Josip Evgen Tomič

Zmaj iz Bosne

Povest iz bosanske zgodovine.

trn

Poslovenil

SILVESTER K.

= II. natisk =

V Ljubljani 1923.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigar.

Založnik si pridržuje vse pravice.

138010

Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

J e

je

se

ni

! ! r J^jil° je leta 1828. V Bosni je sedel takrat na vezirski
stolici v Sarajevu Avdurahim-paša, ki je bil prej
poveljnik belograjske trdnjave. Ko so silnega in radi
svoje strogosti še zdaj v Bosni v spominu živečega ve¬
zirja Dželaledina porazili Črnogorci v moračkem klancu
in se je on* kakor se kaže, radi tega 1821. zastrupil sam,
prišel po njegovi smrti v Bosno za vezirja človek, ki
bil nasproti Bošnjakom tako slab in brezveljaven, da
nihče več ne spominja niti njegovega imena. Ta vezir
imel nikdar onega reda, kakor Dželaledin, da bi držal
na uzdi silovite bosanske bege, ki so se bili odločili,
boriti se na življenje in smrt proti reformam carja Mah-
muda II., radi svojih reform imenovanega s porogljivim
imenom „gjaur-sulta.n“. Bosanski begi so se bili zakleli
pri veri svojih dedov, da se hočejo proti sultanovim no¬
votarijam dvigniti s sabljo v roki in braniti svoje pred¬
pravice in čisto vero prerokovo. Kakor hitro je Dželaledin
zaprl oči, so morali njegovi pristaši, odločni prijatelji
reform, pobegniti iz domovine. Med temi so bili brata
Džindžafiča, Gjul-aga in mnogi drugi bosanski odličnjaki.
Oni, ki so ostali doma, so morali svoje življenje in svoj
imetek braniti z oboroženo roko. Po vsej deželi je nastal
nered in nemir. Rodovi so navalili na rodove, mesta na
mesta, da, celo sorodniki so se začeli boriti med seboj.
Medtem ko je trajalo to trenje po Bosni, se je pripravljal
sultan, da izvrši v svojem cesarstvu osnovane reforme.

4

Dne 28. maja 1826 je bil v svečani posvetovalni
seji storjen sklep, da se za brambo božjih reči in radi
brambe proti sili nevernikov morajo tudi moslemi pod¬
vreči strahovanju in si priučiti vojaško izvežbanje. Ta
sklep je bil v prvi vrsti naperjen proti janičarom, ki so
bili večinoma iz Bosne. Toda janičari so kaj hitro opa¬
zili nakane in so se začeli, kakor navadno, rotiti proti
sultanu. Pa to pot jim sreča ni bila mila. Sultan jih po¬
bije popolnoma in naredi konec njihovi premoči, katere
so se morali bati celo mogočni otomanski (turški) sultani.
Z janičari je padla najjačja podpora moslemskih velikašev,
protivnikov Mahmudovih reform. Ko je sultan premagal
staroverski upor v Carigradu, svoji prestolnici, se pripravi,
da si tudi v pokrajinah učvrsti svojo vlado in svojo moč,
brez katere ni mogel uvesti svojih preosnov. In res je še
istega leta 1826. poslal v Bosno vezirju Hadži - Mustafu
šest komisarjev, da uvedejo njegove preosnove. Pa no¬
vemu vezirju in poslanim komisarjem se to ni posrečilo.
Janičari, srečno umaknivši se sultanovi osveti, so se po¬
skrili po Bosni, kjer so jih moslemi sprejeli razprostrtih
rok, videč v njih neka posebna višja bitja. Vsa srca za-
plamte v ognju proti gjaur-sultanu, ki je tako nemilo
uničil prvobranitelje čiste in prave vere prerokove. Kako
še le preseže ogorčenost bosanskih moslemov vse meje,
ko zapazijo v spremstvu novega vezirja po evropejskem
kroju oblečene vojake. Jermenje, na katerem je visela
sablja in torbica za patrone, se je razpenjalo navskriž
čez prsi. Ko to vidijo staroverni bosanski prebivalci,
začno jezno govoriti: „Kaj! Naj bi se tudi mi dali krstiti?
Moskovski car in dunajski cesar hočeta biti kuma pri
krstu sina Osmanova." In dvigne se na noge malo in
veliko ter v najhujši zimi iztira novega vezirja in nje¬
gove komisarje iz Bosne. Meseca januvarja 1827. leta
dospejo pregnanci, ki so trpeli veliko muk na svojem
dolgem potu, v Belgrad. Vest o tem ne preseneti malo

5

sultana. Kmalu po teh dogodkih imenuje za bosanskega
vezirja belgrajskega pašo Avdurahima, slabotnega in bo¬
lehavega človeka, toda dobre volje in z dušo udanega
sultanu. S slabo sposobnostjo se loti novi vezir vele-
mučnega posla. Po pripomoči svojega prijatelja, srbskega
kneza Miloša, zbere okoli sebe nekoliko sto mož in krene
ž njimi v Bosno. Dospevšemu čez Drino se posreči zase
pridobiti mladega Ali-pašo Vidaiča, zvorničnega kape¬
tana, ki sprejme vezira na svojem gradu Zvorniku. Iz
tega gradu, ki se na severozapadni strani smatra kot
ključ Bosne, razpošlje novi vezir med ljudstvo sledeči
razglas:

„Mohamedanski Bošnjaki! Prinašam vam iz daljine
poljub miru in bratskega edinstva. Pozabivši vaše norosti
in želeč, da se vam odpro oči, priobčujem vam svete
zapovedi najmogočnejšega vseh vladarjev. Ako se po¬
korite, dana mi je oblast, da vam odpustim. Izberite si
tedaj ali življenje ali smrt. Dobro premislite, da se vam
ne bo treba pozneje kesati."

Ta proglas je hudo zadel bosanske bege in graj-
ščake. Odkar so bili poraženi janičari v Carigradu, so
dobro vedeli, da ne bo več dolgo trajala njihova oblast
in stara svoboda. Večina je gledala, kako se reši in
vzdrži. Poleg teh so bili pa tudi še takšni, ki so bili
že prej tajni prijatelji Mahmudovim reformam, željno
pričakujoč priložnosti, da jim bo moč storiti kaj v prid
njegovim smotrom. Ko so se prijatelji vezirja Dželaledina,
med njimi mogočna brata Džindžafiča, Gjul-aga in drugi,
vrnili v svojo domovino z novim vezirjem Avdurahimom,
se je ponudilo mnogo bosanskih begov, ki so se združili
ž njimi, da jim hočejo pomagati zopet pridobiti imetje,
koje so morali pred leti zapustiti, samo da si rešijo
življenje. Brata Džindžafiča, dobivši pomoči v deželi in
imajoč v novem vezirju svojega zaščitnika, kreneta proti
Sarajevu s četo, ki je bila po novem redu oblečena in

6

izvežbana. Ker sta imela v Sarajevu svoje očetovska
ognjišče in svojo domovino, je bil njun prvi posel, da
si osvojita mesto. Zastonj so se graščaki in njihovi pri¬
staši z največjo besnostjo borili ob mestnih vratih in
tudi 'po ulicah proti napadalcem. Džindžafiča premagata
vsak odpor s svojo dobro izvežbano četo in zaženeta
graščake v trdnjavo, kjer se ti zapro v daljno branibo,
a pomagalo jim ni nič. Ne imajoče nikakšne hrane v trd¬
njavi, prisili glad te junake, da se morajo udati svojemu
neprijatelju.

Sedem najodličnejših glavarjev: Pino Bajraktara,
Ibrahim-ago Bakaroviča, dva brata Jahmidžiča, Feiz-ago
Turnadžija, hadži-Aiud-ago Turnadžija in janičarskega
ago Ruščuklija pošljeta Džindžafiča uklenjene v Zvornik,
kjer jih da vezir po vrsti usmrtiti. Ko je bilo to izvršeno,
se vezir dvigne iz Zvornika proti Sarajevu, kjer prav
slavnostno vkoraka v mesto. Kljub onim, ki so bili do-
zdaj okoli 24 let branili vezirjem bosanskim stanovati v
Sarajevu, ostane Avdurahim kot vezir stalno v bosanski
prestolnici, da vlada tukaj kot osvoboditelj, ali bolje re¬
čeno kot pravi krvnik. Samo v eni noči je dal usmrtiti
trideset begov in sto in sto mestjanom je dal posekati
glave; toda štedil tudi ni z rajami (kristjani), katerim je
naložil velik vojniški davek. Se celo svojim pristašem, ki
se mu niso zdeli dovolj zaupni, je stregel po življenju.
Strah in groza sta zavladala med begi. Najljutejši pro-
tivniki reform so popadali pred krutim vezirjem na ko¬
lena, priznavajoč, da se hočejo podvreči modernim na¬
vadam. Dobro leto je trajala ta grozna vlada novega
vezirja. Na stotine junaških trupel je uporabil Avdu¬
rahim, da zgradi sultanove reforme in ko je po tolikem
klanju, umiranju in strahovanju nastala v Bosni tišina
kakor v grobu, si je mel vezir Avdurahim z veliko za¬
dovoljnostjo roki, govoreč porogljivo: „Račun je zdaj
sklenjen in mirna Bosna!"

7

II.

Potlačena moč se ne upogne za vedno pod svojina
bremenom, ampak se sama po sebi jači in krepča, da
se ob svojem času tem hujši razmahne in maščuje nad
svojim tlačiteljem. Tako je bilo tudi z mirom v Bosni.
Bosanski begi, prisiljeni podvreči se za nekaj časa večji
sili, so se pritajili za svojo dobo, da potem čim prej z
združeno močjo in v trenutku, ko se ne bo nihče nadejal,
stresejo raz sebe nasilneža, ki se jim je bil vsedel na
prsi. Kapetani in begi so se shajali skrivaj, imajoč tajne
sestanke in pogovore, kako naj bi iz dežele pognali
Osmane in si zopet pridobili svojo nekdanjo oblast.
Kdor je odprej, bodisi iz katerega koli razloga, živel z
drugim v sovraštvu, pomiril in pobotal se je ž njim in
drug za drugim so polagali roke na koran, zaklinjaje se
pri čisti in pravi veri prerokovi, kako se hočejo mašče¬
vati nad gjaur-sultanom in njegovimi pooblaščenci. „Qb
priložnosti!" te besede so bile geslo, ki se je šepetaje
glasilo od ust do ust in povzročalo, da se je tisoč in
tisoč oči zasvetilo v divjem ognju in se tisoč in tisoč
rok krčevito oprijemalo za držaj bridkega handžarja.

Spomladi leta 1828. pride ruska vojska pod po¬
veljstvom generala Diebiča do meje in se začne gibati
dalje proti Balkanu. Kakor bi ga bil veter raztrosil, se
je razpršil glas o tem dogodku po celi Bosni. „Rus gre!“
slišal si klicati na vse strani. In mohamedani kakor tudi
raje (kristjani) so se veselili tega glasu. Res je čudno,
ali vendar resnično 1 Podložni raje so mislili, da je zdaj
prišel čas njihovega oproščenja, a mohamedanci so bili
mnenja, da je nastopil čas, ko se kaže najlepša prilika
maščevati se nad gjaur-sultanom, ki je bil zdaj seveda
v stiski. Vezir Avdurahim je obljubil sultanu, da mu bo
na pomoč poslal trideset tisoč izbranih junakov in res
je pozval vse mohamedane pod orožje. Njegovi pristaši,

8

katerih je štel med begi precejšnje število in dobro pla¬
čani derviši so hiteli po deželi od kraja do kraja in zvali
v boj malo in veliko, klicaje: „K orožju, pravoverni,
neverna sila prihaja — branimo vero prerokovo!" Na
te besede se je začelo res vse oboroževati. Iz vseh mest,
iz vseh vasi so prihajale čete na Orlovo polje, na srb¬
sko mejo, kjer se je imela vojna zbrati in preko Srbije
kreniti proti Moskvi. Čete so vodili junaški kapetani in
begi bosanski. Avdurahim si ogleduje ta junaški pokret
in srce mu igra radosti, pa bolehnež ne pomisli, da se
tolika sila ni zbrala sultanu na voljo, tudi ne, da ga
obrani pred Rusom, ampak celo vsled drugega vzroka.
„Cemu bi ne krenili na vojsko?" so govorili med seboj
nezadovoljni begi, „pojdimo na Orlovo polje, a ko bomo
vsi skupaj, se bo odločilo, kaj se ima zgoditi dalje."

Bil je lep poleten dan. Poslopje bega Altomanoviča
pri selu Zoviku v ravni Posavini so obsevali topli solnčni
žarki, a solnce se je že pomikalo za vrh Tribove planine,
da se v kratkem času skrije za njena široka pleča. V
begovem poslopju je vse prazno. Pred tremi dnevi je
bil Rustem-beg Altomanovič krenil s petsto možmi proti
Orlovemu polju. V poslopju je zapustil samo nekoliko
udanih slug in sivega strica Mustaj-bega, ki je bil leta
1806 . na šabačkem polju izgubil levo roko, ko se je
pod Kulin-kapetanom vojeval proti Karadžoržu. Stari
Mustaj je imel, ko so Rustem-beg in njegova dva sina
Ahment in Jusuf odrinili na vojsko, na skrbi Marico,
krasno hčerko Rustemovo. V vsej Posavini ni bilo de-
vojke, ne turške in ne krščanske, ki bi se bila mogla
v lepoti meriti z Maro. Kakor samotna roža iz pečine,
tako je cvetela devojka v kamnitem pohišju svojega
očeta, oddaljena od sveta in osamljena. Ko je bila še
majhno dete, ji je umrla mati, na katero se je zdaj mogla
spominjati le kakor v sanjah.

9

Od malih nog- ji je bila najzvestejša prijateljica
krščanska devojka Jurka iz Zovika. Z njo je največ dni
detinske dobe prebila v igri in nedolžni zabavi. In zdaj,
ko sta devojki odrasli, se še vedno družita kakor v dobi
nedolžnega detinstva, ljubeč se, kakor bi bili sestri po
rodu. Rustem-begu ni bilo neljubo to druženje, kajti vedel
je dobro, da je edino veselje mile hčerke.

V vrtu, ki se razteza za poslopjem z griča navzdol,
pod mlado košato lipo sedita obe devojki Mara in Jurka
na preprogi, razprostrti po zeleni trati. Mara šteje okoli
osemnajst let, a je krasna, da se je ne more dovolj na¬
gledati oko. Lica ima bela kakor bela cvetka, usta mala
in sveža ter rdeča, kakor zrela, neodtrgana jagoda. Črni
lasje so lagotno počesani nazaj in spleteni v dve debeli
kiti, ki ji padata po hrbtu. Oblečena je vsa v rdečo
opravo. Na sebi ima široke turške hlače iz rdeče svile,
kakršne nosijo mohamedanske žene in majko iz rdečega
žameta, obšito z zlatimi nitmi in okinčano z biseri. Izza
majke se blesti srajca s finimi čipkami, za katero se
dvigujejo kakor sneg bela nedra; na njih se sveti ovrat¬
nik iz v tri vrste nabranih rumenih zlatnikov. Na glavi
ima na levo potisnjeno rdečo čepico, na kateri je pripeta
tančica iz bele svile; ž njo se poredno igra veter, da
se nagleda divnega in krasnega dekličinega obraza.

Jurka je nekoliko starejša od Mare. Lase ima ru-
jave, a lica rdeča, kakor ožgana od solnca. Oblečena
je v obleko bosanske kristjanke; na glavi nosi rdečo
čepica s pripetimi srebrnimi novci, srajco ima iz belega
platna, ob robu in ob straneh izpleteno. Spodnji del
obleke je iz platna, a krilo ji zagrinja predpasnik, obšit
in okinčan s pisano volno. Okoli vratu ji visi na prsi
velik ovratnik iz samih srebrnih novcev, ki ji prikriva
pol prsi.

Devojki imata polni krili cvetja, ki sta ga bili na¬
brali po vrtu in ga sedaj vežeta v kite.

10

„Solnce zahaja," izpregovori Mara in pridene pisan
tulipan rdečemu karanfilju, „a midve še ne vidive ni¬
česar." Pogledata proti zapadu.

„Ne bo trajalo dolgo," odgovori Jurka, „in poka¬
zala se bo četa izza gore. Tam za goro se dvigajo celi
oblaki prahu, in če me ne vara uho, slišim tudi glas
piščalk in ropotanje bobna. Poslušajve, draga!"

Obe začneta natanko poslušati, obračaje uho proti
zapadu.

Danes bi imel priti v Zovik mladi, radi svojega
junaštva, bogastva in svoje lepote po vsej Bosni znani
Husein-beg Gradačevič iz Gradačca, vodeč na Orlovo
polje tri tisoč mož, nekaj konjenikov, nekaj pešcev. To
četo pričakujeta devojki in zato sta šli v vrt, da moreta
bolje videti, če ne bo še prej napočila noč.

„Gredo, zdaj gredo!" vzklikne Mara po kratkem
poslušanju in po licu se ji polije rdečica. „Dobro čujem
godala in zamolkle bobne!"

„Ti se raduješ, Mara!" pripomni Jurka in se ljubko
nasmeji.

„Oh, zakaj tudi ne," vzdihne strastno devojka, „ko
mi srce govori, da ga bom zopet videla! Od onega časa,
ko je bil moj oče poklican v Sarajevo na posvetovanje
k novemu vezirju, nisem več videla Huseina."

„Tega je že tri mesece," opazi Jurka.

„Da, tri mesece ga že niso videle moje oči in čemu
bi se ne veselila zdaj, ko vem, da pride. Žalostna je taka
ljubezen," nadaljuje deklica po kratkem odmoru, „in če
bi trajalo dalje, vem, da bi umrla od žalosti in bolesti."

„Po končani vojni bo itak prišel po tebe," reče
Jurka.

„Prišel bi bil že prej, toda on ve, da moj oče pre¬
zira njegov rod. Gradačeviči so ponosni ljudje in hočejo
biti nekaj boljšega, kakor so drugi bosanski begi. Dobro
se razumejo z Osmani, ki so največje naše krvopijavke.

11

Njegov oče Osman je bil največji prijatelj krutega ve¬
zirja Dželaledina, a tudi Husein sam kaže, da je povsem
pristaš novega vezirja Avdurahima. Moj oče pa je star
Bošnjak in sovražnik takim ljudem. Radi tega moram
trpeti jaz, mora trpeti Husein."

„Prišla bo prilika, ko se bo tvoj oče pomiril s Hu¬
seinom," reče Jurka. „Saj tudi zdaj ne živita v očitnem
sovraštvu, ampak se samo prezirata. Primernejšega zeta
od Huseina ne najde Rustem-beg v celi Bosni."

„In meni milejšega moža," pristavi toplo Mara;
„za ves svet bi ga ne mogla pozabiti."

„Verujem ti, biser moj 1 Lep je kakor nežna de-
vojka, izredno bogat in ugleden ter junaškega srca in
junaške desnice. Kakor se vidi, si lahko ponosna nanj."

„In vsaka bi bila ponosna, da jo ljubi takšen
junak!" vzklikne Mara živahno in dvigne kvišku črne
oči, iz katerih sta sijali navdušenost in mičnost deviške
duše.

Hipoma skoči dekle na noge. „Evo jih, Jurka!"
zakliče Mara, vsa spremfenjena v lice, „glej čete Husei¬
nove!"

Res se prikaže na prostrani ravnici prednji oddelek
Huseinove čete. Čez sto konjenikov prijaše v diru po
širokem polju, na katerem je imela četa prenočiti.

Nekaj časa pozneje prihrumi naglih korakov pe¬
hota. Bilo je je okoli tisoč mož. Gost prah se je vzdi¬
goval nad četo, pred njo in za njo. Na čelu ji je plesal
na iskrem belcu mlad junak v bogati zeleni suknji in
belem turbanu, na katerem je bliščala svitla čelenka,
lesketajoč se v solnčnem žarku kakor zvezda. Ob stegnu
mu je visela zlato okovana sablja, katere nožnica in roč
sta bila kakor posuta z biseri in dragocenim kamenjem.
Junak je bil Husein-beg Gradačevič, kapetan v Gradačcu.
Štel je ravno 26 let. Bil je visoke rasti in prezanimivega
izgleda. Pogled je bil melanholično sladek, nasmeh skoraj

12

otožen, pa prijeten. Nad črnimi očmi so se bočile goste
in lepe obrvi, lice pa je imel plemenito in belo. Kdo
bi si bil mislil, da se v tako nežnem in prijetnem telesu
skriva duh poln krepkosti, vojniške nadarjenosti in brez-
merne hrabrosti. Z belo desnico je držal za srebrno uzdo
čilega arabskega konjiča, z levo pa dragocen čibuk, iz
katerega je spuščal v zrak lahne oblačke. Takoj za njim
je jezdil na žrebcu četin zastavonosec s četino zastavo
iz zelene svile in s srebrnim polumescem, poleg tega
pa še kakih osem četovodij, ki so kot spremstvo ob¬
dajali Huseina.

Za pehoto se prikaže takoj zopet konjenica, bro-
ječa okoli dva tisoč mož iz ravne Posavine, na rezge¬
tajočih konjih.

Piščalke piskajo, bobni ropočejo, vojne zastavice
plapolajo po zraku, a četa se pevajoč prične razpro¬
stirati po lepem polju pod planino Majevico, da tukaj
prenoči. Husein-beg razredi četo po oddelkih, daje in
razpošilja povelja in pristopi sam, kjer je treba njegove
besede ali njegovega odloka. Brž potem obrne konja
in se ozre proti Rustem-begovem poslopju. V vrtu na
griču še stoji nepremično Mara, dočim na preprogi se¬
deča Jurka opazuje četin prihod. Solnce je že zašlo in
ves zapad gori v krasni rdeči zarji. Husein takoj spozna
ljubo in poln ljubezni vzpodpode konja, da pohiti kakih
sto korakov proti oni strani in tam postoji. Ne z roko,
ne z besedo in ne s pogledom, ker je bilo predaleč,
se ne pozdravita ljubeča; srečali sta se le njuni duši
in se pozdravili. Mladenič sedi poln blagih čuvstev na
nemirnem konju in ogledtije svojo drago, katero pozna
po obleki in po vilini rasti. Deklica čuti njegove poglede
in vsa razveseljena se obrne k Jurki:

„Jurka, ogleduje me; ali vidiš, kako stoji s konjem
semkaj obrnjen in gleda na ta kraj ?“

13

„Gotovo je, da te opazuje! Toda glej, zdaj je
obrnil konja in hiti k svoji četi."

„Prišel bo zvečer! Duša mi pravi, da hoče od mene
vzeti slovo, preden odide v vojsko. Jurka, da ne bom
sama, ostati moraš pri meni!"

„Hočem, draga! Večer bo topel in jasen, najbolje
je, da počakave tukaj."

..Dobro," reče Mara in sede k Jurki.

Doli v ravnici je bila četa razpela šotore in kon-
čavši jacijo (peto molitev) trudna legla k počitku, da jo
zjutraj ob prvi zori mahne naprej. Na več mestih okoli
šotorišča so bdele straže, sedeče na tleh s podvitimi
nogami in pušeče tobak. Nikjer ni bilo videti stražniških
ognjev, ker je bil večer topel in je mesec svetil tako
jasno, da se je videlo kakor podnevi.

Ko je že legel mrak po zemlji in so se zvezde
trumoma zabliščale na nebu, zasede Husein-beg konja,
da objezdi šotorišče. Gotov s tem opravkom požene
konja čez polje proti Rustem-begovi hiši. Tamkaj ne
stopi v hišo, ampak priveže konja k ograji in se poda
v vrt, kjer je bil prej videl Maro.

Lahkih, pa naglih korakov stopa čez vrt in stoji
v kratkem času pred deklicama, ki ga pa ne opazita
do zadnjega trenutka, ker ga je prikrivalo drevje in
grmovje.

Dekleti skočita prestrašeni kvišku raz preproge,
ko zapazita pred sabo mladega kapetana. Husein se ne
začudi malo, videč, kako ga je Mara pričakala v družbi,
in ne sama. Pri mohamedanih je v Bosni običajna lepa
navada, da ne smeta mladenič in deklica nikdar biti
sama na sestanku in čeprav sta zaljubljena, vendar imata
ali on, ali ona, ali pa oba svojo družbo. Razen tega
ne sme mladenič nikdar k devojki v hišo, ampak ona
ga pričaka na dvorišču ali pa na takem kraju, kjer sta
oba opazovana.

14

„Ti si me čakala, Mara!" izpregovori mladenič in
pogleda deklici v polprikrit obraz.

„Vedela sem, da prideš, ker me je tolažilo srce, •
da ne moreš iti tukaj mimo drugače, kakor da se oglasiš
pri Mari."

„Prav si slutila, lepa moja cvetka! Idoč v vojsko,
pri kateri človek ne ve ne za kraj, ne za izid, sem te
moral videti še enkrat, da mi rečeš: „Pojdi z Bogom,

drag-i-"

„Pojdi z Bogom in vrni se zdrav! Alah naj te
spremlja na poti, naj te čuva v boju in v vsaki ne¬
varnosti !“

„Bog bo dal, da se vrnem zdrav. A potem, Mara,
prišla nama bo nova in sladka doba, ko bodeva skupno
uživala najlepšo srečo tega sveta."

„A moj oče?"

„Vem, da mi je sovražen, toda v bodoči bitki bom
imel priložnost, da se sprijazniva. Tebi na ljubo hočem
storiti vse, ker mi ni mogoče živeti brez tebe."

„Oh, ne govori tako na razstanku!" reče ginjeno
deklica in se dotakne z belo ročico Huseinovp rame.

„Dovoli mi, da govorim tako," zavrne mladenič
ognjevito in ujame Marino roko, „ker si ti ljubav moje
duše." Potegne jo bliže k sebi.

Jurka stopi nehote za korak nazaj in obrne lice
vstran, da ne vidi ljubeče dvojice, katere pogovor se
je spremenil v nežno šepetanje, spremljano po globokih
vzdihih in žarečih pogledih. Dolgo v noč je trajalo sladko
ljubkovanje. Čarobni sij blede lune, petje slavca, pevca
ljubezni, in šušljanje radovednega vetriča poneso ljubeča
v tako sladke sanje in občutke, da se komaj vzbudita
iz njih in se zopet zavesta.

„Cas je, da se ločiva!" se spomni nakrat Husein.
„Ostani z Bogom, draga, in misli name!" To rekši iz¬
vleče izza pasa zlat, svetinjici podoben predmet, ki je

15

kdaj visel v ženskih laseh in imel isti pomen, kakor pri
pobožnih kristjankah svetinjica okoli vratu. „Ako umrjem,
imaš tukaj spomin na me. To mi je bil dozdaj najmilejši
spominek na mojo mater." Mladenič obesi zlatnik deklici
okoli vratu in jo lahno poljubi na belo čelo.

Mari se potočijo solze po licu. „Vzemi s sabo
tale šopek cvetlic," reče mu tiho, „cvetje bo sicer usah¬
nilo, a moja ljubezen nikdar. Hodi z- Bogom, Allah naj
te spremlja na vseh tvojih potih."

Husein pritisne k ustom dišeči šopek, poda ljubici
roko in se urnih korakov vrne k ograji, kjer pogladi
zvestega konjiča in se počasi vrne v šotorišče.

Mara stoji nepremično in gleda za njim.

„Pojdive, prijateljica moja," opominja Jurka. „Pozno
je že in treba je iti k počitku."

Mara se zgane in devojki gresta molče v hišo.

Kakor hitro se je začelo svitati, že se je priprav¬
ljala četa, da odide. V tistem redu, v katerem so prišla
posamezna krdela, so tudi odhajala.

, Na istem mestu, na katerem sta bili deklici včeraj
v vrtu, sta gledali tudi danes odhod vojnikov.

Med piskanjem piščalk in ropotanjem bobnov se
obrne, četa proti Orlovemu polju. Kapetan Husein jezdi
plesajočega belca in gleda neprestano proti Rustem-
begovi hiši.

Tudi Mara vidi mladega junaka v belem turbanu
z bleščečim znamenjem hrabrosti in v zeleni suknji in
tudi ona ne obrne pogleda od njega. Srce se ji širi
samega ponosa, da jo ljubi takšen junak. Danes se ji
ni zdela ura britka, danes se je počutila viteško Bosanko,
ki se ponaša z junaštvom in vojno slavo. Ko je konje¬
nica završila vojne vrste in je gost prah objel junake,
da ni bilo mogoče več videti, zamahne Mara proti strani,
kjer se je gibala četa, z roko in vzklikne: „Srečno hodi,
dragi! Zdrav in slavljen se zopet vrni!"

16

III.

Pod Belino blizu Drine se razprostira v bližini
srbske meje široko Orlovo polje. Široko in prostrano
je tako, da je najbistrejše oko komaj pregleda. Sicer
mirno polje je oživelo v nenavadnem živahnem gibanju.
Silna vojska se je bila zbrala na njem in razpela po
njem svoje bele šotore. To je bosanska vojska, ki se
je zbrala na Orlovem polju, da od tukaj mahne čez
Drino proti Moskvi. Vojska šteje trideset tisoč mož, v
orožju izurjenih junakov, željnih krvavih bojev in spo¬
padov. Od vseh krajev cele Bosne najdeš v tej vojski
ljudi. Temni Arnavti od Novegabazara, hudi Krajinci
(prebivalci nekdajne vojniške krajine) od hrvaške meje,
vitkorasli Posavci, korenjaški Podrinci, sokoli iz sanske
doline, veliki konjeniki iz travanjskega polja, vsi vrve
in mrgole v šotorišču bosanske vojske. Do zdaj zapo¬
vedujeta vojski dva vezirjeva podpoveljnika, ker ima
vezir Avdurahim sam priti nekoliko poznej iz Sarajeva.

Več tednov že leži ta vojska in se ne gane s svo¬
jega mesta; vzrok temu čakanju je sultanov vazal srbski
knez Miloš, ki stoji na drugem bregu Drine, da zabrani
bosanski vojski pot čez Srbijo. Ko vezirjev podpoveljnik
po svojih poročnikih zahteva od Miloša, da smejo Boš¬
njaki mirno in svobodno prekoračiti reko Drino in srbsko
državo, odgovori Miloš, da trpi njegov narod že takrat
dovolj, kadar prehajajo čez njegovo zemljo veliko manjše
čete v ojačenje belograjske posadke, a kaj bi še le imel
pričakovati od tako silne vojske. On kot knez se je
odločil, da Bošnjakov ne pusti v svojo deželo in če bi
se moral upreti tudi s silo.

Podpoveljnik skoči jeze kvišku, ko dobi ta odgovor
in brž skliče bege in kapetane kot vojne glavarje na
dogovor. Ko izvedo, kaj hoče, odgovore mu dovolj jasno:
„Podali smo se v boj nad Moskvo, a ne pride nam na

17

um, da bi se bili s Srbi in njihovim knezom Milošem.
Ako ni, sultan zmožen oskrbeti nam svoboden prehod
skozi Sumadijo, tedaj se naj ne nadeja naše pomoči.
Proti dvema sovražnikoma se ne bomo vojskovali."

Podpoveljnik naznani celi dogodek vezirju v Sara¬
jevu, proseč ga, da mu naj ali poroča, kaj naj stori, ali
pa naj osebno dospe na Orlovo polje. Pa ni bilo ne
odgovora, ne vezirja.

Ta negotovost, v kateri se je nahajala bosanska
vojska, je imela svoje posledice. Pristaši vezirjevi, ki so
bili na Orlovem polju v veliki manjšini, med njimi se¬
veda tudi mladi kapetan Husein, so bili v sitnem polo¬
žaju. Vezir je pozval narod k orožju v sultanovem imenu,
na njegov poziv je vstalo vse in šlo v vojno, a ko je
bilo sedaj zbrano, ne dovoli jim sultanov vazal (podložni
knez) iti dalje proti sovragu otomanskega cesarstva in
svete vere prerokove; sultan pa nima toliko moči, da
bi pokoril upornega podložnika in pokazal neovrgljivost
svoje vsemogočne volje! Ogorčeni in 1  poparjeni tožijo
drug drugemu: „ Vzdignili smo se kakor junaki, a vrnili
se bomo kakor babe. Same sramote se ne smemo po¬
kazati svetu."

Vezirjevi protivniki pa se radujejo na tihem nad
to nezgodo, rekoč: „Ali naj nam zapoveduje sultan, ki
še toliko ni zmožen, da bi s svojo pestjo užugal Mi¬
loša in njegovo vojsko? Ali se naj morda mi pobijamo
s Srbi? Ali niso krviželjni sultanovi privrženci in sluge
pobili že dovolj naših in zdaj bi naj mi poginjali zanj
iz lastne volje ? Govore nam: Sultan je v nadlogah 1
Prav je tako! Kdor se od Allaha obrne in odvrže pravo
vero prerokovo, naj pade v nadloge. Naj mu zdaj po¬
magajo njegovi gjauri, ki so se mu toliko priljubili."

Nekega dne se zbere večja družba v šotoru bega
Kulenov.iča. Srkajoč kavo in kadeč čibuk sede tukaj na
blazinah: Rustem-beg Altomanovič s svojima sinovoma

' 2

18

Ahmetom in Jusufom, kapetan Novin iz Novina, kapetan
iz Tuzle, Cekič-beg iz hanske doline, kapetan Klima in
Krupa, Filipovič-beg iz Glamoča in Ali-paša Vidaič, po¬
slednji gospodar zvorniški.

Ti so glavarji one stranke v Bosni, ki je nasprotna
reformam sultana Mahmuda in ki je prišla na Orlovo
polje le raditega, da se bolje razgovori in sporazume.
Mladi Ali Vidaič je njen najnovejši član. Umljivo je,
da je Avdurahima, ko je vezir prešel Drino, ne le brez
vsakega odpora, ampak prav gostoljubno sprejel v svo¬
jem mestu Zvorniku. Mladi gospodar zvorniški je bil
takrat še uverjen, da se mora po deželi uvesti boljši
red in da se morajo kapetani in begi pokoriti sulta¬
novim odredbam. Ko pa je videl, kako kruto in krvo¬
ločno je začel vladati vezir Avdurahim, kako je pošiljal
v smrt toliko in toliko bosanskih junakov samo radi
tega, ker so v sultanovih preosnovah videli nevarnost za
vero prerokovo in stare svoje navade, se je začel Ali
kesati radi svoje nespameti, da je sprejel pod svojo
streho in pod svoje varstvo tako nemilega krvnika
svojih rojakov, med katerimi je štel dosti znancev in
še celo sorodnikov. Komaj je čakal prilike, da preide
k stranki nezadovoljnežev, katerih je bila v deželi itak
velika večina.

Najlepša prilika se mu je nudila na Orlovem polju.

Stari Rustem-beg Altomanovič je bil najboljši pri¬
jatelj Alijevega očeta in je poznal tudi Ali-pašo že iz
mladih nog. Njegova sinova sta bila sovrstnika Alijeva
in torej mu je bil starec naklonjen prav z očetovsko
ljubeznijo, le žalilo ga je, da je bil mladi človek pri¬
vrženec Osmanov. Kakor hitro je Rustem-beg dospel
na Orlovo polje, takoj ga obišče Ali Vidaič, izpove mu
vso svojo nevoljo in pokaže iskreni kes nad svojo po¬
moto. Starec Rustem se zelo razveseli spreobrnjenca in
objemši ga, reče: „Dobro došel! Zelo si še mlad in

19

Imel boš časa dovolj, da opereš madež s svojega imena!"
Od te ure je bil Ali Vidaič pristaš uporniške stranke.

Danes je njih okrožje nenavadno veselo. Nezado¬
voljneži še niso bili nikdar tako dobre volje, kakor danes.
Ali Vidaič je bil namreč dobil iz Zvornika vest, da je
nastal v Sarajevu punt, da so uporniki pognali vezirja
Avdurahima v trdnjavo in da ga zdaj tamkaj oblegajo.
Na to vest so oživele zopet stare, pritajene nade bo¬
sanskih kapetanov in begov.

„Daj, povej, kako se je to zgodilo!" sili v Vidaiča
beg Filipovič, ki mu ni bila znana cela zadeva.

„Pripoveduj, Ali!" dostavijo drugi, ki ravno tako
niso bili obveščeni o celi stvari.

„Kakor povsod," začne Vidaič in odloži pipo, „se
je bila zbrala četa tudi v Visokem pri Sarajevu, da gre
z drugimi na to polje. Sarajevčani, ki niso mogli poza¬
biti krviželjnosti novega vezirja, ki je bil dal umoriti
na stotine someščanov, pregovore Visočane, med kate¬
rimi je bila več kot tretjina nekdanjih janičarjev, naj
ne gredo na Orlovo polje, ampak naj pridejo pred Sa¬
rajevo in naj zahtevajo od novega vezirja novcev za
vojno. Visočani store tako, kakor so jim bili nasveto¬
vali Sarajevčani. Ko pride krdelo naenkrat pred Sara¬
jevo, se vsled tega dogodka vezir jako začudi in pošlje
novega mestnega poglavarja, ki je bil pred nedavnim
časom dospel iz Carigrada, z nekaterimi veljavnejšimi
meščani pred mesto, da izprašajo ljudi o vzroku, čemu
so prišli pred Sarajevo. Ker je bil prav ta dan praznik
in so ljudje praznovali, je šla na tisoče broječa množica
z vezirjevimi odposlanci k Visočanom. Cemif je šla, se
bo takoj videlo. Ko je mestni poglavar, oholi Osman
z ostrimi besedami zapovedal četi, da se ima nemu¬
doma podati na Orlovo polje, stopi iz vrste nekaj siro-
mašnejših Visočanov in reče poglavarju v obraz, da brez

2 *

20

novcev ne morejo niti za korak dalje, ker so nekateri, da
so se mogli pripraviti na vojsko in priti do Sarajeva, pri¬
morani bili razdati svoje otroke in jih razprodati. Mestni
glavar poskoči same jeze radi teh besedi in zapove svo¬
jemu spremstvu, da mora one, ki govore tako, poloviti in
pobiti. Toda to ni bilo lahko delo. „Kdor veruje v pre¬
roka," vpijejo jetniki, »pomagaj nam in reši nas!“ Vse
grabi po orožju: kakor Visočani, tako Sarajevčani in od
poslednjih tako oni, ki so že vedeli za zaroto, kakor tudi
tisti, ki so bili iz gole radovednosti prišli iz mesta.
Mestni glavar in ostali vezirjevi ljudje nimajo toliko
časa, da bi zasedli konje, ampak peš in v naj večji na¬
glici, kolikor so jih mogle nesti noge, začno bežati
nazaj v mesto. Za spremno pismo dobe svinčenke iz
pušk, a četa in njeni somišljeniki dero z velikim hruščem
v Sarajevo. Vezirjevi vojaki se jim postavijo v bran.
Bilo jih je okoli dva tisoč, ali ne skupaj. Na vsakem
količkaj ugodnem mestu, na mostovih, pri džamijah in
količkaj trdnih hišah se jamejo upirati, pa bil jim je
ves napor zastonj. Bilo jih je premalo proti večji, besni
sili. Samo nekoliko se jih reši v trdnjavo, v kateri je
bil vezir in od tukaj začno streljati iz topov na mesto.
Naši začno oblegati trdnjavo, hoteč jo oblegati tako
dolgo, dokler se jim vezir živ ne uda. Dolgo jim ne
bo treba čakati, kajti v trdnjavi ni hrane, a pomoči ni
od nikoder." Ali Vidaič konča.

»Glejte kačo v precepu!" se nasmeje škodoželjno
Filipovič-beg.

»Lepo so nas iznenadili Sarajevčani," reče kapetan
Krupa, »dobro imajo pamet!"

»Vprašanje je zdaj, kaj bodo storili ž njim, kadar
se jim uda?" pripomni Cekič-beg. »Ali ga bodo pu¬
stili svobodnega, ali ga bodo sodili, kakor je sodil on
nje?"

21

„Ni zaslužil, da bi bil izid zanj srečen," reče ka¬
petan Klima grenko, „ta osmanski (turški) pes se je
dovolj nalizal naše nedolžne bosanske krvi."

„Cudim se," pripomni beg Kulenovič, „da ni dobil
naš poveljnik nikake vesti o tem dogodku. V taki nad¬
logi bi ga bržčas vezir poklical na pomoč, posebno ker
ve, da ima pristaše v naši vojski."

„Mar misliš," izpregovori zdaj Rustem-beg Alto-
manovič, ki je do zdaj mirno sedel in poslušal, „da si
upa ta tako daleč, da bi se predrznil priteči mu na
pomoč! Kakor imamo poštene obraze — mi bi jih usta¬
vili." In starec si je z roko pogladil svojo sivo brado
v znamenje, da je voljan tudi to izvršiti, kar je ravno
izustil.

„Tudi jaz mislim, da se ne bo predrznil," izpre¬
govori zopet Cekič-beg, „njegovi privrženci so po šte¬
vilu mnogo slabši od nas."

„Res je, a bodimo zdaj naprej oprezni, da nas ne
prevarijo," nasvetuje beg Kulenovič in srkne iz čaše
požirek kave.

V istem času se prikaže pred šotorom poveljnik.
Z njim so bili: kapetan Husein, stari aga Menič, po¬
veljnik srebrenički in Gjul-aga sarajevski. Ti trije vodje
so bili edini sultanovi privrženci v bosanski vojski.

Brž ko jih ugleda beg Kulenovič, vstane in jih
povabi v šotor ter jim ponudi kave in duhana. Poveljnik
je bil očividno zmeden in pobit. Čez nekaj časa seže
z roko v oprsni žep v suknji ter izvleče pismo.

„Slabe novice vam imam povedati," prične govo¬
riti in odpre pismo. „Naš dični gospodar, vezir Avdu-
rahim, mi naznanja žalostne vesti iz Sarajeva. Sarajevski
nemirneži in ostanki razkropljenih janičarjev, ki so se
bili do zdaj skrivali po vaseh in drugih skrivališčih okoli
Sarajeva, so podpihali nevedne ljudi v Visokem in v sa¬
rajevski okolici, da naj zahtevajo novcev od vezirja. Kje

22

hoče vezir dobiti novcev, ko jih še celo sam sultan nima
dovolj, ker jih vedno potroši v vojnah z nevernim Rusom.
Ker ne dobe novcev od vezirja, udarijo nanj od vseh
strani, potolčejo večji del njegovih vojakov in ga za-
ženo v trdnjavo, kjer ga zdaj oblegajo."

„Nam je to že vse znano," pripomni trpko ka¬
petan Klima. Ni mnogo manjkalo, da ni samega prese¬
nečenja padlo poveljniku pismo iz rok.

„Vezir me pozivlje, naj mu pridem na pomoč,"
nadaljuje poveljnik in se ozira v kapetana Klimo in druge.

„Kakor te je volja!" se oglasi beg Filipovič, vedoč,
da ni poveljnik pripeljal s sabo več kakor dvesto mož
in da ne more nič početi sam na lastno roko.

„In vi Bošnjaki?" vpraša poveljnik z jeznim glasom.

„Mi pa ostanemo tu!" odgovori mirno beg Ku-
lenovič.

„Ali če vas pokličem jaz, vaš poveljnik?" zakliče
poveljnik.

„Naš poveljnik?" dvigne zdaj glavo beg Altoma-
novič. „Do zdaj, kadar smo šli mi kapetani in begi v
vojno, so nam bili zapovedniki naši četni begi, a ti si
podpoveljnik vezirjev, ti nam ne moreš biti zapovedniki"

„Vi mi torej odpovedujete pokorščino, nočete slu-
šati mojih zapovedij?" vpraša poveljnik razkačen.

„Ne!“ je bil enoglasni odgovor vse desetorice
zbranih nezadovoljnežev.

Nastane molk. Poveljnik molči in gleda srpo pred
se. Videti je, da vse kuha in vre v njem. Takšne nad¬
lege se zdavna ni bil nadejal. Ko mu je vezirjev brzi
sel prinesel pismo, pozval je bil k sebi sultanove pri¬
vržence: Husein-bega, starega Memič-ago in Gjul-ago-
sarajevskega ter jih vprašal za svet. Ti so bili že z ovi¬
ranjem vojske ob Drini prizadeti in svetujejo mu, da bi
bilo vsekako dobro posvetovati se tudi z drugimi in

23

zato je šel poveljnik ž njimi v šotor bega Kulenoviča
na dogovor. Videč pa sedaj, da misli uporniška stranka
pustiti vezirja na cedilu, se obrne k svojim trem sprem¬
ljevalcem in reče trpko:

„Govorite zdaj vi, ki ste me napotili, da sem šel
semkaj v osinjak.“

S ponosnim pogledom ga meri Husein-beg.

„Kaj naj govorimo?" začne mladi kapetan z mo¬
škim, globokim in kakor zapovedovanju vstvarjenim
glasom. „Nas se navadno vpraša takrat, ko že ni več
mogoče pomagati z dobrim nasvetom. Da so vezirjevi
sluge pustili pri miru visočke ljudi, namesto da so jih
šli lovit z namenom, pogubiti jih, bi bilo vse izostalo.
Ljudje bi se bili razšli in ne bilo bi nič. Nasilni vezirjev
glavar pa je mislil, da bo s krutostjo naredil red, a tako
je nastal punt, ki ga vezir ne bo mogel nikdar zatreti."

„More ga zatreti, če mu le vi pomagate!" reče po¬
veljnik in pogleda Huseina in njegova somišljenika.

Beg Kulenovič in njegovi gostje, posebno Rustem-
beg Altomanovič, upro svoje poglede v Huseina, željni
slišati, kaj bo odgovoril.

„Hočeš izkušati našo zvestobo, poveljnik?" izpre-
govori po kratkem prestanku Husein-beg, „čuj torej
resnico! Jaz sem udan sultanu, ker je on glava vseh
mohamedanov in ker so ravno Osmanovi potomci bili
najčvrstejši ščit prerokove vere. Radi tega sem zaklet
sovražnik Rusu, kajti on nas hoče zatreti. Ko so se
vzdignili Rusi, zgrabili smo na voljo sultanovo in na
poziv vezirjev za orožje in imamo voljo bojevati se za
njo. Zbrali smo se tukaj na Orlovem polju, a kaj smo
doživeli? Sultanov podložnik, njegov suženj še do včeraj,
knez Miloš nam zabranjuje prehod čez Drino. Ali se
naj morda bijemo ž njim in pogubimo polovico ljudi,
preden nam se je moč preklatiti skozi vso Srbijo in do-

24

speti do Donave? Nihče nam ne ve povedati, kaj imamo
početi, kaj ukreniti, da ne trosimo in izgubljamo nepo¬
trebno časa in novcev, katere moramo plačevati mi begi,
da si vzdržimo skupaj svoja krdela. Ali niso prej vedeli
v Carigradu, da se ne sme zaupati Milošu, ki sluša na
mig moskovskega čara, a se sultanu pokori le iz nad-
lege? To je za nas sramota, kakršne ni lahko pomniti.
Sli smo nad sovražnika, a zdaj se moramo vrniti in ga
še videli nismo. Ti pa hočeš, naj gremo na pomoč ve¬
zirju, ki je odredil, da se zberemo na Orlovem polju
in ki je največ kriv naše sramote! Meni ni bilo mnogo
do tega vezirja in nimam volje iti mu na pomoč. In če
bi mu tudi hotel priti na pomoč, ali misliš, da bi bilo
količkaj vspeha? Sam veš, da šteje on v Bosni jako
malo prijateljev, a na tisoče sovražnikov, ki komaj ča¬
kajo priložnosti, da se maščujejo nad njegovo krvo¬
ločnostjo. Ti njegovi sovražniki so zdaj tako močni, da
ga pred njimi ne more ubraniti niti sam sultan, ker je
v zadregi. Svetujem ti torej, da poročaš vezirju, kako
mu pač ravno zdaj ne moreš pomagati in kako naj
gleda sam, da se v dobrem pobota s Sarajevčani in si
na ta ali oni način pridobi prosti odhod. Le na ta način
si lahko reši glavo in si ohrani svojo vezirsko čast.“

Ko sliši poveljnik te besede, odloži čibuk, pozdravi
družbo z roko in odide iz šotora temnega pogleda,
kakor človek, ki se nima ničesar nadejati, pa se v svoji
nemoči jezi in togoti.

Zbrani begi in kapetani se začudijo, ko slišijo
Huseinove besede. Njegova dva somišljenika, pa tudi
njegovi nasprotniki so morali ceniti velike vrline mla¬
dega Gradačeviča, ki je veljal po Bosni za učenega
človeka; za takratni čas pa je bil Husein, sodeč po
turških razmerah, zares dovolj izobražen. Radi tega je
imela vsaka njegova beseda dvojno ceno.

25

»Tvoj ponižni sluga, dobro, kapetan!" se mu pri¬
trdi od nasprotne strani, ko se je bil oddaljil poveljnik.

„Sedi v naš krog, Husein! Podaj mi desnico!"
izpregovori paša Ali Vidaič, moleč mu roko nasproti.

„V krogu, kjer sediš ti, ni zame mesta!" zavrne
Husein in prezirljivo pogleda Vidaiča. „Izmed vseh Boš¬
njakov si bil ti prvi, ki je podal vezirju roko, in prvi,
ki ga je zopet zapustil. Kje je tukaj zvestoba? Ali de¬
lajo tako pošteni ljudje?"

Husein ni mogel odpustiti Ali Vidaiču, da je komaj
prišedši na Orlovo polje, se pridružil nezadovoljnežem,
dočim se je prej obnašal kakor pristaš sultanov in zvest
privrženec vezirja Avdurahima, katerega je, stopivšega
v bosansko deželo, prijateljsko sprejel v svojem mestu
Zvornik. Husein je v takem nastopu smatral brezznačaj-
nost in omahljivost ter ni hotel dalje iskati vzrokov in
razlogov, ki so prisilili Vidaiča, da se je obrnil od vezirja.
Bil je v njegovih očeh človek slabega obraza in take
ljudi je Husein preziral z vso močjo svoje strastne duše.

Cuvši trpke besede Huseinove, skoči Ali Vidaič
kakor blazen s svoje blazine in potegne ostro sabljo.

„Odpadnik, postrešček turški!“ vikne Ali Vidaič
in zamahne s sabljo proti Huseinu, ki je bil istotako
skočil na noge in potegnil sabljo v svojo obfambo.

„Udari, revež!" zagrmi Husein besnečega pogleda,
držeč pripravljeno ostro damascenko.

Kakor sta bila oba razkačena, bi se gotovo ne bila
razšla brez prelivanja krvi, da niso med nju skočili drugi
in ju ločili.

Menič-aga in Gjul-aga odvlečeta s silo Huseina iz
šotora, dočim so Ali Vidaiča ustavljali in mirili njegovi
prijatelji.

„Ne gre tako!" reče Rustem-beg Altomanovič;
»sramota bi bila za celo vojsko, ako bi se njeni vodje
pobijali kakor ljuti sovražniki."

26

»Bolje je biti mirnemu," pritrdi beg Kulenovič,
»kajti prav lahko bi se znale začeti med sabo pobijati
tudi čete; kaj takega pa je nepotrebno."

Ali Vidaič, ki se je dal prav težko pomiriti, je
odšel iz šotora, zaklinjajoč se, da se hoče radi te osra-
motitve maščevati nad Huseinom. Za njim so se razšli
tudi ostali begi in kapetani in šli vsak v svoj šotor.

