Razbojnik Tunga Zgodba iz Mandžurije (Konec) Jang se še ni zganil, ko je luč nenadoma ugasnila. V naslelnjem trenutku se je slišal top udarec, nato pa je nekdo zahropel. Misijonar je imel občutek, da se v temi odigrava nekaj groznega. Do njegovih ušes je prihajal šum, kakor da bi kdo polno vrečo vlekel k stranskemu izhodu. Potem je vse utihnilo, a samo za nekaj trenutkov. Pater je slišal, da se mu bližajo prav tihi koraki. Nenadoma se je njegove glave dotaknila nevidna roka, ki je tipaje drsela do zapestja. Potem je začutil na goli koži mrzel nož, ki je — prerezal vezi. »Vstani!« je zašepetala nevidna postava. Pater je ubogal. Nevidni rešitelj ga je držal za roko in peljal proti stranskemu izhodu. Misijonar je kmalu zagledal nad seboj zrvezdnato nebo. Skrivnostni vodnik se je nstavil. »Kaj hočeš, de ...« Misijonar ni končal stavka, ker je videl, da pred njim ne stoji Tungova hči, kakor je mis.lil, ampak mladi Tunga, sin trgovca Timurja. »Ne čudi se!« je zašepetal mladenič. »Slišal E.em tvoj razgovor s Kitajcem.« »Kje je on?« »Spodaj!« je pokazal mladenič v prepad, ki je zeval pred njima. »Moj Bog!« se je zgrozil misijonar. >Ze s tem, kar je meni storil, je stokrat zaslužil smrt! Ne smeva ostati tukaj; to je namreč zasilni izhod za razbojnike, če bi jim vojaštvo prišlo na sled. Primi to vrv in se počasi spuščaj dol! Jaz ti bom sledil.« Misijonar se je komaj začel spuščati, ko se je iz notranjosti zaslišal grozen glas. »Kdo je tu? Kaj se dogaja?« V naslednjem trenutku je počil strel. Težko truplo se je zvrnilo po tleh, ki je kmalu nato mimo miaijonarja padlo v prepad. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal pater, ko sta bila že oba z mladeni.em v globini. »Razbojnik Tunga ne bo več kradel otrok!« je mirno odvrnil mladenič. »Kakšna božja sodba!« je zašepetal misijonar. »Proč od tu!« je silil mladenič. »Gotovo naju Ibodo zasledovali, in sicer z volčjaki.« I* neke špranje je potegnil dve puški in torbici z naboji. »Oče, ali znaš streljati?« »Znam.« Mladenič mu je nato izročil puško in torbicci. Blake pol ure sta že lezla od skale do skale, ko sta zaslišala divje lajanje. »Le pojdiva mirno dalje!« je hladnokrvno dejal fant. »Tu naju ne bodo dobili.« Toda lajež se je bližal in čez čas se je na bližnji skali prikazal velik pes. Misijonar je dvignil puško, toda mladeni. ga je prijel za roko in mu rekel: »Ne streljaj! Ta pes nama ne bo nič storil.« Pes je že bil pri njima in se je veselo vzpenjal po fantu. »Zdaj imava tovariša, ki naju bo branil,« je smehljaje pripomnil mladenič. Begunca sta se šele proti večeru ustavila. Bila sta lačna in utrujena. Mladeniča je mučila tudi žalost. Sedel je na debel kamen, nekaj časa sklanjal glavo, potem pa rekel: »Misijonar! Jaz sem često imel tako čudne sanje. Ali daješ ti sanjam kak pomen?« »Ne!« »Glej, v sanjah sem videl lep, ljubezniv ženski obraz, ki se je stiskal k mojemu. Povej mi, ali imam še mater ? ... Če nimam matere, pot- i se vrnem med razbojnike ...« Misijonar se je nasmehnil in je položil roko na mladeničevo glavo. »Sinko, te sanje so bile resnične ... Tvoja mati še živi. Ti si ji na las podoben.« V tem trenutku se je v mladeničevih očeh zasvetilo: zajokal je od veselja ... • Po tridnevni hoji sta popotnika prispela v Čičikar utrujena in lačna. Začudenja p. Leona, ki se je medtem pozdravil, ni mogoče opisati. P. Bernard ravno na božični večer — bilo je leta 1929. — pelje mladega »Tungo« v Timurjevo trgovino. Mladeniča je pustil pri vratih v poltemi. Trgovec je divje zavpil nad patrom: »Kaj hočeš?« »Veliko kupčijo imam s teboj. Toda tvoja žena mora biti tudi poleg!« Trgovec se je nekoliko pomiril. Poslal je pomočnika po ženo. Ko je ta vstopila, je zavpil mladenič: »To je ona! « Misijonar je stopil za korak naprej. »Gospa Timurjeva!« je začel. »Ti si mi bila dala za poganske otroke zlatnik. S tem si si kupila otroka. Jezus je poplačal tvojo dobrotljivost!« Nato je stopil k mladeniču, ga prijel za roko in ga peljal k materi. V naslednjem trenutku sta se mati in sin objela. Oba sta jokala od veselja. Za pultom je stal oče. Ves se je tresel in sklanjal glavo. Misijonar je molče opazoval ganljivi prizor in v srcu hvalil Boga ... Pri Timurjevih pa se je začel najlepši Božič v življenju ...