapi, tem več je sprejemajo korenine
in z njo sprejemajo tudi večjo množino hrane. Vodoravne liste bi
pa ponoči pokrila rosa ter ovirala hlapenje. Itastlina bi dobivala
torej manj hrane.

če so pa solnčni žarki pretopli ali če solnce sije predolgo (poleti),
se časih dogodi, da izgubi rastlina s hlapenjem več vode, nego jo more
dovajati korenina; rastlina bi zvenela. Sedaj pa obrača listne ploskve

tako, da jih solnčni
žarki obsevajo jako po¬
ševno. (Zakaj no greje
solnce pozimi ?) Vsled
tega se vrši hlapenje
počasi. Ustroj cveta
in ploda je bistveno
isti kakor pri graliu,
kjer smo ga opisali
natančneje.

3. Šipek ali divja
roža (die Hundsrose)
raste kraj gozdov in
potov, v mejah in ob
plotovih. Mladi po¬
ganjki rasto pokončno.
Ko olesene, se nagnejo
k zemjji. Drugo leto
poženo iz njih kratke
veje s cveti in dolge
pokončne šibe. Te zopet
olesene in poležejo. Ker se to redoma ponavlja, nastane v par letih
nepredirna živa meja,  ki je polna strčečih bodic (Stachel). Trni
so kratke in špičaste vejice, bodice so izrastki iz kože. S svojimi

Slika fJ3. Šipok.

1  cvetoča vejica; 2  podolžno prerezan cvet; 3  šipkova jagoda;
4  orešek; 5 podolžno prerezan orešek; 6  diagram.

71

ostrimi, kljukasto zavitimi bodicami varuje šipek svoje liste in šibe
pred pasočo se živino. Oleseneli deli nimajo več bodic, ampak le trdo
in suho lubje.

Ob dolgi srednji žili lista  stoje na desni in levi po 2 do 3
listki, na koncu pa en sam list. Takemu listu pravimo, da je liho-
pernat  (unpaarig gefiedert). Listki so okrogli in napiljeni, spodaj
sta dva s pecljem zrastla, suličasta prilistka. Na mladih poganjkih
dobro vidimo, kako obdajata in varujeta prilistka starejšega že raz¬
vitega lista naslednji list, ki ima skupaj zložene listke.

V cvetu  imamo zopet isti ustroj kot pri hruški: Pet časnih
listov, pet venčnih listov, mnogo prašnikov. V vrčastem cvetišču je
pa mnogo pestičev z dolgimi vratovi, tako da mole brazde iz vrča.

Medovnikov nima, pač pa je za žuželke mnogo peloda, ki ga iste
raznašajo in raztresajo na brazde istovrstnih cvetov. Ponoči zapira
cvet ter varuje s tem svoje prašnike pred dežjem in roso. Živordeči
plodovi vabijo ptice, ki se z njim hranijo. Prebavljajo le mesnato
cvetišče, ne pa dlakavih, trdoluščinastih oreškov. Z odpadki prihaja
seme v zemljo in kali. Ptice torej razširjajo to rastlino nadaleč.
Vrčasto cvetišče se uživa vkuhano.

Na šipkove šibe  cepijo polnocvetne vrtnice.  Na njih lahko opa¬
zujemo, kako prehajajo prašniki v venčne liste. Ti diše prijetno, in iz
njih dobivajo na južni strani Balkana (v Rumeliji) dragoceno rožno
olje.  Za liter rožnega olja je treba 2000 do 5000 kg  venčnih listov.

4. češnja (der Kirschhaum)  raste divja posamezno po hribih
in cvete v aprilu in maju. Divja drobnica  rodi majhne in grenke
plodove. S cepljenjem in presajanjem  smo pa dosegli mnoge
zvrsti z velikimi in okusnimi plodovi. Deblo pokriva sivorjavkasto
gladko lubje, ki se lušči listasto naokoli, ker se namreč drevo debeli
ter postaja lubje pretesno.

časih nastajajo zavoljo tega na deblu podolžne razpoke, ki
sezajo’ globoko. Da ne škodujejo drevesu, izločuje deblo lepljivo
tekočino, češnjevo smolo,  in jih zamaže z njo.

Na vejah opazujemo popke; luskasti listi jih varujejo, da ne
pozehejo, ali da se ne posuše.

Nežni, mladi listi so podolžno nabrani, z lepljivo smolo so pre¬
vlečeni in stoje pokončno. S tem se zmanjšuje hlapenje  in
listi ne ovenč. Nabrani listi imajo namreč manjšo površino, torej
manj izhlapevajo, lepljiva prevlaka pa sploh zadržuje hlapenje (kavčukov
plašč). Solnce pripeka ob opoldanskih urah najhuje. Na pokončne
liste padajo žarki ob tem času jako poševno, skoraj vzporedno z

72

njimi. Ne ogrevajo torej listov dovolj, in ti potem manj izhlapevajo.
Dorastli listi  imajo jajčasto, napiljeno ploskev, dolge peclje in
na njih dve rdeči žlezi.

Zaradi dolgega peclja se listi vzdigujejo, povešajo, sučejo in
obračajo, kakor zahteva to solnčna razsvetljava,  ki je v zvezi
s hlapenjem in to zopet v zvezi z dovajanjem hrane (glej fižol!).

Ako piha ve¬
ter,  se obra¬
čajo po njem
kakor zastave.
Zatorej jih ne
pokvari naj¬
hujši veter. Pri
velikem nalivu
vise listi po¬
ševno navzdol,
kar jih zopet
varuje po¬
škodbe. Žile
ali rebra  v
ploskvi pa da¬
jejo listu po¬
trebno trdnost
in čvrstost.
(Šibice pri dež¬
niku !)

Ako pogle¬
damo ob dežju
češnjo s po¬
ševno navzdol
in na zunaj
visečimi listi
oddaleč, se vidi
kakor z opeko

krita streha,  samo da so tukaj presledki med posameznimi listi.
Od gornjih listov se odteka voda na dolnje, ki stoje vedno bolj
oddaljeni od debla. Na kraju piramidastega vrha pa teče kakor od
strehe. Tu je v zemlji največ finih koreninic in korenskih kosmatin,
ki srkajo vodo. Ako stopiš v dežju pod češnjo, imaš najboljše za¬
vetje tik debla.

Slika 64. češnja.

/ cvetoča vejica (pom.); 2  list; 3 « do / luske in listki cvetnega brsta;
4  in 5 podolžno prerezana cveta brez venčnih listov (pov.); G  plod.

73

Beli, dolgopecljati cveti  izvirajo po 2 do 4 iz ene točke na
koncu kratke vejice. Več cvetov skupaj tvori razcvetje  (Bliiten-
stand) in to razcvetje imenujemo kobul  (Dolde; glej korenje!).

Med našimi sadnimi drevesi je češnja skoraj prva v cvetju.
Mnogobrojni, snežnobeli, vonjajoči cveti privabljajo cele roje žuželk,
ki iščejo medu in izvršujejo opraševanje.

V podolžnem prerezu cveta  opazimo, da je cvetni pecelj
pretvorjen v zvonasto vglobljeno cvetišče, ki nosi na robu pet malih
časnih listov, pet belih venčnih listov in do 20 prašnikov. Na dnu
izdolbenega cvetišča se pa nahaja prost pestič s plodnico, z vratom
in brazdo. Iz dozorele plodnice nastane plod,  ki ima zunaj kožnato,
v sredi mesnato in znotraj kakor kamen trdo osemenje.  (Glej
str. 69 kaleči fižol.) Sredi njega je eno samo seme. Tak plod ime¬
nujemo koščičast plod  (Steinfrucht; koščičasto sadje).

Ptice (škorec, dlesk, drozgi) zobljejo češnje, posebno češnje
drobnice in raznašajo koščice. Lotijo se le zrelih češenj, ki jih vabijo s
svojo živordečo barvo.

Nezrele češnje so kisle
in trde ter nimajo ka-
ljivega semena.

Plemenite češnje
pa sadi, presaja in cepi
človek zaradi okusnih
plodov.

5. Hruška (der
Birnhaum).  Divja hru-
•ška ali drobnica raste
posamezno po gozdih
ter rodi le droben in
kisel sad. V stoletjih
jo je pa človek tako
oplemenil, da rodi
sedaj mesnate, sočne
in sladke plodove.

Divja hruška je

Dolila bodečih trnov.  1  cvel0 ^ a  veja; 2  podolžno prerezan cvet; 3  podolžno prerezan
* _ plod; 4  diagram,

Ti jo varujejo pred

govedom, čim pa doraste toliko visoko, da govedo ne more več
doseči njenih vej, izginejo trni. Cepljenka nima trnov, varuje jo
človek z ograjo. Na vejah opazujemo dvovrstne popke: kratke,

Slika 65. Hruška.

74

špičaste listne popke  in velike, debele cvetne popke.  Že jeseni
so popki tu. Ene in druge pa pokrivajo večredni, s smolnato tvarino
zlepljeni luskolisti. Med njimi se nahajajo mladice, t. j. nerazvite
vejice z listi (listni popki), ali vejice z listi in cveti (cvetni popki).

Pa ne le zlepljeni luskolisti, tudi goste, svilene dlačice jih varu¬
jejo mraza in vlage, ki bi pozimi v popku zmrznila in nežno mladico
pokvarila. Iz listnih popkov se razvijajo pokončni listi,  ki so zviti
proti glavni žili (glej češnjo!) Hlapenje se vrši posebno na spodnji
strani lista skozi listne reže  (Spaltoffnungen). To stran pokrivajo
v nežni mladosti dlačice, ki varujejo list, da ne ovene. Tudi dva
mala prilistka  (Nebenblattchen) ga varujeta v tej dobi. Dlačice
in prilistki odpadejo pozneje.

Dolgi pecelj je za list prav tako važen, kakor smo omenili pri
češnji.

Goste kitice belih, vonjajočih cvetov  vabijo žuželke v polne
medovnike. Brez teh žuželk bi hruška nikdar ne rodila. Cveti spomi¬
njajo na češnjeve cvete, le da zraste plodnica, ki noši pet vratov,
z izdolbenim cvetiščem.

Plod nastane iz plodnice in iz cvetišča.  Plodnica se
pretvarja v luščinasto peščišče (pečkato sadje), ki ima pet predalov,
v vsakem po dve semeni. Omesenelo cvetišče, ki obdaja slednjič
plodnico popolnoma, nosi na vrhu posušeno čašo, muho.

Nezrele hruške so zelene, kisle in trpke. Živorumena ali rdečkasta
barva sama opozarja, kdaj je plod dozorel ter kdaj ima kaljiva semena.

Velik sovražnik hruškam in sadnemu drevju sploh je zajec
(glej str. 14). Pa tudi miši, hrošči in njih ličinke mnogo škodujejo.
Gosenice glogovega belina, pedica, prsteničarja, gobovca, zavijača itd.
oglodajo časih liste in cvete do golega ali pa razjedajo plodove.
Kazen njih se nasele na listih in plodovih še razne glive.

6. Repa (der Riibenkohl).  To prvotno v zmerni Evropi divjo
rastlino sejejo zavoljo oljnatega semena, bolj pogostoma pa zavoljo
užitne, mesnate korenine. Seveda je moral človek to koristno sočiv-
nico šele vzgojiti ter jo poplemeniti.  Izprva je bila korenina
drobna, vretenasta. Ako je hotel dobiti debelo in sočno korenino,
je izbral med repo take rastline, ki so imele najdebelejšo korenino.
Iz semena teh odbranih komadov je dobil drugo leto v dobri, ple¬
vela prosti zemlji, večinoma rastline z debelejšo korenino. Zopet je
izbral za seme najboljše med njimi. Tako je postopal leto za letom
in je slednjič dobil mesnato in okusno korenino, kakršno ima dan¬
danes bela repa.

75

Tako je vzgojil in vzgaja človek še dandanes tudi razne zvrsti
drugih koristnih rastlin. Posebno se mu je to posrečilo pri številnih
kapusovih zvrsteh.

Repo sejemo poleti. Jeseni vidimo debele, mesnate korenine, ki
gledajo napol iz zemlje. Stebla ni videti. Listov je mnogo, a vsi
leže pri tleh in tvorijo takozvano listno rožico  (Blattrosette).
Takih listov sneg pozimi ne pokvari. Spomladi raste repa dalje ter
požene do meter visoko, bolj ali manj vejnato steblo.

Spodnji listi  so veliki, pernati in zeleni, gornji pa vedno
manjši in celorobi. Solnce obseva lahko torej tudi niže stoječe liste.
Gornji listi so tudi sli vas ti, to je, pokriva jih neka voščena snov
sinje barve. Ako dežuje, se odteka voda z vrhnih slivastili listov
takoj na nižje v smeri proti steblu, ker stoje vsi listi poševuo kvišku
ter so bolj ali manj
žlebasti. Vsa voda
se steka torej proti
sredini, in tam se
nahajajo tudi kore¬
ninice, kijih poganja
re pasta srčna
korenina.  Tu je
torej stvar na¬
sprotna, kakor smo
jo omenili pri češnji.

Spomladi se
razvijejo številni
rumeni cveti.  Da
ne ostanejo neka¬
teri v senci, se po¬
daljšajo peclji sta¬
rejših cvetov tako,
da so vedno vsi cveti
v isti višini. Tako raz- Slika <l6, Repa '

... * 1  koronina (pom.); 2  list; 3  cvetoča vejica; 4, 5  cveta; 6  venčni list;

cvetje ime HUJ em O 7 pra g n |j c | s  pestičem (pov.); S  prašnik (po v.); 9  brazda (pov.);
ČeŠ ul j O (Dolden- 10  lusk (pom.); 11  odprti zgornji del luska s semeni in s posredno
. i N  A. . . mreno; 12  povprečno prerezan lusk; i3  oluščeno seme (pov.); 14  ka-

traube). štiri po- leča rastlinica.

končni čašni listi

se menjavajo s štirimi venčnimi listi  ter stoje navzkrižno
(križnice). Prašnikov  je šest, štirje daljši in dva krajša. Podolgasta
plodni  ca  se končava v glavičasto brazdo. Številni  (glej korenje!)

76

rumeni in vonjajoči cveti vabijo že oddaleč razne žuželke, po¬
sebno čebele. Razen peloda je za živali mnogo medu v medovnikih
na dnu prašnikov. Pri tem pa izvršujejo medsebojno opraševanje, ker
morajo z rilčkom mimo prašnikov in brazde.

Plod  sestoji iz dveh zrastlih listov. Šiva (glej sliko 66., 11, 12)
pa veže posrednja mrena, ki se na njej nahaja seme. Imenujemo ga
lusk  (Schote). če bi seme kalilo v osemenju  (Fruchtschale) kakor
n. pr. lešnik, bi poginile številne rastlinice zaradi pomanjkanja pro¬
stora, svetlobe in hrane. Zatorej se zrel lusk razpoči od spodaj
navzgor in veter lahko otresa seme z mrene. Ako hočemo dobiti
seme, moramo repo spraviti preden dozori popolnoma.

Repa je torej dvoletna rastlina. Sejejo pa tudi enoletno zvrst,
ki cvete potem meseca julija. Po nekaterih krajih sejejo zaradi olj¬
natega semena repico  (der Riibenraps), ki ima vretenasto korenino.

