UDK811.163.6'342.41
Peter Jurgec
Meertens Instituut, Amsterdam
SLOVENŠČINA IMA 9 SAMOGLASNIKOV
Za Ilse Lehiste (1922-2010)
V tem članku trdim, da ima slovenščina 9—in ne 8—samoglasnikov. Dodatni samoglasnik je srednji nizki samoglasnik [a]. Argumenti zanj so naslednji. Prvič, nobena raziskava standardne slovenščine še ni pokazala dovolj velikih razlik v kvantiteti samoglasnikov. (Če imamo standardno slovenščino za obstoječ govor in ne le za abstrakcijo, vztrajanje pri razlikovalni kvantiteti ni mogoče, saj je govorči ne govorijo ne slišijo. Drugič, nizka samoglasnika se razlikujeta po formantnih frekvenčah. Razlika med obema nizkima samoglasnikoma je primarno kvalitetna, ne pa kvantitetna; razlike v trajanju so fonetične in ne fonološke. Tretjič, fonetičnim ugotovitvam pritrjujejo tudi fonološki vzorči.
This artičle provides evidenče that Slovenian has nine vowels and not eight as previously assumed. The additional vowel is the low čentral tense vowel [a]. The argument is stručtured as follows. First, no phonetič study has shown signifičant di-fferenčes in vowel quantity, whičh suggests that vočalič quantity čannot be phonologi-čal. Sečond, the two low vowels do differ in terms of their formant frequenčies, whičh suggests that they are nevertheless čontrastive. The durational differenčes among the two vowels are phonetič rather than phonologičal. Third, the phonetič findings are additionally supported by phonologičal patterns.
Ključne besede: standardna slovenščina, akustična fonetika, fonologija, reduk-
Key words: Standard Slovenian, ačoustič phonetičs, phonology, redučtion
1 Uvod
Klasični opisi (TOPORIŠIČ 1976/2000, 2001) trdijo, da ima slovenščina osem samoglasniških fonemov. V tem članku trdim, da ima slovenščina res devet razlikovalnih samoglasnikov (1). Dodatni samoglasnik je srednji nizki samoglasnik [a], ki je klasično opisan kot kratki naglašeni a (npr. v besedah
čas, brat, fant).
(1) Naglašeni slovenski samoglasniki i-u
o
9
O
a
—a-
Argumenti za model v (1) so naslednji. Prvič, nobena fonetična raziskava še ni potrdila statistično značilne razlike med t. i. dolgimi in kratkimi samoglasniki. (Četudi je slovenščina nekoč to razliko imela, je govorci vsaj zadnjih sto let ne govorijo ne slišijo. Drugič, fonetične raziskave kažejo, da govorči razlikujejo dva nizka samoglasnika. Obstajajo tudi številni minimalni pari. Tretjič, nizka samoglasnika se razlikujeta zlasti v samoglasniški kvaliteti. Majhna razlika v trajanju je fonetična in ne fonološka. (Četrtič, predlagani samoglasniški model je smiseln s širšega fonološkega stališča. Z drugimi besedami, dodatni samoglasnik omogoča poenotenje nekaterih prej slabo razumljenih pojavov v slovenščini.
Ta članek je sestavljen takole. Razdelek 2 predstavi klasični samoglasniški model slovenščine. Razdelek 3 pregleda fonetične raziskave trajanja samoglasnikov. Razdelek 4 govori o meritvah samoglasniških formantov. Razdelek 5 oriše tri fonološke napovedi, ki jih omogoča novi model. Razdelek 6 zakluči.
2 Klasični samoglasniški model
Klasični samoglasniški model slovenščine je na podlagi predhodnih virov uveljavil TOPORIŠIČ (1975, 1978, 1976/2000), ki samoglasnike razvrsti glede na prozodične dejavnike v tri t. i. samoglasniške trikotnike. Prvi samoglasniški trikotnik obsega (naglašene in) dolge samoglasnike, drugi naglašene in kratke samoglasnike, tretji pa nenaglašene (in kratke) samoglasnike. Trikotniki so trije zaradi prozodičnih omejitev slovenščine, in sičer so dolgi samoglasniki vedno naglašeni, nenaglašeni samoglasniki pa so samo kratki. Dodatno pa je omejena še kvaliteta samoglasnikov. Ozka samoglasnika [e] in [o] sta lahko samo dolga in naglašena, polglasnik pa je samo kratek. Tri skupine samoglasnikov so v (2), kjer Toporišičeve simbole zamenjam z oznakami mednarodne fonetične abečede za lažjo primerjavo v nadaljevanju.
(2) Samoglasniški inventar po TOPORIŠIČ (1976/2000: 71)
a.	Dolgi in naglašeni samoglasniki i: e: e: a: o: o: u:
b.	Kratki in naglašeni samoglasniki i e a 9 o u
c.	Kratki in nenaglašeni samoglasniki i e a 9 o u
Toporišicev model je klasičen, saj je leta 2011 prevladujoč in se pojavlja v skoraj vseh slovarjih in v preskriptivnih priročnikih (npr. TOPORIŠIČ 2001: 70). Z drugimi besedami, prednost tega modela je njegova uveljavljenost. Toda to še ne pomeni, daje tudi najustreznejši.
Model predpostavlja osem/8 razlikovalnih samoglasnikov. Ta številka pa ključno zanemarja vpliv prozodičnih oz. nadsegmentnih lastnosti, ki pa so tudi same razlikovalne. V Toporišičevi teoriji je naglašenost lastnost besede (TOPORIŠIČ: 1976/2000: 64). To postane jasno, ko primerjamo besede z na-glasnimi premenami. Vse taksne besede imajo samo en naglas (prim. bed-a ~ bed-ak *bed-ak in mož-u ~ mož-je *mož-je). Tudi ton je vezan na naglasno mesto in vsaka beseda ima svoj ton. V nasprotju z naglasom in tonom, ki sta prozodični lastnosti besede, pa je kvantiteta vezana na samoglasnik. Vsak samoglasnik je bodisi dolg bodisi kratek. Enozložne besede, ki se po definičiji ne morejo razlikovati po naglasnem mestu, pa se lahko razlikujejo po kvantiteti samoglasnika. V (3) je nekaj takih minimalnih parov.
(3) Kvantiteta je razlikovalna Kratki samoglasnik v[a]s r[a]d sl[a]b s[i]t b[i]t k[u]p
Dolgi samoglasnik
Vl.TOZ
'rad.POVEDK' 'slab.PRlD' ' sit.PRID' 'biti.KR.NEDOL' 'kup.SAM'
v[a:]s r[a:]t sl[a:]p s[i:]t b[i:]t k[u:]p
vas.SAM 'rad.SAM' 'slap.SAM' ' sitO.ROD.MN' 'blt.SAM' 'kupa.ROD.MN'
Podobnih nasprotij za druge samoglasnike ni. Za {9 e o} ne, ker so samo ene kvantitete (polglasnik je vedno kratek, ostala dva samoglasnika sta samo dolga). Za {e o} pa ne, ker sta kratki in dolgi samoglasnik v komplementarni distribučiji: kratka sta v zadnjem zlogu v besedi, dolga pa povsod drugod (z nekaj predvidljivimi izjemami, na primer pred homorganskim drsnikom in v posameznih drugih besedah kot g[o:]r, d[o:]/). Če torej upoštevamo kvantitetno kot razlikovalno lastnost segmenta (in ne besede), lahko torej zaključimo, da
je samoglasniških fonemov po klasični teoriji kar enajst. Navedeni so v (4), kjer poševnica zaznamuje varianti istega fonema.
(4) Samoglasniški fonemi (TOPORIŠIČ 1976/2000) i: i e: e:/e a: a 9 o:/o o: u: u
Preprosta fonološka analiza pokaže, da je število razlikovalnih samoglasnikov za tri večje kot predpostavlja Toporišič. Že to zahteva preoblikovanje klasične teorije. V nadaljevanju predstavljam še prepričljivejše, fonetične argumente proti klasičnemu modelu.
3 Trajanje samoglasikov
V	dosedanjem razpravljanju se še nisem opredelil do pojma standardna slovenščina. To pa zato, ker za abstraktno fonološko razpravljanje o samo-glasniškem inventarju to ni bilo ključno. Če vztrajamo na modelu standardne slovenščine kot nekem posplošenem slovenskem govoru, ki nima rojenih govorcev (TOPORIŠIČ 1976/2000: 15; LENCEK 1981: 25; HERRITY 2000: 1; ŠEKLI 2004: 45), potem je seveda vsako nadaljnje razpravljanje brezpredmetno. Takšna abstraktna slovenščina bi bila lahko namreč karšna koli, če si jo le lahko zamislimo oz. predpišemo, in torej ne more biti predmet jezikoslovja. Jezikoslovje je znanost, kar med drugim pomeni, da morajo biti jezikoslovne teorije preverljive. Ker takšna slovenščina nima rojenih govorcev, njenih glasovnih in drugih značilnosti ni mogoče preveriti oz. ovreči. Prvotno je bil tak model slovenščine narejen glede na ugotovitve zgodovinskega jezikoslovja, kar omogoča določeno raven znanstvenosti. Težava je, da slovničarska praksa vsaj od sredine 20. stoletja kaže prečej drugačno podobo, v kateri se fonološka pravila opirajo na dejanske govore. To pa zato, ker zgodovinsko jezikoslovje omogoča zanesljivo rekonstrukčijo le do določene ravni.