Zunaj je nastal večer. Ravnokar je bilo zatonilo
solnce in vse obnebje se je svetilo v svetlem žaru, kakor
je to navadno v jasnih julijskih večerih. Iz okolice so
se vračali ljudje, da si po napornem delu privoščijo po¬
trebnega počitka, a pastirji so piskajoč na piščali gonili
čede domov. V šotorišču bosanske vojske je danes ne¬
navadno živahno gibanje. Vest o sarajevskih dogodkih
se je bila raznesla okoli in okoli in vse se je veselilo
nesreče, v katero je bil zabredel nepriljubljeni vezir
Avdurahim. Vodje čet se pode v diru po široki poljani,
vadljajoč, kdo izmed njih bo prvi dospel na določeno
mesto; drugo moštvo je sedelo ali stalo okrog, razgo-
varjalo se veselo ali pa zbijalo šale; od več strani je
bilo slišati glasove drobne tamburice, ki jo je spremljala
ljubavna pesem mladega vojaka, hrepenečega po svoji
ljubi, ki jo je moral zapustiti. Na južni strani šotorišča,
kjer se je' bila nastanila Gjul-agina četa, sestavljena iz
samih Arnavtov, je bilo posebno veselo. Več ciganskih
rodovin je bilo v bližini razpelo svoje šotore. Možje so
popravljali in kovali orožje, starejše ženske so kuhale
jedi v sajastih kotlih, okrog katerih se je gnetla naga
otročad kodrastih glav, a devojke z razpletenimi črnimi
lasmi, žarečim licem in ognjevitimi očmi so udarjale tam¬
burice in plesale bosonoge in razgaljenih prs svoje raz¬
uzdane plese v zabavo gledalcev. Temni Arnavti in vojaki
raznih drugih čet so obdali v gostem krogu plesalke in
gledali. Med gledalci je bilo videti tudi boljše obraze,
večinoma sarajevske age, ki so sedeč na konjih z zani-

27

manjem gledali besne igre mladih cigank ter jim tuin-
tam vrgli celo pest novcev na razgrnjeno preprogo.

Toda naenkrat nastane hrup med vojaki, ki se
začho razmikati in stiskati vsi proti eni strani. Od Be¬
line je prijezdil mlad sarajevski aga s šestimi konjeniki,
bivšimi janičari. Konjeniki so utrujeni, konji znojni.

„Junaki, bratje!" vikne mladi aga z močnim gla¬
som, „Sarajevo je zdaj naše! Vezirja Avdurahima ni več
v mestu."

Radosten vrišč pozdravi te besede. Sarajevski age
in drugi odličnjaki, ki so se bili pomešali med vojake,
potegnejo pištole izza pasa in jamejo v znamenje radosti
streljati iz njih tako hudo, da se je na drugi strani Drine
jela gibati Miloševa vojska, meneč, da hočejo Bošnjaki
udariti na njo.

Na takšen hrup in še bolj zaradi streljanja skoči
vsak v šotorišču na noge, da izve, kaj se je prigodilo.

„Sarajevo je naše! Vezir Avdurahim ne zapoveduje
več v njem!" se čuje radostna govorica iz tisoč in tisoč
ust. Nepopisno veselje zavlada med četami, ko slišijo to
vest. Eni se smejejo, drugi radosti poskakujejo, nekateri
zopet se objemajo in poljubujejo, hvaleč Boga, da je rešil
narod krute krvopijavke. Tako se raduje narod, ki je
stresel raz sebe svojega tlačitelja, a težko je katera ra¬
dost slajša, kakor ta, kajti pri takih dogodkih se narod
prerodi in začne živeti novo življenje.

Vse je bilo zbrano okoli došlih konjenikov, ki so
natančno opisovali zdaj tem, zdaj onim vse dogodke o
sarajevskem puntu in vezirjevi predaji.

Vezir Avdurahim, pregnan v trdnjavo, se je branil
v njej s par sto vojaki cele tri dni in streljal iz svojih
topov. Pa ko je izgubil večji del svojega vojaštva, se
je začel dogovarjati o predaji. Mlajši in ognjevitejši Sa¬
rajevčani mu niso hoteli privoliti prostega odhoda, ki

28

ga je zahteval; starejši in izkušenejši pa, ki niso hoteli
pretiravati, pregovore mladež, naj bo zadovoljna z do¬
sedanjim vspehom in naj popusti od svojih zahtev. Tako
je zapustil vezir trdnjavo, vzel topove s seboj in» jo
odrinil proti Orlovemu polju.

Kakor hitro izvedo bosanski četovodje, da prihaja
vezir na Orlovo polje, se zbero na razgovor in sklenejo,
da se imajo takoj raziti. Vedeli so, da bi se sultan, kadar
bi ž njihovo pomočjo premagal Ruse, obrnil nad nje, da
si jih zopet podvrže. Zato se je treba požuriti, da„ pride
vsak prej domov, predno dospe vezir na polje. Se ti¬
stega večera so začeli nekateri odhajati, a v ranem jutru
se je začela razhajati vsa vojska. S klici: „Zivela svo¬
boda! Živeli lepi spomini!" šlo je vse narazen in kmalu
se je bila razšla prostovoljna bosanska vojska.

Kapetan Husein je odrinil kot eden zadnjih. S
solznim očesom je gledal razstanek te res krasne vojske.
„Srce me boli, ko moram vse to gledati!" je rekel
Gjul-agi, »trideset tisoč mož ima zdaj sultan manj bo¬
rilcev za svojo obrambo in za obrambo vere prerokove.
A kdo je kriv? Lahkomiselni njegovi svetovalci in nje¬
govi nespretni sluge. Dozdaj smo še ravnali kakor Bo¬
šnjaki, a če nas pozovejo na obrambo Carigrada, dvo¬
mim zdaj, če bi šli tja." In zadel je. Ta vojska na Or¬
lovem polju je bila zadnja vojska, ki so jo bili Bošnjaki
nabrali za svojega sultana.

Na polju sta ostala samo poveljnik in Gjul-aga s
svojimi krdeli. Odločila sta se bila, da hočeta dočakati
vezirja in dočakala sta ga drugega dne. Izvedel je od
njiju vse, kar se je bilo prigodilo pri vojski in takoj je
vedel, kaj mu je storiti. »Pojdi tudi ti domov!" rekel
je Gjul-agi, »da ne boš imel škode radi mene. Jaz se
itak nočem več vrniti." Tako se je tudi zgodilo. Gjul-aga
se je vrnil v Sarajevo, vezir pa je zbral svoje vojake,

29

’ ki so še bili ostali poveljniku in se je podal v Travnik,
a od tod na bojišče proti Rusom.

V Bosno se ni vrnil več.

IV.

Ali Vidaič ni sam odvedel svojih čet v Zvornik,
ampak jih je izročil svojemu rojaku Mahmud-agi, sam
pa je šel z Rustem-begom Altomanovičem, ki ga je po¬
vabil, naj preživi nekaj časa pri njem.

V družbi svojih sovrstnikov Ahmeta in Jusufa,
Rustem-begovih sinov, So minuli Ali Vidaiču dnevi prav
prijetno. Vsi trije so bili veliki ljubitelji lova, a v pla¬
nini Majevici je bilo dovolj divjačine, srn, medvedov,
mrjascev itd. Zato se je Ali-paša že naprej veselil obiska
pri starem Rustem-begu.

Drugega dne, ko dospejo v Zvornik, prispe za
njimi tudi kapetan Husein s svojimi ljudmi. Pustivši četo,
da si odpočije, odjezdi sam proti Rustemovi hiši. Pred
njo je sedel stari begov sluga Zulfo.

„Ali je doma Rustem-beg?" vpraša Husein in
ustavi konja.

„Da, doma je,“ odgovori sluga.

„Sam?“

„Ali-paša Vidaič je pri njem na obisku."

Huseinovo lice se zmrači. Nič ne reče, obrne konja
in odjezdi k svoji četi.

Iznenaden gleda starec Zulfo za njim. „Glej ga,
pobegnil je! To je čuden kapetan!"

Niti eno uro ne smejo počivati krdela, takoj mo¬
rajo dalje. Husein je bil hotel, da zdaj na povratku
snubi Maro, toda čuvši, da je sovražni mu Ali Vidaič
na obisku, se premisli in se odloči, da hoče pozneje,
ko se bo Vidaič vrnil v Zvornik, priti k Rustem-begu
in ga prositi za ljubičino roko. Nevoljen, ker je moral

30

odložiti svoj namen na poznejši čas, jezdi molče pred
pehoto in gleda temno pred-se.

Ko izve lepa Mara, da odhaja Huseinova četa, se
poda na vrt. Dekle gleda za četo, ker ve, da se nahaja
pri njej njeni ljubi in solze ji zalijejo črne oči.

„Oh, kako sem nesrečna! Odhaja, a me še videl
ni!“ toži žalostno dekle. „Jurka, umrla bom same bo¬
lesti. Glej, še ozreti se noče.Ali se moj Husein

jezi, ali me pa ne mara več!“ Bridko se razjoče.

„On se ne jezi na te, draga," jo prične tolažiti
prijateljica, „ampak srdi se, da ni našel tvojega očeta
samega doma . . . Ali nisi slišala, kaj je rekel Zulfa?
Gotovo je prišel, da te izprosi pri očetu, a ni hotel, da
bi drugi vedeli, čemu se je zglasil."

Mara nasloni desnico in glavo na Jurkino ramo,
pa le na pol čuje njene besede. Solznih oči in vsled
hrepenenja s pol odprtima ustnicama gleda za svojim
dragim, dokler ga more doseči njeno oko.

Tudi njena brata in ž njima Ali Vidaič so prišli
na vrt, da vidijo, kako odhajajo mnogoštevilni Huseinovi
vojaki. Ta trojica je nad vse ljubila vojaški stan, zato
se je hotela nagledati tega prizora. Ker ne slutijo, da
je tudi Mara v vrtu, se ji približajo od strani na kakih
deset korakov, tako da jih tudi deklici nista opazili.

Ali-paša postoji kakor začaran, ko zagleda nepri¬
krito, divno lice Marino. (Mohamedankam zapoveduje
namreč vera, da morajo imeti prikrita lica, kadar se po¬
kažejo zunaj; pa tudi v hiši morajo prikrivati obraz pred
tujimi moškimi očmi.)

„Ali je to Mara?" vpraša brata z glasom, tresočim
se radi nenavadnega vtisa.

„Da, ona je!" odgovori Ahmet, „a druga je kri¬
stjanka, da ji krati čas."

Mara ni slišala tajnega razgovora v svoji bližini,
ker človek v ljubavni opojnosti ne vidi in ne sliši ničesar,

31

toda Jurki niso ušli ti vedno bolj in bolj se bližajoči
glasovi.

„Pojdive, draga," zašepeče Mari, »opazujejo naju!"

Mara se strese in s svetlimi očmi pogleda okoli
sebe, prikrije si obraz s tančico in prijateljici odideta
brzih korakov iz vrta.

»Splašili smo ju!" reče Ali. »Ah, kako je krasna
ta vajina sestra!" še pripomni v svoji navdušenosti, ki
se je ni mogel ubraniti.

Marina brata se nasmehneta Alijevi pripomnji, ne
rečeta pa nič.

Od tega časa je bila Mara neprestana, sladka hrana
vseh mislij in želj Alijevih. Mladenič je postal zamišljen
in molčeč; lovil, jezdil in govoril je le nerad. Najrajši
je ostajal doma, plazil se okoli hiše, gledal neprestano na
zastrta Marina okna, kakor bi le edino tam moglo vziti
solnce. Pa zastonj je bilo vse čakanje, zastonj vse upanje.
Mara se niti enkrat ne prikaže ne ob oknu, ne na veži,
a na dvorišče in pa v vrt zaide samo takrat, kadar ve,
da je Ali z bratoma kam odišel. Ubogemu Aliji se do¬
zdeva, da mora zblazneti vsled strastne ljubezni.

Nekoč Ali ustavi na dvorišču Jurko, ko je ravno
nesla hladne vode in drugo svoji prijateljici, in ji stisne
v roko šopek cvetlic:

»Daj ta šopek cvetlic Mari in sporoči ji, naj mi
nikar ne da trpeti in naj se ne skriva pred menoj; reci
ji, da mi je dražja od oči in da jo imam rajši, kakor
svojo dušo in kakor svoje življenje."

S poželjivim pogledom se ozre Jurka v lepega
mladeniča, kateremu so te besede prišle iz srca.

»Zal mi je, častiti paša!" reče Jurka z negotovim
glasom.

»Zakaj me žališ? Zakaj? Povej mi! Ne boj se!"
sili Ali.

»Mara že ljubi — drugega!" izgovori Jurka tiho.

32

»Drugega?" ponovi Ali in ustne mu oblede, vendar
se dela, kakor bi bil že pripravljen na takšen odgovor.
„Ti veš, koga ljubi, imenuj mi ga!“ nadaljuje Ali kakor
z zapovedujočim glasom.

„Ne smem, gospod!" odgovori dekle hripavo in
se jame tresti. Zdaj je šele uvidela, kako hudo se je
pregrešila, ker je izdala prijateljičino srčno tajnost.

„Moraš mi povedati — moram ga poznati!" govori
Ali s tresočim glasom in krčevito prime Jurko za roko.

„Ne morem, ne smem, gospod!" prosi dekle jo¬
kaje; „bodi usmiljen in pusti me!"

Ali-paša zaškrtne z zobmi* izpusti dekličino roko
in gre po dvorišču dalje.

Jurka pa vsa iz sebe pridrvi v Marino sobo.

„Kaj ti je, dekle?" jo vpraša prestrašena Mara.

»Storila sem hudo! Mara, pokarala me boš!" od¬
govori , dekle jokaje in pove vse, kar se je bilo ravno
pripetilo med njo in Alijem na dvorišču.

»Pomiri se," tolaži Mara na pol obupano Jurko.
»Prav si storila; zdaj mu bo gotovo mrzelo do mene
in odšel bo prej."

»A ta šopek cvetlic, katerega ti pošilja po meni
— ga li hočeš obdržati?" vpraša Jurka.

Pri bosanskih mohamedanih je navada, da če pošlje
mladenič devojki kak ljubaven dar in ga devojka ali
sprejme ali pa odkloni, je znamenje, da ji je ljub ali pa
ne. Ko torej omeni Jurka šopek cvetlic, reče Mara:

»Obdrži šopek zase; če ga bo videl pri tebi, bo
vedel, da sem odklonila njegov dar; če ga pa ne opazi,
je itak vseeno, kajti vedel bo gotovo, da ga ne maram."

In pri tem je ostalo. Jurka je zataknila cvetlice v
svoje lase, kjer so hitro zvenele in jih je dekle zavrglo;
ali je to opazil Ali ali ne, ni vedel nihče. Od onega
razgovora z Jurko je delal še temnejši obraz ko prej
ter komaj in komaj izpregovoril kakšno besedo z Rustem-

33

begom ali njegovima sinovoma, svojima tovarišema. Ko
ga ta dva nekoč vprašata po vzroku čudnega njegovega
vedenja, izpove jima odkritosrčno vso tajno srčno za¬
devo in kočljivi pogovor z Jurko.

„Slišala sta, kaj mi teži dušo," konča Ali svojo
izpoved, „zdaj vesta, zakaj se obnašam tako: Mara ljubi
drugega!“

„Vse to so otročarije mlade deklice," jame starejši
brat Ahmet tolažiti svojega prijatelja. „Mara je še skoraj
otrok; šteje še le osemnajst let, kaj ve ona o ljubezni?
Pred pol letom je bila v Gradačcu pri teti na obisku.
Tam se je spoznala s kapetanom Huseinom, ki je s slad¬
kimi besedami zablodil neizkušeno dekle in ona zdaj
misli, da ne more brez Huseina živeti."

„Zato je Husein takšen!" reče Ali-paša jezno,
„zato je moj sovražnik, ki me iz dna svoje duše sovraži
in prezira!"

„Zal mi je, da si brez potrebe delaš skrbi," začne
zopet Ahmet, „ali se je treba brigati za takšne muhe
norčave dece, kakršne so mlade deklice? Minila jo bo
kmalu ta norčavost, kakor hitro se omoži."

Ali-paša ne posluša, kaj mu pravi tovariš, ampak
otrplo gleda naravnost pred se. Celo se mu grbanči,
obrvi ježijo in na sencih mu trepetajo žilice. Naenkrat
odpre usta in se nasmeje z zlobnim nasmehom.

„Da, tako hočem storiti. Njemu naj ostane ljubezen,
meni pa maščevanje," izusti polglasno, kakor bi govoril
sam s sabo.

Brata se spogledata, ker ne razumeta Alinih besed.

Ali-paša se poda takoj k Rustem-begu in brez
okoliščin ga poprosi za Marino roko.

Starec se razveseli, objame pašo in ginjen izpre-
govori: „Ljubšega zeta od tebe bi si ne mogel želeti;
rad ti dam svojo hčerko. Da bi dolgo živel in bil srečen
z njo.

3

34

V kratkem času je bila odločena Marina bodočnost,
a nje še vprašali niso in niso marali vedeti', ali ji je prav
ali ne. Nemila je usoda mohamedanske Bosanke. Oče
se niti ne veseli ženskega otroka, kajti kadar se mu tak
rodi, misli, da je dekle vstvarjeno za harem in ne za
svet. V haremu se rodi, v haremu živi in v haremu
umrje, večna sužnja tuje volje, v mladih letih očetove,
v poznejših soprogove. Nasproti pa ne pozna mohame¬
danski Bošnjak večjega veselja, kakor če se mu porodi
sin. Sinovi so vsa ljubav in upanje očetovo, njemu so
vse, kajti kadar odrastejo, krotijo divje konje, rabijo
zveste puške in ostre sablje, oživljajo spomine hrabrih
dedov in dajejo vzglede svojim potomcem.

Tudi Rustem-beg je ljubil nad vse svoja dva sinova,
pa tudi Mare ni ljubil veliko manj, ker mu je bila živa
podoba in spomin pokojne žene. Mara še ni bila stara
štiri leta, ko ji je umrla mati; v najnežnejši dobi je ostalo
dete brez materine ljubezni, brez mile materine postrežbe.
Očetu se je dete toli smililo, da je bil dvakrat bolj lju¬
bezniv proti hčerki, želeč ji po možnosti nadomestiti
mater. Povsod je gledal, da je ustregel želji ljubega
deteta, samo zdaj, ko je šlo za njeno srečo, mu ni prišlo
na um, da bi jo vprašal, kako bi ji ugajala ta možitev.
V Bosni ne poznajo take navade; možitve se sklepajo
le po volji starišev in mnogokrat proti volji hčerk.

Nič posebnega sluteč se poda oče k Mari, da jo
obvesti o bližnji možitvi. Ko sliši Mara hudo vest, obstoji
kakor okamenela. Lice ji obledi, a nosnice se ji bolesti
in žalosti tresejo, kakor bi se hotelo dekle jokati.

„Prosim te pri grobu materinem!" spregovori dekle
čez nekaj časa z glasom, iz katerega je odsevala obup¬
nost, jeza in neznosna bolest ljubečega srca, „ne omoži
me z Alijem, oče! Ta omožitev bo gotovo moja smrt!"

Rustem-beg, iznenaden vsled hčerkinega odgovora,
upre resni svoj pogled vprašaje v njo.

„Ali ga sovražiš, ti je zoprn?"

„Ni mi zoprn, pa ljubim drugega!" odgovori Mara.
»Ne smeš se jeziti, ako ti povem, koga. Slavnega rodu
je, bogat, lep in junaškega srca — ti ga poznaš — ka¬
petana Huseina."

»Huseina ?“ se začudi Rustem-beg.

»Njega, da, moj oče, njega!" pritrdi deklica in
izpove očetu svoje ljubovanje s Huseinom, s katerim se
je bila seznanila v Gradačcu, ko je bila pri teti, in zadnji
sestanek ž njim na vrtu. »Zdaj zadnjič," konča Mara,
»ko se je vračal z Orlovega polja, se je hotel oglasiti
pri tebi in je gotovo bil namenjen, prositi te za mojo
roko. Slučaj je hotel, da se takrat ni oglasil in zdaj ga
še hoče prehiteti drugi."

»Bržčas je bilo že tako odločeno," reče oče. »Jaz
sem te že obljubil Vidaiču in zdaj se ne da nič več
izpremeniti. Čez mesec dni pridejo svatje po tebe, ti
pa glej, da si do takrat ozdraviš srce." To rekši od¬
ide Rustem-beg temnega obraza iz Marine sobe.

Rustem-beg ni bil več jezen na Huseina. Od onega
časa, ko je bil v šotoru bega Kulenoviča povedal po¬
veljniku resnico v obraz ter izjavil, da ni voljan iti v
sarajevski trdnjavi obleganemu vezirju na pomoč, od
tega časa se je bil Husein prikupil Rustemu, ker je ta
uvidel, da noče biti mladi kapetan slepo orodje Tur-
činu, nego da dela in stori, kakor mu kažeta um in
srce. Radi tega mu je bilo prav neljubo slišati, da se
ljubita kapetan in Mara in da mora on razdreti to lju¬
bezen ter uničiti nade mladih ljudi.

Toda zdaj ni bilo več zdravil in ne pomoči. Ru-
stem je dal Ali Vidaiču besedo in on je do zdaj vedel
še vsakemu držati dano besedo. Kako bi je tedaj tudi
edincu svojega najboljšega prijatelja ne! »Usojeno je
tako!" je ponavljal starec sam pri sebi, razmišljujoč ne¬
ljub dogodek.

3 *

36

Mara je ostala sama v svoji sobi; držeč se z obema
rokama za glavo, je jela bridko plakati. Ko jo obišče
Jurka in sliši, kaj se je bilo pripetilo, ne more same
žalosti ziniti besede. Rada bi tolažila tovarišico, a misel,
da je sama potrebna tolažila, ker je, kakor ji je očitala
huda vest, bila kriva Marine nesreče, ji je povzročala
prehudo notranjo bol. Cernu je pa tudi morala Ali-paši
izdati tajno ljubezen begove hčerke?

„Ni še vse izgubljeno!" S tem vzklikom skoči na¬
enkrat Mara z mehke blazine z nenavadno gibčnostjo.
„Imam še eno nado ... če hoče Bog, ne bo me va¬
rala. Husein me ljubi, on je bojevit junak in če me ne
dado njemu z lepa, rešil me bo s silo."

„Dobro bi bilo, da bi se mu pravočasno poro¬
čalo," pripomni Jurka.

„To je tvoja skrb, Jurka!" Brž sname Mara z
ovratnika enega izmed zlatih cekinov in ga da Jurki v
roko. „Vzemi ga in ga daj za plačilo možu, ki bo po¬
nesel vest Huseinu. Samo kmalu naj odide, sicer me je
konec same želje, izvedeti, kaj mi bo poročal."

Jurka se takoj oddalji, da izvrši Marin nalog. Njen
bratranec Franjo, udan mladenič, zajaše že uro pozneje
konja in pohiti kot poročevalec k Huseinu.

Tri dni po storjeni zaroki se poslovi Ali Vidaič
od Rustem-bega, da se vrne domov v Zvornik. Ob slo¬
vesu ga objame Rustem in reče: „Povabi si po svoji
volji svate in pridi, čim prej ti je možno; čez mesec
dni lahko odpelješ deklico."

Starec ni brez vzroka priporočil, naj si Ali Vidaič
po svoji volji izbere svate. Vedoč za Marino ljubav s
Huseinom se je bal, da bi znalo priti do odvedenja de¬
kletovega, a tega strahu ni izdal svojemu bodočemu zetu.

Sinova Altomanovičeva spremita na konjih svojega
prijatelja daleč čez mejo obširnega domačega posestva.

i

37

Pogovarjaje se ž njima priporoča jima Vidaič: »Pazita
mi na Maro, čuvajta jo pred Huseinom!" Brata mu dasta
besedo, da hočeta izpolniti njegovo željo in se vrneta
domov.

Oče, brata in bodoči soprog so se zelo bali Hu¬
seina, oziroma njegovega maščevanja. Dobro so vedeli,
da pozabi Bošnjak prej očeta in mater, pretrpi prej iz¬
gubo blaga in premoženja, blesk sveta in izgubi rajši
življenje, kakor da bi mu kdo odvzel ljubico.

Vsako noč po Alijevem odhodu so stražili obo¬
roženi možje na dvorišču, na vrtu in v celi okolici hiše
Rustem-begove. Mari so rekli, da se godi to radi haj¬
dukov (roparjev), ki so se začeli pojavljati v okolici.
Toda ona je dobro slutila, da so nastavljene te straže
iz strahu pred Huseinom. Saj so se tudi že prej po¬
javljali hajduki in vendar ni nihče stražil okoli hiše.

Najeti sel Franjo se je vrnil še istega dne, ko je
bil odšel Ali Vidaič in je prinesel od Huseina poročilo,
da bo takoj prišel, brž ko se bo Ali Vidaič vrnil v
Zvornik. In res že peti dan po Vidaičevem odhodu do¬
spe Husein in stopi v Rustem-begovo hišo.

Ta ga vzprejme prav ljubeznjivo in mu postreže
s kSvo in čibukom. Husein ne govori mnogo drugega
in pove kmalu, radi česa je prišel.

»Izvedel sem, da si obljubil Maro Ali Vidaiču?"

»Tako je!" potrdi starec.

»To je hudo", nadaljuje Husein, »ker se jaz in
Mara ljubiva in bi Marine izgube ne mogel preboleti.
Vem tudi, da ti ne moreš prelomiti danih besed in torej
pravim, da je hudo in da še bo hudo."

»Pa čemu?"

»Ker bo morala med nama razsoditi sablja, čegava
bo Mara, ako ne odstopi Ali; eden izmed naju mora
pasti . . . Vendar ti rečem, svetuj Ali, naj si izbere

38

drugo ljubo in naj prepusti Maro meni, ker sem si jo
bil že prej izbral in ker si ona edino želi iti z menoj."

„Svetovati mu ne morem ničesar, a sporočiti mu
hočem, kaj zahtevaš od njega", reče Rustem-beg.

„Stori tako in kar ti bo odgovoril, sporoči mi."

Rustem mu da besedo, da hoče storiti tako.

Husein vstane na to in se poslovi od starca, ki
ga ginjen spremi na dvorišče; mladenič zajaše konja
in odjezdi.

Rustem se vrne v sobo in postane zamišljen. „Zal
mi je zanj", govori sam s seboj, „ker je vitežkega srca
in ljubi moje dete. Da se je oglasil pravočasno, bil bi
danes moj zet. Zakaj nimam dveh hčeri? Dal bi Maro
Huseinu in drugo Aliju!" Zgodilo se je prvič, da si je
Rustem-beg želel dve hčeri, tako sitno mu je bilo tek¬
movanje obeh mladeničev. Seveda ni vedel starec, da
si je Ali le radi maščevanja izbral Maro in ne toliko
iz ljubezni. Da je starec to vedel, kdo ve, kako bi se
bila obrnila cela zadeva.

Izza omreženega okna je gledala Mara svojega
dragega, kako je jezdil čez dvorišče. Husein ogledujoč
se proti haremu, je opazil njo za okenskim zastorom;
srečen, da jo vidi, pozdravil jo je s poklonom. Brž po¬
tem je prijel pri sredini sabljo v pozlačeni nožnici in
jo je dvignil kvišku, kazaje jo ljubici. Dobro ga je raz¬
umela.

„S sabljo me hočeš rešiti, kaj ne?" govori Mara,
kakor bi se pogovarjala ž njim. „Alah naj ti pomaga,
junak moj!"

Nedaleč od hiše sreča Husein Jurko; mladi ka¬
petan spregovori naglo par besedi ž njo, potem pa
vzpodbode konjiča in odjezdi kakor veter po poljani
proti zapadu, proii Gradačcu.

39

V.

Rustem-beg pošlje drugega dne sina Ahmeta v
Zvornik k Aliji Vidaiču, da mu pove vse o Huseinovem
obisku. Ko sliši Ali-paša poročilo, sede in napiše Huseinu
pismo sledeče vsebine: »Prav je, da pade eden izmed
naju, kajti dokler sem živ, nočem pozabiti tvojega ob¬
našanja na Orlovem polju. Rad bi, naj sablja odloči,
čegava bo deklica, a jaz menim, da bi drugače sploh
ne smelo biti: kdor hoče dobiti Maro, si jo mora pri¬
svojiti s sabljo, a ne s strupeno besedo, kar pač ne
sodi junaku."

Husein, prejemši pismo, je prečita naglo in skoči
kakor ves v ognju kvišku; pismo zmečka in reče z dvi¬
gnjeno pestjo: »Čakaj, bahač!" Hitro zajaše konja in z
dvema slugama pohiti k svojemu zvestemu prijatelju
Modriču, da se pogovori ž njim, kako bi se dalo dekle
rešiti.

Istočasno je dal Ali-paša, kakor je mohamedanska
šega v Bosni, kot ženin narediti nevesti praznična obla¬
čila iz najdražje svile, bogato pošita z zlatom in srebrom
in okinčana z biseri.

Ko je bila obleka gotova in jo je Ali-paša poslal
nevesti na dom, je priredil vse potrebno za vzprejem
neveste in svatov ter se je potem podal na pot po iz¬
voljenko. Razumljivo je, da je vzel s seboj precejšno
množico svatov, kajti brez njih se ne sme iti po devojko
in posebno še tamkaj ne, kjer je znano, da jo hoče pre¬
vzeti kdo drugi. Med svati so bili sami junaki, prijatelji
Alijevi iz Zvornika in okolice. Za nevestinega vodjo je
bil Mahmud-aga, bratranec Vidaičev, a za starešino ka¬
petan iz Tuzle.

Tretjega dne proti večeru dospejo svatje na ne¬
vestin dom. Rustem in njegova dva sina jih sprejmejo
z velikim veseljem, odvedejo jih v gorenje sobane, da

40

si nekoliko odpočijejo, a pozneje je bila vsa velika družba
zbrana pri večerji. Rustem je dal imenitno pogostiti
svoje goste. Se v isti noči je Jurkin bratranec Franjo
ponesel Huseinu poročilo, da so prišli svatje po nevesto
in jo hočejo s pojutrijšnjim dnevom odpeljati iz doma.

Mara ni bila potrta ob prihodu neljubih svatov.
Vedela je, da misli njen Husein jia njo. On ji je bil
vsa nada, vse upanje. Njena teta Serifa, žena Nuri-age
Medančiča iz Gradačca, ki je bila tudi med svati in je
Maro privoščila prej Huseinu kakor Vidaiču, jo je jela
vzpodbujati. „Ne boj se, otrok," je govorila in gladila
deklici roko, „Husein je junak in rešil te bo gotovo."
Deklica je rada slišala takšne besede, ker So jo krepile
in vzpodbujale v težavnem stanju, v kakršnem bi bil
lahko podlegel še močnejši duh.

Drugega dne je bil velik praznik katoliških kri¬
stjanov: Mala gospojnica. Od vseh strani so se zbirali
pobožniki v Zovik, kjer imajo svojo župnijo in svojega
župnika, da bodo slišali sveto mašo in božjo besedo,
ki jih naj krepi v veri in dobrih delih. V revni leseni
bajti, ki bi imela predstavljati cerkev, hišo božjo, je čital
stari župnik pater Anton sveto mašo, ki jo je njegova
mala, a bogaboječa in čestita čreda poslušala v vročih
molitvah in se pozneje nahranila z nebeško hrano svete
prepovedi.

Zunaj Zovika, nedaleč od hiše bega Altomanoviča,
je bil pod gričem studenec čiste vode, ki so ga vedno
obsenčavali večstoletni hrasti, stoječi tukaj kakor straže
razprostranega gozda, ki se je razširjal dalje v hrib. Na
tem mestu so lahko zoviški župljani, ki so prihajali iz
oddaljenejših krajev, po božji službi sedli, počivali in vži-
vali, kar je kdo prinesel s sabo od doma; k njim so se
radi pridružili drugi ljudje iz Zovika stari in mladi obeh
spolov, da se je mnogokrat mladina postavila v krog
in si tako z igro in petjem pregnala marsikako uro.

41

Mara, ki je vedno ljubila kolo in petje, je dala večkrat
prositi po Jurki, naj zaplešejo kolo, da se bo iz hiše
ven zabavala, gledaje lepo zabavo mladega sveta.

Ko je tega dne slišala krščanska mladina, da se
lepa Mara moži in da jo bodo jutri svatje odpeljali,
se dogovori hitro, da hoče pred odhodom razveseliti
nevesto s plesom in petjem. Najprej so vstala dekleta,
med katerimi je bila tudi Jurka in so zapele pesem, ki
je bila Mari najljubša. Ta je stala ob prepreženem oknu
in je gledala proti studencu, odkoder so ji prihajali na
uho znani glasovi. S solznimi očmi je poslušala pesem,
ki je posebno danes odgovarjala tužnemu stanju njene
duše, pripovedujoč o deklici, ki ni hotela stopiti v kolo,
ker je bil njen ljubi daleč.

Deklica stopi naenkrat od okna in pade teti jokaje
okoli vratu, rekoč:

„Oh, teta, kaj bo, ako ne pride dragi?"

„Kaj govoriš, nesrečnica?" jo posvari teta, „on
da ne bi prišel po te, ko ti je vendar dal besedo?"

Dekle umolkne in stopi zopet k oknu. Okoli stu¬
denca se je bilo zbralo večjo kolo, sami čvrsti mladeniči
in lepa dekleta. V lahni poskočnici se je gibalo kolo,
da je bilo veselje gledati. Ali ni trajalo dolgo in na
hip, kakor bi zabavo presekal, prestane ples in potihne
petje. Videti je, da je nekdo motil zabavo. In res je bilo
tako. Dve krščanski dekleti, ki sta se bili prvi podali
domov, sta se vrnili naglo nazaj in povedali v velikem
strahu, da sta kake pol ure od studenca v gori videli
veliko tropo oboroženih Turkov, kakor bi se ti priprav¬
ljali udariti na sovražnika. Vse je uverjeno, da so ti
ljudje gotovo hajduki in vse sklene iti v družbi okoli
gozda in planine domov. Takoj so ljudje na nogah, da
pridejo še ob svetlem dnevu domov. Tudi Zovičani gredo
proti domu. Med odhodom pristopi Franjo k Jurki in ji

42

zašepeče tiho: „Ljudje v gozdu so Huseinovi. Kadar
bo nastopila noč, šel bo naprej."

Jurki se ničesar ne mudi tako silno, kakor pri¬
nesti veselo vest Mari. Same radosti jo objame Mara
in obrnivši se k teti reče: „Zdaj sem umirjena, zdaj me
naj svobodno odpeljejo svatje."

V begovi hiši je šlo tega večera vse hitro k po¬
čitku, ker se je bilo treba drugega dne zgodaj podati
na pot. In res se je že prerano zaslišal glas kapetana
iz Tuzle, svatovskega starešine: „Na noge, junaki, na
noge, svatje, — treba bo odpeljati devojko; dnevi so
kratki in pot je dolga!" Vse je skočilo kvišku in se
začelo pripravljati. Rustem-beg Altomanovič, njegov brat
Mustaj in njegova dva sinova Ahmet in Jusuf se podajo
v harem in stopijo v sobo Marino, ki jih je že priprav¬
ljena čakala s teto. Starec se s solznimi očmi poslovi
od hčerke: „Pojdi srečno, Alah naj te spremlja s svojo
milostjo skozi vse tvoje življenje!" Objame in poljubi
hčerko in tako store za njim tudi brata in stric.

Težko je Mari ostaviti rojstno hišo, v kateri je
prebila najlepšo dobo človeškega življenja, svojo mla¬
dost, svoja detinska leta. Se enkrat pogleda v vrt, na
prostore, na katerih je dozdaj bivala tako rada, objame
in poljubi tiho jokajočo Jurko, svojo najljubšo in zvesto
prijateljico, ki jo je čakala v veži in stopi na dvorišče,
kjer jo že pričakujejo svatje. Gizdavih korakov pristopi
Mara k iskremu konju rujavcu in sluge ji pomagajo
vzpeti se nanj. Tudi teta Serifa sede na konja, ravno
tako ostali svatje in vsa družba odjezdi iz dvorišča.
Rustem-beg Altomanovič in njegova sinova gredo tudi
s svati, doma pa ostane edino le bolni Rustemov brat
Mustaj. Prestopivši dvorišče izpalijo gostje nekaj strelov
iz svojih samokresov, hoteč ž njimi pokazati svoje ve¬
selje, nekateri pa začnejo z močnim glasom peti pri¬
merno narodno pesem. Naprej jezdi kapetan iz Tuzle,

43

svatovski starešina, ki je v sili tudi poveljnik, za njim
pa ostala družba. V sredini -jezdi nevesta na svojem
rujavcu, ki ponosno skaklja, kakor bi vedel, kakšno
mično breme nosi na svojem hrbtu. Nevesti sta na eni
strani teta Serifa kot vodilja, na drugi pa Mahmud-aga
kot vodja. Za nevesto se nahaja ženin, poleg njega so
oče in brata nevestina in za temi ostali svatje. Truma
je velika in izbrana. Ko jezdi skozi vas, se zbere malo
in veliko, da občuduje izborno in krasno vrsto svatov.
Ljudstvo se klanja in kliče: „Srečen pot \“  Kakor hitro
pa zavije družba v gozd, izpremeni takoj svoje obna¬
šanje. Pesmi in hrušč prenehajo, svatovski starešina
preži in gleda na vse strani, pa tudi svatje se pozorno
ogledujejo in poslušajo.

Tam, kjer se pot obrne proti jugu, držeč v Tuzlo,
sedi v divji soteski veliko krdelo oboroženih ljudi. Možje
sede podvitih nog v travi, konji pa se pasejo v bližini.
Na eni strani se dviguje strma pečina, na drugi pa se
v ozki dolinici razprostira lep log, ki ga objema od
ene strani obilna livada, razširjajoča se kakor zelena
preproga. Ti ljudje so Huseinovi, ki čakajo svate, da
jim ugrabijo nevesto. Husein sam sedi sredi med njimi,
a poleg njega človek njegove starosti, lep in mlad, od¬
ličnega obraza in junaškega pogleda. To je beg Zlata-
revič, stara bosenska korenina, ki šteje svoj plemeniti
rod nazaj v ono dobo, ko je bila Bosna še tako srečna,
da je imela sama svoje kralje. V tistem svobodnem času
so bili Zlatarevičevi predniki med prvimi velikaši bosan¬
skega kraljestva. Drugi Huseinovi tovariši so njegovi
prijatelji iz bližnjih krajev, ki so se radovoljno odzvali
Huseinovemu pozivu, naj mu bodo pomočniki pri re¬
šitvi Marini.

Ponoči so v jasnem mesečnem svitu prijezdili od
Zovika do te soteske, ki se jim je zdela najbolj ugodna,
da pričakajo svate.


44

Husein gleda temno in govori malo, kakor človek,
ki se pripravlja za resno stvar. Beg Zlatarevič nasprotno
pa je veselega lica in stavi vedno in vedno kakšno be¬
sedo Huseinu, kakor bi ga hotel razvedriti, a zastonj
mu je vsako prizadevanje. Jesensko solnce je že jelo
dobrodejno greti, dvigajoč se visoko nad vedri nebni
obok. Od planine je jel pihati hladen veter in blažil
solnčno vročino ter vabil k spanju trudne oči. Nekateri
izmed čete so itak ležali na travi, ker niso nič spali v
pretekli noči. Zdaj vstane beg Zlatarevič in gre proti so-
teskinemu izhodu. Komaj stori iz soteske kakšnih dvajset
korakov, že postoji, obrne se k Huseinu in zakliče na
glas: „Evo jih!“

Husein skoči na noge in drugi za njim. Straža
štirih konjenikov, ki je imela paziti na prihod svatovske
trope, se je vračala v naglem diru. Dospevšo k Huseinu
jo vse obstopi, da sliši, kaj ima povedati.

„Svatje gredo že navzdol proti soteski. Veliko jih
je kakor nas, a vodi jih kapetan iz Tuzle. V kratkem
bodo tukaj." •

„Na konje!" zapove Husein in vse, kakor bi trenil
z očesom, sedi v prihodnjem trenutku že na konjih ter
se zbere v gručo, da pričakuje daljnih Huseinovih povelj.

Husein odredi, da se en del njegovih skrije v log
in pričaka tam svate tako, da jih lahko napade, ako bi
hoteli nekaterniki pobegniti z nevesto nazaj. Drugi del
pomakne naprej, da se postavi na mesto, kjer se so¬
teska neha in prične ravnina, da ustavi svate, ako bi
hoteli prebiti se proti Tuzli. Tretji del pa, pri katerem
sta bila Husein in Zlatarevič, se nastani ob robu loga.
Ta del je imel stopiti pred svate in jih vstaviti.

Komaj je bil vsak na svojem mestu, že so se jeli
kazati prišleci. Do zdaj veseli in zgovorni so naenkrat
umolknili vsi, kakor bi jih bila prevladala posebna

45

slutnja. Vsak je videl, da se bližajo kraju, kjer bi bila
za napad najlepša prilika. Starešina šviga s pogledi sem
in tja, na levo in desno, a ne opazi ničesar. Ze je prišel
sprevod skoraj mimo loga, kar poči strel iz samokresa.
Ta glas vzdrami Maro, kakor glas trobente božje pra-
vičneža na sodni dan; oči ji začnejo žareti v živem
ognju in lica se ji svetijo v luči sladkega upanja. —
„To je Husein!" zašepeta teti in požene svojega konja
proti njenemu. Komaj je bila izgovorila te besede, že
zahrumi Husein s svojimi ljudmi iz loga in stopi na pot
pred razburjene svate. Nevestin vodja, ženin, oče in
brata obstopijo takoj nevesto, da jo varujejo in branijo.

„Kaj hočeš od nas, da nam zastavljaš pot?" vpraša
starešina kapetana Huseina.

„Svat;e,“ odgovori Husein z močnim glasom, da
je odmevalo po dolini, „vi peljete dekleta, katerega mi
je prevzel ženin. Jaz in on sva se pogodila, da naj
sodi sablja, čegava bo mladenka. Vi ostali svatje, in
tudi ljudje moji, pa mirujte, kajti ni potreba boriti se
med seboj; ti Ali Vidaič pa, ako si junak in ne sla-
botnež, stopi na junaški dvoboj, in kdor zmaga, tega
je dekle."

Ali Vidaiču se zasvetijo oči; hitro vzpodbode svo¬
jega konja in ga požene k starešini.

»Pripravljen sem, da se pomeriva!" zakliče od
tukaj svojemu nasprotniku; „toda vedi, čeprav bi ne šlo
za dekle, vendar mi je to priliko poslalo nebo, ker me
že izdavna žeja po tvoji krvi."

»Tedaj pa hajd k meni, bahač!" mu zakliče z gro-
mečim glasom Husein in krene konja na livado.

Beg Zlatarevič prijaše h kapetanu iz Tuzle in se
pogovori ž njim, da imata obe stranki mirovati med
dvobojem in da ima tisti, ki bo zmagal, pravico odvesti
deklico mirnim potem. Obe stranki, svatovska in Hu¬
seinova, se razvrstita vsaka po svoji strani na livadi,

46

da si ogledajo dvoboj, ki ga bodeta bojevala mlada
junaka. Med obema četama so na odbranem prostoru
sedelj na konjih starešina, beg Zlatarevič, Mara, njena
teta Serifa, Mahmud-aga Vidaič in oče ter oba nevestina
brata.

Mara se je tresla kakor šiba na vodi. Njena duša
se je vznemirjala od čuvstev strahu in upanja, srce pa
je omedlevalo in bilo celo rahlo, kakor bi bilo popol¬
noma negotovo, podobno večnemu popotniku, ki ne ve,
ali stoji pred durmi nebes ali pekla. Bledi ustnici se
gibljeta v iskreni molitvi, ki vre proti nebu za dragega
ljubega, za njegovo življenje, za njegovo srečo.

Dvobojnika stopita vsak na svoje mesto, vsak na
drugi kraj livade. Husein potegne prvi sabljo iz nožnice
in že se tudi v Alijevi roki zablesti gola sablja. Bil je
to usodepoln in slovesen trenotek. Husein dvigne proti
nebu svoje oči: „Ne pri jasnem dnevu, ne v temni noči
te ni zapustil tvoj gospod, te ni sovražil!" tako šepe¬
čejo njegova usta začetek sure „jasni dan" iz korana,
potem zamahne Husein s sabljo po zraku in poleti ka¬
kor blisk proti Ali-paši. Od nasprotne strani pa vzpod-
bode paša Ali svojega konja. Borilca se zakadita z vso
močjo drug v drugega. Srečno odbije Ali ljuti udarec
Huseinov. Husein zamahne drugič, zamahne tretjič, pa
Ali odbije vsak udarec spretno s svojo sabljo, tako da
lete iskre na vse strani. Zdaj se nasprotnika umakneta
nazaj, da zopet z novo močjo poletita drug nad dru¬
gega. Vsak je gledal, kako bi mogel protivnika doseči
od strani. Toda tako početje je bilo obema zastonj;
oba konja sta izborno slušala na vsak najrahlejši po-
tegljej, kakor bi bila vzrastla med samimi dvoboji. Oba
se umikata, skačeta, obletavata, obračata na zadnjih
nogah tako hitro, da se hitreje ne da misliti. Husein
uvidi, da na ta način ne premaga Vidaiča; odloči se
torej za naskok. Brž potira svojega konja za kakih tri-

47

deset korakov nazaj in se na to v najhujšem diru po¬
žene na Vidaiča, ki ga je pripravljen čakal. Tik pred
Alijem pa se spotakne konj na prednjih nogah ob velik
kamen, omahne in pade na prednji nogi s takšno silo,
da se mora Husein, ako noče pasti konju čez glavo,
upreti s sabljo ob tla. Sablja se zarije do polovice v
zemljo. — Kakor blisk priskoči v istem trenotku Ali,
vzpne se na konju, da lažje zamahne in udari po Hu¬
seinu. Zadene ga čez glavo. Husein je sicer naglo izdrl
sabljo iz zemlje, da bi odbil udarec, toda v naglici in
v nesreči ni mogel prestreči silnega Alijevega udarca.
Belec skoči na noge, a zdajci sikne iz presekanega tur¬
bana kri in se vlije Huseinu po bledem obrazu; junak
zapre oči in začne v sedlu omahovati, sablja pa mu
pade iz roke. Ali Vidaič, to zapazivši, pozabi, da ima
pred seboj sovražnika in prihiti, da ujame padajočega
v svoje roke. Prisloni si ga ob sedlo.

Kakor zblaznela zakriči Mara, da je odmevalo od
skalnate planine, in se zgrudi nezavestna raz konja. Teta,
oče, brata in nevestin vodja priskočijo nezavestni na po¬
moč. Na obeh straneh nastane vpitje in zmešnjava. Ka¬
petan tuzlanski in beg Zlatarevič priskočita takoj k ra¬
njencu, obe četi pa se skupno zbereta okoli bojišča.

Begu Zlatareviču zavre kri, ko vidi svojega pri¬
jatelja v krvi in omedlevici.

„Lahko je sekati s sabljo, kadar se nasprotnik ne
more braniti pošteno; to ni bilo junaški!" reče razkačeni
beg Zlatarevič Ali-paši, a ta ga samo temno pogleda
in ne reče ničesar.

„Ne oštevaj ga!“ izpregovori kapetan iz Tuzle,
„morda bi bil ti na njegovem mestu storil ravno tako."

Huseina polože na travo in mu pod glavo pri¬
pravijo zloženo suknjo. Bil je bled kakor mrlič, kri pa
je tekla tako obilno, da je bila trata okoli njega takoj

48

vsa krvava. Tudi Rustem-beg se je približal begu Zla-
tareviču:

„Glejte, da mu ustavite kri in spravite ga do moje
hiše. Ako mu je odločeno, da ozdravi, naj ostane tam
tako dolgo, da se more vrniti domov. Nas pa pustite
mirno naprej. Ali-paša je zmagal in končana je cela
zadeva."

Tako se tudi zgodi. Svatje nadaljujejo svojo pot,
vzamejo nezavestno nevesto s seboj in kmalu izginejo v
dolini, ki drži proti Tuzli.

Huseinovi tovariši ostanejo pri ranjencu in mu s
težkim trudom ustavijo kri; ko mu rano še dobro obve¬
žejo in nasekajo s sabljami mladega vejevja za nosilnico,
odnesejo nesrečnega mladeniča.

Tužnih obrazov jezdijo za ranjencem njegovi pri¬
jatelji, zelo nesrečni vsled nemile usode, ki je zadela
ljubega tovariša. „Bržčas mu je bilo odločeno tako!"
govore tiho med seboj, klanjajoč se višjim odlokom, ki
prihajajo z onega sveta.

VI.

Da se vzdrži v Bosni količkaj red, je imenoval
sultan za nemirno deželo novega vezirja, ki bi naj na¬
domestil izgnanega Avdurahima.

Novi vezir Morali-paša je dospel spomladi leta 1829.
v Bosno, ravno takrat, ko se je skutarski paša Mustafa
Bušatli, od Turkov in Albancev tudi Skodra-paša ime¬
novan, spravljal na pot proti Rusom, da pomiri sultana,
ki mu je v svoji stiski že presedal z vednimi prošnjami,
češ naj se poda nad Rusa in mu zabrani pot čez Balkan,
čez gorovje, ki varuje Turčijo od severne strani.

Paša Mustafa je bil takrat še imenitna oseba. Po
smrti Ali-paše janinskega se je govorilo med Albanci
le o njem. Star je bil takrat še le 25 let, zapovedoval pa

49

je več pašalikom, ki so bili že od pamtiveka dosledno
v obitelji Bušatlijev. Tudi on je bil nasprotnik Mahmu-
dovim preosnovam. Ni lahko rekel samo enkrat, da je
vedno pripravljen z mečem v roki in v stari opravi svojih
prednikov služiti sultanu, pa v drugi opravi nikdar.

Javno mnenje v Turčiji je pripisovalo vse nesreče
in nadloge, ki so druga za drugo obiskavale vlado in
sultana, samo sultanovim reformam; radi tega je paša
Mustafa nevoljen in samo zato, da se očitno ne spre s
sultanom, krenil s svojimi ljudmi proti Rusom. Z ne¬
kako 35.000 mož broječo vojsko je dospel v Vidin, kjer
se je jel pripravljati na odpor. Storil pa je vse le na
videz. Glavna skrb mu je bila ta, da reši svojo vojsko;
vedel je, da mu bo podaril sultan svileno vrv, ako ga
porazi Rus in mu pobije vojsko. Udani njegovi tovariši
so rekali: zdaj so med dvema sovražnikoma, med Rusom
in sultanom; kdo ve, katerega se je treba bati bolj, kdo
izmed teh je nevarnejši.

Ni se torej čuditi, zakaj ni našla ruska vojska
nikjer pravega upora. Da je Mustafa-paša hotel, bi bil
morda lahko preprečil ruski prehod čez Balkan. General
Diebič je prišel čez gorovje s tako lahkoto, da je bil
sam iznenaden. Ne eno mesto, ne ena vojska se mu
ni uprla. Ko je dobil v svojo last še Jedreno (Adria-
nopel), je bilo vprašanje med obema velikima carstvoma
odločeno na mah.