7. Lan (der Lein  oder Flachs). 1 / t  m
visoka, slaba stebla nosijo ozke liste. Zaradi
njih prihaja solnce vender lahko do stebel,
dasi sejemo lan gosto. Cveti  imajo pet
čašnih listov, prav toliko višnjevo modrih
venčnih listov in prašnikov ter en pestič s
peterimi vratovi (peteroštevni cveti). Plod
je otla glavica.

Rjavkasto malo seme daje mnogo mast¬
nega olja, ki rabi posebno mizarjem in
barvarjem, ker se hitro suši na zraku. Rabi
tudi v začimbo jedilom. Z oljnimi tropi¬
nami pitamo govedo. Namočeno seme je
lepljivo. Vsejani lan se zlepi v vlažni zemlji
s prstjo, ne raznašajo ga torej mravlje in
druge živali.

Ze mumije starih Egipčanov so zavite
v platno. Stari Grki in Rimljani že so sejali
lan. V srednjem veku so že izdelavah platno
v Nemčiji. Dandanes se pečajo s tem naj¬
bolj na češkem in Moravskem.

Pod vrlino kožo nahajamo v steblu
dolga, čvrsta vlakna, predivo.

Kmet seje lan jeseni ali spomladi v globoko prerahljano zemljo
tor ga izruje preden dozori. Nato ga poveže v snopiče, nekoliko osuši.
Kos njive pusti za seme. Ko mu je osmukal glavice na grebenu,

77

ga razgrne in godi po senožetih, da začne trohneti gornja skorja. Godni
lan se osuši v posebnih sušilnicah in se potem otare. Krhka skorja
stebelca se pri tem odliči v malih iglicah (pezdir) od vlaken. Nato se lan
na otresovalnici otresa in omika. Tako dobimo čista, dolga vlakna,
predivo. To predejo v prejo, ki tko iz nje platno za vsakovrstno porabo.

8. Kalužnica (die Sumpfdotterblume)  raste povsod po vlažnih
travnikih in oh potokih ter cvete spomladi. Navadno je le sama,
ker druge rastline ne ljubijo preobile vlage.

Njene korenine leže plitko, ker ji ni treba iskati vlage globoko
v zemlji. Da se bolje usidra v mehkem svetu, pošilja od svoje kore¬
nike daleč naokoli konopčaste korenine.

Ni se ji treba
bati, da bi vsled
prevelikega hlapenja
ovenela, zato ni proti
njemu zavarovana;
vsi deli so gladki,
vsi mesnati in sočni.

Veliki ledvičasti
spodnji listi  imajo
najdaljše, gornji naj¬
krajše peclje. Gornji
listi torej ne delajo
sence spodnjim. Žle-
basti listni peclji so
vedno širji proti vot¬
lemu steblu, ki ga
obsezajo s široko
nožnico. V varstvu
teh nožnic se razvi¬
jajo mladike z zga¬
njenimi listi.

Enojno cvetno odevalo ima pet velikih, rumenjakastih cvetnih
listov, ki vabijo žuželke v medovnike na dnu pestičev. V številnih
prašnikih pa imajo žuželke tudi mnogo peloda.

Dokler se ne razvijejo prašniki in pestič, ne izkrgavajo medov-
niki medu, in venčni listi, ki jih obdajajo in varujejo, so zunaj zeleni,
cveti ne vabijo torej v tej dobi k sebi žuželk.

Ko je oprašenje dovršeno, se medovniki posuše in venčni listi
odpadejo; izvršili so namreč svojo nalogo.

Slika 68. Kalužnica.

l  cvetoča vejica (pom.); 2  cvetišče z mešički (pom.); 3  seme (pov.).

78

Mnogosemenski plodiči se razprezajo po eni strani ter raztresajo
seme, ker bi bilo sicer preveč rastlin na enem mestu in bi uničile
druga drugo.

Nerazvite cvetne popke uživamo kot »nemške kapare*. Seveda
se morajo vložiti prej v ocet.

9. Podlesna vetrnica (das Busclnvindroschen).  Vidimo jo
po gozdih in grmovju, kakor nam pove že ime. Zgodaj cvete, ko je
drevje še golo in ko ima še dosti svetlobe. Potrebno hrano za svojo

rast dobiva iz vodoravnega, rja¬
vega podzemnega debla ali ko¬
renike  (Wurzelstock). Odpadlo
listje jo varuje mraza. Jeseni
zapaziš na njej na enem koncu
že mladi podanek in na njem
tudi že razvite nadzemne dele.
Zato se spomladi hkratu popol¬
noma razvije, kakor hitro ogreje
solnce gornjo zemeljsko plast.
Tik mladega podanka vidiš pa
na koncu korenike popek, ki je
zavit v bele listke. Ko rastlina
ocvete, se podaljša na tem mestu
korenika, na drugem mestu
pa selim ali odmira. Korenika
leze počasi dalje ter si poišče
s svojimi koreninicami vedno
zadosti hrane v novi zemlji.
Beli listki pa varujejo rastoči
popek, da se ne pokvari.

Iz stranskih popkov nastane
panoga ali podzemna veja. Ako
ta do sem odmre, se panoga
oprosti ter dobimo novo kore¬
niko. Nežni cvet  maja vsak
vetrič (vetrnica!), ker stoji vrh
dolgega, tenkega stebla. Šest
belih, redkeje zunaj rožnordečih listkov tvori cvetno odevalo. Praš¬
nikov in pestičev je mnogo. Plodiči so enosemenski oreški. Medov-
nikov ni, cveti nimajo žive barve. Zgodaj spomladi je še malo žuželk,
ki bi posredovale opraševanje, torej so upoštevati v tem oziru le

Slika 69. Podlesna vetrnica.

1  cvetoča rastlina s pritličnim listom (pom.);

2  cvetišče s plodiči; 3  plod (pov.); 4  podolžno

prerezan plod (pov.).

79

številni prašniki in pestiči. Večkrat ostanejo pestiči neoplojeni ter
ne razvijajo plodov. Tem večje važnosti je torej, da se rastlina
pomnožuje tudi s koreniko.

Ponoči in ob deževnem vremenu se nagne cvet in se zapre.
Prašniki in pestiči so tako zavarovani pred vlago in pred mrazom
(hladne noči!).

Cvetno steblo nosi tri večkrat razdeljene zelene liste. Jeseni
se ti tudi že pojavljajo in obdajajo drobni cvet pod zemljo. Imenu¬
jemo jih o voj ne liste. Edini, dolgopecljati, trodelni list  izvira tik
cveta iz korenike, ali ga pa sploh ni.

Nežni listi in cveti bi ne mogli iz stlačene zemlje na
dan, če bi se njih peclji močno ne krivili ter bi jim tako ne
delali poti.

Spomladi je malo solnca, vetrnica tiči pa vrhutega še v senci
pod drevesi in grmi. Le veliki in tanki listi  ji pomorejo, da
vjame zadosti svetlobe in toplote. Vetrnica raste vedno na vlažnih
prostorih, ni se ji treba bati, da bi ovenela zaradi prevelikega
hlapenja, dasi ima nežne, velike in gole liste.

10. Korenje ali mrkva (die Mohre  oder gel bo Riibe)  raste
povsod po suhih travnikih in po ozarah. Njegova olesenela korenina
seza globoko v zemljo, rastlina ne pogine torej niti ob veliki suši.
Ako pride seme divjega korenja v obdelano zemljo, postane korenina
mesnata. Izbereš li sedaj najdebelejše korenje za seme in postopaš
tako nekoliko let, tedaj vzgojiš okusne in plemenite zvrsti,  ki
njih korenino lahko vživa tudi človek. Navadno pa hranimo z njim
govedo in prašiče. Ako vsadimo to mesnato korenino spomladi v
zemljo, požene 1 / i  m  visoko steblo z listi. Sama pa postane puhla
in prazna ter se posuši. Oddala je nakopičeno hrano  za novo
rastlino, ki rodi sedaj semena in potem pogine. Korenje je torej
dvoletna rastlina.  Do ] /a m  visoko vejnato steblo  je brazdato
in kocinasto.

Veliki listi so dvakrat do trikrat pernato razrezani, zaradi tega
ne delajo sence niže stoječim listom.

Posamezni cveti so majhni, neznatni. Ker je pa mnogo zdru¬
ženih v razcvetje, jih žuželke  vendar opazijo ter posredujejo
o p r a š e v a n j e.

Iz ene točke stebla požene več vejic, če bi se vsaka vejica za-
vršila s cvetom, bi imenovali tako razcvetje kobul  (Dolde). Ker
pa nosi vsaka vejica zopet pecljaste cvete, imenujemo to se¬
stavljen kobul  (zusammengesetzte Dolde), in vse sorodne vrsti

80

tvorijo družino ko bul ni c. Kobule podpira po več listkov, tvorec
ogrinjalo  (Hiille), dočim imajo kobulčki ogrinjalca.  Eni in
drugi zavijajo in varujejo mlada razcvetja. Da jih dež ne zmoči

ter ne izžare preveč toplote
vise  mlada razcvetja na¬
vzdol.

Vsi cvetni deli so name¬
ščeni na plodnici. Majhna
čaša  je peterozoba, venčnih
listov  je pet in prav toliko
prašnikov.  Dva nitasta vra¬
tova se razširjata na dno v
med izločujočo blazinico,
ki leži prosto. To je jako pri¬
pravno za žuželke s kratkim
rilčkom. Res tudi lahko opa¬
zujemo, da prihajajo na ko¬
renje posebno hrošči in pa

muhe.

Po oprašenju se nagnejo
cveti skupaj, da ne otrese

veter negodnih plodov. Ko pa

plodovi dozore, gredo peclji ob

lepem vremenu zopet vsak¬
sebi. Vsak zrel plod razpade v
dva polplodiča,  ki visita na

Slika 70. Korenje.

h.gumther.ka

1  vejica z ra/.cveijem; 2 cvet, (pov.); 3  plod, (pov.); razcepljenem plodonOSCU ter
4  povprečno prerezan polplodič. .

sta pokrita z majhnimi bodi-
cami. Lahko torej obvise ti plodovi na kožuhu živali, ki jih na
daleč raznašajo. Prav tako se drže z bodicami tudi zemlje ter kale
prihodnje leto.

Rastlina sama, posebno pa plodovi, imajo mnogo hlipnega olja.

b. Zrastlolistnice

1. Regrat (der Lowenzahn)  raste povsod kot nadležen plevel,
po travnikih in pašnikih, po njivah in vrtovih. Posebno ljubi peščeno
zemljo, bodisi suho ali močvirno. Mlade liste uživamo za solato,
dorastle, ki so polni mlečnega soka, pa ljubi govedo.

81

V največji suši regrat ne pogine, ker seza s svojo dolgo kore¬
nino  globoko v zemljo, kjer je vedno dovolj vlage. Tudi kratko
steblo  tiči v zemlji. Njegovi listi  pa leže v obliki listne rožice na
tleh ter provzročajo, da se zemlja pod njimi ne osuši prehitro. Na
gornji strani listov opazimo tudi male žlebe,  ki vodijo vso vodo
proti središču, h korenini. Listna rožica krije s svojimi dolgimi listi
tudi vse rastline v bližini, jim jemlje svetlobo ter jih tako uničuje.
Zato ima regrat vedno dosti vlage in zlasti v peščeni zemlji gospo¬
dari večkrat sam daleč naokoli. Ne godi se mu pa tako dobro na
travnikih, kjer se mora
sempatja stisniti in
vzdigniti liste kvišku,
da ga ne zaduše nje¬
govi sosedje s svojo
senco. Njegovi listi so
na takem kraju in v
senci daljši, da morejo
na svetlo. Tudi niso
tako škrbinasto zare¬
zani, temveč samo
nazobčani, da je listna
ploskev tem večja.

Votlo, brezlistno
steblo (betva, Sehaft)
je z ozirom na sosedne
rastline jako kratko
ali jako dolgo (na trav¬
nikih). Razširja se zgo¬
raj v cvetno  ležišče,
ki je obdano od ozkih
listov, o vojka.  Na le¬
žišču nahajamo mnogo
malih sedečih cvetov.

Tako cvetišče imenujemo košek  (košarice). Ovojek pokriva in
varuje izprva nerazvite cvete, pozneje ovira mravlje in polže, da
ne morejo blizu. Vsak večer se stisne cvet skupaj in zjutraj se
zopet odpre. Zapira se cvet tudi ob slabem in mrzlem vremenu, da
vlaga ne poškoduje peloda.

Vsak posamezni cvet  ima rumen venec z ozko cevjo, ki se pa
podaljša v jezičast rob. Ta venec in lasasta čaša sedita na kljunastem

6

Slika 71. Navadni regrat.
l  odrezani cvetni betvi; 2  cvet (pov.); 3  rožka brez kodeljice
(pov.); 4  cvetno ležišče z dozorelo rožko.

Macher,  Prirodopis I.

82

vrhu plodnice. Pet prašnikov, ki so zrastli s prašnicami v cev, ob¬
daja vrat, noseč na koncu dvodelno brazdo. Na dnu venčne cevi se
nahaja med. Med razcvitanjem se odpirajo prašnice navznoter. Nato
se podaljša vrat, ki preraste cev ter porine iz nje pelod. Ta se drži
sedaj vratu in zunanje strani pokončnih, dlakavih brazd. Skoro se
razprostreta brazdna kraka. Žuželke prenašajo torej lahko pelod raz
vrat mlajšega cveta na že odprto, sprejemljivo brazdo starejšega
cveta. Najprej se razvijejo zunanji cveti v košku, najkasneje notranji.
Prvi imajo že razvite brazde, ko dozoreva v poslednjih šele pelod.
Če žuželke izostanejo, se mnogokrat vrši medsebojno  opraševanje,
ker se brazde sosednih cvetov v košku tako vrte in krivijo, da se
medsebojno dotikajo.

Ovojek varuje plodiče, dokler ne dozore, prav tako kakor po¬
prej cvete. Plodovi nosijo potem na podaljšanem kljunčku lasasto
čašo, k o d e 1 j i c o (Federkrone). Ob suhem vremenu se nagne ovoj
navzdol, kodeljice se razširijo in vsak vetrič jih lahko raznaša daleč
naokoli. V razširjeni kodelici ima namreč veter mnogo upora, tako
da jih lahko odnaša s cveta in nosi po zraku. Kodeljica rabi sedaj
za padalo  (Fallschirm). Pri tem potovanju visi plod vedno navzdol,
ker leži v njem težišče, čim pride do zemlje, se usidra vanjo s
svojimi zobci, in kodeljica s pecljem odpade.

3. Bela mrtva kopriva (die wei£e Taubnessel)  je precej
navadna rastlina ob plotovih, kraj potov in po grmovju. Listi so
podobni listom prave koprive, toda so mrtvi,  ne pečejo. Zaradi te
podobnosti in ker diše neprijetno, se jih ogiba živina. Pecljati, koci¬
nasti listi  imajo napiljene robove. Po dva sta si nasprotna ter se
križata z nižjim ali višjim parom (navzkrižni listi); listi drug drugemu
ne delajo sence.

