NA OBISKU PRI ANGELCI PAJK
Nackova mama in njenih 92 let
V Višnji gori, edinem mestu v naši občini, živi 92-letna An-gelca Pajk, Nackova mama. Cila ženica se je ob obisku raz-govorila ob skodelici kave, kj jo rada popije vsak dan. Tri do štiri skodelice kave ji teknejo pravi. V prijetnem pogovoru je steklo mimo nas skoraj celo stoletje. Izreden spomin ima Nackova mama.
Rojena je bila 18. avgusta 1892 v Kamniku, v družini z devetimi otroki. Otroštvo ni bilo lahko, saj je že zgodaj ostala brez staršev. Izučila se je za šiviljo in med drugim delala pri grofu Korinjsketn na Beet-hovnovi ulici v Ljubljani. Še danes točno pove, da je to »ta prva ulica počez na tisto, ki vodi od pošte proti Tivoliju«. V času, ko se je učila, je delala ves teden oč pete ure zjutraj do enajste zvečer. Le v nedeljo od 12. — 16. ure, je bila prosta.
Z možem, Nacetom Pajkom,
se je spoznala v Ljubljani. S
prijateljico sta peli v zboru in to
. »tako lepo, da se je Nace pri
priči zaljubil vame«. Leta 1918
sta se poročila, do leta 1920 ži-vela v Ljubljani, nato pa sta se preselila v Višnjo goro. Mož je bil čevljar in je delal kot privat-nik v Ljubljani. Angelca pa je vsak teden — 37 let — nosila izdelane čevlje v Ljubljano in usnje za nove nazaj v Višnjo goro. Imela sta sedetn otrok, dva od njih sta že zgodaj umrla.
Vojna je družino razbila. Oče in sin sta bila v partizanih, hči Mici je bila med bombandi-ranjem ubita, stara komaj 18 let. Angelco so septembra leta 1944 odpeljali v internacijo v taborišče Dachau, hčerka Vida je bila v internaciji že prej, doma pa je ostala sama enajst-letna hči Martina. To so bila najtežja leta v življenju Nac-kove mame, ki pa so kljub vsemu minila in leta 1947 so si postavili nov dom. Do leta 1953 je bila zaposlena, nato se je upokojila. Še do svojega 85. leta je vodila gospodinjstvo in varovala najprej vnuke in ka-sneje še pravnuice.
Večji del njenega življenja je bil  trd,  težak,  vendar pravi:
»Delati je potrebno in to z dobro voljo, pa gre.« Do svo-jega 90. leta je lahko čitala knjige (»tudi tiste ta zaljub-liene so bile vmes«), sedaj gleda oddaje v slovenščini na televiziji. Poleg kavice pred-stavlja zanjo »užitek« tudi dvourno počivanje po kosilu. Čez dan gre včasih k vnukinji in pravnukom in rada vidi da pri-dejo na obisk njeni sorodniki. Tudi tovariš Ivan Maček — Matija jo obišče, kadar gre mimo Višnje gore. Angelca skrbno hrani vso pošto, ki jo dobi in poleg bo shranila tudi to številko Naše skupnosti, je povdarila.
Večjih težav z zdravjem sedaj nima, le glava jo včasih boli. Redno jo obiskuje doktor Golob, s katerim se rada pogo-vori, ker »«e dobro zastopita«. Ko smo pOvprašali, kakšen je »recept« za tako dolgo življe-nje, kakšna je to »skrivnost«, se je nasmehnila: »Res nič po-sebnega, le dobro voljo mora človek ohraniti tudi v težkih trenutkih.« Za svoj rojstni dan si je zaželela zdravja in »da bi bila še en cajt«. Pa je še pove-dala, kako se je pri 80. letih pe-Ijala z rešilnim avtom na Gol-nik in je prišlodotrčenjanaav-tocesti že pri Peči pri Grosup-ljem in ,ko jo je v Ljubljani prevzel drug rešilni avtomobil, so ponovno trčili v Trzinu. In je preživela, kot že med vojno bombandiranje in ob vračanju iz internacije po osvoboditvi, ko so se konji splašili na Steha-nju in prevrnili voz. In se je po-šalila: »Nočejo me ne zgoraj ne spodaj, bom pa kar tu ostala.« .
Še vedno je bistra, vedra in dokaj čila, ta Nackova mama. Zato smo ji tudi mi zaželeli ob rojstnem dnevu še veliko zdra-vih let in da se ponovno vidimo za njen stoti rojstni dan.
Ivana Robida