ACTA HISTRIAE
32, 2024, 2
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 32, 2024, 2, pp. 177-320
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
32, 2024, 2
KOPER 2024
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 32, leto 2024, številka 2
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Flavij Bonin, Paolo Broggio (IT), Stuart Carroll (UK), Àngel Casals 
Martínez (ES), Alessandro Casellato (IT), Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Marco 
Fincardi (IT), Darko Friš, Aleksej Kalc, Borut Klabjan, Urška Lampe, Amanda Madden (USA), John 
Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Aleš Maver, Darja Mihelič, Edward Muir (USA), Jeppe Büchert 
Netterstrøm (DK), Žiga Oman, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Jože Pirjevec, Claudio Povolo (IT), 
Marijan Premović (MNE), Colin Rose (CA), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, Tamara Scheer 
(AT), Polona Tratnik, Boštjan Udovič, Marta Verginella, Nancy M. Wingfield (USA), Salvator Žitko.
Žiga Oman, Urška Lampe, Boštjan Udovič, Jasmina Rejec
Cecilia Furioso Cenci (it.), Žiga Oman (angl.)
Žiga Oman (angl., slo.), Cecilia Furioso Cenci (it.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 18 
/ Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/en/p/actahistriae/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost 
Republike Slovenije / Slovenian Research and Innovation Agency
Sveti Stefan, Črna gora / Sveti Stefan, Montenegro / Sveti Stefan, 
Montenegro (Wikimedia Commons).
Redakcija te številke je bila zaključena 30. junija 2024.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
Volume 32, Koper 2024, issue 2UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Martin Bele: Plemstvo v mestu in mestne elite .....................................................
La nobiltà nelle città e le élite cittadine
Nobility in Towns and Urban Elites
Dejan Juhart & Martin Bele: Primerjava pečatov celinskih 
in primorskih mest na Slovenskem v srednjem veku ..............................................
Confronto tra i sigilli delle città continentali e litoranee 
della Slovenia medievale
Comparison of Seals of Mainland and Coastal Towns 
in the Slovene Lands in the Middle Ages
Marina Odak: Representations of St. George On Coins Minted 
in the Medieval City of Bar ....................................................................................
Rappresentazione di san Giorgio sulle monete coinate nella città medievale di Bar
Upodobitve sv. Jurija na kovancih kovanih v srednjeveškem mestu Bar
Marijan Premović & Vasilj Jovović: Apprentices from the 
Zeta Littoral in Late Medieval Ragusa .................................................................
Apprendisti del litorale di Zeta nella Ragusa tardo medievale
Vajenci iz Zetskega primorja v poznosrednjeveškem Dubrovniku
Marija Mogorović Crljenko & Danijela Doblanović Šuran: 
Origin of the Population and Councillor Families 
in the Rovinj Census of 1595/6 ..............................................................................
La provenienza della popolazione e le famiglie dei 
consiglieri nel censimento di Rovigno del 1595/6
Izvor prebivalcev in družine svetnikov po popisu 
prebivalstva Rovinja iz let 1595/1596
177
201
225
271
247
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
Gordana Rovčanin Premović: Potential for 
Reaffirming Architectural Values of Historical Urban Structures 
on the Coast of Montenegro ....................................................................................
Potenzialità di riaffermazione dei valori architettonici 
dei complessi urbani storici sul Litorale montenegrino
Možnosti za reafirmacijo arhitektonske vrednosti 
zgodovinskih urbanih celot v Črnogorskem primorju
297
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
177
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE
Martin BELE
Univerza v Mariboru, Filozofska Fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija
e-mail: martin.bele@um.si
IZVLEČEK
Članek obravnava prisotnost in dejavnost plemstva v srednjeveških celinskih ter 
istrskih mestih na območju današnje Slovenije. Raziskava je časovno omejena na ob-
dobje med 13. in zgodnjim 15. stoletjem. Za celinski prostor so obravnavani Maribor, 
Ptuj in Ljubljana, za Istro pa Piran, Izola in Koper. Mesta v notranjosti (z izjemo Ptuja) 
so mestne pravice dobivala šele v visokem srednjem veku, naselbine v Istri pa so bile 
precej starejše. Medtem ko se je v istrskih mestih v visokem srednjem veku razvila mestna 
elita in (ponekod) mestno plemstvo (patriciat), zasledimo v celinskih mestih pripadnike 
fevdalnega plemstva.
Ključne besede: 13. stoletje, 14. stoletje, mestne elite, fevdalno plemstvo, patriciat, Maribor, 
Ljubljana, Ptuj, Piran, Izola, Koper
LA NOBILTÀ NELLE CITTÀ E LE ÉLITE CITTADINE
SINTESI
L’articolo esamina la presenza e l’attività della nobiltà nelle città medievali continen-
tali e istriane nell’area dell’odierna Slovenia. In termini di tempo, la ricerca è limitata al 
periodo compreso tra il XIII e l’inizio del XV secolo. Maribor, Ptuj e Lubiana sono ogget-
to di ricerca dell’area continentale, mentre per l’Istria sono stati presi in considerazione 
Pirano, Isola e Capodistria. Le città dell’entroterra (con l’eccezione di Ptuj) ottennero 
i diritti di città solo nell’Alto Medioevo. Gli insediamenti in Istria sono invece molto più 
antichi. Mentre nelle città istriane nell’Alto Medioevo si sviluppò un’élite urbana e (in 
alcuni luoghi) una nobiltà urbana (patriziato), nell’entroterra troviamo la presenza della 
nobiltà feudale.
Parole chiave: XIII secolo, XIV secolo, élite urbane, nobiltà feudale, patriziato, Maribor, 
Lubiana, Ptuj, Pirano, Isola, Capodistria
Received: 2024-03-15                                                   DOI 10.19233/AH.2024.07
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
178
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
UVOD1
V sledečih vrsticah bo govora o prisotnosti in dejavnosti(h) elit ter plemstva v me-
stih na prostoru današnje Slovenije – tako v celinskih mestih, kot v mestih v slovenski 
Istri. Namen članka je obravnavati in primerjati dejavnosti fevdalnega plemstva v 
celinskih mestih današnje Slovenije ter mestnih elit oziroma (v primeru Kopra) 
mestnega plemstva v slovenski Istri. Doprinos k znanstveni razpravi bo predvsem v 
osvetlitvi razlik in primerjavi življenja ter delovanja obeh skupin v izbranih mestih. 
Mestne elite iz vrst meščanov se v celinskih mestih niso razvile na isti način kot 
v istrskih mestih, zato meščanov celinskih mest k raziskavi nismo pritegnili. Tako 
fevdalno plemstvo kot istrska mestna elita sta v primerjavi z ostalimi prebivalci mest 
imela privilegiran položaj, a hkrati so se politične, pravne in ekonomske okoliščine 
obeh skupin izredno razlikovale. Obravnavano obdobje bo predvsem čas med 13. in 
15. stoletjem. Iz celinskega prostora bo beseda še najbolj tekla o Mariboru, Ptuju in 
Ljubljani, medtem ko bodo iz istrskega območja obravnavani Piran, Koper in Izola.
Med pisci, ki so se v preteklih letih ukvarjali s plemstvom oziroma srednjeveškimi 
mestnimi elitami na tleh današnje Slovenije, je treba omeniti raziskovalce, kot so Sergij 
Vilfan (1975, 19–27), Jože Mlinarič (2006, 261–278), Darko Darovec (2020, 655–687; 
2022, 855–908; 2023b, 743–776), Tone Ravnikar (2011, 250–263; 2020, 49–66; 2023, 
611–639), Peter Štih (2011, 7–24), Dušan Kos (1998), Miroslav Pahor (1972), Du-
šan Mlacović (2011, 166–186; 2019, 157–180; 2022, 819–854), Janez Mlinar (2011, 
439–456), Boris Hajdinjak (2011, 264–307) in Darja Mihelič (1985; 2011, 148–165).
Prav tako je bilo pri pisanju članka zbrano listinsko gradivo ter druga, narativna 
ali v verzih pisana besedila iz zgoraj zakoličenega časovnega okvirja. To gradivo so 
v preteklosti zbirali in izdajali Joseph von Zahn (UBSt I–III), Franc in Milko Kos 
(GZS IV–V), Heinrich Appelt in Gerhard Pferschy (UBSt IV), Dušan Kos (CKL), 
Hermann Weisflecker, Annelies Redik (RHSt I), France Baraga (na podlagi gradiva 
Boža Otorepca) (GZS VI), Jože Mlinarič (GZM III–IV, VI–VII, X) ter Božo Otorepec 
(GZL I–III, VI, IX). V sklopu raziskave je bilo pregledano tudi gradivo, ki sta ga 
zbrala Franz Martin in Willibald Hauthaler (SUB I–IV), a te listine niso vključene 
v članek. Uporabljeni sta bili besedili ptujskih statutov iz let 1376 in 1513 (Ptujski 
statut 1376; Ptujski statut 1513), epska pesnitev »Služba dami« Ulrika Liechtenste-
inskega (1888a–1888b; 2000) ter »Popotni dnevniki« Paola Santonina (Santonino, 
1991). Slednjič smo pri pisanju dotičnega besedila uporabljali še piranske notarske 
knjige, ki jih je uredila Darja Mihelič (PNK 1–7), izolski (STIZ), koprski (STKP) 
ter piranski statut (STPI), ki so jih urejali Dušan Kos, Mitja Sadek, Lujo Margetić, 
Miroslav Pahor ter Janez Šumrada.
1 Pričujoča razprava je nastala v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski 
fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in 
evropskim jugovzhodom ter v okviru Bilateralnega projekta BI-ME/21-22-026: Podobnosti in razlike 
med primorskimi in celinskimi srednjeveškimi mesti na prostoru Slovenije in Črne gore, ki ju financira 
Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
179
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Na v članku obravnavanem prostoru (upoštevaje še Gorico/Gorizia in Radgo-
no/Bad Radkersburg) je v srednjem veku nastalo 26 mest in nekaj manj kot 60 
trgov, od katerih jih je nekaj propadlo že pred letom 1500 (Kosi, 2011, 77). Mari-
bor in Ljubljano kot mesti prvič najdemo imenovani v 13. stoletju. Maribor se kot 
mesto prvič omenja leta 1254 (GZM I, št. 85–86), Ljubljana pa (posredno) okrog 
leta 1220 (Kosi, 2011, 77). Mariborski mestni gospodje so bili v srednjeveškem 
času štajerski vojvode iz več rodbin. Med letoma 1192 in 1246 je šlo za dinastijo 
Babenberžanov, ki so vladali tako Štajerski kot Avstriji, nato za ogrskega kralja 
Belo IV., ta je štajerski vojvodini načeloval med letoma 1254 in 1260, ter med 
letoma 1260 in 1276 za češkega kralja Otokarja II. Přemysla, ki je ob tem vladal 
tudi na Avstrijskem ter kasneje na Koroškem in Kranjskem. Razni pripadniki 
dinastije Habsburžanov so naslov štajerskih vojvod nosili od leta 1282 (Ravnikar, 
2020, 43, 45, 55), pa vse do konca našega zastavljenega časovnega okvirja. Poleg 
Štajerske so vladali še številnim drugim deželam.