Iz poševne korenike poganjajo navzdol vlaknate korenine, ki
dovajajo hrano. Korenika se deli večkrat vejnato in te veje se pri¬
kažejo kot nadzemna stebla, ki se kot nadzemni podanki nekoliko
plazijo po tleh, se potem vkoreninijo, in slednjič slokasto vzdignejo.
Časih pa ostajajo pod zemljo ter se razraščajo dalje. Zato nahajamo na
majhnem prostoru vedno veliko množino takih rastlin. Luskasti
listi  na koreniki in na podankih varujejo popke, iz katerih poga¬
njajo nova nadzemna stebla.

četverorobato nadzemno steblo je votlo.  Dolgo cev laže
prelomiš nego kratko. Steblo te rastline je tudi razdeljeno tna majhne
cevi in je zaradi tega trdnejše. V kolencih,  kjer izvirajo listi, na
bajamo namreč povprečne stene, ki razdeljujejo cev.

83

V pazduhah gornjih listov je šop (3 do 7) sedečih cvetov. Vidijo
se, kakor da hi hili nameščeni okoli stebla v vretencu. Zakrivljena,
zvonasta, peterokrpa čaša obdaja beli venec. Spodnji del venca je
cevast, ob vrhu se pa razceplja na čeladasto vzbočeno gornjo
ustno  in na trodelno spodnjo ustno  (ustnatice). V venčni
cevi sta vsajena dva
daljša in dva krajša
prašnika (dvomočni
prašniki); njih prašnice
pokriva in varuje vlage
gornja ustna. V čašnem
dnu sedi četverodelna
plodnica,  kinosinitast
vrat z dvodelno brazdo
med prašnicami.

Med se nahaja na
venčnem dnu, kamor
lahko dospevajo le žu¬
želke z dolgim rilčkom.

Vabita jih vonj in svetla,
bela barva mnogoštevil¬
nih cvetov. Čebele imajo
za to dolgo cev še pre¬
kratek rilček, metuljem
dnevnikom so pa dolga in trda krila na poti, da ne morejo do
medu. Ostajajo torej le vešče, ki iščoč medu ne sedajo na cvet,
temveč vise nad njim. Pa tudi te ne posredujejo opraševanja,
temveč ga opravljajo samo čmrlji. Na srednjo, vodoravno krpo
dolnje ustne, na «klopico», sede žuželka ter zleze med stranskima
krpicama v cvet tako, da mu pokriva gornja ustna glavo in hrbet.
Ker se nahajajo tu prašniki in brazda, se jih mora dotekniti,
posebno ker se prašnice odpirajo navzdol. Prašnice so nameščene
sredi gornje ustne, dve više, dve niže; vse štiri druga poleg druge
bi ne imele prostora. Čmrlj jih mora torej okrtačiti s svojim kos¬
matim hrbtom in prenesti prah v drug cvet. Tu se dotakne najprej
ene, navzdol obrnjene brazdne niti ter jo opraši. Niže doli je venčna
cev zožena in porastla z dlačicami. Malim žuželkam je s tem zaprta
pot do medovuikov. Krepkejših čmrljev pa to ne ovira.

Ko mrtva kopriva odcvete, odpadejo razen čaše cvetni deli, in na
čašnem dnu vidimo na štiri plodiče razcepljen plod. Iz teh rjavih

6 *

H,{JUNTHER.XA.

Slika 72. Bela mrtva kopriva.

1  končni del cvetočega stebla; 2 cvet (pov.); 3  podolžno prerezan
cvet (pov.); 4  prašniki (pov.); 5 pestič (pov.); 6  orešek (pov.).

84

plodičev (oreškov) izraste nova rastlina, alco jih je otresel veter ter
so padli na zemljo, kjer lahko kale.

4. Brezstebelni jeglič ali trobentica (die stengellose
Schliisselblume).  Z veseljem pozdravljamo to našo drago oznanjevalko
spomladi, ko pokriva meseca marca in aprila širne prostore kraj
gozdov s svojimi rumenimi cveti v družbi z modrim jetrnikom.

Že lansko leto je pripravila rast¬
lina potrebno gradivo za prihodnje leto
ter ga je nakopičila v svojem valjastem
podzemnem  steblu, v koreniki.
Zato prileze na dan, čim postane solnce
toplejše.

Korenika poganja pritlično listno
rožico. Nežni listi jajčaste oblike so
izprva grbasti, dlakavi in pokončno
stoječi, ter imajo nazaj zavihane robove.
S tem so zavarovani, da ne izgube na
solncu preveč vode ter ne ovene.
Pozneje se listi očvrste ter stoje vodo¬
ravno. Iz korenike prihaja tudi več
pecljastih cvetov.

Peterokrpa, cevasta čaša  obdaja
spodnji del rumenega venca.  Ta je
cevast, zgoraj lijasto razširjen in raz¬
cepljen na pet rogljev. V venčni cevi je vsajenih pet prašnikov.
Obla pl o dni ca nosi nitast vrat z glaviČasto brazdo.

Prijetni vonj in živorumeni cveti vabijo
žuželke, da izvršujejo opraševanje. Medovniki
se nahajajo na dnu dolge in ozke venčne cevi.
Do njih lahko dospo le žuželke, ki imajo dolge
rilčke (čmrlji in metulji). Pot do medu pa
vodi mimo prašnikov in brazde; njih se mo¬
rajo dotekniti žuželke, ako hočejo do medu.

Ako opazujemo več cvetov natančneje,
vidimo, da imajo pestiči različnih cvetov raz¬
lično dolge vratove  in da sede prašniki
v dolgovratnih cvetih sredi cevi pod brazdo,
v kratkovratnih cvetih pa so prašniki visoko
vsajeni, a je brazda sredi cevi. Ta raznovratnost
pospešuje medsebojno opraševanje.

Slika 73. Brezstebelni jeglič.

No levi diagram cveta, na desni glavica.

Slika 74. Podolžno pre
rezana cveta jegličeva.

l  kratkovraten cvet; 2  dolgo-
vraten cvet; g  brazda;
s  prašniki.

85

Ako hoče čmrlj v dolgovratnem cvetu do medu, se dotakne z
glavo brazde, s sredino rilčka pa prašnic. V kratkovratnem cvetu pa
zadene obratno z glavo v prašnice, s sredino rilčka v brazdo. Ko
prihaja iz kratkovratnega cveta, ima pelod na glavi, opraši lahko
dolgovraten cvet.

Poizkusi so dokazali, da se razvija kaljivo seme  le tedaj, če
so pri oprašenju prenesle žuželke cvetni prah dolgovratnih cvetov
na kratkovratne in obratno.

Plod  je mnogosemenska glavica,  ki se odpira ob vrhu s
petimi zobci. Trpežna čaša jo obdaja in varuje. Ob vlažnem vremenu
se zobci nagnejo in glavice zapro, da se seme ne zmoči ter ne začne
kaliti. Ob suhem vremenu pa maje veter pokončne in odprte gla¬
vice in raztresa semena.

5. Lipovka (der Flieder)  se nahaja kot lepotičen grm povsod
po vrtovih in nasadih; posebno je pripravna za žive meje. V južnih
krajih obdrži tudi pozimi svoje velike, srčaste liste, je torej vedno
zelen  grm. Pri
nas mu odpade
listje vsako jesen.

Cvete  sestavlja
četverozoba čaša
in lijast, četvero-
delen venec lila-
ste ali bele barve.

V venčni cevi
sta vsajena dva
prašnika, na čas¬
nem dnu pa sedi
en pestič z nita¬
stim vratom in z
veliko brazdo.

Cveti so sicer
majhni, a vender
karmrgoližuželk
na njih, ker jih
je mnogo zdru¬
ženih v velike kite, ker lepo diše, ter imajo v venčni cevi polno
medu. Ako hočejo žuželke do medu, morajo mimo brazde in praš¬
nikov. Na svojih rilčkih prenašajo potem pelod od cveta do cveta. Ako
izostanejo žuželke, pada tudi pelod iz prašnic na niže stoječo_brazdo

Slika 75. Lipovka.

1  list; 2  del kite; 3  cvet (pov.,); 4  podolžno prerezan venec (pov.);
5  prašnik (pov.); G brazda (pov.); 7 podolžno prerezana plodnica
(pov); 8 glavica.

86

ter jo oploja (samolastno opraševanje). Plod je glavica, ki se raz-
preza dvoloputasto. Veter razmetava in raznaša potem ploščato,
malo seme, ki je še nekoliko okriljeno (glej smreko!). 1

Iz korenike poganjajo številne mladice.  Najhitreje vzgojiš
živo mejo, ako sadiš take mladice.

6. Krompir (die Karto Sel).  V 16. stoletju so prinesli krompir
iz Južne Amerike v Evropo. Splošno so ga pa začeli saditi šele
sredi 18. stoletja. Dandanes je težko misliti, kako bi mogli biti brez
krompirja.

Pernasto razrezani listi imajo neenake oddelke; večji se menjavajo
z manjšimi. Med njimi je pa vender toliko prostora, da more sve¬
tloba dospevati do
niže stoječih listov.
Zaradi neprijetno di¬
šečih in strupenih
listov nima dosti so¬
vražnikov. Le ame¬
riški krompirjevec
in smrtoglavčeva go¬
senica se hranita
z njegovim listjem.
Krompirjeva plesen
pa uničuje večkrat
cele nasade. Jako
strupeni so plodovi
in kaleči gomolji, ako
ozelene na soincu.

Cvet  ima na
pet krpic razcepljeno
čašo, ki obdaja
kolesast, peterokrp
venec bele ali bledo-
vijoličaste barve. Pet
prašnikov Qbdaja s
svojimi prašnicami
vrat v obliki stožca, ki iz njega moli brazda. Cveti so brez
medovnikov, peloda je malo, zato prihaja malo žuželk na cvet.
Mogoče in navadno je samolastno opraševanje,  ker vise cveti
navzdol ter se odpirajo prašniki na vrhu prašnic. Plod je zelena,
strupena jagoda.  Njeno osemenje sestaja iz zunanje kožnate in

Slika 76. Krompir.

l  cvetoče steblo (pom.); 2  podolžno prerezan cvet; 3  prašnik s
cvetnim prahom (pov.); 4  plod (pom.); 5  povprečno prerezan plod
(pom.); 6  živice z gomoljema; 7 podolžno prerezano seme (pov.).

87

notranje sočnate ali mesnate plasti, ki se v njej nahaja seme.
Ako se seje krompirjevo seme, rodi rastlina šele v drugem ali
tretjem letu tako debele gomolje,  da so za rabo. Zato krompir
sadimo. Gomolje namreč razrežemo na krhlje, pri čemer je pa treba
paziti, da ima vsak krhelj vsaj eno oko.  Iz njih se razvija nova
rastlina, ki poganja podzemne živice ali pritlike  (Auslaufer) z

luskolisti. Živice moramo pri¬
števati k steblu ali k vejam,
ker korenina nima nik¬
dar listov.  Na spodnji
strani poganjajo korenine.
Konci teh živic in njih vej
postajajo vedno debelejši ter
se razvijajo v gomolje.  Ti
so torej samo odebeleli
deli stebla. Da se več go¬
moljev razvije, obdajamo
spodnji del rastline s prstjo,

A  razsnova gomoljev: le  snujoči se gomolji, b  luskolisti, . .

r  korenine, li  podolžno prerezan mlad gomolj: b  lusko- tOJGOkop&VčiniO el 11 OS1-

listi, g  končni brstič, m  stržen, f  cevni povezek. rv o vr o n,

N D a>  V cL  m O JO.

Naravno je, da nosi ta sicer pretvorjeni del stebla luskoliste
in popke. Poslednji so očesa na gomolju,  ki tiče varno v plitkih
globelicah.

Jeseni pogine rastlina in gomolji ostanejo. Pozimi jih hranimo
v topli kleti, da ne zmrznejo. Koža  jih varuje, da se ne.posuše.
Olupljen krompir se kmalu posuši z očesi vred.

Ako kali krompir  spomladi v kleti, dobiva očividno hrano
iz gomolja. Prav tako jo dobiva na polju tudi mlada rastlina, ki
izraste iz vsajenega krhlja. Šele ko je razvila liste in korenine, se
lahko hrani sama.

V gomolju je nakopičene mnogo pričuvne hrane,  največ
škroba,  ki je važno živilo za ljudi in živali. Spomladi se pretvarja
škrob v raztopni sladkor, da je mladi rastlini v hrano. Premlad
krompir ni zdrav, ker v njem še ni razvit škrob, prav tako tudi ni
zdrav prestar krompir, ki kali, ker se je škrob zopet pretvoril.

Škrob se lahko pretvori v sladkor in ta v alkohol (alkoholno
vrenje), zato se iz krompirja dela špirit.

7. Norica ali volčja češnja (die Tollkirsche)  je naša naj¬
nevarnejša strupena rastlina. Mnogokrat so se že otrovali ljudje, zlasti
otroci, ko so použili njene jagode, ki so podobne češnjam.

88

Norica raste po senčnih gozdih v hribovitih krajih, zato ima
velike in tanke liste ter naraste do meter visoko, da dobiva zadosti
svetlobe. Kimasti cveti  imajo peterodelno čašo, vijoličastorjave,
zvonaste vence, en pestič z dolgim vratom in pet proti vratu nag¬
njenih prašnikov.

Slika 78. Norica ali volčja češnja.

l  cvetoča vejica (pom.); 2 načrt, ki kaže, kako so postavljeni listi po steblo; Ob, lb, 2 h  podporni
listi; la, 2 a, 3 a  precllistki; 3  razcepljen cvet; 4  podolžno prerezana jagoda.

Plod  je svetločrna, češnji podobna jagoda, ki tiči v povečani
čaši. Lahko jo je zamenjati s češnjo črnico. Vsa rastlina je strupena,
posebno pa jagode in korenine. Posledica takega zastrupljenja je
vrtoglavje (norica!), omotica in tudi smrt. Kot protisredstvo se pri¬
poroča močna kava. Zastrupljenemu človeku se poveča zenica. To

89

je dalo povod, da rabi sedaj ta strup (atropin) očesnim zdravnikom,
ako je treba bolniku povečati zenico.

Tudi živalim je nevarna, le drozgi in kosi zobljejo sočne in
sladke jagode brez skrbi. S tem pa raznašajo seme in razširjajo
rastlino.

c. Brezvenčnice.

1. Bela vrba (die weiBe Weide  oder Silberweide)  raste ob
stoječih ali tekočih vodah, ob jarkih, kraj potov in travnikov. Sploh
jo nahajamo povsod, kjer je zemlja dovolj vlažna. Bodisi grm ali
drevo, vedno varuje bregove, da jih ne izpodkoplje voda, ker veže
zemljo s svojimi razrastlimi koreninami.  Sade jo tudi po strmih
bregovih, kjer se posiplje svet. Dokler je mlada, raste hitro, a malo¬
kdaj postane stara, ker se naselijo vsakovrstne ličinke v njenem
mehkem lesu ter trohni deblo vsled njihovih hodnikov.

Ako odrežemo spomladi vrbovo vejo ter jo denemo v vodo ali v
vlažno peščeno zemljo, požene iz spodnjega dela vse polno razrastlih
korenin. Ako hočemo torej vrbo nasaditi, je najbolje, da rabimo
n a t i č e.

