133    Prej nisem vprašal:  »Kaj . . .?« kot tak
vprašuje, ki — gledajoč — ne vidi in ne loči, v zamaknjenju telo da nič ne čuje,
136    ampak, da tvojim dam nogam pomoči; lene-trde tak rabi klic bodreči na delo, kadar nov mu dan napoči,«
Lepa
Gašpar
Vsakemu izobražencu pride včasih v roke lepa knjiga, sveža kot rosa thea, katere se še držijo rosne kapljice rožnikovega jutra- Nehote postaneš bibliofil. Lepo knjigo je hotel dati v roke svojemu narodu prvi urednik »Dom in Sveta«, Temu izrednemu možu v spomin nekoliko zgodovinskega razvoja lepe knjige in malo načelnih vprašanj knjižne ilustracije,
Srednjeveškemu analfabetu so bile cerkvene stene lepa knjiga, na katerih mu je gotski umetnik pojasnjeval versko zgodbo in versko resnico. Srednjeveški izobraženec pa je dobil v roke najvzor-nejšo lepo knjigo vseh časov, katero so mu priredili: lepopisec, iluminator in ilustrator. Ti trije čini-telji so imeli izredno zmožnost, ustvariti lepo knjigo, četudi niso bili iz vrst boljših umetnikov. Lepopisec je lepo razdelil popisano stran ter ji dal nekako arhitektonično strukturo. Večji, manjši in najmanjši tekstovi slopci so se vrstili z večjimi in manjšimi praznimi prostori ter tvorili harmonično celoto- — Iluminator je okrasil prazne prostore z lepimi ini-cijali, zaglavnimi in končnimi vinjetami v strogem soglasju s tekstovo strukturo, — Ilustrator pa je pojasnjeval tekst z minijaturami, in sicer na pravem mestu, v pravi velikosti in v dekorativni obliki, da ni motil harmonije in celotnega vtisa tekstove strani,
Ta vzorna lepota je prišla v nevarnost, ko so začele ilustracije obsegati celo stran (brevir Grima-nijev), ker je iz ilustrirane knjige nastala knjiga s podobami. Druga nevarnost pa je bil naturalizem zgodnje renesance, katerega se je oprijel tudi ilustrator ter zapustil dekorativni slog, Minijature so sicer umetniško pridobile, a celotni dekorativni vtis in soglasje s tekstom sta trpela,
Teh nevarnosti je rešila srednjeveško rokopisno knjigo epohalna iznajdba tiska,
Gotovo je, da je nova iznajdba hotela biti v začetku samo surogat za lepopisca, olajšava za ilu-
139    In šla sva v somrak, in z očmi doseči skušala sva najdaljnjo dalj u mraku, tja prot večerni zariji bliščeči.
142    Pa glej! v tem nekak dim zgosti se v zraku prot nama; črn kot noč bil dim je tisti in kam ni bilo bežati koraku;
145    pogled mi jasni vzelo in zrak je čisti-
knjiga.
Porenta.