V	slovenskem jezikoslovju je že dalj časa uveljaveljen povsem drugačen model, ki za standardno slovenščino pojmuje določen govor rojenih govorčev slovenščine in ki ga je mogoče dvojno zamejiti. Prvič, gre zlasti za govorče iz osrednjih področij. Drugič, gre za (relativno) formalni govor, ki gaje lahko ustvariti v laboratorijskem oz. studijskem okolju. Slednje pa je treba razumeti kot eno izmed možnosti za omejitev variantnosti tako pri posameznem govorču kot med govorči (in ne morda kot preskripčijski dejavnik). Takšno razumevanje standardne slovenščine je prevladujoče v delih slovenskih fonetikov (npr. bezlaj 1939; toporišicč 1975; srebot rejec 1988b, 1998; šuštaršič idr. 1995, 1999; PETEK idr. 1996; JURGEC 2005a, 2006a,b; TIVADAR 2004b, 2008, 2010) in ga prevzemam tudi tukaj (v nadaljevanju: slovenščina). Glavna pred-
nost takšnega pojmovanja standardne slovenščine je, da je mogoče trditve o njej neposredno preveriti, izmeriti.
V tem razdelku bom opisal fonetične študije o trajanju slovenskih samoglasnikov. Najprej povzamem ugotovitve akustičnih študij trajanja (BEZLAJ 1939; SREBOT REJEC 1988b; PETEK idr. 1996; TIVADAR 2004b), sledijo pa perceptivne (TIVADAR 2004b; HUBER 2006).
BEZLAJ (1939) je prvi izmeril trajanje dolgih in kratkih naglašenih samoglasnikov v slovenščini. Njegovi rezultati, presenetljivo, ne potrjujejo kvan-titetne razlike v slovenščini, vsaj ne v meri, ki bi jo pričakovali na podlagi drugih jezikov. To zlasti velja za (a, e, o}, kjer je relativna razlika v trajanju pod 7 %. Tako majhna razlika lahko nastane zaradi drugih dejavnikov. Kot primer naj navedem soglasniško okolje, ki lahko vpliva na trajanje sosednjih samoglasnikov. T. i. kratka [e] in [a] sta pri Bezlaju čelo daljša od dolgih. Pri vseh samoglasnikih pa je razmerje med dolgimi in kratkimi samoglasniki pod 1,50, največje je pa pri visokih samoglasnikih. Dolgi [u] v povprečju traja 45 % več kot kratki [u], kar je prečejšnja razlika. Zaključimo lahko, da Bezlajeve meritve kažejo kvečjemu na marginalno razlikovanje, ki je omejeno na visoke samoglasnike.
SREBOT REJEC (1988b) v svoji študiji izmeri trajanje samoglasnikov treh govorčev. Razlike med dolgimi in kratkimi samoglasniki so pri njej še manjše, vedno v okviru ±10 %. Tako denimo dolgi [o] trajajo v povprečju 11 % manj kot kratki. Največja razlika je pri nizkem samoglasniku, in sicer 9 %. Ti rezultati ne podpirajo teze, da slovenščina razlikuje kvantiteto samoglasnikov.
PETEK idr. (1996) ugotavljajo podobno. Razlike so za večino samoglasnikov 8 % ali manj. Izstopata le (o, a}. Trajanje dolgega [o] je v povprečju 1,21 trajanja kratkega. Trajanje dolgega [a] je v povprečju 1,42 trajanja kratkega. Ker je to tudi prva študija, ki je analizirala dovolj veliko število besed (čeprav samo dveh govorčev), so rezultati prečej zanesljivi. Kako torej pojasniti razlike pri (o, a}? Kar se tiče dolgega in kratkega [o], je treba paziti na dejstvo, da sta v komplementarni distribučiji in se torej ne pojavljata v istem položaju. Trajanje samoglasnikov je prečej odvisno od položaja v besedi (samoglasniki v končnem zlogu so načeloma daljši, v zvezi s slovenščino gl. SREBOT REJEC 1988b: 23-32, 40-54, 211-227), kar onemogoča neposredno primerjavo dolgih (e, o} v nekončnih zlogih in kratkih (e, o} v končnih zlogih. Ostane še [a], ki je torej edini samoglasnik, za katerega je potrjena znatna razlika v trajanju. Ker avtorji v svoji študiji niso dodali statistične obdelave, ni mogoče z gotovostjo reči, daje ta razlika statistično značilna, čeprav je to prečej verjetno.
TIVADAR (2004b) je v svojih raziskavah dobil podobne rezultate, čeprav so razlike nekoliko višje v primerjavi s predhodnimi raziskavami. Razlike pri
visokih samoglasnikih so večinoma pod 10 ms, kar pomeni razmerje 1,13 pri [u]. Kar se tiče [o] pa je avtor primerjal samo en minimalni par, tako da je težko na podlagi tega narediti karkšne koli širše veljavne zaključke. Podobno kot PETEK idr. (1996), je razlika dovolj velika le pri [a], in sicer je razmerje med trajanjem dolgih in kratkih samoglasnikov 1,38.1
Poenoteni podatki vseh treh raziskav so predstavljeni v tabeli 1. Podatki so dvojno poenoteni. Prvič, predstavljeni so celostni podatki za vse govorce v posamezni študiji. Ce jih študije posebej ne navajajo, sem jih izračunal na podlagi navedenih rezultatov za posamezne govorče. Drugič, poenoteni so podatki glede na samoglasniško kvaliteto in izračunana so povprečja za vse študije. Razmerje 1,00 v tabeli 1 pomeni enako trajanje kratkih in dolgih (na-glašenih) samoglasnikov, razmerje nad 1,00 predstavlja daljše povprečno trajanje za dolge, razmerje pod 1,00 pa za kratke samoglasnike. Ce vrednosti ni, vir ne navaja razlike v trajanju. V skladu s klasičnim modelom bi torej pričakovali razmerja prečej nad 1,00, česar pa rezultati akustičnih študij večinoma ne potrjujejo. Največja razlika je pri nizkem samoglasniku [a].
BEZLAJ SREBOT REJEC PETEK idr. TIVADAR Povp. (1939) (1988b)	(1996) (2004b)
i	1,35	0,98	1,03	1,03	1,12
e					
E	0,98		1,08		1,03
a	1,22	1,09	1,42	1,38	1,28
9	0,91				
O	1,07	0,89	1,21	1,26	1,11
o					
u	1,45	1,01	0,94	1,13	1,13
Tabela 1: Razmerja povprečij med kratkimi in dolgimi naglašenimi samoglasniki glede na podatke v BEZLAJ (1939), SREBOT REJEC (1988b: 216-217), PETEK idr. (1996) in TIVADAR (2004b: 28-29).
Ce torej povzamem, sistematičnih akustičnih razlik med t. i. dolgimi in kratkimi samoglasniki ni, in to velja za čisto vse dosedanje raziskave. Z drugimi besedami, če bi v slovenščini zares obstajala kvantitetna razlika, bi pričakovali, da bi jo lahko izmerili. Edina izjema je nizki samoglasnik [a].
1 Trajanje je analizirano tudi v tivadar (2008). Rezultati so v okviru predhodnih, vendar pa povprečij iz tam predstavljenih rezultatov ni mogoče izračunati.
Rezultate akustičnih študij dopolnjujejo perceptivne. Perceptivne raziskave v TIVADAR (2004b) in HUBER (2006) so pokazale, da govorci ne razlikujejo trajanja pri samoglasnikih [i] in [u], saj so bili perceptivni rezultati na ravni stopnji nakljucnosti, tj. okoli 50 %. Samoglasniška kvaliteta (ki jo je pri samoglasnikih {e, e, o, o} težko v celoti lociti od kvantitete) je bila nasprotno dobro prepoznana (>90 %). Edina izjema je bila zopet kvantiteta pri [a]. Razlika med dolgim in kratkim [a] je bila percipirana 80 odstotno, torej visoko stati-sticno nad stopnjo nakljucnosti (TIVADAR 2004b; HUBER 2006). Ti rezultati potrjujejo domnevo, da današnji govorci slovenšcine kvantitete ne razlikujejo.
Govorci torej ne govorijo ne slišijo samoglasniške kvantitete. Foneticnim študijam ni uspelo potrditi znacilne razlike v trajanju. Jezikoslovec znanstvenik ob tako prepricljivih rezultatih torej nima druge izbire kot zakljuciti, da slovenšcina ne razlikuje kvantitete. Samoglasniška kvantiteta zato ne more biti integralni del slovnicnega opisa slovenšcine. Klasicni samoglasniški model, v katerem ima kvantiteta kljucno vlogo, je zato neustrezen.
4 Kvaliteta samoglasnikov
V prejšnjem razdelku smo ugotovili, da med t. i. dolgimi in kratkimi samoglasniki ni razlike v trajanju. V povprecju »dolgi« samoglasniki niso nic daljši od »kratkih«. To pa še ne pomeni, da med tema dvema skupinama ni sploh nobene razlike. Ena izmed lastnosti, po kateri bi se lahko obe skupini samoglasnikov razlikovali, je kvaliteta. V klasicnem samoglasniškem modelu sta namrec kvantiteta in kvaliteta tesno povezani. Tako vse kombinacije samoglasnikov in obeh kvantitet niso mogoce. Na primer, naglašena {e, o} sta vedno dolga, polglasnik pa je vedno kratek. (Čeprav kvantiteta ne more biti del realnega opisa slovenšcine, je vseeno mogoce, da je razlika med »dolgimi« in »kratkimi« samoglasniki morda v kvaliteti. Na to vprašanje bo odgovoril ta razdelek.
