DEČEK IZ SIROTIŠNICE
POVEST^li Q|f ft^ JjfeJ^SN0^^MlcV
Beg.
Žaiosten je stopical ujetnik po spalnici in se imenoval osla, butca, tepca in kar je še takih lepih imen. Sesti ni smel na posteljo, en sam stol so mu dovolili, kjer je smel počivati. Ta je stal tik pred vrati s steklenim okencem, odkoder so ga nadzorovali. Kadar je sedel, je moral gledati v tiste deske. Za kratek čas je stezal jezik proti lini, a previdno samo takrat, kadar se je oko odstranilo izza stekla. Take stvari je počenjal prav za prav zaradi ogorčenja. Zelo počasi mu je minevalo popoldne. Z dvorišča se je v tiho sobo razlegal vrišč vesclih otrok. on je pa samoten korakal sem in tja. še skozi okno ni smel pogledati. Tedaj je nenadoma priletel skozi okno v papir zavit kamen. V skritem kotu je prečital vsebino pisma, ki mu ga je bil poslal Bine na mednarodni način. kar po zračni poti. Sporočil mu je, da je vse pripravljeno, po večerji da se dobita na rrtu.
Kdo ne pozna romarske mrzlice? To je tisto čudno drhtenje, nemir in ščegetanje okoli srca, ki ga občutiš, preden odpotuješ. Tonku niti jed ni šla v slast, ko se je zvečer znašel pred svojo skodelico v obednici. Bine mu je od konca mize skrivnostno namigaval, naj le je in miruje. Res se je Tonek nemirno presedal, kakor da bi imel sto mravelj pod obleko. To bi mu lahko nakopalo Ijubeznivo pozornost sestre, zasliševanje in morda bi ga še cclo skrbljivo spremili v po« steljo, potem pa — zbogotn prostost!
Tudi večerja je minila. Med tem ko se je nasičena družinica ods pravljala v spalnice, sta jo zarotniška tovariša skrivaj ucvrla na vrt; vzcla vrv. odprla rešetko nad požiralnikom in izginila kakor kafra. Prvi je stopal navzdol po klinih Bine, za njim je lezel Tonek. Tema k       se je zgostila, v slepo sta z nogami tipala kline in se po opičje spu« t     ščala v globino. Kmalu sta začutila pod nogami širok betonast rob, T     ki je vodil po obeh straneh kanala. Iz teme je siknil Bine: E            »Stopaj previdno za menoj!«
R            Izvlekel je žepno svetiljko in pritisnil na gumb, da je ozek pras
t men svetlobe šinil v temo. Tonka je zaradi tega obšla samozavest in r navdušen je stopal za pajdašem kakor vojak za generalom na paradi. C Podzemeljska pot je bila neznano dolga. Vedela pa sta, da vodi proti L^ zahodu pot do reke, in v to smer sta krenila. Kanal je odvajal mestno ^K  nesnago v reko. Tu so se pasle podgane najrazličnejših debelin in
I
dolžin. Preplašene in oslepljene so se dleskajoe umikale. preskako« vale jarek in cmokale v nesnago. Hitro sta nadaljevala nočni pohod. Poti pa le ni bilo ne konca ne kraja. Ko sta hodila kake pol ure, je zdajci nekaj tako pošastno zacvililo ali kaj, da sta trcpctaje obstala in je Bine ugasnil svetiljko. Neskončne hipe sta stala in pridrževala sapo. Nehote sta se znašli njuni roki in oba sta čutiia. kako jima utripajs žile. Glas pred njima se je ponovil, a sedaj bolj razločno. hkrati se je pa začulo pošastno sopihanje nekjc za njima, da so se jima ulile mrzle potne srage. Stisnila sta se k vlažncmu zidu. Resnično kesanje je planilo v mladi trepetajoči telesci, dušici sta se zvijali, prosili odpuščanja in zatrjevali, da nikoli več, nikoli, za vse na svetu ne bosta ušla iz sirotišnice. Glasovi so pa naraščali, se hrupoma bli* žali, in uboga grešnika sta hitela obujati kesanje. Samo še zamižala sta, počenila in nastavila grbi. Divja gonja se je bližala od obch strani. Nenadoma jc ves hrup in vrišč gromko presekal oglušujoč strel. Kaj se je zgodilo?
V CrNCINOVEM BRLOGU.
Če se človck brez svoje zasluge rodi v imenitni hiši in mu že pred rojstvom venčajo zibelko. tedaj postane navadno iz malcga črviča neki nekdo, ki se mu vse klanja. Povsod so mu odmerjene visoke službe. vrata se mu sama na stežaj odpirajo. To vse samo zaradi čednosti, ki ji pravijo bogastvo. Kaj čudna reč je to bogastvo; čim več ga je, tem večji kup raste iz njega. Bogati človek pa sedi tam, se sveti daleč okoli, le malokdaj se skloni in pogleda podse. kjer bega in se peha množica takih, ki so se rodili v ponižni bajti in jih morda ni bil nihče vesel, ko so prvič zaivekali Ti slednji stegujejo roke proti tistemu kupu. žugajo, kolncjo, plezajo navzgor in gazijo drug drugega. Le iraalofeomu se posreči, prigristi se tja gor. In če se, ,pcavijo I»judje temu — sreča. Prav na dnu revne gneče se plazijo pa tisti, ki jih je pohodila noga bližnjika. Skrivajo se v nižavah, kradejo, ropajo, ubi> jajo, kakor že nanese. Nekateri se dobro počutijo v tcj okolici, to so potepuhi brez pravice do boljšega življenja. Mnogo je pa tudi takih, ki jih je življenje odrinilo od kupa in pogazilo, čeprav so se hrabro upirali.
Bine in Tonek sta zalezUi v mestni podzemeljski kanal, ki si ga je izvolila četvorica iz površja pregnanih ljtudi za svoje bivališče. Pod tnestom je bila mreža rovov. Eden izmed teh ni več služil svojemu namenu in se jc udiral. Zloglasni vlomilec in izsiljevalec Cincin si je tu s trojico pajdašev uredil razkoiino urejeno stanovanje. Skozi ozko odprtino stene v glavnem kanalu se je prišlo v rov, ki so ga bili oči= stili navlake. Vodil je nekaj korakov naravnost, zavil v stran in tam je bila za baržunastim zastorom, bog ve odkod odnešenem, razširjena naravjia votlina. Električni tok so napeljali od svetiljke, ki je bila
92
luimeščena par sto metrov dalje v glavnem kanalu. Opuščeni rov jim je dovajal zadosti svežega zraka; votlina je bila defevnica, spalnica in zakladnica obenem.  Zaradi  varnosti  so  tekom časa  izkopaii  še  en
kraiši rov v smer glavnega izhoda, to pa za slučaj nemrnosti. Ta rov se je končeval tik ob steni, ki je pa niso prebili; treba bi bilo le malo udariti in sesula bi se tanka plast pred njo. — Cincina se je prijelo njegovo ime, ker je prežal samo na denar. tega je imenoval vselej »cincin« — svetlo zveneče novce. Vedno je prcmišljeval in koval načrte, vlamljal v banke, da so časopisi prinašali dol.ye odstavke o njegovi predrznosti. Ko se mu je nekaj vlomov ponesrečilo, je prišel na drago misel.
(Dalje   prihodnjič.)