Iz upogljivih in čvrstih vej pleto koše, jerbase in različne druge
stvari. V to svrho najbolj prijajo dolge, gladke šibe grmaste vrbe,
ki jo porežemo večkrat do korenine. Drevesasti vrbi pa posekamo
vse veje do glavnega debla. Iz vrha poženo potem dolge šibe, ki jih
čez nekoliko let odrežemo in porabimo za pletenje. Vsaka vrba pa,
ki se tako obsekava, postane kmalu votla,  ker te rane pri¬
pomorejo, da začne trohneti in gniti. Same ličinke bi tako hitro
rastočega drevesa ne uničile.

Usnjate, rjave luske varujejo popke  preko zime. Spomladi se
popki napno in luske odpadejo. Prikažejo se takozvane cvetne
mačice,  ki jih varujejo goste, sivkaste dlačice prevelikega hla-
penja.

Na tem drevesu nahajamo samo prašne cvete, na drugem
samo pestične cvete. Pravimo, da je vrba dvodomna  rastlina
(zvveihausig).

Prašni in p e s t i č n i cveti  stoje v pazduhah rumeno-
zelenih, po robu sivokocinastih (pomen!) lusk, ki stoje gosto na
skupnem vretenu.

90

Prašni cveti sestajajo samo iz dveh dolgih prašnikov, pestični
pa samo iz enega pestiča, ki ima podolgasto plodnico in dve brazdi.
Prvi in drugi imajo pri dnu medovnike.

Iz prašnikov ne siplje nikdar prah, veter torej ne posreduje
opraševanja. Zaradi polnih medovnikov pa prihajajo žu¬
želke  na vrbo, ki razširja tudi prijeten vonj.

Slika 79. Bola vrba.

1  prašna mačica; 2  prašni cvet (pov.); 3  vejica s pestično mačico; 4  pestični cvet (pov.);
5 plodna mačica; 6  razprezana glavica (pov.); 7  seme.

Mnogoštevilni rumeni prašniki,  ki so združeni v ma¬
čice in rumene velike brazde, opozarjajo žuželke nase, tembolj, ker
se listi še niso razvili.

Razen tega cvete vrba zgodaj spomladi,  ko še nimajo žuželke
posla po drugem drevju.

Mačice stoje pokončno,  žuželke lahko sedajo nanje in srkajo
med. Na visečih mačicah to ni mogoče.

Pelod ni suh, ampak lepljiv;  lahko torej obtiči na kosmatem
žuželkinem truplu.

Slednjič raste navadno mnogo vrb skupaj, in sicer so prašne
pomešane s pestičnimi, s čimer se tudi olajšava opraševanje.

91

Suličasti listi  so porastli izprva na obeh straneh, pozneje le
na spodnji strani z belosivimi, svilnatimi kocinicami. Ako je vreme
mirno, je obrnjena gladka ploskev proti solncu. Pri vetru se pa
dolgi pecelj zavije, in spodnja kosmata ploskev pride navzgor. Hla-
penje se s tem zmanjša.

Dva mala prilistka, ki varujeta list v mladosti, odpadeta
pozneje.

Dvoloputasta glavica  se odpre že v maju. Številno, drobno
seme odevajo bele kocinice. Ko seme dozori, silijo kocinice narazen,
in seme leze iz odprte glavice. Veter ga lahko (zakaj ?) raznaša
daleč naokoli.

2. Navadna breza (die gemeine Birke)  sestavlja zlasti na
Ruskem in Skandinavskem cele gozdove ter raste izmed listnatega
drevja najviše proti severu.

Pri nas raste navadno na ne¬
plodni zemlji med drugim list¬
natim drevjem posamezno, ali
pa v večji množini.

Spodaj na deblu je lubje
razpokano, po vejah pa gladko
in belo ter se lušči listasto.

Dolgopecljati listi so goli,
le v mladosti so nekoliko smol¬
nati (zakaj ?). Tedaj diše pri¬
jetno.

Šibaste veje  stoje v za¬
četku pokončno, pozneje pa
vise vsled lastne teže navzdol.

Prašni in pestični cveti so
pri brezi tudi ločeni, nahajajo
se pa na enem in istem dre¬
vesu. Pravimo, da je breza eno¬
domna  (einhausig) rastlina. 1  cvetoča vejica: a  pestična mačica, h  prašni mačici;

, , 2  krovna luska s tremi prašnimi cveti (pov.); 3  krovna

Viseče prašne mačice  luska s tremi pestičnimi cveti (pov.); 4  plodovje;
. . v ... o  orešek (pov.).

se pojavljajo ze jeseni, m sicer

navadno po dve skupaj. Za vsako krovno lusko se nahajajo trije
cveti, ki so sestavljeni iz luskastega odevala in iz dveh prašnikov.

Manjše pestične mačice  se razvijajo šele spomladi z listi
vred. V pazduhah trokrpih krovnih lusk tiče po trije pestiči,  ki
se iz njih razvijajo široko okriljeni oreški.

Slika 80. Navadna breza.

92

Veter otresa viseče prašne mačice ter raznaša pelod. Ker so
listi tedaj še malo razviti, prihaja pelod lahko do pestičev. Breza
je torej vetrocvetka. Veter raznaša tudi lahke, okriljene plodove.

Trdna, bela brezovina se uporablja za kolarske izdelke, za lesene
žeblje in škatlje. Iz mlajših debel in vej delajo obroče, iz šib pa
metle. Lubje uporabljajo strojarji. Ako brezo spomladi navrtamo,
teče iz debla sladek sok, ki iz njega napravljajo brezovo vino.
Luknjo je treba potem zamašiti. Z brstiči se hranita divji petelin
in ruševec.

3. Bukev (die Eotbuche)  je naše najlepše gozdno drevo. Raste
sama, tvoreč velike gozdove, ali je pa pomešana z jelo vino. Posebno
ljubi apneno zemljo v nižjem gorovju. Ako posekamo bukov gozd,
uspeva za njim najbolje jelovina, za jelovino pa zopet bukev. Vzrok
temu je različna hrana, ki jo potrebuje eno in drugo, drevo.

Z močnimi, raz-
rastlimi koreni¬
nami  je usidrana
v zemljo, da prav
uspešno kljubuje
tudi naj hujšim vi¬
harjem. Belkasto-
sivo lubje pokriva
do SO m  visoko
deblo, ki se raz¬
rašča šele v vrhu.

Iz koželjastib,
rjavili popkov po¬
ganjajo koncem
aprila pahljasto
zganeni listi, ki so
po robu in spodaj
kocinasti. Od za¬
četka so listi svetlo-
zeleni, pozneje tem¬
nozeleni, usnjati in
goli. Le rob ostane
kocinast.

Pod širokim, gostim vrhom vlada hladna senca. Odpadlo usnjato
listje dolgo ne zgnije. Tla bukovega gozda pokriva listje na debelo.
Zato ni tu ne rastlin in ne boste.

Slika 81. Bukev.

1  cvetoča vejica; 2  prašni cvet fpov.); 3  podolžno prerezan ovoj s
pcstičnima cvetoma (pov.); 4  povprečno prerezani plodnici; 5 do¬
zorel plod; G  žir.

93

Enodomni cveti  se razvijajo skupaj z listi. Prašni cveti šo
združeni v dolgopecljate, viseče, kratke mačice, pestični cveti stoje
pokončno. Pestični cveti sede po dva ali trije na podaljšanem peclju.
Luskasti ovoj, ki obdaja cvete, se poveča v lesasto skledico, ki je
polna bodic (čemu?). V tej skledici, ki se ob dozoritvi odpre, se
nahajajo trorobi orehi,  žir ali bukvica.

Trdi les rabi za pohištvo, orodje in za kurjavo. Žir je izvrstna
hrana prascem, iz njega se dobiva tudi olje. Največ žira pojesta
polh in veverica.

4. Dob ali poletni hrast (die Stiel-  oder Sommereiche)
raste pomešan med drugim listnatim drevjem po gozdnih lokah, po
Ogrskem in Hrvaškem pa tvori po ravninah razsežne gozdove. Naj¬
lepše se razvija, ako stoji na samem. Mogočno drevo, čigar glavna
korenina seza globoko v zemljo, naraste do 35 m  visoko. Globoko
razpokana skorja pokriva kratko deblo, ki ima večkrat do 2 m  v
premeru. Debele, razkrečene
veje nosijo le na končnih ve¬
jicah kratkopeclj ate, pernasto-
krpaste liste. Ker ozeleni dob
razmerno pozno, šele meseca
maja, so njegovi listi goli.

Skozi redko listje in gole veje
prodira svetloba do zemlje. Vse
polno raznovrstnih rastlin se
naseli pod njegovim vrhom.

Dolge, viseče prašne
mačice  se razvijajo isto¬
časno z listi. Enojno cvetno
odevalo posameznih cvetov
obdaja 4 do 8 prašnikov.

Pestični cveti  se poka¬
žejo po dva ali trije skupaj
vrh dolgega peclja. Plodnico
obdaja luskast ovoj, ki se
poveča ob dozorevanju v le-

SastO skledico V Iliei tiči 1  cvctoča  vejica; 2  prašna cveta (pov.); 3  pestični cvet
„ _ _ , , (pov.); 4 podolžno prerezan pestični cvet (pov.); 5 plod.

podolgast oreh  (želod).

Vetrocvetke navadno poprej razvijejo prašnike in pestiče
nego liste. Opraševanje po vetru je tem laže. Pri hrastu se vrši
opraševanje, ko je že zelen. Prašniki in pestiči se razvijajo

Slika 82. Dob.

94

vsi na zunanji strani vrha, na najskrajnejših vejicah, listi torej
nikakor ne ovirajo oplojevanja.

Dobu je podoben grad  en  (die Stein- oder Wintereiche), ki
ozeleni 14 dni pozneje. Njegovi listi imajo dolge peclje, pestični
cveti pa kratke. Kot potomec vednozelenih hrastov, izgubi liste šele
spomladi.

Hrastovina je jako trdna, trda in trpežna ter izvrsten les za
pohištvo in stavbe, posebno pri vodah. Lubje ima mnogo čreslene
kisline ter rabi strojarjem za izdelovanje usnja. Ježičarica  polaga
svoja jajčica v želode, ki se iz njih potem razvijo gubate jezice.
Listna šiškarica  pa provzroča na hrastovih listih okrogle, gladke
izrastke, šiške. Ježice in šiške imajo še več čreslovine nego lubje,
zato jih nabirajo in prodajajo. Z želodom se hranijo prasci.

Največji hrastov sovražnik je rjavi hrošč.
Mnogo škode pa napravijo tudi pedici, gobovci,
sprevodni prelci in hrastovi zavijači.

5. Pesa (die Runkelriibe)  raste divja okoli
Sredozemskega morja, toda njena korenina je
olesenela in je vsled tega neužitna. Današnjo
peso, ki ima debelo, mesnato korenino, je človek
vzgojil tako kakor repo.

V prvem letu zraste debela, mesnata ko¬
renina  in z njo šop velikih listov. Drugo leto
pa požene čez meter visoko vejnato steblo iz
korenine,  ki se v njej nahaja nakopičena
pričuvna hrana. Spodnji listi so dolgopec-
ljati, zgornji so pa proti vrhu vedno manjši
(zakaj ?).

Zelenkasti ali rdeči cveti  se nahajajo po
2 do 3 v pazduhah posameznih listov. Petero-
delno cvetno odevalo obdaja pet prašnikov in
*en pestič, ki se razvije pozneje v orešek.

i  cvetoča vejica; 2  cvet (pov.); Sadimo pa več zvrsti te koristne rastline.

* podolžno prerezan cvet ;pov.); ]> <j e  g a  p esa  (die rote Riibe) je cenjeno ku-

4 trije plodici; s  diagram. v

hinjsko zelišče; bela pesa  (die Burgunder-
riibe) je izvrstna živalska hrana; najvažnejša je pa rumena pesa  (die
Zuckerriibe), ki ima v svoji korenini do 18 °/ 0  sladkorja. Seveda se
je dosegla ta množina pri njej z vzgojo, ker navadno ima le 7 do 8°/ 0

sladkorja.

95

d. Enokaličnice.

1. Zvonček (das Schneeglockchen).  Z veseljem pozdravljamo
to oznanjevalko bližnje spomladi, ki pogleda na prvi klic solnčnih
žarkov mnogokrat iz zemlje, preden skopni sneg.

Ako bi prišel pozneje iz zemlje, bi ne imel po travnikih za¬
dosti svetlobe  zaradi prevelike trave, po logih in gajih pa zaradi
ozelenelega listnatega drevja. Kakor korenika jegliču, pomore njemu
čebula s svojo nakopičeno pričuvno hrano,  da more tako hitro
na dan.

Suholistna nožnica  ga va¬
ruje, ko rije iz zemlje. Dolga,
ozka lista imata trdi in čvrsti
konici, ki z njima lahko prodirata
trdo zemeljsko plast. Oklepata in
varujeta pa na tem potu tudi
nežni cvet, ki bi se sicer gotovo
pokvaril.

Na dolgem peclju visi kimast
cvet. Na njem je suhljat listič,
tulec.  Izprva je stal cvet po¬
končno; obdajal ga je tulec ter
varoval mraza, ki bi ga gotovo
uničil, ker meseca februarja rado
zmrzuje. Ustroj cveta se ujema
popolnoma s tem, kar bomo videli
pri tulipanu, le pl o dni ca leži pod
cvetnim odevalom (podrastla plod-
nica). Trije zunanji cvetni listi
so veliki in beli ter stoje poševno
na zunanjo stran; trije manjši
notranji stoje pokončno. Zeleno
so obrobljeni ter imajo na no¬
tranji strani zelene podolžne proge in med njimi medovnike. Šestero
prašnikov  z velikimi prašnicami stožkasto obdaja vrat in brazdo.

Vsaka pelodna vrečica ima spodaj ščetinast nastavek in se
odpira zgoraj z dvema luknjicama. Ako se dotakneš ščetine, se siplje
pelod iz vrečice.

Ako sili žuželka do medovnikov,  se dotakne ščetine in
pelod jo posuje. Polna peloda pride na drug cvet, kjer se dotakne

\( <1  , 1L

n/i.

Slika 84. Zvonček.

l  betva s cvetom; 2  prašniki in trije notranji
obodni listi; S  podolžno prerezan cvet (pov.);
4  prašnik (pov.)-

96

najprej nekoliko višje brazde. Par pelodnih zrnc ostane na njej, in zvonček
je oprašen. To medsebojno opraševanje posredujejo torej žuželke.
Zvonček ima en sam cvet. Zgodaj spomladi je še malo žuželk, dogaja
se torej, da ostane kak cvet neoprašen, dasi cvete zvonček razmeroma
dolgo. S tem pa še ne pogine; nadaljnje življenje začenja v čebulici.

Ponoči, ob deževnem in mrzlem vremenu zapira svoj cvet.

Ko je pl od ni ca opražena  ter se razvije v troloputasto gla¬
vico, se pecelj zopet vzravna. Veter maje sedaj steblo in nadaleč
okoli se otresa seme iz odprte glavice. Seme  ima mesnate priveske,
ki jih posebno ljubijo mravlje. One prinašajo seme v mravljišča,
kjer je baš pravo mesto za kalenje.

