— 1725 Ali so bile duše ranjkih, ki so jo tu obdale, ali je sveti namen starega poslopja tako dobro del Heleninemu srcu? Ona je ljubila — in trpela. Mož, kateremu se je nekdaj zaupno udala, je bil nesramnež, ki jo je hudobno varal. Sedaj je razumela Helena, zakaj so prevarana srca prejšnjih prebivalk našla svoj mir v starem zidovju samostana. Bil je čut približanja k Usmiljenemu, kateri jih je gnal k temu koraku. V ljubezni do Boga so pozabile pozemske nazore in so šle z blaženim smehljajem v večnost. Kakor prisiljena od nepremagljive moči, je Helena padla tia kolena. Njen pogled je pobožno obvisel v majhni dolblini. Ali bo tudi ona, — nesrečnica zopet našla mir svoje duše ?! . ♦♦♦ • 29H. p o g 1 a v j e. Na sledu hudodelca. PozorišČe naši' povesti preložimo v Galveston, teksanski l^i.stan, kjer so je Helena svoj čas, ko jo je vojna ladja rešila, Okrcala. Bredi vrvenja in drvenja pristanskih delavcev, ki so mar-■i‘vo nakladali in razkladali razno blago iz ladij, stal je krepek “>ož v delavski obleki, k oj ega ojstri in .neprestano krožeči po-^fio, donešon mu jo bil listek sledeče vsebine: ..Gospodu stotniku Brajnardu, Balice. Vi žalujete za ženo, kateri ni bilo mar drugo, kakor Vas ogoljufati za denar. Mercedes Iturbide. kakor se glasi njeno pravo ime, je pustolovka, ki je bila delj časa moja tovarišica in me je izdala. Svojo kazen je našla na grozen način, daleč zunaj na morju." — 1728 — Sever je poslal ta čudni listek, ki je bil brez podpis častniku gospodu Brajnardu, na katerega je naredil strašen utis. — Hudodelec se je še istega jutra odpeljal s parnikom 'r Galveston. Tain je nepričakovano dobil Jozeja, kateri je bil zapust'' pastirje vsled prepirov z dolgim Benom. Sever ni slutil, kako blizu mu je bila poguba, ker Maku^ ga je zasledoval do Mobile in jo dospel v majhno kopali^ istega dne, ko so je peljal Sever iz Balice v Galveston. Seveda je zvedel detektiv za Mercedino smrt in je takoj slutil, da jo to Severjevo delo. Takoj je brzojavil v Novi Jork o svojih dosedanjih uspehih in se je peljal z železnico v Galveston, kamor je dospel t>st! dan kakor Sever. Sever je bil zelo vesel, ko je srečal Jozoja, in se je liotej takoj ž njim odpeljati v Honston, da bi v Novi Mehiki varno zavetje. A Jože je povedal svojemu gospodu, da je rr čakalo'01 Honstonskega kolodvora nabit Severjev zasledovalni list in povprašujejo policijski uradniki vsakega tujca po legitimacij1. Zato se je hudodelec potrudil dobiti ladjo, ki bi ga p1'0' peljala, pri kateri priliki smo ga srečali v začetku tega P0< glavja. Galvostou leži na otoku, ki je zvezan z bregom 1® ^ železniškem mostu, zato je hotel Sever v zatoku na kopuo da bi z vozom ali pa na konju dosegel varno okolico. Tu v pristanu pa je Maknel opazoval in spoznal hud^ delca in njegovega slugo; a ravnati je moral kar najbolj P)fl vidno, ker je od prej poznal Severjevo prekanjenost. Ker bi se bil hudodelec s svojim slugo pri preteči nosli lahko skril v gneči pristanskih delavcev, je Maknel skle0 ' ga pri vožnji na morju zasledovati in ga prijeti s pomočjo vestonske policijo. Detektiv je bil odločen, da Severja na noben nacm , spusti, ker so bili v Novem Jorku tako prepričani o SevorJ® nevarnosti, da so imela vsa oblastva ukaz, jim izročiti bu delca živega ali mrtvega. i »Prosila bi Vas,u rekla jo Helena, „da smem bolnikom strehi, er so zopet čutim-zdravo.u nA.li, dragi otrok,“ odgovorila je predstojnica, „to je neino-saj ste sama komaj okreva la.u 73 Ko Maknel ni mogel več videti zasledovanih, hitel je na policijsko postajo, kjer so mu radovoljno privolili vsako pomoč. Maknel si je zmislil načrt, kateremu so pritrdila oblastva, ker bi se na ta način gotovo dobiJ hudodelec. Tajni policaj ni zgubil ni minuto časa in je imel že čez pol ure pripravljene štiri ladje, na raznih mestih pristana, v katerih je čakalo število policaje^,, preoblečenih za delavce, na signalni strel. Maknel sain se je podal v eni ladji v bližino one, katero si je Sever zbral. Najel je nekaj dobrih veslačev, tako da je smel upati, da kmalu doide hudodelca. Vsi policaji so bili oboroženi s karabinerji in so imeli "kaz na Severja streljati v slučaju, da bi skušal uiti, ali pa ko se vlegel v ladjo, jo s krogljami prestreliti, da bi se potopila. Vse pripravo so bile tako urejene, da hudodelec ni mogel ničesar sumiti, zato je bil Maknel prepričan, da se mu bo posrečilo prijeti tako dolgo iskanega. Ura še ni bila pretekla, ko je tajni policaj ugledal Severja 1,1 -lozoja, ki sta prišla na nabrežje in nestrpno pričakovala starega mornarja. Končno je prišel. Maknei ni mogel slišati, kaj so se ti trije menili, a videl J0) kako je Sever mornarju nekaj stisnil v roko, na kar je ta slopil v ladjo, kamor sta mu begunca nemudoma sledila. Maknel je čakal, daje bila ladja kakih sto korakov oddajna, da bi se zasledovani ne mogli obrniti. / Potem pa je vzel svoj karabiner in ustrelil, tako da je (lotiol strel daleč čez tiho vodo. Detektiv je videl, da se je Sever pri strelu zganil in ži-Vahno govoril v Jozeja in mornarja. Hudodelec jo urno zgrabil dve vesli in pomagal veslati z '8etni močmi. Za njimi so streljale štiri policijske ladje, katere so, ve-ane od čvrstih mornarjev, naglo kakor veter plule čez pri-^oske vode. Grofica—beračica 73 1730 - Maknel je bil v prvi ladji, ki je bila oddaljena od plovila beguncev le malo sto korakov. „Udajte se P’ vpil jo z grmečim glasom. .,Drugače pustim streljati!" Sever ni odgovoril, temveč se naponjal s podvojenimi močmi, tako da je plula njegova ladja s hitrostjo ribe po valovih. ^ „V imenu postave!1' zavpil je Maknel znova. „Stojto, drugače ste vsi izgubljeni I" Detektiv je opazil, kako je stari mornar po teh besedah vzdignil vesli. ..Ali ne boš dalje veslal, pes!" zarohnel je Sever nanj. „Ne mislim na to”, odvrnil je starec nejevoljno. ,,ko bi bil vedel, da Vam je policija tako za petami, bi se bil varoval Vas prepeljati. Le udajte se, drugače se uprem z mojimi vesi -" S temi besedami je mornar vtaknil vesli v vodo in poskusil ladjo premikati v nasprotni smeri. ,Ustreli lopova, Jože h jo besno zatulil Sever in skušat daljo veslati. ..Pustite mene veslati, gospod", odvrnil je sluga, ,.jnz pridem z barko hitreje naprej, ko Vi!" V tem trenotku je Sever dvignil samokres in ga pomeril na mornarja. Ali misliš sedaj veslati!” zavpil je zopet nanj. ..Ne", odvrnil je ta, misleč, da ga hoče hudodelec s to m samo strašiti. A on ni poznal tega satanskega človek«. Strel se je zabliskal. Potem je padel starec raz svojega sedeža, kor mu j° kroglja prodrla skozi srce. — — — — — Maknel jo z grozo opazoval ta zločin. Videl je, kako se je sedaj ladja s hudodelcem naglo bi1' žala bregu. *Živ ali mrtev'1, mrmral je tajni policaj. „Dobro, če n°^° drugače, preostane mi le zadnje. Svot ne zgubi ničesar v ^ pošasti!" ’ — 1781 - »Zadnjikrat Vas poživljam, udajte se!" zakričal je Maknel še enkrat. Porogljiv smeh iz Severjevih ust je bil odgovor na Mak-nelov poziv. Detektiv je vzdignil karabiner.. Ko je počil strel, videli so zasledovalci, da je Sever padel raz sedeža. Jože je ves preplašen spoznal, da je Maknelova krogla zadela njegovega gospoda v prsa. S smrtnobledim obrazom je ležal hudodelec na tleh čolna, kri mu jo lila iz rane. V tem trenotku je zadela ladja ob rešilni breg. Jože je vzel v naglici Severjevo truplo na roke in je skočil na breg. Okolu glave so mu švigale krogle bližajočih se zasledovalcev. Vže se je mislil sluga odreči begu in se spraviti v varnost, ko je zapazil majhen voz, kateri so je peljal ob bregu. Zaklical je vozniku, kateri se je na to ustavil in osupneno ogledoval s svojim čudnim bremenom prihajajočega. Jože je takoj vidol, da bo z denarjem lahko dobiti voznika. „Sto dolarjev, če mo spravite v varnost z mojim gospodom!“ zavpil jo nanj. Voznik je smehljaje pogledal po zasledovalcih, kojih ladij e so ravno prišle do brega. rZa dvesto dolarjev hočem poskusiti", odvrnil je premišljeno. „Ali daste to vsoto?" „Seveda!" zaklical je Jože veselo. „A peljite naglo, poli-Caji so oboroženi." V hipu je vzdignil sluga svojega gospoda na voz in se vsedel zraven, medtem ko je kočijaž kakor blazen udrihal Po svojem konju, ki je tekel v divjem diru. Zasledovalci niso bili daleč. „Stojte, — stojte!" vpili so policaji, a voznik se ni zmenil to, ker je visoka nagrada premagala vse njegove premisleke. - 1732 - Končno so bili vendar begunci toliko pred zasledovalci, da jih ti niso mogli več dohiteti. „ Ali je mož mrtev? 1“ vprašal je kočijaž, ko seje obrnil in ogledoval Severja. „Ne, srce še bije“, odvrnil je Jože, ki je pritisnil svoj robec na rano. „ Ali ni tu blizu nobenega mesta, kjer bi našel ranocelnika ?" „Najbližje je Houston'-, odgovoril je kočijaž. „'l'axu dobit« zdravnika, tje Vas bodem peljali" ' :-',T : > 'I;■'. oj*. •’ iv:/ . .)H' -i..' 297. poglavje. >*». f 1*1 ‘»V ‘ 1J i V fjr {». C/^'lL'0 1 i 111 i)\ ’)H ‘1 ?!♦;/.!i! °t\ <),l Sestra Helena. ■ ■ Ko je bil voz s težko ranjenim Soverjem daleč od brega, prosil je Jože kočijaža, da naj pelje bolj počasi, ker je moral nezavestni silno trpeti pod močnim tresenjem. Voznik je radovoljno zapeljal na poljska, pot, ki je bila na debelo s peskom posuta, potem se je obrnil k Jozeju, kateri je držal Severjevo glavo. „Tu ne bo dosti pomagati", dejal je voznik, „kroglja tiči v prsih; če ne pride Vaš gospod v posebno dobro postrežbo, je izgubljen I" „Ali je še daleč do HonstonaV" vprašal je Jože v skrbeh kočijaža. „No, sedem milj se imamo gotovo še peljati; a v mestu poznam izvrstnega zdravnika, h kateremu Vas bodem naravno^ popeljal. “ Sluga ni odvrnil, ker ni upal, da bo Severja še živeg* pripeljal v mesto — — — — — - 1733 - Končno je bila tudi ta dolga vožnja pri kraju in voz je drdral skozi inesto, kjer je ustavil kočijaž pred hišo nekega zdravnika. Ta čas je bil postal večer, tako da se mimoidoči v temoti niso zmenili za ranjenega hudodelca. To je seveda .Jozeju prišlo prav, a njegova zavednost je kmalu upadla, ko je zvedel, da je bil zdravnik poklican k nekemu ponesrečenemu farnierju v okolico. ..Kaj mi je sedaj početi?” vprašal je Jože žalostno in pogledoval na ranjenca. Kočijaž je zganil z ramama. Nakrat pa je zaklical: .,Da, tako bo šlo; peljem Vas v zavod." Bil je takoj pripravljen, da ju pelje do tje. „Ali je to javna bolnišnica?*1 vprašal je Jože nezaupno. „Nikakor: v zavodu strežejo težko bolnim usmiljene sestre. Tam je tudi jako izvrsten ranocelnik.f Prodno je mogel Jože privoliti, je kočijaž pognal svojega konja in se ustavil čez nekaj minut pred starim poslopjem, v kojem je bivala Helena po padcu raz konja. Kmalu so se odprla vrata in vratar je vprašal po željah poznih posetnikov. „V vozu leži težko ranjen gospod, za kojega prosim, da bi ga sprejeli v zavod", dejal je Jože. Vratar je šel na hodnik, ter z nekim signalom poklical več uslužbencev,* ki so naglo prišli z nosilnico k vozu. Previdno so vzdignili še vedno nezavestnega hudodelca 1?' voza, ga položili na nosilnico in ga nesli v poslopje. Jože je vže med potjo dal kočijažu obljubljeno plačo. Denar je vzel iz Severjeve denarnice, katero je zviti dečko fpravil k sebi, ker je videl, da so v njej listine, ki bi utegnile lzdati njegovega gospoda. Ko se je voznik poslovil od Jozeja, položil je prst ua Ustni, v znamenju molčečnosti, ua kar je sluga zadovoljno Pokimal. Tega moža se mu ni bilo treba bati. Severja so nesli možje v operacijsko dvorano, kjer ga je Vi:e Šakal ranocelnik. —1734 - Jože je bil zelo vesel, ko ga ni nihče vprašal po Severjevem in njegovem imenu, ker se je vže bal, da bi pri tej priliki lahko prišel oblastvi v roke. A njegov strah je bil nepotreben, ker je zavod svoji blagi nalogi primerno sprejel vsacega težko bolnega ali ranjenega človeka brez ozira na stan in vero. Nezavestnega-Severja so položili na operacijsko mizo, kjer mu je zdravnik razpel obleko in preiskal rano. „Obstreljen?" vprašal je zdravnik kratko. „Da, dvoboj, — kateri — —" „Vže dobro“, prekinil ga je zdravnik, ter se nagnil k ranjenemu. Z grezilom mu je segel v rano, a Sever se ni genil. Bil je še v popolni nezavesti. Zdravnik je pomigal strežajem in jim šepetaje ukazal bolnika obrniti in mu razkriti tilnik. Zopet se je približal zdravnik ranjenemu ter mu z majhnim svetlim nožem naredil nekaj zarez, na kar je vrgel neko krvavo stvar na mizo. •. -Krogla je odstranjena-1, dejal je tiho Jozeju, ki je gledal operacijo, „a rana je težka, ker je brbtanec obstreljen. Vzemite stanovanje v bližini zavoda; bolnika pustim takoj prenesti v eno dvoran." Takoj je dal strežajem potrebne ukaze. „Ali bo moj gospod umrl?-' vprašal je .Jože boječe in s strahom pričakoval odgovora. .To je popolnoma odvisno od mrzlice", dejal je zdravnik, zganivši z ramama. .Kakor vidite, je gospod trdno narave, a to bo tudi rabil, ker je rana, kakor sem že rekel, zelo huda.“ S tem odgovorom je moral Jože oditi, medtem ko so nesli njegovega gospoda v eno hladnih dvoran starega samostana. i .1735 Helena je še vedno bivala v zavodu, a stopila je v novo delovanje, ker se je hotela hvaležno izkazati za ljubeznjivo postrežbo. Prednica, gospodična pl. Traunfels je ravnala s Heleno kakor da bi bila nje lastni otrok, ker je bila prepričana o dobrosrčnosti in nedolžnosti tega mnogo izkušenega bitja. Zato ni bilo čudo, da je kmalu razodela ljubljeni varovanki vse svojo doživljaje, zaupanje, katero je Helona povrnila i udano Ljubeznijo. V zadnjih dneh se je število bolnikov znatno povišalo, tako da so bile usmiljene sestre preobložene z delom. Helena je to opazila. Videla je, kako so se uboga dekleta trpinčila noč in dan brez vsacega mrmranja. Zato se je podala k prednici in jo prosila za kratek pogovor. — A1 i bitni izpolnili neko prošnjo, gospodična?" vprašala je Helena. Gotovo, ljubi otrok; vse, kar je v mojih močeh, bi stoli la, da bi Vam napravila veselje." ,, Potem bi V'a s prosila, da mi dovolite udeležiti se pri postrežbi bolnikov", rekla je Helena. A, dragi otrok!” zaklicala je prednica osupneno, „saj ste komaj sami okrevali, ne, to je nemogoče." Vendar Vas prosim za to", odvrnila je Helena. „Čutim Ke zdravo in vidim, kako se trudijo moje ljube strežnice noč in dan ob posteljah bolnikov. Dovolite mi, naj se udeležim to skrbi." Proseče je glodala prednico. Gospodična pl. Traunfels je še nekaj časa ugovarjala, u tar Helena ni odnehala prositi, se je končno udala njeni volji. — / Tako se je pridružila varovanka zavoda sedaj kot sestra Helena" strežnicam. A prednica ji je dovolila samo postrežbo ponesrečenih in ^njenih, ker ni hotela izpostaviti predrago ji bitje nevarnosti °kuženja. * — 1736 — Če je bila Helena do sedaj ljubljenka sester, postala ji' zdaj bolnikom nekako višje bitje, h kojemu so gledali nesrečneži s pravo pobožnostjo. Če se je prikazala ob postelji, občutil je bolnik nekak nebeški mir; v njeni navzočnosti ni padla nobena beseda, ki bi ji ne bila po volji, ker so jo vsi častili kakor svojega dobrega angelja. Helena je izvršila vse dolžnosti strežnice s toliko vnemo, da jo je morala prednica večkrat svariti in opominjati, naj pazi na svoje zdravje. častitljiva dama je le z globoko žalostjo mislila na oni dan, ko se bo treba ločiti. Nekega dno je stopil stari ranocelnik k sestri Heleni, katero je tudi on visoko spoštoval. ..Danes bo prinešen v Y'ašo dvorano težko ranjen gospod", ogovoril jo je prijazuo. „ Bržkone sicer ne bo mogoče nesrečneža rešiti, a poskusiti moramo vendar, kolikor mogoče dolgo ohraniti slabo tlečo nit življenja." Helena je samo glavo priklonila v znamenje zadovoljnosti, a sklemla je prav posebno skrbeti za ranjenega. Ker jo je danes dopoludne namestila druga strežnica, prosila je gospodična pl. Traunfels svojo ljubljenko, naj par ur počiva. A Helena ni šla v svojo sobo, temveč je obrnila svoje korake v samostansko cerkev, kamor je večkrat in rada zahajala. V bližini grada Ostrovrh je bila stara cerkev, ki jo bila zelo podobna tej. Tam je mnogokrat bivala Helena v svoji mladosti in vedno jo je obšlo neko približevanje na nepozabno domovino, kadar je tu v daljavi zamogla sama v stari cerkvi Bogu potožiti svoje gorje. Kakor doma prišli so solnčni žarki skozi naslikana okna, radi kojih je vladal v velikem hramu vedno prijeten polu-mrak. — Majhna noga avstrijske grofice stopala je tiho po kame-nitih ploščah, pod katerimi so počivali nekdanji prebivalci »a- — 1737 - Postana v zadnjem dolgem snu; celo lahka stopinja vzbudila je odmev, a mrtveci so počivali od vsega trpljenja; bili so 8i'ečni. Tu je navadno ostala Helena pred oltarjem v vroči molitvi in je prosila nebo, naj bi ji dalo najti svojega otroka, edino srečo, katero je še imela na tem svetu in po kojem je hrepenela z vso iskrenostjo obupanega materinskega srca. Tako je tudi danes našla duševni mir, da, srce ji je Postalo tako lahko, da se je komaj zamogla ločiti od samotne čez malo ur počitka je Helena vstala, da bi namestila f'rugo sestro, ker je prevzela del ponočne straže. V dvorani ji je prišla strežnica naproti. „Tam leži ranjenecu, rekla je šepetaje in pokazala na neko Posteljo, ..še vedno je nezavesten, ne verujem da bo doživel jutro." Helena je z globokim sočutjem pogledala na označeno ^osto in potem govorila s sestro o ukazih, katere je treba iz-Vršiti po noči. Potem je šla od postelje do postelje, v katerih so ležali Ponesrečenci in ranjeni. Za vsakega bolnika je imela tolažilno besedo, povsod je ''^širilo njeno prikazanje veselje in upanje. Končno je šla k ležišču težko ranjenega, kateri je imel Posebno pravico do skrbne postrežbo. Stopila je k postelji nesrečneža, kateri je ležal z zaprtimi kakor odrevenel. Helena je mislila, da se majejo tla pod nogami. Srepo je zrla ranjencu v obraz, kateri je smrtnobled ležal v blazinah. Ali je bila to razburjena domišljija, — ali resnica. Ne, — ni se varala, — pred njo je ležal — njen soprog, Artur Sever! — 1738 — 298. poglavje. Srčni boji. Dolgo je stala Helena ob postelji ranjenega, ni mogla umeti nezaslišanega. Kako je prišel njen mož v ta zavod, kako čudno naključje jo je združilo z njenim neizprosnim zasledovalcem?! Bilo ji je, kakor da bi ji otrpnili udje. Preplašeno je glodala v smrtnobledi obraz ranjenca, ki je nepremično kakor mrtvec ležal v belih blazinah. In temu možu, katerega se je bala, naj bi stregla ?|- Ne, — to je bilo nemogoče. Vže je mislila poklicati prednico in ji razodeti čudni do- godek, ko je nekak poseben čut objel njeno dušo. Ali je bila tu v zavodu kot Helena Sever ali kot strežnica, ki je hotela prenašati tudi najhujše? Ali ni obljubila, posvetiti se nesrečnežem z vso uda' nostjo. in sedaj je hotela prelomiti obljubo! A ta mož je bil njen ljuti preganjalec; kakor ji je pravila Marija, žrtvoval je mnogo nesrečnih svoji nenasiti lakomnosti po denarju, — on je bil hudodelec, kojega roke se niso zbal0 niti smrtnega orožja. ( V tem se je spomnila zdravnikovih besed. Kaj ji je stari gospod danes rekel? Da bo težko ranjeni mož bržkone umrl, da ni računiti rešitev njegovega življenja. Bolnik je potreben Vaše posebne' postrežbe.“ Te besede prednice so donele opominjevalno. Ali naj bi mu zabranila to usmiljenje? Ali ni ležalo ' njenih rokah Severjevo življenje in smrt?! Helena se je strašno borila sama s seboj. Možu, katerega se je bala kakor greha, naj bi sedaj streg^’ da, celo rešila preteče smrti?! - 1739 - Ne, tega ne zamore. Zopet se je obrnila k vratom. A iztegnjena roka ni prijela za kljuko, pred njenimi očmi stala tiha cerkev zunaj na samostanskem vrtu; videla se je klečati pred oltarjem in prositi Vsemogočnega za edino srečo njonega življenja, za njono Lidijo. Tam jo stala podoba Odre-šenikova, ki je zaklicala: „Odpust,i nam naše dolge, kakor mi °dpuščamo svojim dolžnikom!" In Helena je stopila k postelji svojega soproga. Tu ni bila več avstrijska grofica, katero je nesrečnež gnal v bedo; ne, tu je bila le strežnica, sestra Helena, ki je morala videti v njem le bolnika, potrebnega postrežbe. In s tem sklepom je našla sedaj sestra Helena mir svojega srca! Vsi drugi bolniki so spali, tako da je mogla Helena vso Pozornost obrniti na nezavestnega. Sedela je ob njegovi postelji in vestno izpolnila vse ukaze, katero je dal zdravnik. Pač se je tresla nežna bela roka, če je s hladnim robcem brisala potne kaplje s čela svojega moža, a Helena je sklenila najhujše premagati, akoravno je bila le slabotna žena. Nobene besede ne zamorejo opisati misli, ki so obhajalo želeno v'tihih nočnih urah ob postelji svojega moža. Saj jo bilo celo življenje, katero je premišljevala v teh ^skončno dolgih urah. Moža, kateri je sedaj zapuščen ležal pred njo, je nekdaj Jl)bila z vso plamtečo gorečnostjo svojega nedolžnega dekliškega srca* — Ljubila! Ali je bila to pravilna beseda, ali je morda Helena samo Prilegla dajmonskemu vplivu, katerega je Sever izvršil nad *>jo! __ Zaman si je reva belila glavo nad to skrivnostjo; — a ni ^ bilo mogočo rešiti te čudne uganke. Kakor svetel meteor se je takrat prikazal očarujoče lepi J>°*. Pri prvem pogledu jo je vleklo neko nepopisno čuvstvo hijcu, katero jo je tolikanj napolnilo, da je bilo treba le — 1740 — priznanja njegove ljubezni in avstrijska grofica je bila v njegovih rokah. Helena se je spomnila kratke srečo, kakor da bi se bilo dogodilo pred nekaj dnevi. Kolikokrat je šla s kakim izgovorom iz očetovega gradu, da bi mogla govoriti z ljubljencem. Potem se je sprehajala lepa dvojica pod velikanskimi jelkami, Helena je v svoji ljubezni s pravim oboževanjem gledala na moža in je ž njim zidala zlate zračne gradove za pri-hodnjost. Kako strašno je bilo zbujen j o iz kratke opojnosti! Njena skrivna poroka, ki se je vršila takoj po begu iz očetove hiše, kratki dnevi sreče ob strani lepega moža in potem grozna obupnost, ko je bila nekega dne zapuščena; vse to je krožilo v Helenini glavi. Oropal jo je celo njenega najdražjega, — njene Lidije. Helena se je nenadoma vzravnala. V svoji, razburjenosti je celo na to pozabila. Grozno, Sever je imel Lidijo. (Je bi umrl, potem je zgubljeno vse upanje, — kdo ve, v kakšnem kotičku ima skrito majhno bitje. „Ne, — ne!" zavpilo je v Helenini duši. ..Umreti ne sm0> zvedeti moram, kje se nahaja edini moj zaklad 1“ Mlada mati je z mrzlično napetostjo gledala v smrtno-bledi obraz Severja. Hudodelee je ležal nepremično. Grozna misel je prešinila Heleno. Ali je bil njen mož mrtev?! Plaho je prisluškovala, nagnjena na njegovo truplo, da j0 slišala tiho neredno dihanje. Hvala Bogu, živel je. Kje je bila v tem trenotku Lidija? Helena je skočila kvišku, mislila je, da se mora zadušiti' morda je bil otrok kje blizu, — morda je trpel revščino >° glad. —v Kaj bi bila dala Helena, da bi bile te neme ustne g°' vorile in ji razodele vroče zaželjeno pojasnilo. 1741 A noben glas ni prišel iz pol odprtih, bolestno zategnjenih ll»t hudodelca. Zopet se je Helena vglobila v žalostno razmišljevanje. Spomnila se je starega ožeta, ki je bival daleč v domačem gradu; morda je sedel starček sedaj v dvorani pradedov je mislil na svojo hčer, kateri je odpustil. Helena je bila prepričana, da je nje oče hrepenel, dolgo Pogrešano pritisniti na svoje srce; a, ali je mogla zapustiti Ameriko, brez da je našla svojega otroka?! — Tu, stoj — ali ni bil to glas, ki je prihajal od ranjenega? Strežnica se ni varala, bile so posamezne besede, katere je izvila bolniku mrzlica. K-malu so bili tihi, šepetajoči glasovi, ki so doneli na njeno prisluškujoče uho, kakor šepetanje duhov; potem zopet Posamezne nerazumljive besede, katere je izustil Sever hre-ščaje in zdihovaje. Helena je vstala in mu nastavila na vroči ustni kozarec hladne pijače, katero je hlastno požiral. A pomirljivi uspeh je bil le kratek, kmalu je zopet prišla vfočica in nastopila tem huje. Helena je videla z grozo in strahom, kako je Sever pokušal se vzravnati na postelji, a slabost je bila prevelika; Ollemogel je padel nazaj v blazine. Ali naj bi poklicala zdravnika?! A saj je ta rekel, da je vse storjeno, kar je zamogla sto-r|ti človeška pomoč. Znova je ponudila ranjenemu kozarec, a ta ga je pahnil 0fl sebe. € „Proč proč", vpil je hripavo, — ..kri je, proč!“ Helena se je stresla. Ali so se hudodelcu prikazale njegovo žrtve; ali so klicale grešnika pred prestol naj višjega sodnika?! Boječe je poslušala težko dihanje nezavestnega, kateri se stokajoč premetaval na svojem ležišču. Včasih ga jo premagala slabost, tako da je ležal nepremično, medtem ko sta se mu gibali ustni v tihem nerazumlji- šepetanju. _ 1742 - Heleno je sedaj objel neki strah, katerega bi bila na njenem mestu gotovo občutila tudi vsaka druga žena: saj j0 bila v tihej polunočni uri sama z možem, katerega se je morala bati in ga zaničevati. Ali je pa bila v resnici zapuščena? — Ne, — VseganiO' gočni ji je stal na strani. Ta zavest je napolnila razburjeno Helenino dušo z no vi H' zaupanjem. Obrisala je ranjenemu potno čelo in mu še enkrat ponudila pijačo, katero je sedaj hlastno spil. Zdravnik je bil rekel Heleni, da bo tretja noč, to j0 jutri, razsodni čas: — mislila si je, da bo takrat mrzlic® naj hujša. Sever se je sedaj pomiril, tako da je šla strežnica lahko okolo druzih bolnikov. A našla ni nikogar, ki bi jo bil posebno potreboval, zato se je vrnila k Severju. Sedaj se je celo toli premagala, da jo ogledovala rij ego v obraz, a prestrašila se je, ko jo zapazila znamenja, katera j° razuzdanost vtisnila njegovem obrazu. Posebno ji je padla v oči rudeča proga, katera se jo vleki*1 čez cel obraz; to je bilo znamenje, katero mu je narisal bič lepe krotilke Cenobije za vso življenje. Globoko zarezane gube okolu ust in oči so pričale, da j0 razuzdano življenje zadnjih let zapustilo svoje neizbrisne sle' dove, to so tudi pokazali posamezni beli lasjo, katero je bil® videti na sencih med temnimi kodri. Helena je gledala svojega moža z nekim obžalovanjem in odkritosrčnim usmiljenjem, kakor s čuvstvom, katerega in1*1 vsak blag človek pri pogledu na pregreho. Kako neki je bilo mogoče, da je kedaj ljubila tega mož*1’ to ji je bila uganka. A mislila je najti rešitev te ,čudne in ujej nerazumljiv skrivnosti. To so bile Severjeve dajmonske oči, ki so vplivale n*1 težko izkušeno z magično silo. 1748 — Kar ji jo Marija takrat rekla, je moralo biti pravo, to ni bila ljubezen, kar je občutila na soproga. Ne, to je bila neka skrivna moč, ki je priklenila nase z nerazvezljivimi vezmi, kdor ji je podlegel! — — — Z nepopisnim veseljem je pozdravila Helena svetlobo tineva, ki se je prikazala skozi zagrnjena okna. Kmalu potem je prišla tudi sestra, katera jo je imela namestiti. Helena ji je hitro sporočila o stanju bolnika in je potem °tlšla v svojo sobo, da bi jo nihče ne motil v njenem raz- deljevanju. A komaj je bila nekaj minut tam, ko jo je rahlo trkanje Obudilo iz njenih sanj. Šla je k vratom in jih odprla. Ženska, postava je stopila čez prag. v „ Helena!-' „ Marijah Prijateljici sta se trdno oklenili. - 1744 - 299. poglavje. Nedolžnost in velikodušnost. „Marija, —- ljuba Marija, — kako prideš tu sem, '' Teksas?!" zaklicala je Helena, ko se je poleglo prvo izne' nadenj e. ..To je skrivnost, moja ljuba Helena'1, odgovorila je Marija-katera ni hotela povedati, da ji je Juno pisala. ,,A jaz vendar uganem", rekla je Helena ginjeno, „zvesta •luno Ti je tožila mojo bedo, ker si ni vedela drugače pomagati. “ ,Ne povej ji“, dejala je Marija, .prosila me je, naj nikar ne imenujem pisatelja. Jaz bi bila vže davno prišla, a ker se«1 bila ravno na mojem posestvu na Hudzon-u, ostalo je pisni« v Novem Jorku, da sem se vrnila. Zvečer sem vže sedela * vlaku, ki me je peljal k Tebi." Helena je potegnila prijateljico na svoje srce. „Kako Ti bom kedaj povrnila to požrtvovalnost", zakii' cula je ginjeno. „Oh, Marija, srečna sem, da imam v Tebi tako prijateljico." „Ne, jaz ne zaslužim nikake zahvale, Helena“, prekinil3 je Marija naglo prijateljico, „saj sem še tako globoko v Tvoje*11 dolgu, ker sem Tebi, duša, napravila tolike gorja." A Helena je odbranila Marijino obtožbo in jo obsula * ljubeznivostmi. „Ti ne verujoš, kaj sem trpela, ko sem dobila Junifl® pismo v roke“, dejala je Marija jokaje. „V duhu sem Te videl3 trpeti in stradati, ker si mi v Tvojem ponosu odrekla tu«1 najmanjšo pomoč." ..Da, tega mi ne dovoli moj ponos, in zato se ne sni®5 hudovati, draga Marija”, odvrnila je Helena. »Neizrečeno ^ imam rada, a vendar ne morem sprejeti Tvoje pomoči." Pri teh besedah je Helena vstala in šla v svojo spaln0 sobo, iz katere se je vrnila čez nekaj trenotkov z majhni'11 zavitkom. „Tu, draga Marija, je onih 5000 dolarjev, katere si dala takrat >)uni v Tvoji skrbi zame. Sedaj sem toliko zaslužila, da Mivko iščem mojo Lidijo in, če Bog da, se podam z mojim ^tagim otrokom v Avstrijo k očetu." Marija je zarudela in vzela denar, a govorila ni več besede o tej zadevi, ker je poznala Helenin nesebični značaj. Razun tega je bila že včeraj zvečer, ko je dospela v Honston, po zvesti .Juni vse zvedela, kar je Helena v tem času doživela. Srce ji je nehalo biti pri misli, da bi bila kmalu na veke Zgubila drago prijateljico, in srečna je bila videti jo popolnoma °krevano. „Uospod Rogers Te je tudi delj časa iskal", nadaljevala je Marija, „a kor si takrat zginila brez sledu, mislila sem sama, d« si šla v Avstrijo.1’ ,,Ali nisi rekla Rogers?" vprašala je Helena in malo zardela. „Ali se je gospod vrnil v Novi Jork?“ „Res, lega Ti v mojem veselju niti povedala nisem", zaklicala je Marija. „Gospod Rogers je zopet v Novem Jorku in •H‘ tudi zopet stopil v policijsko službo. Sedaj ima prvo mesto maršalom Bernardom, ker ga je ta imenoval načelnikom ^'iminalne policije. Pri tej priliki Ti moram še povedati, da je £°fipod Rogers, kakor mi je pri mojem odpotovanju povedal, '^zposlal več spretnih tajnih policajev v zasledovanje onega zlo-fjnc!a, ki naju je obe tolikanj nesrečne naredil.“ Helena je molčala. Slutila je, da so policaji ranili Severja. ..A sedaj pride najbolj čudno“, nadaljevala je Marija naglo, "^■‘emisli, draga Helena, Tvoj ubogi oče je bil mnenja, da si ponesrečila pri neki nezgodi na železnici; on in gospod l°gers sta mislila, da si z Juno pokopana v vkupnem grobu f°nesrečenih!“ ..Ali ve moj oče sedaj, da živim?'1 vprašala jo Helena J°Uje. »Gotovo, draga, gospod Rogers mu je takoj pisal. Ti moraš j^reč vedeti, da sta Te oba, Tvoj oče in gospod Rogers, uPno iskala, in da sta pri tej priliki dobila to strašno po- bilo.* — - I74B - v. Ah, moj ubogi oee“, zdihovala je Helena. „Sicer je prednica tega zavoda, gospodična pl. Traunfels, ki mi je postala druga mati, tudi pisala očetu; a kako hudo mu je moralo hiti, ko je zvedel, da ne biva več med živimi njegova hči." Marija je tolažila obupano s tem, da je grofu Ostrovr-harju sedaj znana hčerina usoda, a Helena se ni pomirila. „Kako rada bi šla k očetu\ ihtela je, „a ne morom, ker je moj otrok v rokah mojega moža. O Bog, daj mi zopet mojo ljubljenko, da se vrnem zopet na moj dom!" Marija jo gledala z iskrenim sočutjem na nesrečno prijateljico, ki je žalovala po izgubljenem otroku. O, ko bi bila mogla Helena slutiti, da je nje otrok pri očetu na gradu Ostro vrh, kakor veter bi bila odhitela tje. A prihodnjost ji jo ostala zakrita, usoda ni odgovorila na njeno vprašanje, previdnost božja je odločila, da čas njenega trpljenja še ni pri kraju. Končno se je Helena otresla svojega tožnega razmišlje-vanja. — ..Ker sem potolažena nad Tvojo usodo, bodem še danes zvečer odpotovala", rekla je Marija. ..Zakaj, ali ne moreš delj časa tu ostati?" zaklicala Helena razočarana. „Gotovo, a nujna zadeva mo kličo v Luizijauo, kjer moram ostati nekaj tednov. Potem se vrnem in ostanem pri Tebi, d;1 se vrneš v Avstrijo, ker Te bom potom še malo časa pridržal*1 zase na mojih posestvih; potujeve potem skupaj h Helena jo bila s tem zadovoljna in čas jo potekel prijat«', ljicama tako naglo, da jo bila Helena začudena, ko je biT’ poludne. „Ti boš gotovo trudna, ljuba Marija", rekla je prijatelji'*1. Ostani zato nekaj ur v moji sobi in počivaj, ker me kliče moj* dolžnost do 4. uro k mojim bolnikom!" „Ali jih imaš mnogo v Tvojem varstvu vprašala )e Marija. „Ne, le nokaj težko ranjenih, kor moja materinska p1'1' jatoljica. prednica zavoda, noče. da bi se izpostavila v velik**1 bolniških dvoranah nevarnosti okuženja. Le na silne prošnj6 mi je dala dovoljenje k mojemu sedanjemu delovanju!" — 1747 — Ko je stopila Helena v bolniško sobo, prišla ji je sestra, ki je bila tam, naproti. ..Posebnega se ni nič dogodilo", odvrnila je na Helenino vprašanje. „ Težko ranjen gospod tam leži še vedno nepremično, h zdelo se mi je, kakor da bi se časoma zavedal." Heleno je obšla nova groza. Sedaj je bila sama z bolnikom, — če bi jo sedaj Sever »poznal in ogovoril! Tiho je šla od postelje do postelje in z ljubezni polnim sočutjem vprašala vsacoga po njegovih željah. Potem so je s skrivno grozo približala Severjevi postelji. Komaj se jo upala pogledati soproga, ker se je bala, da bi jo soprog spoznal. A hudodelec se ni genil; ležal je z zaprtimi očmi, podoba *uij večje slabosti in zapuščenosti, tako da je Heleno minil strah in se je kot strežnica trudila z ranjencem. , Nobeno znamenje ni izdalo, da je Sever kaj čul o dogodkih okolu njega. A Helena se je varala. Njen soprog je bil pri zavesti, kakor tako navadno, preduo Vstopijo krize, se še enkrat bolniku razkrije njegovo pravo stanje. Sever se je spominjal zadnjih dogodkov, a vedel ni, kako ■K' prišel sem, tudi mu je bilo neznano, če ni bil v rokah kavice. Bil je preslab, da bi odprl oči, a skozi na pol zatisnjene Spalnice je nerazločno videl nekatere stvari se nahajajoče v njpgovi okolici. - Opazil je, da se je strežnica nagnila čez njega. Njen obraz mu je bil tuj in spregovoriti ni mogel no-We besede. Potem je bila zopet noč okolu njega, ker ga je obvila ®°va omotica. Ko se je zopet'zbudil, zdelo so mu je, da sliši v bližini 1>ho govorjenje. To je bila Helena in druga strežnica, ki sta menjali med ^hoj nekaj besed. — 1748 - Sever je mislil, da sanja, bilo mu je, kakor da bi mu bil znan eden teh glasov. Misli so se mu počasi in težko krožile: čudnega dogodka ni mogel razmišljevati. V tem je zopet začutil, da se je nagnila neka postava čez njega. — Zopet je poskušal odpreti oči, a bilo je nemogoče, le skozi trepalnico je nerazločno videl obraz strežnice. Kakor električni udarec šinilo mu je skozi slabotno telo- To je bila Helena, njegova preganjana soproga, ki je stala pred njegovo posteljo! Sever se je hotel vzravnati, — govoriti, a zaman. Nova nezavest ga je objela s skrivnostno temoto. Helena ni opazila, da jo jo njen soprog spoznal. Sedela je ob njegovi postelji in sanjala predse, pogovor z Marijo ji jo dal k temu dovolj povoda. A nakrat je poslušala, ker je zadonel v sosedni sobi znan glas. Bila je Marija, katera jo iskala prijateljico in kojo je v sosedni sobi nahajajoča sestra poslala tjekaj. Helena je skoraj otrpnila strahu. Yredela je, da je Marij*1 neutolažna sovražnica Severjeva; če bi ta ugledala bolnika, potem bi bil izgubljen. Helena ni imela povoda, varovati svojoga moža, ona j° občutila zanj le stud in zaničevanje, a vendar ni zamogla izročiti njegovi smrtni sovražnici. Slišala jo, da je Marija rahlo potrkala na vrata. Naglo je vzela svoj robec in ga zagrnila čez obraz ra' njenega. Potem je pustila Marijo vstopiti, katera se je opravičeval* zaradi motenja in prosila Heleno, naj ji prepusti Juno, da ^ naredila nekaj potov za njo. Marija je pri teh besedah stopila bolj notri v sobo i« J1’ radovedno gledala po posteljah. Ko bi Helena ne bila imela ravno opisane zavednost1-bi bil Sever izgubljen, ker je stala Marija le nekaj koraki od njegove postelje. Trpinka se je oddahnila, ko je Marija odšla - 1749 — Pri vsem studu, ki ga jo imela proti Severju, bi ji bilo vendar neznosno, ko bi ga bila Marija v sedanjem slabotnem stanju videla in spoznala. Vzdignila je robec z obraza ranjenega, kateri je še vedno z odrevenelim obrazom ležal v blazinah; nič ni izdalo, da je bil hudodelec pri zavesti. Vendar je Sever opazil ves dogodek in slišal pogovor med Heleno in Marijo. Kaj je pri tem trpel, ne morejo popisati besede. Ko bi bil le vedel, kje so je prav za prav nahajal. Ali sta ga Helena in Marija našli in k sebi vzeli? Ne, — to je bilo nemogoče, kako naj bi se združili ti dve ženi. In vendar je slišal, da sta govorili prijazno, iskreno med seboj; tudi je opazil, da mu je Helena pokrila obraz, predno J® Marija prišla. Ali ga je hotela skriti pred drugo soprogo? Kdo bi rešil uganko? Hudodelcu je bilo le eno jasno, da je Helena varovala njega, najhujšega preganjalca nesrečnice. S čim je zaslužil to dobroto?! Zaman se je trudil najti rešitev te skrivnosti, čutil je, da Se je bližala nova omotica in pretila objeti s temo njegove čute. „S čim sem zaslužil, da me varuje to angeljsko bitje ?!* To so bile njegove zadnje misli, ko je zgubil zavest. — 1750 - 300. poglavje. V mrzlici. O polnoči je bila Helena zopet ob postelji ranjenega. Zunaj je padal dež, vmes so se svetili bliski in je bobnel grom v kratkih, močnih udarcih. Časoma je vstajala strežnica in se bližala drugim bolnikom) ki so bili potrebni njeno pomoči, ker jih je razsajajoča nevihta motila v rahlem spanju. — — -- — — —• — — —' Marija je na večer po iskrenem slovesu odpotovala in je prijateljici obljubila se vrniti najkasneje v štirih tednih ter potem pri Heleni ostati do njenega odpotovanja v Avstrijo. A Helenino misli niso bile pri prijateljici; saj je vedelftj da je ta noč razsodna nad Severjevo usodo. Zdravnik je ostal dolgo ob njegovi postelji in je dvomljivo zmajeval z glavo. To je bilo slabo znamenje! Helena je občutila le eno, — grozno! Ko bi Sever umrl, potem bi niti ne vedela, kje naj bi iskala svojega otroka, potem bi izgubila zopet eno upanje. Strašen blisk je rasvetlil vzlic gostih zaves dvorano, temu je sledil grom, stresel staro zidovje do dna. Helena je v tem trenotku nehote pogledala na ranjenega-Prestrašila se je. Sever je odprl oči. Ko bi jo sedaj ogovoril?! En sam pogled je poučil Heleno, da se je ni treba ba{1 tega. — Severjeve oči so se svetile v čudnem mrzličnem ognju-brez dvoma, kriza se je bližala. Takoj je hitela strežnica v sosedno sobo, kjer je prosil*' službujočo sestro, naj pokliče ranocelnika. Helena se je zopet vrnila k postelji ranjenca, ki je sedaj ležal v strašni vročici. 1751 Znova jo je obšla groza, ker so se pregibate njegove ustne >n mrmrale nerazumljive besede. Kmalu so postajale bolj razločno, in Helona jih je razumela, z grozo, ker so ti klici razodeli priznanje neskončne krivde. Videla je, kako je poskušal hudodelec vstati, a tega ni Zamogel storiti, ker je bil preslab. Njegove oči so bile uprte na eno mesto, kakor da bi videl tom čudovito prikazen; njegov obraz je izdal strašne duševne ^uke. „ Kaj hočeš, Mercedesizbruhnil je, ..Ti si zaslužila Tvojo Usodo, izdajalka, proč, — proč od mene, krvava senca, Ti me ne smeš obdolžiti, — Tvoja smrt je bila sicer grozna, — a Zaslužena!" Helena jo stala kakor okamenela; bilo je, kakor da bi jo te strašne besede priklonile na mesto. -Ali se ne bodote umaknile, — temne sence?!-' stokal je °evei\ „Ha, tu leži tudi on, mrtev na svoji postelji, — Ma-l!jin oče, — ki je bil žrtev moje nesrečne strasti, — proč, proč, Ti strah pekla!" Helena je padla na pol nezavestna na stol. Saj je slišala potrdilo, da je hudodelec umoril milijonarja ^mitha, — iz njegovih ust. „ Jaz ne morem delj ostati pri njem", vpilo je v njej. "Proč, — proč od tod!“ A v tem ji je prišla misel na dolžnost, katero je prevzela, 113 Helena — je ostala, akoravno je mislila, da mora poginiti strašnimi razkritji. Sever je sedaj tiho mrmral predse. Zunaj jo neizpremenjeno divjala nevihta; bliski so švigali lri grom je donel na uho hudodelca, kakor trobenta sodnega tftie. ._ „Ha, v ječo me hočejo vleči, — na grmado!” zavpil i glasno. Strašno grmenje je sledilo temu kriku. , Helena jo polna strahu gledala na vrata, če še ne pride mahi zdravnik. 1752 — A ta je bil menda nujno zadržan, in uboga Helena je ostala sama. Vzlic svoje groze je vestno izpolnila svoje dolžnosti. Ni za trenotek ni zapustila ranjenega, mu popravila blazino in večkrat ponudila hladilno pijačo, ki je za malo časa pomirila bolnika. Potem mu je položila mrzle obkladke na vroče čelo, s kratka, vse storila zapuščenemu možu, ki se je zdihovaje premetaval na svojem ležišču. Končno se je pomiril in ležal kmalu nepremično, ako-ravno je pričal spačeni obraz, da je mrzlica še vedno divjala po njegovih žilah. Tudi nevihta je sedaj odnehala, kmalu je bilo slišati grmenje le iz daljave in bliskanje se ni videlo več skozi goste zavese, ki so zakrile okna. Helena je vsa onemogla sedela v svojem stolu, preveč je bilo, kar je v tej uri prestala njena duša. Kaka strašna krivda je morala težiti vest: pred njo leže-Jj čega moža VI Helena je hvalila Boga, da jo je bil Sever takrat zapu- > stil; kake duševne muke bi bila šele prestala, ko bi bila na njegovi strani in njen mož bi bil hodil po potih zločina! Take usode bi ne bila prestala. Pri vsej nesreči je morala biti Helena hvaležna Vsemo-I godnemu, da jo je obvaroval usode, bivati kot soproga ob strani! hudodelca. Kako drugače pa je bilo z nesrečno njeno prijateljico, "ffl Marijo. Se enkrat se je pustila prevarati od hudobneža in ga j0 celo skrila pred njegovimi zasledovalci. Nesrečna žrtev! Helena je zarudela za prijateljico, ko se je spomnila teg‘* nesramnega dejanja Severja. V tem so se vrata odprla. Ranocelnik je stopil nagl° v sobo. Hitrih korakov se je bližal Heleni. »Ni mi bilo prej mogoče priti, ker sem moral biti P1'1 umirajočemu11, zašepetal jo Heleni. „Pred vsem Te prašam,“ odgovoril je Sever ognivši so Prai5anjn, „knko naj Ti dokažem svojo kesanje — povej mi, kako aJ poravnam, kar sem pregrešil. “ • nIzročite se .sodniji,“ opominjala je Helena visokostno, „to y Bdina pot, po kateri morete zadostiti človeški pravici.“ 74 — 1753 — Potem je stopil k Severjevi postelji. Tudi Helena je vstala in polno pričakovanja gledala ranjencu v obraz. Sever je bil zelo bled in debele potne kaplje so mu stale na čelu. Zdravnik se je nagnil čez bolnika in je poslušal njegovo dihanje. Helena je v mučni nestrpnosti pričakovala zdravnikovega izreka o bolnikovem stanju. Dolgo je ta opazoval obraz hudodelca, kojega prsa so se vzdigovala v mirnem dihanju. Končno se je zdravnik vzravnal in se obrnil k Heleni z besedami: *Pravi čudež je“, dejal je in zmajal z glavo, .,a Vi ste stregli bolniku z uprav udano požrtvovalnostjo. Jaz sem imel ranjenca za izgubljenega; svoje življenje zahvaljuje le Vam, kajti rešen je in bo kmalu okreval!" 301. poglavje. K življenju vzbujen. Kaj je občutila Helena pri besedah zdravnika, ni mogoče opisati. Bil je strah, da bo dalje živel njen neizprosni zasledo-VaW, ob enem pa tudi veselje, ker je upala s Severjevim Zdravljenjem zopet dobiti svojega otroka. A ogibala se je po možnosti pogleda svojega moža, ko-Jenui so se vidno vračale moči, kor mu je pomagala njegova Sklona narava. Grofica — beračico. 74 — 1754 — Še je bil tako slab, da ni mogel govoriti, a Helena je opazila, da so jo njegovi pogledi vedno zasledovali pri njeni navzočnosti. Severja so navdali čudni občutki. — —- — Severjevo stanje je bilo od dne do dne boljše. Helena je s strahom pričakovala, kaj se bo v najkrajšem času zgodilo. Zdravnik je pred kratkim stopil k njegovi postelji in se z veliko zadovoljnostjo izrazil o stanju ranjenca. Potem se je obrnil k Severju z besedami: „ 1 mel sem Vas za zgubljenega", dejal je odkrito Severju. ..Da ste ostali pri življenju, imate zahvaliti edino le požrtvovalni postrežbi sestre Helene. Ta dama je uprav ginljivo skrbela za Yas!“ Te besede so strašno razburile Severjevo srce. Ali je bilo mogoče'?1 Helena, zapuščena, zasledovana soproga, ga ni izdala, temveč ga z ljubeznjivo postrežbo rešila smrti?! Hudodelec ni mogel umeti nezaslišanega. Velikodušnost blage žene je genila celo to, od divjih strast ij zastrupljeno dušo. On je svojo ženo preganjal skoro do smrti, jo izročil siroto zidovom blaznice, jo zatajil in potem trpinčil skoraj do smrti. Za vse te grde hudobije ga je rešila smrti in ni izdala njegove navzočnosti v zavodu! Prvikrat v svojem življenju je občutil Sever pekočo sramoto nad svojim dejanjem, s kojim je angeljsko bitje gnal v največjo bedo. Spominjal se je vseh lopovščin, katere jo izvršil nad nesrečnico, ko jo je hotel žrtvovati svoji divji razuzdanosti. A ona se ni maščevala, temveč mu stala na strani z naj' večjo skrbjo. Severja je obšlo bridko kesanje nad svojim ravnanje^1 napram Heleni. S skoraj spoštljivim občudovanjem je sledil z očmi njen* nežni postavi, ko je hodila tolažbo in pomoč deleč med bol' niki. — 1755 - Skoraj se je zbal jo ogovoriti in se ji zahvaliti na požrtvovalni postrežbi. Na drugi strani pa je občutil potrebo govoriti s svojo prvo ženo. Sklenil je, izvršiti ta namen še to noč. Zopet se je bližala polunočna ura. Helena je bila pri bolnikih. Sedaj je stopila tudi k Severjevi postelji, ker jo mislila, da spi. V tem je odprl hudodelec oči in pogledal v obraz umikajoče se. *Helena!