I
Mala Odessa
pred DEŽJEM
mala odessa
Štirindvajsetletni ameriški režiser James Gray je s prvencem, psihološko kriminalno dramo Mala Odessa odprl novo poglavje v zgodovini ameriškega podzemlja. Ob bok razvpiti Mali Italiji in Kitajski četrti, kjer vladajo botri in se rekrutirajo kriminalci, je postavil skupnost ruskih židovskih emigrantov, ki si je za svojo novo domovino izbrala newyorški Brighton Beach. To je ameriška Mala Odessa: tu govorijo rusko, trgovine imajo napise v cirilici, vladajo pa rusko-židovski botri.
V središču filma Mala Odessa je zgodba o tragičnem koncu male rusko-židovske družine, ki jo sestavljajo posesivni in ukazovalni oče, na smrtni postelji ležeča mati
in dva sinova. Starejši Joshua se je že davno zoperstavil očetovemu diktatu, njegovi servilni dvojni morali, in posluje kot hladnokrvni najeti morilec. Mlajši Reuben pa je najstniško vpet v primež med materinsko ljubeznijo, očetovo agresijo in svojo zagledanost v starejšega brata. V tej dispoziciji, ki jo fatalno generirajo emocije oziroma napetost tradicionalnega načina življenja na eni strani in ledena, brezkompromisna in ubijalska logika mafijske organizacije na drugi, je jasno, da bo Reuben kot žrtveno jagnje plačal z življenjem. In to v režijsko briljantno izpeljani sekvenci, kjer predmestne hišne in ulične pregrade postavljajo med udeležence krvavega obračuna neprosojne zavese in s tem tudi dvom, kdo je pravzaprav tisti, na katerega je uperjena pištola. Izkupita jo Reuben in Joshuino dekle Alla — torej tista protagonista, ki jih je Joshua imel po svoje rad. Ledenega Joshuo je prvovrstno odigral Tim Roth, kar po filmu Quentina Tarantina Reservoir Dogs samo potrjuje, da predstavlja novo zvezdniško špico. Ko pomislimo na trikotnik mati, Joshua in Reuben, se kar sama ponuja primerjava s filmom Raoula Walsha Bela vročica (White Heat, 1949). Cody Jarret, ki ga je mojstrsko odigral James Cagney, je bil namreč enako hladnokrvni in neusmiljeni morilec, ki je bil prav tako bolestno navezan na mater. V filmu Mala Odessa je Cody Jarret dobesedno razcepljen na tisto, kar je morda bil pred filmom Bela vročica, in na tisto, kar bi bil potencialno po filmu Bela vročica: na Reubena in na Joshuo.
PRED DEZJBVI
V filmu Pred dežjem je zanimiv predvsem način, kako se aktualistično odslikovanje makedonske oziroma balkanske realnosti prevesi v univerzalno pripoved o človeški nestrpnosti: pripoved, v kateri latentno sovraštvo med Makedonci in Albanci ubija še tako nedolžno ljubezen. Vendar si film svoje »univerzalnosti« ni priboril le na
račun ljubezenskega motiva, ki ga najbolje poznamo iz Shakespearove drame Romeo in Julija, ampak tudi zato, ker je Mančev-ski kot evropski režiser, filmsko šolan v Ameriki, oblekel svoj prvenec v sofisticira-no obliko žanrskega fiima. V prvi vrsti gre za western. Zakaj tudi ne, saj je metafora o divjem zahodu na balkanskih prizoriščih več kot priročna. Sicer pa film Pred dežjem ne govori samo o naelektrenem stanju pred dežjem, ampak o iztirjenem svetu pred potencialno nevihto, ki je drugo ime za nove oblike krvavih balkanskih vojn. V središču narodne in verske nestrpnosti med Albanci in Makedonci je zgodba o spodleteli ljubezni, ki so jo tako pred dobrimi dvajsetimi leti kot danes tragično presekale nepremostljive »svete« vrednote dveh različnih skupnosti. Če se je to nekoč zgodilo Aleksandru (odlični Rade Šerbedzija), kije kasneje postal slavni vojni fotograf, tudi s krvavih prizorišč v Bosni, pa se to danes pripeti njegovemu mlajšemu bratu Kirilu, ki je prisegel za duhovnika, pa reši mlado Albanko pred nasiljem in se zaljubi vanjo. Makedonska ruralno-eksotična prostranstva v filmu Pred dežjem so torej namočena s sovraštvom in krvjo, ki jo dež lahko odplakne v zgodovino ali pa jo potencialni vojni vihar popolnoma preplavi. Mančevs-ki v svojem »ekstatičnem«, »ameriško-samurajskem« filmu, ki ga mestoma bremenita spotovska estetika in tezni scenarij, pušča to vprašanje odprto. Spotovska estetika je seveda danes v modi, vendar pa se Mančevski tudi v tem pogledu ni prepustil kakšnemu pretiranemu spogledovanju. O težnosti scenarija lahko govorimo, kolikor skuša film partikularno problematiko, ki jo vsebuje prav paradoks, da je najbolj nacionalno tudi najbolj univerzalno, nekoliko posiljeno univerzalizirati. V ta namen se opira na predpostavko, da je celoten človeški svet pregneten z nasiljem. Čemur seveda ni težko pritrditi, toda s to resnico že dolgo časa živimo.
silvanfurlan
20