Malo pozneje se prikaže po listnatih
gozdih podobni veliki zvonček ali
norica  (Friihlingsknotenblume).

2. Tulipan (die Tulpe).  Iz Azije smo
dobili to lepo cvetlico, ki jo goje sedaj
zaradi lepili cvetov povsod v mnogoštevilnih,
tudi polnocvetnih zvrsteh.

Pri vrtnarjih dobiš jeseni jajčaste če¬
bule  tulipanove. V prerezu opazimo pri¬
krajšano steblo, čebulni krožeč  ( k;
Zwiebelscheibe), ki se podaljšuje v steblo
(st).  Na njem so nerazviti pravi listi in na
koncu pričetek cveta. Dalje proti sredini
nosi čebulni krožeč sočne in mesnate, proti
zunanji strani suhokožne ali lupinaste lusko-
liste  ( l ; Zvviebelschalen). Vse te dele smo
že videli pri popku; čebula ni torej nič dru¬
gega, nego podzemen popek.  Ker mora
čebula sama skrbeti za svojo hrano, nosi
čebulni krožeč na spodnji strani korenine.

Tulipan ozeleni in ocvete  zgodaj spomladi, posebno če ga
imamo na gorkem in svetlem. Vsi njegovi nadzemni deli so že več
ali manj razviti v čebuli.

Tanke vlaknate korenine ne morejo pripraviti in donašati toliko
hrane, da bi se mogli zadostno razviti razmerno veliki nadzemni dedi.
V debelih mesnatih luskolistih je nakopičena hrana,  ki jo
zdaj porablja rastlina. S tem pa luskolisti ovene in se osuše, in čebula
časih pogine. (Primerjaj kaleči gomolj krompirjev str. 87.) O tem se
lahko prepričamo pri hiacintah, ki jih vzgajamo v čisti vodi.

.Slika 85. Tulipanova
čebula.

Podolžni prerez: l  luskolisti; k  če¬
bulni krožeč, ki se podaljšuje v
steblo st) nč  nadomestna čebula;
c  čebulčka.

97

V pazduhi najbolj notranjega luskolista vidimo že novo nado¬
mestno čebulico  (nč), ki se vedno bolj razvija in izpodriva osušene
luskoliste stare čebule. Tudi v pazduhah drugih luskolistov se
razvijajo pogosto taki čebulčki  (č; Brutzwiebel), ki iz njih izraste
drugo leto nova rastlina. Neužitni suhi
luskolisti in navadno strupeni mesnati listi
varujejo  čebulo pred mnogimi sovraž¬
niki, ki rijejo pod zemljo ter izpodjedajo
rastline.

Ko rije rastlina iz zemlje, so zloženi
vsi listi skupaj, da pokrivajo drug dru¬
gega. Med njimi se pa nahajata od listov
zavarovana steblo in cvet. Zunanji, naj¬
čvrstejši list, pokriva vse druge proti
vrhu ter se končava v trdo, ostro konico,
ki lahko z njo prodre tudi de¬
belo in trdo zemeljsko plast.

Sedeči listi so žlebasti in obsezajo steblo
z nožničastim dnom. Dež in rosne kap¬
ljice se odtekajo torej proti
korenini.  Ta odtok pospešujejo tudi
vzporedne, proti dnu vodeče žile in po¬
vršina listov sama, ki je prevlečena z
neko mastno snovjo, ki ne sprejema l  odrezano steblo s cvetom; 2  cvetišče

s prašniki in pestičem; S  diagram.

Okoli stebrastega pestiča, ki nosi veliko trokrpo brazdo, stoji
šest prašnikov  in te obdaja šesterolistno cvetno odevalo.

Medovnikov  nima, a lepi in veliki cvet vender privabi razne
žuželke (čebele), ki dobe v njem vsaj mnogo hranivega peloda. Če
žuželke pestiča ne oplode, se ne razvije plod. Rastlina pa vender
ne pogine, ker ima čebulčke in nadomestno čebulico.

Ponoči in ob deževnem vremenu se zapro cvetni listi,  da
varujejo pelod pred škodljivo vlago. Svoj cvet odpira tulipan le po¬
dnevi pri lepem vremenu, ker pri slabem vremenu tudi ne letajo
žuželke, ki bi ga lahko oplojale.

Tropredalasta, mnogosemenska glavica  se odpira s tremi
loputami. Osušeno steblo maje veter in raznaša raztreseno lahko seme.

3. Rž (der Boggen, das Kom).  Ržena moka ni tako bela kakor
pšenična, črn ržen kruh  je pa jako priljubljen in hraniv. Prav tako
cenijo tudi dolgo slamo, ki se uporablja raznovrstno.


Slika 86. Tuli

M a c h e r, Prirodopis I.

7

98

V kalečem rženem zrnu imamo iste dele kakor smo jih opisali
pri kalečem fižolu, samo da so hraniva  (Nahrstoffe) nakopičena v
gornjem delu semena. Jedina kalica  dovaja potem to hrano
kalčku. V mlinu odstranjujejo mlinski kameni semensko lupino,
zunanjo plast hraniva in kalček, in to imenujemo otrobe.  Zmleti
ostanek je moka.  Ako zmeljemo vse skupaj ter spečemo kruh, je
ta bolj hraniv in bolj črn, a težje prebavljiv.

Rž sejemo kot ozimino ali kot j ar o žito.  Iz kalečega se¬
mena se prikaže koreničica  in potem vse polno vlaknatih kore¬
ninic, ki sezajo globoko v zemljo. Rž uspeva torej tudi v suhi peščeni
zemlji.

Navzgor raste izprva le brstič,  ki se prerije na dan s pomočjo
prvega lista, ki varuje rastlinico kot čvrsta nožnica, prodirajoča
zemljo s trdo klinasto konico. Zunaj zemlje se ta nožnica odpre in
se prikaže prvi zeleni list. (Primerjaj kaleči fižol.)

Pri kalenju se hranivo pretvarja v mlečno tekočino, ki je kalčku
v hrano.

Jaro žito raste hitro, ozimina se pa razrašča ob tleh, tako da
poganja iz enega semena več stebel. To je tudi potrebno, ker uni¬
čijo poljske miši mnogo rastlin čez zimo.

Do 2 m  visoko steblo imenujemo bil (Iialm). Šibka je, pa votla
in zategadelj dovolj čvrsta, da nosi liste in klas in da klubuje vetru.
V debelejših kolencih  dele dolgo bil povprečne stene na krajše
cevi, kakor smo to videli pri beli mrtvi koprivi. Ker dolnji del bili
več trpi, stoje kolenca bliže drug drugemu. Vsak list ima nož¬
nico  v obliki dolge cevi in listno ploskev. Nožnice starejših listov,
ki izvirajo iz dolnjih kolenc, obdajajo bil, nezvite pa list in klas ter
varujejo te še nežne dele pred vetrom. List za listom se razvija
polagoma in obdaja s svojo nožnico del členaste bili, ki je nad
vsakim kolencem šibka in mehka .ter potrebuje nožnične podpore
zaradi večje trdnosti.

Listna ploskev  je dolga in ozka. Veter se ne more upreti
vanjo. Listna kožica  med nožnico in ploskvijo se drži tesno
bili ter zapira vodi pot v cev. Vsled zaprte vode bi bil začela
gniti.

Klas  sestoji iz klaskov  in vsak klasek iz dveh cvetov.
Vsak klasek obdajata dve mali Ogrin j a ln i plevi  (Hullspelzen),
vsak cvet pa dve cvetni plevi, namreč zunanja v dolgo reso  (Grane)
podaljšana krovna pleva  (Deckspelze) in notranja predpleva
(Vorspelze) brez rese. Ta dva listka tesno obdajata in varujeta še

99

nerazvite cvetne dele. Vsak cvet
ima tri p r a š n i k e, en pestič,
in dve veliki, peresasti brazdi.

Neznatni cveti ne vonjajo iii
ne izločajo medu, sploh nimajo
ničesar, kar bi vabilo žuželke. Ko
dozore prašniki in pestiči, se od¬
preta cvetni plevi. Velike brazde
so proste, prašniki vise  na
dolgih in tankih nitkah zunaj
cvetov, odpirajo svoje vrečice in
raztresajo prah, ki ga raznašajo
pomladanski vetrovi  na
brazde sosednih bili. To se godi
tem laže, ker stoje bili gosto druga
tik druge. Ko je oprašenje do¬
vršeno, odpadejo prašniki, cvetni
plevi se pa zopet zavijeta okoli
pestiča, ki se razvija sedaj v žitni
plod ali goleč  (Kornfrucht).

Če rž pregosto sejemo, se v
senci ne morejo razvijati zadosti
trdne bili, in pri prvem vetru po¬
leže.  Raznovrstni plevel  jo duši,
da ne more do svetlobe ter ji
jemlje hrano. Podjedi in druge
ličinke glodajo na koreninah, naj¬
več škode pa delajo poljske miši.

Razne glive, n. pr. žitna rja in
škrlatnordeČa glavnica napravljajo
tudi mnogo škode. Še v žitnicah ima
dosti sovražnikov, n. pr. miši in molj e.

4. Gozdni bor (die gemeine Kiefer  oder Rotfohre)  raste po
nižavah in nizkih gorah, zlasti na peščenih tleh. Nahaja se pa tudi
po nerodovitnih krajih, kjer ne uspeva nobeno drugo drevo.

Dolga glavna korenina  seza globoko v zemljo in razteza
močne, razrastle veje na vse strani. Bor je torej dobro usidran celo
v rahli, peščeni zemlji ter dobiva lahko tudi tukaj potrebno vodo
in hrano. Njegove korenine so takoj pod gozdno rušo; najmanjši
dež lahko pride do njih.

Slika 87. Rž.

1  in 2  stebelni del z listi in korenino; a  listna
kožica; 3  klas; 4  klasek (pov.).

100

Rjavordeče lubje  je v spodnjem delu debla globoko razpokano,
više gori se pa lupi listasto. Les in lubje je polno smole.  Z njo zalije
takoj vsako rano, ki je nastala na deblu. Smola varuje bor tudi pred
marsikaterim škodljivcem in povečuje njegovo odpornost in gorivost.

Deblo  raste naravnost kvišku ter poganja vsako leto v vre¬
tencu stoječe veje,  ki se prav tako razraščajo. Na prikrajšanih
vejicah izrasto iglasti listi (igle), po dva in dva skupaj. Te igle so

izprva jako nežne, zato
jih obdaja najprej bela
nožnica  in zraven
še rjasti, med seboj
zlepljeni luskolisti.
Pozneje vidimo ob za¬
četku listov le ostanke
bele nožnice.

Bodeče igle so zelo
čvrste in trdne, skozi
nje izhlapeva malo
vode. Zato jih lahko
obdrži tudi pozimi.
Ako pade spomladi
sneg na listnato oze¬
lenelo drevje, polomi
veje, ker se nabere
na širokih listih. Na
vedno zelenih iglastih
borovih listih se pa
ne more nabrati mnogo

l  cvetoča vejica: a  prašne mačice, b  plodni mačici, c enoleten gnggjj,. lil ČG SG g£l
storž, d  igle; 2  prašni list: a od strani, b  odzunaj (pov.); 3 krovna .

in plodna luska s semenskima popkoma: a  odznotraj, b  odzunaj tUCll prGCGJ IlclDGrG, 11G
(pov.); « plodna luska s semenoma, & krilo, c seme; 5 podolžno inorC zlomiti debelili

prerezano seme (pov.). .. . ..

gibkih vgj.

Borovi gozdi so pusti in dolgočasni.  Pod drevjem ne
dopuščajo na debelo nastlane smolnate igle, da hi rastla tam druga
rastlina, še celo mah zamore.

Prašni cveti  te enodomne rastline se združujejo v rumene
mačice, ki jih proraščajo mladike. Ščitasti prašni listi nosijo na
zunanji strani po dve prašni vrečici, ki sta polni rumenega peloda.
Pestični cveti so rdeče, storžaste mačice vrh mladik. Plodne luske
nosijo na notranji strani dva gola semenska popka  (golosemenke).

101

Pestični cveti so neznatni, brez vonja in medu; prašni cveti so
sicer rumeni, pa tudi nimajo vonja in medu. Za žuželke ni torej
nikakršnega mamila; opraševanje mora posredovati veter.

Mladike so s prašnimi mačicami na zunanji strani drevesa,
torej veter lahko prihaja do njih. Pelod je suh prah, ki ima dva
z zrakom napolnjena meliurca; veter ga torej lahko raznaša. Peloda
je v vrečicah toliko, da je časih po tleh vse rumeno (žvepleni dež).
Pestični cveti stoje kvišku vrh mladik, izpostavljeni so torej vetru.
Njih plodne luske stoje narazen, tako da prihaja pelod lahko do
semenskih popkov.

Po oprašenju se plodne luske zapro in zlepijo s smolo; seme
se razvija popolnoma zavarovano v zelenem storžu.  Drugo leto se
storž poveča, nagne se navzdol, in njegove plodne luske olesene ter
orjavijo. Šele spomladi v tretjem letu je dozorelo seme. Storž visi
sedaj popolnoma navzdol, njegove luske se ob suhem vremenu raz¬
maknejo in seme izpada. Ker je pa seme lahko in krilato, ga raznaša
veter na vse strani.

Bor uspeva v najnerodovitnejši peščeni zemlji. Njegov les je
smolnat, torej jako trpežen; ceni se kot gorivo in stavivo.

Smolo  dobivajo s tem, da globoko narezujejo drevesa. Iz borove
smole delajo terpentin in kolofonij, iz borovih saj pa voščilo za
čevlje. Borove igle in vejice rabijo kot stelja, v gozdu pa nastane
na peščeni zemlji iz odpadlih igel prva plodna plast.

Sovražnikov  ima mnogo. Največ mu škodujejo rjavi hrošč,
borov rilčkar, borov lubadar, borova grizlica ter gosenice borove
vešče, borovega in smrekovega prelca. časih uničijo cele gozdove.
Zato je treba varovati ptice pevke, ki uničujejo te škodljivce.

5. Smreka (die Ficlite)  tvori razsežne gozdove po gorah v
Srednji in Severni Evropi. V Alpah raste do 1800 m  visoko. V gozdu
stoje 30 do 40 m  visoke smreke navadno tako gosto, da ne rasto
v senci pod njimi nobene rastline. Tudi živali ni tam, ker ne naj¬
dejo niti skrivišča niti hrane. Ker nima glavne korenine, uspeva s
svojimi vodoravno razrastlimi koreninami tudi v plitvi .zemlji. Ali
prav zaraditega jo večkrat izruje vihar.

Ravno, pokončno deblo  pokriva rjavo, pozneje razpokano skor¬
jasto lubje, ki je z lesom vred jako smolnato. Ravne veje stoje v
vretencu in tvorijo piramidast vrh. Iglasti listi stoje okroginokrog
po vejah in vejicah.

Cveti  so enodomni. Prašne in pestične mačice so podobne
borovim. Rdečkaste, pokončne pestične mačice rasto po oprašenju

102

dalje in so drugo leto do 15 cm  dolgi storži. Ti se sedaj povesijo
in odpro olesenele luske pri lepem vremenu. Veter pa raznaša iz¬
padlo krilato seme. Pozneje odpade cel storž.