“ rekel je tiho. Ta je hotela takoj zapustiti posteljo ranjenca, a skrb za svojega otroka ustavila jo je. „Kaj želite V” vprašala je Helena mirno, a hladno ter stopila bližje. ^Zahvaliti se Ti moram za zvesto in skrbno, a nezasluženo postrežbo." ,.Kot strežnica, — kajti kot taka bivam tu, sem sto-r>la le svojo dolžnost11, je odgovorila. Hotola se je takoj odstraniti. „ Ali mi moreš odpustiti, kar sem pregrešil nad Teboj ?•' vp)'ašal je Sever znova. Helena bi bila najraje bežala, ker se ji je grozno studil hudodelec, a misol, da je Lidija v njegovih rokah, ustavila j° je. ’ Pogledala je Severju v obraz. „Res je, Ti mi ne moreš odpustiti'", nadaljeval je Sever Uho, ker jo Helena še vedno molčala, „A veruj mi, da se bridko kesam vseh mojih izvršenih zločinov 1“ «,Spoznajte v meni samo strežnico", rekla je Helena mrzlo, ponovim, da sem storila le svojo dolžnost; izročeni ste mi Ui v postrežbo in ravnala sem z Vami kakor z drugimi bol-a*ki te dvorane." — 1756 - Sever je žalostno gledal ljubki obraz svoje žene, katera je sedaj govorila ž njim kakor s tujcem in mu je vendar v uri nevarnosti stregla z največjim samozatajevanjem. ..Potem mi pa vsaj odpusti“, prosil je. „Zahtevaj od mene, kar hočeš; kakor hitro bom zopet pri moči, storim, kar želiš." Helena je stala na pol v stran obrnjena pri postelji ranjenega hudodelca. Sedaj se jo naglo obrnila k njomu. .,l>ajt.o mi mojega otroka nazaj, in odpustim Vam vse, kar sto mi prizadeli!" Njen glas se je tresel pri teh besedah. „T voj ega otroka?!“ odvrnil je Sever osupnjen. „Kje —“ V tem trenotku je prosil neki drugi bolnik strežnico za pripomoč. Helena je šla takoj k prosečemu in mu dala, kar je želel. V tem kratkem času so se krožile v Severjevi glavi razne misli. Odkar je zopot videl Heleno, čutil je hudodelec, da j« postal drugi. Vse njegovo prizadevanje jo bilo sedaj obrnjeno na to, se spraviti z angeljsko trpinko in — — jo prositi, naj se vrne k njomu. Sever je slutil, da bi mu Helena nikdar no sledila prostovoljno, a sklenil je trdno, se poboljšati in svojej soprogi * zvesto ljubeznijo povrniti vse, kar jo prestala pred njim. čutil je, da bi s Heleno na strani postal zopet vos drugačen človek. Kaj so bile vse žene in dekleta, katere je kodaj ljubil kratek čas, proti Heleni, — tej sveti prikazni, ki je bila kakor kraljica vzvišena nad druge ženo. Zato mu je ta pogoj Helenin prišel prav. Ona je mislila-da je imel njenega otroka. Ali bi ne mogel izkoristiti to napačno misel in prikleniti soprogo nase? Sever je sicer občutil neko bojazen, znova nalagati nese' bično rešitoljico, a s svojim navadnim samoljubjem se je nagl° otresel tega strahu. > \ I — 1.757 — Ko se jo Helena vrnila k njegovi postelji, si je v svoji bistroumnosti že omislil nov načrt. Opazil je, da ga je njegova žena ogledovala in se je pomiril odgovoriti: „ Tvoj e milostno odpuščanje mi gre nad vse drugo, zato fi bom vrnil Lidijo!" Ali bodete to v resnici storili?!" vprašala je Helena s težko prikritim veseljem. Nesrečnici so se vzbudili najlopši upi. ..Gotovo", odvrnil je Sever s slabim glasom, „kmalu Ti Pustim pripeljati otroka." Molčal jo, ker ga je govorjenje upehalo, Helena pa jo hvaležno pogledala proti nebu. Mislila je, da je Vsegamogočni ginil srce trdovratnega grešnika s smrtno nevarnostjo, in jo občutila vesolje, ki b' jo kmalu premagalo. Vendar, — vendar enkrat bo dobila svojega vroče ljubljenega otroka! , -Kje je sedaj moja Lidija?" vprašala jo Helena z zadr-2ilno sapo. Hudodelec jo bil pripravljen na to vprašanje. „Ne daleč od tu", lagal je Sever. „A poslati Ti jo moram ker bi jo ljudje, kateri skrbo za njo, no izročili brez mo-osebnega ukaza. Kakor hitro ozdravim, dobiš takoj otroka I* Helena ni zamogla odgovoriti, ker so ji to zabranile solze veselja. Sever je imel na srcu še neko vprašanje. Spomnil so je, da je bil pred razsodnim dnem večkrat pri tvesti; v takem jasnem trenotku zdelo so mu je, da sliši tudi * larijin glas. Spomnil se je celo temno, da mu je Helena razgrnila r°bee čez obraz. Ali se je to zgodilo, da bi ga skrila pred sedaj neizprosno drugo ženo? A prepričati se je hotel, če ni bil ta čudni dogodek sen 1 izrodek njegove prerazdražene domišljije. Se enkrat se je obrnil na Heleno. n Ali mi hočeš odgovoriti še na eno vprašanje?" prosil je. — 1758 — Helena je pritrdila nagnivši lopo glavo. .,Ali je bila Marija tu?u vprašal je Sever radovedno in uprl svoj pogled v Heleno. „Da“, odvrnila je Helena krepko, ter se obrnila, ker jo je klical nek drugi bolnik. .,Tega Ti ne pozabim nikdar!" mrmral je Sever hva- ležno. Hudodelec je občutil grenko kesanje nad prejšnjim nesramnim ravnanjem s Heleno. Trdno je upal, da se bo težko izkušena žena odpustivži vrnila k njemu; potem je hotel začeti novo življenje. 302. poglavje. Nova nada. Kakor je zdravnik naprej povedal, se je Severjevo zdravj« hitro zboljšalo, tako da je. kakor s čudežem rešen smrti, krnahi zapustil posteljo. A isti dan je moral tudi zapustiti Helenino bolniško sobo. ker so se moški bolniki zavoda, kakor hitro niso več potrebo' vali ženske pripomoči, izročili izkušenim strežajem v popoln0 okrevanje. Sever se je zelo nerad ločil od Helene, ker vsled v vodu vladajoče stroge odločnosti sester ni mogel več govori1’ ž njo. Tudi se je Helena ogibala hudodelca, kolikor je bil° največ mogoče. Po onem nepozabnem razgovoru je spregovorila ž nji1” le nekaj besed, a Sever ji je pri svojem odhodu še enkrat ob' — 1759 — ljubil, da bo Lidijo po svojem popolnem okrevanju takoj pribijal materi. Tako je imela Helena novo upanje in jo zahvalila Boga ‘sfereno, da je hudodelca dovedel do tega sklepa. Saj reva ni vedela, da se ji je Sever zopet zlagal, ako-favnp je trdno sklenil, da se bo ob strani Helene poboljšal. Nenavadna telesna krepost njegova je pripomogla, da je koialu toliko okreval, da je bil večji del dneva na samostanskem vrtu. Tam je sedel Sever po več ur na malo vzvišenem, s son-^na.tjmi grmovji obdanem prostoru, s kojega je videl na pot, ^ je peljala v cerkev. Oko se mu je zasvetilo, če je zapazil nežno postavo He-ene, ki je hitela prej ko slej k molitvi v božji hram. A nikdar ni pogledala na majhen griček, kjer je sedel ^Pvor, akoravno je vedela za navzočnost njenega moža. To je pa tega še bolj mikalo, nekdaj zapuščeno za vedno ^°biti nazaj. Zato ni odnehal nanjo čakati in se je veselil, če je nekdaj zasramovano od daleč videl. Sever se jo bal, da bi se sedaj ne povpraševalo po nje-^0vi preteklosti. A to se ni zgodilo, ker se jo v zavodu vršilo izključno 6 samaritanstvo brez ozira na osebo. Tu jo bil torej varen, zato je raztegnil svoje bivanje po 'n°Žnosti, vže zategadelj, da je bil v bližini sedaj iskreno ljub-•)°Qo Helene. Pomislil ni, da so morala njegova hudodelstva s studom nal*>lniti srce blage žene: zidal je na svojo dajmonsko lepoto ln nopremagljivost,, s kojo je že tolikokrat dosegel največje UsPehe. , Kmalu jo bil popolnoma ozdravel in je zapustil samostan, r jo menil, očiščen in poboljšan, medtem ko je bila v snici le samoljubnost, ki je vladala nad njim. j Heleno še enkrat videti se mu ni posrečilo, akoravno se Zelo trudil. j6 Nekega dne je prinesla Juno svojej ukazovalki listek, ki lJHšel na skrivnosten način v njene roke. — 1760 — Helena je odprla zapečaten listek in na njem brala: _Z Bogom, kmalu boš slišala od inenef A. S." Bilo je Severjevo slovo. To kratko poročilo Severjevo je spravilo Heleno v mrzlično napetost. Sedaj je vedela, da je Sever zapustil samostan; — ali bo hudodelec sedaj držal svojo besedo?! Upala je. Saj mu je njena skrbnost rešila življenje, zato ji je pač smel vrniti Lidijo. Helena ni verjela na kosanje hudodelca, ker je predobi'0 poznala njegov omahljiv značaj; upala je samo, da ji bo dovedel otroka, kateri mu itak ni nič koristil. A minil je'dan za dnevom in še vedno ni dobila željno pričakovanega poročila, tako da ji je že upadel pogum in se je udala usodi. Tembolj pa jo občutila *«vojo izgubo, ko jo je nekega dn» obiskal gospod Dalbret s svojo rodbino. Vrli ravnatelj je bil sedaj v dobrih razmerah, tako da se mu ni bilo treba bati prihodnjosti; njegova žena je bila popolnoma okrevana in vsi so se ginljivo poslovili od svoje dobrotnice, ker se je sedaj cirkus preselil v neko drugo mesto. Uboga Helena je postala žalostna pri pogledu na to rod' binsko srečo, ki njej, toli izkušeni, ni bila privoščena, a stano' vitno je premagala svojo bolest in so je poslovila od pošteni!1 ljudi z izrazi najiskrenejšo naklonjenosti. Tudi pristaši ravnatelja so prišli in se tudi ginjeno pošlo' vili od svoje rešiteljice, posebno klovn je komaj premagal svoj0 usmiljenje. — — — — Potem je bila Helena zopet sama. V gotovih dobah je dobila pisma od Marije, ki je ^ vodno bivala v Luizijani in se jo veselila na svidenje s p1’6' ljubo prijateljico. Največ je občevala Helena z gospodično pl. Traunlo^’ prednico zavoda, ki je uprav materinsko skrbela za svojo lop0 varovanko. — 1761 - Potem se je mnogo bavila s poukom June, ki je dosegla pod vodstvom svoje gospodinje za zamorko nenavadno izobrazbo. Vmes je pa prišlo hrepenenje po Lidiji in domovini v tem večji meri, tako da se celo v tihem samostanu ni čutila srečno. Prednica se je zelo čudila, da grof Ostrovrhar še vedno oi odgovoril na njeno pismo in je sumila, daje bil stari plemič potovanju. — — — V teh tihih urah se je Helena mnogokrat utopila v svoje tiiisli; potem seje tudi spominjala Srečko Korošca, o kojega "sodi ni čula ničesar več. Zvesti mož jo je gotovo štel med umrle; morda se je tildi vrnil v Avstrijo. Spomnila se je tudi Edgarja in Elize, kojih možitev je Pfed kratkem zvedela iz nekega časnika. Ali je bil vrli mladi mož ozdravljen svoje nesrečne strasti 111 bo osrečil udano mu mlado bitje? 1 Tako je preteklo več tednov, ko je stopila .luno nekega s skrivnostnim obrazom v sobo svoje gospodinje. V roki je nesla pismo, katerega je vidno plaho ogledoma, ker je prišel zopet na skrivnosten način v njene roke. Helena je razburjeno vzela pismo, ker je spoznala Se-'eijev rokopis. V prvem trenotku se celo ni upala pogledati vsebine hu-(*°delčevega pisma. S tresočimi rokami ga je odprla in brala: „Ljuba Helena! , Ni mi bilo privoščeno, se Ti pri odhodu iz zavoda zahvaliti na ljubeznjivi, samozatajevalni postrežbi, in bolestno občutim sedaj, kako sramotno sen) ravnal nad Teboj. Preganjal sem Te, zasramoval, Ti pretil z aaj-hujšim; - v povračilo si mi rešila življenje! Naj- 74a — 1762 - bridkejše kesanje se me je polastilo, in zato hočem vse storiti, da mi zamoreš odpustiti moje hudobije-Če hočeš Tvojega otroka dobiti, pridi jutri zvečer ob osmi uri v predmestje Honstona, N.................... cesta 31. Tam boš zopet našla davno zaželjeno! Mene se Ti ni treba bati, ker so mo zadnji dogodki spremenili v drugega človeka! A. S." Heleni je zavrelo srce v novem upu. Ali bo jutri našla Lidijo ?! 303. poglavje. Zopet prevarana. Helena je upala, da bo nje mož držal svojo besedo, ak<>' ravno ji je vzbudilo pismo pri večkratnem čitanju razne dvom^ Saj Sever ni pisal, da pričakuje otrok na označenem kraj11 svojo mater, vsaj naravnost ni izgovoril tega. Vendar je upala, težko izkušena, da bo ljubljenko kmal^ pritisnila na svoje srce. Odločena je bila se podati v Honstonsko prodmostje in j0 vzela .luno s seboj na to važno pot. A obšla jo je neka nozaupnost. Ali ni mogoče, da bi bilo vse to le nova zanjka, s koj0 hoče nesramni hudodelec jo znova prikleniti nase? Helona so je spomnila žarečih pogledov, s katerimi jo J1* Sever zasledoval zadnje dni svojega bivanja v zavodu in ob#1' tila je nekak strah, da zopet kaj slabega namerava. — 1763 — V njegovo kesanje ni verjela, ker jo je Sever že večkrat ogoljufal. Da bi le zopet imela Lidijo, potem bi zbrisala iz svojega spomina vse misli na hudobnega soproga. Medtem ko je omahovala med strahom ip upanjem, mi-8lila je na Juno, ki je pri tolikih prilikah pokazala svojo pre-' Ganjenost. Naglo odločena poklicala je zamorko k sebi. Juno je postala vže nezaupna, ko je slišala, da gre njena ukazovalka skrivnostno pot; zato je poslušala z vso pozornostjo, da bi ji odbranila drzno podjetje. „Čuj, ljuba Juno-1, začela je Helena, ..jaz sem Ti marsikaj 2amolčala, kar se je primerilo zadnje dni, a sedaj moraš zvesti vse! “ V kratkih besedah je Helena razodela začudeni, da je kival njen soprog smrtno ranjen v zavodu in ji je obljubil vrnitev otroka. Zamorka je naredila dvomljiv obraz; vidno ni Severju hupala v najmanjšem. „To vse laž", rekla je odločno. „Gospod hoče dobiti gospo ^pet v svoje roke, to je vse!“ „Ali mi storiš ljubav in greš v ono hišo, ljuba JunoV“ fosila je Helena. ..Morda kaj zveš o prebivalcih te hiše, — ^orda celo slišiš, biva li na označenem kraju tak otrok, kakor Se°i Ti ga večkrat popisala. ' Juno je bila takoj pripravljena in se je napotila, da bi Poiskala hišo, katero je Sever imenoval v svojem pismu. Helena je preživela mučne ure strahu in nepotrpežljivosti, je trajalo dolgo, predno se je vrnila zamorka. Končno je vendar prišla, a njen obraz je kazal razočarani ^eleni, da Juno ni dosti zvedela. V resnici je vedela zamorka le malo poročati. Najprvo je poizvedovala v okolici po prebivalcih hiše in j® Pri tem zvedela, da so to pošteni in davno naseljeni ljudje, 1 bi gotovo ne posodili svoje roke za hudobije. Potem je šla Juno v dotično hišo in je po previdnem ^^praševanju zvedela, da je nek neznan gospod najel več — 1764 — A bil je le redkokedaj navzoč in je le nekaj noči tam spal, kar so jo drugim prebivalcem zelo čudno zdelo. O kakem otroku ni Juno ničesar slišala. Tujca tudi ob njeni navzočnosti ni bilo v hiši, temveč je naročil, da se vrne šele zvečer. Da je bil to Sever, ni bilo dvoma, ker seje ujemal njegov popis s tem hudodelca precej natanko. Tako je bila Helena pomirjena saj v eni točki. Bala se je, da je vabljena na dvomljiv kraj; to je bilo izključeno in torej ji ni bilo treba skrbeti za svojo varnost. Marveč je sedaj colo upala, da bo nje mož morda izpolnil svojo obljubo; saj ji hoče morda otroka izročiti v najetem sta' novanju. Odločena je bila tjekaj iti. Vsekakor ni hotela pogrešati ,Iune na noben način in se je namenila le v njeni navzočnosti govoriti s Seveijcm. Tako se je približala zaželjena ura. Helena je že popoludne zapustila zavod, da bi z odhodon* zvečer ne vzbujala pozornosti. Sla je torej z zamorko k neki datni, s katero se je sezna' nila za časa svojega bivanja v Honstonu in se je ob osmi «r) utripajočega srca napravila na usodepolno, odločilno pot, od katere je pričakovala največjo srečo ali najbridkejšo prevaro. Biio je že precej temno, ko je dospela Helena z Juno K označeni hiši. Majhna stranska cesta je bila tiha in prazna, tudi v vež1 ni bilo videti nikogar. Helena je stala neodločno na hodniku poslopja, ko so slišali s stopnic tihi nagli koraki. V naslednjem trenotku se je prikazala v širok plašč 2*' vila moška postava. | Hitela je po zadnjih stopnicah, ko je ugledala stati hodniku Heleno. „Pojdi“, šepetal je glas, katerega je Helena takoj 3p,r znala, da je njenega moža. .,Kam me mislite peljati ?“ vprašala je boječe. „Ne boj se, tu v hiši si varna-1, odvrnil je Sever. Ti imam razodeti, kar se ne da pogovoriti tu spodaj v veži- 1765 - Helena je nejevoljno sledila hudodelcu, ki je šel naprej, fie da bi se ozrl. Dospevši gori je stopil v odprta vrata, kamor sta mu sledili Helena in Juno. ,Sedaj se bo odločila moja usoda", mrmral je Sever zase, Medtem ko je odprl druga vrata. „Pusti zamorko tu v sprednji sobi*, rekel je Heleni s Prosečim glasom. ..Ponovim Ti, da se nimaš ničesar bati, a Nameriti mi ne moreš, da ne maram imeti prič pri razgovoru, ^ je morda zadnji, katerega imam s Teboj." Helena je neodločno pogledala k Jani. „Le pojdite notri, gospa1*, šepetala je zamorka, ,kakor hitro me pokličete, sem pri Yras, tudi če bi bila vrata zaklenjena." Helena je poznala bfezobzirnost svoje služabnice, zato je u£odila Severjevi želji in je stopila ž njim v drugo sobo. Ozrla se je naokoli, če je morda Lidija navzoča, a videti 111 bilo ni sledu ljubljenega otroka. Sever je odložil svoj plašč in se s prekrižanima rokama klonil, ob mizo. Ogledoval je ljubki obraz Helene, ki je z napetostjo oa- na izpolnitev dane obljube. ,.Kje je Lidija?" vprašala je brez sape. — 176« — 304. poglavje. Prepozno kesanje. Sever ni odgovoril na Helenino bojazljivo vprašanje, da je ni ta nestrpno ponovila. „Otroka dobiš nazaj", odvrnil je hudodelec in pohlepno gledal nežno postavo svoje žene. „Neizrečeno sem Ti hvaležen14, nadaljeval je potem, ..T1 si mi rešila življenje, akoravno sem jaz opetovano stregel p° Tvojem!" .,Kot strežnica sem imela dolžnost za vse bolnike enako skrbeti", odvrnila je Helena mrzlo, ^e mislite, da me je nagi' balo k temu posebno zanimanje." „0 tem sem prepričan", zaklical je Sever, ,.samo ljubezen se je zamogla tako žrtvovati, pri sami dolžnosti bi ne bilo mo' goče toliko zatajevanja samega sebe." ..Motite se", odvrnila je Helena, „zame ste tujec, kojeg^ srečati, upam. mi ne bo več treba. “ „Ali je to resnica, Helena?'1 vprašal je Sever in naglasi* vsako besedo. „Da", odvrnila je priprosto. „Ali mislite, da je v meni & iskrica naklonjenosti za Vas, po vsem, kar se je ined na®* zgodilo, in grozotnimi čini, katere ste izvršili po najini l°' čitvi?" .,Ce pa iz srca obžalujem moje hudobije?" dejal jo Sev#* neomahljivo. Helena je molčala. „Ponovim, da iz srca obžalujem moje hudobije", zakli6^ je Sever. ..Zahtevaj od mene dokaz!" I .Potem mi vrnite Lidijo!" prosila je Helena. „0 tem pozneje”, odvrnil je Sever ogibaje se; ^najpi^0 Te vprašam, kako naj Ti dokažem moje kesanje, povej mi P°l k zadoščenju." „Take ni težko najti", odgovorila je Helena. Ali naj Vam imenujem?" - 1767 — „Gotovo", zaklical je Sever. „Ce je količkaj mogoče, jo izvršim!'1 *,izročite se posvetni pravici!" opominjala je Helena. Spokornemu grešniku so odprta nebesa. To je edina pot, ki zamore poravnati Vaša dejanja.“ Sever se je bridko zasmejal, kar je kakor porogljivo odmevalo od sten. .,Torej izročim naj se?" zaklical je ostro. „Ali hočeš, da umrem pod roko rabelja? Zakaj me pa nisi takrat izdala, ko sem ležal zapuščen v zavodu ?" „Ker sem bila takrat samo strežnica”, odvrnila je Helena. '■Izdala bi Vas nikdar, ker sem prepričana, da je še povračilo na svetu." t „Ne, reci raje, ker me še ljubiš", zaklical je Sever veselo ter pri zadnjih besedah nalašč preziral Heleno. Odpusti mi hudobije napram Tebi, in obljubim Ti, ali če hočeš prisežem z Uujgroznejšo prisego, da postanem drugačen človek. A to se *nmore le zgodili, če mi odpustiš in mi dalje pripomočno stojiš r>a strani!" „Kaj zahtevate od mene'/!-1 zaklicala je Helena in stopila’ nazaj. .,Tvoje odpuščanje, ljuba Helena", prosil je Sever iskreno. -Obljubim Ti, da ne boš nikdar obžalovala, če se vrneš k meni. sedaj vem, kakega angelja sem imel za ženo; blaznež sem kil, ko sem Te takrat zapustil in pahnil v revščino. A še ni Prepozno, da vse poravnam, in prisežem Ti, draga Helena, da 1,(1 boš imela vzroka pritožiti se čez me!" „Kako se drznete, z mano tako govoriti'?!" zaklicala je želena srdito. „Ali niste teptali z nogami najsvetejše postave? hudobije so tako grozne, da me je le upanje, mojo Lidijo pripeljalo tu sem, in sedaj se drznete mi staviti tako P°nudbo?!“ A dajmonski človek tam ob mizi je komaj slišal jezne besede, videl je le razburjenost, ki je še bolj očarala dražestni °taaz Helene. •'Tvoja usta govore besede, katerih ne pozna Tvoje srce", 0(ivrnil je mirno. „Ti me bolj ljubiš, nego samA misliš, o tem 80ln Prepričan.” — 1768 — Helena bi bila že davno pretrgala ta razgovor, ko bi jo ^ ne bilo nagibalo k potrpežljivosti upanje na Lidijo. „Vidiš, Helena1', začel je Sevor znova, „saj ne zahtevam, da mi prideš takoj s starim zaupanjem, a pridobil si ga boni. Podala se bova v kako oddaljeno deželo, tam so bom lotil poštenega zaslužka in Te bom oškodoval za vse prestano trpljenje. Nikdar več se Ti ne bo treba pritožiti čez me, ker bom vse hudobije pokoril z neutrudnim delovanjem/ Helena je osupneno gledala na prosečega; take besede so ji bile nove. Ali je res vsplamtel blažji čut ali jo le znova poskušal nikdar pozabljeno zvabiti k sobi. ..Bodi moj dobri angelj“, nadaljeval je Sever prosečo, „Tvoja nesebičnost je rodila sad, kor mi je vzbudila kesanji’. Popolni dobro delo in posveti mi Tvoje življenje, večno Ti bom hvaležen za Tvojo požrtvovalnost. „ Nikdar !u zaklicala je Helena trdo. „Na mojo prošnjo sto mi ponudili Lidijo vrniti, potem Vam vse, — vso odpustim, kar ste zagrešili nad menoj. A najini poti ne gresta nikdar skupaj. Sence Vaših žrtev ločile so nas na veke.“ Sever je hotel nadaljevati svoje obljube, a Helena ga je prekinila. ..Razun tega Vas imam povprašati o čudni zadevi, ki s« vsekakor ne tiče mene", rekla je obotavljaje. „V moji bolniški sobi leži mlad mož; revež bo gotovo še več tednov v moji postrežbi, ker je nevarno ranjen. Ta gospod mi je pred nekaj dnevi tožil, da pogreša neko dragocenost.“ Helena jo pri zadnjih besodah ostro opazovala Severjev obraz. •Odšlo ji ni, da se je hudodelec boril z neko zadrego po tem vprašanju. .Mladi nesrečnež je ležal blizu Vaše postelje", nadaljevala je Helena. .,Pod svojo blazino spravljal je. denarnico, v kateri so bili zelo važni papirji in nekaj denarja. Noko noč mu j5 hudobna roka vzela to dragocenost, — • vprašam Vas, ah kaj veste o tej zadevi:'*" »Ne", izustil je Sever trdo, „meni ni prav nič znano () tej stvari, — sploh pa ue spada to v najin pogovor.1' — 1769 — Helena je opazila, da se je hudodelec skušal umakniti njenemu pogledu. Ona, ki je Severja natanko poznala, ni dvomila, da se je nesramnež skrivaj polastil one denarnice. Ker je pa hudodelec trdovratno tajil in prej ko slej hlinil popolno nevednost, je Helena odnehala povpraševati, kor ni stnela Severja razkaditi, že vsled Lidije no. Še vedno je z mrzlično napetostjo čakala na trenotek, ko ji bo hudodelec pripeljal ljubega otroka. Sever je šel parkrat po sobi gori in doli, potom se je zopet obrnil k tresoči Heleni. ..Zakaj se nočeš vrniti k meni?" vprašal jo nenadoma. .Kaj naj Vam odgovorim na tako vprašanje ?" odvrnila reva. „Kako li morete misliti, da bo žena, katero ste skoraj teptali z nogami, pozabila tako nesramno ravnanje. A to ni ecUno. Ozrite so nazaj na Vašo življenje v zadnjih letih. Ali ni to veriga zločinov, ki poživljajo posvetno in nebeško pravico riu strašno povračilo? Ali niste celo mojo prijateljico Marijo v ^'Ugič varali in smrtno ranili srce zaupne žene?!“ „Zakaj me pa v zavodu nisi izročila oblastvom?" poizvedoval je Sever žarečih očij. ,Kazen Vas bo itak dohitela", odvrnila je Helena. „Kar tiče mene, bi raje umrla, nego hudobije povrnila s hudobijami." Sever je skrivaj občudoval lepi obraz govoreče. Kesanja ni občutil nad svojimi hudodelstvi; ugajalo mu le, da ga nekdaj preganjana Helena ni samo varovala, l(!IHveč ga z nesebično skrbnostjo rešila gotove smrti. «Torej, jaz se naj po Tvojem mnenju izročim preganjalcem, a-bi zadobil kazen za moje pregrehe", dejal je navidezno »Ali ni Kristus nedolžno trpel .smrt in največje muke?" 0( govorila je Helena. -Otročje pravljice", zaklical jo Sever nestrpno, a vendar po V za(*re'^‘ "^iV0l sem> da bi užival: kaj bo iz mene Srnrti, me ne briga. Zato pa hočem ostati na svetu kakor dolgo. — 1770 — .,Ce ni božja previdnost drugače namenila", odvrnila je Helena. .,Pah, — otročarije**, zaklical je Sever jezno. „'S takim besedovanjem se ne dam strašiti; saj mi je sreča stala na strani v najhujšem položaju. Kolikor časa mi ostane sreča zvesta, se ne bojim niti vraga!" Helena se je stresla pri tem brezbožnem govorjenju. .,Dajte mi mojo Lidijo in pustite me potem iti moje poti', zaklicala je Helena in hrepeneče gledala na vrata sosedne sobe. — ^Otroka ni tu!“ odvrnil je Sever, ki je zapazil njeno vedenje. ..Ne?“ je prestrašeno zaklicala Helena. ..Moj Log, saj st« mi vendar obljubili, da mi vrnete Lidijo.** ..To bom tudi storil, če prideš k meni nazaj. Poslušaj ®fl Helena, še enkrat Te prosim", nadaljeval je Sever z mehkim glasom, „v Tvoji roki loži, zgubljenega človeka poboljšati; ob' ljubim Ti. da postanem drugačen, a stoj mi na strani, dragah zapadem temnimi močmi.** A Helena ni poslušala teh skesanih besed, cula je samo? fia ji hoče hudodelec Lidijo le potem vrniti, če ostane pri njeni) — in to je bilo nemogoče. „Ali boš storila to?" nadaljeval je Sever. .,V kratkei® dobiš Lidijo in če bi jo — — —“ On ni izgovoril stavka, ki bi bil izdal Heleni, da nitu* Lidije; a reva £U poslušala na te čudne besede; čutila je sain°’ da jo je znova bridko varal. „Ne, nikdar!“ izustila je. Uaje poginem v največji bed1' ko da bi bivala ob strani toli prokletega človeka." „Prej ne vidiš otroka!** grozil je Sever. „Udam se božji volji**, zdihnila je nesrečnica. ..Ce s01^ prestala že toliko nesreče, bom tudi dalje živela brez veselja Helena je krčevito ihtela. Severju so je smilila težko izkušena. Hitel je k nji, da bi jo tolažil, a pri prvem koraku J® Helena skočila kvišku. „Ne dotaknite se me!" zaklicala je v solzah, .,NotraBJl glas mi pravi, da bo nekdaj konec mojega trpljenja, če bi 1 tudi le smrt prinesla zaželjeni mir.** — 1771 - Pri vratih so zadonele tihe stopinje. Bila je zvesta Juno, ki je na Helenin krik pristopila k vratom. .,A jaz Ti ponudim srečo", zaklical je Sever. ../ bogastvom Te bom obsul, najbolj zavidana žona boš na svetu." .,Srečo", ponovila je Helena trpko. ..Mislite, da bi jo toogla sprejeti iz Vaših krvavih rok V Groza rne trese, če sem ^ v Vaši bližini; bogastva, s katerimi me hočete obsuti, bi tila okradena in oskrunjena z vzdihi žrtev." „A jaz Te ne pustim", vpil je Sever kakor blazen, „misliš, da bi utegnil kedaj pozabiti tako ženo, kakor si Ti? Ne, nikdar bom nehal Te ljubiti in Lidija naj Te enkrat pripelje k meni &azaj; potem boš rada postala moja!" Helena je z grozo gledala moža, ki je stal pred njo in jo skoraj požiral s svojimi dajmonskimi, plamtečimi očmi. ,,Če je božja volja, dobim mojo ljubljenko nazaj tudi brez tf»kega sklepa." „Ne misli tega", rogal se je Sever. »Ti me poznaš in veš, ^ko držim mojo besedo." ..~R.es je", nadaljeval jo mirno, ..obljubil sem Ti, da Ti dovedem Lidijo, a le pod tem pogojem, da mi vse odpustiš; 8 tem sem mislil, da boš tudi ostala pri meni kot moja ljuba 8°proga." Helena ni mogla odgovoriti od studa nad to nesramno. Sever je zopet stopil k Heleni, katera se je umaknila vrat. „Proč od mene!" vpila je nesrečnica. ..Ali me hočete zopet s^°rna odpeljati kakor takrat, ko sem Vam ušla le s pomočjo m°jo zveste služabnice!?" .Juno je slišala klic svoje gospodinje. Pokazala se je med vratmi in merila Severja s tako gro-Z()čim pogledom, da se je ta prestrašeno umaknil. ^Nič žalega ne bom storil Tvojej gospodinji, zamorka", eJal je zaničljivo. „Čakaj zunaj, da bo najin pogovor končan, ~ slišiš V" >Juno se je vprašujoče ozrln k Heleni. — 1772 ~ „Da. le pojdi, Juno11, odvrnila je ta. „Čez nekaj minut bom pri Tebi!11 Vrata so se zaprla za zvesto služabnico. „Ti si izborno izučila to eloveče11, dejal je Sever porogljivo. ..A pustimo to, odgovori na mojo ponudbo. Na eni strani Te pričakuje bogastvo, sreča in Tvoj otrok, na drugi revščina, žalost in samota, — izvoli!“ „Moj sklep je gotov'1, odgovorila je Helena trdo. ..Ničesar več nimam opraviti z Vami!“ ,.Je-li to Tvoja zadnja beseda?!" ..Moja zadnja!“ ..Poslušaj torej še mene11, rekel je Sever neomahljivo. ., Vem, da si sedaj v mrzlični razburjenosti, razun tega imaš toliko pravico na mojo hvaležnost, da smatram Tvojo besedo kot neizgovorjeno. Od časa do časa boš dobila od mene poročilo. Ge se potem vrneš k meni, našla boš svojo Lidijo!11 Helena bi se bila kmalu zgrudila. Njeno zadnje upanje je splavalo; hudodelec ni dal otroka in ona bi bila vendar raje umrla, ko da bi bila postala zopet njegova! „Ali mi imaš še kaj povedati?11 vprašal je Sever. ,Samo to, bojte se kazni, katero ste poklicali s svojimi hudobijami. Kar ste grešili nad menoj, zgine pred verigo hudobij, s katerimi ste pahnili v pogin celo vrsto nedolžnih žrtev!11 „Čez to nimaš soditi", rekel je Sever nejevoljno. ..Zakaj se nisi prej vrnila k meni, potem bi se marsikaj ne bilo zgO' dilo, kar mi sedaj očitaš." Heleni se je ustavila kri v žilah. Cista duša ni mogla odgovoriti na te cinične besede. Nemo je šla k vratom. „Stoj, še en trenotek", zaklical je Sever, ko jo videl, d» je Helena mislila zapustiti sobo. Trpinka se je molče obrnila. ..Ali veš, kje se sodaj nahaja policijski polkovnik Kogera?'1 vprašal je Sever radovedno. »Zakaj?1* odvrnila je Helena začudeno. „Ker me je ta mož zasledoval in skoraj ujel11, zaklical J0 hudodelec. „E>ozneje sem zvedel, da je vzel ali dobil odpust." — 1773 — „Gospod JRogers je načelnik kriminalne policije v Novem 'Jorku“, odgovorila je Helena s poudarkom. Sever je prebledel. Slutil je, da bo njegov smrtni sovražnik gotovo vse storil, se je ob primerni priložnosti zmuzal po - noči k postelji neZ»' vestnega in je ukradel listnico izpod zglavja, kamor jo je boln*^ vedno spravil. Pri tem mu je pomagalo v tem času zelo nevarno stanj® ranjenca. — 1775 - Listniea so je šele pogrešala, ko je Sever že zapustil Zavod. — Helena ni glasno izrazila suma napram svojemu možu, a Prepričana je bila, da je le on storilec. Obupnost bolnikova je bila nepopisna, ko je pogrešil 6krbno varovan zaklad. V listnici so bili zelo važni papirji. Ker je pa moral ostati v zavodu še več tednov, ni mogol boriti potrebnih korakov, da bi izgubljeno zopet dobil. Sever je bil zelo razočaran, ko jo našel v ukradeni denarci samo nekaj sto dolarjev papirnatega denarja. A papirji, glaseči se na nekega Roberta Vilkes, so mu Mšli prav, ker bi se lahko zanj izdal. Hudodelec ni uporabil železnice, kor se ni čutil varnega, ^ttiveč je raje jezdil skozi precej nerodovitno pustinjo, ker je "Pal na ta način gotovo priti v Kalifornijo. Med potjo je moral, kakor že omenjeno, .Jozeja popustiti 1,1 je bil torej sam na višini prelaza, ki je držal v rodovitne ^°line No\v-Mehi.ke. — — — — — — -- — — — Se vedno lepi obraz hudodelca je bil sedaj temen in 8Uen. K temu je imel tudi vzrok. Ko bi ne bil imel papirjev Roberta Vilkesa, bi bil gotovo ^del v roke policije, ker se to pot ni spačil. Trpko smehljaje je vzel hudodelec iz žepa list in ga Ogrnil. Bilo je iskalno pismo, ki je bilo sedaj razširjeno po vsej ,zavi v stotisoč izvodih. Na vrhu lista je bila dobro zadeta slika Severjeva, katera kazala hudodelca in polovico postave v salonski obleki. Bridko se smehljal, ko je ogledoval to podobo izza Srežnih dni. . Takrat še ni bil preganjani, temveč spoštovani John Gould z Novoga Jorka. ^ zel je list v roko in počasi in pazljivo čital: — 1776 — »Iskalno pismo. S tem se obnovi pred pol letom razglašen0 iskalno pismo proti spodaj opisanemu Arturju Sever. Artur Sever, prejšnji inženir, ,je rojen v Avstriji. Tam se je oženil, a zapustil svojo s°' progo in se v Novem Jorku pod imenom Jol*u Gould v drugič poročil. Ko je umoril svoje#* tasta, bežal je in se skrival nekaj časa po* imenom Bermont v Južnih državah. — Po izvf' seneni ropu v nekem hotelu zbežal je znova jJ1 se podal v Orlean, kjer se je kot George VarfU v tretjič oženil. — Potem je sel v M .... s, tam umoril vdovo Blakburne, se izdal za n<“ kega barona pl. Falkenburg in je zbežal ’ Nashvil, kjer je izvršil kot maskiran hipnotiz*'1 drzen rop in odpenjanje. — Potem je nastopa kot marki Roland v Vitehalu in C ikagi, kjer }( izvršil satansko nasilstvo, ki je končalo s smrti* njegove žrtve. — Predrzno se je na to vrnil ^ svoji drugi soprogi v Novi Jork, jo prevaral i'1 okradel. — Potem se je obrnil proti zapad»' kjer je, kot stotnik pl. Roden, na čelu tolpe W iovajev napadel denarni transport Združen**1 di ‘žav in je pri tej priliki umoril nekega ča^' aika. — Pozneje je nastopil s tovarišico, V° imenu Mercedes Iturbide, s katero je v Si*1* Frančiško uničil rodbino Tajlor (mater in tu provzroeil njuno smrt. — Tu se je hudod(*b‘f imenoval Goncalec. — Pozneje ga je njeg‘>vil - .1777 tovarišica izdala, a je ušel iz zapora v Montgo-meri in se je zopet obrnil v zahodne države. Hudodelca se torej zasleduje zaradi bjga-mije, umora, ropa, pustolovstva in goljufije. On je posebno lep mož, k oj e ga plamteče oči vzbujajo zanimanje. On ima v visoki sto- pinji moč hipnoze in je to izkoriščal v hudobne namene. Njegovo fino vedenje odprlo mu je vstop v najodličnejše kroge, kjer ima s svojo lepo zunanjostjo vprav dejmonski vpliv, posebno na dame. Lasje in brada je temna, a sluti se, da se je hudodelec spačil. — Na levi roki ima dve strelni rani, čez obraz ima široko rudečo progo, katera se mu posebno pozna, kadar je razburjen, a gotovo je to znamenje po možnosti odpravil. Kdor izroči tega hudodelca živega, dobi plačo Ker se pa mora tako nevarnega človeka na vsak način neškodljivega narediti, stavila se je na njegovo glavo premija Izročiti se ima dobro ukleujen najbližji policijski postaji. Osrednja oblast Združenih držav. 20.000 dolarjev. 10.000 dolarjev. R o g e r s načelnik kriminalne policije. zavezni maršal. ®rolica — beračic« 76 1778 - „Izvrstno“, mrmral je Sevrer za so. ..(Jo me sedaj ne ujamejo, temu gotovo niso krivi pisatelji to imenitno okrožnice. Vsa moja dejanja so opisana z vprav občudovanja vredno natančnostjo, enako tudi moja oseba. Novi policijski načelnik s« kar najbolj trudi, da bi me ujol, a še nisem v njegovih rokah!“ Še druga skrb jo težila Severja. Konj je bil po naporni ježi tolikanj upehan, da ga j0 komaj nesel. » Da bi si kupil druzega, mu jo manjkalo denarja, zato »• Severju preostalo druzega, nogo so v kakem primernem kraju v Novi Mehiki toliko časa ustaviti, da bi so konj odpočil. Hudodelec jo upal, da bi si v Kaliforniji kmalu pridobil nova bogastva, potem bi lahko zopet poiskal nikdar pozabljeno Heleno. Morda jo bila še v Houstonu in če no, potom bi gotovo kmalu našel njeno novo zavetje. Prisiljeni odmor jo hotel Sever tudi po možnosti izkfl' ristiti. — Sklenil jo, da se ustavi v večjem kraju, morda bi so naš!* priložnost, obogateti. Tu jo bilo lo eno mesto, glavno mesto Nove Mehike, Santa Fe, skozi katero je moral Sever jutri potovati. V mesto pa ni hotel prej stopiti, dokler ni našel popol' noma varno zavetje. Zato je sklenil, danes v Pekos prenočiti, da bi v toj majhni vasi šelor.pt»trebno poizvedel. Hudodelec se je lono vzdignil s svojega ležišča in vaj^ konja k sebi, ki so mu je bližal z visečo glavo. Sever ni smel več zajezditi utrujene živali, zato jo j® prijel za vajeti in korakal dalje po samotni cesti. Pot je peljala mimo strašnih prepadov^v kojih globočin*1*1 so šumele vode; ob straneh ceste so se vzdigovale strme Pr čine, raz kojih vrhov so gledali ostanki staroindijskih tam je bival v davnih časih hraber in ponosen rod uporu'*1 vojščakov, ki so bili groza celo okolice. Sever ni gledal ostankov nekdanjih dnij, ker ni mislil 11:1 drugo, kakor na pridobitev novih bogastev. — 1779 A v sijajni družbi ni smol več nastopiti kakor nekdaj, ker se je imel bati ovadbe. Ostalo mu je torej samo še upanje na srečni slučaj, ki bi Uiu dal priložnost, se preskrbeti z denarjem. Pot so je vila med skalovjem vedno bolj navzdol, in Sever je upal, da pride skoraj do cilja. Kmalu je zaslišal lajanje psov, kar mu je oznanilo, da se j® bližal kraju svojega prenočevanja. Pri naslednjem ovinku odprla se mu je pred očmi rodovitna dolina, v koje sredini je ležala majhna vas Pekos. Sever je kmalu dospel tje in se je takoj podal v bližnjo gostilno. Konj je bil kmalu preskrbljen in on se jo podal v gostilniško sobo. Slutil ni, kako presenečenje ga je tam čakalo. SOti. poglavje. Declinski oklic. % Ko je Sever stopil v zaduhlo sobo, sprejel ga je mehi-*anski gostilničar z zoperno prijaznostjo. „0, kaka čast, gospod, da pridete v našo skromno hišo'1, klical je mož in se požuril Severju odkazati prostor in ga ^°vprašati za njegove želje. Hudodelec je ukazal prinesti priprost obed in je vzel v *°k° časnik, ker je bil radoveden, če bo tudi tu v skritem koku sveta našol svoj iskalni list. - 1780 - V svojo zadovoljnost ni našel nič podobnega, vže mislil časnik odkloniti, ko je zagledal debelo oznanilo. Sever je osupnil. V razglasu je bral ime Robert Vilkes. To ime je bilo tudi v okradenih papirjih. Sever je vzel naglo časnik zopet v roko in sledeče: Oklic! Podpisana oblast naznani s teni javno, da j0 posestnik Persi Vilkes v Santa Fe umrl dne 1» avgusta 18 . . . Njegovo premoženje, obstoječe zemljišč in gotovega denarja, pade v enakih delil1 na sinova ranjkega, na Roberta in Normana Vilke*-Zadnjemu se je izročil delež, a biyališčo druzeg*1 sina umrlega je oblastvi neznan. S tem so pozi vij0 Robert Vilkes naj se oglasi z legitimacijo pri podpisani oblasti, d'4 sprejme svoj delež s pripadajočimi obrestmi. Sodnija v Santa Fe. Brovn, šerif. Sever je srepo gledal v časnik, katerega jo še vodn0 držal v rokah. Brez dvoma, — mladi ranjenec v zavodu Houston je oni zgubljeni sin, katerega se je tu iskalo in kojemu je Sev01 ukradel papirje. Drzna misel -mu je šinila v glavo. Kaj, ko bi se on izdal za iskanega V Ta misel jo prišla Severju, ko je čital oklic. zato j0 tiskano jo bral Ali pa ni bilo to nevarno? Ali jo dedščina vredna take drznosti ?! Na drugi strani pa je imel hudodelec marsikaj zase. Pravi sin umrlega, Robert Vilkes, je ležal težko ranjen v Honstonu. Laliko, da bodo pretekli tedni, meseci, predno so bo mogel podati na dolgo potovanje v Santa Fe. Do tje se hudodelec s svojim plenom lahko skrije pred Neizogibnimi zasledovalci. Ce bi ga sorodniki ranjkega, posebno brat zgubljenega, no lJ>'ipoznali ali pa ga celo sumničili za goljufa, potem bi bil seve v sitnem položaju. ^ A Sever je zaupal v svojo srečo, s kojo je tolikokrat do-^gel svoj cilj; morda bi mu bila ta tudi tu mila. Najprvo jo bilo treba poižvedeti za razmere v Santa Fe 'll rodbino Vilkes. Ko jo še to in ono razmišljeval, stopil je gostilničar v sobo. — Ali ste kaj znani v Santa Fe?“ vprašal jo Sever navidezno malomarno. Seveda, colo prav dobro", odvrnil jo mož mehko. ..Ali ^ aoi morem s čim služiti?” Severju ni posebno ugajal ta nagli odgovor priliznjenega gostilničarja. Ce bi so mu to posrečilo in gostilničar bi prišel v mesto, 8'a lahko izdal. „Vi ste gotovo dostikrat v Santa Fe?” dejal je zato n'iino. „lJrej som bil, — da", odvrnil je gostilničar malo v zalegi. rVidite, gospod, pred kakim pol lotom so mo tam po l’lyici obdolžili, da sem nekemu trgovcu ukradel gnjat; zato s° Oie zaprli nekaj tednov, — seveda po nedolžnem, in od istega časa nočem nič več slišati o mestu." Sever se jo skrivaj smehljal, ker ni bil nikakor prepričan 0 Nedolžnosti gostilničarja in je vedel, da revnejši Mehikanci Nkradejo kakor srake. j nCe imate par minut časa zame, Vam rad dam nekaj do-lurjev“> rokel je možu, kateri je veselo primaknil stol. — 1782 — ..Razpolagajte čez moj Sas, gospod", dejal je gostilničar živahno. Sploh sem molčeč, zanesite se na to.“ Dobro", odgovoril je Sever zadovoljno, ..povejte mi torej, kar veste o razmerah rodbine Vilkes v Santa F6!" „Ah, bogati posestnik; da, ta jo umrl pred letom, in še ni bil star'1, dejal gostilničar z obžalovanjem. „To že vem", odvrnil je Sever. „Moje vprašanje se tiče zaostalih." .,No, stari gospod je bil vže davno vdovec", nadaljeval je zgovorni mož, „zelo bogat je bil, najbogatejši posestnik v Novi Mehiki. Jaz poznam rodbino prav dobro; gospod Vilkes je za-pustil dva &n#, Roberta in Normana." Sever je pazno poslušal, ker ga je zelo zanimalo, kar je moralo sedaj priti. „Starejši je šel kot prav mlad človek v Kalifornijo in ni# več ni bilo slišati o njem. Povsod so ga iskali, v časnikih raz-glašali velike pozive, a ne duha ne sluha ni bilo o njem. Morda je že davno mrtev, potem dobi brat njegovo dedščino. Ta je bo dobro rabil." „Kako menite to?-1 vprašal je Sever mirno. „Da, vidite, gospod, med nama rečeno, Norman Vilkes ni več tako premožen, ko prej. Njegova žena je strašno zapravljiva in je dobrosrčnega človeka s svojo lahkomiselnostjo skoraj ob vse pripravila. To hoče kaj reči, ker je bil stari Vilkes, kakor sem Vam že prej pravil, silno bogat." „Tako, — tako", dejal je Sever, ,.to bi morda celo na vsacega sina prišlo stotisoč dolarjev." „Pah“, odvrnil je gostilničar zaničljivo. ..Taka malenkost ne velja dosti tu v zahodu. Stari Vilkes je zapustil milijone!* Severju so se zasvetile oči; — sedaj je bil trdno odločefl narediti smeli poskus. „Kak mož pa je ta Norman Vilkes ?“ vprašal je dalje-„Gotovo bom imel ž njim opraviti v kupčiji, zato bi mi bil° ljubo, ko bi mogel o njegovih razmerah zvedeti, koliko1' mogoče. “ „No, ni napačen Človek, akoravno malo grd", dejal je gostilničar, ..nasprotno pa je njegova žena prava krasotic«-(jlospod Vilkes je tudi blazno zaljubljen v njo, drugače bi 110 — 1783 bil dajal tako velikih vsot za njeno zapravljivost, — pri toni — — “ ,,No?“ rekel je Sever vznemirjen, ko se je gostilničar Dakrat vstavil. Ta se je previdno ozrl, če ni kak prisluškovalec blizu, potem je šepetal: „Dama baje svojemu možu ni posebno zvesta, — saj vpe razumete, gospod?’1 Popolnoma’1, odvrnil je Sever, ki je komaj skril svojo zadovoljnost. To bi mu utegnilo koristiti. Lepo ženo bi lahko pridobil zase, če bi pr^ ^bskusu naštel na kake ovire. ..Ker se je mladi Robert, Vilkes zgubil, bo prej ali slej v'.ndar brat dobil dedš5ino“, nadaljeval je gostilničar. „Na to računi tudi njegova žena, ki velja kot voditeljica celega mesta. A vpraša se, če se ji bo drugič posrečilo, tudi te milijone za-Praviti. Norman Vilkes je postal menda malo nezaupen napram svoji ženi. Vsaj znanci so mi zagotovili, da sta se zadnji čas večkrat prepirala. No, — meno to ne briga!" Sever se jo veselil. Tu se je združilo vse, da bi lahko dobil bogastvo Umrlega. ..Kje stanuje sedaj Norman Vilkes?" vprašal je potem 8'lusno. „ V' mestu samem ?” „Ne, naselil se je na svojem posestvu, a samo za toliko ^sa, da se uredi dedščina. Posestvo ima dobiti namreč Robert ^iikes in tudi velikansko vsoto gotovega denarja. Norman je kil izplačan v gotovini. Če so dedič nepričakovano zopet znajde, ^ora takoj stanovanje izprazniti." „S tem bi njegova žena gotovo ne bila prav zadovoljna”, re*el je Sever malomarno. „Zblaznela bi", zagotovil je gostilničar. ..Kakor sem slišal, 1,na tudi drugi del dedščine že za možovo. Gotovo bo zapravila ,ll(b to ogromno vsoto!" Ali niste prej rekli, da je dama lepa?” vprašal je Sever ■ Posebnim povdarkom. 