Ljubljanski mestni gospodje so bili pred letom 1269 koroški vojvode Span-
heimi, nato češki kralj Otokar II. Přemysl, za njim grofje in vojvode Goriško-
-Tirolski in po letu 1335 (nominalno že od leta 1279) Habsburžani (Štih, 2018, 
26–30, 35; Kosi, 2018, 25, 65, 74). Pri Ptuju je bila zgodba nekoliko drugačna in 
daljša. V prvi vrsti je imelo dotično mesto mnogo daljšo zgodovino od Maribora 
in Ljubljane. V posest salzburške nadškofije je Ptuj najverjetneje prišel že nekje 
med letoma 874 in 890, nesporno pa do zadnje četrtine 10. stoletja. Tedaj se je 
brez dvoma tudi že imenoval civitas. Bil je križišče starih rimskih cest, najverje-
tneje že v 9. stoletju pa je tam stal tudi (morda ohranjen rimski) most čez Dravo. 
Ptujski grad je bil na novo postavljen po letu 1131, že pred tem pa je tam stal star 
in razrušen grad (GZS IV, št. 109; Kosi, 2009, 35, 42, 44, 51, 56, 65).2 Grajski 
ter mestni gospodje na Ptuju so bili salzburški nadškofje (Štih, 2011, 8) in ne 
gospodje Ptujski, o katerih bo govora v nadaljevanju.
Nadškofje so Ptuj v 12. in 13. stoletju večkrat obiskali z velikimi spremstvi 
visoke duhovščine in ministerialov (Kosi, 2009, 67). Razvoj Ptuja v srednjeveško 
mesto se je zaključil do srede 13. stoletja. Leta 1251 se je prvič omenjalo njegovo 
obzidje, leta 1273 je izpričana komuna, leta 1277 pa je prvič omenjen mestni 
sodnik. Ptujska statuta iz let 1376 ter 1513 sta edina srednjeveška mestna statuta 
celinskega mesta na današnjem slovenskem ozemlju, medtem ko jih imajo v Istri 
tako Koper, kot tudi Izola in Piran. Pravo velike večine celinskih mest na dana-
šnjem slovenskem ozemlju je bilo določeno s privilegijskimi listinami, ki jih je 
nekemu mestu izstavljal njegov mestni gospod (Vilfan, 1975, 23; Štih & Simoniti, 
2009, 159; Hajdinjak, 2011, 264–271).
V srednjeveški Istri je šel razvoj popolnoma drugačno pot. Po miru med 
Frankovsko državo in Vzhodnim rimskim cesarstvom iz leta 812 je Istra ostala 
frankovska. V naslednjih desetletjih so se začeli prvi stiki med prebivalci Istre 
in vse močnejšimi Benetkami. Medsebojni odnosi so se zatem še okrepili zaradi 
2 Bethowe antiquum extitit Castrum, sed dirutum multis temporibus (GZS IV, št. 109).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
180
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
negotovosti na morju in pogostih gusarskih napadov v severnem Jadranu in ob 
istrski obali. Leta 932 so se prebivalci Kopra obvezali beneškemu dožu letno 
poslati 100 amfor vina. Leto zatem so Benečani dosegli, da so istrski mejni 
grof in predstavniki istrskih mest z Benetkami sklenili sporazum, ki je slednjim 
omogočal neovirano gospodarjenje na njihovih istrskih posestvih (Darovec, 
2020, 657; Budicin, 2009, 177–179, 186, 206). V naslednjih desetletjih in sto-
letjih so Benečani svoj vpliv nad istrskimi mesti vzdrževali predvsem tako, da 
so jih skušali gospodarsko obvladati. To so delali predvsem z vrsto podobnih 
politično-trgovskih sporazumov, slednjič pa še s podreditvijo zahodnoistrskih 
mest s silo (Darovec, 2004, 258). Kmalu po sredini 13. stoletja so si Benetke 
uspele podrediti večino zahodnoistrskih mest, tako da je bil polotok politično 
razklan. Že med letoma 1145 in 1152 so Benetke s posameznimi istrskimi mesti 
sklepale pogodbe o zaščiti in zvestobi. Med letoma 1267, ko se je podredil 
Poreč, in 1283, ko sta se uklonila Piran in Rovinj, so beneško nadoblast priznala 
skoraj vsa zahodnoistrska mesta. Prva izjema je bil Trst/Trieste, ki je leta 1382 
sprejel habsburško nadvlado. Prav tako so Milje/Muggia sprejele beneško nad-
vlado šele leta 1420 (Ivetić, 2009, 219–220, 228; Štih & Simoniti, 2009, 60–61, 
129–131, 157; Gestrin, 1965, 68).
Od srede 12. stoletja naprej bi lahko v Istri že govorili o dokaj samostojnih 
mestnih republikah, ki pa so bile najprej pod vplivom istrskih mejnih grofov ter 
od 10. stoletja naprej vedno bolj pod vplivom beneške države (Darovec, 2020, 
657–661). Z 12. stoletjem se je v severnoitalijanskem prostoru začel odvijati 
proces osvobajanja mest izpod oblasti škofov in lokalnih fevdalnih veljakov, kar 
je vplivalo tudi na mesta v Istri. Meščani so ustanavljali komune (Koper 1186, 
Piran 1192, Trst 1202), ki so jim sami izbrali načelnike, konzule in rektorje (Da-
rovec, 2022, 859). Benetke so v istrskih mestih pod svojo oblastjo za podestate 
postavljale svoje ljudi oziroma Benečane, in sicer za dobo 16 mesecev (Kos, 
1998, 14–15; Štih, 2011, 12–13; Mihelič, 2011, 148–149; 2015, 314; Darovec, 
2023a, 70–72; 2023b, 751, 769).
Zaradi beneške prevlade v 13. stoletju se Koper, Izola in Piran nikoli niso 
razvili v prave mestne republike po drugih italijanskih vzorih. Koper se je moral 
Benetkam podrediti leta 1279, prav tako Izola. Piran se je premočnim Benetkam 
moral podrediti leta 1283 (Darovec, 2023b, 746, 750; Pahor, 1976, 158; Štih, 
2011, 12), le Trstu se je tej usodi uspelo izmakniti. Zaznal je politično priložnost 
pred trgovsko močnejšimi Benečani ter se leta 1382 podredil Habsburžanom. 
Habsburški teritorij se je sicer že od leta 1366 raztezal vse do »vrat« Trsta. 
Konec desetletja so mu Habsburžani neuspešno skušali pomagati proti silam 
Benetk. Trst je sprva bil primoran sprejeti beneško nadvlado, desetletje zatem, 
ko so bile Benetke zaradi vojne z Genovo izčrpane, pa je razglasil osvoboditev. 
Avgusta 1382 se je prostovoljno podal pod oblast avstrijskih vojvod, pogoji 
podreditve pa so mu zagotavljali precejšnjo avtonomijo in ugodne gospodarske 
razmere. Konkurenca med beneškimi mesti in habsburškim Trstom se je v pri-
hodnjih desetletjih bolj ali manj redno nadaljevala. Zadnji goriški grof Lenart 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
181
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
je leta 1500 tik pred smrtjo za svojega 
dediča določil Habsburžana Maksimi-
lijana. Maksimiljanove čete so dober 
teden zatem zasedle Gorico in prevzele 
celotno grofijo. Med habsburško in 
beneško stranjo se je leta 1508 vnela 
dolga vojna, ki je v praksi trajala vse do 
leta 1516 (Kosi, 2018, 94–98, 139–140, 
145–170). 
Bistvenih novosti v upravnem smislu 
beneška nadvlada vsaj v začetku ni pri-
nesla (Pahor, 1958, 110). Statuti istrskih 
mest so bili še pred beneško zasedbo 
večkrat dopolnjeni, zlasti z običajnim 
pravom. Temeljili so torej na lokalnem 
običajnem pravu, tradiciji iz rimskih ča-
sov, kanonskem pravu ter srednjeveških 
šegah in običajih. Piranski fragmentarno 
ohranjen statut iz leta 1274 je najstarejši 
ohranjen dokument te vrste v Istri. 
Obenem vemo, da je imel Koper vsaj že 
leta 1238 pisane statute, kar vse priča o 
živahni pravni dejavnosti že pred bene-
ško okupacijo, nedvomno pa tudi pod 
njenim vplivom. (Darovec, 2023b, 746, 
751). Prav tako velja na tej točki opozoriti na predhabsburške tržaške statute iz let 
1315 (1318) ter 1350 (Darovec, 2023a, 84; 2015, 87; Mihelič, 2014, 849).
FEVDALNO PLEMSTVO V CELINSKIH MESTIH
Kranjski, štajerski, koroški in drugi lokalni plemiči so se v 13. in 14. stoletju 
vedno pogosteje zadrževali v celinskih mestih. Tam so se morda zabavali, se 
srečevali s svojimi znanci, nakupovali razne obrtne izdelke ali drugo trgovsko 
blago za svoje gradove, darovali cerkvenim ustanovam ali pa prodajali zemljiško 
posest (Kos, 1998, 68). Poleg meščanov in raznoterih cerkvenih institucij so 
nepremičnine v prvi vrsti posedovali njihovi mestni gospodje. Te nepremičnine 
oziroma zemljišča so skozi čas morda podeljevali cerkvenim ustanovam ali ple-
miškim zaveznikom (GZS V, 810; GZS VI, št. 13; UBSt IV, št. 21, 543; GZL I, 37; 
GZM VII, št. 97; GZM X, št. 24; CKL, 185; GZL IX, št. 33). V nekaj primerih so 
obdarovance tudi oprostili dajatev in služnosti, povezanih s temi nepremičninami, 
kar mestnim oblastem verjetno ni bilo ravno pogodu (GZS V, št. 810; UBSt IV, 
123; GZL I, št. 37; RHSt I, št. 106; GZM VII, št. 73). Na podlagi ohranjenih virov 
lahko sklepamo, da je redko, in sicer najbogatejše štajersko lokalno plemstvo 
Slika 1: grof Lenart Goriški, freska v 
kapeli gradu Bruck v Lienzu.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
182
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
hiše v mestih začelo kupovati v 13. stoletju. Njihovi predniki so se že stoletje 
prej pojavljali v teh oziroma bodočih mestih, a le kot člani oboroženih spremstev 
svojih gospodov, ki so se tam za krajši čas ustavili in izstavili kakšno listino. Kot 
kažejo viri, pa tedaj še ni šlo za daljše postanke. Ne poznamo primera, v katerem 
bi kateri ministerialni plemič ali svobodni gospod v 12. stoletju že imel hišo 
v katerem izmed trgov oziroma kasnejših mest oziroma bi se tamkaj dlje časa 
zadrževal. Če so taki primeri obstajali, so najverjetneje bili zelo redki oziroma 
redko dokumentirani, kar je razumljivo glede na to, da se je pisna kultura šele 
tedaj začela počasi uveljavljati. Podobno stanje je vladalo v prvih treh ali štirih 
desetletjih 13. stoletja,3 čeprav srečamo prve mestne oziroma trške hiše v plemi-
ški lasti že tedaj. Kasneje, sredi 13. stoletja, so najbogatejši lokalni plemiči začeli 
vse bolj prepoznavati prednosti urbanega okolja in v mestih prebili toliko časa, da 
jih je tam hiše kupovalo vedno več.
