Letnik 39 [2016), št. 1
57 -
1.01 Izvirni znanstveni članek
UDK 811.163.42'282(497.5Medimurje) Prejeto: 24. 2. 2016
Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«
AKOŠ ANTON DONČEC
kulturni delavec, sodelavec občine Verica-Ritkarovci Nemzeti Muvelodesi Intezet (Narodni Kulturni Inštitut) Budimpešta, Korvin ter 8. 1011-Madžarska e-pošta: doncsecz.akos@gmail.com
Izvleček
Ključne besede:
Članek želi predstaviti 'medžimurščino', ki je bila propagandni jezik med-žimurskih Madžaronov med letoma 1882 in 1918 ter nadalje od leta 1941 do leta 1944. Medžimurščino so koristili Madžaroni izključno za svoj cilj in niso razvijali medžimurske lokalne kulture. Doslej noben raziskovalec ni raziskoval, ali je nastala medžimurska teorija poleg vendske teorije. Nekaj konkretnosti nedvoumno kaže stike med prekmurskimi in medžimurskimi Madžaroni. Vendska teorija je služila tudi za raznarodovanje prekmurskih in porabskih Slovencev. Utemeljitelj pojma medžimurskega jezika je Jožef (Josip) Margitaj, ki se je rodil v prekmurskih Črenšovcih in je ustanovil dvojezični madžaronski časopis Medjimurje. Prekmurščina je bila knjižni jezik od 18. stoletja, medtem ko Margitajeva medžimurščina nikoli ni bila podobna medžimurskemu pogovornemu narečju in ni mogla doseči tako visoke kakovosti, kot jo je dosegla knjižna prekmurščina s svojimi edinstvenimi literarnimi vrednotami.
Jožef Margitaj,
knjižni jezik,
književnost,
madžarizacija,
Medjimurje,
Medžimurje,
medžimurščina,
Prekmurje,
prekmurščina,
Porabje, vendska
teorija
Abstract
THE UNLIKELY FATE OF THE MEDIMURJE »LANGUAGE«
This article presents the Medimurje language which was the propaganda language of Madaron people from the Medimurje region between the years 1882 and 1918 and then from 1941 to 1944. The Medimurje language was used by Madaron people solely for their objective and they did not develop the local culture of Medimurje. Until now, no researcher conducted a research on whether the Medimurje theory occured simultaneously with the Wendish theory. Some specificities unambiguosly indicate the contacts between Madaron people of Prekmurje and Medimurje. The Wendish theory facilitated the assimilation of Slovenes in Prekmurje and Slovenes from Slovenian Raba-country. The founder of the term Medimurje language is Jožef (Josip) Margitaj who was born in Črenšovci in Prekmurje and founded the bilingual Madaron Medjimurje newspaper. The Prekmurje dialect was the literary language since the 18th century, whereas Margitaj's Medimurje lan-
Key-words:
Jožef Margitaj,
literary language,
literature,
Magyarization,
Medjimurje,
Medimurje,
Medimurje
language,
Prekmurje,
Prekmurje
dialect, Raba-
country, the
Wendish theory
^ Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
guage did not bear any similarity to the colloquial dialect of Medimurje and as such could not reach as high a quality as the literary dialect of Prekmurje with its unique literary values.
Uvod
Značilnosti medžimursko-kajkavskega narečja
Da bi analizirali zgodovino Margitejevega medžimurskega »jezika«, se je treba seznaniti z realnim medžimursko-kajkavskim narečjem. Prof. dr. Buro Blažeka (1968-), strokovnjak za dialektologijo, se intenzivno ukvarja s tem kajkavskim narečjem že od 90. let prejšnjega stoletja.1 Medžimursko narečje kajkavščine je zelo podobno sosednji prekmurščini (pravzaprav južnemu dolinskemu narečju), prleškemu narečju ter knjižni slovenščini in se deli na dve podnarečji: zgornje-medžimurski govor in spodnje-medžimurski govor Zgor-nje-medžimurski govor tvori t. i. narečni kontinuum s prleškim in prekmursko--dolinskim narečjem. Medžimurci, Prekmurci in Prleki dobro razumejo drug drugega. Edina razlika v njihovem govoru je, da v medžimurskem narečju ne najdemo glasov u, o, ki sta značilna za prekmurska in prleška narečja.
Mnoge besede so enake v teh treh govorih:
Zgornje-medžimursko	Prekmursko-dolinsko	Prleško	Knjižno-slovensko
voski	vouski	voski	ozek
cug	cug	cug	vlak
beteg	beteg	beteg	bolezen
debeli	kusti	debeli	debel
štiri	štiri	štiri	štiri
cintor	cintor	cintor	pokopališče
V	medžimurskem narečju lahko najdemo take besedne oblike, ki so bile tudi v starejšem slovenskem knjižnem jeziku, npr. v času Jurija Japlja (17441807): vusta2, vupatise, vupanje.3
Spodnje-medžimurska sklanjatev je drugačna od ostalih kajkavskih narečij (pravzaprav pri moškem in srednjem spolu v dajalniku in mestniku) in je ni mogoče primerjati s sklanjatvijo prleščine in prekmurščine, niti knjižne slovenščine. Npr. sklanjatev moškega spola v ednini: Pozoj (zmaj) Im. pozoj Rod. pozoja Daj. pozojo Tož. pozoja Mest. (na) pozojo Or. s pozojem
V	drugi martjanski pesmarici najdemo nekaj psalmov, prevedenih v pre-kmurščino. Jezik omenjene pesmarice je kajkavski, oziroma v kajkavsko-prek-murski obliki.4 Ti psalmi tudi imajo medžimurske jezikovne vplive v sklanjatvi moškega spola, npr. v dajalniku: Radujte se Bougo z veselim glasom.5
1	Blažeka: Medimurski interdijalekt, str. 1.
2	Japelj: Svetu pismu stariga testamenta, str. 231. Gofpod je k' njemu rqkal: Kdo je zhlovqfhke vufta fturil... (2Mojz 4, 11).
3	Mojsesje fvoj obras sakril, sakaj on fi ny vupal pruti Bogu pogledati. (2Mojz 3, 6). Prav tam, str. 226.
4	Smej: Prevajanje Svetega pisma v stari slovenski jezik, str. 57.
5	Prav tam, str. 58.
59
Letnik 39 [2016), št. 1
Tudi glagolske oblike medžimurskega prihodnjega časa so podobne oblikam knjižne slovenščine. Ednina: bom, boš, bo; Množina: bomo, bote, bodo.
Kajkavski izobraževalni vpliv v Prekmurju in Porabju
Do 19. stoletja hrvaški knjižni jezik ni bil enoten, ampak je imelo (kakor pri Slovencih) vsako veliko narečje (kajkavščina, čakavščina, štokavščina) svojo knjižno normo. Kajkavščina je nadomestila pomanjkanje domačega knjižnega jezika ogrskih Slovencev med reko Muro in Rabo,6 ker se prva prekmurska knjiga pojavi šele leta 1715 (Franc Temlin: Mali katechismus). Kajkavščina veliko vplivov ima v prekmurščini. Slovenci med Muro in Rabo so imeli kajkavske knjige, dušni pastriji so se učili v zagrebških in varaždinskih šolah,7 hrvaški učitelji in duhovniki so služili v cerkvah in ljudskih šolah. Največ jih je prihajalo iz sosednjega Medžimurja.8
Kajkavska kultura je verjetno vplivala na Prekmurce in Porabce že od 11. stoletja naprej. Ta vpliv traja vse do 19. stoletja, do konca knjižne kajkavščine. Ogrsko kraljestvo je osvojilo srednjeveško Hrvaško, ogrski kralj Ladislav I. (10461095) pa je ustanovil zagrebško škofijo (o. 1094). Cerkvena oblast škofije se je razširila do Belmure (srednjeveška Murska Sobota). Vzbudila se je mogočnost, da bi zagrebška škofija upravljala tudi celotno današnje prekmursko in porabsko ozemlje vse tja do Rabe zaradi tukajšnjega slovanskega (slovenskega) prebivalstva, a to se ni uresničilo zaradi odpora gyorske škofije, zato so spadali samo južni, predvsem dolinski kraji Prekmurja pod zagrebško škofijo od leta 1176.9 Vendar kajkavski vpliv ni bil omejen le na južno Prekmurje, temveč je dosegel tudi Goričko in današnje Porabje. V 17. stoletju je v dolinskem Dokležovju služil katoliški duhovnik Andraš Rogan, ki se je verjetno šolal na Hrvaškem in na prekmurskih tleh uporabljal kajkavsko Postilo (1586) Antuna Vramca (1538-1587). Roganu je prišel v roke primer Vramčeve Postile leta 1676, v kateri je manjkalo nekaj strani. Te strani je Rogan nadomestil iz popolnega izvoda Postile.10
Priimek Rogan ne nastopa na Dolinskem, ta priimek najdemo na Gorič-kem, v Porabju, ali v okolici ravenske Tišine.11 Zanimivo v Roganovi Postili je tistih nekaj vnesenih jezikovnih razlik, ki so nastale ob prepisu. Roganov rokopis kaže grafična, fonološka in morfološka odstopanja od avtentičnega kajkavskega besedila, npr. zapis diftonga ei (neimi, neimoga), ki je v kajkavskem tekstu ie (ni-emi, niemoga).12 Verjetno se je Rogan poskusil približati domačemu prekmurskemu govoru.
Jožef Čopincy (1688-1757) se je rodil kot nižji plemič v Čepincih na Go-ričkem (svoj priimek je dobil po rojstnem kraju). Študiral je pri jezuitih v Zagrebu in v jezuitskem redu dobil drugo krstno ime Sebastijan ali Sebeščan. Leta 1721 je postal župnik porabske župnije Trošča (Rabakethely, danes predmestje Monoštra). V porabskem narečju je mogoče najti kajkavizme.13
Peter Berke (1733-1798) se je rodil pri medžimurski Štrigovi, njegovi starši so bili prekmurski nižji plemiči, morda iz Goričkega.14 Berke je študiral