1784 ■ Krasna!" zaklical je gostilničar navdušeno. Vsekakor s® sumi, da je vzela Normana Vilkos le zaradi premoženja za moža. Ona je iz stare plemiške a ubožne rodbine in je silno ponosna. N'a vseh slavnostih, katero je nje mož v prejšnjih časih mnogokrat dal, odlikovala se je od druzih dam kakor kraljica, gospodje so jo seve vsi oboževali. Sedaj so to vesoljce precej ponehale in gospa Ines je zato včasih prav slaba volje/ Sever je dovolj zvedel. Gostilničarju je vročil deset dolarjev, katero je ta rož a j o naglo spravil v svoj veliki žep. „Ali še kaj želite, gospod?” vprašal je zaupno. ...laz sem Vam vedn%na razpolago!” „Morda Vas imam šo kaj vprašati1', odvrnil jo Sever nepotrpežljivo. „Prinesite mojo jed, zelo sem iačon!" Gostilničar je zginil skozi vrata in Sever je imel čas urediti svoje misli. Rno mu je bilo gotovo. Lepa žena Normanova je morala postati njegova zaveznica, ker se je bal mnogih ovir. Skrivaj je odprl listnico in ogledoval papirje, ki so bili v nJ'ej. Dvomil je še, če mu bodo zadostovali za legitimacijo, k'11' mu je bil pravi Robert Vilkos le malo podoben. A izgubljeni sin je bil odšel že prod davnim časom. tak‘> da je upal, veljati za onega. Premišljeval je, kako bi najbolj udel nit za to novo zvijačo. Končno jo sklenil, da se naravnost poda k Normam1 Vilkes, da bi ga iznenadil. Ako sta Sov,er predstavi ogoljufanomu kot brat, potem jft igra že na pol dobljena, če ga Norman ostro ne' zapodi. Ako bi mu pa delal sitnostij, potem bi moralo priti tožbe, in te se jo bal, kor bi so pri tem lahko ovadil, I,il drugi strani pa tudi ni imel potrebnega denarja, da bi mo?0* z uspehom prebiti tako dolgo sodnijsko stvar. Potem mu je ostala samo pomoč lepe Ines, katero je up0* pridobiti zase. - 1785 — Gostilničarja se mu ni bilo bati, kor mož ni hodil več v Santa Fe in drugi ni nihče vedel o tem razgovoru. Gostilničar se jo kmalu vrnil in sedel zopet v bližino svojega gosta, ki je molče zavžil svoje jedi. Ko je Sever pokosil, primaknil se mu je gostilničar zopet bližje. ..Rekli ste prej, da imate opraviti z gospodom Norman Vilkesl* začel je mož radovedno. ..Tako je", odvrnil je Sever s hlinjeno malomarnostjo. „Potem se varujte očij lepe gospe Ines'-, šalil se je gostilničar. „ Gospod Vrilkes ni lep in vročekrvna dama ljubi zabavati Se z odličnimi gospodi.ta g ...Vlotito 88, gostilničar, jaz nisem odličen gospod", odvrnil Je Sever. Gostilničar je meril elegantno, aristokratično postavo govorečega in je molče zganil z ramami. Sever se jo malo zmenil za obnašanje moža. Dal si je odkazati svojo sobo in se kmalu podal vanjo, je bil namenjen jutri na vse zgodaj oditi v mesto. Do tjo ga mora nesti utrujeni konj. Da bo le enkrat v kraju svojih novih zločinov, potem ne b° miroval prej, da bo dosegel svoj cilj. Tako misleč je stopil k majhnemu oknu in ogledoval lasno okolico, ki se je razprostirala pred njegovimi očmi. Pred njim so se vzdigovali velikanski hribi, kojih sneženi '*hovi so se svetili v luninem svitu. Ob pobočjih so bili neizmerno globoki prepadi, iz kojih je bilo slišati drvenje in Suknje voda. V hribih je bilo vse mrtvo, tembolj živahno pa je bilo v °uni. Tu se je glasilo zategnjeno tuljenje volkov, ki so zaležali čede: viiios rjovenje govede, katerim so neljubi obisko- motili nočni mir. ^ Široki potok je žuborel skozi rodovitne trate, blesteč v llinem svitu kakor srebrn trak v zelenje grmov, ki je daleč obrobilo njegove bregove. sove se je žalostno razlegal in nočne lastovke so švi-M e nad blestečimi valovi potoka. ker 1786 A Sever ni imel očesa za krasoto narave; srce mu je bilo mrtvo za taka čuvstva. Njegove misli so se pečale z- novim hudodelstvom, ki ga je hotel izvršiti. Hal se ni nobenih ovir in nevarnosti; njegova drznost ga je že večkrat rešila zadrege. ..Jutri se bo odločilo", mrmral je. ..Ali bom imel stoti' soče, ali bom slej ko prej preganjani begunec!" % 307. poglavje. Izgubljeni dedič. ..Tam leži Santa Fe, gospod!" Te besede je rekel majhni deček Severju, ki jo ravno do' spel na vrh zadnjega griča, katori ga je še ločil od mesta. Hudodelec je plačal majhnemu vodniku in jezdil na svojei" upehanem konju po pobočju navzdol. Pred njim je ležalo od solnca razsvetljeno mesto, kojeg'* beli zidovi hiš so se krasno odločili od temnega zelenja ok0' lice. — Velikanske cerkve so visoko štrlele nad večinoma eno' nadstropne hiše, katere so imele splošno značaj starošpansk^ mest, plitve strehe, na katerih so se zvečer oddahnili prebival®1 od pekoče vročine dneva. V bližini mesta je ležala množica posestev, mod nji1111 gradu podobno veliko poslopje. Severjev mali vodnik povedal mu je, da je to posest''0 Vilkesovo. V razširjenem predmestju je bilo nekaj gostilnic; v eIl) izmed njih se je ustavil Sever. Postrežnemu gostilničarju je rekel, da bo ostal delj tukaj. — — 1787 — Pri tej priliki jo vprašal, če je Norman Vilkes na njegovem posestvu. Gostilničar ni mogel z gotovostjo potrditi to vprašanje, a mislil je, da je gospod sedaj sam. Sever je bil odločen takoj iti usodno pot, zato si jo osuažil Zfiprašeno obleko, da bi vzbudil pozornost s svojo impozantno °sebo. (Jez nekaj minut je bil na poti. Posestvo ni bilo daleč od gostilne. Sever je moral priznati, •ta je le redkokedaj videl tako krasno poslopje. Bilo je to masivno staroveško zidanjo, preobloženo z bogatimi ukrasi in kamenitimi ornamenti. Ko je šel naprej, videl je hudodelec množico služabnikov, k' so radovedno gledali tujca. Sever je stopil v odprta vrata. Naproti mu je prišel mlad mož v obleki nadzornika in je uljudno vprašal, česa želi. „Z gospodom Vilkes imam govoriti v nujni zadevi!" od-vmil je hudodelec. „Tom!“ zaklical je mož postopajočega služabnika. ..Pelji gospoda h gospodu Vilkes." Sever je sledil slugi, kateri ga je peljal skozi verando v ^'asno opremljeno sobo. „Koga smem naznaniti ?*• vprašal je sluga ter se obrnil k n«kim vratom. Robert Vilkes”, odvrnil je Sever, ne da bi bil trenil z °^som. Sluga se je hipoma obrnil in osupneno strmel v govorčka. _ Hotel jo nekaj odgovoriti, a si je premislil in zginil za Vliltnii sosedne sobe. .Storjeno je", mrmral je Sever. ..Nazaj ne morem več!" Na pol zadušen krik iz druge sobe prekinil je njegovo ^•tnišljevanje. v Fotem so se naglo odprla vrata in nek gospod je prihitel ®z Prag. t n Kaj, — je li mogoče?!“ zaklical je ta z glasom, v ka- 0rn je bilo slišati presenečenje in strah. - 1788 „L)a, jaz sem prišel, ljubi Norman", dejal je Sever s pri -kupljivo ljubeznjivostjo. Ponudil mu je roki v pozdrav. A gospod se je obotavljal ju prijeti. Dvomljivo je gledal Severju v obraz. ..To ni obraz mojega brata", rekel je Norman Vilkes 'h ostrim naglasom. ..Sicer je v resnici preteklo že petnajst lo.tr odkar je zapustil Robert ožetovo hišo, a tako spremeniti se v tem času vendar ni mogel!" Nepremično je zrl Severju v obraz. Sever je bil razočaran. Zgodilo se je, česar se je bil bal: a pokazal ni, kar je občutil v notranjosti. Pogumno je nadaljeval: „Motiš se, ljubi Norman”, dojal je prijazno. ..Spremen^ sem se močno, to ni čuda, ker sem v teh letih precej pohoto0 živel." „Preduo Vam dovolim ta zaupni ogovor, mi morate doka' zati, da ste v resnici pogrešani", dojal je Norman mrzlo. Sever je izvlekel okradeno denarnico. S skrivnim vesoljem je opazil, da jo gospod Yrilkes pr«' bledel pri pogledu na ta mu gotovo znani predmet. Hudodelec je vzel iz listnice nekaj papirjev, katere Je ponudil svojemu namišljenemu bratu. Bal se ni, da bi mu ta vzel papirje, ker je bil Norm*1* Vilkes splošno znan kot poštenjak. In res je vrnil Norman Severju papirje, kakor hitro ji*1 je površno pregledal, a obraz mu je bil še vedno nezaupen- „Papirji dokazujejo sicer jednakost z izgubljenim, ..Razumem, da se 110 vesele dediča, ki se nepričakovan0 vrne, oni, katerim bi pripadel njegov delež", dejal je Se'f01 trpko. Zopet je opazil s skrivno radostjo, da se je Norin111' zganil. .Motite seu, odvrnil jo gospod Vilkes, kateri je koB1^ skril svojo osupnjenost. „A misliti so da tudi, — odpustite, ^ to izgovorim, da so papirji prišli na kak drugi način Vaše roke!" - 1789 Sever je zgrabil za svoj klobuk in je hotel sobo zapustiti. ..Kaj nameravate?" zaklical je Norman prestrašeno. Podati se na sodnijo in tam dokazati moje pravice41, od-v*'nil je Sever mrzlo. „Ko bi bil slutil ta neprijazni sprejem, 'ji no bil prišel sem, temveč bi bil šel takoj drugo pot.“ Gospod Vilkes je bil v zadregi. „ Varujte se-‘, opominjal je nato. ..Tožba se lahko vleče več lot!“ Severjevi pogledi to se si-dito upirali v prestrašenega gospoda Vilkesa. „Meni stoji na strani moja dobra pravica", zaklical je Potem jezno. .,Od pravd ni govorjenja. Ako me sodnija pripozna, 'lobim takoj mojo dedščino!“ Norman je prebledel. .,Saj Vam nočem delati ovir", dejal je z negotovim glasom, "a umeje se, da mora pri tako veliki dedščini vladati največja Previdnost. Sodnija me bo vprašala, če Vas spoznam kot mojega ■'r-ita, in priznati moram, da bom za sedaj odgovoril na to vprašuje z „ne.“ .,Pot,om je najin razgovor pač končan", dejal je Sever l(;deno mrzlo. .,Ne, — ne", zaklical je gospod Vilkes, ..na Vas je, mo Prepričati, Če imam pred seboj res brata. Saj morate še več Papirjev imeti; mislim, da jih je Robert vzel s seboj." „Jaz jih imam še v prtljagi, ker sem menil, da bo zado-Rtovala ta legitimacija", odgovoril je Sever, kateri ni nikdar Zgubil zavesti. „A če želite, Vam povem več dogodkov iz moje ^bidosti, morda Vas bodo bolj prepričali ko vsi dokumenti.“ „Na to ne dam dosti, to ve tu v Santa Fe vsak, ker smo Najbolj znana rodbina", odvrnil je Norman. Sever je bil razočaran. On je mnogo upal o tej stvari, ker mu je dal gostilničar Pred njegovim odhodom iz Pekosa potrebne informacije. ,J\je ste pa bili teh petnajst let?" vprašal je Norman lafio vodno. •,V vseh delih sveta", odvrnil je Sever mirno. „Ker se ^lseni 7, očetom prav dobro razumel, zginil sem nekega dne in v Mehiko, kjer sem živel prav divje. Pozneje sem služil več — 1790 — let kot mornar na neki ladji in sem nekega dne slučajno bral oklic, na kar sem prihitel tu sem.“ Gospod Vilkes je molče zrl pred se, a Sever je videl, da ga je časoma ostro pogledal. „Kaj bodete najprvo storili V“ vprašal je potem. Sever se jo skrivaj smehljal. On je dobro opazil zadrego, katera jo še bolj spačila v že itak grdi obraz. „Moja prva pot pelje k sodniji, kjer bom pokazal mojo papirje; potem bi si rad ogledal mojo prihodnjo dedščino, h kateri pripada, kakor se mi je reklo, tudi to krasno poslopje!" Gospod Vilkes se jo jezno ugriznil v ustni. Ali je morda mislil na to, da bo moral krasno posestvo takoj zapustiti, če bi se pripoznale terjatve namišljenega dediča? „Dokler ne bo sodnija odločila, bom vedel zabraniti vsak0 pregledovanje!" dejal je končno. „A“, pristavil je, ko je videli da se je mislil Sever užaljen oddaljiti, „veselilo bi me, če b' mo danes zvečer še enkrat obiskali, moja žena Vas bo vendfl*' tudi hotela videti in njena sodba je zame važna, ker je pred Vašim odhodom mnogo občevala z Vami.“ Sever je poslušal; sedaj je bilo treba si pridobiti lop0 ženo. — „Sprejmem povabilo", odgovoril je po kratkem premišlj0' vanju. ...Jaz nočem biti kriv, če bi se odtujila. Samo ob sebi ja razumno, da se ne more posebno prijazno pogledati izgublj0' noga dediča, ki se nenadoma vrne.” S temi besedami se je Sever poslovil od Normana, kat01'1 ga je spremil do verande in potem hitro šel v svojo sobo. Hudodelec ni bil posebno zadovoljen svojih uspehov, ak°' ravno je bil pripravljen na težave. Posebno vznemirili so ga papirji, katere je omenil gospod Vilkes. Ako jih ima ranjenec v Honstonu, potem bi bil lahk0 razkrinkan, kadar se oni vrne v Santa F6. A, — obrniti se ni mogel več, in zato se je Sever pod^ k sodniji, kjer je hotel govoriti s šerifom Brovn. Uradnik je sprejel Severja zelo uljudno, vzel vročene ulU papirje in dal hudodelcu pismeno potrdilo. — 1791 - Sever je takoj zapazil, da je bil uradnik lakomen človek, 2ato nm je v pogovoru namignil, da so bo hvaležnega izkazal. Uradnik je na to zagotovil, da bo po možnosti pospešil v*o zadevo. Prosil ga je, naj pride jutri zopet k njemu, ker bo še' ^aues vse potrebno pripravil k uredbi dedščine. Severju se je zdelo, kakor da bi ne bil uradnik posebno Sklonjen Normanu Vilkes. Po ovinkih je zvedel, da je bil Serif navdušen čestilec Normanovo soproge, lepe gospe Ines. Ker je bil uradnik oženjen, je mislil Sever, da ga ne bo 0v>fal pri njegovem prizadevanju za naklonjenost lepe žene. Uplivnega uradnika je moral pridobiti ua svojo stran, ker ai mogel prikriti, da njegovi papirji niso zadostovali, da bi °bil velikansko dedščino v roke. A ko jo zapustil sodnijo, vendar ni bil nezadovoljen z Špehom zadnjo obravnave, ker je zaupal v lakomnost uradnika. _ Nadepolno je pričakoval večera, kateri mu bo pripomogel ftovi zaveznici. 308. poglavje. S pogledi j iva žei ta. Norman Vilkes je takoj po razgovoru s Severjem hitel v B> v katerih je prebival s svojo ženo. obf , Ko je korakal skozi krasno opremljeno sobe, bil jo njegov fais temen. gospod Vilkes je imel vzrok k tej otožnosti, kit • k° sodni.ia pripoznala namišljenega brata, bo moral °J zapustiti to lepo stanovanje! — ------ 1792 - Z globokim vzdihom je odprl vrata, ki so držala v razkošni budoar. Tam je sedela malomarno komaj petindvajsetletna dam8 in je čitala francoski roman, k oj ega vsebina jo je živo z an>' rnala. — Dama, soproga gospoda Vilkesa, je bila blesteča pri' kazen. Gostilničar v Pekosu ni Severju preveč rekel. Gospa Ines jo bila bujna krasotica, koje krasne tem150 oči so včasih vsplamtele v strastnem žaru. Norman YTilkes je en trenotek gledal svojo lepo žen°> potem je šel tiho v sobo in se je vsedel. Gospa Ines je odložila svoj roman in opazovala nelep* obraz svojega moža. ..No, prijatelj, kaj se držiš tako žalostno?" vprašala J0 porogljivo. ..Ali Te je razburil kak račun moje šivilje, ali rt10 hočeš karati?“ ..Nič o tem", odvrnil je Norman kratko, „gre se za ja*0 resno stvar. “ „Ti mi vzbudiš radovednost", smejala se je lepa žen11, ..Sploh je Tvoj grenki obraz nepoplačljiv; ali soje kaj grozne#*1 zgodilo, da se tako čmerno držiš?a ..Prav za prav bi se moral veseliti'*, dejal je gospod \rilkeS bridko smehljaje. ..Pomisli, Ines, Robert, moj pozabljeni br;l se je vrnil!" „Ni mogoče!" zaklicala je dražestna žena z izrazom nega strahu. „Govori, — to je pač slaba šala od Tebe?'4 ..Nikakor!“ odvrnil je Norman votlo. ..Pred p«l ure pr^f je k meni neki gospod, ki se je izdal za prošlega Roberta mi je pokazal nekaj legitimacijskih papirjev. Ko je moj h1'9 zapustil očetovo hišo, jo bil sicer še deček, vendar 110 najd0 ^ na tujcu nikake podobnosti z izgubljenim, akoravno so je m01'1 ta v petnajstih letih izpremeniti.“ „Morda je kak goljuf, ki si je te papirje kod preskrb0* ’ rekla je Ines brez sape. „Mogoče, — a, moj namišljeni brat je nastopal jako o£* ločno in je popolnoma znan z vsemi razmerami. Ako ga l’1* pozna sodnija kot dediča, bo prišel takoj y posest tega poslopr kakor znatnega denarnega premoženja.“ sil' - 1793 — in mi bi morali hišo takoj zapustiti ?“ vprašala je lepa ^na porogljivo. „Seveda, če — Robert zahteva, jo morava zapustiti1', od-v,nil je Norman. ..Lepa prihodnjost!" zaklicala je razkačena. ..Potem bom '“orala pač še bolj varčiti, ko do sedaj, — — ne slišiš, Norman, govori vendar!" ..Tvoja zapravljivost me jo veljala stotisoče'4. odgovoril je l!lož. ..Lahko bi sedaj živeli v drugačnih razmerah.1* ..Tako, — torej jaz sem temu kriva?!" siknila je Ines in ®°Vražno pogledala soproga. ..Seve, če gre vso narobe, jo vedno ^a vzrok. Misliš, da bom jaz, potomka staroplemske rodbine, 'pela pomanjkanje? Nikdar, — raje bom — —“ »Kaj hočeš?* prekinil jo je soprog ostro. -Sedaj, ko si 1 1110 uničila, bi še rada igrala nedolžno in mene obsodila. K U,Q>u imam jaz več vzroka, — ah morda meniš, da nisem °Pazil Tvoje hinavščino in spogledljivosti ?“ Nov sovražni pogled je zadel govornika, a Ines ni odgo-'0rila na to opravičeno obdolžitev. . Na to Ti bom pozneje odgovorila'4, dejala je zaničljivo, "^daj mi povej, kaj hočeš početi z nepoklicanim gostom?11 * ..Prav nič ne morem narediti, temveč mirno počakati izid 15 Nadeve", odvrnil je Norman udano.. ..Najprvo Te prosim, da IllQjega namišljenega brata danes zvečer prijazno sprejmeš; Vecleti ne morem, če ne bova njegovo postrežljivost pozneje ^lav potrebno rabila.“ , ,,Komedijo igrati se mi ne zljubi", dejala je Ines. ,,Ce je * Adonis, kakor Ti, pristavila je porogljivo, ..bom prav hladna °ti njemu, ali je morda zanimiv ?“ I Norman je mrmral nekaj nerazumljivih besed, ki gotovo So imele v sebi laskavosti. j j * Torej neljub dedič in še zraven grd”, mislila je Ines. ' az mu bom kmalu ogrenila vrnitev!" Gospod Vilkcs jo menda uganil misli lepe soproge, fctv ’^e *a dražiš ali razžališ, nam bo takoj, ko bo pripo- 11 ’ pokazal vrata", rekel je zamišljeno. Iji6 saJ Ti imaš še prav čedno premoženje11, zaklicala je , ’ »pomanjkanja ne bova trpela." 75a — 1794 - „To je res", odgovoril je Norman temno. „A to, kar n'1 je ostalo, bom sedaj zelo hranil in upam, da mi boš pri tem pomagala!“ Ines ni odgovorila. Njen pogled je jasno dokazal, da ji sklop njenega moŽ» ni bil po volji. Nastal je kratek molk. „Zakaj je šel Robert prav za prav proč od tu?" vprašal* je čez nekaj časa. „lz samega veselja do pohajkovanja", odvrnil je Norma11' „on je bil divji dečko, in oče ga je mnogokrat svaril. Neke#*1 dne, tega je kakih petnajst let, jo Robert zginil, zapusti^1 pismo, v katerem prosi za odpuščanje radi storjenega korak3’ ker ne more več prenašati samotnega življenja. — Od tiste# časa ni bilo o njem ne duha ne sluha!* Torej, našo bivanje v krasnoj vili bi bilo končan0 ’ vzdihnila je Ines. *Morda!“ dejal je Norman. „A jaz imam neko nezaupfl03 proti namišljenemu bratu, — nezaupnost, ki se je vtrdila P° razgovoru ž njim. Kdo ve, na kak način je dobil papirje; ol^|(' je bil prav vstvarjen za drzne pustolovce!" -Ali moram biti danes zvečer navzoča, kadar pride vprašala je gospa Ines zlovoljna. „Da, prosim Te", odvrnil je njen soprog. Potem si lal^° sama narediš sodbo o njem." S tem je Norman vstal in slabo volje zapustil svojo žo|1() Večer je napočil. Norman Vilkes je stal v krasni obedni sobi in jo nesti?’1 pričakoval svojo ženo, ker je moral Sovor vsak trenotek P1' Končno se je prikazala gospa Ines med vratini razs' Ijene sobe. Norman je začudeno gledal lepo ženo, ki je bila oble^0 v jako priprosto hišno obleko. iri* „Ines, kakšna pa si, v taki obleki se vendar ne sp1'0'’ gosta?" zaklical je očitajoče. Lepa Mehikanka je nejevoljno spačila obraz. Kaj ji je bilo treba takih komedij zaradi grdega tujca; Zanj je bila tudi ta obleka dobra. „Saj vedno govoriš o varčnosti'1, rekla je glasno, „sedaj vidiš, da sem poslušala Tvoja opominjevanja in se prikažem kot priprosta gospodinja.‘‘ Vilkes je dvomljivo zmajal z glavo, a svojih misli ni izgovoril. Ines se je malo brigala za svojega moža; temveč se je Malomarno vrgla v stol in se zamislila v današnji večer. V tem je vstopil sluga in naznanil pričakovanega. Gospod Vilkes je šel k vratom. A prodno je prišel tje, odgrnila se jo zavesa in Sever je stopil z globokim priklonom v sobo. Ines ni vstala vzlie opominjajočim pogledom svojega uioža. Brezbrižno se je ozrla po vstopivšem. A ta skoraj sovražni pogled se je spremenil v naj večje ?'il<'udenje, ko je opazila ponosno postavo Severja. Čudovita lepota tega moža prišla je tudi tu do polne veljave, tako da je Ines le težko zadušila klic največjega preseljenja. Norman je predstavil svojej ženi namišljenega brata, na ar je Sever po globokem priklonu prijel belo roko lepe žene 111 jo spoštljivo poljubil. Ko je potem vzdignil glavo, zadel je dražestno Mehikanko *'sk iz njegovih skrivnostnih, plamtečih oči, da je morala pobiti svoje dolge trepalnice. „ Ali smem računati na prijazen sprejem V" vprašal je k ev®r prosečo. Lepa žena je le tiho odgovorila: *Da.“ Nepričakovani pogled jo je popolnoma zmedel. Gospa Ines je imela že mnogo čestilcev, a tako lep mož ji še ni nikdar približal. Čutila je v tem trenotku, da ji je čudni tujec vznemiril 0,|‘anjost. j ^ jezo je mislila na svojo priprosto obleko, ki je popolna zakrila njeno bujno krasoto. 17% — Danes zvečer je morala ostati v njej, a sklenila je, da bi pri drugem posetu ona očarala lepega moža. Severju seveda ni odšel utis, katerega je napravil na zapeljivo lepo ženo. Opazil je colo, da je bila Ines v zadregi zavoljo obleko, kar ga je napolnilo s skrivno radostjo. A posvetnjak in kavalir, kar je hudodelec bil, je kmalu pomagal lepi ženi iz hipno zmedenosti. Govoril je živahno in zanimivo, tako da so ni utrudila g*1 poslušati. Norman je še vedno nezaupno opazoval svojega namišlj®' nega brata. Slej ko prej ga jo „vikal“ in Sever so je temu udal, k01' je upal, da mu bo navidezna voljnost koristila. ..Povedali ste mi vendar, da ste mnogokrat zavzemal* podrejene službe’1, segel jo Norman v pogovor, katerega sta skoraj izključno vodila Sever in Ines, ,.tam ste pa imoli mal° priliko privaditi se salonskemu vedenju, katero pri Vas opazim-' Sever pa ni bil mož, katerega bi skrita vprašanja spr*1' vila v zadrego. „Omikan človek bo vodno obdržal prirojeno in po odgoj1 priučeno obnašanje", odvrnil je mirno. „Tudi sem si v poznejši!* lotih še mnogo priučil." Ines je zaničljivo pogledala svojega moža, kar je Sev«1 dobro opazil. Videl jo takoj, da se nista posebno dobro razumela in r porabil vsako priložnost, da bi so bolj prikupil lepi ženi. V resnici je bil Sever že sedaj ljubljenec spogledljiv žene. — K temu gotovo niso malo pripomogle njegove planit®®* oči: a njegova možata postava, njegov lepi obraz bi bili tu'*1 zadostovali zase pridobiti koketno Inos. Vso zadevo dedsčine ni omenil z besedico, tako da se J' Norman kar oddahnil, ker se jo bal, da bo to edini pogov°r’ Nasprotno pa je Sever mnogo pripovedoval o svojih P° tovanjih. Vedel je tako zanimivo govoriti, da je Ines kakor zaiu1^ njeno poslušala. — 1797 - Oprostil se je radi svoje popotne obleke, rekši, da pride njegova prtljaga šele jutri. V resnici pa ni Sever ničesar imel. A ker je hotel v naslednjih dneh nastopiti pri bratu v salonski obleki, je prodal svojega konja in si za ta znesek na-naročil moderno obleko, s kojo je upal napraviti utis na srce lope žene. Ines se je veselila Severjevega opravičevanja, ker ji je bilo silno neprijetno, da jo bila sama v tako priprosti obleki. Namenila so jo prihodnjič sprejeti svaka kakor boginja ljubezni. Prosila je pustolovca, ko so je poslovil, naj kmalu ponovi svoj obisk. Tudi Norman je temu pritrdil, ker ni hotel sovraštva, če b* sodnija Severja spoznala za njegovega brata. -Sicer je šo vedno občutii staro nezaupnost, a naslednji ^■ovi so morali itak odločiti čez vso zadevo. Sever se je kmalu poslovil. Ko sta bila zakonca sama, se je Ines jezno obrnila k ‘''ovrnanu: ..Lepo sem so blamirala", siknila je. ..Ti me pripraviš na 8^'dega, neznatnega človeka, namesto njega pride omikan, plemenit kavalir. Kmalu bi bila zginila pod zemljo od sramote ha - %# S 1801 — „Vidite, sodnija zahteva tudi one papirje; povedal sem ^am to že pri Vašem prvem obisku", zaklical je Norman. "Kake dokumente pa še zahteva sodnija; ali jih imate vse?!1' „0 tem sem prepričan!“ odvrnil je Sever ravnodušno. »Ko sem takrat zapustil Santa Fe, sem vse potrebno vzel s Seboj, a priznati moram, da že davno nisem preglodal stare Papirje; mnogo jih je, gotovo več, kakor jih rabim." „V stari skrinji v delavni sobi leži tudi še več starih rodbinskih papirjev", posegla je Ines v pogovor. Sever je postal pozoren, akoravno se je kazal brezbrižnega. — „To so papirji, kateri se, kolikor jaz vem, vsi tičejo °ČQta“, dejal je Norman, kojega misli so se bavile z nekaj drugim. A besede lepe Mehikanke so bile pustolovcu merodajne. Ali so bili manjkujoči dokumenti v skrinji? Za Severja je bilo sedaj gotovo, da mora pregledati te Papirje. Normami gotovo ni bila znana vsebina, morda bo tam Dašel, česar mu jo treba. A kako naj pride do teh papirjev V! To je bila težavna haloga zanj! — Neka opazka Normana ga je vzbudila iz njegovega premišljevanja. ,,Povabil sem Vas danes k meni“, govoril je ta, „ker *?oram za nekaj dni odpotovati in se šele vrnem koncem tedna. e bo do tje vse urejeno, se bom veselil, Vas pozdraviti kot bl‘ata.il Sever je komaj slišal mrzlost zadnjih besed; le ena misel je napolnila: Norman hoče odpotovati, morda si bo mogel tačas preskrbeti manjkujoče dokumente. Pustolovec ni zgubil svoje hladnokrvnosti ni za trenotek, ak°ravno je komaj skril svojo radost nad to ugodno priliko. Treba je bilo le, da pride po noči v vilo in to se mu je Zcl°l° lahko izvršiti. ( — 1802 — Sever se je obrnil h gospej Ines, katera je koketno sprejemala njegove pozornosti. Strastnej ženi je lepi mož tolikanj ugajal, da mu jo očitno kazala svojo zanimanje zanj. Tekom večera je Norman zapustil sobo, ker je imel Se nekaj urediti za svoje odpotovanje, zato je prosil svojega namišljenega brata, naj tačas zabava njegovo ženo. Ostala sta torej sama. „Srečni brat“, mrmral je Sever, ko je Norman zginil. „%akaj rečete to s tako bolestnim glasom Vu smejala se jo lepa Mehikanka, ter spodbujajoče pogledala Severja. ,,Ali ga ne smem zavidati?" vprašal je ta bridko. „Al* morda ne bodete pritrdili, da je moj brat najsrečnejši človek n* svetu, kor ima Vas, gospa Ines, za ženo?'- ..Zakaj ne vprašate mene, če sem jaz najbolj srečna soproga?11 odvrnila je Ines ostro. ,,Zakaj, — to je vendar samo ob sebi razumno1', dojal j8 Sever. »Imela sem Vas za boljšega poznavatelja Ijudij”, šepetal® je lepa Mehikanka ter zaničljivo pogledala na vrata, za kojiio* je izginil mož. Odpuščanje, milostna1’, prosil je pustolovec, „moje pO' manjkljivo poznavanje ljudij morate opravičiti nemirnemu življenju. Sam in brez domovine, kakor sem jaz, mi no moreta šteti v zlo, če zavidam mojega brata za srečo, tako čarobn0 soprogo imeti. Ko bi bil jaz na njegovem mestu, bi vedel c®' niti tako dragocen zaklad!“ Ines je s čudnim pogledom zrla v Severjeve navdušen0 se žareče oči. „Jaz so nikakor ne hudujem nad Varaj, torej Vam tu^1 nimam ničesar odpustiti. Ce bodete, kakor upam, kmalu nasto' pili Vašo dedščino, se bo tudi za Vas kmalu našla ljubeča s°' proga; v Novi Mehiki so lepa dekleta, katera bi Vas gotov0 osrečila.u .,A nobene, ki bi Vam bila le količkaj podobna!“ zakli°a* je Sever vneto. -O, zakaj nisem prišel prej nazaj, morda ^ bilo marsikaj drugače!" — 1808 — „Morda“, mrmrala je zapeljivo lepa žena, ter komaj pri-krila svoje obžalovanje. V duhu se je videla ob strani tega lepega moža, pred Katerim je zginil popolnoma itak neznatni soprog. čutila je, da bi tega tujca ljubila iz vsega srca; njemu bi gotovo nikdar no bila postala nezvesta. „V nekaj dneh bo gotovo to posestvo Vaše", rekla je prežeče, videla bom, kako kmalu bodete drugih mislij!" Nikdar, — nikdar!'* zaklical je Sever strastno. ..Najprvo bi ^as prosil, da ostanete v stanovanju slej ko prej; potem bi bilo moje naj večje veseljo pri Vas občevati kot družinski ud pri pogledu na Vas obžalovati mojo — izgubljeno srečo." Pustolovec jo pričakoval, da mu bo lepa žena zavrnila te drzne besedo. A v njegovo veselje se ni zgodilo nič podobnega, ker je °bčutila Ines tako naklonjenost do zanimivega moža, da bi mu bila odpustila še večjo smelost. Vstop Normana je prekinil razgovor. Sever je s skrivno radostjo opazil, da dražestna Mehikanka ni bila nič kaj vesela tega motenja. Pustolovec je ostal še nekaj časa, potem se je poslovil od Normana, kateri mu je obljubil takoj naznaniti, kadar so vrne, ga bo potom pozdravil za družinskega uda. Akoravno te besede niso prišle iz srca, jih je Sever v®ndar kot tako sprejel. Potem se je poslovil od lepe Ines in ji pomenljivo stisnil ^oko. — Ko je stopal proti svojemu stanovanju, blodile so mu po Slavi drzne misli. „Sedaj mi stoj na strani, stara sreča moja-i, mislil je Sever, *Co je šel domu. „Če se mi posreči najti dokumente, ni samo Premoženje in posestvo moje, marveč tudi ta očarujoča žena!" — 1804 — 310. p o g 1 a v j e. Usodepoliia noč. Sever se je drugi dan pripravljal za smolo podjetje. Pri svojem posetu v vili jo opazil, da ostanejo zvečer okna verando odprta, da ima hladen nočni zrak prost vstop. Od tu je upal priti na hodnik in v delavno sobo Normana,, kjer je mislil najti manjkajoče dokumente. Edina težava je bila, kako bo šol v obzidano dvorišče. A nadejal se je tudi to oviro premagati, ker bi od parkov0 strani lahho splezal čez zid. Tam se mu ni bilo treba bati psov in veranda je bila blizu. Pustolovec je bil odločen na vsak način ulomiti in si j0 zato preskrbel več potrebnih rečij, med temi tudi majhno svetilko. ("e bo našel listine v skrinji, potem se mu je popolnoni* posrečil načrt: če ne, — potem bo seve moral zapustit* Santa {•''e. — Prišla je noč in ž njo čas nevarnega podjetja. Sever je zapustil gostilno. Korakal je po cesti v Pekos, da bi potem zavil na desu° v odprto polje in tako prišel v ozadje zidu. * Ta ni bil posebno visok, a vendar je moral pustolov®6 dolgo iskati, predno je našel primeren kraj za plezati. Končno je vendar zagledal prostor, kjer je bilo mogoče. Spretno je skočil kvišku in sedaj stal na vrhu. Pustolovec je pazno poslušal v park. Ker pa tam ni bilo slišati glasu, so jo tiho spustil po druj?1 strani zidu navzdol. Sever je bil v parku, ki je mejil na vilo. Kakor senca jo smuknil med visokimi drevesi, kojiti vl' ho vi so šumeli v hladni nočni sapi. V par minutah je bil pri verandi. - 1805 - Pustolovec je komaj premagal svoje veselje, ko je dobil ttokaj oken odprtih. V hipu je skočil notri in šel proti vratom, ki so peljala v sobe. A vrata so bila zaprta. Sever je bil silno nejevoljen, ko je naletel na to prvo nepričakovano oviro. Sicer je imel s seboj potrebna orodja, a bal se jo, da bi provzročilo ropot, in zato je iskal drug' vhod. A tega ni bilo in Sever se je uže liotei vrniti k vratom, mu je nakrat prišlo na misel preiskati okna v verando. In zopet je komaj premagal klic veselja, ker je bilo ono °kno samo naslonjeno. Sedaj je vzel svetilnico izpod plašča in v svojo radost °pazil, da je bil v sprejemni sobi. Vedel je, da je bila zraven delavna soba in je šel takoj ^ vratom. A bila so tudi zaprta. „No, na to sem bil pripravljen1', mrmral je pustolovec in Uvlekel zvezek ključev in vetrihov. „Dolgo me ne bodo za- drževala ta vrata!1* A ključavnica se ni dala odpreti ne s ključi, ne z votrihi. Sever je postal jezen in nestrpen, zato je delal z vsemi Počrni, brez prejšnje previdnosti. Nakrat pa je pustolovec prisluškoval. Zdelo se mu je, kakor da bi bil slišal v sosednji sobi k°rake. V hipu je skril svetilko pod plašč. Potem je z zadržano sapo poslušal, če se bo ropot v so-Sednji sobi ponovil. A slišal ni ničesar. Znova se je hotel lotiti dela, ko se je nakrat odgrnila za-V(Js&, ki je ločila sprejemno sobo od druge. Soba je bila razsvetljena in svit je padel na skoraj okamnelega hudodelca. »Pomoč, — roparji!“ zavpil je neki glas. (. »Ne izdajte me, — milostna, — jaz sem!" zaklical je * eyer v strahu. ^ Pred njim je stala gospa Ines v lahki, beli nočni obleki, J0 le malo zakrila zapeljive ude bujnega života. i — 1806 — V levi roki je imela lepa žena svetilko, v desni pa samokres, ki je bil pomerjen na tatu. Dražestna Mehikanka je slišala šunder, katerega je pi'0' vzročil hudodelec in je lezla tiho v sprejemno sobo. .,Kaj vidim?!“ zaklicala je lepa žena, ki ni hotela zaupati svojim očem. „Vi tu, — ob tern času, ali nas mislit« oropati?!" Vže je hotela Ines poklicati služabnico, ko jo je Seve>' ustavil. „ Poslušaj te me prej“, zaklical je pustolovec. „Moj pose* ni namenjen Vašim zakladom, — prisežem Vam, milostna, ne, uničite me!“ Sever je zadnje besede proseče izgovoril. To je provzročilo, da Ines ni pozvonila. „Kaj pa ste iskali tu?" vprašala je ostro. A prosim, p°' vejte mi golo resnico, drugače ne poznam prizanašanja." Sever je takoj spoznal, da se je moral Ines popolno®9 dati v roke. Sedaj ni pomagala laž; če njegova lepota no bo govoril® zanj, potem je izgubljen. „Odgovorite, gospod", nadaljevala je Ines, »drugače p0' kličem sluge!" Njen glas je donel zapovedujočo. „Prišel sem po listine, katere mi manjkajo", rekel r Sever temiffc. ..Torej vendar; — no, skoraj sem si mislila", zaklicala J0 Ines. „A rekli ste nam vendar, da imate vse listine!" „To je bila laž v sili“, ‘opravičeval se je pustolovec, uprl svoje žareče poglede na zapeljivo postavo lepe Mehikank6- Ines je to opazila in potegnila lahko ruto, katero je ogrnila, čez rame. „Sedaj mi odgovorite še na eno vprašanje", uadaljeva^ je Ines. Ali ste Robert Vilkes ali ste se samo zanj izdali- Sever se je obotavljal. A neka kretnja lepe žene k zvoncu ga je napotila k glemu sklepu. „Jaz nisem Vaš svak", odgovoril je mirno. Pustolovec je pričakoval, da bo Ines sedaj poklicala *lu žabnike. - 1807 — Za ta slučaj bi ga rešil samo beg. Majhnega samokresa lepe Mehikanke se ni bal, a vedel Je> da bi strol razburil vso hišo. V njegovo začudenje ni imela Ines takega namena. Stopila je celo par korakov bliže k pustolovcu. .,Od kod pa imate listine, katere sto pokazali mojemu ^ožu ?u vprašala je dalje. „Od pravega Roberta Vilkes, grdega neznatnega človeka, kateri leži težko ranjen v tebanskem mestu", odvrnil je Sever, ter posebno naglašal namišljene lastnosti mladega Vilkesa. Njegovo poznavanje Jjndij ga ni varalo, ker jo Ines takoj Pr6miš]jevala čez spremenjeni položaj. Ce bi prišel pravi dedič, bi mu manjkali papirji in sodnija ga imela za goljufa. Ko bi potem pripadel delež njenemu soprogu Normanu, ^ar je pa bilo zelo negotovo, vedela je, da bi jej nadalje preprečil njeno zapravljivost. Ko bi pa prišel tujec v posest dedščine, — kaj potem ?! „Katero je Vaše ime, gospod V“ vprašala je Ines naglo ločena. ^Markiz pl. Kavoa“, odvrnil je Sever. ,.jaz sem francoski ^6mič, in sem se izselil v Ameriko radi družinskih razmer.” Pustolovec jo je prav pogodil, ko je zbral staro plemsko lrHe. __ Saj je bila tudi Ines iz stare špansko hiše, zato so se oči nehoto zasvetile ob misli, da je lepi mož jednakega Skoraj je bilo čudno, da je dražestna Mehikanka Severju ^jela, a ker ji je prej vse odkrito priznal, je bila prepričana, ix Je govoril resnico. , -Vi iščete torej manjkujoče listine, ne?u dejala je po ^tkeni premišljovanju. „Žal, Vam moram povedati, da bi bil trud zastonj, omenjeni papirji niso v poznani skrinji »No, — kje pa soi*'* zaklical je Sever nehote. Ines se jo koketno smehljala, tako da je imel pustolovec *0V° upanje. s* »Odgovorite mi na eno vprašanje!“ zaklicala je. _lvaj bi Če bi Vam kdo izročil te dragocene papirje ?“ — 1808 — Sever je takoj vedel, kaj je nameravala lepa žena s te® vprašanjem. ,,Darovatelja ali dobro darovalko bi bogato poplačal!“ za-klical je navdušeno. Naglašal je besedo ..darovalka". ..Njen bi bil naj večji dol bogastva". Ines je presunljivo gledala pustolovca. ..Ali je to tudi resnica, kar obljubujete?!“ vprašala Je brez sape. ,,Dokazal bi", odvrnil je Se^er krepko. Lopa žena je žc prej postavila svetilko na mizo. Sedaj je neodločeno zrla predse. Sever se ni upal geniti, saj se je šlo za revščino — ^ bogastvo. Kar bo sedaj prišlo iz ust lepe ženo, moralo je zanj ločilno biti. ,, Vzemite papir in pero, — tam na pisalni mizi najde10 vse'1, rekla jo Ines nakrat. Sever je ubogal in vzel pero v roko. „Pišite sedaj, kar Vam bom narekovala11, nadaljevala ie Ines. — Sever jo skrivaj gledal bujno postavo v lahki nočni oble^' Ines je s prekrižanima rokama stala pred njim in s p*r snnljivim pogledom hotela brati v njegovi duši. „.Jaz, podpisani, markiz pl. Kavoa“, — ste tako rekli", narekovala je Ines, — „seni ^ danes 15. avgusta 18 . . »tihotapil v vilo Vilke*' .,Ali ste tako zapisali, gospod markiz?'1 vprašala je na !l) lepa Ines. „Da1-, odvrnil jo Sever, ki ni imel ničesar zgubiti, z nag1' bančenim čelom. Polastiti sem se hotel manj kujočih dokument0' ' katere potrebujem, da vzdignem dedinski delež ^ berta Vilkes, a to se mi ni posrečilo. Markiz pl. Kavoa.“ 1809 — ..Tilko, sedaj mi dajte papir1*, je rekla Ines, ko je Sever podpisal. ,,To potrebujem jaz, da se zavarujem." Zmagovalno jo segla po papirju. ..Moja usoda je s tem v Vaših rokah", dejal je pustolovec °botavljnje. ..('c bi Vas mislila uničiti, gospod markiz, bi bila to prav tahko storila1*, odvrnila je Ines in vtaknila papir. ..Imam Vas *)cer v mojih rokah, a dokazala Vam bom, da je moje zanikanje za Vaš mnogo večje, nego mislite." „Kaj pomenijo te zagonetne besede?" zaklical je Sever, *°jega jo prešinila vesela slutnja. „Vse!" odvrnila je lepa Mehikanka skrivnostno. ..A rnis-'te na Vašo obljubo. ■ saj menda še veste, gospod markiz, Če Vam dobrotljiva darovalka izroči listine.*- ..Naj bo moja kraljica!*1 zaklical je Sever. ..Vse moje Oljenje ji dam v dar, — nji. najlepši vseh žen!" ,. Videli bodemo", smehljala se je Ines zapeljivo, „a sedaj, gospod markiz, Vas moram prositi, da odidete. Jaz sem le na :'hko oblečena in nočni zrak je hladen." Sever je plamteče pogledal lepo govornico, ki je s ko-L'ttto kretnjo roke pokazala na odprto okno. Pustolovec jo ubogal in sprotno skočil na verando, ka-je takoj potem zapustil. Ines je potem slišala, kako so .se izgubili koraki. ..Moj si!" rekla je zmagoslavno. ..Sedaj je izpolnjena moja ^‘lja; —. kmalu bo odstranjena tudi zadnja ovira in potem 0ln kraljevala v teh krasnih prostorih ob strani najlepšega r*ioža!u — — 1810 — 311. p o g 1 a v j e. I Sovraštvo žene. Sever se je vrnil s svojega nočnega izleta z najbolj nasprotujočimi čuvstvj v gostilno. Enkrat si je očital, da je dal lepi Ines usodno pisanje; potem si je čestital na srečnem izidu nočnega podjetja, ki bi gil bil lahko stal prostost in življenje. Ko bi mu Normanova soproga no bila naklonjena, bi bili1 lahko poklicala služabnike, ki bi ga bili morda ugrabili. Tako pa so mu zagonetne besede, katere mu jo lepa žena nazadnje zaklicala, vzbudilo nov up v duši. Zaupati ji je moral, akoravno ni bil miren. — — . —_ . —- — „ Sever je ostal ves dan v napetem pričakovanji m je bil vedno pripravljen, takoj pri prvem znaku bližajoče se nevai1' nosti bežati, po drugi strani pa je upal, da ga bo Ines podpi' rala na obljubljeni skrivnostni način. Odvisno je bilo to le od utiša, katerega je naredil pusto' lovec na zapeljivo Mehikanko. Sever je poznal ženske in je vedel, da so nepreračunljivtf’ — ena slaba volja lepe Ines bi ga lahko uničila. Tako mu je pretekel dan v groznem nemiru. Večer se je bližal, in Sever še vedno ni bil odločen, »!,J beži ali ostane. V tem je potrkalo na vrata. Sever se je stresel, a premagal svojo razburjenost in odpr* vrata. — Majhen mulat je stal zunaj. „Ali ste Vi gospod Robert, Vilkes?" vprašal jo ta. Sever je pritrdil, na kar mu je deček vročil listek in hi^ proč. — Tresočih rok je odprl Sever dišeče pismo, v katerem bile samo besede: — 1811 — „Danes zvečer ob 10. uri na verandi !u Pustolovec ni dvomil niti za trenotek, da so te kratke vrstice od Ines. Morda mu ima lepa žena kaj važnega poročati in ga je skrivaj pozvala k sebi, ker se je morala drugače bati za svoje dobro ime. Tako pozno še ni bilo, a Sever ni zamogel več obstati v svojej sobi. Zapustil je gostilno, da bi svoje razburjeno živce pomiril prostem. Pustolovec ni imel nobenega upanja več, da bi dobil ^edščino. Samo skrivnostne besede zapeljivo lepe Ines zadrževale s° ga še v Santa Fe. Mislil je na svoj žalostni položaj, ker ni imel skoraj nosnih sredstev več. Če mu sedaj sreča ne pošlje kako novo žrtev, se bo ftloral oprijeti kake nizke službe, da se bo preživel. Sever je z grozo mislil, da bo moral morda kot navadni klavec ali pastir bivati v kaki umazani vasi, a druge pomoči ni Vedel, če bi mu sreča ne bila mila. V te misli utopljen je dospel do parkovega zidu vilo Vilkes. Tu se je prisluškuje vsedel na kamen. Ni bilo treba dolgo čakati, ko je zadonel skozi slovesno lišino glas zvona, ki je na katedrali v Santa Fe oznanil de* Seto Ufo Pustolovec je splezal takoj na zid, se spustil kakor včeraj ,lj Notranji strani navzdol in je hitro smuknil med drevesi, da dospel do verande. Vzlic teme je zapazil Sever, da so bila nje vrata samo ^tanjena in zato se ni obotavljal porabiti vhod. Zavita ženska postava mu je stopila nasproti. ^Sledite mi!“ šepnila je Ines. j Peljala ga je čez hodnik, na koncu kojega je odprla vrata Severja pustila vstopiti. > Pustolovec je opazil z notranjim zadoščenjem, da je bil v n° opremljenem budoaru lepe žene. — 1812 — A časa je imel malo za ogledovanje, ker je Ines odložila svoj plašč in poznemu gostu ponudila sedež. Lepa Mehikanka je bila zelo bleda. Njene lepe oči so izdale s svojim vlaicnitn svitom, da j1? Ines prestala težke dušno borbe. Crna priprosta obleka je še bolj pokazala lepoto dražestne žane, katera je sedaj sedela Severju nasproti in ga s svojimi velikimi temnimi očmi vedoželjno gledala. .Težko sem se borila sama s seboj, prodno sem se odlo-čila Vas pozvati tu sem in s tem morda žrtvovati moje dobro ime“, začela je Ines. „Vam je treba sedaj dokazati, da te žrtvini sem prinesla nevrednežu!“ Sever se je molče priklonil, ne da bi odgovoril, a Ines ji* bila videti zadovoljna z njegovim vedenjem, ker so je njen ii(> sedaj resni obraz zjasnil. „Ko sem Vas včeraj zvečer zalotila v sprejemni sobi, j* bila moja prva misel, Vas izročiti slugam*1* nadaljevala je .VL' hikanka. ..Da se to ni zgodilo, zahvaliti se imate samo encj stvari, katero Vam bom sedaj razodela." Pustolovec je pozorno poslušal, kar je I nes z zadovoljnostjo opazila. „Moj mož Norman je poštenjak", rekla je z zaničevanjeru-_io se ne da tajiti, a on ni mož, ki bi vedel ravnati z žen°' kakoršna sem jaz. Stari rod, kateremu pripadam jaz, je bil pn,(* nedavnim posestnik vsega sveta okoli Santa Fe; a nesreče i’1 drugi slučaji spravili so nekdaj bogato rodbino skoraj na b<’ raško palico. Norman me je snubil, akoravno pri meni ni naš1’1 ljubezni, in jaz sem mu sledila kot soproga, ker so mi moji sO' rodniki vedno opisovali srečo, katera me pričakuje. Po pravi*'’ moram priznati, da je v prvem času izpolnil vse moje žolje' pozneje je to postalo drugače, da ga je moja zapravljivo" skoraj uničila." Sever je mislil na to, kar mu je bil povedal gostilničar 1 1'ekosu. Lepa žena je menda uganila Severjeve misli. „Morda se Vam je tudi natvezila ta pravljica", nadalje*8*'1' je porogljivo, „moj mož mi ni prizanašal. A, to bi mu odpustila, akoravno bi bila rada, kot Spanj k a iz staroplem9^ — 3)813 — rodbine, zavzemala drugo mesto. — Nekega večera se je vnel prepir med Normanom in menoj: jaz sem mu delala očitanja :n on mi jih je zavračal. Nazadnje se je spozabil in mi vrgel v obraz besedo, da pripadam lačnemu beraškemu plemstvu, ki nima druzega ko svoj grb in svojo domišljavost. Tega mu n« Morem pozabiti nikdar.1- „Fej, — nesramnež, ki tako žali žensko!" zaklical je sever s hlinjenim srdom. ,,Da, od tega časa ga sovražim*, zaklicala je Ines plamtečih oči j. ,,To razžaljenje občutim še danes in od tistega dne }ui je bil moj mož najostudnejši človek. .Jaz ne vem, gospod Markiz, kako se v Vaši domovini misli o takej razžalitvi, a da -Mehikanka nikdar ne odpusti tacega psovanja, Vam lahko zagotovim.” ..Dama francoskega plemstva bi občutila isto!“ odvrnil je s('ver galantno. „Jaz nisem imela nikogar, ki bi se bil potegnil za mojo čast", zaklicala je Ines obupno. „Moj očo je bil starček, ki umrl par tednov za tem: druzega moškega ni bilo v moji ''odbini, da bi bil zahteval zadoščenja za to psovanje." »Tudi jaz sem revnega plemskega rodu", lagal je Sever, •^'inevno Vam bo, milostna, da bom tudi jaz od slej občutil Največji srd napram možu, ki je kaj tacega izrekel.” „Vi bi se bili torej takrat potegnili zame V!“ zaklicala je lues skoraj neverno. ..Vaš mož bi mi moral dati drugi dan krvavo zadoščenje!" ^klical je pustolovec živahno. „Tu v Santa Fe bi se ne bil nihče zame potegnil”, sestala je Ines na pol zase. -Vsi so podobnih mislij kak^r ^°i‘rnan, tudi je dober strelec.” Sever se je zaničljivo smehljal ob zadnjih besedah lepe kax je ta dobro opazila. „T| je sreča za Normana Vilkes, da moram jaz, prisiljen razmerah, zapustiti Santa Fe!“ zaklical je Sever. ..Ker sem T° od Vas zvedel, milostna, bi se mi morda posrečilo napeljati ‘>0f?ovor na razmere plemstva. Ko bi Vaš mož potem izrekel •Itfho mnenje, bi imel z mano poračuniti; celo pod krinko bo-^ttega meščana bi ne bil nikdar trpel to psovanje ubožnega - 1814 — plemstva, ker je užalil damo. To bi se dalo popraviti 1** k krvjo!“ Ines so plamtele oči v čudnem ognju, ko je slišala te strastne besede. „Zakaj hočete zapustiti Santa Fe V" vprašala je rado-vedno. „Zakaj, milostna V — No, ker je moja uloga tu doigrana! — saj se imam vendar samo Vašemu usmiljenju zahvaliti, da nisem sedaj v zaporu. Vi ste mi rešili življenje, sedaj Vas moram vendar kmalu oprostiti pogleda, kateri Vam je gotovo zopern!“ „Torej mislite bogastvo pustiti? 1“ vprašala je Ines. .Kaj mi preostane druzega?'* odvrnil je Sever? „Vi ste me varovali z meni skoraj nedoumljivim dejanjem; Vam za' hvalim mojo prostost, a sedaj moram iti v revščino." „ Varovala sem Vas, gospod markiz", rekla je Ines, ..k«1' nisem hotela, da pride plemič v ječo, če prisiljen po raZ' morah in revščini • iztegne svojo roko po tujem bogastvu: a to še ni edino; še večje zanimanje občutim za Vas, zat° Sem nekaj storila, kar Vam naj dokaže vso velikost mojega zaupanja. “ Sever je poslušal lepo govornico z zadržano sapo. „Pojdite jutri k sodniji, gospod markiz", nadaljevala je Ines ravnodušno. „Tam Vas bodo priznali za izgubljenega B°' berta Vilkes.