minatorja in ilustratorja, ker so tudi za inicijale, vinjete in ilustracije tiskali črne obrise, da bi jih potem iluminator in ilustrator pobarvala. Toda do tega ni prišlo, ker sta iluminator in ilustrator slutila, da sta odslej nepotrebna, tipograf pa je kmalu opazil, v kako lepem skladu so črnobeli okraski in črnobele ilustracije s črnobelim tekstovim stavkom- Tipograf in lesorezec sta takorekoč nezavedno priredila vzor lepe tiskane knjige. Zdrava tradicija rokopisov je prešla na tisk,
Poleg tega sta v domovini tiska, v Nemčiji, stopila v službo tiskane knjige dva tehtna umetnika, Holbein (Smrtni ples) in veliki Diirer (mo-litvenik cesarja Maksimilijana i, dr,), ki sta gotsko tradicijo obogatila s klasičnim umetniškim okusom, Tiskana knjiga je pri teh ugodnostih dosegla este-tično višino, do katere se pozneje ni več povzpela,
Prva kal propada je zašla v tiskano knjigo po letu 1554., ko so začeli lapidarni lesorez zamenjavati z mehkejšim in slikovitejšim bakrorezom. Fini bakrorez ni bil v skladu z obliko črke. Drugič je bilo pretrgano tehnično sorodstvo med tiskom teksta in ilustracije. Lesorez se namreč odtisne z vzvišene površine (Hochdruck), bakrorez pa se tiska tako, da papir vsled pritiska izsesa iz vrezanih potez tiskarsko črnilo (Tiefdruck). Mesto ilustracij, ki so bile v skladu s tekstom, so nastale ilustracije kot neorganične priloge, mesto ilustriranih knjig so nastale knjige s podobami. Slikovitost, ki je bila geslo tedanje dobe, je zamorila čut za dekorativnost. Slikovitost sama na sebi sicer ne onemogoči lepe knjige, a zahteva izredno diskretnega umetniškega okusa, ki zna spraviti slikovito ilustracijo v sklad s tekstom, oziroma tekst z ilustracijo; vendar pa nosi slikovita ilustracija vedno v sebi smrtno kal, ker vsaka umetniška stroka propade, ako se poda na drugo polje, ako n, pr. grafika posnema slikarstvo, ker s tem risba izgubi svojo izrazitost in jasnost.   Tipične za ba-
95
ročno dobo so razne znanstvene enciklopedije in kompendiji, v katerih ima ilustracija nalogo, da z alegorijami in simboli napoveduje vsebino knjige in njenih poglavij. Kot okrasek rabi navadno klasično, zlasti rimsko arhitekturo in kostum, kipe in reliefe. Historična in modroslovna dela pa so bila okrašena s portreti, ki so bili v okvirih s heraldič-nim nakitom, Z umetnostjo je propadal tudi zmisel za lepo knjigo tako, da tipograf v drugi polovici 19, stoletja ni bil pri svojem delu bolj vesten, nego klepar pri izdelavi kositarske posode,1 — Priznati pa je treba, da je prosta grafika v tej dobi napredovala, Za to svedočijo imena: Piranesi, Canaletto, Wateau, Greuze, Hogarth, Chodowiecki, Hollar in duhoviti Gova, Toda to ne spada v okvir te razprave.
Nekoliko upanja za zdravejšo knjižno opremo je prisijalo, ko je začetkom 19, stoletja Anglež Bewick (f 1828) opustil bakrorez in jeklorez ter se zopet lotil lesoreza; sam je risal in rezal v les, in sicer ne na podolžno stran lesa, ampak na prečno. Zapustil je šolo lesorezcev, ki so razvili takozvani lesorez-faksimile, t, j, lesorez, ki je posnemal druge tehnike. Ta lesorez je prevladoval v knjižni opremi do leta 1876, Dokler je lesorezec posnemal perorisbo z izrazitimi odprtimi potezami, je bil na pravi poti. Toda ti lesorezci so zašli, ko so začeli posnemati bakroreze in jekloreze, ki so bili tedaj v modi,
Leta 1816, pride Charles Tompson v Pariz in izšola z drugimi Angleži več francoskih lesorezcev, katerim so se pridružili izborni risarji: Meissonier, Daumier, Gavarni i, dr. Okrog leta 1835, zaslovijo francoski lezorezi-faksimile, ki so po svoji nežnosti daleč presegali angleške. Leta 1836, izide Curmer-jeva izdaja Paul et Virginie, ki je presegla vse dotedanje ilustrirane publikacije. Leta 1848, izidejo Meissonierjevi: »Deux Joueurs«, ki so višek leso-reza-faksimile. Toda Francija napreduje še dalje, Leta 1858, izide glavno delo Meissonierjevo: »Con-tes Remois«, ki je najlepše francosko delo te dobe, Leta 1850, se pojavi prvič popularni Dore s svojim »Večnim Židom«, Njegovo glavno delo »Rabelais« je triumf lesoreza v 19, stoletju. Pri njegovem »Besnečem Rolandu« pa je dobil lesorez smrtno rano, ker so se založniki posluževali Gillotove tehnike, da so njegove risbe mehanično zmanjševali, Znana so poleg teh še njegova dela: »Sv, pismo stare zaveze« in Dantejev »Pekel«,
Angleški lesorezec pa je po letu 1850, zopet zašel v posnemanje bakroreza in jekloreza ter je risarja zasužnil.   Poleg tega je prišel risar tudi v