V Carigradu je nastala vsled teh dogodkov velika
razburjenost. Turbani in janičarske obleke se začnejo
zopet kazati, nezadovoljneži se jamejo zbirati k tajnim
posvetovanjem, kjer se sklene naposled, da se mora
sultan pregnati s prestola, kakor hitro se bodo prika¬
zale ruske čete pred Carigradom.

Sultan Mahmud, spoznavši nevarno gibanje, se od¬
loči izmed dveh odbrati najmanjše zlo. Pošlje torej v
ruski tabor odposlance, ki naj sklenejo premirje, on pa

4

50

še istega dne, ko so odpotovali odposlanci, začne grozno
gospodariti po Carigradu. Zarotnike in vse sumljive
osebe da poloviti in v kratkem času so bile carigrajske
ulice pokrite z mrtvimi trupli pobitih nesrečnežev, ki so
si bili drznili brcniti sultana s prestola.

Odposlanci so bili istočasno sklenili mir z Rusi,
vsled česar je izgubil sultan podonavske kneževine.

Mustafa-paša, čuvši o dogodkih v prestolnem mestu,
se dvigne s svojo vojsko in se približa Rusom. Njegova
nakana je bila, obrniti se proti Carigradu, pahniti sultana
s prestola in uvesti stari red; toda Rusi ga pod gene¬
ralom Geismarom potisnejo nazaj, Mustafa-paša v  je ostal
potem še dalje časa v taboru pri Filipopolju. 2 njim je
bilo tudi več tisoč Bošnjakov, ki so mu prišli pomagat,
ko je bilo že prepozno. Ko je izrubil z velikimi prikla-
dami obilno svoto denarja iz pokrajine, kjer je taboril,
in dobil veliko svoto od sultana, se vrne Mustafa-paša
domov, kjer hoče za svoje nakane, počakati boljše prilike.
Z njim se razidejo tudi Bošnjaki, ki poneso ogromni
plen v svoje planine.

Na razstanku se poslove vodje Bošnjakov in Al¬
bancev kakor bratje, kakor zavezniki. „0 priliki v Stam-
bulu!“ (Carigradu) zakličejo si še zadnjič drug drugemu.
V teh besedah je bila izražena njihova trdna odločnost,
vojna osnova za bližnjo bodočnost.

Te Bošnjake so bili pripeljali nekateri bosanski
kapetani, katere je bil vezir Avdurahim nagovoril še v
zadnjem času, naj gredo v obrambo sultanovo proti na¬
rodnemu in verskemu sovražniku Rusu. Prišedši do Fili-
popolja, kjer so se pridružili Mustafa-paši in njegovim
Albancem, so postali kmalu takšni, kakor ti, navidez
najeti branitelji, v istini pa zakleti sovražniki sultanovi.

Pa sultan je vedel vse dobro in imel je prav, ko
je sodil, da niso pravi njegovi sovražniki v ruskem taboru,
ampak v taboru Albancev in Bošnjakov. Zato je sklenil,

51

da se požuri s sklepom miru z Rusi, čeprav je bil ta
mir zanj zelo sramoten. Vsa Evropa se je čudila naglemu
odloku gjaur-sultanovemu, a on je dobro vedel, kaj dela.
Ravnanje Bošnjakov v zadnjem času, posebno pa dogodki
na Orlovem polju so silno pekli sultana na duši in zaklel
se je pri slavi svojega rodu, da mora streti moč trdo¬
vratnih bosanskih velemož. Carjevo svetovalstvo samo
je od dne do dne bolj in bolj spoznalo, da so bosanski
mohamedanci izdajalci kakor krščeni gjauri in da cesar¬
stvo ne bo prej imelo miru, dokler jim ne bodo odvzete
njihove predpravice in njihova nadoblast.

Morali-paša, ki ga je sultan poslal v Bosno za
vezirja, je imel naročilo, naj vlada povsem mirno in ne
draži Bošnjakov, dokler ne dobi iz Carigrada novih
nalog. Vsled tega je umljivo, da se novi vezir pri svojem
dohodu v Bosno ni vrnil v Sarajevo, ampak v Travnik,
v staro prestolico bosanskih vezirjev. Bošnjakom je bil
ta dogodek prav povolji in radovali so se, misleč, da
skriva sultan rogove in da se zopet vračajo časi sta¬
rega reda.

Pa sultan se je pripravljal, kako bi na lokav način
uničil glavarje bosanskih upornikov. Slabo se je tedaj
upiral, ko je ruski poslanik zahteval od njega, da se
ima Bosna razkosati v korist novourejene srbske države.
Sultan je privolil v razkosanje pogojno, ako se med
Bosno in Srbijo uredijo stare meje. Turški komisarji
dospejo kmalu v Belgrad k srbskemu knezu Milošu in
tukaj se stori dogovor, da se ima uravnava meje najprej
izvršiti ob reki Drini naprej. Komisarji sultanovi in od¬
bornika Miloševa Veljkovič in Milosavljevič se podajo z
nekaterimi inženerji naprej v zvornički pašalik.

Bila je prišla pomlad leta 1829. Sneg je bil že
izginil raz bosanskih planin in hribov, a ž njim je tudi
izgubila zima glavno svojo moč. Potoki in reke so na-
rastli, trava je začela zeleneti po ravninah in dolinah,

4 *

52

pa tuii planine in hribi so se jeli pokrivati z zelena
preprogo. Drevje in grmovje je poganjalo, a prerane
cvetlice so klile po gričih in dolinah, oznanjajoč krasoto*
in milino najlepšega letnega časa.

V gradu Zvorniku, sezidanem ob strmem rebru
griča Mladjevca, je vladal takrat Ali-paša Vidaič, dedni
zvorniški beg in glavar zvorniškega pašalika. Kakor orel
v svojem nepristopnem gnezdu, od narave zavarovanem,
tako je Ali-paša sedel v svojem trdnem visokem gradu,
ki je bil obdan z dvema močnima zidovoma, in se ni
bal navalov sovražnikovih. Raz grajskih zidov so štrleli
veliki, stari topovi, a v grajskem ozidju je bilo veliko
moštva. Tukaj je že več mesecev bivala Mara, Rustem-
begova hči, zdaj žena Ali-pašina. Kakor sužnji, ki se v
verige okovana dolgočasi v ječi in nima upanja, da bo
prišla kdaj zopet k svobodi in se rešila neznosnega stanja,
tako so tudi Mari tekli dnevi v novem bivališču. Vsak
dan ista žalost, isto obupavanje od onega trenutka, ko
jo je bil Husein izgubil v nesrečnem dvoboju. Pa on ji
je še danes edina želja, goreča ljubav njenega ranjenega
srca. Ali ta želja, ta ljubav ji izpodjeda mladost, morf
in izpodjeda koreninice njenega mladega življenja. Oči
mlade pašinje so skoraj vedno solzne, lica so upala,
usta pa kakor izgorela vsled notranje tužne boli. Njen
soprog vidi vsak dan žalost mlade žene, ve tudi za vzrok
te žalosti, a nima srca, da bi jo utešil. Izprva je mislil r
nesrečnica je mlada, pozabila bo; ko pa opazi, da po¬
staja njena otožnost večja in vedno večja, izgubi upanje,
da mu bo Mara kdaj naklonjena v ljubezni. Mladi paša
je postal nesrečen v tem svojem uverjenju; temnega
pogleda in sklonjene glave je hodil kakor samotar po
grajskih prostorih in ni našel nikjer iskanega miru in
pokoja. Rad bi bil žrtvoval svojo srečo, blago in čast,
da bi le mogel v krasni ženi obuditi nekaj čuvstva do
njega in ji vsaj majhen del vrniti onega zadovoljstva,

53

ki je bilo prej njena najdražja last. Pred mesecem dni
je poslal po Jurko, njeno tovarišico iz mladih let, samo
da bi ugodil vsaki njeni želji. Mari je res prijala družba
dobre seljanke, ker je zdaj imela vsaj stvar, kateri je
lahko potožila in ki jo je tudi umela. Kadar sta sedeli
sami skupaj, se je motal ves njun pogovor le o Huseinu
in nesrečni ljubezni med njim in Maro. Ali-paši je bilo
ljubo, da je vsaj v eni reči ugodil ženi, a spoznal je pa
tudi, da vsled tega ni nič pridobil zase, da ni bolest
njenega srca ozdravil celo nič in da ni v njem obudil
nikakega zanimanja do sebe.

Mara sedi pri oknu svoje sobe. Okno je odprto,
tako da solnčna toplota in sveži zrak mile pomladi lahko
dohajata skozi omrežje, s katerim je okno zavarovano.

„Kako je zunaj lepo!" izpregovori Mara, „še ne¬
kaj dni in oživela bo vsa priroda."

„Takrat bo tudi tebi odleglo, gospa! Potem boš
veliko veselejšega srca."

„Oh, ne, Jurka! Brez njega ni zame veselja. Ko
bi ga, oh, le mogla videti!"

„Ne vznemirjaj se radi njega; gotovo je ozdravil.
Toda kaj bi ti hasnilo, ako bi ga videla? Tebi bi bilo
hudo in njemu tudi."

„Jaz pa mislim, da bi takrat ozdravela; srce mi
pravi, da bi bila tedaj srečna."

„Ali srce te vara, gospa! Srečna bi bila en tre¬
nutek, potem pa stokrat nesrečnejša. Ne veruj, kar ti
pravi srce."

„Povej mi, Jurka, ali me bo pozabil Husein?"

„Mislim, da te ne bo hotel pozabiti; seveda bi
bilo bolje, ako bi te pozabil, ker bi potem morda po¬
stalo zdravo tvoje srce."

„Ne, ne! Naj le misli name, dokler bom živa —
saj itak ne bo trajalo dolgo . . . kaj ne? V svoji bo¬
lezni se me je gotovo spominjal velikokrat?"

54

„Da, spominjal se je, gospa! V največjih bolečinah
je pogostokrat zval tvoje ime."

Jurka ji je to povedala vsaj stokrat, a Mara jo je
poslušala tako rada, da jo je zopet in zopet izpraše¬
vala. Povedati moramo, da so težkoranjenega Huseina
nesli z bojišča v Altomanovičevo hišo, kjer je bolan
ležal tri tedne, dokler ni okreval toliko, da so ga mogli
spraviti domov. V bolezni mu je stregla Jurka, ker je
sam hotel tako.

„Oh, dragi moj! Nesrečni ljubimec moj!“ toži
Mara in skrije velo lice v svoji roki, izmed prstov pa
se potočijo vroče solze.

„Zopet se jočeš, gospa!" jo kara Jurka, ki se je
bila že naveličala gledati take prizore.

„Pusti me, pusti . . . potem mi bo lažje . . . saj
mi je že zdaj lažje."

Zdajci stopi v sobo Ali-paša Vidaič. Ko ga Jurka
zagleda, se vzdigne s svojega mesta in odide iz sobe.
Ali pogleda svojo ženo, vidi njeno zajokano lice in čelo
se mu zmrači:

„Naveličal sem se že tvojih solz, Mara., Skrbel
sem, da bi te razveselil, a ni se mi posrečilo. Vedno
si žalostna, vedno otožna. Morda boš doma pri očetu
veselejša. Sneg je že skopnel, v nekaterih dneh bo vsa
planina zelena in za potovanje bo lep čas. Spremiti te
hočem na tvoj dom k tvojemu očetu in k tvojima bra¬
toma in tamkaj lahko ostaneva, kakor dolgo te bo volja."

„Hvala ti, gospod, ne želim si kaj takega. Rajši
ostanem tukaj."

„Kaj? Ali res ne želiš videti očeta, brata, do-
movje, kjer si se rodila in odrastla?"

„Očeta in brata vidim lahko tudi tukaj; njim je
lažje potovati semkaj, ako žele biti okoli mene."

„Mislil sem, da ti spolnim željo."

55

„Ne, gospod!" odgovori Mara. „Nimam take želje."
In resnično ni želela vrniti se le za trenutek domov. Več¬
krat je bila že mislila kaj takega, a vsekdar se je stresla
, pri spominu, da mora potovati mimo onega mesta, kjer je
bila postala nesrečna za celo svoje življenje, kjer je njen
dragi po tako nesrečnem slučaju izgubil njo in skoraj
tudi svoje življenje. Ali domov? Tam ni reva imela ni¬
česar, kar bi jo veselilo. Oče in brata sta bila na strani
Alijevi in to bi v nji povzročalo še večjo žalost. Huseina
bi itak ne mogla videti; vedela je dobro, da bi za to
skrbela oče in brata. Edina stvar iz njenega domovja,
ki je poznala njene bolečine in trpela ž njo, Jurka —
ta je bila pa tako pri nji. Mara je res govorila živo
rasnico, rekoč, da ne želi obiskati svojega doma.

„Kaj torej želiš? Govori, vse ti hočem izpolniti!"
nadaljuje Ali-paša po kratkem prestanku.

„Ničesar, Ali-paša!"

„Da, da," pripomni Ali-paša kakor sam za-se, „ti
veš, da ti tega, česar si želiš, ne morem izpolniti."

Mara molči, a lice ji je bledo in mrzlo kot led.
Njen molk je značil, kako je govoril paša resnico.

„Delaš mi veliko skrbi, Mara!"

„Saj te ubogam v vsem, kaj torej hočeš?"

„Kaj hočem?" govori Ali-paša s tresočim glasom.
Marine besede in njeno oko mu kakor ogenj vzburjajo
dušo. »Ljubezen je, katero zahtevam od tebe, od svoje
žene!“

»Ljubezen?" vzklikne Mara in dvigne glavo. »Ti
si jo zadušil s krvjo!"

»Nesrečnica!" zakliče Ali-paša in oster nož se mu
zasveti v dvignjeni roki. »Tako odgovarjaš meni, svo¬
jemu gospodarju?"

»Na, ubij me!" reče Mara in stopi za korak naprej.
»Bolje je, da poginem in z menoj sad, ki ga nosim v
telesu."

56

Mara je res v nekaj mesecih postala mati in to
je bila edina tolažba Ali-paši v nesrečnem zakonu.
„Samo če mi rodi sinka, pa bo takoj bolje!" je rekel
mnogokrat sam pri sebi, nadejaje se, da bo nežno dete,
tako željno pričakovano, zbližalo očeta in mater.

Ko torej sliši Ali zadnje Marine besede, vrže nož
jezno v kot.

„Pomiri se!" izpregovori po kratkem premolku.
„Bolehna si; ne veš, kaj govoriš . . . Dušo tvojo ogrinja
oblak žalosti, toda prisijalo bo solnce, ki bo prepodilo
ta oblak ..."

V istem trenutku se zasliši v prvem grajskem dvo¬
rišču velik hrup in krik.

„Kaj li je?“ vpraša paša Ali in skoči ven iz Ma¬
rine sobe.

Na grajsko dvorišče je bila privrela velika mno¬
žica ljudstva. Kakih petnajst postopačev, ki jih je Ali-
paša rabil v svojem pašaliku kot ogleduhe in vohune,
je pritiralo na dvorišče pet odličnejših, zvezanih krist¬
janov in dva odlična Turka, ki sta pa prosta stopala
poleg prvih. Zvezani kristijani so bili: srbska dva od¬
poslanca, ki sta imela urediti mejo med Srbijo in Bosno,
Veljkovič in Milosavljevičem trije inženerji, najeti v Av¬
striji. Turka pa sta bila Cakif-beg in Abdul-aga, turška
poverjenika za tisti posel. Ljudstvo okoli njih jih grdi
in psuje kakor zločince.

„Kaj so zakrivili ti ljudje?" vpraša ljudstvo Ali-
paša, stopivši med trumo.

„ Častiti paša!" jame Veljkovič govoriti mirno, „nas
vseh najvišji gospodar, presvetli sultan, je odredil, da
se morajo urediti meje med Srbijo in Bosno. Moj go¬
spodar, srbski knez Miloš, v katerega službi sem, je
poslal mene in mojega tovariša, da v družbi onih dveh
gospodov iz Carigrada izvršimo to nalogo. Dobili smo
one može", pri teh besedah pokaže na inženerje, „in

57

začeli smo meriti po tvojem pašaliku; pa pridejo tvoji
najeti ljudje, vohuni, a ne samo da nam ne puste me¬
riti, ampak nas zvezane kakor lopove pritirajo sem."

»Ker so nam povedali, da hočejo od tvojega pa-
šalika odtrgati precej zemlje," zakliče eden izmed vo¬
hunov Ali-paši.

„In bo tudi tako, ker bo sultan odobril vse, kar
bomo storili!" izpregovori ošabno Abdul-aga. »Poživljam
te, paša," nadaljuje in gleda ostro v Ali Vidaiča, „da
oprostiš te ljudi, sicer nam je smatrati, da si se pro-
tivil sultanu in njegovim zapovedim."

Ali Vidaič takoj razvidi v svojem bistrem umu,
kako se suče cela zadeva. Brž spozna, da hoče sultan
v prid srbskega kneza Miloša razkosati Bosno, kajti ta
knez je bil napram bosanskim begom vedno veren za¬
veznik sultanov; spozna tudi, da hoče sultan na ta način
oslabiti svoje bosanske nasprotnike. Vzravnavši svojo vi¬
soko postavo in pomerivši s ponosnim pogledom pre¬
drznega Turka, reče:

„Ako je res, kar sem slišal, tedaj reci sultanu, da
hočem jaz kot njegov sluga storiti nekaj, kar bo njemu
kot gospodarju neprijetno: branil bom stare meje nje¬
govega carstva. Dokler si bom mogel opasovati svojo
sabljo in dokler bom zapovedoval v svojem pašaliku,
ne bo se niti gruda zemlje odvalila drugam."

»Toliko torej maraš za voljo sultanovo?" se oglasi
jeze kipeči Cakif-beg.

»Toliko, kolikor mara on za nas Bošnjake!" se
odreže moško Ali-paša.

»Ničvrednež!" zakriči Abdul-aga in zagrozi z dvig¬
njeno pestjo Ali-paši Ta se mirno obrne in pomigne z
roko svojim vojakom, ki so stali dalje zadaj in so bili
vsak čas pripravljeni na povelja svojega gospoda.

»Te ljudi peljite v ječo in okujte jih v verige!"
zapove glasno Ali-paša.

58

„Ali tudi naju?“ vprašata naglo Čakif-beg in
Abdul-aga in vsak prime za roč svoje sablje.

’ »Odpeljite'jih !“ ponovi Ali-paša z močnejšim gla¬
som in vojaki popadejo najprej turška poverjenika, raz¬
orožijo ju in odvedejo z ostalo petorico kristjanov v
ječo, kjer okujejo vse v težke okove.

Prezirljivo jih pogleda Ali-paša. »Kako pač lahko
razveselite sultana, ker ste tako naglo dovršili mučno
delo!" reče porogljivo za odhajajočimi in odide v svoje
sobane, ljudstvo se pa pomalem razide prav zadovoljno.

Ali-pašini jetniki so prebili v temni ječi morda naj¬
težjo noč svojega življenja. Ker nobeden izmed njih ni
bil vajen tacega stanovanja, so jeli zaklinjati ječarja že
zgodaj, ko jim je bil prinesel hleb kruha in vrč vode,
naj jih odvede pred pašo.

Prezebli in vsled bedenja utrujeni stopijo pred pašo,
ki je radoveden slišati, kaj hočejo.

»Kaj hočete od mene?" vpraša jih Ali kratko.

»Častiti paša!" začne z mehkim glasom prej tako
oblastni Abdul-aga. »Carjevi sluge smo, a tudi kristjani
tukaj imajo svojega gospodarja. Eni kakor drugi mo¬
ramo ubogati, kar nam zapove gospodar. Nismo iz svoje
volje, ampak slušajoč višjo voljo smo prišli v tvoj pa-
šalik, da izvršimo, kar se nam je zaukazalo. Daj nam
svobodo in ne zadržuj nas v ječi, kakor bi bili lopovi
in razbojniki."

»Izpustim vas naj ?" vpraša Ali-paša po kratkem
premišljevanju, „a kdo mi jamči, da mi zopet kmalu po
izpustu ne nadaljujete, kar ste bili začeli?"

»Damo ti besedo, da ne bomo!" rečeta z enim
glasom oba turška poverjenika.

»Tudi mi, gospodar!" pripomnijo naglo srbska po¬
danika in inženirji.

»Ako je tako," odloči Ali-paša, »in se hočete za¬
kleti vsak pri svoji veri, da ne bodete več stavili nog

59

v moj pašalik, tedaj lahko odidete in poveste vsak svo¬
jemu gospodarju, kaj se vam je pripetilo."

Komisarjem ne preostaje drugega, kakor pokoriti
se volji, odločnega paše.

Cakif-beg in Abdul-aga prisežeta na koran, kri¬
stjani pa v prisotnosti zvorniškega paše prisežejo pred
gorečimi svečami na sveti evangelij, da ne bodo več
prestopili meje zvorniškega pašalika.

„Zdaj idite!" reče jim potem Ali-paša. „Toda če
mi še enkrat pridete v roko, tedaj vas dam natakniti
na kole ob pravi meji, da vidijo oni, ki bi hoteli priti
za vami, kako zna Ali-paša označiti mejo stare Bosne."

Komisarji odidejo ponižani, pa srečni, da so od¬
nesli žive glave.

Sultan Mahmud in knez Miloš nista pošiljala več
svojih poverjenikov, da uredijo mejo. Bila sta zado¬
voljna, da so se čez tri leta priredili načrti nove meje
in ko sta jih potrdila oba, sta jih poslala petrograd-
skemu dvoru, ki je kot zadnji potrdil tako, da se Bosna
okrši v prid nove srbske državice.

*

* *

Čez nekoliko tednov po pravkar navedenem do¬
godku s poverjeniki prinese poslanec bosanskega vezirja
Morali-paše v Zvornik sultanov ferman, s katerim se
Ali-paša odstavlja od vseh svojih časti. To je bila
kazen, s katero je mislil sultan uničiti predrznega upor¬
nika v Zvorniku. Pa ta se ni celo najmanj čutil v nad¬
logi, ampak je vladal v svojem pašaliku, kakor prej pred
izročitvijo fermana. „Svojevoljno ne dam oblasti iz roke,"
je rekel Ali-paša, „če kdo hoče, da mi s silo vzame
oblast, naj pride!" Toda do sile ni prišlo. Ne sultan in
ne vezir nista imela toliko moči, da bi pokorila z obo¬
roženo roko Ali-pašo.

60

VII.

V Belgradu so se jele dogajati važne stvari. Me¬
seca avgusta 1830. 1. dospe iz Carigrada odlok, s ka¬
terim se je imenoval Miloš Obrenovič srbskim knezom.
Tako je bila Milošu izpolnjena najtoplejša želja, ker je
še le zdaj bila njegovim potomcem zagotovljena oblast
v Srbiji. Nadalje so se Srbom še istega leta dovolile
razne svobode, vsled katerih so mogli zdaj svobodno
priznavati svojo vero, voliti si sodnike in uradnike v
svoji deželi, ustanavljati šole, bolnišnice in tiskarne in
izdajati potne liste za vse cesarstvo. Poleg teh svo¬
boščin jim je bilo zagotovljeno, da razen letnega davka
nimajo ničesar plačevati otomanski (turški) vladi, da jim
razen posadk po trdnjavah ni treba trpeti Turka v svoji
deželi in naposled, da se naj vso turško posestvo izroči
domačinom, da je ti oskrbujejo. Te svoboščine je po¬
delil sultan Mahmud „pokorni raji" pod pogoji, da pa
„sicer ostane njegov podložnik."

Poln radosti razpošlje Miloš v vse okraje pozive
na zbor, ki se ima vršiti na dan svetega Andreja na
Vračaru, kjer se bo prečitalo sultanovo pismo in se
potem pomazilil Miloš Obrenovič v srbskega kneza z
dednimi pravicami. K tej redki slavnosti povabi Miloš
tudi več odličnejših gostov, kakor bosanskega vezirja
Morali-pašo, Vehidži-pašo vidinskega, Ali-pašo Vidaiča,
ki ga nazove v pismu kot „svojega dragega soseda."
Iz Bosne dobi takšnih vabil več begov in kapetanov,
ki so bili znanci Miloševi. Bili so sami takšni, ki so bili
zadovoljni z novo ureditvijo, sami naravni zavezniki
kneza Miloša, ki so kakor ta želeli, da se čim prej raz¬
tegnejo svoboščine bosanskih begov in kapetanov. Toda
Ali-paša se ni osebno odzval pozivu, ker se je bal za¬
rote, ampak je poslal na Milošev dvor svojega bratranca
Mahmud-ago. In če bi se tudi ne bilo bati zarote, vendar

61

bi se bil težko podal od doma, kjer je zdaj imel dovolj
radosti. Mara mu je pred letom porodila sina in Ali-
paša je od tega časa kakor prerojen; večkrat na dan
si ogleduje dete in srce se mu topi veselja, kadar se
mu ono smeji, kadar ga kliče z besedo „ata,“ ali kadar
se negotovih korakov in z razprostrtima ročicama pri-
kobacuje k njemu. Tudi mlada mati je vesela otročiča,
pritiska ga na svoje prsi, rosi ga s solzami in pokriva s
poljubi, ki so poroki materine sreče in ljubezni. Za njo
je to dete najslajša tolažba in najsrečnejša je, kadar
more sama gojiti ljubljenca in mu pomagati jecljati sladke
besede. Ali-paša vidi to in v njem se budi upanje, da
bo morda to dete angelj miritelj med njim in materjo
in da bo ljubezen, katero goji Mara do nedolžnega de¬
teta, izrinila iz njenega srca ono ljubezen, ki jo je dozdaj
delala tako nesrečno. Toda to upanje je bilo varljivo,
ker imata ljubezen do deteta in ljubezen do ljubega
vsaka druge korenine v človeškem srcu in je druga od
druge tako različna, da lahko raste ena ljubav poleg
druge brez škode.

Nekega lepega dne meseca septembra, ko se je
solnce nagibalo že proti zapadu, se je sprehajal Ali-
paša po dvorišču v hladu gabrovih dreves, ki so bila
ob grajskem zidu zasajena. Neprijetne misli so mu blo¬
dile po glavi in mu vznemirjale dušo. Misli o nespre¬
menljivi hladnosti Marini, o nemilosti sultanovi in pre¬
gnanstvu, ki je izrečeno nad njim z odstavitvijo njegovo
kot glavarja zvorničnega pašalika, misli o detetovi pri-
hodnjosti so mu rojile po glavi. Naenkrat prihrumi k
njemu več slug in mu javi, da je v mesto prijezdil nje¬
gov bratranec Mahmud-aga z nekim drugim, ki mora
biti bogat beg ali paša, ima sijajno spremstvo in da že
jezdita gori proti gradu.

Ali-paša se poda pred velika vrata in jame opa¬
zovati prihajajoče, ki so že jezdili navkreber proti gradu.

62

Trojica mož je jezdila bolj spredi od drugih. Eden je
bil nedvomno Mahmud-aga, njega je poznal najbolje;
ko se še bolj približajo, spozna tudi jezdeca na desni: bil
je Memič-aga srebreniški. Samo tretjega došleca ni poznal,
bil mu je popolnoma tuj. Prišel je in ustavil svojega
konja prav pred Vidaičem, ki ga je gledal radovedno;
vljudno je pozdravil grajskega gospodarja, stopil raz
konja in ga dal čakajočemu slugi, da ga odvede v hlev.
Bil je človek že bolj prileten s črnimi brki in črno brado,
ki je jela tuintam že siveti. Lice je bilo prijazno in za¬
nimivo, posebno kadar je govoril, ker so se mu takrat
usta rada zategnila v nasmeh. Ta človek je bil navidez
zelo sladak, pa dober poznavalec ljudi bi bil namah
pogodil, da spada v ono vrsto sladkih oseb, katerim
preveč zaupljivi ljudje le preveč verujejo v svojo lastno
škodo.

„Vezir bosanski sem, Morali-paša,“ se predstavi
sladko in pregladko nepoznani prišlec, ki je imel v
Carigradu dovolj prilike priučiti si modernih evropejskih
običajev. „Vračajoč se iz Belgrada sem imel toplo željo,
da te obiščem, častiti Ali-paša, ker želim, da se spri¬
jazniva in postaneva dobra prijatelja, kakor se spodobi
pravim mohamedanom, ki slušajo enega carja in enega
Boga.“

Ali-paša se začudi takšnemu obisku in je na prvi
hip v zadregi, kaj naj odgovori. Po kratkem molku, ko
si je zbral svoje misli, se globoko pokloni vezirju, proseč
ga, naj gre v njegov konak. Vezir, Mahmud-aga, Memič-
aga in Gjul-aga, ki je bil v vezirjevem spremstvu, potem
pa tudi vezirjev blagajničar se podajo v sobano. Vojaštvo
spremstva da Ali-aga razvrstiti v primerne prostore, kjer
se kmalu sprijazni in seznani z Alijevim moštvom.

S prisrčnim gostoljubjem sprejme Ali Vidaič svoje
goste in jim da prirediti obilno večerjo. V srebrnih skle-

63

dah prinašajo sluge običajna bosanska jedila kakor juho,
pilav (turška mesna jed), potico in naposled celo pečeno
jagnje. Gostje kmalu in hitro odvečerjajo, kajti po ve¬
čerji je bilo treba pripovedovati, kaj so videli v Bel-
gradu. Ko je po večerji prišla na vrsto običajna kava
in so sluge prinesli gostom pipe, se je jelo pripove¬
dovanje o svečanostih, katerim so prišleci prisostovali
osebno v

„Cez osem tisoč ljudi iz vseh krajev Srbije se je
bilo zbralo," začne pripovedovati Gjul-aga, stari prijatelj
kneza Miloša, „da vidi redko slavnost. Množica je pred
Belgradom razpela šotore in prenočila v njih, a ko je
zasijalo solnce, se je podala vesela in v prazničnih ob¬
lačilih na Vračar, da vidi, kaj se bo godilo. Tukaj na
Vračaru je že čakal knez Miloš s svojimi svetovalci in
s celo skupščino. Ni trajalo dolgo in v sijajnem sprem¬
stvu, v katerem smo se nahajali tudi mi, prijezdi paša
Husein belograjski, noseč zastavo s tremi konjskimi repi
in pozdravi kneza. Knez Miloš pade na kolena, sprejme
iz pašinih rok sultanovo pismo, s katerim se priznava
svoboda Srbov, poljubi in poda je enemu svojih sveto¬
valcev, ki prečita pismo na glas vsemu zbranemu ljud¬
stvu. Vse je začelo same radosti klicati, objemati se in
poljubovati. Vse je blagoslavljalo sultana, ki je vendar
enkrat uslišal njihove želje. Že drugega dne, ko je bilo
prišlo pismo v Belgrad in se je izvedelo, da sme vsak
priznavati svojo vero, so bili privlekli Srbi zvonove v
svoje cerkve. Kakor hitro je torej pismo prečitano, že
začno po vseh cerkvah zvoniti kakor besni. Knez Miloš
in ž njim vse ljudstvo se poda brž v cerkev in tukaj
pomazili škof kneza v znamenje, da je on tudi po volji
krščanskega Boga postal vladar. Zdaj je Miloš v svoji
državi priznan gospodar, Srbija pa je izgubljena za nas.
Kar je še Turkov v nji, bo bolje zanje, ako se umak¬
nejo iz te države."

64

„To vse je delo Rusa," pripomni Memič-aga, „pa
krivi smo nekoliko tudi mi Bošnjaki. Ako bi se ne bili
razšli pred dvema letoma, ampak bi bili šli po kakem
drugem potu nad Rusa, gotovo bi ne bilo prišlo tako
daleč."

Ali-paša se namrdne, ko sliši, kaj govori Memič-
aga in hoče tako pokazati, da mu ni prijetno poslušati
take pogovore. Vezir, da popravi neprijetno stvar, se
vmeša v pogovor, meneč:

„Okolnosti so bile temu krive. Vezir Avdurahim,
moj prednik, ni bil priljubljen v deželi in tako je um¬
ljivo, zakaj se je vse prigodilo tako in ne drugače. Da
so imeli Bošnjaki takrat vezirja po svoji volji, spravili
bi bili sultana iz zadrege."

„Tako je, ravno tako!" potrdita Gjul-aga in Mah-
mud-aga, dočim je Ali-paša očividno razveseljen vsled
takih besed izpod obrvi gledal na vezirja.

Ko so trudni potniki jeli razhajati se vsak v svojo
sobo in se poslavljati z rekom: „Lahko noč!" zadrži
vezir gospodarja pri sebi in mu reče, naj sede poleg
njega na blazino. Radoveden čaka Ali-paša, kaj bo.
Vezir nekoliko premišlja, zatem pa začne:

„Dozdaj nisem imel prilike govoriti med štirimi
očmi s teboj, zato me pa zdaj pazljivo poslušaj, kaj ti
hočem povedati. Ti si, kakor sam veš, odstavljen kot
paša zvorniškega pašalika, ker si sultanova odposlanika
in odposlanika kneza Miloša, ki so bili pooblaščeni, da
uredijo mejo med Bosno in Srbijo, dal vreči v okove
in v ječo ter jih pognal čez mejo. Vedeti moraš, da je
sultan moral tako ravnati s teboj, ker je tako zahteval
ruski poslanik v Carigradu. No, da pa povem resnico,
sultanu je bilo tvoje početje zelo povšeč, ker mu se¬
veda ni moglo biti ljubo, ako bi se od Bosne, carjeve
dežele, odločil del in pridjal Srbiji, ki zdaj itak ni več
njegova. Zato te nihče ni napadel takrat, ko si kljub

65

sultanovemu povelju ostal na svojem mestu. Vendar
se pa njegovemu povelju moraš pokoriti, toda ne boj
se“ — vezir začne govoriti prav tiho — »izgubil ne
boš ničesar. Mesto zvorniškega pašalika se ti bo podelil
srebreniški, ki je večji in bogatejši; ako imaš trden grad
tukaj, imaš ga tudi tam, a zamenjava je vsekako boljša.
Potem pa, ko boš tam nekaj časa in se pokažeš uda-
nega sultanu, bom jaz prvi predlagal, naj te imenujejo
bosanskim vezirjem. Dobro vem, da v Bosni ni zame
pravega obstanka; Osman sem, a le-te Bošnjaki prezi¬
rajo. Nekaj časa še in oditi hočem tudi jaz; zdaj pa je
odvisno samo od tebe, ali naj ti pade v krilo zlato ja¬
bolko ali ne.“

Morali-paša je govoril tako sladko, tako prosto¬
dušno, da je Ali Vidaič res verjel vsem njegovim be¬
sedam. Kadar se obetajo časti in koristi, se dajo pre¬
varati ljudje, ki niso lakomni po njih, kaj še le človek,
ki po njih hrepeni. Takšen človek pa je bil Ali Vidaič.
Cuvši, kaj je rekel vezir, je bil ves presenečen in v ra¬
dostni zmešnjavi je prijel za rob vezirjeve suknje in ga
poljubil.

»Hvala ti, svetli gospodar!" zamrmra Ali-paša.
»Vem, kako lahko me povzdigne tvoja mogočnost."

»To bo moja prva skrb, kakor hitro pridem do¬
mov. Do takrat nekoliko potrpi. Ne bo ti treba čakati
dolgo." Po teh besedah se razideta. Ko je Ali Vidaič
že bil zunaj, se hudobno nasmeje zviti Osman in reče:
»Dobro, da je tako lahkoveren ta bosanski pes. Uverjen
sem, da se bo ujel v zanjko, ki sem mu jo tako lepo
nastavil."

Ali-paša pa obstoji v odprti veži. Silno je raz¬
burjen. »Ti boš še bosanski vezir!" mu zvoni nepre¬
stano po ušesih. Nasloni se ob steber v veži in prekriža
roki čez prsi. Na vzhodu se je nad hribi dvigal mesec
in čarobno razsvetljeval vso okolico. Sum deroče Drine

5

66

je udarjal na Alijevo uho, hladen jesenski vetrič mu je
pihljal po vročem licu. Prirodni čari mlademu paši še
bolj razburijo živo domišljijo. „Da, vezir boš postal!"
govori samemu .sebi. „Po čemur človek hrepeni, tudi
lahko doseže. Če je ubogi dobrinjski govedar postal
srbski knez, zakaj bi ne mogel postati bosanski vezir
jaz, ki sem potomec slavnega rodu, dedni beg zvorniški,
paša velikega pašalika?" Enake misli in čuvstva so pol¬
nila Ali-paši glavo in srce, ne pustivši mu miru. V ve¬
liki razburjenosti, v sladkih nadah se poda naposled v
svojo sobo in leže k počitku.

Zjutraj, ko je bilo solnce že na nebu, krenejo Ali-
pašini gostje dalje. Gospodar, ki je imel na sebi praz¬
nično obleko in se je ves svetil v srebru in zlatu, zajaha
svojega čilega konjiča, da spremi nekaj časa deželskega
poglavarja, bosanskega vezirja. Dospevši v mesto pod
gradom najdejo ulice prenapolnjene z ljudstvom, ki se
je zbralo, da vidi svojega poglavarja in namestnika sul¬
tanovega. S prijaznimi pogledi se ozira vezir po množici;
izmed nje se mu nekateri globoko klanjajo, a drugi v
znamenje velikega spoštovanja padajo na obraz. Odlič¬
nejši pristopajo z upognjeno glavo in poljubujejo rob
vezirjeve suknje. Spremši Morali-pašo še izven mesta,
se poslovi Ali Vidaič na najljubeznjivejši način od njega
in njegovih spremljevalcev in se v hudem diru vrne nazaj
v grad. Mahmud-aga je imel po Ali Vidaiču nalogo,
spremiti vezirja do Drine. Na razstanku reče vezir Mah-
mud-agi: „Drži se. dobro, kadar pride čas. Takšne prilike
so redke!" Tudi Memič-aga in Gjul-aga mu rečeta enako;
on pa obljubi, da se hoče pravilno ravnati. Bilo je očitno,
da se je bila ta četvorica o nečem dogovorila.

Od tega časa so tekli Ali Vidaiču dnevi začetkoma
mirno, zatem pa v nestrpnem pričakovanju. Čemu mu
je rekel vezir: potrpi in počakaj, ne bo trajalo dolgo?
A minila sta že dva meseca in vendar še nima željno

67

pričakovanega odloka. Nastala je že zima. Mrzel veter
je že ogolil drevje do zadnjega lista in z mrzlim svojim
dihom odrevenil zemeljsko površje. Ali-paša je bil že
izgubil vso nado in je bil uverjen, da se je vezir ž njim
ali samo pošalil ali pa ga hotel premeteno izkušati.
Kmalu je imel priliko spoznati, kako se je varal. Okoli
srede meseca novembra dospe v Zvornik ravno isti ve¬
zirjev sel, ki je bil pred letom prinesel carjev odlok o
njegovi odstavitvi. Zdaj je prinesel nov odlok, s katerim
se Ali Vidaič imenuje dednim pašam srebreniškim. Bilo
je to odlikovanje veliko, dajalo je priliko doseči še več
časti in bogastva. Dozdaj so bili Vidaiči le dedni go¬
spodarji samo enega mesta in le začasni paše, a zdaj
jim je pripadel v podedovanje celi veliki pašalik. Slava,
sijaj in mogočnost so bile Vidaičevemu rodu gotove.
Tako je mislil Ali Vidaič, ko je sprejel sultanov odlok
in v velikem svojem veselju je dal na najvišjem stolpu
svojega gradu razobesiti rodbinsko zastavo in v po-
češčenje sultanovega fermana (odloka) izpaliti petdeset
strelov iz topov na grajskem ozidju. Po mestu se bliskoma
razširi vest, da je postal Ali-paša tudi srebreniški paša
in da bo zapustil svoj zvorniški grad, posestvo svojih
pradedov, ter bival v Srebrenici. Zvorničanom je bilo
žal po svojem mladem gospodarju, ker so ga spoštovali
in ljubili kot junaka, kot dobrega in pravičnega gospo¬
darja in kot potomca čvrstega in slavnega rodu, ki je
tukaj gospodaril že iz prastarih časov.

Mali Ahmet — tako se je po starejšem materinem
bratu imenoval sinček Ali Vidaičev — čuvši strel iz
topov, vsled katerih se je pretresal ves grad, se plaho
pritisne k materi in trepetaje posluša gromeče glasove.

„Ne boj se, zlati sinko!" mu prigovarja Mara
smeje. „Tvoj oče se veseli, ker je dobil večjo posest
za tebe. Daj Bog, da bi bil silen in slaven in“ — reče
prav tiho — „veliko srečnejši od tvoje matere!"

5 *

68

Veselega lica stopi v sobo Ali-paša. Komaj ga
sinček zapazi, že prikoraca k njemu in se ga oprime
okoli nog. Ali-paša sede na blazino k Mari in si posadi
dete na koleno; dete je jecljaje pripovedovalo očetu,
kako zunaj grmijo topovi.

„Sultan mi je odpustil," začne Ali-paša govoriti
proti Mari, „pa še več, on mi je izkazal veliko milost,
kakršne se že dolgo ne spominjajo v Bosni. Postal sem
dedni paša srebreniški, kar ni mala reč. Zakaj je skadrski
paša Mustafa Bušatlija danes tako mogočen, da trepeče
pred njim še celo Carigrad ? Zato ker ima njegova rod¬
bina že predolgo dobo dedni skadrski pašalik. Tako se
bo tudi, če Bog hoče, ojačil rod Vidaičev in se za čase
in čase lahko štel med prve rodove v Bosni."

„Vesela sem, da se ti je izpolnila vroča želja,
gospod," odgovori Mara in nadaljuje na nekem ročnem
delu, „in da ti je sultan odpustil. Zdaj se vsaj lahko
pomirimo in ni se nam več bati sultanovega maščevanja."

„Nič se nam ni več bati, ker mesto maščevanja
me je obiskal sultan s svojo milostjo. Hvala mu bodi!
Jaz in moj rod mu hočemo biti hvaležni."

„Kdaj nameravaš iti v Srebrenico, gospod?"

„Zdaj to zimo še ne grem. Gotovo je tudi tebi
po volji, ako se preselimo še le spomladi."

„Meni je seveda po volji; pozimi potovati je na¬
dležno."

In pri tem je tudi ostalo, da bo Ali Vidaič še le
spomladi odrinil proti Srebrenici in prevzel v svojo oblast
ondotni pašalik.

Begi in kapetani bosanski niso malo presenečeni,
ko izvedo, da je Ali Vidaič postal dedni paša srebre¬
niški. Prijatelji sultanovi so se radovali nad. tem, ker
so bili uverjeni, da je sultan na ta način zase pridobil
mogočnega nasprotnika; uporniki pa, med katere se je
do zadnjega časa štel Vidaič, so ga preklinjali kot od-

69

padnika in izdajalca, ki je za sultanovo darilo izdal svoje
brate in prijatelje, samo da ugodi svoji pohlepnosti po
bogastvu in časti. Pa med sultanovimi pristaši je bil
vendar eden, ki je o paši Ali Vidaiču sodil ravno tako,
kakor nasprotniki sultana Mahmuda. Ta človek je bil
kapetan v Gradačcu Husein-beg, ljubimec Marin.

Nastala je huda zima. Globok sneg je pokrival
zemljo in čuval ozimino, dokler se spomladi ne bo vzbu¬
dila z okrepčano močjo. Kakor hitro je skopnel sneg
in so pomladanski vetrovi osušili zemljo, napiše Ali-paša
pismo Memič-agi srebreniškemu in mu naznani, da bo
čez mesec dni dospel v Srebrenico in vzel v svojo oblast
pašalik, ki mu ga je podelil sultan. Sel, ki je ponesel
pismo Memiču, prinese kmalu tudi odgovor. Ali-paša
je ves začuden, ko prečita kratki, pa odločni odgovor
Memičev: „Dozdaj sem jaz zapovedoval v Srebrenici, a
ker nisem odstavljen, hočem zapovedovati še naprej.
Gospodarja nočem imeti nad sabo, a če misliš, da ti
cesarski ferman daje boljšo pravico od moje, tedaj le
pridi!" Tak kratek odgovor ni bil v takratnih časih
nič novega. Sultanova in vezirjeva moč sta bili tako
slabi, da je vsak storil, kar je hotel. Kapetani in begi
bosanski so imeli premnogokrat med seboj cele rod¬
binske vojske, a vezir je moral mirno gledati krvave
borbe, ker ni imel toliko moči, da bi se vmešal v raz-
por in naredil red in mir. Memič-aga je bil že od ne¬
kdaj veren pristaš sultana Mahmuda in njegovih vezirjev
v Bosni in nikdo bi se ne bil nadejal od njega, da noče
kot pašo priznati onega, ki ga je imenoval sultan; in
vendar je bilo tako.

„Treba je opasati sabljo!" reče Ali-paša po kratkem
premisleku. Brž razpošlje po mestu in njegovi okolici
svoje može, ki pozovejo junake k zastavi svojega go¬
spoda in v boj proti sovražniku. V treh dneh je zbranih
okoli tisoč krepkih junakov, ki so se bili prostovoljno

70

odzvali Ali-pašinemu pozivu. Ali sam je bil že tudi po¬
vsem pripravljen na odhod. Svojemu bratrancu Mahmud-
agi izroči dete in ženo v varstvo, proseč ga, naj pazi
na nju, kakor na svoje oko. Ali se brž na to poda v
orožnico, pripaše si bridko sabljo, s katero so se bili
bojevali že njegovi dedje, zatakne v široki pas dva
krasna samokresa in s srebrom okovani handžar ter
stopi tako oborožen v Marino sobo.

„Ostani z Bogom! Čuvaj mi dete in sebe! Za
vajino varstvo bo skrbel Mahmud!“ To rekši objame
ženo in jo poljubi na čelo, potem stopi k sinčku, ga
vzdigne k sebi in ga strastno poljubi. Nato se naglo
obrne in odide ginjen iz sobe.

„Pazi nase, gospodar!" zakliče Mara za njim in
dve solzi se ji potočita po licu. Sama ne ve prav, za¬
kaj ji je tako težko pri srcu, čemu toči solze. Ali jo
boli, ker ne more ljubiti soproga, ki vendar tako iskreno
ljubi njo in njeno dete? Ali se ji toži vsled misli, zakaj
ni Husein oni, ki jemlje od nje slovo, objemlje njo in
njeno dete? „Oh, kako bi bila srečna ž njim!" ji pride
na misel, „kako bi tak razstanek ž njim ugajal mojemu
srcu, ker bi lahko zajokala na njegovih prsih in sli¬
šala iz njegovih ust mile tolažilne besede."

Na grajskem dvorišču so podvodje že pričakovali
Alija; ta naglo zasede konja in ^odjezdi skozi mesto na
poljano, kjer ga je čakala četa. čez nekaj časa se oglase
bobni in piščalke in četa se urnih korakov poda na pot
proti Srebrenici. Da ne utrudi preveč svojih ljudi, za¬
pove Ali-paša večkraten odpočitek in okrepčanje z jedjo
in pijačo. Noč se je morala prav po vojaški prebiti pod
milim nebom in v razprostrtih šotorih; goreti so morali
tudi stražni ognji. Zgodaj zjutraj se je korakalo dalje
in ko so prišli iz Ljubovije, odkoder je do Srebrenice
samo še dve uri, razredi Ali-paša previdno svoje prednje
straže, ki so morale paziti, da ne pade četa v kakšno-

71

zasedo ali nepričakovano ne naleti na sovražnika. V Lju-
boviji je tudi slišal Ali-paša, da je Memič-aga že dalje
časa pripravljen na odpor in da je takoj v dveh dneh,
ko je dobil iz Zvornika od nekega prijatelja glas, kako
zbira Ali-paša četo proti njemu, zbral pod svojo zastavo
tisoč Turkov in petsto kristjanov.

Prednje straže, korakajoč eno uro previdno naprej,
dospejo v ozek klanec, ki je bil kakor od narave vstvarjen
za zasedo. Oprezno in v rokah držeč puške z napetim pe¬
telinom se podajo v gosto grmovje, s katerim sta bili
obraščeni obe strani ozkega klanca. Naenkrat poči puška.
Eden izmed prvih straž je naletel na prežeče in bil zadet
od smrtonosne kroglje. Pok puške in vzklik ranjenega
zmede prednje straže Alijeve. Brž se jamejo zbirati in
v varstvu gostega grmovja in drevja se umikajo nazaj.
Tudi konjeniki, ki so jezdili v ojačenje straže za njo, se
poženo brž nazaj, da naznanijo osrednji četi, naj ne gre
takoj v klanec. Pa komaj se začne umikanje, že jamejo
kakor iz zemlje rasti Memičevi ljudje ob obeh straneh
klanca in sipati svinčene kroglje na umikajoče. Večina
straže pogine, samo dva ali trije se rešijo ter naznanijo
svojemu vodji nesrečen dogodek.

Ali-paša, ki je dobro poznal to okolico, zapove
četi, naj se za kratek pot umakne in zdaj jo zavede v
planino, odkoder je mogel Memiču priti od strani do
živega. Z lahkim trudom dospejo pešci kakor tudi kon¬
jeniki vrh planine, kajti Bošnjaku je šala pohajati po
strmih planinah, a bosanski konji so znani daleč okoli,
kako dobro se znajo vzpenjati v strmine in se spuščati
doli z ^vratolomnih pečin.

Četa Vidaičeva bi bila gotovo prišla Memiču v
bok; ko pa je le-ta zapazil, da ne pride nihče več v
klanec in da daleč okoli ni nikakega sledu o sovražniku,
si takoj namisli, kaj Ali namerava. Nenadoma se odloči,
da hoče s svojimi ljudmi iz klanca in počakati sovražnika

72

v dolini, od vseh strani obdani od gričev, ki tvorijo pa¬
noge planinskega pogorja, vijočega se okoli Srebrenice.
Ali-paša se začudi, ko prispe s planine in ne najde na¬
sprotnika. Po ogleduhih da pregledati ves klanec, a bil
je povsem prazen. Ko se uveri, da je za hrbtom in od
strani varen, se poda naprej po rebrih planine. Od tukaj
opazi, da se je Memič-aga umaknil nazaj in zasedel
stranske griče, mimo katerih se vije pot v Srebrenico.
Stališče Memič-agino je bilo jako ugodno in Ali-paša
se uveri na prvi pogled, da mu ne bo preostajalo dru¬
gega, nego v naskoku se polastiti teh mest in sovražnika
potem brez prestanka gnati do Srebrenice.

