Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levičnik. Motto: ,,Nulla dies sinc linea!" Stari rimljanski pregovor. Nadaljevaje gospodarstvene poduke dospeli smo bili s tem predmetom na oskerbljevanje poljskih rasdin in na žetev. Poljske rastline potrebujejo pogostoma strežbe, da se pospešuje rast, ali pa da se odstranujejo njeni zaderžki. Tako n. pr. je treba terdo skorjasto zemljo zrabljati z brano ali z zobastim valjarjem; — na pustih njivah se prilega dobro, ako se jim včasih še malo prignoji; — posebno pozornost pa naj se imatudi na plevel, v kterem se celd pogostoma zaplodijo škodljivi merčesi in druga červivna zalega, ktera potem poljskim pridelkom škoduje. Zlasti na ogeršici zapazujejo sim ena leta take snedene merčese, ki se v plevelu zaredijo in potem sadež napadajo. Goste setve včasih plevel same zadušijo; naj bolje pa je vender, ako se s pletevjo odpravi. *) *) O hudem in žkodljivem plevelu prednica (Kleeseide, Flachsseide) se nam je zelo ravno o taistem času na Dunaji govorilo, ko so marljive nNovicett to rcč obravnavale in pomoček zoper to škodljivo rastlino naBvetovalc. Glej ,,Novice" 1. 1869., 34. list, 269. stran! Pis. Oziroma na žetev in tudi košnjo kermnih rastlin se je ipriporočevalo, naj se za ta dela pazi na pravi čas. Zito naj se žanje, kakor hitro je zrelo, zlasti lako (n. pr. ajda, proso), ki se v preveč zrelem stanu rado osiplje. Glede košnje kermnih rasllin je naj bolje, da se opravlja to delo takrat, kedar začenjajo dobro v cvet iti. Ako se namreč čaka, da seme začenja zoreti, je io za kermo glede njene znotranje (redivne) vrednosti občutno škodljivo. Gosp. docent nam je imenoval žetev in koanjo naj bolj imenitno opravilo zemljiščnih gospodarjev, lorej je iudi kaj zeld priporočal, naj se za to do časa osnažijo in v primeren stan postavijo skednji, žitnice in kozelci; — naj se pregleda in pripravi razno potrebno orodje (serpi, kose, žetevne mašine); — (udi za delavne moči (žanjice, kosce in dninarje) naj se poskerbi, da je o pravem času vse vredjeno in pri rokah. Onienjalo se je tii mimogrede, da v mnogih krajih (zlasti po Neračiji) rabijo za žetev tudi koso, kar se vender ni priporočevalo, dajejo marvec serpu predstvo. S koso se sicer več stori, ali zraven tndi več terpi, med tem ko serp vsaka količkaj odraščena oscba že lahko rabi. V daljnih ukili prestopili smo pod naslovom nSpezieIIer Pflanzenbau* na natančno obdelovanje in oskerbovanje poljskih rastlin. Razdelile so se nam one naj prej v skupine (Gruppen), in sicer: a) vžitne rastline ali zernja; b) kermne rastline in c) kupčijske in obertnijske rastline. Podzemeljski sadeži, namreč: krompir, pesa, repa, korenje se morejo k vsaki teh skupin prištevati. Razverstili so se nam poljski pridelki dalje tudi na botaniški podlagi, in sicer: 1) podzemeljske rastline, t. j. repa, korenje, sladic; 23 gmolje (Knollen), t. j. krompir (podzemljice); 3) predivnate rastline, t. j. lan, konoplja; 4) kermne in barvne raslline, t. j. razne detelje in verbovnik (Indigo Iiefernde Waide); 5. tobak (_duban); 6. obertnijske rastline, t, j. žafran, hmelj itd. 7) semenske rastline, t. j. čimena, janež; 8) oljnate rastline, t. j. ogeršica, mak; 9. močnata semena, ki so: raznoverstna žita, sočive in ajda. *) Poglavitna žitna plemena so se razdelila zopet v 3 verste, namreč: a) pšenica, rež, ječmen, oves, b) turšica, proso, c) rajž. 