“ Pustolovec je mislil da sanja. Ali ni bil to zasmeh, kar so govorile lepe ustne? *Ne zasmehujte me“, izustil je. „Res je, da sem grešil, !l storil sem to le, ker me je prvič beda prisilila k temu in drugih ker sem s tem upal ostati v Vaši bližini". Ines se je zadovoljno smehljala. „Jaz Vas nikakor ne zasmehujem", dejala je počasi i'1 naglašala vsako besedo. * Danes opoludne so se poslalo Vo1*1 manj kujoče listine v Vašem imenu na sodnijo." .Kaj?!" hreščal je Sever. „ Manj kuj oči papirji, — kdo j’*1 je, — v mojem imenu, pravite, — poslal na sodnijo?!" Sever je bil navidezno razočaran. - 1815 - „Ali je to tako težko uganiti ?“ šepetala je Ines. „0, gospod markiz, — kavalir in posvetnjak, ali je tako težko rešiti to uganko ?!“ „Vi sami!u zaklical je Sever in pokleknil pred lepo ženo. čim naj Vam poplačam to dejanje?!“ ..Tudi to ni težko uganiti*, odgovorila je blestečih oči. ..Še me tare ona psovka, in prej ne najdem miru, da bo odvzeta od mene; — lahko izpolnite torej, kar ste mi obljubili včeraj po noči.1- — „Moje življenje je Vaše“, zagotovil je pustolovec, „razpo-lagajte čez me, pomignite z roko in neuporno se Vam žrtvujem!" „To ne zahtevam-1, odvrnila je lepa žena. „Vi morate živeti, gospod markiz, — živeti za Pomenljivo molčanje je Severju več povedalo, nego bi to Zamogle vse besede. „Samo še malo dnij, milostna, — samo, da se vrne Norman, potem bodem izpolnil mojo dano besedo 1“ „A bodite previdni", svarila je Ines. „Ce padete, sem popolnoma osamela." Jnes, — draga Ines!" je radostno zaklical Sever. „St,ojte, gospod markiz, nobenih neumnostij", branila lepa žena. A pustolovec je takoj zapazil, da te besede niso prišle iz S|,(ia in je Ines le težko premagala svoje pravo čustvo. Ubogljivo je odstopil od zagonetne žene, katera je zma-£°nosno spoznala svojo moč nad lepim sužnjem. „Prihodnjost bo odločila nad nama", rekla je zapeljivo Klliehljaje. „ Potrpite, gospod markiz, in mislite na Vašo obljubo. “'Vlljin pogovor je za danes končan, sporočila Vam bom, kadar k°m imela zopet z Vami govoriti; a bolje bo s tem počakati, se vrne Norman, ker bi lahko kak nesrečni slučaj izdal poset.“ Sever je prijel za svoj klobuk, poljubil nežno, belo roko ePe Mehikanke in šel, od nje poljan, na verando. V sredi verande se je Ines ustavila. -Ali bodete tudi na vse mislili, gospod markiz?- vprašala tiho. - 181H ...Mojo hvaležnost zamorem dokazati le z dejanji", odvrnil je Sever ravno tako. _Z včeraj mi narekovanim zavezami pismom sem v Vaših rokah, in Vi torej lahko razpolagate če/> me po Vašej volji.“ Lepa Mehikanka je spremila svojega novega zaveznika do vrat. Dospevši rje, se je Sever uljudno priklonil pred njo in je hotel odpreti vrata. V tem je čutil pustolovec, da sta ga objeli dve polni roki. — Vroči ustni zapeljive ženo sta iskali njegovih v vroči ljubezenski strasti. ..Ljubljenec'', šepetala je, ..misli na Tvojo obljubo, maščuj me nad nesramnim!“ Predno je zamogel Sever odgovoriti, je bila Mehikanka zginila. Pustolovec je zamišljeno korakal ne ozirajo se skozi til'* park. — On ni zapazil temno postave, ki je čepela v sprici verande in je sedaj tiho smuknila v vilo. 81 iž. poglavje. Pravi dedič. Drugega dne se je Sever takoj podal na sodnijo, kjer S'il je sprejel uradnik Brovn zelo uljudno. „Sedaj je vsa zadeva v najlepšem redu", zaklical jo prvem pozdravu. »Da bi Vam ustregel, sem še včeraj rešil vS>1 formalnosti, tako da danes lahko sprejmete Vaše premoženja Sever je komaj skril svojo razburjenost, a premagal in je navidezno, hladnokrvno vzel dokumente, katere ffi'1 •!'' vročil sodnik. - 1817 ..Tukaj je nakaznica ua tukajšno banko, v kateri je deponirano gotovo premoženje kakih eden in pol milijona dolarjev ", rekel je uradnik, rtukaj so tudi razni papirji, s katerimi postanete edini lastnik vile in njenega zemljišča, čestitati Vam korani, gospod Vilkes, Vi ste bogat mož!" Sever se je zahvalil sodniku z izbranimi besedami, v k-i-^ie je vpletel opazko, da se bo hvaležnega izkazal za marljivost uradnika, kar temu ni bilo neljubo. Pustolovec se je sedaj poslovil in odšel v banko, kjer je Mislil vzdigniti večjo svoto svojega premoženja. Komaj je mogel zapopasti svojo srečo. Bogastvo, krasen dom in pred vsem lepo strastno ženo to vse mu je boginja sreče položila v naročje skoraj brez ll'Uda. Medtem ko je premišljeval svoj neverjetni uspeh, dospel do banke. Pustolovec je pokazal svojo nakaznico in si dal najprvo splačati 50.000 dolarjev. Pripomnil je. da misli v kratkem vzdigniti celo premo- „PoU>m nam sporočite to osem dni poprej", odvrnil je ‘agajničar, „tako velikih svot nimamo na razpolago v gotovem Vilarju; če pa želite za ta znesek papirje, lahko dobite svoto Vsak hip!" Sever se je čutil tako varnega v Santa Fe, da ni niti ^'slil na možnost ovadbe. . Prepričan je bil, da ga ima ves svet za pravega Roberti V>ikes. Če bi ta prišel v mesto, je bilo lahko ga za goljufa pobiti, ker se ni mogel z ničemur izkazati. , Zato je pustolovec odklonil ponudbo blagajničarja in ga , 8aWo prosil, da naj mu za naslednje dni pripravi 400.000 arj°v, v kar je uradnik rad privolil. I je Sever zapustil banko, jo najprvo mislil na svoje a namene. hv ^ak01‘ za nesrečno Neli, občutil je pustolovec zdaj neko j>le*no8t za Ines, kor mu je lopa žena preskrbela vroče zaže-n° bogastvo. - 1818 — Razun tega se je bil v resnici zaljubil v lepo Mehikanko, kar je bilo pri njegovem strastnem temperamentu lahko razum' Ijivo, in na vsak način si je hotel pridobiti dražestno ženo. Najprvo je preskrbel pustolovec potrebne kupčije, da bi v svoji lastnosti kot bogati posestnik nastopil stanu primerno- Potem se je vrnil nazaj v gostilno, ker si je tam obdržal stanovanje, da pride Norman nazaj. Pustolovec se je čudil, ko mu je prišel gostilničar nagl° naproti. Gospod Vilkes je vže večkrat poslal vprašati, če nis16 doma", zaklical je mož. -Naročil je, da pridite takoj k njeff>u v vilo!“ Sever je bil osupnjen. Ali se je Norman že vrnil in zakaj; saj je bil naii>e' njen štiri dni izostati. A premišljeval ni dolgo, kajti svoj cilj je bil dosegel 'n se mu ni bilo treba ničesar več bati. Zato se je pustolovec nemudoma napravil na pot. Pred vratmi vile je stal služabnik, kateri ga je goto''1’ pričakoval, ker je takoj zginil v vilo, kakor hitro je zagle^ Severja. Pustolovec je šel čez dvorišče, odprl vrata verande in ^ v naslednjem trenotku pred Normanom, kateri ga je brez P° zdrava peljal v svojo delavno sobo. ..Kaj pomeni to?" mislil je Sever malo osupnjen. Ali je morda kdo prisluškoval razgovoru z Ines, ali se Je kaj drugega primerilo?! Pustolovcu ni bilo treba dolgo čakati. „Kako stoji zadeva dedščine?“ vprašal jo Vilkes kra^° „Akoravno sem občeval na mojem potovanju križem h precej neolikanimi ljudmi, se mi je vendar malokedaj rilo, da bi se ne bil vrnil moj pozdrav1*, dejal jo Sever o»‘ Norman je nekaj mrmral, kar je bilo podobno opr»v’te vanju, in je potem svoje vprašanje ponovil malo bolj niim0, „Kako daleč je zadeva dedščine, vprašate?” odvrnil Sever mirno. „Hvala za prijazno vprašanje; danes se® pripoznan dedičem in sem dobil svoj delež!" — 1819 — Norman je hotel besno zavpiti, a pogled na možato postavo pustolovca dokazal mu je, da bi namišljeni brat ne prekašal mirno kako razžalitev. .,Saj so Vam vendar manjkali nekateri papirji, ne?" poizvedoval je radovedno. „Da, a kakor sem Vam že takrat pravil, so bili v moji Postali prtljagi1*, odvrnil je Sever ravnodušno. „Ker som to Predvčerajšnim dobil, je bila odstranjena zadnja ovira.u „Torej Vi obstanete na tem, da ste v resnici moj izginoli brat?* zaklical je Vilkes prežeče. „To je vendar gotovo", odvrnil je pustolovec mirno, ..upal Sem vže, da me bodete takoj pozdravili kot družinskega uda. Ali je veljala naglost, s katero ste me poklicali iz moje gostilno 1(1 sem, kaki drugi zadevi?" ..Vsekakor 1“ odgovoril je Norman ostro. „Vrnil sem se dva dni prej, nego sem bil namenjen, ker se mi je v Albu- kverkve nekaj čudnega poročalo." ,Brez dvoma, on ve nekaj o nočnem sestanku", mislil je ^{‘ver, a odgovoril ni, temveč samo napeto gledal v nelepi °braz Normana, katerega je silna razburjenost še bolj spačila. »V Albukverkve sem govoril z nekim gospodom, kateri 'l>di trdi, da je moj izginoli brati" zaklical je Norman nena- ®°uaa. Sever ni trenil z očesom, ker je bil pripravljen na tako n°vico. * Torej goljuf", dejal jo hladnokrvno. ..Ali se je izkazal 2,1 'zginolega? !" iNe, papirji so mu bili ukradeni v Houstonu, kjer je ležal ^ttiošnjem damskem zavodu na smrt bolan!" rekel je Norman. “ °iezen se mu je povrnila v Albukverkve; kakor hitro bo °ličkaj ozdravel, pride takoj v Santa Fe, da terja tu svoje Pavice,- »Torej na tako pravljico verujete?" odvrnil je Sever zait/0- ’^aj naJ odgovorim na tako blazno obdolžitev? Zame P°govor končan!" Pustolovec se je obrnil, da bi zapustil sobo. A Norman ga je zadržal. 1820 ..Stojte, — ostanite!" zaklical je Severju in hitel za njim-..Se niste vse slišali. —■ najvažnejše še nisem izgovoril." Sever se je ustavil pri zavesi, a glavo je obrnil le na pol k razburjenemu možu. ..Jaz imam moža za svojega brata; — podobnost je o£>' vidna, - jaz ga bodem pripoznal!" vpil je Norman na vs0 grlo. - S par koraki je stal pustolovec prod umaknivšim se Vil' kesom. .Ne drznite se še enkrat me sumničiti za goljufa!" ’/‘y rohnel je nad osupnjenim. -Se ona beseda in Vi delite ječo 3 potepinskim dedinolovcem !" Norman ni bil junak, a v tem hipu je premagalo sovi’8' štvo, katero je po naravnem nagonu občutil za skrivnostnega tujca, vsaki drugi čut. ..Ne mislite, da me bodete preplašili!" zaklical je. „Va^ grožnje me prav nič ne strašijo; ponovim še enkrat, kar s«®1 že prej rekel: krlo ve, na kak način ste prišli v posest t^1 papirjev." Norman je hotel še dalje govoriti, a ni za mogel, ker je Sever v tem trenotku s svojo železno pestjo prijel za rok0, tako da bi bil njegov nasprotnik skoraj zavpil bolečin. »Vzemite to razžalitev nazaj!” zaklical jo pustolovec1 grmečim glasom. „Ne“, hreščal jo Norman. ..Dobro, potem mi bodete dali krvavo zadoščenj6 ’ škripal jo Sever. Norman je malomarno poslušal. ..Ali ste tako bojazljivi, da se me hočete izogniti?“ vpi‘*®a je Sever. ..Nikakor", odvrnil je Norman zaničljivo. ..A prej so n° odzovem, da bo sodnija neovržno priznala, da sto izgifl0 dedič. “ .To je sodnija že storila", odvrnil je Sever ostro. se mi ne odzovete, prisežem Vam, da Vas bodom pri nasle njem srečanju v mostu javno pretepel. Ali sedaj sprejlT)(J moj poziv ali ne?!’ 1821 Gospod Vilkes ni bil posebno vesel poziva, na dvoboj, a lz°gniti se ni mogel zahtevi namišljenega brata. Bal se je, da bi ga ta v tem slučaju javno psoval za strahopetca. ..Dobro, odzovem se!‘‘ dejal je končno odločen. „Uradnika Brovna bom prosil, da mi bo za pričo", od-v,,Qil je Sever mrzlo. ..Ta gospod naj še danes zvečer domeni 1 Vami pogoje!" ■ Norman je nemo prikimal, na kar je hudodelec z lahkim Mklonom zapustil sobo. Komaj so se vrata za njim zaprla, ko se je zavesa pridne sobe odgrnila. Ines je vstopila. Lepa Mehikanka je bila smrtnobleda, a čudni ogenj v klonih očeh je izdal, da jo ni vznemiril strah za moža. ..Ali si poslušala, Ines?* zaklical je Norman prestrašeno. „Vse sem čula!“ odgovorila je lepa žena. „Robert Te je P°3val na dvoboj!" „Ne imenuj tega človeka z imenom iaginolega", prekinil Norman soprogo. „Saj som Ti vendar povedal, da se nahaja 0ri') kojega imam za mojega brata, v Albukverkvi." ■.Da, ali veruješ njegovim besedam več nego dokazom Tvo- brata V" zaklicala je I nes z dobro ponarejenim srdom. Norman je gotovo mislil na kaj drugega, ker ni odgovoril ^ to vprašanje soproge. 'e bi le vedel, kako jo prišel tujec, kateremu ne zaupam f^°sest ostalih papirjev", rekel je na pol zase. „Mož, katerega /Jftl za mojega brata, trdi. da je imel le malo listin in sicer e> katere mi je tujec najprvo pokazal; — to mi je res a-'anka." . , inos je dobro vedela, kako se je to zgodilo, a izdala ni 1,1 7i pno potezo, da ji je skrivnost znana. • .,saj mi je celo žugal z bičem; a pazi naj, nesramnež; Jaz imam prvi strel in ne bom zgrešil cilja!- Ines je prebledela še bolj. — 1822 — A Norman se v svoji razburjenosti ni zmenil za svojo ženo. — ,,Jaz bi Ti samo svetovala, da ne nastopiš preveč osorno napram od sodnije pripoznanemu dediču", rekla je, ter le težko skrila svoj strah za ljubljenca. „Saj vendar veš, Norman, da je Robert edini gospodar te vile; ali naj nas morda zapodi s sramoto iz teh krasnih prostorov?" „Jaz nočem nobenih milodarov od njega!" zaklical je Vilkes razkačeno. „Sploh bo težko prišlo do tega, ker bo pri dvoboju gotovo eden izmed naju mrtev. Oe pade namišljeni Robert., smo mi edini dediči, — če je meni odločena smrt, je Tvoja prihodnost zavarovana, ker je premoženje, katero jaz zapustim, dovolj veliko, da Te obvaruje skrbij." Ines je poslušala te besede tako hladnokrvno, da se je Norman moral čuditi. ..Videti je, da Ti ta resna zadeva dela malo skrbij“, rek oj. je ostro. „Ti si bila seve od nekdaj mrzla in brezsrčna proti meni, a za tako trdosrčno Te vendar nisem imel!" Očitajoče je pogledal brezbrižno ženo. Sovražni pogled lepe žene je zadel govorečega, kateri ji je to obdolžitev vrgel v obraz. ..Motiš se", rekla je lepa Mehikanka, ^prepričana sem, da se bo prepir v dobrem poravnal, zato ne verujem, da se bo vršil dvoboj! ‘ Norman je zganil z ramami, a prežeči pogled lepe žene je spoznal, da bi nje mož ne bil nezadovoljen s tem. •,Straliopetnež!“ mrmrala je neslišno. ..Ali pride namišljeni dedič, kateri jo sedaj v Albukverkvi, sem?" vprašala je Ines glasno. „Na to za sedaj ni misliti, ker je bil revež od vožnje tako zdelan, da je moral znova v bolnico!1* je bil Vilkesa temui odgovor. Zapazil ni, da je pri teli besedah švignil blisk zmage čez obraz soproge. „Še ne pride", mislila jo Ines, „potem ima markiz čas. vse priprave urediti za odvračanje neljubega gosta; — seveda, če se mu pri dvoboju nič ne zgodi, drugače je vse izgubljeno." Norman je ravno mislil svojo ženo nekaj vprašati, ko je sluga odprl vrata in oznanil sodnika Brovna. 1823 - .Kaj hoče gospod?1' vprašala je Ines svojega moža. ..Mislim, da si pač slišala ves pogovor1-, rekel je ta začudeno. „Le deloma", odvrnila jo Ines, „od sodnika Brovna nisem slišala ničesar: — kaj hoče?" ..Pomeniti z menoj pogoje dvoboja; sodnik Brovn je priča ®ojega namišljenega brata!1* 313. poglavje. Zmaga hudobije. Norman se je obrnil k slugi, ki je še vedno čakal pri vratih. ..Pelji gospoda v mojo delavno sobo, jaz pridem takoj tje!“ — Sluga je zapustil sobo. Norman se je ozrl po svoji soprogi, a ta je bila izginila. Gospod Vilkes je mrmral nekaj nerazumnih besed in jo Wel k svoji ženi, a se je premislil. Hitel je na to v svojo delavno sobo, kjer ga je pričakoval uradnik Brovn. Norman je uljudno a hladno pozdravil, ker sodnik nikakor ni pripadal k njegovim prijateljem. „Jaz pridem k Vam v kočljivi zadevi", začel je ta. „Go-sPod Hobfirt Vilkes me je prosil, naj mu bom priča pri porav-Davi nekega prepira. Ker sem pa moral kot sodnijski uradnik ^kloniti to prošnjo, sem priporočil imenovanemu gospodu dru-&e?a, meni dobro znanega posestnika gospoda Lopec. Žal nu ^e> da si dva brata, ki se dolgo let nista videla, takoj kot Sttirtna sovražnika stojita nasproti, zato sem rad pripravljen, Povzeti ulogo posredovalca. — Gospod Lopec pride v par Minutah.u . 1824 — Norman ni bil, vzlie svojemu srdu proti namišljenemu bratu, odklonjen takemu predlogu. „ Mislim, da sva bila oba zelo razburjena in sva pri teni govorila besede, katere bi bila drugače zamolčala", dejal je obotavljaje. .,če se gospod Vilkes opraviči, bom tudi jaz vzel svoje besede nazaj." „0, to me veseli“, zaklical je sodnik, ki ni slutil Severjevo pravo mišljenje, „zanesit,e se, gospod Vilkes. da bom vso zadevo poravnal v zadovoljnost!" Norman se je oddahnil. Opazil ni zaničljiv posmeh, ki je zaigral okoli usten sodnikovih. „Strahopetnež-‘, je mislil ta, kakor prej Ines. Stvar bi vzbudila preveliko pozornost, drugače bi mi vže bilo prav, če bi Robert ustrelil svojega brata.“ „Torej potem bi bilo vse v redu", rekel je sedaj glasno. ..A poročati Vam imam še nekaj." Norman je radovedno gledal na govorečega, ker ni vedel, kaj meni sodnik s temi besedami. Gospod Robert Vilkes mi jo povedal, da se nahaja v Albukverkve neki mož, ki so tudi izdaja za izginolega", nadaljeval je sodnik Brovn. -Seveda je to goljuf in zato som poslal tje brzojavni ukaz, da se dedinolovea takoj aretuje.” V svoji veliki razburjenosti izrekel bi bil Norman kmalu najostrejše besede napram sodniku. -Kaj, — bolnega gospoda, s katerim som tam govoril V “ vskipel je Norman jezno. A pravočasno si je premislil in rekel sodniku z mirnejšin' glasom: .Gospod Brovn, poslušajte me, jaz nočem delj zamolčati te stvari. Vzlic temu, da nima goljuf, — kakor ga Vi imenujete, — nobenih papirjev, ga imam vendar prej za mojega brata, nego od sodnije kot dediča pripoznanega tujca." A sodnik ga je odločno zavrnil: „Jaz Vas moram nujno prositi, da ne izgovorite tako neopravičenega suma“, svaril je. ..Gospod Robert Vilkes i^19 vse listine, katere zahteva sodnija ; torej ni dvoma, da je on izginoli.'1 „Kdo ste?u — prašala je Ines začujena in nejevoljna, — nkako se morete upati, neoglašen v mojo sobo stopiti?u _ „Mojo ime je Robert Wilkes, jaz sem brat Vašega soproga, ki je pred nekaterimi trenotki vsled ran umrl, katere je pri nelcem dvoboji dobi 1u — odgovoril je tujec. 1825 - ,,To ravno je uganka11, mrmral je Norman na pol zase. • Kako je prišel moj namišljeni brat v posest teh papirjev?!" ..Vi izgovarjate tu strašne sume", rekel je sodnik resno. •Obžalujem, da Vam moram to reči, gospod Vilkes, a meni se ravno tako zdi, kakor da hočete Vi onega goljufa v Albu-kverkve samo zato pripoznati, ker ta človek nima najmanjše legitimacije." „Kaj mislite s tem, gospod Brovn V“ zarohnel je Norman. „Samo to, da bi Vam tak mož nikdar ne mogel postati nevaren; saj bi ne imel nikakoršne pravice na veliko ded-ščino.“ „Prepovem si take opazke!" zaklical je Norman jezno. Prihranite si Vaše razžaljive besede", odvrnil je sodnik mrzlo. „Jaz menim dobro z Vami in pripisujem to govorjenje zgolj Vašej razburjenosti." Norman je komaj poslušal sodnikove besede. Mislil je na smrtnobolnega moža v Albukverkvi, ki je bil sedaj v temni ječi. Brozmejno sovraštvo je občutil napram namišljenemu bratu, ki je napotil sodnika k temu početju. Skoraj je bil vesel, ko je sluga v tem hipu naznanil gospoda Lopeca. Sodnik Brovn je s kratkim pozdravom zapustil sobo, v katero je sedaj stopil mladi posestnik, katerega je Sever izbral za pričo. • Gospoda sta se uljudno pozdravila. A Norman je videl na prvi pogled, da se bo težko sporazumeti s pričo njegovega nasprotnika. ...Jaz pridem po naročilu Vašega gospoda brata, da se Pomenim z Vami radi pogojev po mojem mnenju neizogibnega dvoboja", začel je Lopec. ..Gospoda Brovna ste menda srečali v predsobi", odvrnil •)e Norman, „ta mi je prinesel ponudbo posredovanja, s kojirn to se morda z lepo poravnal prepir." Lopec se je porogljivo smejal, da je Normanu šinila kri v glavo. •* „Jaz Vas pa za morem nasprotno zagotoviti, da gospod Ro-bert Vilkes ne misli na sporazumljenje", odvrnil je posestnik. Q rofica — beračica ”7 1826 „Kakor sem Vam že rekel, pridem radi pogojev dvoboja. Te bodemo sedaj določili in pričakujem Vaših predlogov.1* Norman je vedel, da tu ni bilo izgovora. Ko bi se sedaj branil, vedelo bi se jutri po vsem mestu, da se iz strahu ni odzval dvoboju. On je imel prvi streljati in upal je, da bo zbog svoja velike spretnosti sovraženega nasprotnika za vedno neškodljivega naredil. /Torej, vzemimo trideset korakov razdalje!" predlagal je Norman. „Ali ni to malo daleč*?1* odvrnil je Lopec porogljivo in smehljaje opazoval Normana. ..Dobro, recimo dvajset korakov1*, zaklical je Norman jezno.'-„Oskrbnik vile bo moja priča, tudi bom sporočil dr. Hekerju.1* ..Kolikokrat naj so strelja?“ vprašal je Lopec pritrdivši. ..Tolikokrat, da pade eden izmed naju!” zaklical je Norman, ki je hotel s temi besedami zbrisati vsak slab utis svojega obotavljanja. ..Gospod Robert Vilkes- je zadovoljen s temi pogoji; kedaj naj se vrši dvoboj?" vprašal je posestnik. „ Urediti moram poprej mnogo važnih zadev", odgovoril je Norman, „štiri do pet dni bi moral najmanj k temu zahtevati!” ..Vzemimo torej osom dni", odvrnil je Lopec. „Do tje se bo obvarovala vsa zadeva kot skrivnost. Danes je petek; torej prihodnji petek Vas pričakujem na „hribu mrtvih.“ Norman se jo molče priklonil in Lopec se je uljudno poslovil. Komaj jo ta zapustil sobo, ko je Norman pozvonil slugi- Tomu je ukazal, naj hitro pripravi nekaj stvarij za kratko potovanje. Ko je ta izvrševal ukaz svojega gospodarja, podal se je Norman v svojo delavno sobo, se preskrbel z denarjem in hitro ogrnil potni plašč. Sluga je naznanil, da je voz pripravljen, na kar se ja mislil gospod Vilkes podati v sobo svoje ženo. A izpolnil ni svojega namena. — 1827 — Videti je bilo, kakor da bi ne imel pravega zaupanja do lepe žene. „ Recite moji ženi, da se vrnem jutri zvečer z mojega potovanja !•* zaklical jo končno slugi. Podal se je k vozu, kojega konji so kmalu v največjem diru leteli po cesti v Albukverkve. Bilo je skoraj zvečer, ko je dospel Norman na svoj cilj. Voznik se je čudil, ko je moral svojega gospoda peljati k jetnišnici, kor ni slutil, kako zanimanje je imel njegov uka-zovalec v tem strašnem kraju. Norman je pustil voz čakati, ker je mislil, da mu bo mogoče se kmalu vrniti. Podal se je takoj k ravnatelju, kateri je uljudno sprejel spoštovanega gospoda \'ilkos. „Govoril bi rad z nekim jetnikom, kateri so imenuje Robert Vilkes“, prosil je Norman. „To se lahko zgodi1-, odvrnil jo uradnik, ..mož je bolan, oddal sem ga torej v bolniški oddelek." „Ali jo tam dobro postrežen?“ vprašal je Norman sočutno. „On je brez denarja, za take se ne zmenijo dosti1-, odvrnil Je ravnatelj, „drugače bi se ga lahko bolje preskrbelo.* „Tu je dvesto dolarjev za jetnika--, rekel je Norman in vi‘očil uradniku denar. .. \reliko uslugo bi mi storili, če bi po ^ojem mnenju nedolžno aretovanemu po možnosti olajšali njegovo bodno stanje.‘- Uradnik je radovoljno obljubil, izpolniti željo svojega obiskovalca. Sam je peljal Normana v bolnišnico, kjer je nesrečnež v veliki dvorani ležal na slabi postelji. Norman je globoko ginjen pristopil k bolniku, kateri ga J0 takoj spoznal in mu hvaležno ponudil roko. Bil je v resnici nesrečni Robert Vilkes, katerega je Se ver °kradel v Honstonskem zavodu. — 1828 — Podobnost z bratom je bila tako očividna, da je bil ta popolnoma prepričan o resničnosti njegovih podatkov. „Kako se počutite?" vprašal je Norman sočutno. »Hvala, bolje; upam, da bom v nekoliko dneh zapustil posteljo*1, odvrnil je revež. Norman mu je povedal, kaj se je medtem pripetilo v Santa Fe, a zamolčal je, da ga je namišljeni njegov brat pozval na dvoboj. Ko je Norman omenil, da je skrivnostni tujec dobil ded-ščino, je bolnik vskipel. »Nesramnež!“ zaklical je z na pol udušenim glasom, ..goljuf je, ki seje na sramoten način polastil mojega premoženja!" »Vse bi si vedel tolmačiti, samo eno mi je nerazumljivo!" dejal je Norman zamišljen. ..Kako je prišel moj namišljeni brat v posest raznih papirjev, katere, kakor pravite, sami niste imeli!" „To je tudi meni uganka", odvrnil je bolnik, ..a, ali ni mogoče, da bi si bil mož preskrbel te listine v Santa Fe?“ „To je popolnoma izključeno", zaklical je Norman, „ja2 nisem nikdar videl teh papirjev in tudi ne poznam nobenega človeka, kateri bi jih bil spravil toliko let. A jaz ne opustim upanja, morda se mi posreči priti na skrivnost!“ Bolnik je tožno zrl predse. „Ali no morem prav nič za Vas storiti V“ nadaljeval jo Norman. »Prepričan sem, da so Vaši podatki resnični, a potrebnih prič primanjkuje!" »Priče so tu“, zaklical je bolnik nenadoma. »V zavodu lahko dokaže strežnica sestra Helena, da sem takrat imel listnico, v kateri so bili papirji. Ob onem času sem bil edini bolnik v dvorani ranjenih, zato je izključeno, da bi bil san' ukradel listnico." »Zakaj me pa takoj pri najinem prvem srečanju niste opozorili na to važno dejstvo?" zaklical je Norman očitaje. »Osupnjenost mo je popolnoma zmedla", opravičeval se je bolnik. »Zdaj mi pride še na misel, da tudi prednica zavoda ve, da sem imel to listnico; dokler sem bil nezavesten, jo jo imola spravljeno ta častitljiva dama." ..To jo veliko vredno", zaklical je Norman veselo, »takoj bom storil potrebne korake, da se zaslišijo te priče." — 1829 — Norman je govoril še nekaj sočutnih besed k trpinu in ga je potem zapustil v spremstvu uradnika, kateri je slišal ves pogovor. .,Ali Vam zadostujejo te priče za nedolžnost aretovanega vprašal jo Norman ravnatelja. ^Sodnija jih mora pripoznati!* odvrnil jo uradnik odločno. ••Odkrito Vam moram priznati, da name jetnik ne naredi utiša goljufa, a tukajšnja sodnija mora izvršiti ukaz iz glavnega mosta." ..Jaz imam moža, kateri se v Santa Fe izdaja za mojega brata, za prav nevarnega pustolovca1', odvrnil je Norman. „Žal, da mu sedaj še ne morem dokazati sumničenih goljufij; a če se potrde podatki aretovanega, bom takoj dal vpeljati preiskavo." Po kratkem slovesu od uradnika peljal se jo Norman v neko gostilno, kjer 'si je takoj vzel sobo. ./Pismo rabi tri dni, da pride v Honston", mislil je Norman, ko je bil sam. ..Če se mi takoj odgovori, bom morda zagonetnega tujca lahko razkrinkal kot goljufa in dvoboja ne bo. Težko bo dokazati, kako je prišel moj namišljeni brat v posest ostalih dokumentov, a morda se razjasni tudi to." Norman je velel prinesti pisalno orodje in papir. Sestavil je sedaj kratko pismo, v kojem je opisal prihod izginolega dediča v Santa F6 in prihod bolnika v Albukverkve, katerega spozna on za pravega Roberta Vilkes. Končno je prosil, naj se pošlje izpoved prič takoj na sodnijo v Albukverkvi. Norman je naslovil pismo na prednico zavoda, gospico pl. Traunfels, ker je bolnik poznal Heleno samo po tem imenu. Gospod Vilkes je nesel usodno pisanje sam na pošto, ker ga je hotel ekspresno oddati. „V malo dneh se bo pojasnila vsa zadeva'1, mislil je Norman. „Če se izkaže moj sum kot opravičen, bom dal hudodelca zapreti pred dvobojem, če bi se pa odgovor zakasnil, potem naj se moj namišljeni brate varuje mojih krogelj; — nikakor mu ne prizanesem!“ — 1830 — 314. p o g 1 a v j e. Plačilo usmiljenja. Od ravnokar opisanih dogodkov je preteklo več dni in mi se obrnimo sedaj v Houston, kjer je Helena še vedno bivala v damskem zavodu. Ker je bilo sedaj manj bolnikov in jo zadostovalo število sester, je Helena na željo prednice opustila postrežbo in je hrepeneče pričakovala vrnitev Marije, da bi odpotovala s prijateljico v Novi Jork. Pismo, katero je pisala prednica po Heleninem ozdravljenju grofu Ostrovrharju, se je, kakor je našim čitateljem vže znano, izgubilo pri nekem ponesrečenju ladje. Seveda je odgovor izostal in Helena je bila vže skoraj odločena obiskati starega očeta v Avstriji in se potom vrniti v Ameriko, da bi dalje iskala Lidijo. Prednica je odobrila Helenin načrt, ker jo jo skrbelo, zakaj je toliko časa izostal pričakovani odgovor grofa Ostio-vrharja. Obljubila je svoji ljubljenki, med časom njene odsotnosti po možnosti poizvedovati po njenem otroku. Helena je sedela v sobi prednice, kjer je sedaj mnogokrat bivala, ker je vsak dan pričakovala Marijo. Gospodična pl. Traunlels je hotela hčer svoje nepozabne prijateljice pred njenim odhodom še kolikor mogoče v svoji bližini imeti. Govorili sta ravno o Heleninem očetu, ko je bila prednica za trenotek poklicana ven. Ostala je pa le malo minut zunaj in se vrnila potem z nekim pismom. »Ekspresno pismo, zame, — iz Nove Mehike-, mrmrala jo začudeno, odpiraje pismo. Helena je diskretno odstopila par korakov, ko jo je poklical krik največjega začudenja, katerega je izustila prednica, ob stran stare dame. ; - 1881 - „Pojdite sem, ljuba Helena", dejala je prednica. ..Vsebina tega lista je namenjena zlasti Vam, — le poslušajte!" Prednica je čitala: ..Velespoštovanej prednici damskega zavoda v Hon-stonu, gospici pl. Traunfels! V mojo domovino Santa Fe dospel je pred nekaj dnevi tujec, ki je terjal na podlagi razuih legitimacijskih papirjev, glasečih se na ime Robert Vilkes, veliko dedščino. Pred petnajstimi leti izginoli Robert Vilkes je moj brat, a jaz ga nisem mogel s tujcem, vzlic njegovim zagotovilom, jednačiti. Ko sem bival kratko po tem dogodku v Al-bukverkvi, srečal sem tam mladega moža, kateri se je tudi izdal za mojega brata in trdil, da mu je v Santa Fe došli tujec ukradel njegove legitimacijske papirje. Jaz imam tega moža, ki je sedaj v zaporu v Albukverkvi, za mojega brata, ker je podobnost z menoj oči vidna, nasprotno pa mislim, da je dedič, kateri je nastopil v Santa Fe, goljuf. Gospoda, katerega smatram jaz za mojega brata, so na zahtevo onega tujca kot goljuia zaprli; mož pa, kateri je po mojem mnenju nevaren pustolovec, je potegnil dedščino nase. Zaprti trdi, da neka sestra Helena", kakor prečastita prednica, sami vesta, da so mu bili legitimacijski papirji ukradeni v zavodu. Če je to res, prosim, pošljite nemudoma izpovedbe prič na sodnijo v Albukverkvi, ker se drugače zgodi nepregledna nesreča. V naprej se iskreno zahvaljujoč , z odličnim spoštovanjem Norman Vilkes, posestnik v Santa Fe. 1832 P. S. V Santa Fe nastopivši tujec je možate postave, s temnimi lasmi in brado. Njegove oči se svetijo ko ogenj; čez obraz ima široko progo, katera postane rudeča, če premaga tujca jeza.“ „On je!“ zaklicala je Helena nehote, ko je prednica prebrala dostavek. Prednica je začudeno pogledala v prebledeli obraz njene ljubljenke. „Ali poznate nesramneža, kateri je ukradel ubogemu Robertu Yr ilk.es njegovo edino imetje V’1 Helena ni zamogla odgovoriti. Prednica je potegnila tresočo na svoje srce. ..Povejte mi, ljuba Helena, kdo je bil oni malopridnež, ki je v zahvalo za tu dobljeno pomoč na tako hudoben način oskrunil tihi kraj miru*?“ „Ne morem!“ odgovorila je mučena. ,,Torej jaz ne zaslužim Vašega zaupanja V“ vprašala jo prednica milo, a vendar očitaje. „Dobro, jaz ne silim v Vašo skrivnost." Helena se ni mogla več premagati. Ihte je naslonila svoj solzni obraz na prsa prednice. „Da, povedati Vam hočem!” vzdihnila je obupno. „Po Vas imam zaupanje, kakor sem ga imela do dragih starišev; zvedite torej grozno, — mož, ki je ukradel Robertu Vilkes listnico, — je bil moj soprog Artur Sever.u Prednica je bila kar najbolj osupnjena. „Je-li mogoče!“ zaklicala je. ..Mož, kateremu ste tako skrbno stregli, — je bil Vaš soprog, ki Vas jo spravil v največjo bedo?'' Helena je tiho nagnila glavo, govoriti ji ni bilo več mogoče. „Torej to je bila uganka, to vzrok Vašega takratnega dušnega trpljenja, katerega sem pač dobro opazila, ne da bi bila vedela za njegov izvir. Ubogi otrok, — kako Vam je moralo biti hudo!“ „In Vi se ne srdite nad menoj?" vprašala je Helena, ki se še vedno ni upala vzdigniti obraza. — 1833 — „Ne, kako bi to mogla!" zaklicala jo prednica s komaj prikritim občudovanjem. „Storili ste več ko svojo dolžnost, ko ste takrat stregli zapuščenemu možu. Moja ljuba, draga Helena, sedaj ste se stokrat pokorili za edini greh Vaše mladosti!'1 Helena je dvignila svoje objokane oči. ,,Sedaj dam takoj s pomočjo notarja zapisati zahtevane izpovedi priču, nadaljevala je prednica. „V zavodu je še več oseb, katere lahko pričajo, da je bila ona listnica z njeno vsebino v resnici last Roberta Vilkes. Kakor hitro bodo lormalitete rešene, pošljem zapisnik v Novo Mehiko.“ „ Jaz se peljem sama tje!“ zaklicala je Helena nenadoma, •,le v tem slučaju se da zabraniti daljna nezgoda, ker bo oni nesrečnež gotovo takoj zapustil Santa Fe, če bo zvedel za moj prihod. “ Prednica sprva ni odobrila tega sklepa, končno se je vendar udala, ker bo zamogla Helena osebno najbolj dokazati nedolžnost aretovanega. — Ta se je takoj podala k Juni in ji povedala, kak nov zločin je izvfšil Sever v Santa Fe. Seveda je bila Juno silno razkačena, kar je tudi izrazila v besedah. „To imate gospa od tega, da ste hudobnemu možu stregli noč in dan“, zaklicala je iz sebe. „Namesto da bi so poboljšal, ukrade zapuščenemu njegovo celo premoženje in izvrši novo hudobije, — to je nesramno!“ Helena je molčala, kajti zamorka je imela popolnoma prav, a v svojem notranjem je čutila, da je vendar ravnala prav. „Ali ne bomo čakali, da bo prišla ona gospa?" vprašala je Juno. ,.Moja prijateljica mi bo ali sledila v Santa Fe, ali tu Počakala mojo vrnitev14, odvrnila je Helena. „Mi pa moramo tokoj odpotovati, vsaka minuta odlašanja bi lahko provzročila nepregledno nesrečo." Juno je vkladala v kovčege; ko je pa končno spravila svoje reči, pregledala je z resnim obrazom lepi samokres, - 1834 — katerega je dobila od temnega mornarja na parniku Va-shington. ..Ta je zanesljiv", mrmrala je; ..prodno ne bo krogla zadela hudobneža, moja gospa no bo imela miru!" Malo ur pozneje je sedela Helena s svojo služabnico v vlaku, ki je vozil proti severu. Grinljivo se jo poslovila od svoje materinsko prijateljice, prednice zaA^oda, ker je bilo zelo dvomljivo, če se bo še kedaj vrnila v Honston. Vso noč je vozil vlak po razprostrani ravnini severnega Teksasa. Ko se je pa mračilo jutro, so potniki lahko občudovali mogočno skalovje, ob kojega vznožju je sedaj pihal vlak. Helena se je čudila drznosti inženirjev, ki so zidali železnico tik najhujših prepadov in se niso zbali težav. Zdaj je grmel vlak čez železne mostove, ki so viseli visoko nad temnimi globinami kakor na lahkih lomljivih obokih) potem zopet je drdral skozi več ur dolge predore, ob kojih stenah jo kapljala hladna gorska voda. — — — — — Bilo jo četrti dan popoludne po sprejemu onega usodnega pisma, ko je dospela Helena s svojo služabnico v Al' bukverkve. Juno je pustila v gostilni, sama pa se je takoj podala k sodniji, kamor je bila vže prednica Honstonskega zavoda brzojavno naznanila njen prihod. Heleni zato tudi ni bilo treba dolgo čakati, a obšla jo je neka groza, ko je stala preiskovalnemu sodniku nasproti. Spomnila se je onih strašnih zasliševanj, katera je prestala v Montgomeri. To pot pa je prišla kot rešiteljica in blagi namen njenoga potovanja dal ji je pozabiti na vse težave. Uradnik je vzel v Honstonu izdelane in sodnijsko potrjene izpovedi prič in je Heleno uljudno povpraševal po marsičem. — rTe izpovedi mi zadostujejo popolnoma; jaz bodem takoj ukazal jetnika izpustiti”, rekel je končno. — 1835 — Helena se je priklonila in zapustila sodnijsko sobo ter hitela nazaj k Juno. To noč je bila namenjena ostati v Albukverkvi, ker se je bala v Santa Fe srečati Severja. Na tihem je upala, da bo hudodolee takoj zbežal, a mislila je to samo, ker ji je bilo strašno, da bi njene izpovedi toorda provzročile njegovo aretovanje. Za Severja je občutila sicer le največji gnus, kor je hudobnež s svojimi nesramnimi dejanji kalil celo tihi mir zavoda, a izdati ga vendar ni hotela, in gospodična pl. Traunfels je na njeno prošnjo tudi v zapisniku zamolčala Severjevo irne. Hudodelec je bil v njem naveden kot neznan tujec“, ker je zavod stregel bolnikom le iz usmiljenja in se ni brigal za njihova imena. * — Helena še ni bila dolgo v gostilni, ko ji je bil naznanjen oproščeni Robert Vilkes. Malo mučno ji je bilo poslušati izraze hvaležnosti rešenega, a zavrniti ga ni mogla in je torej prosila vstopiti moža, katerega je njen soprog na tako nesramen način okradel. Poln radosti je hitel gospod Vilkes proti Heleni. „Menil sem, da ne slišim prav, ko mi je sodnik rekel, da prost in da ste Vi, prečastita gospica, sami prišli, me osvoboditi iz zapora", zaklical je hvaležno. „Kako naj Vam to povrnem! ?“ Helena je od branila zahvalo po nedolžnem aretovanega; občutila je globoko sožalje z nesrečnim možem, katerega je borzen in zapor postarala za leta. ,,Jaz no zahtevam zahvale, gospod Vilkes“, rekla je milo, »rnoja dolžnost jo bila Vas osvoboditi neopravičenega suma: Sj)j sem vendar gotovo vedela, da je bila listnica Vaša last, ker 8®m jo tolikokrat videla v Vaših rokah.“ ..Rešili mi niste le svobodo, ampak tudi moje premoženje", dojal je Robert Vilkes. ^Hudobnež, kateri se nahaja pod mojim 'ftienom v Santa Fe, do sedaj še ni dobil ves gotovi denar, kakor mi je včeraj pisal brat, temveč je vzdignil šele zame neznatno vsoto pri banki, kjer je deponiral denar. Le še nekaj in on bi bil s svojim plenom v varnosti in največji del ^oje dedščine bi bil v rokah lopova!" — 1836 „Potem me tembolj veseli, da sem še v pravem času prišla", odvrnila je Helena, ki je občutila največje zadoščenje nad svojim sklepom, sama potovati. „Jutri zjutraj se peljem v Santa Fe", rekel je Robert Vilkes, „a prosim Vas, da prideto tudi Vi v to mesto. Moj brat in njegova soproga se bosta srčno veselila, pozdraviti mojo re-šiteljico in iskreno bi Vam bil hvaležen, če bi sprejeli gostoljubnost v sedaj mojem posestvu." Helena so je bala v Santa Fe srečati Severja, ker je pa mislila, da bo ob prihodu gospoda Vilkesa takoj zbežal, udala se je njegovi prošnji in obljubila druzega popoludne obiskati rodbino Vilkes. Rešeni je odšel najiskreneje so zahvaljujoč, kar je Heleno spravilo skoraj v zadrego. Potem je še dolgo stala pri odprtem oknu svoje sobe in je občudovala slikovito pokrajino, ki se je razprostirala pred nje* nimi očmi. Široka dolina, v kateri je ležalo mesto, je bila skoraj vsa napolnjena od mogočnega veletoka zapada, Rio grande. V stra* hoviti naglici so drveli peneči valovi navzdol in njihovo šumenje je donelo kakor daljni grom, ki se je veličastno razlegal skozi tiho noč. Nad reko so se vspenjali mogočni velikani gora, kojih snežni vrhovi so se bliščali v srebrnem luninem svitu. Bila je podoba miru in vendar se je imela jutri tu zgoraj v samoti vršiti krvava žaloigra. rr — 1887 — 315. poglavje. Na „hribu mrtvih“. Gosta mogla je ležala na gorski planoti, ki je, posejana s skalnatimi kladami, služila kakor podstavek sneženim in ledenim vrhovom skalnatega pogorja. Ob njenih robovih padala so precej strma, a gozdnata Pobočja v rodovitno dolino, v koje nižavi je še noč zakrivala fiesto Santa F6 v svoj temni plašč. Tu zgoraj pa so vzbudili prvi žarki dneva življenja gor-skoga sveta. Plahe ptico, od tresoče se megle fantastično povedne, so frčale naglo kakor veter od skale do skale. Jz prepadov se je slišalo tulenje volkov, ki so se vrnili iz svojega bočnega roparskega pohoda. Sedaj so prisvetili tudi prvi solnčni žarki skozi vlažno ^eglo, ki se je, umikajoč se sovražnemu svitu, skrčila v naj-^udovitejše oblike, da jo je jasna luč prepodila v najbolj od-daljone, temne prepade. Ena teh visokih planot nosi ime „Cerro del Muerte" (hrib tortvih). Tu so nekdaj pred stoletji zadnji preživečih starošpanski h Naselbin prestali obupni boj s puntarskimi deželanci. Po čudežih hrabrosti so podlegli in prepozno došli namestniki iz južnih ,,,(injav so zamogli le pokopati mrtva trupla ubitih. Tu so se zagrebli vojščaki z ženami in otroci v velikem skupnom grobu in divji hudournik, kateri drvi čez gorsko pla-n°to in ob njegovem robu grmeče pada v globino, poje mrtvim Sv°jo enoglasno pesem. Kraj ni bil obiskovan, ker so si praznoverni pastirji pra-v*li najgroznejše bajke o njem in zato niso bile živali malo Nudene, ko so jih to jutro človeški glasovi prepodili v nji-h°va skrivališča. - Ob robu gorske planote pokazali sta se dve postavi, ki sta P°časi korakali čez ravan. 1 — 1838 — Bil je to Sever in njegova prida posestnik Lopec, ki sta bila prva na mestu. Prezgodaj prideva1-, dejal je Lopec, ko je površno po-gledal na uro, „pol ure še manjka do določenega časa. Vam je prav, gospod Vilkes, Vam pokažem znamenitosti-te puščave. “ Sever je zadovoljno pritrdil in je šol s posestnikom do kraja, kjer je deroči gorski potok grmeče padal v megle«0 globočino. „Ali vidite tam oni visoki grič“, rekel je posestnik, „ta daje gorski planoti to strašno ime. Pod njim počivajo kost' zadnjih preživečih prejšnjega mesta, ki so našli tu junaško smrt v bitvi z deželanci.'- Sevor je stopil tik roba peneče vodo. „Paziter gospod", svaril je Lopec, „rob potoka je podkopa*1 od moči vode, če padete tu notri, pridejo samo Vaše razbit0 kosti v dolino.1- „Pogled je velikanski1;, zaklical je.Sever ter z občudovanjem gledal v globoki prepad. „Zavidam Vas skoraj, da je ta krasna pokrajina Vaše domovje. Kaj je vsa bliščoba velikih mest napram temu očarujočemu prizorišču narave." „No, upam, da se bodete naselili v Santa Fe", odvrnil je Lopec, potem lahko vedno uživate te sloveče lepote. Ka>' se tiče mene, me pusti navada vsakdanjega pogleda hladnokrvno prezreti to divje romantično pokrajino. Sever je ravno mislil odgovoriti, ko so se zaslišali koraki. „Moj nasprotnik jo prišel", rekel je svojemu spremlja' valcu. ..Pojdite, gospod Lopec, ne pustiva gospoda delj čas čakati! “ Posestnik je bil zadovoljen in je šel s Severjem proti mestu, kjer se je imela vršiti krvava žaloigra. Tam so bile vže zbrane ostale osebe. Normanov obraz je kazal temno odločnost. Do včeraj je upal, da bo prišel vroče zaželjeni odgovor i55 Honstona. Sodnija iz Albukverkve mu je sicer na njegovo vprašanj0 odgovorila, da je neka oseba iz zavoda vže na poti, a do včeraj °poludne je še ni bilo tam in tako se je moral Norman s težkim srcem odločiti k dvoboju. Slutil ni, da je njegov pravi brat, že svoboden, ravno na poti v glavno mesto; drugače bi bil gotovo preložil dvoboj za nekaj ur. Norman jo bil odločen, na noben način ne prizanesti namišljenemu bratu, ker ga je imel za goljufa. A odkloniti ni mogel dvoboja, brez da bi si ne bil nakopal suma strahopetnosti, zato je sklenil, sovražnega nasprotnika za vedno neškodljivega narediti. Zato je nalašč prezrl Severja. Govoril je le z zdravnikom dr. Hoker, kateri je radovoljno prišel, za eventuvalno pomoč. Gospod Lopec je stal ta čas z oskrbnikom, ki je bii Normanova priča, na precej ravnem prostoru, da bi tam uredil Priprave za dvoboj. Moža sta prehodila razdaljno dvajsetih korakov, in sta Z;1znamovala stojišča obeh nasprotnikov s kamenji, katera sta Naložila druzega vrh druzega. Potem sta skrbno nabasala samokrese, katere je prinesel Norman s seboj, da bodeta odločila nad življenjem in smrtjo dveh človokov. Končno je bilo vse pripravljeno. Priči sta stopili k nasprotnikoma in sta vprašali, če imata še kake želje. Poskus k spravi se niti ni naredil, ker je Sever odločno °dklonil posredovanje sodnika. Vse priprave k dvoboju so se vršile skrivno, tako da je ostala vsa zadeva tajnost. Ker sta morali priči po stavljenih pogojih pričakovati težko ranjenje enega ali druzega dvobojnika, sta si vzela s 8eboj dva stara zanesljiva slugi iz vile z nosilnico. »Izvolite sedaj obrnil se je Sever kratko k nasprotniku. Norman so je molče priklonil. Priči sta peljali dvobojnika na njune prostore in sta jima VroČili nabasane samokrese. »Gospod Vilkes je pozvani, on ima prvi strel", opozoril J® oskrbovalec ^ter odstopil nazaj. - 1840 — Potem je potegnil uro iz žepa in štel: „Ena, — dve, — tri —“ Normanov strel je počil. Sever se jo zganil. ,:Zadeti ste, gospod", zaklical je prihiteli zdravnik. „Ni ničl“ odbranil je Sever. Obrisal si je kri z lica. Krogla ga je zadela in provzročila močno krvavečo, a lahko rano. Sedaj je pustolovec vzdignil samokres. Lopec je štel. Potem je počil Severjev strel. Norman jo ostal neranjen. Ivroglja pustolovca je švignila tik njegove glave mimo. ..Misel je bila dobra'1, dejal je Norman zase ter vzel drugo orožje iz roke priče. To pot je nagnil samokres. Pomeril je na srce svojega nasprotnika. Zopet je zadonel oster pok čez tiho ravnino. Krogla menda ni zgrešila svojega cilja, ker je Sever celo omahoval. Dr. Hoker je bil takoj pri njem. Opazil je, da je iz strganega rokava na Severjevi lovi roki curjala kri. ...Jaz sem še sposoben za boj“, odvrnil je ta na skrbno vprašanje zdravnika. Krogla mi je ranila roko, a streljal bom še enkrat." Dr. Hoker jo odstopil. Skoraj se j.e bil ustrašil divjega ognja, ki je švignil iz oči pustolovca k njegovemu nasprotniku. Vzlic silni izgubi krvi je držal pustolovec svoje orožje, no da bi bil trenil z očesom, njegova roka je bila kakor vlita iz železa. A tudi on je pomeril bolj globoko in držal samokres Normanovo srce. ,.Ena, — dve, — tri — —štel je Lopec. Severjev strel je počil. ► . / Norman je stal en trenotek nepremično, tako da so mislile priče in zdravnik, da ni ranjen. A ta zmota je trpela samo nekaj trenotkov, — potem se jo Norman zgrudil. Naglo je bil zdravnik pri ranjenemu in hitro odtrgal obleko, da bi našel posledek usodnega streljiva. ., Ali je rana nevarna, gospod doktor?!11 vprašal je oskrbnik, ki je prestrašeno ogledoval smrtnobledi obraz Normana. ..Mislim, da ne", odvrnil je dr. Hoker. A izraz njegovega obraza jo kazal neresničnost njegovih besed. — Nežno je položil ranjenega na tla, nadzornik pa je naglo poklical slugi z nosilnico. Zdravnik je obvezal Normanovo rano in ga potem s pomočjo slug previdno vzdignil na nosilnico. Norman je bil nezavesten, ker sta huda bolečina in velika 'Zguba krvi skupno vplivali nanj. Nadzornik je ponovil vprašanje, katero je vže prej stavil na zdravnika. „Gospod Viikes je ustreljen skozi pluča, rana je zelo težka11, odvrnil je dr. Hoker zganivši z ramami. Obrnil se je k Severju, kateri se jo le s trudom vzdržal n;t nogah. Norman je bil dobro pomoril, druga krogla je znatno rabila Severjevo stran. Ko bi ga bil zadel strel par centimetrov bolj na levo, bi bil zdaj mrtev. Zdravnik ga je naglo za silo obvezal in prosil obe priči, r'a.j podpirata ranjenega na poti po strmem pobočju, ker ni bilo drugo nosilnice pri roki. Tako so je pomikal žalostni sprevod dalje. Spredaj nosilnica s težko ranjenim Normanom, ob kojega sti'ani je korakal dr. Hoker, — za njim Sever, podprt od obeh Prič in skrbno peljan po neravnotah tal. Cez pa‘r minut je bila ta pusta gorska planjava zopet Prazna. — 1842 Zgoraj na vrhovih hribov so čepeli prestrašeni argali in začudeno gledali mesto, kjer sta si ravnokar stala dva človeka nasproti v borbi za življenje in smrt. Le temni krvavi sledovi na tleli so označili, da je tu temna žaloigra našla svoj grozni konec, in grmeči glas gorskega potoka je bil zopet edini ropot, ki je motil tihi mir samotne gorske puščave. 