Skrivaje se za gosto leskovo grmovje privede Ali-
paša svoje pešce blizu griča, na katerem je stala glavna
sila Memič-agina. Komaj jih ta opazi, že jih pozdravi s
kroglami, ki so letele gosto kakor toča. Ali-paša, raz-
delivši svoj oddelek v več manjših, zapove k naskoku.
Zvorničani izstrele samokrese na sovražnika, potegnejo
ostre handžarje izza pasa in z gromovitim vzklikom
„Allah“ polete v hrib. Čez malo časa sta bili obe četi
pomešani v hudi borbi. Puške so kmalu utihnile in samo
tuintam je zaprasketal kakšen samokres, a tem hujše so
bliskali po zraku handžarji in nosili smrt in rane med
obojno moštvo. Iz bojnega krika „Allah“ se čuje stok
ranjencev in naporno, dihanje napadalcev ter vzpodbu-
jevalni klici posameznikov. Zvorničanov napad je bil tako
silen, njih bojevanje tako ljuto, da se je že v četrturi
moral Memič-aga umakniti s svojimi ljudmi z griča. V
tem trenutku pa mu priskoči na pomoč oddelek, ki je
čakal na višini od druge strani pota. Sestal je ta od¬
delek večinoma iz samih kristjanov, ki jih je bil Memič
oborožil. Tisti, ki so morali bežati in oni, ki so prodrli
na pomoč, se postavijo na poti, ki je med obema gri¬
čema držal proti Srebrenici. Tu se naglo prične nova
bitka in puške ter samokresi začno znovič svojo godbo.

73

Obe četi se borita junaško in ne ena ne druga ne
omahuje. Ali-paša se razjezi vsled neodločljive borbe
in pokliče konjenike, ki so čakali zunaj strelne daljave
v zatišju, naj se navale na nasprotnika. Tri stotnije
čvrstih konjenikov se zakade na čilih konjih v nasprotne
vrste, da so le-te kmalu v neredu in zmešnjavi. Neka¬
teri se bore kakor divji, a drugi pomečejo orožje proč
in se zalete v beg. Memič-aga kriči in psuje ljudi kakor
besen, s sabljo ustavlja bežeče, prosi in zaklinja svoje
borilce, naj vstrajajo, pa zastonj je ves njegov trud.
Srebreničani se morajo umikati,, in s sabo spravijo v
beg tudi Memičevo konjenico. Čakala je spredi, ker je
vodja ni mogel raSiti na gričih, kjer se je pričela bitka.
Konjenica pobegne kakor veter pred bežečo pehoto in pri¬
nese prva v Srebrenico vest o Memičevem porazu. Pešci,
katerim se posreči pobegniti pred noži in sabljami zma¬
govitih Zvorničanov, dospejo po stranskih potih domov.

Ko je Ali-paša razgnal bežečega sovražnika in ga
razpršil na vse strani, zbere zopet svoje junake in gre
ž njimi v lepem redu proti mestu. Memič-aga, ki je bil
sicer izgubil več sto ljudi in je imel še vedno čez tisoč
mož, se zapre v svojo trdnjavo in se odloči, da se hoče
braniti do skrajne sile. Ker se je s hrano bil že prej
preskrbel in imel tudi streliva dovolj, se je upal upi¬
rati več tednov. Ali-paša dospe v mesto brez vsakega
odpora. Takoj skliče vse meščane in jim prečita sul¬
tanov odlog, ki ga imenuje srebreniškim pašam. „Ni
me volja uganjati šale," reče po končanem čitanju in
shrani pismo v žep, „kdor se bo ustavljal meni, se
ustavlja sultanu in pogubljen bo. Ravnotako bom po¬
gubil vsakega, ki bi hotel pomagati Memiču, ker bi na
ta način nasprotoval sultanu." Meščani se razidejo, go¬
voreč drug drugemu: „Ze velja, s tem se ni šaliti!"

Ali-paša razdeli del svoje čete po mestnih hišah,
z jostalim delom pa si naredi tabor zunaj mesta. Trd-

74

njavo pa, v kateri je bil Memič-aga, obda tako, da ne
more nihče ne ven ne noter. Vedoč, kako je oblegani
dobro preskrbljen s hrano in streljivom, pošlje tretjega
dne v Zvornik po topove, da ž njimi uspešneje vodi
obleganje in prisili oblegance, čim prej odložiti orožje.
Mine zopet tri dni, preden se vrnejo odposlanci, pa s
praznimi rokami.

„Hudo se je zgodilo, gospod," začne eden pri¬
povedovati, „izdala te je lastna kri in si osvojila tvojo
dedovino. Isti dan, ko smo odrinili iz Zvornika, se je
proglasil Mahmud-aga, tvoj bratranec, dednim zvorniškim
begom in sicer na podlagi cesarskega fermana, ki ga je
dal prečitati v gradu in v mestu. Tvoja žena in tvoj sin
sta zdaj Mahmudova sužnja."

Ali-pašo prešine ta vest kakor strela. Namah pre¬
bledi, oči se mu izbulijo, usta razkrenejo, a ni mogel
najti ne misli, ne izgovoriti besede. Bilo je videti, kako
hudo mu je ta vest pretresla dušo. Njegovi prijatelji ga
gledajo in smili se jim nesrečni vodja; čakajo, kaj bo
rekel. Vsak ve, da bo rad slušal njegove zapovedi in
mu pomagal na vso moč. Naenkrat se zableste Aliju
oči in lice mu prešine žareča rdečica vzkipele jeze.

„Junaki!“ zakliče z močnim, od jeze se tresočim
glasom, „izdan sem, zares izdan. Izdala sta me sultan
in vezir, a srebreniški aga in moj sorodnik Mahmud-
aga sta samo orodje v njunih rokah. Vse, kar se je
storilo meni protivnega, je bilo prej dogovorjeno in ni
treba bistrega očesa, da se to razvidi. Junaki, kdor je
moj prijatelj, naj mi pomaga zopet pridobiti dedščino,
ženo in otroka!"

„Tukaj smo, Ali-paša, vsi gremo s teboj!“ se eno¬
glasno odzovejo vodje, ki so prav srčno obžalovali svo¬
jega zapovednika, videč, kako je bil varan in nepošteno
izdan. •

75

»Na noge, torej!“ zapove Ali-paša. »Spravite šo¬
tore, zberite četo in odrinemo takoj. Pa le naglo, ju¬
naki, žena in otrok me kličeta na pomoč!“

Vodje odhite po šotorišču, da izvrše Alijevo voljo.
V eni uri je zbrana vsa četa in se jame naglo vračati
proti Zvorniku.

Gledaje odhod Zvorničanov, se Memič-aga namah
spomni, kaj bi znalo biti. Zadel je; saj so mu pa tudi
meščani potrdili, ker so slišali vest po oblegovalcih, da
se Ali-paša vrača zato, ker hoče izgnati Mahmud-ago.
Samega veselja, da se je rešil iz velike zadrege, veli
Memič streljati iz topov, naj se izve okrog, da je š&
vedno ostal gospodar v Srebrenici. »Srečen pot!“ go¬
vori Memič porogljivo za odhajajočimi, »če Bog da,
boš na potu naletel na svojega prijatelja kapetana Hu¬
seina."

Memič-aga je bil namreč, ko je izvedel, da se bo
nad njega dvignil Ali-paša, poprosil kapetana Huseina,
naj mu priteče na pomoč proti močnejšemu sovražniku.
Bil je trdno uverjen, da bo Husein kakor smrtni so¬
vražnik Alijev gotovo uslišal njegovo prošnjo in mu prišel
pomagat. Ni se motil. Kapetan Husein, dobivši glas iz
Srebrenice, se dvigne mahoma z dva tisoč možmi, hoteč
oteti mesto in se podati naprej na Zvornik. Pa Ali-paša
je bil že pred njegovim prihodom ostavil obleganje in
in se vrnil proti domu, da prežene Mahmuda. Prišedši
pred Zvornik najde mestna vrata zaprta, izza katerih je
slišati glasen prepir in šum. Mnogo oboroženih ljudi se
prikaže na obzidju. Ali-paša požene konja naprej, dvigne
se in zakliče z močnim glasom: »Zvorničani, jaz Ali-
paša, vaš gospodar, vas poživljam, da odprete vrata
meni in moji četi! Odstranite se od vašega laži-gospo-
darja Mahmuda, ki me je tako grdo varal . . Dalje
ne more govoriti, kajti zdajci poči na obzidju več pušk
in kroglje zadenejo nekatere izmed Alijeve čete. Nekaj

76

svinčenk zažvižga Ali-paši okoli ušes, da mora naglo
obrniti konja in se umakniti. „Je li res prišlo tako
daleč, da nimam več prijateljev med Zvorničani, ki bi
mi pripomogli, da pridem v mesto?" reče Ali-paša
jezno proti onim Zvorničanom, ki so bili v njegovi četi.
„Ne boj se, gospodar," mu ti odgovore, „v mestu ima
vsakdo izmed nas ali očeta, brata, ali kakega sorod¬
nika, ki nam bo gotovo pomagal. Ali ne čuješ prepira
za mestnimi durmi? To gotovo nekaj pomeni." Mladi
paša in njegovi prijatelji poslušajo tedaj prepir, ki na¬
staja vedno hujši. Nakrat^ pa počijo puške na obzidju
in iz sto grl zaori klic: „Zivijo, Ali-paša, naš gospodar!
Proč z Mahmudom!" Ali-paši poskoči srce v upanju in
brž zapove svoji četi, naj se postavi v vrste in naj bo
pripravljena na njegova povelja. „Proč z Mahmudom!"
ori vedno odločnejše v znamenje, da se množijo prija¬
telji Alijevi. En trenutek, dva, in mestna vrata se odpro
široko, a v odprtini so videti Alijevi prijatelji, ki z go¬
limi handžarji mlatijo po glavah Mahmudovih pristašev.
Ali-paša spozna takoj, da je zdaj pravi čas; dvigne torej
golo sabljo in zakliče: „Za menoj, junaki!" V naskoku
se požene proti mestnim durim. Kakor golobi pred so¬
kolom se razprše Mahmudovi ljudje pred ognjevitim
Alijem in se z Mahmudom umaknejo dalje v mesto,
da bi se tamkaj lažje branili. Z glasnimi klici pozdravijo
ostali Ali-pašo in se pridružijo njegovi četi.

„Naprej, junaki!" maha Ali-paša z golo sabljo,
„iztirajmo nesnago iz mesta!" In vse vre za njim. Na
ovinku dolge ulice, skrit za hišami, ograjami in plotovi
pričaka Mahmud Alijevo četo, ki je kakor hudournik
drla proti njemu. Nastane krvav in hud boj. Ulica je
ozka, zavita, a Mahmud-aga brani zasedeno mesto z ne¬
znano hrabrostjo. Kakor toča padajo svinčenke in po¬
dirajo najsrčnejše, ki si upajo s handžarom v roki zaleteti
se v zasedo. Zdaj stopi Ali-paša raz konja in na čelu

77

svojih najudanejših mož udari z naskokom na hišo, ki
je bila prenapolnjena s sovražniki in bila najbolje bra¬
njena. Kakor vihar se zaleti na dvorišče; z bridko da-
mascenko razganja Mahmudovce, a tovariši mu slede v
krvavih stopinjah in pobijejo vse, kar jim pride pod
nož. Se nekaj trenutkov in očiščena je hiša, iz katere
pošiljajo zdaj Alijevci svoje ubijajoče strele na Mahmu¬
dovce, ki se morajo umakniti do prikladnejšega mesta,
kjer se postavijo zopet v bran. Pa Ali-paša jih napade
tako silno, da jame celo Mahmudu upadati pogum, pro¬
padel bom brez pomoči!" reče sam sebi, ko vidi strah
in zmešnjavo pri svojcih. Dobro vedoč, da mu je smrt
gotova, ako pade Ali-paši v roke, stopi tedaj na naj¬
nevarnejše mesto, odločen, da pade rajši junaško v boju,
nego pride kakor suženj v Alijeve roke. Kroglje mu
žvižgajo mimo ušes, na levi in desni vidi svoje padati
kakor snope, a čuje tudi Alijev glas: „Cakaj, nevredni
pes, drago mi boš plačal izdajstvo!" Pa vse to ga ne
gane; neustrašeno stoji na svojem mestu in vzpodbuja
svoje ljudi: „Le vzdržite, junaki! Prišla nam bo pomoč."
Njegovi pristaši mu verujejo in videč njegovo hrabrost,
se branijo obupno in odbijajo silne navale.

Naenkrat zacri od strani Alijevih čet gromoviti:
„Allah, Allah!" Na ta vzklik prestane za trenutek krvava
borba; eni kakor drugi postoje in poslušajo. „Allah,
Allah!" zaori drugič, a veliko bližje. V Alijevi četi na¬
stane zmeda. Mahmud je same radosti kakor izpremenjen.
„Udarimo po njih, junaki!" zakliče glasno, „to je kapetan
Husein, ki nam pride na pomoč."

In res je bil Husein. Prišel je bil le malo časa po
Alijevem prihodu pred Zvornik in ko je izvedel, da se
je Ali-paša že vrnil in hoče pregnati Mahmud-ago, je
udrl skozi odprta vrata v mesto in se navalil od strani
na Alijevo četo. Kakor krviželjni ris se navali kapetan
Husein na zvorniškega bega, sovražnika in onesrečevalca

78

svojega. Na čelu svoje čete in prezirajoč smrt skače
naprej na divjem belcu ter bije neusmiljeno s svojo sabljo
okoli sebe. „Ali-pašo mi dajte, žejen sem njegove krvi!“
kliče kakor besen in z divjim obrazom goni konja arabca
v najgostejše gruče Zvorničanov. Njegovi konjeniki pri¬
tiskajo za njim tako silovito, da se Zvorničani ne morejo
ustavljati silnemu navalu in se začno umikati. Od druge
strani pa jamejo naskakovati kakor s podvojeno močjo
tudi Mahmudovi ljudje in tako je bil Ali-paŠa med dvema
ognjema. Videč, v kaki sili je, spozna takoj, da proti
dvojni preveliki sili, ki ga je stiskala od dveh strani,
ne pomaga nobeno junaštvo in da je najmodrejše misliti,
kako bi rešil sebe in svojo četo. Misel na ženo in dete,
ki ga čakata doma v gradu .in sta brez obrambe in za¬
vetja prepuščena sama sebi, razjari mu še bolj srdito
srce in mu okrepča mišice. „Za menoj, junaki, v grad!"
zakliče četi in zamahne s sabljo proti gradu. Ker ne
ve nobeden storiti kaj boljšega, udere vse za Alijem,
ki na svojem konju kakor nevihta udari skozi Mahmud-
agine vrste. Po sto in sto strelov poči za njim, po sto
in sto handžarjev se zablišči proti njemu, pa on odnese
živo glavo in ž njim kakih sto in petdeset tovarišev;
ostali pa so morah', od vseh strani obkoljeni od sovra¬
žnika, odložiti orožje in se udati. Stari sluga, ki je bil
še edina zvesta duša Mari, odpre grajske duri in Ali-
paša prihrumi na dvor z ostanki svoje čete, ki jo je
neprestano gonil del Mahmudovih vojakov.

Na dvorišču pričaka svojega soproga Mara, držeč
malega Ahmeda na roki. Ko prijezdi skozi duri, pri¬
bliža se mu žena, da ga vzprejme; tudi deček, ki je
takoj spoznal očeta, mu jame nasproti razprostirati ročici.
Prevladan in ganjen skoči Ali-paša s konja in strastno
objame ženo in otroka. „Oh, zdaj sem srečen, ker vaju
morem zopet objeti!" spregovori s tresočim glasom,

79

vzame ženi dete iz rok in je poljubi, potem pa je da
Jurki, ki je stala poleg Mare.

„Allah je milostiv, on te je obvaroval zdravega!"
reče Mara, ki je vsled krivice, storjene svojemu možu,
z zadoščenjem stala ob njegovi strani.

»Odnesel sem živo glavo," odgovori Ali-paša bo¬
lestno, „pa sojeno mi je propasti. Kapetan Husein je
prihitel Mahmud-agi na pomoč; jaz se jima ne bom
mogel upirati."

»Husein?" vpraša Mara hripavo in obledi. Ali-paša
ne zapazi tega, ker se pravkar začne streljanje in razbi¬
janje po vratih, na koje so se navalili Mahmudovi ljudje.

»Bežite!" zakliče Ali-paša Mari in Jurki z otrokom.
»Za vas ni tukaj pravega mesta, skrijte se v kleti!"

Mara pa ravno še hoče Jurki odvzeti dete, kakor
bi bilo pri materi bolj varno, — kar zakriči in se zgrudi
na tla. Kroglja iz puške je bila predrla njene prsi in
mlada, krasna pašinja je kmalu vsa v krvi. Stokajoč po¬
begne Jurka z otrokom v sobane, dočim pade Ali-paša
kakor od strele zadet na kolena in se nagne k Mari.

»Mara, mila žena, moje življenje, ali živiš?" vpraša
Ali grozno prestrašen in obupan.

Mara ga pogleda in reče šepetaje s tihim in ob-
nemagujočim glasom:

»Glej... da rešiš... sebe... in dete_Pomirita

se . . . s Huseinom ... Z Bogom!“ Hoče še dvigniti
desno roko, hoče bržčas še objeti moža, ki ga ni bila
še nikdar objela v svojem življenju, pa roka ji omahne.

»Moja žena, Mara!" kliče Ali-paša ne meneč se
za boj pri durih in si trga obleko raz prsi. Pa zastonj
mu je žalovanje. Niti en dih ne dvigne belih, s krvjo
porošenih prs. Mara je mrtva. Njeno srce je prenehalo
biti na tem svetu, na katerem ni moglo najti leka.

Medtem so Alijevi junaki odbili raz obzidje napad,
zapahnili duri, navalili za nje brun, štorov in kamenja,

80

da bi držale bolje in se približali svojemu gospodarju,
ki je klečal ves potrt na tleh poleg mrtve žene in ji
poljuboval lase, bledo lice in roke. S težko silo ga od¬
vedejo od mrtvega trupla v sobo. Prišedši v sobo pade
Ali-paša z obrazom na tla, da skrije solze, ki so mu
tekle po licu.

Husein-kapetan in Mahmud-aga se medtem zdru¬
žita in prvi — ne vedoč, da mu je ljubica ustreljena
— odredi, da se ima zjutraj zelo rano napasti od vseh
strani Alijev konak. Ponoči so zakopali Maro na dvo¬
rišču pod mandljevim drevesom, pod katerim je prej
posedala najrajši, ob zori pa je že njen neprisojeni dragi
dal udariti na grad. Čudno je Huseinu pri srcu, ko sede
ob zori na belca in pelje vojake proti grajskemu obzidju.
„Ali gleda ona name?" misli si pri sebi, „ali se me ve¬
seli, ali me kolne? Kako me bo pozdravila, kaj bo rekla,
kadar stopi pred mene kakor ujetnica? Ali me bo pro¬
sila za svojega moža, naj mu podarim življenje, svo¬
bodo?" Take in slične misli prevladujejo mladega ka¬
petana na potu, ko je šel napadat Ali-pašin konak.
Mahmud-aga pa nastavi topove proti obzidju in streljanje
se začne; kmalu so tudi pešci pri obzidju in že nastav¬
ljajo lestve, da bi se vzpeli nanj. Ljuta bitka je razvita.
Topovi grme in rušijo staro zidovje, a puške pošiljajo
od te kakor od one strani svoje strele. Aii-paša se brani
izborno; njegovi ljudje odbijajo napad za napadom in
mečejo raz obzidje najpogumnejše napadovalce, toda pa¬
dajo tudi sami. Topove kroglje so razrušile že ves gornji
del Vidaičevega gradu, kar ga je gledalo čez visoko ob¬
zidje, vrata so bila že vsa razbita in prelaz napadovalcev
se je mogel odbijati le še z največjo hrabrostjo in z naj¬
hujšim naporom.

Ali-paša izgubi vse upanje. „A!i naj mi ob koncu
te borbe pogine še sin?" misli si, „bolje je, da se
udam, ker se uspešno braniti itak ne morem."

81

„D(Osti je, junaki!“ se obrne k svojim tovarišem.
„Hvala vam za vaše junaštvo in 'vašo ljubezen. Vidim,
da zastonj umiramo, ker se popolnoma ubraniti ne mo¬
remo. Izvesite belo zastavo in udajmo se!“

Neradi ga slušajo tovariši, dokler ne uvidijo sami,
da je vsak odpor brezuspešen. Ko zapazi kapetan Hu¬
sein belo zastavo na obzidju, da takoj povelje, naj se
preneha z naskakovanjem.

Čez nekaj časa potem pride iz gradu Ali-paša.
Peš korakajoč pelje za uzdo svojega izbornega konja,
za njim pa nese mož na roki malega Ahmeta. Stoječ
pred Huseinom reče z žalostnim glasom:

„Tebi, kapetan Husein, se izročam v roke, ker si
me premagal." Nato pokaže na konja in na dete. „To
je vse, kar mi je ostalo."

Potem jezno pogleda Mahmud-ago: „Ti si mi
ugrabil dedščino, torej ti dajem tudi detfe; njegov oče
nima s čim preživeti ubogo sirotče."

Mož, ki je do zdaj nosil otroka, odda ga po
zadnjih besedah Mahmudu, ki ga vzame na roko, rekoč:
„Dobro, bom mu odslej jaz oče."

Potrt vsled nepopisne boli skloni Ali Vidaič glavo
na vznemirjene prsi in ne more niti besede govoriti dalje.

„A kje je otrokova mati, kje je Mara?" vpraša
zdaj nekako neodločno Husein, ki ga je ta prizor silno
pretresel.

„Sinoči je umrla zadeta od sovražnikove kroglje,"
odgovori žalostno Ali-paša in obrnivši se proti dvorišču
doda: „tam pod mandljevim drevesom leži pokopana."

Huseinu se stemni pred očmi. Dozdeva se mu,
kakor bi ga zapuščala pamet, kakor bi ginil svet pred
njim in bi nebo padalo nanj. Ko se nekoliko zave, skoči
s konja in pohiti na dvorišče. Pod mandljem zapazi
holmec nedavno nasute zemlje. Bil je grob Marin. Hu¬
sein pade na grob in ga moči s svojimi vročimi solzami.

6

82

»Mara, moja ljuba, tukaj te torej najdem?" zaječi
junak, kakor bi hotel slišati odgovor na smrt zadetega
srca, ki je ljubilo njega nad vse.

Lahnih korakov se približa Ali-paša Marinemu grobu
in gleda za trenutek iskreno tugo svojega nasprotnika.

Premagavši prvi naval silne žalosti vstane kapetan
Husein in pogleda ves zmeden okoli sebe. Prvi, kate¬
rega opazi, je Ali-paša.

Husein pogleda Vidaiča s pogledom, polnim so¬
čutja in sožalja. Naenkrat pa pristopi k njemu in v na¬
vzočnosti vseh bojevnikov ga objame. »Ne suženj," reče
svečano, »pobratim moj moraš biti odslej. Oba sva ne¬
srečna: nesreča naj naju torej spravi."

„Mara, izpolnila se je tvoja volja!" izreče ganjeni
Ali-paša in dvigne oči proti nebu. »Sklenila sva mir na
tvojem grobu."

v...

V kavarni Huseinovih dvorov v Gradačcu, ki ima
tla prekrita z dragocenimi grškimi preprogami, sede na
mehkih blazinah iz svile in zlatih niti trije znani možje:
kapetan Husein, Ali-paša Vidaič in beg Zlatarevič ter
kade iz dragocenih čibukov izvrstni trebinjski tobak in
pijo črno kavo.

»Jasno je razvidno," govori kapetan Husein proti
Ali Vidaiču, »da so te varali, da sta se sultan in vezir
maščevala nad tabo. Vse sta naredila prav premeteno
in naposled sem jima še celo jaz, čeprav proti svoji
volji, dobro služil. No, pa sem se spametoval in dobro
pregledal celo zadevo. Turčin hoče nas bosanske bege
spraviti v medsebojni razpor, da bi se sami med seboj
pobijali in uničevali. Takrat seveda bi bil posel za njega
lahek. A ne bo šlo tako! Kadar vemo, da nam gre za
glavo, bomo postali složni kakor ena cela velika rodo-

83

vina in vstali bomo k odporu. Jaz bom prvi pograbil
zastavo in videli boste, kakšno kolo se bo zaigralo po
Bosni."

Beg Zlatarevič, ko sliši te besede, si mane same
radosti roke; zdaj je uverjen, da je njegov najmilejši
prijatelj in tovariš iz mladih nog za vedno obrnil hrbet
Turčinom in se postavil v krog bosanskih nezadovolj¬
nežev. Brž priskoči k Huseinu, objame ga z močno de¬
snico in ga poljubi na čelo: "

„Tako te slišim rad, junaški sinko! Vedel sem,
da bo tudi v tebi enkrat zavrela kri tvojih starih bo¬
sanskih pradedov. To velja! Mi Bošnjaki ne bomo sluge
osmanskih krvnikov in ne bomo sami zatezali vrv okoli
vratu bratov vojakov. Sultan je res moder, a mi tudi
nismo izgubili oči. Postanimo složni, zberimo se pod
eno zastavo in svobodni bomo postali v svoji deželi."

„Najbolje je svoji k svojim!" spregovori Ali-paša
Vidaič. „Jaz sem verjel Turčinu, pa sem v kratkem času
izgubil vse. Husein je bil moj najbolj zagrizeni sovražnik,
a mi je zopet v kratkem času dal vse, kar je mogel:
svobodo, poštenje in svoje pobratimstvo. Zdaj delim ž
njim čast in njegovo imetje. Kaj tako lepega more sto¬
riti le naša kri, nikdar ne tujec Turčin. Dobro uvidim to,
bratje, in zato bo odslej mojo pamet, moje srce in mojo
desnico imel le moj pobratim. Ako krene res z zastavo
na bojno polje, tedaj hočem jaz prvi pohiteti za njim."

„Dal bo Bog, da pride do junaškega boja 1“ reče
Husein in oči se mu zasvetijo v junaškem ponosu. „V
Albaniji že vse vre in kipi. Kruti sultan je dal, kakor
sem slišal, pomoriti veliko albanskih vodjj, ker so se
upirali njegovim reformam; drži se le še Skodra-paša;
vanj se ne smejo pognati krvoželjni Turčini. Dokler je
on svoboden, ni se nam ničesar bati. Ako pride do
spopada, nam bo on najboljši zaveznik in najbolj za¬
upljiva oseba."

6 *

84

Zdajci se odpro vrata in v sobo stopi visok, srednje-
leten človek, malo osivele brade, bogato po turški oprav¬
ljen in pozdravi domačine z izrekom: „Selam alejkum",
nakar mu ti veselo odzdravijo, a Husein mu odkaže pro¬
stor poleg sebe na blazini. Bil je to Hadži-Ibro beg Gjon-
lagič iz Dervente, dober znanec kapetana Huseina in velik
nasprotnik sultanovih novotarij.

„Odkod te prinaša dobra usoda, Hadži-Ibro?"
vpraša skoraj šaljivo kapetan Husein novodošleca.

„Srečen je oni, katerega zdaj spremlja dobra usoda.
Prišel sem k tebi z nekim poročilom, a ne prinašam ve¬
selih vesti. Bil sem v Travniku pri duvanjskem begu
Teskeredžiču, ki mi je svetoval, naj se na povratku
oglasim pri tebi in ti povem vse, kar sem videl v Trav¬
niku. Poslušajte torej, bratje, in potem sodite. Iz Cari¬
grada je poslal sultan našemu vezirju vojaško oprave*
in poleg nje ukaz, da se ima uvesti v Bosni pravilna
vojaška služba. Med streljanjem topov iz trdnjave se je
prečital cesarski ukaz in po frankovsko j! oblečeni vojak
se je moral fermanu klanjati. A videl sem ob tej priliki
tudi vezirja. Ni nosil več starodavne oprave bosanskih
vezirjev, ampak je bil oblečen v obleko po frankovskem
kroju in je stal pred vojaško četo, s čepico na glavi in
v tesnih hlačah, da ga je bilo sramota gledati tako opi¬
ljenih nog."

„A kaj reče ljudstvo?" prestriže mu nestrpljivo
beg Zlatarevič besedo; z lica mu je čitati silno ogor¬
čenost.

„Ljudstvo se je globoko priklonilo cesarskemu fer¬
manu in se z glavami kimaje razšlo. Naši bratje begi v
Travniku so v veliki zmešnjavi, ker vidijo, da nas sultan
izziva na boj. On ruši stari red, a mi nočemo novega.
Poslali so me torej k tebi, kapetan, da bi izvedeli, kako
ti sodiš o tej stvari. Ti uživaš zdaj pri nas mnogo za-

85

upanja, ker je že znano po Bosni, da od znanega zvor-
ničkega prigodka ne držiš več s Turčini."

„Kaj jaz sodim o tej zadevi?" izpregovori kapetan
Husein po malem prestanku in glas mu trepeče od za¬
držane jeze. „Sultan misli, da je zdaj pravi čas zlomiti
tilnik bosanskim begom in nas poneveriti (pogjauriti).
Kakor je videti, bi se rad bojeval z nami; naj mu bo
torej boj!“

„Naj se mu napove boj!" ponove enoglasno vsi
ostali navzoči, katerim je Husein govoril kakor iz duše.

Mladi kapetan ne reče nič več, ampak odide iz

sobe.

„Travanjski begi so rekli," govori beg Gjonlagič
dalje, ko je bil kapetan Husein odšel iz sobe, „da ho¬
čejo vsi skupaj vstati, kakor hitro bo Husein zajezdil
svojega bojnega konja. Vse je tega mnenja, da je on
kakor ustvarjen za našega vodjo, ker je hraber junak,
bistra glava in nas, kar se tiče bogastva, nadkriljuje
vse. Razentega ga enako ljubijo Turčini kakor kristjani,
ker je, kakor se mora reči, pravičen in se v njegovi
kapetaniji sodi vsak povsem pravilno, tako Turčin kakor
kristjan."

Po kratkem času se vrne Husein v sobo. V roči
drži pismo, ki je bilo pisano v bosančici, stari pisavi
bosanskih begov, katere se še radi poslužijo, kadar ho¬
čejo drug drugemu naznaniti kakšno tajnost.

„Glejte, bratje, takšen pa je moj ferman 1“ reče
Husein, stopivši v sobo in začne iz pisma čitati sledeči
razglas: „Bošnjaki! Kdor ima oči, naj gleda, kdor ima
ušesa, naj posluša! Podivjal je zbor in sultan je skočil
na lahke noge. Mislite morda, da bo šel in udaril na
Rusa, da mu vrne hudo za hudo in si pridobi nazaj
izgubljene dežele? Motite se, bratje! Sultan se pripravlja
za nas, za Bošnjake, ki verujejo v Allaha in preroka
Mohameda. Vi gotovo veste, čemu ? Ker branimo pravo

86

vero prerokovo in ker se branimo sprejeti "ostudne tuje
običaje in tujo obleko. V Travniku pohaja vojaštvo, ki
nosi čez prsi znamenje križa in tudi naš vezir se je že
oblekel v tujo obleko. Bošnjaki! Vitezi starih običajev!
Sultan pride, da nas ugonobi, da nam opsuje vero, od¬
vzame naše imetje in naše stare pravice. Njemu ni nič
do nas, ker je on Turčin, a mi Bošnjaki smo drugega
plemena. Toda ne udajmo se in ne uklonimo se v srcu,
kajti pisano je v koranu: [tistim, ki se bore za vero
božjo, ne bo Bog nikoli pozabil njihovih del, ampak
veliko več, on jih bo vodil in osrečil njihovo ravnanje j
sprejel jih bo v raj, ki ga je pripravil za nje. K orožju
torej, junaki, prišla je vrsta za nas, da se bojujemo!
Nabašimo puške, brusimo nože in zbirajmo se v močne
čete. Do spomladi bodi pripravljen vsak, kajti ko začne
zeleneti gora, hočem razviti zeleno zastavo in iti na
bojno polje. Kapetan Husein, zmaj iz Bosne."

Z največjo pazljivostjo je poslušala zbrana trojica
razglas Huseinov. Vsaka njegova beseda je vplivala s
čudovitim čarom na njihova srca. Dozdaj še niso bili
kdaj doživeli, da bi jim kdo z mrtvega papirja čital toli
žive in ognjevite besede. Oni podvojeno verujejo v te
črke, kajti pisane so in se bodo glasile še skozi veke
z istim glasom.

„Zdaj ste slišali, bratje! Hočem biti odslej zmaj,
zmaj našega bosanskega praga, zmaj na junaškem bo¬
jišču ! Ali pa hočete vi pustiti, naj sam za vas prežim,
naj se sam bojujem za vas?“

»Kapetan, vsi gremo s teboj!" zakliče beg Gjon-
lagič in z njim ostala dvojica.

„Da, vsi, ki mislite enako z mano, morate biti
okoli mene, sicer ne moremo premagati sovražnika",
opominja Husein. „Ali treba bo ljudstvo pripraviti, da
bo pripravljeno, kadar čuje poziv na boj. To pismo se

87

mora prečitati po celi Bosni in vsak beg in kapetan,
ki ni pristaš Turčinov, se mora nanj podpisati."

Tako se je tudi zgodilo. Husein da prirediti več
prepisov tega pisma, ki jih raznosijo Huseinovi ljudje
po vsej deželi. Od prvega enakomislečega bega do
slednjega, od enega kapetana do drugega je potovalo
Huseinovo pismo in vsak je pridejal ob koncu svoj
lastnoročni podpis.

Po celi Bosni je jelo vreti in se gibati. Povsod šo
se vršili shodi, povsod se je imenovalo Huseinovo ime.
„Zdaj imamo vodjo", se slišijo pogovori med mohame-
dani, „ž njim hočemo iti pred Carigrad in si poiskati
pravega carja." Ko izve vezir Morali-paša, da se Boš¬
njaki že zbirajo, piše večkrat v Carigrad, pa zbornica
je bila tako slaba, da mu ne more poslati nikake po¬
moči; poroča mu samo, naj ne gre iz travniške trdnjave
nikamor, dokler ne pride do česa.

Nekoč sedeta Husein in Ali Vidaič na konja, pa
odjezdita z malim spremstvom iz Gradačca, a vedel ni
nihče, kod in kam sta se obrnila. Se celo Ali-paša sam
ni vedel, kam se je vzdignil zmaj ^ bosanski. Husein
se poda s spremstvom na Maglaj, Zepče, Vranduk in
Zenico. Kamor pride, povsod ga z veseljem pozdravljajo
in spremljajo z blagoslovi. »Potuj srečno, zmaj bosanski!"
kličejo za njim vsi, ki so čitali njegov proglas proti Tur-
činom, „do spomladi, ako da Bog!"

Potniki krenejo mimo Busovače po stranskih potih
zdaj v planino, zdaj navzdol. Bila je divna samota, po
kateri so potovali. Po senčnatih krajih so šumeli potoki,
sivi orli so krožili nad golimi pečinami, a sokoli in ve¬
liki jastrebi so plavali pod oblaki in prežali na plen.
Ptice pevke pa so bržčas pobegnile pred temi grabežljivci,
ker jih ni nikjer slišati in le žalno kukanje kukavičino je
udarjalo na popotnikovo uho. Ne enega človeškega bitja

ni bilo videti, le od daleč je bilo tuintam slišati glas
pastirskega roga.

Dospevši pod visok hrib ustavi Husein konja in
pokaže Ali-paši s prstom na vrh hriba, na katerem je
bilo videti ogromno zidano poslopje. „Vidiš, pobratim!
To je samostan Oglavak, tu so sveti kraji, božji kraji.
Ko mi je mati pred mnogo leti ozdravela po hudi bo¬
lezni, šla sva semkaj z mojim očetom, ki je storil ob¬
ljubo in ustanovil veliko ustanovo. Zdaj sem tudi jaz
prišel semkaj vsled zaobljube, da nam Allah blagoslovi
orožje in podeli bojno srečo." Na eni strani samostana
se je videla lepa grobnica, zadnje počivališče najvišjih
samostanskih glavarjev. Ob grobnici je sedel na kamnu
sedanji glavar meniški in prebiral med prsti molek;
brž ko zapazi popotnike, jim pride nasproti in se jim
globoko prikloni. Glavar (opat) kakor tudi drugi me¬
nihi oglavaški nosijo na glavi visoko belo kapo in dolgo
belo haljo. Kadar gredo menihi iz samostana med ljudstvo,
dobe v roke mizdrak, to je sulico s sekirico na vrhu.

Kapetan Husein in Ali-paša Vidaič stopita s konjev
in pozdravita glavarja. Ko ta sliši, da ima pred sabo
bosanskega zmaja, se zelo razveseli, kajti oglavaški me¬
nihi so bili zelo ogorčeni protivniki sultanovih reform
in tujih šeg, o katerih so menili, da kvarijo čistoto pre¬
rokove vere.

„Vsegamogočni Allah te je privedel sem v ta sveti
kraj, zmaj bosanski!" reče glavar mohamedanskih me¬
nihov in dvigne obe roki kakor v znamenje blagoslav¬
ljanja. Kapetan Husein, čuvši, kako ga nazivlje oglavaški
menih za bosanskega zmaja, je bil prepričan, da je go¬
tovo tudi v to samotno zidovje prišel njegov razglas
proti Turčinom in našel ugoden odziv. Husein začne
torej prosto in odkritosrčno govoriti.

„Prišel sem, božji služabnik, da se zaobljubim na
grobnici tvojih svetih prednikov in da plačam ustanovo

89

za dobro našo srečo proti Turčinom. Evo, to naj bo
za samostan", reče Husein in poda menihu tri velike
mošnje zlatnikov, „a ti poskrbi, da bodo šli tvoji menihi
med naše ljudstvo in bodo ljudska srca odvračali od
Osmanov."

Seih (menih) poljubi rob Huseinove suknje in ob¬
ljubi svečano, da hoče izpolniti kapetanovo željo.

Vsi se podajo potem k grobnici, kjer molijo celi
dve uri. Okrepčan z zaupanjem v Allahovo pomoč se
poslovi kapetan Husein od svetišč mohamedanskih Bo¬
šnjakov in njihovega predstojnika.

Zarano drugega jutra se spusti s planine okoli
petdeset menihov z belimi kapami in haljami; vsak nosi
v roki vitko kopje, marsikateri ima še celo pripasano
sabljo. Za šumečimi potoki se razidejo na vse strani
Bosne in z ognjevitimi besedami začnejo pripravljati
mohamedanske Bošnjake na vojsko proti Osmanom. Mo¬
hamedansko ljudstvo jih posluša z največjo pobožnostjo
in je uverjeno, da je taka vojska po božji volji, češ,
saj jo pripravljajo ljudje božji.

„Na spomlad, ako da Bog!" je bilo geslo, ki je
šlo od ust od ust.

VIII.

Nastopila je pomlad leta 1831. Z neba greje solnce
že veliko topleje in budi naravo k novemu življenju.
Gore zelene in zelena trava je bujno pokrila doline in
ravnine. Po svežem zraku letajo ptice in napovedujejo
s svojim čvrčanjem novi, lepši letni čas.

Nekega jutra reče kapetan Husein svojemu pobra-
tinu Ali-paši: „Poslušaj me, pobratim! Priroda se budi
in nas opominja, da je prišel čas lotiti se dela. Ce po¬
slušam pevajoče ptičice, dozdeva se mi, kakor bi pe-
vale o svobodi in o vojnem veselju. Z menoj se nekaj

90

godi. Kri mi divje polje po žilah, prsi se mi širijo, nož
mi sam leze iz nožnice, a konj se ozira in mi hrže po
bojnem polju — veruj mi, treba bo opasati sabljo in
poklicati bojevnike pod zastavo."

„Tedaj pa le hitro iztakniva na gradu zeleno za¬
stavo in topovi naj zagrme raz obzidje ter naznanijo
dobo vstaje."

Čez nekaj časa se razvije velika zelena zastava na
najvišjem stolpu Huseinovih dvorov, a topovi jamejo
grmeti raz obzidje, da je odmevalo po širni in ravni
Posavini. Na poljani pred dvorom skačeta na čilih konjih
kapetan Husein in njegov pobratim Ali Vidaič in čakata,
kako se bodo na ta glas odzvali junaki. Streljanje topov
razburi vso gradačačko okolico do Save. Od vseh strani
se jamejo v urnem diru bližati na brzih konjih možje,
zbirati se pred obzidjem Huseinovih dvorov in izpraše¬
vati, kaj naj pomeni streljanje.

»Zbirajte se, junaki, čas je vstati nad Turčine!
Bosanski zmaj razprostira krila in hoče vzleteti," jim
odgovori v bodrilnih besedah kapetan Husein, a junaki
se vračajo pevajoč domov, da se pripravijo na boj, na
vojsko.

Z naglico nevihte poleti ta vest po celi Bosni.
Tajni odposlanci pohite na vse strani, povsod se ogla¬
šajo in zbirajo čete, zažigajo budilne kresove na pla¬
ninskih vrhovih; zelene zastave vihrajo raz stolpov in
hiš bosanskih kapetanov in begov, a mohamedanski du¬
hovniki in menihi bodre z vzvišenimi besedami narod
in netijo mržnjo proti zakletemu sovražniku, proti Tur-
činom. „Na vojno, na vojno!" se glasi na vse strani
in mlado in staro stopa pod zastavo proti sovragu.

Okoli Huseinove zastave se je zbralo okoli pet
tisoč krepkih junakov. Ravno polje pred Gradačcom se
je spremenilo v velik tabor, v katerem mrgole in še
vedno prihajajo nove čete hrabrih boriteljev.

91

Bilo je na predvečer onega dne, ko je hotel odri¬
niti Husein. V taboru je živo in veselo, kakor bi se pri¬
pravljali iti v svate.

V Huseinovem gradu so zbrani četni vodje in se
pri čibuku in črni kavi veseli razgovarjajo. Med njimi
je tudi Rustem-beg Altomanovič s svojima dvema sino¬
voma. Pozabil je na nesrečno ženitovanje, ki je naredilo
žalost enemu in drugemu, a zdaj se dobro razume z
gradačačkim kapetanom:

„Sinko,“ izpregovori Rustem - beg Altomanovič,
„odkar so nam pobili v gozdu Kitogu Kulin-kapetana,
od tistega časa je jela propadati moč in slava bosanska.
Ali ne bo trajalo dolgo in zopet bo vzklila. Nekaj mi
vedno govori, da si ti edini, ki nam more vrniti staro
našo slavo!"

Kapetan Husein pogleda starca in povesi za nekaj
časa glavo, kakor bi razmišljal o pomenu Rustem-be-
govih besed, a potem jo zopet dvigne.

„Mnogo se nadejate od mene," odgovori Husein,
„in raditega sem ponosen. Za majhne reči ne bom šel
opasovat sablje, to sami .veste. Srce me kliče na velika
dela in dovršil jih bom, ako hočeta Bog in sreča ju¬
naška — če le ne bo nečesa, kar je ugonobilo tudi
Kulin-kapetana, to je namreč naša nesloga in zavist."

„Bog ne bo dal!" izpregovore kakor z enim gla¬
som vojvode in začno povrsti podajati roke mlademu
kapetanu, svojemu prvaku.

Ta svečani prizor povzroči, da nihče ne zapazi,
kako je v sobo stopil eden izmed Huseinovih slug.

„Gospod,“ izpregovori sluga ponižno, „neka ne¬
vernica, ki pravi, da jo dobro poznaš, te prosi, da prideš
ven na dvor, ker želi s tabo govoriti nekaj važnega."

Husein začuden pokima z glavo, skoči naglo na
noge in gre urno iz sobe. V veži najde Jurko, svojo
nekdajno strežnico v težavni bolezni.

92

„Ti si, Jurka!" jo nagovori kapetan prijazno, „kaj
te je prignalo sem?"

„Nekaj hudega, gospod," odgovori dekle, „a upam
trdno, da mi boš pomagal ter me potolažil."

„ Govori!"

»Lanskega leta, ko sem bila pri svoji teti v Du-
bravi, je prišel davek in desetino pobirat mladi grajščak
Nuri-aga. Ko me je zapazil, se mi je začel laskati in mi
mnogo obetati, le da bi me zapeljal in omamil. Nič mi
ni pomagalo, čeprav sem ga prezirala in mu rekla, da
rajši umrjem, nego bi ga ubogala; nekega večera me
pograbi pred tetino hišo in me vleče s svojo močno
roko h konju, ki je stal privezan nedaleč pri nekem
drevesu. Na moje kričanje prihite ljudje iz sosednih hiš
in med njimi tudi moj zaročenec Marijan Relič."

„Ta razbojnik je tvoj zaročenec?" vpraša začudeni
Husein Jurko in čelo se mu zmrači. „On je tisti, kate¬
rega že več let brez vspeha lovim po svoji kapetaniji."

„On je tisti, gospod!" odgovori žalostno Jurka.
„Pa on ni bil rojen za roparja, ampak nemila usoda ga
je storila takega. Bil je dober in milosrčen mladenič,
blagega čuta kot devojka, a ljut bi bil le v ljubezni do
mene. Ko je videl, kako me vleče Nuri-aga h konju,
da bi me ugrabil in kako preti z napetim samokresom
vsakemu, ki bi me hotel rešiti, zavre mu kri, potegne
samokres izza pasa in se zaleti proti Nuri-agi; le-ta
vstreli, a ne zadene. Zdaj pa izproži Marijan, samokres
poči in Nuri-aga pade s prestreljeno glavo na tla. Jaz
padem onesveščena poleg njega. Ko se zopet zavem,
mi povedo, da se je Marijan poslovil od očeta in bratov
in pobegnil v gore med hajduke."

„Da, toda zdaj je razbojniški poglavar, strah in
trepet begov (gospodarjev) in graščakov", nadaljuje
kapetan.

93

»Pa ni še nikomur storil žalega, on brani samo
kristjane pred silo in krivico, kar tudi ti ne trpiš, go¬
spod. On še ni nikogar ubil, ničesar uropal, ničesar
požgal; ako se ga kdo boji, tedaj je tisti gotovo hu¬
doben človek, nasilnik, proti katerim se je zaklel Ma¬
rijan in katerim je žugal, kadar so hoteli storiti silo ne¬
krivim in nedolžnim."

„Ali si morda radi Marijana prišla k meni ?“ vpraša
kapetan deklico.

„Da, radi njega sem prišla, gospod! Prišla sem,
da od tebe izprosim milosti zanj. Njemu se je začelo
zoprno zdeti hajduško življenje in nima druge želje,
kakor da bi mogel oženjen z mano živeti mirne dni
pod tvojim varstvom, kot tvoj podložnik."

»Dolžan sem ti sicer hvaležnost", meni Husein po
kratkem premišljevanju, „ker si mi v težki bolezni stregla
noč in dan, a te želje ti ne morem izpolniti. Sem usmi¬
ljenega srca, ali biti moram tudi strog. Ako bi pomi¬
lostil Marijana, kaj bi rekel svet, ko vendar vsakdo ve,
da čaka vsakega hajduka smrt na kolu?"

»Gospod, ali naj bo torej vedno hajduk?" zavpije

Jurka.

»Zakaj ne pobegne čez Savo in ti ž njim? Tako
store tudi drugi."

»Ne more se za vedno ločiti od očeta, bratov in
drugih sorodnikov; tudi ga opominja naš župnik, da se
mora ali izročiti sodniji v roke, ali pa izprositi milost,
drugače ne bo imel pokoja in ne bo izveličan."

»Tedaj ti ne morem pomagati", se odreže kratko
Husein.

Dekle seže v nedra. »Ko sem bila še z Maro v
Zvorniku, mi je dala tole svetinjico", pokaže jo Huseinu,
»ravno isto, katero si ji bil ti dal v vrtu, takrat ko si
šel na Orlovo polje."

94

„Mojo spominčico!" vzklikne živo Husein. „Ona
ti jo je gotovo dala, da mi jo vrneš, kaj ne ? Da mi jo
vrneš kot najslajši spomin na mojo mater in na njo, na
Maro?“„

„Cuvaj to spominčico, mi je rekla Mara", nada¬
ljuje Jurka, „kadar bo šel moj Huso na vojsko, ali kadar
boš ti v hudi stiski, ponesi mu to svetinjo; v vojski se
bo srečno vojskoval, a tebi bo v nadlogi pomagal, ker
je to moja želja." — „Glej, zdaj greš, gospod, v vojsko,
jaz pa sem v hudi stiski. Tu imaš svetinjico. Bodi srečen
v junaških bojih, a pomagaj tudi meni nesrečnici iz stiske.
Saj si tudi ti ljubil in bil v ljubezni nesrečen, pa lahko
veš zdaj, kako nesrečen je moj dragi in jaz ž njim."

Husein se zamisli. Treba je, da izpolni sveto voljo
nepozabne mu Mare, ki ga je gotovo nad vse ljubila na
tem svetu. Njena volja mu je sveta in [on je vsikdar
pripravljen izpolniti jo, kakor da bi bil slišal besedo od
Boga, vladarja sveta.

„Reci svojemu ljubimcu", reče čez nekaj časa Hu¬
sein, „da bo pomiloščen, ako pride s svojo četo s pla¬
nine in se pridruži moji zastavi. Ako se vrne živ in zdrav
iz vojske, tedaj bo svoboden in vidva se lahko vzameta
v zakon in sta srečna. Toda treba se mu je požuriti,
kajti jutri že odrinemo."

Dekle poljubi v znamenje hvaležnosti rob kapeta¬
nove suknje in zapusti veselega srca njegov dvor ter se
poda naravnost proti planini. Zjutraj zarano se dvigne
vojska med streljanjem iz samokresov in bobnanjem“izpod
Gradačca in jo krene čez planino Betanj proti jugu. Hu¬
sein jezdi zamišljen na svojem belcu in ne izpregovori
z nikomur niti besede. On dobro čuti, da ni vojska,
ki jo je počel, igrača, ampak da bo ljuta in strahovita
borba, iz katere bo ali Carigrad, ali pa Bosna izišla
pokorjena. On je najbolj pripravljal to vojno, on je bil
največ vzrok, da so Bošnjaki skupno vstali proti sultanu,

95

a zdaj se nehote boji pri mislih na veliko svojo odgo¬
vornost pred Bogom in pred svetom.

„Kdo so oni ljudje ?“ vpraša naglo za njim jaha¬
joči Ali-paša Vidaič in obrne glavo na levo, kjer je
stala gruča ljudi.

Husein se vzbudi fiz svojih misli in pogleda na
levo. Kakih petnajst ljudi stoji tam, kakor bi bili vzrastli
iz zemlje. Vsi so močni možaki, visoki in plečati kakor
hrasti v gori, temnega lica in ostrega pogleda. Izpod
visokih rdečih kap jim padajo po plečih dolgi lasje, za
pasom nosijo nabite samokrese in ostre handžarje, a v
desnici drži vsak zvesto svojo tovarišico puško. Dobro
oko bi bilo takoj spoznalo, da morajo biti to hajduki.
Pred njimi stoji visokorasel mož plemenitega lica in bla¬
gega pogleda, iz kojih je dobro in izrazito čitatij moški
ponos in junaško srce. Vzemši kapo z glave stopi od¬
ločnih korakov pred kapetana Huseina in reče:

„Gospod! Na samo besedo se ti udam z mojimi
tovariši in stopim pod tvojo zastavo."

„Ti si Marijan Relič, poglavar hajdukov?" vpraša
Husein.

„Da, sem, gospod!"

„Dozdaj sem bil jaz tvoja straža, mož, a odslej
boš ti in tvoja četa moja straža in spremstvo. Ako se
boš dobro obnašal v vojni, boš oproščen in vse ti bo
odpuščeno. Zdaj pa v vrste!"