1 Vera Ikon 1914.
96
sužnost založnika, ker je moral tako risati, da je ksilograf lahko proizvajal hitro, mnogo in poceni, Najboljša doba za angleški lesorez-faksimile je bila, ko so risali Sandvs, Keene, Rosetti, Crane, Milais, doba prerafaelitov, ki so pa takrat bili še v oficialni struji,
Nemčija pa je dobila v tej dobi pod vplivom Meissoniera velikega ilustratorja Menzela, ki si je vzgojil sposobnih lesorezcev ter je v svojih risbah, v katerih poveličuje dela Friderika Velikega, zapustil pač največji spomenik nemške ilustracije v tej dobi,
Ta cvetoči razvoj lesoreza - faksimile pa je končala fotomehanična reprodukcija, ki je okrog leta 1876, prišla splošno v veljavo. Lesorez je nekoliko časa še životaril, ker so založniki otvorili trgovino s ponarejenimi lesorezi (galvano). Prvi poizkus, risbo fotografirati na les, je napravil Lang-ton leta 1851, Splošno v navado pa je prišla fotografija pri reprodukcijah okrog leta 1876. Risba je pri tem trpela vsled pomanjšanja, a risar je imel to ugodnost, da mu lesorezec ni risbe uničil in pokvaril, Leta 1856, je Gillot iznašel cinkografijo, oziroma Francoz Donne že leta 1840, Poleg te iznajdbe se je med leti 1880,—1890, razvila avto-tipija, ki je prevzela delo lesorezca, risarja pa oprostila iz sužnosti lesorezca in založnika. Ta fotomehanična reprodukcija je od leta 1880, do 1890, preplavila ves svet, lesorezec je izginil, risar umetnik pa je bil prost. To prostost so porabili veliki umetniki novejše dobe, da so poživili grafično umetnost, zlasti lesorez, litografijo in ujedko-vine v taki meri, da je danes prosta grafika skoraj v ospredju umetniške tvorbe, Orlik, Liebermann, Slevogt, češki Švabinski so grafiki evropskega slovesa,
Še važnejši kakor novi razcvet proste grafike pa je za to razpravo preporod knjižne opreme. Temelj temu preporodu so postavili takozvani angleški prerafaeliti. Večjega pomena kakor njihova slikarska dela je njihov vpliv na preporod umetnih obrti. Srednji vek s svojimi cvetočimi obrtmi jim je navdal misel: modernega človeka postaviti v umetniško okolico, vse, kar ga obdaja, naj bo umetnina: objet d'art. Poživiti je torej treba umetno obrt po načelu: umetnoobrtni izdelek se najhitreje približa krasoti, ako v vsem ustreza svojemu namenu; treba je samo še materijalu prikladne lepe oblike. Poosebljena je bila ta ideja v osebi Wal-terja Craneja, ki je kot poslednji zastopnik prerafaelitov lani zatisnil oči. Ta vsestransko delavni mož izrednega umetniškega okusa je delal načrte za vse umetnoobrtne stroke.  Najvažnejši pa
je njegov vpliv na preporod lepe knjige, V predavanjih, z vzornimi risbami in spisi1 je razširjal svoja načela o lepi knjigi. Imel je tovariša istega mišljenja in zmožnosti, Williama Morrisa, ki je te ideje realiziral s tem, da je leta 1891, v londonskem predmestju Hammersmith ustanovil svetovnoznano tiskarno Kelmscott Press, 52 knjig je v šestih letih izdala ta tiskarna in je spremenila knjižno opremo po celem svetu. Posebno Amerika je po tem zgledu uredila vzorne tiskarne, ki so povzdignile ameriški tisk do visoke stopnje. Srečno pa so spojili angleške pridobitve Nemci s svojo slavno tiskarsko tradicijo ter so tipografsko delo uredili po strogih estetičnih zakonih, ki pa puste individualnemu razvoju še dosti prostosti; s tem so približali nemški tisk idealu, kar je pokazala tik pred svetovno vojno knjižna razstava v Lipskem.