Slika 89. Smreka.

l  cvetoča vejica: a  prašne mačice, b  plodna mačica; 2  prašnik: a  odzunaj, h  od strani (pov.)
3  plodna luska: a  odznotraj s semenskima popkoma, b  odzunaj s krovno lusko (pov.); 4  storž
(pom.); 5 plodna luska s semenoma; 6  seme; 7 podolžno prerezano šemo (pov.).

Bela, mehka smrekovina se teše v bruna in reže na deske. Za
kurjavo nima posebne vrednosti. Smola daje trpentinovo olje in
kolofonij, lubje se pa uporablja za čreslo.

Izmed sovražnikov je omeniti smrekovega lubadarja in smreko¬
vega prelca.

Podobna jelka ali hoja  (die Tanne) ima sivkasto lubje in
ploščate igle, ki so razvrščene češljasto dvoredno. Storži stoje na
vejah pokončno, a plodne luske odpadajo s semenom vred.

Znano je, da se uporabljajo mlade jelke in smreke za božična
drevesca.

103

6. Navadna praprotica (das gemcine Haarmiitzemnoos)  je
največji mah naših gozdov in močvirij.

Podzemno steblo  raste na enem koncu dalje pod zemljo, na
drugem pa gnije kakor smo to videli pri koreniki vetrnice. Navzdol
poganja rjave dlake, ko¬
renske kosmatine,  na¬
vzgor pa do 30 cm  visoka,
z gostimi zelenimi listki
porastla stebelca. Ob suhem
vremenu se listki tesno držo
stebla (manjša površina!), ob
vlažnem se pa oddaljujejo
od njega.

Iz nekaterih stebelc
se vzdigujejo dolge rdeče
ščetine,  ki nosijo v vrhu
četverooglato pušico s
kapico.  Ko odpadeta ka¬
pica in pod njo ležeči po¬
krove  c,  se prikaže ustni
obrob,  ki zapira ustje. Ako
se ob suhem vremenu vzdig¬
nejo ti zobci, vidimo okoli
osrednjega stebrca
semenu podobna zrnca, ki
jih imenujemo tros  (Spore).

Kapica varuje še ne
razvito pušico vlage in pre¬
močnih solnčnjh žarkov. Ko
tros dozori, je kapica ne¬
potrebna ter odpade. Prav
tako odpade za njim po-
krovec. Ob suhem vremenu
se zobci, ki zapirajo ustje,
nekoliko vzdignejo, veter
maje dolge ščetine in raz¬
tresa lahki, suhi tros. Vlaž¬
nega trosa veter ne more Slika 90. Navadna praprotica.

v ,• f  i . , -j . , / stebelce; 2 stebelca^ trosonosnimi pušicami; 3  pušica
Idznasabl, ZODCl tGCLclJ tUu.1 s kapico (pov.); 4  pušica brez kapice (pov.); 6  pušica brez
r/o pokrovca (pov.); 6  povprečno prerezana pušioa (pov.);
Zctprt) US L] G. 7 in S  stebelna vršička s plodili.

104

Iz trosa se razvija na ugodni podlagi nitasta predkal  in na
njej brstiči,  ki iz njih izraste nova rastlina. Na rastlinah vzrasto
zopet po osnovi posebnih plodil trosonosne pušice.

Po močvirjih rasto bledi šotni mahovi  (die Torfmoose),
tvorec goste ruše. Njih spodnji deli ne morejo v vodi ne strohneti
in ne zgniti, pač pa ogljene ter tako pripravljajo šoto.  S svojimi
stebli in listi vsrkavajo vodo kakor goba.

mahu.

a  kaleči tros; b  predkal; c brstiča.

Mahovi rasto po vsej zemlji, ruše pa tvorijo le v zmernem in
severnem pasu. Naselijo se po skalah, deblih, zidovih in strehah. Ako
dalj časa ne dežuje, se popolnoma osuše. čim pa pade nekoliko
dežja, takoj zopet ožive in ozelene.

Med mah prinaša veter prah, ki se druži z odmrlimi deli rast¬
line. Vedna vlaga pospešuje preperenje in prhnenje kamenja. Tekom

105

let pripravijo mahovi plodno zemljo za druge, višje rastline. Mahovi
so torej z lišaji vred prvi naselniki na golem kamenu in pijonirji
za druge rastline.

Na močvirnih tleh pa nastane iz odmrlih rastlin šota. Ako
zmešamo to s peskom, nastane plodna zemlja, ki so nam jo pri¬
pravili mahovi.

Šotni mahovi kakor tudi drugi mahovi sprejemajo silno
množino vode. Ako se vlije ploha na gole gore, večina vode takoj
odteče. Potoki in reke naraščajo in posledica temu so povodnji. Ce
pa malo časa ne dežuje, nastane zopet suša. Kjer pokrivajo gore
gozdovi, so tla porastla z gostim mahovjem. Mah pije vodo ob
nalivih kakor goba in jo potem le počasi oddaja. Gozdni mahovi
varujejo torej povodnji in suše.

Med mahom imajo zavetišče razne žuželke, v njem gnezdijo
mnoge ptice. V mah zavijamo krhke stvari, z njim nastiljamo
živini.

Na travnikih in njivah je mah nadležen plevel. Tudi moramo
čistiti mahu sadno drevje, ker se v njem rade naselijo škodljive
žuželke, in ker zaradi vlage debla in veje niso nikdar suhe.

7. Užitni goban ali jur (der Herrenpilz).  Po jesenskem dežju
nahajamo po naših gozdih razne glive, ki lezejo iz zemlje. K najna-
vadnejšim užitnim glivam pa pripada goban, ki se ceni posebno
zaradi prijetnega okusa in ki se
pripravlja raznovrstno. Ker ima
mnogo beljakovine, je jako hraniv,
pa nekoliko težko prebavljiv.

Goban ima kratek, debel
bet,  ki nosi močno vzbočen
klobuk.  Zgornja plast klobu-
kova je bela, gosta in pokrita z
rjavkasto kožo; spodnjo ločljivo
plast sestavljajo pa ozke, tesno
stisnjene cevke, ki se v njih raz¬
vijajo trosi.  Imenujemo jo plo¬
dovnico.  V prerezu je vse belo
in ne menjava barve. Ako je
gliva le nekoliko dni stara, na¬
hajamo v njej vse polno ličink
mušice g 1 i v a r i c e.

Slika 93. Užitni goban ali jur.

1  mlada in dorastla goba; 2  del podolžno pre¬
rezanega klobuka; a  mesnati del, b  plodna

106

Ako preiščeš prst pod betom, vidiš gosto spolstene bele niti,
ki tvorijo podgobje.  To se naseli vedno na gnijočih rastlinskih

in živalskih ostankih, posebno na

Slika 94. Podgobje z narazvitimi plodišči.

gnijočih drevesnih štorih, odkoder
dobiva tudi hrano. Nadzemna
gliva je torej le nekako plodišče,
da razvija trose.

Gobanu podobna, pa jako
strupena gliva je vražji goban
(der Satanspilz).

Težko je ločiti užitne glive
ali gobe, kakor jim navadno pra¬
vimo, od strupenih. Škodljive so
tudi užitne glive, če so že dorastle
in so začele gniti. Strupene
ali vsaj sumljive  glive so one,
ki izpreminjajo barvo, ako jih pre¬
lomiš, ki imajo neprijeten vonj ali
okus, ki so preveč sluzaste in ki
rastejo po nesnažnih krajih.

Sploh pa ne nabiraj gob, ako
jih dobro ne poznaš!

C. Rudnine

1. Sol (das Salz)  je gotovo najpotrebnejša rudnina, neobhodno
potrebna začimba našim jedilom. Sol je jako razširjena po zemlji.
Nahaja se čista ali pa onečiščena z ilovico in z raznimi rudninami
v zemlji ter tvori mogočne sklade in debele grede. Silna množina
soli je pa raztopljena v morjih, v slanih jezerih in v slanicah.

Slika 95. Solovarska krada.

Svetovno znani so solni rudniki v Vjelički, Bohniji in pri Kaluži
v Galiciji, pa tudi v Salzkammergutu in v Hallu na Tirolskem, kjer
dobivamo kameno  sol.

108

Te solne plasti so nastale najbrže s tem, da je izhlapela voda
iz slanih jezer, To se godi tudi dandanes v nekaterih azijskih jezerih,
v večji meri, n. pr. v Mrtvem morju.

Kjer se nahaja kamena sol čista, se lomi in spravlja kakor
drugo kamenje. Onečiščeno je treba poprej ločiti od primesi.

To se vrši tako, da izkopljejo na pripravnih krajih globoke
jame ter jih napolnijo z vodo. Voda raztaplja sol, ilovica in druge
primesi se pa sesedajo na dnu. Slano vodo, slanico,  odvajajo potem
na veliko skladalnico vejevja, na takozvane solovarske krade,
kjer se razdeli na neštevilne kapljice. S povečanjem površine se tako
pospešuje hlapenje in spodaj se nabira skoro nasičena slanica. To
sedaj odvajajo v solovarnice, kjer se izpariva v velikih plitvih ponvah.
V ponvah ostaja slednjič čista sol, ki jo potem devajo v pripravljene
košare, da izgubi poslednjo vlago in da se popolnoma posuši. Tu dobi
tudi obliko okrajšanega stožca, kakršno vidimo po prodajalnah.

Iz morja dobivamo
morsko sol,  in sicer
na severu s tem, da se
sol izloča iz zmrznjene
morske vode, v južnih
krajih pa z izhlapeva¬
njem vode. V ta namen
se napelje voda v plitve
jame, gredice, da izhla-
peva na solnem Večje
take naprave, ki se
imenujejo soline,
imamo blizu Pirana v
Istri. Vsa voda pa ne
sme izhlapeti, ker sicer
bi se sesedle tudi grenke soli, ki so raztopljene v morski vodi.
Posebni sol o m eri (Salzspindel) nam naznanjajo, kdaj je treba
odtakati morsko vodo. Izločena sol se posuši in potem spravi v
skladišča.

Vse te naprave in dela vodi in nadzira finančna oblast, prav
tako tudi razprodajo soli, ker ima pri nas država izključno pravico
(monopol), da dobiva in prodaja sol.

V solovarnicah in v solinah dobivamo na popisani način majhne,
brezbarvne, pravilne kocke, ki jih imenujemo kristale.  Največje
in najlepše kristale nahajamo v glini, kamor je voda nanesla sol.

Slika 96. Solino.

109

Ako postane hkrati mnogo takih kristalov, se ovirajo drug
drugega v razvoju in se sprijemljejo med seboj. Popolnoma gladkih
ploskev je le malo; videti so samo stisnjena zrna ali vlakna, da,
časih so zrna tako majhna, da jih ne razločujemo s prostim očesom.
Take zrnate, vlaknate ali jedrnate različke ali zvrsti, imenujemo
kristal  a ste  (kristallinisch). Čista kamena sol je brezbarvna
ali bela. Vsled raznih primesi je pa navadno rdeča, rjava ali siva.

Ako deneš sol v vodo, se raztopi  v njej. Slanica, ki ne more
več raztapljati soli, je nasičena  (gesattigt). Raztopi se sol tudi v
slini. Prepričaš se lahko, da je slanega okusa.  V plitvi, odprti
posodi izhlapeva slanica in zopet dobimo sol na dnu.

Na vlažnem zraku pri vlač a sol vodo  ter se naposled raztopi.

Vzporedno s kockinimi ploskvami razkolješ kristale, da imajo
razkolki ravne in gladke ploskve. Kamena sol se da prav lahko
klati  vzporedno s kockinimi ploskvami.

Kameno sol lahko obraziš z železnim žebljem. Ni torej posebno

trda.

Barva odstruženega prahu ali raza  (Stricli) je vedno bela, tudi
če vzameš kos kamene soli, ki je kakršnekoli barve.

V ognju kamena sol po c a, se tali in izpari ter porumeni
plamen.

1 cm s  soli tehta 2 - 2 g.  Težo 1 cm s  kakega telesa imenujemo
svojstveno ali specifično  težo.

Ker tehta 1 cm s  čiste vode pri -j-4°C 1 g,  1 cm*  soli pa 2‘2 g,
je sol 2'2krat  težja od vode, ali kakor pravimo, gostota  (Dichte)
kamene soli je 2'2.

Soli ne potrebuje samo človek, ampak jo potrebujejo tudi do¬
mače živali in divjačina. Toda živini pokladamo cenejšo, nečisto
kameno sol. S soljo solimo meso in ribe, da si jih ohranimo za dalj
časa. Tudi nekatere rastline uspevajo bolje, če rabimo sol kot umetno
gnojilo.

V kemičnih tvornicah rabijo sol za izdelovanje sode, mila, stekla
in solne kisline.

Kamena sol, ki je pomešana s snegom ali ledom, zniža toplino
do — 16°  C. To se uporablja posebno pri napravljanju sladoleda.

2. Apnenec ali kalcit (der Kalzit)  sestavlja severne in južne
Alpe. Sploh so vse naše gore, Karavanke, Julijske Alpe, Kraško
pogorje itd. skoro sam apnenec. Rudnino, ki se nahaja v taki mno¬
žini, da jo moramo smatrati za bistveno sestavino naše zemlje,
imenujemo hribino  (Gestein).

110

1

Slika 97. Oster
romboeder.

Slika 98. Top
romboeder.

Kristali, ki se imenujejo drstev  (Kalkspat), vzrasto pogosto
na skupni podlagi. Tako skupino imenujemo kristalno  k o p u č o
(Kristalldruse). Razviti so se mogli na taki podlagi le zgornji deli

kristalov, spodnji raz vitek je
preprečila skupna podlaga.
Najnavadnejša kristalna ob¬
lika je romboeder,  ki je
močno podoben kocki, samo
da niso šestere ploskve, ki
ga obdajajo, kvadrati, tem¬
več rombi.

Izvečine se pa apnenec
v naravi nahaja v nepravilnih
kosih, ki nimajo kristalne
oblike. O tem apnencu pra¬
vimo, da je gruč  a v (derb)
in je potem zrnatega ali jedrnatega zloga. Gručave tvorbe, skalovje
ali pečevje, imenujemo pa apnenike  (derbe Kalksteine).

Najlepše prozorne kristale nahajamo na Islandskem otoku.
Skoznje vidimo vsako reč dvojno. Zaradi te lastnosti jih imenujemo
tudi dvolomce  (Doppelspat).

Navadno je apnenec neprozoren in ima različne barve.

Vzporedno s ploskvami
romboedra se da drstev prav
lahko klati. Ako udariš z
lesenim kladivom po apnen¬
čevem kristalu, dobiš same
male romboedre z gladkimi
ploskvami.

Trši je od kamene soli,
obraziš ga pa z železnim
žebljem. Kristalne ploskve
se svetijo kot steklo; pra¬
vimo, da je apnenec steklenega sijaja.  Raza je tudi pri razno¬
barvnih različkih bela. Od vode je 2 -  7 krat težji.

