Nemški libemlci in njih zavetjo. Liberalcev so se Ijudjo že blizo povsodi najedli. To tudi drugače ni labko mogoče, kajti tako slab gospodar ni iz labka kdo, kakor je liboralec, če ima tnje premoženje v rokah, v časih pa tudi ne dela drugače s svojim premoženjem, toda tako se godi le pri nižjih liberalcih, pri tistib, ki so neumni dovolje, da se dajo drugini, višjim v službo. Ljudje so dosti dolgo verjeli njim na »lepo besedo«, ali nazadnje so vendar-le videli, da sledi za lepo besedo skorej vselej — grdo plačilo. Ker možem, kar se jih zbira pod zastavo liberalizina, ne bodi za blagor l.judslva, ainpak za to, da splezajo do oblasti in si poloni polnije žope svoje, niso izbirljivi pri svojih besedab ter imajo zinerom pri roki, na joziku eelo kopo prostosli, enakopravnosti, prosvele, omike . . . Ni čuda lorej, ue se omami tako ubogo ljudstvo ter teče za njiini, kakor ovee za ovnom, razloček je samo ta, da oven-liberalec ne pade iz lahka v brezno, pač pa zapolje svojo ovce va-nj, ali se zna, da Se le potem, ko jib do dobra oslriže. Prostosti liberalcev sadii — ni ireba, da ga iščemo v dalji, kajli vidi se povsodi, na vseh siraneh. Prostosti denarju? Njoj sledijo visoke obresti, oderuštvo. Pri tem snio prišli v dobi liberalizma tako daloč, da ,je bilo potcm celo postave treba, naj se vsaj nekaj zatare sad prostosti denarja. Proslosl zemljišča? V tej prostosti so so razkosavala zemljišča tako dolgo, da so po nekaterib krajih še le samo kočarji, koder so bili poprej dobri kmetje — kočarji, ki imajo zemljišča za grob preveč, za življenje pa premalo. 1'rostost obrli? 0 tej prostosti vedo pravili naši obrlniki: krojači, čevljarji, mharji . . . čudne reei, težko pa, če kje kedaj dobrih. Celo odvetniki ali »jezični dobtarji«, iz kraja stoječ v prvi vrsti liberalcev, čulijo sad te prostosti, kajti po nekaterih mestih jih čepi toliko, da so si na poti in si la ali uni ne »kuje cekinov v pravdab«, pač pa išče kruha pri plačanih »Ijudskib zastopih« in društvih, v kalerib se »kaj zasluži«. V obče smemo reči, da leži liberalizem sedaj že na tleh, to se pravi: njegovi nauki so taki, da jih razumni Ijudje ne priznajo vee za zdrave in če še kdo na-nje prisega, tak stori to iz drugib uzrokov, nikdar pa več, ker misli, da so pravi, ljudslvu in sploh državi na korist. In kak je ali kaki so ti uzroki? V'prvi vrsti je to pri nas nemškutarija, v drugi pa železna srajca — navada. Da je po naših mestih in trgih še liberalcev, lo pride iz' lega, ker je vsak nemškutar liberalec in vsak liboralec nemškutar. Ti dve reči ste v tako ozki zvezi, da sc ne daste ločiti in ee vam kdo trdi, da je Slovenec pa pristavlja, da ni treba veliko dali na konservalivoo, duhovnike: verjainite, da govori iz njega — nemškutarija: slovenska surka ali sokoljevo pero na klobuku je pri njein šema, onaka tistej, ki so natika o pusla na lice. Kedar pa se doseže namen, sname se potloj šema z lica. Kno torej, kar še drži pri nas liberalizem po konci, je nemškutarija, drugo pa je stara navada. Odkar živi parlainenlarizem, to je ljudsko zastopstvo, ki se opira na razne volilve, stoje liberalei na vrbu ; od Sclnnerlinga, ki je oče naše volilne postave, noter do grofa Taafle — vse je delo liberalcev, ali je vsaj skaženo po njih. Kaj čuda tedaj, če vam ljudje mislijo, da mora tako biti ter se vse nabili na liberalno kopito! Človek hodi tudi v tesnih čevljih iz navade, če mu tudi noga oteka. Zato se drže še slej ko prej tudi trezni možje liberalizma in vlada, naj pride, katera hoče, dobi lacih mož polpe uradnije in ne more torej naprej, 6e bi tudi rada pometla.: ali otrebila državo liberalnih smelij. Ne venyb, 6e'.je bila vlada grofa Taaffe iz krajaže liberalna, kakor jej sedaj, ali ko bi bila tudi po polnem konservativna, našla je po vseh uradib polno liberaleev. Ona loroj pri najbolji volji ni niogla kazati konservalizma, ker so ji ga skazili po uiadih.