6	Jesenšek: Prekmuriana, str. 26.
7	Novak: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja, str. 95.
8	Smej: Življenje in pomen Jožefa Košiča, str. 54.
9	Hozjan: Ponovna utrditev krščanstva v srednjeveškem Prekmurju in čas do pojava luteranstva, str. 20.
10	Grah: Rokopisni vstavek Andreja Rogana v kajkavskem pridigarskem priročniku - Postilli Antona Vramca, str. 75.
11	Prav tam, str. 75.
12	Prav tam, str. 76.
13	Bajzek Lukač: Slovar Gornjega Senika A-L, str. 36.
14	Rodbina Berke izvira iz goričkega naselja Berkovcev. Družina je dobila plemniški naziv od
Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
v kolegiju Collegium Illyrico-Hungaricum v Bologni15 (na najstarejši univerzi Evrope!), ki je imel hrvaške in madžarske dijake. Tam je napisal svoje delo o romarskem svetišču Marije Bistrice (Kinch oszebuini szlavnoga orszaga horvat-czkoga, 1775). Ta knjiga je dragocen vir tudi o življenju nekaterih naselij na severnem Hrvaškem.16
Ogromno jezikovnih vplivov najdemo tudi v prvih prekmurskih knjigah, čeprav so se prekmurski pisci trudili pisati v čisti prekmurščini. Knjige ne prevzemajo samo takih besed in izrazov, ki so manjkali v prekmurščini, temveč še vedno uporabijo nekatere kajkavske jezikovne oblike. Npr. v Nouvem Zakonu Števana Kuzmiča (1723-1779) najdemo stare kajkavske jezikovne oblike: ime-novalnik množine ka (str. 302, 584), po kej (str. 541), kih (str. 464), kim (str. 698). Prevzete kajkavske besede so: Bogica (str. 402), dugovanj (str. 817),17 ne-pravdenost (str. 23) itn.18
Kajkavski jezik je vplival tudi na štajerska narečja. Tako v prvih štajerskih rokopisih kot tudi v prekmurskih rokopisnih pesmaricah (prva in druga mar-tjanska pesmarica, markišavska pesmarica19) najdemo veliko kajkavskih tujk.20 Peter Dajnko (1787-1873) je bil prvi, ki se je trudil pisati v čistem, domačem jeziku in je kodificiral t. i. 'vzhodno štajerščino.'21
Južno-slovenski kraji, ki mejijo na Hrvaško, so spoznali kajkavsko književnost in kulturo. Belokrajnska mladina se je šolala na Hrvaškem. Med njimi je bil tudi Jurij Maljevec (1734-1812) oziroma Gregur Kapucin,22 eden največjih pisateljev kajkavske književnosti in avtor mnogih kajkavskih knjig. Njegovo največje delo je sakralno-leposlovna pripoved Kristusovih muk Nebeszki pasztir pogublyenu ovczu ische (1795),23 ki so jo tiskali na Ptuju.24
Nazadovanje kajkavske književnosti
Jezikovne reforme Ljudevita Gaja (1809-1872) so postavile temelje enotnega hrvaškega jezika na štokavščino. Cilj reform je bil jezikovna enotnost Srbov in Hrvatov (srbohrvaščina). Veliko drugih Hrvatov, kakor mnogi Kajkavci, ki so se bali za bogato kajkavsko literarno tradicijo,25 ni podpiralo Gajevih reform. Ignac Kristijanovic (1796-1884) je bil glavni posredovalec kajkavskega knjižnega jezika. Pisal je v čisti kajkavščini26 in nasprotoval srbohrvaščini. Pa vendarle Kristijanovicu ni uspelo ohraniti kajkavskega knjižnega jezika. V 50. letih 19. stoletja je prenehal s svojim jezikovnim programom o modernizaciji kajkavšči-ne. Kristijanovic se ni ukvarjal s politiko, kajkavščino je uporabil zaradi socialnih in družbenih vzrokov.27 Ne ideološko, temveč praktično ni podpiral Gajevega jezika,28 saj so Kajkavci težko razumeli štokavski knjižni jezik. Kristijanovic je bil mnenja, da je težko učiti ljudstvo s tem jezikom, potrebno je uporabiti kajkavšči-
Matije I. Habsburškega v Požonu (danes Bratislava, Slovaška). Balogh-Szluha: Vas varmegye nemes csaladjai, str. 172.
15	Lokos: Litteratura kajkaviana, str. 214.
16	Prav tam, str. 215.
17	Novak: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja, str. 98.
18	Prav tam, str. 99.
19	Novak: Martjanska pesmarica, str. 24.
20	Jesenšek: Prekmuriana, str. 49.-52.
21	Prav tam, str. 57, 58.
22	Jembrih: Gregur Kapucin (Juraj Maljevec) i njegovo delo, str. 77.
23	Prav tam, str. 92.
24	Prav tam, str. 90.
25	Gulyas: Adalek a dualizmuskori magyarositas tortenetehez a Murakozben, str. 10.
26	Jesenšek: Prekmuriana, str. 62.
27	Percan: Ignac Kristijanovic (1796-1884) i njegov pokušaj prevodenja Svetoga pisma, str. 90.
28	Jemrih: Na izvorima hrvatske kajkavske književne riječi, str. 292.
61
Letnik 39 [2016), št. 1
no. Slovenski Jernej Kopitar (1780-1844) je precej vplival na Kristijanovica,29 saj ga je hrabril v načrtu, da bi Kajkavci dobili prevod Svetega pisma v svojem jeziku. Kot piše Kopitar, je ravno kajkavščina tista, ki je najbolj ohranila jezik Cirila in Metoda.30
Prof. dr Marko Jesenšek (1960-) postavi vprašanje, ali bi ostala fuzija pre-kmurščine proti kajkavščini, če bi se ohranil kajkavski knjižni jezik.31 V sosedstvu današnjega Prekmurja in Hrvaške, v Prlekiji, je Peter Dajnko (1787-1873) poskusil standardizirati novo slovensko knjižno normo (vzhodno štajerščino) in uvesti novo pisavo (dajnčico). Ta jezik je bil zelo podoben prekmurskemu jeziku. Dajnko je bil mnenja, da so Slovencem potrebni trije knjižni jeziki (kranjski, koroški, vzhodnoštajerski).32 Njegovo delovanje se je začelo v poznejšem periodu, ko se je širila osrednja slovenščina v avstrijskem in srbohrvaščina v hrvaškem prostoru. Dajnkovo pisavo so zavrnili in jo je Anton Martin Slomšek (1800-1862) prepovedal uporabljati.
Ogrski Slovenci so ohranili knjižno prekmurščino, ker jih je politično stanje ogrskega kraljestva ločilo od drugih habsburških provinc, kot so bile npr Štajerska, Kranjska in Koroška. Jožef Košič (1788-1867) je bil zadnji avtor prekmurske književnosti, ki je prevzel elemente iz kajkavščine, iz velikega slovarja Gazophylaciuma (1740) Ivana Belostenca (1593/94-1675).33 Evangeličanski avtorji se niso naslanjali na osrednjo slovenščino, ampak so črpali iz govornih narečij34 in razvili novo pisavo.35
Začetki medžimurskega 'jezika'
Dolgo časa so se obdržala negativna mnenja o prekmurščini in vzhodni štajerščini, predvsem v smislu, da sta nerazumljiva, zaostala in separatistična knjižna jezika, da se želi prekmurščina odcepiti od slovenskega jezika,36 da imata le verske značilnosti in da sta povezana samo s šovinističnimi teorijami. Te obtožbe dobro veljajo za poskus standardiziranja medžimurščine.
Madžarski-hrvaški prepir o Medžimurju
V sredini 19. stoletja se je razvila dolga diskusija med Hrvati in Madžari o pripadnosti Medžimurja. Prebivalci Medžimurja so bili večinoma kajkavski Hrvati, v manjši meri so živeli tudi Slovenci, Madžari in Nemci. Pokrajina je politično spadala pod Ogrsko kraljestvo, cerkveno-upravno pa pod zagrebško škofijo. Hrvati so želeli pripadnost Medžimurja v svojem upravnem sistemu. Glavni argument Hrvatov je bilo hrvaško prebivalstvo, medtem ko so Madžari protiar-gument podali to, da Medžimurje nikoli ni bilo del srednjeveškega hrvaškega kraljestva. Argumentirali so še na »madžarsko dušo« Medžimurcev37 in na staro plemiško družino Zrinskijev, ki so imeli središče v Čakovcu od leta 1546.38 Nikolo Zrinskija, »sigetskega heroja«39 (1508-1566), Madžari prav tako spoštujejo. Nje-
29	Percan: Ignac Kristijanovic (1796-1884) i njegov pokušaj prevočtenja Svetoga pisma, str. 92.
30	Prav tam, str. 97.
31	Jesenšek: Prekmuriana, str. 62.
32	Vugrinec: Versko-duhovno slovstvo v Pomurju, str. 198.
33	Novak: Življenje Slovencev med Muro in Rabo, str. 15.
34	Jesenšek: Prekmuriana, str. 173.
35	Npr. e in o grafeme so koristili za ej ter ou diftonge. Novak: Izbor prekmurskega slovstva, str. 69.
36	Jesenšek: Prekmuriana, str. 47.
37	Gonczi: Murakoz es nepe, str. 59.
38	Bunjac-Jahn-Matotek-Puzak-Šestak: Pregledpovijesti Medimurja, str. 57.
39	Nikola Zrinski je padel pri Sigetu (Szigetvar) leta 1566 v boju proti Turkom.
^ Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
gov potomec je pesnik Nikola Zrinski (1620-1664), ki je pisal v madžarščini.40 Zrinskiji so se borili za samostojnost ogrske države. Pesnik Zrinski je poskusil ustvarjati t. i. srednjeevropsko konfederacijo (s sodelovanjem Ogrske, Poljske, Moravske, Moldavije, Bosne, Štajerske, Šlezije in Hrvaške), ki bi morala držati ravnotežje zoper oblasti osmanskega in habsburškega cesarja.41 Poleg tega so se medžimurski Hrvati borili proti banu Jelačicu (1801-1859)42 in Avstrijcem v revoluciji leta 1848. Kljub temu ta dejstva še ne izpričujejo »madžarske duše« Medžimurcev. Odgovor najdemo v zgodovini Ogrske od 18. stoletja: etnični vzgled stare ogrske države se je spremenil po turških vojnah (1526-1699). Ker je prebivalstvo utrpelo velika pustošenja, je bilo potrebno naseliti delovno moč v opustošene kraje. Madžarski veleposestniki so podpirali naseljevanja tujskih naseljencev na Ogrsko in omogočili gradnje cerkva in šol, kjer so delovali učitelji in duhovniki, ki so govorili materni jezik novih prebivalcev.43 V tem času je bila pripadnost verski skupini pomembnejša kot narodna identiteta.44 V nerazvitih področjih kot npr. v Medžimurju in Slovenski krajini (Prekmurje in Slovensko Porabje) se je ohranil ta zaostal nazor. Prekmurski Slovenci in medžimurski Hrvati so se zato borili v madžarski vojski med letoma 1848 in 1849, ker je bil madžarski gospodarski vpliv močnejši v teh krajih, seveda pa niso pozabili svoje narodne identitete.
Leta 1873 je madžarski novinar in odvetnik Lajos Batorfi (1835-1896) objavil razpravo o medžimurski diskusiji pod naslovom A murakozi kerdes (Me-džimursko vprašanje), v kateri je navedel enake razloge kot drugi madžarski viri. Nič pa ne piše o tem, ali bi bilo Medžimurje etnično ali jezikovno različno od Hrvatov ali Kajkavcev.
Koordinalna oseba: Jožef Margitaj
Začetnik in utemeljitelj pojma medžimurskega jezika je bil učitelj Jožef Margitaj (roj. Jožef Majhen). Rodil se je 9. 3. 1854 v prekmurskih Črenšovcih očetu Francu Majhnu in materi Ani Titler. Franc Majhen je bil medžimurski Hrvat, v Črenšovcih je delal kot učitelj. Kmalu se je povrnil v Medžimurje s svojo družino. Franc je skoraj petdeset let učiteljeval v Svetem Martinu, pri današnji hrvaško-slovenski (medžimursko-prekmurski) meji.45 Njegov sin Jožef je poma-džaril svoj priimek iz Majhna na Margitai/Margitaja, verjetno po kapelici Sv. Marjete na Kapelščaku.46
Margitejeva kariera se je začela v Selnici, potem je od leta 1879 delal v Pedagoški šoli v Čakovcu in leta 1890 postal ravnatelj te šole.47 V šoli so učili v štokavskem knjižnem jeziku. Margitaj je imel v svojem načrtu širjenje madža-rizacije v Medžimurju in na celem področju južnega Prekodonavja. Tako je Ča-kovec postal središče izobrazbe madžaronskih izobražencev (med njimi so bili tudi Slovenci).48
40	Pesnik Zrinski je napisal zgodbo obleganja Sigeta v epu Szigeti veszedelem (Poguba pri Sigetu), ki ga je njegov brat Petar Zrinski (1621-1671) prevedel v hrvaščino.
41	Pach-Varkonyi: Magyarorszag tortenete 1526-1686, str. 1150.
42	Viri za zgodovino Prekmurja 1., str. 351-354.
43	Prvi sombotelski škof Janos Szily (1735-1799) je precej pomagal katoliškemu pisatelju Miklo-šu Kuzmiču (1737-1804), ob natisu njegovih prvih treh knjig. Smej: Pomen Szilyjevega Škofijskega odloka iz leta 1780 za zgodovino Prekmurja, str. 48.
44	Csorba-Estok-Salamon: Magyarorszag kepes tortenete, str. 107.
45	Szinnyei: Magyar irok elete es munkai, str. 560.
46	Kapelica stoji nad Svetim Martinom. Naselje Kapelščak se imenuje v madžarščini Szentmargi-thegy. Zalai Kozlony, avgust, 1941.