0 pšenici se je povedalo, da jo je 7 plemen ali sort, ki so se vse po imenu navedele in ludi botaniško popisale. Povem veuder o tem le to, da navadne pšenice se seje naj več, an- gleške pa riaj raanj, ker je poslednja, akoravno ima veliko in težko klasje, preveč mehka. — Rež je le ene sorte, ki se pa seje kot oziniina in jarina; ječmen je zopet dvoje sorte, ravno tako tudi oves. — 0 podnebnih okoliščinab se je povedalo, da se v višjih krajih Evrope ozimine ne sponesd, po srednji Evropi vender ozimina pšenica dobro rodi. Ječmen prebije zi- mo tudi le v milejših podnebjih blizo morja; oves pak se ne briga za mraz in ojstro podnebje, in je povsod rad doma. Oziroma na dobroto ali plodnost zemljišč se je povedalo, da zahtevata pšenica in ozimini ječmen naj več od zemlje, oves pa naj manj. Za ozimine naj se njih prednje rastline kmali odstranijo, in naj se sejejo rež in ječmen prej ko pšenica, vse pa kolikor je le niogoče zgodaj. Xa Iedine ali večletne pašnike je naj bolj ozimine sejati, nikakor pa ne žita za žitom. Svetoval se je taki-Ie red: pervo leto kiiba (Hakfrucht); drugo leto jaro žito; tretje leto detelja, četerto pa ozimina. Zitora nepo- sredno gnojiti ni dobro, ker potem prerada polegajo in prebilro gredo v klasje. Tudi na plitvo oranih njivah žito rado polega. Govorilo se je dalje od mnogih uim, ki polja zadevajo, od mraza, suše, mdče in toče, ter priporočevala se zoper poslednjo nevarnost zavarovanje poljskih pridelkov pri dotičnih družbah. Zatim prišle so na versto žitne bolezni, ki naj več izhajajo od oscanic (Schmarotzern) in snetja (Brand). Tudi rja rada na mokrih zemljiščib zlasti pšenici škoduje, in na novo se je pri- poročevalo, naj se češminj (Berberitze) odpravi od njiv, ker *) Po besedah g. docenta se pridela v obedveh straneh našega cesarstva, t. j. v avstrijskih in ogerskih deželah na leto 250 milijonov vaganov žita in soeiva. in sicer 240 mil. vag. žita, 5 mil. vag. sočive in 5 mil. vag. ajde. Od teh pridelkov se je 1. 1867. zvozilo čez 20, — 1. 1868. pa čez 27 mil. vag. žita čez meje našega cesarstva v ptuje dežele. Izvožena moka ni v teh številih v»ajtaaa. Pis. se njemu rja pripisuje. V misel se je jemalo dalje tudi več škodljivih plevel. Eden zmed naj malopridnejsih je steklas (Trespe — Ackerfucbssclnvanz). Dalje se je govorilo tudi od nekterih zaželk, ki se periodično prikazujejo in poljem veliko škode napravljajo. Tako je n. pr. neka mala muha (Hessenfliege) že v preteklem stoletji v Ameriki veliko škode delala, in se II. 1830. in 1854. tudi v naših krajih prikazala. Nektere take muhe živijo v žitnih bilkab, in so rastlinam prav zeld v kvar. — K sklepu dozdaj omenjenih žitnih plemen se je še povedalo, kako po raznih krajili le pridelke po žetvi sušijo. Pravilo se je sicer dosti, celd to, da po nekterih krajih same klase od slameporežejo, in jih na podstrešjib hiš sušijo. Naši praktični kozelci, se ve, da zopet niso prišli na versto, akoravno so vse hvale vredni, in imajo berž ko ne pred vsemi nam imenovanimi sušili predstvo. Za mlatvo priporočevale so se vnovič mašine, ktere so v ninogib krajib že tako osnovane, da se morejo voziti od kmetije do kmetije, ier hkrati žito nilatijo, čistijo in dobrega od slabega ločijo. Pač lepi slroji to, ki marsikaki gospodinji odpodijo skerb: Kaj bodem danes opoldan mlatičem za južino kuliala"! (Dalje prih.)