Stran 452.
Obrtnija.
Važna razsodba v posojilničnih zadevah.
Slovenske posojilnice razvile so se zares na čudovit način, ter so postale v narodnogospodarskem oziru pravi steber za slovenski narod, kajti storile so nas popolnoma neodvisne od drugih, nam nasprotnih denarnih zavodov. Naravno je torej, da so posojilnice bile vsem neprijateljem in sovražnikom slovenskega naroda hud trn v očeh ter da so tuhtali na vseh krajih, kako bi posojilnice uničili ali jim vsaj njihov razvitek onemogočili.
Glavni pogoj za delovanje posojilnic je pa sprejemanje vlog, kajti po vlogah nabirajo se kapitali, s katerimi delajo potem posojilnice, in ti kapitali dosegli so po glasu računskih sklepov posojilnic, stoječih v „Zvezi slovenskih posojilnic v Celju", koncem 1. 1901 ogromno svoto po 42 542.985 kron 46 vin.
Modre glave nasprotnikov so torej začele tuhtati, kako bi se posojilnicam onemogočilo sprejemati hranilne vloge, češ, če posojilnice ne bodo smele vlog, posebno od neudov sprejemati, prerezala se jim bode nit življenja, ker ne bodo dobile kapitala v roke, s katerim bi delale.   Na  tak  način so se lotili  najprej
Stran 453.
slovenskih posojilnic na Primorskem Lahi. Tamkaj je namreč trgovsko in pomorsko sodišče v Trstu na-enkrat zaukazalo »Podgrajski posojilnici in hranilnici" ter »Posojilnici in hranilnici v Kopru", da morate sklicati takoj občne zbore, da se pri tistih sklene, da se iz pravil izločijo določbe, po katerih smete posojilnici sprejemati hranilne vloge od vsakogar, češ, da to poslovanje ni v skladnosti z javnim interesom in da določba pravil, da bi posojilnice smele denar sprejemati tudi od nečlanov, ni v zakonu utemeljena, ker se na tak način zadružno poslovanje raztegne na vrsto poslov, katerih izvrševanje spada v področje posebnih zavodov, organiziranih po posebnih zakonih, kateri stoje pod posebnim državnim nadzorstvom, kakor hranilnic, bank in dr. in da bi za tako vrsto opravil bilo treba vladnega dovoljenja po § 93. zadružnega zakona.
Prizadeti posojilnici obrnili sta se na „Zvezo slovenskih posojilnic v Celju0, ki je po svojem pravnem konzulentu gosp. dr. Ivanu Dečkotu preskrbela rekurze do najvišjega sodišča ter z istimi dosegla, da se je ta naklep trgovskega in pomorskega sodišča v Trstu vsled odločbe od 19. decembra leta 1896, št. 14 583, kot postavno neutemeljen razveljavil.
Ker se je torej sklep trgovskega in pomorskega sodišča v Trstu izjalovil, poskusilo je namestništvo v Trstu istotako posojilnicam sprejemanje vlog prepovedati. Z naredbo od 5. julija leta 1898, št. 5838, je namreč prepovedalo »Posojilnici v Nabrežini" sprejemanje vloge, ter zaukazalo, da se morajo vplačane vloge dotičnim strankam vrniti. » Posojilnica v Nabrežini" se je obrnila zaradi tega tudi na »Zvezo slovenskih posojilnic v Celju", ki je istotako po svojem konzulentu dr. Ivanu Dečkotu vložila rekurz na ministrstvo notranjih zadev, ki je z naredbo od 27. septembra 1. 1898, št. 32 681, ta ukaz tržaškega namest-ništva kot v postavi neutemeljen, razveljavilo.
Tedaj je bil zopet nekaj let mir in posebno štajerskim posojilnicam se niso delale nikake zavire.
Šele letos, ko je nadsvetnik Ekl dobil referat v zadružnih zadevah pri okrožnem sodišču v Celju, nastalo je drugače. Ta gospod je znan kot »slaven" jurist, ki vedno nekaj posebnega iztuhta ter najtanjšo dlako bistroumno razcepi na fine dele; našel je takoj s svojim bistrim jurističnim razumom, da so pravila slovenskih posojilnic čisto kriva. Ko sta prosili posojilnici v Velenju in Gotovljah za registrovanje in sta imeli istotako v svojih pravilih določbo, da se sprejemajo tudi od neudov vloge ter dajejo čez iste hranilne knjižice, odklonil je predlog za vpis, češ, da izdavanje dolžnih pisem, glasečih se na imetnika, ker taka dolžna pisma so v pravilih določene hranilne vloge, ki se plačujejo vsakemu, kdor prinese knjižico, ne more v smislu § 93, postave od 9. aprila 1. 18739 št. 70 drž. zak., soglasno s § 4. društvenega patenta od 26. novembra leta 1852, št. 253  in  hranilniškega
pravilnika iz dvornega dekreta od 22. septembra L 1854 št. 29.304, brez ministrskega dovoljenja spadati v delokrog pridobitne in gospodarstverie zadruge.
Naravno je, da je Slovencem vedno naklonjeno in pravično višje sodišče v Gradcu tem tehtnim razlogom gosp. Ekla rado pritrdilo. Pa *ta ukrep gospoda Ekla ni dolgo obstal, kajti na rekurz, katerega sta posojilnici po konzulentu »Zveze slovenskih posojilnic v Celju", vložile, je najvišje sodišče z odločbo od 5. avgusta 1. 1902, št. 11.195, izreklo, da je razlog, da bi državnega ministrskega dovoljenja treba bilo za izdajo hranilnih knjižic, katere se na vsakeršno ime glasijo in vsakomur, kdor prinese knjižico, izplačuje, neutemeljen, kajti o vprašanju, ali se take knjižice smejo izdajati, ali če je za to treba posebne koncesije, odločujejo politične oblasti, zadruga si pa šele potem, ko je registrovana, lahko pridobi even-tuelno potrebno koncesijo, zatorej se že pri vložitvi prošnje za registrovanje ne more zahtevati dokaza, da se je taka koncesija podelila ali, da podelitev take koncesije po izreku upravnih oblasti ni potrebna.
Upamo torej, da bode sedaj, ko je že o tem vprašanju najvišje sodišče dvakrat sodilo in ministrstvo enkrat odločevalo, stvar definitivno končana — tudi za celjsko okrožno sodišče — in da ne bode zopet kdaj prišel kak novi juristični bistroumnež z isto najnovejšo iznajdbo.                  Po ,,Domovini".