47	Kalšan: Medimurski biografski leksikon, str. 118.
48	Gulyas: Adalek a dualizmuskori magyarositas tortenetehez a Murakozben, str. 11.
Letnik 39 [2016), št. 1
63
Dogodki leta 1848 in vendska teorija
V času madžarske revolucije in vojne za neodvisnost (1848-1849) sta bila v Slovenski krajini na Ogrskem dva politična tabora. Prva skupina je bila tabor evangeličanov, ki je podpirala madžarsko vlado in Lajosa Kossutha (18021894). Katoliški kler se je potegnil za Habsburžane. Spet je bila vera tista, ki je vodila te skupine, ker so se evangeličani bali za svojo vero zaradi pobožnjaških katoliških Habsburžanov.49 Prav tako so se bali za svojo vero katoliki, ki so videli nevarnost v madžarskem liberalizmu in revolucionarnih idejah.50 Nekatere manjšine (Romuni, Srbi, Hrvati, transilvanski Sasi, nekaj Slovakov) so se uprle proti Ogrski in se borile v avstrijski vojski. Druge manjšine kot npr. Slovenci, medžimurski in gradiščanski Hrvati, Slovaki, Rusini, Nemci in Judje so se pridružile v 'honvedsko' (domorodsko) vojsko.51,52 Slovenski honvedi so se udeležili osvoboditve Budima in Pešta (21. 5. 1849).53
Čeprav so manjšine najprej pozdravljale rezultate madžarske revolucije in sklepe prve madžarske vlade, Madžari niso izvršili njihove želje, da jim priznajo narodne pravice. Habsburžani so izkoristili politične prepire med Madžari in manjšinami ter tako podkurili sovraštvo in šovinizem, čeravno dunajski dvor tudi ni in ni hotel zavarovati manjšinskih pravic.54 Slovaški narodni buditelj in književnik Jozef Miloslav Hurban (1817-1886) je osebno obiskal uglednega slovenskega evangeličanskega duhovnika Ivana Berkeja (1814-1908) v Križevcih na Goričkem, da bi ga nagovoril k protimadžarskemu uporu, toda Berke ni hotel oboroženega boja, ampak je izbral raje kompromis med Slovenci in Madžari ter katoliki in evangeličani.55 V Slovenski krajini in Medžimurju je sicer bilo nekaj prepirov (v Prekmurju v Petanjcih in Beltincih), ker so bili slovenski in hrvaški tlačani nezadovoljni z osvoboditvijo podložnikov.56,57
Čeprav so Madžari že od začetka 19. stoletja Slovence med Muro in Rabo imenovali Vendi, jih v prvi polovici stoletja še niso razlikovali od drugih Slovencev. Leta 1848 je prva madžarska vlada premerila stališče ljudskih šol na Ogrskem. Formularji omenijo 'vendski' jezik med učnimi jeziki in označijo, da je to slovenski jezik.58
Po nastanku avstro-ogrske monarhije (1867) se začne ,motorizirana' ma-džarizacija na področjih nemadžarskih etničnih skupin. Organizirajo madžarska izobraževalna društva za širjenje madžarizacije in raznarodovanje nekaterih etničnih skupin. V Prekmurju so leta 1893 organizirali Madžarsko izobraževalno društvo Slovenske krajine (Vendvideki Magyar Kozmuvelodesi Egyesulet).59 Slovenci med Muro in Rabo so uradno Vendi, država pa je z denarjem podpirala Janoša Kardoša (1801-1873), hodoškega evangeličanskega duhovnika, da bi pisal učbenike in druge knjige v vendskem (prekmurskem) jeziku. Kardoš je
49	Kozar: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, str. 170.
50	Štumpf: Jožef Klekl st, str. 74.
51	Csorba-Estok-Salamon: Magyarorszag kepes tortenete, str. 134.
52	Kozar-Gyuracz: Felsoszolnok, str. 40.
53	Cankovski Mihael Gomboc je bil ranjen v bitki pri Csorni (13. junija 1849); rogašovski Ivan Vi-donja je izgubil svojo desno nogo pod Budimom; Franc Cipot iz Polane je izgubil levo nogo pod Budimom. Balogh: Vasvarmegye honvedsege 1848-1849-ben (http://193.225.149.5/vdkweb/ vm_honvedseg/cimlap.html in http://193.225.149.5/vdkweb/vm_honvedseg/honvedseg. html (12. 10. 2015).
54	Glej: oktroirana ustava, marec 1849. Csorba-Estok-Salamon: Magyarorszag kepes tortenete, str. 135.
55	II. Prekmurja szvetszki evang. znameniti mo'zje. Berketova familia, str. 68.
56	Viri za zgodovino Prekmurja 1., str. 343-345.
57	Bunjac-Jahn-Matotek-Puzak-Šestak: Pregledpovijesti Medimurja, str. 83.
58	V gornjeseniški šoli hrvaški Ivan Pinfčič uči v »vandalskem in slovenskem jeziku« (vandal, szloven). Nepiskolak, tanitok, jovedelmeik osszeirasa, Felsoszolnok, 1848. augusztus 13.
59	Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 158-162.
Članki in razprave || Articles and Papers
- 64 -
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
bil tako kot Berke pomembna oseba prekmurskih evangeličanov. Berke ni zavrnil bližanja k drugim Slovencem v avstrijskem področju, dokler se je Kardoš potegnil za samostojen prekmurski jezik. Madžaroni so s Kardošem poskusili dokazati, da prekmursko-porabsko ljudstvo je 'vendski' narod,60, 61 a kljub temu ne moremo trditi, da bi Kardoševe knjige res pospešile asimilacijo Slovencev, saj je Kardoš pisal samo v prekmurščini in nikoli ni pisal npr. dvojezičnih (madžar-sko-prekmurskih) knjig.
Medžimurci so imeli neposredne stike s Prekmurci, poznali so prekmurske dogodke in brali prekmurske knjige, tudi prvi prekmurski časopis Prijâtel Imreta Augustiča (1837-1879). Margitaj je zrasel v sosedstvu Prekmurja, njegov oče pa je bil učitelj v slovenski šoli. Mogoče, da je Margitaj poznal prekmur-ščino in vendsko teorijo, saj je leta 1896 izdal madžarski učbenik za hrvaške in slovenske šole ter učbenik za slovenske šole: Vezérkonyv a magyar irâs és olva-sâs tanitâsâhoz a horvât és vendajku iskolâkban (Uvodni učbenik pouka pisanja in branja v madžarščini za hrvaške in vendske šole), Magyar ABC a vend népi iskolâk szâmâra (Madžarski abecedar za vendske ljudske šole). Kot bomo lahko pozneje opazili, večkrat piše o »Vendih«. Torej je medžimurska teorija nastala pod vplivom vendske teorije. Ti dogodki še niso bili v obzorju raziskovalcev in zgodovinarjev, ki so se ukvarjali z zgodovino Prekmurja ali Medžimurja.
Béni Kâllay (1839-1903) je bil madžarski guverner okupirane Bosne in Hercegovine med letoma 1878 in 1903. Kâllay je podpiral muslimansko manjšino Bosne in naznanil, da ljudstvo dveh dežel pravzaprav niso posebni hrvaški, bosanski (muslimanski) in srbski narodi, temveč edini narod (ker vsi govorijo štokavščino), samo pripadajo različnim verskim skupinam. Kâllay je to argumentiral s svojim narodom, češ da med Madžari lahko najdemo katolike in protestante, kljub temu pa vsi govorijo en jezik in imajo eno narodno vest. To je bil pravzaprav neuspešen poskus uvesti madžarizacijo na bosanskem področju.62
Časopis Medjimurje in drugi medžimurski tiski
Margitaj je z objavo svojega dvojezičnega madžaronskega časopisa začel program madžarizacije v Medžimurju leta 1884. Ta časopis je bil Murakoz/Med-jimurje. Margitaj je 'videl' trdni dokaz različnosti medžimurskega in hrvaškega jezika v tem, ko je leta 1883 dr. Stjepan Vučetic (1836-1894) od zagrebške škofije obiskal Medžimurje in premeril možnosti širjenja srbohrvaškega jezika v lokalnih ljudskih šolah. Menda je Vučetic sam predlagal uporabo čistega »medžimurskega jezika« namesto »ilirskega jezika« (to je srbohrvaščina).63
V tem času je živel kajkavski knjižni jezik v periodičnih tiskih nekaterih avtorjev, npr. v molitvenikih. Leta 1907 so v Zagrebu izdali dva molitvenika v kajkavščini, Jezuš, navučitel naš in Pravi put vu nebo.64 Jezik molitvenikov ima veliko vplivov štokavščine. Še preden je izšel Margitajev časopis, je Margitaj leta 1882 že napisal šolski učbenik z naslovom Murakozi horvât olvasokonyv (Med-žimursko-hrvaška čitanka). Leta 1901 pa je sestavil žepni slovar Magyar-horvât és horvât-magyar zsebszotâr (Madžarsko-hrvaški in hrvaško-madžarski žepni slovar). Ti knjigi sta napisani v štokavščini. Kakor Margitaj piše v žepnem slovarju: »Knjižni jezik (to pomeni štokavski), ki se trenutno uporablja na Hrvaškem, ni bil ustrezen cilju moje knjige, ker naš narod (Medžimurci) ne razume besed tega jezika, ali ne pozna načina pisanja nekaterih besed. Zato mi je bilo potrebno izbrati
60	Jesenšek: Prekmuriana, str. 45.
61	Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 78.
62	Gulyas: Adalek a dualizmuskori magyarositas tortenetehez a Murakozben, str. 11.
63	Muravolgyi: Murakoz es a horvatok, str. 17.
64	Kolaric: Hrvatski kajkavski molitvenici i njihov utjecaj na duhovnost, str. 131-132.
65
Letnik 39 [2016), št. 1
drugo narečje, ki ga govorijo ljudje in ga poznajo. To narečje je stari hrvaški knjižni jezik (knjižna kajkavščina), ki ga govori narod predvsem v Medžimurju v njegovi stari obliki.«65 Margitaj je trdil, da je hotel s svojim programom tudi oživeti razpadajoče tradicije kajkavske književnosti, vendar njegov jezik ni čisti kajkavski; ker sta slovar in učbenik napisana v štokavščini, imata samo nekaj kajkavskih elementov. V tem času ima Margitaj svoj jezik za medžimurski hrvaški, medtem ko je pozneje spremenil svoje mišljenje o tem. Ferenc Gonczi (1861-1948), madžarski etnograf, v monografiji Murakoz es nepe (Medžimurje in njegovo ljudstvo) iz leta 1895 tudi meni, da so Medžimurci hrvaško-kajkavski narod, ki so bližnji sorodniki Prekmurcev in štajerskih Slovencev, na njihov jezik pa so močno vplivale madžarščina, nemščina,66 latinščina, vendščina (prekmurščina), slovenščina in štajerščina.67 Medžimurci dobro razumejo prekodravski kajkavski govor, ne razumejo pa hrvaškega knjižnega jezika.68 Gonczi zelo slavi Jožefa Margitaja, ki piše v domači medžimurščini, s čimer je premagal »ilirski« (to je srbohrvaški jezik) in okrepil madžarsko narodno zavest medžimurskih Hrvatov.69
Prva številka časopisa (tednika) Medjimurje je izšla 18. 5. 1884 v Čakovcu. Del pod naslovom Medjimurje je objavljen v medžimurščini, medtem ko je Murakoz v madžarščini. V prvem številu Margitaj razloži, zakaj potrebujejo Medžimurci dvojezični tednik. Medžimursko prebivalstvo ima mnenje o Medžimurju kot samostojni 'deželi' zaradi večkratnih pripojitev. Po Margitejevem mnenju to ni dobro, saj je treba okrepiti madžarsko domoljublje v Medžimurcih, ker je to ogrsko področje. Drugi vzrok je gospodarski in duševni razvoj, ker medžimurski poljedelci niso izobraževalni in zelo malo berejo. Poudarja, da se ljudstvo mora izobraziti v hrvaškem (medžimurskem) jeziku in da se mora naučiti madžarsko.70 Torej je madžarizacija 'izobraževanje' Medžimurja.