Dosedanje akusticne raziskave formantnih frekvenc naglašenih samoglasnikov so: LEHISTE (1961), TOPORIŠIČ (1975), PETEK idr. (1996), JURGEC (2005a,b, 2006a,b) in TIVADAR (2008, 2010).2 Velika vecina teh študij ne upošteva kvantitete kot spremenljivke, saj bodisi predpostavljajo, da kvantiteta ne vpliva na kvaliteto samoglasnikov (LEHISTE 1961; TOPORIŠIČ 1975; TIVADAR 2004a, 2008, 2010), bodisi predpostavljajo, da razlikovalne kvantitete ni
2 Formantne frekvence pa so pregledno obravnavane tudi v toporišič (1976/2000, 1978, 2003), srebot rejec (1987, 1988a,b, 1998), šuštaršič idr. (1995, 1999), šuštaršič (2004, 2005), tivadar (2003, 2004a, 2007) in jurgeč (2007). To so, kolikor vem, vsa objavljena dela o formantih standardne slovenšcine.
(vsi ostali). Samo raziskave JURGEC (2005a,b, 2006a) primerjajo klasično poimenovane »dolge« in »kratke« samoglasnike (kot neodvisne spremenljivke pa upoštevajo še naglašenost, ton, položaj v besedi, spol in izvor govorca). Prav zato bom povzel samo rezultate teh člankov.
JURGEC (2006a) primerja dve skupini govorcev. Prva skupina so govorci iz obrobnih (netonemskih) govorov. Druga skupina pa so govorci osrednjih (tonemskih) govorov. Za vsak naglašeni samoglasnik so primerjane po tri skupine: akutirani, cirkumflektirani in kratki samoglasniki. Rezultati so prikazani na sliki 1. (Če primerjamo obe skupini govorcev, opazimo dolocene razlike zlasti pri {e, e, o, o}. Naceloma lahko recemo, da je pri govorcih osrednjih govorov (prazni znaki) med temi samoglasniki razlika vecja. To pomeni, da imata {e, o} nižji F1 in sta torej po kvaliteti bližje visokim samoglasnikom, medtem ko za {e, o} naceloma velja, da sta po kvaliteti bližje nizkim samoglasnikom.3 (Če pa primerjamo tri skupine znotraj vsakega samoglasnika, ugotovimo, da razlike niso statisticno znacilne. Obstaja ena sama izjema: kratki [a] ima za 67 Hz nižji F1 od povprecja dolgega [a]. Ta razlika je edina, ki je visoko statisticno znacilna (p < 0,001).
Razlika v formantnih frekvencah med t. i. dolgimi in kratkimi [a] je pre-sentljiva. Preostali samoglasniki podobne razlike ne poznajo. Enako ni razlik tudi pri neosrednjih govorcih, za vse samoglasnike. (Če pa rezultate preucimo podrobneje, so popolnoma skladajo z ostalimi ugotovitvami akusticnih raziskav. Prvic, v razdelku 3 smo videli, daje [a] edini samoglasnik, ki se v vecini študij razlikuje po trajanju. Razlika v kvantiteti zato ne preseneca. Drugi samoglasniki se ne razlikujejo niti po trajanju niti po kvaliteti. Drugic, govor osrednjih in neosrednjih govorcev se precej razlikuje, tudi s stališca fonetike in fonologije. Videli smo, da imajo osrednji govorci precej drugacno kvaliteto {e, e, o, o} kot neosrednji govorci. Dodatna razlika pri [a] je še ena taka razlika, in ni nikakor presenetljiva. V nadaljevanju govora neosrednjih govorcev ne omenjam vec. To pa zato, ker njihov govor ne zadošca definiciji standardne slovenšcine zapisane v zacetku tega razdelka.
(Če povzamem, osrednji govorci slovenšcine razlikujejo t. i. dolgi in kratki [a] vsaj glede na dve spremenljivki: trajanje in formantne frekvence. Razlik pri ostalih samoglasnikih ni. To stanje je mogoce interpretirati vsaj na dva nacina. Prva možnost je, da slovenšcina razlikuje kvantiteto samo pri nizkih samoglasnikih. Druga možnost je, da je se oba nizka samoglasnika razlikujeta v kvaliteti in ne v kvantiteti.
3 Te rezultate je v kasnejši študiji ponovil tudi tivadar (2008, 2010).
Slika 1: Povprečne formantne vrednosti naglašenih samoglasnikov po JURGEC 2006a: 108.
Poglejmo si obe možnosti nekoliko pobliže. Možnost, ki izhaja iz klasičnega opisa slovenščine, je, da se nizka samoglasnika razlikujeta po kvantiteti. Obenem pa akustične raziskave trajanja kažejo, da kvantiteta ni drugače razlikovalna: vsi ostali samoglasniki so enotne kvantitete. Takšna razlika med nizkimi in nenizkimi samoglasniki sama po sebi ni nenavadna. Številni jeziki namreč poznajo omejeno kvantitetno razlikovanje in nizki samoglasniki so za takšen kontrast najboljši kandidati, saj so fonetično najdaljši. Kot pa smo ugotovili zgoraj, se nizka samoglasnika ne razlikujeta samo po trajanju, temveč tudi po kvaliteti. To razliko v kvaliteti lahko pojasnimo na dva načina. Prvič, med obema nizkima samoglasnikoma obstaja fonetična razlika v trajanju. Trajanje pa obratno korelira z odprtostno stopnjo: daljši ko je samoglasnik, nižji bo (LINDBLOM 1963; SREBOT REJEC 1988b; MOON in LINDBLOM 1994; BA-KRAN 1989; ADANK idr. 2004; HIRATA in TSUKADA 2004). Univerzalno torej velja, da [i] traja manj kot [a]. Podobno je kratki [a] je po trajanju krajši in to-
rej višji kot dolgi [a:]. Kljub temu pa je kvalitetna razlika med obema nizkima samoglasnikoma tako velika, da lahko trdimo, da gre za dva različna samoglasnika. Kratki [a] se torej dvojno razlikuje od dolgega [a:]: v kvantiteti in kvaliteti. Ce predpostavljamo klasični model, je fonološka razlika med [a] in [a:] prevsem kvantitetna, medtem ko je kvalitetna razlika le sekundarna, fonetična. Ta model je skladen z rezultati fonetičnih raziskav, njegova glavna prednost pa je, da je bližje klasičnemu modelu in ohranja kvantiteto, čeprav samo pri nizkih samoglasnikih.
Nasprotna možnost je, da se nizka samoglasnika {a, a} razlikujeta fonolo-ško po kvaliteti, noben slovenski samoglasnik pa ne razlikuje kvantitete. Razlika v trajanju med {a, a} je samo fonetična: višji samoglasniki so načeloma krajši. Tako je [a] najdaljši po trajanju, sledi [a], nato pa še drugi samoglasniki, ki so vsi še krajši. Razlika med {a, a} je v povprečju okrog ene četrtine. Ta razlika je tako majhna, daje verjetno samo sekundarna, fonetična, in je tudi niso potrdila vse študije trajanja (tabela 1). Nasprotno je razlika v F1 prečej večja: če primerjamo oddaljenost [a] od [a] (slika 1), je [a] je približno na eni tretjini. Razliko med {a, a} podpirajo tudi rezultati perčeptivnih testov v TI-VADAR (2004b). Govorči razlikujejo minimalne pare z {a, a} med 70 in 97 %. Ta razlika je primerljiva z razlikovanjem med {e, e} in {o, o}, medtem ko je razlika pri kvantitetnih parih blizu stopnji naključnosti (okoli 50 %).4
Ce povzamem, druga možnost trdi, daje razlika med {a, a} v kvaliteti, posledično pa se oba samoglasnika razlikujeta fonetično tudi v trajanju. Enako lahko trdimo za vse ostale samoglasnike: primarna razlika med njimi je v kvaliteti, fonetično pa se razlikujejo tudi po trajanju, osnovni frekvenči in drugih spremenljivkah. Takšen opis je skladen z eksperimentalnimi rezultati, obenem pa poenoti razmerja med samoglasniki, ki so samo še kvalitetna. Takšen opis je tudi ekonomičen, saj ne potrebuje razlikovalne kvantitete, kar velja za alternativni model. Z drugimi besedami, med obema modeloma je enostavnejši tisti, ki predvideva le kvalitetno razikovanje. Ce med dvema teorijama ni raz-
4 tivadar (2004b: 27) zapiše tudi tole: »Ne moremo pa vzpostaviti jasne korelačije med dolžino in prepoznavanjem - npr. fonološki par kakšen - kakšen je imel pri govorki 002z pre-čejšnje razlikovanje v dolžini, vendar pri primeru kakšen samo 50-odstotno prepoznavnost (pri kakšen pa pričakovano visokih 83 %).« V zvezi s primerom kakšen obstaja čisto jasno pojasnilo, zakaj prihaja do teh razlik. Besede s kratkim samoglasnikom v nekončnih položajih so izjemno redke, zato je mogoče domnevati, da so govorči to posplošili in zanje razlikovanje med obema nizkima samoglasnikoma v nekončnih zlogih sploh ni mogoče. Z drugimi besedami, kratki samoglasniki v nekončni zlogih niso mogoči, zato jih govorči slišijo kot dolge, ki so v teh položajih mogoči. Pojav, ko govorči slišijo neobstoječe besede kot obstoječe, je v literaturi dobro znan (mas saro in cohen 1983).
like v napovedih, v znanosti velja, daje pravilnejša enostavnejša (Ockhamova britev). Zato je ta, druga možnost boljša od prve, opisane zgoraj.