Gospodje Ptujski so glede tega zelo izstopali. Poleg hiš in domcev na Ptuju ter 
enega izmed grajskih stolpov v Lipnici (Leibnitz) (UBSt II, št. 163; RHSt I, št. 122; 
Pirchegger, 1951, 20), so v drugi polovici 13. stoletja tako imeli hiše še v Gradcu 
(UBSt IV, št. 58) ter v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) (UBSt IV, št. 
123, 543). Prav tako so v 14. stoletju najbrž imeli dve hiši na Dunaju (Hajdinjak & 
Vidmar, 2008, 24–25). Že v prvi polovici 13. stoletja zasledimo tudi hišo gospodov 
Ptujskih v Brežah (Friesach) (UBSt II, 152; GZS V, št. 286). Glede na veliko poli-
tično moč, ki so jo Ptujski v tistih desetletjih posedovali, tudi to ni nič nenavadnega. 
Hišo v Gradcu so v drugi polovici 13. stoletja potrebovali že zato, ker so se tam 
– kot pomembnejši štajerski funkcionarji – brez dvoma zadrževali precej časa (Bele, 
2018, 40–44). Hiše, ki bi jo Ptujski kot izvorno salzburški ministeriali imeli tudi v 
Salzburgu, ne najdemo. To dejstvo ne preseneča, saj so se Ptujski v teku 13. stoletja 
uspeli izmakniti nadoblasti nadškofov ter so postali člani štajerske deželne zveze. 
Posledično jih v kasnejših desetletjih mnogo pogosteje najdemo v družbi štajerskih 
vojvod (Bele, 2018, 22–24, 58–64).
Poleg gospodov Ptujskih najdemo med najmočnejšimi plemiči v teku 14. 
stoletja tudi druge lastnike hiš v pomembnejših mestih. Na Dunaju gre za Celjske 
in Kacenštajnske, v Gradcu pa ponovno za Celjske (Kos, 2005, 98). Iz virov lahko 
ugotovimo, da so v 13., 14. in 15. stoletju lastniki hiš v srednjeveškem Mariboru 
ali na Ptuju med drugim bili razni lokalni plemiči s krajšim političnim dometom iz 
Spodnje Štajerske. Pri njih je šlo morda za pripadnike vojaško in finančno nekoliko 
šibkejših rodbin. Nekatere izmed teh rodbin niso imele denarja za nakup nedvomno 
mnogo dražje nepremičnine v Gradcu ali na Dunaju. Za njihovimi člani je ostalo 
3 GZS IV, št. 243, 319, 421, 436; UBSt I, št. 472–473, 482, 501; GZS IV, št. 491, 657, 659, 693; UBSt I, št. 
642, 644, 649, 677; GZS IV, št. 745, 758; UBSt I, št. 700–701, 707, 720; GZS IV, št. 786–788, 803; UBSt 
II, št. 2; GZS IV, št. 811, 830; UBSt II, št. 11, 16, 20–21; UBSt III, št. 9; GZS V, št. 4, 6, 27, 29; UBSt II, 
št. 56–58; GZS V, št. 51; UBSt II, št. 64–65; GZS V, št. 61–62, 113, 155, 163, 182, 192–193, 211, 275; 
UBSt II, št. 70, 88, 97–98, 114, 125, 136; GZS V, št. 304, 307, 311; UBSt II, št. 171, 192–193; GZS V, 
št. 364, 386, 397, 400, 419, 435–436, 454, 462, 464, 501, 629, 634, 664, 666; UBSt II, št. 375–376; GZS 
V, št. 737, 739, 742, 744, 756–757, 788, 815, 832.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
183
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
nekoliko manj listinskega gradiva, saj so bili v primerjavi z gospodi Ptujskimi 
politično manj aktivni. Posledično o njihovem zadrževanju v mestih vemo manj. 
Nikakor pa ni mogoče reči, da jih tam ni bilo. Nekatere druge izmed njih smemo 
spet šteti med pripadnike pomembnejših rodbin. Med lastniki hiš oziroma domcev 
v Mariboru tako (ponovno) najdemo Ptujske (GZM IV, št. 38; GZM VI, št. 4; 
Radovanovič, 2015, 27, 224, 294),4 Žusemske (GZM VII, št. 73, 79, 85; GZM 
X, št. 24; Mlinarič, 1973, 240; Kos, 2005, 411), Grabenske (GZM VII, št. 105, 
113), Dobrnske (GZM VII, št. 97; Weiss, 2002, 39, 243, 322)5 in Viltuške (GZM 
II, št. 102; Kos, 2005, 98). Oton I. Dravograjski iz rodbine Trušenjskih je leta 
1204 v dosmrtni užitek dobil hišo v Velikovcu/Völkermarktu (GZS V, št. 81; 
Bele, 2011, 14). Prav tam je hišo nekaj let kasneje (protipravno) imel Otonov 
sorodnik Rajnbert (II.) Cmureški (GZS V, št. 158; UBSt II, št. 102; Bele, 2011, 
30–31). V začetku 14. stoletja v mestu zasledimo celo Rudolfa in Otona Liech-
tensteinska6, ki sta tedaj prodajala svojo hišo v Slovenskih Konjicah (RHSt I, št. 
460). Domnevamo lahko, da se je v pisnih virih do danes izgubila vsaka sled za 
marsikatero ljubljansko, mariborsko ali ptujsko hišo v plemiški lasti. Prav tako 
smemo ugibati, da so se stavbe v plemiški lasti zelo razlikovale ena od druge gle-
de na velikost mošnje lastnika. Hiše gospodov Ptujskih ali svobodnih gospodov 
Žovneških so bile najbrž kvalitetnejše, večje, novejše in lepše opremljene od hiš 
manj premožnih plemičev.
V srednjeveški Ljubljani so skozi čas hiše imeli zelo močni Žovneški oziroma 
(po 1322) Celjski (CKL, 185; GZL II, št. 50), Ortenburški (GZL II, št. 47), Turjaški 
(GZL IX, št. 33–34, 97) ter mnogo šibkejši Črnomeljski (GZL, VI, št. 18) in Jamski 
(GZL II, št. 55, 62–63, 66, 68). V začetku 14. stoletja je hišo s stolpom v Ljubljani 
imel tudi notar Ludvik de valle Savnie (GZL I, št. 19; RHSt I, št. 106; Kosi, 2008, 
545). Formulacija morda nakazuje njegovo poreklo ali pa le območje pod jurisdikci-
jo njegove funkcije. Nekateri izmed v Ljubljani navzočih plemičev so bili vključeni 
v kranjsko deželno upravo. Skozi čas je bilo med njimi nekaj takih, ki so izvirali iz 
vrst spanheimske ministerialitete (na Koroškem), goriško-tirolske ministerialitete 
(na Tirolskem) ter turjaške in andeške ministerialitete (na Kranjskem). Po smrti 
moža, vojvode Leopolda III. Habsburškega (†1386), je hišo v Ljubljani podedovala 
njegova vdova Viridis Visconti (†1414). Nekateri prišleki plemiškega rodu so bili 
razpeti med svojim izvornim gradom in mestom. Po eni strani je nekaj potomcev 
4 Dve ptujski hiši v Mariboru je glede na besedilo v listinah možno nekoliko natančneje locirati. Hiša, 
omenjena leta 1346, je stala na Prudergassen, pri čemer je najverjetneje šlo za današnji Žički prehod. 
Izvorno ime je prehod imel zaradi bližnje hiše žičkega samostana. Hiša, omenjena leta 1416, je stala 
in der Wyndischen gassen. V tem primeru je najverjetneje šlo za zahodni del tedanje Slovenske ulice. 
Vzhodni del se je tedaj imenoval Burg Gasse. Ti dve sta se združili šele leta 1876 (GZM IV, št. 38; GZM 
VI, št. 4; Radovanovič, 2015, 27, 224, 294). 
5 Na ulici Khrotengassen, ki jo Norbert Weiss locira onstran Drave oziroma jenseits der Drau, tj. na desnem 
bregu. Gre le za kratko notico – v podrobno razlago se ne spušča. Med ulicami, označenimi na njegovem 
zemljevidu srednjeveškega Maribora, te ulice ne najdemo (GZM VII, št. 97; Weiss, 2002, 39, 243, 322).
6 Šlo je za vnuka slavnega Minnesängerja Ulrika Liechtensteinskega (Dopsch, 1977, 113).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
184
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
plemičev zapustilo mesto in se vrnilo k plemiškim koreninam, drugi pa so bili svoje 
mesto odločeni najti med meščani in so po svojem prihodu postali soustvarjalci 
mestnega političnega in družbenega življenja. Takojšnja vključitev in aktivno delo-
vanje v skupnosti meščanov je bilo značilno predvsem za prišleke s severa in tiste, 
ki so prihajali v 15. stoletju. O tej temi za primer Ljubljane je že pisal Janez Mlinar 
(2020, 65–67, 73, 75). Za primer Maribora je treba kot rodbino, katere člani so se iz 
svojega izvornega gradu za stalno preselili v mesto, omeniti Limbuške. Eden izmed 
njih (Ulrik II.) je bil leta 1372 tudi svak bogatih mariborskih meščanov Paltrama, 
Rudla in Veÿtla (Weiss, 2002, 244; Kos, 2005, 315; Bele, 2021, 224).
Nadvojvoda Ernest Železni je leta 1416 naročal kranjskemu deželnemu gla-
varju, naj vsi plemiči, ki imajo hiše v Ljubljani (allen edlen lewten, die hewser 
in vnser statt zu Laybach haben), te naselijo in plačujejo mestu dajatve ter po-
pravijo obzidje ob hišah. V nasprotnem primeru bi meščani imeli dovoljenje, da 
se takih hiš polastijo ter se tam naselijo ali pa jih porušijo (GZL III, št. 31, 33). 
