Vladna iziava. V državah, kjer vodijo politiko od naroda pravilno izvoljeni zastopniki, je običajno in celo zakonito, da poda nova vlada, ko stopi pred zbornico, svojo izjavo ali deklaracijo, s katero označi načelno in poslovno smer svoje politike. Radikali, ki so tako dolgo vladali skupaj z demokrati ter toliko gorja in bremen nakopičili naši državi, ob volitvah in posebej še po volitvah pa izjavili, da hočejo spoiazuin, so sedaj, ko imajo svojo vlado, v duhu parlamentarnih načel podali svojo izjavo. Ta izjava je pa vsestransko vodena in brezbarvna in kaže samo to, da srbskim radikalom preteklost ni prijelna, da pa nimajo prave volje in smisla tudi za bodočnost, ki bi se morala zgraditi na podlagi splošno zahtevanih ter od njihove strani tudi obljubljenih smernic. Te smernice so radikali po svoji večini tudi pripoznali in so šli z ajimi v volitve. Demokratsko «jugoslovanstvo« — edinost treh narodov, od katerih bi se pa morala dva čimprej posrbiti, ni držalo in zato so rekli radikali Srbom, ki tega tudi niso mogli prenašati, da je najboljše, če dobijo pri volitvah Srbi, Hrvati in Slovenci enotno zastopstvo ter se potem sporazumejo. Na ta način in s to nalogo so dobili radikali veliko večino srbskih volilcev. V parlament so prišli enotni zaslopniki Srbov po radikalni, Hrvatov po Radičevi, Slovenci po SLS in Bosanci ter Hercegovci po svoji Jugoslov. muslimanski organizaciji. S tem se je pokazalo, da so v državi SHS trije narodi in to so razni radikalni prvaki v svojih govorih že večkrat priznali ter se kot zastopniki enega naroda spustili v pogajanja z zastopniki drugih dveh. Ta pogajanja so dosegla takozvani predsporazum, s katerim so se obvezali radikali, da popravijo, kar so v imenu Srbije pod imenom «edinstva« zakrivili demokrati. Radikali so obIjubili, da bodo v splošno zadovoljstvo uredili notranje državne razmere in da bodo potem sporazumno s hrvatskimi in slovenskimi zastopniki začeli spreminjati tudi ustavo. 0 ¦vsem tem pa nima vladna izjava niti besedice. Radikalna vlada ne govori o izvajanju in tudi ne o spreminjanju ustave in na njeni izjavi je točna in jasna samo napoved osemnajstero novih zakonov, vse drugo je pa prazno besedičenje in slepomišenje napram centralistom, kakor tudi napram avtonomistom. Radikali si očividno skušajo obdržati odprto pot do enih, kakor do drugih. Dvoličnost in neodločnost je njihovo najmoč nejše orožje. O vladni izjavi se je razpravljalo pred parlamentom in kakor je izjava sama nejasna in neodločna, tako zmedeni in neodločni so bili tudi ministri, ki so jo branili pred opozicijo. Demokrati so napadali vladno iz- javo, ker ne naglaša vidovdanske ustave in razdelitve države, od ministrov, ki so na take napade odgovarjali, se je pa večina laskala demokratom, ali pa glavno preslišala ter se bavila s postranskimi stvarmi in le nekaj jih je bilo, ki so govorili v duhu sporazuma. Tako je eden napadal in izzival zastopnike Bosne in Hercegovine in ko je neki bosanski poslanec povdarjal, da Bosna ni srbska, da je prej hrvatska ali bolje rečeno, da je last Bosancev in Hercegovcev, so nekateri radikali složno vpili z demokrati, da Bosanci tega ne bodo nikdar doživeli in da je bilo vprašanje Bosne že rešeno in zaključeno s prihodom srbske vojske. Tudi glede orjuncev in drugih fašistov se radikali enkrat popolnoma strinjajo z demokrati, ki so duševni in krušni očetje teh banditov, drugič pa zopet govorijo, da so proti vsaki sili. Ko se je govorilo o orjunskem napadu na hrvatske poslance in umoru hrvatskega zadružnega ravnatelja Jurija Soče v Sarajevu, je eden od ministrov izjavil, da pri tem in drugih takih slučajih ne vidi nobene politične strani in da so vse to sami navadni izgredi. Demokrati so mu seveda silno ploskali in kako naj dobi vlada moč, ugled in zaupanje, če govori eden njenih članov tako, dočim se drugi eno uro pozneje zopet prereka z demokrati o tem, kdo da je upeljal nasilje v naši državi. Lahko bi našteli celo vrsto primerov, v katerih enako bije nasilna žila pri demokratih in pri večini radikalov. Najznačilnejši primer daje vojaški zakon, ki je sestavljen v silno protiljudskem duhu od oholega generalskega kroga, ki omalovažuje in celo prezira vse, kar je izven njega. Za ta zakon so demokrati enoglasno, dočim nasprotujejo krčevito vsem drugim zakonom, ki se po osnutku radikalne vlade v nekaterih boljših ozirih razlikujejo od nekdanjih demokratskih predlogov. V primer neodločnosti in neodkritosti, ki še vedno preveva radikalno vlado, naj služi tudi to-le: Bivši prosvetni minister policajdemokrat Pribičevič in sedanji prosvetni minister Trifunovič, se kregata. Prvi očita drugemu, zakaj ne preskrbi, da bi se na Hrvatskem praznoval praznik sv. Save. Mjnister odgovarja, da so Hrvati katoliki in da se jim ncmore vsiliti pravoslavni svetnik. Nadalje je še lepo govoril o spoštovanju verskega čuta vseh državljanov, teden dni poprej pa vlada ni hotela poslati svojega zastopstva na procesijo sv. Rešnjega Telesa v Beogradu, četudi se to dogaja v vseh državah in tudi v lakih, kjer so katoliki v manjšini. Minister Jankovič je izjavil, da je radikalna stranka tudi za revizijo ustave, če bi narod to zahteval, vlada pa vsak čas kaže s svojim delom, da ji niso mar narodove zahteve in težnje in tako se pod neodločnostp, zmedenostjo in celo vrsto največjega nesoglasja družijo na vladi nepoboljšljivi centralisti, protiljudski oblastniki in nekateri poštenjaki, ki pa nimajo dovolj moči in poguma, da bi nastopili ter lepc besede združili tudi z dejanji.