Zaključimo torej lahko, da ima slovenščina 9 razlikovalnih samoglasnikov, saj je tudi razlika med nizkim samoglasniki razlikovalna. Ce iz slike 1 izločimo kvantiteto, ko statistično ni značilna, dobimo vrednosti na sliki 2.
Slika 2: Povprečne formantne vrednosti naglašenih samoglasnikov sloven-
ščine.
Slovenščina ima torej tri sprednje, tri srednje in tri zadnje samoglasnike. Od teh sta dva visoka {i, u}, dva pa nizka {a, a}. Razen visokih samoglasnikov {i, u} in polglasnika vsi ostali samoglasniki tvorijo pare glede na koren jezika: {e, o, a} so izgovorjeni s pomaknjenim korenom jezika (advančed tongue root), medtem ko so {e, o, a} izgovorjeni z umaknjenim korenom jezika (retračted tongue root).
V tem razdelku sem predstavil rezultate akustične študije formantnih fre-kvenč slovenskih samoglasnikov. Samoglasniki se razvrščajo v devet skupin, kar kaže, da gre za devet različnih samoglasnikov. Razlika med nizkima samoglasnikoma je predvsem v kvaliteti, fonetično pa se razlikujeta tudi v trajanju.
5 Fonologija samoglasnikov
V predhodnih razdelkih sem navedel argumente, zakaj slovenski samoglasniki ne razlikujejo kvantitete, poznamo pa devet različnih smoglasnikov. V tem razdelku predstavljam fonološke značilnosti [a] in ga primerjam s procesi, ki zadevajo vse samogasnike. Najprej pregledam razmerje med naglašenimi in nenaglašenimi samoglasniki (razdelek 5.1). Sledijo omejitve po položaju v besedi in zlogu (razdelek 5.2). Končno pregledam še součinkovanje samogla-sniške kvalitete in tona (razdelek 5.3). Pokazalo se bo, daje novi samoglasnik smiseln tudi s stališča fonologije.
5.1 Nevtralizacija v nenaglašenem položaju
Slovenščina ima v naglašenih položajih devet samoglasnikov. Do sedaj o nenaglašenih samoglasnikih še nisem razpravljal. (Čeprav nenaglašeni samoglasniki niso ključni za argumente predstavljene v tem članku, kažejo na vzporedniče med različnimi skupinami slovenskih samoglasnikov.
Klasični model predpostavlja šest razlikovalnih nenaglašenih samoglasnikov predstavljenih v (2-č): {i, e, a, 9, o, u}. V klasičnem modelu imata ne-naglašena nesrednja sredinska samogasnika fonetično vrednost {e, o}. Težava nastane, če ju primerjamo z raziskavami formantnih frekvenč. Toporišičevega modela namreč ne potrjuje niti ena od številnih raziskav formantnih frekvenc (LEHISTE 1961; SREBOT REJEC 1988b, 1998; ŠUŠTARŠIČ idr. 1995, 1999; PETEK idr. 1996; JURGEC 2005a,č, 2006a,b; TIVADAR 2008, 2010). LEHISTE (1961) prva zapiše, da kvaliteta nesrednjih sredinskih samoglasnikov ni pomembna, da je kontrast v nenaglašenem položaju nevtraliziran, in da je kvaliteta približno na pol poti med [e] in [e] oziroma [o] in [o]. S stališča strukturalne fonološke teorije je tako nevtralizačijo označila v smislu arhifonemov. To je pomembna ugotovitev, saj vsebuje idejo, da naglašeni položaj omogoča večji kontrast kot nenaglašeni, kar je popolnoma v skladu s splošno fonolo-ško teorijo o redukčiji (npr. CROSSWHITE 2001; FLEMMING 2004; DE LACY 2006). Do identičnih ugotovitev prideta kasneje tudi SREBOT REJEC (1988b, 1998) in TIVADAR (2008, 2010).
ŠUŠTARŠIC idr. (1995, 1999) ter PETEK idr. (1996) v prikazu slovenščine za mednarodno fonetično abečedo predlagajo, da sta inventarja naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov identična. To pomeni, da so med nenaglašenimi samoglasniki tudi {e, e, o, o}. Ozki nenaglašeni samoglasniki se pojavljajo v besedah, ki večinoma nimajo naglasa, kot npr. že, bo. Vendar pa je tovrstna analiza problematična vsaj zaradi štirih razlogov. Prvič, neneglašeni {e, o} so
v svoji distribuciji omejeni na maloštevilne besede, zlasti t. i. breznaglasnice. Drugič, breznaglasnice niso najboljši vir za kvaliteto samoglasnikov. V teoriji slovenščine so to morfemi, ki so ponavadi nenaglašeni. Težava je v tem, da v določenih položajih t. i. breznaglasnice dobijo naglas, in sicer ko so izgovorjene samostojno ali pa na koncu fraz. V (5) lahko vidimo, da obstajata dve vrsti breznaglasnic. Skupina (5-a) ima {e, o} v nenaglašenem položaju. Ko pa so breznaglasnice izgovorjene v položaju na koncu fraze, dobijo naglas, vendar se kvaliteta ne spremeni. Skupina (5-b) ima {e, o} v naglašenem položaju na koncu fraze, kar kaže, da samoglasniška kvaliteta breznaglasnic ni predvidljiva, temvec je razlikovalna. Model Šuštaršica in sodelavcev predvideva, da se kvaliteta samoglasnikov breznaglasnic ohranja tudi v nenaglašenem položaju, kjer je možna drugacna izgovorjava kot v prvi skupini breznaglasnic. Presentljivo pa govorci lahko izgovorijo v nenaglašenem položaju obe skupini breznaglasnic enako. Vse to kaže, da kvaliteta samoglasnikov v breznagla-snicah ni najboljši vir za kakršne koli posplošitve o kvaliteti samoglasnikov sicer.5
(5) Naglašene »breznaglasnice«
a.
b.
NENAGLASENE ž[e] govoriva b[o] govorila š[e]/š[e] govoriva s[o]/s[o] govorili
NAGLASENE govoriva ž[e] govorila b[o] govoriva ž[e] govorili s[o]
Tretjic, velika vecina naglašenih {e, e, o, o} se po predlogu Šuštaršica in sodelavcev izgovori kot {e, o} v nenaglašenem položaju. Tovrstno gradivo je v (6). Besedi se lahko razlikujeta po kvaliteti {e, e, o, o} v naglašenem položaju, v nenaglašenem položaju pa sta mogoca samo {e, o}. Z drugimi besedami, {e, e} se nevtralizirata v [e], {o, o} pa v [o]. Ker pa ta model dopušca tudi nena-glašena {e, o}, ni jasno, zakaj do take nevtralizacije sploh pride. Pricakovali bi, da se kvaliteta ohranja tudi v nenaglašenem položaju, saj za izogibanje {e, o} ni nobenega razloga.
5 jurgec (2007: razdelek 5.2.2) za breznaglasnice trdi, da so ponavadi del prozodicne besede sledece besede znotraj fonološke fraze, ko pa sledece besede ni na voljo, tvorijo breznaglasnice samostojno prozodicno besedo in so zato primarno naglašene.
(6) Nevtralizacija v nenaglašenem položaju
NAGLAŠENI (kontrast)
NENAGLAŠENI (nevtralizacija)
a.
sv[e]t-i sv[e]t-i b. g[o]st g[o]st
'svet.IM.MN' 'svetiti.VEL.2ED' 'gost.PRID.M.IM' 'gOSt.IM'
sv[e]'t-a sv[e]'t-i-ta g[o]st-i g[o] st-i
'svet.ROD.ED' 'svetiti.VEL.2DV' 'delati gosto.SED.3ED' 'imeti goste.SED.3ED'
(Četrtič, poleg primarnega naglasa slovenščina pozna tudi sekundarni naglas (JURGEC 2007: razdelek 5.2; 2010b), ki ravno tako vpliva na kvaliteto samoglasnikov. Dokazi za sekundarni naglas prihajajo zlasti iz prevzetih besed, kjer sta sekundarno naglašena samoglasnika { e, o}, ne pa *{,e, ,o}. Situacija v neprevzetih besedah je nekoliko drugačna. Precej verjetno je, da so nenaglašeni samoglasniki v breznaglasnicah dejansko sekundarno naglašeni in zato drugacne kvalitete.
