63
Kritika
Tone Seliškar, Pesmi pričakovanja. V Ljubljani 1937. Izdala in založila Slovenska Matica. Str. 106.
Kdor je bil na večeru moderne slovenske lirike, ki so ga pred dvema letoma organizirali slavisti z naše univerze v ljubljanski drami, si je utegnil potrditi svojo sodbo o majhni pesniški občutljivosti in nevzgojenosti širokega občinstva. Vodušek je n. pr. res splošno vnel, kar je treba pripisati zlasti udarnosti in ostrini njegovega duha. Tudi Tauferjeva si je s svojo tiho in dozorelo liriko utrla pot v marsikatero srce, a gledališče ji vendarle ni toliko ploskalo. Ko pa je nastopil izmed socialnih pevcev Seliškar, se mu je usul iz vrst mladine plosk, ki bi se mu morda kdo čudil. Zakaj ne samo da ni bral dobro — liriki se tu po večini niso posebno izkazali — tudi izbral je slabo. Toda Seliškar ima ime socialnega pesnika, ustva-
rila mu ga je zbirka Trbovlje. Nič ne de, da je veljava teh pesmi do danes skoraj popolnoma splahnela, da človek niti Sedmorojenčkov ne more z zadovoljstvom sprejeti — mladi množici je zadoščalo ime samo. Tudi Slovenski Matici se je zdela Seliškarjeva poezija vredna, da dobi priznanje z izdanjem med njenimi rednimi publikacijami — in pred sabo imamo novo knjigo tako redkega lepega berila: Pesmi pričakovanja.
Kako je prav za prav s to Seliškarjevo socialno pesmijo? Socialna hoče biti, to vidiš že po razvrstitvi skupin: na prvem mestu človek z množico, na zadnjem sam s seboj. Motivi, ki jih opeva, so stereotipna socialna problematika rudarskih okrajev, črni rudarji, črna dekleta, koščene sirote, krvaveče porodnice, ožgane dlani, ugasle oči, potem blatna predmestja, varane služkinje. Iz večje osebne bližine so zajeti vtisi s popisovanja ob ljudskem štetju, iz ječe, ob očesni operaciji in izpovedi zakonske ljubezni, za katero se mu zdi, da tudi ne sme biti brez socialnih sočutnih perspektiv. Ostentativno je poudarjena materialistična proletarska morala (41, 43). Seveda je ta njegov poudarek dosti naiven. Kar se tiče razgledov iz današnjega gorja, pa se zadovoljuje s »tisočkrat lepšo bodočnostjo" (9), z bajko bodoče enakosti in sreče, ki bo nekaj podobnega, kakor je bila pravljična pomlad človeštva, katera nas baje še danes mami in žge (Pravijo, prim. tudi naslov knjige). Torej naivni socialni utopizem, ki govori o veliki miselni primitivnosti, ne glede na to, da je taka podoba človeštva nasilno in sicer omledno potvorjena. Prav tako nasilno skrivi jena in omledno šlagersko prikrojena je večkrat socialna stvarnost. Njegova misel mu na priliko iz glažute plameni razdivjana v zlate dvore, kjer napija mogotec vlačugi babilonski iz kristalnih solza. Ali: služkinjo, ki ji je moral oče vse zapiti, zalezuje gospod, ki zahaja s svojo gospo v bar, a ima neki tako slabo urejeno stanovanje, da mora ona živeti na vetrovnem podstrešju, ki še okna nima. Ob tem bi se torej dalo povedati: precej močna šlager-ska očala, pred katerimi svet oziroma sentimentalna socialnost včasih še vedno vihra v divji ali pošastni ekspresionistični prenapetosti.