Margitaj je dobil nekaj privržencev, npr. Gjura Gerenčera in Franca Glada (1846-1905), ki sta bila Madžarona. Glad je pisal kratko leposlovje v medžimurski tednik. Prenaredil je eno staro kajkavsko komedijo, delo Tituša Brezo-vačkega (1757-1805), Matijaš Grabancijaš Dijak in 'medžimuriziral' nekaj što-kavskih pripovedk.71 Razen Medjimurja je bil še en medžimurski tisk, koledar Medjimurski kolendar. Pol leta po prvi številki Medjimurja je izšel prekmurski dvojezični tednik Muraszombat esvideke (Murska Sobota in njena okolica). Med prekmurskim in medžimurskim tednikom lahko potegnemo vzporednice. V prvi številki Muraszombat es videke piše, da je glavni cilj objasniti slovenskim ljudem važnost madžarizacije, saj samo madžarski jezik zagotavlja družbeni razvoj in egzitencijo Slovencev na Ogrskem.72
Oba tednika sta objavila članke v prekmurskem, medžimurskem in madžarskem jeziku, a se v sorodnih temah in obliki Muraszombat es videke razlikuje od Medjimurja. Čeprav je Medjimurje tudi dvojezični časopis, najdemo paralelne članke samo v Muraszombat es videke. Ker madžarski članki največkrat niso bili prevedeni v medžimurščino, je tednik postal jezikovno nesorazmeren (čeprav je hotel Margitaj s svojim časopisom Medžimurce naučiti madžarsko!). Prvič je Muraszombat es videke imel objavljene članke v dveh jezikih, po nekaj letih pa samo v madžarščini. Kakovost člankov v Medjimurju ni na nivoju člankov Muraszombat es videke ali drugih prekmurskih časopisov.
V tedniku Medjimurje najdemo gospodarske in politične članke. Geren-čer v številki 15. oktobra 1884 pod naslovom Naši sadovnjaki piše o medžimur-
65	Margitai: Magyar-horvat es horvat-magyar zsebszotar, str. III.
66	Gonczi: Murakoz es nepe, str. 108.
67	Prav tam, str. 106.
68	Prav tam, str. 103.
69	Prav tam, str. 109, 110.
70	Medjimurje 18.V.1884, str. 5.
71	Kalšan: Medimurski biografski leksikon, str. 57.
72	Muraszombat es videke 25. XII. 1884, str. 1.
Članki in razprave || Articles and Papers
- 66 -
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
skem sadjarstvu. Jezik članka je zelo preprost, opiše samo nekatere izraze, ker ne najde ustrezne besede iz »medžimurščine«. Tednik 5. 1. 1913 objavi razpravo v madžarskem jeziku pod naslovom A teli gazdasagi eloadasok hianyossagai, v slovenščini to pomeni Manjkanja zimskih gospodarskih izročenj.73 Medžimurska različica nosi naslov Zimski kvari. Niti naslov niti vsebina nista enaka madžarski različici, medžimursko besedilo je siromašno v jezikovnem pogledu in sicer je krajše od madžarske različice, praktično ne bi pomagalo medžimurskim bralcem razumeti in obvladati madžarski jezik. Dvojezični članek Nehany szo az ipartaninczokrol/Nistera rejcs od vucsecsi na mestrio je bil objavljen v Muras-zombat es videke 12. aprila 1885. Prekmurski prevod točno zrcali madžarski del in ima svojo strokovno leksiko.
Margitajeva medžimurščina ni pravo medžimursko narečje, temveč je enaka jeziku, v katerem je bil napisan npr. molitvenik Jezuš navučitel naš. Dva primera iz molitvenika in Medjimurskega kolendara:
»Zmožna i čudotvorna Sveta Desna, koja si 900 let pazila na tvoju Magjar-sku zemlju74 i občuvala od vnogih neprijateljah,75 molimo te, občuvaj i vez-da, vu velikih76 taborskih vremenah, da bumo nadvladati mogli naše ne-prijatelje! A onda pak daj tvojemu orsagu i vu njem stanujucem svakomu77 narodu mir, zadovoljstvo, dobroti, srecu i podeli tvoj blagoslov svakomu, koj se vu Tebe Sveta Desna zaufa!«78,79
Za kralja. Višnji Gospon neba i zemlje! Kralj vseh ladajuceh! prosimo te za srecu tvojega izvoljenoga, našega kralja i vse njegve domače. Nagni njegovo serdce na spunavanje tvojeh sveteh zapovedih i na branenje svete katoličan-ske Cirkve, da on pravu sreču svojeh podložnikov z-pravum verum, z-stra-hom Božjem, z-mudremi i pravičnemi odredjenji povekša, i za dugem, srečnem ladanjem svetsku krunu zmeni z-korunum nebeskoga kraljestva.«80
Ta jezik je kajkavski knjižni jezik s štokavskimi vplivi. Lahko, da je Margi-taj molitvenike uporabil pri izoblikovanju svojega jezika, v verskih natisih pa je težko oz. ni možno najti strokovne terminologije npr. o sadjarstvu, gospodarstvu ali politiki. Čeprav je bil madžaronski jezik medžimurščina, je Margitaj uporabil hrvaško gajico. V Medžimurju so že dolgo časa v Gajevi pisavi učili otroke v šolah, tega stališča pa Margitaj ni mogel spremeniti.81 Namesto tega je postavil cerkveno knjižno kajkavščino za medžimurski jezik, še več, medžimurski Ma-džaroni so celo izjavili, da medžimurski jezik govorijo Hrvati vse tja do Zagreba! Gonczi je bil v svoji monografiji mnenja, da so knjige tiskali v medžimurščini že v 16.-17. stoletju, npr. Pergošicev Dekretum (1574), ki je tiskan v Nedelišcu, v Hoffhalterjevi tiskarni.82 Prof. dr. Alojz Jembrih (1947-), strokovnjak kajkavšči-ne, mi je podal naslednjo pripombo o Gonczijevem mišljenju: »Ukoliko je Gonczi mislio da je izvor medimurske književnosti tiskara u Nedelišcu, treba reci da je bio u krivu, buduci da Ivan Pergošic (u. 1592) nije pisao medimurskim, vec kajka-vskim jezikom spravnom terminologijom, koji je tada bio razumljiv u Zagrebačkoj biskupiji, napose u Varaždinu.«
73	Prevod avtorja.
74	V pravi medžimurščini: na tvojo madjarsko zemlo. Lastno raziskovanje avtorja.
75	V pravi medžimurščini: neprijatel. Medžimursko narečje nima, ali redko ima glas lj. Lastno raziskovanje avtorja.
76	V pravi medžimurščini: velki. Lastno raziskovanje.
77	V pravi medžimurščini: saki, vsaki. Lastno raziskovanje.
78	V pravi medžimurščini: zavupati. Lastno raziskovanje.
79	Povest Desne ruke svetoga Štefana kralja magjarskoga. Medjimurski kolendar (1916), str. 43 (v pravi medžimurščini: kral, op. a.). Lastno raziskovanje.
80	Molitve za razlučne osobe i potreboce (Jezuš navučitel naš, str. 338).
81	Lastno raziskovanje avtorja.
82	Gonczi: Murakoz es nepe, str. 106.
67
Letnik 39 [2016), št. 1
Muraszombat es videke in Medjimurje sta obveščala o dogodkih sosednjih krajev. Muraszombat es videke je obvestil o gradnji čakovske učiteljske šole in odkrivanju nafte pri Peklenici.83 9. 12. 1888 pa je Medjimurje objavilo kratek oglas o novem prekmurskem katekizmu gančanskega učitelja in Madžarona Mi-kloša Lutarja (1851-?). »V vendskem (prekmurskem) prevodu se je objavil eger-ski mali katekizem. Prevedel ga je Mikloš Lutar, gančanski učitelj. Katekizem je smiselno sestavljen, na prvi strani najdemo madžarsko besedilo, na drugi strani pa vendski prevod. Prevajalec je dosti služil zadevi madžarskega jezika, zaradi tega knjiga - zaradi dvojezičnega izdanja - more služiti tudi za vadbo v prevajanju. Razširjenosti in sprejemanje tega dela bo prispevala tudi njegova nizka cena.« Drugi katoliški duhovniki so prav tako kot Jožef Borovnjak (1826-1909) in Franc Ivanocy (1857-1913) delali za slovensko narodno zadevo na Ogrskem. Lutar je bil slovenski katolik madžaronske duše, ki je podpiral madžarizacijo. Zaradi oviranja Borovnjakovega in Ivanocyjevega delovanja je izdal svoj katekizem Mali katekizmus za katholicsanszke soule, ki je imel še tri ponatise.84 Kljub pretiranemu vrednotenju medžimurskega tednika Lutarjev katekizem ni bil priljubljen v Slovenski krajini zaradi njegovih grobih slovničnih napak,85 ker je npr. posilil madžarsko konstrukcijo stavkov v prekmurščini.
Margitajeva opozicija v Medžimurju in razen Medžimurja
Prvič je zoper Margitajevo raznarodovanje pričel pisati hrvaški časopis Rodoljub, ki je poskusil dokazati, da so Margitajevi argumenti o širjenju kulture in kulturologije samo izgovori ter da želi z njimi dokazovati prednost madžarskega jezika in uničiti hrvaško ljudstvo v Medžimurju. Tiste duhovnike in intelektualce, ki so bili proti madžarizaciji, so podpirali iz Varaždina in so jim pošiljali več knjig, časopisov in drugih tiskov v hrvaškem jeziku.86 Prekmurski katoliški kler je vnesel slovenske verske knjige celovške Mohorjeve družbe in nekaj hrvaških knjig, da bi držal nekakšno ravnotežje proti madžarizaciji v Slovenski krajini.87 Margitaj je na vsak način poskušal te akcije podceniti in jih prikazati v črni luči, dokler je svoje rezultate in dela visoko precenil. Imelo je velik in pretiran odmev v madžaronskih časopisih brez realnosti, če je intelektualec hrvaškega ali slovenskega rodu vstopil med Madžarone.88 Osebe, ki so podpirale hrvaško ali slovensko narodno misel, je Margitaj označil za lenuhe, ki jim ni mar, da se je treba naučiti madžarsko.
Varaždinski odvetnik Pero Magdic (1863-1922) je objavil svoj list Naše pravice, s katerim je hotel razkrinkati Margitaja in njegovo delovanje ter širiti hrvaško narodno misel med medžimurskimi Hrvati. Margitaj je spodbujal madžarske oblasti, naj nastopijo zoper prekmurske in hrvaške duhovnike ter izobražence, ker ovirajo madžarizacijo. Margitaj je pretirano ocenil rezultate njegovega časopisa, da je časopis uspešen ne le v Medžimurju, temveč da je že opravil madžaronsko seme na slovenskem Štajerskem, v Slovenski krajini in Slavoniji, ter da se je tudi papež Leon XIII. (1810-1903) odločil za priključitev Medžimurja k madžarski Veszpremski škofiji.89
83	Muraszombat es videke 13.V.1883.
84	Smej: Spremna beseda faksimilam Male biblie (1898), str. 83.
85	Prav tam, str. 84.
86	Gulyas: Adalek a dualizmuskori magyarositas tortenetehez a Murakozben, str. 12.
87	Kuzmič: Borovnjakovi stiki s štajerskimi duhovniki in raziskovalci, str. 83.
88	To je bilo imenovanje madžaronskega duhovnika Mija Habuša za župnika v Prelogu. Medjimurje, 9. X. 1904. Drugi primer je Ignaca Majerja, martjanskega prebivalca, ki je leta 1883 pomadžaril svoj priimek na Mezei. Muraszombat es videke še doda, da tako »dobro priliko« je treba naslediti tudi drugem. Muraszombat es videke, 13. V. 1883.