Zakljucimo lahko, da raziskave Šuštaršica in sodelavcev niso upoštevale dovolj spremenljivk, predvsem pa skoraj nobenega fonološkega dejavnika. Te pomanjkljivosti deloma izhajajo tudi iz klasicne fonološke teorije slovenšcine, v kateri je naglašenost povsem locena od prozodicnih enot (npr. besede niso omejene po številu naglasov). Sodobna fonološka teorija je enotna v tem, da je naglašenost relativen pojem, ki je strogo vezan na prozodicno enoto (npr. LIBERMAN in PRINCE 1977; MCCARTHY 1982; NESPOR in VOGEL 1986; HAYES 1995; PEPERKAMP 1997). Uveljavljeno je, da ima vsaka prozodicna beseda natancno en besedni naglas, vsaka intonacijska fraza pa naglas na ravni intonacijske fraze (v slovenšcini je slednji znan pod imenom poudarek) itd.
Zadnja tu predstavljena študija, JURGEC (2006b), primerja formantne frekvence nesrednjih sredinskih samoglasnikov v pred- in ponaglasnem položaju. Rezultati kažejo, da se formantne frekvence sredinskih samoglasnikov precej razlikujejo glede na položaj. Prednaglasni samoglasniki so bili bližje {e, o}, ponaglasni pa {e, o}.6 Vendar pa je takšna kvalitetna razlika, kolikor vemo danes, predvsem foneticna. Besede v slovenšcini se po pomenu ne razlikujejo glede na razliko med nenaglašenimi {e, e} ali {o, o}, kot smo videli v (6). Kva-
6 jurgec (2006b) je upošteval tudi vpliv sosednjih soglasnikov, ni pa v celoti kot spreje-mljivke upošteval morebitnega vpliva sosednjih, zlasti naglašenih samoglasnikov. Znano je, da samoglasniki vplivajo na kvaliteto drugih samoglasnikov (ohman 1966; fowler 1981; bro-wman in goldstein 1986, 1989; recasens 1987; o hala 1994a,b; magen 1997; gafos 1996/1999; beddor idr. 2002; modarresi idr. 2004; benus 2005; benus in gafos 2007). Ta pojav je v fonološki literaturi znan pod imenom samoglasniška harmonija. Zakljucimo lahko, da so potrebne še nadaljnje raziskave nenaglašenih samoglasnikov, ki morda prinesejo zanimive rezultate.
liteta je v celoti predvidljiva glede na položaj glede na naglašeni zlog znotraj besede.
Zaključimo lahko, daje v slovenščini razlika med {e, e} ali {o, o} omejena na naglašeni položaj, v nenaglašenih položajih pa se oba para nevtralizirata. Oba para samoglanikov se artikulacijsko razlikujeta glede na položaj korena jezika. Koren jezika je pomaknjen naprej pri izgovoru {e, o}, umaknjen nazaj pa je pri izgovoru {e, o}. V splošni fonologiji se za to razliko uporablja razlikovalna lastnost (angl. feature) [pomaknjen koren jezika]. Angleško poimenovanje je [advanced tongue root], kar je okrajšano [ATR], kar uporabljam tudi v tem članku. V klasičnem samoglasniškem modelu se glede na [ATR] razlikujeta samo omenjena para samoglasnikov, ne pa tudi ostali samoglasniki. Novi, tu predstavljeni model pa uvaja razliko v [ATR] tudi za nizke samoglasnike. Ce uporabljamo binarne razlikovalne lastnosti, je novi samoglasnik 2 [+ATR], a pa je [—ATR]. Ta novi par se pridužuje drugima dvema, tako da imamo sedaj tri skupine samogasniških parov, ki se razlikujejo po korenu jezika: {e, o, a} so [+ATR], {e, o, a} pa nasprotno [—ATR]. Kar povezuje obe skupini, je na naglašeni položaj omejeno razlikovanje. Z drugimi besedami, razlika v [ATR] je nevtralizirana v nenaglašenem položaju, kjer ostaja samo šest razlikovalnih samoglasnikov.
Naglašeni
Nenaglašeni
+visoki	—nizki
—visoki	
	+nizki
	—zadnji		+z
+ATR	i		u
	e		o
		9	
-ATR	e		0
+ATR		A	
-ATR		a	
—zadnji		+z
i		u
e	9	o
	a	
Tabela 2: Samoglasniki standardne slovenščine z razlikovalnimi lastnostmi
V tabeli 2 prikazujem samoglasnike slovenščine glede na naglašenost in z dodanimi razlikovalnimi lastnostmi.7 Pri tem naj opozorim, da so nevtralizirani nenaglašeni samoglasniki zapisani z enim od obeh naglašenih samoglasnikov, vendar pa ne označujejo te kvalitete. Povedano drugače, oba naglašena samoglasnika {e, e} sta v enakem razmerju do nenaglašenega samoglasnika, ki je zapisan kot [e], vendar ni [+ATR]. Alternativno bi slednjega lahko zapisal tudi kot [e], in tudi v tem primeru ta samoglasnik ne bi pomenil [—ATR].
7 Podobne prikaze sem predstavil že v jurgec (2010a: 521; 2010b: 28).
Nenaglašeni samoglasniki niso ne [+ATR] ne [—ATR], saj je ta razlikovalna lastnost omejena samo na naglašene samoglasnike. Podobno velja za polgla-snik neodvisno od položaja.
Pobližje si v tabeli 2 poglejmo še [a], ki je nizki srednji samoglasnik izgovorjen s pomaknjenim korenom jezika. Ali z razlikovalnimi lasnostmi: [-zadnji +nizki +ATR]. Ker je razlikovanje v [ATR] omejeno na naglašeni položaj, je tudi razlikovanje med [a] in [a] omejeno samo na naglašeni položaj. Z drugimi besedami, nenaglašeni [a] je v enakem razmerju do naglašenih [a] in [a], in torej ni ne [+ATR] ne [-ATR].
Samoglasniški sistem v tabeli 2 je simetričen: vsebuje tri sprednje, tri srednje in tri zadnje samoglasnike. Trije samoglasniški pari se razlikujejo po [ATR], kar je nevtralizirano v nenaglašenem položaju. Dva samoglasnika sta visoka, dva pa nizka. Razlikovanja v [ATR] ni pri visokih samoglasnikih. Samoglasnik [a] je integralni del tega samoglasniškega sistema.
5.2 Položajne omejitve
V prejšnjem razdelku sem predstavil omejitve [a] glede na naglašenost. Razlikovanje med obema nizkima samoglasnikoma (pa tudi med drugima dvema paroma nenizkih samoglasnikov) je omejeno na naglašeni položaj. V tem razdelku bom predstavil še druge položajne omejitve. Izkazalo se bo, da je [a] omejen na končne zaprte zloge. Tako stroge omejitve se sprva zdijo nenavadne. Vendar pa postanejo smiselne, ko jih primerjamo z distribucijo ostalih samoglasnikov, ki poznajo podobne vzorče.
[a] mogoc	samo v zadnjem zlogu		
IMEN [a]	ROD [a]		
c[a]s	č[a]s-a	*c[A]s-a	'cas'
br[A]t	br[a]t-a	*br[A]t-a	'brat'
f[A]nt	f[a]nt-a	*f[A]nt-a	'fant'
do-k[A]z	do-k[a]z-a	*do-k[A]z-a	'dokaz'
modr[A]s	modr[a]s-a	*modr[A]s-a	'modras'
bah-[A]t	bah-[a]t-ega	*bah-[A]t-ega	'bahat'
bog-[A]t	bog-[a]t-ega	*bog-[A]t-ega	'bogat'
Naglašeni samoglasnik [a] se načeloma pojavlja samo v zadnjih zlogih v besedi. Morfemi v (7), ki jim ne sledi zlogovna končnica, imajo v zadnjem
zlogu [a]. Kadar pa jim sledi končnica, kot npr. v rodilniku ednine, se [a] premenjuje z najbližnjim samoglasnikom [a], ki nima omejitev po položaju.8
Omejitev [a] na zadnji zlog se sprva zdi nekoliko nenavadna. Zakaj bi bil določen samoglasnik omejen samo na na zadnji zlog? Natančnejši pregled nekaterih drugih samoglasnikov pa pokaže podobne značilnosti. V (8) so tri različice prve moške slanjatve, ki pa se razlikujejo glede na kvaliteto samoglasnika v korenu. Besede v skupini (8-I) imajo v vseh sklonih {e, o}. Besede v skupini (8-II) imajo v vseh sklonih {e, o}. Besede v skupini (8-III) pa imajo {e, o} v imenovalniku ednine (variantno lahko tudi v drugih sklonih), {e, o} pa v vseh drugih sklonih. Razlika med tremi skupinami besed ni predvidljiva in je torej leksikalna in ne strogo fonološka. Fonologija pa je tista, ki omeji možne kombinačije. Med spodnjimi sklanjatvami tako ni možnosti z {e, o} v imenovalniku in {e, o} v vseh ostalih sklonih. To pa zato, ker je v slovenščini obstaja skupina besed, kjer sta {e, o} zaznamovana v primerjavi z {e, o}, ni pa nobene skupine, kjer bi veljalo nasprotno.