318. p o g 1 a v j e. Razkrita skrivnost. Težko ranjenega Normana so nesli po stranskih potih v vilo, da bi ne obudili nikakega hrupa in pozornosti. Ines je bila že poučena o dogodku in je prišla žalostnemu sprevodu nasproti. Dr. Hoker je osupneno majal z glavo nad čudnim ravnanjem lepe žene. Videti je bilo, kakor da bi se svetilo iz njenih temnih oči skrivno veselje zmage in maščevanja. Težko ranjenega Normana so nesli v njegovo sobo, kje*’ je dr.- Hoker naj prvo odstranil kroglo. Njegov obraz pa je pričal, da je bila tu zaman vsa človeška pomoč in da bo Norman Vilkes težko doživel drug'0 Medtom je Ines poizvedovala pri slugah, ki sta nesla nje' nega moža z bojišča, po dvoboju. Njen obraz je postal prav skrben, ko je zvedela, da j0 tudi njen namišljeni svak prav znatno ranjen. Sever se je bil vrnil v gostilno. Dopoludne je pretekel, ne da bi se bil Norman zavedel, a Ines se je malo brigala za nevarno stanje njenega moža,, ker je bila v mislih vedno pri Severju. Rada bi se mu bila zahvalila, da je krvavo maščeval razžalitev, katero ji je Norman svoj čas prizadejal, a udati se je morala in čakati, da bo njen ljubimec sam prišel v vilo. Dr. Hoker je bil skoraj razkačen nad brezbrižnostjo, katero je Normanova soproga očitno kazala za smrtnoranjenega moža. A ker ranjenec ni zahteval svoje žene, tudi zdravnik ni pozval lope žene k smrtni postelji njenega moža. Tako je ostal zdravnik sam pri ranjencu, kateremu je stregel z največjo skrbljivostjo, tako da se je proti poludnevu zbudil iz nezavesti. Norman ni imel mrzlice, a spoznal je takoj, da so bile njegove ure štete. Ali je dospelo kako poročilo zame iz Albukverkve?*’ bilo je njegovo prvo vprašanje, katero je stavil na zdravnika. Dr. Hoker je ravno mislil ranjenemu priporočiti največji mir, ko so se nakrat odprla vrata sosedne sobe in je prihitel bled mož k postelji bolnika. ..Moj dragi brat!“ je zaklical tujec, ..kaj moram slišati: služabniki mi pravijo, da se Ti je pripetila nesreča. Povej, kaj se je zgodilo Zdravnik je ravno mislil tujca. prositi, naj zapusti sobo. ko mu je Norman to zabranil. ..Pustite me govoriti'1, rekel je s slabim glasom. „Vem, da S,-e h koncu z menoj, a jaz imam mojemu bratu, — kajti ta Kospod je pravi Robert Vilkes, — še veliko povedati!" Zdravnik je ustregel prošnji umirajočega in ga je samo P''osil, naj se kolikor mogoče varuje, ker bi bila vsaka razburjenost, lahko provzročila smrt. .,Sedi na mojo posteljo1*, rekel je bolnik svojemu bratu, ’a do Vas, ljubi dr. Hoker, imam eno prošnjo; pošljite takoj k sodniku Brovnu, ali ne, — proti temu gospodu imam neko Posebno antipatijo, pošljite po kako drugo osebo sodnije, ker gre za aretovanje nekega goljufa.“ - 1844 Zdravnik je začudeno pogledal Normana, a je takoj zapustil sobo, da bi izvršil njegovo prošnjo. -Torej Ti si iz zapora odpuščen1', rekel je Norman bratu. „Kdaj so dospele izpovedi prič iz Houstona?" ,,Dama, katera mi je takrat stregla, jih je sama prinesla!" zaklical je Robert. „A povej mi najprvo, kaj se je tu pripetilo, služabniki so se tako skrivnostno vedli, da sem prestrašen hitel v to sobo.“ „Nimam vzroka, Ti prikriti resnico *, odvrnil je Norman. ..Goljuf, kateri Ti je okradel legitimacije in v meni na prvi pogled vzbudil nezaupnost, me je pozval na dvoboj. Ta se je vršil danes zjutraj na hribu mrtvih in jaz sem bil pri tem smrtno zadet. “ ,.Za Boga, ne; to ne sme biti!" zaklical je Robert obupno. „ Ali naj te vže zgubim, ko sem Te komaj našel V!" „Volja Vsemogočnega je bila, da sem podlegel*, dejal je Norman z zamolklim glasom. „ Sploh sem pa mojega nasprotnika zaznamoval za vse življenje; tudi on jo težko ranjen." .Jvje je nesramnež V!" zarohnel je Robert. ..Gotovo v njegovi gostilni", odvrnil je Norman, „a ne brigaj se sedaj zanj, ljubi Robert, jaz imam o važnejih rečeh s Teboj govoriti in Ti povem, da boš imel še mnogo težav s pustolovcem, ker ima, kakor veš, dokumente, po kojih mu je šele bila priznana dedščina." „To je čudna uganka", mrmral je Robert na pol zase. „Jaz gotovo nisem imel papirjev pri sebi; nič druzega ne preostane, nego da si jih je na kak način preskrbel tu v Santa F6.“ „Kdo naj bi bil imel spravljene te listine pol desetletja?* zdihoval je Norman. „Ne, jaz mislim prej, da so papirji ponarejeni, akoravno mi je nerazumno, da se da sodnija preslepiti 4 tako goljufijo. Najhujše je le, da, če se skrivnost ne da dokazati, Ti ne boš od sodnije pripoznan dedičem.“ Robert ni mogel odgovoriti, ker se je dr. Hoker ravno vrnil v spremstvu dveh visokih sodnijskih uradnikov. Vzlic vsemu prikrivanju je prišla vest o dvoboju vendar do oblasti in ker se je tudi zvedelo o težkem ranjenju čislanega Normana Vilkes, sta prišla uradnika v vilo, ravno ko je mislil zdravnik k sodniji poslati. — 1845 — A zastopnika oblasti v Santa Fe nista prišla samo radi dvoboja, temuč osobito zato, da bi bolj natanko poizvedovala o dedinolovu. Sodnija v Albukverkvi je danes dopoludne sporočila oblasti v Santa Fe, da je bil aretovani v Albukverkvi v resnici Robert Vilkos. Ker so bili dotični dokumenti priloženi, pripoznala jo sodnija v Santa Fe, da je bil prvi nastopivši dedič, goljul' in je torej odredila njegovo takojšnje aretovanje. Zdravnik je hotel gospode prositi, da bi svoje razgovore nadaljevali v drugi «sobi, a Norman se ni nikakor zadovoljil s toni in tako se je umirajočemu končno izpolnila želja. Robert Vilkos jo pripovedoval uradnikoma, katera sta njegovo izpoved takoj zapisala, kako mu je neki tujec v Houstonskem zavodu ukradel listnico, katero je natančno opisal. Kor je Norman to listnico pri Soverju videl, je bila ta važna točka, katero so itak potrdilo priče v Honstonu in Helena sama, pojasnjena. Do sem je bilo vse jasno, a sedaj je prišlo zagonetno dejstvo: — kako je dobil pustolovec ostale dokumente v loke?! — Uradniki so izrekali razne sume, a nobeden ni bil videti pravi, in upanja ni bilo najmanjšega, da bi hudodelec, v slučaju aretovanja, izdal, kje in kako jih je dobil. Vrhu tega sta uradnika z gotovostjo ugovarjala Normanovemu sumu, da bi bili dokumenti ponarejeni, ker so bili natanko pregledani. Medtem ko se je tu pretresala ta zadeva na vse načine, Zadonel je od vrat močen ropot. „Jaz moram notri h gospodu Vilkesl* vpil je ženski glas, •■pustite me notri; gre se za zelo važno stvar!“ Zdravnik je hitel k vratom, da bi zvedel vzrok tega čudnega šundra. A prodno je še prišel do praga, odprla so se vrata, in n0ka ženska postava, vidno služabnica, planila je v sobo. „Ravno se mi je reklo, da bo gospod Vilkes umrl", zavpila Je> «a jaz ne morem delj zamolčati skrivnosti in če bom zato Zaprta več let." — 1846 — ^Kdo je dekle?” vprašal je uradnik, medtem ko je skušal zdravnik potolažiti obupano. ,,Sobarica moje žene“, mrmral je Norman, ..le pustite jo k meni priti, kdo ve, kaj mi hoče dekle zaupati." Služabnica se je malo pomirila, a pogledati ni zamogla umirajočega gospodarja, in njen glas je bil skoraj nerazumen. .,Ne prekolnite me. milostni gospod", tarnala je. .,Molčala sem, akoravno sem si to bridko očitala, sedaj, ko se je to zgodilo, morate vse zvedeti, — Vaša žena Vas je sramotno varala. “ Ranjenec je z zamolklim vzdihom padel nazaj na posteljo. .Tu vendar ni kraj, da mučiš Tvojega gospodarja s takimi rečmi", je zdravnik jezno'rekel služabnici. „Poberi se!" „Ne, ostane naj!" zaklical je Norman, kateri sc je zopet vzravnal. ,Govori, povej mi vse", rekel je služabnici, „slišati hočem, kar veš!" Jecljaj e je pripovedovala sobarica, kako je slišala, da je njena gospodinja neko noč pri nekem ropotu zapustila postelj®’ Radovedno se je plazila za njo in bila priča onega nočnega dogodka, ko je Ines dobila Severja pri poskušenem Arloinu. Služkinja je postala radovedna in prisluškovala tudi razgovoru obeh naslednjega večera, a najvažnejše, kar je opazila, se je bilo zgodilo na vse zgodaj tega dne. ..Opraviti sem imela ravno v sprejemni sobi", pripovedovala je, „ko sem slišala tihe stopinje. Nehote sem se skrila za neko zaveso in sem videla, kako je Vaša soproga odklenila delavno sobo. Skozi odprta vrata sem videla, kako je iskala gospa v nekej starej skrinji in vzela iz nje več papirjev, katere je skrbno vtaknila k sebi. Zvečer je prišel oni gospod zopet in Vaša žena je imela oni pogovor, katerega sem Vam že povedala.” Vsi navzoči .so z zadržano sapo poslušali poročilo sobarice. Ko je pa končala, dejal je dr. Hoker: ,,Tu imate rešitev uganke, gospod Vilkes, sedaj veste, na kak način je dobil nesramni goljuf dokumente v roke!" Norman ni zamogel odgovoriti, strašna razburjenost gaje premagala, padel je z nova v nezavest. 1847 — Medtem ko sta se zdravnik in Robert trudila okolo ranjenca, zapisala sta uradnika izpoved sobarice in sta potem ž njo zapustila sobo, ker sta se morala takoj podati na sodnijo, da sta potrebno ukrenila. Dolge, strašne minute so pretekle, predno se je Norman zbudil iz nezavesti. Potem pa je takoj poklical brata k sebi. »Robert," šepetal je komaj slišno, „Ti si vse slišal, a jaz čutim, da bom le malo trenotkov še živel. Moja žena, katere opravljivosti sem žrtvoval velik del svojega premoženja, se je v zahvalo združila z navadnim goljufom; - jaz ne verujem, je ta človek marki, morda se razkrinka kot nevaren, dolgo iskani hudodelec. Njega bo sodila oblast, a mene moraš Ti Maščevati nad nezvesto, hinavsko ženo. Nikake milosti ž njo, — obljubi mi to, Robert, drugače no morem mirno Umreti. “ „Obljubim Ti, brat," odvrnil je Robert slovesno. „Sra-niotno naj zapusti to hišo, katero je onečastila s svojo nezvestobo !— Norman ni mogel več odgovoriti. S svojimi mrzlimi prsti je stisnil bratu roko in potem °brnil obraz k zidu. Dr. Hoker je naglo pristopil in se nagnil čez truplo ranjenega. čez malo trenotkov se je vzravnal in se obrnil k Robertu, ^ je prestrašeno stal zraven postelje. „Preminul je,” rekel je resno. „Notranje krvavenje je na-redilo konec njegovemu življenju!" Robert je obupno padel na kolena. Dolgo zadržana bolest si jo dala duška v krčevitem ihtenju. Rodite mož, gospod Vilkes,“ opominjal je dr. Hoker. •Mislite na zadnje besede umrlega in kaznujte sokrivko onega hudodelca, — usmiljenja ne zaslužil" Robert je vstal, še enkrat pogledal brata in molče zapustil sobo. - 1848 -- Na hodniku je srečal slugo, katerega je prosil, naj ga pelje v sobo svakinje. Čez malo korakov je stal Robert poleg budoarja, v katerem je bivala Ines. Naznaniti me ni treba," zašepetal je slugi in hitro odprl vrata. — Ines je sedela pri oknu in zamišljeno zrla v park, ko-jega drevesa so odvračala ostro svetlobo vročega, poludanskega solnca. ) ' Robert jo za trenotek ogledoval lepo ženo, katera je pr0' senečeno vstala raz svojega sedeža. ..Lepa ko greh," mislil je. „Kako je neki mogoče, da se pod tako zunanjostjo skriva tako podel značaji" „Kdo ste?" zaklicala je Ines osupnjeno in razkačeno. -Kako se drznete nenaznanjeni stopiti v mojo sobo ?1" „Moje ime je Robert Vilkes," odvrnil je ta mrzlo. ,, Vzrok, da se tu prikažem tako nenadoma, je vsekakor nujen, ker je Vaš mož prod par minutami umrl." Ines je mrmrala nekaj nerazumnih besed, a videti je bilo, da ne občuti žalosti. „Vi se imenujete Robert Vilkes?" zaklicala je ostro. »S kako pravico nosite to ime?!" ..Nad tem bo odločila sodnija," odvrnil jo Robert. „K.er Vas smrt Vašega soproga vidno lo malo gane, Vam hočem takoj povedati, da so goljufije onega ničvredneža, katori se je izdal za izginologa dediča, popolnoma razkrite; upam, da j0 vže v varnosti.“ Ines je smrtno prebledela, a vendar ohranila svojo zavednost. „Vi govorite v ugankah," zaklicala je končno. „Grpspod, katerega imam jaz za pravega dediča, se je izkazal s celo vrsto dokumentov." „En del teh papirjev mi je lopov ukradel v bolnišnici Honstonu," odvrnil je Robert mrzlo. „Poznam to pravljico," odvrnila je Ines zaničljivo. „N*> te dokumente se tu ne jemlje ozir, gre se za povsem druge pa' pirje, katere ima oni gospod.'- SSSstei „Nazaj nesramnež, ne dotaknite se me,“ je Ines zavpila. Sever je hipoma odstopil, — ni j dvojbe, gospcj Ines jo bilo vso znano. „Poslušaj me,“ prosil je z mehkim glasom, toda lopa gospa se je v strnri obrnila. 78 1849 - »Gotovo,“ rekel je Robert in vsako besedo naglasil, „a papirjev hudodelec ni imel, ko je prižel sem, ležali so v stari skrinji, katera stoji v delavni sobi mojega ravnokar umrlega brata." „Kaj pravite tu?“ zaklicala je Ines na ves glas. „Ne-sramnež, — ven! — ali —" ..Ali mi hočete tudi s samokresom žugati, kakor hudodelcu, ko je ono noe skrivaj prišel v vilo/* zasmehoval jo je Kobert. Skoda le, da je dober namen zginil, ko ste se združili z goljufom. Ali hočete morda tajiti, da ste te papirje drugo jutro vzeli iz skrinje in jih v imenu hudodelca poslali na tukajšnjo sodnijo ?I“ „Kdo pravi to?“ jecljala je smrtnobleda Ines. „To je ne-s'i^ina laž —“ „Ne, to je resnica,“ zaklical je Robert z grmečim glasom. ..Vaša sobarica je prisluškovala, zapisnik njene izpovedi je vže v rokah oblasti 1“ Robert je pričakoval, da bo Ines sedaj padla na kolena ]n prosila usmiljenja, a motil se je, ker ni poznal ponosa lepe Mehikanke. „Vaše obtožbe, ki seve niso resnične, so me globoko užalile,“ zaklicala je visoko. »Pustite me sedaj samo!" „Grem“, odvrnil je Robert, ..a opozorim Vas, da morato še zvečer zapustiti to hišo: žona, ki je varala mojega ubogega brata na najbolj nesramen način, ne sme ni ono noč več bivati pod streho naše stare dedovine!" Prodno je zamogla Ines odgovoriti, je bil Robert zapustil sobo. — A lepa žena je bila ponosna, vročekrvna in neupogljiva Mehikanka. Ni se zgrudila v tihi žalosti, temveč premišljevala je, kako °i se sedaj združila z ljubimcem. Kajti da je bilo tu vse izgubljeno, je stalo jasno pred njeno dušo. Sedaj je bilo treba z ljubimcem bežati, tudi je upala, da •le ta večji del svoje dedščine vzdignil iz banko. Ines je vzela vsoto denarja, ki je bila v njeni sobi, kakor tudi dragoceni lišp, katerega je tekom časa dobila od svojega moža. — Grofica — beračica 78 — 1850 — Potem je zaklenila svojo sobo, ker je morala vilo šele proti večeru zapustiti in je bila prepričana, da bo Sever tekom dne sporočil o svojem bivališču. Saj ponosna Mehikanka ni slutila, da je bil mož njene ljubezni eden najnevarnejših hudodelcev. Imela ga je namreč za markija pl. Ivavoa, pod katerim imenom se je vpeljal pri nji, in mislila je, da je le revščina prignala lepega moža k takemu usodnemu in drznemu podjetju v Santa Fe. S temi mislimi je pomirila Ines glas vesti, — a čakalo jo je strašno prebujenje. # 3L7. poglavje. Razkrinkan. Priče so prepeljale Severja k nekemu zdravniku v bližnje predmestje. Njegove rane niso bile nevarne, le močna izguba krvi ga je tako oslabela, da se je skoro onesvestil. Ker je bil izvanredno onemogel, prosil ga je zdravnik, da bi se nekaj ur izpočil, in Sever je prijazno ponudbo z veliko hvaležnostjo sprejel. To je bila njegova sreča, ker, če bi se bil vrnil v svojo gostilno, bi ga bili takoj prijeli, ker so med tem dospela v Santa Fe poročila gosposke iz Albukverkve. Priči sta že prej odšli ter nista vedeli, da je Sever ostal pri ranocelniku. Seveda je tudi to hasnilo zločincu, ker bi ga policija sicer tudi tukaj prijela. Pustolovec niti slutil ni, kakšna grozovita nevihta se zbira nad njegovo zločinsko glavo. X — 1851 — Čutil se je od velike izgube krvi onemoglega ter je kmalu na divanu nakazane mu sobe zadremal. — — Poldne je že minulo, ko se je Sever zopet prebudil. Čutil se je na novo okrepčanega, ter je sklenil se takoj podati v hacijendo, da bi tam poizvedel o stanu svojega nasprotnika. Pustolovec je bil prepričan, da je Normana smrtno ranil ter na skrivnem upal, da je ta že v teku dopoldneva preminul. Sever se je torej s presrčnimi zahvalami poslovil od prijaznega zdravnika. Sel je potem skozi tiho predmestje proti ne daleč ležeči hacijendi. Kmalu je dospel k nji; Sever je že videl v bližini uhodna vrata pred seboj. A osupnil je. ko je zapazil tam več oseb, katerih prihod v hacijendo ga je navdajal z nekako nezaupnostjo. Previdno se je skril v senco male goščave, od koder je neopaženo lahko pregledal dvorišče cele hacijende. Zdaj je zapazil pustolovec več policistov in nekega gospoda, ki se mu je znan zdel, a vendar se ni zamogel domisliti, kdo da bi bil. Komaj nekaj minut je šele bil na svojem prisluškovalnem prostoru, ko zasliši drdranje naglo se bližajočega voza. Kmalu je tudi zagledal voz, ki se je peljal proti vratom hacijende, ter pred njim obstal. Grospod, ki je stal pri vratih, stopil jo takoj k vozu ter odprl njegova vrata. Neka dama, kateri je sledila zamorka, sta bili v vozu. Gospod jih je spoštljivo pozdravil ter spremil v hišo. Zdaj jo Severja popadla pravcata groza, — skoro bi se bil izdal z vzklikom. Spoznal je damo. Bila je Helena s svojo zamorko Juno, ki je dospela v hacijendo! Pustolovec je čutil, ko da se majejo tla pod njegovimi nogami. Hipoma bilo mu je vse jasno. — 1852 - Zdaj je tudi vedel, kdo je bil oni gospod, kateri se mu je preje tako znan zdel. Bil je resnični Robert Vilkes, katerega je takrat v Houstonski bolnišnici na tako brezstiden način oropal njegovih papirjev. Sever je takoj videl, da je vse izgubljeno. Zdaj mu ni ničesar drugega preostajalo, ko najhitrejši Ali Ines, — kje je bila ta, — naj bi lepo Mehikanko tukaj pustil?! Ne, toga ni hotel, ker jo občutil resnično strast za to ženo. — Saj ga je obvarovala tor mu radovoljno preskrbela manjkajoče mu listine. Brez nje na noben način ne zapusti Santa Fe! Ali kako naj bi prišel z ljubico v zvezo?! Iznajdljivi duh pustolovčev je kmalu našel izhod iz te zadrege. Hotel se je podati v bližino svoje gostilne in tani iz kakega skrivališča opazovati gostilno. Ce bi prišel kak sel iz hacijende, hotel mu je dati kako znamenje ter ga s primernim poročilom nazaj poslati k Ines. Če bi pa do mraka nc dobil nikakega obvestila od svoje ljube, potom je hotel poslati podkupljenega človeka k nji ter se z lepo ženo združiti. Zdaj je tudi mislil pustolovec na velikansko premoženje, katero mu je bilo zdaj za vedno izgubljeno. Divjal je proti samemu sebi, da ni pri banki dvignil večje svote. Sever se je mislil v Santa Fe tako na varnem, da je od poldrugega milijona dolarjev, ki so mu bili na razpolaganja, dvignil vsega skupaj samo 150.000 dolarjev. Od te svote žrtvoval je precejšnji del svoji nepremagljivi strasti do igre, kateri se je v Santa Fe lahko nemotljeno udal; potem ostalo mu je komaj 80.000 dolarjev, kar jo bilo za moža, kakor je bil Sever, prava malenkost. Ali kaj je pomagala vsa jeza in togota; moral se je zadovoljiti s tem, kar je imel. - I85;s — Zdaj je Sever previdno zapustil svoje skrivališče ter se obrnil proti svoji gostilni, okolu katere se je splazil v velikem krogu, ter si na z gosto goščavo poraščenem gričku poiskal varno skrivališče. K sreči imel je ves svoj denar pri sebi, tako da je v gostilni zapustil le samo svojo prtljago. Da so ga tamkaj tudi že pričakovali, izdal mu je pogled polieiste, ki so patrolirali po dvorišču ter očividno čakali na »jegov prihod. Ali Sever čutil se je tukaj popolnoma na varnem. Ker je tukaj mimo peljala pot iz hacijende, je lahko nagovoril vsakega, ki je od tamkaj prišel, takoj, ne da bi kako Pozornost vzbujal. Nastal je večer. Ines bila je še vedno v svoji sobi, kjer je čakala Severjevega odgovora, ali nujno pričakovanega poročila. Ni si mogla tolmačiti te zanemarjenosti od strani ljublje-nega moža, ker ji je njena zvesto udana služabnica ravnokar povedala, da do sedaj Severja še niso prijeli. Njo je policija do sedaj pustila v miru. To se je zgodilo na posebno prošnjo Roberta Vilkesa, ki J11 hotel s sodnijsko preiskavo omadeževati imena visokospo-stovane rodbine. Sicer je bila Ines tudi kaznovanja vredna, ali njena pregreha ni bila v očeh sodnije tako velika kakor njenega sokrivca, katerega prijeti jo bilo sedaj najpoglavitneje. Na Severjevo nesrečo prišlo je pa tudi na ta usodepoini dan njegovo sledilno pismo v Santa Fe in gosposka je bila Popolnoma prepričana, da je hudodelec oni tako iskani in strašni ^ever. — _ _ _______ Ines ni o tem ničesar zvedela. Ko se je popolnoma stemnilo, ni v svoji mučni negoto-v°sti več mogla ostati v hacijendi. Vzela je svoj denar in svoje dragocenosti, zavila se v ®v°j potni plašč ter se poslovila od svoje jokajoče služabnice, ateia je na vsak način hotela spromiti svojo drago gospo. — 1854 — Potem zapusti Ines skozi stranska vratiča prekrasno haci-jendo, v kateri je toliko časa živela kot gospodinja. ..Z Bogom, nikdar Te več ne vidim!" zašepetala je s tresočimi ustni. Najprvo se je podala Ines v gostilno, kjer je hotola poizvedeti, če je bil Sever po dvoboju še tamkaj. Bala so ni za se nič, ker so jo do sedaj radi njenega pregreška v miru pustili. Upala je na strani ljubega moža, katerega je seveda še vedno smatrala za markija de Kavoa, zapustiti Santa Fe. Kakor srna hitela je skozi svitlo mesečno noč mimo grička, kjer je bil Sever še vedno skrit. Natanko je ta opazil svojo ljubico, ali Ines je preslišala tihi klic, ki je donel od grička, ker je pazila samo na go- stilno. Kmalu je prispela k nji ter se podala v vežo, kjer se j0 ravno nahajal gostilničar. Policisti so zapustili proti večeru gostilno ter se vrnili v Santa Fe, kor so mislili, da jo hudodelec že davno pobegnil' Gostilničar ni seveda ničesar slutil o strašnih in usode' polnih dogodkih, ki so se vršili v haeijendi. Poznal je gospo ter jo spoštljivo pozdravil. „Ali mi moreto povedati, če se je gospod, ki se je ime-noval Robert Vilkes, v teku dneva semkaj povrnil?" poizveduje Ines brezsapno. ..Ne, — ni se povrnil, milostljiva gospa", reče gostilničar ki ni pazil na razburjenost svojega nočnega poseta. „No, to j0 bil lep slepar, gospa Vilkes, in srečni ste. da so ga še pravočasno razkrinkali. Tak ničvredni capin, — morilec, — golj11* — in tri žene ima.“ Ines strmi z velikimi očmi v govorečega, niti besedice 111 zamogla izpregovoriti. „I)a, da, milostljiva gospa”, nadaljuje gostilničar. ..Lahk0 ste začudeni, a vendar je tako. Najbolje se o tem lahko pr0' pričate tu v gostilniški sobi, kjer visi njegovo sledilno pism0’ katero so danes tu sem pripeli. Njegova slika je na njem. ^ pojdite z menoj v sobo, saj ni nobenega človeka v nji." — 1855 — Pri'teh besodah odpre gostilničar vrata, in Ines vstopi kakor v sanjah v razsvitljeno sobo, kjer je viselo na steni našim bralccm že znano sledilno pismo. Z enim pogledom prepričala se je nesrečnica, da sta bila tako imenovani marki de Kavoa in iskani Sever ena in ista oseba. Kakor v sanjah brala jo njegova številna hudodelstva in nagrado, ki je bila razpisana na njegovo glavo. Potem zamrmra nekaj nerazumljivih besedij ter omahuje zapusti sobo. Gostilničar je hotel še nekaj besedij govoriti ž njo, ali odmignila je z roko ter hitro zapustila hišo. Zunaj šele jo je obšla grozovita gotovost, da je svoje srce in svojo čast žrtvovala ničvredniku, — žrtvovala hudodelcu. Ne da bi vedela, kam, šla je dalje. Da, komaj da so je zganila, ko se ji jo pridružil medlo od mesečine osvetljen človek. „Ines, — ali si res?!" zašepeče Severjev glas. Nesrečna žena otrpneno pogleda v demonično lepi obraz Nepremagljivega moža, ki ji ponudi svojo roko. „Proč od mene, — zanikrni hudodelec!" vzklikne. „Ne dotaknite se me, ničvrednež, vaše roke so s krvjo oskrunjene, krivoprisežnik!" Sever se zgane. Tu ni bilo nikakega dvoma, — Ines je vedela za njegove zločine. „Poslušaj me!" jo prosi z mehkim glasom. Ali glasni vzklik lepe žene je provzročil, da se je zopet zganil. „Proč!" vpije lnos. ..Pojdite tja, od koder ste prišli, k vsem vragom pekla!" In predno je zločinec zamogel Ines zadržati, hitela je ko veter mimo njega. „lnes, — Ines!" klical je za njo, ali odgovora ni bilo; ~~ izginila je. — 1856 - Zopet smo na planjavi gore „cero clel muerte”. Ali sedaj je bilo vse živo, živali gora poživljale so sicer pusto planjavo. Neštevilne sove letale so brezglasno kakor duhovi skozi temne prehode; v mesečini migalo je kakor senca po kameniti planjavi; bili so volkovi, ki so se podajali na nočni plen ter poželjivo obkrožali samotne čede tu gori bivajočih ovčjih pa-stirjov. Sem in tja se je tudi zaslišalo stokajoče tuljenje panterja, ki je med raztrganimi skalami preganjal preplašene argalise ter v groznem diru sledil preplašeni divjačini od skale do skale. Ali mesec osvetil je tudi človeka, ki se je prikazal na pusti planjavi, in sedaj, kakor pojati hitel k samotnemu grobu. Bila je nesrečna Ines, ki je, na pol zblaznela, poiskala ta divji kraj. Njene lepe oči strmele so brezgibno v to pustobo, njene male nožiče so komaj še nosile život, katerega je le še obupnost držala po konci. Zdaj Ines obstane. V bledi mesečini zapazi dva kupa kamenja, ki sta le malo oddaljena stala si nasproti. Poznala je ta čudna znamenja. Služabniki so ji še danes zjutraj pripovedovali, da sta si tukaj stala nasproti ogorčena nasprotnika. In tam oni temni sledovi na tleh — bili so — kri. Ines tako strašno zakriči, da je grozno odmevalo po pustinji in se je samotni pastir v daljavi zgražen prekrižal pred tem domišljenim nočnim strahom. Nesrečnica hitro zapusti ta kraj groze in brezsapno beži, dokler no pride do vznožja mrtvaškega griča. V trenotku hitela je nanj. Tam zgoraj Ines tiho obstoji in plašno pogleda na od meseca razsvitljeno visoko planjavo, od katere jo je groza od-podila. Natanko je videla hiteče sence; bili so volkovi, kateri so se, akoravno bojazljivo, vedno bolj bližali in s poželjivimi očmi strmeli na lepo gospo, ki je stala na gomili. Ali Ines se ni brigala za te nočne potepuhe, v njenem srcu divjale i j peklenske muke. - 1857 - Mož, kateremu je izdala celo svojega soproga, bil je ničvrednež, — hudodelnik. To je bilo preveč, — ne, ona ni mogla dalje živeti. Pred njenimi nogami bobnel je hudournik skozi nočno temno globočino, ter padal v velikanskem krogu v grozno brezdno. In pod njo spali so junaki, ki so z njenimi svojci takrat bili zadnji obupni boj. Med njimi jih je bilo dosti, katerih imena so bila dika in ponos plemstva, da, tudi iz njenega rodu je bilo nekaj mrtvecev, ki so tukaj za vedno počivali od živ-Ijenskega truda. Še enkrat pogleda Jnes proti nebu, njena ustna šepečejo tiho molitov. Potem se še enkrat začuje po samoti glasen vzkrik. — Temu sledi zamolkel padec. — Višje zašumi hudournik; in njegovo šumenje slišalo seje kakor razbrzdano bobnenje kake nevihte. Potem so vrgli njegovi blesteči valovi brezoblično maso v grozno brezdno. Jl Bilo je truplo lepe gospe Ines Vilkes. j 318. poglavje. Sumljiv sopotovaleč. Sever je nekaj časa hitel za Ines, ali kmalu je izgrešil leP0 ženo. Tudi so ga jele zapuščati njegove moči, tako, da se •)e komaj še držal po konci. Moral se je sam rešiti, ker so ga gotovo iskali in nobe-nega sredstva opustili, da bi dolt>'o iskanega hudodelca konečno dobili v pest. 78a — 1858 — Zato je zbral Sever zadnje svoje moči, ter po dolgi nočni hoji dospel na samotno ležečo estaneo (malo posestvo). Tu si je kupil močnega konja ter se preskrbel tudi s potrebnim živežem. Pustolovec se je obrnil sedaj proti jugu čez samotne visoke planjave. Počival je le malo in le po samotnih estancah, ker se je tam čutil najvarnejšega. Ker posamezni potniki v Novi Mehiki niso bili kaj nenavadnega, obračal ni Sever nikake pozornosti na se ter se na ta priprosti način lahko hitro umaknil roki pravice. Tako je dospel po skoro tritedenskem potovanji, na katerem se mu ni ničesar posebnega pripetilo, na postajo Tukson, na južni pacifični železnici. Umaknil se je postaji, ker je spadalo mesto še k Zjedi-njenim državam, ter jahal še nekaj ur dalje, dokler ni srečno dospel na mehikansko mejo. Tu je bil na varnem, ker ta republika nikogar ne izroči severno-ameriškim državam. Zato je Sever pognal svojega utrujenega konja na veliko pašo, na kateri je bilo na stotine pol divjih konj. Tam je prepustil žival samo sebi, ker je bil prepričan, da bo pastir 1« vesel nad tem povečanjem svoje črede, ter peš potoval dalje do prve železniške postajo, da bi svoj beg nadaljeval do večjih mest mehikansko republike. Da bi ne obudil kako pozornosti, vzel si jo pustolovec vožni listek samo do Hermosilo, od tam mislil se je peljati naravnost v glavno mesto Mehike. Sever je bil izvanredno vesel, ker se mu ni bilo bati ni' kakih zasledovanj. Slika lepe Ines je v njegovem spominu že obledela, i" mislil je sedaj samo še na nadaljne naklepe, ki bi mu sod*] nemotljeno prinesli velikansko bogastvo. Pustolovcu ni bilo treba dolgo čakati na vlak, ker je že ta kmalu prisopihal od severa. Sever si je poiskal kupoj, o katerem je mislil, da j0 prazen. — — 1850 K o je pa ustopil, videl je nekega moža ležati na blazinah v globokem spanji. Pustolovec se ni hotel obrniti; tudi se je začel vlak že pomikati, zato je začel radovedno ogledovati tujca. Na prvi pogled je videl, da se mu ni od njega ničesar bati. — Severjev sopotnik bil je k večjemu trideset let star, a njegov bledi, če tudi inteligentni obraz izdajal je z malimi gubami krog oči in ust, da je mož že zgodaj spoznal skrbi. Njegova obleka je bila priprosta in zamazana, skoro da siromašna in njegova prtljaga obstojala je samo iz črnousnjate, precej obsežna ročne torbice, katera mu je sedaj pri spanju služila za blazino. Ker je bil Sever precej utrujen, prepustil se je tudi 011 spanju, iz katerega se je šele po več urah prebudil. Njegov sopotovalec ležal je še vedno na blazinah ter smrčal. Ko je pa začel stroj škripnje žvižgati, v znamenje, da se vtak bliža postaji, odprl je zevaje svoje oči ter očividno noje-voljen vstal, ker ga je hripavo žvižganje v trdnem spanju kotilo. Ko je zapazil Severja, zdelo se jo temu, kakor da se je *ujec zganil in da ga je nezaupno pogledoval. Ali pustolovec se je malo brigal za svojega sopotovalea, k0* sd je ravno bavil z velikanskimi, hudobnimi načrti za bo- lnost. Ko se je vlak dalje premikal, odprl je Sever svojo listno, v kateri je imel še približno 78.000 dolarjev; ta svota je Gostovala, da je lahko elegantno nastopal in si na ta način Pridobil vstop v najboljše kroge. Sever je zapazil, da ga je tujec radovedno in poželjivo Ogledoval. Ali on se je malo zmenil za svojega sopotovalea, ker ta Slromašno opravljeni človek ni mogel imeti nikakšnega večjega Premoženja. Konečno prekine tujec molčanje. *Vi potujete v Hermosilo, gospod V' vpraša uljudno so-^tovalca. — 1860 — .,Da,“ odgovori Sever na kratko, ker je hotel biti sam s svojimi mislimi. ,,Tudi jaz hočem tja,“ nadaljuje tujec. ..Ker se pa kmalu vrnem nazaj v Zjedinjene države, bi Vas prosil za neko prijaznost." „ln ta bi bila V" odgovori Sever nekako začudeno. ,. Ko ste poprej preštevali denar v svoji listnici, zapazi! sem, da imate veliko severno ameriškega denarja," reče Severjev sopotnik. ,,Jaz imam tukaj mehikanski bankovec za tisoč dolarjev. Ker bi pri menjanju v Združenih državah zgubi! precej denarja, na drugi strani pa bi tudi v Hermosilu, če bi ga tam zamenjal za severno ameriški denar, precej izgubil, bi Vas prosil, da bi mi ga zamenjali za deset bankovcev po sto dolarjev 1“ „Gotovo, prav rad," odgovori Sever ter seže po svojo listnico, z drugo roko pa vzame ponujeni tisočdolarni ban' kovec. — Pustolovec samo mimogrede pogleda bankovec, — poten' ostrmi in bolj natanko pregleduje bankovec, medtem ko .j& njegov sopotnik komaj zamogel skrivati svojo zadrego, v kateri se je nahajal. Sever ostro pogleda na nasproti sedečega potovalca, ki je zaman kazal mirnega. „ Ali jih imate še več te vrste V “ vpraša porogljivo ter 1 bliščečimi očmi motri sumljivega moža. ..Ne, — ne razumem Vas, — zakaj, gospod?" jeclja prp' strašeni. ..Za zelo neumnega me morate imeti, da bi te debele sl*" narije ne spoznal,“ odgovori Sever zaničljivo. .,Za sedaj ostali bankovec v mojih rokah; na prvi postaji Vas oddam policij1' tla preišče, kje da ste dobili ta izvrstni lalsifikat." „Za Božjo voljo, gospod, ne delajte me nesrečnega," pro®1 zbegani. ,,Jaz no vem, od — — —“ ..Nikari se tako neumno ne zagovarjajte," zarohni Sevci' nad njim. .,Na kratko mi povejte, če te bankovce samo razpe' čavate ali jih celo sami izdelujete/ ..Milost, — usmilite se!“ stoče zbegani mož. ..Nikari ne izročite sodniji, hočem Vam vse povedati.“ — 1861 — „Za sedaj Vara ne morem ničesar obljubiti," reče Sever neizprosno. „Najprvo mi povejte, toda po pravici, kako ste dobili ta bankovec V Opozarjani Vas pa, da ne bom prizanašal, ■če me nalažete.“ ,.Sam sem ga naredil", odgovori tujec obupano. — Ali prosim Vas, ne izdajte me, sicer sem izgubljen.“ .,No, dosti slabo so narejeni ti falsiTikati," se norčuje Sever. -Kako pa ste prišli do tega, da ste se lotili takega dela?“ ..Revščina prisilila me je k temu,* odgovori tujec. ,,Lito-giaf sem, in ker dlje časa nisem zamogel dobiti dela, bližal se mi je izkušnjavec. Bil je neznanec, ki me je s prošnjami in obljubami pripravil do tega usodepolnega dela. Njegova lakomnost gnala ga je, da sva takoj pričela s tisočdolarskimi bankovci, akoravno sem ga nujno prosil, da bi prej začela z manjvrednimi. Seveda se je ponaredba posrečila le bolj slabo, in jaz se je tudi nisem dosedaj še nobene iznebil, medtem ko se je mojemu tovarišu, ki jo bolj sposoben za to, že večkrat posrečilo razpečati te bankovce, in pri tem zelo potratno živi.“ Sever je premišljeval. Seveda mu ni prišlo na misel, da bi svojega sopotnika res izročil sodniji. Hotel ga je samo prestrašiti, da bi imel potem on od teb ponarejenih bankovcev kak dobiček. ..Ali imate vso svojo zalogo s seboj se nagloma obrne *ia svojega tresočega sopotnika. . Ta se jo hotel odgovoru umakniti, a pogled v Severjevo grozeče lice ga jo poučil, da ta ne razume nikake šale. Potrdil je njegovo vprašanje. „Tako, — tako,“ meni Sever, „no, potem mi pa pokažite Naklad, ki ga peljete s seboj.“ Tujec je bil popolnoma zbegan. Vzel je ročno torbo, jo odklenil tor pokazal Severju vsebino, ki je obstojala iz cele vrste zavitkov raznih ponarejenih bankovcev. „Če bi bili ti bankovci pravi, potem bi Vam pač ne bilo treba nadaljevati tega siromašnega življenja,u se roga Sever. "No, dajte mi za 500.000 dolarjev Vaših bankovcev." Nagovorjeni ga začudeno pogleda. — 1862 — A ubogal je ter izročil Severju pet zavitkov bankovcev, katere je vzel iz torbe. „Kakšno vrednost pa imajo vsi ti bankovci?” jo vprašal Sever. ..Oh, veliko stotisoč dolarjev,u šepeče preplašeni. „ Se veda, če bi bili pravi," zavrne Sever ter odpre svojo listnico, iz katere vzame bankovec petdesetih dolarjev, katerega ponudi tujcu. „Tu vzemite," mu reče, ..ta bankovec je pravi, na to se lahko zanesete. Z onimi 500.000 dolarji, katere ste mi ravnokar dali, si hočem narediti neko šalo in zato Vam darujem teh petdeset dolarjev, — ker Vaši ponarejeni bankovci nimajo niti vinarja vrednosti, niti kot umetnost. “ Litogral' je povesil glavo. Bil je eden onih nesrečnikov, ki so se za vedno ponesrečili v življenju. ..Prav za prav se mi v nekem oziru smilite," nadaljuje Sever. „Ce bi bili navadni slepar in goljuf, bi Vas bil brez usmiljenja izročil na prvi postaji policiji, ker ste pa le siromak, ki bo s temi bankovci le malo nesreče provzročil, torej nisem ničesar videl in ne slišal." Tujec se je tisočkrat zahvaljeval za to njemu nerazumljivo in po njegovem mnenji velikodušno ravnanje svojega sopotnika. ..Obdržite svojo zahvalo za se," ga prekine Sever kratko in rezko. »Usmilil sem se Vas le, ker ste tako siromašni delavec, sicer bi Vas bil gotovo gosposki izročil. Sicer smo pa 'f nekaterih minutah v Hermosilo, od tukaj se lahko takoj povrnete nazaj v Združene države, in svetujem Vam, da mi nikdar več ne pridete pred oči, sicer bi se jaz lahko kesal radi svoje dobrosrčnosti. Tujec si tega ni pustil dvakrat ponoviti. Ko je vlak za kratek čas ustavil v Hermosilu, vzel j® svojo ročno torbo in tako hitro zapustil kupej, da je Sever komaj zadržal nasmeh. — — — Tudi Sever je zapustil vlak, da bi si v mestu znova nakupil potrebnih reči. — Pri pogledu na ponarejeni denar si je takoj mislil, da g'a porabi za kak predrzen čin, ker ni dvomil, da najde njegova iznajdljivost potov za kake nove sleparije. — 1863 - Najprej se je peljal v prvi hotel mesta, kjer je nastopil kot, elegantefi kavalir in kjer je zopet natvezil bajko o zaostali prtljagi. Saj je imel denarja in tako si je lahko nakupil izbrano garderobo, kakor tudi drugih potrebnih reči, ker je hotel v glavnem mestu Mehike nastopati kot svetovno izobražen mož. Svota, katero je Sever še sedaj imel, je bila za njega seveda le majhna, a dvomil ni, da se mu z njegovo spletkarijo posreči jo kmalu desetkrat pomnožiti. Ako se mi to posreči, potem, je Sever upal, da se lahko naseli v Mehiki, ker ni imel nikakega veselja in želje se povrniti v Združene države. Tam so ga preganjali kakor kako divjo zver, medtem ko se je tukaj lahko gibal brez bojazni pred policijo. Razmerje med obema državama je bilo vedno napeto, ztito se mu ni bilo treba bati, da bi tudi semkaj prišlo njegovo sledilno pismo, ker se je mehikanska republika malo zanimala za hudodelce sosedne države. Tako je torej porabil Sever prve dneve v to, da si je preskrbel v Hermosilu vse, česar je bilo’ imenitnemu možu potrebno. V knjigo za tujce upisal se je kot kapitan v pokoju Hovard, kateri dobrodoneči naslov je izvanredno postrežljivost služabništva v hotelu le podvojil. In v resnici je bil Sever lahko zadovoljen s svojo impozantno prikaznijo. Radi večtedenskega jahanja po žarečih visokih planinah je njegov možko lepi obraz močno zagorel, in praska, katero je dobil v dvoboju z nesrečnim Normanom, dala mu je videz hrabrega vojaka, kateri so je po trdih bojih prišel v bajno-krasno mehikansko glavno mesto odpočiti. Zato je vzbujal lepi mož povsodi opravičeno pozornost, in °d marsikaterega z zelenjem obdanega balkona, so mu sledili zareči pogledi krasno ljubkih mehikanskih gospic njegovi ve-hki moški prikazni, ki je tako ponosno in zmagonosno korakala svojo pot. — — — — — — — — — — — Nekaj dni potem zasedel je Sever zopet vlak, da bi se sedaj peljal v glavno mesto Mehike. „Tam iščem in najdem svojo srečo, to slutim", mrmra prod se in pri tem misli na ponarejene bankovce, ki so bili vafno spravljeni v skritem predalu njegovega kovčega. 319. poglavje. Y grofovskem gradu. Ko se je vrnil grof Ostrovrhar z malo Lidijo v svojo domovino, bilo je začetkoma zime. Čas je hitro prešel. Spomlad se je zopet povrnila ter ozelenela krasno drevje velikega parka, ki je obdajal ponosni grad. Zdaj je bilo poletje, najlepši letni čas za gore, kjer so iskali prebivalci nižin varstvo pred žarečimi žarki solnca. Grof Ostrovrhar nahajal se je v krasnem parku. Sicer tako postaven plemenitaž seje v zadnjih mesecih zelo postaral, tako da so njegovi zvesti služabniki ljubljenega gospoda večkrat z največjo skrbjo opazovali. Bila je bolest radi izgubljene hčerke, ki je noč in dan glodala na njegovem srcu. Stari je sedel na klopi, ki so je nahajala ob vhodu senčnatega hodnika ter premišljevaje zrl na malo belo oblečeno deklico, ki je vriskaje skakala po travniku. Bila je Lidija, Helenina hčerka, ki se je tukaj igrala s svojo odgojiteljico, pri tem pa ni pozabila na svojega dedeka, ker je večkrat prihitela k njemu. Kaj je grof Ostrovrhar občutil pri pogledu na brezslutnega otroka, se da težko z besedami popisati. — 1865 - Kolikokrat je s krvavečim srcem odgovoril na Lidijino vprašanje, „če mamica še ne pride", da se kmalu povrne, ker malemu bitju vendar ni mogel povedati, da njegove matere že davno ni med živimi. In Lidija se je tudi vedno pomirila. A ko je prišla spomlad in po nji poletje, postajala so 'vprašanja otrokova vedno pogostcja in nujnejša, da, deklico so morali velikokrat zadrževati v gradu, ker je hotela na vsak naciri grad zapustiti, da bi iskala ljubo mamico. V takih urah si je stari grof bridko očital svojo trdosrčnost proti svoji hčeri, ali vse kesanje je bilo prepozno in rekel si je, tje neko dozorelo mirnost, s katero se je ugodno razločevala °d drugih strastnih gospej. Kapitan je spregovoril z gospo le nekaj besedi. Potem je stopil nazaj, da bi pustil druge nepotrpežljive °^čudovalce k smotru svojih želja. Tu ni ostal v bliščečem krogu, ki je obdajal lepo gospo. n°go obrnil se je proti steni, oči koder je lahko pregledal plesa-J»če pare. Njegov spremljevalec, mladi častnik, mu je sledil, ker je « željen vedeti, kakšen utis je naredila gospa de Agvilar na Vegovega impozantnega znanca. !i voli Cii, beračica. - 1874 ,.No, kako Vam ugaja ta dama, gospod kapitan?" začne konecno mladi častnik, ko je Hovard vedno trdovratno molčal. „No, dosti dobro", odgovori pustolovec malomarno; ,.me-hikanske dame so prav lepe, a mi na severu imamo tudi naravnost izredno lepe žene, ki so vsakemu še tako blestečemu salonu v diko.“ „ Gospa je pa tudi lepa žena", odgovori mladi častnik, „bila je že kot deklica izredna lepotica, katero so zelo občudovali; zdaj stoji čisto sama, je še vedno zelo lepa in neizmerno bogata. Najbrž ne bo dolgo vdova!” »Mislite?" odgovori kapitan malomarno. „No, meni je to vse eno, meni bolj ugaja prosto življenje samca kakor zakonski stan.'- -- „Seveda, če se ima tako interesantno zunanjost, takemu možu letijo dame kar same na vrat1’, si misli častnik in nekako nevoščljivo pogleda imenitno postavo kapitana. „Morda se tu v Mehiki še premislite", reče glasno. „Tega ne verujem11, odgovori kapitan hladno, a uljudno, „jaz cenim prost čas čez vse, in moji dohodki so taki, da mi ni treba misliti na tako imenovano bogato partijo." »Vi srečnež!" vzdihne častnik, „ko bi zamogel to tudi o sebi reči!" Kapitan je ogledoval, skrivaj se smehljaje, malo, suho osebico govorečega častnika. Taki so bili večinoma vsi Mehikanci, ki so bili navzoči v dvorani; potem pač ni bilo čuda, če so lepe in bujne dama rajši imele visoke, krepke postave iz severnih krajev, kakor pa domačine. v,Oprostite me za trenotek, gospod kapitan", prosi častnik) ..prositi hočem gospo do Agvilar za ples. Ker sem ž njo, čeprav precej daleč, v sorodu, upam, da mi moje prošnje ne odbije " Pustolovec je gledal s čudnimi pogledi za častnikom. Ali tega ni nihče opazil, niti bliska iz njegovih oči, ker kapitan izpremenil niti najmanje svojega malomarnega držanja Ah takoj je povesil krasne oči, ko se je častnik ravnokar precej potlačen povrnil k njemu. ..Odbila je mojo prošnjo”, reče precej nejevoljno kapitanu-Sicer se drugim občudovalcem ni boljo godilo, ali ker je pr^J i — 1875 — plesala s prefektom in ministrom, me pa vendar le jezi, da sem dobil košarico.u »Potolažite se“, reče kapitan Hovard smehljaje, „dama je morda preveč utrujena." „0 ne, gospej se le poljubi, pokazati svojo žensko dostojanstvo ; sploh je bolj resne nature, in ji ne ugajajo preveč razburljive zabave; — tu, le poglejte, ravnokar odbije tudi senatorju (i . . . ju prošnjo za ples!" „Ta pustost me draži; poskusil bom, ali tudi meni gospa odbije prošnjo za ples", reče kapitan, ko je še enkrat pogledal tja na lepo gospo. „Vi hočete z damo plesati?'1 zakliče častnik ves začuden. »Moj Bog, to bi bilo prvikrat, da naprosite damo za ples. Ali bojim se, da tudi Vas ne usliši, ona je neizprosna; saj ste ji še popolnoma tuj. Kapitan Hovard zmaje z rameni in gre počasi tja proti gospej, medtem ko mu je mladi častnik v brezsapnem pričakovanji v mali daljavi sledil. Zdaj je stal kapitan pred lepo gospo, katera ga je vprašaje pogledala. „Imel sem malo preje to čast, da me je moj prijatelj P Vam predstavil, milostljiva gospa“, začne pustolovec s svojim sonornim, lepo donečim glasom. »Oprostite mojo predrznost, če Vas prosim, da to čast še povečate in mi dovolite, da Vas prosim za prvi naslednji ples.