89	Medjimurje, 1. V. 1896.
Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
Glavni nasprotnik Jožefa Margitaja je bil kotorbski župnik Juraj Lajtman (1883-1964). Lajtmanov pomočnik je bil prekmurski Slovenec, preloški župnik Ivan Kuhar (1880-1941), ki se je rodil v Murski Soboti (pod imenom Kuhar). Ivan Kuhar se je učil v Varaždinu in Zagrebu ter je bil (preden je prišel v Med-žimurje) kaplan v Moslavini. Lajtman, Kuhar in medžimurski župnik Ignac Li-pnjak (1880-1944) so leta 1912 sestavili medžimurski molitvenikJezuš, ljubav moja. Molitvenik je napisan v štokavščini in ima nekaj značilnih kajkavizmov, npr. Jezuš Kristuš, kaj, otec, šakrament, ter uporabi grafeme kot npr. gj, namesto d.90 Margitaj je obtožil Lajtmana zaradi molitvenika, češ da s svojim delom huj-ska protimadžarske in protidržavne akcije, ker ne piše in ne pridiga v madžarščini ali medžimurščini, temveč v hrvaščini. Margitaj je zahteval prepoved Lajt-manovega molitvenika, vendar je Lajtman dokazal svojo nedolžnost in njegov molitvenik ni bil prepovedan.91
Margitaj je zaman trdil, da so Medžimurci Madžari in sovražijo vse, kar prihaja od ilirskega gibanja, največ Hrvatom in Slovencem ni bila všeč madžari-zacija. Muraszombat es videke je ob koncu zime 1888 obvestil o dogodku, da je Janoš Osvatič iz Tišine na Ravenskem, ki je po časopisu nori junak, blizu naselja Tropovci uničil tablo naselja, ker so ime naselja nedavno pomadžarili iz Tropoc v Murafuzes.
Margitajev program ni bil priljubljen pred Medžimurci, zato je imela ma-džarizacija v Medžimurju samo slabe rezultate, čeprav je iz čakovske učiteljske šole odšlo veliko madžaronskih učiteljev v prekmurske, gradiščanske, medžimur-ske, zalske, šomodske in baranjske šole, kjer so se učili slovenski in hrvaški otroci.
Treba je omeniti tudi prekmurskega pisatelja Jožefa Pustaja (1864-1934), Beltinčana (roj. Pozderec), ki je študiral v čakovski šoli in tam spoznal med-žimurski jezik. Trideset let je služil v Martjancih pri Murski Soboti kot šolski upravitelj. Čeprav je bil Madžaron, je sodeloval z Borovnjakom. Madžarskemu izobraževalnemu društvu je predlagal, da bi razdelili madžarske molitvenike tudi katolikom ter da naj društvo pozove madžarske katoliške duhovnike, ki mesečno vsaj enkrat pridigajo v madžarščini.92 Otrokom je napisal dvojezični prekmursko-madžarski molitvenik Mala molitvena kniga (1900). Pustaj je urejal koledar Dober pajdas kalendarium in sestavil veliko katoliško pesmarico Kr-scsanszko katholicsanszke cerkvene peszmi (1893), ki je bila priljubljena med katoliškimi verniki, a vseeno ni imela več ponatisov.
Priključitev Prekmurja in Medžimurja Kraljevini SHS 1918-1919
Margitaj je v času svojega tridesetlenega delovanja napisal približno šest knjig v 'medžimurščini.' Ta dela so predvsem učbeniki in veroučni učbeniki. Ker te knjige niso ravno kakovostne, jih ne moremo imeti za temelje kakšnega me-džimurskega standarda. Margitaj je s šovinizmom poskusil pokriti njegove neuspehe, zato je večkrat hrulil Hrvate. Predlagal je še naseljevanje Madžarov v Medžimurje, naj hitro asimilirajo Medžimurje in prekinejo hrvaško-slovensko etnično področje iz Medžimurja skozi Slovensko krajino do gradiščansko-hrva-ških naselij.93
Prva svetovna vojna (1914-1918) je zaostrila konflikte med Hrvati in Madžari. Varaždinski frančiškan Viktor Hustus Šbul, rojen v Murskih Petrovcih, je 2. 8. 1914 imel novo mašo na Tišini. Šbul je doma94 in v tišinski Žokševi kr-
90	Jembrih: Živothorvatskoga jezika u 19. stoljecu, str. 449.
91	Prav tam, str. 450.
92	Štumpf: Jožef Klekl st, str. 81.
93	Gulyas: Adalek a dualizmuskori magyarositas tortenetehez a Murakozben, str. 13, 14.
94	Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 266.
69
Letnik 39 [2016), št. 1
čmi95 govoril o nekem narodnem gibanju, ki hoče vzpostaviti samostojno juž-noslovansko kraljevino na področju Hrvaške, Bosne, Srbije in Bolgarije. Karoly Maar, gederovski učitelj, in Ferenc Ori, sodišinski sodnik, sta ga prijavila pri madžarskih oblasteh. Pri obravnavi zadeve je bil tudi hrvaški ban Ivan Škrlec (1873-1951).96
Avstro-Ogrska je izgubila vojno. Sestavila se je nova Kraljevina SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev, od l. 1929 Jugoslavija), ki si je lastila južnoslovanske pokrajine Avstro-Ogrske. Katoliški politiki ogrskih Slovencev, na čelu z Jožefom Kleklom st. (1874-1947), so zahtevali priključitev Slovenske krajine kraljevini SHS. Evangeličani in Madžaroni so nasprotovali priključitvi, a ogrska država ni več hotela nadaljevati madžarizacije Medžimurja in Slovenske krajine zaradi ogromnih težav. Madžarsko gospodarstvo je propadlo, romunske, češke, srbske in francoske vojske pa so se lotile delitve Ogrske.97 Mihaly Karolyi (1875-1955) je tako poskušal v teh razmerah rešiti svojo domovino in je obljubil avtonomijo nekaterim manjšinam. Jožef Klekl st. ter njegovi duhovniški in politični tovariši Jožef Klekl ml. (1879-1936), Jožef Sakovič (1874-1930), Ivan Baša (18751931), Števan Kuhar (1887-1922) in medžimurski Jožef Čarič (1866-1935) so sestavili načrt avtonomne Slovenske krajine.98 Madžarski politik Oszkar Jaszi (1875-1957), ki je hotel t. i. »vzhodno Švico« na Madžarskem,99 je predlagal združitev Slovenske krajine in Medžimurja v tem avtonomnem področju.
Načrta avtonomne Slovenske krajine in Medžimurja ni uspelo uresničiti. Novembra in decembra 1918 so hrvaške in srbske čete zavzele Medžimurje. Hrvaška vojska je vkorakala tudi v Mursko Soboto, ampak slovensko stanovništvo ni podpiralo Hrvatov. Januarja leta 1919 je madžarska vojska ponovno zavzela Mursko Soboto in ostala na področju do meseca avgusta, ko so se vrnile srbske in hrvaške čete ter okupirale celo Slovensko krajino, razen današnjega Slovenskega Porabja.100
Po osvoboditvi Medžimurja je Jožef Margitaj pobegnil na Madžarsko in se ni več vrnil v Medžimurje, tednik Medjimurje pa je prenehal izhajati.
Prekmurje in Medžimurje med dvema vojnama
Kljub priključitvi Prekmurja in Medžimurja pa še ni bilo konec različnim jezikovnim in političnim vprašanjem, ampak so se pripetile različne situacije: v Prekmurju je ostala lokalna književnost še do konca druge vojne (1939-1945), dokler v Medžimurju ni ostala Margitajeva medžimurščina, ker ni imela pravih korenin na tem področju.
Šovinistične teorije o prekmurščini in medžimurskem narečju
V Veliki Kaniži (Nagykanizsa) so stari in mlajši Madžaroni ustanovili ire-dentistično organizacijo Murakozi szovetseg (Medžimurska zveza), ki je leta 1920 izdala t. i. 'stari' medžimurski koledar, ki je hotel podpihovati odpor zoper južnoslovansko kraljevino, da bi Medžimurci zahtevali priključitev k Madžarski. Ker koledar ni imel velikega odmeva med medžimurskim prebivalstvom, je leta
95	Viri za zgodovino Prekmurja 2, str. 267.
96	Prav tam, str. 265.
97	Liptai: Magyarorszag hadtortenete 2., str. 197.
98	Goncz: Muravidek 1919 (http://www.vasiszemle.t-online.hu/2001/02/goncz.htm (10. 3. 2008)).
99	Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 281, 282.
100	Goncz: Muravidek 1919 (http://www.vasiszemle.t-online.hu/2001/02/goncz.htm (10. 3. 2008)).
^ Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
1923 prenehal izhajati.101 V Medžimurju se nihče ni ukvarjal s pisanjem v med-žimurskem narečju, čeprav so brali druge (nemadžaronske) kajkavske tiske in peli stare kajkavske pesmi v cerkvah.
Med člani Medžimurske zveze je bil neki J. Muravolgyi, alias Jožef Mar-gitaj.102 Na prekmurski strani pa je nastopil fizik Sandor Mikola (1871-1945), glavni ideolog vendske teorije. Zanimive vzporednice je možno najti med Miko-linim in Margitajevim madžaronskim delovanjem med dvema vojnama. Mikola je leta 1928 napisal brošuro o svoji teoriji o Vendih (Prekmurcih): A vendseg multja es jelene (Preteklost in sedanjost Vendstva). Margitaj pa je leta 1929 izdal podobno brošuro Murakoz es a horvatok (Medžimurje in Hrvati). Obe brošuri sta polni šovinizma, hinavščine in zablod. Margitaj v svoji brošuri večkrat omeni Slovence (Vende) in torej ni bil brezbrižen do vendske teorije, saj o Vendih piše in podobno razmišlja kot Mikola.
Omenjeni brošuri sta si enaki v mišljenju, da so Prekmurci in Medžimurci zelo »rodoljubni« Madžari in sovražijo vse, kar je slovansko.103,104 V Margitaje-vih očeh so Hrvati sramotni izdajalci, ki so prekršili sveto madžarsko-hrvaško državno zvezo. V tem času si je Hrvaška lastila Prekmurje,105 v hrvaško-sloven-skem prepiru o Prekmurju pa je Mikola videl dokaz, da Prekmurci niso Slovenci, ker se Jugoslovani niso mogli odločiti, kako 'imenovati' Prekmurce - Hrvati ali Slovenci.106
Mikola piše protislovne trditve, ker enkrat trdi, da so Prekmurci potomci Keltov in tako prastari narod Karpatskega bazena.107 Vendar pa na drugih straneh brošure zanika avtohtonost Vendov (Prekmurcev) in trdi, da so jih madžarski veleposestniki in kralji naselili v današnje Prekmurje in so tam asimilirali 'avtohtonsko' madžarsko ljudstvo (toda ne piše Mikola, odkod so prišli ti 'ven-dski' naseljenci). Po Mikoli so prekmurski priimki madžarskega rodu dokazi o asimilaciji teh 'avtohtonskih' Madžarov (Žoldoš/Zsoldos, Takač/Takacs, Madjar/ Magyar, Madjarič/Magyarics, Nemet/Nemeth).108 Margitaj trdi skoraj popolnoma enako: Medžimurci so prvobitni Madžari, ki so prevzeli slovanski jezik in ohranili 'madžarsko' narodno zavest. Njegovi dokazi pa so tudi priimki medži-murskih plemičev iz 16. in 17. stoletja: Kanišaj (Kanisay), Horvat (Horvath), Vi-mičaj (Vimicsay).109 Zadeva pa ni tako preprosta, kot misli Margitaj. V Ogrskem kraljestvu je neka nemadžarska oseba s tem, ko je dobila plemiški status, dobila tudi madžarski priimek. To pa ni bila madžarizacija, to je bil razpoznavni znak, pridevnik za razlikovanje od neplemiških družin, ki so imele isti priimek. To se je zgodilo s prekmursko družino Lutar v Sebeborcih, ki je dobila priimek Sembi-borcy (stari madžarski naziv Sebeborcev je Szembiborcz).110
Margitaj ne piše več o medžimursko-hrvaškem jeziku, ampak samo o medžimurskem jeziku, ki ni enak hrvaščini, kakor navaja Margitaj. Mikola tvori novi naziv za prekmurski jezik, to je vendszki jezik. Tega izraza Prekmurci ne bodo uporabili. Uporabilo ga bo samo nekaj Madžaronov in tisti Porabci, ki se naučijo madžarsko.111 Ni mogoče, da Mikola in Margitaj ne bi poznala tistih podatkov iz starih časov, pravzaprav madžarske vire, ki so ugotovili slovensko in
101	Bunjac-Stevanovic-Vegh: Gramatike mečtimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 71.
102	Prav tam, str. 76.
103	Mikola: A vendseg multja es jelene, str. 19.
104	Muravolgyi: Murakoz es a horvatok, str. 2.
105	Jesenšek: Prekmuriana, str. 121.
106	Mikola: A vendseg multja es jelene, str. 27.
107	Prav tam, str. 6.
108	Prav tam, str. 14.
109	Muravolgyi: Murakoz es a horvatok, str. 15.
110	Balogh-Szluha: Vas varmegye nemes csaladjai, str. 222, 223.
111	V Slovenskem Porabju starejši ljudje, če govorijo v maternem jeziku, rečejo: Mij smo Slovenge. Če bi to rekli v madžarščini, bi bilo: Mi vendek vagyunk (Mi smo Vendi). Lastno raziskovanje avtorja.
