22 Mogočni |urij Povest iz domačih hribov V štirinajstih dneh moram pred poroto. Ker so moji dolgovi skoraj dvakrat tako veliki, kolikor se je dobilo za prodane Ledine, nimam drugega pričakovati, kakor da me bodo obsodili na več let. Ta misel me grozno mori. Ne morem Ti reči, kako mi je pri srcu. Če si bom še učakal, bom delal in delal, da povrnem vsem vse, kar so zaradi mene izgubili. Hvala Bogu, da mi ni treba biti v skrbeh zaradi Tvoje prihodnjosti! Kakor mi je doktor Silan pravil, si po očetu dobila precej več, kakor si pričakovala. Vesel sem, da Ti ni treba več služiti in da si za vsak primer preskrbljena. Eno edino željo še imam, pa ta se mi ne bo izpolnila. Strašno rad bi Te še enkrat videl, le en sam krat. Pa si bom moral tudi to misel in to željo pregnati. Ne morem si namreč misliti, da bi Ti še kdaj hotela s kaznjencem kaj imeti. Nekaj pa Te, ljuba Tilka, lepo prosim. Bodi tako dobra pa pošlji mi svojo sliko in napiši na drugi strani vsaj svoje ime! Imel sem še od poroke sem Tvojo sliko; odkar Te ni bilo, sem jo vzel sto in stokrat v roke. Žal je ostala na Ledinah in se mi je gotovo že izgubila. Hudo mi je po njej, saj nni je bila spomin na edinega človeka r.a zemlji, ki je mojemu srcu blizu. Ne bom si več upal in se Ti ne bom več približal, v srcu pa Te bom ohranil do smrti. Te tihe ljubezni mi nihče ne more braniti in tudi Tebi ne more biti v sramoto; saj je nihče ne vidi. Zdaj pa, ljuba Tilka, sklenem pisanje. Zbogom! Iz vsega srca Te pozdravlja Tvoj nesrečni Jurij.« To pismo je poslal Končnik v posebnem ovitku Dobrovnikovi Trezki v Kaplo in jo je prosil, naj ga izroči njegovi ženi. Tilka pa ni bila več v I^apli pri Trezki, kakor je mislil Jurij, temve. je bila ze deset dni na Ledinah na svojem. Pri razpravi so ji prisodili nepričakovano dediščino v iznosu dve sto šestdeset tisoč kron. Že tedaj je podala pred sodiščem pravno veljavno izjavo, da prevzema poroštvo za vse moževe neporavnane dolgove. Nekaj dni nato je od Blaža in Matije kupila Ledinekovo domačijo za dva in sedemdeset tisoč kron; brata pa sta ji prodala grunt le s pogojem, da ga ne pi*epu!?li nikoli svojemu možu, temveč da ostane ona posestnica. Z vso silo se je vrgla Tilka na delo, da bi popravHa, kar je bilo zanemarjeno. Še ni bila dva tedna na kmetiji, že je bila notranjščina hiše podobna pravi domačiji. Vedao so ji uhajale misli k možu. Od dne do dne je bolj restrpno čakala na kako sporočilo iz Celovca. Saj so ji pri sodišču rekli, da bodo moža potem, ko je prevz«la poroštvo za njegove dolgove, izpustili. Videti pa je biio, da se to ni zgodilo, in ko je slednjič dobila moževo pismo, so solavali vsi njeni upi po vodL Pismo je dobila skoraj teden dni pozneje, ker je ležalo štiri dni v Kapli in dva dni v Podklancu. Treziko je namreč doktor Silan spravil za Malo Gospojnico k sebi v Vrbo, naj bi si ogledala svoj bodoči dom. Dne 7. septembra se je odpeljala in dne 10. septembra se je vrnila v Kaplo. Tu je našla Končnikovo pismo in ga je v novem ovitku takoj poslala Tilki v Podklanec. Podklanški pismonoša pa je šele drugi dan šel po kmetih pošto raznašat in tako je prejela Tilka pismo šele dne 12. septembra. Vsa razburjena je šla na samo in ga je hlastno prebrala, potem pa se je bridko razjokala. Niti besedica ni stala v pismu, ki bi pričala, da je sodišče njeno poroštvo sprejelo; torej tudi ni bilo upanja, da bi Jurij ušel poroti. Prebrala