E. GANGL: Unija jugoslovanskega učiteljstva. V sredo, dne 30. aprila t. 1., sem se kot zastopnik naše Zaveze udeležil v Zagrebu Zrinjsko-Frankopanske slave. Do prvih popoldanskih ur je bila svečanost resno-slovesno opravljena; popoldanske ure do odhoda vlaka pa sem porabil za to, da sern se razgovarjal s tovarišem K i r i n o ni, predsednikom Saveza hrv. učit. društava, ter s tovarišem S k a v i č e m, tajnikom istega Saveza, o naših skupnih prilikah. Sestali smo se v Kirinovem stanovanju v Učiteljskem domu na Vseučiliškem (sedaj VVilsonovem) trgu. Kirina in Škaviča nisem videl že izza leta 1913., ko sta prišla v Ljubljano na 25 letnico naše Zaveze. Takrat je našiin govorom in razgovorom prisluškovala policija, danes svobodno razpravljamo o združenju vsega učiteljstva v kraljevini SHS. Med takrat in danes — koliko borbe, zatajevanja in trpljenja! V Kirinovi delavni sobi se da tako intimno razgovarjat;! Obrnjena je v tiho zavetje zasenčenesja dvora: organizacija je dala predsedniku Saveza pokojni dom, kjer se da nemoteno izvun mestnega hrušča tako intenzivno delati za stan in šolo, ki ju ščiti Savez.Tajiiik inia svojo pisarnico v prvein , riadstropju: glava in roka organizacije ¦ sta pod isto streho, zato iahko skupno delata. Iz vseh šol Hrvatske, iz vsakega učiteljskega srca polje do teh dveh deiavnic poživljajoči, bodreči tok zaupanja, vere in spoštovanja. Blagor vama, mila brata! Kirin sedi za pisalno mizo. Jaz sedem poleg njega, da niu gledam naravnost v lice.^Skoro nič se ni izpremenil. Brke so mu pač bolj posivele, a v besedi in kretnjah mu je ostala ista živahnost. Nervozno treplje z očmi. Govori jasno in odkrito. Med materinščino rad zapleta slovensko besedo. Skavič pride in sede na zofo nasproti nama. V roki ima Učit. Tov. z dne 28. marca, kjer je priobčen moj prvi članek o Uniji jugoslovanskega učiteijstva. Skavič je strogo resen mož. Veščak je v šolskih in organizačnih vprašanjih. Takoj se lotinio stvari, ki smo se zaradi nje sestali. Hrvatsko" učiteljstvo, ki je vse brez izjeme združeno v Savezu, je odobrilo našo namero in naš naCrt glede združenja vsega učiteljstva kraljevine SriS v enotno stanovsko organizacijo. Potemtakem ostanejo okrajna učiteljska društva, ki ustvarjajo temelje (kadre) bodoči Uniji jugoslovanskega učiteijsva. Druge (centralne) sedanje organizacije se razdružijo, oziroma preosnujejo v tajništva ali v pokrajinske skupine s kakršnimkoli drugačnim naslovom, ki naj omogočajo poslovanje med centralo in pokrajinami, odnosno, ki naj zastopajo na centrali težnje učiteljstva speciiično pokrajinskega značaja, ki naj inciativno vplivajo na centralo ter po načelu razdelitve dela eksekutivno vrše svoje posle. Strankarska politika je iz skupne stanovske organizacije izključena, prav tako ostanejo gospodarska podjerja v samoupravi dosedanjih organizacij z dostavkom, da po možnosti služijo moralnim in materialnim koristim skupnosti (učiteljski denarni zavodi, Samopomoč. naša tiskarna, konvikti, šol. muzeji itd.) Centrala naj bi bila na mestu, kjer biva vsakokratni predsednik, ali pa bi bila izmenoma v oskrbi Srbov, Hrvatov in Slovencev. To zadnje bi ne bilo priporočljivo, ker bi se na ta način preveč in stalno poočitovala naša razcepljenost na tri plemena. V interesu naše edinstvenosti bi kazalo, da mesto centrale z volitvami svobodno določa vsakokratni glavni zbor delegatov UJU. Ko dobimo odgovore prizadetih Zavez (Savezov) — dalmatinski Savez ga je v pozitivnem smislu naši Zavezi že poslal — tedaj skličemo zastoporike vseh teh