Ta socialna stvarnost in ekspresionistična nabreklost in besednost je prav za prav po veliki večini velika pesniška praznota. Zakaj v Seliškarju je bore malo pesnika. Ne rečem, kadar ostane pri preprosti reportaži, pri opisovanju revščine, ki obdaja človeka in iz katere kakor da ni rešitve, dokler se drži stvarnosti in je le preprosto metaforičen, se mu posreči kakšen skromen pesniški vzlet. Tako bi dobili v knjigi deset, morda dvanajst stvari, ki so bolj pesmi v prozi in ki bi ne bile napačne tudi za resnejšo literarno revijo (n. pr. Beda, Poslednje pismo). Drugače pa se izgubi v naštevanju mrgoleče množice življenjskih drobnosti, tematično obravnavanih (Predmestje, Jutro v mestu, Večer v mestu itd.), iz katerih nastane prozaičen sklop: veliko stvari, v njih pa pesmi ni. Ali pa pokvari to preprosto stvarnost z nestvarno nabreklostjo, ki s svojo prisiljenostjo uničuje sorazmerje in verjetnost doživljaja (Barake). Drugod pa, kjer ne gre za naštevanje in opisovanje stvarnosti, ampak za nekakšne »lirične" ekspresije, čutiš sicer, da je tu pod ogromno plastjo besed zakopan živ človek, ki je res nekdaj doživljal v ječi in v bolnici, ki res gorko ljubi in koprni po svoji ženi (drugi pomen naslova zbirke!), ki pa ni malodane nič pesnik. To je človek, ki se sili peti, ki pa ga najbrž njegova prisiljenost in pristnost nič ne ovira in ji verjetno ne da do zavesti. Njegov razum natresa v nekem togem, patetično nabreklem ekspresionizmu svoje določno usmerjeno znanje sveta in življenja v tako imenovane verze. Ti verzi so zloženi iz besed, ki so resda pobrane iz pesniškega besedišča, ki pa ga Seliškar ne zna ločiti od slabega časnikarskega jezika (nestajati), Pomešani so z redkim cvetjem po veliki večini nabreklih, neizrazitih, nejasnih, sentimentalnih, siromašnih   in   dostikrat   zelo   slabih   tropov,   ostankov   povojnega   ekspresionizma
64
(Rdeči so dimniki in dolina je črna ko misel krvavega greha; pesmi rudarjev se z majhnimi krempeljci zasidrajo v oblake; šahti grizejo kri; črnih dni kolobar; se naslanja v vihro, na šum slapov). Duh, ki govori iz teh verzov, hoče biti važen, hoče obsegati ves svet, biti srce tega sveta, veljati za simbol razklanega človeštva (Stekleno oko), a pesniškega ritma, v katerem beseda res zapoje, čuta za pesniško besedo in obliko, tega pa toliko, kolikor da ga sploh ni. Ob rojstvu teh tako imenovanih pesmi ni bilo harmonije, ki ji ni treba begati po tolikšni množini življenjskih drobcev ali se zamotavati v nepristna, neizrazita oblačila, ker zna in hoče dobiti tudi v omejenem in preprostem sorazmerje in lepoto, ki človeku nekaj pomeni. Tako pa so te „pesmi" v glavnem votla poza in proza, tematično, torej razumsko obdelanih motivov (n. pr. človek v ječi koi mož, oče, sojetnik), šumenje (11) besed, verbalizem konvencionalnega trubadurstva. Morda bi človek rešil pesem Moj oče, v kateri je vsaj ogenj pristen, pa najsi je očetova podoba še tako plakatno zanesena. Poleg nje pa je kanilo komaj nekaj prisrčnosti v suho prozo, ki je po vrhu neverjetno primitivno stilizirana ali celo nestilizirana. Primerjaj samo nemogočnost: „slepo dete pa je v meni (in preklano materino srce) in sem strt" (70)! Prav Slovenski Matici je bila pridržana čast, da nam je preskrbela toliko neužitnega in obupnega blaga (zlasti str. 8, 14), toliko nemogoče omlednosti (10, 105), ki je nekod že kar preveč banalna (41) ali tako naivna (34), da mora človeka razjeziti, kako je mogoče kaj takega natisniti za pesmi!
Za naše razmere je res čudovito, kaj vse lahko velja za poezijo. Seliškar lahko šteje, kakor hoče, svojo pesem, češ da je sodobna in ne „lahkokrilka", kakršno »nežno poje deklica o zlatih zarjah itd", kakor pač pisatelj naivno gleda na tradicionalno poezijo. To je njegova stvar. Da pa ima Matica tako slabe ocenjevalce, ki se jim zdi, da ne zasluži izdanja Vodušek, danes najelementarnejši pesnik, a priznajo Seliškarja, ki ima komaj dobrih deset pesmi, godnih ali vsaj zanimivih za resnejši literarni list, za odličnejšo zbirko pa še od daleč ne — to pa je že več kakor narobe svet. Matica ima res namen podpirati slovensko leposlovje, a tako in še podobno podpiranje, kakršno je znano iz zadnjih let, je vendarle preveč samovoljno in neodgovorno, da bi šli mirno mimo.         Lino Legiša
5
65