Slika 2: Paola Gonzaga, freska iz Palazzo Ducale v Mantovi 
(Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
185
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Zelo podobno je leta 1461 opozarjal Ernestov sin, cesar Friderik III. Plemstvu 
in duhovščini, ki je imelo hiše v ljubljanskem pomirju, je naročal, naj od teh hiš 
plačujejo davke, sodelujejo pri straži in tudi sicer nosijo mestna bremena (GZL 
III, št. 70).7 V ptujskem statutu iz leta 1376 med drugim piše, naj noben meščan 
v najem ne vzame hiš plemičev, četudi za najnižjo rento, prav tako naj se noben 
plemič ne nastani v meščanovi hiši mimo njegove volje (Ptujski statut 1376, 
člen 20). Zelo podobno beremo tudi v statutu iz leta 1513; noben plemič naj se 
namreč v meščanovi hiši ne nastani mimo njegove volje, prav tako naj noben 
meščan ne najema plemiških hiš, razen če (očitno plemič) nosi vsa meščanska 
bremena. Plemič mora, če kupi hišo od meščana, skupaj z njo prevzeti vse obve-
znosti, v nasprotnem primeru naj se prodaja ne dovoli (Ptujski statut 1513, člen 
48, 105; člen 193, 231). Ni dokazov, da bi se plemiči v celinskih mestih izmikali 
obveznostim oziroma se do meščanov nasilno obnašali, saj samo na podlagi 
zgoraj izpostavljenih odločb tega ni moč sklepati. Mestne oblasti so se s temi 
odločbami očitno zgolj preventivno želele zavarovati. Plemiški lastniki mestnih 
nepremičnin so bili z njimi pač formalno zavezani izpolnjevati obveznosti, ki 
jih je posedovanje take nepremičnine avtomatično nalagalo, ker je vprašanje, če 
so to sicer vestno počeli.
Večji ali manjši plemiči, ki jih v 13., 14. ali 15. stoletju srečujemo v mestih, so 
se tam včasih udeleževali deželnih zborov (ali kakih drugih političnih dogodkov), 
kupovali razno blago ali pa morda iskali »ljubezen«. Mnogi so se v mestih nadejali 
kvalitetnejše zdravstvene oskrbe, kot jim je bila na voljo doma. V mestu so tako 
našli krščanske in judovske lekarnarje, zdravnike in druge ranocelnike. Nemara 
je kdo izmed njih v mestu preživel dolga obdobja, ker je bil v slabem finančnem 
stanju in je moral zastaviti ali prodati svoj domači grad (Kos, 2005, 98, 315–316; 
Ravnikar, 2011, 255–257), se skušal trajno vključiti v skupnost meščanov ali pa le 
bežal pred slabo družinsko situacijo doma. Lenart, zadnji grof Goriški je po besedah 
Paola Santonina pretežen del časa prebival v Lienzu, medtem ko je njegova žena 
Paola Gonzaga večinoma živela oziroma imela svojo rezidenco v gradu (Bruck) 
nad mestom (Santonino, 1991, 14). Če si je kakšen premožen plemič torej lahko 
privoščil nepremičnino v mestu, mu je to morda celo ublažilo slabe odnose z ženo. 
Glede na to, da so bile tedanje plemiške poroke dogovorjene med starši zakoncev, 
ali pa je ministeriale v določene zakonske povezave morda prisilil njihov gospod, 
nesporazumov med zakoncema ni manjkalo (npr. Kos, 2016, 153–175). Revnejši 
plemiči si najbrž niso mogli privoščiti iste rešitve pri zakonskih problemih kot 
omenjeni zadnji grof Goriški in se je z obiskom oddaljenega mesta kakšen vitez 
morda izognil prepirom doma. 
Če že ne drugega, je bil za plemiča postanek v mestu vsaj priložnost za druženje in 
opazovanje lepih deklet. Že omenjeni štajerski Minnesänger Ulrik Liechtensteinski, ki 
je sicer umrl leta 1275, je bil avtor pesnitve z naslovom »Služba dami« (Frauendienst 
7 [A]llen oprelaten, vom adl vnnd priesterschafft, so heuser in vnnser stat Laybach purgkfrid haben … in 
stewern, wachten vnnd in annder weg nicht mitzeleiden mainet (GZL III, št. 70).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
186
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
oziroma Vrowen dienst). Ulrik je 
bil sicer poročen, a ga njegovo 
srce očitno ni vleklo k ženi. 
Dama, ki je zaslužna za naslov 
Ulrikove pesnitve, ni njegova 
žena. Med drugim je Ulrik pisal 
(oziroma narekoval), da je med 
svojim obiskom Dunaja videl 
mnogo lepih dam in drugih žen-
sk. To mu je »v srcu dobro delo« 
(Liechtenstein, 2000, 433, kitica 
1341; 1888b, 112, kitica 1341).8 
Mesta ga sicer – vsaj če sodimo 
po njegovem pisanju – niso nav-
duševala, kot tipičen pesnik svo-
je dobe je bil mnogo bolj zagnan 
pri opisovanju odličnih vrlin 
plemičev svojega, tj. vzhodno-
alpskega prostora. Kljub temu 
je, ko je potreboval zahtevnejšo 
zdravniško pomoč, to poiskal 
prav v Gradcu (Liechtenstein, 
2000, 27–35, kitice 80–106; 
1888a, 27–33, kitice 80–103).9 
Kasneje se je tudi zgodilo, da 
si je Ulrik na turnirju v Bressa-
noneju/Brixnu poškodoval prst. 
Pomoč je ponovno iskal v mestu 
(Liechtenstein, 2000, 120–155, 
kitice 340–440).10
8 [H]ete: er vand ze Wienen mich, dar was durch kürtzewîle komen ich, ich sah dȃ vil manc schœ wîp, und 
maniger schœnen vrowen lîp, die gern ein ritter sehen sol: ez tout in hertzen grunde wol (Liechtenstein, 
2000, 433, kitica 1341; 1888b, 112, kitica 1341).
9 Šlo je za nekakšno operacijo Ulrikovih ust, ki so bila pred tem iznakažena (ungefüege stȇnter munt). 
Poseg je v Gradcu izvedel nekdo, ki ga je Ulrik označil za mojstra (ze Græz sȃin daz Stîrelant dȃ ich 
vil guote meister vant). Po svojih lastnih besedah je Ulrik celoten poseg prestal nadvse možato (daz 
hetouch ich manlîch erliten). Zatem so ga približno šest tednov boleli zobje in usta, mazilo, s katerim 
si je pomagal, pa je baje smrdelo »kakor leni pes« (diu stanc alsam ein fȗler hunt.) (Liechtenstein, 
2000, 27–35, kitice 80–106; 1888a, 27–33, kitice 80–103).
10 Ulrik se je, kot je zapisal, spopadel z Ulšalkom iz Bolzana. Ta ga je zbodel v prst, ki je zatem le še visel 
na žili. Zatem se je vrnil v mesto in pomoč skušal najti pri tamkajšnjem mojstru. Ker ta ni bil kos Ulri-
kovi rani, se je ranjenec odpravil v Bolzano in tam poiskal drugega mojstra. Slednjič si je prst vseeno dal 
odsekati (Liechtenstein, 2000, 120–155, kitice 340–440).
Slika 3: Ulrik Liechtensteinski, kot upodobljen v 
Codex Manesse (Ulrich von Liechtenstein).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
187
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
MESTNE ELITE V ISTRSKIH MESTIH
Pri obravnavi stanja v obravnavanih istrskih mestih današnje Slovenije ne bomo 
govorili o plemstvu istega tipa kot v prejšnjem poglavju. Obmorska mesta v Istri so se 
bistveno razlikovala od celinskih, saj so nadzorovala širok pas ozemlja v svojem zaled-
ju. Lokalno prebivalstvo se je ukvarjalo s kmetijstvom, ob obali pa tudi s solinarstvom 
in ribištvom (Mihelič, 1985, 12–26, 32–33, 39–43; 1984, 194–199, 204–210). Nekatera 
istrska mesta so se razvila kontinuirano iz antičnih mest (Trst), zgodnjesrednjeveških 
mest z antičnimi značilnostmi (Koper) ali pa zgodnjesrednjeveških utrdb (Piran) (Vil-
fan, 1975, 20). Antična tradicija se je v Istri uspela v veliki meri ohraniti, prav tako jo je 
v obravnavanem časovnem obdobju zaznamovala nadvlada Benetk (Štih, 2011, 9–10). 
Pripadniki mestnih elit v Kopru, Izoli in Piranu niso bili potomci fevdalnih plemiških 
rodbin, ki bi se v mestu naselile in tam morda prevzele politične vodstvene funkcije. 
Šlo je za pripadnike tamkajšnjih izvorno meščanskih rodbin, ki jim je zase uspelo 
izsiliti privilegiran položaj in obdržati politično moč. Zgodila se je diferenciacija na 
osnovi velikega imetja posameznih družin. V polagoma razvijajočih se hierarhičnih 
strukturah Kopra, Izole in Pirana je torej nastal privilegiran del prebivalstva, ki je v 
celotni skupnosti predstavljal elito. Njeni predstavniki so bili predvsem gospodarsko 
mnogo močnejši od večine mestnega prebivalstva ter so posedovali veliko večji delež 
obdelovalnih površin in solin (Vilfan, 1975, 22; Ravnikar, 2011, 250; 2023, 630–631). 
Medtem ko je predstavnike koprske elite nedvomno moč označiti kot plemiče (Daro-
vec, 2023b, 762; Mlacović, 2022, 828, 834), tega ni mogoče trditi tudi za elito v Izoli 
in Piranu – Koper je bil namreč škofijski sedež in civitas. Piranska srednjeveška elita 
ni bila plemstvo in si takega položaja tudi ni lastila (Mihelič, 2011, 155–156, 160; 
Mlacović, 2011, 172–174; 2019, 164; Jenko Kovačič, 2022, 65–66).
Pri pripadnikih elit v istrskih mestih je šlo za rodbine iz domačega, ali pa severno-
italijanskega, predvsem beneškega in toskanskega prostora. Ti posamezniki so imeli 
v rokah raznovrstne nepremičnine ter predvsem kapital (Mlacović, 2022, 844, 847; 
Mihelič, 2011, 155–156). Tega so plemenitili s trgovino, kreditnimi posli ali pa morda 
z jemanjem mestnih davkov v zakup (Kos, 1998, 70–71). Večkrat so v najem oddajali 
bivalne prostore ali plovila, trgovali so z žitom, vinom in s hišami, neposrednega fizič-
nega dela pa so se branili kot zanje nečesa nedostojnega (Mihelič, 1985, 16–17).