organizacij, ki naj polože temelj UJU. Delo naj pripravita Zagreb in Ljubljana. Danes ni nobenega dvoma, da se fo ne zgodi. Tovariš Kirin je govoril z zastopnikom srbskega Udruženja Grujico Adžemovičem, ki je prispel v Zagreb na Zrinjsko-Frankopansko slavnost v spremstvu vojvode Mišiča, in ki je v imenu svoje organizacije odobril naš načrt. Ker poznamo sedaj pritrjevalno izjavo Srbov, Hrvatov in Slovencev, je samo še vprašanje bližnjega časa, kdaj in kako stopimo do faktične usranovitve UJU. — Dolžnost nasa je, ua nnsel stanovskega ujeainjenja propagiramo vsak v svojem delokrogu, da ziasti ojačimo okrajna uciteijska društva, ki naj zružijo v sebi vse uciteljstvo svojega okrožja, da bomo najprej edini in siožni v maiem, ker hočemo biti edini in složni v celoti. V te male organizaei.ie ne tiramo in ne silimo nikogar! Uonilna sila v kolo enotnosti in skupnosti mora biti le živa stanovska zavetlnost ter iskrena in poštena volja, da žrtvujemo skupnosti na ljubo vse, kar nas je lociio in unietno cepilo, pa da vse svoje najboljse moči posvetimo enotnemu deiu in suemljenju. Gd tega ni odvisna lcbodočnost stanu in šole, temveč je v odlični meri vezan na naš naprectek razvoj obče kulture našega edinstvenega naroda, ki mu morata naš stan in šola siužiti. Okrajna učiteljska društva naj po teh splošnih očrtih takoj uravnajo svoje uelo, držeč se načela, da je prva podlaga naše stanovske edinosti svoboda in demokrutizem, a naš končni smoter je močna solidarnost v UJU, ki postane številno in intelektualno mogočen kulturen iaktor naše clržave. Preko ali mimo UJU ne bo mogel in ne bo smel nihče, ki bo kakorkoli v zvezi s šolo ali uCiteijstvom. Jasno je, da bi vsako separatistično staiišče izvun UJU značilo le osamelost in brezpomembnost, kakor je vsakoraur dano na svobodno voljo, da posveti svojo moč celoti ali jo brezpiodno zaigra zunaj nje. Meseca julija, smo rekli, bi bilo mogoče sklicati odposlance vseh dosedanjih pokrajinskih organizacij v Zagreb ali Brod na odločiien posvet, kjer doiočimo in ustanovimo vse pogoje za definitivno ustanovitev UJU. Naposled smo se razgovarjali o našem načrtu preustrojitve šolstva, ki je Kirinu in Skaviču znan iz naše brošure. Ugotovili smo glavna načeia, poudarjajoč, da nas že enotnost državnega šolskega zakona sili k ustanovitvi skupne stanovske organizacije, zakaj brez naše vednosti in brez našega sodelovanja ne bo nobena zakonodajna koiporacija vee govorila in odločevala o usodi našega stanu Ln šolstva. Ko bi imeli UJU že danes, bi se gotovo že izboljšal položaj hrvatskega učiteljstva, ki je še vedno tak, kakor je bii pred vojno! Kje smo mi Slovenci vsaj v tem pogledu pred njimi! Bilo ie 6. ura zvečer, ko sem se poslovil od Kirinovega doma in ljubeznive njegove gospe soproge. Pred odhodom mi je Kirin nazdravil s pridtlkom lastnega vinograda, potem me je v družbi s Skavičem spremil na kolodvor. Sli smo mimo učiteljišča. »Kje je ravnatelj Matica, kje so profesorji in učitelji Ivkanec, Basariček, Pejnovič, Šmid — naši prijatelji?« vprašam ob navalu spominov. »Ni jih več!« odgovorita spremljevalca. »Sedaj sem jaz rta vrsti!« dostavi Kirin. »Ne tako!« se oglasi moj protest. »Pravil si mi prej, da že 48 let poješ v Kolu, in dopoldne sem te videl med pevci pred Akademijo. Dečko si še — ob naši končni združitvi se mora oglasiti tudi tvoja pesem!