Poglavar hajduški in njegovi možje stopijo v vrste
Huseinove vojske in sicer takoj za njegovimi vodjami.
Vodje se čudijo temu dogodku, ne vedoč, kako naj
sodijo o njem in začno radovedni pogledovati drug dru¬
gega. Husein pa jim reče: „Mislil sem, da je na vsak
način bolje, ako vzamem te može s seboj; kajti sicer
bi delali doma, kar bi hoteli, posebno ker se je vse,
malo in veliko vzdignilo na vojsko. Ce so dozdaj to
ali ono zakrivili, bodo imeli kmalu priliko, da storjeno

96

zlo popravijo, boreč se za nas in našo stvar. Saj je tudi
nje rodila tista zemlja, kakor nas; čemu bi torej tudi
ti ne umirali za njo?“

Vodje so uverjeni, da je Husein delal modro in
vsi pritrdijo njegovim besedam.

Na Sprečinem polju se četa odpočije nekaj ur,
potem pa se obrne proti Maglaju. Tukaj se na lahkih
čolnih prepelje čez deročo Bosno in se naglih korakov,
kakor bi jo kdo gonil, spusti proti jugu, proti staro¬
davnemu Travniku, stolici bosanskega vezirja, po vsej
deželi sovraženega Turčina Morali-paše. Petega dne pride
četa pred Travnik. Kakor rešenika pričakujejo travanjski
mohamedani zmaja [bosanskega. Vse ga je smatralo za
rojenega gospodarja Bosne in odposlanca Allahovega.
Ljudstvo pa je govorilo, da ima zeleno desno roko, kar
je bilo po ljudskem mnenju pravo znamenje, da je svetnik
in ljubljenec božji. Veseli vzkliki, pokanje pušk in gro-
menje topov, s katerimi je bil vsprejet Husein, pretrese
Morali-pašo in mu naznani, da je bosanski zmaj že prišel.

Kakor hitro je izvedel slabotni vezir, da se vzdig¬
nejo Bošnjaki, je takoj poslal v Carigrad sela, ki naj
tamkaj sporoči, da mu naj ali pošljejo pomoč, ali pa
mu dovolijo pobegniti. Toda Jsel še nikakor ni mogel
biti v Carigradu in že so duvanjski beg Teskeredžič,
skopljaški begi Viliči, Kopčiči, Miralemoviči, Graniči in
drugi prihruli s svojimi četami v Travnik in obkolili ve¬
zirja v njegovi trdnjavi, da niti misliti ni mogel na beg.
Okoli sebe je imel komaj dve stotniji vojakov, a s temi
ni mogel nič početi proti veliki sili bosanskih begov.
Vrhtega pride še Husein-kapetan s svojimi Posavci in
mu uniči še zadnjo kal upanja.

„Kaj li misli ta Osman ?“ se začudi kapetan Husein
proti begu Teskeredžiču. „Ali morda celo upa, da nas

v  O«

užene r

67

»Pozvali smo ga že, naj se uda,“ meni beg Teske-
redžič, „a odgovoril nam je, da se nam živ ne da v
roke. Ako bomo skusili nanj udariti, bo dal iz svojih
težkih topov streljati na nas in na mesto, da je razstreli
v prah in pepel. Da bi tega ne bilo, imeli bi ga že
zdavnaj^ v rokah."

„Se enkrat ga hočem pozvati", reče kapetan Hu¬
sein po kratkem premišljanju, „a če se ne uda, pustim
tukaj svojega pobratima Ali-pašo Vidaiča z dva tisoč
možmi, mi pa idemo dalje. Potem ga bo prisilil glad,
da položi orožje."

Drugega dne zajaše beg Zlatarevič svojega konja
in noseč v roki belo zastavo se približa trdnjavinemu
obzidju, kjer ustavi konja in zakliče straži, da želi go¬
voriti z vezirjem.

Kmalu se spusti most čez grajski jarek in vezir
se približa v spremstvu dveh vojakov begu Zlatareviču.

„Cesa želiš, beg?" vpraša vezir s prijaznim glasom
vstaškega poslanca. „Gotovo si me prišel pozvat, naj se
udam."

„Tako je, častiti paša!" odgovori beg Zlatarevič
spoštljivo. „Naš poveljnik kapetan Husein Gradačevič
te pozivlje zadnjikrat, da položiš orožje."

„Zal mi je, da si prišel zastonj!“ odgovori vezir
mirno. „Sultan mi je zapovedal, da moram tukaj ostati
in naj pride, kar hoče; jaz pa kot njegov sluga moram
slušati njegove zapovedi."

To rekši naredi poklon Huseinovemu poslaniku, ki
naglo obrne konja in pojaše k svojim, da jim sporoči
vezirjev odgovor.

„Dobro“, reče Husein, ko sliši odgovor Morali-
paše, „prisilil ga bom z gladom, da se uda."

Brž odredi, da ostane njegova desna roka Ali-paša
Vidaič v Travniku z dva tisoč možmi, on pa se hoče
drugega dne z ostalo vojsko obrniti proti Hercegovini,

7

98

da se tam združi s hercegovskimi četami in z onimi iz
bosanske Hrvatske.

Se popoldne istega dne začne pihati silen zapadni
veter. Temni oblaki se začno poditi pod nebom in se
družiti v eno celoto. Proti večeru je celo nebo gosto
prepreženo s temno preprogo deževnih oblakov. Dež
prične liti kakor iz vedra, a od vlasičke planine buta
silovit vihar. Noč nastane tako temna, da bi človek še
prsta ne mogel videti pred očmi. Burja vihra naprej.

Husein si brž izmisli: kako bi bila ta noč ugodna
za polastitev trdnjave. Hitro pokliče harambašo Mari¬
jana in mu reče: „Rad bi videl, kakšen junak si. Ta
noč se mi zdi kakor nalašč, da se polastimo trdnjave
in vjamemo vezirja živega. Potrebujem nekaj mož, ki bi
se naj pri tej vihri splazili v trdnjavo in nam odprli
vrata. Vi hajduki ste bistrega uma in junaškega srca,
torej sem si izbral tebe in tvoje, da izvršite ta posel."

„Ti nam zapoveš, gospodar, a mi storimo, kakor
da Bog in sreča junaška," odgovori Marijan. „Posel res
ni lahek, toda lahko bi šel lepo izpod rok. Kakor bo
dal Bog!" pripomni še nekdanji hajduški harambaša in
se začne razgovarjati s kapetom, kako se naj izvrši na¬
kana, da bo izguba ljudi tem manjša.

Husein pokliče na to Ali Vidaiča, naroči mu, naj
bo pri grajskem jarku pripravljen s tisoč ljudmi in kadar
bodo vrata odprta in most položen, naj udere v trdnjavo.
Svoji vojski pa zapove, naj bo pripravljena in naj pazi,
če bi se morda vojakom posrečilo pobegniti iz trdnjave,
da jim zapre pot. Husein, ki je bil s svojo vojsko uta¬
borjen v Dolcu, se odloči takoj kreniti bližje k trdnjavi
in v sili podpirati Vidaiča. Ko je že minila polnoč in
je dež lil najhujše, se začne gibanje proti trdnjavi. Haj¬
duki, korenjaški ljudje, poneso s sabo tri čolniče od
reke Lašve, dve lestvi in nekoliko sekir. Oprezno in
tiho, kakor umejo to edino le hajduki, se priplazijo do

99

grajskega prekopa in potisnejo čolne v vodo. Ali-paša
Vidaič je tudi že čakal s svojci, ki jih je razdelil ob
prekopu pred grajskimi durmi. Marijanovi hajduki se¬
dejo v čolne in pridejo srečno na drugo stran prekopa
tik pred obzidje. Brž prislonijo lestvi in držeč med zobmi
gole handžarje in v desnici napete samokrese, se začno
vzpenjati na obzidje. V hipu so gori. Straže na obzidju
so bile precej gosto nameščene, ker je Morali-paša dobro
slutil, da bi znal kapetan Husein kaj poskušati v tej burni
noči. Pa večina straž je ali spala, ali je dremala od utru¬
jenosti, oni pa, ki so bedeli, niso vsled teme, dežja in
vetra ničesar videli. Z napetim samokresom v levi in z
golim handžarjem v desni se poda Marijan s svojimi
tovariši k grajskim durim. Prišedši že celo blizu, še le
opazi vojaka, ki stoji zaspano in se naslanja ob duri.
Zdramivši se vsled šuma odpre vojak oči in ko vidi
pred seboj veliko četo ljudi, vpraša turški: „Kdo je?“
Namesto odgovora ga prime Marijan z žilavo roko za
vrat in mu zažuga s handžarjem, ako le zine. Ubogi
vojak ne more niti glasu izustiti, tako tesno ga drži
Marijanova roka za grlo, a medtem so hajduki že s se¬
kirami pri durih, ki so po nekaterih močnih udarcih od¬
prte. Straže se prično vsled tega razbijanja javljati, ne¬
katere pohite k durim, pa bilo je prepozno, ker so bili
hajduki že odmotali vrvi in spustili most čez prekop,
sami pa so ostali pri odprtih durih z napetimi puškami.
Straže prično kričati, baklje zaplamene. Vojaštvo grabi
orožje, zbira se na dvorišču in pričakuje vezirja. Zdajci
zaori zunaj pred obzidjem gromoviti: „Allah!“ in Ali-
paša Vidaič prihrumi s svojo četo na most in v hipu je
na dvorišču. Kmalu za tem plane tudi vezir iz svoje
sobe, na pragu se prikažeta jokajoča žena in mlada
hčerka.

Vezir, videč pri svitu prižganih bakelj preveliko
silo na dvorišče udrlih Bošnjakov, spozna na prvi mah,

V

100

da je vsako upiranje zastonj in brez dolgega premišlje¬
vanja se odloči za vdajo. Stopi tedaj naprej in vpraša
glasno: »Kaj zahtevate, Bošnjaki?"

Ali-paša stopi proti vezirju in mu zakliče: »Glej
me, vezir, jaz sem! Stopi bližje in takoj me boš spoznal!"

Morali-paša pristopi k Vidaiču in mu pogleda v
lice; nehote otrpne od strahu in ne more ziniti niti
besedice.

„Ne boj se, človeče!" reče Ali-paša, prezirljivo
motreč trepetajočega Turčina, „govori, kaj želiš!"

„Vidim,“ začne Morali-paša s slabim glasom, „da
bi bilo zaman vsako prelivanje krvi in zato se rajši
vdam, a pod pogojem, da smemo jaz in moji vojaki
oboroženi iti iz Bosne."

„Da odidete oboroženi ?“ ponovi Ali-paša in po¬
kima z glavo. „Počakaj malo, da slišiš, kaj bo na to
rekel naš poveljnik kapetan Husein." Ta je bil med
tem tudi že prišel na dvorišče, kajti Ali-paša, ki ga je šel
iskat, se kmalu vrne nazaj k vezirju s Huseinom, ki je
jezdil na konju in ponosno meril potrtega Turčina.

»Slišal sem, česa želiš, paša!" izpregovori Husein,
„toda tako ne bo mogoče, kakor bi ti rad. Ti in tvoji
vojaki morate položiti orožje. Tvoje vojake bom dal spra¬
viti do avstrijske meje in tamkaj naj store, kar jih je
volja; ti pa ostaneš moj suženj."

Morali-paša je zelo potrt, ko sliši te odločno izre¬
čene besede.

»Omehčaj se, kapetan," prosi nesrečni Turčin, »ker
imam ženo in hčerko pri sebi!"

»Nič se jima ne bo pripetilo," zagotovi ga Husein
kratko. »Toda zdaj odložite orožje!"

Vezir spozna, da mu v tem slučaju ne pomaga
nič; svojim vojakom zapove, naj se postavijo v vrste
in jim veli odložiti orožje. Vojaki tega povelja komaj
dočakajo, ker jim je življenje v Bosni, kjer sta jih mo-

101

hamedan in kristjan gledala s hudim očesom, bilo jako
neprijetno in neugodno. Vsi polože brez obotavljanja
orožje.

Nato pristopi Morali-paša k Huseinu, odpaše sabljo
in jo da mlademu kapetanu. Ni bil zmožen izgovoriti
besedico, samo solzne oči so pričale, kako ga boli to
ponižanje in nesrečna usoda, ki je zadela njega in nje¬
govo rodbino.

Vezirjeva žena in hči, ki sta s praga opazovali
celi prizor, se močno prestrašita, ker vidita, da kretanje
vezirjevo in vojakov ne pomeni nič dobrega. Pozabivši
na sram in turške navade prihitita obe z nezastrtim licem
k vezirju in vprašata turški: „Kaj je s tabo, kaj je z
nama ?“

„Sužnji smo, otroka moja!“

„Sužnji!“ zakričita mati in hči. „Med temi divjaki!"
pristavi mati, rojena Carigrajčanka.

„Pomirite se, gospa!" reče mirno Husein v turškem
jeziku, „ne vama, ne vezirju se ne bo zgodilo nič hu¬
dega."

Zenski se ozreta vanj s hvaležnim pogledom. Ka¬
petan Husein zapove zdaj begu Zlatareviču, naj straži
vezirja in njegovo rodbino, kateri odkaže stanovanje v
gradu.

„Kako je lepo to dekle!" reče beg Zlatarevič sam
sebi, zaklenivši duri za novimi sužnji. „Njej na ljubo bi
se dal tudi jaz zapreti!" In zares je bila vezirjeva hči
Žejna prekrasno dekle sedemnajstih let, prava južna le¬
potica črnih las in črnih, žarečih oči.

Kmalu poneha nevihta in pričelo je deževati. Oblaki
se razdelijo in razgubijo in kmalu nastane lepo spomla¬
dansko jutro. Husein odbere kakih tristo mož, ki
imajo vojaštvo vezirjevo spraviti do avstrijske meje; sam
se potem poda v vezirjev konak (grad). Z njim gredo

102

tudi Ali-paša Vidaič in straža Huseinova, Marijan s svo¬
jimi tovariši.

Cez nekaj časa že začne na vezirjevem gradu in
v trdnjavi vihrati Huseinova zastava, trdnjavski topovi
začnejo grmeti raz obzidje in v to grmenje se mešajo
klici travanjskih mohamedanov in gromoviti, staroslavni
„Allah“ vseh vstaških čet v Travniku in okoli njega.
Nepopisno veselje zavlada v bosanskem taboru, saj je
sultanov namestnik prišel vstašem v roke in si bosanski
zmaj osvojil stolico bosanskih vezirjev.

Husein se raduje navdušenosti svoje vojske in za¬
dovoljen posluša njeno klicanje. „Slava ti, o Bog!" reče
in dvigne svoje lepe oči proti nebu. „Ti si bil z menoj!“
Potem se brž obrne, kakor bi se bil nečesa spomnil in
da poklicati Marijana, glavarja svojih hajduških straž¬
nikov. Marijan pride takoj in se ponižno prikloni svo¬
jemu gospodarju.

„Dobro si se držal, junak!" reče Husein Ijubez-
njivo. „Ti si mi odprl vrata vezirjevega sedeža, a jaz
odpiram tebi na široko vrata moje milosti." To rekši
moli mu dragoceno vezirjevo sabljo. „Prav kot vitez si
delal sinoči," nadaljuje kapetan, „hočem torej, da kakor
vitez si opašeš sabljo in jo vedno nosiš pri sebi v spo¬
min na to viharno noč."

Marijanu se zasvetijo oči junaškega ponosa, ko
mu Husein sam opaše lepo sabljo.

„Tudi tvoji ljudje so bili izvrstni," govori kapetan,
„in treba jih je obdariti. Tole mošnjo cekinov razdeli
med nje, da se bodo spominjali današnje naše sreče in
slave."

Marijan se prikloni in hoče oditi, pa Husein ga
prime za ramo.

»Počakaj še, mož! Vem, da si zaročen in da ljubiš
svoje dekle. Ali želiš morda vrniti se domov? Odkrito
povej iz duše!"

103

»Gospod,“ izpregovori mladi hajduk, „ako bi se
zdaj vrnil, čemu si mi opasal sabljo, naj se vojujem
kot vitez? Za celi svet ne storim tega; Bog bo dal
in prišel bo čas, da se bom lahko vrnil k svojim,
ali zdaj ne grem od tebe in šel bom s tabo če treba
v pekel!"

Husein mu potrka po rami in reče z resnim licem,
kakor bi govoril sam s seboj :

»Torej stopaj z menoj za isto zvezdo, ali za zvezdo
k slavi, ali za zvezdo k propasti!"

IX.

Okoli poldneva istega dne skliče Husein svoje
vodje v posvetovanje. »Kaj naj počnemo z vezirjem?"
vpraša Husein zbrane bege in kapetane.

»Najbolje bi ga bilo obesiti, tega turškega psa!"
vzklikne jih nekaj. »Dželadin in Avdurahim nista nič
bolje postopala z nami Bošnjaki."

»Nikar, bratje," oglasi se stari beg Mustafa Vilič,
»saj ni nikomur storil žalega."

»Kaj govoriš?" pripomni Ahmed Altomanovič, sin
Rustemov, »ali je morda to dobro, kar je storil mojemu
svaku Ali-paši Vidaiču?"

Zdaj začne govoriti duvanjski beg Teskeredžič:
»Vitezi! Vsi veste, da smo se vzdignili, ko smo slišali,
da je vezir oblekel vojaška oblačila in vpeljal zopet
sultanove reforme. Zdaj je on v naši oblasti in kakor
je prej ubogal sultana, tako bo zdaj ubogal nas. Kar
je zagrešil, bo najbolje, da se očitno kesa nad storjenim.
Oblekel je krščansko vojaško opravo; zdaj jo naj
sleče in zopet obleče staro obleko bosanskih vezirjev.
A da bo videlo vse ljudstvo, kako se je zagrešil, mora
delati več dni pokoro, dokler ne spere raz sebe ta greh."

104

Mirnejši vodje, katerih je bila velika večina, gla¬
sujejo takoj za predlog bega Teskeredžiča, samo vprašajo
še: „A kaj bo potem?"

„Potem,“ nadaljuje Teskeredžič po kratkem pre¬
misleku, „krenemo dalje v Hercegovino, a vezirja vza¬
memo s sabo. To bo imelo za nas veliko korist, ker
se nam bodo kmalu priklopili oni, ki se še niso odlo¬
čili za ta korak, ko bodo videli, da je vezir z nami.
Z njim hočemo iti do samega Carigrada."

„Dobro, velja!" začne se begu Teskeredžiču pri¬
trjevati od vseh strani, samo Husein naredi nevoljen
obraz in začne s krepkim glasom govoriti:

„Cernu ta igra! To bo le slepilo za kratkovidne
ljudi, kajti vsak pameten bo znal, da vezir ne gre z
nami dobre volje in da ni tako neumen, da bi zbiral
čete proti svojemu sultanu. Ako že hočete, da mora
tukaj storiti pokoro, naj bo, a potem je najbolje, da ga
pošljemo za njegovimi vojaki. Ce bo šel z nami, dela
nam lahko same zmešnjave."

Husein je imel celo prav s svojega stališča, pa
večina je bila na strani bega Teskeredžiča in tako se
konečno sklene, da mora vezir po storjeni pokori kre¬
niti z ostalo vojsko v Hercegovino in odtod dalje.

„Ker tako želite, naj pa bo!" reče nekako zlo¬
voljno kapetan in reče privesti vezirja pred se.

„Ti si, vezir," reče Husein vezirju z resnim licem,
»onečastil naše stare navade in ogrdil naše svetinje
(svete, stare šege), ker si oblekel frankovsko oblačilo
in začel uvajati sultanove reforme."

»Tako mi je zapovedal car, a jaz sem njegov sluga
in se moram ravnati po njegovi volji," reče ponižno
zviti Turek.

»Vem, kajti ko bi ne bilo tako, drago bi plačal
svojo predrznost. Sicer se pa moraš kesati za svoj greh.
To frankovsko obleko moraš isleči takoj in obleči za-

105

vrženo obleko starih bosanskih vezirjev. Potem pa se
moraš še javno pokoriti pred vsem ljudstvom tako dolgo,
dokler ti jaz ne rečem, da je dosti in dokler ti Alah ne
odpusti tvoje blodnje."

Vezir obledi v lice, ko sliši te besede; odpre sicer
usta, pa vsled težkega vtisa ne more izustiti nobene be¬
sede. Tresoči ustnici kažeta samo, kako hud boj bije v
sebi. Javna pokora je nečuveno ponižanje zanj, za ve¬
zirja bosanskega, namestnika sultanovega, ki je dozdaj
neomejeno vladal čez imetje in življenje svojih pod¬
ložnikov.

- »Pojdi zdaj in preobleci se!" zapove čez malo
časa Husein. Vezir ne reče besede, obrne se in gre
za svojim spremljevalcem. Kakor mu je bilo zapove¬
dano, tako tudi stori. Obleče obleko starih bosanskih
vezirjev in s stražo gre delat pokoro, najprej v veliko
cerkev, potem pa tudi v vse male cerkve.

Travanjski mohamedanci gledajo to in prav po¬
godi jim je javna pokora. „Da, tako je v redu! Kdor
javno ogrdi prerokovo vero, naj tudi javno izbrisuje
svoj greh. Pred Bogom naj bo vsak enak, naj li je
vezir ali kmet." *

Tri dni se mora vezir pokoriti in zdaj mu odloči
Husein, da je dovolj. Saj pa je res bilo dovolj, ker je
ubogi Turčin skoraj zbolel vsled duševne boli. Koli-
korkrat se je ves utrujen vrnil zvečer v svoj zapor in
obnemogel padel na blazino, sta mu sedli k glavi žena
in hčerka in sta se trudili, da z dobrimi besedami ubla¬
žita ljuto bol nesrečnega vezirja. „Allah nam bo poma¬
gal iz te nadloge in potem ne boš več služil sultanu,
nego boš v miru z nama preživel svojo starost."

»Odšli bomo v tvoj lepi Anadol in živeli v lepem
obiteljskem zadovoljstvu," je pridjala žena, postavna
oseba kakih šestintridesetih let in pogladila vezirja po
čelu.

106

„Da, da, tja hočemo iti," je odgovoril vezir z
globokim vzdihom, „ali da bi se le od tukaj rešil, da
bi se iznebil nemilega suženjstva!"

Drugega dne zjutraj se obrne Huseinova vojska
zopet proti Hercegovini in vzame vezirja in njegovo
obitelj s seboj. V Hercegovini je bilo že vse priprav¬
ljeno za punt, treba je bilo le še nekoga, ki bi pobral
zrelo sadje. Iz Travnika korakajo Bošnjaki z razvitimi
zastavami naprej na skopljačko polje, kjer prebiva naj¬
več begov in piemenitnikov. Mnogobrojne čete se pri¬
družijo tukaj Huseinu in slavljen gre bosanski zmaj dalje
proti jugu. Udarivši čez Bugojno in Kupreš dospe v
Livno, kjer ga pričakujejo s svojimi četami begi: Ku-
lenovič iz Kulen-vakufa, Filipovič iz Glamoča, Delilagič
iz Cazina in med njimi neustrašeni kapetan Krupa s
stotinami drugih vitezov iz bosanske Hrvatske. Ko se
obrne Husein iz Livna, šteje njegova vojska že petnajst
tisoč mož. S to vojsko se poda v Mostar, kamor so
imele priti še čete iz spodnje Hercegovine. Begi, ki so
glasovali v Travniku za to, da se naj vezir privede v
Hercegovino, niso sodili baš krivo, ker so neuki ljudje,
videvši vezirja kot deželnega glavarja med vstaši, mi¬
slili, da ne more in ne sme biti drugače, nego da se
morajo vojskovati za vero prerokovo; radovoljno so
stopali v Huseinove čete. Vrhutega so še mohamedanski
duhovni, a pred vsemi oglavski menihi storili svoje in
z ognjevitimi besedami do skrajnosti razburili versko
mišljenje mohamedanov. Kar je le moglo prijeti za orožje,
vse je hitelo na sveto vojsko in samo slabi starci in
bolehava mladina so ostali doma.

V Mostaru so pričakovali bosanskega zmaja z isto
slavo, kakor v Travniku. Kapetan Husein se nastani v
trdnjavi, a vojska se razdeli po mestu in predmestjih;
kar pa ne najde prostora po hišah, se naseli v šotorih

107

pred mestom. Vezirju in njegovi rodbini odkaže Husein
stanovanje v trdnjavi v svoji bližini.

Husein se odloči pričakovati čete iz dolenje Herce¬
govine, ki so bile že na potu iz Nikšiča, Trebinja, Ga-
čkega in Ljubuškega. En dan po prihodu bosanske
vojske v Mostar se je začel veliki mohamedanski post, ra¬
mazan. Vsak pravoverni mohamedan se tekom tega posta
klanja (moli) najmanj petkrat na dan in do mraka ne
okusi ne jedi, ne pijače, da, še celo čibuka ne prinese
ves dan k ustom.

Bilo je ob času jacije (peta turška molitev), to je
dve uri po solnčnem zahodu. Raz stolpe bosanskih mo¬
hamedanskih cerkev se glasijo klici mohamedanskih du¬
hovnov skozi nočno tišino. Cerkve so vse razsvetljene,
luči lahko našteješ na stotine, a velika množica ljudstva,
noseča v rokah svetilke, se potiska iz ene cerkve v
drugo. Morali-paša, spremljan po stražah je bil odšel v
Karigius-begovo cerkev, v najlepšo cerkev vseh mostar¬
skih džamij, da tamkaj moli. Njegova žena, vsa potrta
od napornega potovanja* je bila zaspala na blazini, a
medtem je šla njena hči Žejna v cvetlični vrt na dvo¬
rišču. Nezastrtega lica, misleč, da je nihče ne vidi, upre
svoje črne oči v zvezdnato pomladansko nebo in jame
peti neko tužno pesem. Beg Zlatarevič, kateremu je bil
vezir s svojo družino izročen v varstvo, najde devojko
samo in približa se ji pazno od strani. S strastnim po¬
gledom opazuje mladi beg vezirjevo hči. Na vsem potu
iz Travnika do Mostara si je bil v skrbeh, da vedno
in povsod ustreže vezirju, a čakal je tudi ugodne pri¬
like, da more z Žejno na samem izpregovoriti nekaj
besed. To pa ni bilo lahko, ker je bila hči vedno pri
materi in tudi mati ni od hčerke odstopila niti koraka.
Žejna je bila, kakor je to sploh običajno pri mladih de¬
klicah, takoj zapazila, da se dopade mlademu Bošnjaku.
Sicer se ji je kaj takega dopadlo, ker je hočeš ali nočeš

108

morala priznati, da tudi ona rada vidi lepega mladeniča.
Večkrat je kakor nalašč za trenutek odtegnila tančico
z lica, kadar je videla, da jo gleda mladi beg, a jo
takoj zoper zastrla. To je bilo največ, kar je mogel
beg Zlatarevič doseči od vezirjeve hčerke. Ker je imel
torej zdaj priliko, da je mogel dalje časa opazovati lepo
dekličino lice, je bil kar omamljen same radosti. Ni
mogel zatreti čuvstva svojega srca; vzdrami se in stopi
lahnega koraka pred deklico.

„Zejna 1“ izpregovori mladi beg z glasom, tresočim
se razburjenosti.

Dekle krikne z bolestnim: „Ah!“ in hoče s tan¬
čico pokriti svoje lice, a beg Zlatarevič jo prime za
roko in ne pusti kaj takega storiti.

„Ne, zaklinjam te pri tvoji sreči", govori strastno
mladenič, „dovoli vendar, naj se vsaj enkrat nagledam
tvojega milega lica."

„Kaj hočeš torej, beg?" vpraša dekle z nemirnim
glasom in izvije svojo močno roko iz begove desnice.

„Tebe želim, Žejna", odgovori ljubezni pijani mla¬
denič, „da ti morem povedati, kako te ljubim, kako si
mi dražja nego življenje, nego odrešenje moje duše."

Dekle se hudomušno nasmeje.

„Ti se smeješ mojim čuvstvom?" nadaljuje beg
nekoliko nevoljen.

„Nisi zadel!" odgovori dekle hitro s tihim glasom.
„ Smejati se moram samo za to, ker se je stražnik za¬
ljubil v sužnjo."

„Ali pa vrača sužnja ljubav?" se nasmehne beg
Zlatarevič. „Daj, povej mi v oči!"

„Oh, tega ti zdaj nočem povedati", odgovori dekle
ljubko. „Ljubezen hoče govoriti svobodno."

»Postani moja žena in takoj govoriš lahko svo¬
bodno o svoji ljubezni!" reče beg.

„A moj oče in moja mati?"

109

Tudi onadva bosta svobodna, kadar bo vojska
končana."

„Če je tako, tedaj ju ne morem zapustiti. Jaz sem
njuna edinka in storila bi greh pred Bogom, ako bi ju
zapustila v najtežjih trenutkih njunega življenja."

„Ako bi jaz zapovedoval tukaj, takoj bi vas vse
tri oprostil", meni beg.

„Ako bi me ti zares ljubil iskreno", pripomni zvito
dekle, „dal bi nam itak lahko svobodo. Ti si tisti, ki
mora paziti na nas; lahko, prav lahko bi nam pripo¬
mogel k begu."

„Da, seveda, pomagal bi ti k begu in potem bi
te ne videl nikdar več."

„Ravno prej si rekel, da me ljubiš kakor svoje
življenje. Ce je to res, tedaj me vendar znaš zahtevati
od mojega očeta in ga prositi za mojo roko, kadar smo
v Carigradu."

Beg Zlatarevič se zamisli.

„Oh, saj vidim, da ne ljubiš Žejne!" izpregovori
dekle in globoko vzdihne.

„Ne govori tako!" zavrne jo nevoljno beg in jo
prime za roko. „Hočem vas rešiti I"

Dekle strastno objame mladeniča, potem pa stopi
nazaj. »Jutri nam poročaj, kdaj naj bomo pripravljeni.
Zdaj pa idi, oče se zna vrniti vsak čas."

„Poglej me še enkrat s svojimi očmi, z onimi očmi,
iz katerih mi že na zemlji odseva raj", poprosi beg Zla¬
tarevič, stopi bližje in jo krepko prime za mehko ročico.

Žejna obrne smeje svoje lepe oči k begu, ki jo
krepko stisne na prsi. „Ali slišiš, kako mi bije srce,
kako ti priča o moji ljubezni", govori mladenič navdu¬
šeno in ji zopet in zopet poljubi cvetoče lice.

„Zejna!“ se začuje zdajci materin glas iz hiše in
mlada človeka se naglo razideta.

110

„Torej jutri!" še zakliče Žejna tiho in se vrne k
hiši. „Nikar ne pozabi!"

Vrata so se bila že davno zaprla za dekletom, a
beg Zlatarevič stoji še vedno na svojem mestu kakor
okamenel steber in gleda srpo v smeri, v kateri je bila
izginila vezirjeva hči. „Cemu li mora biti Turkinja, ki
mi vzbuja ljubezen v srcu ?“ vpraša sam sebe in lahnih
korakov odide z dvorišča.

Drugega dne priredi beg Zlatarevič vse, kar se
mu zdi potrebno za beg: konje, obleko in vodnika.
Ker ve, da ni Huseinu kot poveljniku čele vojske mnogo
na tem, da je vezir suženj, se loti beg brez strahu na¬
meravanega posla. Ponoči, ko je bil zopet čas pete mo¬
litve, torej dve uri po solnčnem zahodu, se odpro duri,
kjer so bili zaprti sužnji in ven stopita najprej beg Zla¬
tarevič in vezir, ki je opravljen v navadno obleko bo¬
sanskega bega ali graščaka; za njima stopata ravno-
tako oblečeni še dve osebi, vezirjeva žena in hči. V
moških oblekah sta zadnji dve videti kakor dva mla¬
deniča. Beg Zlatarevič jih pelje nekaj časa po ulicah, na¬
polnjenih z ljudstvom, potem pa krene naglo na stranski
pot, ki je med vrtovi držal na polje. Pogasivši svetilke
se požurijo beguni, kolikor se morejo. Kmalu so na
prostem polju, kjer jih že čaka s konji vdan mohame-
danec, ki jih bo vodil na begu.

„Na cilju smo", reče beg Zlatarevič proti vezirju,
„ta človek mi je vdan in spremil te bo do Stolca, kjer
je Ali-aga Rizvan-begovič, tvoj dobri prijatelj in verni
sluga sultanov. Tam boš našel varno zavetje in on ti
bo našel tudi pot, da prideš v Carigrad. Ostani zdaj
z Bogom!" Ponudi mu desnico, ki jo vezir prime prav
živahno.

„Tvojega dobrega dela," reče vezir ganjeno, „ne
bom pozabil nikdar in tudi sultan mora izvedeti o njem.
Kdo ve, ako ti ne bo to še kdaj koristilo."

111

Beg Zlatarevič molči, gleda nemo pred se in po¬
sluša, kako se mati in lepa Žejna blagoslavljaje ga po¬
slavljata od njega. Vezir pomaga svoji ženi, da more
na konja, a beg Zlatarevič pristopi, da pomore Žejni;
pa ona se dvigne kakor veverica in je v trenutku na
konju. Mladi beg se ne more zdržati, ampak prime jo
za roko in reče naglo: „Pojdi z Bogom, Žejna; kadar
bo vojna končana, pridem v Carigrad po te!"

„Pa treba bo, da se požuriš, moj junak!" odgo¬
vori mu dekle z veselim glasom, „kajti če me bodo vi¬
deli Turki, znalo bi se pripetiti, da prideš prepozno!"

Begu Zlatareviču se ne dopadejo te besede, ne
njeno obnašanje pri slovesu, a nima časa, da bi jo na
to opomnil, kajti Morali-paša je že na konju in veli
Žejni, naj pojaše naprej za vodnikom. Se enkrat se po¬
zdravijo begunci in njih rešitelj ter v naglem diru po¬
hitijo čez mostarsko polje proti Stolcu.

»Dozdeva se mi, da sem redil gada na prsih!"
mrmra mladi beg, ko se vrača nazaj v mesto, „no,
videl bom, ali ostane pri besedi ali ne." In zamišljen
se vrne v trdnjavo, kjer se vleže zlovoljen spat. Skoro
celo noč ne mora zapreti oči, tako je vznemirjen vsled
Zejninega čudnega vedenje na razstanku. Malokaj je na
svetu tako urejeno kakor ljubeče človeško srce.

Zjutraj, ko je solnce stalo že visoko na nebu, se
poda beg Zlatarevič pogledat, kaj delajo sužnji. Na
videz iznenaden pohiti v Huseinovo stanovanje, da javi
poveljniku vezirjev beg. Prišedši k Huseinu najde pri
njem več vodij bosanske vojske.

»Prinašam ti slabo poročilo, kapetan," reče beg
Zlatarevič Huseinu, »vezir nam je ušel!"

Vodje, med katerimi je bil tudi beg Teskeredžič,
iznenadi ta vest in jih spravi v zlo voljo.

»Kako si ga pa stražil, mož?" se oglasi jezno beg
Teskeredžič.

112

»Ramazan je, človek," odgovori mirno beg Zlata-
revič, „in nisem mogel biti celi dan pri njem, a moji
stražarji, kdo ve, so mi li zvesti ali ne."

Na ta odgovor molče vsi, kajti vsak mora priznati,
da je govoril beg Zlatarevič resnico.

»Vzemi ljudi, kolikor misliš, da jih potrebuješ,"
izpregovori mirno kapetan Husein, »in odredi zasledo¬
vanje na vse strani, potem mi pa pridi naznanit, kaj si
opravil." Bilo je na prvi mah videti, da je Huseinu prav
vseeno, ako je pobegnil vezir; zasledovanje pa je dal
vendar odrediti proti svoji volji, samo, da ne spravi
svojih tovarišev v nevoljo, ki so bili mnenja, da jim je
vezirjeva prisotnost neprecenljive vrednosti.

Beg Zlatarevič stori po ukazu. Na vse strani raz¬
pošlje zasledovalce, on sam pa si izbere dvajset hitrih
konjenikov in jo mahne ž njimi proti Stolcu. Dobro je
vedel, da ne doide več vezirja, ki je bil že gotovo ob
ob zori dospel na svoj cilj. Pa moral je to storiti na
videz.

Okoli poldne so jele prihajati trume oboroženih
iz dolenje Hercegovine. Prvi je bil na mestu beg Ka-
petanovič iz Vitine, potem Alaj-beg Cengič iz Lipnika.
Vsak je vodil za sabo okoli tisoč mož. Takoj za njima
dospejo Nikšičani in Trebinjčani, vsi žejni po turški
krvi. Kapetan Husein in drugi begi in kapetani gredo
prišlecem iz Mostara nasproti in veselo sprejmejo nove
čete, z njihovimi vodjami se objamejo in poljubijo kakor
z brati.

Nikšičani in Trebinjci so pripeljali s sabo na vo¬
zovih več ranjencev.

»Kaj se je zgodilo z ranjenci?" vpraša začudeni
Husein.

»Ti so prvi prelili kri v vojski proti Turčinom,"
začne pripovedovati Sulejman-aga Avdagič iz Nikšiča.
»Ko dospemo mi Nikšičani v Stolac, šlo nas je več v

113

hišo Ali-aga Rizvanbegovičevo, da ga pozovemo, naj
se nam pridruži. On skoči kakor živa strela kvišku in
nam zažuga, da nas da pobesiti vse po vrsti, ako se
takoj ne umaknemo iz njegove hiše.- Videvši, da se ni
dobro šaliti s tem človekom, odidemo mirno iz hiše, a
on zapove za nami zapreti grajska vrata in privleči to¬
pove na obzidje. Ko naši slišijo, kaj se nam je zgodilo,
se razkačijo kakor levi in navale na grad. Ali-aga je bil
pripravljen in nas ne sprejme samo s hudim ognjem iz
pušk, ampak nameri na nas še celo topove. Pametnejši
izmed nas uvidimo takoj, da bi izgubili mnogo ljudi in
mnogo časa, preden bi premagali tega trdovratnega
turčinskega prijatelja; torej pozabimo razžaljenje, dvig¬
nemo se na pot in popeljemo te ranjence s seboj."

„Pustimo ga, naj ima svojo voljo; ena lastavica
še ne naredi spomladi in en Ali-aga še ne bo mogel
pomagati Turčinu, a kot zvest pristaš njegov nam itak
ne bo koristil," pripomni kapetan Husein, ki se od sto-
lačkega bega ni nadejal nič drugega.

Zdaj so bile vse čete zbrane in treba je bilo samo
iti v Sarajevo, združiti se tamkaj s Podrinjci in Sara¬
jevčani, potem pa čez Novibazar obrniti se proti Cari¬
gradu.

Pred akšom (večerna molitev), pred solnčnim za¬
hodom, pride beg Zlatarevič k Huseinu in mu javi, da
so se zasledovalci vrnili s praznimi rokami.

„Naj ga odnese voda 1“ je vse, kar reče kapetan
Husein.

Beg Zlatarevič sede na blazino h kapetanu, prime
ga za roko in mu reče zaupljivo:

»Pobratim, lepo bi ne bilo, ako bi ti zatajil neko

v  Si

rec.

»Govori torej!" odvrne kratko Husein.

»Moram ti povedati, da sem jaz sam osvobodil
vezirja."

8

114

»Ti —?“ vpraša ga začuden Husein. »Kaj te je
pripravilo k temu?"

»Zapeljale so me črne oči 1“ odgovori prostodušno
mladi beg in začne pripovedovati svojemu pobratimu,
kako se je zaljubil v Žejno, kako ga je deklica pripra¬
vila, da jih je rešil iz sužnosti in tudi, kako se je ravno¬
dušno poslovila od njega.

»Kakršno je delo, takšno je plačilo, pobratim!"
reče Husein, ko je slišal celi dogodek. »Ljubezen Tur¬
kinje je kakor lepi sen. Človek se le prerano zave iz
takega sna. Na jeziku nosi Turkinja med, a v srcu strup.
One imajo nas Bošnjake za divjake in nas prezirajo.
Izbiraj si, neumnež, dekle v svojem narodu in ne boš
se kesal. Pa zdaj ni za take reči časa. Opasal si sabljo
in zajezdil bojnega konja, ali je tedaj prav, da greš
ljubovat, mesto se spodbujat za junaški boj ? Vrzi dekle
iz spomina in glej rajši, da ti ne zarjavi sablja v nožnici 1“

Beg Zlatarevič obrne žareče obličje vstran. Bil je
med štirimi očmi osramočen tako, kakor še nikdar prej.

»Hočem si zapomniti tvoje besede," reče in vstane
z blazine, »samo zaklinjam te, ne misli, da sem postal
baba."

Že se hoče odstraniti, pa isti hip pridrvi v sobo
prašen sel z Ali-pašo Vidaičem in odda po ponižnem
poklonu Huseinu pismo.

Husein začne brati pismo in oči se mu zasvetijo
v nenavadnem plamenu. Prebravši pismo skoči na noge
in se obrne proti begu Zlatareviču, rekoč: »Skoraj boš
imel priložnost, da pokažeš, kar si rekel." Nato migne
z roko in sel odide.

»Brata," nadaljuje mladi kapetan, »naš prijatelj
Škodra-paša mi piše, da se je dvignil s štiridesettisoč
možmi proti sultanu. Pozivlje nas, naj se kmalu vzdi¬
gnemo in združimo našo moč z njegovo."

115

„Kdaj pojdemo, pobratim?" vpraša Ali-paša Vi-
daič, držeč krčevito za roč svoje zakrivljene sablje.

„Jutri, dragi," odgovori veselo Husein. „Vsa vojska
se mora jutri vzdigniti proti Sarajevu in od tam hočemo
dalje za našo sveto vero in svobodo."

Vsi trije gredo zatem iz konaka med vojsko, da
ji naznanijo poročilo Škodra-paše in zapoved bosanskega
zmaja, da ima jutri vsa vojska kreniti proti Sarajevu.

Nepopisna radost zavlada med četami; vse kliče
v pozdrav krvavi borbi za osvobojenje ponosne Bosne
iz osmanskega jarma.

X.

Krasno je ravno Sarajevo, prestolica bosanska.
Vsakemu Bošnjaku poskoči srce, kadar se spomni tega
imena. Od severa, juga in izhoda objemajo mesto visoke
planine Hum, Mrkavina, Trebevič in Borija, a pod temi
gorami in ob podnožju se razprostira veliko mesto v lepi
kotlini, ki se proti zapadu razširja v krasno sarajevsko
polje, v katerem se blešči bistra Miljačka kakor srebrn
trak v zeleni preprogi. Ob rebru gore Borije se dviga
ponosna trdnjava, ki jo opasuje mogočno obzidje, izza
katerega štrli v zrak dvanajst grdih stolpov, kakor dva¬
najst pošasti. Izpod trdnjave se širi nepregledno mesto,
ki dela na oko krasen vtis. Iz zelenih vrtov se blišče
beli dvori sarajevskih ag, slikajo se bazari (prodajalne)
s svinčastimi strehami na kupolah, a nad vse se dvigajo
vitki minareti (stolpi), ki podobni velikanskim sulicam
mole proti nebu. Hladna Miljačka se vali skozi sredino
mesta, ki ga deli v dve polovici; oba dela vežejo lepi
obokani mostovi, mojstersko delo iz davnih časov.

Po sarajevskem polju in ob podnožju planine Tre¬
bevič so razpeti zdaj beli šotori, pod katerimi je zbrana
velika vojska bosanskih vstašev. Okoli petindvajsettisoč

8 *

116

se je bilo zbralo tukaj bojevnikov; sami ljuti Bošnjaki
iz vseh krajev junaške Bosne.

Kamor pogledaš, vidiš same bojevnike, pešce in
konjenike. Na polju vre, vre v mestu, sosebno živahno
pa je na glavnih trgih, kjer je navadno največji promet
in največje trženje. Kdor ne bi vedel, da je ta velika
množica sveta vojska, ki se pripravlja zoper sultana,
mislil bi, da je vsa Bosna prišla v Sarajevo na veli¬
kanski zbor, da slavi velik praznik.

Husein je prispevši v Sarajevo vzel za svoje sta¬
novanje trdnjavo, kjer je čakal begov in kapetanov, ki
so bili obljubili priti, a še do zdaj niso prišli. Najzadnji
pride kapetan iz Tuzle, ki prinese pismo od srbskega
kneza Miloša. Dedni vladar mlade kneževine piše Boš¬
njakom na roke njihovega zmaja, naj odstopijo od svojih
namer proti sultanu in se mirno vrnejo domov. Miloš se
ponudi, da hoče posredovati med njimi in sultanom;
ako pa jih ni volja ponehati, tedaj pa naj nikar ne po¬
zabijo, da je sultan vrhovni vladar čez srbsko kneževino
in bi moral srbski knez vstati, da brani sultana pred
Bošnjaki. Kapetan Husein, prebravši pismo, zbere takoj
svoje vodje in jim naznani vsebino pisma. Vse je v ognju
vsled Miloševih besed.

_„Glej, kako nas zasmehuje ta Srb," zagrmi Alah-
beg Cengič, „še včeraj je moral delati roboto, a zdaj
nam že ponuja svoje varstvo."

„In še celo žuga nam, če mu ne storimo po volji!"
nasmeji se Ali-paša Vidaič.

„Bivši govedar nam starim vitezom," doda beg
Kulenovič, po rodovini najstarejši plemenitaš v Bosni.

Medtem ko so se tako jezili begi in kapetani, na¬
piše kapetan Husein nekaj besed na papir.

»Poslušajte me, bratje! Kakršna ponudba, takšen
odgovor. Slušajte!" Vse potihne in Husein prečita sledeči
odgovor na Miloša: »Oproščeni suženj! Bodi srečen, da

117

moreš jesti ono malo hrane, ki jo imaš pred seboj. Jaz
sem že prevrgel svoje sklede in potrebujem tvojega po¬
sredovanja pri velikem vezirju (sultanu). Pa za takega
sultana, pri katerem se misliš ti pobriniti za-me, ne maram
prav nič. Ako hočeš, ti stojim pripravljen vsak čas in
na vsakem mestu; vedi, da je moja sablja sekala veliko
prej, nego je bila tvoja kovana. Zmaj iz Bosne."

„Tako je, tako, zmaji" zakličejo vsi z enim glasom
in odobre ta odgovor, katerega Husein takoj odpošlje
Milošu.

„Vitezi!“ začne Husein, „zdaj smo vsi zbrani, a
samo enega ni, čeprav je dal besedo, da pride. Poznate
ga, Mahmud-ago Vidaiča." «

„Naj mu obraz začrni, izdajalcu 1“ vzkliknejo vodje.

„Cas je," nadaljuje Husein, „da odrinemo. Jaz
sem vas bil zbral okoli ene zastave, za eno sveto stvar,
a zdaj glejte, kdo vas bo vodil dalje."

„Kdo nas hoče drugi voditi, kakor ti, naša svetla
sablja!" reče kapetan Krupa. „Ti si nas dvignil k orožju,
ti nas tudi vodi."

„Da, ti nas vodi!" je bil en glas, razven kapetana
iz Tuzle. Ta je bil prvi, ki je pričel Huseina zavidati
zbog velike slave.

„Ker želite vsi tako, se nočem braniti," odgovori
Husein, „čeprav vem, da mladost in modrost nikjer ne
sedita na enem in istem stolu. Izpodbuja me edino to,
da imam vas starejše in modrejše, ki mi boste svetovali,
kadar bo treba."

„Ti nam samo zapoveduj in mi te bomo slušali!“
reče Ali-paša Vidaič. v  „Rekel si, da je čas odriniti in
jaz mislim sam tako. Skodra-paša nas že gotovo dolgo
pričakuje; ne smemo ga zapuščati v junaškem boju."

„Tedaj povejte svojim četam, naj bodo priprav¬
ljene," se obrne poveljnik k svojim vodjam, „jutri zjutraj
pa ima vsa vojska kreniti proti Novemubazaru."

118

Vodje se razidejo, da izvršijo poveljnikovo nalogo.
Bojevniki se razvesele pri novici, da se bo šlo naprej
in sicer slavi in zmagi nasproti.

Zjutraj ob zori se začne vojska gibati proti jugu.

Ali-paša Vidaič vodi na svojem divjem konju
prednjo četo, za njim pa slede ostale čete peš in na
konjih, vsako vodi lastni beg ali kapetan. Toliko jih je,
da jih ni moč pregledati. V sredi jezdi na ognjevitem
belcu na čelu svojih posavskih konjenikov „zmaj“ bo¬
sanski. Okrog njega se vije krasna vrsta vojvod, za
katerimi jezdi harambaša Marijan s svojimi hajduki. Ne-
broj ljudstva je privrelo iz Sarajeva, da gleda odhod
bosanske vojske. Streljaje iz samokresov ali pevajoč od¬
hajajo bojevniki mimo navdušenega ljudstva, ki jim kliče:
„Srečno hodite, junaki, in vrnite nam vero in svobodo!"

Enaka ^naglemu hudourniku se vali vojska dalje
proti jugu. Čez Rogatico, Višegrad, Priboj in Prijepolje
dospe zmaj bosanski z veliko naglico v Novibazar, kjer
meni nekoliko se odpočiti z vojsko in se preskrbeti s
hrano za delj časa. Tukaj izve, da je Kara-fesija s svojimi
ljudmi pridrl ropajoč in požigajoč v Bolgarsko, si
osvojil glavno mesto Sofijo ter počel na prebivalcih naj-
ostudnejše grozovitosti. Obenem izve tudi, da je proti
Škodri-paši krenil veliki vezir Rešid z vojaki in Arnavti
ter ga pri Prilipu premagal in pozneje celo potolkel;
Škodrijevi Arnavti so potem pribežali k velikemu ve¬
zirju, paša sam pa se je moral zapreti v svoj trdni
Skadar, kjer se hoče držati, dokler bo mogel.

„Veliki vezir napreduje," reče Husein svojim vod¬
jam, „treba bo, da mu kmalu zastavimo pot. Vojska naj
počiva samo danes, a jutri gremo takoj nasproti vezirju
in njegovim vojakom."

Od Novegabazarja pelje kapetan Husein svojo
vojsko proti Arbaniji. Mala trdnjavica Bajska s pravo¬
slavnim samostanom je prva, ki se mora udati; Husein

119

jo dobi v roke takoj v prvem naskoku in vjame ar-
navtsko posadko. Odtod jo mahne urno proti Pečinu.

V tej trdnjavi je zapovedoval Rasak-paša in imel
večjo posadko. Zmaj bosanski mu naznani, naj se uda;
pa Rasak-paša noče nič vedeti o predaji in pokaže na¬
stavljene topove ob obzidju. Husein zapove naskočiti.
Tri dni morajo naskakovati Bošnjaki, a je vendar ne
morejo vzeti. Rasak-paša preveč junaško odbija ljute
njihove navale.

Ali-paši Vidaiču je žal za toliko mrtvih junakov
in zato reče tretji dan Huseinu: „Pobratim, pustimo to
gnezdo inr >poiščimo si vezirja na prostem polju, da se
vojskujemo ž njim.“

„Ne smemo tako, Ali-paša!“ odgovori Husein,
»gledati moramo, da osvojimo ta trdni grad, kajti v
slučaju, da bi izgubili bitko, imamo lahko tukaj zavetje;
umaknemo se tu sem in rešimo vojsko."

Ali-paša molči, Husein pa pokliče svoje vojsko¬
vodje k sebi.