je pismo še drugič in tretjič in vedno bolj so jo silile solze. Ljubezen, usmiljenje in sočutje z nesrečnim možem jo je čisto prevzelo. Ko bi mu le mogla pomagati! Nikakor ne sme več čakati. Vsaj pisati mu mora, da ga potolaži. Ko je šla papir iskat, ji je prišlo na misel, da bo preveč časa minulo, preden pride pošta zopet skrižem. Ne, rajši pojde kar jutri zjutraj v Celovec pa se bo z Jurijem lepo pogovorila. Morda se ji tudi posreči, da najde dobrega advokata, ki bi ji moža rešil in oprostil. — Ves dan je mislila le to, kako bi mogla možu poaiagati. Ko so povečerjali in odmolili rožni venec, se je umaknila v svojo sobo in se jela za jutrišnjo pot pripravljati. Med drugim je poiskala več fotografij, ki jih je hotela Juriju nesti. Na svojo najnovejšo je napisala zadaj besede: »Tilka, ki bo ostala večno Tvoja.« Zopet so jo oblile solze. Tedaj je prisluhnila, nenavaden ropot na lopi spodaj jo je vzdramil. Moški koraki so se začuli po stopnicah. Potem je rahlo potrkalo. Oklevala je in vendar rekla: »Naprej!« Duri so se odprle, v durniku je obstal postaven moški, ki ga Tilka pri motni razsvetljavi ni spoznala. Potem je prišlec že pohlevno poprosil: »Tilka, prosim za prenočišče.« »Jurij, ti? Ali je mogoče?« je kriknila, planila k njemu in ga zgrabila za roko. Z obema rokama je stisnil njeno in jo venomer stiskal, pri tem pa ponavljal: »Bog tl povrni, Tilka! Boglonaj! Boglonaj!« »Kaj ti je, Jurij?« se je branila. »Zakaj me lonaš?« »Saj samo zato sem prišel. Ti si me odkupila, ti si me rešila sramote.« »Torej je le uspelo? Bogu bodi hvala! O, kako sem vesela, da si prišel! Zdaj naju ne sme nič več ločiti.« »Tilka! — Tilka! Ali smem res pri tebi ostati?« »Kam pa hočeš drugam, ljubi? Saj sva se pred Bogom in ljudmi eden drugemu obljubila.« Gledala sta se, potem pa objela in se nista nehala poljubljati. Tilka se je jokala, Jurij je stokal, dolgo se nista mogla pomiriti. Ko sta pozneje sedela za mizo, sta bila tako prevzeta od ganjenja, da dolgo nista našla besede. Šele čez nekaj časa je rekel on: »Tilka, ali mi moreš odpustiti? Toliko hudega sem ti prizadejal.« »Več ko preveč si za to trpel,« mu je odgovorila; jaz ti nimam kaj odpuščati.« »Tilka, ti si angel, toliko dobrote si nisem zaslužil. Dokler bom živ, bom tvoj dolžnik.« »Na to ne bova več mislila. Vse bo spet, kakor je bilo nekdaj.« »To ne more več biti. Jaz sem berač, ti pa si bogata. Eno veselje le imam: da so Ledine tvoje.« »Kar je moje, je tudi tvoje. Četudi je grunt name napisan, gospodar boš ti.« »Ne, ne! Vesel sem, če smem ostati pri tebi ko tvoj zadnji hlapec« »Za božjo voljo, Jurij, ne govori tako! Saj niti veš ne, kako te imam rada.« »Jaz tebe! Kako sem hrepenel po tebi!« »Tvoje pismo sem žal šele davi dobila. Jutri sem hotela k tebi v Celovec. Povej, kako si se rešil!« »Včeraj popoldne sem moral iznenada na zaslišanje. Ko sem obširno razložil, kako sem zabredel v dolgove, ne da bi bil kdaj koli hotel koga goljufati, so mi gospodje rekli, da si ti za vse moje dolgove prevzela poroštvo in da ni več vzroka, da bi me še držali, ker so vsi moji upniki kriti.« Pri zadnjih besedah se je mož po vsem životu tresel. »Jurij, Jurij, kaj pa ti je?« se je žena prestrašila. »Nič, nič. Zmeraj še me trese kakor v mrzlici, če se spomnim, kako mi je bilo... Ta nenadni preobrat — t& sreča — tvoja dobrota — Tilka!« »Ti ubogi, ljubi Jurij!