« Prijatelja rni govorita o zgodovint Zrinjskega in Frankopana, o zaslugah tovariša Stjepana Širole, ki si jih je pridobil kot tajnik Brače hrvatskega Zmaja ob prevozu njiju kosti v domačo zemljo. — Pridemo do konvikta. Vojna mu je notranjost opustošila in oplenila. Treba bo velikih žrtev, preden ga zopet izroče prvotnemu namenu. Jaz pripovedujem spremljevalcema o naših domačih razinerah, o obetajoči se mladi zarji našega tovarištva, o prijateljih, o tem in onem. Z naročilom, naj pozdravim jaz vse prijatelje v Ljubljani, a onadva naj izročita pozdrave vsem prijateljem v Zagrebu, smo se razšli. Drugega dne popoldne, t. j. 1. maja, piidem v Učiteljsko tiskarno, kjer me pozdravi v družbi tovariša Jelenca zastopnik srbskega Udruženja — tovariš G r u jica Adžemovič, učitelj-uprav i t e 1 j osnovne šole savinačke u Beogradu. Z vojvodo IVlišičem je prišel pogledat tudi Ljubljano in uporablja to priliko ,da se razgovori z nami o UJU.. Sedemo in se začnemo razgovarjati. V glavnem se razpleta naš razgovor bistveno enako, kakor prejšnjega dne v Zagrebu. Srbi si žele naše stanovske edinstvenosti in akceptirajo naše pred- loge. Na našo skupnost so mislili srbski tovariši že takrat, ko so živeli med vojno v begunstvu na rrancoskem, ko so tani izdajaii list »UCiteli« kot glasilo združenetta uciteJjstva brbov, hrvatov in blovencev in ko so — sami brez doma — zbraii za naso Zavezo 1000 trankov, ki jin naj vkratkem pncakujerao iz belgraaa. brbski uCitelji se nasianjajo na bratstvo nrvatov in blovencev ter pričakujejo oa UJU najlepsih uspehov. V ministrstvu prosvete ter v narodnem predstavnistvu — posebno v konsutuanti — Douo uejanjske simpatije na nasi straoi iNasa pot do zma^ovaina v interesu stanu in naroone kurnue. Kaksne so sedaj materialne prilike srbskega učiteljstva y biuzbena aoba traja 32 let. S 26. službenim letom aobi uciteij že najvišjo temeuno piaco 3000 ainarjev (= 9000 K.) Auzeinovie sluzi 62 let m ima vseh dohookov 6U40 ain. (— 24.120 Kj. Vrnutega prejema vsak dti. učitejj diievno po 12 uin. uraginjske aoklaue, vsaka provizoncna ucna oseba po 6 din. bkrb UJU bo, aa pnuobi matenaino enakost uclteijstva za vso kraijevino, kakor bo njena naioga, aa nam lzvojuje mnogotere moraine uoorine. V muustrstvu prosvete snujejo poseben oddeiek za ljuusko in mešeansko soistvo, kanior bouo pokricani tuai zastoprnki slovenskega učiteijstva. PnznavajoC važnost nase organizacije, bo ucna uprava podpirala in pospesevala nasa pmauevanja, ne da bi se UJU kakorKon vezaia na vsakokratne vladne vajeti. izza aobe kralja Milana ni nince vec zatiral uciteijstva, četudi je stalo v opoziciji proti viaui. Vedo, aa smo nosilci kuiture in aa ni brez nas splošne prosvete naroda. Preko nas ne more nobena siia, pac pa pojaemo mi preko vsen zaprek s svojun aeiom m z zasiombo v narodu ao svojiii pravic in do bodočnosti domovinel Kazpravljali smo končno o reformi šolstva, kakor smo si jo zasnovali in trdno pncakujemo, aa dobimo tudi v tem pnmeru najkrepkejso pomoč med srbskimi brati. Aužernoviča smo založiii s svojimi listi, tiskovinami, brošurami ia pravili svojih organizacij, potem smo šli proti večeru pokusit Ijubljan&ko špecialiteto •-- kranjske klobase. Uovorili so aoslej Split, Zagreb, Belgrad in Ljubijana. Cakamo še, kaj porecejo Novi bad, barajevo in Cetraje — potera se pa zlijemo v UJU! Kdor hoče dobro sebi, stanu in šoli — pridi med nas! Ojačimo, utrdimo, poglobirno okrajna učiteijska društva — to je prvo naše delo za sedaiiji čas! Vse drugo nam bo navrženo. Kdor pa hoče gojiti še nadalje razcepljenost, provincializem, ozkosrčnost, nestrpnost ali osebnost, naj ostane, kjer hoče! bamo razdirati in oteževati ne sme skupnega dela, ki se vziic in vkljub vsemu oliža velikemu smotru!