Stari vaški obrtniki in rokodelci
Stanežiče
31
Prav nič nam ne bi škodilo, če bi si kdaj pa kdaj vzeli malo časa za raziskovanje preteklosti naših vasi, posebno še tistih, ki so se danes že spojile z mestom, včasih pa so mirno živele svoje ustaljeno življenje. Zanimati bi nas moralo, kako je potekal vsakdanjik slovenskega kmeta, ko je žive! sam zase na svoji domačiji in kako je bil povezan z ostalo vaško skupnostjo. Marsikatera razmerja na vasi se nam lepo pokažejo prav v primeru domačih dejav-nosti, rokodelstev in obrti, s katerimi so se Ijudje na vasi nekdaj ukvarjali. Seveda si danes, ko večino potrebnih stvari lahko kupimo v trgovini in se za stori-tve zatečemo k raznim servisom, težko predstavlja-mo, da je bilo nekoč povsem drugače. Kmečka go-spodarstva so proizvajala vse, kar so potrebovala za delo in preživetje svojih članov: hrano, obleko, kur-javo in še kaj, niso pa mogla biti samozadostna, kajti kmet je potreboval tudi take stvari, ki jih sam ni mogel ali ni znal narediti. Zato se je moral vsekakor povezati z rokodelci in domačimi obrtniki v vasi, ki so ga zalagali z vsem, kar je dober gospodar moral imeti pri hiši.
Na raziskovalni nalogi o domačih obrteh in dejav-nostih v Stanežičah, ki sta jo poleg avtorja tega za-pisa pred leti pripravili Sonja in Darja Možina, bi se že davno začel nabirati prah, če ne bi nenehno od-krivanje novih podatkov prispevalo k popolnejši po-dobi obravnavane tematike. Stanežiče, malo večja vas s petdesetimi hišami ter okrog dvesto petdese-timi prebivalci, se niso prav v ničemer razlikovale od ostalih slovenskih podeželskih krajev. Ljudje so se
ukvarjali predvsem s kmetijstvom, ki je spričo rodo-vitnih stanežiških polj kar lepo uspevalo. Večini do-mačinov pa kmetija ni bila edini vir preživljanja. Od svojih prednikov, znancev ali prijateljev so se skušali priučiti kakega rokodelstva, s katerim so pomaali doma ali pri sosedih. Kakih dvajset domačih dejav-nosti in rokodelstev v Stanežičah nam odkriva ome-njena raziskava in za skoraj vse moramo ugotoviti, da so danes že v zatonu, če ne celo popolnoma po-zabljene. Kratek pregledteh dejavnosti nam pove — kar je stanežiški kmet potreboval za svoje gospo-darstvo, je dobil že v domači vasi, bodisi da je izdelal kar sam ali pa so mu za primerno protiuslugo poma-gali vaški obrtniki in rokodelci.
No, kar poglejmo: Stanežiče so imele že v začetku devetnajstega stoletja kovaško delavnico. Pri hiši se še danes reče »pri Kovaču«, čeprav je obrt zamrla po prvi svetovni vojni. Ostrešja hiš, skednji, kozolci ter druga poslopja so bili delo domačih tesarjev, vo-zovi delo domačih kolarjev. Poleg njih so v vasi zaz-navni primerki pletarstva, sedlarstva,   izdelovanja butaric za cvetno nedeljo. Ko so bile strehe še krite s slamo, je imela vas krovca, ki je pokrival in popravljal ostrešja vaških hiš, kozolcev in gospodarskih poslo-pij. Bili so tudi furmani, ki so tovorili olje iz Olarskega grabna (Golo brdo in Seničica) ali izdelke domačih žganjarn širom po Sloveniji. Za vaške želodce so pri nekaterih hišah pekli poseben kruh ali izdelovali sir. Za obleko in obutev so skrbeli krojači in šivilje, us-njarji in čevljarji, izdelovalci copat in lesenih cokel. Med starimi rokodelci najdemo tudi glasbilarja ter iz-delovalko in popravljalko dežnikov. Pri neki hiši se je gospodar loteval celo izdelave umetniških ter okra-snih predmetov iz lesa. Vključno z veliko žganjarno je bilo v vasi kar pet gostiln in dve trgovini, česar pa danes — niti prvega niti slednjega ni moč zaslediti. Navedene domače dejavnosti in obrti v Staneži-čah nam izpričujejo, kako se je človek včasih znašel. Vaško okolje se nam z današnjega vidika kaže kot velika blagovna hiša, v kateri najdeš vse, kar potre-buješ za svoje delo in obstoj. Niso pa v Stanežičah našle mesta le preproste domače obrti, pač pa se je vas odzvala splošnemu gospodarskemu razvoju šentviške okolice in če govorimo o obrtnih dejavno-stih, potem ste verjetno že uganili, da mislim pri tem na mizarstvo. Stanežiče so ena izmed prvih vasi, kjer je ta dejavnost pognala korenine. Odkar je Lovro Koman, Krovčev izVižmarij, leta 1840 odprl prvo mi-zarsko delavnico, se je mizarstvo na šentviškem koncu tako razmahnilo, da so v šentvidu že leta 1883 ustanovili rokodelsko daištvo, leta 1902 prvo mizarsko zadtugo na Kranjskem, v stari Jugosiaviji pa je šentvid predstavljal kraj z najbolj razvitim mi-zarstvom v vsej državi. Seveda ni šlo pri tem le za šentvid,  pač pa predvsem za njegovo zaledje, kamor so spadale tudi Stanežiče. Prva delavnica je začela delovati že okrog leta 1860. Odprl jo je Janez Šušteršič, po domače Markec, ki se je izučil pri ome-njenerrrKomanu. Od tedaj zasledimo v Stanežičah blizu sedemdeset mizarjev vseh generacij in težko bi našli hišo v vasi, ki ni dala vsaj enega možakarja s tem poklicem Toda kakor pri drugih dejavnostih iz preteklih časov moramo tudi tukaj ugotoviti, da je po velikem razmahu sledil počasen zaton. In medtem ko so se domači fantje včasih množično navduševali nad »tišlarskim« poklicem, imamo od povojne gene-racije le enega samega, ki pa je že tako potomec stare vaške delavnice.
Seveda je tudi danes v Stanežičah precej različnih obrti, vendarte niso več namenjene kmečkemu člo-veku, saj bi tudi kmetije že lahko prešteli na prste. Kmečki gospodarji se z vse/n.         Andrej Mrak