PESMICE Franceta Kosmača. V Zagrebu natisnil Karol Albrecht 1864. O svobodi strune bom prebiral O združenji sinov Slave bom; Z glasi zadnjimi še zvest umiral Za Sloven'jo blago, dragi dom. Dr. L. T o m a n. Koga Bogovi milujejo vmrje mlad. Menander. Lejte, zopet je vzela hladna zemlja v svoje naročje vnetega, nadepolnega mladenča Franceta Kosmača! — Mila žalost mora res presuniti vsacega domoljuba zaslišavšega v denešnjih viharnih časih tako novico, ko ne more zaso 'njena domovina nikamor svojih nježnjih ročic stezati, ako ne k svojim vernim otrokom, ko se ne more od ni-kodar in nikogar nadjati boljše bodočnosti, ako ne od s v njih zvestih, nepopačenih sinov. — Komaj začel je svoje duševne moči obračati k njenej koristi, prestriže mu že daljnja delovanja nemila osoda. Nije napisal sicer slavnih del, ali dosti je napisal za svojo starost — in res škoda bi bila, da se še to sim ter tje pozgubi, res Jalostno bi bilo, da se njegovo ime kot iSamperlovo ali Engelmanovo 3» ■prezgodaj popolnoma pozabi- Temu saj nekaj priti v okom, sklenil sem drobne pesmice iz njegove zapuščine v posebnih bukvicali dati na svetlo. Naj spričujej o, da je pred nedavnim jenjalo res tolči pošteno, domoljubno srce. In ker sem že odločil pesmice svojega vernega pobratima izročiti slavnemu občinstvu, naj priložim tu še nekoliko črtic iz njegovega viharnega zivenja: France Kosmač rodil se je leta 1845 v Cirknem na Goriškem. Svoja najprva leta preživel je v svojem zavičaji, ter je ovce pa-sel in kakor sam pravi po travnicih skakljal metulje love. Ali meseci in leta urno teko in našega Franceta je tudi odgnala opotočna sreča iz rojstnega kota odpeljavša ga v šole na svitlo Gorico. Tu je ostal več let, prisiljen, kakor večina goriških slovenskih učencev, zadovoljiti se le s pičlo hrano tako imenovano nmineštrou. Po goriških šoloh je največ hlač pogulil in se pošteno s prvim klasom vlekel od šole do šole. Kakor imajo pa sploh vsi kmeški roditelji, ki pošljejo svojega sina v šole, le v tem svoje edino veselje, da „mešenču postane, imeli so tudi njegovi. Tegadel spravijo ga leta 1858 po priporo- kah in prošnjah že kot tretješolca v tako imenovani KKnabenseminarium". Kako malo mu je pa v tej nastavi (institutu) bilo po všeči, poje sam v pesmi „Toga srca", v kterej zdi-huje živimi občutki po zlatej svobodi. Ostal je v tem semenišči še v sedmej šoli do velike noči. Vsled nekterih nevgodnosti pa, ki jih je tamkej imel, ponajveč zastran svojega domoljubnega srca, spremisli se, sleče staro črno kuto ter pride v šole na Reko, kjer ostane celi drugi tečaj. 6ploh je že po celtj Avstriji znano, da so napravili bili reški gimnazi-jalci zadnji den šolskega leta neko demonstracijo nehoteči iti v sobo, v kterej ni bilo ne narodne zastave, ne slike djakovskega vladike; in ker so počemši od tretješolcev vsi te „hudobije" bili deležni, bil je tudi on. To je imelo pa za njega, kakor tudi za marsikete-rega druzega, žalostne posledice. Ostane še dva dneva na Reci, dokler nisem jaz z maturo gotov bil; in ko je bilo vse dokončano zapustiva reške ulice, ter jo zavijeva proti svomu zavičaju. Marsikaj sva si na poti pripovedovala kod, kaj in kako ? Sklene osmo šolo končati na goriškej gimnaziji, in res se oglasi v po-četku šolskega leta pri dotičnem vodji, — ali v tem času pridejo že glasovi z Reke, nevem ali od gimnazijalskega ali od policajskega vodstva, in našega Franceta niso hteli po no-benej ceni v šolo prijeti. Pošlje o tej zadevi prošnjo na c. k. namestništvo v Trst, ali vse — zastonj. Vvidiv, da mu na Gorici rožice cvesti nemorejo zapusti jo, ter priroma o božičih v Zagreb, kjer ga jegov ujec g. dr. Anton Roječ dobrovoljno v svoje hišo prejme. Prijelo ga je tudi tukajšno gimn. vodstvo po dovoljenji vis. kr. namestništva celo kot javnega učenca v osmi gimnazijalni razred, kteri je obiskoval d o preddneva svoje nagle smrti 31. januarja pično po vsili šolskih postavah. Rajni je bil visoke, čvrste postave, pravi korenjak na telesu in duši. Nikedar ne bi se na koga razjezil, da še celo razžaliti ni mogel nikogar. V društvu zmirom vesel, prepeval je najraje narodno pesem Pivčeva*) Kedaj so se vnele v njem narodne ideje, ne-morem ravno povedati, le to bi znal reči, da prav zgodaj, ker že v petej šoli loti se prestavljanja greŠke Iiijade, ketere je prvi dvej knjižici poslovenil v izv imej meri in ju potem v *) Glej 3. snopič „Torbice" t. 1. šestej in sedmej šoli pilil in popravljal. Kakor pridna bučelica znal je tudi šolske počitnice obračati v svojo in splošno korist, nabiraje v tem času narodne pravlice, vraže, vganjke prišlo v ice in pesni, kterihje mnogo nabral in izročil slavnemu profesorju v goriškem semenišči g. Kocijančič Stepanu. Učil se je pridno, posebno slovanskih jezikov. Hrovaški je prav dobro govoril in pisal, češki je dobro razumel, kaj rado pa je rusovske bukve prebiral. Bilje v resnici pravi domoljub in ne le Slovenec, ampak Slovan, ter nikalcoršen strašivec. V sv o jej ranej mladosti spoznal je že, koliko trpi naša ožuljena domovina pod tujo silo. Dobro si je vcepil v glavo Prešernove besede: »ktera zdaj grob ima komej za nas." Ta misel dije skoraj v vsih njegovih pesmicah, kterih nekaj je že * Torbica« spravila na svetlo. Seznav, da je vmrl, nisem mogel verjeti in nisem verjel, dokler ga nisem zagledal na parah. Sošolci zlošili so mu v spomin lepo pesem r,kita mas lina". Na svečnico je bil pogreb. Vse polno ljudi vrelo je od vsih strani, posebno dosti njegovih rojakov zagrebških Slovencev, ki ga so s žalostnim srcem spremili do mrzle mogile. Žalostna godba spremljevala je mrtvo tru-plo na pokopališče, sv. Petra, na keterem so mu sošolci tožno mrtve