»Bratje," izpregovori Husein z močnim glasom,
»sramota je, da se nam tako dolgo ustavljajo ti osmanski
najemniki v trdnjavi. Videl bi rad, da si mesto osvo¬
jimo še danes in osramočen mora biti oni, ki bi se živ
vrnil nazaj izpred obzidja."

Vodjam se zasvetijo oči. Junaško odločeni, da ho¬
čejo ali zmagati ali poginiti, se dvignejo na konje in z
gromovitim krikom polete s svojimi četami proti pečin-
skemu trgu in pohite kakor nevihta preko njega. Na¬
stane huda bitka pred obzidjem. Junaški Bošnjaki se
vzpenjajo kakor veverice na obzidje in ni jim mar kro-
gelj, ki padajo goste kakor toča na nje. Eni padajo, a
že stopajo drugi na njihovo mesto in nihče ne misli na
umikanje. Naskok je tako hud, da razvidi Rasad-paša
takoj, kako ne bo tokrat mogel odbiti sovražnika. Po
enournem krvavem boju se navale Bošnjaki v grad in

120

nataknejo na obzidju svojo zastavo. Proti nebu doneči
„Allah!“ naznanja, da so napadalci vzeli Pečin.

Rasak-paša s celo posadko, potem tudi vsa hrana
in streljivo pade Bošnjakom v roke.

Husein pohvali vojsko: „Dobro ste se obnašali,
junaki! Tako se morate vojskovati z bosanskim zmajem."

Puštivši v gradu močno posadko in ujetnike pod
njenim varstvom se poda vojska proti Kosovemu polju,
ker se je izvedelo po Rasak-paši, da se veliki vezir
Rešid z vojsko pripravlja, hoteč dospeti na Kosovo polje.
Tukaj sprejme prebivalstvo Bošnjake kakor osvobodi¬
telje in maščevalce starega .reda in prerokovih postav.

Kapetan Husein se utabori pri Prištinu, namenjen,
da odtod poišče velikega vezirja. Beg Zlatarevič vzame
tristo mož in gre ž njimi proti jugu, da poišče sulta¬
novo vojsko. Iskaje cele tri dni, naleti pri vasi Lipljanu
na vezirjevo vojsko, ki je bila izkopala nasipe in nasta¬
vila na nje velike topove. Bil pa je to samo del carske
vojske, ki je sestal iz vojakov in Arnavtov in ki ga je
veliki vezir poslal pod poveljstvom Ibrahim- in Hadži-
Ahmet paše zmagoviti vojski nasproti. Veliki vezir sam
pa je stal z glavno vojno silo pri Skoplju v Makedoniji.
Beg Zlatarevič se vrne z največjo naglico in javi kape¬
tanu Huseinu, kje je našel vezirjevo vojsko. Zmaj bo¬
sanski poskoči same radosti, ker se bo mogel že tako
kmalu meriti z nasprotnikom. Takoj da povelje, da se
naj odmah odrine in naglo ter neprekinjeno koraka na
določeno mesto.

Tabor vezirjeve vojske je bil močno utrjen. Od
vseh strani obdan z visokimi nasipi se je naslanjal na
eni strani ob visoke strmine, ki so ga dobro varovale.

Kapetan Husein razdeli svojo vojsko na tri dele,
ki bi naj od treh strani udarili na vojake. Ker je imel
mnogo konjenikov, zapove jim, da morajo prvi v brzem
naskoku navaliti na okope. Bilo se je ravno pričelo lepo

121

poletno jutro. Bosanska vojska se je zbrala pod milim
nebom in molila svojo sabah (molitev), da se priporoči
Bogu za srečo in zmago v boju. Po dokončani molitvi
se začne po povelju in odredbi posameznih vodij ure¬
jati v vrste. Husein zapove bobnati in piskati v zna¬
menje, da se ima takoj pričeti naskok. Konjeniki se
dvignejo na svoje iskre konje, potegnejo ostre sablje
in kakor vihra navale od treh strani na sovražno tabo¬
rišče. Vezirjevi vojniki jih sprejmejo in pozdravijo s
svincem iz pušk in topov. Mnogo Bošnjakov pade raz
konje, mnogo jih popada s konji vred, pa to ne zmede
hrabrih junakov. Videč svojega poveljnika, bosanskega
zmaja, kako z dvignjeno sabljo kakor sokol leti proti
okopom in se ne briga za smrtonosne kroglje, ne misli
nikdo drugega, kakor ali zmagati ali pasti. Ko konje¬
niki dospo pred nasipe, stopijo s konj in z napetim
samokresom v eni ter z ostrim handžarjem v drugi roki
predrve se čez nasipe in se zakade v vrste Arnavtov
in sultanovih vojakov. Nastane strašna borba. Človek
se bori s človekom, a od orožja je mogoče rabiti samo
nož in sabljo. Kapetan Husein, Ali-paša Vidaič in drugi •
vodje se bore s sabljo v roki kakor navadni vojaki in
vspodbujajo svojce z ognjevitimi besedami. Vezirjevi
vojaki se branijo obupno in slušajo brez ugovora za¬
povedim svojih višjih. Naenkrat pa se prigodi nekaj,
kar da boju takoj odločilni obrat. Arnavti zataknejo
handžarje v nožnice, poskačejo raz obkope in se pri¬
družijo Bošnjakom. Sredi bitke so torej preskočili Ar¬
navti k sovražniku in oslabili vezirjevo vojsko za polo¬
vico. Ko vidita to Ibrahim in Ahinet-paša, dasta takoj
znamenje k umikanju. Boreč se korak za korakom se
začne umikati zvesto vojaštvo, dokler ni prisiljeno po¬
begniti. Bošnjaki pode na svojih hitrih konjih begune
in pobijejo vsakega, ki ga dobe. Le malo jih je, ki se
jim posreči uiti do Skoplja, kjer naznanijo velikemu ve-

122

likemu vezirju svoj poraz in nezvestobo Arnavtov. Ka¬
petanu Huseinu pade velik plen v roke: vsi topovi,
hrana, streljivo, vojna blagajna in šotori. Pod zadnjimi
se utabori zdaj hrabra bosanska vojska.

Ko sliši veliki vezir o porazu svoje vojske, zboji
se za glavno svojo silo, s katero je moral braniti sul¬
tana in njegovo cesarstvo. Druge vojske razen njegove
ni bilo skupaj. Spoznavši, da se ne more ustavljati bo¬
sanski zmage pijani vojski, odloči se k zvijači in pošlje
že drugega dne po bitki Ibrahima in Hadži-Ahmet-pašo
v Huseinov tabor, naj vprašata po željah bosanskih
begov.

Poslanca vezirjeva se napotita naravnost k Hu¬
seinu kot vodji bosanske vojske. Ponižno in dostojno
stopita pred njega in mu povesta vezirjevo željo.

»Dobro," reče Husein, ko sliši vezirjevo poročilo,
„takoj hočem pozvati vse naše vodje in iz njihovih ust
bodeta slišala, kakšne želje imajo bosanski begi."

Kmalu so okoli Huseina zbrani vsi glavni voditelji
in Husein jim poroča o vezirjevem poročilu.

»Hočemo, v  da bomo doma sami gospodarji," reče
prvi Alaj-beg Cengič proti vezirjevima poslancema, „a
odločno odklanjamo vse reforme v naši deželi."

»Zahtevamo, da nam mora biti Bošnjak kot bo¬
sanski vezir," se oglasi beg Kulenovič.

»A zdaj želimo, da bo kot tak kapetan Husein,"
dostavi Ali-paša Vidaič.

»Tako je, to so naše želje!" kličejo enoglasno
navzoči begi in kapetani. Edini kapetan iz Tuzle gleda
molče pred se. Videlo se mu je na omračenem obrazu,
da se njegove želje ne strinjajo z željami njegovih to¬
varišev. Hadži-Ahmet-paša zapazi to takoj in si misli:
»To je dobro znamenje!"

123

„Moj gospodar, veliki vezir, želi," izpregovori
Ibrahim-paša, čuvši želje bosanskih begov, „da se mu
vaše želje izroče pismeno,"

„Tudi to se lahko zgodi," meni kapetan Husein
in reče Ali-paši, naj napiše na papir želje bosanskih
begov, kar ta takoj stori.

Kapetan Husein postreže vezirjevima poslanikoma
s kavo in čibukom in potem se oba vrneta nazaj’. Na
povratku skozi tabor se snideta s kapetanom iz Tuzle.
„Videla sva na tvojem licu," reče mu zaupljivo Hadži-
Ahmet-paša, „da ti nisi sporazumen s tem, kar zahte¬
vajo tvoji tovariši. Obnašaj se modro in kmalu boš
dobil od velikega vezirja vest, ki te bo razveselila."

Te besede so bile prvi zlati trnek, ki ga je po
svojem poslancu vrgel veliki vezir med Bošnjake.

Tuzla-kapetan se priporoči poslancema in obljubi
sultanu zvestobo. Drugega dne okoli poldne prinese sel
velikega vezirja odgovor na bosanske zahteve in ga odda
Huseinu v roko. Vezir odgovarja, da so zahteve Bo¬
šnjakov pravične in da jim hoče on od sultana dobiti
potrjenje; pa tako dolgo, dokler se to ne zgodi, naj
ostanejo Bošnjaki tam, kjer so zdaj in ne smejo iti proti
sultanovi vojski, ker bi kazalo, kakor da bi ne imeli
volje pomiriti se s sultanom.

Isti sel odda pa tudi Tuzli-kapetanu tajno pismo,
v kojem mu vezir piše, da je prav, ako hočejo Bošnjaki
imeti svojega vezirja iz svojih vrst, a vendar je tega
mnenja, da ni za tako mesto kapetan Husein. Moral bi
na to mesto starejši, izkušenejši mož, kakor je na primer
Tuzla-kapetan; seveda bi tedaj ta mož ne smel biti v
Huseinovem taboru. Tuzla-kapetan ve takoj, kaj želi od
njega veliki vezir Rešid paša.

Sprejemši vezirjev odgovor pozove kapetan Husein
na dogovor vse bege in kapetane. Z vezirjevim odgo¬
vorom Bošnjaki niso zadovoljni.

124

»Vezir je zvit Turčin," izpregovori jezno prvi Ali-
paša Vidaič, »kakor je videti, skrbi ga samo čas, v
katerem bi mogel okoli sebe zbrati več vojske in uda¬
riti na nas. Potem lahko izostane sultanovo privoljenje.
Ne slušajmo ga, bratje, ampak pazimo, da nam v imenu
sultanovem že do jutri odobri naše zahteve; cesarsko
pismo pride vendar lahko tudi pozneje. Če ne pride
do jutri povoljen odgovor, tedaj ga napademo v Skoplju."

Vsi izjavijo ravnodušno, da se ima zgoditi tako;
le edini Tuzla-kapetan ni zadovoljen.

»Niste li slišali," začne z osornim glasom kakor
človek, ki misli z drznostjo splašiti druge, »da vezir
želi, naj mirujemo? Sicer se bo smatralo, kakor da bi
ne imeli volje pomiriti se s sultanom? Vezir sam ne
more za svojo osebo obljubiti nič, torej čakajmo, da
pride sultanov ferman."

Kapetan Husein premeri s prezirljivim pogledom
Tuzlo-kapetana:

»Videti hočemo," reče ponosno, »ali nam bo vezir
odbil to, kar zahtevamo; ti pa, ako hočeš, lahko čakaš
na sultanov odlok."

Kapetan Husein odpiše takoj v imenu Bošnjakov
velikemu vezirju, da mora do jutri v sultanovem imenu
odobriti vse, kar se zahteva, sicer bo krenil s svojo
vojsko takoj proti Skoplju. Sel ponese odgovor vezirju.

Tuzla-kapetan odide jezen iz Huseinovega šotora
in ko pregovori nekaj besed z vezirjevim selom, zapove
svoji četi, naj se pripravi za odhod.

»Kam gremo, kapetan?" izprašujejo ga njegovi
ljudje.

»Nazaj v Bosno. Pripravite se in ne izprašujte,"
odgovori zlovoljno Tuzla-kapetan.

Neradi ga slušajo njegovi ljudje. Druga vojska
ostane, da gre naprej po slavni poti, ti pa morajo domov
in še ne vedo, čemu! Pa kaj jim koristi hudovanje ?  ko

125

je vendar Tuzla-kapetan njihov poveljnik in ga morajo
slušati.

Proti večeru se začne Tuzla-kapetan odmikati iz
Huseinovega tabora proti Prištinu.

»Pobratim," reče Ali-paša Vidaič, prihitevši v šotor
bosanskega zmaja, »kapetan iz Tuzle nas zapušča. Do¬
voli, da grem in pobijem izdajalca."

»Pusti ga mirno oditi," odgovori kapetan Husein
v prirojeni svoji srčni blagoti, »on nas ne more osla¬
biti, niti nam škodovati."

Zlovoljen ga uboga Ali-paša in tako se pred očmi
vse vojske loči od bosanskega zmaja zavidni Tuzla-
kapetan.

Drugega dne dospe odgovor vezirjev. Prineseta
ga Ibrahim in Ahmet-paša. V imenu sultanovem pritrdi
veliki vezir zahtevam bosanskih begov, rekoč, da ostane
v deželi stari red brez kakih reform, da se eden izmed
domačjnov voli vezirjem bosanskim in da se prvič daje
ta čast zdaj kapetanu Huseinu. Cesarski odlok bo prišel
pozneje. Obenem pošlje Rašid-paša novemu vezirju v
dar lepega arabskega konja in z zlatom okovano sabljo.

Nepopisna radost zavlada v taboru. Begi in ka¬
petani se objemajo s kapetanom Huseinom kot novim
bosanskim vezirjem kakor z bratom, a ostala vojska se
veseli, kakor bi bila na svatbi. Streljajo iz samokresov,
dirjajo semintja in na vse strani se glasi navdušeno petje:
Bošnjaki slave uspeh svoje vstaje — ponašajo se z zmago
svojega orožja.

»Vitezi," izpregovori kapetan Husein svojim voj¬
vodam, »svetujte mi, kaj nam je storiti zdaj? Lahko
krenemo takoj v Bosno, ker smo dosegli svoje namene,
toda naš zaveznik Skodra-paša trpi v Skadru obkoljen
po sultanovih vojakih. Kara-feisija, ki se je bil že dovolj
nalezel blaga in plena, je razpustil svoje ljudi in noče

126

mu pomagati. Ako ga zapustimo tudi mi, mora se vdati
vezirju."

,,Treba je, da pomagamo prijatelju v sili]" reče
Ali-paša Vidaič, ki je visoko cenil zavezništvo Skodre-
paše. »Sramota bi bila za nas, ako tega ne storimo."

»Držimo se svojega pota, _ junaki I" svetuje beg
Vilic. »Ako gremo na pomoč Skodri-paši, tedaj se
zopet zamerimo velikemu vezirju, s katerim smo se bili
ravnokar še le pomirili in takrat bi znali izgubiti vse,
kar nam je obljubil v imenu sultanovem. Ne bojmo se za
Skcdro-pašo. On se bo ali otresel velikega vezirja, ali pa
se bo na lep način pobotal ž njim. Čas je, da se vr¬
nemo domov in prehitimo Tuzlo-kapetana, ki se je bil
ločil od nas, samo da nas zasmehuje po deželi in odvrača
ljudstvo od nas. Zdi se mi, kakor bi mu bilo žal, da
ni postal on mesto kapetana Huseina bosanski vezir.
Dobro bi bilo torej paziti nanj, ker bi se znal s po¬
močjo Turkov in kneza Miloša dvigniti nad nas."

Te besede vznemirijo zbrane bege in kapetane.
Vsi so uverjeni takoj, da je Tuzla-kapetan nevaren člo¬
vek in da je res treba paziti nanj, ker je imela njihova
stvar v deželi in zunaj nje že od nekdaj mnogo nepri-
jateljev.

Slabovoljen in v skrbeh zaradi usode viteškega
Škodre-paše se pokori kapetan Husein večini in da po¬
velje, da se ima cela vojska vrniti nazaj v Bosno.

Prenesivši s seboj lep plen in spomin na slavno
bojevanje pod bosanskim zmajem se dvigne mnogo¬
številna bosanska vojska izpod Priština in se začne ve¬
sela vračati v domovino.

XI.

Kot zmagovalec se vrne bosanski zmaj v Bosno.
Kamorkoli 'pride, povsod ga narod pozdravlja z naj-

127

večjim spoštovanjem in oboževanjem. Staro in mlado,
veliko in malo hiti nasproti rešitelju Bosne, kličoč mu
slavo in se razide veselo, ako je le moglo videti ple¬
menito licem ladega junaka. Husein gleda veselje svojih
rojakov in same miline mu silijo solze v oči. Zdaj se
prepriča, kako ugaja človeškemu srcu ljubezen naroda
in njegova neomejena privrženost, tista privrženost, ki
je pripravljena žrtvovati za svojega ljubljenca imetje, živ¬
ljenje in vse svoje najmilejše na svetu.

V Sarajevu razpusti Husein svojo junaško vojsko
in junaki se veselega srca in pevajoč navdušene pesmi
razidejo v svoje kraje, da bi vživali tam družinski mir
in plod teh slavnih bojev. Glavarji vojske pa ostanejo
medtem še okrog Huseina, novega bosanskega vezirja.
Na čelu svoje hrabre posavske čete in spremljan od
sto in sto bosanskih begov in kapetanov dospe Husein
Gradačevič v staroslavni Travnik. Od vseh strani za-
padne Bosne in krepke Hercegovine se je bilo zbralo
mnogobrojno ljudstvo, da vidi in pozdravi svojega ju¬
naka, ki je rešil vero prerokovo in predpravice bosan¬
skih mohamedanov.

Skozi nepregledne množice ljudstva prijaše mladi
vezir v trdnjavo, na kateri da Ali-paša Vidaič takoj
zasaditi zeleno zastavo rodovine Gradačevičev. Gro-
menje topov z obzidja stare trdnjave razglasi na daleč
okoli, da je novi vezir, junaški sin Bosne, sedel na sto¬
lico bosanskih vezirjev.

Zdaj se njegovi prijatelji poslove od njega in mu
obljubijo nespremenljivo zvestobo kot novemu bosan¬
skemu poglavarju, ki je bil na to stopnjo časti dvignjen po
narodovi volji. Nato odpusti mladi vezir tudi večji del
svoje posavske čete in si od nje pridrži v trdnjavi samo
nekaj sto mož. Tudi harambaša Marijan je zdaj odpuščen
s svojimi hajduki. »Pojdi z Bogom!" reče mu milostljivo
mladi vezir. »Obnašal si se kakor junak pred Travni-

128

kom, Banjo, Pečinom in Ljipljanom; zdaj lahko uživaš
mirno srečo s svojo izvoljenko. Ako kmalu zopet skličem
v boj svoje junake, želel bi tudi tebe videti pod svojo
zastavo." Husein bogato obdari Marijana in njegove
hajduke in ti se ginjeni poslove od svojega junaškega
poveljnika in deželnega poglavarja.

Husein ostane samj vezirskem konaku (hiši) in
si začne dvor urejati prav po vezirski. Odredi si takoj
vezirske dvorjanike kakor: nadziratelja (namestnika),
svetovalce, blagajničarja; a da pokaže pravi sijaj bo¬
sanskega vezirja, da brž kovati zlate cekine in srebrne
tolarje, okovati s srebrom in zlatom nožnice in roče ter
sedla in uzde. Tudi da poklicati prve in najimenitnejše
zlatarje in krojače, ki morajo njemu in njegovim dvor-
janikom narediti imenitne oprave, okrašene s srebrom
in zlatom, da se je vse svetilo kakor žarko solnce in
se v barvah spreminjalo kakor žarki v travni rosi. Vrhu-
tega si da tudi narediti zlat pečat, ki naj bi pričal, da
je Husein neodvisen gospodar Bosne.

Od vseh strani širne Bosne in Hercegovine so
prihajali begi, graščaki, moslemi (mohamedanci) in ro¬
marji, prišel je katoliški škof samostana Kreševa in
pravoslavni vladike iz Sarajeva, Zvornika in Mostara,
da se poklonijo novemu vezirju. Samo trije velemožje
so pokazali, da ne marajo za Huseina Gradačeviča, a
ti so bili: Tuzla-kapetan, nezvesti Mahmud-aga Vidaič
in sultanov privrženec Ali-aga Rizvanbegovič iz Strica.
Zadnji je dal bivšemu vezirju Morali-paši, ko se je temu
posrečilo pobegniti iz Mostara, zavetišče v svojem gradu
in ga je pozneje spremil do dalmatinske meje, odkoder
je vezir z rodbino odpotoval v Carigrad. Davši ubeg-
lemu vezirju svojo pomoč je željno čakal, da bi sultan
poslal v Bosno novega turškega vezirja, da se mu po¬
kloni in da ga v sili še celo podpira z oboroženo roko.

129

Huseina ni priznaval kot vezirja, ker si je bil Husein
brez cesarskega pisma osvojil vezirsko stolico.

Takšno preziranje je peklo v duši Huseina in nje¬
govega zvestega prijatelja Ali-pašo Vidaiča,

„Samo da dobim cesarsko pismo“, meni nekoč
Husein in se obrne k pobratimu, „potem hočem videti,
ali bodo upognili svoje trde tilnike ali ne 1“

„A čemu čakaš na cesarski ferman, ko imaš vendar
oblast v roki in ti je vsa dežela pokorna?" pripomni
jezno Ali-paša Vidaič.

„Ne, nočem se prenagliti. Moji sovražniki, ki jih
imam po deželi, bi me lahko pripravili ob dobro ime,
češ, da sem hujši kakor Turčin", odgovori Husein in
pomiri svojega tovariša.

Dogodki v Bosni pod Huseinom vzbude pozornost
dunajskega dvora. Odkar so si bili Hrvati izbrali v Ce¬
tinju Habsburžana kot kralja hrvatskega, od tega časa
je čakal dunajski dvor ugodne prilike, da osvobodi Bosno
od turškega jarma; saj je bila Bosna nekdaj ^rvatske
države in je spadala pod hrvatsko krono, katero je spre¬
jela habsburška vladna hiša od Hrvatov. Hrvatski zbori
sp večkrat opominjali dunajske cesarje kot hrvaške kralje,
naj rešijo iz turških rok ponosno Bosno, v kateri živi
najlepši cvet hrvatskega naroda. In res so večkrat ce¬
sarske vojske in čete hrvatskih banov (podkraljev) uda¬
rile v Bosno in se vojskovale zdaj srečno, zdaj nesrečno,
a nikdar se ni posrečilo rešiti to deželo iz rok turških
sultanov. Veliko boljše kakor Turki branili so se namreč
mohamedanski Bošnjaki, a na čelu jim mogočni begi in
kapetani.

Ko je turški car Mehmed popolnoma pobil bosan¬
skega kralja Stefana Tomaševiča v trdnem mestu Ključu
in je žalostna kraljica Katarina pobegnila iz nesrečne
svoje zemlje v Rim, spoznali so bosanski velikaši, da
morajo ali izseliti se iz dežele, ali pa odvreči Kristusovo

9

130

vero in se okleniti islama (mohamedanske vere), če ho¬
čejo obdržati velika svoja posestva in predpravice. Tako
se je tudi zgodilo. Nekaj velikašev pobegne čez Savo,
a večji del se pomohamedani in obdrži svoje predpra¬
vice. Sledeč velikaškemu vzgledu in vsled prevelikega
strahu pred Turčinom preide tudi največji del prepro¬
stega ljudstva k mohamedanski veri. V kratkem času,
že v prvem kolenu so bili potomci teh prevratnikov
najhujši nasprotniki krščanstva in najodličnejši privrženci
islama. Živa resnica je, da ni med privrženci mohame¬
danske vere ljudstva, ki bi strastneje ljubilo svojo vero,
kakor mohamedanski Bošnjaki. „Kako je lepa turška
vera!" pravijo oni, ki se drugim zaklinjajo, a vidi se,
kakšna moč in navdušenost verskega prepričanja leži v
teh besedah. V Bosni, kjer sta nekdaj cveteli hrvatska
zavest in hrvatska vlast, jelo se je pomalem gubiti hr-
vatsko ime, hrvatski živelj, a to tem bolj, ker so začeli
Bošnjaki vse, kar je hrvatskega, prezirati, čim bolj so
se Hrvati v borbi kristjanov proti Turčinu postavljali v
prve \#ste. Vendar pa še živi v bosanskih begih tuintam
staro sporočilo, da so Hrvati iz starih časov in da so
se pred osvojenjem Bosne po Turkih smatrali s Hrvati
kakor en narod, kakor ene bratske krvi. Poleg dejstva,
da so Bošnjaki prestopili k islamu in se kakor divji levi
borili za to novo svojo vero, vendar niso pozabili svojih
starih predpravic, vsled katerih so svobodno gospoda¬
rili v svoji deželi, neodvisni od turških cesarjev in cari¬
grajske zbornice. Kot taki se niso smatrali za podložnike,
ampak za zaveznike carigrajskega vladarja, katerega glas
so slišali samo takrat, kadar jih je kot glavar mohame-
dancev poklical v boj za vero prerokovo. Drugače so
se Bošnjaki čutili tujce napram Turkom in sultanovi ve¬
zirji v Travniku niso imeli do Bošnjakov nikake moči,
nikake oblasti. Kot zastopnik sultanov je imel vezir sicer
vojniško deželno upravo v svojih rokah, pa bil je pod

131

nadzorstvom dveh deželnih dostojanstvenikov. Eden izmed
teh dveh je bil veliki sodnik, glavar bosanskih sodnikov,
a drugi polkovnik (alajbeg), izbran od vseh deželskih
kapetanov, ki vodijo deželsko vojsko. Se le sultan Mah-
mud II. si upa poskusiti, da zatre moč bosanskih veli-
kašev. Vezirja Dželaledin in Avdurahim pokorita za nekaj
časa bosanske bege, a ti se zopet iztrgajo izpod nelju¬
bega pritiska in zagrozijo pod svojim bosanskim zmajem
celo samemu Carigradu. Veliki vezir sultanov jim mora
potrditi vse njihove predpravice in jim dati domačina
za vezirja, Huseina Gradačeviča, mladega, bogatega in
junaškega kapetana posavskega.

Novi vezir začne vladati kakor neodvisni gospodar
v Bosni. On in njegovi pristaši izpovedujejo javno, da
je zdaj nastal konec sultanove oblasti v Bosni. In res
je bilo tako. Sultanova oblast se ni dala nikjer opaziti
po deželi. Na Dunaju so se vendar nekoliko brigali za
to. Pred nekaj leti se je rešila Srbija in se ločila od
Carigrada kot samostojna kneževina; ali se naj dopusti,
da bo takšna tudi Bosna, na katero že davno preže in
katera ima zajamčiti dunajski vpliv na izhodu? Tako
so govorili dvorjaniki na dunajskem dvoru in takoj se
odločijo poslati nekoliko udanih ljudi v Bosno, ki naj
pazijo in poročajo, kako se bo razvilo to stanje, kakr¬
šnega še dozdaj ni bilo v Bosni.

Da bi opazoval vezirjevo delovanje, pošljejo v
Travnik Jurija Vidas, umirovljenega majorja huzarske
polkovnije. Okoli leta 1780. se je bil Vidasov oče pre¬
selil iz Travnika na Hrvatsko in se naselil v Karlovcu,
kjer je nadaljeval svoj puškarski obrt. Njegov sinček
Juri je štel takrat sedem let. Ker je pozneje kazal vedno
večje veselje do vojaškega stanu, da ga oče zgodaj med
vojake, med konjenike. V francoskih vojskah se je odli¬
koval Vidas tako, da je po bitki pri Marengu (1. 1800.)
postal častnik. Koncem Napoleonovih bitk je postal

9 *

132

stotnik in kot tak se je pri posadki v Varaždinu spoznal
z neko hrvatsko plemkinjo iz Zagorja, s katero se je
oženil. V drugem letu srečnega zakona porodi mu žena
hčerko Marijo, a umrje na porodu. Slabotno dete je
potovalo z očetom od ene posadke do druge in živelo
povsod prav po vojaški. Iz mladih nog in vedno med
konjeniki je nad vse ljubila konje in je že kot mala de¬
klica znala jezditi kakor najboljši konjenik. Okoli leta
1825, ko je nastal po Evropi mir, stopi major Vidas v
pokoj in se naseli v Gospiču, samo da bo bližje svoji
domovini Bosni, na katero se je sicer spominjal le kakor
v sanjah, a jo toplo nosil v srcu. Zelo razveseljenega
se čuti, ko dobi nalogo, naj se poda v Travnik in naj
tam opazuje stanje, ki se je počelo pod Huseinom Gra-
dačevičem. V Travniku še žive bližnji sorodniki, potomci
neke tete. Njegova hči Marija, ki je zdaj dospela že v
dvajseto leto, prigovarja na vso moč očetu, naj jo vzame
s seboj. O novem vezirju Huseinu se je pripovedovalo
toliko lepih reči, o njegovem junaštvu, lepoti in bo¬
gastvu, da je dekle, ki je bilo ognjevitih čuvstev, vroče
želelo poznati tega zanimivega bosanskega junaka. Major
Vidas, ki je bil vedno mehak proti svoji edinki, privoli
naposled, da sme tudi ona ž njim in tako dospeta oba
koncem leta 1831. v Travnik.

Dospevši v Travnik obišče major Vidas najprej
svoje sorodnike, ki ga sprejmejo s staro hrvatsko go¬
stoljubnostjo, veseleč se, da morejo svojega sorodnika
po toliko letih pozdraviti pod domačo streho. Drugega
dne je bila nedelja in major se odloči, da hoče ta dan
počivati in še le naslednjega dne iti k vezirju, da se
mu pokloni. Ljudstvo je bilo po večernicah že odšlo
iz cerkve in se podalo zunaj mesta na trato, da se ne¬
koliko pokratkočasi. Pod vezirjem Huseinom so bili
kristjani popolnoma svobodni in nihče jim ni smel de¬
lati nikake krivice. Sosebno so Travničani mogli svo-

133

bodno izvrševati vse obrede svoje vere in svoje na¬
rodne običaje. Tako je krščanski svet vsako nedeljo
po večernicah izšel iz mesta, kjer se je mladina za¬
bavala, pevala in plesala „kolo“, a starejši ljudje so
gledali od strani in se razgovarjali med seboj.

Tudi major Vidas je prišel s hčerko na polje. Da
bi Marija ne bila bela vrana med črnimi v svoji mo¬
derni opravi, je oblekla bosansko narodno obleko, turške
široke hlače iz modre svile in z zlatom obšiti svileni
jelečič (jopič brez rokavov), opasala se s finim pasom,
a na glavo si nadela lepo čepico. V obrambo pekočih
solnčnih žarkov je rabila majhen solnčnik, po katerem
edino se je razlikovala od drugih deklic, ki so tudi brez
solnčnika bile vajene prenašati solnčno vročino. Ta ob¬
leka je tako pristojala deklici, da se je vsako oko obra¬
čalo nanjo. Starejši možje, ki so bili nekdaj majorjevi
tovariši, so se zbrali okoli njega in se razgovarjali ž
njim o preteklosti in o sedanjosti. Marija je stala poleg
očeta, a bilo je videti, da je s celo dušo pri deklicah.
Ker bi bila rada videla, kako se igra „kolo“, poprosi
odrasle, naj vzpodbude mladino k temu plesu. V kratkem
času je narejen veliki krog krasnih fantov in deklet;
Travanjci so znani radi svoje telesne lepote in snažnosti
obleke.

Kolo se začne zibati. Fantje popevajo, devojke jim
odpevajo; ples se vrši prav naglo, vendar tako lahno,
da se komaj sliši topot skakajočih nog. Majorjeva hčerka
je vsa očarana od prizora. Tako lepega „kola“ še ni
bila videla nikdar v svojem življenju. Ta narodni ples ji
je ugajal veliko bolj, kakor najsijajnejši plesi v dvoranah
premožnikov in velikašev, ker je tukaj pod vedrim
nebom na trati videla samo naravno, srčno in iskreno
veselje, a na plesih v. dvoranah je videti otrpnenje,
nerodno prizadevanje in ponašanje.

134

Naenkrat nastane šum med starejšimi gledalci. »Ne¬
hajte, mladeniči in dekleta! Vezir prihaja!" kličejo ne¬
kateri in ples preneha.

Vračajoč se iz mesta Viteza prihaja vezir Husein
proti travniškemu predmestju Dolcu. V njegovem sprem¬
stvu sta razen dvorjanikov tudi Ali-paša Vidaič in beg
Zlatarevič. Na svojih čilih konjih prijezdijo vsi na trato,
kjer se je razveseljevalo ljudstvo. Vse sname čepice in
se globoko prikloni, a mladi vezir veli, naj le naprej
igrajo kolo.

»Nisem vas prišel motit, le igrajte!" reče milostljivo.

Mladina se po teh vezirjevih besedah zopet postavi
v kolo in nadaljuje priljubljeno zabavo. Mohamedanski
Bošnjaki, ker sami ne igrajo kola, kakor jim prepoveduje
njihova vera, gledajo prav radi to razveseljevanje. Tudi
Husein Gradačevič postoji s svojim spremstvom in začne
ogledovati narodno igro in svet, ki se je bil zbral. Zdajci
se mu oko upre v majorjevo hčerko, ki stoji nekoliko
oddaljena od svojega očeta s sestričino, mlado ženo.

»Ali je to sen ali resnica ?“ izpregovori polglasno
mladi vezir. »Takšna, ravno takšna je bila moja Mara!"
Nehote vzpodbode konja in postoji pred majorjevo hčerko,
ki se ne začudi malo.

»Zakaj ne igraš tudi ti, lepo dekle ?“ vpraša vezir
ljubeznjivo in_ ogleduje z iskrečim pogledom krasno de¬
kličino lice.

»Jaz sem tujka," odgovori Marija, pokloni se ve¬
zirju in zapre svoj solnčnik.

»Odkod si ?“

»Iz Hrvatske, častiti vezir!" odgovori dekle in se
ljubko nasmeji, »tamkajle je moj oče." Pokaže na ma¬
jorja, ki je v svoji vojaški opravi poslušal kaka dva ali
tri korake zadaj ta razgovor. Cuvši, da ga je hči po¬
kazala vezirju, stopi pred Huseina, pozdravi ga po vo¬
jaški in reče:

135

»Častiti vezir, jaz sem konjeniški major Juri Vidas
in oče tega dekleta."

Husein Gradačevič se razveseli, videč pred seboj
avstrijskega častnika, govorečega hrvatski jezik. Kot
bivši kapetan v Gradačcu je bil mnogo občeval in se
sprijaznil s častniki brodske krajniške polkovnije, ki so
ga spoštovali sosebno radi tega, ker je gledal na vzoren
red v svoji kapetaniji.

»Kakšna usoda te je privedla semkaj, gospod
major?" vpraša prijazno Husein majorja.

„Vedi, častiti vezir," odgovori major, „da sem
rojen v Travniku, a ko sem bil star sedem let, preselil
se je moj oče odtod na Hrvatsko. Zdaj na stare dni
sem želel videti svoj rojstni kraj in svoje sorodnike in
tako sem prišel včeraj sem."

»Dobro došell" meni Husein, »prijetno mi bo,
ako me obiščeš. Tudi mi bo ljubo, ako vzameš hčerko
s seboj, — seveda, če se ne boji Turčina," pjidene
kakor v šali, obrne konja, pogleda Marijo in odhiti
dalje za svojim spremstvom.

»Isto lice, ista rast, isti glas, isti posmeh, isto ime
— cela Mara", govori Husein sam sebi, ko se vrača v
konak. Majorjeva hči mu je bila prevzela um in srce.

Proti večeru, ko se je bila mladina dovolj porado-
vala, gredo ljudje domov.

Preden leže k počitku, reče major Vidas svoji
hčerki: »Jutri grem obiskat vezirja. Pripravi se tudi ti,
da greš z menoj, ker želi on tako. Vezir je časti vreden
človek."

»Časti vreden, ali nevaren devojkam!" misli Ma¬
rija natihoma. Husein ji nikakor noče iz glave. Tako
lepega in junaškega moža še ni videla v svojem živ¬
ljenju. Potem pa njegova mila beseda, njegova sijajnost,
v kateri prav po navadi jutrovih dežel živi in ki ga
spremlja povsod, nad vse pa junaška slava, ki nosi nje-

136

govo ime po celem svetu! Vse to vname že itak dovolj
bujno domišljijo Marijino še bolj.

Drugega dne gre okoli poldneva major Vidas v
sijajni uniformi konjenikov k vezirju na obisk. S trepe¬
tajočim srcem gre Marija ž njim. Husein, čuvši, da prihaja
major v konak, gre mu do stopnic nasproti in ga sprejme
na najljubeznivejši način.

Svoje obiskovalce pelje Husein v veliko dvorano,
katere stene so bile prevlečene z zeleno svilo in pre¬
pletene s srebrnimi listi, a tla je pokrivala velika in
dragocena preproga. Posadivši očeta in hčer na svilene
blazine ponudi majorju čibuk in kavo, a Mariji veli pri¬
nesti šerbeta (medice).

„Misliš li dalje časa ostati tukaj, gospod major?"
vpraša Husein.

„Nekaj tednov," odgovori major, „a mogoče od¬
idem tudi prej."

„Kaj govore pri vas o tukajšnjih dogodkih?"
vpraša Husein po kratkem prestanku.

„Cudijo se tvojemu junaštvu, vezir," reče major,
„a boje se, da sultan ne bo miroval."

„Misliš?“ meni Husein in obraz se mu stemni za
hip. „Naj le poskusi srečo," nadaljuje gospodar in lice
se mu zasveti v junaškem ponosu, „bosanski zmaj ga
bo vedel pričakati."

„Cemu pa se imenuješ zmaja bosanskega, gospod?"
se oglasi Marija z ljubkim glasom, „zmaj je vendar stru¬
pena in grda zver neusmiljenega srca — in nima s teboj
prav nič sličnega. Jaz bi vedela za tebe veliko lepše
ime!" pristavi še hudomušno.

„Tedaj pa povej, ako te je volja!" reče živo Husein
in gleda dekle z žarečimi očmi.

„Ako bi bila na tvojem mestu," zavrne Marija s
sladkim nasmehom, „hote!a bi se zvati vitez iz Bosne.
Kakor ni vsaka ptica sokol, tako tudi ni vsak vojnik

137

vitez. Ti pa si pravi vitez po zunanjosti in po svojih
delih."

»Ker ti govoriš tako, lepa gospodična," pritrdi
Husein, ki je navdušeno poslušal Marijo, „ti torej hočem
verjeti. Tukaj, major, desnico! — od danes se nočem
več imenovati zmaj, ampak vitez iz Bosne."

„Moja hči", se oglasi zdaj major, ko je »slišala
o' tvoji veliki slavi, je vedno želela, da bi te mogla
kdaj videti v svojem življenju. Ko sem se torej odločil,
da pojdem za nekoliko časa v Travnik, ni mi dala miru
in moral sem ji obljubiti, da jo vzamem s seboj."

„Saj je tudi prav, major, da si jo vzel s seboj!“
pripomni Husein, „samo bojim se, da ji bo kmalu postal
dolgčas pri nas. Tukaj ni za vašo hčerko zabave, ka¬
kršna bi ji ugajala. Ali znaš morda jezditi, gospodična ?“
Pri zadnjih besedah, ki so veljale Mariji, se obrne k nji.

„Oh, seveda znam — in še kako! Da bi le hotel
videti!" reče Marija smeje.

„Ah, kaj govoriš! Gotovo se šališ!" zavrne vezir.

„Ne — ne šali se", se oglasi zopet major, „ona
zna jezditi kakor najboljši jezdec. Od malih nog se je
učila in je jezdila, dokler sem služil."

„Ce je tako", izpregovori Husein očitno prav vesel,
»tedaj bodeva vsaki dan jezdila po lepem travanjskem
polju, seveda, če hočeš. V moji konjušnici je dovolj
lepih konj, lahko si izbereš izmed njih, katerega hočeš."

»Rada sprejmem tvojo ponudbo, gospod", zahvali
se Marija, »ko bi šlo po moji volji, jezdila bi lahko že
danes."

»Danes že? — Pa naj bo danesI" reče vezir ve¬
selo. »Popoldne dam osedlati konje in pojahali bomo
čez polje. Kaj ne, gospod major?"

»Vsikdar sem pripravljen za tak posel!" odgovori
stari konjenik.

138

Pri sklepu ostane. Po daljšem in srčnem razgovoru
se poslovita major in Marija od mladega vezirja in mu
obljubita, da hočeta gotovo priti popoldne.

Ko se je jelo solnce nagibati proti zatonu in je
že ponehala solnčna vročina, je pojezdila iz vezirjevega
konaka lepa in velika četa jezdecev. Na čelu je jezdil
v blesteči opravi in na iskrem konju belcu vezir Husein.
Poleg njega je sedela na krasnem arabskem vrancu Ma¬
rija. Imela je na sebi tesno telesa se prilegajočo obleko
iz zelene svile, a na glavi z zlatom obrobljeno čepico,
raz katero je vihrala bela tenčica. Za njima je jezdil
major Vidas in se razgovarjal z Ali-pašo Vidaičem, po¬
tem bega Zlatarevič in Teskeredžič in še nekaj drugih
dvorjanikov. Koder so jezdili, povsod so zapuščali oča¬
rane gledalce, ki so se čudili lepoti majorjeve hčere.

„Kako krasna stvar jezdi poleg vezirja", so me¬
nili mnogi, „v vsej Bosni bi ne našel lepše žene. Samo
škoda je, da je kristjanka."

„Neumnež, se bo pa poturčila", zavračali so drugi,
„samo če jo vezir snubi."

„Stavim glavo, da je zaljubljen v njo", pripomnili
so tretji, „le glejte, kako jo vedno ogleduje."

Ljudje so kimali z glavami in si mislili še kaj več.

Jezdeci so v ostrem diru prejezdili Travnik in
Dolac in o kmalu pustili za seboj potoka Grovnico in
Grmavico. Potem so se obrnili na jug po travnikih, ki
se razprostirajo ob porobju planine Stite. Krasen je bil
kraj, po katerem so zdaj jezdili. Na desno se je dvigala
planina z griči ob podnožju, ob griče so mejili zeleni
travniki, a tamkaj dalje proti zapadu se je širilo ravno
polje, ki je žarelo zrelega žita. Od planine je vel hladen
vetrič in vmes se je slišalo žuborenje planinskega potoka.
Prirodna krasota tako prevzame Marijino srce, da izpusti
svojemu vrancu srebrno uzdo in poleti v skoku naprej.

139

„Ušla ti bom, vezir!" reče smeje in se oddalji za
nekaj skokov.

„Ne, ne moreš mi uiti!" zavrne vezir, vzpodbode
konja in kakor vihra pohiti za Marijo. V nekaterih tre¬
nutkih jo doide in jezdi poleg nje.

„Tebe bi dosegel in če bi moral jezditi za teboj
do konca sveta", reče Husein in motri s svetlečimi se
očmi krasno dekle.

Marija samo pogleda vezirja, a ne reče nič. Tudi
Husein umolkne; konju pusti uzde, nepremaknjeno zre
v devojko in se očaruje na njeni lepoti. Marija jezdi
brez ozira na druge vedno v skoku. Lepa njena postava
se vije mično v naglem diru, prsi se dvigajo burno, a
lice žari kakor ogenj v živi rudečici. Visoko nad njo
plapola v zraku bela tenčica, kakor bi izzivala zadi jaha¬
joče jezdece. Pa ti so bili zaostali daleč, ker pač niso
hoteli jezditi za stavo. Husein je kakor iz sebe od za¬
maknjenja v devojko, ves omamljen vsled notranjih
čuvstev. Tu v divni maravi se mu zdi Marija kakor pla¬
ninska vila, a sam se čuti njenega pobratima, ki ga ona
čuva v Ijutem boju in mu pomaga v krvavi borbi. Na¬
enkrat, ko dospeta do roba gabrove šume, se mu za¬
svetijo oči liki sokolu in priskočivši k Mariji, jo pograbi
za roko. Dekle ustavi konja in začudena gleda vezirja.

„Bodi moja vila", izpregovori Husein strastno in
postavi svojega konja tesno poleg njenega, „in položiti
ti hočem na glavo bosansko krono."

„Kaj vendar govoriš, vezir!" zavrne ga Marija v
prijetni zmedenosti.

„Zakaj pa govoriš ti tako?" reče živahno Husein,
„ali ne vidiš, da te ljubim bolj kakor svoje življenje,
kakor slavo in vse bogastvo tega sveta? Tu, zroč ti
v oči, rečem: daj mi svoje srce!"

„Vitez si, osvoji si ga!" odgovori hudomušno Ma¬
rija in se mično vzravna v sedlu.

140

„Ne vitez — suženj tvoj hočem biti!" reče Husein
ognjevito in objame z močno roko dekle čez pas.

»Pa bodi torej suženj", izpregovori Marija bolj
tiho, „tu imaš vrv okoli vratu!" In objame ga s svojo
belo roko.

»Gospodarica moja!" vzklikne junak ves iz sebe
in pritisne dekle na svoje prsi.

V tem zarezgeta vezirjev konj in skoči naprej.
Husein se ozre in vidi, da se je spremstvo že približalo
gozdiču.

»Vrniva se!" reče Mariji in oba pohitita družbi
nasproti.

»Cas je, da se vrnemo domov!" reče vezir svo¬
jemu spremstvu in požene konja naprej. Za njim jezdi
družba v gosti gruči. V Dolcu se poslovi vezir od ma¬
jorja in njegove hčerke in odjezdi v konak. Na celem
potu ni izpregovoril z nikomur niti besedice.

»Kaj ti je, pobratim ?“ ga vpraša Ali-paša Vidaič,
ko je sam ž njim in vidi, da je vezir mrzlično razburjen.

»Nič mi ni", odgovori vezir, »saj vidiš, da sem
samo utrujen."

»Tedaj pa počivaj!“ meni Ali-paša, prikima z glavo
in odide iz sobe.

Husein stopi k oknu in obrne oči proti nebu, ki
se je jelo svetlikati od brezštevilnih zvezdic. »Srce mi
je ušlo iz oblasti", govori kakor v sanjah sam pri sebi,
»zdaj res vidim, da sem suženj — suženj srca in lju¬
bezni !“

XII.

Dva dni pozneje je imel vezir lov na jelene v pla¬
nini Vranici. Ni mu bilo toliko do lova, kakor do tega,
da bi imel sestanek s svojo drago. Zato je povabil na
lov tudi majorja in njegovo hčer, ki sta z veseljem spre-

141

jela vezirjevo povabilo. Major je namreč strastno ljubil
lov, Marija pa je komaj čakala, da vidi svojega junaka.
Razen majorja in Marije je povabil Husein tudi več begov
s skopljačkega in travanjskega polja. Ali-paša Vidaič
in beg Zlatarevič, nerazdružljiva prijatelja vezirjeva, sta
bila seveda tudi zraven. Lovci so se podali na pot še
pred zoro in so se na svojih čilih konjičih že spenjali
na goro, ko se je solnce pokazalo in s svojimi žarki
razžarilo vzhodno nebo. Lovci so se takoj razšli, se po¬
stavili na svoja čakališča ter izpustili pse, da gonijo.

Marija je bila na čakališču poleg svojega očeta.
Radi večje varnosti in da bi se deklici ne pripetilo kaj
hudega, je bil tudi vezir vedno poleg majorja. Na tak¬
šen način je imel dovolj prilike, da se nagleda ljublje¬
nega lica, da zamenja tuintam kak strasten pogled in
da izpregovori kako tiho, sladko besedo.

Lov ni bil nič kaj srečen, a nikomur ni bilo radi
tega mnogo mar. Gospoda gre na lov ne toliko radi
dobička, kakor zavoljo zabave. Okoli poldne se začno
lovci vračati na hladno, dogovorjeno mesto v dolini, da
se okrepe z jedjo in pijačo. Na prostem ognju se je na
ražnju peklo nekaj mladičev in puranov. Oh, prijeten
pogled za gladnega človeka!

Nekoliko od tega mesta se je sestal Ali-paša Vi¬
daič z begom Zlatarevičem in majorjem. V pogovoru
se jame družba izprehajati in se razgovarjati o današ¬
njem lovu, le vezir in Marija zaostaneta za njimi.

„Skoraj sem trudna," meni Marija in sede na hrast,
ki ga je bila izruvala burja ter ga položila na tla.

„Naj sedem k tebi, Marija," izpregovori vezir,
„poleg tebe se mi zdi najlepše!"

Vezir sede poleg deklice, jo prime za nežno roko
in začne govoriti. „Do tega trenutka še nisem imel pri¬
like, da bi te vprašal, ali me ljubiš tudi ti?"

142

„Vprašaš?" se začudi dekle in resno pogleda
vezirja.

^Ne huduj se!“ nadaljuje vezir z mehkim glasom,
„moja prva ljubezen namreč je bila zame tako nesrečna,
da ne verujem več ha srečo druge ljubezni."

„Ti si že ljubil?" vpraša dekle užaljeno, kakor
bi se ji bila prigodila velika krivica.

„Da, ljubil sem devojko, krasno in milo, kakršna
si ti, Marija. Ti si ji povsem podobna. Kadar vidim
tebe, zdi se mi, da vidim njo, kadar slišim tebe, zdi se
mi, da slišim njen glas. Ko sem videl prvikrat tebe,
sem mislil na prvi mah, da je moja Mara vstala iz groba.
Jaz sem si izbral tebe v prvem trenotku, izbral sem si
tebe z ono hudo ljubeznijo, s katero sem plakal na
grobu svoje pokojne drage."

„Pa ne smeš me ljubiti manj, kakor'si ljubil Maro!"
reče dekle in pogleda vezirju v oči.

„Ne, ne bom te manj ljubil, kakor mi je draga
moja sablja!" odgovori krepko vezir, „toda tudi ti me
ne smeš ljubiti manj, kakor me je ljubila Mara!"

„Nihče na svetu ne more ljubiti bolj, kakor ljubim
jaz," odgovori Marija in položi glavo Huseinu na ramo,
da zakrije zardelo lice.

„Nihče, praviš? Povej to še enkrat!" vzklikne ra¬
dostno vezir.

»Nihče!" reče prisrčno Marija, a vezir objame de¬
klico kakor omamljen in ji pokrije z ognjenimi poljubi
vroče lice.

Kakih dvajset korakov od tega mesta se prikaže
Ali-paša Vidaič. Opazivši, kaj se godi, stopi za grmovje
in zatrobi v lovski, s srebrom okovani rog.

„Ze nas kličejo!" se iztrga Marija iz vezirjevega
naročja. »Pojdiva, dragi!" reče resno in potegne s seboj
vezirja, ki stopa sanjavo za njo.

143

Ali-paša jima pride nasproti. „Že smo mislili, da
sta zašla v gostem lesu," reče resno. „Tvoj oče se je
bal za tebe, gospodična!" pristavi še in se obrne proti
dekliči.

„Malo sem si odpočila," odgovori dekle v vidni
zadregi.

„Požurimo se k drugim," meni Ali-paša in gre
naprej, a za njim gresta kakor krivca oba ljubimca in
ne izpregovorita nobene besedice več.

„Bil sem v skrbeh, hčerka, da bi ne bila zašla!"
sprejme major svojo hčerko, pogladiivši jo po glavi.