Letnik 39 [2016), št. 1
71
hrvaško etnično pripadnost prekmurskega in medžimurskega ljudstva. Margitaj in Mikola se med svojimi argumenti ves čas naslanjata na madžarizme prekmurskih in medžimurskih narečij ter nikoli, ali le redko, omenita germanizme, čeprav imajo panonska narečja mnogo nemških tujk, še več od madžarskih.112 Kar je v zvezi z Mikolino teorijo o prekmurskih priimkih madžarskega rodu, v Prekmurju in Porabju lahko najdemo še več družin z nemškimi priimki, npr Kornhauser, Merklin, Rajsar, Pintar, Deutsch, Frumen, Fuks, Knap, Trajber, Lang, Flisar, Šadl, Vindiš itn.113 Zakaj ne bi začeli trditi, da so Prekmurci t. i. 'slova-nizirani' Nemci? Prav tako na celem Madžarskem ogromno ljudi nosi priimek tujskega (predvsem slovanskega in nemškega) rodu.
Dokaz madžarskega rodu Prekmurcev po Mikoli je še, da so imeli prekmurski protestanti v 16. in 17. stoletju menda madžarske pridigarje. Ampak Mikola spet veliko slovanskih oseb interpretira za Madžare, npr. Janoša Terboča in Martina Perlakyja, ki sta bila Hrvata iz Medžimurja, Tomaša Križana, ki je bil štajerski Slovenec, in dva prekmurska Slovenca, Gašpara Skariča ter Jurija Tišinaja. A to je že za Mikolo dokaz, da so prekmurskim protestantom pridigali madžarsko in da so Prekmurci govorili madžarsko.114 Ostaja vprašanje, na kateri podlagi so nastale martjanske in markišavske pesmarice s slovenskimi pesmimi ali drugi prekmurski rokopisi, kot je martjanska pogodba (1643), ki je uradni dokument v prekmurščini? Zakaj je prevedel Števan Kuzmič Nouvi Zakon (1771), če so Prekmurci lahko koristili madžarsko Biblijo, ker so govorili madžarsko, kakor reče Mikola? Mikola verjetno ni poznal dejstva, da so uporabili knjige Felicijana Trubarja (1555-1600), sina Primoža Trubarja (1508-1586), v Gornjih Petrovcih na Goričkem, v njegovi rojstni vasi, v 17. stoletju.115
Margitajeve in Mikoline trditve so brez vsake logične osnove in nimajo znanstvenih vrednosti. Edini njihov cilj je prevarati javno mnenje. Oba Madža-rona tako mislita, da je bila madžarizacija absolutno legitimna (v času avstro--ogrske monarhije), saj je bila t. i. 'rehungarizacija' enega 'asimiliranega, slo-vaniziranega' madžarskega ljudstva v Slovenski krajini in Medžimurju. Mikola je napisal nekaj knjig in časopisov (npr. mesečnik Domovina od l. 1922) v prekmurščini in pospešil samostojen vendski jezik.116 A v resnici Mikola ni hotel razvijati prekmurske kulture, temveč je koristiti svoj materni jezik za propagan-do.117 Mikola je hotel, da bi vsi Prekmurci govorili samo madžarsko in praktično ni naredil ničesar za homogeni prekmurski jezik.
Margitaj je postal urednik mesečnika Topola, ki je izhajal med letoma 1926 in 1940 ter je bil pisan v enakem jeziku (medžimurščini) kot tednik Med-jimurje. Popularnost Topola v Medžimurju ni bila velika, saj je mesečnik bralo le malo ljudi.118 Prekmurski avtorji so še vedno pisali na visokem nivoju, čeprav je knjižna prekmurščina v tem obdobju začela prihajati v ozadje.
112	Prekmurska in kajkavska pogovorna narečja imajo prevzeto nemško prepozicijo cuj k, kcoj (nemško zu). Lastno raziskovanje avtorja.
113	Lea Ullen Novak, rojena na prekmurski Veščici, danes pa živi v Reki na Hrvaškem, mi je povedala, da je njena družina, Ullen, skandinavskega rodu. Lastno raziskovanje avtorja.
114	Mikola: A vendseg multja es jelene, str. 11.
115	Viri za zgodovino Prekmurja 1., str. 134.
116	Jesenšek: Prekmuriana, str. 139.
117	To je moja konzekvenca, ker če gledamo delovanje Sandorja Mikole, je v celem svojem življenju težil za asimilacijo prekmurskih Slovencev in ne za to, da bi Prekmurci imeli svoj narodni jezik. Po mojem mnenju so krive tiste misli, ki trdijo, da je Mikola hotel samostojen 'vendski' narod. Mikola je hotel izključno homogenost madžarskega naroda v celem Karpatskem bazenu.
118	Bunjac-Stevanovic-Vegh: Gramatike medimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 72.
^ Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
Druga svetovna vojna in novamadžarizacija
Leta 1941 je nemški Wehrmacht okupiral Prekmurje in Medžimurje, nato so Nemci predali področji madžarski vojski. Margitaj ni doživel okupacije, saj je 6. 6. 1934 umrl v Budimpešti.
Vendszki in megyimurszki jezik
Med letoma 1941 in 1945 je bila v okupiranem Prekmurju in Medžimur-ju agresivna madžarizacija. Ker je oblast uradno deklarirala o Medžimurcih in Prekmurcih, da jih nihče ne sme imeti za Hrvate ali Slovence, so preganjali vse tiste, ki so dvomili o uradnem stališču. Mikola je prišel domov v Prekmurje in organiziral madžarizacijo. V Medžimurju je stopil na mesto Jožefa Margitaja drugi Madžaron, Jeno Haller Laposi (1876-1943).119 Haller je že leta 1938 položil temelje svojega mišljenja o medžimurskem jeziku v delu Igazsagot a Murakoznek (Pravo za Medžimurje). Razlika med Margitajevo in Hallerjevo ideologijo je, da ima Haller medžimurščino za t. i. posebno slovansko jezikovno skupino, ki ima samo en jezik, to pa je medžimurski. Po Hallerju so razlike med medžimurskim in hrvaškim jezikom tako velike kot med nizozemskim in švedskim jezikom.120 Leta 1919 je Sandor Mikola imel podobno mišljenje o vendščini (prekmurščini): »Vendszki jezik moremo identificirati s slovenščino zares točno tako, kot nemščino z nizozemščino.«121 Ali je Haller bral Mikoline brošure? Ni izključno ...
V	Prekmurju so prepovedali nekaj nezaželenih časopisov in tiskov kot npr. Kleklove Novine, ki so se objavljale že od leta 1914. Nekatere druge tiske so spremenili po madžaronskem okusu npr. evangeličanski Duševni list, ki je dobil novi, madžarski naziv Lelki harmat (Duševna rosa), ki je objavljal dvojezične prekmursko-madžarske članke. Muraszombat es videke je ponovno začel objavljati dvojezične članke. Dovolili so samo izdajo tistih knjig, ki so bile ustrezne madžarskim političnim zahtevam.
Materni jezik se je bilo možno v šolah učiti samo fakultativno, glavni učni jezik je bila madžarščina. Ljudstvo so ves čas poskušali spodbujati za madžari-zacijo, rekoč, da imajo samo na Madžarskem zagotovo prihodnost ter da je madžarski narod največji in je slavni narod celega Karpatskega bazena. Kakor je to utemeljeval Mikola, bi bilo treba uporabiti vendski (prekmurski) jezik v tolikšni meri, da bi to pospešilo asimilacijo slovenske manjšine. Zato se ne sme pustiti svobodnega jezikovnega in kulturnega razvoja v prekmurščini.122
V	Medžimurju so spet ustanovili Margitajev tednik pod naslovom Megyi-murje. Kljub nazivu članki še vedno niso bili pisani po madžarski ortografiji. Po eni strani v Medžimurju nihče ni poznal madžarske pisave, po drugi pa so medžimurski Madžaroni želeli hitro asimilacijo, zato so v Megyimurju pisali večinoma demagoške, madžaronske članke. Vsebina ni bila drugačna od Mar-gitajevega stila: siromašna leksika, štokavsko-kajkavski mešani jezik, članki na nizkem nivoju itn. Objavili so še en časopis Megyimurszka brazda, ki ni imela političnih ali demagoških člankov, ukvarjala se je samo z življenjem medžimur-skega ljudstva.
119	Haller ni bil Medžimurec, rodil se je v prekodravskem Legradu.
120	Bunjac-Stevanovic-Vegh: Gramatike mečtimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 79, 80.
121	Mikola-Melich: Vend honfitarsaink!, str. 23.
122	Goncz: Felszabadulas es/vagy megszallas (http://www.ms.sik.si/GonczLFelszab.htm (30. 9. 2009)).
Letnik 39 [2016), št. 1
73
Slovnici medžimurskega jezika
Leta 1941 je že obstajal načrt, da bi napisali slovnico medžimurščine, a ne z resnim kodifikacijsko-znanstvenim namenom. Jenô Haller je leta 1942 izdal in predstavil slovnico Gyakorlati murakozi nyelvtan (Praktična medžimurska slovnica). Čeprav je Hallerjeva slovnica že napisana v pravem medžimurskem narečju, je jezik slovnice nadnarečni knjižni jezik, ker se ne naslanja na pogovor.123 Stil in struktura zrcalita idiome stare knjižne kajkavščine.124 Sklanjatev in besede so v pravi medžimurski obliki.
Egyes szâm (Ednina)	Tobbes szâm (Množina)
Nom. jelen szarvas	jelen-i szarvasok
Gen. jelen-a szarvasé	jelen-ov szarvasoké
Dat. jelen-o szarvasnak	jelen-om szarvasoknak
Âkk. jelen-a szarvast	jelen-e szarvasokat
Lok. (pri) jelen-o szarvasnâl (pri) jelen-aj szarvasoknâl Insztr. (sz) jelen-om szarvassal (sz) jelen-ami szarvasokkal125 Kljub temu je bil prvotni cilj Hallerjeve slovnice dokazati razlike med medžimurščino in hrvaščino. Kar Haller trdi o posebni medžimurski jezikovni skupini, so že potrdili znanstveniki, a Haller ne našteje njihovih imen. Dvomi o obstoju hrvaškega naroda, kajti že Vuk Stefanovic Karadžic (1787-1864) je povedal, da so Hrvati samo tisti, ki živijo na primorski strani in govorijo ča-kavščino.126 Tisti, ki govorijo štokavsko, so Srbi, Kajkavci pa so Slovenci, piše Karadžic. Haller trdi, da Medžimurci ne razumejo niti kajkavskih govorov, ki se govorijo na drugi strani Drave, zato je medžimurski jezik 'samostojen jezik.' Ali ni verjetno, da Haller ne bi vedel nasprotja svoje trditve, saj je dobro govoril prekodravski dialekt. Haller še doda svojemu mišljenju: »njihov (medžimurski) jezik more biti stokrat slovanski, ali je njihova duša ostala madžarska. To dokazuje tudi večkratni referendum.«127 Hallerjeva slovnica nima kodifikacijskega pomena. To dobro zrcalijo take medžimurske »narodne pesmi,« ki jih Haller ima v slovnici:
Kossuth Lajos szloboditel, Megyimorszki odkupitel! Bog gâ pozsivi! Kossuth posle vsze huszare, Dâ ilérce vsze zmeszare. Éljen a magyar!128 Perczel, Perczel129 prvi vogya! Vu orszâgu Mâgyârszkomu. Éljen a magyar!