“ Gospa de Agvilar se je malo obotavljala. Njeno temno oko je kar strme obviselo na visoki, ponosni Prikazni nepremagljivega moža, ki se je ravno, globoko priklonil. Potem je vstala in položila z gracijoznim nagnenjem svoje glave nežno ročico na ramo kapitana, ki je objel lepo postavo Jt* ž njo izginil med plešočimi pari. „Kaj je to, — ona pleše s tujcem!“ tako je donelo v krogu znancev, ki so se čez vse jezili radi tega odlikovanja l'ijega častnika. Tudi kapitanov tovariš, mladi častnik, je bil zelo izne-fladen, ker je za gotovo mislil, da lepa vdova odkloni tudi njegovega prijatelja. — 1876 — Med tern časom zibal se je kapitan s svojo lepo plesalko v taktu šutc.'ie godbe in bil zelo zadovoljen, ko je videl, da je bilo toliko oči obrnjenih na njega. Seveda je lepi par provzroeil občno pozornost, posebno ker kapitan dosedaj še ni plesa!. Gospa pl. Agvilar je občutila neko posebno čustvo, ko se je gibala na rokah lepega moža. V svoji notranjosti si je očitala, da je tujcu izpolnila prošnjo, a bilo ji je nemogoče mu jo odbiti. Pogled iz teh dajmonskih očij jo je kakor omamil. Vendar se ni hudovala nanj, kajti lepa vdova je bilar akoravno dosti resnejša, nego bi bila dala slutiti njena leta, vendar ženska, in opazila je občudovalne poglede, kateri so sledili njenemu zanimivemu plesalcu. .,Prosim, nehajva, gospod", šepnila je končno, ..grozno je vroče v dvorani." Kapitan je takoj odvedel damo iz gneče plešočih in jo peljal nazaj na sedež, kamor je zopet planila tolpa čestileev. A sedaj kapitan ni zapustil kroga gospodov, ko je odstopil par korakov nazaj. Njegov mladi tovariš je bil kmalu na njegovi strani in j<* z neprikritim občudovanjem zrl v zagonetnega moža. ki jfr izvršil, kar je bilo po njegovem mnenju nemogoče. Kapitan je navidezno brezbrižno poslušal govorjenje, a odšlo mu ni, da so se oči lepe gospe večkrat poizvedovalno, akoravno plaho uprle vanj. Slučajno so to opazili tudi drugi gospodje, kar je kapital' hitro videl, ker so ga nekateri posebno vneti čestilci dame1 sovražno in zavidljivo pogledovali. Pustolovec pa ni bil mož, ki bi se dal preplašiti od teh neznatnih oseb. Zato je vračal to poglede tako drzno, da so njegovi nasprotniki kmalu odšli. Gospa pl. Agvilar je vse to dobro videla, a kot veleomi" kana dama je morala ta dogodek prezreti. Ker je bilo že precej pozno in vročina v natlačenih dvoranah neznosna, so mnogi gostje zapustili slavnostne prostore- Tudi lepa vdova je izrazila namen, se kjam odpeljati domu. — Takoj so se razkropili čestilci na vse strani, da bi preskrbeli garderobo in poklicali voz dame. Samo kapitan se ni genil. A ravno ta vzdržnost je vzbudila pozornost lepe žene, katera je občutila za tujca tem večje zanimanje. A1 i se ne čutite kraljico med temi postrežljivimi gospodi, ki ubogajo na vsak migljaj'?" vprašal jo je kapitan malo porogljivo. Lepa vdova se je smejala temu vprašanju, a kmalu je bil njen obraz zopet resen, kar je pri tej ženi vplivalo tolikanj prikupljivo. „To je tu v Mehiki tako navada", odvrnila je prijazno. -Prevelika postrežljivost, katera je tu gospodom lastna, je ostanek one španske uljudnosti, po kateri so sloveli naši pradedje. “ „Torej nam severnim narodom se odreka ta dar ?" vprašal .]e pustolovec malo zasmehljivo. Gospa se je zopet nasmehnila, a odgovorila ni ničesar, ker so prihiteli njeni čestilci in ji sporočili, da je voz pripravljen. Gospa si je pustila ogrniti svoj široki svetli plašč čez polne rame in je zapustila dvorano, ter še enkrat skrivaj pogledala kapitana, kar je ta opazil. „Lepa je in bogata, a tudi pametna", mislil je pustolovec, ^prelahko ne bo mogoče jo pridobiti zase; — a poskusil bom vendar!'- - 1878 — eri 321. poglavje. Zopet sama. Zapustimo sedaj Severja, kateri je skušal kot kapitan Hovard v glavnem mestu Mehike s svojo lepoto in zvitostjo ujeti novo žrtev in obrnimo se zopet k Heleni, katera je v Santa Fe s svojim prihodom pregnala drznega in hudobnega soproga. Ta je oni strašni dan vkljub prošenj Roberta Vilkesa zapustila vilo in se podala v hotel. Že drugo jutro je zapustila Santa Fe, ko je poprej pisala Mariji. Helena je sporočila prijateljici, da se bo po severni železniški progi vrnila v vzhodne države. Po poti bo po možnosti poizvedovala po otroku in, pe bo iskanje zaman, se bo čez Novi Jork podala v Evropo, tor obiskala v Avstriji svojega starega očeta. Helena je prosila prijateljico, naj se ona vrne naravnost v Novi Jork in ji je obljubila, da se bo pred odpotovanjem v Avstrijo mudila nekaj dni pri njej. Potem se je Helena poslovila od Roberta Vilkes in se Juno odpeljala. A že drugi dan se je pretrgala vožnja v Denler in to je imelo svoj vzrok. Denler je bilo namreč mesto, v čigar bližini je mend« stanoval farmer Milton, ki je imel toliko časa Lidijo pri sebi- Tako se je vsaj v Kolumbiji zatrdilo Juni, in Helena *e je hotela prepričati, če je bil otrok res v Severjevih rokah. Ker je bila Helena od vožnje zelo utrujena, je prevzel** Juno poizvedovanje; a brez uspeha, ker nihče ni vedel larmeija Miltona. A ker je v bližini Denferja stanovalo mnogo naselnikoV v prav brezljudnih krajih, Helena še ni opustila upanja, p°' sebno ker je bila Juno neutrudljiva v neprestanem iskanju in povpraševanju. 1879 — Tako je zvedela zamorka nekega dne, da ima neki farm er svoje bivališče ob pobočju skalnatega gorovja. Takoj je bila odločena poiskati tega moža, kojega ime ni bilo nikomur znano. Ker se je Juno takrat, ko je to zvedela, ravno vračala z brezuspešnega izleta domu, ni svojej gospodinji ničesar povedala, temveč se takoj napotila na označeni kraj. Zamorka je morala prav daleč iti, predno je dospela tje. Nazadnje je prišla v pusto pokrajino, kjer ni bilo videti daleč na okoli ni enega človeškega bivališča. A kor je bila natanko poučena o legi farme, korakala je Juno čvrsto dalje in ugledala končno precej zapuščeno farmo, kjer je imel biti željno iskani farmer. Kmalu je prišla do ograje, kjer ji je skočilo nasproti več velikih, kosmatih psov, katere je mogel pomiriti le glasen, jezen glas iz hiše. -Kaj hočeš tu, zamorka?" zavpil je oduren mož, ki se je ravno prikazal na pragu. Juno je takoj videla, da to ni mogel biti farmer Milton, a stopila je bližje in ga vprašala po imenu. ..Pojdi z menoj", odvrnil je farmer osorno, ter stopil nazaj v hišo; kamor mu je sledila Juno. Tu je odprl neka vrata in pahnil zamorko notri. Predno se je ta zavedla, zaprla so se vrata in Juno je bila ujeta. Majhna soba je imela samo eno ozko okno, skozi katerega zamorka ni mogla zbežati; razun stola je bilo v umazanem prostoru samo slabo ležišče. Juno je bila iz sebe nad svojo neumnostjo, da se je tako f!< uporno podala v past. Slutila je,' da jo sedaj čakajo hudi časi. Farmer je bil namreč eden takoimenovanih skvaterjev (*• j. naselnik brez pravnega imena, ki se naseli v kakem pustem, samotnem kraju in obdeluje zemljo, ki ni njegova), kateri se vesele, če si morejo preskrbeti na nepošten ali proti-postaven način po ceni delavce. Zamorka mu je prišla ravno prav, ker je moral do sedaj f|bdelavati polja z ženo in dvema odraslima sinovoma. .1880 — Sedaj je imel eno delavno moč zastonj in je sklenil, najstrožje paziti na zamorko, da mu ne zbeži. Tako je morala uboga Juno takoj drugo jutro na polje in tam delati najtežja dela. Pri tem je bil beg nemogoč, ker sta jo stražila dva velika psa in ona ni imela nobenega orožja. Ko bi bila tudi eno živalij ustrelila, bi jo bila druga gotovo napadla in potem bi bila izgubljena. Zamorka je bila nad tem obupana, tembolj ker njena gospodinja ni mogla slutiti, kje je in kar je bilo že huje, Juno je imela skoraj vos denar všit v krilu, tako da je bila Helena izpostavljena naj večji bedi. Zamorka je naredila, tisoč načrtov za beg, a nobenega ni bilo mogoče izvršiti, ker so skvater in njegova družina kar najbolj pazili na njo. Komaj da je dobila najpotrebnejši živež, nasprotno pa je bila mnogokrat tepena, če je po mnenju njenega nečloveškega ukazovalca premalo delala. Tu ni bilo sredstva se odtegniti rokam svojih mučiteljev. Čakati je morala in upati, da bi se ji vendar enkrat posrečil beg. Kakor je Juno slutila, je bila Helena v največjem strahu za zvesto služabnico Ko se zamorka ni vrnila, je mislila Helena, da se ji je pripetila kaka nesreča. Tudi so bila vsa poizvedovanja brezuspešna, ker ni slutila, da se je zamorka podala v tako oddaljen kraj. Potekel je dan za dnevom, a June ni bilo, kar je spravilo Heleno v največjo obupnost. K temu je prišla še beda, ker je imela le malo denarja, skoraj vso gotovino je imela Juno. s seboj. Kaka druga bi bila morda mislila, da je zamorka z denarjem ušla, a Helena je predobro poznala svojo Juno, ko da bi bila le en trenotek kaj tacega mislila. / — 1881 — Mesta ni mogla zapustiti, ker ji je manjkalo sredstev k daljnemu potovanju; Mariji pisati in jo prositi pomoči, ji ni dopustil ponos; torej ji ni preostalo druzega, ko zopet iskati kako službo. A to je bilo težavno, ker jih je bilo v Denterju mnogo brez posla in je Helena vsako ponudbo, ki je imela kako skrito misel, odločno odklonila. Tako ji ni moglo oditi, da je v kratkem potrošila zadnje novce in lakota je trkala na vrata. Pa tudi v tem strašnem položaju ni za trenotelc zgubila svojega zaupanja v Boga. Vsaka druga bi si bila pomagala s pismom do Marije ali do prednice v Honston. ona pa je rajši trpela naj večje pomanjkanje. Vedno je še upala na .lunino vrnitev in ni hotela prej mesta zapustiti, da bi ne zvedela kaj zanesljivega o usodi zveste zamorke. Helena je morala, da se je preživela, vse prodati, kar je zarnogla količkaj pogrešati, a tudi ta borna pomoč je zmanjkala, in, če ne bo našla kmalu kak zaslužek, ji preti največja ''erščina. In tako bi bila morala reva sprazniti bridki kelih trpljenja do dna, ko bi no bila čutila gospa, pri kateri je stanovala, človeško ginjenost. Ta gospa je imela sorodnika, kateri je imel v neki veliki to'8'ovini v Denterju dobro službo. To jo bila ena onih trgovin, v kateri se lahko vse kupi, enako, ali zadene stvar največjo potrato, ali pa najsilnejšo Potrebo. V tej trgovini je bilo več izpraznjenih mest pisarie in gospodinja je to povedala Heleni ter pristavila, da ji je sorodnik Zljubil, ji eno teh mest preskrbeti. Helena se je takoj podala v trgovino, da bi se predstavila. Z nekim strahom je stopila v palači podobno poslopje, v katerem je vladala največja živahnost in marljivost. Kmalu je bila sredi gneče ljudij, ki so je v velikih prostorih vedno premikala sem in tja in dolgo je morala povprašati, predno je našla pisarno. Tu je bilo zbranih vže več deklet, katera so tudi iskala službe in so radovedno ogledovala bledo tujko. 1882 — Ni trajalo dolgo, da je prišla Helena notri in je stala pred gospodom, kateri je obljubil njeni gospodinji, da bo za njo skrbel. Plaho mu je predložila svojo prošnjo, a gospod je obžalo-vaje zganil z ramami. ..Žal mi je; ko bi bili prišli le en četrt ure poprej, bi Vas bil vzel. Sedaj so vsa mesta oddana." Helena je občutila najbridkejšo prevaro. Kaj se naj zdaj ž njo zgodi; — ali nesreča še ni bila dovolj velika ?! Ravno je mislila pisarno zapustiti, ko jo je ena deklet držala nazaj. .,Ostanite še trenotek, gospodična", zaklicala je in se obrnila proti gospodu, kateri jo je v službo vzel. ..Premislila sem si“, reklo je dekle, „plača mi je premajhna, in jaz zato ne bom nastopila službe!" ,.Kakor Vam drago", odvrnil je gospod kratko in se obrnil k Heleni, katero je oživelo novo upanje. ..Sedaj lahko dobite izpraznjeno mesto," je dejal. ..Delo je lahko; plača znaša začetkoma 10 dolarjev na mesec; od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer morate tukaj biti razun ene ure opolu-(ine. Ali hočete nastopiti? ,,Da", odvrnila je Helena, ki je bila vesela, da bo vsaj obvarovana lakote. ..Dobro, pridite torej jutri zjutraj ob 8. uri tu sem v pi' sarnou, je bil mirni odgovor. Helena se je podala domu in se zahvalila prijazni gospodinji, po koje pomoči je bila vsaj obvarovana najhujšega. Slutila ni, kako trpke ure ji bo prinesla prihodnjost. — 1883 - 322. p o g 1 a v j e. - \ •—~~ ' Pisari ca. Drugo jutro je šla Helena takoj v trgovino, kjer je poiskala pisarno, v kateri je bila včeraj v službo sprejeta. Manjkalo je še malo do 8. ure, ko je stopila vanjo, a gospod, kateri ji je včeraj podelil službo, je bil vže navzoč. Na Heleno je naredil zaupljiv utis, tudi ga je njena gospodinja opisala kot moža, ki si je šele po dolgem napornem delovanju priboril to službo. Gospod Barker, to je bilo njegovo ime, je pozdravil He-lenoj katera se je bila ustavila pri vratih. „To je prav, gospodična Sever*, je zaklical, ..točnost je duša trgovskega življenja, Vaše tovarišice tega navadno nočejo razumeti. A sedaj pojdite z menoj, da Vam odkažem Vaše delo.“ — Helena je sledila prijaznemu možu, ki je ž njo zapustil Pisarno in šel v blagajniški prostor. Tam je bila samo ena dama navzoča, katero je gospod Barker uljudno pozdravil, koja jo pa komaj odgovorila. Gospod Barker je predstavil Heleno, pri čemur je ta zvedela. da je stala pred svojo prihodnjo ukazovalko. Gospiea Galton je bila poslovoditeljica, kot taka je bila deležna neomejenega zaupanja gospodarja, katerega Helena do sedaj še ni videla. Gospiea Galton je bila impozantna prikazen, čednega °braza, a na Holeno ni naredila dobrega utiša, marveč se ji je zdelo, kakor da bi bila prevzetna ošabnica, ki gleda na svoje Podložnike kakor na sužnje. Helena je imela kmalu priložnost prepričati se, da njen sum ni bil neopravičen. Komaj je gospod Barker zapustil prostor, ko se je gospiea Dalton obrnila k Heleni. ..Tam je Vaše mesto“, rekla je z zapovedljivim glasom, «brez mojega dovoljenja ga ne smete zapustiti; Vaše delo — 1SH4 - obstoji v izpisovanju računov, katere dobe kupci tu pri blagajni!“ Helena je takoj šla na svoj prostor in ni videla sovražnega pogleda voditeljice. ..Tak obrazek", mislila je gospica dalton, rno; jaz jo bom že priganjala k delu!“ Kmalu so prišla tudi druga dekleta, Heleuine tovarišice, katera je voditeljica karala zaradi prepoznega prihoda. Molče so se te podale na svoje sedeže in kmalu jo marljivo pisanj« izdalo, da je bilo vse pri delu. Tudi Helena je pridno pisala in se naglo privadila svoje naloge, lil kateri ni bilo treba posebnih vednostij. Ni ji odšlo, da je gospica Gal to n večkrat stopila za njo in gledala njeno delo. A voditeljica je zopet odšla, ne da bi bila izustila besedo pohvale ali graje. Helena se je oddahnila, ker se je bala izraza nezadovoljnosti, a kmalu si je postala svesta, da je dama prava tiranka. Mlada dekleta so bila vedno karana, tako da so so kup-Čevalei mnogokrat začudeno ozrli po razburjeni voditoljici. Helena je, ne da bi bila pogledala kvišku, marljivo pisala svoje račune, ko je opazila, da je gospica Galton stopila k uji in pregledovala njeno delo. „Vi pišete prepočasi, gospodična Sever"’, rekla je ostro, „če ne bodete hitreje delali, Vas ne moremo rabiti!" Helena je prebledela; naj bi zgubila tudi ta borni kruh?! .,Ali no znate odgovoriti, ali ste preslišali, kar som Vatu ravno rekla?“ zaklicala je voditeljica znova. ..Ustregla bom Vašej želji", odvrnila je Helena, ki j0 naglo nadaljevala svoje delo. „Da, za to moram nujno prositi, drugače ste takoj odpuščeni!" je bil brezsrčen odgovor. Druga dekleta se niso upala vzdigniti oči, ker je gospi«8 Cfalton veduo gledala k njim in vsako obotavljanje najstrožje grajala. In to vse za slabo plačo, ki je komaj zadostovala za življenje. - 1885 - Vsak ugovor ali najmanjša neubogljivost se je kaznovala s takojšnim odpustom, saj jih je bilo dovolj na izber, ki so prosili za to malo službo. Pri tem pa ni bilo nikdar tilio v veliki dvorani, ker so vedno dohajali tujci, da bi pri blagajni plačali zneske in dobili kupljeno robo. Neprenehoma je šumelo govorjenje v velikem prostoru in vedno se je slišalo cvenkanje denarja, ki* se je naštel na mra-Diornate mize. Heleno je mučil glavobol, a le za trenotek je pritisnila foko na vroče čelo, ko je vže gospica Galton to opazila. ..Počivati imate Časa opoludne", zadonel je njen ostri glas, »tu leže zopet nerešeni listi; prositi Vas moram, da jih takoj vpišete; kupci no smejo čakati!" Helena se je vže po prvih besedah nagnila čez svoje delo je naglo pisala naprej, akoravno so ji črke plesale pred °čmi in ji je glava žarela ko ogenj. V tem je nakrat utihnila voditeljica in pozdravila starejšega gospoda. To je bil gospod Davenport, posestnik trgovinske hiše. Helena ga je le plaho pogledala, ker se jo bala, da bo tudi on tak ko gospica Galton; a bila je prijetno iznjenadena, ko je videla, da kaže obraz starega gospoda dobrodušnost in blagosrčnost. Gospod Davenport je vidno dobro poznal svoje uslužbence, ker je ogledoval le na novo sprejete dame in med njimi 80veda zapazil nesrečno Heleno. Principal je za trenotek osupnil, ko je zagledal lepi obraz, a ne samo to mu je padlo v oči, temveč človekoljubni gospod •le takoj spoznal, da se nova uslužbenka bori z utrujenostjo. „Kako se piše bleda dama tam'?“ vprašal je gospico Milton. .,Sever“, je bil odgovor, ..a za trgovino se mi ne zdi po-Sc't>no pripravna, ker po mojem mnenju prepočasi dela." Helena je bila slišala vprašanje in brezsrčni odgovor, a Pogledala ni kvišku in marljivo dalje pisala. ..Mislim, da preveč zahtevate od dam, ki morajo tu ves delati11, odvrnil je gospod Davenport mirno. Gospica Sever - 188(5 — je videti bolehna; sploh je pa šele od danes zjutraj tu, torej nikakor ne more toliko storiti kakor dame, ki so že delj časa tu.11 Gospica Galton ni odgovorila, a nesrečnici poslala sovražeu pogled, ki ni obetal nič dobrega. .,Danes zvečer bo odpuščena", mrmrala jo zase. Gospod Davenport je še vedno gledal k Heleni. ,,Kako lep obraz4-, mislil je, „kdo ve, kaj je reva prestala, predno je za pičlo plačo pisarice stopila v službo.“ Staremu gospodu je menda pri teh mislih nekaj padlo v glavo, ker se je zopet obrnil k voditeljici. ,,Povejte mi še eno, gospica Galton", rekel je z mirnim glasom. „Ker je, kakor vidim, več novih dam, moralo se jih je prej kaj odpustiti. Ah so prejšnje pisarice izostale r1-- „Nekaj sem jih odpustila, ker niso bile za rabo”, odvrnila je voditeljica mehko. „Vi ste imeli v zadnjem času preveliko dela, zato sem sama odpustila malomarne delavke." čelo starega gospoda se je zgubančilo pri teh besedah, a glas je ostal miren. „Tako, sredi meseca?" je odvrnil. „No, kar se je zgodilo, se ne da popraviti. A v prihodnje bom sam odpuščal moje uslužbence in Vas prosim, gospica Galton, da mi vsakokrat predložite Vaše mnenje, na kar bom sam odločil." Voditeljica se je ugriznila v ustni in uprav besno pogledala nesrečno Heleno. Meni se zdi, da gospica Sever nikakor ne bo zadostovala zahtevam naše trgovine", rekla je končno s prikrito jezo. Gospod Davenport / m odgovoril, temveč je šel k Heleni in pregledal nekaj računov, katere jo bila ta ravnokar spisala/ Med tem časom ji je srce močno bilo. Če bi delo ne zadostovalo, stala je pred največjo bedo. A principal ni izgovoril strašne besede ..odpuščena"-temveč se je obrnil h gospici Galton, katera je bila pristopila-„Delo dame mi popolnoma zadostuje11, rekel je tiho voditeljici, ..ponovim Vam, gospica Galton, da preveč zahtevate od ubogih dekldt, katera tu delajo.1- Pri teli besedah je še enkrat pogledal lepi bledi obraz Helene in je potem zapustil dvorano, da bi ogledal še dru:f0 prostore. — 1887 — Grospica Dalton jo pihala jeze. Ker gospodar pri vsej svojej dobrovoljnosti ni poznal ugovora, ni mogla odpustiti Helene, ki ji je bila trn v očesu, in je morala na drug način poskusiti jo odstraniti. Gospod Davenport je bil vdovec, in voditeljica je mislila, da jo bo še vodno krepki mož vzel nekdaj za ženo. Ker je bila sama impozantna prikazen in jo vodila celo trgovino skoraj sania, jo bila prepričana, da bo kmalu dosegla cilj svojih želja. A do sedaj ni gospod Davenport, akoravno je prijazno občeval ž njo, pokazal nič o takih namenih, in gospica Dalton je poskušala so gospodarju neobhodno potrebno narediti in na tak način postati vladarica stare trgovinske hiše. Lepota Helene ji je vzbudila zavist, in ker je bila do sedaj vajena, vse nji neljube osebe takoj odpustiti, ji je bil sklep gospoda Davenporta zelo neprijeten. Helena je tudi takoj občutila, kaj pomeni sovraštvo vsemogočne gospice Dalton, ker jo je ta vedno opazovala in pri Najmanjšem obotavljanju brezsrčno grajala. Zato je bila Helena srečna, ko je prišla popoludanska ura )n jo mogla hiteti domu, da bi pri svojej gospodinji zavžila *'evni obed. Dobra žena ni bila včeraj malo razkačena, da se je njeni varovanki odmerila tako slaba plača, a rekla ni nič, temveč spodbujala Heleno, po možnosti izpolniti svoje dolžnosti, ker b. P°tem kmalu dobila višjo plačo. Helena je bila srečna, da ji je gospodinja za osem do-^ai'jev dala hrano in stanovanje; ostala sta ji vendar še dva dolarja, za koja bi si morda sem in tje kupila kako potrebno tlačilo. Medtem ko so je razgovarjala z dobrovoljno gospo o tej 2artevi, bližala se jo poludanska ura svojemu koncu, in Helena J0 hitela v trgovino, da bi ne dala vzroka k pritožbi. Seveda je bila prva izmed vseh uslužbencev, a gospica Dalton, ki je obedovala v hiši, je tudi kmalu prišla in takoj 'skala priložnosti jo mučiti. ,,Hitro pojdite na Vaše mesto'4, zaklicala je Heleni, „tu Stllo vajeni točnosti, in Vi ste se zakasneli!“ , To je bila sicer laž, ker je še v tem hipu manjkalo par ll)inut do določenega časa. — 1888 - A Helena je sklenila vse molče pretrpeti, ker bi se le tako mogla rešiti naj večje bede. . Ravnanje gospice Gralton je bilo tembolj krivično, ker ni poznejše prihajajočim tovarišicam Helene rekla ene očitajoče besedje, in ta je morala v svojo prestrašeno^. kmalu opaziti, da je bila za poslovodinjo le zaničevana podložnica, nad kojo je lahko razsipala svoj srd. Komaj da se je kedaj odmaknila od Heleninega prostora in jo je v1 enomer grajala, akoravno je ta skušala z uprav angelskim potrpljenjem zadovoljiti svojo mučiteljico. ’ • Celo druga dekleta so skrivaj neodobravajoČe pogledovala brezsrčno damo, ki je vedno godrnjala nad Heleno in ji ni dala en trenotek miru. '"A njena navzočnost je bila potrebna v zgornjih prostorih in tako je zapustila gospica Gralton dvorano, ter .še enkrat pri' poročila uslužbenkam marljivost. Vse se je oddahnilo, ko je odšla. Poleg Helene je sedelo mlado dekle, katero jo je tekom časa večkrat z usmiljenjem pogledalo. ..To je prava furija", rekla je tiho Heleni, katera je hitola pisati dalje, „pri tem ravna, kakor bi ji bili kaj žalega storili-Poslovodkinja prav za prav ne mara nobene izmed nas, 3 čudno je vendar, da se je takoj prvi dan s tako jezo spravila nad Vas!" ..Potrudila se bom, si pridobiti njeno zadovoljnost", od' vrnila je Helena milo. ..No varajte se", reklo je dekle, ..jaz poznam damo dovolj dolgo, ona je strah vse trgovine, in če bi gospodar vedel, kako nas vse trpinči, bi se ji drugače godilo. Njemu nasproti je dobra in prijazna; a sama je pravi satan. Saj gospod Daven-port ne sluti, kako se nas tu plačuje, a nihče se ne upa govo' r,ti, ker ona sama odmeri visokost plače!" Helena je molčala, a v duhu je pritrdila mladej dekli01- Kaj je bilo to K) dolarjev! Kdor ni hotel živeti v naj' skromnejših razmerah, je bil prisiljen prodati svojo čast, da b* končno poginil v sramoti. .,Ali ste Avstrijanka, gospodična?'4 vprašala je Heleni*1*1 soseda zaupno. .,Jaz — — —“ - 1889 — Prenehala je, ker jo gospiea Galton ravno stopila v dvorano in se takoj ozrla k sovraženi. Akoravno je mlado dekle takoj pri njenem ustopu umolknilo, je gospiea Galton opazila, da je govorilo s Heleno in je takoj prišla k njima. ..Kaj imate tu govoriti-zarohnela je poslovodkinja nad prestrašeno. „ Ali ne poznate pravil, da se pri delu pe smo go-'oriti. Naj to še enkrat vidim, bodete takoj odpuščeni.1* Tako je hudobnica še nekaj časa vpila, ne da bi se bila zmenila za množico kupcev. A ti so postali pozorni na Heleno, tako da ni trajalo dolgo, da se je splošno opazila njena lepota. Kmalu so švigali radovedni ali drzni pogledi k Heleni, katera je nagnila glavo globoko na delo. Ker je pa sedela precej blizu blagajne, se ni mogla odrgniti očem tujcev. Med kupci sta bila dva gospoda, po obleki videti lahko- živca. Ta dva sta neprenehoma gledala nežno postavo in ljubki obraz Helene, koje velike temne oči so se borile s solzami. Gospoda sta važno, a tako tiho govorila med seboj, da ju nihče razumel. A v njunem vedenju in njunih pogledih ni bila smela drznost, temveč neko občudovanje lepote revne pisarice; ostala tudi le par-minut in potem zginila v množici. Helena je smela biti srečna, da se je gospod Davenport 1Zl'ekel proti odpustu od strani poslovodkinje, drugače bi bil P‘'vi dan njenega delovanja v trgovski hiši tudi nje zadnji. Ker je pa gospodarjeva prepoved preprečila samovoljno lllvnanje gospice Galton, spustila je ta vso svojo jezo nad nedolžno ; tudi druge uslužbenke so občutile njeno jezo, a tudi te s° bile tako ponižane, da so vse mirno prenašale. Helena jo bila srečna, ko se je bližal večer in se je zaprla velika trgovina. Tudi je bila nje mučiteljica v večernih urah večkrat v gornjih prostorih, tako da je bila vendar nekaj časa rešena v°Žnega zbadanja. 79 n L 1890 — Soseda se ji je pridružila na potu domu, in ker je mlado dekle naredilo na Helono jako ugoden utis, ji je bila nova znanka dobro došla. „Cudno je vendar, da je gospica Gal ton takoj prvi dan tako osorno nastopila nasproti Vam", je rekla Helenina spremljevalka, „vse se je boji in jo sovraži, ker nas vse trpinči, a Vas posebno zaničuje; danes sem večkrat opazila, kako strupeno Vas je pogledala.'■ Heleni je bilo težko pri srcu, a saj je morala potrpeti, ker bi bila drugače izpostavljena naj večji bedi. ..Morda bom z neutrudnim delovanjem dosegla, da bo gospica Galton bolje ravnala z menoj", odvrnila je milo. „Ta!“ zaklicala je deklica. ..Ne, gospica Sever, ne verujte tega, jaz sem zdaj vže pol lota v Davenportovi trgovini in vem, da ima poslovodkinja kamenito srce. Z vsemi ravna grdo, a Vas pa posebno sovraži, to mi lahko verjamete!" 323. poglavje. Bele su/inje. Helenina nova znanka je žal govorila preresnično, ker so ji naslednji dnevi v resnici prinesli peklenske muke. Medtem ko je gospica Galton prej raztresala svojo jo7.0 na vse uslužbenke, jo zasledovala zdaj skoraj Heleno samo z uprav smrtnim sovraštvom. Samo en trenotek ji je bilo treba ustaviti pisanje, ;il' plaho pogledati na stran, takoj je bila neizprosna mučitelji**11 pri nji ter jo karala s surovimi psovkami. Kaj je reva trpela pod tem ravnanjem, se ne da popi' sati; saj je gospica Galton svojo očitno sovraštvo napram H6' leni gnala tako daleč, da so celo kupci mrmrali nad tolik0 bi ezarčnostjo. 1891 Helena je prihajala vedno par minut pred določenim časom, a vendar jo je gospica Galton vedno obdolžila zakasnitve, akoravno je poznejši prihajajočim tovarišicam to redko-kedaj očitala. Svojega sedeža Helena sploh nikdar ni smola zapustiti, tako da je od utrujenosti večkrat skoraj omedlela, posebno ker je gospica Galton skrbela, da je vedno v naj večji naglici delala. Akoravno je Helena izvršila svojo nalogo brez pogreška, je imela poslovodkinja vedno kaj grajati in je tolikokrat na dan ponovila svoje žuganje z odpustom, da je bila Helena vedno pripravljena na najhujše. Tako je minulo nekaj tednov, kateri so bili Heleni dolgi kakor celo leto. Akoravno je bila policija obveščena o -Janini izgubi, vendar nje ukazovalka do sedaj ni dobila nobenega poročila o bivanju zveste zamorke, in zato je morala prestati v teh neznosnih razmerah. Gospica Galton je postala od dne do dne bolj brezobzirna napram Heleni, katera žal ni poznala vzroka, ki je vzbudil brezmejno razkačenost poslovodkinje. Helenine tovarišice so občutile najiskrenejše sožalje z revo, a pomagati ji niso mogle. Ko jo Helena dobila prvo plačo, dala jo je takoj svoji usmiljeni gospodinji, ker jo je ta več dni zastonj preskrbela. A dobra žena ni vzela več ko osem dolarjev in je pri tem storila vse možno, da bi osrčila svojo varovanko, ker je upala, da bi Helena sčasoma dobila višjo službo. A za to je bilo malo upanja, ker je gospica Galton slikala Helenino delovanje kot prav pomanjkljivo in je celo pri gospodu Davenportu predlagala njen odpust. Do sedaj se ta vsekakor ni izvršil, ker se je gospodar večkrat osebno prepričal o izvrstnem delu Helene. To pa je hudobno poslovodkinjo tolikanj razkačilo, da je ravnala ž njo slabše kakor s sužinjo, tako da so surove psovke vedno bolj vzbujale nejevoljo v blagajniškem prostoru navzočih. V tem je prišla Heleni v največjem poniževanji nepričakovana pomoč. Blagajničarka, stara, čislana in od poslovodkinje popolnoma neodvisna dama, je imela usmiljenje s trpinko in je sklenila, ji pomagati. - 1892 Seveda to ni bilo lahko, kor je gospica Galton neomejeno ukazovala v trgovini, in zato ni preostalo blagajničarki drugega, ko gospoda Davenporta opozoriti na brezobzirno ravnanje s Heleno.' Bilo je ravno o poludanski uri. Gospica Galton je bila odsotna, ko je stopila blagajničarka v dvorano, kjer je gospod Davenport ravno pregledoval nekaj knjig. Prilika je bila ugodna, in blagajničarka je bila takoj odločena jo porabiti, ker se je morala gospica Galton kmalu vrnili. Gos pori Davenport jo pozdravil blagajničarko, v katero je imel brezmejno zaupanje, s prijaznimi besedami, kar je v dami še potrdilo namen, Heleni pomagati. -Rada bi Vas na nekaj opozorila, gospod Davenport", rekla je gospodarju, kateri je pristopil k njej. „Ali ste opazili kak nedostatek v moji trgovini?" vprašal je ta radovedno. „Ne, to ravno ne; samo prositi sem Vas hotela, da bi poslovodkinja’ ne mučila tako neopravičeno tu naslavljone pisance, gospodične Sever; to ni mogočo več gledati, kako ona ravna z ubogim dekletom. “ Gospod Davenport je kazal zelo resen obraz, a odgovoril je mirno: ..Gospica Galton ima moje zaupanje, ker sem prepričan, da ima v mislih samo korist moje trgovine; ali ne sodite malo preostro Blagajničarka je zganila z ramami, a odgovorila ni, ker se je gospica Galton ravno vrnila in se takoj obrnila na go- spoda Davenporta. Ta je govoril s poslovodkinjo kar najbolj prijazno, tako da se je blagajničarka udano zopot podala na svoje delo. Tudi gospod Davenport je kmalu na to zapustil dvorano, da bi so podal v svojo pisarno. Kakor običajno, prišla je Helena prva in pogled na sovraženo je bil poslovodkinji znamenje, svoje surovosti razsipati nanjo. ..Ali ne morete proj priti, gospica Sever", je zaklicala a svojim hreščečim, neprijetnim glasom, „vsak dan zamudite, temu bodem na vsak način naredila konec!” — 1893 - Helena se je mirno podala na svoj prostor in takoj vzela pero v roko. A njena mučiteljica je vže stala poleg nje in je pregledala njeno delo. „ Vaša izobraženost je videti jako pomanjkljiva", je zaklicala strupeno. ..drugače bi ne izgotovili tako slabih del; le pojejte, kako je to pisano, — ne, tega ne morem rabiti, pišite takoj še enkrat..1' In hudobna gospica Galtou je raztrgala čedno pisane račune in jih vrgla na mizo. Nobeden navzočih ni opazil, kako je skozi majhno odprtino vrat, katera je bila ločena z zeleno zaveso od pisarne gospodarja, gledala glava gospoda Davenporta v dvorano. Ravno ko je gospica Galton vrgla raztrgane papirje na *wizo, stopil je gospodar v blagajniško dvorano. „ Naj prvo potrdim, da še manjkata dve minuti do ene ure-, Je rekel mirno osupnjeni po3lovodkinji. \ri ste se gotovo mo-,fH v času, gospica Galton, ko ste damo karali radi prepoznega Pohoda. Sploh opazim, da še ni nikogar drugega tu." „Vse pridejo prepozno!" izbruhnila je besna gospica Milton. Gospod Davenport ni odgovoril, temveč je stopil k Hele-n|nemu pultu, kjer je vzel v roke raztrgane račune. „Zakaj ste uničili to delo, gospica Galton?” vprašal je P°polnoma mirno. »Ker ga ne morem rabiti", škripala je ta, ..pisano je slabo 111 napačno. “ ..Meni zadostuje!” je odvrnil gospod Davenport mirno, a l0Pko. ., V prihodnje bi Vas prosil, da ne raztrgate takih del, e‘‘ ne morem najti nobenega pogreška!" Blagajničarka je komaj prikrila veselje nad karanjem in 'le skrivaj pogledovala k poslovodkinji, koje obraz je bil same kar zelen. Gospod Davonport je stopil sedaj k blagajničarki. ^ »Včeraj ste me prosili, naj Vam dam kako damo v pomoč ^ašeniu odgovornemu delovanju. Če sem Vas prav razumel, §'re za izvršitev blagajniških listov. Ravnokar sem se pre- 1894 — 1 pričal, da gospica Sever prav zanesljivo računi, in zato porabite od jutri naprej to damo za Vašo pomočnico. “ Helena, je hvaležno pogledala k človekoljubnemu gospodarju in ni zapazila srditega pogleda gospice Galton. Gospod Davenport pa ni spremenil obraza, temveč je govoril hladno in mirno, kakor da bi ga vsa stvar ne brigala. Obrnil se je zopet k Heleni. .,Ta služba, katero sem Vam ravnokar odkazal, je težav-nejša^ ko razmeroma lahko delo, katero ste tu izvrševali, z izpisovanjem računov'1, je rekel gospod Davenport. Upam, da bodete tudi opravičili zaupanje, katero s tem stavim v Vas.4' .,Vse bom storila, da bodete zadovoljni z menoj, gospod Davenport14, je odvrnila Helena tiho. Dobro, dobro4-, prikimal je stari gospod, ter se zopet obrnil k blagajničarki. „Kako plačo pa ima gospodična Sever prav za prav ?“ ..Deset dolarjev*4, odgovorila je ta naglo in zaničljivo pogledala gospico Galton. „Na mesec?" vprašal je gospod Davenport začudeno. ..M1 jo to resnica, gospica (lalton ?“ ..Da44, odvrnila je ta priliznjeno, „za take podrejene službe ne moremo več dajati, gospod Davenport; jaz imam pri ten1 samo korist trgovine v očeh, in zagotovim Vam, da dobimo tu denar dovolj ljudi j !44 . A obraz gospodarja, ki se je bil zelo stemnil, se tudi Prl teh besedah ni zjasnil. A spoznati ni dal ni pohvale ni graje. .,Gospica Sever dobi od danes naprej petdeset dolarjev mesec44, je rekel blagajničarki, ne da bi se bil zmenil za je*0 gospice Galton. Helena se je hotela gospodu Davenportu zahvaliti, a tar smehljaje odbranih „Jaz ne zahtevam zahvale!44 je rekel. ..Če izpolnite dolžnost, je plača majhna, ako bom pa zvedel po blagajn1' curki, da ste sposobni za novo službo, bom plačo primer110 zvišal!" Pri zadnjih besedah se je gospod Davenport obrnil in W pustil blagajniški prostor. J 895 - Nekatero tovarišice Helene so tekom razgovora vstopilo 'n so deloma slišale gospodarjeve besede. Mlado deklice so davno občutile najglobokejše pomilovanje z mučenico, in zato je marsikateri škodoželjni pogled zadel pošlo vodki njo, ki je sedaj kakor besno razgrajala na prepozno došle. Vmes je vprav tigersko pogledovala tresočo Heleno, ki je opravljala svoje delo, ne da bi vzdignila oči. Njena navzočnost pa je bila potrebna v drugih prostorih in zato je morala peneča se jeze zapustiti blagajniško dvorano ■n za nekaj časa ustaviti mučenje svojih žrtev. V z I i c temu, da je bila Helena silno vesela nad zboljšanim položajem, je bila vendar zelo v skrbeh, da bi v svoji novi službi ne bila še bolj izpostavljena hudobijam gospico Galton. Blagajničarka jo bila sicer popolnoma neodvisna od po-8lovodkinje in je od sedaj naprej tudi lahko Heleni odkazala v njeno nalogo, a reva je bila slej ko prej pod nadzorstvom ne-!zprosno furijo, ki je smela vsak pogrešek neusmiljeno kaznovati. — Mlado deklice, Helenine tovarišice so privoščile mueenki lz srca zboljšanje, akoravno so bile same slabo plačane, a tudi °ne niso mogle Heleni zatajiti, da je tudi sodaj izpostavljena hudobijam gospice Galton. Da je bilo to res tako, je morala Helena kmalu zvedel L ker je gospica Galton, ko se je komaj vrnila, takoj padla čez nJo in njeno delo kritikovala na najsurovejši način. Vsekakor so ni upala računov uničiti; tudi je večkrat Plaho pogledala na zvezna vrata, kjor bi gospod Davenport ^orda utegnil prisluškovati. Kmalu si je morala Helena priznati, da se je po posredovanju gospoda Davenporta njen položaj le poslabšal. Gospica Galton se ni umaknila od nje in je postala v Njenem govorjenju tako zlobna, da je Helena le težko zadržala solze. — „Aha, sedaj postanete še celo sentimentalni," zasmehovala jo je hudobna ženska. ,,Prihranite si ginjenost do doma, iniato delati, drugače si lahko drugod iščete službe!" 18% - Blagajničarka je pri teh besedah jezno poskočila kvišku, in ker ravno ni bilo kupcev, stopila je k razkačeni, ki je ravno zapustila Heleno. „Od jutri zjutraj dalje bo delala gospica Sever pri meni,” zašepetala je poslovodkinji, ,.jaz Vas moram vendar prositi, da ne mučite ubogega dekleta na tako neodgovoren način, drugače bom še enkrat opozorila gospoda Davenporta." „Ah, Vi ste bili, ki ste mi danes preskrbeli svarilo gospodarja," siknila je ogorčena. „Da, jaz sem bila,-' je odvrnila blagajničarka mrzlo. „Go-spod Davenport me pozna vže dolga leta in ve, da ga nikdar ne nadlegujem z nepristojnimi rečmi, zato sem ga opozorila na pridnost in skrbnost gospiee Sever. Oe Vam to morda ni prav, se vsak čas lahko pritožite Čez mene pri gospodu Davenportu ! “ — S temi besedami se je blagajničarka vrnila na svoj prostor, ker so stopile ravno nove kupčevalk« v dvorano. Nesramnica," siknila je poslovodkinja izmed stisnjenih zob, a glasno govoriti se ni upala, ker jo dobro vedela, koliko je veljala pravičnemu gospodarju dolgoletna, zvesto udana blagajničarka. Da, celo te zadovoljnosti danes ni imola, da bi mučila sovraženo, ker je bila njena navzočnost danes tako potrebna v ostalih prostorih trgovine, da se je šele proti večeru vrnila 'f blagajniško dvorano. Vsi so se oddahnili, ko je vendar odšla hudobna poslovodkinja. ..No, čestitam, gospica Sever," je rekla Helenina soseda proti njej, .,to se pravi, da s tem mislim le povišanje plače, ker ste prej ko slej na milost in nemilost izročeni naši mučiteljici. Kajti kar se tega tiče, Vas moram le obžalovati, ako-ravno si ne morem tolmačiti, zakaj gospica (ialton ravno Vas zasleduje s tako očitnim sovraštvom. Odkar ste Vi v trgovini, se nam dosti bolje godi, ko prej, ker poslovodkinja stresa svojo hudobnost le nad Vas." „Jaz se ne morem spomniti, da bi bila damo kedaj razžalila," je odvrnila Helena žalostno, ..tudi ji nisem nikdar ugovarjala, nikdar tožila, tako, da si nikakor ne vem tolmačiti njenega ravnanja." — 1897 — „Da, mi smo tu le človeški stroji in se tudi po tem z nami ravna," je odvrnila mlada deklica. ,,Saj gospod Davenport je zelo ljubeznjiv gospod, a on no zve, kako se z nami dela in za kako pičlo plačo se moramo truditi od jutra do večera, Ce bi ne stanovala pri stariših, bi se ne mogla preživeti. Le poglejte on del drugih deklet, gospica Sever; plačo imajo ravno tako slabo, a so lopo, celo elegantno oblečene. Odkod pride to, bodete vprašali. No, jaz bi Vam odgovor povedala naprej: to je poglavje polno bede in pomanjkanja, da se reve udajo grehu in potem žive po zunanjem bleščeče, a nepošteno življenje. In v bedi in revščini bodo tudi umrle te uboge sirote!" - • ♦♦♦ — 820. poglavje. Nova trpljenja. Drugo jutro je odkazala blagajničarka Heleni prostor poleg sebe, in ji je dala potrebna navodila na tako prijazen prikupljiv način, da je bila Helena takoj vneta za staro damo. — Izvrstna vzgoja, katere je bila grofova hči v svoji mladosti deležna, ji je prišla prav, tako, da jo naglo razumela svojo novo nalogo in jo izvršila v največjo zadovoljnost blagajničarke. Seveda v svoji novi službi ni bila rešena svoje neizprosne sovražniee, katera je še vedno trpinčila svojo žrtev, a gospica Milton ni mogla svojih surovostij več tako javno izrekati, ker •lft Helena sedela tik prostora, v katorom so hodili tujci, ki bi kili seveda vsako besedo slišali. Tudi se je pravicoljubna blagajničarka parkrat tako od-V-no potegnila za Heleno, da se je morala gospica Gralton Grofica — beračica 80 — 1898 — umakniti, ker je le iz same osvetoželjnosti ostro grajala neko delo. — Divjala je, ker ni mogla svoje žrtve karati pred drugimi uslužbenci in je zato iskala novih hudobij, da bi pregnala Heleno iz trgovine. > Seveda se je gospica Galton varovala svoj pravi značaj pokazati pred gospodarjem. če je bil on navzoč, je bila uljudna in skromna, le v njegovi odsotnosti prišla je divja narava te ženske do prave veljave. Tako je preživela Helena bridke čase, ker se je morala vsak dan bati, da izgubi svojo službo. Sicer jo je blagajničarka vedno varovala pred poslo-vodkinjo, a upliv gospice Galton na gospodarja je bil zelo velik in najmanjša malomarnost Helene bi lahko provzročila njeno uničenje. S strahom je mislila na bedo, v kateri bi potem zopet bila in je zato po možnosti hranila, da bi v slučaju sile ne bila brez vinarja. V tem je naključje obrnilo njeno nepopisno usodo na bolje. — Gospica Galton se je pustila necega dne zaradi bolezni opravičiti in vse v trgovini se je oddahnilo, da hudobne poslo-vodkinje vendar nekaj časa ne bo. Helena je bila srečna, da bo vsaj nekaj dni rešena tisočerih hudobij, katere ji je po krivem prizadevala gospica Galton. Tudi mlade deklice so se veselile, da so zdaj zamog'10 sem pa tje kako besedo spregovoriti med seboj, kor se blagajničarka ni tako strogo držala ukaza, ki je prepovedal govorjenje v trgovini. Nakrat pa je bilo vso tiho, ko je stopil gospod Davenport v dvorano. Gospodar je imel v roki nek spis, na katerega je gledal z zanimanjem, a zmeden posmeh jo pričal, da spisa prav nič ni razumel. „Le poglejte, kako reven je človok včasi, vzlie svojih trgovskih vednostij," je rekel blagajničarki, katera je bila vstala — 1899 — raz svojega sedeža. .Jaz znam pol ducata jezikov, in v moji pisarni je dovolj izvrstno izobraženih gospodov, a latinskega razumejo tako malo kakor jaz, in ti dokumenti so, žal, sestavljeni v tem mrtvem jeziku. Pošljite vendar koga s temi papirji k dr. V . . . ., da mi jih prestavi; jaz bodenl gospoda takoj te-lefonično obvestil." Odpustite, gospod Davenport, da se nevprašana vtikam v Vaš pogovor," ‘spregovoril je mili glas polog gospodarja, ,a ce bi mi dovolili spise prestaviti, mislim, da mi bo mogoče to storiti.41 Gospod Davenport se. je začudeno obrnil k bojazljivi govornici. ^ Bila je Helena, ki je močno zarudela stala zraven njega in plaho predlagala svojo prošnjo. „Kaj razumete latinsko vprašal jo gospodar kar najbolj osupnjen. „Učila sem se tega jezika," je Helena skromno odvrnila vprašujočemu. »Tako, — tako;, — no, potem poskusite svojo srečo,“ je rekel gospod Davenport in Heleni ponudil spis. Skrivnosti ni v njem,“ dostavil je nekako prijazno, ko je opazil njen vprašujoči pogled, ,,a vsebino bi rad poznal, ker me živo zanima.11 1 Helena so je takoj vsedla na svoj prostor in vzela pero v roko. Potem je vzela polo papirja in prestavila spis, staro kupno Pogodbo, natančno in tako hitro, da je le izvanredno dobra vzgoja in izobrazba, katere je bila deležna, zamogla opravičiti tako vednost latinskega jezika. Gospod Davenport je sta! nekaj korakov v stran in je opazoval Heleno. Gospodar je opazoval prelepo, bledo lice pišoče žene, ki je brez obotavljanja prestavljala vsebino listine. „No, — ali ste zamogli razumeti?” vpraša radovedno, ko Helena vstane in mu da list. „Da," odgovori Helena ponižno; ..ker ni bilo težko, sem Prepričana, da sem doslovno prestavila." ..Hvala Vam, gospica Sever," odgovori gospod Davenport, )n zapusti dvorano. - 19(X) — Ali komaj je prešla ura, ko jo bila Helena pozvana v pisarno gospodarjevo. Odzvala se je klicu ne brez trepetanja, akoravno si ni bila v svesti kake malomarnosti, a vedne zlobnosti gospice Ualto-nove so ubožico že tako ponižale, da se jo vedno tresla za svojo službo. Ko je Helena stopila v glavno pisarno, so jo seveda tara poslujoči knjigovodjo zvedavo ogledovali. A to jo trajalo le nekaj sekund, ker jo je gospod Davenport poklical v svojo posebno pisarno. Zdaj je sama stala pred prijaznim starim gospodom, ki je svojo lepo uslužbenko začudeno ogledoval. ..Moj prijatelj, doktor V...je bil ravnokar tukaj," začne gospodar, „dal sem mu brati Vašo prestavo, in on jo jo našel tako natančno, kakor se je moro napraviti le z izvrstnim šolskim poukom. Bili ste sprejeti v mojo prodajalno takorekoč le v pomoč in se tudi sedaj ne nahajate v posebni službi, kar se pa kmalu predrugači. Kje pa ste dobili svoj poduk, gospica Sever?" Helena se je malo obotavljala. Ali jo mogla pripovedovati svojemu gospodarju, da j« imela na Ostrovrškom gradu izvrstno učitelje in da jo pozneje bila v najizbornejših penzijonatih v svoji domovini Avstriji kjer so je pripravljala za svojo, po mnenji vseh blestečo bodočnost. Kaj so vendar ljubeči stariši upali, da bo njihova hčerka okinčana s knežjo krono, -— ah, — kaj je postalo iz vsega tega upanja?! „No, nečom siliti v Vaše tajnosti1', roče gospod Davenport, ko je opazil Helenino zadrego. „Prepričal sem se v teh dveh mesecih, kar ste v moji prodajalni, o Vaši izredni poštenosti in natančnosti, tako da Vam bom nakazal službo, ki je Vašim zmožnostim primerna. Razume se ob sebi, da se Vam bo plača temu primerno povečala, ker sicer veliko zahtevam od svojih uslužbencev, a jih tudi za izvanredna dola visoko poplačam. V nekaterih dneh Vam povem vse drugo. Helena se je s prisrčnimi besedami zahvalila prijaznemu gospodarju tor šla vesela zopet nazaj k svojemu delu, kjer je — 1901 - radovedni kasirki seveda takoj morala povedati ves pogovor z 8'ospodom Davenportom. ..Zdaj ste pri gospodu Davenportu ua gorkem1', razjasni stara dama, ko je Helena končala. „Natančno poznam našega gospodarja; neizprosen je pri vsaki malomarnosti, a ravno tako prijazen in dobrotljiv, če se z veseljem in največjo pazljivostjo dela. Le veselite se, gospica Sever, zdaj Vam gospica Galtou kmalu no bo imela zapovedovati, ker sem prepričana, da Vam gospod Davenport nakaže dobro mesto!1' In kasirka je resnico prorokovala. Helena je že koj drugi dan dobila nadzorstvo čez posebni oddelek razprostrane trgovine. Ob enem bila ji je plača tako povišana, da je lahko brez skrbi gledala v bodočnost in si še zraven lahko precejšnjo svoto prihranila. 