V istrskih mestih je opaziti tujce tako iz italijanskih dežel kot iz drugih delov Istre. 
V vsa mesta od Trsta do Pirana so se od zadnje četrtine 13. stoletja naselili mnogi posa-
mezniki iz Firenc, Siene, Pistoie, Lucce in od drugod (Gestrin, 1965, 66). V Piranu so 
se pred sredo 14. stoletja med trgovci in bančniki uveljavljali predvsem Florentinci in 
Benečani, med obrtniki so izstopali Furlani. Številni prišleki so bili tudi iz Izole, Kopra 
in Trsta. Tisti iz različnih delov Italije so bili številčno približno enakovredni tistim 
iz drugih delov Istre. Skupaj sta ti skupini predstavljali skoraj vse tuje prebivalstvo 
v mestu. Na piranskem ozemlju je imelo več Koprčanov mline. Trgovske partnerske 
družbe, ki so dobavljale žito v Piran, so bile večinoma iz Benetk in Firenc. Odjemalci 
žita so bili po drugi strani v veliki večini domačini. Mnogi piranski trgovci tega časa se 
tudi niso ukvarjali izključno s prekupčevanjem ene vrste blaga. Brata Lapo in Gracius 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
188
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Peroni, sinova florentinskega poslovneža, sta na prelomu iz 13. in 14. stoletje tako v 
Piran dobavljala žito, izvažala vino in olje ter odprla prodajalno s suknom, kožami in 
soljo (Mihelič, 1980, 14–17), npr. Benedictus Caviano iz Benetk je v Piran prišel na 
prelomu med 13. in 14. stoletjem, kjer je med drugim posojal denar ter prodajal žito, 
sukno in vino. Imel je prodajalno in soline ter hišo v prestižni piranski četrti Misana 
(Mihelič, 2020, 96–97; 1986, 126 –127).
Predvsem pridelava soli in trgovina z njo sta bili v istrskih mestih izrednega pomena. 
Sol je bila glavni konzervans za shranjevanje živil, uporabljala pa se je tudi v živinoreji, 
medicini, usnjarstvu, steklarstvu ter proizvodnji smodnika. Določila o solinah in solar-
stvu posledično najdemo tako v piranskih, kot koprskih in izolskih statutih. Istrska sol 
se je v 15. in 16. stoletju prodajala že globoko v notranjost habsburških dežel, čeprav 
so deželni knezi mnogokrat spreminjali razmejitve območij za ta uvoz (Bonin, 2016, 
33, 44–45, 49–52).
Za Istrane je bila problematična predvsem preskrba z žitom. Sami so ga v najboljšem 
primeru namreč pridelali le za polovico leta, ostalo pa je bilo treba uvoziti. Nekaj žita 
je prihajalo tudi iz obmejnih habsburških dežel. Trgovino z istrskimi beneškimi mesti 
so avstrijske oblasti preprečevale predvsem po letu 1719, ko sta Trst in Reka postala 
svobodni pristanišči (Darovec, 2004, 176, 178).
Omeniti je še treba izjemni gospodarski pomen vina. Benetke so trgovino z njim 
skrbno nadzorovale in skušale preprečevati tihotapstvo. Koprski podestat s svojega po-
dročja vina ni smel izvažati drugam kot v Gradež/Grado in Benetke. Podestatom Kopra, 
Izole, Pirana ter drugih krajev je bilo leta 1343 odrejeno, da morajo določiti zanesljivo 
osebo za označevanje vsakega soda s podestatovim pečatom (Darovec, 2004, 259–260).
Vesti o trgovini med istrskimi in celinskimi mesti so iz 13. stoletja redke, vendar 
so trgovske zveze že tedaj prešle začetno stopnjo razvoja. Iz notranjosti proti Istri se 
je ob trgovini z žitom, vinom, oljem, kožami in soljo trgovalo tudi z živino, moko, 
volno, lesom, mesom oziroma z živili nasploh. Iz leta 1274 je ohranjena vest iz Pirana, 
da so Kranjci množično prihajali po sol. V 14. stoletju je trgovina zaledja z istrskimi 
mesti še naraščala. Popolna politična združitev zaledja pod habsburško oblastjo v 14. 
stoletju je pomenila novo spodbudo za trgovino med istrskimi in celinskimi mesti, ki je 
višek dosegla v drugi polovici 15. in v 16. stoletju. Tja se je stekala skoraj vsa kmečka 
trgovina iz Goriške, Kranjske in precejšnjega dela Štajerske. Prav tako so istrska mesta 
pritegnila trgovino iz Koroške, zlasti z železom, deloma posredno po kranjskih trgovcih 
(Gestrin, 1965, 36–37, 39–41).
Med noticami piranskih notarskih knjig zasledimo Nikolaja iz Celja, aktivnega v 
zadnji četrtini 13. stoletja, za katerega je sicer verjetno, da v tistem trenutku v Celju 
ni več živel. Nikolaj je umrl nekje kmalu po 20. aprilu 1290, ko je dal zapisati svojo 
poslednjo voljo. Pred tem je bil vpleten v več trgovskih poslov, pričal raznim poslov-
nim dogovorom, posojal je denar ter bil lastnik vinogradov in vsaj ene hiše.11 Februarja 
1231 v virih zasledimo tudi Janeza z vzdevkom »Dobro vino« (Iohannes Bonumvinum 
ter Iohannes Bonvino). V tistem trenutku je bil Janez sodnik v Piranu ter eden izmed 
11 PNK 1, št. 124, 457, 887; PNK 2, št. 339, 554, 624; PNK 3, št. 69, 130, 148, 386; PNK 6, št. 175, 196.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
189
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
namestnikov Majnharda grofa Goriškega, ki je bil takrat podestat v Piranu. Prav tako 
je bil eden izmed piranskih pooblaščencev, ki so sklepali prijateljstvo z oglejskim 
patriarhom Bertoldom (Andeškim) (GZS V, št. 536–537).
Glede na druge primere iz italijanskih mest smemo sklepati, da so sodnike izbrali 
meščani in so izhajali iz vrst elite (Jenko Kovačič, 2022, 108). Janezova družina po 
ugledu izvorno morda ni sodila v družbeni vrh, nedvomno pa v skupino uspešnih po-
slovnežev. Glede na izvor njihovega vzdevka je moč sklepati, da je šlo za družino, ki 
se je povzpela s pridelavo in trgovanjem z vinom, ne za družino s patricijsko tradicijo 
in poreklom. V virih s konca 13. in začetka 14. stoletja najdemo tudi mnoge druge 
pripadnike družine Bonvino v zvezi s številnimi poslovnimi transakcijami v Piranu in 
njegovi širši okolici. Janez, njegova sinova Maver in Janez, njegov brat Lenart in neki 
Dardulo so se ukvarjali z različnimi posli – med drugim s peko kruha ter trgovanjem s 
suknom, z žitom in vinom. Prav tako so posojali denar in prekupčevali z raznovrstnimi 
nepremičninami. Glavno vlogo v družini je predvsem v zadnjih dveh desetletjih 13. 
stoletja, kot kaže, imel Janez, ki je leta 1291 od koprskega škofa prejel v fevd zemljišča 
v Savudriji in desetine desetih hiš v Piranu. Poleg tega najdemo njega in njegove dru-
žinske člane pogosto tudi kot priče drugih poslovnih dogovorov.12
12 PNK 1, št. 193, 199, 242–243, 250–251, 292–293, 301, 325, 331, 338, 343, 350, 352, 400, 403, 504, 
516, 523, 526, 536, 538, 540, 542, 547, 552–553, 630, 633, 668, 698, 702 796, 801, 851, 860, 868, 998, 
950, 1015, 1018, 1034, 1051–1052, 1084, , 1090, 1095, 1107, 1109–1111, 1113, 1137–1139; PNK 2, št. 
2, 4–7, 19, 21–22, 29, 31, 32, 46, 64–66, 172–173, 186, 198–202, 207–209, 211, 219, 221–222, 224, 
233–234, 237, 260, 263, 270, 273–278, 291, 305, 313, 327, 395–397, 444, 450, 455, 457, 459, 462, 466, 
473, 482, 492–495, 497, 499, 502, 533, 537–538, 548, 553, 565–566, 569, 571, 573, 576, 587, 589, 601, 
617–619, 621; PNK 4, št. 109, 159, 276, 299–301, 377–378, 397, 404; PNK 5, št. IV/27, IV/34, IV/60, 
IV/111, IV/114, IV/123, V/9–V/10, V/12, V/17, V/20, V/23, V/25, V/27, V/37, V/52, V/65, V/69, V/71, 
V/76, V/85–V/87, V/103–V/108, V/119, VII/10, VII/11, VII/28–29, VII/34, VII/48, VII/62, VII/78–79, 
VII/115–116, VIII/40, VIII/44; PNK 6, št. III/42, III/77–78, III/207, IX/11–12, IX/15–16, X/55, X/67, 
X/183, X/294, X/333; PNK 7, št. XI/31, XI/49, XI/90–91, XI/148, XI/165, XV/14.
Slika 4: Koprska veduta iz leta 1781 (Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
190
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Prav ekonomska moč je pripadnikom mestne elite v istrskih mestih odpirala 
vrata do političnih položajev. Privilegiran, čeprav ne samodejno tudi plemiški 
položaj neke rodbine se je še najbolj jasno zrcalil v ekskluzivni pravici do 
sodelovanja v t. i. velikem svetu (consilium maius, consilio generalis, consiglio 
grande, mazzor cosciglium) – najpomembnejšem mestnem oblastnem organu, 
ki je v Kopru omenjen že leta 1225 (GZS V, št. 426; Jenko Kovačič, 2022, 125, 
176, 266). Z nadaljnjim razvojem uprave so se sicer oblikovali tudi drugi organi 
in funkcije, a njihovi nosilci so prav tako prihajali iz velikega sveta (Štih & 
Simoniti, 2009, 157; Mihelič, 2011, 150; Štih, 2011, 11; Mlacović, 2011, 174).