Praktična slovnica ni bila v uporabi in nobene knjige ali časopisa niso naravnali po teh normah, ki jih je napisal Haller v svoji slovnici. Haller je s tem delom dopolnil tudi Margitajevo delo.130
Drugo medžimursko slovnico pod naslovom A murakozi nyelv nyelvtana
123	Stara knjižna prekmurščina tudi ne koristi glasolovne značilnosti pogovornih narečij, ampak ignorira več diftongov in prepiše nekatere glasove. Pavel: Prekmurska slovenska slovnica, str. 29.
124	Haller piše obliko farba (barva), v pogovoru je forba.
125	Haller: Gyakorlati murakozi nyelvtan, str. 11.
126	Prav tam, str. 3.
127	Prav tam, str. 6.
128	Prev.: Živijo Madžari!
129	Mor Perczel (1811-1899) je bil general revolucije 1848. Leta 1848 je operacija njegove vojske potekala pri medžimurski Nedelici in štajerskem Ormožu. Novak: Slovar stare knjižne prek-murščine, str. 403.
130	Bunjac-Stevanovic-Vegh: Gramatike medimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 79.
^ Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
(Slovnica medžimurskega jezika) je napisal prekmurski Slovenec Ivan Christ (1896-1971), čakovski učitelj. Christ se je rodil v Vučji Gomili in zaradi svoje medžimurske žene odšel v Medžimurje. Delal je kot predavatelj v čakovski učiteljski šoli. Ko je pogledal Hallerjevo slovnico, ki mu ni bila všeč, je začel pisati svojo. Haller je kmalu umrl in ni mogel povedati svojega mnenja o Christovi slovnici. Christov jezik je podoben Hallerjevi jezikovni normi, ima nekaj malih prilagoditev,131 velika razlika med slovnicama pa je v tem, da Christ zavzema nevtralno stališče v zvezi z rodom medžimurščine. Argumentira na medžimur-sko ljudstvo, ki govori samo v tem jeziku in ta jezik je idealen za sporazumevanje in pouk naroda.132 Razlika med Christovo in Hallerjevo slovnico se kaže tudi v tem, da Christ ne uporabi ogromno madžarizmov samo tiste, ki jih res lahko najdemo v medžimurskem narečju. Haller se trudi koristiti čim več madžarskih tujk, s tem pa še vedno poudarjati to krivo, šovinistično misel, da medžimuršči-na fuzionira madžarskemu jeziku.133
Christova slovnica kljub vsaki svoji objektivnosti ni mogla funkcionirati kot normativni knjižni jezik. Od leta 1943 je madžarska oblast hotela pospešiti madžarizaciji in so ponovno omejili uporabo maternega jezika z novimi ukazi in zakoni.
Pavlova prekmurska slovnica
Avgust Pavel (1886-1946) je bil ugleden in najavtentičnejši znanstvenik tega področja, ki je podpiral kultivacijo prekmurskega jezika.134 Pavel je bil dvojne (slovensko-madžarske) identite in je deloval na Madžarskem, v Sombo-telu (Szombathely). Leta 1906 je napisal knjigo o glasoslovju svojega domačega cankovskega govora (A vashidegkuti szloven nyelvjaras hangtana), ki je položila temelje prekmurske slovnice. Pavel je namreč zbral ogromno znanstvenih in jezikovnih stvari o prekmurščini in njenih narečjih, zato je vztrajal pri napisani slovnici prekmurščine.135 V Sloveniji znanstveniki niso mogli dognati, zakaj Pavel podpira prekmurski jezik in književnost, ki je bil samo eno narečje v njihovih očeh? Pavel je omenil Vilku Novaku (1909-2003), da ne želi, da bi neki šarlatan napisal slovnico prekmurskega jezika.136 Pavel je verjetno poznal tiste poskuse fiktivne madžaronske medžimurščine. Pavel je bil urednik časopisa Dunantuli Szemle (Prekodonavska revija). Ta časopis je izdal tudi knjigo arhivista Jozsefa Fare (1884-1958) iz Zalaegerszega o zgodovinskih stikih Medžimurja in Madžarske: Murakoz tortenetenek rovid foglalata (Kratka zgodovina Medžimurja). Morda je Pavel o takih šarlatanih, kot so Lutar, Margitaj in Haller, povedal Vilku Novaku. Morda je v različnih brošurah videti, da imajo medžimurski in prekmurski Madžaroni enaka mišljenja.
Leta 1943 je bila Prekmurska slovenska slovnica (Vend nyelvtan) gotova, vendar se ni objavila v tisku kot Hallerjeva in Christova medžimurska slovnica. Pavel v svoji slovnici namreč ni klonil pred Madžaroni. O vendščini (prek-murščini) piše, da je »osamosvojeno narečje« slovenskega jezika in samostojna
131	Haller piše vprašalnico in zaimek kaj (Haller: Gyakorlati murakozi nyelvtan, str. 11.), Christ ima obliko kej (Christ: A murakozi nyelv nyelvtana, str. 9).
132	Christ: A murakozi nyelv nyelvtana, str. 3.
133	Haller izjemoma omeni tudi germanizme medžimurščine, verjetno samo zaradi nemško-ma-džarske zveze. Fašistični Pavelicev režim ni nikoli pripomnil odcepitve Medžimurja ali raznarodovanja medžimurskih Hrvatov, ker je neodvisna država Hrvaška bila prav tako zaveznik Hitlerjeve Nemčije v drugi vojni.
134	Jesenšek: Prekmuriana, str. 130.
135	Prav tam, str. 141.
136	Prav tam, str. 141.
75 -
Letnik 39 [2016), št. 1
slovenska knjižna norma.137 Slovniško terminologijo slovnice je tvoril Pavel s prevzetjem iz knjižne slovenščine.138
Pavel ni dobil dovoljenja za izdajo svoje slovnice. Sandor Mikola je videl, da Pavel ne bo opozoril na posebni, od slovenščine neodvisni vendski jezik, zato je predlagal odklonitev Pavlove slovnice. Novak je zaradi domnevnega poraza nasprotoval Pavlovemu načrtu, prej, ko bi Pavel začel pisati slovnico. Pavel je hkrati bridko ugotovil, da nima smisla sodelovati z Madžari, ker tudi ne bodo podpirali prekmurskega jezika.139 Kljub temu dejstvu nekateri slovenski zgodovinarji kot npr. Franc Šebjanič (1920-1984) menijo, da Pavlova prekmurska slovnica tudi nosi pravi pečat okupacijske hierarhije v Prekmurju.140
Zlom prekmurščine in medžimurščine
Madžarska je tudi drugo vojno izgubila (prav tako kakor prvo). Prekmurje in Medžimurje so ponovno priključili Jugoslaviji. Jugoslovani so »pokazali« na določene osebe, ki so bili aktivni sodelavci madžarskega okupacijskega sistema. Mikolo na primer so internirali v Kidričevo, kjer je dobil poškodbe, od katerih je umrl takoj, ko se je vrnil domov. Ivana Christa so tudi poklicali na odgovornost, 14. 9. 1945 pa so ga pomilostili.141 Življenjska pot udeležencev teh dogajanj je bila različna. Nekateri so brez težave živeli na Madžarskem ali v Jugoslaviji, medtem ko so bili drugi obsojeni in likvidirani.
Slovenska jezikovna politika je v letih 1945-1990 kot edini ustrezni ter legitimni kulturni in narodotvorni jezikovni kod razumela osrednjeslovenski knjižni jezik. V tem smislu je bila prekmurska književnost praktično prepovedana ter ji je bila odrečena kulturna reprezentativnost. Dobo prekmurske književnosti so imeli enako s tistimi časi, ko so bili raznarodovanje in madžarizacije.
Po letu 1990 se je odnos do t. i. neknjižnih zvrsti jezika demokratiziral in pečat kulturne manjvrednosti, ki so ga imele dotlej, je nekoliko zbledel.142 Splošno poznani so tisti avtorji iz Prekmurja, ki pišejo v prekmurščini: Feri La-inšček (1959-), Milan Vincetič (1957-), Branko Pintarič (1967-), Dušan Šarotar (1968-) itn. V Porabju pa Karel Holec (1969-), Karel Krajcar (1936-), Francek Mukič (1952-) itn.
Na Hrvaškem so tudi konkretne težnje, da bi obudili kajkavsko književnost. Tamkajšnji poznani avtorji: Vladimir Korotaj (1933-2009), Tomislav Li-pljin (1937-2008), Božica Pažur (1957-), Joža Skok (1931-), Vid Balog (1972-) itn.
Kulturna dediščina medžimurščine (?)
Kaj lahko rečemo o medžimurščini, ki je bil praktično neuspešen in fiktiven jezik po polstoletni borbi? Margitaj ni imel čuta za jezik, niti težnje, da bi tvoril književnost v Medžimurju. Težko je odločiti, ali bi na tako malem področju v drugi polovici 19. stoletja in ko so večji jeziki presegli male, regionalne jezike,
137	Prekmurski slovenskijezik (vend nyelv) spada v skupino južnoslovanskih jezikov (slovenski, hrvaški, srbski, bolgarski). Pravzaprav je le osamosvojeno, večje slovensko narečje, od njega se razlikuje predvsem v naglasu, tonu, mehčanju soglasnikov in očitnem pomanjkanju sodobnega besednega zaklada, ker jezik ni doživel resnejše obnove. Pavel: Prekmurska slovenska slovnica, str. 21.
138	Slovenskim izrazom je dal prekmursko obliko, npr. diftonge: pridejvnik, štejvnik.
139	Jesenšek: Prekmuriana, str. 141.
140	Šebjanič: Razvoj slovensko-madžarskih kulturnih stikov, str. 17.
141	Bunjac-Stevanovic-Vegh: Gramatike medimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 84.
142	Razstave Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota: Novi prekmurski verzuši in prpo-vejsti ali literarna revitalizacija prekmurščine.
Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
imela smisel kakšna nova knjižna norma. Vendar ne pozabimo, da je Margitaje-va medžimurščina raje smešen poskus brez pravega cilja. Margitaj je pisal samo verska besedila, kratke zgodbe in pesmi ter demagoške madžaronske članke, da bi žalil Hrvate in spodbujal asimilacijo Medžimurcev,143 nič drugega ni bilo v repertoarju tega jezika. Margitajev jezik je bil komaj podoben pravemu medži-murskemu narečju, niti ga ljudstvo ni zahtevalo. Poznani hrvaški etnomuziko-log iz Medžimurja Vinko Žganec (1890-1976) je Margitajevo medžimurščino označil za 'grozni' jezik.144 Margitaju so že v 80. letih 19. stoletja očitali, da je Medžimurcem kreiral nov jezik, ki ni enak z medžimurskim pogovornim nare-čjem.145
Prekmurska knjižna tradicija se je začela v 16. stoletju z rokopisnimi pesmaricami, prekmurska književnost pa je nastajala v težkih okoliščinah, ko so izdali prvo prekmursko knjigo. Potrebnih je bilo še petdeset let, da se je razvil prekmurski knjižni jezik, ki je dosegel vsak funkcionalski tip jezika (bil je jezik učbenikov, liturgije, znanstvenosti in publicistike). Dajnkova vzhodna štajeršči-na je bila sicer kratkotrajen knjižni jezik, a je v tem času dosegla lepe uspehe, zato ima višjo kakovost od Margitajeve medžimurščine.
Končna ugotovitev je torej, da knjižna medžimurščina ne obstaja. Če primerjamo Margitajeve poskuse z literarnimi vrednotami knjižne prekmurščine in vzhodne knjižne štajerščine, lahko ugotovimo, da Margitajev jezik ne izpolnjuje pogojev, da bi postavili fiktivno medžimurščino na postament knjižnega jezika.