'I i • : Helenina mučiteljica je skoro divjala, ker je morala izostati nekaj dni iz trgovine radi svojega prehlajenja. Zato je prišla četrti dan zjutraj že dolgo pred osmo uro, da bi sovraženo Heleno takoj zopet začela mučiti. Gojila je proti ubožici naravnost hudobna čutila. Ni je mogla trpeti, pred vsem zato ne, ker je gospodar Heleno branil pred njo. Ker jo gospica Galton upala, da bo enkrat soproga uglednega gospoda Davenporta, zato se jo bala, da bi Helenina lepota ne naredila kakega utiša na gospodarja. Tako je stala v prazni plačilni sobi ter pazljivo gledala Proti vratom, da bi takoj planila na Heleno, kakor hitro bi se ^ prikazala. Kmalu se odpro vrata. A mesto pričakovane se prikaže kasirka,ki je prišla vedno nekaj minut pred začetkom prodaje. „Zakaj ni gospice Severjeve še tu?“ zakliče gospica Gal ton jezno. -T- „Ona je z menoj prišla*, odgovori kasirka hladno. ✓ - 1902 „Tako, to je nekaj (listo novega; zakaj pa ne pride notri, naj grem morda po njo vpije razkačena ženska. „To ni potreba1*, odgovori stara dama, „gospica Severjeva je že na svojem prostoru." ..Kaj se to pravi?" vpije poslovodkinja divje. Ali m® hočete s svojimi temnimi govoricami zasmehovati? — Potem se bom pri gospodu Davenportu pritožila!" .,Kakor Vam drago", odgovori kaairka mirno. ,.Sicer Vam pa ponavljam, da je gospica Severjeva že pri delu; prevzela je nadzorstvo čez oddelek modernega blaga.“ „Kaj ?" sikne gospica Galton škripaje z zobmi. ..Kdo ji j® dal to odgovornosti polno mesto?!" „No, gospod Davenport sam", odgovori kasirka, ter se odvrne od divje poslovodkinje. Kakor tiger letala je gospica Galton po dvorani, medtem ko je stara kasirka komaj zadrževala svoje veselje nad osme' šeno pošlo vod kinjo. Kar plane gospica Galton proti privatni pisarni, kjer je bil gospod Davenport že navzoč. Bila je tako togotna, da si je komaj vzela časa, da je pozdravila, tako da jo je gospod Davenport začudeno pogledal- „Ali ste že zdravi, gospica Galton?" jo povpraša s svojo prikupljivo prijaznostjo. „Hvala“, odgovori kratko poslovodkinja. „A imam VsS nekaj vprašati, gospod Davenport. Ravnokar so mi povedali 'r plačilni sobi, da ste nastavili gospico Severjevo za nadzornico nad veliki oddelek za modne stvari. Ali je to res?" „Gotovo; jaz sem sam to ukazal, ker sem popolnoma prepričan o sposobnosti te dame za to mesto", odgovori gospodar začudeno. Poslovodkinja je hotela vzplamteti, a še pravočasno se j8 premislila. „Ali, gospod Davenport, saj gospice Sever še ne poznate'< zakliče navidezn® skrbno. ..Tako odgovorno mesto zaslužijo vendar drugi ljudje, ne pa lako pritepeno dokle." Stari gospod plane jezno pokonci. „Ali imate dokaze za svoje ohdolžitve, gospica Galton?” zakliče. :. — 1903 — .,Ne, tega ne, ali pomislite vendar, gospod Davenport, kakšen utis narodi gospica Severjeva; jaz jo imam za dekleta, ki je že mnogo poskusila v življenji, in ne more se vedeti, če so vedno bile poštene razmere, v katerih se je nahajala." ,,Torej na samo sumničenje naj jaz damo, ki je naredila me najboljši utis, naravnost izključim?" meui gospod 1 »a-venport. .,Ne, gospica Galton, čeprav nima ta dama nikakih izpričeval, si vendar prisojam toliko človekoznanstva, da soiatram gospieo Severjevo kot pošteno, zanesljivo in izvan-redno porabno uslužbenko. Če je kdo nepošten, se v naši trgovini takoj spozna, ker imamo izvanredno strogo kontrolo; a za gospieo Severjevo bi jamčil, da se ona ne bo niti najmanjše pregrešila." S temi besedami vlil je stari gospod olje v ogenj, ker gospica Galton ni mogla dalje vzdržati svoje jezo. „Jaz pa te dame nočem videti na tem prostoru!" zavpije ®ad gospodom Davenportom. ,.Že večkrat sem prosila, da naj jo odslovi, če se ji pa sedaj ne odpove, potem pa jaz zapustim trgovino!" Gospod Davenport je postal zelo resen, a njegov glas je °>1 miren kakor poprej. „Jaz nikogar ne držim", reče z ostrini naglasom, ..tudi si morem razjasniti, kakšne razloge da imate za tako postopanje napram gospici Severjevi, ta dama Vam ni gotovo nič žalega storila, zato si morem samo misliti, da je le sitnost, kar ravnokar zahtevali od mene." Gospica Galton je že sprevidela, da je šla predaleč, ter Sa radi tega skoro prestrašila, da sta je togota in črtenje napram Heleni tako daleč zapeljala. Niti mislila ni nato, da bi svojo varno, in tako dobro platano službo zapustila, ob enem je pa tudi sprevidela, da gospod Davenport Heleno visoko čisla. „Nisem tako mislila", jeclja konečno z zagrizeno togoto. ,8aj me razumete, gospod Davenport, da me je edino le moj službeni interes zapeljal, da sem se tako izrazila, ker jaz te ^anie prej ko slej ne smatram za sposobno za tako službo!" „0 tem si moram vendar sodbo sebi pridržati", odgovori gospodar. „Saj Vi nimate z gospieo Severjevo ničesar opraviti, ima zgoraj službo, katero le jaz sam nadzorujem. Ue se ta ^arna, kar pa ne verujem, pregreši in postane zanikrna, jo se-i — 1904 — veda od te službe odstavim, a prepričan sem, da bo visoko izobražena gospica Sever svojo službo opravljala v mojo popolno zadovoljnost." Zadnje besedo rekel je gospod Davenport z neko posebno ostrostjo. Zdaj se je zopet pripognil čoz svoje knjige, ter s tem pokazal, da smatra ta pogovor za dokončan. Gospica Galton se tudi ni upala več spregovoriti, a ko je zapustila privatno pisarno, prestrašil so je vsak, ki jo je srečal-njenih divjih plamtečih oči, ki so izdajale komaj zadržano maščevalnost. Tako je prišla v plačilno dvorano, ker so vsi uslužbenci bili pridno pri delu. Ti nesrečniki so dobili prvi okusiti njeno jezo, ker je bila Helena za sedaj njenim hodobijam odinaknena. A izgubila ni upanja, da bo še uničila sovraženo Heleno. Vedno je premišljevala o potih in sredstvih, da bi svojo prejšnjo žrtev za vedno spravila iz trgovino. Prepričana je bila, da je Helena postala njena tekmovalka, ker jo je gospod Davenport tako izvanredno povišal. Morda da se mu lepa tujka že tako dopado, da bi ji celo ponudil svojo roko. Da se pa to ni smelo zgoditi, to je gospica Galton trdno sklenila, in upala je, da se že v kratkem za vedno iznebi Helene; — celo, če bi morala seči po najskrajnejšem sredstvu. In da jo nastal v hudobni ženski uprav vražji načrt, dokazal je poglod, s katerim je merila Heleno, ko jo je nekoč srečala na stopnicah. „Le počakaj, ti zoprna ženska", si je mislila. „Ti meni* sedaj, da si moji roki odmaknjena, a s strahom in grozo bos pomnila na mene!" % 1905 325. p o g 1 a v j e. Prvo približanje. Vrnimo se sedaj zopet v »lavno mesto Mehike, kjer je Sever pod imenom kapitana Hovarda poskusi] omrežiti svojo žrtev gospo do Agvilar. To pa je bilo, kakor je pustolovec že preje vedel, zelo težavno, ker je živela lepa vdova zelo zase, ter le redko kedaj obiskovala kake družbe in veselice. Sicer jo mislil prvi dan svojega srečanja z damo, da je '•uredil na njo nekak ut.is, a zmotil se jo v tem, ker ga ni gospa nikakor spodbudila za kako nadaljno približanje. Ker je pa pustolovec živel neprimerno potratno ter prej 1;o slej vedno igral, izginjal je v Santa Fe pridobljeni denar, lri kapitan je videl že v naprej, da bo svojo bliščečo ulogo igral !'■ samo še kratek Čas. Sicer je skrivaj že popraševal po drugih bogatih in mladih ^klicah, a te so bile skoro že vse zaročene in pri drugih damah J® bilo toliko zadržkov radi dote, za katero je pustolovcu naj-v°č šlo, da doslej ni našel še primerne neveste. Tako je ostala le bogata in lopa vdova, ki je stala popolnoma sama, ter tudi imela sama razpolagati s svojim velikanskim premoženjem. A dosedaj ni bilo nikake nade, da bi se zamogel bližati '0j ravno tako lepi, kakor tudi pametni gospej. Bil je popolnoma obupan. Z denarjem je bil skoro pri kraji, dolgov ni smel' delati, °r se je moral bati, da se to takoj izve. Torej mu ni preostajalo druzega, kakor misliti na pota in •'edstva, kako bi prišel na drug način do denarja, potem še "Ukrat naskočiti srce gospe de Agvilar. Priložnost nudila se mn jo kmalu. Kapitan je klaverno sedel v kavarni, ko njegov znanec, ^lacli mehikanski častnik hitro vstopi in takoj hiti k našemu Pustolovcu. rtOu — 1906 „No, gospod P ", ga ta vpraša, „saj delate tako važen obraz; kaj pa je novega, da ste tako razburjeni?" „Saj imam tudi vzrok za to“, odgovori mladi častnik' „Le pomislite, gospod Hovard, dirka aristokracije bo že v nekaterih dneh, in to je vedno senzacijonalen dogodek." „Tako — tako”, odgovori kapitan, kateri se je takoj nekaj domislil, „pri tej dirki smejo gotovo samo gospodje starega plemstva sodelovati?!” „Ne, tako ekskluzivni pa vendar nismo”, odgovori smehljaje častnik. „Vsak gospod iz boljše družbe sme se dirke udeležiti. Na ta dan je cela vrsta dirk napovedanih, a vsa pozornost se le obrača na tako imenovano Kapoltope dirkanje, ker je za do-bitelja izstavljena velikanska svota." Koliko pa znaša?” vpraša kapitan Hovard malomarno. „50.000 dolarjev", odgovori častnik. „Saj že naprej vonio, kdo ga dobi!" „Tako, — je to že gotovo?!” vpraša kapitan radovedno. „Skoro da", meni častnik. „Gospod de K ima konja; ki je dosedaj še vsakega dirkača prehitel. To je arabski žrebec, čigar čudovita hitrost je daleč naokrog znana.” „No, mika me, da bi se tudi jaz udeležil te glavne dirke1*, reče pustolovec hladno. ..Ali Vas smem naznaniti?” zakliče častnik uzradoščen. „Mogoče da dobite drugi ali pa tretji dobitek; to sta zlati vrček, — in — ” ,,Saj bodemo videli", prekine kapitan govorečega. „Naj' prvo sem Vam zelo hvaležen, da mo hočete naznaniti in uložko do jutri za me vložiti. Ce bi ne bilo več potreba kakor petsto dolarjev, te Vam lahko takoj dam, ker imam toliko denarja pri sebi;” Pustolovec je vedel, da njegov znanec ni imel preveč posvetnega blaga, zato mu je ponudil potrebno svoto. „Za glavno dirkanje ui potrebno nobeno uložke”, odgovor1 častnik. ..Dobitki so daritve, katere zloži vsako leto aristokra-cija, zato se je smejo udeležiti vsi, ki to želijo. Letos jih n1 preveč, mislim, da samo dvanajst, ki bodo jahali dolgo in divjo ježo. Dirkališče jo zelo razprostrto, gospod, in meri 15 kilo' metrov, in gospod K je bil že dvakrat zmagovalec." r — 1907 — „Zato upa, da se mu tudi v tretje posreči", moni kapitan mirno, „no, vse eno hočem tudi jaz svojo srečo poskusiti in s slovečim zmagovalcem tekmovati za zmagovalni lovor." „Na to ni misliti", reče mladi častnik živahno. „Jaz poznam Vaše konje, gospod kapitan, vsi so zelo lepi, a vendar se ne more nobeden primerjati s konjem gospoda do K Medtem me pa za danes oprostite; imam še dosti potov, ker sem pri dirkališkem odboru.“ — — — — — — — — — Pustolovec je bil zopet sam, a njegov obraz imel je sedaj popolnoma drug izraz ko popreje. Saj je bil drzen jahač. Morda se mu posreči, da premaga močnega tekmovalca in nasprotnika in dobi onih 50.000 dolarjev. Potem je lahko mogoče mirno naprej igrati svojo blestečo i ulogo in konečno vendar le doseči naklonjenost lepe gospe do Agvilar. Pustolovec je imel sedaj svoj smoter pred očmi, ter je sklenil, vse zastaviti v to, da dobi visoki dobitek. Najprvo je šel proti svoji vili, kjer je natanko pregledal Svoje tri krasno konje. Po natančnem preiskovanji odločil se je za zlato-rujavo kobilo, katero je šele pred kratkim kupil. Seveda je bilo kapitanu v trenotku jasno, da s tem neiz-vožbanini konjem ne dobi niti tretjega dobitka, a poznal ja Zvrstno sredstvo, da konja trenira, ter so takoj odločil, to s>'edstvo porabiti pri svoji kobili. Tako niso dobili kapitanovi znanci Hovarda nekaj dni l)1-ed oči, ker je imel neprenehoma opravka s svojim konjem. Ne daleč od njegove vile nahajala se je velika, prazna Paša, ki je bila tako visoko zagrajena, da ga ni zamogel nihče °pazovati. Za majhno svoto dobil je pustolovec dovoljenje, da ta Prostor sam uporabi, in sedaj ni izgubil več časa, da konja Pripravi za prodstoječo težko ulogo. Zgodaj zjutraj sedel je kapitan že v sedlu ter jahal konja v najhujšem diru nekaj sto korakov. «. m. — 1908 — Hlapec je konja z robatim suknom dobro odrgnil, na kar ga je gospod zopet zajahat. To se je ponovilo šest, do osemkrat na dan, in vsaki krat moral je konj daljšo pot narediti kakor prej. Potem je dobil zdrobljeno koruzo in le malo vode. Četrti dan jo bil pustolovec pri tem izvrstnem ravnanji s svojim konjem že tako daleč, da je bil konj lahko po celo uro v naj večjem diru ne da bi se potil. Postal je precej bolj suh, a njegove mišice postale so kakor iz jekla in njegove drobno nogo nesle so jezdeca kakor blisk čez zemljo. Pri tem je pazil kapitan poglavito na to, da je konja za-državal do zadnjega trenotka, tako da je vedno šele proti koncu ježe smel pokazati vso svojo hitrost. S tem pametnim ravnanjem varoval je moči svojega konji* do odločilnega trenotka, kjer je uekaj pedi odločevalo zmago- Tako so prišli dnovi za kapitana v neprestanem delovanja dovolil si je komaj potrebnega miru, ker je bilo dirkanje nap<>' vedano že za drugi teden. Ravno je stopil iz ograje, ko mu mladi častnik, njegov znanec prihiti nasproti. „Ali kaj pa jo to, gospod kapitan", zakliče očitaje. ..Zapustili ste svoje najboljše prijatelje, da se Vas kar nič več n0 vidi; kaj pa delate tu za ograjo V" „Konja-vežbam!“ odgovori pustolovec hladno. „Osmešili se vendarle nočem, zato pa zastavljam vse svoje moči, da ne bodem jutri zadnji." „Ah, ubogi gospod Hovard", meni mladi častnik sočutnOr ..gotovo je da ne dobite nobenega darila; le premislite, oglasila sta se še dva gospoda, ki imata tudi slavljeno konje, da nai’0' dita gospodu K u konkureco. Sklenile so se že velikanske stave, in ti trije gospodje dobe gotovo vsa tri darila.“ ..Stavite vendar na mojega konja!" „To je pač samo šala od Vas", odgovori mladi mož. ,,'fud* je to izključeno, ker sem stavil že na druzega konja." „No, le stavite le, jaz Vam dam malo svoto, katero sta-vite na mojega konja", reče kapitan nepremaknjeno. „Ce ne dobim, potem je denar izgubljen, v drugem slučaji pa Vam dan1 — 1909 — tretjino dobitka, kor vendar no morem sam na svojega konj n staviti. »Tri sto dolarjev hočem na Vašega konja staviti", odgovori častnik, ki so je hotel svojemu prijatelju pokazati kot fi nega kavalirja. ..Dobro", odgovori kapitan, „jaz Vam dodam še 1700 do-larjev, potem lahko stavite 2000 dolarjev na mojo kobilo. Ce j!>K zgubim, Vam plačam polovico Vaše stave, sicer pa ostane kakor sva se domenila." Častnik je hotel tej velikodušnosti ugovarjati, ali pustolovec ostal je pri svoji ponudbi. ..Ali ne smem Vašega konja saj malo pogledati V” vpraša častnik precoj radovedno. „Le počakajte do jutri, gospod", odgovori kapitan prijazno. „mogoče, da jo potem iznonadenje večje, kakor si mislite, ne more se vedeti, komu bo sreča naklonjena!" „Proti toin trem slavljenim konjem, gotovo ne boste uspevali'1, odgovori klaverno častnik. Sicer sem Vam pa hotel še povedati, da bo lepa vdova, gospa de Agvilar, pri tem dirkanji ti'di navzoča. Njen umrli soprog je bil sam nekaterikrat zmagovalec, zato jo to dirkanje tako zanima." Kapitanove oči so so zablesteli. Ce še sedaj zmaga, potoni jo imel upanje, da znova vzbudi 2animanje lepe gospe. Kakor hitro bi so bolje seznanil ž njo, bi mu bilo lagljo, 81 pridobiti njeno popolno zaupanje, ter tako igrati staro, tolikokrat izkušeno igro z brezslutno žrtvijo ter jo na ta način oropati za ves njen imetek. Tako jo bilo torej vse odvisno od uspeha, katerega si je 5lllel jutri priboriti, in pustolovec je za trdno sklenil, da zastavi vse moči, da si pridobi zmago. Najprvo prosil je svojega znanca, častnika, da naj ga 8Pi'emi v vilo, v kateri je stanoval, katero vabilo je mladoga ril°ža napolnilo z velikim ponosom, ker ni kapitan do sedaj še Nikogar povabil. Ali njegovo začudenje se je še povečalo, ko je vstopil v ^''asno opremljene sobe, katere si je pustolovec z velikim ukusom Uredil. — 1910 — Ker je kapitan iz različnih opazk svojega mladega prijatelja izvedel, da je ta zbok svojega sorodstva večkrat gost pri gospej de Agvilar, zato jo pripovedoval čudečemu nekaj čudnih dogodkov, o katerih je pravil, da jih jo doživel med svojim bivanjem kot vojak na daljnem zahodu, ker je po pravici mislil, da bo mladi častnik vso te doživljaje povedal lepi vdovi. „Zakaj ste se pa pustili odsloviti, gospod?" vpraša pazljivo poslušajoči častnik, ko mu je kapitan ravnokar povedal neki razburljiv dogodek. Vprašani se nasmehne. „Ko sem bil še na vzhodu, ter so boril z Indijanci in divjimi zverinami, sem bil še siromak ter nisem imel drugega ko svojo plačo. Pozneje sem dobil veliko dodščino, katera mi je omogočila, da živim kot kapitalist-zasebnik. Dostikrat sem bil ranjen, nazadnje celo smrtno nevarno, tako da je bilo naravnost čudež, da sem sploh okreval. Potem sem se dal odsloviti ter prišel v to mesto, ker so mi zdravniki obnebje posebno toplo priporočali." Pazljivi poslušalec ni niti najmanje slutil, da se mu jo kapitan kar najgrje lagal. Saj ni vedol, da sedi nasproti sila nevarnomu pustolovcu, kateri je svoje rane prejel le v boju s policisti. Tako pa je mislil, da vidi v interesantnem možu tndi izvanredno hrabrega vojaka, kar je njogovo spoštovanje do kapitana le še bolj pomnožilo. Pustolovec se je varno ogibal, izdati svoje zanimanje za lepo vdovo, ker je hotel ravno s svojo navidezno hladnostjo uplivati na njo. Tudi se kapitan ni motil, kajti komaj je mladi častnik zapustil kapitanovo vilo, je takoj pohitel k gospej do Aguilar, da ji sporoči veliko novost, da interesantni tujec za gotovo računa na zmago pri dirki. Dama jo to poročilo mladega navdušenega častnika spro-jela z neverjetnim obrazom, ker je poznala izborne lastnosti konj, ki naj bi jutri dirkali. A pustolovec je vendar dosegel svoj namen. Lepa vdova postala jo radovedna, ker se je še prav dobro spominjala zanimivega in lepega moža. 1911 - Tudi pri vseh drugih svojih znancih naletel je mladi Častnik na precej zaničljive in neverjetne obraze, ko jim je pravil, da dirka tudi kapitan Hovard. Ponosni Mehikanci so bili gotovi, da bodo slavni zmagovalci tudi sedaj prvi, zato niso zamogli zadržavati marsikatere zasmehljive in porogljive besede o tem. po njihovem mnenji brezuspešnem poskusu nepoznanega kapitana. Na vsak način je pa lepi tujec že preje vzbudil občno pozornost in zato so bili radovedni, če mu bode mogoče vsaj častno vzdržati se pri tem divjem dirkanji, ker so jahače iz severnih držav sploh le malo čislali. In tako so s svojimi opazkami in s svojimi mnenji dosegli, da je mladi častnik postal vos potrt ter že v naprej videi in smatral svojih tri sto dolarjev za izgubljene. 32G. poglavje. Dirkanje. 'Pako je prišel dan, ki je bil za aristokracijo glavnega mesta v resnici prava slovesnost. Veliki in obširni prostor pred nekdanjo cesarsko palačo Kapoltepek pretvorili so za dirkališče, ki je podajalo s svojimi Mnogoštevilnimi, z zastavami okrašenimi tribunami in brezkončnimi barjeratni, ki so bile napolnjene z raznobojno, gosto gnečo ljudi, pestro sliko, katero je ie malo kazilo žareče solnce, ki je neznosno pripekalo na “•lave čakajočih gledalcev. A samo priprosto ljudstvo je bilo izpostavljeno tej neprijetnosti, ker so velikanska platna, ki so bila preprožena čez hibune, branila finejšo družbo pred žarečim solncem. Tudi tukaj je bil vsak prostor zaseden, in videti je bilo, je cela Mehika pripotovala k tej jedki slovesnosti. — 19 J 2 Tudi lopa gospa de Agvilar nahajala se jo med bogatimi ženskimi krasoticami, ki so zasedale tribuno. Tudi tu je bil predmet, raznovrstnih poklonov, čeprav so danes gospodje delili svojo pozornost mej svojimi damami in perečim dnevnim vprašanjem, kdo da dobi prvi dobitek pri tem velikem dirkanji, kar jo strastno nrav Mehikancev držalo v vodnem razburjenji. Ker so je Kapoltepek-dirkanj o šele vršilo na konci veselice, so bili seveda navzoči do skrajnosti radovedni, ter so neprenehoma stavili, kar so je le z malimi izjemami sukalo vedno le okrog prvih treh konj. Razven teh privatnih stav bil jo tudi postavljen totali-zator (javno stavišče); tudi tukaj stavilo se je velike svote, ki so se tudi večji dol tikale slavnih konj. Ravnokar je tam stala večja družba plemenitašev v živahnem razgovoru, ko je stopil mladi častnik, prijatelj kapitana, k totalizatorju ter zahteval stavilni listek. ..Na katerega konja hočete staviti?" vpraša ga agent. ..Sol, Emperador ali Kvitlahua?!u „2000 dolarjev na Fanči" kapitana Hovarda'-, odgovori častnik. ..Za Kapoltepek-dirkanje?!“ se začudi agent. ..Seveda, saj ta kobila teče samo pri tej priliki", meni vprašani nejevoljno. ,,Ali, gospod P..., kaj ste zblazneli'?M meni eden gospod iz družbe, tor pristopi k mlademu častniku. ,.Kako pa morete staviti na toga konja; Vaš denar je že v naprej izgubljen!" ...Jaz pa hočem ravno na tega konja staviti”, reče mladi častnik kiavorno, ker je mislil, da jo svojih tri sto dolarjev že izgubil. „No, radi meno, jaz sem Vas hotel le svariti, ker je ta svota izgubljona“, reče gospod, ki ga je nagovoril, ter se zopot obrne k svojim prijateljem. _Le pomislite, gospodje", jim zakliče, ..gospod P.... jo ravnokar stavil 2000 dolarjev na konja severno amerikanskega kapitana Hovarda!“ Gromovit smeh odgovoril je tej novici. ..No, saj je njegov prijatelj!“ zakliče eden gospodov. ..Ubogi P....; teh 2000 dolarjev jo kar priprosto proč vrgel!'' — 1918 — Mladi častnik, ki je slišal to sodbo, splazil so jo potrt k kapitanu Hovardu, ki je ravno stal zraven svojega konja in lepo žival š(f enkrat pazno ogledoval. ,No, saj delate obraz, kakor da pridete od pogreba", zakliče mu pustolovec. „ Ali ste morda stavili na mojo „Fanči" ?“ „Dai-, meni mladi častnik. .A trdno sem prepričan, da uh dobite nikakega dobitka. Gospodje so bili tako gotovi zmago, pa saj so tudi sloveči konji, ki bodo gotovo tudi danes dobiti te tri dobitke.“ Kapitan zmaje z rameni. „ Počakajte !u meni mirno. ..A povejte mi, je li gospa de Agvilar prisotna ?u * Gotovo, nahaja se na veliki tribuni", odgovori mladi Častnik, katerega obraz se jo razvedril. ..Pridite z menoj, gospod kapitan, hočem Vas peljati k tej dami. Ona so je zelo čudila, da sto tudi Vi nastopili kot tekmovalec za jirvo veliko darilo, ter me jo še maloprej vprašala, če ste še vedno odločni za dirkanje." „Jaz se nikdar ne umaknem pred kako težkočo1-, odgo-Vf>ri pustolovec ponosno. Potom da konjskemu hlapcu še nekaj ukazov in gre s častnikom, kateri ga je peljal k lepi vdovi. Gospa sedela je na izvrstnem prostoru, od katerega se je lahko z daljnogledom pregledalo colo dirkališče. Ivo se ji je približal kapitan s svojim spremljevalcem, jo lahko nagnila lopo glavo ter za tronotek interesirano motrila s svojimi črnimi očmi lepo postavo tujca. Ta jo pozdravi z uljudnimi besedami, ter se je pri tem skliceval na prvo snidenje pri ..fiesti11, pri čemur jo v svoje ^dovoljstvo opazil, da lepa vdova svojega takratnega plesalca ni pozabila. .Vi se torej hočete tudi udeležiti veliko dirke, gospod kapitan V" vpraša lepa žena. * Gotovo, milostljiva*4, je odgovoril z mirnim glasom ka-P'tan, medtem ko so njegove demonične oči žareče vračale po- ljubke vprašalke. Zmedena je povesila gospa svoje dolge trepalnice. Obšlo jo je ono mameče, čudno čustvo, katero je občutila Z() pri prvem srečanji s tem čudovitim tujcem. — 1914 — .No, želim Vam vso srečo“, mu konečno odgovori. ,,A prepričana sem, da onih treh slovečih konj ne boste prehiteli. Ti slove daleč na okrog, medtem ko imate Vi, kakor sem sli-Jula, sicer jako lope, a za tako velikanske zahteve nezmožne konje." ..Milostljiva gospa imate s svojo zadnjo trditvijo popolnoma prav“, odgovori pustolovec z neomajeno ravnodušnostjo, ali enega svojih konj sem za to dirkanje pripravil, in hočem na vsak način poskusiti svojo srečo!" Gospa se je precej neverjetno nasmehnila, ter spretno zasukala pogovor na drug predmet, pri kateri priložnosti je tudi druge gospode v svoji bližini zapletla v pogovor, na kar se je kapitan z nekaterimi družabno uljudnimi izrazi poslovil od gospe. Medtem so se končale male dirke. M rmranje nepotrpežljivosti in visoko napete pričakoval-nosti preleti množico na barjerah, ker naj bi se velika dirka pričela po polurnem premoru. Na prostoru za jahače vladalo je živahno gibanje. Ker pri tem dirkanju niso smeli jahati žokeji, odločili so se vsi udeleženci, da peljejo sami svoje konje v ta odločilni boj. — Na treh krajih je bilo videti goste gneče, ki so obdajale One tri sloveče konje in njih lastnike. Od ostalih udeležnikov jih je nekaj odstopilo in ostalo jih je samo še pet, med njimi kapitan Hov.ard, tako da je vsega skupaj osem konj dirkalo za veliko darilo. Kapitan je stal skoro sam zraven svoje ..Fariči", tor se ni zmenil za posmehljive poglede, ki so sem in tja leteli k njemu iz drugih gnječ. Skrbno je pregledal vsako zapono in vsak jermen pri va-je t ih in pri sedlu. Zdaj je stal skoro nepremično in čakal na znamenje, k' naj bi naznanjalo glavno dirkanje. Mladi častnik je stal zraven njega ter začudeno ogledoval , zlato-rujavo kobilo, ki je vsled kapitanovega lavnanja popol'.' noma drugače izgledala. — 1915 — ..Konj je postal strahovito suh", zakliče pustolovcu. ..Da, to je bilo potrebno'1, odgovori oni mirno. „Ker sem ga dobro pripravil, je pri tem seveda veliko mesa izgubil!“ Ravno je hotel mladi častnik nekaj odgovoriti ko se zasliši glasno trombanje, radi katerega se je kakor elektrizirano zganil. ..Znamenje za dirkanje 1“ zakliče kapitanu. Ta se je ročno zavihtel kakor vsi drugi sodirkači v sedlo, tor počasi jahal na prostor, od koder naj bi se začela odločilna ježa. — Dirkališče je merilo poldrugi kilometer. Ker je pa za glavno dirko bila določena daljava treh kilometrov, je bilo treba dolgo pot dvakrat obkrožiti. — — — — — - Gospa de Agvilar sedela je s svojim bliščečim krogom v napetem pričakovanji na tribuni, ko se znamenje za dirkanje ponovi. „Tam so oni slavljeni konji, Sol, Kmperador in Kvitlahua", zakliče eden gospodov. ..Le poglejte milostljiva, ona dva belca ‘n pa prekrasnega vrano-Črnega žrebca. “ .,Kje pa je konj kapitana HovardaV" vpraša radovedno lepa gospa. ..A— tako, ..li'anči“, reče prijazni poročevalec malomarno. »Tam-le ona zlato-rujava kobila je, sedaj tudi lahko zagledate Jezdeca, impozantno, lepo postavo ima, to mu mora celo zavist Pripoznati." Gospa interesi ran o opazuje zagonetnega tujca, čigar konj Je stal kakor kip med njegovimi nemirnimi nasprotniki. V tretjič zadoni tromba, katero pozdravi tisočglasni vzklik Pričakovanja razburjene množice. Spodaj na dirkališču so planili konji mimo tribun. Takoj so vsi naravnali svoje daljnoglede na vihrajočo jezice, ki so sedaj v gnječi hiteli po daljni poti. ..Kaj nisem rekel", zakliče prejšnji govornik, ..oni trije stavni konji so prvi, potem sledijo štirje v gnječi in nazadnje zlato-rujava kobila kapitana, — on je zadnji." Lepa vdova je pomiluje pogledala za jezdeci, ki so ravno lz?inili v oblaku prahu. 1916 — Nekaj minut je prešlo v nestrpnem pričakovanju: saj dolgo ni mog’lo trajati, da se jezdeci vrnejo od prvega obkrožja dirkališča. „Tam, — vidite, milostljiva, oni oblak prahu v daljavi, to so oni zopet!" zakliče gospod, ki je z izvrstnim daljnogledom prežal na sem dirjajoče. Sedaj so nestrpno čakajoči že lahko slišali topot dirjajočih konj, in kmalu prikazali so se že tu in tam tudi jezdeci. ..Slavljenci so vedno naprej,“ triumfira gospod, ki je do-sedaj vedno sam govoril. ..Sedaj pridejo tudi drugi, — aha, zdaj je prevzel kapitan vodstvo, ali njegov konj jo še vedno daleč za prvimi; dohiteti jih ne more več." ..Dirkališče se more še enkrat obkrožiti." pripomni drugi gospod, ki je nepremično zrl na pod tribunami mimo vihrajoče. »Dozdeva se mi, kakor da bi kapitan Hovard svojega konja zadrževal, medtem ko oni prvi dirkači z odprtimi vajeti jašejo. — ...Motite se, moj dragi," odgovori prvi govornik; če je kapitan tudi druge štiri konje prehitel, vendar nikdar ne more dohiteti prvih treh. Presledek je veliko prevolik." Uospa de Agvilar je z žarečimi očmi zrla na daljno pot, kjer so jezdeci ravnokar izginili pred prežečimi očmi. ., Vendar je konj, ki ga jaše kapitan Hovard. prav priden," reče konečno. „Gotovo, milostljiva gospa,” odgovori hitro gospod, ki je do sedaj poročal. ..Ali opazili bodete, kako bo žival drugikrat zaostala, potem boste sami videli, kaj izdrže dobri dirkaški konji; kapitan bo pobit!" .,Tu pridejo zopet!" zakliče gospa, ter pokaže na bližajoči so oblak prahu, kateremu je [jo dolgem presledku sledil drugi. — „Gotovo," pritrdi gospod, „zdaj boste takoj videli prve tri kot zmagovalce,»tam zadej pride drugih pet, med njimi tudi kapitan." ..Tuje rujavi konj!" zakliče nenadoma gospa. ..Le sami poglejte, — saj ni daleč oddaljen od prvih treh!" ..Tri sto vragov,“ mrmra nagovorjeni, _saj to jo izvrstno delo, a vkljub temu vendar no bo zmagal, manjka mu še petdeset korakov do prvih konj in ti so kmalu na cilju." 1917 — Množica je začela sedaj vpiti, ker se je sedaj moralo kmalu odločiti. — Od višin tribune se je lahko natančno videla ta razburljiva slika. Naprej vihrala sta ko mleko bela konja, tikoma za njima pa vrano-črni žrebec, kateremu je v presledku komaj štiridesetih korakov sledila kapitanova ,.Fan<5i“. Množica je zadrževala sapo. Samo še nekaj sekund, in jezdeci so šli čez cilj. Ali naenkrat zaori tisočglasni uzklik veselja, glasneje, bobnečo kakor kdaj poprej. Vsi so videli, kako so je kapitan hipoma nagnil čez Vj,at svojega konja ter prekrasno žival parkrat udaril ostro s svojim bičem. — „Fanči je naprej!" kričalo je na stotine glasov. In v resnici je predrzni pustolovec izvršil nekaj neverjetnega. Do zadnjega trenotka je svojega konja zadrževal in šele • v zadnjem trenotku pognal z ostrogami in bičem, medtem ko .je vajeti izpustil. Kakor blisk šinila je zlato-rujava kobila mimo svojih tekmecev ter šla — kot prva skozi cilj! Z novega zaorilo je tisočglasno vriskanje, ki je veljalo Pogumnemu zmagovalcu, in presenečena množica silila je brezobzirno čez barjere, da bi slavljenega jezdeca videla v bližini lr> ga pozdravljala. Vmes doneli so šumeči glasovi orkestra, ki so z donečimi ^ntarami naznanjali konec dirkanja. Zdaj se jo tudi posrečilo razsodnikom, da so si pridobili ^lalo miru ter s povzdignjenim glasom naznanili: „Kot prvi v Kapoltepek-dirkanju je kapitan Hovard na Svoji „ Fanči" jezdil skoz cilj!“ - 1918 — 327. p o g l avj o. Zmagovalec. Dolgo je trajalo, predno so se grozno razburjeni, strastni Mehikanci toliko pomirili, da so se zamogli pogovoriti radi nezaslišanega dogodka. Ko je potem kapitan na svoji „Fanči“ jahal mimo velike tribune, priletelo mu je na stotine malih šopkov naproti, in lepe dame migale so mu s svojimi robci navdušene pozdrave. Tekmovalci pri velikem dirkanju so le težko prikrivali svojo nejevoljo, da so bili premagani od tujega državljana; pri tem je bil njegov iskri konj popolnoma neznan, in sedaj je vendar dobil prvenstvo nad slavno-znanimi izbornimi tekmovalci. — 'A kapitan se ni zmenil za sovražne poglede, kateri so dostikrat leteli na njega, ter mirno jahal, ko je sprejel veliko darilo predsednika aristokratičnega kluba, na prostor jahače^ kjer je vladalo živahno življenje. Tam mu pride, kot prvi, žareč se veselja, njegov prijatelj, mladi častnik, nasproti. »Povejte mi, gospod kapitan, kako ste vendar izvršili to nemogočno zmago, zakliče navdušeno, ko je pustolovcu več- krati stisnil roko, ,.gospod do K in njegovi prijatelji so kar iz sebe radi svoje zgube, ker so se do zadnjega trenotka smatrali za zmagovalce." „Zato sem Vam včeraj rekel, da počakajte konečni izid," odgovori kapitan mirno, medtem ko je stopil s „Fanči" in jo oddal hlapcu. »Poslušajte še nekaj, gospod kapitan,11 nadaljuje častnik s previdno pritajenim glasom, „dobil som pri totalizatorji velikansko svoto izplačano, približno BO.000 dolarjev, moj žep jo poln bankovcev!'1 „To me prav zelo veseli,11 odgovori kapitan brez vsako razburjenosti, „na ta način pride na Vaš delež 20.000 dolarjev, - 1919 — to steni se je Vaša majhna stava prav čedno pomnožila in izplačala." „Ali tega vendar nikakor ne morem sprejeti,“ jeelju Uzradošeeni častnik, „saj sem samo 300 dolarjev stavil," konča z nasmehom. „ Nobenega ugovora, moj dragi, vse ostane kakor sva se domenila,1' reče pustolovec. -Za sedaj obdržite denar le pri sebi, preveč radovednih oči na nas gleda, in morda pridete Jutri zjutraj k meni. Sicer sem Vam samemu še veliko hvaie dolžan, da ste mo tudi danes peljali k zelo čislani, krasui gXispej.“ „No. to vendar ni bilo več kakor družabna uljudnost," 1‘azloži laskani častnik, „a sedaj hočeva zopet iti k gospej, saj 0rja preje ni verjela na Vašo zmago, in jaz sem zelo radoveden, kaj da bode sedaj rekla.u Kapitan je bil s predlogom svojega prijatelja seveda zelo Zadovoljen, in tako sta torej hitro korakala k tribuni, kjer se Je že vse pripravljalo za povrnitev v mesto. Tudi lepa vdova se je ravnokar namenila iti k svojemu vozu, ko sta prišla kapitan in njegov mladi spremljevalec na Wbuno. Impozantna postava zmagovalčeva, njegova izvanredno lepa zunajnost in ravnokar dobljena zmaga, to je vzbujalo občno pozornost. A pustolovec se je malo zmenil za žareče poglede, s katerimi so ga dame obsipale. Videl je pred seboj le en cilj, in to je bila naklonjenost lepe vdove, katero si je sedaj za gotovo upal pridobiti. In v istini sprejela je lepa gospa kapitana z neprikritim Zanimanjem. ,.Bila sem v istini iznenadena, da ste prehiteli svoja 8Wna tekmeca, gospod kapitan,“ priznala mu je odkrito. „Ali Jaz si nisem mogla kaj druzega misliti. Moj umrli soprog je sam strasten jahač in je bil tukaj večkrat zmagovalec, fa‘o sem si mislila, da lahko izrečem kako sodbo o Vašem konji.~ „Radi tega se Vam nikakor ni potreba oproščati, minljiva gospa,“ odgovori kapitan z največjo iiljudnostjo, „vse — 1920 - moje zadoščenje obstoji v tern, da so se Vaše misli predrugačile, ko sem s svojim, sicer v trdi šoli pripravljenim konje® dobil prvo darilo." Ali je način Vaše dresure kaka tajnost?" vpraša gosp« napeto. „Ne, nikakor ne, milostljiva gospa," odgovori pustolovce, „izvanredno bi mi laskalo, če bi Vam zamogel pri pripravni priliki, razložiti svojo sicer priprosto, a izkušeno ter lahko razumljivo metodo." ..Ker bom v bližajoči se mrtvi sezoni (deževni čas) svoje dolgo zaprte salone zopet odprla, me bo zelo veselilo, če l>> Vas smela pri sebi pozdraviti," odgovori gospa de Agviiar prijazno. Pustolovec je v srcu triumfiral, — konečno je vendar le prišel na svoj cilj. ,,Ne bom zamudil prilike, da se Vam poklonim, milostljiva gospa,'* reče kapitan ter se globoko prikloni. „Sprejmite mojo najudanejšo zahvalo za to povabilo, katerega vrednost ja*5 čez vse cenim!" Nehote vzdigne gospa de Agvilar svoje temne oči k impozantnemu možu, ali takoj jih je zopet povesila, ko je zagledala žareči pogled njegovih demoničnih oči. Z nova jo je obšlo ono čudno čustvo, katero je vedno občutila v bližini nepremagljivega moža; zato je spregovorila le še nekaj navadnih besedi, ter se hitro podala k svojemu vozu. — Ali kapitan jo je prehitel, ter ji galantno odprl vrata voza-medtem ko je še enkrat 'vroče pogledal v lepo lice nehote zardevajoče gospe. ..Dobil!“ mislil si je pustolovec, ko se je elegantni voz odpeljal. „Zdaj je boginja sreče, zopet izlila svoj darilni rog v moj naročaj. Bogastvo, slavo in naklonjenost blesteče lepe in bogate gospe, vse to mi je prinesel trenotek!" Mlado deklo jo na kapitanov globoki poklon ljubko odzdravila in skoro zaupno podala svojo drobno belo roko pustolovcu, ki jo je galantno prijel in poljubil. — 1921 - In drzni pustolovec se ni zmotil. Že čez nekaj dni dobil je vabilo za prvi sprejemni večer lepe vdove, in kapitan se jo požuril ter obljubil, da pride. Domislil si jo, da hoče ta večer nenavadno pozornost obuditi, zato jo sklenil priti v uniformi k gospoj. V ta namen si je že zdavnej preskrbel lopo in dobro pričujočo uniformo amerikanskega dragonskega častnika, v kateri jo lahko brezskrbno nastopal, ker je po svojem govorjenji sam vzel odpust, od vojakov. Ker so pa amerikanski častniki tudi v tem slučaji vedno na razpolaganje države, zato jo lahko prišel v uniformi na posetni večer. Ko je prišel kapitan v Mehiko, sprejel je več služabnikov, ker dosedaj ni nič pozvedel o Jozejn. Eden služabnikov, zelo sproten Mehikanec, ki je imel posla kot komorni strežaj, ni bil •ualo začuden, ko je svojemu gospodu pomagal obleči uniformo, ^ je storila že na sebi lepega moža v resnici neprekosljivega. Tudi pustolovec je bil, ko so je ogledoval v zrcalu, zadovoljen s svojo sliko, ter zdaj upal, da bo v najkrajšem času predmet njegovih žolja, lepa gospa, tako zaslepljena v njega, da bo lahko začel svojo zlobno igro z nesrečnico. Prepričan zmage šel je kapitan k svojemu vozu ter se Peljal h krasni stari palači, v kateri so že Agvilarjevi predniki stanovali in imeli bliščeče veselice. Kljub svoji navidezni ravnodušnosti čudil se jo kapitan Zo krasoti in bogastvu, ki so je videlo že v veži palače. Saj je upal, da bo enkrat po svoji volji tu gospodaril, ker J*3 za gotovo mislil, da se lepa vdova njegovi snubitvi ne bo predolgo zoperstavljala. V teh mislih in načrtih za bodočnost utopljen, sledil jo ^"žabniku, ki mu je hitel lahkonog naprej po stopnicah. Ko je prišel gori, vzel mu je plašč, ter potem z globokim P°klonom odprl krasno ozaljšana vrata salona. Kapitan je videl s prvim pogledom, da jo bila zbrana Slc°i' mala, a zelo izbrana družba; tudi je videl v svojo veliko ^dovolj st v o, da mu je prišla lepa gospa nasproti, da ga pozdravi. ,Bodite srčno dobro došli v mojem domu, gospod", reče k'°spa s svojim lepim, blagozvočnim glasom, medtem ko je s Grofica - beračica. 