Konec 13. stoletja je prihajalo do t. i. zaprtja mestnih svetov, kar je pome-
nilo, da njihovi člani medse niso več sprejemali novih predstavnikov mestnih 
družin. Nastala sta torej sloja elite oziroma patriciata in ljudstva oziroma 
popularov. Že v listini iz leta 1225 najdemo koprsko prebivalstvo opredeljeno 
kot maiores et minores (GZS V, št. 426; Jenko Kovačič, 2022, 176). Člani elite 
so opravljali večino vodstvenih funkcij v mestu (Vilfan, 1975, 22–23). Izjeme 
so se delale le v časih vsesplošne depopulacije zaradi vojn ali epidemij, ki so 
prizadele tudi elitne družine (Darovec, 2023b, 751). Piranska elita je okrog 
leta 1300 novim kandidatom zaprla pot v veliki svet; tedaj je imel kakih 100 
članov (Pahor, 1972, 27). Člani so privilegiran položaj podedovali, bili so 
torej odrasli moški potomci ali ožji sorodniki članov. Zagotovili so si največji 
del različnih vodilnih funkcij v mestih ter njihovih zaledjih (Mihelič, 2011, 
150). V notranjosti so bile vodstvene funkcije v mestu načeloma bolj dostopne 
in šele volilni proces je zagotovil vodilne položaje predstavnikom premožnej-
ših slojev meščanov (Vilfan, 1975, 23). Mestna avtonomija v celinskih mestih 
se ni razvila v obliki, da bi pripadnost v oblastnih organih pripadalo eni sami 
skupini meščanov (Štih, 2011, 17).
Moške potomce so pripadniki mestnih elit istrskih mest pogosto šolali. 
Medtem je bilo neprivilegiranemu sloju meščanov namenjeno le opravljanje 
kmečkih opravil ter obrti (Pahor, 1972, 28, Mihelič, 1985, 17; Štih, 2011, 
11–12). V koprskem in piranskem statutu ne najdemo določbe o številu članov 
velikega sveta, izolski pa predpisuje, da veliki svet ne sme imeti več kot 100 
članov. Ob smrti člana so morali na njegovo mesto v desetih dneh izvoliti 
nekoga drugega (Mihelič, 2011, 151). Člani izolskega velikega sveta so morali 
šteti vsaj 15 let, v Piranu 20 let. Ista starostna meja je veljala tudi za druge 
uradne funkcije (STIZ, knjiga 3, člen 7, 299; Mihelič, 2011, 150). Tudi v 
Kopru so člani velikega sveta morali biti stari vsaj 20 let (STPI, knjiga 1, člen 
17, 230; STKP, knjiga 3, poglavje 1, 115).
Člani mestnih elit v istrskih mestih so bili, kot rečeno, meščanskega in ne 
fevdalnega plemiškega izvora. Vodilni možje istrskega mesta so predstavljali 
isto (meščansko) skupino privilegiranih ljudi, ne pa prišlekov, ki bi primarno 
morda živeli na kakšnem oddaljenem gradu. Med določili koprskega, piranskega 
in izolskega statuta glede članstva v velikem svetu ter upoštevanja podestatov 
najdemo več stičnih točk. Izolski statut je bil objavljen novembra 1360 (Kos, 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
191
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
2006, 26; Kambič, 2011, 48).13 Članstvo v velikem svetu je bilo z raznimi 
določili omejeno, mestna elita pa je z določili v statutu predvsem ščitila svoj 
privilegirani položaj. V izolskem velikem svetu tako (med drugim) ni smel biti 
noben suženj ali nezakonski otrok. Še najbolj povedno je določilo, da v velikem 
svetu ne sme biti nobena druga oseba (pa tudi sodnik, kancler ali komornik), 
če tam ne bi bil tudi njegov ded »oče, brat, stric, sin ali nečak, ki izhajajo iz 
njegove rodbine ali iz očetove linije«. Če bi bil moški, ki teh pogojev ne bi 
izpolnjeval, vseeno izvoljen v veliki svet, bi bile volitve neveljavne, volivec 
take osebe pa oglobljen (STIZ, knjiga 3, člen 1, 297). Članom mestnih elit 
je bilo torej v interesu, da bi se oligarhični ustroj oblasti v mestu ohranil, saj 
so imeli od tega sami največ koristi. Ugibamo lahko, da so si različni drugi 
meščani članstvo v velikem svetu vseeno skušali pridobiti, saj je za izvolitev 
nekoga drugega grozila globa. Ovaditelju se je celo obljubljalo izplačilo tretjine 
globe, predvsem pa mu je bila zajamčena tajnost. Glede članstva v velikem 
svetu najdemo zelo podobna določila tudi v piranskem statutu. Tam (v redakciji 
iz leta 1384) najdemo določilo, da nekdo v veliki svet ne more biti izvoljen, če 
v njem ni sodeloval že njegov oče ali pa ded po očetovi ali materini strani. Prav 
tako je treba opozoriti, da je bilo po piranskem statutu dovoljeno dedovanje 
pravice do članstva v svetu tudi po ženski (materini) liniji, drugje pa le po 
moški (dedovi, očetovi) (STPI, knjiga 1, člen 17, 230).
Navkljub boju za ohranitev svojih pravic pa so se člani mestne elite, kot 
tudi vsi ostali prebivalci Izole, morali neizogibno pokoravati beneškemu dožu 
oziroma njegovemu podestatu »v vseh stvareh in za vse stvari«. Kdor podestatu 
ne bi hotel priseči zvestobe, bi moral plačati kazen. Sistem je torej ščitil interese 
Benetk, tako na kopnem kot na morju (STIZ, knjiga 1, člena 78 in 92, 221 in 225; 
Kos, 2006, 27). V Piranu je bilo treba v vsem upoštevati podestata (STPI, knjiga 
1, poglavje 1, 24) in tudi v Kopru so mu funkcionarji morali biti pokorni, ob tem 
pa se je bilo treba v kazenskih zadevah ravnati »v skladu z načinom, obliko in 
ureditvijo dobrega beneškega mesta« (STKP, knjiga 1, poglavje 2, 13). Do izlo-
čitve kazenske zakonodaje iz koprskih statutarnih določil je prišlo po koprskem 
uporu proti Benetkam leta 1348. Na ta način je bilo mesto kaznovano (Darovec, 
2023b, 751, 760–769).
Po drugi strani se piranski, koprski in izolski meščani niso želeli odreči starim 
pravicam in zakonom. V Istri je do sporov glede davkov, trgovine, sodstva in mej 
prihajalo neprenehoma, tako da je vsakokratni podestat pač moral krmariti oziraje se 
na situacijo na terenu (Kos, 2006, 27; Mihelič, 2015, 312–321; 2022, 761, 765, 787). 
Položaj beneških podestatov v Piranu je bil zakoličen v listini iz leta 1283. Podestat je 
npr. lahko piranska zemljišča podeljeval le piranskim meščanom, ki so dotični status 
imeli vsaj deset let. Praviloma se mu ni bilo dovoljeno vmešavati v notranje spore 
13 Šlo je za revizijo starejšega, neohranjenega statuta. Kmalu zatem so začeli vanj vnašati popravke in ga 
(vse do leta 1572) dopolnjevati. Kodificiran statut iz novembra 1360 je sicer objavil tedanji izolski pode-
stat, skupaj s sodniki in drugimi uradniki (Kos, 2006, 26; Kambič, 2011, 48).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
192
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
med piranskimi meščani. Dolžan je bil spoštovati sodbe in kavcije. Po drugi strani 
so bili podestati dolžni storiti »vse tisto, kar se bo zdelo prav beneškemu dožu«. 
Pirančani so bili prav tako dolžni sprejeti vsakega podestata, ki ga je imenoval dož 
(Pahor, 1958, 112–113).
Če se tik pred koncem vrnemo k izolskemu statutu, najdemo tam med drugim 
določilo, naj vsi Izolani »izmed vseh predlogov, ki jih bo dal gospod podestat … po 
svoji vesti sprejmejo najboljšega.« Prav tako taisti izolski prebivalci ne smejo »snovati 
nobene zarote niti krasti ali prikrivati kraje« (STIZ, knjiga 1, člen 92, 225–226). Do-
mnevamo torej, da so se te stvari v času pred nastankom besedila vsaj do neke mere 
morale dogajati.
Na podlagi besedila iz izolskega statuta bi bilo mogoče sklepati, da so bili ne-
kateri izmed članov v tamkajšnjem velikem svetu izvoljeni (očitno na razne druge 
oblastne funkcije) na podlagi simonije, kar je bilo strogo prepovedano. Tako volivec 
kot izvoljeni bi morala v primeru sprejemanja denarja oziroma »nagrade« izgubiti 
članstvo v velikem svetu (in posledično privilegiran položaj v skupnosti). Kdor koli 
bi koga ovadil česa takega, bi bil za to nagrajen s polovico zagrožene globe (STIZ, 
knjiga 3, člena 1 in 8, 297 in 299). Prav tako je bila za nedovoljeno izvolitev nekoga 
v veliki svet predvidena denarna kazen v Piranu (STPI knjiga 1, člen 17, 230). Po-
tencialni ovaduhi so se brez dvoma bali maščevanja gospodarsko in politično močnih 
pripadnikov elite (naj so ti bili v mestu prišleki ali domačini), ki so si raznovrstne 
vodstvene funkcije v mestu skušali pridobiti na nezakonit način.
SKLEP
Če povzamemo obravnavane primere, lahko zaključimo, da fevdalno plemstvo 
na celini ter mestne elite v Istri nimajo veliko skupnega. Njuna skupna točka je 
predvsem v privilegiranem položaju, ki sta ga obe skupini imeli v odnosu do osta-
lega mestnega prebivalstva, pri čemer so bile razlike med prebivalci celinskih ali 
istrskih mest prav tako izrazite. A tudi glede privilegiranega prebivalstva sta se obe 
skupini mest razlikovali. Pri privilegijih mestnega plemstva istrskih mest je šlo 
predvsem za ekskluzivno pravico do vzvodov moči v mestu.
Res je, da so se v zgoraj omenjenih celinskih mestih iz vrst tamkajšnjih me-
ščanov prav tako formirale elite, vendar je šlo, vsaj v istem časovnem obdobju, 
v splošnem za počasnejši in predvsem zelo drugačen proces, rezultat katerega ni 
bil mestni patriciat oziroma elita, primerljiva s tistimi v Kopru, Piranu ali Izoli. V 
celinskih mestih so bili najmočnejši meščani predvsem bogati, a brez ekskluzivne 
pravice do vzvodov moči v mestu. Mesta so razvila lastno avtonomijo, iz katere 
je bilo fevdalno plemstvo kljub nepremičninam v mestu izločeno. Med plemičem 
in meščanom na celini je v splošnem še vedno obstajala ostra pravna meja, tako 
da do vzpostavitve patricijskega sloja v (v tem članku izpostavljenih) celinskih 
mestih ni prišlo. Res je, da so si nekateri bogati meščani celinskih mest pridobili 
nepremičnine v agrarnem zaledju po fevdnem pravu, vendar je je to zaledje ostalo 
gospoščinsko oziroma ni postalo mestno (Štih, 2011, 17–18).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
193
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Fevdalno plemstvo na celini je v tamkajšnjih mestih želelo morda kupovati, 
obiskati zdravnika, se udeležiti kakega političnega dogodka ali se srečati z znanci, 
posebnih pravic do vzvodov moči pa v njem ni imelo (razen, če je pri plemiču šlo 
za mestnega gospoda nekega mesta). Prav v tem se je od mestnih elit in patriciata 
v istrskih mestih še najbolj razlikovalo. Prav tako se mnogi fevdalni plemiči v 
celinskih mestih niso zadrževali dlje časa. Svojo hišo v nekem celinskem mestu ali 
pa tudi vrsto hiš v različnih mestih so čez čas morda prodali in se umaknili na svojo 
primarno rezidenco – na primer na grad na podeželju. Če so se že za stalno naselili 
v mestu, je bilo to očitno zaradi njihovega slabega gospodarskega položaja, ki so ga 
morda želeli izboljšati s porokami z bogatimi meščani.