(8) Sklanjatve in kvaliteta {e, e, o, o}
I. Vedno {e, o}
II. Vedno {e, o}
III. Premene {e/e, o/o}
1IM 1ROD 1MEST 2ROD
sv[e]t
'sv[e]t-a
'sv[e]t-u
'sv[e]t-ov
'svét'
m[o]st
'm[o]st-a
'm[o]st-u
'm[o]st-ov
'most'
l[E]t 'l[e]t-a
'l[E]t-U 'l[E]t-OV 'lèt'
g[o]st
'g[o]st-a
'g[o]st-u
'g[o]st-ov
'gost'
sv[e]t
'sv[e]t-a
'sv[e]t-u
'sv[e]t-ov
'svèt'
g[o]st
'g[o]zd-a
'g[o]zd-u
'g[o]zd-ov
'gozd'
Skupina (8-III) je podobna besedam s premeno med [a] v imenovalniku in [a] v vseh drugih sklonih. Premene pri nizkih samoglasnikih je torej mogoče neposredno povezati s premenami pri nesrednjih sredinskih samoglasnikih. Že v prejšnjem razdelku smo ugotovili, da ima prav teh šest samoglasnikov skupno nevtralizačijo v nenaglašenih položajih. Premeno pri nizkih samoglasnikih je tako mogoče uvrstiti v skupino premen po kvaliteti, ki v slovenščini obstajajo neodvisno od nizkih samoglasnikov, zato torej ne more biti presenetljiva.
Obstajata pa dve pomembni razliki med [a] v primerjavi z {e, o}. Prva postane očitna, če pogledamo vzporedne sklanjatve z {a, a}, ki so predstavljene v (9). Naj spomnem, daje so imeli {e, e, o, o} tri možnosti glede na premene. Drugače je pri {a, a}, kjer obstajata samo dve možnosti. Besede v skupini (9-II) imajo v vseh sklonih [a]. Besede v skupini (9-III) imajo [a] v imeno-valniku ednine, [a] pa v vseh drugih sklonih. Razlika je pri besedah v skupini
8 [a] je vsaj za nekatere govorče možen tudi v predponah, poljubnostnih zaimkih (kakšen), v medmetih in še kje. Te oblike so fonološko izjemne tudi drugače, zato [a] v njih ne preseneča.
(9-I), ki bi morale imeti v vseh sklonih [a]. Tovrstnih primerov ni. To pomeni, daje omejitev [a] po položaju v besedi strogo fonološka, medtem ko je pri {e, o} deloma fonološka, a morfološko pogojena, saj se ta dva samoglasnika vsaj v nekaterih besedah razlikovalno pojavljata v kateri koli zlogu v besedi, če sta le naglašena. Ce povzamem, [a] pozna navidezno podobne omejitve kot {e, o}, čeprav se od njiju tudi pomembno razlikuje.
(9) Sklanjatve in kvaliteta (a, a}
I. Vedno [a]
IM.ED ROD.ED MEST.ED ROD.DV
II. Vedno [a] p[a]s vr[a]t 'p[a]s-a 'vr[a]t-a 'p[a]s-u 'vr[a]t-u 'p[a]s-ov 'vr[a]t-ov 'pas' 'vrat'
III. Premene (a/ü} C[a]s br[A]t 'c[a]s-a 'br[a]t-a 'c[a]s-u 'br[a]t-u 'c[a]s-ov 'br[a]t-ov 'cas' 'brat'
Zaenkrat sem razpravljal o [a], in da se lahko pojavlja v zadnjem besednem zlogu, ne pa drugod. Zdaj bom analiziral samo zadnji besedni zlog in preveril, ali se ta samoglasnik lahko pojavlja tudi v odprtih zlogih. Naj spomnem, da zaenkrat predvidevamo, da ima [a] enako distribucijo kot »kratki [a]« v klasičnem modelu. Oba samoglasnika se načeloma pojavljata le v zadnjih zlogih besede. Vendar pa je »kratki [a]« mogoč tudi v absolutno končnem položaju, torej v odprem zlogu. Podobno pa ne velja za [a], kar kažejo oblike v (10), ki imajo v klasičnem modelu vse »kratki [a]«.
(10) [a] mogoc samo v zadnjem zaprtem zlogu
OBLIKA Z -0/e/o	OBLIKA Z -a (*-a)	
bil	bi'l-[a] *bi'l-[A]	'bil'
dn-[o]	dn-[a] *dn-[A]	'dno'
Sl-[E]	sl-[a] *sl-[A]	'sla'
t[a]l	tl-[a] *tl-[A]	'tla'
Kako si lahko razložimo to omejitev? Zakaj ima [a] drugačno distribučijo kot klasični »kratki [a]«? Na to vprašanje bi lahko odgovorili na več načinov, verjetno pa je najlaže, če si najprej pobliže pogledamo distribučijo »kratkega [a]« v klasičnem modelu. Kot povedano zgoraj, se »kratki [a]« lahko pojavlja v odprtih in zaprtih končnih zlogih. Vendar pa se izgovor tega glasu razlikuje glede na to, v kakšnem zlogu se pojavlja. V zaprtih zlogih se namreč izgovarja nekoliko višje (TOPORIŠIČ 2001: § 619), torej po kvaliteti [a]. Ta samoglasnik se je ohranil tudi danes, ko govorči sploh ne poznajo več kvantitete. Prvotno razločevanje med dolgimi in kratkimi samoglasniki se je razvilo v kvalitetno razločevanje med [a] in [a]. Slednji je nastal iz kratkega [a] v zaprtih končnih
zlogih, današnji [a] pa je nastal tako iz prvotnega dolgega [a] (neodvisno od položaja) in kratkega [a] v odprtih zlogih. Z drugimi besedami, prvotna po-ložajna varianta je ohranila svojo kvaliteto, ki je po odpravi kvantitete postala razločevalna.
To je verjetno diahrono pojasnilo za današnje stanje v slovenščini. Še vedno pa je omejitev na zaprte zloge s stališča slovenščine nekoliko nenavadna in vprašanje je, ali jo je morda najti še kje. Najboljši prvi korak bi bilo preveriti ali sta podobno omejena tudi {e, o}, saj smo že zgoraj ugotovili, da sta ta samoglasnika podobna [a] tudi drugače. Gradivo v (10) kaže, da to ni res: {e, o} se lahko pojavljata tudi v odprtih zlogih. Ali morda pozna podobne omejitve kateri drugi samoglasnik? Polglasnik je v slovenščini predvidljivi epentetični samoglasnik (JURGEC 2007: razdelek 2.1.5), ki bi pričakovano lahko imel di-stribučijske omejitve. Izkaže se, da polglasnik zares ni mogoč v končnem odrtem zlogu. Vsakemu polglasniku mora slediti vsaj še en soglasnik znotraj prozodične besede, kar je povezano z dejstvom, daje le epentetični samoglasnik.9 Zaključimo lahko, da imata oba srednja samoglasnika {a, a} skupno to, da nista mogoča v zadnjem odprtem zlogu.
Kaj pa drugi položaji? Kot smo videli v (7), [a] ni mogoč v katerem koli nekončnem položaju. Medtem ko za polglasnik sičer velja, da je mogoč v katerem koli zlogu v besedi, posebej še pred zvočniki, vseeno kaže podoben vzorčeč v vsaj nekaterih besedah. Pojav, ko se poglasnik v določenih oblikah zamenjuje s sprednjim samoglasnikom [e], je prvič omenjen v ŠERUGA PREK in ANTONČIČ (2003: 71). Vzoreč natančneje analiza JURGEC (2007, 2009).10 Kot vidimo v (11), je polglasnik mogoč v vsaj nekaterih golih korenih (11-I). Enako velja za oblike s končničami, ki tudi dopuščajo poglasnik (11-II). Ko pa korenu sledi priponsko obrazilo, je polglasnik zamenjan z [e] (11-III). Ta pojav je presentljiv, saj ni nobenega glasovnega razloga za zamenjavo pogla-snika. (Četudi sta priponsko obrazilo in končniča glasovno identična, končniča na polgasnik nima vpliva, obrazilo pa. Kar je odločilno, je morfološka pripadnost sledečega morfema: končniče nimajo vpliva, obrazila pa. Povedano z drugimi besedami, polglasnik je zaznamovan glas, ki se v korenu odpravlja, če mu sledi obrazilo. Gre torej za morfološko pogojen fonološki pojav.
9	Predvidljiva izjema so krajšave (tip w[g]c[g]), ki pa so izjemne tudi naglasno, oblikoslovno in še kako drugače.
10	Distribucija polglasnika je zanimiv primer pojava, ki je v angleščini znan pod imenom Derived Environment Effects (kiparsky 1973, 1993; lubowicz 2002), ki pa zelo redko zadevajo segmente, ki niso na koncu korena.
(11) Polglasnik v izpeljankah
I. KOREN
d[9]Ž
b[9]t
k[a]s st[a]z
II. + končnica
d[9]ž-'ja
b[a]t-a
'k[a]s-a
'st[a]z-a
III. + PRIPONA
d[e]ž-'nik
b[e]'t-ič
k[e]'s-an-je
st[e]'z-ič
*d[a]Z-'nik	'dež'
*b[a]'t-ic	'glava'
*k[a]'s-an-je	'kes'
*st[a]'z-ic	'steza'
Zamenjava polglasnika s sprednjim samoglasnikom je omejena na neza-dnje zloge, kar močno spominja na položaj pri [a]. S tega stališča sta oba samoglasnika (a, a} podobna, saj sta mogoča le v zadnjih zlogih besed. Razlika je v tem, daje zamenjava pri polglasniku fonološka in morfološka, zamenjava pri [a] pa je izključno fonološka.