81 - 1922 težko zadušenim občudovanjem motrila bliščečo zunanjost svojega gosta. „Srčna zahvala, milostljiva gospa, da ste mone, tujca, tako prijazno sprejeliu, odgovori pustolovec uljudno, medtem ko je v svojo zadovoljnost opazil, da se lepa vdova ni upala povzdigniti svojih očij. Bala se je njegovih žarečih pogledov, ki so ji provzročili tako čudno čustvo in jo skoro z magično močjo silili gledati v to demonične oči. Konečno se šiloma zdrami tor kapitana predstavi zbranim gostom, med katerimi so bile večinoma damo navzoče. Tudi mladi častnik, prijatelj pustolovca, bil je navzoče«, ter ni bil malo ponosen na svojega prijatelja, posebno ko seje pokazal v uniformi. Danes se pa pustolovec ni umikal lepi vdovi, temveč bil je vedno v njeni bližini, medtem ko jo tako duhovito in gotovo govoričil, da je bila dama vedno bolj očarana od tega izvan-rednega tujca. Kmalu je spoznal kapitan, da se mu ne bo tako lahko posrečilo priti na konec svojih želja, ker jo imela mlada gospa kljub svoji mladosti tako resni značaj, da se je s površnimi frazami gotovo ne bo moglo prestopiti. Bila jo dama, ki si je bila svesta svojega dostojanstva. Zato jo kapitan kmalu prenehal s svojim navadnim, čo-prav uljudnim besedičenjem ter rajši pripovedoval po svoji mameči navadi o vojaških dogodkih, da je bila kmalu cela družba zbrana krog njega. Pustolovec je opazil z velikim zadovoljstvom, da ga posluša lopa vdova z očividuim zanimanjem. Zato se ni utrudil pripovedovati o svojih pustolovskih vojaških činih na divjem zahodu. Zdaj so naznani zakasnjeni gost. Bil je gospod, ki je bil z gospo de Agvilar že dolgo znan, ker je bil eden najboljših prijateljev njenega umrlega soproga- Ravno je hotela gospa predstaviti kapitana, ko novo p rt' šlec živahno vzklikne: ..Ah, midva sva «se že videla, v M .... u, zopet mi jo čast videti in pozdraviti gospoda barona Kalkenburga!" - 1923 — Kljub svoji izkušeni hladnokrvnosti čutil je pustolovec, da je prebledel. A premagal se je še v zadnjem trenotku ter odgovoril s formelnim poklonom: „Motite se, gospod, ime mi je Hovard, kapitan izven službe severnoameriške združene armade; ime Falkenburg mi je neznano, ter slutim, da je tukaj zamenjava." „0, prosim tisočkrat oproščenja“, zakliče oni. „A lahko Vas zagotovim, gospod, da ste baronu' 'Falkenburgu, ki je bil v M u lastnik „bele hiše“, izvanredno podobni, tako da je pomota popolnoma opravičena/1 Kapitan je sicer uljudno odgovoril, a čutil se je v zelo neprijetnem položaju, posebno ko je v toku večera zapazil, da mu pogledi novega gosta večkrat opazuje sledijo. Torej tudi tukaj v Mehiki ni bil varen, da bi ga ne zasledili. Sicer se ni imel tukaj bati policije, a vendar je imel skrbi, če bi ga gosposka, za slučaj, da bi zvedela za njegove zločine, trpela v republiki. In potem je vendar izgubil tudi upanje, da se mu uresniči njegova goreča želja, dobiti gospo de Agvilar, ki bi se v takem' slučaji gotovo s studom obrnila od njega. Najprvo se mu seveda ni bilo ničesar bati, ker ni nihče Pri tej pomoti ničesar slutil; če bi se pa tako neprijetno snidenje večkrat pripetilo, videl je za sebe le največje neprijetnosti v bodočnosti. Zdaj se je kapitan tudi spomnil, da so se v ..beli hiši“ dostikrat shajali Mehikanci, ker je bila nesrečna Manuelita, katero je takrat umoril, sama doma iz glavnega mesta. Kako lahko, bi ga eden takratnih obiskovalcev za gotovo spoznal, in potem mu ni preostajalo drugega, kakor da takoj Opusti Mehiko. Tako je pustolovec premišljeval, a ker je vedel svojo notranjo razburjenost izvrstno prikrivati, pripovedoval je mirno ^alje, ter le sem in tja skrivaj opazoval pozno došlega gosta, bi iz njogovega obnašanja zvedel, če ga še vedno smatra za barona Falkenburga. — 1924 V svojo zadovoljnost zapazil je, da se jo ta kazal ijopol-noma*brez vsakega suma, tako da jo gotovo verjel njegovim besedam. Ko se je radi tega pomiril, jel je pustolovec premišljevati, kako bi gospej najbolje odkril svojo snubitev. To ni bilo bas lahko, ker mu je mladi častnik, njegov prijatelj, večkrat zagotovil, da mlada vdova nikakor no misli več na to, da bi se zopet omožila, ker je še vedno za umrlim soprogom globoko in srčno žalovala. Kljub veliki razliki let je vendar ranjkega zelo ljubila, in pustolovec je izprevidel, da bo le ž največjo previdnostjo prišel do konca svojih želja. Na drugi strani je pa tudi opazil, da je njegova blesteča vnanjost ia njegovo kavalirsko obnašanje naredilo globok utis na lepo gospo, in zato je upal, da bo pozneje sam ž njo občeval, potem mu gotovo ne bodo težko, si pridobiti zaupanje in ljubezen nove žrtve. Žal, pa se mu ni ponudila taka prilika pri oiicijelnih sprejemnih večerih, in tako mu je ostalo samo upanje, da ga lepu gospa morda pozneje enkrat samega sprejme. Tako je torej zaupal v svojo srečo in ta ostala mu je zvesta, kakor je imel kmalu zvedeti, ker ga je lepa vdova poklicala na svojo stran. ..Hoteli ste mi zaupati tajnost, kako ste pripravili Vašega konja za zmago pri dirkanji?!" reče gospa pustolovcu. ..O, prav rad, milostna", odvrnil je kapitan. „A tu v družbi pač ni primeren kraj za to, ker bi se moral bati, da Vas '/■ dolgim razkladanjem zadržujem od Vaših dolžnostij kot’gospodinja. Oe bi si pa smel upati, Vas onkrat dopoludne obiskati, potem rad doprinesem, kar sem danes zamudi!." (jospa se je obotavljala. A en pogled v plamteče oči kapitana je premagal njen pomislek, bilo je, kakor da bi morala ubogati, skrivnej sili. „Veselila bi se, Vas pojutrajšnim pri meni videti", je odvrnila šepetaje. „Vendar!" radoval so je pustolovec na tihem. „Tudi ona podleže moji ncuporni moči in kmalu bom to izkoriščal!" — 1925 - 828. p o g' 1 a v j o. Nevaren svetovalec. Se dandanes misli priprosto ljudstvo, da so čarovniki v skrivni zvezi s hudičem,, ker si ne morejo drugače tolmačiti njihovih copernij. In tajna moč podzemeljskega sveta jo menda tudi pustolovcu dala zmožnost s svojim dajmonskim pogledom premagati vsakega človeka. Že toliko žen je padlo kot žrtev temu usodnemu uplivu, in sedaj je našel pustolovec zopet zaupljivo ženo, katero je mislil hladnokrvno ogoljufati za ves imetek. Da se dami sprva no sme bližati z ljubavnimi izjavami in ponudbami, je kapitan kmalu opazil, ker je bila gospa preresnega značaja in ni imela nikakega veselja do nove možitve. Pustolovec je naredil svoj poset ob določenem času in v svoje veselje dobil gospo samo. A njeno obnašanje je bilo tako dostojno, da je drugače toli drzni pustolovec naletel na nepričakovan upor. To nenavadno vedenje pa ga je le tembolj mikalo, si pridobiti prevzetno lepotico. Njegovemu pripovedovanju o vaji konja jo pozorno poslušala, tembolj, ker je bila sama strastna jahalka in je imela več krasnih konj. Ko je pa kapitan jel govoriti o svoji ljubezni- do nje, je la pogovor nanagloma pretrgala. Pustolovcu je ostala samo tolažba, da se lepa žena ne huduje njegovi drznosti, kor je ponovila svoje povabilo k dopolti-danskim obiskom. Od tega časa je zahajal kapitan pogostoma v hišo, a po ftmogih posetih ni prišel dalje ko prvikrat, ker je dama zavračala vsa zagotavljanja. A pustolovec ni bil mož, ki bi se bil obrnil pred navi-dozno neinogočnostjo, in ker se je bal, da bi pri nadaljnih poskusih ne zgubil njene naklonjenosti, začel je drugo taktiko, ter igral ulogo zvostega svetovalca in prijatelja, kateremu je le za njen blagor. — 1926 — Bil je tudi čas, da se je kapitan lotil to poti, ker bi dama za naprej ne bila več sama sprejela nadležnega snubača. A ko kapitan ni nikdar več spregovoril besedice o ljubezni, občevala je ž njim slej ko prej prijazno. Seveda pustolovec ni vedel, kako mu bo zamogla ta vzdržnost pridobiti premoženje gospe, a ker je imel sedaj dosti denarja, se mu ni tako mudilo in prepustil je vse slučaju, ki mu je že tolikokrat podaril nepričakovane zaklade. V tem so mu prišli nekdaj pri pregledovanju svojih kov-čegov ponarejeni bankovci v roke. „500.000 dolarjev1*, je šepetal pustolovec predse, .,to je lepo premoženje; žal, da bankovci niso pravi in celo precej slabo ponarejeni, a vendar moram poskusiti jih zamenjati za prave. “ Od tega dne je nosil kapitan vedno 50.000 dolarjev v ponarejenih bankovcih v svoji listnici, da bi jih pri ugodni priliki porabil. Ko je bil kapitan nekega dopoludne pri lepi ženi, našel jo je v budoarju, pri dragoceni pisalni mizi, ki je bila polna papirjev. Gospa je pozdravila gosta z navadno ljubeznivostjo in smehljaje pokazala na pisalno mizo. Ravno sem bila pri delu, ker sama oskrbujem moje premoženje in sem imela danes rešiti več zadev.“ „Potem pa ne bom motil, milostna; dovolite, da se zopet poslovim", je odvrnil pustolovec. „Ne, — ne, le ostanite, gospod", je zaklicala lepa žena živahno, „ne motite me prav nič, ker sem ravnokar vse uredila/ Kapitan je skrivaj poglodal na zid, kjer je bila videti železna vzidana stenska omara. Ta je bila odprti in je kazala vso vsebino, obstoječo iz denarja in papirjev, ki so zadostno obelodanili bogastvo posestnice. 1927 Gospa je ravno mislila papirje s pisalne mize shraniti v omarico, ko ji je nakrat nekaj padlo v glavo in je razgrnila dokumente pred kapitanom na salonski mizi. „Ali smem morda prositi za Vašo sodbo o teh papirjih?" vprašala je z očarujočim smehljanjem. ..Drznem se to prositi, ker ste mi večkrat pravili, da imate sami Vaše znatno premoženje naloženo v papirjih." .,Posebna čast mi bo, Vam služiti z mojimi skromnimi vednostmi'1, je odvrnil kapitan. Pozorno je pregledoval papirje. Pustolovcu je prišla takoj smela misel, nič hudega slutečo ženo ogoljufati za denar, katerega reprezentujejo papirji. Najprvo se je prepričal, če bi jih lahko takoj prodal za vso vrednost; sedaj se je bilo treba še zagotoviti, da bi nesramna goljufija ne prišla prehitro na dan. ..Ali smem vprašati, ee rabite znesek za te papirje za Vašo osebo V* vprašal je navidezno brezbrižno. .,Ne“, je odvrnila lepa žena smeje, „moje premoženje leži tam nedotaknjeno, ker ne morem porabiti niti njega obresti." ..No, potem si bom dovolil Vam nekaj svetovati11, je rekel kapitan odločno, ,,'1'i papirji so sicer prav dobri, a čez nekaj rini bodo dosti manj vredni, ker vem iz zanesljivega vira, da bodo padli v vrednosti!“ ..Torej jih bom morala kar najhitreje prodati", je rekla gospa malo v skrbeh, ker je kapitan s tako resnim obrazom izrekel svoje mnenje. .,Ce dovolite, prevzamem jaz to pot", je rekel kapitan galantno in potegnil svojo listnico iz žepa. „ Papirji so vredni 45.000 dolarjev: ker imam slučajno toliko denarja pri sebi, Vam takoj izročim znesek." ..Vi ste v resnici preuljudni, gospod", je rekla lepa vdova hvaležno, „ali pa ne bodete imeli izgube pri prodaji?- ..Nikakor", pomiril jo je pustolovec, ..jaz pojdem še danes k mojemu bankirju in boru takoj zamenjal papirje za gotov denar 1“ Pri teh besedah je vzel kapitan iz listnice ponarejenih bankovcev po URH) dolarjev, in jih je ponudil gospej, katera je bankovce spravila v omarico. 1928 ..Še enkrat srčna hvala za svarilo", je rekla pustolovcu, kateri jo vtaknil papirje. „ Ali naj Vam morda za denar preskrbim druge, varnejše papirje ?" je vprašal kapitan, kateri se je hotel varovati, da hi se ne prišlo na sled goljufivemu ravnanju. ,.Ne, hvala, gospod", je odvrnila lepa žena. ,,/laz imam raje bankovce v denarni omari; če tudi ne nesejo obresti, so mi vendar ni treba bati izgube, ker je ravno v zadnjem času tu v Mehiki več denarnih zavodov prišlo na nič. Lastniki papirjev so imeli prav znatne izgube, nekateri so bili do cela uničeni." Pustolovec je bil zelo vesel teh besed, ker so mu sedaj ni bilo treba ničesar bati. A kesal se ni, da je nič slutečo ženo tako nesramno ogoljufal. ker v svoji lakomnosti ni poznal usmiljenja. ..Ali imate še več takih papirjev?" je vprašal gospo. „Ne, sedaj ne, a v nekaj dneh jih dobim zopet nekaj in potem Vas bom znova prosila za Vaš cenjeni svet. Saj mi bodete odpustili, da na tak način izkoriščam Vašo ljubeznivost?'1 ..Milostna, kako zamorete kaj takega vprašati?" je odvrnil kapitan očitaje. ^Razpolagajte čez me, kolikorkrat in kadar hočete, vodno sem Vam na uslugo!" Pri tom je plamteče pogledal v obraz lepe žene, a ta jo zrla v tla, ker se je še vedno nekako bala teh čudnih kapitanovih očij. ..Vas se pa mnogokrat zamenja z drugimi osebami",'jo rekla dama po kratkem premolku. „Ali so še spomnite mojega prvega sprejemnega večera, ko Vas jo gospod D.... ogovoril za nekega barona Falkenburg. Pred nokaj dnevi me je zopet vprašala neka dama, ki Vas jo videla pri dirki, če niste neki marki Roland. Ta gospa, moja prijateljica, je bila namreč pred nekaj časom v kopališču Vitehal pri Oikagi, in je rekla, da je tam neki gospod, kateri Vam je zelo podoben in se je imenoval marki Roland, vzbujal splošno pozornost!" Pustolovec je bil vže'premagal zadrego, v katero ga je spravilo to nepričakovano poročilo in se je glasno zasmejal, da bi v kali zatrl morebitno nezaupnost gospe. „To je izvrstno!” je končno zaklical. „Jaz imam menda pol ducata dvojnikov, ki nastopajo na najbolj oddaljenih krajih.11 „Da, to je čudno'-, jo rekla lepa vdova malo zamišljeno, ..a jaz sem že večkrat doživela take slučaje in vem, da se zamenjave večkrat primerijo.u Pustolovec je bil pa le na videz miren, ker je čutil, da so mu postala tla vroča tudi tu v daljnem jugu. Oe bi se tak slučaj šo enkrat ponovil, potem bi morda postal sumljiv in bi moral zapustiti lepo mesto. To bi mu bilo zelo neljubo, ker je ravno danes videl bogastvo gospe. Morda je tudi na tihem upal. da bi se tu ob strani lepe ženo odpočil od svojih bloditev. Da bi privedel pogovor v drugi tir, gledal je iskaje po sobi in pri tej priliki opazil zelo lepo sliko dražestne deklice kakih šestnajstih let. „To je gotovo podoba iz YTaše dekliške dobo?*' je vprašal kapitan ter stopil bliže, ker jo visola podoba v malo temnem kraju. — „Ne, to je moja hči Juana !“ ,.Vaša hči?!" seje čudil pustolovec in ogledoval mladostno postavo gospe. ..Ona je edini otrok mojega moža, ki je bil vže enkrat oženjen*, je odvrnila dama. _A jaz ljubim ,Juano, kakor da bi bila moj lastni otrok, akoravno je le malokdaj pri meni.” »Kje je gospica, če smem vprašati?" je rekel pustolovec, ki je še vedno občudoval krasno sliko lepoga dekleta. „V Puobli pri teti, ki ne pusti od sebe edinega otroka umrle sestre; sploh bodete Juano kmalu videli, ker pride v kratkem na poset!“ „0, veselim se v resnici, seznaniti se z dražestnim otro-kom“, jo rekel kapitan, kateri se navidezno ni mogel ločiti od podobe. Pri tem je skrivaj opazoval lepo vdovo. Če bi zdaj ne pokazala nikakega zanimanja zanj, potem se mora odreči vsakemu upu na njeno ljubezen. A zviti poznavatelj žensk se ni varal. Dobro je opazil, kako je gospa zarudela in ga plaho, °<-itajoče pogledala. - 1980 - Saj je bila vendar le ženska in je kot taka občutila ljubosumnost, ker je bila nepremagljivemu možu mnogo bolj naklonjena, nego je sama slutila. Kapitan je bil seve preveč prekanjen, ko da bi bil vže zdaj izkoristil dragoceno opazovanje, ljubezen lepe žene. Sklenil je nasprotno, prav mnogokrat omeniti mlado deklico in šele kadar bo gotov vse ljubezni dame, jo snubiti. Za danes je dosegel dovolj. Ogoljufal je bil damo za 45.000 dolarjev in se je k temu prepričal o njeni ljubezni. Ker je pustolovec cenil njeno premoženje na milijone, sklenil jo, da se ne umakne prej, predno je ne pripravi popolnoma ob vse. S temi mislimi se je poslovil od ogoljufane, katera se mu je še enkrat zahvalila na dobrohotnem svarilu in gaje z mnogo obetajočo rudečico prosila, prav kmalu obnoviti poset. Naj prvo se je pustolovec podal k svojemu bankirju, kjer je prodal papirje, da bi se veselil pridobljenega plena. Sedaj je hotel bolj previdno ravnati, ko pri prejšnjih prilikah in ves denar s seboj nositi, da bi v slučaju naglega bega ne bil brez njega. Ker je bil v zadnjem času tudi v igri precej srečen, je razpolagal čez prav znatno vsoto in sklenil je prej velikansko premoženje nabrati, predno bi zopet začel staro zapravljivo življenje, katero ga je tolikokrat spravilo v zadrego. Pred vsem pa je bilo treba zvedeti, če je bila lepa gospa pl. Agvilar v resnici tako bogata, kakor je mislil; če je bilo to res, se je hotel v. damo poročiti, ker bi potem gotovo dobil njeno bogastvo v roke. Zopet mu je njegova dajmonska lepota pripomogla k zmagi. Čudno torej ni bilo, da je drzni pustolovec vedno znova zašel na nevarno pot hudodelstva in s svojo skrivno močjo ne-uporno premagal nedolžne žrtve. • . — 1981 — 329. poglavje. Zvit načrt. Naslednje dni je kapitan nemudoma začel poizvedovati o gospej pl. Agvilar, ker bi bil rad zvedel, koliko znaša premoženje lepe žene. A v svojo jezo ni mogel ničesar gotovega zvedeti, temveč samo, da je dama zelo bogata, ker ji je mož zapustil velikansko Premoženje. Vzlie svoje prekanjenosti pa je pustolovec pozabil na hčer ffinjkega, Juano, katera je živela v Pucbli in je gotovo podedovala en del tega premoženja. Čudno je bilo, da kapitanu to ni prišlo na misel, temveč Je menil, da ima gospa sama vse zaklade svojega soproga. Ker je bil prepričan o njih, odločil se je naglo po zvitem Načrtu snubiti gospo in jo šele potem, kot njen soprog, ogoljufati za njena bogastva. Poznal je svojo nestanovitnost in vedel, da se bo lepe žene kmalu naveličal. Kadar bo tako daleč, bo imel velikansko Premoženje, s katerim se je mislil pozneje v Evropo podati. In sedaj se je pustolovec tako spretno lotil svojega hudobnega čina, da ni bilo mogoče, da bi mu žrtev odšla. Najprvo je ustavil svoje dopoludanske posete in v svojo Zadovoljnost vže čez malo dni zvedel, da je gospa skrivaj po n^ki hišni poizvedovala, če je kapitan morda zbolel. Pustolovec se je radoval, ker je bil sedaj gotov, da bo &ospa uslišala njegovo snubitev in sklenil je, se druzega do-Poludne k nji podati. Dalje je z notranjim voseljem opazil, da so se lepe, temne °&i gospo zarosile in zdelo se mu je celo, da vidi solzo viseti ,i!i dolgih svilenih vejicah, katera je prisilila damo, se za tre-^otek naglo obrniti od njega. Opazil je tudi, da ga je lepa žena danes sprejela v nekem Majhnem salonu in ne kakor drugikrat v njenem budoarju; L - 19!« - seve, saj v zadnjem je visela podoba ljubke Juane, za kojo je pokazal kapitan tako veliko zanimanje. Sedaj je bilo treba to izkoristiti in pustolovec je takoj začel s tem ter, kakor da bi nekaj iskal, gledal po stenah, k' so bile polno krasnih podob. Pri tem je odgovarjal navidezno tako raztreseno na vprašanja dame, da se ji je njegovo obnašanje čudno zdelo in ga je osupneno vprašala po vzroku. „Kaj neki imate danes, gospod?" je vprašala lopa vdova, ...saj ste povsem spremenjeni in gledate vedno po salonu okoli, kakor da bi v njem kaj pogrešali ?“ ,.To jo tudi istina, milostna", jo odvrnil kapitan, ,.mislil sem namreč, da najdem tudi t.u podobo Vaše hčere Juane." Pri teh besedah je skrivaj opazoval lepo ženo in v svoje veselje videl, da je ta kmalu zarudela, kmalu prebledela. „V malo dneh bodete lahko mojo hči osebno' pozdravili’) jo odgovorila medlo. ..Res, ali pride gospiea k Vam, o, neizrečeno se veselim”, je zaklical pustolovec. Gotovo je mlada dama vesela in živahna, in bo mnogo spremembe prinesla v Vašo tiho domovanje.“ Gospa je komaj slišno vzdihnila, a tihi glas ni odšel kapitanu. „Da, prav imate, gospod“. je rekla končno. „Juana je sedaj stara sedemnajst let in podobna metulju, ki veselo leta v solnčnem svitu. Ona je vzlic svoji deviški starosti še vedno otrok in vsak hip razpoložena za šale in razposajenost." „Oe je slična podobi iz njenih otroških let, potem jo čarobna", je trdil kapitan, ki je vedno bolj netil ljubosumnost dame. ..Sploh so mehikanske dame dražestne in priznati moram, da bi zmagale nad severno Amerikanke, katere tudi niso ravno grde. Moj namen, le nekaj časa v Mehiki ostati, sem že davno ovrgel in se mislim v tom lepem mostu za vodno naseliti." „Ali je to resnica?!" jo zaklicala veselo iznenadena. ..Da, odločil sem se tu ostati", je odvrnil kapitan resno, „saj sem neodvisen in bogato blagoslovljen s pozemeljskin1 blagom, zato tudi upam tu najti dom: —- to se pravi, če —“ pustolovec se je ustavil. 1983 »No, obotavljate so pač, izgovoriti usodno besedo", žalila Re je gospa. A kapitan je dobro videl, da ji je bilo vse drugače pri srcu ln se je le težavno prisilila k tem veselim besedam. .,Ne, to ni nobena tajnost, celo zaupati Vam hočem; toislil sem reči: če me bo lepa Mehikanka osrečila s svojo nožno roko", je odvrnil pustolovec in ognjen njegov pogled je Ri'ečal vprašujoče oko gospe. Zopet je čutila dama ono zagonetno tesnobo, a sedaj jo ludi vedela, da je bilo to več ko zanimanje, da je bila ljubezen, katero jo občutila za 'tega moža. Z grozo je mislil, da bi si lepi tujec izbral drugo. „No, lepo in ljubeznivo soprogo bodete tu kmalu našli, gospod”, je rekla z rahlo tresočim glasom. Pri tem je mislila na J uano, kateri bi gotovo ugajal impozantni mož. ..Ne verujte tega, milostna”, je odvrnil pustolovec resno. »A ker me mnogokrat kot svetovalca počastite z Vašim zaupanjem, Vam povem tudi jaz, da ljubim neko damo, — a — °na ne vrača moje ljubezni, kolikorkrat sem jo tudi zatrdil.'" Zopet je gospa zarudela in prebledela. (jrotovo, kapitan ji je prej mnogokrat govoril o svojej lju-^'fcni, n ona ga jo vedno zavrnila, ker je imela njegove prisege Zrt navadno besedičenje. Sedaj je tisočkrat obžalovala to ravnanje, a saj je bilo Prepozno, saj je ljubil drugo. »To ni prav od oue dame", je rekla, samo da je nekaj 8'ovorila. „8 tem se torej sami obsodite, milostna", je odvrnil kapitan. „Kaj, — jaz, — kaj 10 pomeni?" vskipela je gospa in ■v°.je lepe oči na pol jezno, na pol očitajoče uprla v smelega lHjca. __ Hudujte se name, milostna, da, pahnite me od sebe, Če morete", je zaklical kapitan in pokleknil pred lepo vdovo. a> Vas ljubim, edino Vaše je moje srce in akoravno ste mno-^krat zavrnili mojo snubitev, Vas bom vedno ljubil, ker brez 113 ne morem živeti." 1934 ,,Vstanite, gospod!“ je zaklicala dama osupnono. „Moj Bog, če bi kdo prišel — “ „Ne umaknem se prej, da mi ne poveste, da vračate mojo ljubezen, ali da me zaničujete!" je zaklical pustolovec. „Seve, potem če bi izgovorili zadnjo, — mojo smrtno obsodbo, potem bi šel za vedno 1“ „Pustite mi malo časa, gospod", je prosila prestrašena. „Vstanite; prosim Vas.1- „Ne, ne prej, da bo odločena moja usoda!" je zakliči kapitan goreče. „V Vaših rokah leži moja sreča; — govorite le eno besedo, — samo eno besedo, da bo konec mojega trpljenja-Zato sem se Vas že ogibal zadnje dni, ker nisem mogel pre-našati Vašega pogleda, a delj se ne da pomiriti moje srce, i'1 sedaj pričakujem mojo sodbo, ki mi bo prinesla ali največjo blaženost, ali me naredila nesrečnega na voke 1“ Lepa vdova je vila roki v nepopisnih duševnih mukah. Gotovo, ljubila je moža, kojega dajmonske oči so jo pre* magale, a mislila je na mrtvega soproga, kateremu je bila tako iskreno udana. Dve leti je bilo. kar je umrl; ali naj bi spomin na ranj' kega vže zdaj zbrisala iz svojega spomina z novo možitvijo?! Ne, tega ne more storiti I V tem pa ji je padel pogled na pred njo klečečega, kojega plamteče oči so z izrazom naj večjega strahu visele na njenefl' obrazu. Ali naj bi tega moža pahnila od sebe in ga, kakor je saiB rekel, nesrečnega naredila?! V tej sili ji je prišla rešilna misel, — oddahnila se je. Če bi bil kapitan s tern zadovoljen, bi ne bilo nič i>a poti njeni sreči. Še en trenotek se je obotavljala z odločnim odgovoroi*>> potem jo rekla: ..Vstanite, gospod, in poslušajte, kar Vam imam povedati-Moj trden sklop je, in upam, da bo v najino srečo!" Pustolovec se je počasi vzdignil in stopil prav tik gosp9 ter ji prosečo zrl v lope oči. „Dragi ste mi, gospod11, je rekla dama s tresočim glasoiA .,.a jaz zahtevam, da čakate še ono leto, ker hočem v čislih •meti spomin na mojega moža. Ostanite do tje moj prijatelj, in obljubim Vam, da postanem potem Vaša žena.* »Duša moja!* je zaklical kapitan in strastno poljubil nežno roko dame. ..Za Boga, nikakih budalosti*, je svarila gospa. ..Obljubite mi, da bodete do takrat potrpeli, potem so Vam tudi jaz zaobljubim; a jaz zahtevam, da slej ko prej občujete z menoj ta kot gost, katerega čislam bolj, ko druge.\ , ..Tudi če sva' sama?“ je vprašal pustolovec proseče. „Tudi takrat", je odgovorila gospa s pogledom, v katerem Se je brala njena ljubezen, a tudi nje blaga žensfca dostojnost. »Ne pozabite, gospod, da je moje ime brez madeža in da hočem ta dragocen zaklad tudi čist ohraniti.“ „Vse, —- vse bom storil, da le vem. da bodete moja”, jo Oklical kapitan radostno. ..Tudi to neskončno dolgo leto bo toiaulo, iu potem bom najsrečnejši človek na svetu.* ,.A sedaj me pustite samo, gospod*, jo prosila lepa žena r8sno in iskreno, „ Vaša snubitev me je tolikanj presenetila, da Zelim sama biti z mojimi mislimi o tej odločilni premeni mo poznejšega življenja. Pridite jutri zjutraj in ne pozabite, ^ kar ste mi ravno obljubili, kajti to pričakujem od Vas kot ka-valirja in poštenjaka." »Moja častna beseda*, je odvrnil pustolovec resno. „Nikdar Se ne bom spozabil, če mi ne bodete som pa tje sami dovolili kak majhen znak Vaše ljubezni do mene. Mislite na to, da S0ai zapuščen mož, ki do sedaj še ni nikdar okusil sreče, da bi bilo ljubilo blago žensko srce!" Kako lahko je hudobnež izgovoril to strašno laž,, a z.i-uPna žena je vorjela tem hinavskim besedam, ker je kapitanu Popolnoma zaupala. Ponudila mu je nežno roko. ..Z Bogom, gospod, za danes!* je šepetala. Kapitan ji je poljubil desnico, a predno je odšel, je vrgel en vroč, hrepeneč in vendar spoštljiv pogled na izvoljenko. To jo bil isti pogled, s kojim je bil lepi mož tolikokrat Vlagal. Lepa gospa jo stala kakor otrpnjena; obšlo jo je neizrek-Jlv° usmiljenje z možem, ki je ravno govoril o svojem sadnem življenju. 1936 — Nehote je stopila za korak bližjo k njemu. V tem je razprostrl svoji roki in ona se mu je vrgla na prsi in ustne so se združile v vroč poljub. Saj je bila tudi žena vročega srca, katero je ljubezen iskalo in občutilo; ali se je bilo čuditi, eo je premagana od kapitanove dajmonske moči za trenotek pozabila na svojo žensko čast. A le en trenotek je trpelo ta opojnost. Potem je bežala kakor plašen ptič iz salona, v katerem se je bila ravnokar odločila njena usoda. S kako drugačnimi čuvstvi pa je zapustil pustolovcc krasno hišo, kjer je bil ravno dosegel nad vse pričakovanj® sijajen uspeh. Kajti da je hotela gospa svojo obljubo še celo leto obvarovati kot tajnost, mu je bilo le prijetno, ker bi jo lahko ogoljufal za njeno premoženje, ne da bi se bilo treba poročiti ž njo. — Skrivnemu zaročencu bo gotovo vse zaupala in sklenil jej jo varati na najpodlejši način. Da bo pa reva potem, ko bo zvedela nesramno goljufijOj za vse življenje nesrečna, za to se ni brigal, ker do sedaj še n1 nikdar občutil usmiljenja s svojimi žrtvami. (’elo blago žensko srce gospe pl. Agvilar ni naredilo utiša na pustolovca, kateri je bil le ponosen, da si je pridobil tudi to resno značajno ženo. Pri tem tudi to razmerje ni bilo brez mičnosti zanj, ke*’ se je na ta način tudi večkrat sešel z ljubko Juan o iu veselil t:e je že na pozornost, katero bo ob strani teh dam vzbudil. Ko se je vračal v svojo vilo, srečal je svojega znanca, mehikanskega častnika, katerega je nekaj časa sem zelo zanO' marjal, ker je občeval le z lepo ženo, tako da je bil že pri' pravljen na očitanja od strani mladega moža. A ta je bil preveč vesel, da je zopet enkrat videl kapi' tana in mu je v svoji zgovornosti poročal vso novice iz gla'r' nega mesta. „Se nekaj mi pride na misel,“ prekinil se je nakrat * svojem pripovedovanju. „Vi ste bili pri dragoncih, kaj no, gospod kapitan. V katerem polku ste pa službovali?" — 1987 — „V sedmem na trdnjavi Famtomhil,“ je odvrnil pusto-lovec navihano, ker je vedel, da jo bil ta polk tam v garniziji. — _To je pač zelo oddaljeno, ker mi je ime popolnoma neznano1', je rekel častnik. „Ob meji Teksasa", je dejal kapitan ravnodušno. ..Tako — tako, vprašal sem samo zato, ker je neki gospod ameriškega poslanstva pri meni poizvedoval po tem; ta gospod je bil sam vojak in je tudi služboval pri kavaleriji; gotovo ga bo zanimalo tu v Mehiki najti tovariša. Jaz sem gospodu zadnjič mnogo pripovedoval o Vas!“ je pristavil častnik, ker je bil zelo ponosen, takega znanca imeti, kakor je bil kapitan. To seveda pustolovcu ni bilo nič kaj všeč, ker bi se ga na ta način prav lahko spoznalo. Treba bi bilo samo po njem poizvedovati in vsa laž bi prišla na dan. A ostal je hladnokrven. „Vesclil bi se, ko bi enkrat srečal gospoda-, je rekel mirno; ,,morda mi je kaj znan, akoravno sem v moji garniziji živel zelo samotarno." „Da, tudi jaz sem se zelo Čudil, da so nič ne brigate za severnoameriško poslanstvo", je nadaljeval častnik. ..Poslanec daje tudi sijajne soareje in Vas bo gotovo prihodnjič povabil, ker sem ga posebno opozoril na Vas.“ Tega je bil pustolovec prav malo vesel, in sklenil je, da 8e ne odzove takemu povabilu, ker se je bal, da bi ne bil pri Poslancu razkrinkan. Silno se je jezil, da so mu prišle tu, kjer se je čutil tako vamega, vsakojake ovire na pot; a za sedaj se mu še ni bilo ničesar bati in sklenil je, svojo previdnost podvojiti, da bi v slučaju nevarnosti Mehiko lahko takoj zapustil. Poprej pa je mislil kar najbolj izkoriščati naklonjenost danie v svoje hudobne namere in se pri tem iznebiti svojih Ponarejenih bankovcev. I)a je pa tudi tu plavala usoda nad njegovo glavo, moral •)e kmalu zvedeti. - 1988 830. poglavje. Sko raj raz k riuka ii. i. ,;•( ut! 'ji; >! ifOfll i zapustila gledišče, a novi strašni pogled pridržal jo je na nje-* nem prostoru. črni bik se je le trenotek obotavljal. Zdaj je dirjal kakor besen med pikadorje, ki si niso vedeli pomagati. S svojimi rogmi je nabodel drugega konja; jezdec jo padel in nek.ij bandilerjev ga je težko ranjenega odneslo. i — 1955 - Ostali jezdeci poskakali so prestrašeni s svojih konj, da se z nekaterimi hitrimi skoki rešijo na hodnik. A njihove nesrečne konje predrl je bik drugega za drugim ter jih pohodil na pesku. 4 Množica je od groze obstrmela. Bik je pokončal pet konj, in, kar je bilo še huje, umoril je enega pikadorja in dva druga borilca težko ranil. „ Umorite ga, — doli ž njim!u vpila je razburjena množica, a nobeden izmed „espadovu ni imel poguma, se boriti z bikom, ki je bil kljub mnogoštevilnim ranam, ki jih je prejel, še popolnoma svež, ter se vedno obračal po novih nasprotnikih. Konečno stopi eden najhrabrejših in najdrznejših izmed espadov v areno. A celo ta pogumni mož se ni upal napasti zdivjane živali, nego ga je bil le dražil z rudečim suknom v svoji levici, da bi ga potem, ko bi dirjal mimo njega, s sigurnim sunkom končal. A bik je bil preveč prekanjen, ko da bi dal svojemu sovražniku tako priliko. Napadal je espada tako močno, da je ta potreboval vso «vojo spretnost, da se je rešil pred sunki svojega nasprotnika, ki je kakor blazen planil proti njemu. Tako sta bežala in se preganjala nasprotnika precej časa ' po areni in bik je tulil tako divje, da se noben bandelir ni več upal v areno, in je bil espada samo nase nakazan. Mož je storil vse, kar je bilo mogoče, da bi končal žival, a bilo je nemogoče. Nazadnje zlomil se mu je pri močnem sunku celo meč, tako da je bil celo brez orožja. Ker ga je bik pri tej priliki zopet ko besen napadel, ni preostajalo preganjanemu drugega, kakor da je skočil čez ograjo, **a varni hodnik, na katerega so se odpirale lože. Tam je hotel poiskati drugo orožje. Zopet zakriči množica, ali to pot ni bil vrišč, nego vp:tje strahu in groze. Ko je bik videl zginiti za ograjo svojega nasprotnika, je z velikim naskokom zdirjal proti ograji. s 1956 — S smrtnim strahom videli so posestniki lož skočiti nekaj velikanskega, temnega čez ograjo. Bil je bik, ki je v svoji zbesneli togoti preskočil ograjo ter sedaj stal na hodniku, kjer so bili prestrašeni posestniki lož izdani brez pomoči bikovi divjosti. Za trenotek obstal je črni velikan mirno. A pogled na njega je bil strašen, ker mn je kri, ki je tekla iz njegovih rau, dajala grozovit izgled. Potuhnjene, bliskajoče oči motrile so začudeno kričeče dame, katere, popolnoma iz sebe, niso mislile na beg, ter v vsakem trenotku pričakovale strašno smrt. Zdaj zatuli žival zopet grmeče ter cepta po tleh, da se vzdigne gost oblak prahu. Našel je svojo žrtev. Tikoma pred njim v loži stala jo Juana kakor soha 'v/, mramorja, nemožna se ganiti. Njen rudeči solnčnik obrnil je pozornost bika. Žival se je začela pripravljati na napad, ki je imel prinesti mladi deklici takoj grozovito smrt. (iospa je omedlela in ležala v rokah poročnika, ki se sam '*sled groze ni upal ganiti. Samo kapitan stal je visoko vzravnan zraven Juane in komaj pot korakov od bika oddaljen. Potegnil' jo bil dragonski palaš iz nožnice in držal dolgi* n.vni meč v krčevito stisnjeni pesti, medtem ko so njegove demonične oči skušale omamiti zbesnelo žival. A tej divji, nevkročeni moči zbesnele živali ni zamogol ničesar niti ta goreči pogled, ki jo prej celo leva ukrotil. Bik tudi ni gledal na kapitana, nego strmel samo na nesrečno Juano, ki je slonela v največjem smrtnem straha na ograji lože. Nihče od otrpneno stoječih „espadov“ se ni upal hiteti na pomoč mladi dami; bilo je, kakor da mami strah vse navzoče. Tudi-je bilo že prepozno za kako pomoč, ker je bik nagnil svojo glavo ter z grmečim tulenjem planil proti Juani. Zlnj se zabliska kapitanov meč v zraku in ravno, ko je hotel ’*Mk prijeti Juano s svojimi rogrni in jo zagnati v zrak. - 1957 - sune pustolovec svoj meč s tako močjo zdivjani živali med pleča, da se je orožje globoko udrlo v bika. Bil je to mojsterski sunek, ki je zadel bikov križ. Še enkrat se je začul kratek, tuleč glas, potem se je'Zvr-nila smrtno ranjena žival k,nogam otrpnjene Juane. Do sedaj vladala je med prestrašeno- množico v istini smrtna tihota. Ko je pa videla, da je bil bik pokončan, izbruhnil je tako šumeč vrišč, da je izginil vsak drugi glas v tem vpitju. Kapitanov meč se je tako globoko vrinil v bikov život, da je pri padcu živali bilo potegnjeno orožje iz kapitanovih rok, in bi bil kapitan skoro tudi sam padel. Ali drzni mož obstal je pokonci ter ponosno odmajal z roko navdušenim vzklikom borilcev, kakor da bi bilo to pogumno dejanje nekaj, — kar je bilo samo ob sebi umevno. Tako dolgo se je držala Juana po konci. Ko ie pa videla, da je kapitan pokončal žival, ki ji je pretila s smrtjo, zapustile so jo moči in padla je nezavestna v roke pustolovca. Medtem se je gospa zopet zavedla, in njen prvi prestrašeni pogled veljal je hčerki in njenemu ljubemu. Videla je, kako jo ležala Juana bleda in nepremična v rokah kapitana in ta pogled navdajal jo je s smrtnim strahom. Ali živi moja hčerka?" šepeče trepetaje. „0 moj Bog, — povejte mi, — živi Juana?h ,Da, milostljiva gospa", odgovori mladi častnik, „kapitan Hovard jo je v zadnjem trenotku rešil z mojstrskim sunkom svojega meča, s katerim je končal bika!" — — — Medtem trudil se je kapitan z onesveščeno Juano* Tudi je prihitelo nekaj zdravnikov, katerim se je kmalu Posrečilo, da se je onesveščena prebudila. Počasi je Juana odprla svoje oči. Videti je bilo, kakor da se more šele spomniti na to, kar 8e je ravnokar zgodilo. — 1958 — Zdaj je zagledala tikoma pred seboj velikansko truplo mrtvega bika, iz kojega hrbta je štrlel kapitanov palaš. Kapitan držal jo je še vedno v svojih rokah in Juanine oči so iskale njegovih. Bil je samo en pogled, a v njem je bilo polno hvaležnosti in vroče iskrene ljubezni! 338. poglavje. Maščevalni naklepi. Vrnimo se zopet nazaj k Heleni, ki je še vedno delala v veliki trgovini v Denlerju, ker ni hotela zapustiti tega mesta, dokler se ni Junina usoda popolnoma razjasnila. Mariji ni pisala, ker ni vedela, če se prijateljica zopet nahaja v Novem Jorku, tudi jo je zadržal nekak ponos, ker si je lahko mislila, da bi Marija takoj prihitela k nji, in ravno tega se je hotela Helena ogniti, ker ji je bilo mučno, da bi ji prijateljica ponudila pomoč, katero je mogla vendar odkloniti. Helena si je že zopet prihranila neko svoto in mislila je na to, v nekaterih tednih zapustiti svojo službo in sama iskati svojo služabnico. A zgodilo se je nekaj, kar jo je zadržalo še za nekaj časa v službi. Kakor je našim čitateljem znano, poveril je gospod Davenport Heleni vodstvo posebnega oddelka velike trgovine. Tam je bila popolnoma samostojna in obvarovana surovosti gospice Galtonove, hinavske voditeljice trgovine. Ali to je bil ravno vzrok za to damo, da je sedaj Heleno sovražno zalezovala. Ker je gospod Davenport po njenem mnenju dajal Heleni preveliko prednost, mislila je že, da je Helenina lepota naredila tako velik utis na starega gospoda. — 1959 - Ker je, kakor znano, upala, da postane druga soproga bogatega moža, občutila je sedaj v resnici vražjo togoto proti nedolžni Heleni, in sklenila je, da svojo dozdevno tekmovalko na vsak način uniči. To se je zamoglo zgoditi le, če bi se Helena kaj pregrešila. Na to pa niti misliti ni bilo, ker je Helena opravljala svojo službo z občudovanja vredno natančnostjo in točnostjo, tako da je bil njen oddelek izgled drugim. Gospod Davenport je to dobro opazil, in ker se je v.jjbs-aiei za Heleno zanimal, je večkrat izrazil svojo zadovoljstvo-^ njenim vodstvom. Čeravno je zanimanje gospoda Davenporta za Heleno izviralo samo iz trgovskih ozirov in iz humanitete, gojila je po-slovodkinja tako divje sovraštvo napram svoji dozdevni tekmovalki, da je noč in dan mislila, kako bi jo uničila. Za to najprvo ni našla nobene prilike, marveč morala je videti, kako je gospod Davenport Heleni vedno več zaupal ter ji dajal prednost pred drugimi nastavljenci. Nadalje je bila Helena pri njej podrejenih prodajalkah in drugih uslužbencih izvanredno priljubljena, ker si je s svojo mirnostjo in z milobo, s katero je dajala svoje ukaze, pridobila naklonjenost in spoštovanje vseh. Tudi je imela za vsakega prijazno besedo, tako da so jo v resnici vsi ljubili. Ker je hotela gospodična Galton Heleno na vsak način odstraniti iz trgovine, je že davno nehala stikati po kakem Heleninem pregrešku, dobro vedoč, s kakšno natančnostjo je Helena izpolnjevala svoje dolžnosti. Zato je ta peklenska ženska sklenila, sama provzročiti kak hud pregrešek, ki bi ga potem z gotovostjo lahko izdala kot Helenino dejanje. In tako priliko je gospiea Galton kmalo našla. Helena je imela v svojem oddelku mnogo dragocenega svilnatega blaga, ki je imel velikansko vrednost in katerega so zato vsak dan pregledali. Izguba pri enem takem kosu je znašala več tisoč dolarjev. Gospiea Galton je bila pri takih revizijah večkrat prisotna, a nikdar ni mogla najti niti najmanjšega pregreška. Med opoldanskim presledkom je bila trgovina seveda zaklenjena. Kor je pa poslovodkinja navadno preje prišla, ko vsi 4 rugi, je seveda prav lahko prišla tudi v ta oddelek in tam izvršila svoj hudobni, zavratni načrt. Kdo bi bil tudi sumil to damo, ki je bila že toliko let v trgovini in ki je uživala popolno zaupanje gospoda Davenporta ! Tega je bila gospica Galton popolnoma prepričana, in tako je nekega dne izvršila neopaženo zaničljivo delo proti Heleni, ki bi ji provzročilo veliko neprijetnosti, da, jo colo spravilo ifl trgovine. Ali ta prvi naklep proti Heleni se je vendar ponesrečil. Zgodaj zjutraj je bila kakor po navadi revizija svilnatega .-blaga; bilo je vse v najlepšem redu, in Helena je bila, kakor vedno, ves dopoldan preobložena z delom. Ko se je po opoldanskem presledku vrnila, in kakor navadno kot prva vstopila v svoj oddelek, slišala je priti hitre korake za seboj po stopnicah. Bila je gospica Galton, ki je vstopila z mrzlim obrazom ter Heleno skrivaj sovražno pogledala. ,.Ivje so druge dame in osobje?" vpraša kratko. „Manjka še nekaj minut do določenega časa1-, odgovori Helena mirno in pomenljivo pogleda na uro. „A, — tako, — no radi mene; saj Vi privoščite svojim ljudem opoldanski počitek, da le nobena minuta ne pride v korist trgovine1', meni zaničljivo. .,Prišla sem pa radi drugs reči! Gospica Sever, saj ste pač danes zjutraj pregledali svilnato blago, ali jo bilo vse v redu?" „Da", odgovori Helena malo začudena. ..Tako, tako, — nu, jaz nisem mogla danes biti prisotna, a rada bi se prepričala o resničnosti Vaših izpovedb in zato Vas prosim, da čez pol ure še enkrat revidirate in mi to prej« naznanite !* S temi besedami se gospica Galton obrne in gre zopet jP stopnicah doli. Helena ni bila preveč začudena radi te zahteve svoj« sovražnice, ker je gospica Galton večkrat zahtevala kaj takega-Občutila je to nezaupnost sicer globoko, a ker je bila navajena sovražnega ravnanja od strani poslovodkinje in ker je t*1 — 1961 — imela tudi pravico do svoje zahteve, zato ni Helena dolgo premišljevala, nego se zopet obrnila k svojim opravkom. Kmalu so prišle dame, ki so bile v tem oddelku kot prodajalke, nazadnje zavijači, ki so v posebni sobi kupljeno blago zavijali v zve/,nje, ki so se odpošiljali naročnikom. Samo mai:, urni dečko, ki je imel z visokih polic različne škatlje doli dajati, je še manjkal. Helena je mladega, prijaznega fanta, ki ji je večkrat kako malenkost, poskrbel, prav rada imela, ter pripomogla pridnemu vestnemu dečku, ki je pomagal svojemu očetu vzdržavati veliko rodbino, do višje plače, za kar ji je bil ta zelo hvaležen. Konečno je prišel z zarudelim obrazom, a oprostil se ni, da je tako pozno prišel, temveč ponižno stopil k Heleni, ki je na njegovih očeh spoznala, da ji ima dečko nekaj važnega povedati. „lvaj pa želite, Fredga vpraša prijazno. ,.Le poslušajte, kaj Vam imam povedati, gospica Sever”, ^poče deček. ..Danes opoldne poslal me je gospod Davenport. z nekim hitrim opravkom stran, in ko sem se vrnil, bili so oddelki že zaklenjeni. V- pisarni sem sporočil, kar sem imel povedati in ravno sem hotel po stopnjieah hiteti doli, ko sem zgoraj zaslišal korake. To se mi je čudno zdelo, ker ni bilo sicer nikogar ob tem času tukaj, in slišal sem, da je oseba, katere 8eveda nisem mogel videti, šla v veliko sobo za odpošiljanje ^aga. Potem sem šel k obedu, prišel sem kmalu nazaj ter se tokoj podal v sobo za odpošiljanje, kjer se mi je takoj čudno Z(ielo, da so bili stari zaboji, ki tam stoje, v neredu. Zdaj se jih Seveda voč ne rabi, a ker sem se spomnil stopinj, ki sem jih slišal opoldan, zlezel sem na lestvo. Le pomislite si, gospica Sever, ko sem te stare zaboje spravljal zopet v red, našel sem v enem skritega nekaj zelo dragocenega svilnatega blaga. Se Mesece bi bil lahko tam ležal, ker nihče ne pride tja. • ..Kje je karton V' vpraša Helena brez sape. „Tu zraven v naši sobi za zavijanje, takoj ga hočem pri-nesti", zakliče deček in hiti v sosedno sobo. Kmalu je prišel nazaj s svilenim blagom in Helena je videla, da je imelo blago velikansko vrednost. Vedela je, da je '*° zjutraj še prav gotovo v njenem oddelku. — 1962 — Tu ni bilo nikakega dvoma več, da je nekdo hotel blago ukrasti. Ali kdo naj bi to bil?! Helena jo bila kakor navadno zadnja odšla in se je prva vrnila, sum bi bil pal gotovo nanjo, če bi deček ne bil zapazil tatu. Kavno je hotela Helena iti h Davenportu in mu povedati ta čudni dogodek, ko ji je prišla strašna misel. Ali ni poslovodkinja ta dogodek lahko porabila in njo proglasila kot tatico?! Sicer ni bilo to lahko mogoče, ker je bila Helena, ko se je dečko vrnil in slišal korake, že zdavnaj zapustila hišo. A hotela ni, da bi prišle njene prodajalke v kak sum, ker je sama predobro vedela, kako je bilo strašno, biti v neopravičenem sumu. — Zato si je premislila, ter sklenila rajši molčati, ter ni videla, kako jo je mali Fred večkrat čudno pogledoval. Videti je bilo, kakor da ima deček še neko tajnost na srci, katero se pa ni upal izdati. Helena ni imela dosti časa premišljevati ta čudni dogodek, ker je gospica Galton zopet prišla v njen oddelek ter takoj šl8 k Heleni. Nehote jo je Helena pogledala in dozdevalo so ji je, kakor da vidi v očeh te ženske blisteti zlobno škodoželjnost. Mislil® si je pa, da se je morda motila, in kar kratko poklicala pro' dajalko, ki je v družbi z dečkom revidirala kartone. Gospica Galton je stala mirno zraven in komaj pazila na revizijo, le oster opazovalec bi bil videl, kako je neprenehoma a največjo hudobnostjo gledala na Heleno. Zdaj je vzela gospica Galton sama zapisnik v roke ter brala vsebino, na to je natančno primerjala predloženo blag0 s popisom. »Osemdeset metrov novodošlega pristnega svilenega blag® št. 604“, reče potem. „Blago je, kakor tukaj razvidim, izvan' redno dragoceno, gospica Sever; le poglejte, vrednost teh osem' desetih metrov je več tisoč dolarjev!” Helena je to blago dobro poznala; bilo je isto, katero je nepoznani tat opoldan ukradel in ga je mali Fred zopet našel’ Nehote zopet pogleda gospico Galton in prestrašila se je' ko je videla njen zmagonosni, zlobni pogled. — 1963 - Hipoma prišla ji je misel; „Goepica Galton je sama blago skrila, da bi tebe uničila!" V svoji zmedenosti niti opazila ni, kako je mali Fred, ki Je ravno prinesel usodepolno blago, čudno motril poslovodkinjo ter z neko pozornost vzbujajočo počasnostjo odprl karton. „Tukaj", zakliče deček s svojim svežim glasom, »osemdeset metrov 604.“ Gospice Galtonove obraz postal je medel in siv kot pepel, je zagledala pred seboj blago. S tresočimi rokami je mehanično segla po dragoceni preji, kakor da bi se hotela prepričati, če to ni nikaka zmota. Potem so so odprle njene ustne, a še pravočasno obmolknila, ker je čutila, da bi jo njene neprevidne besede izdale. Kakor v sanjah slišala je poslovodkinja, kako so zadnje kose blaga predložili ter videla s prikrito jezo, da je bilo vse v flajlepšem redu. Občutila je strašno bojazen, da je morda kdo prisluškoval, k° je storila ta čin, a spominjala se je, da ni bilo nikogar več v hiši, ko je odnesla svileno blago iz Heleninega oddelka. Vendar ji je pa bila uganka, kdo je našel po njenem ^enji tako dobro skriti karton. Vprašati ni smela, ker bi se bila s tem sama izdala, in “elena ji ni hotela ničesar povedati, ker ji ni nič omenila o lz?ubi dragocenega blaga. Torej si je mislila, da so karton s svilo le slučajno našli, 1,1 da hoče Helena ta čudni dogodek iz kakega uzroka zabičati. Na vsak način je peklenski načrt gospice Galtonove polenoma ponesrečil, in ona je morala biti vesela, da je ni nihče tem opazil. Pri tem pa ni opazila čudnih pogledov, s katerimi jo je ^°tril mali Fred. Skoro je bilo videti, da ve mladi fante več, ak°r je dosedaj povedal. Hevizija je bila končana. Poslovodkinja je morala s prikrito togoto pritrditi, da je ^la vse v najlepšem redu, potem je še enkrat pogledala po °depolnem svilenem blagu, ki je na tako čuden način prišel z Svojega skrivališča. 1964 - Mali Kred je imel karton ravno v svojih rokah ter stopal ž njim na visoki lestvi navzgor, kjer je položil karton na najvišje' predalo. rZakaj si spravil ta karton čisto na vrhu?“ sikne gospic* Galton, ki si dečkovo ravnanje ni vedela tolmačiti. „Le zato, ker ste preje rekli, da je vsebina tega kartona izvanredno dragocena", odgovori deček mirno. „Ker dajem kartone vedno sam doli iz predalov, je pa vse eno, kje da leži) dobro je pa le, da leži na tako težko dosegljivem mestu; *u gori ne zleze zlepa kdo drugi razun mene." Mali Fred je te zadnje besede nekako posebno uaglaš&l da se je gospica Gralton nehote zganila. Ravno je hotela Freda ostro okarati, ko je zagledala njegove oči, ki so bile s posebno čudnim izrazom uprte v posle-vodkinjo. ..Ali deček morda kaj sumi V" mislila je poslovodkinj* „A ne, to je nomogoče, — saj me ni nihče videl!" „Ali mi imate še kaj zaukazati, gospica Gabon?* vpra^ Helena mirno. „Ne, — ne, gospica Sever", odgovori poslovodkinja p°' rogljivo. „ Pri Vas je vse v najlepšem redu, — o, vse je pr&v izvrstno, tako da Vas morem le pohvaliti. Še pismeno hočem to sporočiti, če tako želite!" Te porogljive besede gnale so Heleni kri v lica, a silo#* se je premagala, ker je čutila, da ta ženska ne bode nikdar odnehala v svojem sovraštvu do nje. In v tem se tudi ni motila. Gospica Galton je bila radi izjalovljenja svojega naklep* tako stogotena, da je odslej vedno le mislila, kako bi sovrag0 Heleno no samo spravila iz trgovine, marveč jo za vse življenj0 uničila. Dolgo je bil njen naklep neizvedljiv, in ona je mor**9 svoje sovraštvo prikrivati. A prišel ji je slučaj na pomoč, in sedaj je mislila z vs° sigurnostjo, da brezslutno popolnoma konča.