Medtem ko lahko trdimo, da so fevdalni plemiči v celinskih mestih tu in tam 
točili ali poskušali točiti vino ali pa ga spraviti v promet (Ptujski statut 1376, člen 
23, 120), so se pripadniki mestnih elit v istrskih mestih ukvarjali z raznovrstno 
trgovino, predvsem z vinom in žitom ter prekupčevanjem z nepremičninami in 
ladjami ter kreditnimi posli. V gospodarsko življenje svojega mesta so bili torej 
vpleteni neprimerno bolj kot fevdalno plemstvo v celinskih mestih (Kos, 1998, 
70–71) in so v njem igrali vodilno vlogo. Po drugi strani je bil fevdalni plemič v 
celinskem mestu predvsem potrošnik oziroma iskalec raznih izdelkov in uslug s 
strani meščanov, ne pa nekdo, ki bi bil globoko vpleten v gospodarsko dinamiko 
mesta. Mesta v večini primerov ni razumel kot svojega primarnega domovanja, za 
razliko od članov mestnih elit v Istri. Če celinski plemič v mestih že ni kupoval 
blaga, je bil morda eden izmed udeležencev deželnega zbora (Bele, 2018, 71–79), 
ki je potekal v mestu, ali kakšnega drugega političnega dogodka, v katerem je so-
deloval njegov gospod. Ob tem si je želel uživati, kupiti izdelke, ki so bili v mestih 
na prodaj, se srečati z znanci (Kos, 1998, 70–71) ter se morda vsaj malo umakniti 
pred sorodniki na gradovih.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
194
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
NOBILITY IN TOWNS AND URBAN ELITES
Martin BELE
University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia
e-mail: martin.bele@um.si
SUMMARY
This article discusses the presence and activities of nobles and patrician elites in 
the urban settlements in the territory of present-day Slovenia —both inland and Istrian 
towns, between the thirteenth and fifteenth centuries. Of the continental towns, Maribor, 
Ptuj and Ljubljana are discussed, and from Istria Piran, Koper and Izola. In that period, 
nobles from Carniola, Styria, Carinthia and other local nobles increasingly stayed in the 
inland towns, where they may have been looking for entertainment, sociability, goods 
and services, etc. Towns in Istria were different. The ancient tradition persevered to a 
large extent, and they were also marked by Venetian rule. Members of the urban elites in 
Koper, Izola and Piran were not descendants of feudal noble families, but of bourgeois 
origin, who managed to attain a privileged position and retain hereditary political power, 
predicated on real estate and capital. The privileged position of an Istrian urban elite 
family was reflected in the right to membership in the Great Council—the most important 
governmental body of a city or town.
Key words: thirteenth century, fourteenth century, urban elites, feudal nobility, Maribor, 
Ljubljana, Ptuj, Piran, Izola, Koper
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
195
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
VIRI IN BIBLIOGRAFIJA
Bele, Martin (2018): Pogumni vojaki in zviti politiki: boji in spletke spodnještajerskih 
plemičev v 13. stoletju. Maribor, Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Frana Kova-
čiča.
Bele, Martin (2011): Rodbina Trušenjskih. Kronika, časopis za slovensko krajevno 
zgodovino, 59, 1, 7–34.
Bele, Martin (2021): Limbuš in Limbuški med 12. in 14. stoletjem. Kronika, 69, 2, 
215–228.
Bonin, Flavio (2016): Belo zlato krilatega leva: razvoj severnojadranskih solin v 
obdobju Beneške republike. Piran, Pomorski muzej – Museo del mare »Sergej 
Mašera«.
Budicin, Marino (2009): Treće poglavlje – Srednji vijek, I. Rani srednji vijek. 
V: Ivetić, Egidio (ur.): Istra kroz vrijeme: pregled povijesti Istre sa osvrtom na 
grad Rijeku. Rovinj – Rijeka – Trieste, Centar za povijesna istraživanja: Centro 
di ricerche storiche – Talijanska unija: Unione italiana – Narodno sveučilište: 
Università popolare, 153–206.
CKL – Kos, Dušan. (ur.) (1996): Celjska knjiga listin I: listine svobodnih 
gospodov Žovneških do leta 1341. Ljubljana – Celje, Znanstvenorazisko-
valni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti – Muzej novejše 
zgodovine.
Darovec, Darko (2004): Davki nam pijejo kri: gospodarstvo severozahodne Istre v 
novem veku v luči beneške davčne politike. Koper, Založba Annales.
Darovec, Darko (2015): Auscultauerint cum notario: Istrski notarji in vicedomini v 
obdobju Beneške republike. Venezia, Cafoscarina.
Darovec, Darko (2020): Prisege zvestobe istrskih mest v 12. stoletju. Studia Historica 
Slovenica, 20, 3, 655–687.
Darovec, Darko (2022): Knjiga koprskih kapetanov Slovanov (1587–1724). Acta 
Histriae, 30, 4, 855–908.
Darovec, Darko (2023a): Kratka zgodovina Istre. Koper, Založba Annales.
Darovec, Darko (2023b): The Genesis of Koper Medieval Statutes (1238–1423). Acta 
Histriae, 31, 4, 743–776.
Dopsch, Hans (1977): Der Dichter Ulrich von Liechtenstein und die Herkunft seiner 
Familie. V: Ebner, Herwig (ur.): Festschrift für Friedrich Hausmann. Graz, Akade-
mische Druck- und Verlagsanstalt, 93–118.
Gestrin, Ferdo (1965): Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. 
do konca 16. stoletja. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
GZL I – Otorepec, Božo. (ur.) (1956): Gradivo za zgodovino Ljubljane, 1. zvezek. 
Ljubljana, Mestni arhiv ljubljanski.
GZL II – Otorepec, Božo. (ur.) (1957): Gradivo za zgodovino Ljubljane, 2. zvezek. 
Ljubljana, Mestni arhiv ljubljanski.
GZL III – Otorepec, Božo. (ur.) (1958): Gradivo za zgodovino Ljubljane, 3. zvezek. 
Ljubljana, Mestni arhiv ljubljanski.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
196
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
GZL VI – Otorepec, Božo. (ur.) (1961): Gradivo za zgodovino Ljubljane, 6. zvezek. 
Ljubljana, Mestni arhiv ljubljanski.
GZL IX – Otorepec, Božo. (ur.) (1964): Gradivo za zgodovino Ljubljane, 9. zvezek. 
Ljubljana, Mestni arhiv ljubljanski.
GZM III – Mlinarič, Jože (ur.) (1977): Gradivo za zgodovino Maribora, 3. zvezek. 
Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 1977.
GZM IV – Mlinarič, Jože. (ur.) (1978): Gradivo za zgodovino Maribora, 4. zvezek. 
Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZM VI – Mlinarič, Jože. (ur.) (1980): Gradivo za zgodovino Maribora, 6. zvezek. 
Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZM VII – Mlinarič, Jože. (ur.) (1981): Gradivo za zgodovino Maribora, 7. zvezek. 
Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZM X – Mlinarič, Jože. (ur.) (1984): Gradivo za zgodovino Maribora, 10. zvezek. 
Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZS IV – Kos, Franc. (ur.) (1915): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 
Četrta knjiga. Ljubljana, Leonova družba.
GZS V – Kos, Franc & Milko Kos (ur.) (1928): Gradivo za zgodovino Slovencev v 
srednjem veku, Peta knjiga. Ljubljana, Leonova družba.
GZS VI – Baraga, France & Božo Otorepec (ur.) (2002): Gradivo za slovensko 
zgodovino v srednjem veku, 6/1. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa 
ZRC SAZU.
Hajdinjak, Boris (2011): Mesto Ptuj in njegove elite od 12. do 15. stoletja. V: Mlinar, 
Janez & Bojan Balkovec (ur.): Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku 
med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev 
Slovenije, 264–307.
Hajdinjak, Boris & Polona Vidmar (2008): Gospodje Ptujski; Srednjeveški vitezi, 
graditelji in meceni. Ptuj, Pokrajinski muzej.
Ivetić, Egidio (2009): Treće poglavlje – Srednji vijek, II. Komune i feudi. V: Ivetić, 
Egidio (ur.): Istra kroz vrijeme: pregled povijesti Istre sa osvrtom na grad Rijeku. 
Rovinj – Rijeka – Trieste, Centar za povijesna istraživanja: Centro di ricerche stori-
che – Talijanska unija: Unione italiana – Narodno sveučilište: Università popolare, 
207–300.
Jenko Kovačič, Ana (2022): Mesto in škof v Istri v srednjem veku (doktorska diser-
tacija). Ljubljana.
Kambič, Marko (2011): Dušan Kos, Mitja Sadek: Stari izolski statut od 14. do 18. 
stoletja, prevod s študijo: Univerzitetna založba Annales, Koper 2010. Zvon: kul-
turno–družbena revija, 14, 4, 48–49.
Kos, Dušan (1998): Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi: Ptujski statut iz 
leta 1376, člen 94. Ljubljana, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije 
za kulturno dediščino.
Kos, Dušan (2005): Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, 
slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana, 
Založba ZRC, ZRC SAZU.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
197
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Kos, Dušan (2006): Statut izolskega komuna od 14. do 18. stoletja. Koper – Rijeka, 
Založba Annales – Državni arhiv Rijeka.
Kos, Dušan (2016): Zgodovina morale 2. Ljubezenske strasti, prevare in nasilje ter 
njihovo obravnavanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. 
Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.
Kosi, Miha (2008): Dežela, ki je ni bilo; Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. 
do 15. Stoletja. Studia Historica Slovenica, 8, 2–3, 527–564.
Kosi, Miha (2009): Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem: primerjal-
na študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. 
Stoletja. Ljubljana Založba ZRC, ZRC SAZU.