VIRI IN LITERATURA
Bajzek Lukač, Marija: Slovar Gornjega Senika A-L. Zora 66. Bielsko-Biala: Budapest, Kansas, Maribor, Praha, 2009.
Balogh, Gyula: Vasvarmegye honvedei 1848-1849-ben, ozv. Seiler Henrikne Konyvnyomdaja, Szombathely, 1895.
Balogh, Gyula-Szluha, Marton: Vas varmegye nemes csaladjai. Budapest 1999.
Batorfi, Lajos: A murakozi kerdes, kulon lenyomat a Zala-somogyi kozlonyvbol, Na-gykanizsa, 1873.
Blažeka, Buro: Medimurski interdijalekt. V: Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovje (2007), št. 33, str. 1-18.
Bunjac, Branimir-Bunjac, Borka-Jahn, Julijana-Matotek, Višnja-Puzak, Ivana-Šestak, Mario: Pregled povijesti Medimurja. Čakovec: Povijesno društvo Medimurske županije, 2003.
Bunjac, Branimir-Stevanovic, Marijeta-Vegh, Ivona: Gramatike »medimurskoga« jezika iz 1942. Godine. Filologija (2013), št. 61, str. 67-164.
Christ, Janos: A murakozi nyelv nyelvtana. Egyhazmegyei Konyvnyomda, Vesz-prem, 1942.
Csorba, Csaba: Arpad orokeben. Budapest: Magyar konyvklub-Helikon kiado,
1996.
Csorba, Csaba-Salamon, Konrad-Estok, Janos: Magyarorszag kepes tortenete. Budapest: Magyar Konyvklub, 1999.
Fara, Jozsef: Murakoz tortenetenek rovid foglalata, Kulonlenyomat a Dunantuli Szemle 1942. evi 3-4. szamabol, Szombathely, 1942.
Goncz, Laszlo: Muravideki 1919, Vasi Szemle, 2. sz. 2001.
143	Gulyas: Adalek a dualizmuskori magyarositas tortenetehez a Murakozben, str. 16.
144	Bunjac-Stevanovic-Vegh: Gramatike medimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 72.
145	Gulyas: Adalek a dualizmuskori magyarositas tortenetehez a Murakozben, str. 11.
77 -
Letnik 39 [2016), št. 1
Goncz, Lâszlo: Felszabadulâs és/vagy megszâllâs, Magyar Nemzetiségi Mûve-lodési Intézet, Lendava, 2006.
Gonczi, Ferenc: Murakôz és népe, Boruth Nyomda, Budapest, 1895.
Grah, Tatjana: Rokopisni vstavek Andreja Rogana v kajkavskem pridigarskem priročniku - Postilli Antona Vramca. Stopinje (2007).
Gulyâs, Jozsef: Adalék a dualizmuskori magyarositâs tôrténetéhez a Murakozben. Osijek: Horvâtorszâgi Magyarsâg, , 2011.
Hozjan, Andrej: Ponovna utrditev krščanstva v srednjeveškem Prekmurju in čas do pojava luteranstva.V: Škofija Murska Sobota - zgodovinski oris krščanstva v Pomurju (ur. Franc Kuzmič), Murska Sobota: Župnijski urad sv. Miklavža, 2006.
II. Prêkmurja szvetszki evang. znameniti mô'zje. Berketova familia, Duševni liszt, 1926. mâjus 20.
Japelj, Jurij: Svetu pismu Stariga testamenta, id eft: Biblia Sacra Veteris Testamenti, Labaci Typis Joan. Frid. Eger. 1791.
Jembrih, Alojz: Gregur Kapucin (Juraj Maljevec) i njegovo delo, Nebeski pastir po-gubljenu ovcu išče, Zagreb-Donja Stubica, 2005.
Jembrih, Alojz: Na izvorima hrvatske kajkavske književne riječi, Čakovec: Zrinski d.d., 1997.
Jembrih, Alojz: Život horvatskoga jezika u 19. Stoljecu. V: Kajkavski u povijesnom i sadašnjem obzorju: II. zbornik radova sa znanstvenih skupova Krapina 2007. 2008.2009. godine. Zabok: Hrvatska udruga Muži zagorskoga srca, 2011.
Jesenšek, Marko: Prekmuriana - Fejezetek a szlovén nyelv tôrténetébôl Opera Sla-vica Budapestinensia Linguœ Slavicœ, Cathedra Philologiœ Slavicœ, Balassi Kiado. Budapest: Balassi kiado, cop., 2010.
Kalšan, Vladimir-Kalšan, Janko: Medimurski biografski leksikon, Čakovec, 2012.
Kolaric, Juraj: Hrvatski kajkavski molitvenici i njihov utjecaj na duhovnost. Kajka-viana Croatica. Zagreb, 1996.
Kozar, Marija: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem/A magyarorszâgi szlo-vének néprajzi szotâra. Monošter Szombathely, 1996.
Kuzmič, Franc: Borovnjakovi stiki s štajerskimi duhovniki in raziskovalci, Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Zora 55, Maribor: Filozofska fakulteta Maribor, 2008. Lâposi, Haller Jeno: Gyakorlati murakozi nyelvtan, Murakozi Katolikus Konyvnyomda, Csâktor-nya, 1942.
Liptai, Ervin: Magyarorszâg hadtôrténete 2. Budapest: Zrinyi Katonai Kiado,
1985.
Lokos, Istvân: Litteratura kajkaviana - A kaj horvât irodalomtôrténet magyar szemmel. Budapest: Kairosz Kiado, 2014.
Margitai, Jozsef: Magyar-horvât és horvât-magyar zsebszotâr. Nagy-Kanizsa: Fi-schel Fulop konyvkiadâsa, 1901.
Medjimurski kolendar za prestupno ljeto 1916. Sastavil za medjimurskoga puka. M.J. Vu Čakovcu nakladom knjižare Filipa Fischela.
Mikola, Sândor-Melich, Jânos: Vend honfitârsaink!, Budapest, 1919.
Mikola, Sândor: A vendség multja és jelene, a szerzô kiadâsa. Budapest: Kokai La-jos bizomânya, 1928.
Murakoz-Medjimurje 1884/1.-1944/26. / H: 1914-15; 1917-18; 1941, Deâk Ferenc Megyei és Vârosi Konyvtâr, Zalaegerszeg.
Muraszombat és vidéke: vegyes tartalmu hetilap, Let. 1, št. 1 (25. dec. 1884), Let. 35, št. 21 (10. avg. 1919), Let. 35, št. 1 (24. maj 1941), Let. 39, št. 12 (23. mar. 1945), Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota.
Muravolgyi, J.: Murakôz és a horvâtok, A »MurakoziSzôvetség« kiadâsa, Eggenber-ger-féle konyvkereskedés. Rényi Kâroly, IV. Kossuth Lajos utca 2. szâm, 1929.
Népiskolâk, tanitok, jovedelmeik osszei'râsa, Felsoszolnok 1848. augusztus 13. Podpisali so: Ivan Pinfčič (Pinfsits Jânos) šolmošter, Jožef Košič (Kossics Jozsef) župnik, Lipot Hâsz ravnatelj gospostva, Ignâcz Kovâtsics dekan, Franc Labrec (Labretz Ferenc) seniški sodnik, Juri Ropoš (Ropos Gyorgy) cehovski mojster, Janoš Rogan (Rogân Jânos)
Članki in razprave || Articles and Papers
Akoš Anton Dončec: Neverjetna usoda medžimurskega »jezika«, str. 57-80
porotnik iz Trdkove, Balaž Janko (Janko Balazs) cehovski mojster iz Martinja, Juri Kolomar (Kolomar Gyorgy) porotnik iz Čepincev
Novak, Vilko: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. Stoletja. V: Slavistična revija 20 (1972), št. 1., januar-marec.
Novak, Vilko: Martjanska pesmarica, Ljubljana: Založba ZRC, 1997.
Novak, Vilko: Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana: Založba ZRC, 2006.
Novak, Vilko: Življenje Slovencev med Muro in Rabo, Jožef Košič in njegovo delo, Izbor del Budimpešta. Budimpešta, 1992.
Pach, Zsigmond-R. Varkonyi, Agnes: Magyarorszag tortenete 1526-1686. 2. kotet, Budapest: Akademia Kiado, 1985.
Pavel, Avgust: Prekmurska slovenska slovnica/Vend nyelvtan, Zora 100. Bielsko--Biafa, Budapest, Kansas, Maribor, Praha, 2013.
Percan, Josip: Ignac Kristijanovic (1796-1884) i njegov pokušaj prevodenja Sve-toga pisma. V: Bogoslovska smotra 54 (1984), št. 1.
Razstave Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota: Novi prekmurski ver-zuši in prpovejsti ali literarna revitalizacija prekmurščine, 2015.
Smej, Jožef: Pomen Szilyjevega Škofijskega odloka iz leta 1780 za zgodovino Pre-kmurja. V: Stopinje 31 (2002).
Smej, Jožef: Prevajanje Svetega pisma v »stari slovenski jezik«. V: Stopinje 37 (2008).
Smej, Jožef: Spremna beseda faksimilam Male biblie z-kejpami (1898). Murska Sobota, 2013.
Smej, Jožef: Življenje in pomen Jožefa Košiča, Košič in njegov čas - Zbornik razprav o Jožefu Košiču. Budimpešta: Košičev sklad Budimpešta, 1994.
Szinnyei, Jozsef: Magyar irok elete es munkai ¡-XIV. Budapest: Hornyaszky, 18911914.
Šebjanič, Franc: Razvoj slovensko-madžarskih kulturnih stikov v luči znanstvenega sodelovanja Oszkarja Asbotha in Avgusta Pavla, Avgust dr. Pavel. Murska Sobota-Szom-bathely, 1967.
Štumpf, Peter: Jožef Klekl st. kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2002.
Viri za zgodovino Prekmurja/Forrasok a Muravidek tortenetehez 1. Szombathely-Zalaegerszeg, 2008.
Viri za zgodovino Prekmurja/Forrasok a Muravidek tortenetehez 2. Szombathely-Zalaegerszeg, 2008.
Vugrinec, Jože: Versko-duhovno slovstvo v Pomurju, Škofija Murska Sobota - zgodovinski oris krščanstva v Pomurju, Murska Sobota, 2006.
SUMMARY
THE UNLIKELY FATE OF THE MEDIMURJE »LANGUAGE«
What can be said of the Medimurje language which was virtually unsuccessful and fictional language? Margitaj had no sense of language nor desire for creating the literature in Medimurje. It is difficult to deem the useability of the development of the new literary norm in the second part of the 19th century, as the size of the region was small and the greater languages had surpassed the lesser languages. Still, we should not forget that Margitaj's Medimurje language was a rather ridiculous experiment with no real objective. Margitaj wrote only religious texts, short stories, poems, and demagogic Madaron articles in order to insult Croats and facilitate the assimilation of the people of Medimurje, thus the Medimurje language repertoire consisted only of Margitaj's work. Margitaj's language bore only little resemblance to the Medimurje dialect nor did the
79
Letnik 39 [2016), st. 1
people express a desire for it. The known Croatian musical ethnologist from Medimurje Vinko Zganec (1890-1976) considered Medimurje language as a horrible language. Margitaj was criticized in the 1880s for creating a new language for people of Medimurje which was not equal to the colloquial dialect of Medimurje.
The literary tradition of Prekmurje started in the 16th century with manuscripted songbooks, while literature of Prekmurje evolved in difficult circumstances when the 1st book in Prekmurje was published. It took 50 years to develop the literary language of Prekmurje which reached a level where it can be used in all functional categories of text. Dajnko's East Styrian dialect was a short-lived literary language, but nonetheless successful at the time. This is why it is considered of better quality than Margitaj's Medimurje language. The final conclusion on the existence of the literary Medimurje language is that it does not exist. If we compare Margitaj's attempts at establishing a literary language to the literary values of the literary dialect of Prekmurje and East literary Styrian dialect, it can be observed that Margitaj's language does not meet the conditions for placing the fictional Medimurje language on a literary language pedestal.