« se je jokala. šele čez nekaj časa sta se oba toliko pomirila, da sta si mogla povedati, kako se jima je godilo, kar sta bila ločena. Več ko eno uro je pripovedovala ona. »Revček!« se je tedajci spomnila žena. »Kaka sem! Govorim in govorim in pozabim na večerjo zate. Gotovo si lačen po dolgi vožnji.« *»Ne. Bil sem ves popoldne pri Dobrovnikovi Trezki v Kapli in sem se zvečer le ta kratki kos od Kaple sem do Podklanca pripeljal.« »Nekaj pa moraš večerjati. Pojdi, greva v kuhinjo, da bova skupaj! Ti bom kaj dobrega napravila.« »Hvala ti, Tilka, jesti danes ne morem več. Sem moral pri Trezki v Kapli večerjati. Trezika je dobra, zvesta duša.« »Ali veš, da se bosta z doktorjem Silanom vzela?« »Da, pravila mi je. V štirih tednih že bo poroka. Ta dva bosta srečna. Trezika bo dobila dobrega moža.« »Jaz pa sem že danes dobila dobrega moža,« je rekla Tilka veselo. »Srečna sem ko na dan najine poroke. Nič več ne sme najine sreče kaliti.« »Nič več,« je potrdil ganjeno; »skalilo jo je le to, ker sem na Boga pozabil.« »Jurij, Našo ljubo Gospo pa si zmeraj častil in Ona te ni zapustila.« Tilka je pokazala skozi odprta vrata na veliko Marijino podobo v spalnici. »Da, Naša ljuba Gospa me je držala pokonci v najhujših urah. Njej se morava zahvaliti.« Stopila sta v spalnico, pokleknila eden zraven drugega pred lepo Marijino podobo in sta tiho molila. XIII. »Vrba dae 29. julija 1855. Ljuba Tilka! Zadnje pismo, ki sem ga naslovila na Tvojega moža, je bilo bolj kratko. Zdaj, ko si gotovo spet pokonci in zdrava, ti moram pisati. Iz vsega srca me je veselilo, da je bilo vse v redu in prav in da sta dobila zopet zdravega otroka. Bog ga živi in ohrani zdravega in pridnega! Na moje ime bi ga ne bilo treba krstiti — Ančka ali Tilka bi bilo prej pri roki —, veseli me pa .Trezika' že in mojega moža še bolj. Žal mi je bilo, da sama nisem mogla h krstu; Ivan me same ni pustil na pot, on pa prav tiste dni ni utegnil. Zato pa se v kratkem pripravita, bova kar nepriCakovano prišla nad vaju. Na 12. avgusta namreč se spravljava šele na ženitovanjsko popotovanje na Brezje in potem v domače kraje. Prav za prav me nič ne veseli, ker setti vsa srečna v tem kraju. Moj Bog, kako sem bila obupana, ko so mi mati umrli in nisem imela nikogar svojega več! Zdaj pa imam predobrega človeka, ki mi je bliže ko mati in oče. Nikdar bi se mi tudi ne bilo sanjalo, da bom imela kdaj tako lep dom. Kraj je nebeško lep, skozi okno gledam na jezero; opravo pa sem si s tvojim bogatim darilom lahko tudi tako nakupila, da jo ljudje, ki k nama pridejo, kar občudujejo. Ljudje menijo, da sem bila bogata, ker jim Ivan zmeraj pravi, da je vse moje, da sem mu vse to prinesla za doto. Tistih šest sto goldinarjev, ki sem mu svojih prinesla v zakon, je hranil v hranilnico in ne pusti, da bi od tega kaj vzela. Pravi, da bo že on poskrbel za to, kar potrebujem. Pa mi ne da le toliko, kar potrebujem, ampak še dosti več. Oblek imam več ko preveč, on pa pravi, da jih je še premalo. Zmeraj mi še kaj prinese in me tako razvaja, kakor me še nihče razvajal ni. Zadnjič sem omenila, da bi rada kakega kanarčka. Pa mi jih je nanosil, da mi je že kar preveč; saj je s takimi pticami dosti dela. Povrh pa pripelje vedno še tropo otrok, da jim pokaže ptice. Potem žvižga s pticami in se smeji z otroki in je sam kakor otrok. Zmeraj je dobre volje, čeprav ima dela čez glavo, ker hodijo ljudje od blizu in daleč k njemu. (Dalje sledi)