Kosi, Miha (2011): Visoki in pozni srednji vek (10.–15. stoletje). V: Bajt, Drago & 
Marko Vidic (ur.): Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana, Nova revija – Inštitut 
Nove revije, zavod za humanistiko – Inštitut Karantanija, 59–103.
Kosi, Miha (2018): Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«: Vojaška in 
politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.
Liechtenstein, Ulrich von (1888a [1255]): Ulrichs von Liechtenstein Frauendienst I. 
Bechstein, R. (ur.). Leipzig, F. A. Brockhaus.
Liechtenstein, Ulrich von (1888b [1255]) – Ulrichs von Liechtenstein Frauendienst II. 
Bechstein, R. (ur.). Leipzig, F. A. Brockhaus.
Liechtenstein, Ulrich von (2000 [1255]): Ulrich von Liechtenstein, Frauendienst: 
Roman. Spechtler, Franz Viktor (ur.). Klagenfurt, Wieser.
Mihelič, Darja (1980): Življenje in poslovanje nekaterih Peronijev v srednjeveškem 
Piranu. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, 1, 14–22.
Mihelič, Darja (1984): Agrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Zgodovinski 
časopis 38, 3, 193–224.
Mihelič, Darja (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana, 
Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Mihelič, Darja (1986): Življenje in poslovanje nekaterih Cavianijev v srednjeveškem 
Piranu. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, 3, 125–136.
Mihelič, Darja (2011): Pristop k razpoznavanju članov elite: obalna mesta Slovenije 
v srednjem veku. V: Mlinar, Janez & Bojan Balkovec(ur.): Mestne elite v srednjem 
in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, 
Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 148–165.
Mihelič, Darja (2014): Grešni služabniki Cerkve v vidiku določil srednjeveških trža-
ških statutov. Acta Histriae, 22, 4, 847–858.
Mihelič, Darja (2015): Posredniki v srednjeveških sporazumih o mejah mestnih terito-
rijev: severozahodna Istra, 13. in 14. stoletje. Acta Histriae, 23, 3, 309–332.
Mihelič, Darja (2020): Economic Newcomers in Medieval Piran and Teir Inclusion 
in the Urban Setting (Before the Mid-14th Century). V: Latin Benyovsky, Irena & 
Zrinka Pešorda Vardić (ur.): Towns and Cities of the Croatian Middle Ages: The 
City and the Newcomers. Zagreb, Hrvatski institut za povijest, 77–97.
Mihelič, Darja (2022): Korenine piranske družine Petrogna/Petronio (1257–1350). 
Acta Histriae, 30, 4, 757–798.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
198
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Mlacović, Dušan (2011): Poznosrednjeveška koprska elita in zgodovinski viri. V: 
Mlinar, Janez & Bojan Balkovec (ur.): Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem 
veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, Zveza zgodovinskih 
društev Slovenije, 166–186.
Mlacović, Dušan (2019): Istrian and Dalmatian Towns – Urban Space and the Elites: 
the Cases of Rovinj and Rab (Middle Ages and Early Modern Period). Povijesni 
prilozi, 38, 56, 157–180.
Mlacović, Dušan (2022): Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in nje-
govih portah po pregledu knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja. Acta 
Histriae, 31, 4, 819–854.
Mlinar, Janez (2011): Zgodovinopisje kot izraz samozavedanja mestnih elit: primer 
Ptuja, Celja in Ljubljane. V: Mlinar, Janez & Bojan Balkovec (ur.): Mestne elite 
v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. 
Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 439–456.
Mlinar, Janez (2020): Newcomers in Ljubljana: Possible Comparisons. V: Latin 
Benyovsky, Irena & Zrinka Pešorda Vardić (ur.): Towns and Cities of the Croatian 
Middle Ages: the City and the Newcomers. Zagreb, Hrvatski institut za povijest, 
61–76.
Mlinarič, Jože (2006): Maribor od prve omembe kot mesto (1254) do leta 1500. Studia 
Historica Slovenica, 6, 2–3, 261–278.
Mlinarič, Jože (1973): Mariborska župnija do leta 1600. Časopis za zgodovino in 
narodopisje, 44, 2, 234–262.
Pahor, Miroslav (1958): Oblastni in upravni organi Pirana v dobi Beneške republike. 
Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 6, 3, 109–130.
Pahor, Miroslav (1972): Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja. Lju-
bljana, Piran, Mladinska knjiga, Pomorski muzej Sergej Mašera.
Pahor, Miroslav (1976): Organizacija oblasti v občini Izola po listinah iz leta 1253 in 
1260. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 24, 3, 158–165.
Pirchegger, Hans (1951): Die Herren von Pettau. Zeitschrift des Historischen Vereines 
für Steiermark, 42, 3–36.
PNK 1 – Mihelič, Darja (ur.) (1984): Najstarejša piranska notarska knjiga 
(1281–1287/89). Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU.
PNK 2 – Mihelič, Darja (ur.) (1986): Piranska notarska knjiga (1284–1288), Drugi 
zvezek. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut 
Milka Kosa.
PNK 3 – Mihelič, Darja (ur.) (2002):Piranska notarska knjiga 1289–1292, Tretji zve-
zek. Ljubljana, Založba ZRC.
PNK 4 – Mihelič, Darja (ur.) (2006): Piranska notarska knjiga (1298–1317), Četrti 
zvezek. Ljubljana, Založba ZRC.
PNK 5 – Mihelič, Darja (ur.) (2009): Piranske notarske knjige – fragmenti (1289–1305), 
Peti zvezek. Ljubljana, Založba ZRC.
PNK 6 – Mihelič, Darja (ur.) (2016): Piranske notarske knjige – fragmenti (1284–1296), 
Šesti zvezek. Ljubljana, Založba ZRC.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
199
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
PNK 7 – Mihelič, Darja (ur.) (2018): Piranske notarske knjige – fragmenti (1301–
1320/1321), Sedmi zvezek. Ljubljana, Založba ZRC.
Ptujski statut 1376 – Hernja-Masten, Marija, Kos, Dušan, Milde, Wolfgang & Vla-
dimir Šimič (ur.) (1998): Statut mesta Ptuj 1376; Das Stadtrecht von Ptuj aus dem 
Jahre 1376. Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl.
Ptujski statut 1513 – Hernja-Masten, Marija, Vukašinović-Mikuž, Marija & Mihael 
Koltak (ur.) (2003): Statut mesta Ptuj 1513; Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 
1513. Ptuj, Zgodovinski arhiv.
Radovanovič, Sašo (2015): Mariborske ulice nekoč in danes. Miklavž na Dravskem 
polju, Založba Roman.
Ravnikar, Tone (2020): Maribor v 13. stoletju 1. del: Plemstvo v Mariboru in njego-
vi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje. Studia Historica Slovenica, 20, 1, 49–66.
Ravnikar, Tone (2011): Mestne elite v srednjeveških Brežicah in Sevnici. V: Mli-
nar, Janez & Bojan Balkovec (ur.): Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem 
veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, Zveza zgodovinskih 
društev Slovenije, 250–263.
Ravnikar, Tone (2023): Maribor v 13. stoletju 3. del: mesto in njegovi meščani. 
Studia Historica Slovenica, 23, 3, 611–639.
RHSt I – Weisflecker, Hermann & Annelies Redik (ur.) (1976): Regesten des 
Herzogtums Steiermark, Erster Band, Quellen zur Geschichtlichen Lande-
skunde der Steiermark, 1308–1319. Graz, Historische Landeskommission für 
Steiermark.
Santonino, Paolo (1991 [1485–1487]): Paolo Santonino, Popotni dnevniki. Simoni-
ti, Primož & Wilhelm Baum (ur.). Celovec, Mohorjeva založba.
STIZ – Kos, Dušan & Mitja Sadek (ur.) (2010): Stari izolski statut od 14. do 18. 
stoletja: prevod s študijo. Koper, Univerzitetna založba Annales.
STKP – Margetić, Lujo (ur.) (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki 
do leta 1668; Statuto del comune di Capodistria del 1423 con le aggiunte fino al 
1668. Koper – Rovinj, Pokrajinski arhiv, Center za zgodovinske raziskave.
STPI – Pahor, Miroslav & Janez Šumrada (ur.) (1987): Statut piranskega komuna od 
13. do 17. stoletja; Gli statuti del comune di Pirano dal XIII al XVII secolo. Lju-
bljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstvenoraziskovalni center 
SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa.
SUB I – Hauthaler, Willibald (ur.) (1910): Salzburger Urkundenbuch. Bd. 1. Salzburg, 
Gesellschaft für Landeskunde.
SUB II – Hauthaler, Willibald (ur.) (1916): Salzburger Urkundenbuch. Bd. 2. Salzburg, 
Gesellschaft für Landeskunde.
SUB III – Hauthaler, Willibald (ur.) (1918): Salzburger Urkundenbuch. Bd. 3. Salz-
burg, Gesellschaft für Landeskunde.
SUB IV – Martin, Franz (ur.) (1933): Salzburger Urkundenbuch. Bd. 4. Salzburg, 
Gesellschaft für Landeskunde.
Štih, Peter (2018): Ljubljana v srednjem veku. V: Horvat, Martin (ur.): Srednjeveška 
Ljubljana. Ljubljana, Muzej in galerije mesta, 18–41.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
200
Martin BELE: PLEMSTVO V MESTU IN MESTNE ELITE, 177–200
Štih, Peter (2011): Plemstvo in mesta med severnim Jadranom in Panonijo v srednjem 
veku. V: Mlinar, Janez & Bojan Balkovec (ur.): Mestne elite v srednjem in zgo-
dnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, Zveza 
zgodovinskih društev Slovenije, 7–24.
Štih, Peter & Vasko Simoniti (2009): Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od 
prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana, Modrijan.
UBSt I – Zahn, Joseph von (ur.) (1879): Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark 
III. Graz, Verlag des Historischen Vereines.
UBSt II – Zahn, Joseph von (ur.) (1903): Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark 
III. Graz, Verlag des Historischen Vereines.
UBSt III – Zahn, Joseph von (ur.) (1903): Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark 
III. Graz, Verlag des Historischen Vereines.
UBSt IV – Appelt, Heinrich & Gerhard Pferschy (ur.) (1975): Urkundenbuch des Her-
zogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Wien, Verlag Adolf Holzhausens 
Nachfolger.
Ulrich von Liechtenstein – https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/cpg848/0469/
image (zadnji dostop: 2022-08-16)
Vilfan, Sergij (1975): Tipologija srednjovjekovnih gradova Slovenije i etnička struktu-
ra njihovog stanovništva. Jugoslovenski istorijski časopis, 14, 1–2, 19–27.
Weiss, Norbert (2002): Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelal-
ter: vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschi-
chte. Graz, Historische Landeskommission für Steiermark.