542
f Aleksandrov: Na planem ljudstvo se mudi . . .
O Kranjčeviču bi se dale knjige pisati, ali ja se moram zadovoljiti sada tom maljušnom, nabačenom tek skicom. Koliko s formalne toliko i s misaone strane znači Kranjčevič silan napredak u našoj poeziji, a u kulturnom je našem životu taj silni pesimista odjek zastoja i krize, Prometej novog, slobodnog života, kao što je u soci-jalnom životu protest i krik proti maljušnim našim prilikama i kukavnom životu. On se stisnuo u sebe, oslonio se samo na sebe, pa onako osamljen pjeva prigušenu bol, koja se u krutosti života ledi u najtvrdje i najkrasnije kristale.
Ali kao da je on svu buru i sva pitanja skupio samo u svoju dušu, iza njega se javlja mladja generacija pjesnika sasma različna: bez pitanja, bez titanizma, bez velikih muka. Kazat cu koju riječ o njima, o Nikoliču, Domjaniču, Vidriču, Begoviču i o Nazoru.
(Konec prihodnjič.)
fla planem ljudstvo se mudi...
jZa planem ljudstvo se mudi,         Veselo zro mi krog oči
in lep je, jasen dan,                     po gorah, po vrheh,
od travnikov seno diši,                 spet pa pogled se ti miri
in duh je ta mi znan.                  po hišah in vaseh.
Pozdravljene, mi, hiše ve,
lepo porisane!
Veselo daj mi Bog srce,
pa volje daj mi pisane!
f Aleksandrov,
To ti danes šepetajo . . .
To ti danes šepetajo              Temna noč je bila včeraj,
na uho drevesa skrivno,               ko si tukaj ž njim hodila,
to ti šepetajo, dekle —                temna noč, ko mu na ustna
ti pa kar naprej bežiš.                  dala sladek si poljub.
Temna noč — samo drevesa
videla so te — nezvesto:
karajo te danes, dekle —
ti pa kar naprej bežiš.
B. Baebler.