„Ne, dragi oče," odgovori deklica vnovič vsa zme¬
dena, zaostala sem nekoliko in potem sem sedla, da si
odpočijem."

„Zastonj si se bal, major," vmeša se zdaj vezir,
„ker sem bil jaz pri nji."

Ali-paša pogleda vezirja izpod obrvi in se nehote
nasmehne.' Težko bi ne bilo pogoditi, kaj si je mislil.

Lovska družba posede na travo in začne z okusno
pečenko tešiti svoj glad. Dober prigrizek, kadar se uživa
na čistem, prostem zraku, pod vedrim nebom in v pri¬
jetni družbi, je redko uživanje za gladnega človeka. Ve¬
zirjevi lovci jedo s pravo slastjo pripravljeno jed, a žejo
si gase s studenčno vodo iz gorskega vrelca. Pravi mo-
hamedanec ne pije ne vina, ne žganja, sploh nikake
opojne pijače, ker to prepoveduje koran, sveta knjiga
prerokova.

Po solnčnem zahodu se pripravi družba za odhod
proti domu. Na svojih brzih konjičih prijezdi proti mraku
v Travnik.

Husein je pozabil skoraj na celi svet. Živel je zdaj
samo svoji ljubezni in svoji deklici. Ni minil dan, da
bi ne bil v njeni družbi prebil po več ur.

Ali-paši Vidaiču ni bilo povolji to ljubovanje. Več¬
krat je rekel begu Zlatareviču, da je prišla ta deklica

144

na vezirjevo nesrečo v Travnik. »Po deželi je toliko
nereda; Huseinovi nasprotniki postajajo od dne do dne
predrznejši, ker ne čutijo njegove roke, a o cesarskem
fermanu ni ne sluha ne duha; on pa, kakor bi ne videl
vsega tega, se opaja v ljubezni do te mlade kristjanke."

Nekega dne reče Huseinu: »Pobratim, zapustil te
bom za nekaj časa."

„Kam si namenjen?" ga vpraša Husein ravno¬
dušno.

»Grem v Zvornik; srce me vleče, da bi videl
svoje dete."

»Tedaj pa idil Po poti pa stopi v moj Gradačac
in poglej, kako je tam." Kmalu potem se pobratima
objameta in se poslovita drug od drugega.

Tretji dan po odhodu Ali-paše pride iz Dubrovnika
mlad frančiškan Marijan Sunjic. Ko je bil pred dvema
letoma potoval po Posavskem, se je bil spoznal in spri¬
jaznil s Huseinom v Gradačcu, kateremu se je bil mladi
frančiškan takoj priljubil vsled bistrega svojega uma in
kreposti, ki so ga dičile. Pater Marijan, ki je čez dvajset
let pozneje postal bosanski škof, je pohajal šole v Za¬
grebu, Rimu, Bolonji in na Ogrskem in je razen tega
še mnogo videl in izkusil na potovanju. Z veliko rado¬
vednostjo ga je takrat poslušal Husein, kako je zani¬
mivo pripovedoval o raznih deželah in ohranil ga je v
dobrem in trajnem spominu. Umevno je torej, kako se
je Husein razveselil, ko po dveh letih naenkrat mladi
frančiškan stopi pred njega. Major Vidas in beg Zlata-
revič sta bila isti čas v vezirjevem društvu.

»Dobro došel, pater Marijan!" pozdravi vezir z
veselim glasom frančiškana, ki se stopivši v sobo glo¬
boko pokloni odlični družbi. »Sedi semkaj k meni in
začni pripovedovati, odkod prihajaš in kakšne novice
prinašaš."

145

Mladi redovnik sede na blazino poleg vezirja, ki
ga predstavi svoji družbi.

„Torej, odkod prihajaš, pripoveduj!" sili zopet
vezir vanj.

„Iz Dubrovnika, častiti vezir!" odgovori s priro¬
jeno ponižnostjo pater.-

„Ha, iz Dubrovnika? Ali se tam kaj sliši o Cari¬
gradu? Dubrovčani vedo vse svetovne novosti, ker plo¬
vejo s svojimi ladjami po vsem svetu."

„Iz Carigrada ne vem, nikakšnih novic," meni pater,
„pa vem jih iz AJbanije o Skodri-paši. Oh, žalostne so."

„Kaj je s Skodro-pašo?" se naglo obrne vezir k
redovniku in kaže veliko radovednost.

„Slabo je ž njim!" začne pripovedovati frančiškan.
„Cele tri tedne se je branil v svoji trdnjavi proti vojski
velikega vezirja. Ko pa se je začelo staro zidovje vsled
topovih strelov rušiti v prah in je paša videl, da se ne
more ubraniti prevelike sile, pomoči pa ni dobil od nikod
— se je udal vezirju na besedo. Pa varal se je. Poslali
so ga v Carigrad in tamkaj ga čaka ali vrv, ali dosmrtno
pregnanstvo. Nekoliko hujši se je godilo njegovim ljudem.
Najzvestejše Skodra-pašine pristaše je dal veliki vezir na
grozoviti način usmrtiti. Dal je. narediti priprave za me¬
tanje in s temi pripravami je velel metati nesrečnike ob
lesene plošče, v katerih so bila nasajena ostra in koni¬
časta rezila. Kadar je bil nesrečnež vržen ob ta rezila,
je obvisel na njih in je umrl po groznih mukah.

„Strašno!“ reče major, zgražaje se nad takšno
krutostjo.

„Ni pošteno ubijati junake zato, ker so bili zvesti
svojemu gospodarju!" pripomni beg Zlatarevič.

„Kje je zdaj ta krviželjni ris?" vpraša vezir, ki
mu je jeze zavrela krh

„Ko je pokoril Skodro-pašo in njegovo stranko,"
govori pater dalje, „se je dvignil veliki vezir z vojsko

10

146

na Kosovo polje. Tam se je utaboril pri Vučitrnu in
ima gotovo svoje namene."

„Odtam lahko udari na Albanijo ali Crnogoro, a
najgotovejše v Bosno," meni major,« videvši na prvi mah
važnost položaja, katerega se je bil polastil vezir.

„Ne bojim se ga!" reče kratko Husein.

„Pa bo treba, da si oprezen, častiti vezir!" svetuje
ponižno pater. „Pričakovanega fermana še nisi dobil
iz Carigrada in veliki vezir te gotovo hoče pogubiti.
On je pripravljen in ima okoli sebe veliko in izvežbano
vojsko, ti pa, častiti vezir, nisi pripravljen, kakor vidim,
in tudi nimaš celo nobene vojske."

„Ne brigaj se za te reči, pater Marijan!" zavrne
ga Husein ponosno. „Treba mi je samo izobesiti zeleno
zastavo in vstala bo vsa Bosna naenkrat. Ali si videl,
kako je bilo takrat spomladi?"

„Takrat je bilo vse navdušeno za vojno in takrat,
častiti vezir, tudi še nisi imel toliko sovražnikov. Zdaj,
odkar sediš na vezirski stolici, imaš jih mnogo več."

„Kje pa so, naj se le oglasijo!" reče skoraj divje
vezir. „Hočem jim pokazati, kdo zapoveduje v deželi."

„Bodo se že oglasili, kadar jim bo prišel pravi
čas; zdaj se zatajujejo, ali na skrivnem delajo vendar
le," opazi pater.

„Kaj naj tedaj storim? Ali naj pobijem te krtice?"

„Jaz ti v tej zadevi ne vem ničesar svetovati, ča¬
stiti vezir," odgovori pater, „ker se ne strinja z mojim
stanom, da bi se vmešaval v javne, tako važne zadeve.
Opozarjam te samo, bodi oprezen napram nevarnostim,
ki so zdaj še majhne, pa bi znale postati velike. Tudi
bi ne videl rad, da bi moral drugemu odstopiti stolico,
ki si jo zasedel, ki si bil dozdaj dober in pravičen nam
kristjanom in si branil tudi našo vero in naše svetinje."

„Hočem te ubogati in bolje paziti na svoje so¬
vražnike," reče Husein in poda frančiškanu roko.

147

Kmalu potem se poslovita redovnik in major od
vezirja, ki ostane sam in zamišljen z begom Zlatarevičem.

Prišedši na dvorišče vpraša major frančiškana:
»Kako sodite, oče, kakšna še zna biti Huseinova usoda?"

„Ne nadejam se nič dobrega, gospod major," meni
pater. „Bošnjaki so bili vedno navdušeni za boj proti
sultanu, dokler niso dosegli namena in dobili svojega
vezirja, pa brez fermana. Zdaj stoje reči celo drugače.
Husein ima res dovolj prijateljev, a tudi dovolj sovraž¬
nikov, ki mu zavidajo njegovo visoko čast. Naj pride
samo do spopada s sultanom in ne bo jih imel še po¬
lovico ne, kakor jih je imel v poslednji vojski. Dolenja
Hercegovina z Ali-ago Rizvanbegovičem na čelu ne
mara za Huseina in ker se boji Črnogorcev, upira svoje
oči samo v Carigrad. V Podrinju in Posavini se boje
Miloša, a vrhutega sta Tuzla-kapetan, ki bi sam rad
postal vezir in nezvesti Mahmud-aga Vidaič pošteno
skalila vodo. Slišati je tudi, da še celo sarajevski age
niso zadovoljni. Le-tem ne prija spor s Carigradom, ker
imajo velike trgovske zveze ž njim. Vse to ve zviti ve¬
liki vezir in zato tudi ne pošlje Huseinu cesarskega
fermana. On čaka, da popolnoma dozori sadje nesloge
in nevolje, in takrat mu bo Bosna sama padla v roke.
Bošnjaki so si že od nekdaj najbolj škodovali sami."

„Toda Husein ima veliko podporo pri kristjanih,
ker jim je pravičen in ne pusti, da bi jih kdo zatiral
ali jim delal silo. Ako pride do boja, jih more oboro¬
žiti in imel bo v njih veliko pomoč."

»Motite se, gospod major!" odgovori redovnik.
»Resnica je, da veruje kristjan v Huseina in njegovo
dobroto, ali on zopet misli, da Husein ne more ostati
vedno vezir v Bosni. Pozneje bi moglo zopet za kri¬
stjane nastati staro preganjanje in zopet črni dnevi.
Raditega ni kristjanom prav, če bi se bosanski begi
celo otresli sultanove oblasti, kajti sultan jih je bil dozdaj

10 *

148

držal na uzdi in on sam je ščitil uboge kristjane proti
begovim nasilstvom. Ako postanejo begi celo neodvisni
od Carigrada, mogel bi za Huseinom postati bosanski
vezir domač sin, beg ali kapetan, ki bi znal svoje sover¬
nike podpirati in zatirati kristjane, ker bi se mu ne bilo
treba bati nikogar. Vsled tega naziranja kristjanov sem
uverjen, da bi se Husein v sili ne smel zanašati na nje.“

„Vi torej mislite, da bi mu kristjani ne prišli na
pomoč, če bi jih poklical?" vpraša dalje major.

„Mogoče njegovi podložniki od Posavja, ki ga
iskreno ljubijo, drugi se bodo težko odzvali pozivu,
najmanj pravoslavni, na katere pazijo črnogorski menihi
in srbski agenti. Nesreča je, da se deli narod v Bosni
na tri vere, od katerih ena, mohamedanska, gospoduje,
a krščanski sta ji sužnji. Lahko je verjeti, da suženj
ne more imeti prave volje in da se vojuje za svojega
gospodarja le, ker ga ima v okovih."

„Če pa stoje stvari tako, tedaj bo veliki vezir
kmalu gotov s Huseinom," reče major neveselo, ker je
iz srca obžaloval bosanskega viteza.

Drugega dne po razgovoru s patrom Marijanom
pošlje Husein v Mostar svojega polkovnika (čehajo),
da tam vidi, kakšno je razmerje raje z begi in da za¬
sliši vse pritožbe in sodi po pravici. Razentega naj pazi,
kaj govori ljudstvo o novem vezirju, osobito pa, kako
se obnaša stolački beg Ali-aga, znani pristaš sultanov.
Husein se je bil odločil, da hoče odločno postopati z
nepokorniki iri jih tudi s silo naučiti spoštovati njegovo
oblast. Da bo pripravljen na vse, da v velikih množicah
pripraviti streliva, smodnika in krogel. V Fojnici naroči
pri kovačih več sto sabelj, ker se odtam dobivajo v
celi Bosni najboljše sablje. Na skopljačko polje, kjer je
imel največ pristaških begov in graščakov, pošlje svo¬
jega pobratima bega Zlatareviča, da ta opomni bege
na slogo in poslušnost, ako bi jih klical vezir. Tudi v

149

bosansko Hrvatsko pošlje več ljudi s poročili, ker je
tudi tam imel mnogo udanih prijateljev, kakor JCuleno-
viča, Krupo-kapetana, Delil-agiča v Cazinu, Cekiča v
Sanskem mostu, vse same vrle junake, ki so mu bili
prisegli zvestobo, da hočejo za njega v ogenj ali vodo,
kadar bi bilo treba.

Beg Zlatarevič se vrne prvi in prinese vesele no¬
vice s skopljačkega polja. Tam je bilo vse navdušeno
za Huseina in njegovo last. Tudi iz bosanske Hrvatske
jamejo prihajati dobre vesti; njegovi udaniki mu oblju¬
bijo pri prvi potrebi prihiteti pod njegovo zastavo. Ve¬
zirjev čehaja (polkovnik) pa ne prinese dobrih vesti iz Herce¬
govine. Tam se je jel vedno bolj in bolj širiti vpliv Ali age
Rizvanbegoviča, ki je odvračal ljudi od vezirja Huseina.

Nekega večera sedijo v sobi, pušeč čibuk, vezir
Husein s svojim pobratimom begom Zlatarevičem in če-
hajo. Vitez bosanski je siten in nevesel in raz lice mu je či-
tati, da so mu burne misli prevzele um. Zdajci izpregovori:

„Vidim, da tako ne gre dalje. Moji nasprotniki
vedo dobro, da nisem krvoločnež in grešijo na račun
moje dobrotljivosti. Ali jaz jim bom pokazal, da znam
biti tudi zlokoben. Stolački beg me izziva. Naj le! Kadar
me bo klical, hočem se mu odzvati in ga poučiti, kdo
je gospodar v tej zemlji. Kadar pride pobratim Ali-paša,
se obrnem takoj nad Stolac.“

„Skopljači komaj čakajo, da jih pozoveš na boj
proti stolačkemu svojeglavnežu!“ reče beg Zlatarevič.

„Ako pokoriš njega, svetli gospodar", izpregovori
udano polkovnik, „potem je vsa Hercegovina za tebe.
On deluje najbolj proti tebi in ne preneha poučevati
nevedne ljudi, da bo v Bosno kmalu prišel iz Carigrada
novi vezir, kateremu se boš ti moral umakniti."

„Pri moji veri, ne bo prišel", zarohni Husein, „a
če pride, pričakal ga bom na bojnem polju, kakor pri-
stoja vitezu iz Bosne."

150

Komaj izgovori Husein te besede, že vstopi v sobo
Ali-paša Vidaič. Husein skoči ves vesel z blazine in ognje¬
vito objame željno pričakovanega pobratima: „Dobro
došel, Ali, komaj sem te že pričakoval!"

„Požuril sem se, da se čim preje vrnem v Travnik",
reče Ali-paša, „ker se med nami in okoli nas začenjajo
resne stvari. Dnevi počitka so minili in sovražnik trka
na duri."

Husein da z očmi čehaji znamenje, naj odide.
Ostavši sam z begom Zlatarevičem in Ali-pašo vpraša
slednjega: „Kaj je? Pripoveduj!"

„Neljube reči sem našel, pobratim, kamorkoli sem
prišel", začne pripovedovati Ali-paša. „V Posavini od¬
pada razen tvoje kapetanije in Altomanovičevega rodu
vse od tebe. Tako je tudi v Podrinju. Zavidni Tuzla-
kapetan in nezvesti moj bratranec Mahmud-aga sta od¬
vrnila od tebe vse bege in grajščake, češ, da ne boš
imel dolgega obstanka, ker bo kmalu sultan udaril nad
tebe in te pregnal odtod. V Sarajevu je vse nezado¬
voljno, kar se peča s trgovino. Age že glasno govore,
da jim tvoj spor s Carigradom oškoduje trgovino s tem
mestom in da hočejo novemu vezirju odpreti mestna
vrata, kadar bo prišel."

„Glej poredneže!" vzklikne Husein jezno. »Ne¬
davno so me še siušali kakor svojega rešitelja, a zdaj
me zapuščajo in izdajajo."

»Zalibog, da je tako; pa poslušaj zdaj najvažnejše.
Pred dvema dnevoma je dobil molah (sodnik) sarajevski
od velikega vezirja Rešid-paše pismo, v katerem ga le-ta
opominja, naj odpade od tebe in se pokori sultanu, ker
se premiče nad te trideset tisoč mož močna sultanova
vojska, ki jo vodi Kara Mahmud-paša, noseč s seboj
cesarski ferman, po katerem je on mesto tebe imenovan
vezirjem bosanskim."

Vsi trije molče nekaj časa.

151

»Prevarili so torej mene in vas!“ izpregovori Husein
prvi po molku. »To je osmanska zvestoba!"

„Nezvesti so bolj kakor kristijani", reče beg Zlata-
revič, ki kar kipi same jeze.

»Kaj pa pravi sodnik?" vpraša vezir Ali-pašo.

»On ti poroča", odgovori Ali-paša, »da naj ti ne
upade pogum in da zberi vojsko. Upa namreč, da pre¬
magamo sultanovo vojsko, ako smo složni. Treba je, da
takoj greš v Sarajevo in kaznuješ puntarje, ki delajo
proti tvoji oblasti."

„Torej na vojno!" zakliče odločno Husein. »Svo¬
bodno ! Vitez iz Bosne je vedno pripravljen bojevati se.
Jutri zjutraj", pri teh besedah se obrne proti begu Zlata-
reviču, »pošlji čehajo na skopljačko polje in v bosansko
krajino, da pozove naše brate k orožju. Ti sam pojdi
v mojo kapetanijo in zberi moje junake, a na povratku
dvigni vse ljudi okrog Viteza in pripelji jih semkaj v
Travnik."

»A jaz?" vpraša Ali-paša Vidaič.

»Ti pojdeš v Sarajevo! Vzemi s seboj mojih sto
mož, polovi puntarje in sodnik jih naj sodi, kakor za¬
služijo. Jaz bom prišel takoj za teboj, kakor hitro bo
zbrane le nekoliko vojske."

Zjutraj se zgodi, kakor je bil odredil Husein. Ce-
haja se poda na skopljačko polje, beg Zlatarevič pohiti
v Posavino, Ali-paša pa se obrne s sto možmi v Sara¬
jevo, da tam kaznuje upornike.

Husein ostane sam, da čaka čete, ki se imajo od
vseh strani zbrati okoli njegove zastave.

Tretjega dne svojega samovanj*a pojezdi v društvu
z majorjem in njegovo hčerko ter s patrom Marijanom
na Gučjo goro. Ko se vračajo nazaj proti domu, pritira
Husein svojega konja po možnosti blizu Marijinega vranca
in začne ž njo potihoma govoriti:

»Se nekaj dni, ljuba, in potem bom moral v vojsko."

152

»Slišala sem že in dovolj sem že jokala radi tega."

»Cernu jočeš?"

»Ker se bomo ločili takrat, ko pojdeš v vojsko;
jaz in oče se vrneva domov."

»Ne, ti ne smeš nikamor!" reče krepko Husein.
»Ti moraš postati moja žena, Marija!"

»Tvoja žena?" ponovi dekle in se nehote strese.
»Ti pozabiš, da sem kristjanka."

»Vem", odgovori Husein, »vse sem dobro premislil.
Ostani še naprej kristjanka. Ne zahtevam od tebe, da
bi menjala svojo vero in tega tudi ne zahteva naša
mohamedanska vera, ampak samo to, da naju zaveže
sodnik."

Zapeljive so bile dekletu te vezirjeve besede.

»Ti mi torej še dalje pripuščaš mojo vero?" vpraša
Marija.

»Ker vidim, da mi ni življenja brez tebe. Kaj ne,
Marija, ti hočeš ostati pri meni?"

»Govori z mojim očetom!" odvrne Marija, kar je
bilo slišati, kakor bi sama že bila privolila.

»Naj govorim z očetom? Ali če on ne pritrdi?"

»Kadar bo slišal, da se ne protiviš moji veri, go¬
tovo se ne bo upiral. On me neizrečeno ljubi."

»Dobro, tedaj bom govoril", reče Husein in pri
tem je ostalp.

Vrnivši se v Travnik povabi vezir majorja s seboj
v konak. Marija ostane v Dolcu pri sorodnikih, dočim
se je pater Marijan podal v stanovanje dolačkega žup¬
nika, kateremu je bil prišel za dalje časa pomagat v
pastirski službi.

Major se močno začudi, ko ga prosi vezir, naj mu
da hčer za ženo.

»Privoli, major!" prosi Husein, »ker se ljubiva
tako iskreno. Saj ji pustim vero in vse njene svetinje,
samo da bodeva drug drugega."

153

„Potrpi nekoliko", prigovarja major, ker mu je
prišla reč tako nenadno, da si je ni mogel dovolj naglo
razmisliti, „ker nisem pričakoval kaj takega. Prej se
moram nekoliko razmisliti in jutri ti hočem povedati
svoj odlok."

»Pričakujem te torej jutri!" reče vezir in se poslovi
od majorja, ki gre kakor omamljen proti domu. Nevede,
kako je prispel semkaj, znajde se pred župnikovo hišo
v Dolcu. Brž stopi noter in zahteva patra Marijana.

„Kaj je, gospod major?" vpraša frančiškan in od¬
vede majorja v sobo. »Zelo razburjeni ste."

„Ni dobra reč, oče Marijan!" reče major in pove
svojo tajnost mlademu frančiškanu, od katerega se je
nadejal najboljšega sveta, najboljše pomoči.

»Vezirjeva želja se ne sme izpolniti in vi morate
še danes zapustiti Travnik", nasvetuje pater Marijan po
kratkem premišljevanju. »Tak dogodek bi rodil tukaj
med krščanskim ljudstvom veliko pohujšanje in tem
večje, če bi svet izvedel, da ste kaj takega pripustili
vi, častnik dunajskega cesarja, katerega smatra ljudstvo
kot zaščitnika kristjanov v Bosni."

»Pripravljen sem oditi", se oglasi major. »Sploh
se v deželi pripravljajo resni dogodki, ki jih je bolje
gledati od strani."

»Povejte takoj hčerki svoj odlok", nadaljuje re¬
dovnik, »in pripravite jo na odhod."

»Prosim vas, pojdite tudi vi z menoj, oče; to bo
bolje pomagalo", prosi major, ki je poznal svojo slabost
proti svojemu otroku.

»Drage volje!“ obljubi frančiškan in oba se podasta
v majorjevo stanovanje.

Marija je bila na vrtu sama, priložnost torej naj¬
lepša za razgovor.

»Marija", reče major z negotovim glasom, »zvedel
sem o tvoji tajnosti. Vezir me je prosil za tvojo roko,

154

ali, dete moje, jaz ne smem nikdar privoliti." Zadnje
besede izgovori slabi oče komaj in komaj.

»Ne —?“ vpraša Marija s tresočim glasom in solze
se ji prikažejo v lepem očesu.

„Ne, gospodična", se oglasi pater Marijan, videč,
da major ne more govoriti dalje. „Ako bi šli z vezirjem,
morali bi se odreči naši sveti veri, v kateri ste rojeni.
Ko bi slišalo ljudstvo kaj takega, preklinjalo bi vas do
desetega kolena (rodu)."

„Pa vezir mi dopušča, da smem ostati še nadalje
pri svoji veri", reče Marija s poudarkom.

„To ti ne more koristiti", pripomni pater mirno
in resno. „Po naši veri se ne morete na takšen način
smatrati kot postavno poročena žena. Le pomislite, kako
bi na višjih mestih zamerili vašemu očetu in mogoče bi
bilo, da bi mu ta vaš korak še celo škodoval . . .“

Marija dvigne glavo in jo zopet povesi.

„Toda vedite še nekaj", nadaljuje pater Marijan.
»Škodovali bi tudi vezirju samemu. Njegovi sovražniki
bi komaj dočakali, da bi mogli razglasiti: oženil se je
s kristjanko in pravi Turčin naj mu veruje? ..."

„Kaj naj tedaj storim?" vpraša dekle in se prime
za glavo.

»Najbolje je, da takoj odpotujete in pozabite na
vezirja 1“

»Nikdar!" zakliče Marija mučno, »ne grem odtod."

»Vi govorite tako", pravi frančiškan, »pa ne veste,
da odide vaš oče že danes zvečer? Kjer je on, tam je
gotovo tudi vaše mesto. Recite, ali ni tako?"

»Oh, oče", zajoče deklica, »jaz moram umreti."

»Hčerka, Marija! Spametuj se, ne zahtevaj, da bi
moral prerano leči v grob 1“ zajeclja major nepopisljivo
ginjen.

»Vem, da zdaj mnogo trpite", izpregovori fran¬
čiškan z blagim glasom, »pa čas vam bo zacelil to rano.

155

Kmalu bodete našli lek v svoji sveti veri, v pokoju svo¬
jega dobrega očeta — pa treba je kmalu zapustiti to
mesto, treba se je kmalu vrniti na svoj pravi dom.“

„Ubogaj, dete, imej usmiljenje z mojo starostjo;
ali morda hočeš, da se ločiva za vedno ?“ govori major.

Marija jame tiho jokati in bije hud boj v sebi.
Naenkrat poda roko očetu:

„Tu imaš roko, hočem iti s teboj! Grem, pa tukaj
ostane pokopano moje srce, ostane pokopana moja sreča.
Beživa odtod!" Brž se obrne in pobegne iz vrta, major
in frančiškan pa hitita za njo.

„Vsa je iz sebe!" reče major. *

»Pomirila se bo," odgovori frančiškan, »samo ko
bo ločena od njega. Do Livna dobite konje in spremstvo,
a od Livna naprej pa naša priporočila za daljni pot.
Treba bo naglo potovati celo noč, ker bi vas znal kdo
zasledovati. Danes večer se še vidimo."

Major napiše pismo Huseinu, v katerem mu na-
znanjo svojo odločitev radi hčerke in svoje odpotovanje.
Prizna mu, kako mu je žal, da se mora tako posloviti
od njega, ali ni drugače mogoče. Svojim sorodnikom
pove, da mora še to noč na pot, ker ga nek važen
dogodek sili k temu. Ako bi vezir vprašal po njem,
takrat mu naj dado napisano pismo, a sicer naj prej
nikomur nič ne povedo o njegovem odpotovanju. Vsi
sorodniki so žalostni zaradi majorjevega odhoda; ženske
pomagajo Mariji spravljat njene stvari in do večera je
vse gotovo. Marija cel čas molči in le v sili izpregovori
kako besedico. Od časa do časa si obriše solze z lica.
Oče nima moči, da bi jo tolažil, sorodniki pa so bili
mnenja, da se joče radi slovesa in tolažili so. jo z zo¬
petnim snidenjem.

Ko je mrak objel zemljo in je šlo že vse k po¬
čitku, pride pater Marijan s konji in spremljevalci.

156

»Pojdimo v imenu božjem!" opomni major. Brž
se poslovi od sorodnikov, proseč jih, naj ga kmalu ob¬
iščejo na Hrvatskem. Tudi Marija se vsa ginjena poslovi
od dobrih ljudi. Zdaj sedejo major, Marija in dva zvesta
spremljevalca na konje.

»Ostanite z Bogom, gospodična," reče frančiškan
pristopivši k Mariji, »Bog vam bo poplačal vaše zata¬
jevanje." Nato poda roko majorju in mu želi božjo po¬
moč in srečno pot. Major vspodbode konja in jezdeci
polete iz dvorišča.

Po stranskih potih obidejo Travnik in dospevši na
veliko cesto, ki drži proti Dolenjem Vakufu, pohite z
veliko naglico naprej. Marija se še enkrat ozre na Travnik
in solze ji zalijejo oči. V duhu vzame slovo od svojega
dragega, ki ga ji ni prisodila usoda.

Zjutraj pričakuje Husein z veliko nestrpnostjo ma¬
jorja, da izve, kako se je odločil. Pride poldne, približa
se večer, a majorja ni od nobene strani. V Dolac pošlje
zdaj slugo, naj povabi majorja v konak; mesto majorja
pa pride sluga in prinese njegovo pismo in vest, da je
pričakovani odpotoval že sinoči.

Tresoč se od hude razburjenosti odpre Husein
pismo in začne čitati. Potem skoči kakor divji na noge.
»Ha, on mi jo je odpeljal, ali počakaj, ne boš je . . .

jaz te še dojdem.konja mi dajte, konja!" vpije

vezir kakor blazen. Sluge pohite v konjušnico in mu
pripeljejo belca. »Za menoj!“ vzklikne vezir in skoči na
konja. Nekaj slug se tudi spravi na konje in pohiti za
vezirjem, ki je v skoku poletel iz mesta naravnost proti
zapadu.

Zadel je isto smer, proti kateri je bil odpotoval
major. Ves Travnik se razburi zaradi tega, pa nihče ne
ve, kaj se je zgodilo.

Kakor bi ga bil prinesel vihar, dospe vezir čez
nekaj časa do vasi Bučič. Tukaj mora ustaviti konja,

157

ker sreča veliko četo konjenikov, ki sta jo na njegov
poziv peljala v Travnik bega Vilič in Granič.

„Ali sta srečala kje na potu majorja?" vpraša
Husein vodji, „jaz ga namreč zasledujem 1“

„Nisva, častiti vezir 1“ odgovori beg Vilič, „a kaj
je storil?"

„Ugrabil mi je srečo, blago, vse!" govori Husein
ves iz sebe. „Oh, ko bi ga mogel doseči!"

Bega Vilič in Granič se spogledata ter si takoj
mislita, da se tiče tu majorjeve hčerke, kajti med begi
na skopljačkem polju ni bila nikaka tajnost, da ljubi
vezir Marijo.

„Udaj se, pusti majorja, častiti vezir!" reče beg
Vilič. „Ako ga nismo videli mi, tedaj ga gotovo ne
dosežeš več!“

„Prišli smo na tvoj poziv, gospod," pristavi beg
Granič, „zapoveduj nam!"

Husein pobesi glavo na prsi. Hipoma obrne konja
in reče ljudem: »Pojdite za menoj!" Na čelu čete pri¬
jezdi v Travnik.

Ljudje so bili zdaj uverjeni, da je vezir jezdil le
tem konjenikom nasproti.

Ko je Husein sam v svoji sobi, dvigne k ustnim
zlati roč svoje sablje, dediščine slavnih in vitežkih svojih
pradedov in ga poljubi. »Samo tebe še imam, zvesta
moja," vzdihne žalostno in solza mu kane na moško
lice, »ako se mi izneveriš tudi ti, hočem leči v grob!"

XIII.

V Sarajevu je naredil red Ali-paša Vidaič s sara¬
jevskim sodnikom. Na stotine nezadovoljnežev je dal
vreči v temne ječe in jih vkovati v težke okove. Da
bi pa Huseinovim nasprotnikom dal več strahu, je za-

158

povedal nekaterim vodjam vstašev z mečem posekati
glave in jih natakniti očitno na mestnem obzidju. Strah
in trepet se polasti sarajevskih ag in v gručah se ja-
mejo podajati pred neizprosljivega Ali-pašo, proseč ga
milosti in prisegajoč zvestobo domačemu vezirju Hu¬
seinu Gradačeviču. Na tihem pa širijo na vse strani
strašilne vesti, na kakšen način je uganjal v imenu ve¬
zirja njegov pobratim Ali-paša Vidaič razne grozovitosti;
tako povečajo še bolj nevoljo Huseinovih sovražnikov
in le-ti ga proglase še večjim trinogom, kakor sta bila
vezirja Dželaledin in Avdurahim. To je mnogo škodo¬
valo Huseinu, ker so na takšne vesti mnogi begi, ki
so bili dozdaj neodločni, odpali od Huseina in niso ho¬
teli nič več slišati o njem.

Ko je Ali-paša Vidaič pokoril vezirjeve nasprot¬
nike, naznani Huseinu v Travnik, naj se takoj obrne
z vojsko proti Sarajevu in odtod proti novemu vezirju
Kara Mahmudu. Husein ni imel okrog sebe več kakor
dva tisoč ljudi. To so bile čete, ki so mu jih bili pri¬
peljali zvesti begi s skopljačkega polja in udani prija¬
telji bosanske Hrvatske. Tudi neustrašljivi Krupa-kapetan
ni izostal to pot. Zdaj je predobro uvidel Husein, kako
je v ljubovanju potratil najdražji čas, ki bi ga bil moral
uporabiti za utrjenje svoje vezirske oblasti v Bosni in
za pripravo bojne sile, s katero bi se mu ne bilo treba
bati nobene turške vojske. Seveda je bilo zdaj vse pre¬
pozno. Ni mu bilo preostajalo drugega, kakor iti na
vojsko tako, kakor je bil pripravljen. Neka temna slutnja
mu je nadvladovala dušo in mu pričala, da ga je ta
ljubezen, ki mu je zastrupila duševni mir in srečo, pri¬
vedla do roba propasti, v katero bo strmoglavil slej ali
prej. Pa raditega se ni hudoval nad Marijo; uboga deva
ni bila nič kriva na vsem, ampak kriv je bil on sam,
ker je pripustil, da mu je nebrzdana ljubezen popolnoma
prevzela srce.

159

Husein, videvši, da ne pride iz zahodne Bosne
več bojevnikov, se poda iz Travnika z dva tisoč možmi
v Sarajevo. Odločil se je, da hoče tukaj pričakati ostale
svoje prijatelje, o katerih je bil uverjen, da pridejo prav
gotovo. Tudi beg Zlatarevič je imel še priti s Husei¬
novimi Posavci in s svojimi ljudmi od okolice Viteza,
kjer so gospodovali Zlatareviči.

Prišedši v Sarajevo objame ves ginjen Ali-pašo
in reče:

„Evo me, prišel sem, ali dozdeva se mi, da se
nimam nadejati dobrega. Koliko nas je bilo, ko smo
spomladi korakali nad Carigrad, in koliko nas je zdaj!“

„Ne obupuj," ga tolaži Ali-paša in hrabri svojega
pobratima. „Prišla bo še gotovo večja pomoč."

„Imam malo upanja 1“ odgovori žalostno Husein.
„Zamudil sem bil lepo dobo, da bi si utrdil svojo oblast
in zavaroval našo svobodo. Bil sem slab in poslušal sem
bolj glas srca nego um. Toda ti si bil pri meni, videl
si vse, pa me vendar nisi hotel spametovati . . . Saj
me razumeš, pobratim?"

„Da, da, razumem te!" potrdi Ali-paša in prime
Huseina za roko. „Ali pozabi na to; bilo je in minilo.
Bil si zaljubljen golob nekaj časa, a zdaj bodi zopet
sokol, kakor si bil prej."

„Hočem, Ali, kakor mi je sablja moja!“ reče Hu¬
sein s krepkim glasom. „Pridejal sem si ime viteza in
pokazati hočem, da znam kot vitez tudi poginiti."

Iz Sarajeva pozove Husein bege drugič k orožju.
Brzi konjeniki ponesejo na vse strani razglas viteza iz
Bosne, s katerim opominja vse, da je zdaj čas vstati
za vero in svobodo. „Našli se bodo takšni," tako je
končal vezir svoj razglas, „ki me nočejo slušati niti
zdaj, ko je sovražnik pred durmi! Pa gorje jim! Ne
bodo jim izostali črni dnevi in lastni njihovi otroci jim
bodo preklinjali kosti v grobu. In če prav ostanem sam,

160

hočem vendar iti in bom šel v boj z ono malo peščico
svojih prijateljev, ki so mi ostali zvesti, a ničvredneži
naj se svobodno smejijo doma in gledajo, kako umirajo
častiti in hrabri junaki za svojo domovino."

V istem času je novi vezir Kara Mahmud že do¬
spel do meje južne Bosne. Da bi ga nekoliko zaviral,
mu pošlje Husein nasproti osem sto najboljših junakov
pod poveljstvom Alaj-bega Todoroviča. Ta četa zasede
mesto Banjško, ne daleč od Mitroviče, kjer se odloči
pričakovati Kara Mustafovo vojsko.

Ne traja dolgo in petnajsttisoč vezirjevih vojakov
obleže Banjško in pozove Alaj-bega Todoroviča, naj se
uda. Ta seveda noče nič slišati o predaji in vezirjeva
vojska udari z vso močjo na oblegane Huseinove voj-
nike. Kakor levi se branijo junaki več dni, dokler na¬
posled ne podležejo preveliki sili. Vezirjeva vojska si
osvoji mesto, ko je padel junaški vodja Alaj-beg Todo¬
rovič. Kar ostane braniteljev, pošlje vezir v Carigrad,
kjer jih vržejo v ječe onih nesrečnežev, ki so obsojeni
na galere.

Brez ovire prodira zdaj Kara Mahmud naprej proti
severu. Prišedši do Prepolja mora ostati z vojsko pri
mostu, ki vodi čez reko Limo. Prehod čez reko je branil
Hadži Muj-aga, mohamedanec iz Prepolja s poldrugim
tisoč ljudmi in dvema topovoma. Prej je bil po stanu
sicer trgovec, a pod Huseinom je postal hrabri četo-
vodja in najodločnejši branitelj starih navad. Kara Mah¬
mud se razjezi nad drznostjo Muj-agino in zapove, da
se ima za vsako ceno doseči prehod čez most. Njegovi
topovi mečejo smrtonosne kroglje v Muj-agino četo in
podirajo kakor snope njegove junake, a Arnavti in vo¬
jaki sipljejo kakor toča gosto svinčenke iz svojih pušk
na nasprotnika. Toda ta se drži junaški in odbija z
gostim svojim ognjem iz pušk in dveh topov celo ve¬
zirjevo vojsko. Kara Mahmud se razjezi, videč, da ne

161

more s svojim ognjem razpršiti malo kopo ljudi in
zapove vojakom, da si morajo v naskoku osvojiti
prelaz čez reko. Z nastavljenimi bajoneti in z divjim
bojnim krikom se zakadi vojaštvo na most. Bošnjaki
jih sprejmejo z najhujšim ognjem, s katerim le mo¬
rejo, ali ves trud jim je zaman. Izvežbana vojska, ne
meneč se za smrt, stopa naprej, ker ji tako zapoveduje
beseda poveljnikov. Kmalu se sprimejo vojaki s prsi ob
prsi z Bošnjaki. Nastane grozno klanje. Bajonet in nož
nadaljujeta sama uporno brambo. Pa kdo se naj ustavlja
premoči? Več tisoč vezirjevih vojakov se pretisne čez
reko in obkoli Bošnjake od vseh strani. Branitelji iz¬
gube vso nado in vso hrabrost. Kdor le more, gleda,
da se reši, le nekaj sto hrabrih ostane okoli Hadži
Muj-age in se brani obupno. Zastonj jim je vsa hra¬
brost! Vezirjeva vojska jih obda tako tesno, da ni mo¬
goče nobenemu uiti. Ko vidi to vodja Bošnjakov, hoče
rešiti življenje svojim tovarišem in položi orožje. Hadži
Muj-aga in sto in sto njegovih najhrabrejših postanejo
sužnji vezirja Kara Mahmud-paše.

Turčini, dobivši v svoje roke nesrečnega Muj-ago,
ga vržejo na osla, tako da je bil z licem obrnjen proti
živinčetovemu repu in ga vodijo po mestu, kateremu
je bil do zdaj poglavar. Ves utrujen vsled hude muke
prosi nesrečni vodja: „Ali ni nobenega Turčina, ki bi
me ubil in me rešil te sramote?" Dobi pa kot od¬
govor besede: „Tukaj ni nobenega Turčina, vi Bošnjaki
ste sami pravi Turki!"

Kara Mahmud je osvojil Prepolje in tukaj se od¬
loči, da počiva njegova vojska en dan i.n krene potem
proti Sarajevu, da se sprime z vitezom iz Bosne.

Hadži Muj-agini ljudje, ki so se bili rešili z begom,
prineso Huseinu poročilo o napredovanju Kara Mahmud-
paše in o nesrečnem boju pri Prepolju. O usodi Alaj-
bega Todoroviča je bil Husein že prej obveščen. Vitez

11

162

iz Bosne uvidi takoj, da je zdaj skrajni čas iti nasproti
novemu vezirju. V zadnjem času se še zbere okoli njega
znamenita vojska, broječa kakih dvajset tisoč mož. Zadnji
razglas bosanskega viteza je tako podregnil bege in graj-
ščake, da so krdeloma prihiteli pod njegovo zastavo.
Največ jih je s seboj pripeljal beg Zlatarevič; imel jih
je okoli pet tisoč mož, samih čvrstih bojevnikov. Bili
so to junaki iz Huseinove kapetanije in iz okolice mesta
Viteza. Veliki del te vojske so tvorili krščanski poda¬
niki, katere so begi šiloma oborožili in privedli s seboj;
seveda so bili med njimi tudi taki, ki so prostovoljno
prosili za orožje in se radovoljno podali pod zastavo
priljubljenega viteza. Osobito so se odlikovali raje (kri¬
stjani) iz okolice Gradačca, Huseinovi podložniki, ki so
po številu tri tisoč mož prihiteli v tabor Huseinov pod
vodstvom Marijana Reliča, znanega junaka iz spomla¬
danske vojske. Prišedši domov se je bil Relič kmalu oženil
z Jurko, svojo zaročenko, no, in komaj mine mesec dni,
že pride v Posavino Huseinov razglas. Marijan je bil
takoj pripravljen oditi. Opasal si je sabljo Morali-paše,
s katero ga je bil Husein obdaroval v Travniku, vzel
je v roko zvesto puško, poljubil mlado ženo in jo pri¬
poročil ljubemu Bogu in sorodnikom ter je šel od vasi
do vasi, da zbere kristjane za vojno v prid dobrega
deželnega gospodarja. Menihi frančiškani so mu šli
povsod na jroko, poučujoč svoje ljudi, da smejo svo¬
bodno iti v boj za Huseina, ki je vedno varoval nji¬
hove cerkve in njihovo vero. Tako je Marijan zbral
okrog sebe okoli tri tisoč ljudi in jih pripeljal v Hu¬
seinov tabor. Vitez iz Bosne se silno razveseli, ko vidi
hrabrega moža in zveste svoje Posavce, z radostnim
licem pozdravljajoče svojega gospodarja.

„Hvala ti, junak," reče Husein mlademu četovodji
in mu poda roko; „kmalu smo se zopet snidli; toda
Bog ve, ali nam bo sreča zdaj tudi tako niila, kakor

163

nam je bila v prvi vojni." Zadnje besede pristavi z
resnim licem.

„Na vse smo pripravljeni, gospod!" odgovori srčno
četovodja Marijan, „za tebe se hočemo vsi boriti hrabro
in če tudi poginemo vsi."

Husein se obrne ginjen k okoli stoječim begom
in jim reče tiho: „Koliko bi se naši edinoverci mogli
naučiti od te uboge raje! On mi je resnično udan zato,
ker sem bil vedno pravičen proti kristjanom in vendar
ni to nikdar toliko, kolikor sem storil za mohamedanče,
ko sem stavil za nje svoje življenje in svoje imetje, za
njihovo vero in svobodo."

Dobivši vest o porazu Muj-aginem in napredovanju
Kara Mahmud-paše proti Sarajevu, zapove Husein takoj
drugega dne, da ima vsa vojska kreniti na planino Vjtez,
pet tnilj oddaljeno od Sarajeva.

„Tam hočemo pričakati Osmane," reče Husein
vodjam svoje vojske. „Ako mi je usojeno poginiti, naj
se zgodi naj tej planini, ki je nam Bošnjakom sveta.
Za viteza iz Bosne se ne more najti lepšega groba v
celi domovini."

Vodje so ginjeni po teh Huseinovih besedah. Bo¬
lelo jih je, da so se mogli v Bosni najti zavidneži in
sebičneži, ki so komaj pričakovali propast viteza iz Bosne,
a on je vendar imel tako plemenito in junaško srce.
„Ohrabri se, vezir, naše zaupanje!" prigovarjajo mu
vodje. „Besedo ti damo, da te nočemo zapustiti nikjer!"

„Poznam vas, junaki . . . hajdimo!" odgovori jim
Husein in zajaše svojega belca. Vodje se brž razprše
na vse strani k svojim četam,^ postavijo jih v red in jih
peljejo proti planini Vitez. Že je jela noč legati na
zemljo, ko dospejo tja.

Husein se utabori na porobju planine Vitez in
zapove v boljšo obrambo narediti obkope. Petega dne
po utaborjenju se začnejo prikazovati prednje straže

11 *

164

Kara Mahmudove vojske: močan oddelek konjenikov.
Kmalu za stražo prične dohajati glavna sila turške voj¬
ske. Naprej korakajo Arnavti, za njimi pa vojaki. Bilo>
je ravno okoli poldneva. Husein da takoj udarjati na
bobne v znamenje, naj bo vojska pripravljena. Obe četi
prideta si na streljaj blizu in se začneta pozdravljati z
gostim streljanjem iz pušk. Pomalem pride vedno več
in več vojske v ogenj, dokler se naposled vsa vojska
kakor od ene tako tudi od druge strani ne požene v
bitko. Ljuta borba nastane. Huseinova vojska ima vrlo’
ugodno stališče posebno za obrambo, a vrhutega še
tudi dobre utrdbe. Ni šala osvojiti si tako stališče, toda
Kara Mahmudovi Arnavti so kakor ustvarjeni za kaj ta¬
kega. Žilavi, gibčni, čez potrebo srčni in zviti so, ne¬
precenljivi kot vojaki, kadar se le hočejo boriti; a mno¬
gokrat se je bilo že zgodilo, da so sredi boja presko¬
čili k sovražniku ali pa zapustili svoje vodje. Danes so
se držali imenitno. V naskoku se poženejo nad Bošnjake,
ki jih hrabro pričakajo in jih nemilo pobijajo raz svoje
utrdbe. „Udajte se!“ kličejo glasno arnavtski vodje Boš¬
njakom, „vezir vas bo pomilostil, ne umirajte zastonj!"
Pa Bošnjaki se ne brigajo za klice in venomer trosijo
na napadovalce svinčenke iz pušk in topov. Husein Gra-
dačevič, Ali-paša Vidaič in Krupa-kapitan so zdaj pri
enem, zdaj pri drugem oddelku in bodre svoje pogumne
junake na borbo. Na levem krilu Huseinove vojske,
na južnem oddelku, kjer so stali Sarajevčani in podrinjski
begi, tam začne boj očividno pešati. Arnavti so bili že
iz začetka ujeli nekaj sarajevskih ag in jih privedli pred
vezirja Kara Mahmuda, pa takoj jim je zopet dal svo¬
bodo. Prekanjeni vezir je dal po teh ljudeh razširiti
vest, da ne bo storil nikomur nič , žalega, ki se bo udal
ali pa nehal bojevati; poudarjal je tudi, da ni za Hu¬
seina rešitve, ker je vezirjeva vojska še enkrat močnejša
od Huseinove. Na te vesti uklonijo podrinjski begi glave,

.165

boječ se za življenje in imetje, a sarajevski age priča¬
kajo komaj izgovora, češ, da se ne morejo dalje boriti
uspešno. Streljaje v zrak začne se levo krilo po malem
umikati, a Arnavti začno v isti smeri napredovati. Iz-
vežbano Huseinovo oko takoj zapazi umikanje. Hitro
poleti s svojim konjem tja in dvigne sabljo. »Stojte,
ničvredneži!" zagrmi s silnim glasom. „Ali je takšna
vaša zvestoba, ki ste mi jo prisegli?"

„Nič ne pomaga, gospod!" odgovarjajo tresoči se
malodušneži, »sila je prevelika."

»Naprej!" zagrmi znovič Husein in zamahne s
sabljo, »jaz vas hočem voditi!" In potisne čete naprej.
Toda Arnavti vidijo, da ljudje nimajo volje do boja
in jih potisnejo zopet nazaj. Husein začne jeze škripati
z zobmi. Zapove torej, naj mu takoj prideta na pomoč
Krupa-kapitan s svojimi hrvatskimi junaki in Ali-paša
Vidaič s svojimi Posavci. Kakor divji zmaji se ti zakade
v Arnavte in jih vržejo z brega v dolino. Tu se usta¬
vijo Arnavti in se začno uporno boriti. Kara Mahmud
podpre Arnavte z nekaj tisoč svojih ljudi in zdaj na¬
stane na levem krilu in v središču krvava, odločilna
bitka. Poleg prasketanja pušk pokajo še topovi, da se
trese zemlja. Vso okolico objame gost dim, iz katerega
se kakor iz peklenskega brezdna'glase obupni bojni
klici in stok ter klicanje na pomoč ranjencev in umi¬
rajočih bojevnikov. Na mnogih mestih je prišlo do spo¬
pada z nožem in tamkaj se je bratil z nožem tudi ba¬
jonet. Tu je bila bojna slika najgrozovitejša: dokler
niso eni ali drugi poginili, tako dolgo niso nasprotniki
odjenjali. Husein in Ali-paša Vidaič sta bila povsod,
kjer je bila nevarnost največja. Vitez iz Bosne je bil
ves črn od strelnega prahu, da ga skoraj ni bilo po¬
znati. Jezdeč v najhujši toči svinčenih zrn je ostal ne-
ranjen in je zapovedoval svoji vojski; človek bi mislil,
da ga višja roka čuva v teh nevarnostih. Proti večeru

166

zapove, da se naj v naskoku udari na Turčine. Močno
se oglase bobni in piščalke, a bosanska vojska se kakor
besna zakadi v vrste vezirjevih bojevnikov. Ti mirno
pričakajo ljuti napad, a se ne dajo premakniti z mesta.
Husein in drugi vodje spodbujajo svojce. Ako bi se
bila vsa bosanska vojska borila složno, bila bi popol¬
noma pobila Karo Mahmud-pašo; pa sarajevski in po-
drinjski begi so se borili proti svoji volji in tako so
oslabili tudi moč drugih. Kakor ti so bili tudi pravo¬
slavni kristjani, ki so jih begi oborožili s silo; raje (kri¬
stjani) niso imeli prave volje boriti se za last svojih go¬
spodarjev. Edini raje od Gradačca, ki so bili rimsko¬
katoliškega izpovedanja, so se držali junaško pod svojim
vodjem Marijanom Reličem. Husein videvši, da skoraj
polovico vojske ne mara za boj in da z ostalo polovico
ne bo mogel potisniti vezirja v beg, zapove, naj se
opusti naskakovanje. Pomalem poneha streljanje topov,
prasketanje pušk, potihne bojni krik in dim se poleže,
a nad bojiščem se razkrije vedro nebo, na katerem se
že svetlikajo prve zvezdice. Bil je večer. Obe vojski
prenehata z bojem kakor po dogovoru in ostaneta vsaka,
na svojem mestu. Stražni ognji zaplamte v velikem šte¬
vilu, a okoli njih se pripravljajo bojevniki k počitku.