Zaključimo torej lahko, daje [a] omejen na končne zaprte zloge v besedi. Takšna distribučija pa je podobna distribučiji drugim slovenskim samoglasnikom (e, o, a}.
5.3 Tonske omejitve
Zadnja skupina omejitev zadeva razmerje med [a] in tonom. V tem razdelku bom pokazal, da [a] tudi s tega vidika podoben (e, o, a}, ki ravno tako ne dopuščajo vseh tonskih kombinačij.
Predhodni razdelki so pokazali, daje [a] omejen na končni zlog prozodične besede, pojavlja pa se lahko samo v zaprtem zlogu. Dodatna omejitev je, da je vedno čirkumflektiran, tj. ima visoki ton, ki ga tu označujem z mednarodno oznako za visoki ton (ostriveč, '). Z drugimi besedami, kombinačija nizkega tona (slovenski akut, tu označen s krativčem, in [a] ni dovoljena. Ceprav je ta omejitev nekoliko nenavadna, je poponoma v skladu z vzorči za nekatere druge samoglasnike. Natančneje, tudi (e, o, a} so tonsko omejeni. To je najlaže pokazati s primerjavo skladnjatvenega vzorča prve moške sklanjatve (12). Nizki ton najdemo v večini sklonov (vklučno z rodilnikom ednine in imeno-valnikom množine), le v nekaterih pa se pojavlja tudi visoki. V imenovalniku ednine je v kombinačiji z vsemi štirimi samoglasniki mogoč le visoki ton. Ta visoki ton je fonološki: kombinačija (e, o, a, a} in nizkega tona v zadnjih zlogih ni mogoča. Visoki ton v rodilniku množine pa se pojavlja zaradi končniče. V večini ostalih sklonov je mogoč samo nizki ton. Pri nesrednjih sredinskih samoglasnikih vidimo dva vzorča, kjer je samoglasniška kvaliteta ohranjena ali pa zamenjana (12-I) in (12-II), čeprav je tonski vzoreč ohranjen. Polglasnik (12-III) se kljub tonskim omejitvam ohranja v vseh sklonih, medtem pa ko je [a] (12-IV) mogoč samo v zadnjih zlogih (o tem gl. razdelek 5.2).
	I.		II.		III.	IV.
1IM	r[e]p	z[e]t	k[O]s	p[é]k	b[@]t	pr[A]g
1ROD	'r[è]p-a	'z[è]t-a	'k[è]s-a	'p[o]k-a	'b[à]t-a	pr[a]g-a
3im	r[e]p-i	'z[è]t-i	'k[è]s-i	p[è]k-i	b[a]t-i	'pr[a]g-i
3 ROD	'r[é]p-ov	'z[é]t-ov	'k[O]s-ov	'p[é]k-ov	'b[é]t-ov	'pr[a]g-ov
	'rep'	'zet'	'koš'	'pok'	'bet'	'prag'
(Četudi je distribucija samoglasnikov po kvaliteti nekoliko drugačna, so tonske omejitve enake. Ne le [a], pač pa tudi ostali trije samoglasniki imajo predvidljiv ton v imenovalniku ednine. To kaže, da tonske omejitve niso nekaj naključnega in veljajo za vsaj štiri samoglasnike.
Zaklučimo lahko, da [a] sicer kaže določene razlike v primerjavi z drugimi samoglasniki, vendar pa jim je tudi prečej podoben. To velja za naglašenost, omejenost po položaju v prozodični besedi in ton. Zato je [a] neposredno primerljiv z drugimi samoglasniki slovenščine. Povedano drugače, fonološki vzorči potrjujejo [a] kot samostojni razlikovalni samoglasnik v slovenščini.
6 Sklep
Predstavil sem argumente, da ima slovenščina poleg osmih še dodatni nizki samoglasnik [a]. Začel sem s pregledom klasičnega modela samoglasnikov in opozoril, da klasični model razlikuje enajst samoglasnikov, če upoštevamo tudi kvantiteto. Sledil je pregled fonetičnih študij trajanja. Niti ena raziskava ne dokaže razlikovalne kvantitete. Kratki in dolgi samoglasniki se ne razlikujejo bistveno po trajanju. Izjema je nizki samoglasnik [a]. Da gre pri tem samoglasniku za dva različna nizka samoglasnika pokaže tudi študija formantnih fre-kvenč. T. i. kratki nizki samoglasnik je višji (oz. ima nižji F1) od dolgega [a]. Zaključimo lahko, da je razlika med obema nizkima samoglasnikoma kvalitetna, trajanje pa je sekundarno, fonetično. Na podlagi akustičnih in perčeptivnih raziskav torej lahko sklepamo, da ima slovenščina dva nizka samoglasnika: [a] in [a].
Fonetične argumente za [a] potrjujejo tudi fonološki. Ta samoglasnik je po svoji distribučiji trojno omejen. Prvič, v nenaglašenem položaju se kontrast med nizkima samoglasnikoma nevtralizira. Podobno velja tudi za para {e, e} in {o, o}. Te pare povezuje razlikovalna lastnost [ATR], ki pa je omejena samo na naglašene položaje. Drugič, [a] je omejen na končne, zaprte zloge. Podobno je omejen na zaprti končni zlog tudi polglasnik, ki se v izpeljankah zamenjuje s sprednjim samoglasnikom [e]. V sklanjatvah je distribučija {a, a} podobna paroma {e, e} in {o, o}. Tretjič, [a] ima vedno samo visoki ton (čirkumfleks). Enaka omejitev velja tudi za tri druge samoglasnike {e, o, a}.
Zakljucimo lahko, da distribucija [a] ni prav nic nenavadna v primerjavi z ostalimi samoglasniki. Zato ni razloga, da bi [a] še naprej odrekali status polno razlikovalnega samoglasnika.
Literatura
Patti adank, Roeland van hout, Roel smits, 2004: An acoustic description of the vowels of Northern and Southern Standard Dutch. The Journal of the Acoustical society of America 116, 1729-1738.
Juraj bakran, 1989: Djelovanje naglasaka i dužine na frekvencije formanata vokala. Govor 6, 1-12.
Patrice speeter beddor, James D. harnsberger, Stephanie lindemann, 2002: Language-specific patterns of vowel-to-vowel coarticulation: acoustic structures and their perceptual correlates. Journal of Phonetics 30, 591-627.
Stefan benus, 2005: Dynamics amd Transparency in Vowel Harmony. Doktorska disertacija, New York University, New York.
Stefan benus, Adamantios I. gafos, 2007: Articulatory characteristics of Hungarian 'transparent' vowels. Journal of Phonetics 35, 271-300.
France bezlaj, 1939: Oris slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Znanstveno društvo.
Catherine P. browman, Louis M. goldstein, 1986: Towards an articulatory phonology. Phonology Yearbook 3, 219-252.
Catherine P. browman, Louis M. goldstein, 1989: Articulatory gestures as phonological units. Phonology 6, 201-251.
Katherine crosswhite, 2001: Vowel reduction in Optimality Theory. New York: Routledge.
Paul de lacy, 2006: Markedness: Reduction and Preservation in Phonology. Cambridge: Cambridge University Press.
Edward flemming, 2004: Contrast and perceptual distinctiveness. Bruce Hayes, Robert Kirchner, Donca Steriade (ur.), Phonetically Based Phonology, Cambridge: Cambridge University Press, 232-276.
Carol A. fowler, 1981: Production and perception of coarticulation among stressed and unstressed vowels. Journal of Speech and Hearing Research 24, 127-139.
Adamantios I. gafos, 1996/1999: The articulatory basis of locality in phonology. New York: Garland.
Bruce hayes, 1995: Metrical Stress Theory: principles and case studies. Chicago: University of Chicago Press.
Peter herrity, 2000: Slovene: A Comprehensive Grammar. London, New York: Routledge.
Yukari hirata, Kimiko tsukada, 2004: The effects of speaking rate and vowel length on formant movements in Japanese. Proceedings of the 2003 Texas linguistics society conference, Somerville, MA: Cascadilla Press, 73-85.
Damjan huber, 2006: Percepcija samoglasniških opozicij pri dijakih pomurskih srednjih šol. Jezik in slovstvo 51, 69-83.
Peter jurgec, 2005a: Formant frequencies of Standard Slovenian vowels. Govor 22, 127-144.
Peter jurgec, 2005b: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov. 1: Naglašeni samoglasniki. Jezikoslovni zapiski 11, 87-95.
Peter jurgec, 2005c: Začetne opombe k laringalizaciji v slovenščini. Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies 5, 135-168.
Peter jurgec, 2006a: Formantne frekvence samoglasnikov v tonemski in netonemski standardni slovenščini. Slavistična revija 54, 103-114.
Peter jurgec, 2006b: O nenaglašenih /e/ in /o/ v standardni slovenščini. Slavistična revija 54, 173-185.
Peter jurgec, 2007: Novejše besedje s stališča fonologije: primer slovenščine. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani.
Peter jurgec, 2009: Long-distance derived environment effects. Rokopis. Univerza v Trom-s0ju.
Peter jurgec, 2010a: Disjunctive lexical stratification. Linguistic Inquiry 41, 149-161.
Peter jurgec, 2010b: O prihodnosti fonologije slovenšcine in v Sloveniji. Vojko Gorjanc, Andreja Žele (ur.), Izzivi sodobnega jezikoslovja, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 13-34.