Na tej razstavi se je pojavil dvojni tip lepe moderne knjige: francoski in angleški, — Francoska lepa knjiga s slavno preteklostjo še vedno bolj vpošteva slikovitost in skrbi zlasti za ilustracijo, dočim francoski tisk zaostaja za drugimi narodi, Nežno ilustracijo zna francoski tipograf na rafi-niran način uvrstiti med tiskani stavek; brez gotovih pravil sledeč samo svojemu okusu, ki Francoza nikdar ne pusti na cedilu, mora vsako stran posebej umetniško urediti. Eleganca, svežost, prostost, svetlost, zračnost in ličnost, to so lastnosti francoske lepe knjige, tip, h kateremu se nagiba tudi italijanska lepa knjiga,
Angleški tip pa združuje krasoto s smotrnostjo, je torej jasnejši in varnejši, ker ni toliko navezan na osebni okus. Angleški tip ni tako slikovit, a tembolj arhitektoničen, in vpliva z lepim sorazmerjem ter se približuje vzornemu tisku izza začetka 16. stoletja, je pripraven ne samo za krasne knjige, temveč da tudi preprosti knjigi lepo obliko. Ravna se po načelih, ki sta jih utemeljila Walter Crane in William Morris- Odprta knjiga je objekt, ki ga je treba okrasiti na obeh straneh, Rešiti je bilo treba vsakovrstna vprašanja. Predvsem obliko črk. William Morris sam sestavi vzorno abecedo, takozvano »antiqua«. Dal je pravila o stavi, o praznih   prostorih  med  besedami,   o   oddaljenosti
1 Linija in oblika; temelji risbe; govoreča linija; o dekorativni ilustraciji knjige,
7
vrst, o celotnem licu stavka, o formatu, o dekoraciji, o ilustraciji in celotni opremi. Treba se je ozirati na namen in vsebino knjige. — Priročna knjiga imej, majhen format, papir tenak, da ne bo predebela, a ne gladek, črke večje in bolj krepke. — Knjiga s svetlotiski naj ima večji format, gladek papir, široke prazne robove, da ima slika mirno ozadje, tisk malo izrazit, da dela tiskani stavek sliki sorodno sivo ploho. — Resna vednostna ali historična knjiga bodi brez okraskov tiskana s črkami »antiqua«. —- Leposlovna knjiga naj bo bogato okrašena; če ima nežno vsebino, naj ima nežne moderne črke; če je delo izrazitega literata, naj ima silne črke na drsnem papirju. — Če so ilustracije izvršene pred tiskom, naj se tipograf ravna po ilustraciji, če narobe, naj pošlje ilustratorju vzorec tiskane strani. — Knjiga, ki ima trajati stoletja, imej močan papir iz cunj; večja knjiga močnejši in drsnejši papir kot mala. — Barva papirja bodi bela ali rumenkasta in rdeče sivkasta. — Razdalja med besedami in črkami ne preozka ne preširoka. — Razmerje med potiskano ploho in prazno bodi dve tretjini proti eni; prazni rob bodi najožji pri hrbtu, zgoraj širši, na zunanji strani še širši, od spodaj najširši v razmerju 3:4:5:7. — Naslovni list imej po angleškem vzorcu zaprt okvir ne enake širo-kosti ali neprisiljen naslov, ki na viden način poudarja najvažnejšo besedo v naslovu. Glavno načelo pa ostane: praktična smotrnost v materijalu primerni lepi obliki.
Angleškega tipa se je posebno oprijela Amerika in drugi germanski narodi, ki pa varujejo svoje tradicije. Istotako se drži Rusija svojih tradicij in modernega empira. Avstrijo pa so na lipski razstavi častno zastopali Čehi in Dunaj v vseh strokah tiska.   Rekord pa je seveda dosegla Nemčija.
Pozornost je vzbujal na lipski razstavi še tretji tip lepe knjige, pri katerem se ciklus ilustracij vrsti s tekstom vzporedno in neodvisno od arhitekture spisa.
Viri: Walter Crane: Linie und Form; die Grundlagen d. Zeichnung; d. dekorative Illustration d. Buches. Pennell: Moderne Illustration; Veraikon, graficka edice I. II. III.; Naš Smer V,; Liitzow: Gesch. d, deutschen Kupferstiches u, Holz-schnittes,
97