Husein da sklicati svoje četovodje. Silno zlovoljen
je in žalosten. „Vidim,“ začne govoriti zbranim, „da s
to vojsko ne smem zopet pričeti naskakovanja na Kara
Mahmudove čete. Naše vojske se polovica noče boriti,
a osmanska vojska, ki je večja od naše, bojuje se vsa
in še dobro se bojuje. Povejte, kaj naj storim?"

»Kaznovati moraš ničvredneže in izdajalce!" za¬
kliče Krupa kapetan.

»Prepozno je zdaj!“ odgovori Husein.

»Tedaj pa razglasi v vojski, da naj vsak svobodno
zapusti bojišče, kdor nima volje boriti se pošteno," sve¬
tuje beg Zlatarevič.

167

„To bi ne bilo modro," izpregovori beg Kulenovič,
„ker bi to še ojačilo Mahmud-pašo; jaz mislim tako, da
pustimo to mesto in pričakajmo Turčine pred Sarajevom.
Tam se lahko oslanjamo na mesto in v sili imamo še
trdnjavo."

Vodjam se dozdeva, da je ta nasvet še najboljši.
Tudi Huseinu se zdi dober. Ob zori se dvigne bosan¬
ska vojska in začne počasi in v redu korakati proti
Sarajevu. Kara Mahmud jo pusti mirno oditi in ne ve,
kaj naj bi mislil o njenem kretanju. Da se umika bo¬
sanska vojska, ne gre mu v pamet. Počasi krene tudi
vezir za Huseinom, da bi obnovil neskončano vojno.

Sarajevo se silno vznemiri vsled Huseinovega po¬
vratka. Ljudstvo je bilo prej celo zagotovljeno, da bo
Husein premagal Osmane kakor spomladi. Zaradi nje¬
govega nevspeha popade nekatere žalost, druge strah,
a mnogo je tudi takih, ki se vesele napredovanja Kara
Mahmud-pašinega. Povrh pa začno nezadovoljneži v
vojski vedno bolj in bolj kazati svojo nevoljo. Nasla-
njaje se na Huseinove sovražnike v mestu začno neka¬
teri takoj glasno govoriti, da je zdaj vsemu konec in
da bi bila prava neumnost upirati se še dalje onemu,
kar bo prišlo gotovo.

Husein se dela, kakor bi ne slišal ničesar, a v
duši ga peče nezvestoba in podlost svojih deželanov.
Kara Mahmud dospe za Huseinom drugega dne pred
Sarajevo. Vitez iz Bosne zbere okoli sebe zveste svoje
vodje bege in jim reče: „Na vas se zanašam, bratje!
Se enkrat se hočem pogledati z Mahmud-pašo in naj
bo že, kakor hočeta Bog in sreča junaška. Ako bom
videl, da ne moremo zmagati, se hočem ali preriti skozi
sovražnika ali pa poginiti; živ mu nočem priti v roke."
Nato objame vodje, kakor bi se hotel za vedno poslo¬
viti od njih. Junakom teko vsled ginjenosti solze po
licih, a v duhu se zaklinjajo Bogu, da nočejo zapustiti

'168

svojega junaškega poveljnika in naj se krši nad njimi
nebo.

Husein ne čaka na Turčine, ampak se prvi navali
na nje. Z gromovitim krikom začno Bošnjaki boj. V
prvih vrstah jezdi Husein in ne posluša opominjanja
svojih prijateljev, ki ga zaklinjajo, naj ne gre slepo v
smrt. Ali-paša se niti za korak ne oddalji od svojega
pobratima, beg Zlatarevič istotako. Videvši ta vzgled
se zbere okrog Huseina kakih dve sto begov in kape¬
tanov, da gredo prvi v odločilno bitko. Bosanska vojska
je bila vsa očarana nad viteštvom svojih vodij in kakor
slepa je šla za njimi v ogenj in za zmago. Junaki z
Viteza planine pokažejo tudi danes, da so res pravi
junaki, dočim se izdajalci in ničvredneži ustavljajo danes
še bolj, kakor zadnjič. Mirnih rok gledajo tisoči teh od¬
padnikov, kako njihovi bratje prelivajo kri in žrtvujejo
življenje. Husein ne mara za nje, ampak vzpodbuja
svoje zveste in jih v zelo ljutih navalih zaganja v
vrste Kara Mahmudove vojske. Lepo sarajevsko polje
se je spremenilo v nemilo bojišče. Osmani niso mislili,
da bo naskok tako hud. Z nepremagljivo in neod-
jenljivo močjo potiskajo Bošnjaki Mahmudove čete, tr¬
gajo in kosajo njihove vrste in jih v oddelkih gonijo
po bojnem polju. Na višinah iznad Sarajeva stoje tisoči
in tisoči ljudi in gledajo krvavi boj. V klice svojih bratov
se mešajo njihovi vzkliki, s katerimi bodre junake, naj
vztrajajo v borbi proti Turčinom. Ako je bil krik na
višinah, bil je tem hujši na bojišču. Pod Huseinom pade
konj. Zvesti njegov belec, ki ga je bil nosil na tolikih
bojiščih, se zruši pod Huseinom zadet od svinčenke v
čelo. Huseina zaboli srce, ko vidi, kako poginja zvesto
živinče. Toda nima časa žalovati za njim. Kmalu sedi
na drugem konju, ki mu ga pripeljejo in držeč dvignjeno
sabljo hiti naprej. Na tisoče zrn sliši žvižgati mimo ušes,
a on sedi zdrav in neranjen na konju. Zelena suknja,

169

vihrajoča v zraku, je vsa prestreljena, a nobeno zrno
ne zadene njegovega telesa. Kara Mahmud zarohni od
jeze, ko mora gledati, kako mala Huseinova vojska pre¬
ganja njegovo veliko večjo in izvežbano armado. Da bi
ohrabril vojake, popelje sam nekaj svojih bataljonov v
boj. Vse zastonj! Bošnjaki ne poznajo danes sile, ki bi
ji ne bili v premoči; tako jih ohrabri brezmerna hra¬
brost svojega poveljnika Huseina Gradačeviča. Osem
konj ubijejo pod njim, a on se ne ustraši, ampak vedno
hujši naskakuje. „Gotovo je začaran," govore Mahmu-
dovi vojaki kakor tudi Bošnjaki, videč čudo junaške
sreče Huseinove.'

Njegovi sovražniki, ki gledajo začetkoma, kako liki
sokolu razganja turške čete, začno povešati glave in tiho
govoriti med sabo: „Napačno bo za nas; vse kaže, da
bo Husein potolkel Osmane." Tudi Kara Mahmud iz¬
gubi upanje in se začne posvetovati z višjimi svojimi
podpoveljniki, kako bi se naj umaknil s svojo vojsko.

Nenadoma pa, kakor bi bila vzrastla iz zemlje,
se pokaže nova četa na levi strani bosanske vojske.
Velik nered nastane v njenih vrstah, ker se ni bil nihče
nadejal kaj takšnega. Ali-aga Rizvanbegovič, ta zakleti
sovražnik Huseinov in stari pristaš sultanov, prihrumi
s šest tisoč možmi nad bosansko vojsko. Večina nje¬
govih čet so bili sami hercegovaški kristjani, v katerih
je znal v največji meri razjariti srd in prirojeno mržnjo
napram begom in kapitanom. Kakor krvoločni risi
se poženo kristjani na Huseinovo vojsko. Ko to vidi
Kara Mahmud, se zopet ohrabri in se na čelu svojcev
navali z vso močjo na nasprotnika. Od dveh strani sti¬
snejo zdaj viteza iz Bosne. Desno krilo Kara Mahmud-
pašino se jame naglo širiti proti severozapadu, ni manj¬
kalo mnogo in vezir bi bil obkolil bosansko vojsko.

„Slabo je za nas, pobratim!" reče Ali-paša Vidaič
Huseinu. „Vse nam je pokvaril sovražni Ali-aga."

170

„Naj mu zamrje rod, odpadniku!" zakolne Husein
v veliki duševni jezi. „Ta dan je poslednji dan naše
svobode!“

,»Udariva, Husein! Zmagali bomo!" začne vzpod¬
bujati Ali-paša svojega prijatelja.

„Pusti!“ odgovori tužno Husein, „o zmagi ni go¬
vora. Vidiš, kako pojenjujejo naše čete. Ne preostaja
nam drugega, kakor pretolči se skozi sovražnikove čete."

„Rešimo se v trdnjavo!“ svetuje Ali-paša še v
zadnjem trenutku.

„Pa nimamo dovolj hrane, da bi se mogli dalje
časa uspešno držati in nimamo dovolj prijateljev v Sa¬
rajevu!" pripomni Husein in naglo pristavi: „Naznani
vojski, naj, vsi složno udarijo na to stran, kamor jim
hočem jaz trebiti pot."

Husein zbere okoli sebe svoje Posavce pod Ma¬
rijanom Reličem in obdan skoraj od vseh vodij svoje
vojske udari urno in z vso močjo na desno turško krilo,
da si skozi tisto naredi pot za umikanje. Vsa vojska
šine navdušena za njim. Od vseh strani padajo svinčenke
kakor toča, a ne briga se vitez iz Bosne mnogo za nje.
Na ognjevitih svojih konjih pretrga bosanska konjenica
vrste turških vojakov, a za petami ji sledi pehota, ki
brani odprto cesto z britkimi handžarji. Po hudi eno¬
urni borbi se je izvila Huseinova vojska iz objema, s
katerim jo je bil opasal Kara Mahmud v družbi s sto-
lačkim Ali-ago. Mnogo junakov pade med potom, a
nekaj, toda le samo težko ranjenih pade sovražniku v
roke. Novi bosanski vezir si ne upa zasledovati Huseina,
ker je imel tokrat veliko večje izgube, kakor prvič pri
planini Vitezu.

Na bojnem polju se snideta Ali-aga stolački in
vezir Kara Mahmud. Milostljivo objame vezir ponosnega
ago, ki se globoko prikloni sultanovemu namestniku.

171

„Ti si mi danes rešil bojno srečo," reče Kara Mahmud,
cesarska nagrada ti ne bo izostala."

Se istega dne vkoraka vezir z Ali-ago Rizvan-
begovičem v Sarajevo. Pred mestom ga pričakajo Hu¬
seinovi odpadniki in ga pozdravijo kot novega, postav¬
nega gospodarja v deželi. Z očividnim preziranjem, ker
je navadno rad preziral vsakega, odgovori jim Kara Mah¬
mud nekaj besed na ta pozdrav in gre dalje. Pri vhodu
v mesto ga ustavi poslanstvo najodličnejših Sarajevčanov,
ki ga, spustivši se na kolena, iskreno prosi, naj priza¬
nese mestu in ne da trpeti grozovitosti, češ, Sarajevčani
so že komaj pričakovali njegovega prihoda. „NiČ se ne
bojte," odgovori vezir, „nihče vam ne bo škodoval;
če si znam vzdržati red v svoji vojski, upam, da bom
tudi tukaj naredil skoraj red."

In res ni vezirjeva vojska delala nikakih nasilnosti
po mestu, kakor je bilo to običajno pri prejšnjih osvo-
jenjih. Sarajevčani so bili radi tega nezmerno zado¬
voljni; toda kmalu so jeli povešati glave, ko so videli,
da ne dela vezir nikakih priprav za odhod iz Sarajeva.
Po stari 'navadi je smel bosanski vezir na pohodu po
deželi bivati samo štiriindvajset ur v Sarajevu, ker je
že od starih časov bila Banjaluka, potem pa Travnik
stolica vezirja bosanskega, a Sarajevo je bilo nekaka
ljudovlada, ki je imela svoje posebne predpravice sara¬
jevske. Ker je dobro vedel, da se brez Sarajeva ne da
gospodovati v Bosni, da si sezidati v Gorici pri Sara¬
jevu svoj konak in vojašnico za vojake. Sarajevčani so
zdaj vedeli, da je prišel konec njihove svobode. Od
tega časa je Sarajevo ostalo mesto bosanskih vezirjev.

To je bil prvi plod domače nesloge — lastnina
tujčeva! —

Prebivši se skozi Mahmudovo vojsko zbere Husein
ostanke svojih čet pri Kiseljaku. In zbere okrog sebe
kapitane in bege in jim reče: „Stare Bosne ni več! Z

172

današnjim dnevom je izdahnila. Tujec bo odzdaj svoje¬
voljno vladal po deželi, a bosanski sinovi bodo nosili
njegov jarem. Nesloga nas je pritirala v propast, toda
vi ste bili prijatelji sloge in moja najboljša podpora.
Hvala vam, bratje! Jaz vas ne potrebujem več. Vrnite
se domov in čakajte potrpežljivo, kaj nam bo prinesel
čas. Za mene si ne bodite v skrbeh; jaz bom to, kar
bo hotel Bog. Kjerkoli bom, povsod vas bom hranil v
najmileišem spominu!“

Vitez iz Bosne razpusti svojo vojsko, Plakajoč se
poslove od njega zvesti tovariši njegove slave in ne¬
sreče. „Z Bogom, zmaj, z Bogom, vitez naš!“ orilo je
od vseh strani in okrog šest tisoč mož bosanske vojske
se je razšlo hipoma od Kiseljaka na vse strani Bosne.

Pri Huseinu ostanejo samo njegovi Posavci in Ma¬
rijan Relič s svojimi kristjani. Okrog dvesto najodlič¬
nejših begov in kapetanov, ki so bili ž njim že prvi v
boju proti Carigradu, noče se ločiti od njega. Prisegajoč,
da ga hočejo spremljati na konec sveta, obljubljajo mu,
da hočejo ž njim deliti vse težave in nadloge. Med njimi
so bili Ali-paša Vidaič, beg Zlatarevič, nadsodnik (molah)
sarajevski in Krupa-kapetan. Zastonj jim je prigovarjal
Husein, naj opuste svojo namero, oni ostanejo vendar
pri njem.

„Saj veste, da mi ni ostati v tej zemlji," govori
jim Husein, »odločil sem se pobegniti čez Savo in se
podati pod varstvo avstrijskega cesarja."

»Vsi gremo s tabo!" odgovarjajo begi, „tam na
avstrijskih tleh je tudi za nas primerno mesto."

»Tedaj pa pojdite," prikima Husein, »če nočete
drugače."

V štirih dneh prispejo vsi v GradaČac. Velika mno¬
žica ljudstva se je bila zbrala, da pričaka bosanskega
viteza in njegove bojevnike. Vsak, kdor je bil prišel,
je imel v vojski kakega sorodnika ali prijateija, na ka-

173

terega povratek se je veselil. Z veliko spoštljivostjo in
iskreno udanostjo pozdravlja ljudstvo brez razlike vere
Huseina, ki množici na vse strani ljubeznjivo odzdravlja
z roko. Ljudstvo se pomeša med bojevnike. Tu objema
oče svojega sina, brat sestro, mož svojo ženo, tam zopet
je otročad obstopila svojega očeta in ga vlekla iz vrst
oborožencev, vprašajoč ga, kaj ji je prinesel iz vojne.
Bila je to vesela slika povratka iz bojev. Pa tamkaj
vidiš tudi temno žalost in omedlevanje, da te boli srce.
Matere, žene in otroci jočejo, in ihtijo, da bi ganilo kamen.
Tamkaj objokuje ena sina, druga moža in na stotine
otrok plače za očetom, ki jim je bil do zdaj skrbel za
hrano in jih branil hudega. Husein, imajoč že od na¬
rave mehko srce, ne more gledati in poslušati to žalost
in povešenih oči pohiti skozi množico v svoje dvorane.
Tik pred pragom vzdrami ga moški glas: „Bog te
spremljaj, gospod!“ Husein se ozre in vidi Marijana Re-
liča, svojega hrabrega četovodjo, ki drži za roko mlado
in krasno ženo. Bila je Jurka.

„Hvala ti, junak! Bodi srečen s svojo ženo, a v
sreči se večkrat spominjajta tudi mene." To rekši iz¬
vleče izza pasa polno mošnjo zlatov in jo stisne Jurki
v roko. „Tukaj sprejmi od mene doto. Z Bogom!"
Naglo odjezdi na dvorišče.

Drugega dne je odpotoval Husein z Ali-pašo Vi-
daičem v Vinkovce k polkovniku brodskega regimenta,
da si izprosi dovoljenje za prehod preko Save v Sla¬
vonijo.

V Posavino je dospela vest, da je vezir poslal za
Huseinom močan oddelek svoje vojske. Bil je zanj
skrajni čas, da pobegne. Husein vzame s seboj mnogo
svojega blaga in vse dragocenosti in spremljan od
dvesto begov zapusti z bolnim srcem Gradačac in stare
dvore svojih prednikov. Pri Županji se prepelje v Sla¬
vonijo.

174

Ravno je zašlo solnce, ko je stopil na drugi breg.
Še enkrat se ogleda v smeri svojega rojstnega kraja
in vidi v daljavi njegove planine. Solze mu zalijejo oči
in z roko zamahnivši proti onim krajem, se obrne k
Ali-paši Vidaiču, rekoč: „Zdi se mi, da se po tem potu
ne bom nikdar več vrnil."

Njegova slutnja se je vresničila.

XIV.

Po prehodu čez Savo se obrne Husein preko Dja-
kovega v Osek. V manjšem mestu mu ni bilo mogoče
ostati radi velike družbe, ki ga je radovoljno spremljala
v pregnanstvo. V Djakovu se Husein pokloni takratnemu
bosanskemu škofu Pavlu Sučiču, ki bosanskega junaka
skupaj z njegovimi spremljevavci pogosti prav imenitno.
Drugega dne dospe Husein v Osek in se javi pri po¬
veljniku trdnjave, oddavši mu priporočilno pismo od
djakovskega škofa.

„Dobro, dobro," reče prav prijazno stari general,
ko je prečital pismo svojega dobrega znanca, „dal bom
tebi in tvojemu spremstvu stanovanje v naši vojašnici
in takoj hočem pisati cesarju na Dunaj, kaj se ima zgo¬
diti nadalje."

„Jaz se s svojimi tovariši zatekam pod varstvo
tvojega cesarja!" reče Husein generalu.

„Ne boj se," odgovori poveljnik, „naša država je
širna, tudi za tebe se bo našlo pripravno mesto."

„Samo ne daleč od Bosne, general!" prosi Husein,
„tamkaj je še moje imetje, ki bi je lahko upravljal iz
bližine."

„Ne morem ti nič obljubiti, ker to ni v moji ob¬
lasti. Potrpi nekoliko!" zavrne zapovednik.

175

Huseinu se odkaže stanovanje v vojašnici blizu
mestnih vrat, ki vodijo v novo mesto. Z njim sta sta¬
novala še Ali-paša Vidaič in beg Zlatarevič. Ostalim
se odkažejo stanovanja v Podravini, ulici dolenjega
mesta Oseka. Beguni so bili popolnoma svobodni, razen
da se niso smeli brez polkovnikove vednosti nikamor
oddaljiti od Oseka; le pojahati so smeli večkrat na
svojih brzih konjih na prosto. Spremljan od svojih si¬
jajno oboroženih junakov, katerih konji lepe arabske
pasme so nosili srebrno in zlato opravo, je izjahal Hu¬
sein večkrat vpričo zamaknjenih gledalcev iz trdnjave
in kakor vihra pohitel za Dravo ali pa udaril po cesti
proti Djakovu, srečen v mislih, da se v tej smeri pri¬
bližuje svoji domovini.

To je bila edina zabava Huseinova in njegovih
tovarišev, sicer pa je po cele dni žalosten pušil tobak
iz čibuka. Niti razgovor o nekdanjih bojih ga ni ve¬
selil, o njegovih nekdanjih bojih, ki so imeli tako srečen
začetek in tako slab konec. Iz Bosne, ki je osobito v
prejšnjih časih imela veliko trgovinsko zvezo z Osekom,
je prišel večkrat kdo Huseinovih znancev, ki ga je ob¬
iskal in mu pripovedoval o najnovejših dogodkih v
Bosni. Na ta način je Husein izvedel vse, kar se je
bilo zgodilo v rodni deželi po njegovem begu preko
Save.

Mnogo begov in kapetanov, ki so bili prej pri¬
vrženci Huseinovi, se je zaprlo po bitki pri Sarajevu
v svoje trdne gradove, misleč, da se bodo odtod ložje
pobotali z vezirjem Kara Mahmudom in obdržali svojo
lastnino. Toda varali so se. Kara Mahmud pokori dru¬
gega za drugim z vojaško silo, pošlje jih naprej v svoj
tabor in odtod v Carigrad; od tam se ni vrnil nobeden
več. Na njihovo mesto so prišli tuji mohamedani, ki jih
je vezir po svoji volji nameščal ali odstavljal. Ali-aga
Rizvanbegovič, dedni beg stolački, je bil za svoje za-

176

sluge za sultana sijajno odlikovan. Imenovan je bil za
hercegovaškega pašo in tako je dobil ponosni Ali-aga
oblast nad celim okrajem, kar si je bil že toliko želel
in zdaj vendar dosegel. Sarajevčani, ki so si bili najbolj
želeli novega vezirja, so dobili skoraj najhujše plačilo.
Ker niso marali, da se je Kara Mahmud naselil v Go¬
rici skupaj s svojo vojsko, so ga začeli najprej prositi,
naj zapusti Sarajevo in prestavi svojo vezirsko stolico
v Travnik, kjer so imeli že odnekdaj bosanski ve¬
zirji svoj sedež. Ko niso prošnje nič pomagale, začno
meščani vezirju pretiti, ali tudi to ni nič zaleglo. Tedaj
se pa age razjeze, zbero se in več tisoč skupaj udarijo
na vezirja in njegovo vojsko; pa imeli so nesrečne čase,
ker vezir jih nemilo pobije in odzdaj jih še bolj hudo
stlači pod svoj jarem.

„Takšno plačilo so si zaslužili za svoje odpadništvo!“
reče Husein. »Zdihovali so za Turčini in zdaj so jih do¬
bili na vrat."

Beguncem, posebno Huseinu, začne vedno bolj pre¬
sedati življenje v tujini. Nihče ne ve, kako neznosno je
mohamedanskemu Bošnjaku živeti izven svoje domačije,
a osobito v takem kraju, kjer nima sovernikov. Tak kraj
se mu zdi hujši od puščave, ondi mu je vse mrzko in
odurno. Nima pravega miru, kakršnega ljubi vsak ju-
trčan, nima junaškega prijateljstva, vspodbujajočega mu
dušo, nima tihe sreče haremske, ki ga ublažuje; a nad
vse ga boli, da nima priložnosti izvrševati svete navade
svoje vere, ki ga napolnjuje z navdušenostjo.

Huseina prevladuje velika otožnost. Očividno jame
hujšati. Najrajši je sam in nobenega razgovora ne ljubi.
„Oh, ko bila vsaj ona pri meni!" je vzdihoval večkrat.
»Vse bi ložje prenašal, — ali kje je ona, kje je?"

Nekega dne, ko so ga mučili ti bolni spomini na
domovje in spomini na neprisojeno mu ljubo, se odpro
duri in v sobo stopi velik in močan redovnik. Lepo za-

177

vihane brke pričajo, da je bosanski duhovnik. Bil je to
pater Ilija Starčevič, župnik iz bosanske Posavine, stari
Huseinov znanec.

Ko zagleda Husein svojega rojaka, se mu razvedri
lice od velike radosti. Pozdravi patra najljubeznivejše,
posadi ga k sebi na blazino in ga po stari navadi vpraša:
„Kaj je novega v Bosni?"

„Gotovo je tudi tukaj znano," začne pripovedo¬
vati pater, „da je bil Ali-Namik, paša skadrski, potol¬
čen, ko ga je veliki vezir Rešid poslal v Crnogoro."

„Slišal sem to," odgovori Husein.

„Veliki vezir je potem hotel obnoviti vojno s Crno¬
goro," nadaljuje. frančiškan, „toda istočasno pride iz
Carigrada vest, da se je spuntal misirski paša Ibrahim,
in veliki vezir dobi od sultana nalog, naj se takoj obrne
proti Misiru, a Crnogoro naj pusti za zdaj pri miru."

„Lepi dogodki za Bošnjake, lepe priložnosti, ako
bi bili složni," si misli natihoma Husein.

„Torej krene veliki vezir iz Macedonije v Carigrad,"
pripomni frančiškan, „odkoder hoče potem iti proti Mi¬
siru. Zdaj je ugodna prilika, da bo kmalu pokorjen mi¬
sirski paša, kajti vezirju so, kar tiče Evrope, strani celo
varne. Crnagora je izmučena vsled zadnjih napadov, Al-
banezi so ugnani, Bošnjaki istotako. Da se povsem reši
vsake skrbi, razglasi veliki vezir pred svojim odhodom
iz Macedonije, da so pomiloščeni vsi beguni, ki so se
bili zadnja leta bojevali proti sultanu.

„Vsi pomiloščeni?" vpraša naglo Husein in se'
vsled nove nade ves izpremeni v lice.

„Da, vsi razen tebe, častiti vezir, in tvojega po¬
bratima Ali-paše Vidaiča. Za vaju se pričakuje sultanov
ferman (pismo) iz Carigrada. Tisti Kara Fejsija, mladi
vodja navadnih cestnih roparjev, ki je toliko zakrivil in
oropal mesto Sofijo, se sme vrniti v domovino, samo
vidva sta izvzeta."

12

178

Husein upre oči v tla in ne reče nič.

„Upaj v dobro", tolaži frančiškan Huseina, videč,
kako nemilo ga je dimila usodna vest. »Sultan je
milostljiv in kmalu se boš vrnil v svoj rojstni kraj."

»Misli na Skodro-pašo; ravnotako se bo zgodilo
tudi meni", odgovori Husein.

»Kaj je s Skodro-pašo?" vprašan frančiškan.

»Gotovo ga je sultan počastil z gajtanom (vrvica,
s katero se mora obesiti sam), ali ga pa poslal v pro-
gnanstvo", odgovori Husein, »ker ni ničesar slišati o
njem."

»Ti torej ne veš, kaj je s Skodro-pašo, gospod ?“
se začudi frančiškan. »Naj ti povem! Ko so ga z dru¬
žino odvedli v Carigrad, je mislil svet, da je izgubljen.
Ali sultan se mu je izkazal milostljivega. Odkazal mu
je Carigrad in okolico v prebivanje in mu nakazal sto
tisoč grošev letnega dohodka."

»In vendar živi v prognanstvu!“ pripomni Husein.

»Seveda, toda živi vsaj lahko lepo in stanu pri¬
merno", odgovori pater Ilija.

»Brez Bosne ne poznam pravega življenja", reče
Husein in umolkne.

»Na potu sem na Dunaj, gospod", nadaljuje po
kratkem prestanku redovnik. „V zadevah našega franči¬
škanskega reda bom stopil pred cesarjev obraz. Imaš li
kakšno prošnjo do njega?"

»Drugega ne prosim, kakor da mene in moje to¬
variše proti naši volji ne izroči Turčinom. To je vse,
česar prosim!" Pater na to vstane in se ljubeznjivo po¬
slovi od Huseina.

Nekoliko dni pozneje dobi poveljnik trdnjave slu¬
žbeno poročilo, da so vsi bosanski beguni, živeči v
Oseku, pomiloščeni razen Huseina in Ali-paše Vidaiča
in da se svobodno morejo vrniti v svojo domovino.
Poveljnik pokliče begune pred se in jim prečita ta raz-

179

glas. Bošnjaki se silno razvesele pomiloščenja, a žalosti
jih dejstvo, da sta izvzeta njihova prvaka.

»Hočemo še počakati", odgovore poveljniku, „da
pride sultanovo pismo, ki bo odločilo o vezirju in Ali-
paši. Potem se bomo še le obrnili na to ali ono stran."

Tako se zgodi. Beguni ostanejo vsi v Oseku in
pričakujejo sultanovega pisma za Huseina in Ali-pašo.

Pride konec predpusta leta 1832. Grofovska obitelj
Pejačevičev priredi na svojem dvoru v Retfali, tik Oseka,
sijajen maškaradni ples. Vse, kar je bilo odličnejših rod¬
bin, se je zbralo iz Oseka in okolice k tej zabavi. Prišli
so grofi Elci in Hueni, baron Prandau in stari hrvatski
plemiči Adamoviči, Mihaljeviči, Delimaniči in Jankoviči
Granički. Razen plemstva je bil navzoč tudi škof djako-
vački in poveljnik osečke trdnjave z nekaterimi višjimi
častniki.

Plesna dvorana je bila bujno okinčana s kitami
iz zelenja in svežega cvetja. Ob oglih in kotih so bile
nastavljene okoli umetnih vodometov tujezemske cve¬
tlice. S stropa so visele dragocene svetilke, katerih
mnogoštevilne lučice so odsevale iz kristalnih ogledal,
visečih ob stenah.

V dvorani je pisana, zanimiva družba. Tu vodi
rdeč domino (maškara) za roko živahno Ogrkinjo s
kratkimi rokavi, iz katerih se bleste bele, rejene roke.
Tam je španski grand (gospod) vjel mlado ženo iz
osečke okolice, pa jo krepko drži za roko. Mogoče da
ji govori o ljubezni, ker si ona same sramežljivosti pri¬
kriva oči in gleda, kako bi mu ušla. Dalje zopet je
ustavil star kapucin mlado vrtnarico in ji pridiguje o
nečimurnosti sveta, a ona se mu hudomušno smeje in
se brzo poslavlja od njega, sosebno ko vidi, kako jo
razprostrtih rok k sebi vabi bogato opravljeni poljski
šlahčič (plemenitaš). V sredi dvorane se je postavil velik
Trenkov pandur v rdečem plašču, držeč v roki malo

180

dete iz sladkorja. Okoli njega se je zbralo mnogo družbe,
moške in ženske, da mu odvzame dete; pa radi tega
se pandur tako razjezi, da odgrizne revnemu detetu
glavo. Okoli gospodov in gospa, ki so brez krink opa¬
zovali te prizore, se giblje krotek barantavec in ponuja
svojo pisano robo v razprodajo. Osobito je nadležen
mladim gospem, ki ga ne morejo odpraviti drugače,
kakor da mu ponudijo roke v poljub. Kamor pogledaš
z očesom, povsod najdeš kaj posebnega, nenavadnega
in zabavnega. Vsi časi, vsi narodi in stanovi, kakor bi
lahko rekel, so zastopani v tej mešani družbi. Prijatelje
in čestilce lepega spola je bodla najbolj v oči visoko¬
rasla, lepa Bosanka v svoji narodni opravi. Njena ve¬
lika, krepka postava in njeno mikavno kretanje je oma¬
milo mnogo gledalcev. Kakor se je dalo po svežem,
rdečem obradku soditi, kf ga je zakrivala krinka, je
moralo biti lice res divno. To so pričale tudi žive oči,
ki so se kakor žareče oglje svetile izza krinke. Potem
pa še ti majhni nožiči v rumenem, s srebrom obšitem
obuvalu! Človek se jim mora čuditi, kako morejo no¬
siti to veliko čudo ženske krasote.

Povabljeni gosti so bili bržčas že vsi skupaj in
vse je že mislilo na ples. Zdaj pa se odpro duri in v
sobano stopi v sijajni opravi Husein Gradačevič, sprem¬
ljan od svojih najboljših prijateljev Ali-paše Vidaiča in
bega Zlatareviča. Stopivši v dvorano postoji nekoliko,
hoteč se razgledati. Bil je veličasten in mičen videti.
Izpod velikega belega turbana s srebrno čelenko (odliko-
valno znamenje za hrabrost) mu je blestelo bledo lice.

Na celi postavi je videti, kakor bi bival največji
mir v njem in ako bi ne imel tako živih in ostrih oči,
ki so svedočile o veliki njegovi junaški duši, bi človek
mislil, da mu je lice izklesano iz brezčutnega marmorja.

Po dvorani nastane šepet in vse upre oči v njega.
Hišni gospodar pristopi k vezirju, ki se je ves svetil v

181

zlatu in srebru, in ga srčno pozdravi, kakor tudi nje¬
gova tovariša. Istočasno se Huseinu približa moder do¬
mino, vodeč za roko lepo Bosanko. Husein obstoji kakor
okamenel. Razprostre roki proti nji in že odpre usta,
kakor bi hotel nekaj izpregovoriti, ali v istem trenutku
se oprime Bosanka ramen svojega spremljevalca in
vzklikne: „Joj, drži me 1“

„Ona je/ — njen glas!“ vzklikne vezir ves iz sebe
proti Ali-paši in hoče naprej. Ali-paša ga ustavi: »Ob¬
vladaj se, pobratim! Kaj bo govoril svet!"

Modri domino vzame hitro Bosanki krinko z obraza,
vzdigne jo na roke in jo ponese proti durim, da jo spravi
na prosto, na sveži zrak. Vse se razburi. Ko so ponesli
nezavestno Bosanko izpred Huseina, pogleda ji ta v obraz,
pograbi krčevito Ali-pašo za roko in mu reče glasno:
„Ona je!“ Komaj se drži na nogah.

»Moram govoriti ž njo!“ jeclja Husein s tresočim
glasom.

»Opusti to, pobratim!" prigovarja mu Ali-paša in
ga skuša pomiriti. »Osramotil boš sebe in njo! Kdo ve,
če ni že omožena!“

»Ne govori tako — sicer zbesnim!" zavrne Husein
in strese Ali-pašo za ramo.

V obči zmešnjavi nihče ne opazi Huseinove raz¬
burjenosti. Kmalu se vrne hišni gospodar, ki je bil šel
za nezavestno maškaro, da preskrbi vse potrebno, in
pristopi k Huseinu: »Mladi gospej je postalo naenkrat
slabo," reče grof, »a zdaj ji je že bolje in odpeljala se
je s svojim možem domov!"

»Ali je že omožena?" vpraša Husein grofa tako
živo, da ga ta začuden pogleda.

»Ali jo poznaš, vezir?" vpraša grof.

»Poznam jo . . . da,- poznam!" odgovori Husein s
tresočim glasom.

182

»Lanskega leta je bila z očetom v Travniku," pri¬
pomni Ali-paša. »Ali s kom se je omožila?" vpraša
takoj dalje.

»Omožila se je s svojim bratrancem, konjeniškim
kapetanom (stotnikom), z onim, ki jo je ponesel iz dvo¬
rane," odgovori grof. »Kakor sem slišal, ga ni vzela iz
ljubezni, ampak njeni sorodniki so želeli, naj se vzameta,
da se zopet zjedinijo stara posestva te rodovine."

Huseinu se vije srce same neizrečene žalosti. »Torej
sem jo izgubil za vedno!" misli si in težak vzdih se mu
izvije iz prs.

»Kako dolgo je že omožena?" vpraša Ali-paša

grofa.

»Danes je ravno osem dni. Konjeniški oddelek,
v katerem služi kapetan Plasaj, njen mož, biva tukaj le
mimogrede in odrine že jutri proti Pečuhu."

»Ze jutri!" pripomni Ali-paša in pogleda po strani
Huseina, ali ta molči, kakor bi bil iz kamna.

Zdaj zasvira godba škotski ples in maškare začnejo
ples. Husein gleda nekaj časa brez vsakega zanimanja
to zabavo, potem se priporoči grofu in odide domov.
Ko je sam v sobi, vzdihne globoko, kakor bi hotel od¬
valiti velik kamen od srca in izpregovori sam sebi:
»Sla je za drugim, torej me ne ljubi več ... ali ko-
likrat se je prej zaklinjala, da hoče ljubiti samo mene,
ljubiti mene do groba!" Srce mu vzkipi, ko se spo¬
minja tega. »Ha, nezvesta!" zavpije in se udari s pestjo
ob čelo. Hoče izustiti grdo kletev, a se vendar pre¬
maga. »Ne, ne, nočem preklinjati," reče tiho, »morda
pa ni ona kriva . . . morda me pa še liubi! . . .“

Konjeniška četa, v kateri je služil kapetan Plasaj,
mož Marijin, je odšla z ranim jutrom. Husein je tako
izgubil vso nado, da bi mogel še kdaj videti Marijo.
Hudo ga je to bolelo. Da bi bil mogel le eno besedico,
eno tolažilno besedico čuti iz njenih ust! Ali še tega ne!

183

Čez kakšnih deset dni dobi Husein pismo iz Pe-
čuha. Srce mu zaigra v radosti, ko prebere podpis.
Pismo je bilo od Marije.

„Moj dragi! Od najinega zadnjega svidenja
gotovo veš, da sem omožena. Ne jezi se raditega
nad mano. Šla sem v zakon s svojim sorodnikom,
ker je bila to želja naše rodbine. Dala sem mu
sicer roko, a srca mu nisem mogla dati, ker je
srce ostalo pri tebi in hoče biti tvoje do groba.

Marija."

„Ona me še vedno ljubi!" vzklikne Husein po-
ljubivši dragoceni list. „Zdaj sem miren, — zdaj ne za¬
htevam nič več."

To pismo je bilo odzdaj zanj največja tolažba.
Kadar so ga mučile najhujše notranje bolečine, vzel je
v roke malo pismo, prečital je in takoj mu je odleglo.
Kakor čudotvorno svetinjico je čuval to pismo in je
nosil vedno v žepu nad srcem: bilo mu je najblažji
spomin na blažene dni sladke ljubezni.

Vedno enakomerno in v neprestanem pričako¬
vanju daljne usode so minili meseci in dnevi Huseinu
in njegovim prijateljem begunom. Pibližala se je jesen
leta 1832. Nekega dne meseca listopada pride poveljnik
osečke trdnjave k Huseinu in ga obvesti, da je zanj
in za Ali-pašo dospel v Zemun sultanov ferman, in da
morata iti oba tja, da slišita sultanovo pismo.

Med upanjem in strahom se poda Husein na pot
v Zemun. Spremljajo ga vsi prijatelji, ki se poslove na
dosedanjem mestu, ne misleč se vrniti nazaj. Bil je
krasen jesenski dan, ko je Husein na čelu svoji vitezov
jezdil v Zemun, a solnce je žgalo kakor poleti.

Držeč solnčnik nad glavo je ponosno jezdil bo¬
sanski vitez na konju arabcu, ki je bil ves pokrit s
srebrom in zlatom in ki sta ga peljala dve slugi na


184

desni in levi strani. Kamor je prišel, povsod je posta¬
jalo ljudstvo in se čudilo sijaju, kakršen je v navadi
samo v jutrovih deželah. Pred stanovanjem avstrijskega
brigadirja, kjer se je imel prečitati sultanov ferman, raz-
jaše Husein konja. Ali-paša Vidaič in Krupa-kapitan,
ki nista nehala v njem spoštovati bosanskega vezirja,
spremita ga za roko v sobo. V dvorani sta že čakala
brigadir in sultanov poslanec — Morali-paša, tisti, ki
so ga bili Bošnjaki ujeli v Travniku in ki jim je bil
pobegnil v Mostaru. Iz njegovih ust morata glavna vodje
bosanske vstaje slišati sultanov odlok. Sultanov ferman
. se je glasil zelo strogo. Odvzel je Huseinu in Ali-paši
časti in imetje; samo življenje jima je bilo zajamčeno:
poleg vsega pa bi morala še v Carigrad, da se jima
tam odkaže mesto nadaljnega prebivanja. Naslonjen na
svojega pobratima posluša Husein s tužnim srcem ne¬
milo razsodbo in ker vidi uničene vse svoje nade, se
ne more zdržati solz, ki mu silijo v oči. „Oj Bosna,
domovina sladka!" zavpije nesrečni junak, „zakaj sem
te moral tužen zapustiti, zakaj nisem rajši umrl v tebi,
v tvojem milem krilu!“

Huseinovi tovariši so vsi ginjeni vsled žalosti svo¬
jega nekdanjega poveljnika. Poznavši njegova čustva in
njegovo ljubezen do domovja so bili uverjeni, da ne
more zunaj Bosne živeti v pregnanstvu. Ali-paša je bil
tudi potrt. Kazen sultanova se mu je zdela prehuda,
a vendar se je še nadejal, da ga hoče morda sultan
vendarle pomilostiti, če bi uvaževal njegovo privrženost
v prejšnjih časih.

Samo štiriindvajset ur sta imela Husein in Ali-paša
časa za premislek. Brigadir jima naznani, da avstrijska
vlada ne more pripustiti, da bi živela ob bosanski meji,
ker bi njuna bližina bila lahko nov povod k nemirom
v Bosni. Ako se nočeta pokoriti sultanovemu fermanu
in nočeta v Carigrad, tedaj se mora po odredbi du-

185

najske vlade nastaniti na nekem donavskem otoku blizu
trdnjave Komorn.

Husein se globoko zamisli. Vedel je, da ga kakor
ob Donavi tako tudi na Bosporu čaka pregnanstvo,
daleč od milega domovja. Ali-paša ga začne tolažiti z
nado na poznejše pomiloščenje. „Pojdiva v Carigrad,
pobratim," govori Huseinu, »mogoče je, da se nama ne
zgodi slabše, kakor Skodri-paši!“

Husein se nenadoma odloči. Ginjen do solz ob¬
jame vse svoje zveste tovariše v slavi in nesreči, poljubi
jih in se poslovi od njih. Ko se vračajo le-ti svobodni
v svojo domovino, se poda on s pobratimom Ali-pašo
v Beligrad. Pokori se fermanu.

Med onimi, ki so se bili vrnili v Bosno, je bil
tudi beg Zlatarevič. Ko je Morali-paša prečital sultanov
ferman, pristopi k begu Zlatareviču in mu reče: „Ako
bi me ne bil rešil, godilo bi se ti ravnotako, kakor
tema dvema. Vrnil sem ti milo za drago." Beg Zlata¬
revič se mu zahvali in ga prosi, naj izroči pozdrave na
ženo in Žejno.

»Veselilo ju bo, ko bosta slišali o tebi," reče Mo¬
rali-paša. »Žejna se je spomladi omožila; mogoče te to
zanimal" pripomni še paša smeje.

Beg Zlatarevič takoj razume smeh. A novica o
Zejnini možitvi ga ne vznemiri prav nič. 2e davno je
bil premagal čustva do prekanjene Turkinje.

* *

*

Husein Gradačevič in Ali-paša Vidaič se podasta
kmalu iz Belgrada v Carigrad. Ali-paša, kakor se je
bil nadejal, tudi doseže popolno pomiloščenje in se vrne
v Bosno. Huseinu ne gre po sreči. Sultan ga sprejme
milostljivo in mu ponudi veliko vojaško čast pri svojih
vojakih, ako hoče priznati reforme in obleči vojaško

186

obleko. Vrla duša Huseinova odbije te sijajne ponudbe.
On noče biti svojim rojakom podel vzgled sebičnega
ničvredneža in se izneveriti načelom, za katere jih je
bil peljal v sveti boj. Odločen pristaš starih verskih šeg-
in svobode svoje domovine se poda rajši v pregnanstvo,
kakor bi se osramotil. Sultan ga prežene v Trapecunt,
kjer Husein čez nekaj mesecev umrje poln težkih muk
in z velikimi duševnimi bolestmi. Bil je star takrat 30 let.

Tako je končal plemeniti, a po usodi nemilo pre¬
ganjani Husein-kapitan.

Pripomba.

Da vidijo dragi čitatelji, koliko istinitih dogodkov
najdejo v tej povesti, priobčujemo tukaj glavne zgodo¬
vinske črtice iz življenja kapitana Huseina:

Husein-kapitan Gradačevič se je bil rodil v Gra-
dačcu leta 1802 po očetu Osmanu iz stare bosanske
plemenite rodovine. Oče Osman, katerega ime živi v
spominu v narodnih pesmih, je bil na glasu 'radi svo¬
jega pravičoljubja in ni poznal razlike med mohamedani
in kristjani. Njegov sin mu je bil v tej lastnosti povsem
enak, a v junaštvu ga je še nadkriljeval.

Prvikrat se je javno bojeval Husein leta 1829, ko
je premagal Ali-pašo Vidaiča v njegovem trdnem gradu
Zvorniku. Ali-paša je bil istega leta imenovan za pašo
v Srebrenici, a ko je šel zasedat to trdnjavo, je našel
v nji že drugega gospodarja — Memič-ago. Ali-paša
ga ni mogel pregnati, vrnil se je torej v Zvornik; ali
ko pride domov, najde mestna vrata zaprta. Med nje¬
govo odsotnostjo se je bil proglasil eden njegovih so¬
rodnikov, Mahmud-aga, dober prijatelj Memič-age, kot
gospodarja zvorničkega. Ali-paša se mora poslužiti sile,
ako si hoče osvojiti svojo lastnino. S pomočjo svojih
prijateljev, ki jih je imel v mestu, dospe v mesto in
zdaj se prične huda borba po ulicah in hišah. Ni manj¬
kalo več mnogo in Ali-paša bi bil pregnal iz mesta
svojega protivnika, pa v zadnjem trenotku prihiti njegov
sovražnik kapitan iz Gradačca, ki složno z Mahmudom
udari na Ali-pašo. Ker se ne more ustavljati preveliki

188

sili, se zapre Ali-paša v svoj^ grad in tukaj se brani z
nekaterimi zvestimi možmi. Se le ko mu začne goreti
gornje nadstropje nad glavo, uvidi, da se mora udati.
Pri sebi ni imel drugega, kakor svojega triletnega sina
in bojnega konja arabca. Sinka poda enemu svojih ljudi
in mu reče, naj ga ponese Mahmudu, a ta naj stori ž
njim, kar ga je volja. Mahmud vzame dete za svoje.
Ali-paša sam pa se uda Huseinu. Mesto verig in sra¬
mote, s katerimi je mislil Ali-paša da ga bo sprejel
sovražnik Husein, ga le-ta objame kot svojega pobra¬
tima. Od takrat sta ostala oba nerazdružljiva prijatelja,
ki sta kakor prava dva brata delila dobro ali hudo.

Sultanovo svetovalstvo, ki je bilo skovalo vse te
zapletke, prizna odkrito svoje namere. Zdaj se začne
Husein zvati in podpisovati s ponosnim imenom „Zmaj
iz Bosne". Bošnjaki pa stavijo vanj vse nade in priča¬
kujejo od njega velikih del. Začetek leta 1831 je kazal
najlepšo priliko. Sultan Mahmud II., hoteč tudi v Bosni
uvesti svoje reforme, zapove bosanskemu vezirju Morali-
paši, naj se oblači v vojaško opravo, kar ta tudi stori.
Bošnjaki smatrajo to početje za zaničevanje starih šeg
in se protivijo sultanu. Spomladi leta 1831 se jih
dvigne več tisoč pod poveljstvom Huseina nad vezirja
v Travniku, katerega res premaga in vjame. Pred nji¬
hovimi očmi mora vezir sleči vojaško opravo in se
obleči v narodno obleko bosanskih vezirjev. Kakor
bi bil grešil proti veri pradedov, se mora javno poko¬
riti in moliti. Potem mora spremljati vojsko, ki je raču¬
nala, da bo nevedno ljudstvo trumoma pristopalo v
vojsko, ako vidi pri njej vezirja samega. Med tem
pa se vezirju posreči pobegniti v času, ko se je obhajal
ramazan (veliki mohamedanski post). Ali-aga Rizvan-
begovič v Stolcu, stari pristaš sultanov in njegovih pre-
osnov, sprejme ga gostoljubno in mu pomore pri begu
v Dalmacijo, odkoder je vezir odpotoval v Carigrad.

189

Bošnjaki se med tem od vseh strani zberejo pod
Huseinovo zastavo in se odločijo iti naravnost v Cari¬
grad in vpeljati zopet stari red po deželi. Istočasno
krene tudi v  mladi skadarski Mustafa-paša Bušatlija (po
Albancih Skodra-paša imenovan) na bojno polje s
40.000 možmi, ki so bili sami izbrani junaki.

Srbski knez Miloš, prijatelj sultanov, piše Huseinu
pismo, naj odstopi od vojne proti sultanu in da hoče
on posredovati med njima. Husein takoj odbije vsako
posredovanje in napiše Milošu list, ki se v povesti do-
slovno pripoveduje, sam pa se obrne z vojsko proti
jugu. Ta zmagovita vojska si osvoji Banjško in Pečim,
a okoli Lipana pobije veliki del vojske velikega ve¬
zirja Rešida. Ta se zboji, da bi se znalo slabo goditi
sultanu in začne se botati z Bošnjaki. Ti zahtevajo, da
se mora po deželi zopet vpeljati stari red, da mora
biti domačin bosanski vezir in da se mora zdaj po¬
staviti na to mesto Husein Gradačevič. Veliki vezir
takoj obljubi vse, rekoč, da bo cesarjevo potrdilo prišlo
pozneje. Bošnjaki zaupajo velikemu vezirju in se vrnejo
domov, polni slave in bogatega plena. Prekanjeni vezir
pa je bil med tem, ko se je pogajal z Bošnjaki, že vrgel
med nje seme nesloge. Tako je dal na primer razumeti
tuzlanskemu kapitanu, že bolj priletnejpu možu, da bi
njemu bolje pristojala vezirska čast kakor mlademu Hu¬
seinu. Ta kapitan je bil tudi prvi, ki se je odkršil od
bosanske vojske, ko je bila ta še složna v Macedoniji
in jel rovati proti novemu bosanskemu vezirju Huseinu,
ko je ta zasedel vezirsko stolico v Travniku in začel
vladati kakor neodvisen gospodar, uredivši si popolni
dvor z vsemi dostojanstveniki. Razen tuzlanskega kapi¬
tana imel je Husein hudega sovražnika v stolačkem
Ali-agi, a pozneje so se mu začeli upirati tudi še sara¬
jevski age, ki so v trgovini občutili znatno škodo vsled
prekinjenih trgovskih zvez s Carigradom.

190

Zdaj dobi Husein glas, da gre proti njemu od
sultana imenovani vezir Bosne Kara Mahmud-paša s
30.000 Arnavti in izvežbanimi vojaki. Husein more samo
okoli 25.000 mož postaviti mu nasproti. Njegova ne¬
sreča je bila, da je imel v tej vojski mnogo ljudi, ki
niso kazali volje do boja. Utaboril se je ob planini Vitez
in tukaj je dočakal vezirja Kara Mahmud-pašo. Vojski
se sprimeta, ali Mahmud-paša se ne da pregnati. Se
enkrat se odloči Husein meriti se s Turčini. Pred Sara¬
jevom jih pričaka in tukaj se vname huda bitka. Hu¬
sein sam se bori kakor pravi bosanski vitez; to ime
si je bil pridejal, ko je postal bosanski vezir. Osem
konj mu ubijejo tega dne pod njim, tako je preziral
smrt. Kara Mahmud že začne misliti na umikanje, ko
nepričakovano stopi stolački Ali-aga s svojimi hercego-
vaškimi kristjani na bojišče in popade Bošnjake od
strani. Husein videvši, da ni več pomoči, se prebije
skozi sovražne vrste z dvesto najodličnejšimi begi in
kapitani ter pribeži v Slavonijo, v Osek.

Tu preživi eno leto in čaka na sultanov odlok
(ferman), ki ima odločiti njegovo usodo. Ferman sul¬
tanov pride in se Huseinu prečita v Zemunu. Glasil se je
tako, kakor se čita koncem te povesti. Oropan časti in
imetja umrje viteški Husein-kapitan v pregnanstvu v
Trapecuntu. Bil je v najlepši dobi svojih let. Z njim
je umrl pravi narodni bosanski junak, nesrečna žrtev
krutega Turčina.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA



/