Paul kiparsky, 1973: Phonological representations. Osamu Fujimura (ur.), Three Dimensions of Linguistic Theory, Tokyo: TEC, 1-136.
Paul kiparsky, 1993: Blocking in non-derived environments. Sharon Hargus, Ellen M. Kaisse (ur.), Phonetics and Phonology 4: Studies in Lexical Phonology, San Diego, CA: Academic Press, 277-313.
Ilse lehiste, 1961: The phonemes of Slovene. International Journal of Slavic Linguistics and Poetics 4, 48-66.
Rado L. lencek, 1981: The structure and history of the Slovene language. Columbus, OH: Slavica Publishers.
Mark liberman, Alan prince, 1977: On stress and linguistic rhythm. Linguistic Inquiry 8, 249-336.
Björn lindblom, 1963: Spectrographic study of vowel reduction. The Journal of the Acoustical society of America 35, 1773-1781.
Anna lubowicz, 2002: Derived environment effects in Optimality Theory. Lingua 112, 243280.
Harriet S. magen, 1997: The extent of vowel-to-vowel coarticulation in English. Journal of Phonetics 25, 187-205.
Dominic W. massaro, Michael M. cohen, 1983: Phonological context in speech perception. Perception and Psychophysics 34, 338-348.
John J. mccarthy, 1982: Prosodic structure and expletive infixation. Language 58, 574-590.
Golnaz modarresi, Harvey sussman, Elizabeth burlingame, 2004: An acoustic analysis of the bidirectionality of coarticulation in VCV utterances. Journal of Phonetics 32, 291312.
Seung-Jae moon, Björn lindblom, 1994: Interaction between duration, context, and speaking style in English stressed vowels. The Journal of the Acoustical society of America 96, 40-55.
Marina nespor, Irene vogel, 1986: Prosodic Phonology. Dordrecht: Foris.
John J. o hala, 1994a: Hierarchies of environments for sound variation; plus implications for "neutral" vowels in vowel harmony. Acta Linguistica Hafniensia 27, 371-382.
John J. o hala, 1994b: Towards a universal, phonetically-based, theory of vowel harmony. Proceedings of the 3rd International Conference on Spoken Languages Processing, Yokohama,
491-494.
S. E. G. öhman, 1966: Coarticulation in VCV utterances: Spectrographs measurements. Journal of the Acoustical Society of America 39, 151-168.
Sharon peperkamp, 1997: Prosodic Words. The Hague: Holland Academic Graphics.
Bojan petek, Rastislav ŠUŠTARŠiC, Smiljana komar, 1996: An acoustic analysis of contemporary vowels of the standard Slovenian language. Proceedings ICSLP 96: Fourth International Conference on Spoken Language Processing, October 3-6, 1996, Philadelphia, PA, USA, Newark, DE, 133-136.
D. recasens, 1987: An acoustic analysis of V-to-C and V-to-V coarticulatory effects in Catalan and Spanish VCV sequence. Journal of Phonetics 15, 299-312.
Tatjana srebot rejec, 1987: The sound systems of English and Slovene compared: a distinctive feature analysis. Linguistica 27, 47-61.
Tatjana srebot rejec, 1988a: Kontrastivna analiza angleških in slovenskih samoglasnikov po njihovi kakovosti: prispevek k didaktiki pouka angleškega jezika. Vestnik 22, 18-24.
Tatjana srebot rejec, 1988b: Word accent and vowel duration in Standard Slovene: an acoustic and linguistic investigation. München: Otto Sagner.
Tatjana srebot rejec, 1998: O slovenskih samoglasniških sestavih zadnjih 45 let. Slavistična revija 46, 339-346.
Matej šekli, 2004: Jezik, knjižni jezik, pokrajinski oz. krajevni knjižni jezik: genetskojeziko-slovni in družbenojezikoslovni pristop k členjenju jezikovne stvarnosti (na primeru slovenščine). Erika Kržišnik (ur.), Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: Členitev jezikovne resničnosti, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 41-58.
Cvetka šeruga prek, Emica antonclc, 2003: Slovenska zborna izreka: Prirocnikz vajami za javne govorce. Maribor: Aristej.
Rastislav ŠUŠTARŠiC, 2004: A contrastive analysis of the vowel qualities of English and Slovene. Elsa González Alvarez, Andrew Rollings (ur.), Studies in contrastive linguistics, Santiago de Compostela: Universidade de Santiago de Compostela, 601-608.
Rastislav ŠUŠTARŠiC, 2005: English-Slovene contrastive phonetic and phonemic analysis and its application in teaching English phonetics and phonology. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Rastislav ŠUŠTARŠiC, Smiljana komar, Bojan petek, 1995: Slovene. Journal of the International Phonetic Association 25, 86-90.
Rastislav ŠUŠTARŠiC, Smiljana komar, Bojan petek, 1999: Slovene. Handbook of the International Phonetic Association, Cambridge: Cambridge University Press, 135-139.
Hotimir tivadar, 2003: Kontrastna analiza slovenskih i hrvatskih vokala (moguci izgovorni problemi sa slovenskog aspekta). Govor 20, 449-479.
Hotimir tivadar, 2004a: Foneticno-fonološke lastnosti samoglasnikov v sodobnem knjižnem jeziku. Slavisticna revija 52, 31-48.
Hotimir tivadar, 2004b: Priprava, izvedba in pomen perceptivnih testov za foneticno-fonološke raziskave (na primeru analize fonoloških parov). Jezik in slovstvo 49, 17-36.
Hotimir tivadar, 2007: Vprašljivost nekaterih "vecnih resnic" v govorjenem knjižnem jeziku - na primeru samoglasnikov. Acta Universitatis Čarolinae. Philologica. Phonetica Pragen-sia 11, 59-74.
Hotimir tivadar, 2008: Kakovost in trajanje samoglasnikov v govorjenem knjižnem jeziku.
Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Hotimir tivadar, 2010: Normativni vidik slovenščine v 3. tisočletju - knjižna slovenščina
med realnostjo in idealnostjo. Slavistična revija 58, 105-116. Jože toporišič, 1975: Formanti slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 23, 153-196. Jože toporišič, 1976/2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Jože toporišič, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja. Jože toporišič (ur.), 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU.
Jože toporišič, 2003: Eksperimentalnofonetične raziskave slovenskega knjižnojezikovnega glasovja in tonemskosti. Slavistična revija 51, 119-140.
Summary
This article examines the vowel inventory of Slovenian and argues for a significant modification of the classic description. The proposal is that Slovenian has nine, not eight contrastive vowels. This conclusion is reached by carefully reviewing all available phonetic studies of Slovenian.
The article first discusses the classic model (toporišič 1975, 1976/2000, 2001 and his predecessors) and points out its theoretical drawbacks. The most important one is that quantity is considered a non-segmental property. This cannot be the case, since quantity is tied to vowel quality, and not all vowels distinguish length. Some are always long, others are always short, while the third kind are both long and short. Quantity has no other phonological evidence. If quantity is regarded as a segmental property, which is tied to individual vowels, Slovenian actually distinguishes eleven different vowels.
Standard Slovenian is considered to be a constructed language in most literature. This article argues against such a position and provides an alternative. Standard Slovenian is an actual speech variety that can be defined in terms of geographical and sociolinguistic variables, namely it is formal speech of central dialects' speakers. This position is rooted in the fact that the aim of linguistics is description rather than prescription. Furthermore, most phonological literature already includes many properties of central dialects, particularly that of Ljubljana.
The alternative view of Standard Slovenian makes it possible to examine the vowel inventory by means of phonetic analysis. Past studies are mainly concerned with vowel duration and formant frequencies. As regards the vowel duration, no phonetic study supports the classic model in which quantity is contrastive. For the most part, long vowels have no significantly greater duration than short vowels. The only exception is the low vowel [a], which shows consistent, yet rather small differences. Similar results are found in perceptual studies: speakers distinguish the two types of [a], but do not distinguish quantity in other vowels.
The second piece of evidence comes from the measurements of formant frequencies. Quantity does not significantly affect formant frequencies. The sole exception is [a], where the distinction between the two quantities is highly significant. In short, no phonetic study is consistent with the classic model, which includes quantity for most vowels. The only exception is the low vowel. I propose that there are actually two different low vowels—a lax [a] and a tense [a]. The acoustic difference between them is primarily in F1, while the articulatory difference is in the tongue root position. The durational difference ([a] is on average 28% longer than [a]) can be attributed to phonetics, as higher F1 correlates with longer duration.
The phonetic evidence is supported by phonological patterns. First, the contrast between the two low vowels is neutralized in unstressed positions. The same pattern is found mid vowels,
which contrast in [ATR] in stressed, but not unstressed positions. Second, the contrast between the two low vowels is limited to word-final syllables. This resembles similar patterns for the mid vowels in some nominal paradigms. The tense low vowel can appear only in closed syllables, which is parallel to the distribution of schwa. Third, only high tone can appear on [a], which is parallel to the pattern for the lax mid vowels and schwa. We can conclude that [a] behaves in a systematic way within the vowel system of Slovenian.
The evidence presented in this articles strongly suggests that the classic model of Slovenian vowels needs to be rejected over the new model. Slovenian has nine contrastive vowel qualities, whereas vocalic quantity is not distinctive.