Okusa nima, ker se ne raztaplja ne v vodi, ne v slini. Ako je
v vodi nekoliko ogljikove kisline, se raztopi v njej nekoliko apnenca.
(Raztapljaj kredo v dežnici in v sifonu!) Taka voda je dobra pitna
voda, toda sočivja ne moremo skuhati v njej. Zategadelj jo imenu¬
jemo trdo vodo,  čisto vodo brez raztopine pa mehko.

D V O 1

o m e c

111

Ako poliješ apnenec s solno kislino, zasumi in vzkipi kakor bi
vrelo. Zapušča ga ogljikova kislina, ki se nahaja v njem. Tako ga
lahko ločiš od podobnih rudnin.

Ogljikovo kislino pa iztiraš
tudi, ako ga močno razgreješ in
razžariš, kar se vrši v apne¬
nicah.  Ostane pa potem bela,
prhka in jedka snov, ki se ime¬
nuje žgano apno.  Apnenec je
torej spojina ogljikove kisline
in žganega apna.

Ako poliješ žgano apno z
vodo, se spoji hlastno z njo v
ugašeno apno.  Pri tej spo¬
jitvi se razvija toliko toplote,
da nekaj vode vre in da dela
zgoščena para veliko meglo.

Deznica in sneznica spre- Slika 100. Apnenica,

jema v zemlji črnici ogljikovo

kislino ter raztaplja na dalj njem potu apnenec. Taka voda dolbe
kamenje ter razširja razpoke v velike prostorne jame. Ko pa pride na
zrak, izgublja ogljikovo kislino, in izloča se apnenec. Ako se voda cedi
po stenah, pušča tam apneno skorjo, ki jo imenujemo sigo  (Kalksinter).
Ako kaplja voda od stropa, dela kapnike,  ki vise kot ledene sveče
od stropa, ali se pa vzdigujejo od tal. Prosojni so,bele, rumene ali rjave
barve in kristalasto zrnati ali vlaknati (Postojnska in Divaška jama).

Slika 101. Kalvarija v Postojnski jami.

112

Slika 102. Z&stor v Postojnski jami.

Ako privre taka voda na dan kot studenec, se seseda na dnu
iz nje izločeni apnenec, ali se pa prijemlje v vodi rastočih mahov
in drugih rastlin ter jih naposled popolnoma ovije in zaduši. Izpo-
četka jo apnenec luknjast in prsten, sčasoma se vse votline zamaše,
da postane gost in trd kamen, ki ga imenujemo lehnjak  ali
apneni maček (Kalktuff).

Zrnat in jedrnat apnenik, ki ima lepo barvo, ko je brušen,
imenujemo marmor.  Najlepši je beli kararski marmor, ki ga lomijo
pri Carrari v Italiji, in pisani marmor od sv. Ane v Belgiji. V Avstriji
je posebno znamenit tirolski (Sterzing, Laas) in sivi kraški marmor,
ki ga dobivajo na Krasu, v Primorju, posebno v Nabrežini. Tudi na
Kranjskem se nahaja marmor na mnogih krajih n. pr. v Podpeči, v
Tržiču, na Jesenicah itd. V starem veku so ga dobivali z otoka
Paros.

Reke nosijo zmrvljeni apnenec v morje. Morske živali, raki, polži,
školjke, polipi delajo iz njega svoje lupine in stanovanje. Na morskem
dnu se nabirajo ogromne plasti takih lupin in hišic. Iz vode izločeni
apnenec jih je zlepil skupaj in tako je nastal školjčni marmor
(Muschelkalk), ki je znan pod imenom izpreminjasti marmor,
ker jako lepo izpreminja barve, ko je brušen. Sem spada tudi mehka
kreda,  ki sestoji iz samih drobnih hišic in lupin. Dobivajo jo na
otoku Rujana in na Angleškem.

Ako kako lepilo zveže nanešene plasti raznobarvnih oblic in
spljak, nastane pisana labora  (buntes Konglomerat), ki rabi kot
marmor. Lomijo ga v Škofji Loki. Z glino zmešan apnenik se imenuje

113

lapor  (Morgel), Iz nekaterih vrst laporja žgo cement,  ki rabi za
stavbe pod vodo ali na vlažnih krajih. Nadaleč slovi tvornica cementa
v Mojstrani na Gorenjskem. Zmes gramoza ali peska s cementom daje
beton  za samodelski kamen, za tlak, stebre, kanale, mostove itd.

Za nas je apnenik najvažnejša hribina. Z apnenikom posipamo
ceste, gradimo hiše, iz njega žgemo apno. S ploščami tlakujemo
cerkve in hodnike. Iz belega in pisanega marmorja delajo spomenike,
oltarje, stopnice, stebre, namizne plošče in razne umotvore. Iz
školjčnega marmorja so znamenite stavbe, n. pr. Štefanova in Votivna
cerkev na Dunaju. Z lehnjakom so obokane stare rimske palače in
tudi stare cerkve po naših krajih.

Nekatere rastline uspevajo le na apnenih tleh, n. pr. detelje,
vresje, velikonočnice. S trdo vodo pa sprejemajo človek in živali
potrebni apnenec za kosti.

3. Sljuda (der Glimmer).  Časih dobimo v kamenje vrastle ali
proste, med peskom pomešane luske, ki se svetijo kakor srebro ali
tudi kakor zlato. To rudnino imenujemo sljudo ali tudi mačje srebro
in mačje zlato. Brezbarvna je, semtertja rdeča kakor breskvin cvet,
in tudi črna. Navadno se nahaja v kristalastih ploščah; proste luske
imajo časih obliko šesterokotnikovo.

Jako lahko se da klati v najtanjše lističe, ki so popolnoma
prozorni in jako prožni. Razklane ploskve imajo biserni sijaj. Take
plošče lahko uporabljamo kot steklo, ki pa sčasoma oslepi. Sljuda
ne prepušča toplote, zato jo rabimo za vratiča pri pečeh, za
senčnike pri svetiljkah in za naočnike delavcem, ki so blizu ognja.
Nje trdota je majhna, obraziš jo lahko z nohtom. Večje plošče ss
nahajajo v Sibiriji (rusko steklo), pri nas se nahaja vrastla sljuda
na Koroškem in na Pohorju. Važna je kot bistvena zmesnina mnogo¬
terega kamenja.

4. Kremenjak (der Quarz).  Poleg apnenca in živca se nahaja
kremenjak na zemlji v največji množini, bodisi da je sam zase,
bodisi da je bistvena zmesnica raz¬
nega kamenja. Navadni pesek je veči¬
noma zdrobljen kremenjak. Ako pa
zveže ta kremenjakova zrna lepilo
(glina, apnenec, kremenjak), nastanejo
peščenci  (Sandstein).

Glede na barvo, prozornost, zu¬
nanjo obliko in notranji zlog kreme¬
njakov vidimo mnogo različkov. Slika 103. Kremenjakova kopuča.

8

Macher,  Prirodopis I.

114

<[ZPi

V  mjiogem kamenju nahajamo vrastle kristale, še bolj pogosto
pa združene v kopuče. Kristalna oblika je šesterostrana prizma, ki
je pokrita zgoraj in spodaj s šesterostrano piramido. Časih se raz¬
vijeta piramidi sami zase.
Ploskve niso vse enako ve¬
like, nekatere so navadno
bolj razvite na škodo sosednjih
ploskev.

Sveti se kot steklo in
je sploh med vsemi rudni¬
nami steklu najbolj podoben.
Klati se ne da, drobi se pa
lahko v prah, ker je krhek.
Tudi z jeklom ga ne obraziš,
sam pa obrazi celo steklo.
Ako ga krešeš z jeklom, se
razvija s trenjem toliko to¬
plote, da žare odkresani delci
jekla, tako da lahko vžgeš z
njimi kresilno gobo. Gostoto
ima isto kakor apnenec. Okusa
nima nobenega, ker se ne
raztaplja. Ako treš kos ob
kos, se sveti v temi in zadiši po smojevini. Ako ga stremo v prah
in pomešamo s sodo, s pepeljiko ali z apnencem ter ga razžarimo,
se stali v steklo.

Najvažnejši kristalovani  različki so: kamena strela,  ki
je čista in prozorna kakor voda, rumeni citrin,  višnjevi ametist,
sivkasti čadavec,  ki je videti, kakor bi bil okajen. Kristali na¬
vadnega  kremenjaka so neprozorni, beli ali umazani.

Kristalasti  različki so: mleko  ve  c, ki je bel kakor
mleko, rožnordeči roževec in železnati kremen,  ki je
rjav ali rdeč.

Izmed jedrnatih  različkov omenjamo neprozorne, rdeče ali
rjave jašme ali jaspisa  in temnega skrilavega kremenca,
ki se da klati na skrli. Popolnoma črn se imenuje lidijski kamen.
Ako pronicuje kremenjakova tvarina les, tedaj ta okameni, rastlinski
zlog pa ostane. Tak kremenjak imenujemo drvenec.  Večinoma se
pa nahaja jedrnati kremenjak v večjih ali manjših kepah ali gomoljih
med apnencem.

Slika 104. Šestero¬
strana prizma in
piramida (združeni).

Slika 105. Šestero¬
strana prizma in
piramida (razstavlj.).

115

Najnavadnejši je sivkasti ali rjavkasti kresilnik.  Ako ga raz¬
biješ, dobiš školjkaste, ostrorobe kose. Prav tako se nahajajo tudi
mesnatordeči karneol,  pasasti oniks  in iz raznobarvnih sosred-
njih plasti sestavljeni ahati.

Kristalovani prozorni različici, kakor tudi karneoli, ahati, oniksi
itd., se brusijo v dragulje in v razno lepotičje. V predzgodovinskih
časih so izdelovali ljudje orožje in orodje, dandanes se rabi še po¬
nekod za kresanje ognja.

Pesek rabi za malto in za posipanje cest. Iz peščencev delajo
mlinske kamene, bruse in plošče za tlak. Največ kremenjaka se pa
porabi za izdelovanje stekla.

5. Živec (der Feldspat)  se nahaja redkokdaj v večji množini,
dasi je jako razširjen. Navadno jo živec bistvena zmesnina mnogo¬
terega kamenja.

Pogosto se do¬
biva v prozornih,
prizmatičnih krista¬
lih v razpokah ka¬
menja, največkrat so
pa kristali in krista-
lasti kosi prosojni ali
neprozorni.

Slika, 108. Oblike enostavnega kristala in dvojčka

116

časih zrasteta dva kristala v en lik, in tako združenje imenu¬
jemo dvojčka.

Obraziš ga težko z jeklom, raza je bela ali sivkasta. S kresanjem
izvabiš iz njega le malo isker. Specifična teža je 2 - 5 g.  Klati se da
prav dobro in sicer vzporedno z dvema ploskvama, ki stojita druga
na drugi navpično.

V kislinah se ne raztaplja, v velikem žaru se stali v motno
steklo. Sijaj je steklen, na razkolnik ploskvah pa bisern. Sestavljen
je iz kremenske kisline, iz aluminija in kalija. Ako kemično razpade
ali s prhne  (vervvittert), dobimo zemljo porcelanko, glino ali ilovico,
kakor je bolj ali manj čist.

Lepe zvrsti brusijo v dragulje. V prah stolčeni živec rabi zaradi
kalija kot umetno gnojilo. Rabijo ga za izdelovanje porcelana.

Primerjaj živec s kremenjakom!

6. Srebro (das Silber)  ima bistvena svojstva kovin. Neprožno
je namreč, kovinskega sijaja in bele barve, na zraku pa oslepi in
potemni. V ognju se tali, toda se ne izpreminja. V solitarni kislini
se raztaplja ter oddaja strupene pare. Večkrat je mešano z zlatom.
Nekoliko je trši od kamene soli, gostota njegova je 10’5. Redkokje
se v prirodi nahaja čisto, navadno ima primešanega zlata, bakra
ali arzena. Z razredčeno solitarno kislino (vodo ločilnico) ga je lahko
ločiti od primesi in dobiti srebro, ki je prvina.  Klati se ne da,
pač pa tanjšati v tanke žice in ploščice. Srebro je najboljši prevodnik
oplote in elektrike. Ker je premehko za praktično porabo in premalo
odporljivo, ga mešamo z bakrom. Zmesi kovin imenujemo zlitine
(Legierungen). Med vsemi kovinami ima najčistejši zvenk, lahko ga
torej ločiš od drugih belih kovin.

Nahaja se precej pogosto, ali le redkokje v obliki kocke. Samo-
rodno srebro, ki ni spojeno z drugimi prvinami, je navadno lasasto,
drevesasto, žičasto, pločevinasto ali v malih luskah nadrobljeno v
različnih rudninah, časih se pa nahaja spojeno s prvinami kot sre¬
brna ruda. Rude  imenujemo rudnine, iz katerih dobivamo kovine.

V Avstriji se dobiva srebro v Pfibramu in v Joahimovem na
Češkem, v Ščavnici na Ogrskem, v Nemčiji v Freibergu na Sakson¬
skem. Največji srebrni rudnik v Evropi jo Kongsberg na Norveškem.
Mnogo srebra je v Altajskih gorah v Aziji, največ pa v Ameriki, in
sicer v Kaliforniji, Mexiki, na Peruanskem in Čilskem.

Srebro rabi največ v kovanje denarja in za raznovrstne lepoti ne,
ure in posode. Ker se ga je v novejšem času mnogo izkopalo, se
je pocenilo tako, da stane sedaj 1 kg.  čistega srebra 100 K.

117

Za dobivanje železa so važne naslednje rude:

7. Jeklenec (der Eisenspat)  je po svojib svoj .-.tv j h jako podoben
apnencu, ali gostota njegova je večja (4). Ako ga zdrobimo v prah
in polijemo s solno kislino, tedaj zasumi, ker izhaja iz njega oglji¬
kova kislina. Prah pa, ki ostane, ni bel, ampak je črn kot skaja
in ga privlači magnet. Jeklenec sestoji torej iz ogljikove kisline in
iz železa.

Nahaja se v gredah in skladih med drugim kamenjem, tvori
pa časih tudi cele gore, kakor n. pr. Erzberg pri Eisenerzu na Šta¬
jerskem. Večji rudnik je na Koroškem v Hiittenbergu. Pri nas
kopljejo jeklenec na Planini nad Jesenicami.

8. Magnetovec (der Mag n at e is e ns tein)  je izvrstna železna
ruda, ki se nahaja v silnih množinah na severnem delu naše zemlje.
Pogosto se nahajajo vrastli, popolnoma razviti osmerci ali oktaedri
črne barve in raze in kovinskega sijaja. Navadno je pa gručav in
zrnatega zloga. Znamenit je posebno zaradi tega, ker je magnetičen,
t. j. ker privlači železo.

9. Rusi železovec (der Roteisenstein)  je rdeč ali tudi črn
in ima rdečo razo. Njegove kristale (romboedre) imenujemo zaradi
železne barve in lepega kovinskega sijaja železne sijaj  ni  k e (Eisen-
glanz). Navadno je pa gručav in potem zrnat ali vlaknat ter rdeč-
kastorjave barve, več ali manj pomešan z glino, časih je prsten in
mehek, da z njim lahko pišemo (rdeča kreda).

10. Rjavi železovec (der Brauneisenstein)  je najnavadnejša
ruda, ki se nahaja povsod po zemlji med drugim kamenjem. Temno-
rjave ali rjaste barve je in prav take raze. Pogosto mu je primešana
glina. Zemlja in glina imata svojo rjavo barvo zaradi primešanega
rjavega železovca. Rja je tudi le rjavi železovec. Ako razžarimo
glino n. pr. pri izdelovanju opeke, se izpari voda, in opeka dobi
rdečo barvo, ker se rjavi železovec pretvori v ruši železovec. Prsteni
različki rabijo za kredo ali barvo. Ta ruda je pri nas jako razširjena.
Dobiti jo je v Bohinju, Železnikih, Kropi, Kamni Gorici na Gorenj¬
skem in okoli Dvora na Dolenjskem.

Ako razžarimo magnetovec, ruši in rjavi železovec na oglju,
jim odvzame goreče oglje kisik, ostane pa taka železna Skaja, kakršno
smo omenili pri jeklenem Vse te tri rude sestoje iz železa in več
ali manj kisika.

Samorodnega železa je najti v prirodi silno malo. Vse železo,
kolikor ga rabimo, raztapljamo iz navedenih rud v plavžih (Iloch-
ofen, glej sliko 109). Plavž napolnimo najprej z gorivom (oglje,

118

premog, koks), da ga razgrejemo. Potem vozimo od zgoraj zdrobljeno
rudo, ki smo jo že poprej dobro razgreli (pražili), in ji primešamo
različnega kamenja. Na vsako plast rude nasujemo zopet plast goriva.

Plavž gori, dokler ni
treba popravljati zi¬
dovja. Ker brez zraka
ne more goreti, do¬
vajamo razgreti zrak
od spodaj.

V dotiki z ža¬
rečim ogljem se raz¬
kraja ruda, kisik se
spaja z ogljem (go¬
renje), železo se pa
v tej vročini tali in
se vsled večje spe¬
cifične teže nabira
na dnu plavža. Raz-
tali se pa tudi pri¬
mešano kamenje, ki
je lažje nego železo,
in plava na njem
ter varuje raztaljeno
železo, da ne prihaja
v dotiko z dovajanim
zrakom. Z njim bi se
takoj spojilo in bi
imeli namesto železa
zopet spojino (rudo).

Iz plavža odteka
železo ter se zbira
in ohlaja v plitvih

Slika 109. Plavž. j amak Mmes  P a

tvori na njem tro-

sko ali žlindro.  To železo se imenuje sirovo ali lito železo
(Roli- oder GuBeisen). Zrnato je, krhko, ter se ne da kovati in ne
variti, pač pa ulivamo od njega stroje, orodje in posode. Ima pa
primešanega še 4 do 5 °/ 0  ogljika.

Ako razžarimo sirovo železo, mu odvzame zrak skoraj ves
ogljik. Tako dobivamo kovno železo (Scbmiedeeisen), ki se da

111 )

kovati in variti. Kovači in ključarji delajo iz njega žice, ploščevino,
žeblje, orodje, stroje, mostove, brodove itd.

Ako dodamo kovnemu železu ogljika ali ga sirovemu nekoliko
odvzamemo, dobimo jeklo,  ki je trši od železa, pri tem pa krliko
ali jako prožno, kakršno hočemo namreč napraviti.

Železo se pretvarja na zraku v železno rjo (rjavi železovec). V
kislinah se železo raztaplja, v živem srebru pa ne. Trdota se me¬
njuje, gostota je pa povprek 7‘5.

Z neba pada časih izpodnebno ali meteorsko železo,
ki se skoro v vseh svojstvih vjema z zemskim železom.

11. Baker (das Kupfer)  je prvina svetlordeče barve in lepega,
kovinskega sijaja. Ali oboje se prikaže le na novih ploskvah, ker
na zraku potemni. Trd je kakor apnenec in 9 krat težji od vode.
Variti se ne da, pač pa tanjšati in kovati. Na zraku in v vlažni
zemlji dobiva zeleno skorjo (patino), ki pa ni strupena. Raztaplja
se v kislinah, raztopine so modre ali zelene in vse jako otrovne.
Najbolj znan je zeleni volk (Griinspann), ki se napravlja v bakrenih
posodah, ako prihaja z njimi v dotiko ocet. Zato morajo biti bakrene
posode znotraj pocinjene.

Baker se nahaja v veliki množini samoroden, mnogo ga tale iz
bakrenih rud. Samorodni baker redko kristalizuje, in sicer v kockali,
navadno nahajamo nepravilne tenke pločice, rogljaste in drevesaste
oblike.

Baker je jako važna kovina. Kuje se v denar, v kotle in druge
posode. Z bakrenimi pločami pokrivajo strehe in obijajo lesene ladje.
Bakrena žica dobro vodi elektriko in rabi tudi za prevajanje. Obde¬
luje in kuje se le mrzel baker. Lite posode so polne luknjic in
mehurjev, zato so nerabne.

Zlitine bakra s kositrom, cinkom, srebrom, nikljem itd. so pa
jedrnate in uporabne. Najnavadnejše so bron, rumena med, pakfong
in kitajsko srebro, zvonovina in topovina. Bron, zvonovina in topo-
vina so zlitine iz bakra, kositra in Časih tudi iz nekoliko cinka;
rumena med sestoji iz bakra in cinka; pakfong iz rumene medi in
niklja; kitajsko srebro je posrebren pakfong. Tudi zlato ali srebro
se meša z bakrom, da je trše.

Ker je mnogo samorodnega bakra ter se precej lahko tali, so
izdelovali iz njega v davnih časih orožje in različno orodje. Pozneje
je rabila v to svrho zaradi večje trdote in odpornosti zlitina bron.
Še stari Grki so imeli bronasto orožje. Rimljani so pa že poznali
železo, ki je potem večinoma nadomeščalo baker.

120

Samorodni baker in bakrene rude se kopljejo na Ogrskem.
Mnogo bakra se dobiva na Angleškem, Švedskem in v Sibiriji,
največ ga je pa v Avstraliji in v Severni Ameriki. (Gornje jezero v
Kanadi).

12. Žveplo (der Schwefel)  se nahaja po nekaterih krajih pod
zemljo v velikih skladih, in sicer večinoma gručavo, jedrnato. Dobiva
se tudi v žeknih (Krater) vulkanov in nadrobljeno v drugem kamenju,
vedno v bližini vulkanov.

Kristali, ki so četverostrane otopljene piramide, se svetijo kakor
tolšča. Žveplo je svetlorumene ali žveplenorumene barve. Trdo je
kakor kamena sol in ima rumenkasto razo.
Gostota je 2. Na zraku se rado vžge in gori z
modrim plamenom. Pri tem se razvija znana kisla
in dušeča para, ki nas sili na kašelj. Ako razgre¬
vamo žveplo, se tali izprva v rumeno tekočino,
nato se gosti in rjavi, a potem se zopet redči in
še bolj temni. Slednjič zavre in se izpremeni v

rjavo paro, ki se ohlajena zgosti v rumen prah,

žvepleni cvet  (Sclrsvefelblumen). Ako raztopljeno
žveplo zlijemo v mrzlo vodo, dobimo testu po¬
dobno, vlačno in gnetno tvarino, ki rabi za od-

tiske in odlivke.

Ako drgnemo kos žvepla ob suknjo ter ga bližamo drobnim
kroglicam bezgovega stržena, tedaj privlači te kroglice ter jih zopet
odbija. Pravimo, da postaja žveplo z drgnenjem električno.

Žveplo se nahaja v Radoboju na Ilrvatskem in v Swoszovicah
ji. Iz bogatih rudnikov na Siciliji se izvaža toliko žvepla,

Slika 110.
Oblika kristalo-
vanega žvepla.

da zadostuje za vso Evropo. Uporaba žvepla je mnogovrstna. Iz njega
delajo smodnik, žveplenke, samodelski cinober, žvepleno kislino. Na¬
dalje rabi kot belilo za platno, volno in slamo, za zdravila. Ako ga
primešamo kavčuku, postane ta gost ali celo trd kakor rog. Na
vinskem trsu uničujemo z njim grozdno glivo.

13. Premog (die Steinkohle).  V oni dobi, ko človek še ni
živel na zemlji, se je nagromadila na nekaterih krajih velika mno¬
žina drevja. Ob povodnjih je odnašala voda to drevje v morje ali
na plitvejša mesta v struge. Z drevjem vred je nosila voda tudi
pesek in blato ter je z njim pokrila nanešeno plavje. To se vrši še
dandanes pri velikih rekah. Les je tako pokopan v zemlji, kjer ne
more ne strohneti, ne zgniti. Izpremeni se pa vender s tem, da
oddava razne sestavine v obliki plinov, tako da ostane večinoma

121

ogljik. Pravimo, da drevje zogljeni.  Naplavljeni pesek in blato sta
se strdila v kameno plast, ki pokriva zakopano rastje. V starejših
skladih je ogljenitev že popolnoma dovršena, v mlajših pa traja še
zdaj in se sempatja vrši očividno pred nami. Mlajši premog je često
še ves podoben lesu, pri starejšem pa navadno ni sledu rastlinskemu
licu. A vender se tudi v takem premogu nahajajo pogosto popolnoma
ohranjena drevesna debla.

Premog se nahaja vedno v kotlinah (Becken), kjer je voda na-
gromadila drevje. Posamezne plasti so redkokdaj več metrov debele
in se menjavajo z debelejšimi in tanjšimi kamenenimi plastmi.

Ker je premog izvrstno in ceno gorivo, n  je razvila v bližini
premogokopov največja industrija, posebno Če se tudi siroviue naha¬
jajo blizu, n. pr. na Angleškem, v Belgiji, na Vestfalskem, češkem in
Moravskem.

Delo v premogokopih je pa jako nevarno, ker se večkrat vžgo
treskavi plini, ki uničijo premogokope in premogarje.

Po tem, kako se je ogljenitev več ali manj dovršila, razločujemo
črni premog, rjavi premog in šoto ali ropo.

črni premog  (die Schvvarzkohle) je črne barve in raze ter
ima jedrnat zlog; Časih je tudi skrilast. Sveti se kot steklo ali tolšča.
Ogljika ima v sebi 75 do 90%. Zapaljen gori v močnem prepihu s
posebnim vonjem ter razvija mnogo toplote. Ako ima nad 90% ogljika,
se imenuje antracit.  Ta gori le v jako močnem prepihu ter daje
še več toplote. Ako razgrejemo premog v posebnih posodah (retortali),
da nima zrak pristopa, se razkraja in daje svetilni plin, katran,
amonij ako vec, naftalin itd., v posodi pa ostaja lahki in luknjičavi
koks,  skoraj samo čist ogljik, ki gori le v najhujšem prepihu.

Črnega premoga imajo največ Angleška, Nemčija, Severna Ame¬
rika in Kitajska. V Avstriji se koplje na Češkem, Moravskem in v Šleziji.

Rjavi premog  (die Braunkohle) se nahaja bolj v gornjih
zemeljskih plasteh in je često ves podoben lesu. Rjav je, večkrat
tudi črn, raza je pa vedno rjavkasta. V njem je 50 do 75% ogljika.
Gori rad, diši neprijetno, večkrat po žveplenih sestavinah, razvija
pa mnogo manj toplote od črnega premoga. Njegove plasti so med
peščencem in glinastim kamenjem.

Največ rjavega premoga ima Češka. Na Štajerskem ga kopljejo
v Fohnsdorfu, Koflahu, Rajhenburgu, Hrastniku in v Trbovljah, na
Kranjskem pa v Zagorju, Št. Janžu in Kočevju.

Šota  (der Torf) je najmlajša ogljenina, ki se dela še dandanes
po barjih največ iz šotnega mahu. Pri tleh mahovi odmirajo in

122

ogljene, navzgor pa poganjajo nove vršiče. Spodnji šotni skladi so
naravno najstarejši, najtemnejši in podobni rjavemu premogu. Po
najnovejših preiskavah je pa prav iz take šote tekom tisočletij nastal
črni premog. Posušena šota gori prav rada, a za njo ostaja mnogo
pepela. Šotni drobir je izvrstna nastilja za hleve in stranišča, ker
vpija nastale neprijetno vonjajoče pline.

V naših krajih je največ šote na ljubljanskem barju.

14. Granit ali zrnjak (der Granit)  tvori kakor apnenik cela
gorovja. Z drugimi hribinami vred ga nahajamo v centralnih Alpah,
v Šumavi, v Krkonoših in na Tatri. V naših krajih ga imamo samo
v Pohorju na Štajerskem.

Granit je debelo- ali drobnozrnata zmes živca, kremenjaka in
sljude. Te zmesnine ne veže nobeno lepilo. Največ je v njem živca,
ki je izvečine belkast, sivkast ali rdečkast, in po njem je tudi
vsa hribina zdaj te, zdaj one barve. Steklasta kremenjakova zrna so
sivkasta, sljudne luske so pa navadno črnikaste. (Po čem spoznaš
te tri zmesnine?)

Vse te tri zmesnine so med seboj enako porazdeljene. Zatorej
ne zapaziš v granitu nikakršnih skladov, niti se ne da klati v škrli.
Tako hribino imenujemo ležičavo  (Massengestein).

Zaradi velike trdote (zakaj?) ga je težko obdelovati, ali prav
zaraditega je jako rabljiv. Z njim gradimo hiše, obrambne zidove,
mostove itd. Kamnoseki izdelujejo iz njega spomenike, stopnice in
stebre. Jako se ceni granit tudi za tlakovanje in posipanje cest.
Z granitnimi kockami je tlakovan Dunaj, v Ljubljani pa Dunajska
cesta.

Razdelitev tvarine po letnih časih.

Jesen.

Domača mačka (6), domači pes (8), konj (14), domače govedo (16), ovca
(19) in koza (20).

Sol (107), apnenec (109), sljuda(113), kremenjak (113), živec (115), srebro
(116), železne rude (117), baker (119), žveplo (120), premog (120), granit (122).

Zima.

Podlasica (9), rjavi medved (10), veverica (11), divji zajec (13), srna (21),
domači prašič (22), zelena morska mačka (1).

črna žolna (24), siva vrana (26), domači vrabec (28), domača kura (36),
domači golob (34), raca (39) in gos (40), velika uharica (33).

Krap (47), ščuka (49).

Gozdni bor (99), smreka (101), navadna praprotica (103).

Spomlad.

Krt (4), netopir (2).

Kukavica (26), slavec (29), lastavica (29), kanja (32), siva čaplja (37).

Siva kuščarica (41), belouška (43), zelena žaba (44).

Rjavi hrošč (53), kapusov belin (55), potočni rak (62).

Zvonček (95), trobentica (84), podlesna vetrnica (78), kalužnica (77), bela
vrba (89), navadna breza (91), tulipan (96), češnja (71), lipovka (85), hruška (73).

Poletje.

Čebela (50), svilni prelec (56), hišna muha (58), zelena kobilica (59), kri-
žavec (60), deževnik (64), vrtni polž (65).

Grab (67), fižol (69), šipek (70), repa (74), lan (76), korenje (79), regrat
(80), krompir (86), norica (87), bukev (92), dob (93), pesa (94), rž (97), užitni
goban (105).


I

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA